Lev Tolstoj igra šah z Vladimirjem Čertkovim, 1907
»Čuden človek je, takšnega še nisem srečal in ga ne razumem najbolje. Mešanica pesnika, kalvinista, fanatika in plemiškega gospodiča – nekaj, kar spominja na Rousseauja, le da je bolj pošten. To je zelo moralno in hkrati ne preveč simpatično bitje.« (I. S. Turgenjev v pismu P. V. Anenkovu)
Grof Lev Nikolajevič Tolstoj se je rodil 9. septembra 1828. Na ta datum, 9. septembra (2015)AirBeletrina in Kinodvor organizirata dogodek v čast velikemu pisatelju.
Nedavno sta v slovenščini izšli dve deli, ki sta za razumevanje Tolstoja izjemnega pomena: avtorjeva biografija Lev Tolstoj: Pobeg iz raja (avtor: Pavel Basinski, prevod Borut Kraševec, Beletrina 2015) ter Tolstojevi pripovedi Hudič ter Kreutzerjeva sonata (prevod Borut Kraševec, LUD Šerpa 2015), ki sta bistvenega pomena za razumevanje Tolstojevega življenja ter njegovih protislovij. Za povrh bo maturitetno čtivo letošnjih gimnazijcev Tolstojeva Ana Karenina.
Zaradi naštetih dogodkov, pa tudi ker premišljevati o klasiki vedno pomeni tudi premišljevati o sodobnosti, se zdi smiselno, da začetek novega šolskega leta otvorimo z večerom, ki bo namenjen razumevanju življenja in dela grofa Leva Nikolajeviča Tolstoja. Kako pomembno je za razumevanje avtorjevega dela poznavanje njegovega življenje in obratno?
Kakšen hudič ga je gnal, da je pobegnil iz raja, na svojo poslednjo postajo?
Drobce odgovorov bomo iskali s pomočjo filma Poslednja postaja (r. Michael Hoffmann, Christopher Plummer in Helen Mirren kot zakonca Tolstoj), naštetih literarno-biografskih del in poznavalci ruske zgodovine, kulture in družbe. V pogovoru bodo sodelovali Borut Kraševec, eden najplodovitejših prevajalcev ruske literature in Sovretov nagrajenec, dr. Blaž Podlesnik, docent na katedri za rusko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti in Manca G. Renko, asistentka na oddelku za zgodovino UP FHŠ ter odgovorna urednica AirBeletrine.
Grška vlada je 22. julija glasovala o prvem delu tretjega paketa varčevalnih ukrepov, ki so ga spisali mednarodni posojilodajalci. V zameno »za preživetje Grčije in v izogib bankrotu ter izstopu iz evroobmočja«, kot nas je prepričeval vedno manj prepričljiv zdaj že bivši premier Aleksis Cipras. Z njim se je strinjala tudi večina poslancev. Ti so v skupaj tristočlanskem grškem parlamentu ukrepe potrdili.
Na seznamu so se prvič znašle tudi deložacije nepremičnin. Grška vlada je v nasprotju z npr. špansko do sedaj zadrževala izvajanje tega ukrepa. »Pozivamo poslance, da ukrepov ne potrdijo in ne pahnejo več sto tisoč gospodinjstev, ki se že spopadajo z revščino, brezposelnostjo in dnevnim bojem za preživetje, na cesto,« so še dan pred glasovanjem opozarjale nevladne skupine. Deložacije nepremičnin bodo po novem prišle v roke bank, ki bodo odločale o izterjavah. Kakšna bo prihodnost tistih, ki so lastniki samo ene nepremičnine, še vedno ni znano. O njej bodo odločali grški politiki v naslednjih mesecih.
Tudi o usodi šestinpetdesetletne Sofije.
Temačno kletno stanovanje v atenskem predelu Kato Patision ima zaprta polkna. Zrak je zatohel in stanovanje je umazano. Sofija odpre zalepljene oči. Na robu ust se ji je nabrala bela pena. Počasi si jo obriše z levo roko. Razgleda se po svojem skromnem, zanemarjenem bivališču. Vse je enako kot včeraj, ko je šla spat. Na mizi posušene drobtine in velik nož, s katerim je skušala prerezati nekaj dni star kruh. Podaril ji ga je sosedov pek. Ko ga je začela gristi, ji zobje kar niso hoteli pomagati. Na zgornji dlesni jih manjka pet, na spodnji štirje. Pomočila ga je v vodo. Okus belega lepila je bil ogaben in komaj ga je spravila po grlu. Rjuh, v katere je ovita, ni preoblekla že nekaj mesecev. Rjavo-rumeni madeži so se posušili. Dvigne težko glavo. Usede se na mehak kavč. Noge se dotikajo tal. Sedi tam in gleda predse.
V odprti omari so oblačila, ki so ji jih podarili znanci, sosedje in prijatelji, ko so jo še obiskovali. Ne verjame, da človeku, kakršna je sama, pripadajo takšna oblačila. Tako so čista in lepo zložena. Ne bi ji pristajala. Navkljub vsemu se je zahvalila ter jih prinesla domov. Pustila jih je v vrečkah in se jih nikoli dotaknila. Tam so spravljena. Čakajo na druge čase. Na jutra, ko se bo oblekla in odpravila v službo. Ko bo njeno zbujanje spet imelo smisel. Ko bo iz lonca dišalo po svežem mesu in bo rezala rdeč paradižnik v stekleno posodo. Ko bo sin prišel iz svoje sobe in vprašal, kdaj bo kosilo. Ko bo zvečer legla na kavč in prižgala televizor. Ko bo sončni zahod spet imel smisel.
Že nekaj let se zbuja brez zavesti o tem, kateri del dneva je. Polkna so zaprta cel dan. Ne odpira jih, ne odpira oken, ker ne mara poslušati pogovora mimoidočih. Skozi reže sivih polken spremlja njihove sence, ki so manj strašljive kot ljudje sami.
Kletna stanovanja so bojda v Atenah zgradili za skladiščenje šare ali pa za obrtne delavnice. Ker pa je v sedemdesetih in osemdesetih vedno več ljudi želelo živeti v centru grške prestolnice, so temačna bivališča opremili v stanovanjske prostore. Skupaj s stanovalci sta se naselili tudi plesen ter vlaga. Sončni žarki jih ne dosežejo. V današnjih Atenah v njih živijo skromni imigranti, pa revni Grki, ki nimajo za najemnino nekaj nadstropij višje, ter tisti, ki so ta skromna bivališča takrat kupili. Vsak od njih je imel vizijo, da bo kasneje v življenju napredoval. Po lestvici višje. Po stopnicah navzgor. Mnogi se niso nikoli preselili iz njih.
Sama je prišla sem s sinom, ko je bil ta star osem let. Zagrabila ga je za roko in se odselila od moža. Dovolj ji je bilo nasilja, alkoholnih hlapov ter praznih obljub. Takrat je delala kot čistilka v zasebnem čistilnem podjetju, ki se je ukvarjalo predvsem s čiščenjem podzemnih postaj. Edinega sina je preživljala sama in skromna plača ji je omogočala, da je nekoč podlegla obljubam vedno nadležnih bančnih uradnikov, ki so jo klicali po telefonu ter sladko nagovarjali: »Gospa, to je zdaj vaša priložnost. Na banki Pirejus zagotavljamo posojila po najnižji obrestni meri. Si ne želite, da bi stanovanje, v katerem živite, bilo enkrat vaše? Odločite se in vzemite življenje v svoje roke!« Po nekaj mesecih je podlegla. Odločila se je. Tako so storile tudi njene prijateljice Konstantina in Aleksandra, pa Anastasija ter Marija. Vsaka od njih je podpisala posojilo ter se zavezala, da bo v tridesetih letih odplačala obljubljen znesek. Službo je izgubila 2009. S tem je izgubila tudi možnost, da bi svoje posojilo lahko odplačevala.
Pogleda proti mizi. Rumeno moder znak Banke Pirejus. Kuverte prihajajo redno že pet let. Posute so s suhimi drobtinami. Odprte so zmečkane, preložene in uničene. Dve ležita po tleh. Cela gora njih je zaprtih. Že nekaj let je vsebina sporočila podobna: »Obveščamo vas, da plačilo vašega obroka posojila zamuja za 42 mesecev. Če do datuma, ki smo vam ga predpisali, ne odplačate dogovorjenega zneska, bomo prisiljeni preko sodne obravnave izterjati plačilo.«
Še vedno sedi na zofi, ki si jo je pred leti vsak dan postlala v udobno posteljo. Edino sobo je pustila sinu. Pogleda proti nekoč otroški sobi. Tišina. Njen sin je pristal v parku Pedios Areos v centru Aten. Njegovi prijatelji so upognjeni in sloki narkomani. Koščene punce brez zob, ki se z razmazano šminko streljaj vstran od parka pogajajo o tem, če bodo stranki zaračunale pet ali deset evrov za oralni seks. To je njegova stalna družba. Že dolgo ne ve več, kje spi. Ne srečuje ga. Zdaj je star 30 let. Točno trideset. Dom je zapustil pred štirimi leti. V sumljivi družbi se je gibal že kot najstnik. Dvakrat je v foliji našla zavit bel prašek. Trikrat ga je naključno videla v centru Omonije z družbo sumljivih mladeničev. Več kot trikrat se je skušala z njim pogovoriti, mu prepovedati in ga nadzirati. In vsaj trikrat si je morala priznati, da je njegove motne oči ignorirala.
Vstane. Njena hoja je počasna. Jutra so najbolj mračni del dneva. Utrujeno vleče noge. Svetla umazana majica visi na slokih rjavih rokah. Temne hlače so izgubile obliko. Mastni črni lasje, od katerih so le redki sivi, so speti v čop že nekaj dni. Odpre škatlo. Prazna je. Cigaret nima. Spet bo morala iz stanovanja. Ozre se po dnevni sobi. Na tleh zagleda več paketov robčkov. To bo njeno blago! Počasi gre do njih, jih pobere ter zbere v plastično modro vrečko. Že več kot leto je to edino, s čimer ji uspe zaslužiti vsaj za cigarete. Dohodka nima nobenega. Hrano v Atenah lahko najdeš, tudi če si brez vseh dohodkov. Znanci ali pa sosedje ti jo pustijo na predpražniku. Nekateri Atenčani ostanke s krožnikov obesijo ob smetnjakih. Če si tam pred potepuškimi psi in mački, je obrok tvoj. Občasno hrano deli tudi cerkev. Tam jo debela kuharica vedno ošteje, ko jo zagleda: »Sofija, ni te bilo k nedeljski maši. Če bi se večkrat obrnila k bogu, bi ti bilo lažje. Ne bi bila tako sama.«
Odpre vrata. Agresivna svetloba. Hrup prometa ter človeški glasovi zarežejo vanjo. Odpravi se po stopnicah navzgor ter po znani poti do postaje Atiki. S sabo nosi plastično vrečko, ki jo je napolnila s paketi robčkov. Na postaji se vkrca na prvi mestni vlak. Ko se potniki usedejo, se postavi med dva sedeža. Začne govoriti, vendar glas noče priti iz grla. Danes ni popila še niti kapljice tekočine, tudi govorila še ni. Grlo se ji je zamašilo. Odkašlja se.
Zdaj začne še enkrat: »Sem brezposelna že deset let. Imam dva otroka in brezposelnega moža.« Njen glas je šibak. Občinstvo jo ignorira.
Slišijo jo vsi razen tistih, ki so si ušesa zamašili s slušalkami. Vidijo jo vsi, razen tistih ne, ki so se odločili, da bodo gledali v tla, skozi okno ali svoj pogled usmerili v pametni telefon. »Z nakupom paketa robčkov boste olajšali mojo težko situacijo,« zaključi. Sofija je za občinstvo utelešenje najvulgarnejše revščine. Nočejo je tam. Pljuvali bi vanjo, ji pulili lase in jo brcali. Če bi lahko, bi jo potisnili skozi vrata. Ko bi bila ta vsaj odprta. Naj že pride postaja! Naj se vlak že ustavi in naj ta smrdeča babura izgine! Pa dan je bil tako lep, zdaj pa ta vse zaserje. »Vsak se sam odloči, kakšna bo njegova usoda,« razmišljajo, vihajo nosove ter odkimavajo, ko se jim Sofija približa z robčki.
Nobeden ne kupi paketa niti na tem niti na naslednjih sedmih vlakih. Zbere pa 90 centov drobiža, ki ji jih podari nek stari gospod na drugem vlaku. Rabi še vsaj evro in deset centov. Potem bi lahko šla do bangladeških fantov, ki v predelu Metaksurgijo prodajajo pretihotapljene cigarete po znižani ceni. Obupana je. Sede se na klop postaje, na kateri je izstopila. Ni spremljala, kje točno je, saj je ves čas zamenjevala vagone zelene linije, da bi tako zamenjala tudi sopotnike.
»Nisi našel čistih hlač? Sušile so se na stojalu. Kako je to možno? Ko se boš odpravil, zapri najprej polkna in potem še okna. Pa pojej kaj. Skuhala sem polnjene paprike. Všeč so ti,« zasliši glas. Obmolkne in požre slino. Pogleda na levo in desno. Ljudje stojijo v polkrogu zbrani okrog klopi, na kateri sedi sama. Nekateri jo gledajo. Na obrazih razbere gnus, pa pomilovanje, upor in apatijo. Pogleda predse in seže v žep. Zacinglja. Drobiž! Prešteje ga. Našteje dva evra. Obrazna mimika ostaja nespremenjena. Vstane in se odpravi na pot. »Če se ti bo mudilo, ti krožnikov ni treba umivati. Jih bom jaz, ko se vrnem. Ti vedno prideš utrujen domov,« pripoveduje glas.
Ulica je glasna in dolga. Njenega glasu ne sliši nihče. S svojo blaznostjo, praznim želodcem in mizerijo sama potuje po sivi atenski ulici. Tako se je odločila.
Pred začetkom poletja je AirBeletrina na predlog Knjižnice pod krošnjami izbrala šest zgodb, ki naj bi vas spremljale v najbolj vročih mesecih. Poletje se izteka, mi pa vas vabimo, da se nam pridružite na pogovoru z avtoricami, ki bo v petek, 4. septembra ob 18.00. Če ne bo deževalo, in upamo, da ne bo, bo dogodek v Knjižnici pod krošnjami na Trnovski plaži. Če bo deževalo, pa vabljeni v varno zavetje Vodnikove domačije, kjer si lahko ogledate tudi prvi stalni prostor Knjižnice. Osvežilna pijača bo z vami v vsakem primeru, tople besede pa tudi. Žal z nami ne bo vseh avtorjev zgodb, bodo pa prisotne pišoče dame: Maša Pelko, Ana Schnabl, Agata Tomažič, Manca G. Renko in Katja Perat (#girlsquad #poletjeprijateljstva). Pogovarjali se bomo o poletju in pisanju in literaturi, morda prebrali kakšen odlomek iz svežih avtorskih del ter kakovostno odprli petkov večer, da se bo razvlekel še dolgo v noč.
Pridružite se nam. In če še niste – preberite zgodbe:
Kmalu bo konec poletja. Začelo se je novo šolsko leto. Da žalost ne bo prehuda, vam ponujamo avgustovsko branje, ki bi ga bilo škoda spregledati. Od tega, kako težko je opazovati starše, ki se starajo, preko tega, da je laže najti založnika, če se podpisuješ z moškim imenom, pa vse do sveže kratke zgodbe (in celo prve!) Lene Dunham. Pa še kaj: od ljubezni do literature, od beguncev do pomembnosti prepira.
Nič te ne pripravi na starševstvo, a še bolj resnično je, da te nič ne pripravi, da boš postala hči starajočih se staršev. Skušaš jih rešiti pred telesi, ki jih zapuščajo prej kot glave, ali pa jih skušaš rešiti pred glavami, ki jih zapuščajo hitreje od teles. Obstajajo materinske šole, hkrati pa ni ničesar, kar bi ti pomagalo pri staranju lastnih staršev … Jackie Kay: Nothing prepares you for being the daughter of ageing parents (The Guardian, 2. 8.)
Vsaka ženska na katerem koli visokem položaju mora ugotoviti, kakšen obraz mora komu kazati. Ta moški želi, da sem materinska, drugi mora misliti, da si želim seksati z njim, s tistim moram resnično seksati; ta punca mora vedeti zakaj sem osamljena … Mislim, da od moških ne pričakujejo česa takega. Amy Schumerv intervjuju s Timom Lewisom (The Guardian, 2. 8.)
Zaradi načrta sem se počutila neiskreno in čudaško, zato mi je vzelo veliko časa, da sem ga uresničila in poslala svoj roman založnikom ter se podpisala kot moški. A kadar koli sem prebrala študijo o spolni pristranskosti, sem bila nekoliko bliže temu, da bi stvar uresničila. Catherine Nichols: Homme de Plume: What I Learned Sending My Novel Out Under a Male Name (Jezebel, 4. 8.)
Podobno je z ljubeznijo; prej ali slej smo razočarani, ko se nam ne izpolnijo pričakovanja, ostanemo odprtih ust. Podobno je tudi pri umetnosti: nikoli ne moremo narediti vsega, kar bi želeli. Vedno nekaj zmanjka. Margaret Mazzantini v intervjuju s Patricijo Maličev: Življenje je veliko bolj nepredvidljivo od literature (Sobotna priloga, 8. 8.)
Narativna psihologija posameznikove življenjske zgodbe ne pojmuje kot biografijo z Wikipedije, sestavljeno iz dejstev in dogodkov njegovega življenja, ampak kot način, kako posameznik ta dejstva in te dogodke ponotranji – jih razstavi in znova sestavi, da dobijo pomen. Ta narativ postane oblika identitete, znotraj katere tisto, kar vključimo v zgodbo, in način, kako to povemo, odraža in oblikuje to kdo smo. Naša življenjska zgodba ne govori samo o tem, kaj se je zgodilo, ampak pove tudi, zakaj je bilo to pomembno, kaj to pomeni za osebo, kakršna smo, kakršna bomo postali, pa tudi, kaj se bo zgodilo. Julie Beck: Life’s Stories: How you arrange the plot points of your life into a narrative can shape who you are—and is a fundamental part of being human (The Atlantic, 10. 8.)
Kiese Laymon obožuje svinčnike znamke Paper Mate Sharpwriters. »Ti rumeni mehanski svinčniki so mi všeč zato, ker sem že tako star, da sem hodil v šolo v časih, ko je to, da si jih imel, pomenilo, da si še kar kul.« pravi. »Nikoli jih nisem imel. Zato jih imam danes na stotine.« Michele Filgate: Writers and Their Favorite Tools: On Pens, Pencils, and other Fetish Objects (Literary Hub, 13. 8.)
Mene se bojite in mojega boga, vi, ki še vedno molite bogu za boljše življenje in boljši svet, mene se bojite, ker prinašam sporočilo, da boga ni, ne vašega, ne mojega. Goran Vojnović: Mene se bojite (Objektiv, 14. 8.)
Študija, objavljena leta 2013, ugotavlja, da lahko branje književnosti okrepi vaše sposobnosti »branja misli«. Raziskava, objavljena v časopisu Science, je pokazala, da branje leposlovja […] neguje tako imenovano »teorijo uma«, ki jo opisujejo kot »veščino „branja” misli in čustev drugih«. Igor Strutinski: 6 znanstvenih objašnjenja zašto je dobro čitati (citajme.com, 15. 8.)
Verjamem, da je prepir pomembna intelektualna stimulacija. Je izvir ustvarjalnosti, umetnosti in izobrazbe. Amos Oz v intervjuju z Lukasom Latzem: Ich glaube an Streit (Der Freitag, 18. 8.)
Takšni so rezultati ozrtja čez ramo in tako vidim stvari z razdalje, ko me zares ne morejo več pretresti in zaznamovati in določiti, kot bi me določile, če bi me ujele v formativnih letih. Zakaj me niso? Ne vem. Ne toliko zaradi senzibilnosti, ta je imela vse potenciale, pač pa zato, ker sem bil za Azro preveč sanjaški in premalo vkopan v trdna tla. V resničnost. Nisem premogel pravih senzorjev za Johnnyjevo resničnostno poezijo, in s tem ne mislim samo besed, pač pa tudi glasbo. Dobil sem jih šele čez desetletja. Uroš Zupan: Greta Garbo v Houtenu: Ob petintridesetletnici prve Azrine longplejke (Pogledi, 18. 8.)
In vendar moram zdaj vedno raniti svoje knjige. Branje je toliko kinestetično, kot je imaginativno. Na označeni strani živi bralec. Moji komentarji, packe in zaznamki so način, kako cenim platno, ki mi je bilo ponujeno. In rezultat te močne ljubezni so obrabljene knjige. Naslovnice rešuje selotejp, a ko se enkrat strani ločijo od hrbtišča, padejo kot listje. Moja prva kopija Smrti v družini Jamesa Ageeja je shujšana, manjka ji toliko strani, da sta platnici skrušeni vase. Skoraj bi se ji želel opravičiti. Nick Ripatrazone: The Pleasures of Destroying a Good Book: Crack It, Bend It, Mark It, Love It (Literary Hub, 19. 8.)
Zgodbe o prijateljstvu so morda nadomestile pripovedi o romantični ljubezni, a najboljše se zaustavijo pred ponavljanjem lastnih klišejev – pa naj gre za klišeje o feministični solidarnosti ali zlobnih dekletih (včasih je med obema težko razlikovati). Bližnja prijateljstva so vredna proslavljanja – a ravno tisti trenutki, ki so najmanj fotogenični, dokazujejo njihovo resničnost. Emily Witt: Female BFFs: The New Power Couples (The New York Times, 21. 8.)
Ni šlo za to, da je bila v obleki videti dobro, pomembneje je bilo, da obleko naredila nepomembno. Christina Smallwood: On Edge (The New York Times, 21. 8.)
Da nauk te zgodbe uči, da vsak človek, ki se kolikor toliko jasno zaveda svojega mesta v svetu, pravzaprav neprestano govori o samem sebi. Od osebne omike pa je odvisno, ali si prizadeva to početi tako, da bo imel od tega kaj tudi bralec. Katja Perat: Lik in delo (Delo, 24. 8.)
E. Pridem tja in vidim, kako nekaj v kotu, tam, na drugem prehodu, nekaj plapola. Taki lističi. Gledam, se čudim in vidim tablo: Ulica Tomaža Šalamuna. »Dva tisoč jih je, veš!« me potreplja po rami šef Muzikafeja. In razloži. »Bodi tiho, tu poslušaj. Glej, tu, ja ja, tu je v angleščini, tam pa v slovenščini. Ja, Tomaž čita, kdo pa?!« Kako soti Ptujčani fenomenalno zmešani! Kje bi se še spomnili kaj takega? Morda so se toliko bolj vrgli na zobe – recimo talno razpoko prefarbali z modro in napisali Tomažev verz ‘voda najbolj ljubi’ -, ker sta bila njegova staradva Ptujčana, čeprav je bil Tomaž potem rojen v Zagrebu, ampak dobro. Ptujčani so tak, ne vem, hobiti Štajerske, prismuknjeni na svoj edinstven način, ki ga moraš objet. Urban Šoštar: Konzumacija: gobic & sline (Maribor is the Future, 27. avgust)
Nihče na primer ni pomislil, da Laibach po svoje vrača obisk. Tovariš Kim Il Sung je namreč leta 1975 obiskal Ljubljano, ki ga je navdušeno sprejela – zdaj, natanko 40 let pozneje, je Ljubljana, pod svojim nemškim imenom, večnemu predsedniku vrnila obisk. Luka Lisjak Gabrijelčič: Boste še kupovali testenine znamke Barilla, ker njen lastnik ne mara gejev? (Siol.net, 31. 8.)
Za konec pa še kratka zgodba Lene Dunham, ki jo najdete na še nastajajoči strani Lennyletter. Če se naročite na novice, boste vsebine dobivali neposredno v elektronski nabiralnik.
Kadar je v takih ali drugačnih krogih govora o umetnosti in umetnikih, se bo vedno našel kdo, ki bo pripomnil, da gre za socialno okorne čudake, ki nimajo pravega stika z realnostjo in s katerimi je na nek način gotovo nekaj narobe. Tanka je meja med genijem in norcem – in poseben dar je potreben, da znaš svojo »hibo« izkoristiti kot adut in vir ustvarjalnega navdiha.
»Hiba« senzibilnega Gabrijela Goldmana, protagonista romanesknega prvenca Mirta Komela Pianistov dotik, je bila zlasti za njegova starša nenavadna, nepojasnljiva in celo skrb vzbujajoča. Radovedni newyorški judovski deček ruskega porekla, čigar biografski elementi v določeni meri sovpadajo s tistimi znamenitega kanadskega pianista Glenna Goulda, je že od ranega otroštva kazal znake dovzetnosti za ritem in mešanico zvokov, njihovo posnemanje ob radovednem opazovanju okolice in oponašanje maminega petja. Nastavki njegovega glasbenega talenta so se nakazali ob sinestetičnih doživljajih igranja na ksilofon, njegovo obsesivno željo po (glasbenem) izražanju pa je v tartinijevskem slogu gnal privid dajmona, povzet po sliki ruskega simbolista Mikhaila Bruvela, ki si priimek (ne)naključno deli z Gabrijelovim prvim učiteljem – njegovim dedkom. Ob njem se je nadobudni učenec spoprijateljil s klavirjem, dedkovo staro čajko, ki je postala nepogrešljiv del njegovega vsakdana. S preizkušanjem jakosti pritiska prstov na tipke se je učil dinamike, s poslušanjem in preigravanjem skladb uril svoj brezhibni posluh in spomin, z improvizacijo v prstnem redu in ritmu izumljal vedno nove pristope k izvajanju skladb in se iz čudežnega dečka razvil v mojstrskega pianista, ki je sčasoma dosegel in presegel svojega kasnejšega učitelja, zloglasnega Aleksandra Savskega.
Glasba se je Gabrijela dotaknila kot spodbujajoča muza in uničujoča sila obenem ter ga zaznamovala s parafrazo Descartesovega cogita, »Glasbim, torej sem«. V njej je premikal meje mogočega, utapljal frustracije in strasti, tesnobna občutja že ob sami misli na dotik teles mimoidočih v baudelairovsko razosebljajočem vrvežu velemesta ter našel smisel v vedno bolj nesmiselnem življenju. Klavirja ni imel le za orodje, ki ga je možno nadzorovati in upravljati, kot mu je njegov namen razložil dedek, temveč kot živ organizem, s katerim se namesto z govorom sporazumeva z dotikom in ki ima konec koncev to moč, da igra (na) nas in ne le obratno. Pripetilo se mu je že namreč, da so prsti sami ubrali svojo pot in da je klavir utrpel poškodbe ali mu vrnil milo za drago, če se je v agoniji čustev spozabil in se znesel nad njim, na primer takrat, ko ga doleti »trpljenje mladega Goldmana«, posledica nesrečnega ljubezenskega razpleta s črnolaso Ester »nedotakljivega dotika«.
Raziskovanje dotika, tokrat pač v romanesknem slogu, Komel izvede in nadaljuje iz študije Poskus nekega dotika(2008). Medtem ko se morda zdi, da je navidez povsem hipen in mimobežen, je dotik pravzaprav nekaj zelo osebnega, intimnega. Gabrijel je imel na primer tak odpor do stika z drugimi ljudmi, da je vedno nosil rokavice in dobil napad slabosti, če se ga je kdo dotaknil, Ester pa se je ogibala zlasti dotika njunih ustnic, ker bi bilo to »kot da bi se dotaknila oceana«, zlitje dveh bitij, »izgubljenje« enega v drugem. Med njima je zato zevala »praznina, ki sta jo polnila z besedami, da bi se izognila dotiku, ki sta si ga oba želela«, in sveža zarja je posijala v prostor, »ne da bi se dotaknila tega vmesnega med njima, česar se nobena svetloba ne more dotakniti, nedotakljivega oceanskega dotika«, kakršen je bil tudi nemogoči dotik v mitu o Erosu in Psihe. V nasprotju z neizpolnjenim dotikom ljubezni pa je dotik tipk, skrivnostna globina glasbe, Gabrijelu omogočil, da je z njo postal eno in v njej našel zadovoljstvo, zatočišče in uteho ter se ji dokončno in popolnoma predal. Ob tem se v adornovsko obarvanem filozofskem monologu Aleksandra Savskega pojavi vprašanje prihodnosti glasbe in glasbenika. Kje jima je mesto, če sploh, v družbi, kjer se še umetnost spušča na raven masovne proizvodnje, izgublja individualni okus in kjer še tako primarnemu in plemenitemu opravilu, kot je igranje na instrument, grozi, da ga zamenja tehnologija in ga sprevrže v avtomatizirano »strojno umetnost«? Kajti če dotik konstruira družbena razmerja, kot je nekje izjavil avtor, jih glasba v celoti izraža, oboje pa je ključnega pomena za obstoj in razvoj tako posameznika kot družbe: prvo, ker gradi mostove med ljudmi, in drugo, ker v prvi vrsti potešuje človekovo željo po ustvarjanju in hkrati njegovi eksistenci osmišljuje obstoj.
Komelov spretno izpeljani prvi roman niha med Gabrijelovim bivanjem v bolnišnici zaradi skrivnostne poškodbe in povzemanjem za njegovo glasbeno pot ključnih dogodkov. Iz izrazno dovršene in simbolično bogate, citatov, bolj ali manj posrečenih besednih iger, poskusov humorja, primerov poliglotstva, pretanjenih opisov pianistovih eskapad ter intertekstualnih referenc polne pripovedi vejejo elementi postmodernizma, sporočilno prepletajoči filozofijo pomenljivosti dotika z individualno in kolektivno vlogo in težo (glasbenega) (po)ustvarjanja. Komel sam je v nekem intervjuju dejal, da ga je igranje na rabljeno čajko »odrešilo postdoktorskih eksistencialnih muk«, ter podal idejo obvezne glasbene izobrazbe najmanj za študente družboslovja in humanistike, če ne že vseh šolajočih. In ko bo naslednjič kdo koga, navdahnjenega z dotikom Evterpe, dajmona ali kake druge muze, okrcal s čudakom, se spomnimo besed Gabrijelovega dedka Evgena Bruvela: »Govoriš kot režimski znanstveniki, ki hočejo ljudem odpraviti njihove posebnosti in nepredvidljivosti kot domnevne napake, ne zavedajo pa se, da bi s tem odpravili samo njihovo človeškost!«
Milan Dekleva, rojen leta 1946, je pesnik, dramatik, pisatelj, esejist in prevajalec, ki deluje tudi na področju otroške literature. Prejel je skoraj vse slovenske nagrade za literaturo, od Jenkove do Rožančeve pa do Veronikine nagrade in kresnika, leta 2006 pa je bil za življenjsko delo nagrajen s Prešernovo nagrado. Na letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju bo ob izidu knjige Darwin gre v jedilnico častni gost. Dvojezična zbirka obsega sedem Deklevovih pesniških zbirk, izdanih v tem stoletju (Sosledja, 2001; Glej medenico cvetne čaše, kako se razpira, 2001; V živi zob, 2003; Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca, 2008; Sto žalostnih in še ena malo manj vesela, 2010; Izganjalci smisla, 2012; Kraljestvo znakov, 2013) ter šest novih pesmi, predstavljenih pod naslovom Nova poezija.
Vprašanje Deklevove poezije je vsakič znova vprašanje jezika, kar je kot avtor nasledil od generacije slovenskih modernistov šestdesetih let dvajsetega stoletja. Če se Niko Grafenauer v Stiski jezika (1965) z nezadostnostjo izgovorjenega sooča preko tišine in molka, Tomaž Šalamun pa v Pokru (1966) s hiperprodukcijo povedanega, je Dekleva svoj odgovor našel v prvi slovenski zbirki haikujev Mushi, mushi (1971).
V času estetske revolucije, svojevrstnega duhovnega preporoda, ki je nasledil proteste leta ’69, so besede izgubile svojo konkretnost ter zašle v prazen prostor, zato avtor, poet, postane iskalec njenega prostora, zapolnjevalec neizmerne izpraznjenosti. Prostor izkušanja začne polniti praznina, prav tista praznina, ki je vedno v dialogu s tišino.
Tu se začne oblikovati Deklevov človek, ki se zaveda, da na Zemlji »nismo doma, le gostujemo«. Raziskuje čas konca velikih zgodb, obdobje svetovnega razsrediščenja, izgube človeku lastnega središča, ki paradoksno vodi v vrhunec individualizacije. Kot Dekleva rad poudari, se človek danes izgublja med občutkoma lastne premoči in večvrednosti, ki jima nasprotuje stalnost tesnobe, strahu, izgube volje. Človeško bitje, ki hoče verjeti v preddoločenost, pa hkrati ostati samovoljno in samozavestno, je modus vivendi, ki nas spravlja v obup. In Dekleva se temu upre zgolj z jezikom; paradoks človeka postane paradoks izgovarjanja neizrekljivega.
Njegovo pesništvo zaobjameta vprašanji časa in človeka v njem. S prevpraševanjem Borgesove metafikcije in Hawkinsove fizikalne teorije išče večnost in kot odgovor na čas, ter hkrati pesem, postavlja niz trenutkov. Pesnik, ki mu pripisujejo vrhunec refleksivnega v slovenski poeziji, vzame jezik in pesniško govorico kot medij med nespremenljivim preteklim in neizrekljivim prihodnjim, ki mu omogoča vztrajanje v tu in zdaj.
Deklevovih »jazov« je nešteto, tako empiričnih jazov kot lirskih subjektov. V prostoru izpraznjenosti in glasne tišine ni trdnega, stalnega jaza, vendar so govorci prvoosebni, drugoosebni, množinski in edninski, govorijo stvari in govorijo ljudje, govori se o ljudeh, ki jih ni mogoče pozabiti, od Heraklita Mračnega, Anaksimandra, mojstra Lao Zija do Keplerja, Sylvie Plath in Virginie Woolf. Človek, ki išče in razkriva svoje bitje, svoje bistvo, se oblikuje skozi jezik in njegovo (ne)zadostnost.
Namesto spremne besede nas ob zaključku zbirke Darwin gre v jedilnico pospremi avtorjev esej o vprašanju poezije, o »veščini vezane besede«, ki si ga ponovno zastavlja kar avtor sam. Jezik bo zanj vedno ostajal iskanje besed, beseda pa portal logosa, logosa kot govorice, po kateri hlepi vsak pisec in bralec. »Govorica je čuteča zavest sveta,« piše Dekleva in ta le v poeziji izpolni svoj namen ter pridobi svoj pomen. In kako danes oživeti vsakdanjo eksistenco, da poezija preživi? Preko časa, pravi Dekleva. »Pesem je vedno eksistencialni odziv na svet in hkrati priziv, invokacija sveta, ki eksistenco omogoča. Jo privede v čas. Ji da čas, da mine.«
Čas, ki ponovno išče trdna tla, se skuša uveljaviti tudi v še neobjavljenih šestih pesmih Nove poezije. Čas skuša privesti v jezik in ga oživeti. »Je torej v smrti živ spomin življenja?« beremo v prvi pesmi in odgovor nanjo je v tišini podan skozi pesem Spomladi, v leski, brezpogojno pojoč!, posvečeni Tomažu Šalamunu. »V tebi je čas odtekal od popolnosti / k pohabljenosti / s sebe si, plast za plastjo, rezal kožo smisla / in modernizma, / naslanjal si se na tišino omame / in klical nič. Naj bo raje nič, naj bo raje nič / kot ubožna svoboda kupovanj, menjav in prodajanj.« Šalamun je za Deklevo tisti, ki se je dobro znašel v tišini vsega presežnega, ki je s pesmijo, tudi ko je njegov čas minil, iz niza trenutkov ustvaril v večnost.
Skozi te trenutke, neulovljive enote, se v Novi poeziji giblje hrošček, ki se zagrize v pesem in opazuje čas, ki mineva v poeziji. »Kdo je v tej pesmi pozabil na hroščka?«, se vpraša avtor podobno, kot se v pesmi Banalnost zla vpraša, kje je začetek nezadostnosti. Če je danes težje opazovati in biti nemočen kot v nemoči biti udeležen, je Deklevov hrošček tisti, ki je najbolj na udaru, tisti, ki vidi mamo z zlomljeno dušo in nerojene otroke in tisti »nekdo, ki je nekoč izkusil svobodo, se iz nje zakotali kot pijan hrošč«, je človek. Je hrošček večji od časa? Je Deklevov hrošček čas sam? Morda pa ostaja »obetavno bitje«, kot ga imenuje avtor, zgolj zato, ker ne prevprašuje časa v sebi, sebe v času.
Zato pa namesto tega to stori pesnik in v Lirskem subjektu združi vse, kar ga bremeni od začetka ustvarjanja: govorica, pesem, čas in jaz. »Pesem je, nihče je ne izreka. / Sedanjost je vedno preskočena / kolebnica, / na tej samomorilski točki / lahko govorec iz vljudnosti preide / v prvo osebo množine.« Tu in zdaj sta trenutka, ki ju ni mogoče zaobjeti. Ki ju, če se zdi še tako protislovno, ne želimo ujeti. Naš govorec, naša govorica, išče zmerom nove poti, točke, s katerimi postaja nekdo drug. In pesem naj ostane neizgovorjena. »Pesem nič noče, zato doseže vse,« zaključuje Dekleva. In jasno je, da bi pesem, ki bi hotela vse, povedala nič. Zatorej pesnik in bralec v tišini zgolj zapreta knjigo.
Pogovor z Milanom Deklevo, ki ga bo vodil Andrej Pleterski, bo danes, 26. 8., ob 18.00 v knjižnici Ivana Potrča Ptuj. Veliko branje na Vrazovem trgu bo imel v četrtek, 28.8. ob 20.30. V petek, 28. 8., pa bo ob 17.00 sodeloval pri Hudi pokušnji z vinarjem Primožem Štajerjem ter moderatorjema Stašo Cafuta Trček in Jožetom Rozmanom. Ob tem tudi degusracija gruzijskih vin. Več pa v programu: tu.
Ob podelitvi prestižne MacArthurjeve štipendije je odbor priznal, da je delo pesnice C. D. Wright nemogoče opisati, ne da bi za to podrobno opisali vsako posamezno knjigo iz njenega, zdaj že bogatega opusa. »Je eksperimentalna pisateljica, pisateljica ameriškega Juga in družbeno angažirana pisateljica, a se z vsako zbirko vedno spet izumi na novo.« Ne samo da s svojim pisanjem zavestno širi meje poezije in pesniški jezik sooča z drugimi družbenimi jeziki, njen glas se pogosto tako preplete z glasovi iz miljeja, v katerem piše, da ti vdirajo v njene pesmi. In rojena leta 1949 v majhnem kraju v ameriški zvezni državi Arkansas je v svojem življenju zamenjala veliko okolij: Memphis, Fayetteville, San Francisco, New York, Atlanta, Mehika in končno Providence – a se vsaj s poezijo tudi redno vračala domov, v ritem svoje poezije pripuščala južnjaško dikcijo in izrazje.
Izrednega pomena na tej poti je bil postanek v Fayettevillu, kjer je doštudirala kreativno pisanje in spoznala že poročenega, karizmatičnega Franka Stanforda. Danes kultni pesnik je imel pomemben vpliv na to, da se je C. D. Wright sama oblikovala kot pesnica – prvenec, Room Rented by a Single Woman, je leta 1977 izdala prav pri njegovi založbi Lost Roads –, s samomorom tik pred svojim tridesetim rojstnim dnem pa jo je zaznamoval tudi osebno. Svojo tretjo zbirko, Translation of the Gospel Back into Tongues, ki jo je napisala v Mehiki in s katero se je dokončno utrdila kot ena najbolj prepoznavnih in inovativnih ameriških pesnic, je kasneje opisala kot objokovanje Stanforda. Leta 1979 se je preselila v San Francisco in s pesnikom Forrestom Ganderjem, svojim bodočim možem, prevzela založbo Lost Roads, ki sta jo skupaj vodila do leta 2005. Od leta 1983 uči pisanje na Univerzi Brown, za svoje pesniško ustvarjanje pa je prejela številna domača in mednarodna priznanja.
Njeni najbolj znani deli sta gotovo zbirki One Big Self: Prisoners of Louisiana (2003), ki jo je ustvarila skupaj s fotografinjo Deborah Luster, s katero je pred tem sodelovala že pri zbirkah Just Whistle (1993) in Deepstep Come Shining (1998), ter One With Others (2010). Za One Big Self, ki je z nekaj pesmimi zastopana tudi v pričujočem izboru, sta z Luster obiskali tri louisianske zapore, kjer je Wright intervjuvala zapornike in zapornice, Luster pa je njun obisk dokumentirala s fotoaparatom. Besedila iz knjige so tako zmes proze, poezije, seznamov, pisem, uradnih dokumentov, citatov in drugih form, z njimi pa skuša, kot je sploh tipično za njeno pisanje, razumeti sočloveka in njegove izkušnje vnesti v prostor lastne poezije. Podobno tudi One With Others prepleta raziskovalno novinarstvo, zgodovino in poezijo, v njej pa Wright raziskuje dogodek iz časa črnskega boja za državljanske pravice v domačem Arkansasu in vlogo svoje mentorice Margaret Kaelin McHugh, ki je udeležbo na Maršu proti strahu avgusta 1969 kot belka plačala z izobčenjem. Literarne učinke gradi s kombiniranjem spominskih izjav, pričevanj očividcev, aktivistov, policistov in udeležencev pohoda, časopisnih poročil, himn itd., v katerih se enotni lirski subjekt povsem razprši, namesto njega pa spregovori kolektiv. Pri tem v nobenem od del njen namen ni koga idealizirati ali odrešiti, ampak se na pesniški način približati neki resnici – ta pa njeno poezijo neizbežno umešča v polje družbenega oziroma političnega.
Za svojo prvo v slovenščino prevedeno knjigo je sicer izbrala precej bolj »osebna« in »lirična« besedila – taka bo očitno tudi njena najnovejša zbirka, ShallCross oziroma Na drugo stran, ki bo izšla pri ameriškem založniku naslednje leto in ki je v tem izboru zastopana z največ pesmimi. Kljub temu se tudi v teh tekstih kažejo značilnostisloga, ki ostaja njen prepoznavni način delanja poezije in ki ga s kratkim poetološkim tekstom iz svoje esejistične knjige z nemogoče dolgim naslovom Pesnica, lev, govoreče slike, El Farolito, poroka v St. Rochu, trgovski center, napaka v ogledalu, pomlad, polnoči, ogenj in vse drugo povezuje z gradnjo: »Pesmi so moji gradbeni projekti.« Gre za kolažiranje »diskretnih« detajlov in »razsežnih« abstraktnih podob, mimobežnih impresij iz okolja ter močnih občutij in misli, ki ima za posledico nekakšno relativno avtonomnost vsakega posameznega verza in včasih samo navidezno distanco lirskega subjekta. Mnogokrat se celo zdi, kakor da je pravzaprav te pesmi zapustilo vse, kar je človeškega, in da svet beleži le še neprizadeto filmsko oko.
To beleženje sveta se eksplicitno kaže recimo v pogosti naštevalnosti: »desko za likanje, steklenico burbona na njenem koncu / šivalni stroj na verandi«. Toda seveda gre tukaj samo za videz; predmeti, ki jih omenja, tudi v odsotnosti uporabnika še vedno govorijo predvsem o njem – nekdo si je med likanjem morda privoščil požirek ali pa je steklenico spotoma samo odložil tja, nekdo šiva na verandi, morda tako koga čaka …? Ne smemo pozabiti, naštevanje ni nikoli brezinteresno, prazno, opisi niso nikoli samo mrtva tihožitja – v pesmih iz zbirke En velik jaz: raziskava (gre za naslov ponovne izdaje – 2007 – že omenjene »zaporniške« knjige, ki prinaša zgolj tekste pesnice, brez fotografij Deborah Luster) je naštevanje oziroma štetje represivni način, s katerim ječarji stalno nadzorujejo zapornike, a obenem tudi način, kako zapornik ohranja svojo intimo, svoje duševno zdravje in navsezadnje svojo normalnost oziroma človeškost. Pesmi torej na navidezno nečloveški način pričajo ravno o človeškosti zapornikov, četudi je ta v takem okolju reducirana na minimalno. In če po eni strani pesmi s postopki, kakršno je naštevanje, navznoter učinkujejo razpršeno, mnogoterno, včasih povezane zgolj asociacijsko, kot da bi šlo za tok zavesti, pa zato pogosto delujejo povezane navzven in druga z drugo gradijo enotno zgodbo, poglavje neke širše pripovedi. Tako pesmi iz zbirke Na drugo stran recimo tvorijo zgodbo neke dvojine, razmerja, ki je hkrati tudi razmerje do literature.
Poezija C. D. Wright je, skratka, grajena kot uganka. Čeprav je njen izraz razmeroma pripoveden, glagolski, ne sega po zamotani metaforiki in ne razbija po sintaksi, govori predvsem z molkom oziroma posredno. Medtem ko se dogajajo podobe, se okrog njih dogaja življenje, medtem ko na površini bralec sledi njeni desnici, njenim zapisanim besedam, Wright z levico, ki je zunaj naše pozornosti, zunaj našega zornega kota, izvaja čarovniške trike, ponuja ozadje reči in videzov. Ali povedano drugače: bogati smisel in pomen njene poezije sta skrita za vrati, skozi katera lahko stopi samo pozoren in tenkočuten bralec. »Precej stabilen svet je to / ljubi bralec / A za temi vrati / nepopisen«.
Objavljamo štiri pesmi Davorina Lenka, lanskoletnega dobitnika kresnika in avtorja romana Telesa v temi. Pesmi so del širše celote, ki nosi naslov Luknje & črvine. Sestavljena je iz štirih delov, imenovanih de-, re-, trans- ter meta- . Iz vsakega dela je izbrana ena pesem.
(de-) Samozavest
Čakam, berem: »Kaj bi dal …« »Kaj?« »Dal.« »Bi?« »Kaj?« »Dal?« »Bi.«
Na koncertih mi je preglasno. Preveč ljudi. Preveč alkohola in kaosa. Literarni večeri so mi komaj znosni. Tam je vse premirno in kulturno. In zvečer si grem na živce, ker se odpravljam spat, in zjutraj, ker moram vstati, in čez dan, ker si grem na živce.
(re-) Najdba nenavadnih sledi na usnjenem kavču, ko v sobo pada popoldanska svetloba in so končno vsi odšli
mednožja ženske, ki se je ravno potegovala za svetovni rekord v maratonskem seksu z nekim trimestnim številom moških nihče pri zdravi pameti ne bi opisal kot lepega nedvoumno pa ima karakter šarm, čar starih, kaotičnih mest posiljenih in zavojevanih nato osvobojenih, nato zaspanih in potem pohotnih v vročih poletnih popoldnevih spet in spet in krog se vrti in želim si, da bi vendarle ustavil čas premislil izpil svoj čaj okusil svoj čas vendar ne štejem več izlivov in ne dni onkraj časa so le občutja nobenega brezčasja zgolj nekaj kar je ob- vedno ob vedno zgolj le ob začetna misel teksta ki na koncu ugrizne v lastni rep in tako pade iz nebes na mokra gozdna tla in kosmate polže
(trans-) Pogreb v visokem poletju
ko sanjam sanjača on sanja mene
tako se srečava na pol poti in nič od tega ni resnično
beli tok nato beli zvok
in tisto, kar bi morali storiti
in tisto, kar storimo
(meta-) Kronos, ki ljubi
rdeče & vneto cele kulture so se že združile v vročicah v revolucijah propadle državne tvorbe ob zenitu padla telesa na postelje in nikdar več vstala rdeče & vneto čas, ki ostaja in čas, ki ohlaja vkrčene vročice trepetajočih dni & noči
kot Kronos, ki je požrl svoje otroke ko je strah dokončno premagal ljubezen in nuja potrebo
rad imam tisto, kar imam rad
drugega pa vsaj sprva niti ne
potem, čez čas, pa mogoče tiste divje, rdeče & vnete reči dojamem v drugačni, hladnejši luči nuja potrebo in strah nežno bližino
Naslednji teden bomo vsi skupaj dočakali naš najljubši festival – Dneve poezije in vina. Uredništvo AirBeletrine s tem kompenzira maturantski izlet, na katerega nas sošolci niso povabili, absolventa, za katerega vabila nismo sprejeli, in sindikalni izlet, ki ga nismo sposobni organizirati. Sicer pa so Dnevi poezije in vina več od vsega tega skupaj. Če vas nanje še nikoli ni zaneslo, vam priporočamo, da to storite letos.
Da vam bo nekoliko lažje, objavljamo seznam dogodkov, na katerih najdete vsaj enega od nas, najbrž pa kar vse štiri (#bff #štiriperesnadeteljica #poletjeprijateljstva).
Zaza ne bo posebej naveden, ker je vseprisoten.
Uredništvo AirBeletrine na Dnevih poezije in vina 2014
Večeri pred Dnevi: Torek, 25. 8. ob 19. 30
Kult 3000 / Muzejska ploščad Metelkova, Ljubljana Manca G. Renko bo moderirala pogovor z ameriškima pesnicama, častno gostjo letošnjega festivala, C. D. Wrightin pesnico Mary Jo Bang.
Volče, Pri Lukatelu ob 20.00 Katja Perat bo brala poezijo ob indijskem pesniku Amarjitu Chandanu ter armensko-kurdskem pesniku Azadu Ziyi Erenu.
Četrtek, 27. 8., Ptuj
Katja Perat bo ob 11.00 v muziKafeju vodila pogovor z etiopskim novinarjem in pesnikom Girmo Fantayem ter belgijskim pesnikom, pisateljem in esejistom Geertom van Istendaelom. Nato bo ob 15.30 vodila zasebno branje z ameriško pisateljico Mary Jo Bang.
Petek, 28. 8., Ptuj in Majšperk
Aljoša Harlamov bo ob 14.00 vodil zasebno branje z italijansko pesnico Monico Pavani.
Manca G. Renko bo ob 18.00 sodelovala pri odprtju razstave v Tovarni umetnosti Majšperk (umetnik: Herman Pivk, kurator: Dušan Fišer) s kostariškim pesnikom Luisom Chavesom, belorusko pesnico Olgo Hapejevo ter armensko-kurdskim pesnikom Azadom Ziyo Erenom.
Sobota, 29. 8., Ptuj
Aljoša Harlamov bo ob 11.00 v Ptujski kleti vodil pogovor s častno gostjo festivala, C. D. Wright, nato pa bo na Vrazovem trgu ob 15.00 še povezoval Mentorjevo pesniško branje.
Manca G. Renko bo ob 14.00 vodila zasebno branje z nizozemskim pesnikom Janom Baekejem, ob 15. 30 pa še zasebno branje z indijskim pesnikom Amarjitom Chandanom.
Ste se že spraševali, če se bo kakšen ZaPik kdaj ponovil? Bomo podvojili avtorja, ker nismo dovolj načitani, da bi vam vsak teden lahko priskrbeli novega? No, dočakali ste ta dan! Čeprav, pozor, Mileno Mohorič podvajamo z namenom, pravzaprav s tremi nameni.
Prvič, rodila se je na današnji dan pred natanko 110 leti. Drugič, kmalu bo tudi za nas čas nazdravljanja: naslednji teden nas namreč čakajo Dnevi poezije in vina. In tretjič: želeli smo, da se prva podvoji pisateljica, ki jo še danes pozna premalo Slovencev in ki je, kot številne druge dame, izpadla iz učnih načrtov, ker so ti že preveč nagneteni z velikimi možmi. Naj bo tokratni ZaPik zato poklon tudi vsem tistim, ki so, pa ne zaradi manjše literarne vrednosti, ostale zunaj obveznega čtiva slovenskih gimnazijcev: sestram Brontë, Jane Austen, Mary Shelley, George Eliot, George Sand, Marguerite Duras, Sylvii Plath, Marguerite Yourcenar, Emily Dickinson, Virginii Woolf, Simone de Beauvoir, Agoti Kristof, Ani Ahmatovi, Marini Cvetajevi, Elfriede Jelinek, Ingebrog Bachmann … in številnim drugim, ki nam prvi hip morda ne padejo na pamet, pa njihova nadarjenost ni bila manjša in delo nič manj trdo od njihovih moških kolegov …
Hvala za zgodbe, drage pisateljice … in na zdravje!
Izčrpno delo izpod peresa Claudie Sanchez Bajo, raziskovalke na področju politične ekonomije in zadružništva, ter Bruna Roelantsa, generalnega sekretarja evropske sekcije Mednarodne zadružne zveze, Kapital in past zadolževanja: Zadružništvo kot alternativa predstavlja kompleksno in zahtevno branje. V središču knjige je iskanje alternative trenutni gospodarsko-družbeni ureditvi s poudarkom na pomembnosti zadrug. Ta približno dvesto let star model gospodarskih organizacij so tako ali drugače posvojile skorajda vse večje svetovne kulture in države. Avtorja podrobno analizirata različne primere uspešnega zadružnega delovanja v raznolikih okoljih – v Mehiki, Kanadi, Franciji in Španiji. Omenjata pogosto podcenjujoč odnos politike, javnosti in akademske sfere do zadružnega povezovanja, ki znotraj kapitalistične družbene ureditve nemalokrat ostaja spregledano, zasmehovano in očrnjeno. V državah z večjo vlogo države v gospodarstvu pa ga imajo za nekaj samoumevnega oziroma je celo vsiljeno.
Za slovenski prostor je nedvomno pomembno dejstvo, da nas knjiga opomni tudi na našo kompleksno izkušnjo zadružništva iz obdobja bivše države, ki smo jo po letu 1991 prelahko pozabili. Pri tem je zanimivo vedeti, kot v predgovoru piše Jadranka Vesel, ena naših najvidnejših strokovnjakinj za t. i. socialno ekonomijo, da je prva zadruga na slovenskih tleh, Društvo za denarno pomoč obrtnikom in rokodelcem, nastala v Ljubljani že leta 1856. Danes naj bi v Sloveniji večina zadrug delovala na področju kmetijstva in obrtne dejavnosti; nobena novica pa ni, da se zadružništvo pri nas sooča z nemalo težavami – pri tem prevladuje vtis, da so zadruge nekakšen relikt socializma, čeprav jih najdemo tudi v starih kapitalističnih državah, kot je denimo Švica. Poleg tega nimamo skladov za razvoj zadružništva niti ustreznih državnih spodbud, da o primerni zadružniški zakonodaji sploh ne govorimo.
Kompleksna narava zadružništva
Ko Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants pišeta o temeljnih načelih in vrednotah zadrug, izpostavljata enakopravnost odločanja z načelno opredelitvijo en član – en glas ter avtonomnost in neodvisnost organizacij pri delovanju in načrtovanju dela, saj jih načeloma vodijo člani sami, ki pa morajo zagotoviti tudi ustrezno izobraževanje in usposabljanje za sodelujoče. Pomembna sta krepitev zadružnega gibanja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter skrb za skupnost in trajnostni razvoj. Same zadruge imajo lahko različno družbeno vlogo, kar je odvisno od širših družbenih, gospodarskih, industrijskih in drugih razmer. Tako na primer dilema, ali naj bodo zadružne organizacije v prvi vrsti nekakšno sredstvo za blažitev socialnih stisk ali močni gospodarski subjekti, ni od včeraj. V obdobju silovitega tehnološkega razvoja, globalnega kroženja blaga, ljudi in znanja, ki ga doživljamo danes, so se mnoge zadruge znašle tudi pred vprašanjem, ali naj se razpustijo ali pa postanejo delniške družbe, ki bi kotirale na borzi.
Zadrug ne smemo imeti, opozarjata avtorja, zgolj za nekakšne teoretične modele, saj gre za dejanske gospodarske organizacije, ki so svoje delovanje zgradile na vrednotah in načelih, kot so demokratično vodenje, pravična delitev dobička, solidarnost in odgovornost do lokalnega okolja. Pri tem še zdaleč ni nujno, da imajo zadruge v tržnem gospodarstvu zgolj prehodno vlogo. Prav tako ne drži, da jih je treba neprestano oživljati z različnimi davčnimi in zakonskimi olajšavami ali da izgubijo svojo zadružno naravo, če preveč zrastejo. Zadružništvo je tudi del organiziranega predstavniškega sistema, povezanega v Mednarodno zadružno zvezo, položaj in glavna načela zadružnega delovanja pa določajo mednarodne konvencije in listine. Zadružne organizacije sicer delujejo s sredstvi zasebne podjetniške dejavnosti, a imajo dvojno vlogo, saj gre za družbeno odgovorna podjetja.
Zgodbe o uspehu
S štirimi konkretnimi primeri zadružnega delovanja avtorja natančno pokažeta, kako se teorije o zadružništvu uveljavljajo v praksi ter z njimi ponujata alternativo sedanjemu stanju, ki nas je zapeljalo v finančno krizo. Začneta z mehiško ribiško-potapljaško zadrugo s sedežem na majhnem pacifiškem otoku Natividad, kjer so imeli v preteklosti težave s tem, da so polovili preveč rib – delno tudi posledica ilegalnega ribolova –, zato so se ribje jate na območju razredčile. Konec osemdesetih jim je uspelo tovrstne plenilske prakse in hlepenje po kratkoročni rasti zatreti, za bolj skrbno in okolju prijazno delovanje pa so posebej zaposlili biologa.
Francoski Ceralep je primer srednje velikega podjetja iz mesteca Saint-Vallier, približno 70 km južno od Lyona, ki izdeluje keramične izolatorje, ustanovljeno pa je bilo leta 1921. Leta 2001 ga je kupil ameriški premoženjski sklad, podjetje likvidiral, potem pa so ga zaposleni ob pomoči mreže lokalnih zadružnih in drugih podpornih institucij spremenili v kooperativo. Poslovanje se je izboljšalo, podjetje raste, zaposluje in ima soliden nabor strank.
Desjardins je največja finančna institucija in z 39.000 zaposlenimi tudi največji zasebni delodajalec v kanadski pokrajini Québec, s pomembnim družbenim poslanstvom. Gre za horizontalno vodeno zadružno skupino, sestavljeno iz več sto avtonomnih krajevnih bančnih zadrug, ki jo upravljajo. Podjetje ima dolgo zgodovino delovanja, skozi katero jim je uspelo demokratizirati in decentralizirati finančne storitve ter jih približati lokalnemu prebivalstvu. Ustanovili so posebno izobraževalno središče, poučili ljudi o osnovah varčevanja in s svojo ponudbo hipotekarnih posojil mnogim družinam pomagali razrešiti stanovanjsko vprašanje.
Ena najpomembnejših zgodb o uspehu zadružništva je tista o svetovno znani baskovski zadružni verigi Mondragon. Gre za horizontalno povezano skupino več kot sto zadružnih podjetij, ki se ukvarjajo z različnimi industrijskimi, storitvenimi, finančnimi, distribucijskimi, izobraževalnimi in raziskovalnimi dejavnostmi. Prvo podjetje znotraj skupine je bilo ustanovljeno leta 1956, danes pa gre za pravi zadružniški konglomerat, kjer izdelujejo belo tehniko, strojno orodje, računalniške dele, pohištvo, medicinsko in pisarniško opremo, gradbeni material itn. V Španiji imajo tudi svojo verigo supermarketov, banko, univerzo in ostajajo največji zaposlovalec v Baskiji. Avtorja predstavita kompleksno notranjo strukturo konglomerata, njegov sistem predstavniškega nadzora in podpornih institucij, ki se ukvarjajo z vlaganjem v razvoj, s svetovanjem, sektorskim usklajevanjem, izobraževanjem, usposabljanjem. Obenem se sprehodita tudi skozi zgodovino zadruge, popišeta njene vzpone in padce, od ustanovitve do internacionalizacije poslovanja in preoblikovanja Mondragona v panožno korporacijo.
A ko razmišljamo o zadružništvu v 21. stoletju, ostaja še veliko vprašanj odprtih. Na primer, v kateri točki se zadruge kot prostori skupne produkcije, akcije, solidarnosti, svobode in domišljije lahko povežejo v vzdržen ekonomski sistem, ne da bi jih pri tem ogrožal kapitalizem s prisilo nenehnega konkurenčnega boja med gospodarskimi subjekti in posamezniki? Ali morajo v naslednjem koraku zadružne organizacije začeti delovati bolj politično in se aktivno odzivati na družbene razmere, v katerih delujejo, ali pa naj se v prvi vrsti pač osredotočijo zgolj na svoj posel? Besedilo Claudie Sanchez Bajo in Bruna Roelantsa ne ponuja instantnih rešitev in odgovorov na vsa vprašanja, a lahko služi kot dragoceno izhodišče za delo in nadaljnji boj proti prevladujočim pogubnim ekonomskim in produkcijskim praksam, ki so nas pripeljale v krizo.
Prišla je malo pred polnočjo. Drobna gospa s sivimi kodrastimi lasmi, skrbno začesanimi po vzoru zvezdnic črno-belih filmov, je odločno položila nogo na kovinsko gred pod točilnim pultom in se odrinila kvišku. Bilo je v kavarni Iruña na Plaza del Castillo v Pamploni, kamor je svoje čase zahajal Ernest Hemingway, človek, ki je svetoval, naj tisti, ki hočejo bolje spoznati kulturo tuje dežele, ne izgubljajo časa z ogledovanjem cerkva, mestnih trgov in vladnih stavb, temveč naj jih pot nese naravnost v nočni lokal.
»Merico gina s sokom limete, prosim,« je rekla gospa in se zazrla točaju v oči.
Imeti je morala vsaj osemdeset let, ampak koža na njenem obrazu je bila presenetljivo gladka, negovana. In bela, skoraj prosojna. V Pamploni, ki se v poletnih mesecih cvre pod neprizanesljivim navarskim soncem, se je zdelo ohraniti takšno polt skoraj nemogoče. Za tovrstno prefinjeno bledico bi si bilo treba pod površjem izkopati rove, kot to počnejo nesrečniki v Gazi. Ali pa vsaj do sončnega zahoda tičati v stanovanju s spuščenimi ruletami in se šele v mraku podati na plano.
»Nimamo limetinega soka, gospa. Vam smem ponuditi kaj drugega, recimo gin s sokom limone?« je odvrnil natakar. Odgovor je bil hiter, drdrajoč, kakor bi ga za vajo že nekajkrat ponovil, in svoje ustnice je takoj zatem zložil v nekakšen vljuden polnasmešek. Videlo se je, da je prisiljen; prav paziti je moral, da se mu ustnice niso raztegnile v nasmeh ali že kar krohotanje. Toda trudil se je po najboljših močeh in vdano čakal, kaj bo priletelo z druge strani pulta. V njegovi drži je bilo nekaj naveličanosti, kot bi že vnaprej vedel, kaj.
»Ne, hvala, gin pijem samo z limetinim sokom. Škoda, da ga nimate. Zdelo se mi je, da bi ga utegnili imeti.«
Gospa je še vedno stala na kovinskem drogu in se z rokama oprijemala roba pulta – najbrž, da ne bi padla vznak.
»Ne, gospa, limetinega soka nimamo,« je ponovil natakar. »Vam smem ponuditi kaj drugega?«
Prisiljenost njegove drže in izreke sta postajali vse bolj očitni. Bilo je kot v filmskem prizoru z igralcema, od katerih eden premore talent in vsak stavek tudi po stoti ponovitvi izreče, kot bi ga povedal prvič, drugemu pa v vročini snemalnih luči pojema potrpljenje in si obeta skrajšati muke tako, da svoj del besedila izreče čim hitreje. Učinek je seveda nasproten od želenega – prizor je treba še enkrat ponoviti.
»Ne, gin pijem samo z limetinim sokom. Škoda, da ga nimate več. Spominjam se, da ste ga včasih imeli. Prav gotovo ste ga imeli … Se spomnite tistega Američana, ki je tu naročal vedno samo gin z limetinim sokom?«
Barva glasu, izraz na obrazu – nekaj med zamaknjenostjo in zasanjanostjo –, vse je bilo brezhibno. Nobenega dvoma ni bilo, da te stavke izgovarja prvič. Previdno je sestopila izza pulta in se ozrla po kavarniških mizah, za katerimi je posedalo nekaj turistov. Vsak s svojo skodelico ali kozarcem, fotoaparatom in popotniškim vodnikom, odprtem na strani, ki je govorila o Café Iruña in njenem najslavnejšem gostu: možakarju z brado, katere barva je prešla od temne na sivkasto, saj je sem zahajal več kot trideset let. Prvič je prišel leta 1925, zadnjič leta 1959. Ko se je leta 1961 na svojem ranču v Idahu ubil s strelom v usta, je bil teden svetega Fermina in po ulicah Pamplone so drveli biki, pred katerimi ne bi več zmogel bežati. Bil je prestar.
»Ne, gospa, nobenega Američana, ki bi naročal samo gin z limetinim sokom, se ne spomnim. Sem pride ogromno Američanov in gotovo kdo kdaj naroči tudi gin z limetinim sokom. Ampak mu razložimo, tako kot vam, da ga nimamo. In predlagamo gin z limoninim sokom. Ali kaj drugega. Boste kaj drugega?« Natakar je bil uglajen, kot je uglajeno strežno osebje v vseh kavarnah s stoletno tradicijo, od Dunaja do Pamplone.
»Ne, ničesar drugega ne bi, hvala. Gin pijem vedno samo z limetinim sokom. Tisti Američan, ki sem ga spoznala tu, mi je vedno naročal samo to. In sem si rekla, da grem danes malo pogledat, če ga kje spet srečam. Nikoli ni povedal, kdaj bo spet prišel, ampak vedno je prišel …«
Zastrmela se je v točajeve oči, koketno in hudomušno, češ, videli boste, spet bo prišel in takrat boste morali nabaviti limete. Potem se je obrnila k mizam in s pogledom potovala od enega do drugega gosta, najprej veselo, potem pa vse bolj otožno in resignirano. Če bi bil to film in ne zgodba, bi se razmeroma statičen kader, pod zlatimi lestenci, kjer je ob koncu vročega poletnega dne posedala peščica zdolgočasenih tujcev, prelil v dinamičen posnetek živahnega omizja, ki dviguje kvišku kozarce z alkoholnimi pijačami vseh barv, izreka duhovite napitnice in trza v sproščenem smehu. Najbolj gromko se krohota čedni mladenič z brado, ki le pomigne s prstom in že se pred njim pojavi točaj s pladnjem, da bi sprejel naročilo. Kozarec gina s sokom limete. Dva, prosim, še za gospodično. Gospodična se v zadregi nasmiha in odkimava. Ne bo, kako ne bo? Seveda bo, prinesite še za njo! Kako ne boš, seveda boš! Dajva, še enega! Gospodična s črnimi kodrastimi lasmi, skrbno začesanimi za ušesa, kot veleva moda in kakor se češejo igralke, naposled popusti. Prime kozarec in nagne. Potem je večer še bolj vesel in družba še bolj razposajena. Naročajo in pijejo pozno v noč, dokler ne zmanjka – ne gina, ampak limet. Natakarji imajo od ožemanja čisto razžrte prste, vendar jih gredo naslednje jutro vseeno vsakič znova kupit. Gostu je treba vedno ustreči.
»Prav, gospa. Ste prepričani, da ne bi spili česa drugega? Limet žal nimamo …
»Ne, hvala, ničesar drugega ne bi. Gin vedno pijem samo z limetinim sokom in popolnoma sem prepričana, da ste tu včasih imeli limetin sok. Je mogoče, da vam ga je nocoj že zmanjkalo? Saj še niti polnoč ni …?«
»Ne, gospa, limetinega soka nimamo. Boste kaj drugega, mogoče gin s Schweppsom?«
Nestrpno se je prestopil in pokimal gostu, ki je mahal izza mize pri oknu. Koliko časa bo to še trajalo? Kdaj se bo sprijaznila – vsaj s tem, da nimajo več limetinega soka? Ubogi gospe Hemingway se je v zadnjem letu res poslabšalo, si je mislil in podzavestno zmajeval z glavo.
»Ne, gin pijem samo z limetinim sokom. Pa kako je mogoče, da ga nimate, kaj pa tisti Američan … Ali poznate tistega Američana, ki vedno naroča gin z limetinim sokom?«
V očeh se ji je prižgala iskrica, kot pri nekom, ki se pripravlja, da bo povedal zabavno zgodbo, in komaj čaka, da lahko začne.
»Ne, gospa, nobenega Američana, ki bi naročal gin z limetinim sokom, ne poznam. Limet nimamo. Že kakšnih petdeset let ne več. Bi kaj drugega?«
Takoj zatem mu je postalo žal. Tole s petdesetimi leti je bil nizek udarec … Ampak človek pri oknu je začel vstajati in grozilo je, da bo odšel, ne da bi poravnal zapitek …
»Vi ste najbrž novi in ga ne poznate. Američan je, prihaja sem in sedi tamle,« je rekla in pomignila z glavo proti mizi z družino norveških turistov, »in vedno pije gin z limetinim sokom. Tudi meni ga naroča.«
Tisto s petdesetimi leti je preslišala. Čas ni bil pomemben. Obrnila se je k mizam in se s pogledom še enkrat sprehodila po prostoru. Z vsakim človekom, v katerem ga ni prepoznala, je njen obraz bolj venel. Ni prišel. Spet ni prišel v Café Iruña.
Gledala je v napačno smer. Ernest v kavarni pod arkadami glavnega trga v Pamploni ne sedi za mizo, temveč je vlit v bron za točilnim pultom v sosednjem prostoru. Tam si iz večera v večer pusti dotakati viski s sodo in razmišlja o bikih. Na gospodično črnih skodranih las in porcelanaste polti je že zdavnaj pozabil.
Vendar ona ni pozabila nanj. Spet bo prišel. In takrat bodo morali kupiti limete.
To je zadnja zgodba, objavljena letošnji AirBeletrinini poletni čitanki, ki je nastala v sodelovanju s Knjižnico pod krošnjami. Pretekle zgodbe lahko preberete na spodnjih povezavah, ali pa ob strani kliknite na značko kratka zgodba/izvirno leposlovje.
Spomenik Edvardu Kardelju, Ljubljana (arhitekt Fedja Košir, kipar Drago Tršar)
Gal Kirn v svoji knjigi Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji (Sophia, 2014) jemlje socialistično samoupravljanje zares. Vsaj tako kot njegovi maoistični predhodniki iz prve polovice osemdesetih let, preden so – ne vsi – zajahali bika nekega drugega sistema. Ne, čas povojne Jugoslavije zanj ni akademska znamenitost, še manj pot v Severno Korejo, kamor te marsikdo rad napoti, če o nekdanjem sistemu ne govoriš samo kot o krvavem totalitarizmu, ampak je mobilizacija preteklih revolucionarnih virov»na način, da nam danes lahko povejo kaj novega ali benjaminovsko zberejo na kup šrapnele in fragmente preteklih uporov potlačenih«. Bržkone je že po teh izhodiščnih besedah jasno, da Kirnova knjiga bistveno odstopa od tranzitoloških besedil, ki v letih 1989, 1990 ali 1991 vidijo konec zgodovine. Mednje avtor v slovenskem primeru ne šteje le kroga Nove revije, ki je dokazovala slovensko naravno pripadnost zahodni civilizaciji in demokratičnim vrednotam, ampak tudi linearno koncipirane »tehnokratsko-liberalne« družboslovne študije, katerih ključna determinanta je daljica od »vladavine enopartijskega sistema« do »konsolidirane demokracije« z večstrankarskim sistemom in prostim trgom. Njegovi najljubši sogovorniki so zato tisti »ultralevičarji« iz osemdesetih let (Igor Bavčar, Srečo Kirn, Bojan Korsika), ki so z razrednih pozicij kritizirali jugoslovansko politično ekonomijo in izpeljevali tezo, da je socialistično samoupravljanje forma kontrole in upravljanja kapitala nad delom. Prijateljuje tudi z nekaterimi iz množice tujih analitikov jugoslovanskega eksperimenta (Catharine Samary, Susan Woodward) in s sodobnimi kritičnimi teoretiki, kot so Rastko Močnik, Boris Buden, Darko Suvin, pa še s kakšnim mlajšim hrvaškim, srbskim in slovenskim filozofom ali sociologom, ki je v zadnjih letih z zornega kota prvorazrednih tujih akademskih institucij na novo razmotrili jugoslovanski »postsocializem« – tistega v zadnjih desetletjih SFRJ in tistega po letu 1990/1991.
Kako misliti revolucijo?
Kdor se je doslej (z levičarske perspektive – vsaj v izhodišču) lotil kritične analize protislovij jugoslovanske izvedbe socializma, je to naredil z denunciacijo novega razreda izkoriščevalcev, tako da ga je razglasil za državni kapitalizem ali pa ga razumel kot socialistično družbeno formacijo prehodne oblike. Utemeljitelj prvega pristopa je bil Milovan Djilas, za katerega Kirn ob pomoči D. Suvina, T. Mastnaka in M. Bogdanović pravi, da je le teoretsko nedodelan poskus moralistične publicistične analize neke politične elite v določenem trenutku, a s pomembnimi implikacijami za kasnejše konvertitstvo in sedanjo liberalno apropriacijo kritike bestialnosti sistema en masse. Drugi pristop, ki se ponavadi uporablja v zvezi s stalinizmom, a so ga zaradi vztrajanja denarne in blagovne menjave ter ohranitve razmerja med delom in kapitalom v svoj repertoar uvrščali tudi bolj rogovilasti jugoslovanski oseminšestdesetniki, pa je v zadnjih letih predmet radikalnih kritik Vladimirja Unkovskega – Korice (avtor knjige The Economic Struggle for Power in Tito’s Yugoslavia: From World War II to Non-alignment) in Juraja Katalenaca, za katera Kirn pravi, da brišeta temeljne razlike med (real)socializmom in kapitalizmom.
Sam realsocializem raje razume kot prehodno tvorbo, »ki ni več kapitalistična, se pa zavzema za komunistične cilje« ali, kot bi rekel Louis Althusser, socializem = kapitalizem + komunizem. Althusserju pa ne dolguje samo te definicije, ampak je njegova tudi teoretska rdeča nit, s katero Kirn spleta zanko okrog jugoslovanskega sistema, ki so ga svoj čas razglašali za najbolj naprednega na svetu. Gre za marksistično-makiavelistično koncepcijo politike preloma, ki ne temelji na nikakršnih moralnih ali religioznih temeljih, a tudi ne sledi nobeni predvidljivosti in nujnosti. Zgodi se preprosto, ko je nujen, in iz njega izvirajo materialne posledice. A do tam je strahotno dolg marš, ki ga komandirji jugoslovanske partizanske generacije niso zmogli.
Družbena pogodba poznega socializma
Oborožen s to teoretsko municijo se Kirn loti prečesavanja tistega terena, kjer je jugoslovanski revolucionarni kurz najbolj zašel oz. kjer se je ustavilo silovito pokanje partizanskega preloma. Dialektika med delovnimi razredi in narodi ter med socialno revolucijo, narodno osvoboditvijo in globalnim protiimperialističnim bojem, ki se uteleša v njem, je bila namreč po njegovem tista platforma, ki je postavila temelje novi Jugoslaviji, njenemu kljubovanju Sovjetski zvezi in zunanji politiki neuvrščenosti. Nisem sicer prepričan, če je smiselno obravnavati partizansko gibanje kot docela moderen pojav zlitja ljudskih množic in revolucionarnih idej, se pa gotovo kaže strinjati s Kirnovim zoperstavljenjem delitvi na ljudski (revolucionarni) in narodnoosvobodilni boj. A po partizanskem prelomu se trdno politično delo šele začne. Razredni boj se ne konča in delovno ljudstvo s svojo avantgardo na čelu (partijo) se ne more prepustiti toku zgodovine, kot so si predstavljali predstavniki socialističnih oblasti. Prelom ostaja namreč nedovršen vse do takrat, ko njegovemu osmišljenju sledijo tudi materialne posledice. To pa je dolgotrajen proces, pri katerem je partijski prevzem državne oblasti pravzaprav strateška napaka, ki vodi v zatrtje revolucije in želje po spremembi sveta.
Na vprašanje, kje se je pojavil tisti črv, ki je začel od znotraj najedati jugoslovanski revolucionarni proces, je Kirn odgovarjal že leta 2010 v zborniku Postfordizem, ki ga je tudi sam uredil. Tedaj je glavno krivdo naprtil tržni reformi iz leta 1965 in reformi usmerjenega izobraževanja s konca sedemdesetih let, ki sta iz socialističnega samoupravljanja po njegovem ustvarili predhodnico zahodne managerske revolucije. Tudi v obsežni knjigi ostaja osredinjen na čas t. i. tržnega socializma (1965–1972), kjer v podporo svoji tezi o restavraciji tržne kapitalske logike iz 19. stoletja po literaturi povzema različne družbene in ekonomske procese, iz katerih je razvidna postopna vrnitev razrednih odnosov v jugoslovansko družbo. Glavna grča, na katero je naletelo partizansko prelamljanje, je tudi v tem primeru tržna reforma, ki je navzven dajala videz krepitve samoupravljanja. A ne za delavce, temveč za podjetja, ki so po novem lahko svobodneje razpolagala s svojim dohodkom. S tem ko je bilo izvrševanje ekonomskih odločitev ločeno od ideologije in demokracije, je začela na svoji moči pridobivati tehnokracija in si tako zagotovila mesto v prenovljeni družbeni pogodbi. Če je bila ta v izhodišču sklenjena med politično birokracijo in delavstvom, ko se je slednje odreklo dostopu v politični aparat v zameno za polno zaposlenost in materialne izboljšave, sta v času tržnega socializma novo družbeno pogodbo skupaj spisala birokracija in tehnokracija, delavci pa so bili vse bolj odrinjeni od informacij in vzvodov odločanja. Zapleteni mehanizmi samoupravljanja kot rezultat (Kardeljeve) vere, da bo že njihova legalna materija sama po sebi zadosten smerokaz na poti v komunizem, so bili pri tem le kulisa, za katero se je skrivalo, če ostanemo zvesti Marxovemu besednjaku, prilaščanje presežne vrednosti.
Sledenje althusserjevskemu strukturalizmu od Kirna terja, da iz svoje analize izpusti nekatere empirične študije, nastale v obdobju, ki ga obravnava. Npr. Bučarjevo knjigo Podjetje in družba (1972), kjer je malo za tem s pravne fakultete odstavljeni profesor pokazal na razhajanje med tehnokracijo in birokracijo, ki se je za doseganje svojih interesov v gospodarstvu največ posluževala delavskih svetov. Kakršnakoli so že bila razmerja znotraj vladajočega razreda »tehnobirokracije«, avtor pričujoče knjige prepričljivo dokazuje, da je najkrajši konec v poznem socializmu, sploh potem, ko je spričo zunanjega dolga v makroekonomskih instrumentih prevladala finančna logika, potegnil delavski razred, zlasti tisti najbolj odrinjen, na podeželju ali celo v emigraciji v zahodnih državah. Armada rezervnih delavcev, prisiljena v iskanje preživetvenih strategij (ne pozabimo, brezposelnost je v nekaterih delih Jugoslavije že v sedemdesetih letih dosegala tudi 20 odstotkov), potem postane topla greda za nacionalni obrat v drugi polovici osemdesetih let.
Od DPU do ZSMS in naprej
Da smo si na jasnem, Kirnova knjiga je vsaj toliko kot zgodovinska študija jugoslovanskega socializma priročnik za tiste, ki se lotevajo oz. se šele bodo lotevali novih družbenih prelomov. Je, kot pravi sam, potem ko v zaključku preskoči v današnji čas, »poskus odgovora, kako misliti in odmisliti prevlado diskurza krize, še več, kako se vrniti k materiji in tematikam po njihovi globoki krizi – ali celo historični presežnosti« in nato sklene, »zato današnje krize ne smemo obravnavati brez afirmacij preteklih prelomov, ki poskušajo ponovno odpreti obzorja nove družbe«. Kljub temu ali pa prav zaradi te avtorjeve pozicije, kakor je komu ljubše, ostaja znanstveno konsistentna. Ni mu treba skrbeti, kot izraža svoj dvom na nekem mestu, da bi si s strani althusserjevske pozicije prislužil oznako historicista. Obratno, če bi poleg del Petranovića, Bilandžića in Banaca iz osemdesetih let upošteval še kaj malo novejšega, bi lahko v svojo knjigo vnesel še kakšno zanimivo opombo, npr. o teoretsko relevantni jugoslovanski debati s skandinavskimi socialisti in socialdemokrati, ki je zaposlovala Kardelja, še preden so Brioni postali Jalta za tretji svet, ali o vlogi Svetozarja Vukmanovića – Tempa v zvezi s tisto hudičevo laissez-faire reformo. A tega mu kot zgodovinar ne zamerim. Njegova knjiga obuja pozabljene hardcore razredne analize realsocializma s strani Tribune in Časopisa za kritiko znanosti ter jih postavlja v okvir sodobnih teoretskih študij, pri tem pa se v dolgem loku izogiba populističnim razlagam o zaroti mednarodnih finančnih in drugih lobijev.
Ni kaj, s svojimi vpogledi, denimo v naravo odnosa med samoupravnim socializmom in korporativizmom, med filozofijo Praxisa in Kardeljevim človekom, ki si srečo ustvarja sam, ter v domet partijskega »liberalizma«, ki se večkrat (če sploh kaj) omenja kot edina rešitev za obstoj Jugoslavije, je kar pošteno pretresel ustaljene interpretacije zadnjih petindvajsetih let. Kako uspešno pa s Partizanskimi prelomi zdravi nove generacije partizanov »bolezni posta«, pa bomo še videli.
Objavljamo 16. poglavje iz romana Zbiralec svetov Ilije Trojanowa. Njegov protagonist je britanski raziskovalec, prevajalec, pisatelj, vojaški častnik, etnolog, lingvist, vohun, kartograf in diplomat Sir Richard Francis Burton, ena najbolj ekscentričnih figur 19. stoletja. Bil je prvi Evropejec, ki se je udeležil svetega romanja v Meko, preučeval je življenje in filozofijo indijskih brahmanov ter v celoti prevedel Tisoč ineno noč ter Kamasutro.
Naslanjajoča se kurtizana, 17. stol.
Noč bo pregnal z brco. Spodil zadnje more. Zunaj je neki osamljenec pljuval med škripajočimi koraki; kot da se mu mudi, da bo prvi naletel na zoro. Vrane so trgale preostanek tišine s hrapavimi kljuni. Stal je pri oknu in pritiskal čelo na žično mrežo. Nekdo je zakuril ogenj v pozdrav in za pripravo prvega čaja tistega dne. Vonj gnoja je vel od kadečih se njiv kot neumita roka. Zrak je bil hladen, za sled vlažen. Slišal je, kako Naukaram odpira vrata in odlaga pladenj. Natipal je čajnik, nalil črni čaj v skodelico in nakapljal vanj malo mleka. Ko je približal skodelico ustom, je opazil, kako se je zora priplazila v sobo. Kot da jo je sram, da je noč prebila nekje drugje. Užival je v toploti skodelice v roki, nato je začutil, kako mu pritiska prsi na hrbet. Na ta način ga je pozdravljala. Boš požirek čaja, jo je vprašal. Čeprav je vedel, da bo odklonila. Posteljo je lahko delil z njo, ne pa čajne skodelice. Nikoli ni jedla skupaj z njim. Živela sta na istem zemljišču, a je on moral jesti sam. Tako se spodobi, mu je rekla. Pozive in vabila je odklanjala, kakor je vselej odklanjala, da bi z njim prebila vso noč. Ko se zbudiš, bom spet tu. Obljubo je držala – in ohranjala razdaljo. Zahtevala je, nasprotno kot kurtizane, s katerimi je bil dotlej legel, naj ugasne vse luči, preden se je slekla. To je bil njen pogoj od vsega začetka. Upošteval je željo, imel jo je za izraz intimnosti. Prvikrat mu je mesec nežno pomagal. Imel je roke, samo da je gledal njeno kožo. Poskusil jo je poljubiti na usta, zaprla je usta. Vzburjalo ga je, da se mu je predajala, ne da bi se odprla. Bila je spretna, vešča kot druge kurtizane. Na nič mu ni bilo treba misliti, sprejemati nobenih odločitev, potrebe mu je izpolnjevala, preden je kaj rekel. Gledam jo pri delu, mu je šinilo skozi pokončno glavo, misel ga je streznila in njegov orgazem je bil zato pri rojstvu nem. Nato, oči še odprl ni spet, je takoj vstala, zaslišal je stopanje bosih, vse tišjih korakov. Ni se vrnila. Po nekaj takšnih nočeh je Naukarama seznanil z dejstvom, da se bo Kundalini vselila v bubukhano. Naukaram je bil vesel, odkrito vesel, se je zdelo Burtonu in ganilo ga je, da Naukarama tako skrbi, da mu bo dobro. Neke noči, kajti le ponoči je bilo dovolj hladno, da se je dalo zdržati kožo drugega človeka, jo je prijel za roko, ko je hotela vstati. Protestirala je. Nazaj moram, je rekla. Čisto malo, ostani še, prosim. Naslonila se je nazaj. Prižgal je leščerbo in jo odložil pod njenimi nezaupljivimi pogledi. Potegnil ji je stran sari, ki ji je prekrival telo, hotel si jo je ogledati, njeno kožo barve temnega dima. Vse na njej je hotel videti, a si je z roko takoj pokrila sram in z drugo neuspešno skušala zakriti prsi. Nazadnje se je, brezupno izročena njegovi radovednosti, zravnala in mu z obema rokama pokrila oči. Branil se je, kolikor malo se je le mogel, razširil je nožne prste in ona se je pričela smejati kakor voda, preden zavre. Objel jo je, še vedno slep, objel je njen smeh. Dobro se je začelo, si je mislil. Ko bi le vedel, ali je njej všeč z njim.
Ni mu je bilo lahko vprašati, nekaj dni je trajalo, preden je zbral dovolj korajže. Tebi mora biti všeč, gospod moj, je rekla zaskrbljeno. Saj mi je všeč. Potem sem srečna tudi jaz. Ni bil ton in tudi ne izraz na obrazu, nekaj drugega mu je sprožilo nezaupanje. Besede so se mu zdele vnaprej pripravljene. Naukarama bo moral vprašati. Ne direktno, seveda ne. Kak obraz bi naredil, če bi ga poklical med kopeljo, na primer: Izvedi, ali zadovoljujem Kundalini. Pravzaprav skoraj škoda, da si tega heca ni mogel privoščiti. Namesto tega se je skušal pritipati od namiga do namiga, z zakodiranim jezikom. Navkljub vsej Burtonovi previdnosti je bil Naukaram zgrožen. Občasno je reagiral nesorazmerno. Vihal nos kot kaka guvernanta. Ti si pa nekam kreposten zvodnik, mu je Burton že skoraj rekel. Sahib, kaj ste nezadovoljni z njo? Ne, niti najmanj. Rad bi le, da bi se Kundalini in jaz še bolje razumela. Kaj ne izpolnjuje vaših želja, sahib? Rad bi več izvedel o njenih željah, za to gre. Ni navada, da bi imela želje. Razumem, ne moreš mi pomagati. Kako da ne, sahib, zmeraj vam lahko pomagam, zmeraj.
Naslednjega večera je Kundalini izjavila z obotavljivim neodobravanjem, da se brije samo tam, kamor ga pogledajo vse ženske, in ne tam, kamor pogleda le ona. Priznajmo, bilo je protislovno. Morda ga je hadžaum zato hotel obriti v polsnu. Zdaj se bo moral pa sam. Nekega drugega dne, ležal je izpit na hrbtu, ona na rami ob njem, je lahkega jezika, šaljivo govorila o svoji stari mami, ki je razdelila moške v razne skupine, kot da so živali. In kam spadam jaz? Med zajce, je odgovorila. Ni zvenelo kot poklon. Katere so pa še druge kategorije? So še biki in žrebci. Ti so verjetno boljši? je vprašal. Ne, zajec ni pomanjkljivost, razen hitrega zajca. So tudi počasni? Odkimala je, pritrjevaje. Počasni in polhitri. Tudi pri bikih in žrebcih? Ja. Hitrost, kaj to pomeni? Čakaj, saj si predstavljam, gre za podaljševanje užitka? Ja, za to gre, da počakaš na žensko, na njen vrhunec. Ženska ima vrhunec? Burton je govoril prehitro, in nemudoma mu je bilo žal. Zgroženo ga je pogledala. In ti, je obotavljivo vprašal, si ga doživela, z nama? Prikimala je, zanikaje. Ker sem hitri zajec? Ja, pri meni traja. Kako dolgo? Odvisno od tega, ali ti čas leži na jeziku. Še nisi nikoli slišal za iškmak, umetnost upočasnjevanja vrhunca? Ne, gotovo ne. Poznam druge odlične umetnosti, umetnost lova na lisico, umetnost sabljanja, umetnost potiskanja kroglic po zeleni polsteni površini, umetnosti upočasnjevanja vrhunca, ne, te pa ne poznam. Pri nas je ne prakticirajo, pri nas en vrhunec drvi za drugim. Še nasmehnila se ni. Naučila te je bom, je rekla resnobno, ne da bi se ozirala na njegovo režanje. Če hočeš. In odgovoril je z resnobnostjo, v katero se je moral prisiliti: ja, rad bi doživel tvoj vrhunec. Hočem biti vzrok zanj. Dal ji je roko na ramo in si ogledoval kontrast. Zakaj si tako temnopolta? Obrnila se je k njemu in ga strogo pogledala, kot da ji je zastavil neumestno vprašanje. Nagnila se je nadenj, dokler je od same bližine ni mogel več videti. Ker sem se rodila na dan mlade lune, je šepnila. Oči so se ji kresale kakor ognjemet.
Ko sta naslednjič ležala skupaj, ona na njem, njegovo vzdihovanje je razkrivalo vihar, ki se je v njem pripravljal na izbruh, se je ustavila, se nehala premikati, mu položila roke na prsi in pričela govoriti, medtem ko je obsedela na njegovem utripajočem začudenju, govorila kompletne stavke, v domačnem tonu, ki je mimogrede pripovedoval in vendarle zahteval vso njegovo pozornost. Sunke je moral umiriti, da bi lahko sledil njenim besedam, ki so govorile o kobra-kurtizanah, katerih telesa so leta dolgo navajali na strup, najprej s kapljo, potem z več, količino so stopnjevali, dokler niso jemale po čajno žličko na dan. Nazadnje so bile v stanju, da so lahko popile poln kozarec strupa, ne da bi jim škodil. Toda njihov pot, slina, ljubezenski sokovi so bili tako strupeni, da je bil vsak, ki je z njimi spal, obsojen na smrt. Še kdor bi jim pobrisal solzo in si jo prinesel k ustom, bi umrl. Razumeš, poželenju so se smele predati samo, če so hotele kakega moškega umoriti. Nič drugega niso bile kot najete morilke v vladarjevi službi. Nikogar niso smele ljubiti. Zastrupile so vsakogar, ki se jih je dotaknil, vsakogar, ki jih je poljubil, ne glede na to, ali so ga prezirale ali ljubile. Si sploh moreš predstavljati njihovo nesrečo? Burton je negibno obležal na postelji, njegov ud trditev, ki jo je vzel nazaj. Praskala ga je po prsih. Zgodbe še ni konec, je rekla. Bil je pesnik, morda najbolj nadarjen v vsej deželi, ki se je zaljubil v eno teh kurtizan, samo da jo je zagledal, verjetno najlepšo žensko tistega časa. Ni bil kak neobrzdan, sanjav mladenič, ne, bil je izkušen mož, poznal je pravila dvora in zakone čustev. Dolgo časa se je trpinčil, bil je ves poln dvomov, ali naj ji izpove ljubezen. Ko se je ravno mukoma za to odločil, ga je nagovorila ona, na bregu Džamune. Želela je, naj jo poučuje sanskrt. Edinole to znanje ji manjka med umetnijami, ki pripadajo kurtizanam. Dobil je vladarjevo dovoljenje, da jo vsak dan uči. Kundalini se je nagnila naprej, z lasmi ga je božala po obrazu, nato se je spet zravnala, roke so izginile, začutil je, kako mu gre z nohti po notranjih straneh stegen. Dobro me poslušaj, je rekla. Kurtizana se je zaljubila v pesnika, postopno, skozi leta skupnega študija, tako počasi, kot se je nekoč navajala na strup. In nekega dne mu je izpovedala dvojno priznanje, priznanje svoje ljubezni in obenem še priznanje svoje smrtonosnosti. Pogosto premišljujem, kaj je pesnik čutil v tem trenutku, ko se je rojevala njuna obojestranska ljubezen, mrtvorojena. Ni se več odvrnil od nje. Sklenil je, da se bo združil z ljubljeno, tudi če bo samo enkrat samkrat. Razumeš, vzel je nase, da bo zlorabo, ki se je zgodila tej ženski, izravnal. Burton je vzdrgetal. In potem? To je tisto nenavadno, zgodba pozna nešteto inačic, le v enem so si vse enake: on umre, seveda; a v smrti so se njegove obrazne poteze zmehčale v blaženost, ki jo spoznajo samo tisti, ki so uzrli vhod v odrešitev. Kundalini se ga ni več dotikala, iztegnila se je ob njem in mu šla z nohtom kazalca čez omehčani ud. Tole, gospod moj, je bila umetnost upočasnjevanja vrhunca. Ko si boš opomogel od moje zgodbe, lahko spet začneva. Gledal jo je z novimi očmi. Rad bi ji dal poljub, ob katerem bi pozabil, kdo ona je in zakaj leži v tej sobi. Ni bil tak kot njen pesnik. Pri sebi je odkril strahopetnost, kjer je nikoli ne bi zaslutil.
Slabo mi je. V črevesju mi neprijetno poklja. Pogledujem skozi okno in zadržujem vetrove. Pred nevihto je pritisk nevarno nizek, zrak v avtomobilu zato zaudarja po glivičnih čevljih. Trebušni krči zavzemajo prostor, ki so ga prej naseljevala čustva. Rada bi se olajšala na vse tri znane načine. Telo je zopet poseglo vmes, da bi zadevo olajšalo, v resnici pa jo je dodatno zapletlo, kot to počnejo neuravnovešeni generali na predolgo odprtih frontah. Nespameten manever umika, toda – zdaj zdaj se bom vdala.
»Boris, bi lahko, prosim, ustavil na črpalki, na bruhanje mi gre, ne bom zdržala do doma.«
Zaskrbljeno me pogleda: »Pa saj si res čisto bleda. Zakaj mi nisi povedala prej?«
»Nisem te hotela obremenjevati. Mislila sem, da mi bo uspelo, da bom lahko zdržala. Je črpalka kje blizu?«
Z dlanjo napeto potegne skozi lase, smrka. Tako mi da vedeti, da bom morala še malo potrpeti. Olajšanja ni za vogalom. »Mogoče imava zadaj na sedežih kakšno vrečko. Če je sila, lahko bruhaš vanjo.«
Materinski register njegovega glasu: tudi oktava negovalk, porodničark, socialnih delavk. Čutim, kako se mi v goltanec zaleti vrela tekočina. Ne gre do konca, tako kot tudi jaz še ne zmorem iti do konca. Moj pogum in moje bruhanje, vse je del iste metafore.
»Joj, oprosti, to bo verjetno špinačna juha, zdela se mi je postana, pa raje nisem omenila.«
Stežka se zasučem in iz žepa za sedežem izbezam zmečkano plastično vrečko, jo razprem in vanjo vtaknem glavo. Opozori me, da glave ne smem potiskati pregloboko, navsezadnje nočeva, da bi še izgubila zavest. Pogladi me po laseh, najprej od zgoraj navzdol, nato potuje še od spodaj navzgor skozi lase, tik ob lasišču, čutim kovinski hlad konic njegovih krmežljavih, skorajda poroznih prstov. Mrzle, neprebujene dlani. Kepasta vrela pasta se preriva navzgor, mi zalije usta in se razlije v nos. Medtem ko drviva proti bencinski črpalki in njegova topa dlan počiva na korenu mojega vratu, se davim in goltam in bruham in pljuvam in hrkam in hočem proč od tu. Izčrpavam se v vrečko, on pa mi prigovarja, da bova kmalu na cilju, da bo kmalu bolje, da je očitno moralo ven, dobro, da je šlo hitro, srečo imam, da se nisem potila in ječala v čakanju. Čas v avtomobilu se zatohlo in smrdljivo ugreza naravnost v moje naročje. Naj naju cela posesa vase, to bi bilo mnogo lažje.
»Mila, boš okej? Te vznemirja tudi vožnja? Lahko ustavim na odstavnem pasu, samo povej mi.«
Odkimam mu. Oči ima široko razprte, celo vesele, potrebujem ga, si misli in mi s prosto desnico obriše usta, kot to počnejo matere. Robček si navijejo na prst in natančno potegnejo od kotička do kotička, po zgornji in po spodnji ustnici. Dlan mi pritisne ob čelo, pod mokre lase, da bi preveril temperaturo, vseskozi z očmi v prometu in s srcem pri meni, jaz pa vseskozi z očmi na njem in s srcem na cesti. Z glavo omahnem nazaj na naslonjalo in miže zavežem vrečko, ki se mi paca na stegnih.
»Jutri bom poklical v restavracijo in se pritožil,« je odločen.
»Ne, ni treba, sama sem si kriva, ker se nisem poslušala.«
Sama sem si kriva, ker se nisem poslušala. V trebuhu se mi znova zvrtinči, organizem me prehiteva. Namesto odgovornosti izbiram bolezen: glavobol, nespečnost, želodčno slabost. Dan za dnem se vračam v najino stanovanje in nos zarivam globoko v vzglavnik, ki je nekoč dišal po cvetličnem mehčalcu, zdaj pa zaudarja po hinavščini.
»Oprosti, da se je tako končalo, lahko bi imela lep večer.«
»Je že v redu, nič ne moreš za to. Jutri se boš bolje počutila. Jaz sem se vseeno imel lepo, dobro je, da sva si končno vzela čas drug za drugega. Ko prideva domov, te odnesem v posteljo. Ti naredim čaj. Se boš lahko stuširala? Osvežilo bi te.«
S prosto roko prime vrečko z izbljuvki in jo položi na tla med moje noge. Vozi in se sklanja, nevaren položaj. Lahko bi mu pomagala, vse to bi lahko storila sama, vendar mi ni mar. Udi mi od utrujenosti, od čakanja in prelaganja drevenijo. Ko sem prvič prispela sem, pred petimi leti, mi je gorela glava. Da bi lahko zdržala do naslednjega dne, sem se stuširala. Dan zatem sem znova stopila pod tuš, da sem lahko zdržala še malo. In tako do konca tedna, do konca meseca, naposled do konca leta. Pet let ga zapuščam in moja glava ne gori več, vse se je preselilo nekam dol, v trup. Moja koža je od silnega tuširanja suha in razdražena. Vem, da ne ve, kaj presnavljam, ko name kaplja voda in se po telesu maže svilnato milo, ve le, da učinkuje. Vidi, da me požene do nove etape, vidi, kako spokojno pripravljam omleto zanj in za otroka, vidi, v kakšnem bujnem veselju se pred nedeljskim izletom zbudim. Vidi, kako se osredotočeno prebijam med policami trgovine, kako si v suho in razdraženo kožo ljubeče vtiram negovalno kremo, vendar ne vidi, kako se spačim, ko me objame in poljubi in mi z rokami potuje po prsih, ne vidi, da vsakokrat, ko mi pripoveduje o svojem dnevu, v mislih odtavam daleč proč in se tolažim s spomini na tisto, česar sploh še nisem doživela. S spomini na moške, ki jih še nisem spoznala, ne vidi mi v drobovje, ne vidi, kako se otrokoma trudim prihraniti stisko in zato vztrajam v zgodbah nedeljskih izletov, dobrega seksa, srečnih nakupov. Ne ve, da si svoje življenje ogledujem, kot si ljubitelji umetnosti v majhnih privatnih galerijah ogledujejo razstavljena dela: vedo, da obstaja večja sila pripovedovanja, da obstajata večja lepota in pomen od tistega, kar je pred njimi.
Zazrem se v njegov profil. V obraz, ki je v petnajstih letih prešel z možatega na poteze dobrega strica, še najmanj zaradi gubave razmehčanosti. Pogleduje proti meni, skrbno in nevedno, zanj sem zgolj zastrupljena žena, žena, ki se mora okrepiti. Na moji desni valuje indiferentna pokrajina. Polja, lišaji in drevesa tečejo mimo in to je zares edino, kar mora steči mimo. Zavem se, da sem molčala dlje, kot se spodobi.
»Ja, Boris, doma mi boš naredil čaj.«
»Prav. Kakšnega pa hočeš? Nisem prepričan, ali imamo še kaj, razen črnega in zelenega.«
»Vseeno je, Boris, samo čaj bova spila.«
Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Agata Tomažič, že naslednji petek.
Če vam kaj od srca privoščimo, drage bralke in bralci, je to, da poletije preživite z dobro literaturo in ljubeznijo. Če ju imate, potem so skoraj vse druge stvari, ki bi vam jih lahko zaželeli, odveč. S to mislijo smo tudi pripravili današnji ZaPik. Globoko vdihnite in preberite, naj vam bo lepo.
Zvonovi pozimi
Czesłav Miłosz
Leto izdaje:
2008
Prevajalec:
Jana Unuk, Latarina Šalamun Biedrzycka, Tone Pretnar, Rozka Štefan, Lojze Krakar, Primož Čučnik in Agnieszka Bedkowska Kopczyk
