Del dopisa, ki ga je novinarka dobila od uprave Dela.
Pretekli teden je po elektronskih poštah ljudi, ki smo bolj ali manj povezani z mediji, zakrožil dopis, s katerim je uprava časopisne hiše Delo eno od svojih novinark opozorila, da je objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave. Stvar morda ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi do opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov prišlo le zato, ker je novinarka v internem elektronskem dopisovanju, med kolegi, napisala nekaj, kar je očitno razjezilo upravo. In če ne bi ta nesrečna prigoda povedala o razmerah v slovenskih medijih več več kot tisoč člankov, ki tematizirajo umiranje pisane besede.
Uprava Dela je svojim novinarjem dvignila normo z neuradnih 1000 na 1350 vrstic, ki morajo biti vsak mesec objavljene. Na ta način naj bi ločili zveličane in pogubljene: sklepamo lahko, da bi prvi, ki bi vsak mesec objavili 1350 vrstic, obdržali službo, drugi, ki bi jim spodletelo, pa ne. Človeku ni treba delati v medijih, da ve, kako absurdna je za novinarstvo količinska norma; kdor prebira tuje časopise, opazi, da se nekateri novinarji lahko zgodbi posvečajo mesece – in da ena sama dobra in prodorna zgodba za medij (in bralce!) lahko naredi več kot sto prirejenih agencijskih novic ali Guardianovih člankov. Uprava časopisne hiše Delo se je torej odločila, da je količina pomembnejša od kakovosti (kot da svet hiperprodukcije informacij ni že dovolj nagneten). Pri tem ji najbrž ni treba pripisovati prevelikega razmisleka; gonilna sila gotovo ni bila želja po boljšem časopisu, ampak po manjši izgubi. Zakaj bi skušali pridobiti nove bralce, če se lahko znebijo starih novinarjev? Kdor se pred 1350. vrstico upeha – tega pač ni več.
Ko je uprava dela zaposlene obvestila o dvigu norme, se je med novinarji Dela razvila živahna razprava po elektronski pošti. Ena od novinark je postavila retorično vprašanje, kakšno nagrado si bodo prislužili tisti, ki bodo normo presegli in nanj tudi duhovito odgovorila: »Ker vemo, da denarja ni, bi se lahko domislili tudi kakšnih simboličnih nagrad, recimo omemb udarnikov in udarnic s fotografijami in imenom v prostorih družbe Delo …« . Na koncu pa je zastavila še vprašanje: »Kakšno normo ima uprava?«
S tem je novinarka, tako ji očitajo v dopisu, podajala negativne vrednostne sodbe o delodajalcu, s čimer se je okrnilo dostojanstvo delodajalca in uprave. Uprava časopisne hiše Delo nato še dodaja, da je delavec kršil sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bistveno izpostaviti, da mora novinar ravnati vestno, strokovno, učinkovito in pravočasno in da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
Novinarka, katere delo naj bi bilo predvsem postavljanje vprašanj, je zastavila vprašanje preveč. Novinarka, ki naj bi ravno z lucidnostjo in zmožnostjo povezovanja pritegnila bralce, je bila preveč iskriva. Službe jo lahko stane en sam mejl, en sam napačen stavek, ki pa niti ni namenjen javnosti. Ob tem se seveda odpirajo številne teme, od tega, kako naj verjamemo medijski svobodi, če je svoboda izražanja prepovedana že v interni korespondenci, do dvoma o korektnih delovnih razmerah (v Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju denimo jasno piše, da imajo delavci pravico do pobude in odgovora na pobudo, pa tudi pravico do dajanja mnenj in predlogov). Vprašanje delovnih razmer je pereče pri številnih medijih, prav na Delu pa so pred nekaj dnevi honorarnim sodelavcem (prekercem, ki že itak nimajo osnovnih delavskih pravic) določili, da morajo upravi po novem plačevati 30 evrov na mesec za uporabo mize, računalnika in stacionarnega telefona. (Nekaj podobnega je Friedrich Engels leta 1844 opisal v Položaju delavskega razreda v Angliji. »Tkalci, ki nimajo škarij s seboj, plačajo za vsak dan 1 peni. Tkalci morajo plačati vse čolničke, krtače, oljne robčke, koleščke, okna itd., ki se razbijejo.«)
Razmere v medijskih hišah niso skrb zbujajoče le zaradi odmiranja javnega prostora in svobode izražanja, ampak ker se v mehanizmih njihovega delovanja odraža vse, kar je sporno na celotnem trgu dela (čedalje manj socialne varnosti, vse večji pritiski delodajalcev, negotovost delavcev …). In ko bo polovica novinarjev upehana izgubila glas pri 1350. vrstici, druga polovica pa se bo bala zastaviti besedo zase, kaj šele za druge, ne bo več nikogar, ki bi glas lahko dal tistim, ki ga že itak nimajo.
Besede so vsak dan manj vredne, je ugotavljala novinarka iz te pripovedi v enem od zadnjih člankov, ki ga je napisala pred opozorilom o odpovedi delovnega razmerja. A očitno lahko besede, čeprav so brez vrednosti, koga tudi drago stanejo.
Franc Jožef Smrtnik, dvojezični župan koroške občine Železna Kapla – Bela, je bil »rahlo skeptičen«, ko je Birgit-Sabine Sommer, režiserka iz Frankfurta, pred njim prvič razgrnila načrte za svoj dokumentarni film Der Graben/Grapa. Tako kot mnoge druge koroške slovenske družine je bil sprva tudi sam prepričan, da bi film, ki bi pripovedoval o zgodovini nasilja nad koroškimi Slovenci v času druge svetovne vojne, med domačini odprl komaj zaceljene rane. Toda po premieri filma 15. maja na ORF 2 so bili tako tisti, ki jih je bilo strah, da so povedali preveč, kot tudi tisti, ki so se bali, da so povedali premalo, več kot zadovoljni. Le redko kdo doslej je znal o zgodovini (ne)sožitja med Slovenci in Nemci na južnem Koroškem povedati tako spravljivo, spoštljivo in pretresljivo zgodbo.
Mladost med dvema frontama
Tako v dokumentarnem filmu kot tudi v knjigi Der Graben/Grapa filmsko zgodbo primarno oblikujejo priče časa – domačini iz Železne Kaple in okoliških grap, znanih tudi iz literarnih del Florjana Lipuša in romana Angel pozabe Maje Haderlap, ki so v svoji mladosti doživljali grozote druge svetovne vojne in živeli med dvema frontama: med partizanskim odporniškim gibanjem, največjim organiziranim oboroženim uporom znotraj meja tretjega rajha, in nacisti, ki so hoteli iztrebiti slovenski živelj na Koroškem. Njihovi starši so sprejemali odločitve, ki sicer nikoli niso bile zgolj črne ali bele, a so imele zanje usodne posledice, saj so jih zaznamovale za vse življenje. V vsaki družini so bile žrtve in storilci, grabni so se pogosto zarezali znotraj posameznih družin. Konflikti med obema skupnostma so se zarezali globoko v kolektivni spomin.
Iz tega so zrastle zgodbe preprostih ljudi, ki si le redko utrejo pot na filmska platna. Pripovedujejo o tem, kako so mladi s prepovedjo slovenskega jezika v šolah na Koroškem leta 1938 čez noč izgubili svoj jezik in onemeli, dokler se niso naučili jezika svojih oblastnikov. O bosonogem fantiču, čigar oče je odšel v partizane, mater pa so mu odpeljali v koncentracijsko taborišče; nacisti so ga večkrat obesili za vrat na domači oreh, da bi jim povedal, kam se je skril njegov oče. O dvajsetletni koroški Slovenki, ki se je vrnila iz koncentracijskega taborišča, doma pa našla le prazen dom, saj so ji esesovci pobili vso družino.
Toda tako film kot knjiga ne zamolčita niti zgodb, kako so partizani med vojno in po njenem koncu leta 1945 v sli po maščevanju z domov odpeljali mnoge, ki so jih – dokazano ali pa ne – imeli za simpatizerje nacističnega režima, med njimi tudi matere in otroke. Nekaj so jih zaslišali, še več pa jih je končalo v množičnih grobiščih, kot je na primer tisto na Lešah pri Prevaljah.
Režiserka filma in avtorica knjige Birgit-Sabine Sommer se je odločila, da bo gradivo za film in knjigo raziskala neodvisno, da bi lahko srečala – ljudi. Ni jih hotela katalogizirati na podlagi njihovih družin, imen, jezikov. Jih zapreti v predalčke samo zato, ker so bili njihovi starši brambovci, komunisti, partizani ali oficirji v nemški vojski. Vse to je hotela odložiti, kot človek odloži star plašč. In pod njim našla drugačne zgodbe, večplastne izkušnje trpljenja in strahove, obenem pa tudi veselje do življenja in lepe spomine. Pri svojem delu je vedno izhajala iz dejstva, da imajo njeni intervjuvanci kompetenco, ki je nima nihče drug: samo oni so namreč živeli svoje življenje. Lahko so ji povedali, kar jim je ležalo na duši, ali pa kaj tudi zamolčali. »Nekaj vsega tega sem vzela nase in tistemu nasproti mene odvzela določeno breme, to pa je omogočilo pripovedovanje. Zdaj sem vse to znova odložila in mislim, da se vsi počutimo bolj svobodne,« je povzela svojo izkušnjo.
V njihovih čevljih
Birgit-Sabine Sommer si je kot režiserka med zgodbe prič časa želela vplesti tudi igrane scene, s katerimi bi izvirno poustvarila vzdušje medvojnega časa. Poleg zgodovinskih dejstev se je namreč hotela dotakniti tudi čustev ljudi. Ko je zbrala dovolj dokumentarnega fotografskega gradiva, se je v Železni Kapli začelo iskanje statistov. Kdo bi želel sodelovati, je spraševala po domačih društvih, ljudi pa je k sodelovanju nagovarjala tudi po telefonu in Facebooku.
Nazadnje se je javilo več kot 200 ljudi iz obeh narodnostnih skupnosti, ki so bili pripravljeni stopiti v čevlje svojih dedov, babic, sorodnikov in družinskih prijateljev. »To je bilo sodelovanje v večkratnem oziru: z igro so poustvarjali njihovo življenje, se vživljali v zgodbe in potem – čutili z njimi. Tako se je nekaj spremenilo v njihovem lastnem dojemanju zgodovine in zgodb. Mi kot tim smo jih s kamero opazovali, jim pustili, da so razvili igro, jim dajali le malo navodil, da se je igra lahko razmahnila. Presenetljivo je, kako dobro se jim je to posrečilo,« je njihovo sodelovanje komentirala Sommerjeva.
»Najprej so se borili drug proti drugemu. Potem so molčali. Zdaj pa skupaj delajo film,«so govorili (ne samo) po Železni Kapli. Tudi zato, ker so spoznali, da prvi koraki do sprave pomenijo to, da priznaš drugega, njegovo usodo, zgodbo njegove družine.
Mnogi so tudi jokali, skupaj žalovali
Film in knjiga Der Graben/Grapa v javnost prihajata ob 60-letnici avstrijske državne pogodbe (1955–2015). Premierno predvajanje dokumentarnega filma s skoraj petnajstodstotno gledanostjo za regionalno temo z nacionalnim pomenom pozno zvečer na avstrijski televiziji ORF 2 je po režiserkinem prepričanju izjemen rezultat. V Železni Kapli so po premieri mnogi jokali, skupaj žalovali ob vsem, kar se je zgodilo v njihovih krajih. To bi lahko bil celo začetek sprave, razmišlja Sommerjeva.
Anton Haderlap, letnik 1930, je kot priča časa v filmu povedal: »Ne znam niti prav nemško niti prav slovensko. Vsakemu Korošcu bi rad rekel: če se ne sramuješ svojega maternega jezika, potem je vse v redu.« Edgar Piskernik, letnik 1935, pa bi ga dopolnil: »Končno moramo odložiti razcepljenost in povedati, da sva jaz in ti enaka. Med nama sploh ni razlik, samo da ti raje govoriš slovensko, jaz pa nemško.«
Dokumentarec Der Graben/Grapa režiserke Birgit-Sabine Sommer bo 5. julija predvajala tudi TV Slovenija.
Na današnji dan pred enaindevetdesetimi leti je umrl Franz Kafka. Nikakor nočemo slaviti smrti, a smrt človeka je v tem primeru pomenila rojstvo literature. V času življenja ni Kafka spadal skoraj nikamor – ne k svoji družini, ne k svoji ženski, ne k različnim družbam. Družbe so si ga strastno začele lastiti šele po smrti, ko ni bil več človek – ampak kanon.
Mrtev Kafka se pred njimi ne more braniti. Je pa prav, da se spomnimo, kako je neke junijske noči pred 101 letom v kavarni zavrnil povabilo v družbo. Še danes bi ga.
Prizor iz filma Fahrenheit 451 (vir: galleryhip.com)
Vprašajte katerega koli starega književniškega mačka. Scena preprosto ni več to, kar je bila. Če greste na poljubni literarni večer, obstaja velika verjetnost, da bo literat povsem trezen. Pisatelji danes so politično korektni, džogajo, jogajo, se včasih celo lepo oblečejo, zdravo jejo in objavljajo zmerno posrečene statuse na socialnih omrežjih. Ne pljuvajo po drugih avtorjih in njihovih knjigah, ne pljuvajo po občinstvu in njegovi nekompetentnosti, so nekonfliktni in pretežno neškodljivi. Profesionalci pač. Biti pisatelj je vse bolj »zgolj« eden od poklicev, v tej poklicanosti pa je vse manj metafizike in pravljic. To po eni strani sicer pomeni, da pisatelji ne ustrezajo več stereotipni podobi zapitega, napol deliričnega čudaka, ki sliši sladko šepetanje muz ter ob pisanju strašno trpi in ob trpljenju strašno piše. Da večinoma spodobno ali zelo dobro berejo, da znajo biti očarljivi in zanimivi sogovorniki, tako da so literarni večeri precej manj zamorjeni in dolgočasni – so pa morda zaradi tega bolj dolgočasni njihovi življenjepisi. In ker je pisateljevanje služba kot vsaka druga, se ni treba posebno spraševati ne po smislu ne po namenu tega početja.
Spopad avtorjev: ekonomski in prestižni namesto estetskega
Po drugi strani pa je ta »normalizacija« pisateljevanja prinesla tudi to, da ni več nobene samorefleksije, nobenega pravega premisleka o lastnem pisanju, o strukturi zgodbe in psihološkem ustroju literarnih oseb, o jeziku, ritmu in metafori, o pripovednih tehnikah in bralskih učinkih, pa tudi ne o ideološki in filozofski matrici napisanega ipd. Ker ni estetskega spopada z drugimi avtorji, s kritiki in bralci, se nimajo kje izkristalizirati njihove ideje o literaturi, njihovo pojmovanje smisla in pomena književnosti. Obstaja vprašanje, koliko so pisatelji tega sploh še sposobni, koliko o tem sploh še resno premišljajo. Scena se je čisto zares spremenila – po vseh spremembah, ki jih je doživel slovenski literarni sistem po veselem vstopu v neoliberalni kapitalizem, pisatelji med sabo niso več v estetskem, pač pa predvsem v ekonomskem in prestižnem spopadu; ta dva pa nikoli nista odprta in očitna, temveč prikrita in hinavska.
Kultura, ki je potisnjena na rob revščine oziroma na rob medijske in družbene pozornosti, tako vse bolj spominja na Fukasakujev Battle Royal (se opravičujem oboževalcem Iger lakote, ker sem, povsem hipstersko, raje uporabil to referenco). Včasih so se lahko pisatelji med sabo na smrt sprli in celo stepli, toda to je pravzaprav pomenilo, da se tudi pazljivo berejo in poslušajo. Če pa greste danes na literarni večer, se boste zaman ozirali in med obiskovalci iskali kakšnega pisateljskega kolega. Pisatelji se med sabo družijo samo še, kadar imajo od tega kakšno skupno korist – v uredništvih literarnih revij in založb, ali kadar sektaško, nekritično in incestuozno berejo drug drugega, ker jih nihče zunaj njihovega malega avantgardnega kroga ne. (Ker konflikt periferija – center, ki bi nam ga nekateri radi prodali kot »estetskega«, je v resnici totalna podoba ekonomskega oziroma prestižnega konflikta, v svoji ozkoglednosti tudi povsem malomeščanski.)
Morda je manko kolegialnosti sicer pripisati splošni anemični klimi, ki izhaja iz marginalnosti kulture. Ko družba ne ve, kaj bi počela z lastno kulturo, ali še huje, ko to dobro ve, pa ji ne namenja ničesar dobrega, potem so tudi kulturniki raje doma in še sami ne verjamejo več v smiselnost lastnega ustvarjanja, ki bi preseglo individualne koristi. Ko smo na primer pred dobrim letom in pol v Ljubljani pripravili literarni večer, na katerem naj bi bral tudi takrat že bolni Tomaž Šalamun (pa ga je tisti večer izdal glas), ni bilo tam niti enega od njegovih samooklicanih mladih učencev in navdušenih sledilcev, ki zdaj, po njegovi smrti, tekmujejo v ganjenosti. In v tem primeru pač težko rečemo, da gre za kakršen koli boj, saj je Šalamunov status ikone moderne slovenske poezije deloma pripisati tudi temu, da se proti njemu in njegovi senci niti ni mogoče »boriti«. Toda morda ima marginalnost kulture tudi nek drug, precej bolj razdiralen učinek in se znotraj celotnega literarnega sistema, potisnjenega na rob, posplošuje odnos, kjer se o drugih avtorjih vse bolj razmišlja kot o konkurenci za bralce, za nagrade, medijsko pozornost, štipendije …, ki jo je treba za preživetje potisniti preko roba, kjer ni več prostora za starce. Težko si namreč drugače razlagam vse to, kar se zadnje leto dogaja na relaciji pisatelji – literarni kritiki.
Da je odnos med pisatelji in literarnimi kritiki enak temu med psi in mačkami, je že nekako logično. Toda v zadnjih letih se zdi, da so pisatelji staknili steklino. Menda lahko to pripišemo temu, da se je vloga kritikov v dobi hiperprodukcije vseeno okrepila, s tem ko se je utrdila njihova funkcija »selekcije« znotraj sicer nepregledne množice izdanih del. Zato je morda negativna kritika danes toliko bolj boleča in usodna. Čeprav obstaja še druga, enako verjetna možnost: da so sodobni avtorji v poplavi knjig prisiljeni v vse večjo narcisoidnost in aroganco in da gre torej za evolucijski naravni izbor – zakaj namreč danes sploh še izdati knjigo, če nisi prepričan, da je prav tvoja nekaj posebnega in odličnega, da si sam novi Joyce, ki bo na novo preuredil svetovno književnost? In s takim psihološkim profilom pač težko sprejmeš vsakršno branje, ki se ne ujema s tvojim … Naj bo tako ali drugače, oboje rezultira v pljuvanju čez zlobne in/ali nesposobne kritike ali ignoriranju slednjih. Pri čemer so avtorji danes pogosto nesposobni ali vsaj nevajeni zagovarjati lastne estetske in druge odločitve, ampak kritiko kritike reducirajo na všečkanje. Kritika je avtorju všeč, je »dobra« in »prava«, kadar njihovo delo vrednoti pozitivno, ter mu ni všeč, je »slaba« in »napačna«, kadar njihovo delo vrednoti negativno. To je, milo rečeno, otročje. In taki avtorji niso zaslužili niti tega, kar so dobili.
Kresnik – tekmovanje v tem, komu dlje nese?
Sam sem se sicer zmeraj rad pohvalil, da kot literarni kritik nimam slabih izkušenj z odzivom avtorjev na negativno kritiko njihovega dela. Ne glede na to, da sem bil recimo izredno oster do Milana Kleča, me ta ni nikoli klical po telefonu ali čakal v kakšni mračni ulici; kot moderator tudi nisem imel nobenih težav, ko sem vodil pogovore z različnimi avtorji, katerih dela sem v preteklosti ocenil tudi s kakšno pikro pripombo … A v zadnjih mesecih se je tudi moja izkušnja dodobra spremenila, posebno v kontekstu žiriranja kresnika. Histerijo širše javnosti, ki misli, da je kresnik tekmovanje v priljubljenosti, sem spoznal že lani, toda kar se je dogajalo letos, je preseglo vse mere dobrega okusa. Če sem 14 dni pred razglasitvijo desetih nominirancev še z ironičnim odporom spremljal, kako nek romanopisec na Facebooku vsak dan že vnaprej jamra, kako ga žirija tako ali tako ne bo izbrala (no, pa ga tudi res ni), kako ga kritiki tako ali tako ne maramo in ne dosegamo višin njegovega veledela ter kako bo najbolje, če kar neha pisati, in podobne samopomilovalne jeremijade, me je v dneh pred razglasitvijo deseterice smeh hitro minil. Neka nevrotična in že komično ambiciozna mlada avtorica je recimo preko zasebnih sporočil brezsramno pisarila meni in še enemu žirantu ter želela izsiliti mnenje o svojem romanu in/ali informacijo, če bo v deseterici (pa slišim, da tega ni počela prvič), po razglasitvi pa povsem eksplodirala iz užaljenosti in gneva, ker je tam ni bilo, pri čemer je žalila vse in grozila vsem povprek. Nek drug, že starejši avtor mi je marca, dober mesec pred razglasitvijo deseterice, prijazno poklonil svoj roman v želji, da mu napišem kritiko, ker pa ta ni bila preveč navdušena, me ob naslednjem naključnem srečanju niti pogledati ni hotel več, po razglasitvi deseterice pa sem slišal celo, da sem ga v komisiji gotovo »sabotiral« (ker on je pač tako pomemben, ane). In to po tem, ko sem se dva dni mučil, da bi kritiko spisal čim bolj prizanesljivo, pa čeprav to mučenje ni bilo niti malo primerljivo s tistim ob branju knjige. Spet nek drug avtor je želel po razglasitvi izsiliti, da bi se srečal z njim in mu osebno pojasnil njegovo neuvrstitev, ko pa sem ga zavrnil, mi je poslal svoja mnenja o vseh tistih, ki so se uvrstili – in takšnih pritlehnih sodb in diskvalifikacij najbrž ni sposoben noben kritik, ki ga poznam.
Tako sram namesto nekoga drugega me je bilo samo še, ko sem gledal Davida Brenta v The Office. Nikoli nisem maral ideje, da se književnost dojema kot tekmovanje, ampak nagrajevanje kvalitete in izpostavljanje dobrega je po drugi strani tudi nekaj, kar se mi zdi samoumevno in pozitivno – vemo, kresnik ogromno naredi za promocijo slovenskega romana in posledično branja. Toda zdi se, da so nagrade postale tekmovanje v tem, komu dlje nese. Olimpijski duh, ki naj bi avtorje gnal v to, da skušajo v svoji literaturi vsakič preseči samega sebe, tudi morda zaradi nagrad in strokovne javnosti, se je torej izjalovil – vse več avtorjev očitno ni sposobnih preseči samih sebe in lastnega napihnjenega ega. Ko se nekdo spusti tako nizko zaradi enega usranega venca, malo piromanije in čeka za pet jurjev … Tudi če bi šlo za golo preživetje, pa v večini primerov, kolikor lahko ugibam, gotovo ni šlo, literarni kritik ne more biti socialni delavec – pravzaprav pa sta v tem (sindikalnem) boju pisatelj in literarni kritik s svojimi mizernimi honorarji in prekarnostjo na isti strani. Če gre pa za prestiž, za zavist in medijsko pozornost, za simbolne boje … Potem tu res ni več prostora za metafiziko in pravljice. A žal tudi za pravo literaturo ne.
Nov mesec je naokoli. Da, minil je tudi najlepši mesec, kmalu se nam bo pred očmi odvrtela še ena pomlad in razmišljati bomo začeli o tegobah starosti in smrti. Da bi vam odgnali mračne misli, ponujamo najboljše tekste preteklega meseca. Nekateri med njimi jemljejo dih, denimo esej o Breiviku našega najljubšega avtorja Karla Oveja Knausgaarda, razmislile pa boste lahko tudi o tem, kako hčerkice naučiti, naj bodo dobre, pametne in znajo spoštovati svoje telo, če ste si ravno vbrizgale novo dozo botoksa. Naletite lahko tudi na Prado (govorimo o umetninah, ne o modi, saj vendar nismo plehki!), dotaknemo pa se celo manj bleščečih tem, kot sta samoupravljanje in literarna kritika. Za vsakega nekaj in čisto na koncu vas čaka še sladki bonus.
Uživajte, dokler še lahko.
Vsakoletni jólabókaflóð ali božična poplava knjig je priljubljena islandska tradicija. Okrog božiča islandske založbe dvignejo zapornice in na trg zlijejo reko novih knjig, knjigarne pa utopijo s točo svežih naslovov za praznično sezono. Elliott Brandsma: Too Many Books: Do Icelandic Publishers Need To Chill Out? (Reykjavik Grapevine, 5. 5. 2015)
»Neverjetno je bilo odkriti učinkovitost mode,« se Koolhaas navdušuje nad tempom industrije. Ta je, poleg glamurja, ki se drži znamke, tudi eden od ključnih čarov za nestrpnega Nizozemca. (Nenazadnje je prav on človek, ki telefon nosi v nogavici, da z njim ne bi uničil linije hlač.) »V osmih urah ustvarijo nekaj tako sublimnega, kar bi nam, arhitektom, vzelo vsaj osem let. Ta hitrost je navdihujoča.« Oliver Wainwright: Rem Koolhaas Crafts a Spectacular “City of Art” for Prada in Milan (The Guardian, 6. 5. 2015)
Njegovi številni nemški nasprotniki so mu, pred vojno in po njej, očitali, da »ni bil tam«. Njegovo služenje v jarkih je bilo le kratkotrajno, ni živel v nacistični Nemčiji, nikoli ni bil v koncentracijskem taborišču. Njegov odhod, odhod slavnega pisatelja z denarjem in prijatelji v tujini, je bila prej lahka prestavitev v eksil kot beg. Vendar pa Remarquova mogočna moč vživljanja in globina njegovih raziskav opravita s temi očitki. (Predvidevam, da človek, ki je preživel koncentracijsko taborišče, nikoli ne bi mogel napisati Iskre življenja s tako neubranljivo mešanico literarnega suspenza in prepričljivih detajlov.) In Remarque ni vedel nič manj o slabih sanjah in občutku krivde od drugih izseljencev. Leta 1943 so nacisti zaradi “defitističnega” govora obglavili njegovo mlajšo sestro Elfriede, tožilec Roland Freisler pa je dal med procesom jasno vedeti, da je njihova tarča tudi njen brat. Remarque je moral živeti s tem, prav tako kot je moral živeti z uničenjem ljubljenega rojstnega mesta Osnabrück in z umorom ter samomorom številnih prijateljev. Neal Ascherson: On the Via Dolorosa (London Review of Books, 7. 5. 2015)
Ne verjamem, da nas Breivik sam lahko česarkoli nauči. Verjamem, da je njegovo življenje naključje nesrečnih okoliščin, in kar je naredil, je bila takšna anomalija, da se ji je nesmiselno izogibati. Vemo, da je odraščal z očetom, ki mu ni bil na voljo, in z materjo, ki ga je, ne da bi se tega zavedala, zanemarjala na način, ki ga je povsem uničil, zaradi katerega ni imel možnosti. Del materinega značaja je bila tudi nezmožnost, da bi se dojemala v odnosu do drugih, celo do lastnih otrok. Kot otrok je bila zlorabljena in njene narcistične poteze so se odražale tudi v sinu. A kakorkoli – svet je poln težkih otroštev – nekateri podležejo in drugi obstanejo, a nihče ne umori devetinšestdeset ljudi, enega za drugim, lastnoročno. Svet je tudi poln ljudi z narcističnimi tendencami – sam sem eden od njih – in poln je ljudi, ki ne premorejo sočutja. In svet je poln ljudi, ki delijo Breivikove ekstremne politične ideje, a ne pomislijo na to, da bi pobijali otroke in mladostnike. Breivikovo otroštvo ne pojasni ničesar, njegov značaj ne pojasni ničesar, njegove politične ideje ne pojasnijo ničesar. Karl Ove Knausgaard: The Inexplicable (The New Yorker, 25. 5. 2015)
Ne morem si kaj, ampak med novinarji, ki brezplačno objavljajo svoje članke na spletu, in prodajalkami v supermarketu, ki strankam pomagajo naučiti se plačevati na avtomatski blagajni, ni velike razlike. V obeh početjih je slutnja konca: ko bo nakup živil povsem avtomatiziran, blagajničark ne bodo več rabili; ko bo izumrla generacija, ki je bila vajena za časopis (oziroma njegovo vsebino) plačevati, bodo ljudje klikali po avtomatsko generiranih, brezplačnih vesteh na spletu. Ali raje po podobah, saj te povedo več kot besede in njih konzumiranje vzame manj časa. Agata Tomažič: Besede, čista izguba časa (Pogledi, 21. 5. 2015)
V leta 2009 izdani knjigi Drive: The Surprising Truth About What Motivates Us (Pogon: Presenetljiva resnica o tem, kaj nas motivira) ameriški avtor Daniel H. Pink na podlagi empiričnih dokazov ugotavlja, kakšna je resnična delovna motivacija. Pink poudarja, da bo velika večina del v 21. stoletju pogojenih z veščinami samoupravljanja in drugih notranjih elementov motivacije in da so hierarhični menedžment in pretirano zanašanje na finančno nagrajevanje na neki točki postali enostavno neučinkoviti. Namesto tujih ali pa domačih »strokovnjakov«, ki bodo za astronomske vsote vodili naša podjetja, se tako utemeljeno postavlja vprašanje, zakaj teh podjetij ne bi vodili sami. Na tem je nekaj čisto intuitivnega – mar ni najbolj smiselno, da s stvarmi upravljajo in jih načrtujejo tisti, ki o njih največ vedo, torej zaposleni sami. Anej Korsika: Zakaj bi se bali samoupravljanja? (Pogledi, 20. 5. 2015)
Od nekdaj gojim prepričanje, da se je za preživetje srednjega razreda nujno boriti, saj srednji razred predstavlja optimalno etično izhodišče, med drugim ravno zaradi koncepta prostega časa. Pripadniki srednjega razreda so namreč tisti privilegiranci, ki imajo dovolj, da jim ni treba niti zavisti ali lakomnosti niti nečloveškega truda, hkrati pa premalo, da bi bili s svojim imetjem obremenjeni in bi ves svoj čas investirali v paranoidno obrambo svojega denarja. Katja Perat: Kdor hoče kosilo, mora postati surov (Pogledi, 20. 5. 2015)
Naloga kritika je, po mojem, da poskuša narediti nekaj nemogočega; pretolmačiti metafore, podobe in motive v neko precej bolj razvidno, racionalno govorico in pri tem nujno tvegati – to je popolnoma neizbežno –, da se bo motil. […] Ne gre, skratka, za to, da bi v kritiki moral izpisati celotno resnico literarnega dela, ki je pred teboj, ampak za to, da navsezadnje ponudiš neko konsistentno branje, s pomočjo katerega se je mogoče sprehoditi skozi labirint, ki ga literarno delo predstavlja. Nikakor pa taka kritika ni edina možna pot skozi dotično literarno delo. Obstajajo druge kritike, druge možnosti, druge poti. V tem smislu si pač osvobojen pritiska, da bi povedal vso resnico. Goran Dekleva v Rok Smrdelj: Naloga kritika je, da poskuša narediti nekaj nemogočega (LUD Literatura, 22. 5. 2015)
Veliki, celo dvoročni dolgi meči, ki so jih uporabljali v boju, so bili pravzaprav precej lažji, kot bi si mislili. Dolgi meč v velikosti človeka ni bil težji od 3 kilogramov, navadno manj – v nasprotnem primeru bi imeli tudi Orjaki težave s tem, da ga dvignejo. Roman [Vučajnk] omenja študijo, ki je ugotovila, da je bila oprema pešaka v prvi svetovni vojni v resnici težja od te, ki so jo v boj nosili srednjeveški vojaki. Noah Charney: “Game of Thrones” in combat: How realistic are the show’s epic fight scenes? (Salon, 25. 5. 2015)
Takšen televizijski prikaz preiskovalnega dela pošilja gledalcu zelo nazorna sporočila. Nadzorna tehnologija je postala nepogrešljiva za preganjanje kriminalcev in teroristov, zato je treba razvijati in nameščati vse bolj napredne sisteme. Zakoni in pravila, ki omejujejo uporabo teh orodij, ovirajo delo preiskovalcev in pomagajo hudobnežem. Kamer in algoritmov pa se morajo bati samo tisti, ki nekaj skrivajo, saj podatki nikoli ne pokažejo na nedolžnega. Resnica je precej drugačna, so na sklepni konferenci evropskega projekta Respect pokazali raziskovalci, predstavniki policije in pravniki, ki so v zadnjih treh letih zbirali podatke o uporabi in družbenih učinkih nadzornih tehnologij v EU. Lenart J. Kučić: Pretvarjanje, da varujejo državljane (Sobotna priloga, 25. 5. 2015)
Ali ste vedeli, da obstaja neposredna povezava med razsežnostjo sočutja za trpeče in velikostjo tuša, pod katerim se umivaš tistega jutra? Obstaja. O tem sem naredila raziskavo. In po globoki samorefleksiji lahko rečem, roko na srce, da bi se prostovoljno javila na vsa krizna območja, ne glede na njihovo travmatičnost, če bi vedela, da me bo na koncu vsakega dne čakal Nespressov kavni avtomat. Dara Passano: Confessions of a humanitarian: ‘There are days I’d sacrifice world peace for a chocolate croissant’ (The Guardian, 26. 5. 2015)
Pomislite na nedavno viralno sliko makedonskih protestov, na kateri mlada ženska uporablja policistov ščit za ogledalo, pred katerim si nanaša šminko. Da, bilo je smešno. Da, upornica je. Je pa tudi ženska svojega časa, ena od tistih, ki vedo, da biti v javnosti pomeni biti opazovana, verjetno fotografirana in obravnavana na način, na katerega moški še vedno niso in morda nikoli ne bodo. Jennifer Weiner: The Pressure to Look Good (New York Times, 30. 5. 2015)
BONUS: Obstajajo stvari, ki jih ne moremo ali ne smemo izreči. Neil Gaiman in Amanda Palmer sta kot gostujoča urednika New Statesmana povabila različne ljudi k besedi. Da povedo tisto, česar si doslej niso upali ali zmogli. Med drugim pišejo Stephen Fry, Slavoj Žižek, Nick Cave, Elik Shafak in mnogi drugi. Njihove izjave najdete tu.
Za prekariat sem prvič slišal pred nekaj leti, ko smo bili v globalno krizo zabredli približno do kolen in smo se pritoževali nad neprimerno obutvijo, nismo pa še slutili, da nam bo blato sčasoma zalilo tudi grla. Takoj sem zastrigel z ušesi, saj se mi je že nekaj časa tožilo po razredni zavesti, odsotnost katere je iz v študentskih letih tako trendi marksističnih klasikov delala rahlo preveč antikvarno branje. In ko sem izvedel, za kaj gre, je bila moja prva reakcija rahlo zaničljiv prh. Češ: res? To se vam zdi problem? Da nimate zagotovljene službe za nedoločen čas? Da morate kar naprej delati samo na časovno omejenih projektih in po začasnih pogodbah? Da nikdar nimate zagotovljene socialne varnosti? Ljudje božji, saj tako je vendar videti moje življenje že ves čas. In ne samo to – celo všeč mi je, izbral sem si ga po lastni presoji in ga ne bi nikoli zamenjal za karkoli drugega.
Naj živi prekariat!
Skratka, toženje nad prekarnim delom se mi je še par let nazaj zdelo jamranje ljudi, ki so bili vajeni generacij udobnega prekladanja od kave do odmora po službah v javni upravi, sedaj ko morajo pa dejansko kaj narediti in se dokazati z lastnim delom, jih je pa stisnilo: kot mularijo, ki so jih premožni starši po letih hotela mama na lepem postavili pred vrata in jih poslali služit kruh v kruti svet, kjer smo mi že ves čas bili. In ko sem se ozrl okrog sebe, se mi je dozdevalo, da je ta, od prejšnje resda bolj negotova situacija, celo iz nas, ki smo bili sedaj tako imenovanega “prekarnega dela” vajeni že po defaultu, iztisnila najboljše. Ker se nismo več zanašali na drobtinice, ki so v času gospodarskega balona padale na tla iz gobcev žrcev pri koritu, in ker je na lepem postalo nesmiselno med seboj prerivati se za čim boljše mesto ob gospodarjevih nogah, smo bili prisiljeni združiti se v samostojne iniciative in pričeti sami kovati lastno usodo, vključno s povečanim ekonomskim in političnim angažmajem. Odlično! Če je to prekariat, naj živi.
Prekarec–podjetnik–politik
Toda ko sem svoje zgoraj opisano stališče komaj kako leto pozneje slišal ponovljeno iz ust vse več evropskih veljakov na ključnih pozicijah, in to naslovljeno predvsem na delavce pisarniške in fizične domene, me je stvar začela resno skrbeti. Nekaj je, če se majavim tlem pod nogami pasivnega temelja družbe posmehne večno obubožani risar in filozof, drugo, če to stori nekdo na vrhu družbene lestvice, ki je za nameček še pošteno plačan, da dela po svojih močeh najboljše tako za največji kot za najbolj ranljiv del prebivalstva. Politikom, ki so traparije o tem, kako se bo pač treba navaditi, da služb za nedoločen čas ni več in da se bodo ljudje morali začeti boriti drug z drugim na prostem trgu, metali v eter kot kaki poblazneli rimski cesarji, naslavljajoč izmučene gladiatorje v koloseju, se verjetno niti ni zdelo, da je med mano, njimi in novopečenimi prekarci kakšna bistvena razlika. Mar niso navsezadnje tudi oni, politiki, nekakšni podjetniki, ki so svojo samozavest in denar tvegano vložili v svojo volilno kampanjo? Mar niso tudi oni na podlagi zaupanja potrošnikov mandatov prejeli le za določen čas ter jih lahko kadarkoli odnese tržna logika naslednjih volitev?
Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da je dojemanje politike kot podjetnega projekta in volitev kot trga v svojem cinizmu etično ostudna, da o zamolčanju vnaprej razporejenih kart, ki volilno zmago omogočajo le tistim, ki so že izhodiščno povezani s pravimi ljudmi in so zmožni (za protiusluge) priskrbeti denarne vložke v svojo kampanjo, niti ne izgubljam besed. Toda, hej, to je pač ameriški način, ki se mu je morala tudi staromodna Evropa sčasoma ukloniti, kajne? Tudi v ZDA sta na tretji svet sumljivo spominjajoči razkol med bogatimi in revnimi ter po Indiji dišeče pomanjkanje socialne varnosti lahko vzdrževana zgolj s pravljico, da lahko na vrh v poštenem boju uspe prilesti prav vsakomur, pri čemer je regulativna ideja najvišje osti podjetniške lestve kakopak identificirana prav z vrhovnim poveljnikom države. Tu lahko vsakdo postane predsednik! Če mu ne uspe, bo pa vsaj šef enega od oddelkov regionalne podružnice Exxona! Ali lastnik domače tovarne lesenih podstavkov za iPhone. Vsakemu pač po svojih spodobnostih. In sposobnostih očka, da mu financira štiri leta na Harvardu.
Samozaposleni serijski (samo)morilci
Ko sem lani skupaj s še par nekoč perspektivnimi resigniranci svoje generacije sedel na mini okrogli mizi na temo perečega položaja prekarcev, se mi je dokončno posvetilo, da je glavni problem v tem, da ne za podjetnike ne za svobodne umetnike nismo narejeni vsi – in da s tem ni popolnoma nič narobe. Na tej okrogli mizi se, sicer skrajno vljudno in prijazno, nismo strinjali prav o ničemer: polovica udeležencev je hotela, da bi se prekariatu čim bolj uredilo status in se ga vsaj delno približalo imitaciji redne zaposlitve, če se mu slednje že res ne more ponuditi in concreto, druga polovica (okej, predvsem jaz) pa je hotela, naj se nas pusti čim bolj pri miru; naj se nam status čim manj definira; naj se nas zaboga ne enači ne s podjetniki ne z zaposlenimi in naj se nam vrne tisto polje sive cone, v kateri bi lahko malo mešetarili po svoje, saj smo ja umetniki ergo izjeme ergo tisti, ki lahko družbeno pogodbo malček kršijo, pa se ne bo nikjer poznalo. Kot da ni dovolj, da so nas iz svobodnih umetnikov (o, ta krasni naziv, ki smo ga bili deležni tistih par utopičnih let med socialistično zvenečim “samostojnim kulturnim delavcem” in turbokapitalističnim “samozaposlenim v kulturi”) na silo prekvalificirali v s. p.-je, zdaj bi radi, da se po statusu približamo celo – brrr – zaposlenim v javni upravi? Situacija bi bila skoraj komična, če ne bi bila žalostna: novopečeni klošar, ki se je s svojim sodom znašel na cesti poleg Diogenovega, zahteva naj se tako njegovemu kot sosedovemu bivališču zgradi zasilno greznico.
Problem prekariata – in to je bilo v drugih kontekstih povedano že večkrat – je, da so v njem združene vsaj tri raznorodne skupine: svobodni duhovi (umetniki in prosti, diogenski misleci, ne, ne bom rekel kreativci, hvala), ki smo že ves čas hoteli delati čim bolj na črno in brez zagotovljene mezde; samostojni podjetniki, ki jih od tranzicijskih zgodb o uspehu z novimi vilami in audiji v resnici loči le usahla kupna moč prebivalstva; in trenutna večina: ljudje, ki jih samonikla pot sploh ne zanima in ki bi radi imeli le zagotovljen dohodek za mirno vzgojo otrok in temu primerne kredite ter se vsak dan štempljali nekje, kjer bi po svojih najboljših močeh delali po pretežno tujih direktivah. In – to je bistveno – s slednjim ni popolnoma nič narobe: večina populacije je taka in takšno tudi potrebujemo, da stvari potekajo vsaj približno normalno in se na periferiji lahko ustvarja prostor za inovativne intervencije izjemnih posameznikov iz prvih dveh skupin.
Če celotno populacijo siliš, naj se prelevi v podjetniško, kreativno kovačijo lastne usode, pa čeprav večina za to nima ne daru ne želje, obenem pa zbujaš občutke krivde vsem, ki jim te naloge ne uspe izpolniti, s tem ogromen procent prebivalstva obsojaš ne le na revščino – s tem se še da shajati – pač pa predvsem na depresijo. In od časa do časa, kot najučinkovitejši način boja proti slednji, na jezo, ki lahko zavzame skrajno strašljive razsežnosti od individualnih streljačin do linčev grešnih kozlov in voljenja SDS. Upam si trditi, da serijski morilci v ZDA niso tako veseljaško razširjeni le zaradi boljše statistike njihovega sledenja, kot se ponosni Amerikanosi radi izgovarjajo, pač pa predvsem, ker psihopatske osebnosti svoj neuspeh v takem sistemu duševno najbolj zadovoljujoče kompenzirajo s solo ubijalsko kariero. Ali ni serijski morilec le nekdo, ki vsem udarcem okolja navkljub usodo vzame v svoje roke, odpre svojo malo garažno delavnico in v njej po nareku samozapolnitve za vsako ceno muči naključno rekrutirane podrejene?
Idealni prekarec: kreativec, klošar, psihopat in podjetnik
Manj ekstremen, a primerljivo grozljiv je produkt prekarizacije, ki ga prikazuje eden letošnjih najboljših celovečercev, Nightcrawler (r. Dan Gilroy): če ga še niste videli, to storite še to minuto, saj razloži prav vse o trenutni ekonomski situaciji. Glavni lik filma je idealni prekarec, tip s pristopom naravnost iz mokrih sanj krizne ideologije: go-getter, ki ne sprejema zavrnitve; ki se z mirnim, zenovskim nasmeškom pobere po vsaki zavrnitvi; ki je sposoben prekarni status svojih sodržavljanov izkoristiti za svoje cilje; in ki se mu ni težko oprijeti še tako nizkotnega posla, če le zazna, da ga bo trg v tistem trenutku sprejel naklonjeno. S svojo amoralno sluzavostjo in ledenohladnim new age optimizmom nas odbija, a obenem zanj nehote navijamo, saj ga na koncu koncev sistemu kar nekako privoščimo. Hoteli ste ga, zdaj pa ga imejte. Če ste res izbrali to smer, je vsekakor on človek, ki čaka na njenem cilju. In še žal vam bo, da ste ga priklicali v bivanje. Nightcrawler je prekarec bodočnosti: kreativec, klošar, psihopat in podjetnik, sežet v eno osebo, zgneteno tako po meri sistema, da to niti za sistem ni več ugodno.
Prekariat in proletariat
Toda prekarec za zdaj še vedno ni eden, ampak sta dva ali celo trije in več. To je dobro, to je to, kar nas ločuje od Nightcrawlerja. Toda napaka, ki jo zlahka naredimo, je, da pustimo, da bi nas ta razkol znotraj prvega potencialno revolucionarnega razreda po stotih letih ustavil pred združenim, enotnim delovanjem proti nečloveškemu sistemu, ki ga je ustvaril. Natanko to bi najraje videli tisti, ki so pustili, da prekariat vznikne in ki jim gre njegov obstoj na roko, saj se jim na lepem ni treba več brigati za ogromen del populacije, za katerega je bilo treba prej plačevati prispevke za socialno varnost in skrbeti za preživetje njihovih služb. »Niso več naša skrb, zdaj so vsi podjetniki in tako sami odgovorni za svojo prihodnost.« Slednje – mi je zelo žal, ljubi pretenciozni procentek – ne drži, saj prihodnost raznorodne množice, ki sestavlja prekariat, v rokah v resnici držite prav cinični politiki in multinacionalci, ki te floskule o odgovornosti vsakogar zase frcate naokrog iz svojih udobnih in le navidez prekarnih stolčkov. Naša resnična naloga je, da vsej svoji raznorodnosti navkljub stopimo skupaj ter vaše stolčke tudi dejansko prekariziramo.
Zaključek mojega, zdaj že tako zastarelega eseja, ki sem ga omenjal na začetku (znak bliskovitih premikov zadnjih let je, da vsak zapis neverjetno hitro postane zastarel), je bil, da odsotnost tistih, ki so prej pumpali požrtijo, na drobtinicah katere smo se redili, ni naredila prostora le za naš angažma okrog lastne kariere, pač pa tudi za naš prevzem njihovega položaja. Z drugimi besedami: da bi morali sami kovati ne le lastno usodo, ampak usodo vseh; da bi morali, skratka, pričeti oblikovati angažirano, kritično civilno družbo in stari paralelno politiko, ki bo slednjo lahko sčasoma nadomestila, saj ta svojim nalogam očitno ni kos in se po povzročitvi krize neupravičeno drži svojih pozicij, medtem ko ostali plačujemo za njene napake. Prekariat je nastal, ker je država odpovedala, in njegova naloga je, da odstrani nemrtve ostanke njene prejšnje forme in jo živo vzpostavi na novo ter se ukine.
Prekariat je – natanko tako, kot je za proletariat trdil Marx – prehoden razred; razred, ki v krizi bliskovito nabreka, saj vanj nezadržno drsimo vsi od bivših meščanov in podjetnikov prek umetnikov do pisarniških in fizičnih delavcev, vse dokler ne zaobsega več kot 99 % populacije. Prekariat je razred, ki je preštevilen, da bi lahko kadarkoli upal biti homogen in ki zato nad svojo heterogenostjo sploh ne sme tožiti, saj je le-ta del opisa nalog prehodnega in posledično revolucionarnega razreda. Prekariat je razred, ki teži k samoukinitvi in čigar enotnost tiči izključno v njegovem nasprotovanju dani, nevzdržni situaciji. Prekariat bi se torej moral politično organizirati in sčasoma prevzeti oblast predvsem zato, da bi odpravil samega sebe in ponovno vsakemu izmed svojih raznorodnih členov vrnil to, kar je njegovemu ustroju najbolj primerno. Delavcem redno delo, podjetnikom primerno reguliran, a prijazno spodbuden prostor za nove iniciative in svobodnim duhovom nenadzorovano mesto na robu, od koder bodo lahko dregali v sčasoma neizbežno preveč ustaljene vzorce bodočega novega reda. Alternativa je vojna. Ali fašizem. Ali pohod psihopatov. Ali, najverjetneje, vse zgoraj našteto.
Ob prvem maju, prazniku dela, smo objavili zapis Rainerja Marie Rilkeja, ki pripoveduje o tem, kako je Rodin snoval svoj spomenik delu. Govori o rudarjih, tesarjih, mislecih in pesnikih ter o njihovem prispevku človeštvu. Delo ni nekaj, kar bi že od daleč opazili, ampak se dogaja v temi, daleč od pogledov.
In kaj je med vsemi deli najtežje? Ljubezen. Vse, kar v življenju počnemo, je le priprava za to, da bi nekoč znali imeti brezpogojno radi. Tako je Rilke pred skoraj natanko 111 leti pisal svojemu dopisovalcu, mlademu pesniku Franzu Kappusu.
Michelangelo Buonarroti: Izvirni greh in izgon iz raja, strop Sikstinske kapele (1508-1512)
Tomáš Sedláček (1977) je znan češki ekonomist, univerzitetni profesor, analitik pri Češki centralni banki, pronicljiv kolumnist in komentator, nekoč vladni svetovalec in sodelavec v kabinetu pokojnega češkega predsednika Václava Havla. Njegovo delo Ekonomija dobrega in zla, ki je na Češkem izšlo leta 2009, je prevedeno v več tujih jezikov in velja za mednarodno uspešnico, popularno tudi v luči evropske finančne krize. V obsežnem in kompleksnem tekstu – v sicer nekoliko okornem slovenskem prevodu – avtor razmišlja o dometu ekonomske vede in njenih omejitvah, fetišizaciji rasti bruto domačega proizvoda (BDP), o prevladujoči govorici kapitala, ki danes usodno določa naše življenje, o človeški naravi, sebičnosti, pohlepu, morali in etiki … Nastopi proti novodobni prevladi ekonomije kot glavne razsodnice o razvitosti, napredku, bogastvu držav in družb. Zavrne ekonomsko znanost, ki svoja dognanja zavija v zapleten jezik visoke matematike, ki ga le redko kdo popolnoma razume.
Približevanje ekonomske vede družbi
Sedláček ekonomijo označi kot »pripovedovanje zgodb ljudi ljudem o ljudeh«. Oziroma kot način preučevanja medčloveških odnosov, ki jih je včasih mogoče izraziti s številkami, drugič pa ne. Avtor želi ekonomijo narediti bolj ponižno in manj zagledano samo vase, pri tem pa ga zanima duh ekonomije. Koncept t. i. homo economicusa, na katerega se večkrat opre med pisanjem, povezuje s predstavo o racionalnem posamezniku, ki s svojimi egoističnimi motivi stremi k temu, da bi čim bolj povečal svoj dobiček. Sedláček sena razvoj ekonomske vede ozre kot antropolog in jo zato tudi poveže z antropologijo, (kulturno) zgodovino in zgodovino znanosti, literaturo, filozofijo, psihologijo. Po njegovem lahko namreč miti, arhetipi, religija, poezija itd. o človeški družbi povedo vsaj toliko kot matematični modeli, ki jih uporablja ekonomska veda.
Sedláčkov znanstveni zamah je širok. Pri svojem pisanju črpa iz raznolikih virov, od starodavnih epov, religioznih besedil (Stare in Nove zaveze), starogrških tekstov do klasičnih ekonomskih del – na primer izpod peresa Adama Smitha – in razmišljanj Slavoja Žižka. Piše kot pozoren avtor, ki ga zanima veliko stvari. Svoj sprehod po ‘robovih ekonomije’ začne z Epom o Gilgamešu, »najstarejšim besedilom naše civilizacije«, z junaško pesnitvijo iz starodavne Mezopotamije o tiranu Gilgamešu in njegovem prijatelju Engiduju, in zgodbo o tem, kako ukaniti smrt in živeti večno. Nadaljuje s Staro zavezo ter razloži, kako je hebrejska religioznost tesno povezana s tuzemskim svetom, judovsko pojmovanja časa pa linearno. Pomembna se mu zdi desakralizacija vladarjev, ki niso več vsemogočni, temveč podrejeni Bogu, ‘odčaranje’ junakov, pri katerih gre za bolj realistične in plastične arhetipske osebnosti in narave, ki naj ne bi bila več prepuščena na milost in nemilost muhastim bogovom. Izpostavi tudi dejstvo, da se judovstvo veliko ukvarja z moralnim dobrim in zlom, in opozori na idejo o nenehnem napredku, ki je postala gonilna sila razvoja znanosti in naše civilizacije nasploh. V istem besedilu pa avtor najde tudi prvo omembo gospodarskega cikla.
Izvirni greh in potrošništvo
Pri pregledu antičnih virov se Sedláček sprehodi od Ksenofonta, Platona, Aristotla do hedonistov in stoikov. Zanima ga rojstvo filozofije in mistike števil, razlikuje med Platonovim svetom idej in Aristotelovo vpetostjo v zemeljski svet. Ekonomsko znanost poveže s pristopom hedonistov, za katere je bila, poenostavljeno povedano, osebna korist »glavna predpostavka dobrega življenja«, preračunljivost in sebičnost pa osrednje vodilo človekovega delovanja. Pri krščanstvu kot največji religiji zahodne civilizacije pa avtor opozori na dejstvo, da je v Novi zavezi mogoče najti nemalo prilik z ekonomskim in socialnim podtonom oziroma kontekstom. Opozori, da je tudi koncept odrešitve kot ključnega koncepta krščanstva imel sprva ekonomski pomen – pomenil naj bi odkupiti, odplačati, osvoboditi sužnja. Izvirni greh poveže s potrošništvom, saj naj bi Adam in Eva porabila nekaj, česar nista potrebovala niti smela imeti.
Avtor se vpraša tudi o pomenu naukov znanih moralnih filozofov – npr. Adama Smitha, Thomasa Malthusa, Johna Stuarta Milla, Johna Locka – za razvoj ekonomske znanosti. Pri tem izpostavi Bernarda Mandevilla, angleško-nizozemskega filozofa, ekonomista in satirika, sicer očeta ideje o nevidni roki trga. Mandeville je glavne poudarke svoje socialne filozofije zgradil na konceptu posameznikove sebičnosti. Po njegovem naj bi vsaka pregreha pomenila učinkovito povpraševanje po določenih dobrinah (hrana, oblačila) in storitvah (npr. policija), razvita družba pa naj bi živela prav od učinkovitega zadovoljevanja omenjenih potreb. Tako naj bi bil po Mandevillu pohlep glavno gonilo družbenega razvoja. Sedláček omenja tudi pogosto pomanjkljivo branje del Adama Smitha, ki je v ekonomijo vključil tudi moralna vprašanja. To pa naj bi bil njegov najpomembnejši prispevek k ekonomski znanosti. Avtorja prav tako zanima, kako se je matematika razvijala skozi zgodovino – pri starih Egipčanih, v antični Grčiji, pri Hebrejcih, v srednjem veku itn. – in postala sestavni del sodobne ekonomske vede.
V iskanju alternative obstoječemu sistemu
Sedláček torej prek kompleksnih in mestoma tudi nekoliko konfuzno delujočih vpogledov iz sveta literature, religije, filozofije itd. gradi kritiko ekonomske znanosti in pripoveduje o njenih omejitvah. Njegovo samokritiko velja pozdraviti, vendar v zvezi z besedilom obstajata dve zagati. Prva je ta, da to, o čemer piše Sedláček, bolj ali manj poznamo. Ni skrivnost, da je ekonomija pogosto vase zaverovana veda, ki svoje okolje prevečkrat razume zgolj prek matematičnih modelov in teorij, ki pogosto nimajo zveze z dejanskim stanjem ‘na terenu’. Mirno se lahko strinjamo z avtorjem, da bi vsi skupaj živeli v boljšem svetu, če bi se ekonomisti zanimali za literaturo, zgodovino, filozofijo, kot to naredi na primer češki strokovnjak. Ampak o omejitvah ekonomije kot vede in stranpoteh sodobnega kapitalizma, še posebej v luči trenutne finančne krize v Evropi, kar je rdeča nit knjige, nam avtor ne more povedati nič bistveno novega.
Druga težava pa je v tem, da je Sedláček premalo radikalen pri svojih razmišljanjih. O kapitalizmu ne podvomi. Kapitalizem naj niti ne bi bil v krizi, pravi, v težavah je ‘zgolj’ kapitalizem nenehne gospodarske rasti. Onkraj omenjene gospodarsko-družbene ureditve se avtor ne podaja. Zato je vse, kar nam lahko ponudi kot alternativo kratkovidni ekonomski vedi, evropski finančni krizi, diktaturi kapitala itd., odmerek sofisticiranega moraliziranja. Piše, kako kupujemo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo in da je sodobno potrošništvo kakor mamilo. Bili naj bi prebogati, preveč stvari imamo in primanjkuje nam zmernosti. Omenja, da preveč delamo in častimo storilnost ter da pripisujemo preveliko vlogo konceptu BDP kot prevladujočemu merilu uspešnosti in razvitosti.
Pri iskanju izhoda iz krize kapitalizma, spirale varčevanja, diktature kapitala, nevzdržnega stanja v katerem smo se znašli, nam Sedláčkova knjiga ne bo v veliko pomoč. Očitno je, da potrebujemo smelejše, radikalnejše ideje in dejanski družbeni prelom.
Tomáš Sedláček: Ekonomija dobrega in zla. Po sledeh človekovega spraševanja od Gilgameša do finančne krize. Prevod Peter Kuhar in Niki Neubauer. Uvodna beseda Václav Havel. Ljubljana: Družina, 2014, 353 str., 29,90 €
Ob 500. obletnici izida Utopije Thomasa Mora je Studia humanitatis pripravila nov izid tega klasičnega dela. Izdaja je še toliko bolj dragocena, saj s seboj prinaša odlično študijo Stephena Duncomba, ki Utopijo najprej umesti v zgodovinsko-teoretski kontekst njenega in našega časa, v nadaljevanju pa podrobno analizira sam dialog oziroma pripoved o tem, kaj je Rafael Hitlodej videl na otoku Utopija. Ta je tako v vsebinskem kot slogovnem smislu veliko dolžna Platonu in njegovi Državi – dolg, ki ga More priznava, saj se skuša zavestno umestiti v to tradicijo političnega mišljenja. Skozi knjigo tako spoznamo antropološke, politične, gospodarske, verske, družinske, vojaške in številne druge vidike otoka, Moru pa uspe na izredno natančen način pred nami izrisati podobo družbe in njenih odnosov, ki so bili, vsaj za Morov čas, nedvomno izredno napredni, če ne kar revolucionarni.
500 let kasneje ta podoba ni več tako imenitna. Sužnjelastništvo, četudi izredno humano, pač danes ni več sprejemljivo (vsaj deklarativno, kar pa ne pomeni, da po svetu ne obstaja več). Tudi odnos do žensk, ki ga prikazuje Morovo delo, je daleč od danes sprejemljivih standardov; na otoku namreč vlada patriarhat, da so ženske manj vredne in manj sposobne, pa je stvar konvencije. Utopija, čeprav nesporno spada med klasike politične filozofije, danes torej nikakor ni več besedilo, ki bi ga lahko brali brez resnih zadržkov. Kot vse in vsi sta tudi besedilo in njegov avtor pač otroka svojega časa. Ob dejstvu, da nobena recenzija ne more nadomestiti knjige, še manj pa klasike, kot je Utopija, ter dejstvu, da je samo besedilo podrobno analizirano že v spremni besedi, nam skratka ostane, da se na tem mestu vprašamo – smo danes sploh še lahko utopisti?
Zdi se, da to vprašanje dregne v sam srž projekta, ki si ga je s svojo knjižico zadal More. Pri njem je odgovor seveda odločen da – mogoče je biti utopist in si predstavljati Utopijo. Še več, o njej je mogoče govoriti zelo natančno, jo primerjati z današnjo družbo in celo razmišljati o načinih, kako jo doseči. Za Mora, pa naj bo to še tako zdravorazumsko, Utopija ali utopija pač ni tabu, ampak predmet, vreden nadvse resne razprave. Danes, kot v spremni besedi ugotavlja Duncombe, pa tovrstna razprava nikakor ni tako samoumevna. Še več, utopija z malim ali velikim U, je ena redkih tem, o katerih se strinjata tako levica in desnica. Strinjata, da gre za temo, ki je nima smisla obravnavati, namreč. Konservativni klasik Edmund Burke je tako na primer svojo kritiko koncipiranja utopične družbe prihodnosti razvil preko izkušnje francoske revolucije, skozi prakso katere je skušal prikazati zavrženost utopičnega projekta in njegovo nujno obsojenost na propad. Karl Popper je v preteklem stoletju pisal o treh velikih lažnih prerokih, Platonu, Heglu in Marxu. Vsak na svoj način in vsak v svojem času so bili, tako Popper, krivi teoretske utemeljitve totalitarne in zadušitve odprte in svobodne družbe.
Tudi priložnostni bralci Marxa so nedvomno naleteli na kategorično zavrnitev utopičnega razglabljanja, ko Marx v predgovoru h Kapitalu zapiše, da ju z Engelsom nikoli ni zanimalo pisanje utopičnih kuharic prihodnosti, ki bi vsebovale natančne recepture jutrišnje družbe. Neverjetno, kako pogosto se ta, priložnostno izrečeni stavek, uporablja oziroma zlorablja za poslednji argument proti kakršnemukoli mišljenju prihodnosti. In vendar je ta isti Marx zapisal, da tudi najslabšega arhitekta od najboljše čebele ločuje to, da prvi za razliko od slednje najprej gradi v glavi. Celo najmanj nadarjeni med nami, katerih stvaritve so močno pod tistimi, česar so sposobna neprimerno preprostejša bitja, je enkraten v tem, da svoje delovanje najprej misli, preden ga začne dejansko udejanjati. Načrtovanje dela je po Marxu nekaj, kar nedvoumno določa človeka za človeka. Je tisto, kar ga loči od ostalih živali in dela za politično oziroma družbeno žival. Zloglasne »kuharice prihodnosti« so tako zadobile pošastne razsežnosti in kot zapoved zadušile tudi najbolj obetavne razprave o družbi prihodnosti. Kajti, navsezadnje, kaj drugega pa je mišljenje utopije, tega nekraja, kot mišljenje družbe prihodnosti, ki še ne obstaja, a bi lahko in bi morda celo morala obstajati? Tisto, čemur sta bila Marx in Engels v resnici nenaklonjena in kar sta srdito kritizirala, so bili natančno izdelani načrti družbe prihodnosti, ki so bili s svojo podrobnostjo že naravnost banalni in smešni.
O tem, da sta se odpovedala mišljenju družbe prihodnosti, ja, utopične družbe, pa bomo zelo težko našli prepričljive argumente. Nasprotno, če kaj, njuno pisanje nenehno prežema kritična analiza obstoječega, njegovo ovrednotenje kot nečesa iracionalnega in nepravičnega, polnemu razvoju posameznika in družbe škodljivega, odtujajočega, celo samouničujočega, in na tej podlagi oblikovana zahteva, da je drugačna družba mogoča in nujna. Njun celotni projekt je silovit poziv k rušenju obstoječega in h gradnji reda prihodnosti. Ker stari red še vedno vztraja, je še vedno aktualen tudi njun poziv in njuna analiza. Da nam v resnici nista pisala receptov prihodnosti, dokazuje samo eno, globoko prepričanje – da mora biti družba prihodnosti delo rok in možganov tistih, ki jo bodo ustvarjali in v njej živeli. S tega gledišča utopičnost ni več zmerljivka in način za odpravo naivnih sanjarjenj, ampak človeška zmožnost zgodovinskega razvoja, ki odpravlja obstoječe in ustvarja novo. Natanko zato, ker to novo še ne obstaja, ker je družba prihodnosti še vedno nekraj, je o njem moč in nujno še naprej govoriti. Najbolj groba ocena naprednih gibanj v zadnjih treh, štirih letih pa dokazuje, da je takšna politična imaginacija še precej daleč in ostaja prvovrsten teoretski in praktični problem naše dobe.
Gibanje Occupy je bilo gibanje, ki je preko naslavljanja zahtev na oblast, pozivanja oblasti k njihovi izpolnitvi, to isto oblastno strukturo in njene nosilce v resnici še reafirmiralo in priznavalo za dejanske gospodarje. Ko so dobrih sto let nazaj, leta 1905, v Sankt Peterburgu ljudje protestirali in apelirali na dobro voljo carja, jih je njegova policija brezsramno poklala. To je okrepilo radikalnejše sile, ki so na koncu, 12 let kasneje, izvedle oktobrsko revolucijo. Obama si danes seveda ni mogel privoščiti, da bi dal protestnike v Zucotti parku, o katerih je poročal cel svet, postreliti, a zato tudi ni več nobene potrebe. Na bolj prijazen način kot pod streli in sabljami carske vojske pa so tudi današnji protestniki spoznali, da car ni del rešitve, ampak del problema, da se nanj pač ni mogoče obračati s prijaznimi željami in nato držati pesti za njegovo milostljivost. Naslednji kvalitativni preskok v razvoju sodobne levice se je zgodil z nastajanjem in krepitvijo levičarskih strank, kot so Siriza, die Linke, pri nas pa koalicija Združena levica. Tudi te stranke s svojim vstopom v politično areno meščanske države nanjo (ne)posredno pristajajo in jo v svojem delovanju nujno reafirmirajo. Forma tega sistema, torej parlamentarne demokracije, pa slejkoprej nujno okosteni radikalne politične sile in utopične projekte. To se je zgodilo z socialdemokracijo v času II. internacionale oziroma povzročilo njen razpad, podobno usodo so doživela nova družbena gibanja, ki so se preobrazila v stranke in vstopila v parlament, predvsem zeleni. Superge, s katerimi je Joschka Fischer vstopil v Bundestag in od katerih je doživel postopno preobrazbo v nemškega zunanjega ministra, so danes v muzeju. Istočasno pa je politični prostor tako močno pomaknjen v desno, da se politične zahteve, ki so bile nekaj desetletij nazaj tako samoumevne, da so predstavljale splošno sprejete standarde, zdijo kot revolucionarni ukrepi. Mišljenje prihodnosti onkraj kapitalizma in parlamentarne demokracije danes tako niti ni več na političnem dnevnem redu. Zdi se, da smo vsi pristali na maksimo, da živimo v edinem mogočem svetu, četudi se vsi zavedamo, da je izredno slab.
Kot poudarja Žižek, lažje in raje si predstavljamo konec sveta kot pa konec kapitalizma. Že najbolj površen pregled filmske in splošne kulturne industrije v zadnjih dveh desetletjih to nedvoumno potrjuje. Distopično razmišljanje v resnici ni bilo še nikdar tako močno kot danes, kot da bi se vsi zavedali, da neizogibno drvimo v prepad, zdaj pa tekmujemo v izmišljevanju, kako grozen bo ta prepad. O prihodnosti tako v resnici ves čas razmišljamo in si jo zamišljamo, ampak ob tem spoštujemo nenapisano pravilo, da mora biti ta nujno apokaliptična. Prihodnost, slabša od današnje, je stvar resnih znanstvenih in znanstveno-fantastičnih razprav in stvaritev. Prihodnost, boljša od današnje, pa je nezamisljiva, brezupno naivna in vredna sramovanja. Pa vendar, tudi o tej prihodnosti v resnici nenehno govorimo, z njo je (neopazno) prežet politično-ekonomski vsakdan. Ko politiki in gospodarstveniki govorijo o odpravi revščine, brezposelnosti, degradaciji okolja itn. nam slikajo utopično vizijo, ki – dokler živimo v liberalnem kapitalizmu – v resnici ne more nikoli nastopiti. Odprava revščine, lakote in vojn se v času, ki si nikakor ne more predstavljati postkapitalistične družbe, v resnici zdijo kot prismuknjene otročje domislice. Kot da bi ovce v klavnici prepričevali, da jih čaka boljša prihodnost, ko bodo enkrat vpeljali sodobnejše načine klanja.
John Steinbeck je nekoč pripomnil, da je tragedija ameriškega delavskega razreda v tem, da si vsak revež predstavlja, da je v resnici milijonar, ki mu gre slabo le začasno. Zdi se, da danes na ta trik pada že celotno človeštvo, ne samo Američani. Prosto po Kantu je moto, ki bi nam danes gotovo koristil: »Drzni si misliti prihodnost!«
Thomas More: Utopija. Prevedel: Bogdan Gradišnik; spremno besedo Stephena Duncomba pa Jedrt Maležič. Ljubljana: Studia humanitatis, 2014. 191 strani, 18 €.
Novega Pobesnelega Maxa: cesto besa sem si ogledala dan zatem, ko je na spletu odjeknila novica o prizadetih predstavnikih iz vrst t. i. aktivistov za moške pravice. Moški aktivisti so namreč užaljeni, ker film o norem Maxu naslovnega protagonista pušča ob strani in ker nam namesto pejsaža iz moških mišic in testosteronskega prahu prikazuje t. i. feministično propagando. Gospodje so pričakovali lično zapakirana bombardiranja, ognjene nevihte in cestna rovarjenja, dobili pa naj bi holivudski izdelek, ki na izjemno zastrašujoč, celo liberalni način spodkopava tradicionalno moškost. Njihove protiseksistične popadke je podmazalo dejstvo, da glavno besedo v filmu prevzame pobrita, enoroka, v gazo povita in z bencinom naličena špediterska bojevnica Furiosa (Charlize Theron) – govori torej več kot širokopleči Max (Tom Hardy) –, ujezili pa so se tudi, ker filmski moški na tradicionalno moškem prizorišču, na bojišču, crkujejo pod rokami in streli filmskih žensk. Filmski moški figurirajo predvsem kot naivni, zabiti, slabo izobraženi ali zgolj grabežljivi cepci in tudi to je, seveda, razžalilo čustva moških aktivistov.
Srboriti gospodje imajo prav, ko v Mad Maxu prepoznavajo feministično agendo, vendar se motijo, ko menijo, da filmski feminizem razgrinja tisto obliko emancipacije, h kateremu sodobne feministke v resnici stremimo. Postfeministike se sliši bolje. Ženske verjetno še bolje.
V Pobesneli cesti skuša čudovita Furiosa iz mesta, katerega naravne vire in naravno rabo uma obvladujejo moški, v »the Green Place« odpeljati nekaj čudovitih žensk, namenjenih razplodu. V mestu držijo tudi čudovite ženske, namenjene proizvodnji materinega mleka, s katerim oskrbujejo sinove in može, da zrastejo močni in veliki in karseda pokorni. Ženske so zasužnjeni predmeti, a so kljub svojemu odvratnemu družbenemu položaju pronicljive, v prihodnost uprte revolucionarke. Želijo si boljšega življenja in si ga tedaj, ko se nagnetejo v bojno vozilo, tudi vzamejo. Sprva menijo, da si ga lahko vzamejo le nekje drugje, nekje, kjer so že naseljene prebujene, razsvetljene in proaktivne ženske, nekje, kjer moški niso in tudi nikoli ne bodo pustili svojih sledi, nekje, kjer bo neba, vode in zelenja le zanje. Šele drobna intervencija že precej pobitega Maxa jih pouči, da morajo spremembe zahtevati in jih izdelati priviru, torej tam, kjer je svet, četudi nesramno grd in beden, že postavljen. Revolucija se dela na razritem in nevarnem terenu, bi lahko rekli, in se odpeljali nazaj v Citadelle ter prevzeli oblast.
Vse do povratka v izrojeno naselbino imamo v filmu opravka z obliko feminizma za množice, ki je na nesrečo razumnih ljudi zasenčil pravo vsebino sodobnih feminističnih prizadevanj. Tržni feminizem, h kateremu je v filmu obilno svetovala tudi sama Eve Elsner, se naslanja zlasti na podobo »močne ženske« in pije iz izvira »girl power«. Družbeno reprezentacijo ženske kot nežne, mile porodnice, ki je v vsakem trenutku dneva videti brezhibno, skuša streti tako, da ji v naročje sesuje obritoglavo, širokoplečo karieristko, ki nima časa za zadeve čustev in zmore tiho trpeti poslovne ali vojaške napore. Tovrstna, izjemno glasna oblika feminizma, je namenjena hitremu použitju ali, drugače, krojena je za hitro oblačenje in slačenje, saj je v svojem bistvu nevzdržna – malo je namreč ljudi, ki bi trdi bojevniški obraz zmogli nositi dlje kot deset minut. Tržni feminizem, zaradi katerega Furiosa svojo četico odpelje daleč stran od doma, je glasnik ne-ne-neodvisnosti, ki ima s samostojnostjo opraviti približno toliko, kot ima Slovenija opraviti s puščavo. Ženske naj bi tako živele življenja, v katerih NE RABIJO NIKOGAR, ČE PA ŽE, PA NAJ SE TA NAUČI HITRO SPAKIRAT, utelešale pa naj bi točno določene vsebine, preslikane z druge strani seksističnega diskurza, skrižane v nasprotni ekstrem.
Meso feministične agende je v reorientaciji, drži, toda ne v takšni, ki bi ženskam znova naložila, kakšne morajo postati. Reorientirati se je mogoče tudi tako, da se sprostimo, razpustimo – osvobodimo. Feministična praksa je praksa kreativnega oblikovanja, kritičnega premišljevanja, afirmacije in skrbi zase, podprta z zavedanjem, da je identiteta serija ponavljanj z razliko, ustvarjeni in ustvarjalni flux. Politična strategija feminizma ne vključuje omejevanja in ohranjanja tega, kar »ženska« je, feminizem ni doktrina, ki bo »ženskost« nekega dne normalizirala. Predvsem je odprtost za prihodnje in sedanje možnosti. Recimo za možnost nežne in mile karieristke. Ali za možnost visokorodne bojevnice. Ali za možnost spolno promiskuitetne, očarljivo oblečene intelektualke. Za možnosti in variante tisočih značajev in tisočih vsebin, tisočih oblik in vonjev. Za feminizem, ki hoče nositi vso svojo težo in zapuščino – od sufražetk preko Judith Butler in Sie do Ladelle McWhorter – je ključno, da ženske ne okosteni v nekaj statičnega z določenimi biološkimi značilnostmi, temveč svojo nekdanjo slabost , namreč svojo difuznost uporabi v svoj prid. »Ženska« je nekdo, ki si ga ni mogoče prav in dokončno zamisliti. Tisti, ki si zamišljajo kaj specifičnega, so – in tukaj je film Pobesneli Max dosleden – načeloma ljudje s slabimi nameni in malo empatije.
Furiosa in ekipa ostanejo nekje na polovici poti, tam, ko se je treba za razkošje difuznosti šele opolnomočiti. Najprej je bilo in je treba zlomiti nekaj kosti. Če se ne bi vrnile v izžeto patriarhalno okolje, ne bi naredile ničesar, film bi zvodenel v bombastični psevdofeministični izjavi za javnost, velike punce zmoremo boljein zmoremo same in to zmoremo kar sredi ničesar. Tako pa si hrupni spektakel tik pred iztekom premisli in ugotovi, da bi bilo za ženske in za svet neizmerno bolje, če bi pravico do difuznosti uveljavljale točno tam, kjer se jim jo krati, kjer se jo zamegljuje ali zasmehuje in, če bi svoj boj bojevale v toplem zavezništvu s sestrami in brati, ki niso naivni, zabiti, slabo izobraženi ali grabežljivi cepci.
Zaskrbljenim moškim aktivistom bi bilo za konec dobro namigniti, da jih pravzaprav skrbijo napačne stvari. Na njihovem mestu bi se vprašala, kje točno so zašli, da tako radostno razmetavajo s pojmi tradicije in moškosti. V njihovih čevljih bi se mi pred delom, ki jih čaka, tresla kolena. Na njihovem mestu bi ženskam, ki s(m)o v utrudljivo nalogo pometanja in sesanja zgledno zagrizle ter že napredovale, ihtavo zavidala. Mogoče bi si pri odstiranju plašnic glede moškosti, tradicije, popfeminizma in idealnih oblik lahko pomagali – kakor v filmu. Bilo bi lepo.
Kaj bi ovinkarili: maj je mesec ljubezni. Ob tej priložnosti vam poklanjamo pesem, ki opominja, da o ljubezni največ vedo tisti, ki so jo (vsaj enkrat) izgubili. Tisti, ki so ostali.
Prejšnjo soboto so se evropski politiki lepo uredili, polagali vence in imeli govore o pomenu ohranjanja spomina na pošastno drugo svetovno vojno. No, slovenski politiki so zavoljo opevane uravnoteženosti hitro pridali še kakšno o povojnih pobojih. Besede sprave in navidezne modrosti so zvenele tako, kot bi bili evropski politiki preudarna in solidarna človeška vrsta. Vrsta, ki se je pripravljena učiti iz zgodovine, ki ji je mar za človeška življenja, ki celo pokončno nosi svoj del odgovornosti. Kako zelo varljivi so ti zemeljski vtisi!
Tako je denimo gospod Cerar, nadvse dostojni pripadnik naše vrste, velikodušno ponudil, da bo njegova relativno dobro preskrbljena državica blagohotno sprejela tam nekje do 20 beguncev. Kmalu zatem je druščina lokalnih veljakov iz občin Kranjska Gora in Rateče razpravljala o tem, da namerava Italija blizu slovenske meje urediti center za begunce. To jih blazno skrbi. »Za Rateče to predstavlja neke vrste obremenitev. Prišli bi namreč v sobivanje s povsem drugo kulturo,« je pojasnila predsednica krajevne skupnosti. Župan Kranjske Gore pa dodal, da sicer niso nastrojeni proti nikomur, a da »namestitev beguncev lahko predstavlja veliko obremenitev za turizem.«
Poskusimo si predstavljati, kakšne naj bi bile te strašne obremenitve. Bi nemške turiste, ki se tako radi vračajo v Kranjsko Goro, zmotilo, ko bi jim fantastičen razgled proti Italiji skalile temnopolte postave? Bi zvečer oprezno nosili nahrbtnike na sprednji strani telesa, ker hm – človek nikoli ne ve? In ali bi vsi ti turisti, ki (tako kot župan) sicer niso nastrojeni proti nikomur, naslednje leto rezervirali počitnice v Avstriji – pa čeprav malo dražje – ker nositi nahrbtnik na sprednji strani je res videti trapasto?
Spomin na vojno, katere konec obeležujemo letos, opominja, da so v njej zaradi podobnih nebuloz – da namreč sobivanje z drugačno kulturo predstavlja neke vrste obremenitev – pobili milijone ljudi. In medtem ko lepo oblečeni voditelji vzklikajo »Nikoli več,« in segajo v tresoče, s starostnimi pegami pokrite roke preživelih, je krvavo Sredozemsko morje le lučaj stran.
Je morda skrajni rob Evrope lažje razumeti od njenega jedra? Islandija, ki ji je nemška okupacija Danske ponudila priložnost, da se dokončno osamosvoji, razglasi neodvisnost in se distancira od evropske norije, se danes ne počuti povsem del te zgodovine. Zato 9. maja niso obeleževali konca vojne, so pa vseeno praznovali – multikulturni dan! Verjetno je sovpadanje dneva naključje, a je vendarle zgovorno.
Vsekakor je pohvalno, da Reykjavik kot mesto pripoznava svojo vse bolj multikulturno podobo in se je skuša veseliti. A kaj multikulturni dan pomeni v praksi? Korejke v rdečih, svilenih »narodnih nošah«, Ganci z lesenim, fino izdelanim »afriškim nakitom«, Turki s slaščicami, Rusi z babuškami, raznolika »etnična« glasba, veliko zastavic, turističnih brošur in dobre volje. Župan kramlja, otroci skačejo okoli, lačni segajo po prigrizkih z vsega sveta. Pomislim, kako bi se Slovenija predstavila na takšni veselici. Z avbo? S harmoniko? S kranjsko klobaso? So to elementi, ki bi jih morala radovednim obiskovalcem predstavljati kot reprezentativen del svoje kulture?
Ker kaj pa je reprezentativno, drugačno, kar me, razen seveda jezika, ločuje od mlade Islandke, ki se sprehaja med stojnicami? Mogoče drevesa, cvetoči kostanji pomladi, mogoče cedevita (ampak ups, to ni naše), mogoče Katalena (ampak vsaj v takšni meri tudi Scarlatti in Sigur Ros), mogoče patološko zamujanje (ampak to je bolj moje kot naše), mogoče H&M nogavice (ker na Islandiji ni H&M-a in sem komaj zdaj spoznala, kako ključni preživetveni element so H&M nogavice in perilo), mogoče … In ko se takole sprehajam med stojnicami, me skorajda obide misel, da je multikulturni dan le pozunanjena, všečna veselica, utemeljena na najširšem konsenzu o tem, kaj nam je pri multikulturalizmu pravzaprav kul – torej na glasbi, hrani, pisanih oblekah in spominkih.
Razmišljam, ali bom srečala Drito, 16-letno dekle s Kosova, ki se je pred dobrim letom priselila sem. Njena mama, ki islandščine ne pobira tako mimogrede kakor Drita, mora kljub visoki izobrazbi delati za blagajno v veleblagovnici. Ker s tem ne zasluži dovolj, dela tudi Drita. Ker je mlada in simpatična, je dobila službo v kavarni. Takoj po pouku pride in streže do enajstih zvečer. Domov pride ob polnoči. Kdaj dela domače naloge, ne vem. Kdaj se uči islandščine, ki jo komaj razume, ne vem. Ne vem niti, kako se počuti, ko gredo njeni sošolci popoldne v glasbeno šolo ali igrat igrice, ona pa v službo. Vem pa, da Drite ni bilo na multikulturni dan, ker je tisto soboto delala.
Če bi bila Drita preveč izbirčna glede delovnega časa, bi se ji najbrž zgodilo podobno kot Myi. Mya, mlada Senegalka s 4-letnim sinom, je do danes, ko pišem to besedilo, delala v isti kavarni kot Drita. A ker se je pogosto skušala izogniti večernim terminom in ker je, kadar je otrok zbolel, nekaj dni ostala doma, je danes dobila odpoved. Logika šefa je bila zelo preprosta: zaposleni, ki zjutraj pokliče, da ga ne bo, ker ima otrok vročino, pač ni dovolj zavzet in predan delavec. Za biznis to predstavlja neke vrste obremenitev. Na vrata kavarne bodo potrkali še mnogi (med njimi ne bo sicer niti enega »pravega« Islandca), ki bi radi delali, ki bodo brez ugovorov ostajali do polnoči, čez vikende, bili na voljo, da vskočijo kadarkoli. Zato se šef ne sekira kaj dosti, Mya pač ni bila primerna za to službo.
V tej prijazni, po čokoladi dišeči kavarni vlada nenapisano, a izrečeno pravilo, da se, kadar pridejo »pravi« Islandci, velja še posebej potruditi. To pomeni: malo večje porcije, malo lepše dekorirane kavice, drobne uslužnosti, s katerimi se ostalih gostov praviloma ne obsipava. Tako je to. Takšna je ta multikulturnost v državi, ki po vseh meritvah tolerantnosti, enakosti spolov, enakih možnosti, priseljenske politike … zaseda najvišja mesta.
In medtem britanska zunanja ministrica mirno izjavi, da oni pač ne bodo sprejemali beguncev, da naj kar lepo ostanejo tam, kjer so. Če si je gospa ogledala BBC-jev promocijski spot za Slovenijo, bo poleti morda počitnikovala v Kranjski Gori. Upamo, da ji bližina begunskega centra ne bo pokvarila počitnic.
V Ljubljano prihaja hrvaški zgodovinar in avtor knjige Jugoslavija in svet leta 1968. Knjiga opisuje položaj v Jugoslaviji v enem najbolj razburkanih let druge polovice 20. stoletja. V središču njenega zanimanja je študentsko gibanje v nekdanjih jugoslovanskih republikah in pokrajinah, pri čemer podrobno analizira mednacionalne odnose med njimi ter socialne in politične reforme v Jugoslaviji tega časa, njeno posredniško vlogo med Vzhodom in Zahodom (zlasti v razmerju do gibanja neuvrščenih držav in Varšavskega pakta, kot tudi do “praške pomladi” in sovjetske okupacije Češkoslovaške) in odločilno vlogo predsednika Josipa Broza – Tita v teh dogodkih. V okviru gostovanja Beletrina pripravlja dva dogodka:
torek, 19. maja, ob 14.00, sejem Liber.ac, Ljubljana Pogovor z avtorjem in predstavitev slovenskega prevoda knjige. Pogovor vodi dr. Jure Ramšak iz Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem.
torek, 19. maja, ob 19.00, Atrij ZRC, Ljubljana Okrogla miza z naslovom Jugoslavija in svet 1968. Sodelujejo: prof. dr. Hrvoje Klasić, dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino in Ciril Baškovič, politolog in član Slovenskega študentskega gibanja (1968-1972). Pogovor vodi dr. Seta Knop.
Vabljeni k branju knjige in na oba dogodka! Še pred tem pa vam v branje ponujamo kratek odlomek iz knjige.
V pismi Karlu Jaspersu junija 1968 je Hannah Arendt med drugim napisala: ”Zdi se mi, da se bodo otroci v prihodnjem stoletju o letu 1968 nekoč učili tako, kot smo se mi učili o letu 1848.” Medtem ko je bilo leto 1968 za večino prebivalstva leto kot vsako drugo, so mu intelektualci pripisovali veliko večji pomen, deloma zaradi tega, kar se je v tistem trenutku že dogajalo, še bolj pa zaradi pričakovanih posledic. V ustvarjanju občutka posebnosti leta ’68 so ključno vlogo odigrali študentje. Z izražanjem nezadovoljstva nad svetom, v katerem so živeli, so sprožili upor, v katerem so se medsebojno dopolnjevala socialna in politična sporočila in zahteve. Ker so študentski protesti skoraj istočasno potekali tako v najrazvitejših kot v najmanj razvitih deželah, na vseh celinah in v vseh političnih sistemih, je dobil ta upor razsežnosti globalnega pojava. Dejstvo, da aktivnosti niso bile dirigirane iz enega središča in da je nanje pogosto vplivala vrsta posebnih okoliščin, samo potrjuje, da je šlo za novo, nepredvidljivo, toda nezanemarljivo energijo.
Relikvije dihanja so prvenec bruca režije na AGRFT Jana Krmelja (1995). Pesniški prvenci bralca zmeraj vznemirjajo s svojim potencialom, da vnesejo kaj svežine in mladosti – ne nujno biološke. Hkrati pa nosijo tveganje, da so na svet pokukali prezgodaj, nebogljeni, da torej nujno potrebujejo inkubator.
Relikvije dihanja so sad, ki se je od drevesa odtrgal ob pravem času in zdaj potrpežljivo čaka, da ga opazimo, vzamemo v roke, otipljemo, pogledamo, ovohamo, zagrizemo vanj in ga okusimo, prežvekujemo in prebavljamo … Krmeljeva zbirka namreč od bralca terja doživljanje z vsemi čutili, dobrodošla pa je tudi posebna občutljivost in odprtost za simbolno, iz katerega v osnovi vznika Krmeljeva pisava. Osnovna lega zbirke je tenkočutno melanholična, zamaknjena, meditativna, samotarska in nadrealna, hkrati pa se v njeni verzni krhkosti ali bolje zračnosti kaže presenetljiva konstantnost in domišljenost. Krmeljeva poezija z bralcem komunicira preko nenehnih implozij občutij in podob.
Četudi gre za idejno zastrto in težko ulovljivo pisavo, je tematsko silno sklenjena, koherentna; določajo jo levitve, preoblikovanja, preobrazbe, lov za (trdnejšimi, jasnejšimi) oblikami, transformacije snovi in duha, s čimer zbirka posega v metafizično, skorajda prvobitno mistiko. Prehajanje teles, »telesenje«, levitve, najdevanje živali v človeku, človeka v živali, predmetu ipd. Snovnost v duhu in duh v snovi. Telo ni le govorica, temveč prostor preoblikovanja, gnetenja, prehoda, naposled raztelešenja: »V vsej snovnosti sem odložil telesa in naselil / obrežje morja. S stikom beločnic in edine / vode vzplamtel.« Da so Relikvije dihanja zbirka prehodov in preoblikovanj, je vsaj delno mogoče razbrati že v naslovu zbirke – na ogled se postavlja nekaj nekdaj živega, dihajočega, sedaj preoblikovanega v snov, ostalino. V zadnjem tristišju knjige tako preberemo: »Si zatipal sonce / pod / zoglenelima mladičema?« Obet dokončanja transformacije.
Ne le v primerjavi z nekaterimi nedavnimi pesniškimi prvenci (Denis Škofič, Gašper Torkar), temveč tudi s siceršnjo slovensko sodobno poezijo je Krmeljeva pisava gotovo ena bolj razprtih, izmuzljivih, manj komunikativnih, ko v nizanju abstraktnih podob stavi zlasti na evokacijo. Njena rahločutna lega je nakazana že grafično z drobnostjo črk in vrstično razmaknjenostjo verzov, kar bralca usmerja v počasno, pozorno (za)uživanje, zlasti pa ponazarja njeno pomensko razklenjenost. Kajti Krmelj domala v slehernem stihu, sleherni sintagmi zbirke preizkuša meje jezika; vsakdanji, banalni, obrabljen, nepesniški jezik radikalno transformira in z njim ustvarja svoj svet, svoje pokrajine, prostore. Vertikalno strukturo pesmi poglablja do brezdanjosti, ko se zateče h kar najširšemu besednjaku, od poetičnega do tehnicističnega, in kar najbolj prosti besedni kombinatoriki.
Za najproduktivnejši prijem pri izumljanju lastne govorice se namreč izkaže ravno kršenje oziroma nadgradnja običajne, slovarske besedne vezljivosti, zlasti glagolske vezave: »Kraj izstopa svojo lego.« »Nekakšne ustnice / sporekajo ustničnike v sove ali udarce.« »Koren zaznave klije iz mojih ust v vas.« »Strop je nadenj spuščen v stopnicah, obenem se razpira« »Vonj vstopa vlažnost skozi pore glasov.« S tako nenavadnim besednim druženjem vznikajo nadvse izvirne, a tudi doživljajsko zahtevne podobe, ki se sem ter tja prevešajo v manierizem.
Takisto s pridom izrablja pesniške figure in trope, ki jih je v zbirki obilo. Pogoste so aliteracije (konci klanjanja, luskast lesk, vonj vstopa vlažnost), ponavljanja in sinestezije (ovalno utripanje, luknjanje vode, odlomiti otip, gnijoča svetloba, lomljivost vode ipd.) Neredko, a zmerno so zastopane tudi novotvorjenke: krogosoj, molkoglasnost, zdrobnost, podklavrje, rokavičje, prekopitljačiti, svojenje ipd.). Bralec sicer utegne mestoma začutiti določeno instrumentalizacijo omenjenih pesniških sredstev, kar nekoliko omaje izpovedno moč posameznih pesmi.
Lirski jaz se pogosto izraža v množini, kar je z ozirom na upesnjevana občutja bivanjske samote lirskega jaza dokaj presenetljivo. A hkrati podčrtuje običajnost, generičnost pojava posameznikove individuacije, vraščanja v svet, iskanja svoje telesnosti, prostora, puščanja vidne sledi … Krmelj z vzpostavitvijo svojega izraza v dialogu z drugimi pesniki, katerih citati uvajajo posamezne sklope zbirke, stopa po precej običajni pesniški poti. Poleg Komelja, Šalamuna, Ashberyja, Beckmana, Mandelštama je njegovo pesniško govorico najbolj zaznamoval Paul Celan, čigar zbirko je Krmelj za svoj predal tudi prevedel. O določujočem vplivu Celanove poezije na pesnikov jezik izvemo tudi iz spremnega besedila Miklavža Komelja. Starejši pesnik namreč svojemu mlajšemu kolegu v obliki pisma poda svoje razmišljanje ob branju zbirke in potegne nekaj vzporednic z lastnimi začetki. Obenem pa je zapis dobrodošel ključ, ki si ga lahko za vstop v prostore Relikvij dihanja izposodijo manj vešči bralci. S svojo pesniško občutljivostjo nevsiljivo in mimogrede odklene vrata vanjo, od bralca pa je odvisno, ali bo vrata odškrnil ali razprl na stežaj oziroma ali bo njegov ključ sploh uporabil. Tako spremno besedilo je tudi svojevrsten dokument pesniškega medgeneracijskega dialoga, iz katerega veje iskreno spoštovanje.
Relikvije dihanja pričajo o izjemnem pesniškem potencialu, ki se je zgostil v nadvse samosvojo in presenetljivo (in) domišljeno pesniško govorico. Verjeti gre, da se bo do naslednje zbirke pesnikova mestoma preočitna fascinacija nad kreacionistično potenco poezije oziroma samim aktom pesnjenja še nekoliko obrusila in bomo zategadelj bralci priča nekoliko manj zaklenjeni in še prepričljivejši pesniški izpovedi.
Letni čas, ki se razpira pred nami, nas nagovarja, da za hip postanemo – spustimo iz rok delo in upočasnimo korak. Vedno bi morali imeti dovolj časa za globok vdih spomladanskega zraka, za preštevanje sekund, ki nam daljšajo dan, za opazovanje, kako se spreminjajo odtenki zelene ter odpirajo in zapirajo pisani cvetovi.
Zdi se nam, da živimo v dobi, ki jo moramo na vsak način prehiteti, naš čas teče hitreje kot kdajkoli prej in izgubljene sekunde še nikoli niso tako skelele. Pa vendar: nič ne more prehiteti misli ali bliska. V tem smo enaki vsem predhodnikom. In naše misli ne bodo nič hitrejše, če si ne bomo vzeli časa za opazovanje pomladi. Kar mirno, hitrost je konservativna, razumela bo, kako pomembno se je včasih obotavljati.
Ameriška literarna revija McSweeney’s Quarterly Concern je od svojega nastanka leta 1998 dalje znanilka in gojišče novega ameriškega in angleškega literarnega ustvarjanja. Duhovni in kapitalski oče revije Dave Eggers prostor odmerja avtorjem, kot so Rick Moody, William Vollmann, Britanca Zadie Smith in Nick Hornby ter bradati Američan George Saunders (zvezda pričujočega zapisa). Člani ekipe MQC proizvajajo drugačen cool, kot so ga proizvajali njihovi književni predhodniki – DeLillo, Updike, Pynchon –, in tudi drugačen cool od tistega, ki ga proizvajajo tovarne t. i. »blank fiction« z Bretom Eastonom Ellisem na čelu. Za refleksijo politične situacije v Ameriki ali Angliji, za alkohol&seks&droge&Las Vegas, za eksistencializem, ki mu je slabo od propadanja in umiranja, za razpizdeno družbeno kritiko jim visi dol tako, kot jim še nikoli ni stal. V svojih literarnih projektih namreč niso posebno megalomanski, fokus pisave se je z ravni življenja in preživetja neke družbe zožil na raven življenja in preživetja posameznika ali, še pogosteje, družin v neki družbi. Bolj kot teme in snovi pa okoli Eggersa zbrane umetnike povezuje ironija ter naklonjenost do že precej izžetih metafikcijskih postopkov. Vzroke za tovrstno literaturo in posledice njenih osrednjih literarnih sredstev lahko strnem v sledeče epistemološke možnosti:
a) Novo ameriško literaturo navežemo na utrujenost po koncu velikih zgodb, ko se nenadoma zdi pomembno, da je oseba X na podstrešju svoje babice Y našla broško iz leta (…) in ob tem doživlja razne nezanimive, lirične stvari. Gre torej za brezjajčno literaturo.
b) Ironičnost nove ameriške pisave navežemo na problematičen status ironije kot masovne figure, ki ničesar več ne sprevrača, saj je vse, kar je bilo sveto in resnično, sprevrnil že postmodernizem. Ironičnost takšne pisave je torej sama sebi namen in figurira predvsem kot lenoba. Gre torej za brezjajčno pisavo.
c) Novo ameriško literaturo navežemo na naivni humanizem v spopadu z neizprosnim narcističnim okoljem, ki vsako upanje zatolče z argumentom vojne vseh proti vsem. Gre torej za polnojajčno literaturo.
d) Ironičnost nove ameriške pisave navežemo na poskus soočenja s postmodernističnim izročilom, ki je literaturo izpraznilo. Ironija napeljuje na možnost drugačne etike in drugačne teleologije. Gre torej za polnojajčno pisavo.
Jajca ali ne jajca, to je zdaj vprašanje – za Georgea Saundersa, čigar zbirko Deseti december smo pred kratkim v prevodu Andreja Skubica dobili v slovenščini.
Saundersova jajca
Na Georgeovo ironijo sem sprva gledala zviška, saj sem jo doživljala kot ceneno, lahko sredstvo za firebreaking, za zakrivanje in varovanje pred resničnim patosom zgodb/življenja, ki odvezuje odgovornosti bedo in težo sveta vzeti resno in zato tudi nekaj narediti, če pa že ne narediti, pa vsaj ne vztrajati v reprodukciji žalobnega stanja ter si upati za prenovo razviti vsaj dostojno govorico. Vse, kar ironiji in cinizmu uspe vedno znova doseči, je, da se elegantno, s privihanim nosom pokakata na osvežilne humanistične prigrizke in tako legitimirata postrežbo s staro, postano enolončnico. Vse, kar zares zmoreta, je, da se zakrohotata, češ »Ja, saj veva za X in Y, hoho, ja, saj veva, da je v tejle župi mrtva žival, hoho«, nakar pri polni zavesti, ob polni vednosti, povsem opolnomočena srebata isto staro župo z razkrajajočo živaljo. Za ironijo in cinizem ni posledic, samo pravila in dogme je treba poznati, se jih v dobrih vicih na videz otresti, zatem pa vajo ponoviti … Jože Bože, a to je vsa emancipacija, ki nam ostane?
Da je ironija ključna nagnjenost Saundersovih pripovedi, me je sprva razočaralo, prepričana sem bila, da je avtor samemu sebi in bralcem izdelal zlato kletko, v kateri se mora odviti vsa družbena kritika, da bosta na drugi strani lahko nemoteno kosila revščina in ponižanje. V njem sem za nekaj bežnih sekund videla vse nas, ki ironično ali cinično tolčemo čez lastne težave, težave belih prebivalcev razvitega sveta – nimam za novo majčko, nimam za novo mačko, nimam za novo krtačko –, ker vemo, da so takšne težave nične težave in zato niso vredne analitske pozornosti, v isti sapi pa od vsega, kar t. i. nične težave presega, pozornost lenivo odvračamo, saj o samih sebi vendarle že nekaj vemo! V Saundersu sem videla avtorja, ki bo z ironijo izterjal distanco in onemogočil potopitev v svet drugega ter bo bralcu sporočil le, da je že okej, če pokuka k drugim, ampak ne preveč, da ne bi bolelo. Skratka: verjetno je jasno, da ironijo obravnavam kot problematično odločitev. Vse prevečkrat se maskira v zaskrbljenost in pronicljivost, za svoje modre puhlice pa kasira veliko intelektualnega zaupanja. Konstitutivno zanjo je discipliniranje upanja in moči, v čemer je skoraj nagnusno uspešna, saj vse subjekte, ki svet tolmačijo drugače od nje, poniža v bedake, naivneže in slaboumneže. Za svoj prapor si jemlje razum in ob tem rada pozabi, da si ni vzela celega. Fju, res mi pritisne na živec, pardon …
K sreči sem se glede Saundersa zmotila. K sreči je razumen do konca, do roba, ko so že mogoče alternative. Njegova ironija ni le posmeh, ki služi sprijaznjenju, temveč posmeh, ki površino resničnosti razpoči zato, da bi mi on sam in njegovi liki v razpoke zadelali nekaj novega. Njegova ironija zadeva in kruši predvsem robove človeškega mišljenja, ravnanja in čustvovanja. Zasmehuje nas in nam v eksplozivno izpisanih zgodbah pokaže, da nam ni treba ostati pri zasmehu. S svojo ironijo nas povabi v drugačen scenarij. Reče nam: »Haha, ti ljudje, ki sem jih napisal, so res smešni, pa res so bedni, ker se smilijo samim sebi, razvajeni beli ljudje razvitega sveta, ampak … ali ni stiska preprosto stiska, četudi je osnovana na postavkah, ki sem nam, pametnim ljudem, zdijo smešne in nizke? Za nosilca je stiska zelo moreča, veste. Omejitve so zelo moreče, veste.« Povabi nas, da se njegovim likom nasmejimo, nato pa si njih in njihove težave vzamemo k srcu, povabi nas, da namesto hladnega obupa in prezira kultiviramo ljubezen&razumevanje. Glede na to, v kakšen antiklimaks sta v naših življenjih sesuta ljubezen&razumevanje, ima Saunders velika jajca. Velika jajca za drobne življenjske potrebščine.
Saundersovi ljudje
Pod naslovom Deseti december je zbranih deset zgodb, izpisanih v hrustljavem, nezadržanem, čeprav stilistično vselej dosledno odmerjenem jeziku. Vsaka posamezna zgodba se drgne ob žanr fantastike, bodisi z otroki, privezanimi ob drevo, bodisi z v zraku lebdečimi Azijkami, ki krasijo vrtove, bodisi z vbrizgavanjem poživil, ki »žgečkajo verbalne centre«. George vseeno ne kvačka, kjer ni treba, vse v skladu s svojim prepričanjem, da je »roman zgolj zgodba, ki še ni našla načina, da bi postala kratka«. Ne pripoveduje o zgoraj omenjenih nezanimivih liričnih stvareh, torej ga ne boste zalotili razpravljati o tem, kako se je oseba X sanjavo spominjala svoje tolste babice in kako jo je ob tem prežarjala milost minevanja itd. itd. George bi že povedal, da se oseba X spominja, spominjanje je navsezadnje lepa fikcija, vendar bi uspel dodati, da je oseba X v drugi možganski napeljavi že preračunavala, koliko bi lahko od prodaje zlate broške z vdelanim dragim kamnom iztržila. Avtor pazi, da svojih likov ne bi romantiziral niti, kadar so v stiski. Njegovo nagnjenje enovito povzame mlajši brat umrlega Todda Grassbergerja v zgodbi Semplike, ki med pogrebnim govorom o umrlem bratu naznani: »Čeprav je znal biti nekoliko strog, je mlajšemu bratu dolgoročno izjemno koristil, ga naučil, kako se postaviti zase. Se pravi, potem ko ga je Todd celo otroštvo mlatil, mlajšega brata zdaj nič več ne more zmesti, tj. noben nasilnež zunaj družine se ne bo mogel nikoli primerjati s Toddom … […] …Todd je dal vsakomur v družini pomembno lekcijo: človek je lahko močan, bojevit, ambiciozen, nekoliko slep za potrebe drugih, pa to še zmeraj ne pomeni, da ne more biti najboljši, najbolj neverjeten brat sploh, ki utegne občasno, kot v nasprotju z lastnim značajem, vseh presenetiti s tem, da naredi tudi kaj čisto človeško uvidevnega.«
Kataliza dogajanj v zgodbah zbirke Deseti december je tako na strani likov, ti pa praviloma trpijo za eno od nespametnosti človeškega značaja – materializem, grabežljivost, zavist, pokornost, razsipnost, ponižnost, zločinskost, ignoranca – in se razvijajo ob eni od sijajnosti človeškega značaja – pogum, velikodušnost, skrb, načelnost. O sebi po večini menijo napačne stvari in ne vidijo posebej daleč, zato si lahko pridelajo takšne ali drugačne predstave o lastnih junaštvih ali lastni sreči in posebnosti. Na koncu dneva so glavni na vasi, zadnji v mestu, globoko apolitični in neodzivni. Ker jih skrbi za lastno steljo, za lastne drobnarije, je za korak v etičen odnos do sveta potreben velik dogodek, pa še ta včasih ne zagotovi posebno čednega rezultata. Obubožani Al Roosten si bo dostojen razvoj dogodkov zato raje umislil, kot pa da bi bogatemu Donfreyu pomagal poiskati ključe od avtomobila, ki jih je brcnil pod podstavke, da bi bogati Donfrey svojo bogato, a pohabljeno hči naposled lahko odpeljal na operacijo. Hkrati bo pripovedovalec v Begu iz pajkove glave raje storil samomor, kot pa da bi (še enkrat) povzročil smrt drugega človeka. Saundersovi protagonisti se porajajo v sivini, v kateri se porajamo vsi, zato o njih ni mogoče izrekati totalnih sodb. Če bi jih lahko, bi bila to verjetno slaba literatura. Nikomur med njimi ne bi po infuziji spustili Darkenfloxxa™, da bi trpel duševne in fizične bolečine, primerljive s piki tisočih strupenih škorpijonov in ritjem tisočih podkožnih ličink. Namesto tega nam avtor za vzpon iz votline bede, nezaupanja, obsojanja in celo – kot rečeno – za izhod iz ironije same ponuja ljubezen&razumevanje. L&R sta tisto, kar ostane, ko vso družbenokritično grdobo, paradokse, nepravičnosti in laži ironija in parodija požgeta. Etika šmetika, boste rekli. Seveda Saunders po etiko ni šel posebno daleč, zares je odkril le toplo vodo, ampak, hej, vsaj šel je ponjo, vsaj zajel je to prekleto vodo, naredil je tisti korakec več, ki ga v intersubjektivnosti marsikdaj ne naredimo. Najbrž zato, ker sta nam ironija in cinizem požgala tudi jajca. Ups …
George Saunders: Deseti december. Prevedel: Andrej E. Skubic. Modrijan, 2015. 256 strani, 14,90 €.
*Če ste neučakani: nekaj kratkih zgodb Georga Saundersa (tudi tri iz zbirke Deseti december) lahko v angleščini v celoti preberete tu.
** Neodvisna založba McSweeney’s, omenjena v uvodu, zbira denar za svoje delo na Kickstarterju. Lahko jo podprete tu.
