Leto: 2015

Pet postaj s kratkega popotovanja po zasedenih palestinskih ozemljih

Mejni prehod King Hussein Bridge/Allenby, jordansko-izraelska meja

Na začetku sem nekoliko razočaran. Nekaj pred deseto uro zjutraj prispem iz Amana na izraelsko stran največjega, najbolj obremenjenega in najbolj nepredvidljivega mejnega prehoda, ki povezuje Jordanijo in Izrael oziroma zasedena palestinska ozemlja na t. i. Zahodnem bregu. Prav tja se tudi želim prebiti, saj sem namenjen v Dženin, na sever Zahodnega brega, v tamkajšnje begunsko taborišče, na premiero nove igre v znanem lokalnem gledališču, Gledališču svobode (Freedom Theater). Prek omenjenega mejnega prehoda potujem drugič, prvič sem se tu mudil februarja, tokrat pa imam v potnem listu še dva libanonska žiga in pričakujem težave, saj Izrael in Libanon nista ravno prijateljski državi. Z uradnim dokumentom države članice Evropske unije sem seveda privilegiran, še posebno v primerjavi z imetniki palestinskih, jordanskih idr. osebnih dokumentov, a imam v glavi kljub temu nemalo srhljivih zgodbic o tem, kako so Izraelci njim sumljive potnike (tudi Evropejce) na meji zadrževali ure in ure, jih dolgo zasliševali in nadlegovali, slačili, jim brskali po prtljagi, odpirali elektronsko pošto in profile na družabnih omrežjih in jim na koncu za pet ali deset let prepovedali vstop v Izrael. Osebje na mejnem prehodu je deloma zelo mlado; fantje in dekleta v zgodnjih dvajsetih na obveznem vojaškem služenju, ki (zdolgočaseno) sedijo za pultom in brskajo po potnih listih, pregledujejo prtljago ter skrbijo za varnost. Sam postopek prečkanja meje se hitro lahko zavleče, saj je treba skozi štiri različne kontrole potnih listov in čez pregled prtljage. Ključna je druga kontrola, kjer izraelski uradniki potniku izdajo dovoljenje za vstop v državo ali pa ga – kakor se jim zazdi – potegnejo iz vrste in mu postavijo kopico dodatnih vprašanj.

Prav omenjeni postanek me torej najbolj skrbi. Tu so me februarja najprej pustili čakati, potem pa »povabili« v posebno pisarno ter spraševali vse mogoče. Takrat sem prestrašen improviziral, tokrat pa sem – vsaj tako upam – pripravljen. Točno vem, kaj me bodo vprašali in kaj bi radi slišali. Zbrisal sem potencialno problematične mejle in kontakte, na Facebooku sem nehal všečkati določene strani ter odstranil nekaj fotografij s fotoaparata. Pri sebi pa imam tudi rezervacijo hostla v Tel Avivu, kjer se sicer ne bom nikoli pojavil, bom pa rekel, da se odpravljam tja. Če bi naravnost priznal, da se odpravljam na Zahodni breg, bi si namreč po nepotrebnem zapletel življenje. Prav tako bom zamolčal, da v Jordaniji delam s palestinskimi begunci, uredil pa sem tudi zgodbo o svojem potovanju v Bejrut.

A medtem ko čakam v vrsti nenadoma nisem več tako prepričan, da sem zares pripravljen na dolgo in utrujajočo igro živcev. Nervozno se oziram naokoli, tehtam možne scenarije v glavi – sam sebi se zazdim neskončno sumljiv in prvič pomislim, da bi morda vendarle moral govoriti resnico. Naposled s težkim korakom stopim k pultu, kjer se na moje nemajhno presenečenje ne zgodi nič. Mlada uslužbenka, ki mi vzame potni list, je dobro razpoložena in si popeva nekaj v hebrejščini. Verjame mi na besedo, ko omenim, da kot povsem navaden turist potujem v Tel Aviv, ne sprašuje me veliko o mojem obisku Libanona, prav tako pa je ne zanima preveč, kaj počnem v Jordaniji. V desetih minutah sem čez in seveda vesel, da je vse potekalo tako gladko. Po drugi strani pa se ne morem znebiti čudnega, neumnega občutka razočaranja, ker sem se očitno pripravljal zaman in nisem dobil priložnosti natveziti niti ene od zgodbic, ki sem se jih domislil za vsak slučaj.

V taksiju, cesta Jericho–Ramala

Zahodni breg, zasedeno palestinsko ozemlje, ki se razteza na 5.640 kvadratnih kilometrih in ima dobra dva milijona in pol prebivalcev (od tega jih je približno 500.000 judovskih naseljencev), na vzhodu meji na Jordanijo, na zahodu, severu in jugu pa na Izrael. Po mirovnem sporazumu iz Osla iz leta 1993, s katerim se izraelska okupacija niti slučajno ni končala, temveč v mnogočem zaostrila, je območje razdeljeno na tri administrativne cone: A, B in C. Cona A, ki obsega 18 odstotkov celotnega ozemlja, spada pod civilno in varnostno upravo t. i. Palestinske oblasti (Palestinian Authority), nadzor nad cono B, ki zajema približno 22 odstotkov celotnega območja, si delijo Izraelci in Palestinci, medtem ko Izrael nadzoruje cono C, ki predstavlja kar 60 odstotkov okupiranega ozemlja. V cono A spadajo večja palestinska mesta, kot so Ramala, Nablus, Dženin, Betlehem, Jericho ter del Hebrona z okolico, v cono B nekatera ruralna območja, pod cono C pa nezakonite judovske naselbine in cestne povezave na Zahodnem bregu. Omenjena judovska naselja so po mednarodnem pravu ilegalna, ker po ženevski konvenciji država, ki okupira drugo, na zasedeno ozemlje ne sme preseliti dela svojega civilnega prebivalstva.

Vzemimo hipotetičen primer: z nekaj lokalnimi Palestinci se prevažate v taksiju in vijugate med kontrolnimi točkami, nadzornimi stolpi, naselbinami, industrijskimi conami sumljivega slovesa, varnostnimi ograjami in visokimi zidovi, ki tako fizično kot miselno usodno ločujejo prebivalstvo. Kako veste, kdaj ste na območju, ki ga nadzoruje Palestinska oblast in kdaj Izrael? Ena možnost je, da se orientirate po degutantnih rdečih obcestnih tablah, ki označujejo vstop v cono A pod palestinskim administrativnim nadzorom, na njih pa v hebrejščini, arabščini in angleščini piše, da je nadaljevanje poti za izraelske državljane prepovedano z zakonom ter nevarno za njihova življenja. Lahko pa samo opazujete, kako se sopotniki obnašajo v avtu; med vožnjo po teritoriju, ki ga nadzoruje Izrael, se vsi takoj pridno privežejo, saj si z neupoštevanjem pravil cestnega prometa nočejo nakopati dodatnih težav, kot da ni življenje na teh koncih že brez tega dovolj zapleteno. Ko pa spet prispemo na območje pod kontrolo Palestinske oblasti, se kot na povelje vsi še isti trenutek odvežejo.

Življenje na Zahodnem bregu zdaj nudi drugačno sliko, kot ga je med drugo intifado, vsesplošno palestinsko vstajo proti Izraelu med letoma 2000 in 2005. Začela se je s protesti Palestincev ob obisku Ariela Šarona, takrat kandidata za izraelskega premierja, na jeruzalemskem Tempeljskem hribu oziroma Veličastnem svetišču, svetem kraju tako za muslimane kot jude. Med uporom je vsakdan na zasedenih ozemljih, v Gazi in v Izraelu zaznamovalo krvavo nasilje, samomorilski palestinski napadalci, umori, streljanje, ugrabitve, policijska ura ter brutalni povračilni ukrepi izraelske vojske. Za belopoltega prišleka iz Evrope je potovanje po območju danes načeloma varno in razmeroma udobno ter daleč od podob nasilnega kaosa, obupa in smrti, ki jih je prineslo prejšnje desetletje. Na Zahodnem bregu je mogoče srečati tudi nemalo tujcev, popotnikov, turistov, aktivistov, prostovoljcev iz različnih mirovnih organizacij. Palestinci, razočarani nad sporazumom iz Osla, medtem skušajo živeti naprej: delajo, študirajo, se borijo, ljubijo, prepirajo, upajo. Regijo pesti tudi visoka brezposelnost, ki se zadnja leta giblje okoli dvajsetih odstotkov. Domačini so ujeti med kladivom in nakovalom; na eni strani koruptivna, disfunkcionalna, neoliberalna, servilna   Palestinska avtonomna oblast (od januarja 2013 sicer deluje pod imenom Država Palestina), po dogovoru iz Osla začasno palestinsko samoupravno telo, ki mu predseduje nepriljubljeni Mahmud Abas. Na drugi strani pa vsemogočna izraelska okupacijska mašinerija, ki utrjuje položaje z močno prisotnostjo svojih varnostnih sil na Zahodnem bregu, z neprekinjeno gradnjo ilegalnih judovskih naselbin, nespoštovanjem predpisov mednarodnega prava, z zasegom palestinske zemlje brez plačila odškodnine in z nadzorom nad različnimi naravnimi viri, z zloglasnimi nočnimi racijami v palestinskih naseljih, ko se med aretiranimi pogosto znajdejo tudi otroci. Palestinci so pod izraelsko okupacijo drugorazredni državljani, diskriminirani, žrtve očitnih kršitev človekovih pravic. Na Zahodnem bregu zanje velja izraelsko vojaško pravo, ki med drugim denimo prepoveduje organizacijo in udeležbo na protestih ter razkazovanje različnih političnih simbolov. Izrael njihovo svobodo gibanja omejuje s pomočjo kompleksnega sistema kontrolnih točk in varnostnih ograj ter s strogim režimom izdajanja posebnih dovolilnic za gibanje izven predelov pod nadzorom Palestinske oblasti. S tem ne le posegajo v njihov fizični prostor, temveč na tak način zamejujejo tudi njihovo miselno obzorje in sanje.

Življenje na zasedenih ozemljih je torej zapleteno in ima več skrajnosti. Hebron, največje urbano središče na Zahodnem bregu s približno 250.000 prebivalci, ki leži 30 kilometrov južno do Jeruzalema, je denimo razdeljen na palestinski sektor (H1) in na del pod izraelskim nadzorom (H2). V središču mesta, po bibličnem izročilu enem od štirih svetih krajev v judovstvu (in islamu), živijo Palestinci in judovski naseljenci drug poleg drugega, zato pogosto prihaja do napetosti, različnih incidentov in izbruhov nasilja. Če pa se odpravite v po religioznih besedilih sodeč ne preveč pomembno Ramalo, nekdaj majhno podeželsko naselje, danes prestolnico »samouprave« Palestinske oblasti, kjer imajo sedež tudi številne tuje nevladne organizacije in kamor se steka velik del mednarodne denarne pomoči, namenjene Palestini, vas pričaka drugačna slika. Gre za liberalno, miroljubno, kozmopolitsko mesto s polnimi lokali, restavracijami, trgovinami itn., kjer skupaj živijo tako muslimani kot kristjani. Brez večjih težav je mogoče dobiti alkohol in ko se podate v mestno nočno življenje, ni težko pozabiti na politiko in okupacijo.

Kako pisati in razmišljati o sodobni Palestini, se sprašujem, ko se peljemo od meje proti notranjosti Zahodnega brega. Kam usmeriti svojo pomoč ter solidarnost in kako organizirati boj? Je sploh mogoče o vsem skupaj povedati še kaj novega? Izraelska okupacija, širitev nezakonitih judovskih naselbin, tesno politično zavezništvo med Izraelom in ZDA, prva in druga intifada, pa šestdnevna vojna leta 1967, v kateri je Izrael pridobil nazaj Zahodni breg, nakba, izgon več kot 700.000 Palestink in Palestincev z njihovih domov leta 1948 itd., so namreč dobro znana in dokumentirana dejstva. O vsem tem so pisali in razmišljali mnogi. Toda treba se je prepričati na lastne oči, si rečem, ko mimo mene drvi dih jemajoča, s soncem obsijana puščavska pokrajina Svete dežele.

Knjigarna Sharbain’s, Ramala

Knjigarna Sharbain’s v samem centru Ramale po prijetnem vzdušju in zanimivih knjigah spominja na ugaslo ljubljansko prodajalno knjig Behemot. Mladi lastnik Džerjes Šarbejn je knjižno ponudbo zasnoval s širokim izborom del v angleščini – od aktualne beletristike, različnega šolskega gradiva, do kotička z lucidnimi političnimi, zgodovinskimi, sociološkimi deli o Palestini in dogajanju na Bližnjem vzhodu. Šarbejn je doma iz družine palestinskih kristjanov, knjigarniški posel pa je začel že njegov ded, ki je v Ramalo kot begunec prišel iz Džafe. »Sam sem študiral menedžment, a bil od nekdaj obkrožen s knjigami in se okužil z njimi,« je pripovedoval za svojo delovno mizo v prvem nadstropju. »Posel gre sicer tako tako. Tukaj nihče več ne bere, ljudje živijo iz rok v usta, poleg tega so knjige visoko obdavčene in drage. Kljub temu vem, da sem privilegiran. Za razliko od mnogih vrstnikov mi gre dobro: imam službo, podedoval sem družinsko podjetje, vozim dober avto. Meni in moji družini ni hudega.« Ozrl se je po polnih knjižnih policah in začel govoriti o politiki. Zakaj na Zahodnem bregu domačini tako pogosto govorijo o »dvojni okupaciji,« me je zanimalo. »Tukaj najlažje preživiš tako, da se potuhneš in držiš daleč stran od kakršnegakoli političnega udejstvovanja. Palestinska oblast hitro utiša kritične glasove, nadleguje razne aktiviste in na različne načine onemogoča svoje politične nasprotnike. Gre za pokvarjeno skupino gangsterjev. Če jim kaj ni všeč, te vržejo v zapor in pozabijo nate. Poleg tega tesno sodelujejo z Izraelci, jih zalagajo z najrazličnejšimi informacijami in z njimi sklepajo posle. Mahmud Abas je navadna lutka, nič drugega. Briga jih za palestinsko ljudstvo, saj skrbijo zgolj za lastne interese. Njihovi uradniki dobivajo za tukajšnje razmere zelo dobro plačo in jim je v interesu, da se status quo nadaljuje. Težko je. Kot Palestinec imam včasih občutek, da me bo razneslo.« Kako se potem upreti? »Med drugo intifado sem hodil v srednjo šolo in se pogosto udeleževal demonstracij in raznih protestnih shodov. V izraelsko vojsko smo zmetali vse, kar nam je prišlo pod roke. Kamenje, kozarce, napolnjene z barvo, molotovke … S prijatelji smo v vojake merili s fračami in jih ciljali s frnikolami. Z njimi se da natančno zadeti. Kot mulci smo veliko doživeli. Danes vem, da s takšnimi podvigi ne dosežeš ničesar, razen tega, da te aretirajo in priprejo. Upor mora potekati drugače. Najpomembnejša je brezpogojna enotnost in solidarnost palestinskega naroda. Začeti moramo bojkotirati izraelske proizvode, saj lahko tako vplivamo na rast njihovega gospodarstva. Pomagati pa nam mora tudi mednarodna javnost.« Za nekaj trenutkov je pomolčal, potem pa povedal, kako se bori on. »Izbral sem nenasilni upor. S svojim naborom knjig nudim svojim rojakinjam in rojakom možnost, da se izobrazijo in emancipirajo. Z deli v angleščini zalagam tako različne šole kot politične zapornike«. Komu je potem pravzaprav namenjena njegova knjigarna? Tujcem, ki pridejo mimo, očarani nad živahnim utripom Ramale, ali domačinom? »Obojim. Mnogi Palestinci govorijo angleško, a jih je strah uporabljati angleščino v vsakdanjem življenju, ker se bojijo, da bodo rekli kaj narobe. Kar je velika neumnost. Na napakah se vendar največ naučiš.«

Ko se poslavljava, spodaj pri blagajni zagledam lani izdano avtobiografijo Hillary Clinton z naslovom Hard Choices. Ne gre mi v račun, kako se tako dolgočasno in sterilno čtivo vklaplja v njegovo knjižno ponudbo. Ali res misli, da bo kdaj prodal tale izvod, poskušam biti duhovit. »Seveda,« mirno odgovori, »kar nekaj jih je že šlo«. »No,« zamomljam v zadregi, »jaz te knjige ne bi nikoli kupil.« »Jaz tudi ne, saj nisem nor,« se zareži on in mi stisne roko.

Vas Bil’in, 12 kilometrov vzhodno od Ramale      

Ni treba daleč, da človek spet trči v surovo realnost življenja na zasedenih palestinskih ozemljih. Dogajanje v vasici Bil’in, dobrih deset kilometrov vzhodno od Ramale, je lucidno prikazal priznani palestinsko-izraelski dokumentarec Pet razbitih kamer (5 Broken Cameras, 2011) režiserjev Emada Burnata in Guya Davidija. Vas so Izraelci z gradnjo velikega varnostnega zidu razdelili na pol in vaščane, večinoma kmete, ločili od njihove obdelovalne zemlje. Zid naj bi potekal po t. i. Zeleni črti, leta 1949 določeni razmejitveni zarezi med območjem Zahodnega brega ter izraelskim teritorijem. Po odločitvi Meddržavnega sodišča v Haagu so morali Izraelci del varnostne ograje leta 2011 sicer podreti, vendar so hkrati v bližini legalizirali gradnjo ene največjih nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. V naselju Modi’in Illit danes živi približno 60.000 judovskih naseljencev (sama vas Bil’in ima sicer okoli 2.000 prebivalcev), zgrajeno pa naj bi bilo na ilegalno zaseženi palestinski posesti. Tako vsak petek od leta 2005 naprej na območju potekajo protesti lokalnih prebivalcev, ki zahtevajo vrnitev odvzetega zemljišča. Demonstracije koordinirajo v Centru za svobodo in pravičnost v Bil’inu, kjer nas prvi konec tedna v aprilu sprejme lokalni aktivist Kefah Mansour in nam skupaj s soborci izreče prisrčno dobrodošlico. Nato na kratko opiše glavne dejavnosti omenjene organizacije ter med drugim pove, da sodelujejo tudi s številnimi izraelskimi aktivisti. Za obe strani je bil začetek sodelovanja težak, omeni, saj so oboji potrebovali precej časa, da so si začeli zaupati. Prej so Palestinci Izraelce večinoma videvali zgolj kot vojake, ki so vdirali v vas, nadlegovali in zapirali domačine. Po drugi strani pa tudi izraelski aktivisti niso imeli veliko stikov s svojimi palestinskimi kolegi.

Počasi se bliža začetek shoda in v glavno pisarno začnejo kapljati lokalni liki, sami moški, dobro razpoloženi in prijazni. Ponujajo nam kavo in čaj, veliko kadijo, drug drugega zbadajo in se režijo ter se skušajo pogovarjati z nami v hecni mešanici arabščine in angleščine. Pred začetkom so sicer potrebna natančna navodila, kako poskrbeti za varnost med demonstracijami. Aktivisti nam pokažejo zbirko gumijastih nabojev, praznih tulcev in pločevink za solzivec, ostankov t. i. šok granat in drugih »spominkov«, ki so jih nabrali pri konfrontacijah z Izraelci. »Ko bodo uporabili solzivec, se ne sklanjajte k tlom, da bi tam poiskali zavetje. Glejte navzgor, proti nebu, da vam kakšna pločevinka ne prileti v glavo, ker je to lahko izjemno nevarno. Pred oblakom solzivca ne bežite naravnost, ampak se umikajte ob straneh, saj plin potuje hitreje od vas. Videli bomo tudi, kako bo pihal veter. Če vas že doseže solzivec, si na obraz pritisnite kos blaga. Ne bo vas obvaroval pred solzenjem in kašljem, je pa boljše kot nič. Ko boste slišali, da streljajo z gumijastimi naboji, se obrnite in pokrijte glavo. Ne sklanjajte se, saj z njimi ponavadi merijo v spodnji del telesa. A omenjene krogle, sicer narejene iz železa in samo ovite v gumo, lahko hitro zablodijo. Bodite pozorni na to, kaj počnejo domačini. Če se spustijo v tek, bo najbolje, da ste korak ali dva pred njimi.«

Protest se počasi začne, zbere se okoli petdeset ljudi. Nekateri domačini so opremljeni s plinskimi maskami in velikimi fračami, ki jih vrtijo v rokah. Napotimo se po razdrapani cesti, ki med nasadi oljk vodi k judovski naselbini. Ker Bil’in uradno leži na zaprtem vojaškem območju, bodo izraelski vojaki, ki nas pričakajo na vrhu bližnje vzpetine, proti udeležencem shoda v vsakem primeru izstrelili solzivec, ne glede na to, ali jih pride dvajset ali dvesto, in ne glede na to, kako se protestniki obnašajo. Tudi tokrat izstrelijo več serij bojnega plina z vojaškega vozila ter iz zasede z gumijastimi naboji v nogo ustrelijo prav aktivista Mansourja, ki je v prvih vrstah vodil protest. Hitro ga odpeljejo v bolnišnico, od koder kmalu dobimo informacije, da je z njim vse v redu, vendar pa še kakšen dan ali dva ne bo mogel hoditi.

Pripadniki izraelskih varnostnih sil se nato relativno hitro umaknejo s položajev in uspe nam priti do omenjene judovske naselbine, zgrajene na zaseženi zemlji okoliških palestinskih vasi. Moderna stanovanjska naselja s pripadajočo cestno infrastrukturo, otroškimi igrišči, sinagogami so obdana s pravim srednjeveškim zidom. Naselje je videti kot ogromen tujek sredi lokalne flore in favne ter kot demonstracija brutalne in neusmiljene izraelske vojaške, politične in tehnološke moči. Nekdo omeni, da ni skrivnost, da se izraelski vojaki strašno zabavajo, ko proti protestnikom iz Bil’ina streljajo solzivec, mečejo šok granate in jih ciljajo z gumijasti naboji, ter da pozdravljajo vsako uspešno zadeto tarčo, kot bi igrali računalniško igrico.

Domačini sicer ugotovijo, da je bil protest kljub zadetemu aktivistu eden mirnejših v zadnjem času. V prvih vrstah so bili lokalni aktivisti in njihovi izraelski kolegi, medtem ko se obiskovalci iz tujine – iz Danske, Nemčije, Anglije, Švice, Slovenije, celo Avstralije – rajši nismo posebej izpostavljali. Korakali smo, se umikali, tekli, kašljali zaradi solzivca, se potili pod toplim pomladanskim soncem in se nervozno postrojili ob cesti zraven naselbine, ko je, potem ko je bilo že vsega konec, mimo pridrvela izraelska vojaška patrulja. Le kaj imajo lokalni aktivisti od našega obiska, mi je padlo na misel enkrat vmes. Zgolj za demonstracije smo se pripeljali iz Ramale, gruča turistov na kriznem žarišču, zdaj pa motimo domačine pri njihovem neutrudnem aktivističnem delu, ko se potikamo tu naokoli, oni pa morajo paziti na nas. Toda zdi se, da v Bil’inu nimajo tovrstnih pomislekov. Za vaščane smo očitno dragoceni, saj so nenehno poudarjali, kako cenijo to, da smo prišli. Le tako bomo lahko povedali naprej, kaj se dogaja v vasi, so prepričani. O dogajanju na zasedenih palestinskih ozemljih lahko človek veliko prebere in pogleda na stotine filmov, toda, zatrdijo, dokler stvari ne doživi iz prve roke ne more razumeti, kako v resnici je.

Begunsko taborišče Dženin

Dženin je konservativnejše, a na prvi pogled še zmeraj prijetno podeželsko palestinsko mesto s 45.000 prebivalci na severu Zahodnega brega. Na okoliških gričih so posejane velike hiše in vile, razkošne novogradnje, kjer živijo bolje situirani, na primer uradniki Palestinske oblasti in lokalni bogataši. Njihova stanovanja gledajo proti manj uglednim delom mesta. Nedaleč stran od mestnega središča se začenja zloglasno, prašno, umazano, revno, natlačeno lokalno begunsko taborišče, kjer živi več kot 15.000 Palestincev, katerih družine so leta 1948 – med t. i. nakbo – v Dženin večinoma pribežale iz Hajfe in okolice. Omenjeno naselje je danes videti kot povsem običajna mestna soseska, iz katere pa je med drugo intifado prišlo nemalo samomorilskih napadalcev, borcev, gverilcev, članov takrat v taborišču izjemno vplivnih in razvpitih skrajnih skupin, kot so bile brigada Al-Aksa, Islamski džihad, Hamas itd. Aprila leta 2002 so se omenjene radikalne milice v t. i. bitki za Dženin spopadle z izraelskimi varnostnimi silami. Brutalni spopad je bil del širše izraelske vojaške operacije, poimenovane Zaščitni ščit, znotraj katere je izraelska vojska zasedla skorajda vsa večja palestinska mesta na Zahodnem bregu. V srditem dvanajstdnevnem boju so Izraelci s svojimi buldožerji del taborišča, za katerega so sumili, da se tam skrivajo borci, zravnali z zemljo, pri tem pa naj bi brez strehe nad glavo ostalo okoli 4.000 ljudi. S pomočjo denarja iz zalivskih držav so domačini kasneje uničeni del naselja sicer zgradili na novo, toda, kot je zapisal britanski novinar Jonathan Cook, obenem pristali na ponižujočo izraelsko zahtevo, da morajo biti obnovljene ulice dovolj široke za vožnjo s tanki. Med samim spopadom je nemajhne izgube doživela tudi izraelska stran.

Izraelske varnostne sile še vedno občasno vdirajo v taborišče in izvajajo nočne racije. Ob mojem obisku v začetku aprila je naselje delovalo povsem spokojno, toda še vedno ostaja problematično in predvsem za mlade brezperspektivno okolje, kjer niso redke težave z drogami in kriminalom, v taborišču pa naj bi od burnih let ostalo tudi precej orožja.  

Zgodba o Gledališču svobode (مسرح الحرية oziroma Masrah il Hurriyeh po arabsko), ki domuje v naselju, je znana, dolga in zapletena, a jo velja vedno znova povedati. Začne se z Arno Mer Kamis, leta 1929 rojeno Judinjo, doma iz znane vplivne aristokratske izraelske družine, v mladosti članico elitne izraelske vojaške enote Palmach, kasneje pa veliko borko za pravice Palestincev. Arna je bila kontroverzna in pogosto protislovna osebnost, obenem pa trmasta, odločna, samosvoja, arogantna gospa brez dlake na jeziku. Med prvo intifado konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je kot odgovor na izraelsko okupacijo v Dženinu vzpostavila umetniško-izobraževalni projekt za otroke in mladino. Pri omenjeni prvi vsesplošni palestinski vstaji, ki je trajala od leta 1987 do 1993, končala pa se je s podpisom mirovnega sporazuma v Oslu, je šlo za večinoma nenasilen upor od spodaj, ki je potekal prek množice manjših progresivnih gibanj in različnih emancipatornih akcij. Ljudje so se samoorganizirali, samoizobraževali, protestirali, izvajali civilno nepokorščino, stavkali, nehali plačevati davke in podobno. Tudi Arnin projekt je potekal v tem duhu. Otroke je potegnila z ulice – palestinske šole so izraelske varnostne sile namreč med samo intifado večinoma zaprle – ter jim omogočila udeležbo na različnih kulturnih delavnicah, pri učenju dramske igre in drugih aktivnostih. Stvar je zastavila kot terapevtski projekt za travmatizirane mladostnike. Želela je, da se otroci s pomočjo umetnosti in kreativnosti soočijo z lastnimi strahovi, jezo in ogorčenjem ter izzovejo svojo domišljijo. Njenih delavnic naj bi se udeležilo več kot 1.500 lokalnih otrok. Dejavnosti je ponavadi organizirala kar v dnevnih sobah prijateljev iz taborišča, sodelovala je z ženami Fatahovih borcev in otrokom delila igrače. Njihovi starši naj bi jo oboževali.Za svoje delo je prejela t. i. alternativno Nobelovo nagrado oziroma Right Livelihood Award, priznanje, ki ga vsako leto prejmejo borci za človekove pravice, zaščito okolja in za mir, podelijo pa ga v švedskem parlamentu. K projektu v taborišču je povabila tudi svojega sina Juliana Mer Kamisa, rojenega leta 1958, prav tako igralca, gledališkega režiserja, umetnika in aktivista. (Juliano je bil sicer njen drugi otrok iz neuspelega zakona s palestinskim kristjanom, vzpenjajočim se članom izraelske komunistične stranke Salibo Kamisom.)

Arna je zbolela za rakom in umrla leta 1995. Juliano je o materinem delu v Dženinu posnel znani dokumentarec Arnini otroci (Arna’s children, 2004), neposredno, trpko, na trenutke težko gledljivo pripoved o deprivilegiranih otrocih in mladostnikih iz taborišča, med katerimi se počasi premika hudo bolna, krhka, izžeta Arna, ki je zaradi kemoterapije izgubila vse lase. V drugem delu filma, ki je postal velik hit v samem taborišču, se Juliano med drugo intifado vrne v mesto.In pokaže, da je nemalo otrok in mladostnikov, s katerimi je delala Arna in katerih zamišljene, sramežljive, navihane in zvedave mlade obraze smo gledali v prvi polovici dokumentarca, zasejalo smrt ter odšlo med mučenike, samomorilske napadalce in pomembne borce v bitki za Dženin.

Juliano je Gledališče svobode odprl leta 2006 skupaj z Jonathanom Stanczakom, Judom izraelskih korenin, odraslem na Švedskem, in Zakarijo Zubejdijem, nekdanjim borcem, lokalnim poveljnikom brigade Al-Aksa, ki ga Izraelci nikoli niso uspeli ujeti, sicer pa nepridipravom, ki se je preživljal s krajo avtomobilov, se pozneje posvetil izdelovanju eksplozivov ter zaradi svojih »podvigov« v taborišču užival velik sloves. Zubejdi je bil tudi nekdanji Arnin varovanec,Julianu in Stanczaku pa je kot lokalni vplivnež ponudil zaščito pred morebitnimi nevšečnostmi, ki bi prišle iz samega taborišča.

Juliano, sin slavne matere, je bil znan, karizmatičen, talentiran, samosvoj, vihrav umetnik in igralec, s katerim ni bilo lahko delati. Veljal je za zapleteno in tragično osebnost, ki ji ni uspelo ubežati svojim demonom. Po materi Jud, po očetu Palestinec, je, iščoč svoj prostor pod soncem, vselej hodil po robu, tako v življenju kot v umetnosti. V mladosti je popolnoma zavrgel svojo palestinsko identiteto in celo nehal govoriti arabsko. Pri osemnajstih se je na grozo svojih staršev pridružil padalski enoti izraelske vojske. Usoda je hotela, da je bil kot vojak poslan ravno v – Dženin. Ni dolgo zdržal, delo se mu je upiralo, in ko je napadel svojega nadrejenega oficirja, so ga zaprli. Iz zapora ga je s svojimi zvezami rešila mama, ki je za njegovo izpustitev posredovala pri izraelski obveščevalni službi Mosad. Nato se je vpisal na dramsko šolo v Tel Avivu in začel svojo umetniško kariero. Gledališče svobode s pripadajočo majhno igralsko akademijo je vselej imel za del nekakšne kulturne intifade. V prvi vrsti je deloval proti izraelski okupaciji, a obenem napadal tudi predstavnike Palestinske oblasti, smešil lažne politične avtoritete, istočasno pa sam pri sebi – po neuspehu druge vsesplošne palestinske vstaje – zavračal oboroženi odpor. S svojim delom je postal mednarodno prepoznaven, gledališko produkcijo je večinoma financiral s pomočjo sredstev tujih nevladnih organizacij in obveljal za pomembno figuro na izraelski levici. Ni nenavadno, da je z gledališčem dvignil veliko prahu tudi v samem taborišču. Teater sta vodila tujca, Juda, celo izraelska državljana, in nemalo domačinov je bilo sumničavih do njihovih aktivnosti, saj naj bi kvarile lokalno mladino. Gledališče so imeli celo za del nekakšne »cionistične zarote«, s katero naj bi si Izrael dokončno podjarmil mesto. Juliana kljub vsemu, kar je storil, tako v taborišču niso nikoli docela sprejeli za svojega – za mnoge domačine je do konca ostal outsider oziroma »Jud«. Kot je v obširnem članku o Gledališču svobode v London Review Of Books pred leti zapisal ameriški publicist Adam Shatz, je Juliano v želji, da bi prebil omenjeni zid nezaupanja, naredil veliko: kot privilegiran izraelski državljan je v Dženin prinašal hrano in zdravila, vozil nosečnice skozi kontrolne točke v izraelske bolnišnice in peljal lokalne otroke, ki niso nikoli prej videli morja, na plažo v Hajfo.

Juliano je bil deloholik in zahteven pedagog. V gledališču je rad provociral in zavračal kompromise. Leta 2009 so v taborišču uprizorili priredbo Orwelllove Živalske farme in naredili škandal. V prašiče napravljena igralska zasedba sredi konservativnega Dženina je že sama po sebi povzročila veliko ogorčenja, obenem pa so ustvarjalci igro zastavili kot kritiko servilnosti uradnikov Palestinske oblasti do Izraela. V noči po premieri je nekdo v gledališču poskusil podtakniti požar, jezni domačini pa so trdili, da so Juliano in sodelavci s predstavo onečastili spomin na lokalne mučenike, padle v boju proti okupaciji. Veliko prahu je februarja 2011 dvignila tudi uprizoritev predelave Alice iz čudežne dežele Lewisa Carrolla, ki jo je Juliano zastavil kot zgodbo o dekletu, ki zavrne poroko z moškim, ki so ji ga izbrali starši. Predstavo je med drugim oglaševal tako, da je glavno igralko, Mariam Abu Kaled, prevažal po taborišču na strehi svojega avta. Spomladi istega leta so v gledališču začeli z vajami za Pomladno prebujenje, znano in izzivalno delo nemškega avtorja Franka Wedekinda, prvič uprizorjeno leta 1906, sicer pa pripoved o odraščanju in spolnem dozorevanju, erotičnih fantazijah skupine mladostnikov in mladostnic v devetnajstem stoletju v Nemčiji. Premiero so na koncu odpovedali, saj so se umaknili nekateri igralci, grozeča svarila proti uprizoritvi pa so prišla tudi iz samega taborišča.

V ponedeljek 4. aprila 2011, je Juliana nedaleč stran od gledališke stavbe, medtem ko se je peljal v avtu skupaj s svojim majhnim sinom in varuško, ustrelil zamaskirani neznanec, ki ga še do danes niso odkrili. Sin in varuška sta preživela, Julianov umor pa so neuspešno preiskovali tako palestinska policija kot njihovi izraelski kolegi in izraelska tajna služba Šin Bet. O dogodku je zaokrožilo veliko teorij in različnih ugibanj; ljudje so govorili o kovčku, polnem denarja, ki naj bi ga Juliano imel pri sebi v času umora. Drugi so omenjali, da je bil uboj v prvi vrsti sporočilo Zakariji Zubejdi, trenutno sicer priprtem v enem od palestinskih zaporov na Zahodnem bregu, da taborišča v Dženinu nima več pod nadzorom. V zraku pa je obviselo tudi najpomembnejše vprašanje o umoru, in sicer, ali je bil storilec domačin, Palestinec ali pa je prišel od zunaj. Johanna Wallin, ki v gledališču skrbi za odnose z javnostjo, mi je februarja zaupala, da neuradno velja, da morilec ni bil doma iz taborišča. Če bi bil, bi se že razvedelo, za koga je šlo, saj gre za majhno okolje, kjer se med seboj vsi poznajo, je dejala. Po drugi strani ostaja neizpodbitno dejstvo, da je strelec, kdorkoli je že bil, dobro poznal območje in se po labirintu taboriščnih ulic brez težav odkradel v neznano. Oboji, palestinski in izraelski preiskovalci, so umor sicer izkoristili za nadlegovanje in šikaniranje zaposlenih v gledališču in njihovih družin. Zaslišanja naj bi tako pogosto začenjali z besedami: »Vemo, da ste bili vi!«

Gledališče svobode danes poleg lastne produkcije in vodenja igralske šole organizira različne dramske delavnice za otroke in lokalno mladino, nudi izobraževanje na področju multimedije, gosti prostovoljce in gledališke strokovnjake z vsega sveta, s t. i. Avtobusom svobode, projektom potujočega improvizacijskega gledališča, nastopa tudi drugod po Zahodnem bregu in se povezuje z drugimi umetniškimi kolektivi na zasedenih palestinskih ozemljih. S svojimi predstavami se udeležujejo mednarodnih turnej po ZDA, Evropi, Indiji. Kot v vsakem teatru se tudi v Dženinu sprašujejo, kako s svojo energijo in ustvarjalnostjo privabiti čim več ljudi; kako pridobiti in obdržati mlajšo publiko ter prepričati odrasle. Obžalujejo pomanjkanje resne gledališke kritike v Palestini in se istočasno zavedajo specifičnosti okolja, v katerem delujejo.

Kako se je samo gledališče spremenilo po Julianovi smrti, ko sprva ni bilo niti jasno, ali bo delovalo naprej? Adam Shatz piše, da so Julianovi nasledniki – ravnatelj Stanczak, umetniški vodja Nabil Al Rai in drugi – bolj pragmatični in manj brezkompromisni, kot je bil Juliano. Bili naj bi manj provokativni in radikalni pri snovanju programa ter bolj premišljeni pri izbiri tekstov. Spoštujejo omejitve, ki jim jih narekuje lokalno okolje, kar imajo, kot je zapisal Shatz, nekateri Julianovi sodelavci in učenci – v gledališču namreč dela tudi čedalje manj igralk – za izdajo mentorjevih idealov.

Mednarodna javnost pa po drugi strani še vedno ostaja fascinirana nad delom Gledališča svobode. 4. aprila letos, na praizvedbi nove igre Obleganje (The Siege), je prišlo do zanimive situacije: tri četrtine tistih, ki smo sedeli na premieri v nabito polni dvorani, ni dobro razumelo povedanega na odru. Večina nas je bila tujcev, z razmeroma šibkim znanjem arabščine, zato smo bolj kot posamezne replike lovili neizrečeno – mimiko, geste, držo nastopajočih. Nekje vmes sem se spomnil Julianovih besed, da so igralci v Gledališču svobode pravzaprav borci za svobodo. Kot taki naj bi bili zanimivi tudi za navdušence iz tujine, ki bodo v velikem številu prihajali v Dženin, jih cukali za rokav in spraševali vse mogoče. »To vam bo kradlo čas in motilo harmonijo vašega dela,« je opozoril varovance. Za koga torej obstaja Gledališče svobode? Za tuje obiskovalce, ki pridejo in grejo, ali za tiste manj srečne, ki okupacijo doživljajo iz dneva v dan in so bili na premieri v manjšini?

Obleganje je dramski komad, napisan po resnični zgodbi o skupini več kot tridesetih palestinskih borcev, ki so se leta 2002 – med drugo intifado – v obkoljenem Betlehemu zatekli v tamkajšnjo Baziliko Jezusovega rojstva in tam prebili devetintrideset dni. V cerkvi so ostali skupaj s tamkajšnjimi menihi in duhovniki, pozneje pa se jim je pridružilo še nekaj mednarodnih aktivistov. Medtem je izraelska vojska s pomočjo tankov, helikopterjev in ostrostrelcev obkolila Baziliko ter v mestu uvedla policijsko uro in omejeno oskrbo z elektriko in vodo. Na koncu so se po daljših pogajanjih borci izmučeni predali in bili kasneje izgnani z Zahodnega brega v Gazo in Evropo. Tekst so, s pomočjo intervjujev z nekaj tedanjimi udeleženci, ustvarjalci predstave napisali skupaj. V Obleganju, dinamičnem, preciznem, tragikomičnem insajderskem vpogledu v enega pomembnejših dogodkov drugega vsesplošnega palestinskega upora, spremljamo šest obkoljenih palestinskih borcev – muslimanov in kristjanov. Skozi dogajanje na odru se zrcali tragika neuspelega palestinskega upora. Palestinski borci za svobodo, ujeti med ognjem brutalnega izraelskega vojaškega aparata in nesposobnostjo Palestinske oblasti.

Na premieri je zraven mene sedelo pet, šest lokalnih mulcev, ki so potrebovali nekaj časa, da so se umirili in dovolj skoncentrirali za pozorno spremljanje predstave. Na začetku so drezali drug drugega, se hihitali, šepetali in proti odru najprej usmerili svoje pametne telefone. Sčasoma pa so padli noter in postali pozorni. Zbrano so gledali, se odzivali na dogajanje, smejali, zdrznili, zadržali dih in na koncu gromko ploskali. Nato so se izgubili v množici, tako da jih nisem več videl. Mogoče jih je oplazila iskrica in se bodo v teater še vrnili. Morda celo na oder, da povedo naslednjo zgodbo o življenju na zasedenih palestinskih ozemljih.