Leto: 2015

Objavljamo še četrti, zadnji del kratke zgodbe Ane Schnabl. Če ste katerega od prejšnjih zamudili ali če bi si radi samo osvežili spomin ali pa ste preprosto privrženci “binge readinga”, si jih lahko preberete tukaj: prvi del, drugi del, tretji del. Tudi zaključni del je, kot vse prejšnje, z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Naslednji dan sta me že ob šestih zjutraj skupaj s kartonskimi škatlami strpali v avtomobil. Manca je avtomobilska vrata zaloputnila objestno osvobojeno in, prisežem, odskakljala v dan, mama pa me je povsem nonšalantno, kot bi sploh ne bila več moja mama, z nekakšnim napol navdušenim napol nervoznim ‘adijo, mudi se mi v službo, se vidiva popoldan’, odložila na dvorišču pred stanovanjskim blokom, tako da sem moral težke škatle v stanovanje nositi sam in to, vedite, ni bila majhna naloga, saj sem moral v peto nadstropje natanko dvanajstkrat. Popolnoma izmučen sem se ob približno enajstih vrgel na kavč, in kakor sem bil še vedno isti človek kot dan pred tem, se v svoji novi situaciji nisem posebej dolgo pasiral; čeprav je iz moje luknje huronsko smrdelo in sem prav dobro vedel, zakaj huronsko smrdi, velikega razbitja nisem želel eksistencialno ovrednotiti, saj, glejte, bi zadeva terjala čisto preveč energije, energije, ki je po naporni nošnji nisem imel, pa tudi, če bi jo imel, je ne bi investiral v pregled duševnega klokotanja, temveč bi si tako ali drugače prižgal debel, vlažen, dobro natlačen in zbit džojnt. Zdelo se mi je, da sem med blazine pribit za vedno, po hrbtenici sta se mi vzpenjali milost in nežnost, potovali vse do vrha glave za oči in med ušesa ter se spustili v podpodje srca, kjer sta kaj hitro privzeli svojo senčno inačico, namreč pohoto. Penis je vstal nenadoma, skoraj kolerično, in kakopak mi nič ni branilo, da se ne bi nekoliko pocrkljal in se v novem-starem domovanju zgledno sprostil. Med masturbacijo je moja vitalna energija pošla, zadnji prizor, ki sem ga ohranil v spominu, je duševni: videl sem, kako se nadme spušča dolgolasa prsata ženska, ki me s svojimi prsmi prekrije, občutil sem toploto in mehkobo živega tkiva, občutil sem varnost pnevmatičnega okolja, popolno telesno in eksistencialno zaščito, ki sem jo nazadnje prevedel v mir in spanec. V dlani in penisu je napetost popustila, moja osebnost pa je naravnost skozi hrbtenjačo in penasto polnilo sedežne garniture padla v arhetipsko, brezčasno središče zemlje, kjer je bilo, glej ga zlomka, na voljo še več dolgolasih, prsatih žensk, ki so mi ponujale tako svoje prsi kot spolovila, in kjer sem bil tudi jaz sam manj debel in zanikrn, skratka, dostojanstveno poželjiv.

V človeško življenje je mogoče strpati dolgo verigo nerodnih dogodkov, pri čemer ima tovrstna veriga zagotovo svojo limito in nekakšen – to bi lahko imenoval – eksistencialni okus. Dekletom se denimo na javnih kopališčih dogaja, da se jim razveže zgornji del bikinija in tako razkažejo tisto, česar v svoji sramežljivosti raje ne bi razkazovale; človeka lahko med športno dejavnostjo mučijo neznosni vetrovi, ki jih ne gre zadrževati; močno alkoholizirane osebe se zrušijo v grmovje in v njem zaspijo, dokler jih ne odkrijejo drobni otroci, ki jih, namesto da bi se jim približali, suvajo z dolgimi grčastimi vejami, saj v svoji omejeni otroški domišljiji ne ločijo med spečim pijancem in spečim zmajem; izobražen človek lahko na predavanju, ki ga je za strokovno javnost priredil sam, popolnoma zariba, sili ga na bruhanje in na jok, če pa že spregovori, pa govori v valovih, s cezurami postavljenimi tako, da vse skupaj nima nobenega smisla. Mogočih situacij je, torej, še in še, vendar se bojim, da ni hujšega od tega, kar sem v svoji odvisniški brezbrižnosti svoji mami – malo manj pa samemu sebi, saj sem navsezadnje čvrsto brezbrižen – zakuhal jaz. Ko se je sredi popoldneva vrnila domov, me je našla v položaju, ki ga moram zaradi dramatičnosti popisati od A do Ž, kakor se reče: ležal sem na kavču, penis, od katerega je bila proti popku speljana posušena sivkasto-bela sraga, zunaj, okoli medenice nabrane prevelike, močno preznojene spodnjice, od katerih se je širil standardni vonj po prsti, ki je razvil že skorajda kompostno cvetico, na penisu je napol počivala, napol vztrajala dlan, leva noga mi je s kavča bingljala ter se sem in tja, ko sem sanjal še posebej plastične podobe ženskih spolovil, čudaško izprožila, v kotičkih ust se mi je svetlikala slina, ki se je pretočila tudi v madež na vzglavniku. Na mizi raztrosen paket najboljše spominčice, veliki kosmi so padli na tla in se v zgolj nekaj urah omotali v prah, v pepelniku naslonjen širok, dobro dogorjen, globoko rjav filter, od katerega je prav tako kompostno dehtelo – mamo je vonj požgane marihuane, ki je kot sablja penetriral v plasti sivke ter domačijsko kemičnih vonjav čistil in mehčalcev, posebej nazorno prizadel. Vsled neprisebnosti ne morem zagotoviti, da med vrati dnevne sobe in hodnika ni stala toliko časa, da bi lahko opazila, kako se mi je sprijeti kapljevinasti roj sperme zasušil tudi na podbradku, vsekakor pa bo prvi odziv, ki sem se ga zavedel, z mano ostal še dolgo časa. Mama je iz zastrašujoče vzravnanega prsnega koša potegnila prvi takovrstni materinsko-skrbniški vzklik dotlej: »Aleksander, o, moj bog, pa kaj delaš?!«

Verjetno ni treba omenjati, da je sledilo še nekaj takovrstnih vzklikov, ki so se sestavili v vpitje, ki me je naposled primoralo, da sem z eno hitro, vajeno potezo pospravil penis, se na sredino kavča posedel kot sin trpeče matere in stežka, zavedajoč se otekline med nogami, prekrižal noge v debatni postroj. Mama se je zrušila v fotelj, postavljen nasproti kavču, po njeni oceni edini neomadeževani kos pohištva – za človeka tako inertne vrste, kot sem jaz, preprosto preveč neudoben in premajhen. Kar je sledilo, me je popolnoma sezulo, kakor se reče. Dotlej sladka in upogljiva mati je, potem ko je izčrpala arzenal ogorčenosti, dolgo strmela vame ali, še bolje, gledala je skozme, zdelo se je, da ve, da sem nekako pred njo na kavču, vendar je to dejstvo ni posebej zadevalo, v njenih dotlej podpornih materinskih možganih se je vil drugačen proces, proces, ki me je pritisnil tam, kjer je najbolj bolelo. Ničesar od tega, kar se je zgodilo, nisem pričakoval, nikoli nisem upošteval možnosti, da bi moja mati nekega dne postala bolj kot drugi ljudje, eksistencialno grenka, ozkosrčno operativna in praktična, da bi torej svojemu potomcu postavljala omejitve in naloge, da bi se aktivno vtikala v njegove odločitve in se ne le potikala okoli njih kot ustrežljivi zvezdniški zalezovalec. Presenetila me je tako s svojo hitrostjo kot s svojo odločnostjo, katerih izvor sem izvohal šele teden kasneje, ko je priznala, da jo je na bolje spremenila udeležba v terapevtskem krožku. Name je v enem samem surovem, a natančno premišljenem sunku, tako natančno premišljenem, da sem zaznal zgolj njegovo silhueto, sesipala pesek zahtev – pesek to imenujem, ker se je zdelo, da ima vsaka jasno postavljena zahteva za seboj ali pod seboj nepreštevno število drugih postavk, ki so s svojim kristalnim rezilom razmikale moje notranje organe in moj notranji emocionalni ustroj –, ki sem jim bil moral ustreči, če sem hotel obdržati dom. Položaj je bil zame malodane nepregleden, toda vseeno bi bilo pošteno, da natančno povzamem besede, s katerimi je želela moja mati povzročiti ali najmanj napovedati moj eksistencialni abortus, torej abortus modusa obstoja njenega lastnega, edinega, ljubljenega otroka. Najprej je pojasnila, da si ne more več privoščiti mižati, njena prostovoljna slepota jo je namreč pripeljala v nadvse zagoneten položaj, ki je uničujoče vplival zlasti na mojo mlado in ranljivo osebnost, ter da je sklenila, da bo odslej redno nadzorovala moje fizično in psihično počutje, po potrebi tudi z medicinskimi testiranji. Važno je, da sem trezen, je dodala in navrgla še, da se bo poučila o vseh možnih načinih dobrikanja, značilnih za odvisnike, s katerimi bi si lahko zakupil nekaj premora ali pa si privoščil ovinek okoli abstinence. Mojo žepnino bo skrčila na minimum, je nadaljevala, in jo odmerjala v skladu z realnimi potrebami, med katere sodijo plačilo javnega prevoza, plačilo dodatnega dnevnega obroka in plačilo izpitnih obveznosti, upanje v to, da se bom lahko udinjal v prostočasnih dejavnostih nočnega tipa, pa je bilo po njenem prepričanju piškav projekt. Jasno je, da je pričakovala, da bom študijske obveznosti z diplomo vred zaključil v dveh polnih študijskih letih od datuma prelomnega pogovora. Največji pritisk je izvršila v zadnji alineji pogojev, ko je naznanila, da bom že z naslednjim tednom pričel obiskovati terapevtski krožek, za katerega je menila, da ima moč spreminjati še tako zaslepljena življenja, kot je moje. Omeniti moram, da me je slednja primera prizadela, saj, ponavljam, na eni strani nisem mogel verjeti, da je moja sladka in upogljiva mati eksplodirala v popolnoma drugačno osebo, na drugi strani pa tudi nisem mogel verjeti, da v meni nekako ni več prepoznala istega tenkočutnega, včasih nepredvidljivega in nasilnega, pa vendar toplega medvedka, kakršen sem bil že od malih nog.

Le stežka izberem pravo barvo za obeležje svoje tedanje žalosti in zaprepadenosti: v dveh tednih me je vesolje prignalo v položaj, ki bi si ga v nekakšnem halucinatornem scenariju želeli le ljudje, željni duševnega razvoja in napredka, ljudje, ki v svojih pravovernih glavah odobravajo domnevne temeljne zakonitosti resničnosti in jih mimogrede premažejo s svojim, večno vračajočim se »tako pač je«, ljudje, ki se jim zdi v redu in prav, da je osrednja značilnost življenja gibanje in zato iz posode svoje navdušene duševnosti lahko izkopljejo voljo zanj, ljudje, ki so jim postanki v sramoto, in ljudje, ki si znajo izpogajati »boljše pogoje«, čeprav jih to stane več psihične energije, kot da bi se z danim zadovoljili in se v njem razkomotili. Jaz nisem tak človek in zagotovo vsakdo ve, kakšnega odtenka je bridkost človekovega spoznanja, da ni spoštovan, da je razumljen kot nekdo, potreben pikolovske sanacije, celo restavracije v nekaj, kar nikoli ni bil, veliko vas je, ki veste, kako orjaška je osamljenost takšnega spoznanja, veste, da gre tu za popolnoma brezdušen izbris iz registra vrednih človeških bitij, in ker to veste, vas ob tej priliki sprašujem, kakšen je svet, v katerem je posameznik vreden tega imena le, kadar se v celoti ukloni pritiskom in meram tega istega sveta, kakšen je svet, ki koncept posameznika zamenjuje s konceptom servisa, kakšen je svet, v katerem je spoštovanja vredno po ustih valiti tuje besede, besede sveta, ki je najbolj zadovoljen, kadar je človek zverižen – zverižen pa človek mora biti, da se mu lahko prikroji ali nameni nekaj humanizma. Saj pravim, zares težko pojasnim, kako zavržena je bridkost ob spoznanjih takšnega tipa in jakosti, lažje pa morda pojasnim, kako se je skozi od načelnosti nabreklo, tiho deročo žalost na površje priplazil konformizem vazalnega tipa.

Vedeti morate namreč, da sem na materine zahteve pristal brez pretiranega oklevanja. Z odvisniki mojega žanra je tako, da smo v sebi izjemno rigidni, na zunaj pa izjemno gibljivi. Veliki razkol med znotraj in zunaj je pri ljudeh mojega žanra pravzaprav ključnega pomena, saj lahko vsled tega, precej dobesedno, sanjamo krepčilne sanje. Tisti znotraj po domače imenujemo tudi ‘sla po udobju in spokoju’, ki jenenavadno nedotakljiva zato, ker nima svojega edinstvenega ali edino pravega predmeta ter si zna in upa svojo zapolnitev poiskati pod najbolj raznorodnimi pogoji in sama po sebi ostaja vedno ista. Sla po udobju in spokoju se ne bo merila v splošnih življenjskih enotah, recimo v uspehih, dosežkih in drugih epoletah, sle po udobju in spokoju ne zanima, ali so okoliščine, v katerih se nahaja njen nosilec, resnično boljše ali slabše kvalitete, ali so etično oziroma moralno sporne, ali na kakršenkoli način odgovarjajo siceršnjim zunanjim prizadevanjem posameznika, ne zanima je, ali v kakršnemkoli smislu rezonira tudi druge potrebe posameznika, kot rečeno, za slo po udobju in spokoju je važno le, da so okoliščine karseda udobne in spokojne – če mi dovolite tavtologijo. To v mojem konkretnem primeru pomeni, da bi bila sila, potrebna za ohranitev enakega položaja, za ohranitev možnosti udobnega kavčastega zadevanja, zame preprosto preobsežna – v najbolj podivjanem stanju si ne morem zamisliti, kako svojo dragoceno energijo vlagam v neizprosna oporekanja in zase, za svoje zasebne projekte zahtevam določene pravice, ki bi presegale prepustnost vsake, še tako nerazumno poniglave osebe –, pristanek na nekaj malega akcije v zameno za dom, hrano in varnost je bil v primerjavi z alternativo manj ogrožajoč. Opravičujem se za digresijo, toda zdelo se mi je pomembno, da vam, ljudem na drugi strani lune, karseda svetlo osvetlim konformistični obrazec, ki ga večina ljudi razume napak, običajno izključno z ozirom na pridobitništvo ali povzpetništvo. Nočem biti filozofičen, toda poudariti velja, da se človekova svoboda lahko poveča, če zanjo zastavi nekaj privilegijev ali pravic.

Po povedanem vam mora biti jasno – vsaj v kolikor ste pronicljivi poslušalci –, da je reaktivno jedro moje najbolj reaktivne težave v opisanih dveh tednih zalilo s kislim dežjem, v poplavi pa ni pobralo le mojega ljubezenskega razmerja, temveč v prvi vrsti predvsem moje življenje ali, kakor to še lahko razumemo, čas, v katerem sem brez slabe vesti življenje nadomeščal z gimnastiko užitkov. Od apokalipse je minilo natanko šestinpetdeset dni in seveda bi lagal, če bi trdil, da mi to t. i. življenje oziroma t. i. udejanjanje ustreza, da mi izpolnjevanje skrbno naloženih dolžnosti, s katerimi trgujem za stanovanjsko in finančno zaslombo, lahko izbojuje določena veselja, sijajno samopodobo ali celo socialno potrditev. Ne, veste, prav nič razen novih sitnosti nimam od vsega skupaj.

Prva v vrsti tegob je, kakopak, materina odločitev, da mi bo denar odmerjala v manjših količinah, zaradi česar sem si bil za gram marihuane vedno znova prisiljen izpogajati nižjo ceno, mučno pregovarjanje pa je po mesecu dni prekinil kar zvesti razpečevalec sam, ko je ugotovil, da njegovi dobički z vsakokratnim dvajsetodstotnim popustom strmoglavljajo. Novega razpečevalca si nisem mogel poiskati, saj so takšni, ki razpečujejo izključno z marihuano, izjemno redki, k tistim drugim, ki razpečujejo tudi druga mamila za večji denar in so zato mnogo bolj oboroženi in nevarni, pa si pravzaprav ne upam. Zaradi, lahko bi dejal, bolj ali manj pregnetenega in dobro uležanega videza skrivnostnega starejšega moškega mi s svojimi džojnti k sreči zaupajo zlasti priložnostni kadilci za fakulteto ali stanovanjskim blokom, kar pomeni, da imam obilico tehtnih razlogov – torej ne zgolj razlogov prisile – za redno obiskovanje fakultete, kot tudi to, da prizadevanjem navkljub kadim čedalje manj in manj. Ker bi vsem poslušalcem rad pojasnil, kako je občutiti odtegnitev, moram poseči po splošnih mestih, po analogiji, za katero upam, da jo boste lahko razumeli prav vsi: marihuane ne kaditi toliko, kot si je vajen, ali toliko, kot bi si je želel, je podobno tistim priložnostim v življenju, ko je koitus nekako napovedan, darežljivo na razpolago, a do njega iz različnih razlogov ne pride ali, še slabše, koitus se nekako začne, potem pa ga tik pred vrhuncem prekine recimo nastop tretje stranke, najsibo to otrok ali starš. Zadeve ne bi nadalje razširjal, saj verjamem, da poslušalci ste ali ste vsaj bili spolno aktivni in do neke mere cenite spolne odnose ter se lahko zato z analogijo po malem identificirate. Človek potemtakem ob odtegnitvi zbledi, njegovo mentalno prizorišče naseljuje zlasti želja po potešitvi, kar v skrajnih primerih privede do sramotnih ali ponižujočih dejanj, kot je recimo samozadovoljevanje v javnih prostorih. V mojem primeru odtegnitev pomeni, da spat hodim zaskrbljen in se včasih zbudim strahotno tesnoben, preplavljen s spomini na Manco in z želodčno slabostjo, ki ne popusti vse do požiga prvega džojnta. Priložnosti za prakse osvobajanja, ki bi me resnično osvobajale, nimam veliko, saj me mama drži na vrvi, moj napredek in razvoj pa nenehno navija na kolut, kot bi mi želela na koncu, potem ko me bo dokončno strla in pohabila, iz navitega napredka in razvoja sešiti srajčico dostojnega državljana. Zagotavljam vam, da sem z vsakim obratom koluta bolj mrk in zagrenjen, in kar je pri vsem skupaj najbolj strašno, z vsakim dnem, ko ne kadim toliko marihuane, kot bi je želel, sem v svoje dejavnosti vpleten globlje in bolj podrobno, tovrstno vpletenost pa spremlja razčarani občutek dokončnosti, soroden občutku, ki prešine mati fizično ali mentalno zaostalega otroka: tega otroka rodi in je potem nanj obsojena, že od samega začetka ve, da prav nič, kar bo storila, nič, za kar se bo trudila, na fizično ali mentalno zaostalega otroka ne bo imelo pravega učinka, amplituda nihanja njegovega razvoja je in bo, pač, no, zaostala. Veliko hrupa za nič, skratka. Brez marihuane v mojem življenju ne morejo udarjati specialni bivanjski efekti, razmazana, na naključnih mestih pa zastrašujoče jasna slika, ojačan zvok, otip visoke resolucije, kraljevsko niansirana okus in vonj. Ob materinem navijanju postaja moje notranje življenje izrazito utrujajoče in dolgočasno, resničnost se zdi manj poljubna, manj ljubka in obvladljiva, hkrati pa je brezizhodna na način naturalističnega romana. Pogrešam jutra, ko me je marihuana metafizično poščegetala, na ščeget pa sem se odzval z lahnim skokcem iz običajne zavesti.

Druga, enako pomembna v vrsti sitnosti ste seveda vi, dragi poslušalci, s terapevtskim krožkom vred. Četudi se mi je v veselje izpovedovati – le priznajmo si, da pod milim nebom ni človeka, ki ne bi ljubil svojih simptomov, se jih oklepal, kot se vosek oklepa stenja, in o njih ob vsaki priliki veselo razpravljal –, od izpovedi ne občutim niti posebnega olajšanja niti posebne energetske renesanse. Počutim se nekoliko iztrošenega, hkrati pa me tišči na džojnt, ki ga nimam. Mama mi je pojasnila, kako blagodejno je na njeno duševnost vplival pričujoči ritual, da je skozenj odvrgla velik del bivanjskih stisk in se naposled počutila, kot da »zvezde sijejo samo zanjo«. Sam se tovrstnih zvezdnih metafor nisem nadejal, kajti, veste, samo zame zvezde sijejo tudi, kadar sem zgledno in puhasto zadet, obiskovanje terapevtskih krožkov je s tega stališča povsem redundantno opravilo. Če sem se sprva bal, da me boste pozvali v širšo sliko, da me boste potem, ko se bom izpovedal, prisilili, da si na pleča naložim vaše vrste odgovornost, sem se med izpovedovanjem zavedel, da že živim svoje lastno avtentično življenje in da je edina nesreča mojega tipa bivanja ta, da ni v skladu s poglavji vašega življenjskega priročnika. Pišem svojo knjigo, kakor se reče. Zavedel sem se, da najbolj reaktivna težava mojega življenja ni moja odvisnost od marihuane, s katero – kot ste sprevideli – ravnam povsem prostodušno, temveč dejstvo, da sem zaradi vas stopil na rezilo noža ali, še bolje, da ste me potisnili na dno gomile, ki se je razprla potem, ko so me okoliščine razklale na dvoje. Najbolj nevrotično jedro moje stiske je moje zanikanje, igra, ki jo igram, da bi zakrinkal svojo pravo osebnost, v katero sem kot v dobrodušno zemljico zakopal tudi ljubezen in navezanost na marihuano. Kar me je pripeljalo v trenutni položaj, v nezavidljivo mencanje pred naključno publiko, ni sensimilija marihuana, temveč moje oklevanje sprejeti, da kljub znanju in vedenju, ki ju imam, kljub brezobzirni sili avtorefleksije, s katero sem angelsko obdarjen in s katero sem vam tekom izpovedi večkrat vzel sapo ali najmanj zaprl usta, kakor se reče, kljub temu torej, da sem samega sebe sposoben preveriti z drugega zornega kota, nočem biti nič drugačen. Ne vem točno, od kod moje znanje in vedenje in sila avtorefleksije, morda jih gre pripisati moji radovedni, pa tudi sanjaški naravi, za delež pa je vsekakor odgovorna tudi sensimilija marihuana, ki zna in zmore zamajati ustaljene načine videnja in gledanja. Naj ponovim v preprosti povedi: kot nevrotik vem veliko in vidim veliko, drži, toda to še zdaleč ne pomeni, da bom svojo vednost uporabil za vaše namene. Kakor ste si vi in moja mati izdelali družbeno potrjene bivanjske programe zmernega napredka, tako sem jaz svojo voljo in čas vlagal v njihovo nasprotje in se ravnal v skladu z načelom majhnega odstopanja. Rad vidim, da stvari ostanejo iste, in rad jih gledam skozi očala sensimilije marihuane, saj se lahko tako vsakokrat na novo sestavijo v svoje bolj razburljive inačice. Razloga za nikoli zaključeno ali do konca osmišljeno oblikovanje novih zunanjih razmer – pridobitev zglednega socialnega statusa, službe, ki je sprva zanimiva, naposled pa utrujajoča, žene, ki je sprva zanimiva, naposled pa utrujajoča, otroka, ki je sprva naporen, na koncu pa neizobražen zavoženec komercialnega tipa – ne najdem in ne vidim, saj lahko vsak dan ob izdatni podpori prisrčne sensimilije marihuane povzročim nove notranje razmere, ki so v diskontinuiteti s prejšnjimi in ravno zato izjemno vznemirljive. Živim bolj na znotraj kot na zunaj, bi se reklo. Jedro moje najbolj reaktivne težave pa je potemtakem, da me silite v to, da bi živel bolj na zunaj kot na znotraj. Da vam moram to pripovedovati, me jezi in zopet globoko žalosti, saj prav nikogar nisem povabil k evalvaciji mojega načina bivanja, kakor tudi sam ne ocenjujem tujih načinov bivanja. Ko sem se izvzel iz sveta, nekako nisem pričakoval, da bo svet, preoblečen in sfriziran v mojo mamo, potrkal na vrata in zahteval osebne dokumente. Naj vam vzamem sapo še zadnjič: vem, da se mi posmehujete, saj kolikor ste resnično pronicljivi in ne sodite med lahko zadovoljive poslušalce naivnega tipa, veste, da je pospeševalec mojega osrednjega problema huronska razvajenost, cepljena na obrazec še bolj huronskega izogibanja odgovornosti – eno brez drugega skoraj ne gre, menda –, in v skladu s tem menite, da me bosta materina nekoliko pozno otrdela in od nekdaj trda roka resničnostnih zahtev tozadevnih težav odrešili, tako da se bom nazadnje prelevil v samostojnega, odločnega, v vsem nenehno udeleženega posameznika, ki se novih nalog loteva frontalno, popolnoma prisoten in krepak in vselej v sozvočju s samim seboj, toda ob tem ste kot nalašč zanemarili izjemno pomemben podatek, in sicer, da človekovo dostojanstvo ne odgovarja družbenim predsodkom, ampak je bistveno interne narave. Veste, jaz ponoči dobro spim – oziroma sem spal, vse dokler se ni v moj odnos s sensimilijo marihuano vrinila nadzorujoča družbena prikazen –, čeprav ne nosim vaše vrste odgovornosti. In niti na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi vas spraševal, kako spite vi. Želim si, da bi mi dali mir. Želim si, da bi mi dovolili nadaljevati v skladu s tem, kar sem tekom let izpopolnil. Želim si, da bi mi dovolili, da za svoja izvajanja uporabljam isto besedišče kakor vi, torej, da svojemu vsakdanu rečem življenje in samemu sebi posameznik. Želim si, da bi tole neugledno prizorišče zapustil zanosnega koraka, prepričan v svojo pot, na katero bi sijalo sonce, žgoče kot prvi vdah marihuane.

Pred vami je tretji del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje in zaključek Velikega voza pričakujte naslednji petek, 3. aprila. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Da se človeku življenje lahko spremeni izjemno hitro, se zave šele potem, ko se mu zares spremeni zelo hitro – spi z neznancem in faše klamidijo, prevara zakonca in faše zakonsko nesrečo, svoje prihranke vloži v spletno prevaro –, dotlej pač potek svojega življenja načrtuje v skladu z dejstvom, da še ima nogi, s katerima lahko hodi, in da še ima partnerico, s katero ima lahko relativno nezavezujoče spolne odnose. Kljub temu torej, da se je nekaj očividno zgodilo, je bil prvi občutek globoko v mojem želodcu le, da se moje življenje lahko usodnostno spremeni, če ne bom primerno ukrepal, da imam torej jaz na voljo sredstva, s katerimi bom kolesje zanositve zavrtel nazaj, saj bi zanositev pomenila konec koncev konec mojega življenja, skrbno nastavljenega in izdelanega življenja udobja in številnih ugodij, ki si jih znam priskrbeti skoraj sam, ob skromni pomoči razpečevalca mamil, življenja, v katerem se ne pokoravam nobeni višji sili, ne kapitalu, ne religiji, ne ideologiji, ne medijem. Konec bi bilo mojega popolnega, uporabniku scela prilagojenega življenja, v katerem občečloveške kategorije cepajo kot muhe, le kdo potrebuje toliko zanemarljivih skrbi, računi, pa trošenje, pa streha nad glavo, pa kariera, pa naposled pokojnina, pa dom, pa vrt in zdravstvo, če pa se mora posameznik vendar zgolj udomačiti v danem trenutku, nadrobiti nekaj trave, polizati bel, gost papir in ga zlepiti skupaj, se sprostiti v trajnem naporu biti živ in po vsem trpljenju biti malo mrtev, mrtev čisto malo, ravno toliko, da vse zahteve časa švistnejo mimo in te ne opazijo, vsi tisti računi, pa trošenje, pa streha, pa kariera, pa vrt in zdravstvo za nosečo ženo; moje življenje je bilo treba ohraniti samemu sebi podobno in v tej podobnosti ni bilo mesta za male kričače, ki name polagajo pričakovanja o svojih boljših življenjih in odraslostih, naj prosijo koga drugega, jaz nimam nič s tem in ne želim imeti nič s tem, moja projekcija prihodnosti je bila izključno projekcija sedanjosti, briljantna konstelacija, krepka skoraj toliko kot veliki voz; pa vas vprašam, ali je kdo kdaj od velikega voza zahteval naj ne bo veliki voz, naj recimo postane zmaj, saj je zmaj mogočnejše ozvezdje, bolj kompleksno in samosvoje ozvezdje, tako prekleto samosvoje, da ga nekateri niti spoznati ne morejo, medtem ko je veliki voz enostavno in prepoznavno ozvezdje, ki se ga na oko lahko privadijo prepoznati celo šestletni otroci s povprečnim vidom? Ne, nikoli, od velikega voza nikoli nihče ni pričakoval spremembe, saj vedo, da je veliki voz v sebi temeljno pomirjen, nikamor se ne bo premaknil, ker je samega sebe vsebinsko in oblikovno že maksimiziral, vsi to vemo in vsi ga priznavamo in vsi veliki voz vsebinsko in oblikovno spoštujemo, nikomur ni odveč, da sestoji iz majhnega števila postavk, tak pač je, preprost. Preprost, a prepoznaven.

Ker so mi po črevesju rile tovrstne gliste, sem Manci kar skozi vrata omenil, da lahko splavi, da postopek menda ni tako grozljiv in škodljiv, kot poročajo na spletnih forumih, vzame slabo uro, potem pa malo spiš in nekaj dni krvaveč počivaš, pa kakšen mesec se ne smeš ukvarjati s športom, skakanje najbrž ni dobro za ranjena rodila, nakar lahko nadaljuješ po starem. Informacije o splavu sem izlegel tako hitro in tako nenadejano, da se Manca nanje sploh ni uspela odzvati, nasprotno, zdelo se je, da se sploh ne bo odzvala, da je nikoli ne bo ven, da bo ostala prisesana na straniščno školjko ali umivalnik ali polico pod oknom – ne vem točno, kje in v kakšnem položaju je bila –, da me bo pustila v negotovosti v večnost razvlečene tišine, da se zadeva nikoli ne bo zaključila, ne z zatrtjem nosečnosti ne s porodom, z ničemer zares. Da bi se razbremenil, sem ji dalje prigovarjal, kako žal mi je, da bo morala skozi to, pokazati sem ji želel, kako zelo se zavedam razsežnosti sitnosti, ki jih splav prinese, vsi zoprni, nesočutni zdravniki in obsojajoče medicinske sestre krščanske provenience, pa vonj po kloroformu in postanem urinu, pa grdo pobeljene stene ginekoloških oddelkov, pa starejše ženske, ki so svojo ženskost izgubile na račun nepreverjenih kontracepcijskih tablet ali HPV-ja, pa nerodna bolniška halja, neprimerna za vitke, sramežljive posameznice z majhnimi prsmi, ki po lisičje kukajo v svet skozi ohlapne razporke; potrudil sem se, da sem sitnosti opisal karseda plastično in razvejano, na koncu pa dodal še, da je vsemu navkljub splav edina mogoča izbira, da bi druga možnost, torej rojstvo otroka, vse nas gladko in kratko pogubila, saj otroka v svojih življenjih nimava kam vtakniti, in ker ga ne bi imela kam vtakniti, ga ne bi zmogla ljubiti. Recimo, da pomanjkanje ljubezni še ni tako izjemen problem, sem ji govoril, bi pa izjemen problem postalo otrokovo materialno pomanjkanje, otroka ne bi zmogla preskrbeti in tako bi otrok odraščal podhranjen in bolan, bolezen pa sčasoma postane izjemno draga, in ker je ne bi zmogla odpraviti, bi naposled vzgojila emocionalno in fizično upehanega posameznika, pri čemer sem izpostavil, da je verjetnost, da bi emocionalno in fizično upehan otrok zrasel v čisto pravega, samostojnega posameznika, izjemno majhna, saj odraščanje terja določeno količino psihične in fizične energije, ki jo je nemogoče potvoriti, z njo je človek bodisi otovorjen bodisi ni in jo mora šele pridobiti, emocionalno in fizično upehano bitje pa se samo izjemno težko napoti kamorkoli, še posebej od doma in to bi v zadnjem izračunu pomenilo, da bi se nama ta emocionalno in fizično upehan otrok obesil za vrat do konca najinega življenja in naju izpil kot bizoni izpijejo potoke. Nadzor nad prognozo, ki naj bi bila utemeljujoča, sem hitro izgubil, saj sem prav tam in prav tedaj prečil še posebej paranoično omamljenost, zaradi katere mi je neugledno podrhtevala spodnja ustnica – podrhtevala je tako, da sem, ko sem govoril, požrl polovico obrazil, jezik pa se mi je zaletaval v nebo ustne votline in v zobe, kot bi me udaril idiotizem. Ko sem salvo podob končno zajezil in za nekaj minut pomolčal, se je Manci po ozkem grlu nekam v želodec odpeljal debel cmok, prisežem, da sem ga slišal zadoneti, ko je udaril ob njeno želodčno steno, nakar je odprla babilonska vrata, postan zrak dnevne sobe, v katero sem izpareval svoj egocentrizem, se je pomešal s kopalničnim pačulijem, sladko, a rezko aromo, ki obvladuje fekalni vonj, izza Mančinega hrbta pa je priletela, lahko bi dejal, da celo pikirala, iztegnjena vitičasta roka s prišiljeno dlanjo in me po licu kresnila tako natančno, da sem za trenutek pomislil, da mi je razpolovila lobanjo kot v cenenem italijanskem slasherju. Pred menoj je stala zadihano zaripla, videti je bilo, da so njena očesna zrkla od solzenja doživela pretres in je šarenica v tem kratkem času, ki ga je preživela za zaprtimi vrati, zbledela do sive, maskara se je zasušila v srage, ki so povezovale veke in ustnice, name je učinkovala kot nekdo, ki me lahko prav tam in prav tedaj resno telesno poškoduje, ne pa kot razumevajoča partnerica, za kakršno sem jo imel; in da sem jo lahko imel za takšno, ne pomeni, da je moje stanje resnično razumela in podpirala, marveč pomeni le, kakor sem prikazal že zgoraj, da sem z njo nesramno manipuliral. Vedeti morate, da je bil pritisk in obet otroka tako velik, tako ogrožajoč, da sem bil prisiljen v skorajda pošteno, iskreno, neposredno, ne zadosti preračunano reakcijo – manipuliral sem nekako na obronkih, namreč, ko sem v svoji prognozi govoril o najinih življenjih, ki da bi jih oklestil otrok –, prvič po dolgih letih sem odkrito postregel s tiste vrste naglušnostjo, ki me je določala že od otroštva dalje, s tiste vrste sebičnostjo, ki jo izmikanje   lubricira do popolnosti, in pričakovati je bilo, da izrazito avtentičen odziv ne bo deležen veselega obeležja. Doslej ste najbrž že sprevideli, da nisem človek, čigar uvide bi obogatila časovna distanca, nasprotno, sveže luknje najbolj smrdijo, ko so sveže: če bi me Manca prav tam zgolj in izključno udarila, bi to prav tam sprejel in razumel. Žal pa vam moram razkriti, da je tisti hudič prav zares imel mlade in imel jih je veliko in imel jih je naenkrat in čisto vse je imel na moj račun. Manca mi je namreč potem, ko se ji je prsnica žametno polegla na notranje organe, dejala: »Do konca tedna se izseli. Ne zanima me, kam boš šel, samo odidi. Ne rabim še enega otroka.«

Verjetno je jasno, da je ta ukaz izlegel najbolj reaktivno jedro moje najbolj reaktivne težave. Manca me je iz svojega življenja nagnala nazaj v moje življenje, če veste, kaj mislim. Takšnega ukaza in postopanja nisem pričakoval, saj sem se Mance med drugim oklenil tudi zato, ker nikoli ni izkazovala velike naklonjenosti do zadev družine ali skupnostne organizacije, res pa je, da v svoji prestrašeni popadljivosti nisem upošteval, da je Manca v letih najinega življenja napredovala do finančne in eksistencialne neodvisnosti, da je torej dozorela prek najstniških glava-v-svoji-riti stališč, sam pa sem ostal precej podoben svojemu devetnajstletnemu jazu, pri čemer nisem imel svoje glave zgolj globoko v svoji riti, temveč sem vse morebitne razpoke dobro zatesnil tudi z raznolikimi hitrimi ugodji. Naj dodam, da me lasten bivanjski model ni motil in me ne moti niti sedaj, a me je zadeva kljub vsemu zabolela, vendar ne na klasičen ciničen način, kakor so me zadeve bolele običajno, nekako topo, neprevzeto, na način, ki ni terjal posebne resnobe in je že vseboval hitro razpustitev, temveč prej kot globok rez v pleksus, zaključen s hitrim, natančnim obratom noža. Gledal sem jo in požiral slino, ki je ni bilo, refleks je nastopil v svoji izvirni maniri. Po zatilju navzgor mi je ril sprevod temnih čustev, ki jih zaradi temeljite zadetosti nisem zmogel diferencirati, predvidevam pa, da je šlo za žalost, jezo, gnus in večkrat prepognjeno bojazen, da zadeve ne bo mogoče pomesti z dobrikanjem in pogovorom, in ker je s čustvi v mojo grlo prihajala tudi slabost, sem Manco odrinil ter se po atletsko zložil nad straniščno školjko, kamor sem izbruhal vse, kar sem zaužil od božiča dalje.

Kar je sledilo, je ponovitev osnovnega obrazca mojega otroštva: nekdo, ki mi je ljub, me zapusti, ostanem sam in potrt. Dogodek sem občutil kot krivico, kot nekaj, kar mi je bilo prizadejano, prav kakor mi je bil prizadejan očetov odhod, ne da bi videl ali, še več, ne da bi hotel pogledati preko ograjice, za katero sem pasel izgovore in zdravniška opravičila svoje mladosti; če bi pogledal preko letvic, bi verjetno videl … kaj pa vem, verjetno tudi, pogojno rečeno, odraslega samega sebe. Ker sem se potemtakem pogrezal zlasti v razumevanje svoje lastne bolečine, ki sem jo navdihoval s posebej pretresljivimi džojnti, je trajalo več kot teden dni, da sem svoje po plesni zaudarjajoče trenirke in čevlje ter serijo neimenovanih, neuporabnih predmetov pospravil v škatle in torbe, sledil pa je še nov teden dni, tekom katerega sem na hlape, kakor se reče, Manco prepričeval, naj me obdrži v svojem življenju. Za to seveda nisem imel izdelane strategije, saj nisem vedel, da jo bom sploh potreboval, najino razmerje se je kljub neuravnovešenosti in neenakomerni naperjenosti zdelo trdno kot kamen-kost, čeprav, če pomislim natančno in se spominjam brezkompromisno, lahko navedem vrsto razlogov, po katerih bi lahko sklepal, da si je Manca najino nastlano, po humusu smrdeče gnezdo zares želela zapustiti. Razen tega, da se je večino časa vedla, kot da se ji moj dotik in moja sapa gnusita z enako intenzivnostjo, kot se večini občutljivejših deklet gnusi mrgolazen v podrasti, je vredno omeniti, prvič, da je konce tedna najraje razpuščala po klubih v alkoholni omami, oblečena v oblačila, v katerih mene osebno nikoli ni zapeljevala – ozke črne obleke, majice, ki so ji prsi komajda pokrivale, sapo jemajoče oprijete hlače in ostali seksapilno vulgarni asortiman petkove noči –, drugič, v najinem domu, kjer sem sam preždel večino svojih dni, je skorajda nisem več zaznal, bodisi je delala, bodisi je v knjižnici študirala, bodisi se je udeleževala ur pilatesa, s katerimi je svojemu trebuhu, kakor mi je nekoč priznala, končno izborila pravico do polnovredne udeležbe v erotičnem podobju in, tretjič, zaloga vrednosti najinih pogovorov se je skrčila na operativno raven, pri čemer moram opozoriti, da je šlo pravzaprav, ker sem bil sam, če odmislimo dnevno kuhanje, naravnan povsem neoperativno, zgolj za izraze Mančinin zahtev, naj pomijem posodo, dvignem rolete, pobrišem prah, pomijem hladilnik, si operem lase in jo pustim pri miru. Vsega tega, ponavljam, tedaj nisem zmogel sprevideti, saj mi je bilo, ponavljam, udobno. Iz udobja ven – in to je tukaj mišljeno povsem dobesedno, saj sem jo vselej moledoval sedeč na kavču s spodvitimi nogami – sem ji tako poročal o razsežnostih svoje prizadetosti in želje, da bi začela znova, ob tem pa sem vseskozi pazil, da na plano nisem potegnil teme: otrok, kajti tema: otrok, katalizator najinega razdora, bi izjemno težko učinkovala kot nasprotni vektor, vektor vnovičnega zbližanja in spojitve. Posegel sem tudi po antični taktiki brezove vejice, o kateri sem že poročal, pred njo sem se v svoji šibkosti in majhnosti in nizkotni, sebični in preprosto bedni opreznosti povsem razgalil, ji dal na znanje, kako dobro se zavedam postavk svoje inercije, kontur svoje lenobe in posledic svoje pasivnosti, ter ji nazadnje, iz udobja ven, iz zavedanja, da je beseda puhla materija puhlih ljudi, lagal o tem, da si želim postati drugačen človek in da lahko takšen postanem le ob njej. Ne vem, kakšen smisel ima, da antično taktiko brezove vejice povzamem do potankosti, najbrž veste, kam merim, saj ga na planetu ni človeka, ki ne bi kdaj iz udobja ven načrtoval spremembe in hkrati molil boga, da se ne bi spremenilo prav nič, saj ga na planetu ni človeka, ki ne bi vedel, da je prehod med starim udobjem in novim udobjem speljan nad počjo gonobe, iz katere bruhata žveplo in bolezen. Edina zares omembe vredna stvar v celotni zadevi je, da me Manca ni uslišala, še manj, sploh me ni poslušala. Na petnajsti dan po apokalipsi mi je, žrtvi usode, zatrobila, da se je moj čas iztekel. Ker sem bil sam vse preveč poškodovan in potrt, da bi si uredil sploh karkoli, je organizacijo še zadnjič, verjetno, ker je želela pospešiti proces in je le stežka opazovala, kako se kot pozabljeni krof pogrezam v pregib sedežne garniture, prevzela sama. Na dan, ko sem z vzglavnikom iz škrlatnega poliestra sklenil globoko čustveno vez, se je, kako maščevalno, usedla poleg mene, poklicala mojo mamo in jo prosila, naj mi pomaga pri selitvi domov, torej nazaj k njej, nazaj k moji mami samohranilki v izpraznjeno gnezdo oziroma v gnezdo, za katerega je moja mama menila, da je izpraznjeno, nazaj v izbo s premajhno posteljo in šibkimi letvicami, z gobo, ki se plazi ven iz kotov, da bo sčasoma lahko zavladala celemu stanovanju, nazaj v stanovanje, kjer vsak večer diši po drugačni večerji in se od kuhe na šipah oken nabira para, kjer skupaj s pralnim strojem in sušilcem stene nenehno vibrirajo, nenehno je treba nekaj prati in pomivati, nazaj v stanovanje, kjer je kopalnična vrata treba zaklepati, saj so se od vlage skrčila in ne zmorejo več v okvir, in nazadnje, nazaj v stanovanje, v katerega svet s svojimi nevzdržnimi projekti ni smel vstopati, vsaj ne mimo podrobne inšpekcije in sanacije v izvedbi moje matere. Mama, ki je o vsem skupaj imela tudi neko mnenje, h kateremu se bom vrnil kasneje, je pristala na to, da me nastani, celoten domenek pa se je odvil popolnoma mimo mojega angažmaja, maksimum vpletenosti sem dosegel tako, da sem Manci naročil, naj mamo ob koncu telefonskega pogovora lepo pozdravi.