Leto: 2015

Pred vami je drugi del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje Velikega voza pričakujte spet naslednji petek, 27. marca. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Manci sem dvoril tako, da sem ji enkrat tedensko zvil džojnt iz najboljše trave na trgu, sijajne spominčice, potrudil pa sem se tudi, da sem na poetičen način komentiral njeno telo.

Nekoč je bilo njeno telo namreč izjemno lepo. Imela je dolge, skoraj bele, goste lase, ki si jih je v svojih težjih čustvenih obdobjih, kar je bilo pravzaprav vseskozi,spletala v debelo kito, venomer ovito z isto belo gumico. V odnosu do te gumice se je vedla obsesivno, je treba priznati. Nikoli ni razvila obsesije v odnosu do obrazne kozmetike, kot jo razvije večina deklet in žena, pa je imela vseeno gladko, stekleno čisto kožo. Njene dlani so bile prosojne, roke in noge vitičaste, njen trebuh pa je bil prekrit z nekakšno otroško maščobo, ki se je zvesto tresla, kadar se je smejala ali hlipala. Čeprav je pokadila nedopustno veliko trave, nikoli ni razvila mančijev, začuda sploh ni marala sladkarij, nikoli ni poročala o tem, da bi ji padel cuker, ampak si je na ponev raje vrgla goveji zrezek in čezenj še nekaj pelatov. To se je naučila od očeta, mi je zagotavljala. Kljub džojntom in mesu je bila vseeno vitka in krepka, če odmislimo plast otroškega sala, ki se je oklepala njenega trebuha. Poročati moram tudi o njenem obrazu: njene oči so temno zelene z rjavimi pegicami, včasih, kadar sem bil pretirano omamljen, se mi je zdelo, da pegice po njeni šarenici plešejo in se mi je zato lahko zdela malodane htonična, kakor se reče. Njene dolge trepalnice so zlepljene, vsak pramen raste v svojo smer, podobno neenovito, kakor se razvija njena duša. Njen nos pravzaprav ni nič posebnega, nos sam na sebi ni nič posebnega, ker je edini organ obraza, ki je videti kot organ, zastavljen je povsem funkcionalno, nima estetske komponente, kakršno pridajamo očem ali ustom.

Mančina usta sem si želel poljubiti približno osem mesecev prej, preden se je zares zgodilo – da se bo zgodilo, nisem verjel, ker sem nenazadnje že od nekdaj precej neprivlačen, toda očitno je bilo za to, da ji moja fiziognomija ni povzročala preglavic, zadosti, da sem prodrl skozi nekaj krogov bližine in jo spremljal skozi težja čustvena obdobja. Ne morem trditi, da nisem na ugoden razplet upal že pred leti, ko sva se spoznala. V gostoti splošne najstniške pohote in potrebe po ljubezni mi je že morala dišati, vendar tega vse do drugega letnika fakultete nisem nadeval z odličnimi pomeni.

Ne vem, koliko je smiselno poročati o najinem prvem spolnem odnosu, ne zdi se mi prav zares okusno, ne le zato, ker ni bilo tako okusno, kot sem si želel, temveč tudi, ker sem imel od nekdaj zadržke do uporabljanja različnih besed za vagino. Nisem posebej inhibiran posameznik, zdi se mi le, da jezik ob različicah besede za vagino venomer žalostno odpove. Seveda bi lahko opis najine prve spolne izkušnje – tudi jaz sem bil za Manco namreč prvi spolni partner – naphal z drugimi besedami in se tegobam v celoti izognil, vendar me opisovanje s premestitvami nikakor ne bi veselilo. Povem lahko le, da sva bila sijajno zadeta in da se je zgodilo na prvi jesenski dan, kar daje tej izkušnji posebno simbolično vrednost. Do prelomnega dogodka je, kakopak, vodila uporaba erotičnega izrazja z ljubim te (z njene strani) in z rad te imam (z moje strani). Tej asimetriji nisva posvečala posebne pozornosti, osredotočiti se je bilo treba na telesne aktivnosti, kar je za odvisnika od marihuane praviloma težavna naloga.

Po zveličavnem prvič sva potrebovala štiri mesece, da sva ob izdatni finančni pomoči staršev samohranilcev najela garsonjero v centru mesta, opremljeno s polburžoaznim pohištvom, pol-les-pol-aluminij; še posebej izbrano neizbrana se nama je zdela steklena klubska mizica s podstavkom iz orjaškega posrebrenega delfina. Nad tisto mizico sva zvijala džojnte, nanjo odlagala kavo in tople škatle pic, krožnike, knjige, kondome in druge priložnostne predmete. Po določenem času sva pričela živeti v veliki svinjariji, kot se je nekoč izrazila moja mati. Stanovanjca nisva več redno zapuščala, premori med enim in drugim obiskom fakultete so postajali vse daljši in daljši, res si nisva mogla pomagati, ko pa sva s svojo odvisnostjo od marihuane zvezala še spolne užitke. Jaz sem zlagoma celo prenehal brati in jo začel snubiti z ogledom televizijskih serij, novimi vodniki po krajini eksistence. Prav imate, ko sumite, da sva bila resnično globoko zaljubljena in si scela predana, prav imate tudi, če menite, da se tega ni treba sramovati, niti ko zaradi tako močnih in vseprežemajočih čustev zastaja življenjski ali duhovni ali splošni zrelostni razvoj, povsem običajno je, da se človek, ko je resnično zaljubljen, za nekaj časa nasloni zgolj na svoje občutke sreče in ne naredi kaj dosti. S tem sem se sam popolnoma pomiril in me nikakor ni zmotilo, ko nisem naredil drugega letnika in mi je mama prvič v življenju zagrozila s finančno sankcijo, saj se je menda počutila kot upravnica slabe investicije, torej izkoriščano in pretentano. Z Manco mi je bilo neznansko lepo, zibala sva se v predvidljivem izogibanju, dan enak dnevu, čisto tako, kot sem si vedno želel, da bi bilo, čas s tečajev, prostor nepomemben, trave in denarja na pretek.

Minilo je leto, ne da bi se spremenilo kaj dosti razen tega, da se je Manca zares nekoliko zredila, verjetno je njen starajoči se organizem popustil pod težo pancete, govejih zrezkov in pic. To me je prvič v življenju navdalo s strahom pred smrtjo in propadom, zato sem ure in ure preždel pred računalniškim zaslonom in bral poročila o grozoviti civilizacijski pogubi, sladkor, bela moka, alkohol, kava, genetsko predelana živila, sladkane pijače, sevanje, insomnija, rak-rak-rak, pretresljive informacije pa sem bil prisiljen zdraviti z veliko količino trave, s katero sem za droben čas utišal motnje, do informacij pa zavzel raziskujoče stališče. Manci sem o svojih izsledkih vztrajno poročal, vendar me je vedno znova obtožila, da ji skušam po ovinku povedati le to, da je debela in da bi morala, če želi, da razmerje obdrživa, shujšati. Na tem mestu tega suma ne bi želel ovreči, najbrž je imela prav, navsezadnje je moj psihološki ustroj, zlizan od zlorabe marihuane, res dobro razumela. Za razliko od večine je poznala razsežnosti mojih manipulativnih ravnanj, ne da bi me zato kadarkoli obsojala. Manca mi je bila s tega vidika namreč srhljivo podobna, včasih sva se tolažila, da je to križ enostarševskih družin, manever prilagoditve in preživetja; ker mi je bila potemtakem podobna, se na moje insinuacije ni odzvala z odkritim uporom, iz rokava ni privlekla vse pojasnjujočega argumenta o hormonskih nihanjih ženskega telesa, o nepredvidljivosti, o tem, da je salo pravzaprav lepo in da so tudi velike punce pravzaprav lepe. Ne, Manca se je na mojo paranojo odzvala brezsramno maščevalno. Potem ko se je nekega marčevskega večera vrnila domov z novim, petgramskim zavojčkom spominčice, je naznanila – zares nisem mogel verjeti svojim ušesom, počutil sem se, kot bi me polila s kislino, me kastrirala, mi penis prišila na moda, mi izpulila lase, po kitajsko pustila name kapljati vodo, zadeva je bila nadvse dramatična –, da si bo poiskala študentsko zaposlitev in se po zablodelem času vrnila na fakulteto, ker je bila prepričana, da jo z diplomo iz francoščine in francoske književnosti čaka lepša prihodnost od tiste, ki se ji je nastavljala v danem trenutku, naznanila je, da si težko zamišlja, da bi še nekaj časa dan za dnem zadeto strmela v posrebrenega delfina, in me prepričevala, da si je sezono nove serije morda bolje dovajati postopoma, kot pa spustiti rolete in jo použiti v enem dnevu, do preklopitve na vegetativni modus. Živo se spominjam, kako je z rokami v bokih stala pred menoj, v dlani pa stiskala ljubljeni in pogrešani zavojček marihuane. Skorajda sem jo nehal poslušati, ko je dalje razpredala o svojih nastajajočih hemeroidih, sramu in krivdi, želel sem si, da bi me prenehala zastraševati in mi izročila oboževani zavojček, da bi ga razdrl, nadrobil kosme marihuane, jih zvil v cigareto s tobakom, jo prijel čez rame in bi se skupaj naslonila na odrgnjen, po humusu dehteč kavč-posteljo, ki je v resnici večino časa ležal razprt v posteljo, ker se mi dejansko ni splačalo, da bi ga sestavljal v sedežni položaj; skoraj sem jo že popolnoma izklopil, vendar me je presenetila še z neposrednim nagovorom, mnenjem namreč, da bi si moral tudi jaz poiskati študentsko delo in nadaljevati študij, saj sem nekje pod videzom klateža še vedno izjemno nadarjena oseba, lahko bi bil vrhunski psiholog, vendar bi moral tudi jaz prenehati kaditi travo, tako zares in za vedno in v celoti bi se ji moral odreči, še več, preiskati bi moral, zakaj sem jo sploh začel intenzivno zlorabljati, kot bodoči vrhunski psiholog bi moral tudi samemu sebi pogledati pod ruševje, ruševine ali pod peruti in iz svoje aktivne zavesti odstraniti obrazec, ki me je naredil odvisnika.

Najino skupno življenje je na tisti daljni marčevski večer ušlo izpod nadzora. Zatem sem se kujal približno mesec dni in Manci, ki si je medtem že uredila službo v kavarni v centru mesta in se pospešeno pripravljala na izpit iz Francoske fonetike II, ob vsaki priliki navrgel, kako mi je žal, da sva prispela do te točke, da sem jo razočaral s svojo šibkostjo, da bi bilo bolje, da me zapusti, ker si življenja z njo ne zaslužim, ker si nasploh ne zaslužim življenja v skupnosti, kar mi je bilo prikazano že v zgodnjem otroštvu in iz tega ciklusa nikakor ne bi mogel izstopiti drugače kot z magičnimi ali junaškimi močmi, junak pa nisem, ampak sem navaden lolek, ki pokadi preveč trave. Samoobtožbe sem včasih pospremil še s paničnim jokom in hlipanjem, kar je za odvisnike od marihuane neznačilno, saj smo za spuščanje vode navadno preveč dehidrirani, pred spanjem sem ji prišepetaval, da si bom poiskal službo, da bova lahko, če bo z menoj imela še malo potrpljenja – razumeti mora namreč, da sem globoko razbolel in bom potreboval nekaj časa, da se obnovim v polni moči –, zapustila stanovanje z orjaškimi izdelki iz aluminija. Manca je z mano in mojim skelenjem ravnala izjemno nežno, nad menoj ni hotela izvajati pritiska, v resnici ga niti ni mogla, saj je večino časa ni bilo doma, da bi videla, kako z žepnino, ki mi jo je v dobri veri, da bom postal odgovorna oseba, nakazovala mama, kupujem miniaturne zavojčke marihuane in jih iz obzirnosti do nje ne odpiram v stanovanju, temveč si džojnte hodim pripravljat za visoki socialistični blok, sam samcat med lokalnimi brezvezniki z nedokončanimi srednjimi šolami in rokami v žepih. Če bi vedela, da o njenem urniku ne poizvedujem zato, ker bi ji ob povratku domov želel postreči s kosilom in jo nekoliko pocrkljati, temveč zlasti zato, da bi lahko ustrezno potvoril scenografijo svojega novega redoljubnega in v odraslost uprtega načina bivanja, bi bila besna. Vsekakor sem vsak dan poskrbel, da je imela kaj jesti – proračun za hrano je pritekal iz njenega zaslužka, zato sem moral uvidevno paziti, da ga nisem zapravil za neustrezna živila, redno sem jo razveseljeval s sramežljivo zelenjavo lokalnega albanskega prodajalca –, garsonjero sem zračil ob vsakem vremenu, vsaka nezaposlena ali neaktivna oseba namreč ve, da prične telo nezaposlene ali neaktivne osebe oddajati trpek, tudi kisel telesni vonj, izjemno odbijajoč za tiste, ki so zaposleni in aktivni, poleg tega pa sem pred njenim prihodom poustvaril še videz t. i. delovne mize: na mizi sem razprl zvezek in knjigo, čeznju pometal različne kemične svinčnike, verjetno prvi dostojen nakup v letih študentskega življenja, grafitne svinčnike in ob zvezek položil tudi radirko, čeprav bi lahko Manca, če bi bila pozornejša, ugotovila, da radirka tam nima kaj iskati, saj je bilo vse zabeleženo s kemičnim svinčnikom rdeče barve. Ugotovila bi tudi, da v zvezkih ne piše nič smiselnega, večinoma je šlo za zvezke iz prvega letnika fakultete, v katere sem komaj kdaj zapisal predavano snov, se je pa v njih znašla pripoved o Hansovem malem lulčku, povzeta nekako po Freudu in dopolnjena z veliko psihedeličnega futurizma. Precej obskurne zadeve, h katerim se nisem rad vračal niti tedaj. Ob asortiman predmetov sem običajno postavil še prenosni računalnik ter odprl zavihke Zavoda za zaposlovanje, Študentskega servisa in kakšnega priložnostnega umetniškega natečaja, da bi Manco navdal z vero v moj prebujajoči se umetniški zanos in motivacijo.

Lagal in pretvarjal sem se potemtakem, da se Manci kanim pridružiti v zadevah odraščanja, kar sem uspel početi precej dolgo. Morda tega še ne veste, toda navadno so tesne emocionalne vezi leglo različnih oblik psihičnega omogočanja, temu bi stilizirano lahko rekli samoizpolnjujoča se prerokba: vaš partner je naselil slab vedenjski, mišljenjski ali ravnanjski vzorec in vi si želite ta vzorec spremeniti, toda vaš slab mišljenjski in vedenjski vzorec je ravno v tem, da napak doživljate zakonitosti odnosov in zato bodisi nočete od drugega ničesar zahtevati ali vanj posegati, bodisi jemljete nase tegobe drugega človeka, se z njim zlivate in ga pomilujete, bodisi ste z njim ali z njo – kar je najbolj pogosto in najmračnejše – le zato, ker vas ob misli na samost spreletava srh in zato, namesto da bi povedali kaj resničnega, svojega partnerja nadlegujete z dislociranimi, trikrat zavihanimi očitki. Raje disfunkcionalnost kot tiranija samosti, torej. Manca me je kljub temu, da je po šestih mesecih spregledala mojo navihano igrico vidiš-me-ne-vidiš-me, ki sem jo obvezno pospremil z lažno obnovo propadlega razgovora za lažno službo – obnove sem vedno skoval sveže zadet, saj so se mi takrat stvari povezovale na najbolj prostorne načine –, še vedno trpela v svoji drugi renesansi (drugi, v kolikor je bila prva renesansa razmerje z menoj), iz razlogov, ki sem jih že pojasnil. Nisem popolnoma prepričan, ali je vedela tudi, da se še vedno pogosto zakajam, saj sem uporabljal kvalitetne raztopine za lajšanje težav z beločnico, v svojih ustvarjalnih trenutkih pa sem dognal še, koliko sline pravzaprav proizvajajo agrumi in citrusi, kadar jih použivaš neposredno. Presežne nakupe pomaranč, limon in grenivk sem zlahka zakrinkal v nov prehrambni program ter s prekomernim konzumom očaral tudi Manco.

Ne bi rad dolgovezil o Mančini vznikajoči pasivni agresiji (zapustiti me pač, kot sem že nakazal, ni zmogla) in svojem nezavzetem branjenju, nezavzetem zlasti zato, ker trava svojim uporabnikom pobere dobršen del volje za pristno komunikacijo, in le kaj je bolj pristnega od vročekrvnega partnerskega konflikta. Rad bi spregovoril o najinem spolnem življenju iz časa tik pred prebojem Velike Travme. Verjetno si lahko zamišljate, da vse skupaj ni bilo kaj prida, po treh letih skupnega življenja sem se večinoma zadovoljeval manualno, moji izlivi so bili bolj želatinasti kot običajno in na internetu nisem uspel potrditi, ali to nakazuje neplodnost ali izjemno visoko plodnost. Kakorkoli, enkrat na mesec se je najin kavč-postelja le prelevil v dobri stari lovebed in Manca je začudena vedno znova ugotovila, da sem kljub splošni neodgovornosti prekleto odgovoren do njenih erogenih točk, da sem, ergo, izjemno dober ljubimec, to bi morala početi pogosteje, mi je pravila, jaz pa sem le modro molčal, saj zadeva navsezadnje ni bila odvisna od mene, ki sem bil na razpolago ves čas. Pravzaprav sem bil zadovoljen in vesel, da me je trava ohranila voljnega vsaj za to zvrst komunikacije, nekaterim odvisnikom se zgodi, da so erotizirani približno tako intenzivno kot suh kruh, kar bi mene ubilo. Jasno je, da je trava namenjena povzdigovanju čutnih užitkov, kot so hranjenje, spanje in seks, v kolikor nič od tega ne pomeni prevelikega napora; zato pa halo pica in kavč-postelja in punca, ki vedno pride na tvoj dom.

Stvar se je nekega, zopet marčevskega popoldneva kolosalno zapletla. Manca se je vrnila iz službe ali fakultete – omeniti moram, da je bila tedaj že na poti do magisterija in mi je rada navrgla, da jo prijateljice vseskozi zaslišujejo, zakaj hudiča živi z zamaščenim lenuhom – in ni zavila proti kuhinji, kjer si je običajno pogrela eno od sedmih jedi, ki sem jih znal pripraviti, temveč neposredno v kopalnico. V normalnih okoliščinah bi se partnerja ob prvem srečanju danega dne toplo pozdravila, se poljubila, objela bi se in bi, ko bi zapuščala objem, skušala izvohati, kako se drugi partner počuti, skušala bi določiti izraz njegovega obraza in oceniti raven partnerjeve energije, se za trenutek vživela v njegov položaj, vse to docela neverbalno, intuitivno menda, nakar bi pričela komunicirati še jezikovno in si sporočila poglavitne točke dneva. Za naju z Manco to tedaj sicer ni bilo običajno, dvomim pa tudi, da si sploh kateri živi par postelje na opisani sočutni način, mar ne drži vendar, da sta najmočnejši kozmični sili, četudi povsem nespametni, navada in navezanost, ki ‘pozdravljen, dragi’ zamenjata z ‘živjo, kaj spet nisi pospravil včerajšnje posode’, ‘noro rad bi te položil prav tu, na tej vlažni slami’ pa počasi potisneta proti območju ‘kaj, če bi ugasnil luč, ker mi nabija direktno v oči in sploh ne vem, kaj se dogaja’? Preveč ljudi preveč pričakuje in zato ob sklenitvi partnerstev odplaknejo sume, da cela zadeva ne bo bleščava in trdna prav ves čas, in si zamišljajo, da so njihova ljubezenska čustva preprosto preveč izbrana, da bi si jih čas drznil načeti na razne prostaške načine, na primer s fantaziranjem o genitalijah ali zadnjih plateh drugih oseb ali s serijskimi občutki zdolgočasenosti ali odpora ali naveličanosti, vsi ti ljudje v žaru ljubezni pozabijo, da je ljubezen resda izjemna razstava, vendar zgolj začasna razstava, za katero smo plačali precej visoko ceno, dobili pa paket bridkih spominov in katalog čednih prizorov s pojasnili.

Skratka, verjetno ste opazili, da sem pričel zavlačevati in okolišiti. Osupnil in zamotil bi vas rad z modrostjo o naravi odnosov, do katere sem se dokopal še pred svojim tridesetim rojstnim dnem, da bi mi kasneje lažje odpustili oziroma da bi lažje razumeli naravo moje odločitve. Naučil sem se namreč, da je vsaki neumnosti dobro vdahniti nekaj konceptualne ali pač eksistencialne ali humorne ali celo umetniške črte, saj to neumnost kozmetično popravi. Včasih je popravek tako temeljit, da je izvorno neumnost ali zlobo nemogoče izslediti, avtor popravka pa na račun lastne premišljenosti, ki je v resnici preračunljivost in (zopet) zloba, požanje salve občudovanja. Zavlačujem zato, ker moram oznaniti, da sem osebo, ki naj bi jo imel domnevno rad ali pa naj bi me zanjo najmanj skrbelo, pustil na cedilu v ključnem trenutku njenega (najinega skupnega) življenja. Oznaniti moram torej, da mi najstniško butanje z vrati, v očeta usmerjeni bes, gnev, žalost in razočaranje niso preprečili, da ne bi že zelo zgodaj obnovil prastarega obredja pizdunstva. Oznaniti moram, da ti videnje in osebna prizadetost en drek pomagata. Naj se potemtakem vrnem k prizoru, v katerem Manca završi skozi vrata kopalnice in jih za seboj glasno zaloputne. Njen bučni prihod me je povsem iztiril, po urah spokoja do trdega treska nisem mogel ostati ravnodušen, zato sem vstal in se postavil pred vrata kopalnice, da bi Manco opozoril na to, kako nelagodno mi je, kadar je glasna. Slišal sem, da urinira, zato sem menil, da je hrupno ravnala zgolj iz objestnosti, ne pa iz potrebe – v čem je prava psihološka razlika, je v takšnih primerih nemogoče oceniti, saj je tudi objestnost navsezadnje izraz nečesa večkrat premeščenega in si zato najverjetneje zasluži previdno obravnavo. Kakorkoli, stal sem pred vrati in ji očital razne zadeve – navedel sem tudi pridržek o premestitvah –, na kar pa se sploh ni odzvala, potem ko je prenehala urinirati, in urinirala je izjemno dolgo, je kopalnico zajela pogrebna tišina, torej takšna nekako napeta, pričakujoča tišina, kot se na pogrebih pogosto dozdeva, da pa bo zdaj zdaj pogreba konec in bo mrtvec psihedelično skočil iz rakve, zaplesal in naznanil, da se je želel samo pošaliti in da je smrtna resnoba popolnoma odveč. Nekaj minut je trajalo, preden sem zaslišal rezek, polglasen vdih, vdih nekdanje verižne kadilke, ki mu je sledila povodenj iz straniščnega kotlička, klasičen civilizacijski zvok, najbolj zmagovalen med vsemi, tik preden pa je pretekla vsa voda, je Manca s topim glasom, z glasom nekoga, ki je v desetih kopalničnih minutah prešel deset različnih emocionalnih stanj, vselej podprtih z upanjem, izgovorila dve besedi, besedi, ki se morata zaradi svoje rušilne moči osamosvojiti v premi govor: »Noseča sem.«

Pred vami je prvi del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje Velikega voza pričakujte spet naslednji petek, 20. marca. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Nevrotiki ne bi smeli pripovedovati zgodb, še najmanj zgodbe svojega življenja. Nevrotiki vemo preveč in zlahka zaidemo, resnico nekega doživljaja prešijemo z analizo, pojasnili in drugim, zgolj retoričnim okrasjem. Nevrotiki ne bi bili nevrotiki, če bi zmogli biti moderno neposredni in priznati, da smo zavozili. Nikoli nam ni težko prevzeti manjšega dela odgovornosti za svoj položaj – neustrezen, nepremišljen nakup, recimo – in velikodušno razpravljati o površini svoje izjemno kalne in goste težave, vendar bo v primeru, da nas pozovete v širšo perspektivo, nastala prava štala. Kjer bi morala delovati odgovornost, imamo kot nadomestek pripravljeno brezovo vejico. Z njo se udrihamo po hrbtišču in vzklikamo o svoji krivdi in nedopustnosti te krivde, pa da si zaslužimo bodisi izgon bodisi pohabo bodisi smrt. Udrihali bomo prav do globlje, trajnejše poškodbe, ki bi zares bolela, bolela bi bolj kot poziv k odgovornosti. Ker je naša okolica načeloma zadosti nežna in dobrodušna, nam vzvode za takšne reakcije prihrani, kar seveda ne pomeni, da smo tegobe in bolečine udarca brezove vejice na kakršenkoli način odvezani. Le večjo štalo lahko naredimo, ker se med eno in drugo samopoškodbo naše sile izogibanja dovolj obnovijo, da zmorejo zasijati kot rafinerija v poltemi španske obale. Štale ne bo naredila zgolj duševno stabilna oseba, oseba, ki ima pregled nad stvarnostjo, je vkopana v zemljo in zato ve, da vsi ljudje večkrat zaribamo, razlika je le v intenzivnosti, in zato na svoje zaribanje ne gleda kot na nekaj, kar bi bilo izrazito strahotno ali na nekaj, česar si ne bo zmogla nikoli odpustiti ali nekaj, kar bi jo zaznamovalo enako kot gobavost ali gangrena. Takšna duševno stabilna oseba se bo nekaj dni zgolj slabo počutila, nato pa svoje sile usmerila v nadaljevanje projekta bivanja, ne da bi se s posebej jedkimi občutki obračala v tisti interval preteklosti, v katerem je ravnala bolj slabotno ali nespametno. Po nekaj dneh slabega počutja bi torej le zamahnila z dlanjo, se nasmejala sami sebi in se posebej vedro, skoraj optimistično ali zanosno sklonila nad delovno dokumentacijo v svoji pisarni. Največja nevrotikova bolečina, torej moja bolečina, je zato, da vem, kako se je na stvari primerno odzivati, vem tudi, kako bi moral pripovedovati svojo zgodbo, da bi obdržala vašo pozornost in proizvajala smiselne vtise , vendar se na življenjske odgovornosti kljub temu ne zmorem odzivati zložno, hkrati pa morda zares ne želim obdržati vaše pozornosti, ker bi to pomenilo, da bi me pričeli obravnavati kot enakopravnega člana družbe in bi zato od mene terjali ukrepe ali zaveze, ki jih morda ne želim zares izvrševati in bi mnogo raje doživel, kako vaša pozornost že po uvodu pripovedi usahne in bi svoje zadeve, svojo sramoto in vedenje zadržal zase, ker lahko le tako – torej, da svoje notranje razloge in vedenje zadržim zase – vzdržujem vtis, da nerazumno ravnam iz nevednosti ali globoke duševne poškodbe, ki jo je povzročilo kakšno posebej nasilno nasilje v družini ali sirotstvo.

Če ste potemtakem še vedno z menoj in me poslušate, potem vam moram pojasniti, zakaj sem se odločil svojo življenjsko zgodbo ubesediti sam. V resnici se za to dejanje nisem odločil prostovoljno, temveč po napotkih določenega krožka, katerega član sem postal pred natanko enim mesecem. V tem krožku so voditelji prepričani, da se posameznik svetlobno, torej energetsko prerodi le, če si upa v svoj obstoj vmasirati iskrenost. Od vseh novih članov pričakujejo, da ti svojo življenjsko zgodbo, tisti najbolj zavožen del svoje življenjske zgodbe, delijo z naključno publiko. Z razkritjem samega sebe popolnim neznancem naj bi se človek pomiril s samim seboj oziroma, še več, se v samem sebi sprostil. Z razlago učinkov ali postopkov si ne belijo glave, zanašajo se predvsem na to, da novi člani začutimo, da je takšna pot prava in celo edino možna. Ne vem, koliko je ta pot edino prava, saj sem na pravi, avtentični poti že stal, pa mi jo je življenje zasulo.

Očividno sem na točki, ko svoj zapis preprosto moram navdati z nekaj menda odrešujoče vsebine. Zavedam se, kje so se pričele moje težave, vendar mi to zavedanje prav nič ne pomaga k priznanju, prav ta trenutek me namreč ima, da bi krivdo natrosil v naročje svojega očeta, ki naju je z mamo zapustil, ko je bilo njej štiriinštirideset, meni pa enajst let. Svojo psihološko sliko bi z navedbo očetovega odhoda nastavil izjemno učinkovito, celo vi sami bi lahko zame interpretirali posledice travmatičnih občutkov, prav nič mi ne bi bilo treba dodati, samo pomignili bi z glavo – od stoletja histeričark dalje je vsem ljudem jasno, zakaj so drugi ljudje takšni, kot so – in mi odpustili vsa moja kasnejša nesramna ravnanja, češ fant si ni mogel pomagati, ko pa je bil vendar zapuščen, zavržen, ko ga vendar lastni oče ni zadosti ljubil in spoštoval. Živemu človeku se vse zgodi, bi mi rekli in zlahka razumeli, zakaj me je mama po očetovem odhodu vzgajala permisivno in me nikoli ni opozarjala na obveznosti in dolžnosti ali mi ni na kakršenkoli drugi način postavila omejitev. Dotlej je ta fant že zadosti pretrpel, nobena mati, jasno, ne bi nad njim želela izvajati dodatnega pritiska , vsaka mati bi otroku raje dopustila, da se malo pomiri, uredi svoj notranji nered, razbija krožnike, ki jih nikoli ne pomije, loputa z vrati, za katerimi igra agresivna glasba, ne upošteva hore legalis, ker je ne more, ker je besen, v večji vodotok porine svoje čisto novo kolo, da svojim prijateljem prikaže, kakšen je pravi odnos do lastnine, vsaka mati bi v tem primeru dopustila, da njen otrok zanjo paberkuje nove in nove zahteve, saj ima do njih pravico, ker je ranjen. Tisti med vami, ki ste se kadarkoli doslej natančneje potapljali v strokovno literaturo psihološke znanosti bi oznanili še kaj več od splošnih posledic permisivne paideie, toda dovolite mi, da o bolj zakotnih posledicah tu ne razpravljam, ker bi to utegnilo kompromitirati vsa moja nadaljnja izvajanja

Z vami ne želim manipulirati, ker vsaj za danes privzemam prepričanje, da sem zmožen velikih dejanj. Povedati moram, torej, da so se moje težave pričele v drugem letniku srednje šole. To obdobje je za vsakega najstnika, ki pač že zato, ker je najstnik, ne more biti oseba, izjemno dramatično. Obstoj ga tišči na fiziološke in eksistenčne načine. Največ trpljenja mi je povzročal občutek osamljenosti. Vzrok temu je bila verjetno moja odbijajoča fiziognomija, ironična dediščina izginulega očeta. Dlake, ki bi morale takrat že intenzivno poganjati, so se zatikale nekje ob rastišču, lica so se mi votlila in naposled brazgotinila z aknami, okoli pasu se mi je začelo nabirati piflarsko salo, krmežljavo, belo, skoraj viskozno, zakrival sem ga z obledelo črnimi majicami neznanih skupin, ki sem jih naročal po internetu. Ko pravim, da je bila vzrok moje osamljenosti moja fiziognomija, morate to razumeti v širšem smislu. Ni bila namreč neposredni, pač pa posredni vzrok. Čeprav večina ljudi meni, da se druga večina ljudi do grdih ljudi vede odklanjajoče, ker jim njihovo grdoto zameri, menim, da gre tu le za napako splošne, venomer površne sodbe. Moji vrstniki bi me verjetno zlahka upoštevali kot sebi enakovrednega, če se ne bi sam sramoval svoje grdote in jo kalibriral v sovražno nastrojenost do vsakogar, s katerim sem bil v naključnem stiku. Nekaj prijaznosti sem delil s tistimi, ki so poznali prednosti uporabe odvisnega govora ali poslušali podobno glasbo kot jaz, vendar si z njimi nisem upal vzpostaviti globljega odnosa, ker sem se prav zares bal, da bi me tudi oni zapustili in zavrgli, ko bi se seznanili s konturami moje čustvene invalidnosti. Kljub temu je bilo že nekaj bežnih stikov s temi osebami, bile so natanko tri, dovolj, da sem z njimi začel kaditi travo. Če mi z njimi že ni uspelo splesti pristne čustvene vezi, potem sem si z njimi upal splesti vez iz okoliščin. Trava je bila prepričljiva okoliščina, ki ob nobeni uri dneva zase ne zahteva posebnega pojasnila ali opravičila, pri nekaterih ljudeh pa vseeno sproža globoke odpore ali moralne zadržke in prejkone velja za anti-okoliščino – ti ljudje nikakor ne bi prispeli do točke, do katere sem prispel jaz, zato o njih ni potrebno razpravljati. Do konca četrtega letnika sem za nego vzpostavljenih odnosov in kot posledico vzpostavljenih odnosov razvil pravo pravcato malo odvisnost: vsak dan sem moral pokaditi najmanj tri džojnte, prvega skoraj obvezno pred začetkom pouka, najraje ob dolgi kavi, zadnjega pa pred spanjem, vsak kadilec trave namreč ve, da je nemogoče zaspati v fazi streznitve, ko nanj koničasto legajo obrisi resničnosti, podobe zamujenih ur, če temu sploh lahko rečemo podobe in da si mora zato zagotoviti bombažno nadaljevanje bombažno otopelega dne. Trava me ni pretirano zabavala, nikoli nisem bil eden tistih odjemalcev, ki se histerično režijo foram ali vidijo pisane stvari. Ne, trava me je zgolj varno omotala, me dvignila nekam nad praznino obstoja, ki sem jo takrat doživljal precej literarno – Camus, Sartre, naposled še Roth –, z njo sem lahko lebdel in se pogrezal v čas kot v židko blato. S travo mi ni bilo treba prav nič, kot pribit sem sedel na klopci na nogometnem igrišču sredi našega naselja in opazoval migotanje sončnih žarkov v pokošeni travi. Včasih sem tudi zadet mislil mračne misli, misli o prihodnosti in svojem očetu, vendar sem si venomer lahko zvil še enega in poskrbel, da so mračne misli sublimirale v junaške načrte, velike sanjarije o uspešni karieri misleca, ki svetuje političnim strankam, včasih sem se v zadetih obetih pomembnega življenja celo naglas pogovarjal sam s seboj in se navduševal nad tem, kako pomembne bodo nekoč moje izjave in stališča, kako se bodo mladeniči zgledovali po meni in, kako bom zmogel v enem priložnostnem aforizmu združiti eksistencialno tesnobo z obljubo odrešitve in kako se bom lahko o zadevah psihologije pogovarjal s tako velikim človekom, kot je Daniel Stern, jasno sem tudi videl, kako pri dvaintridesetih letih vstanem iz svoje mehke bele postelje, sobotno jutro je, se ovijem v možato haljo – nikakor ne v svileno, verjetno kaj frotirnega -, stopim na balkon, se razgledam po prebujajočih se stanovanjih, se naposled zleknem v ležalnik ter se pod milim majskim soncem posvetim recenziji monografije svojega kolega z oddelka za klinično psihologijo.

Sanjarjenje mojstri otroško domišljijo, boste rekli, toda vedeti morate, da je to zares največ, kar sem v svojem življenju izmojstril in pa tudi, da v tistem obdobju formalno nisem bil več otrok, temveč sem prehajal v pomembno obdobje adolescence, iz katerega večina zemljanov izide poraženih. Vzhajajoči odvisnosti navkljub mi je uspelo zbrati toliko motivacije, da sem se vpisal na študij psihologije, vselej ali najmanj od očetovega odhoda dalje je bila to moja velika ljubezen, čeprav se ni najbolje prilegala moji že precej trdovratni mizantropiji. Morda sploh ni šlo za psihologijo, temveč za evgeniko. Šalo na stran – s po tedaj že petimi džojnti na dan se mi je uspelo prebiti skozi maturo, za katero sem bil opremljen izključno s precej gigantističnimi stališči, da sem pametnejši od svojih profesorjev in me zato ne morejo zlomiti na ulomkih ali na zgodovini naturalistične književnosti – kaj razen Zolaja si je sploh vredno zapomniti –, veliko zaščite pa mi je naklonila tudi upehana mati, prepričana, da sem zlat otrok z zlato prihodnostjo. Kuhala mi je nadvse zdrava zelena kosila, ki naj bi nahranila moje možgane, vanje dovedla kisik in ostalo, kar je v luči tega, da sem bil večino časa zadeto dehidriran pravzaprav zelo smešno.

Prvo leto fakultete sem prekinil dve prijateljski vezi, ohranil pa eno, saj se je dekle iz našega priložnostnega nexusa vpisalo na isto fakulteto kot jaz. S svojo prakso osvobajanja sva zgledno nadaljevala, vsako jutro sva se srečala v lokalu, kjer nama je benevolentni lastnik s svojim zlatim vžigalnikom prižigal džojnte, ki so ugašali v jesenski, zimski, pomladni, celo v poletni vlagi. V svojih jutrih sva se izurila na nož, kar pomeni, da sva se v primeru, ko je eden od naju zbolel ali pa se je zares moral zadržati pri zobozdravniku, oddaji urina in blata ali pa je preprosto zaspal, pričela obnašati brezglavo. Namesto da bi po dveh jutranjih džojntih plapolala na predavanjih, sva tavala po mestu, v skrbeh, da se je morda neko obdobje ZARES zaključilo in bo bodisi potrebno s tem življenjskim slogom prekiniti ali pa se zaradi okoliščin povezati s kom drugim, toda midva s tem življenjskim slogom nisva hotela prekiniti, niti se nisva želela povezovati z nikomer drugim, saj novosti nikakor ne morejo nadomestiti tovrstne primarne vezi iz okoliščin, ki se je oblikovala v najbolj razbolelih najstniških letih. To je bil čas, ko je trava izgubljala svoj sanjaški naboj, na njegovo mesto se je priplazila paranoja; zelo hudo je, kadar se nameniš odvisnika od marihuane kakor črička izbezati iz luknjice in z njim početi nekaj, česar sploh ni vajen, ga recimo pripraviti, da se sprehodi po slamici ali pa jo nosi na hrbtu ali pa celo, da na hrbtu nosi več slamic. Takšen odvisnik bo izjemno prizadet, če bi se mu podrla dnevna rutina – večina ima seveda prav, ko meni, da takšen odvisnik ne pozna zahtev časovnice, zato si dovoliti spati in zaspati kadarkoli -, zelo visoko vrednoti vse dejavnosti, ki so, vedno iste, navedene na seznamu nujnih dnevnih opravil. Tovrsten seznam skoraj nikoli ne zagotavlja materialne podlage njegovi eksistenci, ampak vrši zgolj in izključno njeno dodano vrednost.

Moji in Mančini dnevi so se tako sukali okoli istih ključnih zahtev: eden do dva jutranja džojnta v baru AvtoMoto Zveza za fakulteto ter obisk, morda zgolj ogled jutranjih predavanj, saj je bilo po pokajenem džojntu včasih izjemno težko spremljati zahtevnejše vsebine. Med predavanji sva obvezno pokadila še dva do tri džojnte, najhuje je bilo ob sredah, ko sva imela med dopoldanskimi in popoldanskimi predavanji štiriurni razmik, ki sva ga vsakokrat premoščala hašišarsko temeljito, na bankinah mestne reke ali drugje, odvisno od sezone pač. Povedati sva si še vedno imela strašno veliko, glede na skupaj preživeti čas pravzaprav nenavadno veliko, zato sem v nekem trenutku začutil, da imam to dekle pravzaprav rad in bi z njo želel imeti tudi spolne odnose in me v resnici zanima, kakšna je videti gola, ko torej ne nosi svojih barvno komajda usklajenih oblačil iz bombaža, največ viskoze. V tistem obdobju, ob prehodu iz prvega v drugi letnik, ki sem ga uspel opraviti zgolj zato, ker mi je takrat zadetemu še ustrezalo brati, sem Manci pričel prikrito dvoriti. Dotlej še nisem imel dekleta, zato mi zadeve Erosa niso predstavljale kaj dosti, vedel sem, kako približno naj bi z žensko govoril med spolnim odnosom, s čimer sem se srečal v pornografskih filmih, nisem pa vedel, kako naj bi z njo komuniciral pred spolnim odnosom, torej da bi do spolnega odnosa tudi zares prišlo. Dotlej je bilo največ, kar sem v zadevah erotike dosegel to, da sem v srednji šoli masturbiral na sekundarne spolne znake dozorevajočih sošolk in se enkrat zaljubil v malo metalko s prišpičenimi nohti, ki je v tretjem letniku izginila s prizorišča, šušljajo se je, da so jo starši premestili v drug šolski center, ker je na naši šoli zanosila z dijakom iz zadnjega letnika, ki je imel poleg slabih manir tudi klamidijo.