Za Beletrino založba niso samo knjige – ampak so tudi ljudje. Predvsem ljudje, ki imate radi dobre knjige in tisti, ki dobre knjige ustvarjajo; pišejo ali prevajajo. Zavedamo se, da naše delo tako brez enih kakor tudi brez drugih ne bi imelo smisla. Čeprav prvovrstna literatura ne potrebuje nagrad, smo vendarle veseli, ko naše avtorice in avtorji dobijo priznanje. V zadnjem letu smo izdali kar šest nagrajenih knjig, tako da se nam je zdelo, da odlikovanja – enega za drugim, dobivajo sami naši. Naše avtorice in avtorji, s katerimi je privilegij delati. Naše bralke in bralci, za katere vse to počnemo.
Zato bi se vam, vsem, ob knjižnem sejmu radi poklonili z akcijo Sami naši, ki vam z 20% popustom ponuja naša nagrajena dela zadnjega leta. Mednje sodijo:
Suzana Tratnik: Noben glas (nagrada za najboljšo zbirko kratkih zgodb – novo mesto)
Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa (booker)
Marguerite Yourcenar: Splet večnosti (Sovretova nagrada prevajalki Saši Jerele)
Ana Schnabl: Razvezani (nagrada knjižnega sejma za prvenec)
Ob nakupu katerega koli Beletrininega nagrajenega dela boste prejeli še posebno darilo. Po lastni izbiri lahko enega od Beletrininih klasikov domov vzamete BREZPLAČNO. Izbirate lahko med šestimi leposlovnimi in štirimi humanističnimi deli iz zbirke Koda.
#klasika
Franz Kafka: Amerika
Robert Walser: Jakob von Gunten
Virginia Woolf: Znamenje na steni
George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu
Agota Kristof: Trilogija
Alain Robbe-Grillet: Žaluzija
Giorgio Agamben: Čas, ki ostaja
Gilles Deluze: Kritika in klinika
Peter Sloterdijk: Kritika ciničnega uma
Roland Barthes: Užitek v tekstu
Torej: Ob nakupu naših nagrajenih knjig, gratis prejmete še eno od desetih temeljnih literarnih ali humanističnih del po izboru. Ker vrhunska sodobna literatura hodi z roko v roki s klasiko! Ker pri Beletrini verjamemo v oboje – nesmrtnost preteklega in moč sodobnega.
In še to: izbrana #klasika bo na sejmu znižana za 50%.
Dragi naši, pridružite se nam na knjižnem sejmu in naše najboljše odpeljite domov.
Dve ključni odliki zbirke kratkih zgodb Razvezani Ane Schnabl sta njena obseg in kompozicija: kratek obseg nam omogoča, da knjigo pogoltnemo na dah, s čimer se v našo zavest globoko vtisne smiselno zaporedje zgodb, ki gradijo tragično arhitektoniko dogajanja. Še zlasti, če to dogajanje motrimo skoz prizmo nenehnega boja med telesom in psiho (jezikom, mislimi, podobami).
Ta boj namreč ostro izpostavi že uvodna zgodba Trittico, kjer se protagonistkin notranji monolog, večno isti in neizprosno ubijalski, prekine šele na koncu, z dotikom lekarnarice: »Ko sežem po paketih, se čisto rahlo dotakne moje dlani, diskretno, kot bi bilo po nesreči, zdrznem se in dvignem glavo ter prvič vidim, da v njenih očeh ni odklanjanja, niti sledu tistega ti-si-grda-in-majhna-in-zato-se-poberi, temveč blagost. Nepričakovana tolažba, kar tam, sredi neoporečne lekarne, sredi mesta anonimnežev, sredi za večino pobruhanega sobotnega jutra.« Dotik protagonistko vrže iz ustaljenega miselnega tira: ustavi njen notranji film, stkan iz obsesivnih misli, film, v katerem je grda-in-majhna, prisili jo, da po dolgem času vztrajanja v lekarniški vrsti šele »prvič« (!) dvigne glavo in se zave realnosti – realnosti, ki povsem očitno ne ustreza njenemu filmu o sami sebi. Filmu, ki ga bo, kot sluti že sama, ponovno požegnal njen zdravnik – tisti, ki ji predpisuje antidepresive in ki bo »spet in spet ponavljal«, da gre tudi tu zgolj za še eno njeno projiciranje.
Navedeni odlomek je manifestni uvod v atmosfero zbirke, saj nam posreduje ključno idejo, da se pogubnim mislim, jeziku in njegovim manipulacijam, pa naj bodo te naše lastne ali pa naj prihajajo od zunaj, lahko upremo oziroma mu postavimo meje le s telesom. Seveda pa ni vse tako preprosto – če bi bilo, bi se zbirka lahko začela in končala kar z zgodbo Trittico.
Vrhunec te motivno-tematske dinamike, kjer nastopi tudi preobrat in se začne čedalje bolj svetlikati druga plat medalje, sta središčni zgodbi zbirke: Veliki voz in Edinec. Tudi v Velikem vozu gre za boj med telesom in jezikom oziroma mislimi, ki v večjem delu zgodbe terorizirajo življenje obeh protagonistov, mladega para zakajencev in faliranih študentov. A dogajanje se začne zapletati, ko se ona odloči, da bo začela skrbeti zase: da bo omejila zakajanje, si poiskala delo, se vrnila k študiju. Njen fant se ne pusti motiti, vztraja v svojem svetu, ki si ga je zgradil iz jezika in kjer mu je za silo udobno. Za usodni zasuk spet poskrbi telo: ko ona zanosi, ji on v paniki pred izgubo udobja velikovozovsko, se pravi dosledno in na videz logično argumentirano predstavi bojda edino vizijo izhoda (splav), ona pa mu najprej pritisne klofuto, nato pa ga postavi pred vrata. Nosečnost, ekvivalent dotika iz zgodbe Trittico, poskrbi za emancipacijo, za osvoboditev izpod nadvlade in terorja jezika, »sanjarjenja«, kot temu v zgodbi pravi on, in ki paru na začetku daje iluzijo svobode, svobode v smislu jaz-sem-nad-to-gnilo-družbo.
Zgodba Veliki voz se iznajdljivo prelije v zgodbo Edinec, ki je njeno genialno izpisano nasprotje, po mojem skromnem mnenju pa tudi kratkoprozni diamantek vobče.
V Edincu je izjava, ki napoveduje tragični iztek dogajanja, izrečena že zelo kmalu, in sicer gre za Janove besede poporodno izmučeni Mili: »Čestitam, ljuba.« Priznam, da če bi ta zgodba odpirala zbirko, če bi jo prebrala prvo, bi ob teh besedah knjigo vrgla v kót kot neavtentično, neprepričljivo in posiljeno, kar je, četudi gre za prvenec, skorajda neopravičljivo. A ker sem imela polovico knjige že za sabo, sem vedela, da pri Schnablovi ni naivnosti, in slutila, da se bo ta Janova neavtentičnost zagotovo izkazala za še kako avtentično – in prav zato usodno.
V Edincu imamo na eni strani izmozgano, nemočno telo porodnice, na drugi pa jezik, s katerim junaki – ne samo Jan, tudi babice, medicinske sestre in, nenazadnje, sama porodnica, Mila – morda nevede, najbrž nič-hudega-sluteč izvajajo nasilje nad njim. A s telesom v Razvezanih je tako kot z lepoto v romanu Idiot Dostojevskega: Miškin, glavni junak, nekje pravi, da bo »lepota rešila svet«, roman kot tak pa je živi dokaz za to, da je taista lepota včasih, v določenih situacijah, lahko tako usodno izpostavljena, tako nemočna, da sama kliče po odrešitvi. Lepoto je torej včasih treba reševati, a ne z jezikom, temveč z dotikom, z lepoto sámo. In natanko tako je s telesom v Edincu. A Jan, ki bi v tej igri življenja lahko odigral ključno vlogo, je izrisan do konca dosledno: brez najmanjšega zdrsa živi v svetu jezika, v svetu predstav o tem, kako naj bi življenje izgledalo, in je kljub vsemu »božanju po laseh« odtujen od telesa – od sfere telesa, od življenja v njem in skozenj.
V zgodbi ni omenjeno, da bi par bral priročnike za bodoče starše, in prav je tako, bilo bi namreč redundantno, saj junaka to demonstrirata z vsako gesto, izjavo, mislijo. Pripovedovalka Mila pravi takole: »Vozili smo se proti hiši, ki je bila na prišleka povsem pripravljena. Iz prostora, kjer bi se, ko bi shodil, gibal otrok, je Jan odstranil pohištvo z ostrimi robovi in vse težje predmete pritrdil ob stene. […] Na otroka je čakala lična soba, ki sva jo z Janom opremila skupaj, tedaj, ko so moje bojazni počivale v globoki inkubaciji, ko sem nad morebitno okužbo prevzetno zamahovala z dlanjo in vse klice pripisovala nosečnosti. Tik nad vrata sobe, ki bi jo zasedel šele po letu dni, sem obesila napis: Dobrodošel, Jasmin.«
Odlomek spet izpostavi binom telo –misli: junakinja telo ignorira, nad njegovimi opozorili »prevzetno zamahuje« (vse opozorilne znake »pripisuje nosečnosti«, kar je sicer prav, problem je v tem, da govorice nosečnosti, govorice telesa, ne jemlje resno), oba z Janom živita v svojem otrok-projektu, prihodnosti, mislih, novodobnem starševskem diskurzu, ki višek doseže z napisom, ki ga ona pribije nad vrata otroške sobe – in ki usodno spominja na napis nad vrati dantejevskega pekla: Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate.
Naj si na tem mestu dovolim krajšo asociativno zastranitev. Napetost v Edincu zelo spominja na napetost v filmu Izgnanstvo Andreja Zvjaginceva. V filmu gre prav tako za usoden prepad med dvema ontološkima sferama, v katerih živita oba zakonca – za prepad med vero in nevero, ki se izkaže za usodnega, za popolno nerazumevanje med zakoncema, ki pripelje do smrti žene in nerojenega otroka. V Edincu sta dinamika in njen izid precej podobna, razlika je le to, da se pri Zvjagincevu vse odvija na duhovni ravni (vera – nevera), na kar nas opozarjajo močne biblične reference, zato smo ob filmu, če pozabimo, da je ruski in ga po pomoti motrimo psihološko, skrajno razočarani, saj deluje neverodostojno, medtem ko se pisava Ane Schnabl giblje prav v psiholoških prostorjih: tu sta vse telo in psiha, duhovna dimenzija je izključena. To je tudi moj glavni in pravzaprav edini očitek zbirki Razvezani, ki pa je seveda subjektivne narave, vezan na moje bralske in drugačne preference (a vseeno: kakšna bi bila dinamika zgodb, če bi se med telo in psiho vmešal še duh? Morda pa na to odsotnost duha ne smemo gledati kot na pomanjkljivost, temveč kot na dodatno sporočilo, češ, takole se, gospoda bralci, godi s telesom, če je čisto sámo v boju s pisho?).
Jan živi v sferi jezika, na ravni »čestitam, ljuba«, Mila pa usodno niha med obema sferama, med tiranskimi mislimi, ki jo pehajo v pogubo, in telesom, telesom, ki tokrat – v nasprotju s prejšnjo zgodbo, kjer je, noseče, zmoglo osvobajajoči preboj – izčrpano, izpostavljeno svetu nemo čaka na odrešitev. Situacija, kjer bi se korak v to smer lahko zgodil, je nočna dogodivščina tik pred usodnim dejanjem: »Ko se na otrokove krike nisem odzivala in postelje nisem zapustila, se je Jan prebudil in me okrcal, podobno kot sem jaz pogosto okrcala njega, ko je smrčal. Vstala sem in se napotila do zibelke.«
Če bi bil Jan podoben lekarnarki iz Trittica, če bi vsaj za hip sestopil z velikovozovskega neba, bi v tem nočnem trenutku recimo vstal, brez besed (!) Mili prinesel otroka, ko bi se ta podojil, pa bi ga, spet brez komentarjev, odnesel nazaj v zibelko. In tako vsakič znova, vsakič, ko bi to zahtevalo telo – Mile in otroka. A Jan je, kot že rečeno, izrisan trmasto dosledno: ob otrokovem joku se le »prebudi in jo okrca« –kar ni nič drugega kot nočni ekvivalent dnevnega »čestitam, ljuba«. Milino telo se upre in Milo, skupaj z njeno psiho, prisili v odklop, v razvezo neodrešujoče zveze z realnostjo.
Piko na i te srhljive sage o zapostavljanju telesnosti pritisne zaključna zgodba zbirke, Ana, ki jo pripoveduje Anina sestra dvojčica – tista sestra, ki je bila vse življenje polna jeze in zavisti ob »zmagoslavjih njenega [Aninega] telesa«. Ana je bila lepša, hitrejša in duhovitejša od nje, prej je dobila menstruacijo, prej so ji zrasle prsi, ki so bile večje in lepše od sestrinih in, kar je najpomembnejše, ki jih je Ana »znala nositi«. Vse se je vrtelo okrog Ane. Tudi húdo. Ani se je namreč obraz kmalu »spodvihal v nesrečo«, in v zgodbi je tudi dokaj nedvoumno nakazano, da je bila vzrok tega – med drugim – zloraba.
Spet gre za telo, mlado in nedolžno, ki ne zmore odreševati, saj samo rabi rešitev, a je ne dobi: nekateri, med njimi tudi oče in mati, se od Ane umaknejo, druge, denimo njeno sestro-pripovedovalko, pa njeno propadanje celo radosti: »Spremembe sem doživljala kot nedolžno razkrajanje in se jih veselila.« Pripovedovalka, potopljena v svoj sebični svet, se učinkovito otepa usmiljenja do sestre in sploh vsakršnega stika z realnostjo: »Do ničesar se nisem prebila, svoje sestre nisem poznala, v zavisti in podmolkli privoščljivosti je nikoli nisem počlovečila.« Njeni notranji monologi, racionalizacije in manipulacije, tisti »čestitam, ljuba«, nazadnje, v bolnišnici, privzamejo obliko molka. Molk je orožje, ki ga pripovedovalka vzame v roke in se bori proti bližini Ane, tiste Ane, ki je umrla, ki se je izstradala, a ki jo je nekoč, še čisto na začetku, vabila k sebi, v svoj smeh, smeh, »ki ne potlači, temveč zaceli«, a se je ona, sestra-pripovedovalka, »vedno znova odločila ostati zunaj«.
Pisava Ane Schnabl je skopuška: bralcu ne nameni niti ene besede več, kot je treba. In picajzlasta: vsaka beseda je na mestu, ki ji pripada. Nobenega sprenevedanja. Nobenih iluzij. Čeprav gre za fikcijo, kjer bralci hočeš nočeš »ostajamo zunaj«, je njeno sporočilo, če hočemo, tudi za naš svet – prepričljivo, neizprosno – jasno: telo odrešuje, a če se zgodi, da je ono tisto, ki rabi odrešitev, ne smemo »ostati zunaj«. Moramo vstopiti. Česar – odtujeni od telesa, ignorantski do duha, sužnji psihe in jezika, ki sta vse prevečkrat le gola manipulacija – marsikdaj ne zmoremo.
POZOR: Na knjižnem sejmu, ki se začne naslednji teden, boste knjigo Ane Schnabl lahko kupili z 20% popustom – ob tem pa si za darilo (brezplačno!) izbrali še eno od desetih izbranih Beletrininih klasik.
Mesto razpisuje: Beletrina, zavod za založniško dejavnost, www.beletrina.si
O BELETRINI
Beletrina, ki je v letu 2016 obeležila 20-letnico svojega delovanja, nedvomno velja za eno večjih in pomembnejših slovenskih založb, ki s svojim izbranim domačim in prevodnim knjižnim programom, tako leposlovnim, kot esejističnim in humanističnim, ostaja eno osrednjih stičišč in izvirov literarnega življenja v Sloveniji in širši regiji. Beletrina poskrbi za izdajo več kot 50 naslovov letno v knjižnih zbirkah Beletrina, Koda in Posebne izdaje. Poleg založniške dejavnosti se ukvarjamo tudi z raznovrstnimi kulturnimi projekti (platforma Versopolis, Biblos – eKnjige na spletu, Živa coprnija, Mreža branj, Knjižno zrcalo, Izobraževanja za knjižničarje in knjigarnarje, itd.) ter organiziramo dva literarna festivala : Literature sveta – Fabula in Dneve poezije in vina. Letno tako pripravimo več kot 150 umetniških dogodkov v Sloveniji in tujini.
OPIS DELOVNEGA MESTA
Naloge:
– oblikovanje tiskanih promocijskih materialov (letakov, plakatov, zloženk, katalogov) in priprava na tisk,
– oblikovanje tiskanih oglasov,
– oblikovanje pasic,
– oblikovanje email vsebin,
– oblikovanje Facebook oglasov,
– snemanje, renderiranje in montiranje videov,
– oblikovanje celostnih podob za različne Beletrinine projekte in festivale,
– in druge naloge, ki jih bodo prinesli novi projekti in aktivnosti zavoda.
Programi, ki jih mora kandidatka/kandidat obvladati:
– Adobe Indesign
– Adobe Illustrator
– Adobe Photoshop
– Adobe After Effects ali Adobe Premiere
– Microsoft Office (word, excel)
KAJ PRIČAKUJEMO
• ustrezno izobrazbo srednješolske, visokošolske ali univerzitetne smeri (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Akademija za likovno umetnost, smer oblikovanje)
• dobre komunikacijske sposobnosti, hitro odzivnost, organiziranost,
• znanje angleškega jezika,
• portfolio.
KAJ NUDIMO
• redno sodelovanje v začetnem obsegu do 20 ur na teden,
• poskusno delo: 3 mesece.
Kandidati naj pošljejo portfolio, svojo kratko predstavitev in kontaktne podatke na naslov: info@zalozba.org
Rok za prijavo: 1. december 2017
Datum razgovora (nanj boste posebej povabljeni): 4. december 2017
Demonstracije za amnestijo političnih zapornikov v Barceloni, december 1917.
Odločitev katalonske vlade za zapor in izgnanstvo je bila najbolj iskrena in pristna odločitev, kar jih je sprejela katalonska politika od konca državljanske vojne. Da, šlo je za odločitev. Danes vemo dovolj o dogajanju neposredno pred in po razglasitvi republike 27. oktobra, da ni več dvoma: šlo je za osebno odločitev vsakega izmed članov vlade, v prepričanju, da je to edino dejanje, ki lahko prepreči prelivanje krvi. Kri mrtvih, ne le pretepenih, kot ob referendumu prvega oktobra.
I.
Nič tako dobro ne razloži omejitev katalonske politike kot ta odločitev. Puigdemontova vlada z razglasitvijo samostojnosti ni odlašala zato, ker bi tehtala, ali si lahko privošči uveljavitev 155. člena ustave, ali nemara zato, da bi izpogajala njegovo milejšo aplikacijo, kot so sugerirali mediji, ki že desetletja zakrivajo neravnovesje moči, ki katalonske politike postavlja pred nemogoče dileme. Ne, predsednik in njegova vlada so odlašali, ker so vedeli, da bo v primeru poskusa uveljavitve samostojnosti tekla kri. Tehtali so, ali bodo lahko sami – in z njimi katalonska družba – prenesli smrtne žrtve.
II.
Če bi se Generalitat [skupno ime za politične institucije katalonske samouprave, op. prev.] odločila uveljaviti Zakon o tranzitornosti, sprejet na začetku septembra, in skušala prevzeti nadzor nad ozemljem, vključno s kontrolo nad policijskimi enotami, bi lahko republiko zaščitili le tako, da bi ljudje množično odšli na ulice v obrambo svojih institucij – kot se je zgodilo v Litvi leta 1991. Edini vprašanji sta bili, ali bo španska država namesto gumijastih tokrat uporabila svinčene krogle in ali bo dokončno spustila z vajeti horde neofašistov, ki so v slabem mesecu med referendumom in razglasitvijo samostojnosti napadli in poškodovali več kot sto katalonskih državljanov, ob brezbrižnosti državnega tožilstva in madridskih medijev. Puigdemontova vlada je bila prepričana, da bi se zgodilo natanko to. Odziv Evropske unije je dal zeleno luč represiji in iz zgodovine protiterorističnega boja v Baskiji vemo, da je španska država pripravljena na najhujše oblike nasilja, vključno z umori in sistematičnim mučenjem. Zgledno tranzicijo v demokracijo so zaznamovali surova represija, ustreljeni demonstranti, ustrahovani disidenti, na stotine aretacij in neofašistično nasilje – a to se je dogajalo v periferijah, v Valenciji in Baskiji, daleč od pozornosti kulturne in medijske smetane hedonističnega Madrida, zato je utonilo v pozabo tako med Španci kot med tujimi analitiki. A ne med nami. Bodrilnim izjavam navkljub je bilo katalonskim politikom jasno, da je zgražanje evropske javnosti in padec na mednarodnih lestvicah človekovih pravic cena, ki jo je Španija pripravljena plačati za ohranitev ozemeljske celovitosti. Smrtne žrtve, ki bi jih šteli v desetinah in ne v stotinah ali tisočih, pa je nekaj, kar je špansko javno mnenje danes nedvomno pripravljeno sprejeti.
III.
Glavni politični spopad, ki se odvija v Španiji od začetka krize, je poskus države, da bi deželno samoupravo izpraznila vsebine in jo spremenila v agencijo za upravljanje z javnimi servisi in subvencioniranje folklornih posebnosti, podrejeno političnim smernicam centra. Država in njene klientele to razumejo kot boj za preživetje, kot edini način, kako preprečiti izvotlitev svoje oblasti pod pritiski Bruslja in ekonomskih silnic od zgoraj ter regij in civilne družbe od spodaj. Ta spopad se je začel že pred začetkom krize in je posledica okrepitve nacionalističnih elementov v državni upravi, sodstvu, represivnem aparatu, medijih in kulturi pod Aznarjevo vladavino. Ker španska levica nikoli ni razvila koherentne alternativne vizije ozemeljske ureditve in je nihala med federalističnimi sanjami periferij in jakobinsko tradicijo centra, je kadrovska injekcija svežega nacionalizma v paradržavne strukture zlahka sabotirala Zapaterove meglene vizije o »pluralni Španiji«. Okrepljena z razsodbami ustavnega in vrhovnega sodišča, iz katerih je razvidno, da so progresivne in konservativne struje sklenile sporazum na škodo regionalnih sil, ki niso zastopane v politični razdelitvi vpliva v sodstvu, je nacionalistična paradržava pričakala novo konservativno vlado, ki je izkoristila gospodarsko krizo in evropske varčevalne direktive za program pritajene, a radikalne recentralizacije. Preizkusni kamen te politike je Katalonija, zgodovinsko največja ovira za španski unitarizem. Odpor Katalonije je bil kriv za brodolom ustavne monarhije v 19. stoletju in prva diktatura, ki jo je izkusila Španija v prejšnjem stoletju, režim generala Prima de Rivere, je bila v prvi vrsti poskus zatrtja katalonskega separatizma in anarhizma – dveh sil s skupnim epicentrom v Barceloni, tedaj največji metropoli polotoka. To bil že tretji puč proti katalonski samoupravi v dvesto letih. Odtlej so sledili še trije. Šest v tristo letih. V povprečju eden na petdeset let. Dovolj, da si vsaka generacija zapomni, kdo je gospodar njene usode.
IV.
Brez grožnje nasilja ne moremo razumeti psihološkega okvira katalonske politike. Zavest, da na koncu sleherne politične igre, na koncu vseh pogajanj, na koncu vsakih volitev in razmerij moči stoji država s pištolo v roki, je podlaga katalonske politike zadnjih štirideset let. To je razlog za obstoj 8. člena ustave, ki oboroženim silam nalaga odgovornost za ohranitev ozemeljske celovitosti: eksplicitno izpostavljena grožnja, da ne bi kdo slučajno pozabil nanjo. Zato so člen napisali generali. Zato je Franco tik pred smrtjo svojemu nasledniku, kralju Juanu Carlosu, rekel, naj z državo stori, kar se mu zdi najbolje, a naj pod nobenim pogojem ne postavi pod vprašaj njene enotnosti (kot je slabo leto po abdikaciji razkril novinar, ki je obelodanil neobjavljeni izsek iz intervjuja z nekdanjim monarhom). Ozemeljska celovitost je bila Francov življenjski projekt. Bil je tudi pogoj, ki ga je Španija postavila za svojo modernizacijo, ki so jo najodločneje zahtevali prav v Barceloni, tedaj še njenem edinem ekonomskem motorju. Dejansko gre za zgodovinsko priznanje: Španija je enotna država, ker so kastiljske konservativne elite zmagale v državljanski vojni 1936–39 in v vseh vojnah na polotoku od 17. stoletja dalje. Katalonci nismo Španci, ker bi se tako odločili sami ali ker bi bili naši predniki privabljeni, kot pravi patriotska zgodbica, k skupnemu nacionalnemu projektu – Katalonci smo Španci zaradi vojske in policije. Zgodovinski doprinos oktobrskega referenduma je, da je to dokončno razkrinkal nam, našim sodržavljanom in svetovni javnosti. Španska oblast je zaslužna za razkritje dejstva, ki so se ga katalonski politiki sramovali in ga desetletja dolgo skrivali, ker je priča njihove šibkosti.
V.
Tranzicija je bila uveljavitev maksimalnega demokratičnega sistema, ki se ga je dalo zgraditi pod Damoklejevim mečem nasilja. To je tudi razlog, zakaj je katalonska avtonomistična politika močna, ko gre za brezzobo moralno ogorčenje, in šibka, ko gre za pogajanja. To je tudi razlog, zakaj so madridske in barcelonske elite uspešno sodelovale v večdesetletnem skupnem projektu, ki se mu reče nekaznovana korupcija. Senca, ki jo je grožnja nasilja metala na novorojeno demokracijo, je katalonsko prebivalstvo silila v podporo »nacionalnim« elitam, ki so skupaj s svojimi madridskimi pajdaši sesala javna sredstva in gospodarsko izkoriščala prebivalstvo. Katalonci so bili tako dolgo pripravljeni tolerirati disfunkcionalnost političnega sistema in dajati potuho »svojim« politikom, ker so ti znali izkoriščati šibkosti centra in izpogajati drobtine, včasih pa kar mastne kose pogače, z mize sil, ki so imele monopol nad legitimno rabo nasilja.
VI.
V trenutku, ko je pred petnajstimi leti katalonska politika skušala prekiniti s to prakso in se podati na pot reforme, ki bi omogočila prehod v normalno politično kulturo, ki ne bi zlorabljala nacionalnih čustev in strahov za malenkostne koncesije, je bilo zasejano seme sedanje krize. Menjava političnih elit, institucionaliziran odnos med državo in deželami, jasno zamejena sfera pristojnosti, ki omogoča preglednost in odgovornost, možnost za izvajanje lastnih politik, kjer neuspeha ni mogoče naprtiti Madridu, konec tlečega občutka jezikovne in kulturne ogroženosti, konec svetohlinske delitve med »nacionalnimi« in »podružničnimi« političnimi silami – skratka, konec tranzicije in vstop v politično visoko modernost. To je bil hvalevredni projekt prve levosredinske vlade, ki je prevzela v oblast v Kataloniji od padca druge republike. Projekt, ki ga je pred barcelonsko množico s frivolno širokoustnostjo podprl tedanji opozicijski voditelj Rodríguez Zapatero in ki ga je z naivnim optimizmom, značilnim za sredozemsko Evropo v času ekonomskega balončka, katalonska levosredinska koalicija ob pomoči nacionalistične opozicije skušala izpeljati med najhujšo kulturnobojno polarizacijo v zgodovini španske demokracije, je nasedel na čereh paradržave in po sedmih letih naporov pripeljal do znižanja ravni samouprave, ki je bila nato brez obrambe prepuščena krčenju v času krize. Politična katastrofa prvega reda, zlasti če upoštevamo titanske energije, ki jih je katalonska družba vložila v projekt in neprecedenčni politični konsenz okoli njega. A tokrat za blokado ni bilo mogoče kriviti Ljudske stranke ali katere druge konjunkturne sile. Na dlani je bilo, da je kriv politično-upravni, sodno-zakonodajni in medijsko-kulturni sistem, ki se mu reče Španija. Sistem, kjer je politična moč osredotočena v centru, ki z delitvijo koncesij in groženj, palice in korenčka, obvladuje družbeno in gospodarsko prožnejše periferije. Sprememba tega sistema na način, kot so želeli katalonski reformisti, ne bi nujno terjala odprave asimetrije moči – tudi v federalnih sistemih ima država pristojnosti, ki jih zvezne dežele nimajo, in mednje spada nadzor nad ključnimi instrumenti skupnega sobivanja –, terjala pa bi odpravo prikrite grožnje nasilja. Odnos, ki temelji na enakopravnosti, je namreč odnos brez grožnje nasilja. Vzpostavitve takega odnosa država nikoli ni dopustila, katalonske elite pa nanj niso bile pripravljene. Grožnja nasilja je kolonizirala njihove duše.
VII.
Nasilje je bilo neizrečeni okvir avtonomistične politike. Besednjak katalonske politične kulture pozna zgolj besede, s katerimi prevzemamo odgovornost za tuje nasilje in preprečujemo najhujše: provokacija, neodgovornost, infantilnost, utopičnost proti previdnosti, razumnosti, sporazumnosti in realizmu. Besednjak vsakogar, ki je podvržen premoči in potencialni surovosti drugega. V takšnem okviru je edina moralna odločitev, ki jo lahko sprejmejo posamezniki, ki se ukvarjajo s politiko, žrtvovanje. Gre za plemenito odločitev: pod grožnjo nasilja je edina morala prostovoljno izpostavitev nasilju. Toda ta okvir, to dialektiko nasilja in žrtve smo pomagali ohranjati vsi Katalonci, s svojimi glasovi, svojimi odpovedmi, svojim »realizmom«, svojimi znižanimi pričakovanji. Morda ne vsi, a sam gotovo sem, dolga leta. Zato je naš odpor zdaj tako žilav in trmoglav, eksistencialno tako intenziven, da je za mnogo naših evropskih in ameriških prijateljev težko razumljiv. V sebi ima nekaj terapevtskega in to terapevtskost se šele učimo premagovati. Naš boj za svobodo je premagovanje skušnjave mučeništva.
VIII.
Zaporniki in izgnanci so junaki katalonske politične kulture. Po Puigdemontovem umiku v Bruselj so po družabnih omrežjih zaokrožile fotografije nekega drugega bruseljskega eksila. V 20-ih letih prejšnjega stoletja je v belgijski prestolnici našel zatočišče prvi demokratično izvoljeni katalonski predsednik Francesc Macià. Po padcu vojaške diktature se je vrnil v Barcelono in razglasil Katalonsko republiko. Naslednji dan se ji je odpovedal v zameno za avtonomijo, ker se je, po lastnih besedah, hotel izogniti vojni. Avtonomija je trajala šest let z vmesno dvoletno prekinitvijo. Do vojne je vseeno prišlo. Njegov naslednik, Lluís Companys, je padel pod streli španskega strelskega voda. Macià in Companys sta bila ustanovitelja Katalonske republikanske levice, stranke, katere trenutni predsednik sedi v zaporu, obtožen istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil ustreljen Companys – upora. Od dvanajstih predsednikov, ki jih je imela Katalonija od delne obnove avtonomije leta 1914, jih je enajst izkusilo bodisi zapor bodisi sodni pregon zaradi političnih dejanj bodisi izgnanstvo ali vse troje. Zaporniki, preganjanci, izgnanci, usmrčeni – politično mučeništvo je povzetek vrednot, ki so oblikovale katalonsko politično kulturo in začrtale obzorja dovoljenih sanj.
IX.
Isti razlog, zaradi katerega so se katalonski ministri predali španskemu sodstvu, isti razlog, iz katerega so domnevali, da bo na ulicah tekla kri in da bodo za smrtne žrtve odgovorni sami, isti razlog, zaradi katerega so plačali ceno za morilsko represijo, ne da bi do nje dejansko prišlo, isti razlog, zaradi katerih je Španija vnovčila izkupiček strelov, ne da bi jih morala izstreliti, je botroval dejstvu, da se osamosvojitveni proces ni znal nedvoumno in neposredno izjasniti glede temeljnega problema okupacije Katalonije in perverznosti politične miselnosti, ki je ponotranjila vlogo žrtve. Trčil je ob skrajno mejo, ki jo omogoča besednjak katalonske politične miselnosti in je hkrati bistvo njene politične kulture: zapor ali eksil. To je konec igre in mučeništvo kot orodje njenega obnavljanja.
X.
Mučeništvo je na primer naštevanje, kolikokrat v zadnjih treh stoletjih je španska vojska bombardirala Barcelono, koliko letalskih napadov je utrpela katalonska prestolnica med državljansko vojno, kolikokrat je vojska vkorakala v mesto v zadnjem stoletju ali koliko katalonsko govorečih premierjev je imela Španija v tem obdobju. (Petkrat, sto osemnajst, šestkrat, nič). Očitek razgrajevalcev nacionalnih mitov, češ da so bile te invazije le redko posledica izrecno nacionalnih konfliktov, zgreši tarčo. Poanta je, da se je Španija konstituirala kot nacija v opoziciji do tega, kar dojema kot svoje sestavne dele, in da se je Katalonija konstituirala kot nacija v odporu do države, ki ima monopol nad legitimno rabo nasilja. Od tu dalje je glavni problem asimetrija moči, ki sloni na dejstvu, da ima ena od strani na razpolago dovolj nasilja za zatrtje druge, druga pa niti toliko, da zaščiti svoje vitalne interese.
XI.
Lahko obračamo, kakor hočemo, lahko se primemo za roke in zaplešemo okoli taborniškega ognja bratstva in sprave, a dokler to asimetrija ne bo odpravljena, bo španska enotnost temeljila na dialektiki hlapca in gospodarja, kakor jo je opisal Hegel. Hlapec ponotranji nasilje gospodarja in gospodar se razobliči v globokem, pervertiranem sovraštvu do samega sebe. Tu se skriva razlog za odnos španske levice, ki jo tuji opazovalci tako težko razumejo, za njeno cmeravo opravičevanje državnega nasilja in njeno popolno pomanjkanje solidarnosti do Katalonije, ki jo obtožujejo, da je uzurpirala vlogo žrtve, ki pripada njim in skupinam, v imenu katerih govorijo, in nikomur drugemu. Oziroma morda še skupinam, ki so jih nekoč zatirali, a so se iztrgale iz njihove nadoblasti. Španska levica si je naložila vso težo bremena izgubljenega imperija, ne da bi svoj aktivizem usmerila proti ostankom kolonialne miselnosti v oblastnem ustroju španske države in kulture, tako etablirane kot alternativne. Ne definira je mlačni reformizem, kot menijo nekateri njeni radikalni levičarski kritiki, temveč opravičevanje kulturnega kolonializma. Pooseblja gospodarjev nesamozavestni obraz, njegovo ranjeno dostojanstvo, ki pomiljuje samega sebe in objokuje dejstvo, da s hlapcem ne more vzpostaviti odnosa pristne medsebojne naklonjenosti, ki je mogoča le v enakosti.
XII.
Prvi cilj katalonske politike v času, ki je pred nami, je sprememba politične kulture. K temu lahko seveda pripomorejo članki in knjige in satire in plakati in pesmi, a doseže se lahko le prek politike same. Prvi korak je, da razločimo pojme. Tak pojem je solidarnost. O njej se veliko govori vse od prvih priprtij sredi oktobra, ki so odstranila še zadnji dvom, da smo priča vrnitvi v obdobje sistematičnega političnega preganjanja. Da bi solidarnost z našimi zaporniki in izgnanci – odrazi naše duše – lahko bila popolna in učinkovita in ne le globoka in topla, je nujno, da jih ne izkoriščamo v politične namene. Da ne prostituiramo njihovega žrtvovanja, da njihove odločitve ne izvotlimo v volilni propagandi, da se jih ne poslužujemo kot dokaza naše kolektivne čistosti. To bi bilo, kot da bi po ulicah nosili mumijo, ki smo jo okronali za cesarja svojih šibkosti. Ne smemo pozabiti, da bo vsaka odpoved, ki jo v prvem dejanju drame storimo, da bi se osvobodili diskurza žrtve, uporabljena kot klin, s katerim nas bodo pribili na mučeniški pranger v zadnjem prizoru zadnjega dejanja.
XIII.
Solidarnost s političnimi zaporniki pomeni, da jih spremljamo in zaščitimo njih in njihove družine, tako ekonomsko kot socialno. Predvsem pa pomeni, da jih osvobodimo in omogočimo, da bodo poslednji. Izkoriščanje njihovega mučeništva za malenkostne koncesije, za vrnitev na izhodišče, pomeni naslednje generacije bodočih politikov in dejavnih državljanov obsoditi na nove zapore, dobesedne in metaforične. Vztrajanje pri Katalonski republiki, kot na še neudejanjeni, a otipljivi zavezi za skupno prihodnost pomeni izstop iz igre z ognjem, ki zaznamuje katalonsko politično izkušnjo zadnjih stoletij. Zaprtje naših predstavnikov ne pomeni le zaprtja posameznikov – celotno deželo znova potiska v kletko strahu. Če bi pristali nanjo, bi svoje otroke obsodili na tkanje pajkove mreže zanikovanja in malenkostnosti.
XIV.
Osvoboditev političnih zapornikov pomeni zmago na poti v svobodo. Pomeni obrambo naših institucij. Njihova osvoboditev pomeni, da ne bomo več dovolili, da Španija uporablja nasilje, da bi nas podvrgla svoji volji. Boj za njihovo osvoboditev pomeni biti zares pacifist. Pacifizem ni odsotnost nasilja: je priznanje, da je nasprotnik nasilen, a je njegovo nasilje jalovo. Z njim ne more doseči več ničesar – začenši s kolonizacijo naših duš.
XV.
Svobodo si bomo izborili, ko bomo deinstitucionalizirali strah.
AirBeletrina tudi letos razpisuje tradicionalni natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 11. december 2017. Peterica finalistov bo o svoji uvrstitvi v veliki finale obveščena najkasneje 18. decembra 2017. 21. decembra 2017 se bodo vsi finalisti predstavili na zaključnem večeru, kjer bo tudi razglašen(a) avtor (avtorica) zmagovalne zgodbe. Večer se bo nadaljeval v tradicionalno Beletrinino prednovoletno zabavo.
Glavna nagrada je 300 evrov in objava na AirBeletrini. Žirija (uredništvo AirBeletrine) se lahko odloči za objavo več zgodb, ki bodo vse honorirane. Vsi finalisti bodo prejeli tudi knjižne nagrade.
Pravila igre: Vsak avtor ali avtorica sme sodelovati le z eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo natipkane na računalnik, v pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmakom 1.5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila vsem naštetim kriterijem, bodo žal izločena. Zgodbo, ki naj bo podpisana samo s šifro in ne z imenom in priimkom, v treh izvodih pošljite z navadno pošto na naslov: Beletrina, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana, s pripisom AIRBELETRININ NATEČAJ. Pošiljki priložite zaprto ovojnico, ki naj vsebuje vaše osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov. Tudi ta ovojnica naj bo opremljena z vašo šifro.
Žirijo sestavljajo člani uredništva AirBeletrine (Manca G. Renko, Aljoša Harlamov, Katja Perat in Matjaž Juren Zaza).
*Žirija si pridržuje pravico, da nagrade v primeru slabe letine ne podeli. To se še ni zgodilo, zato naj vas svarilo ne odvrne od pisanja.
Sedim na terasi svojega prijetnega stanovanja in pijem popoldansko kavo. Ob širih popoldne je sonce še vedno močno, zato se s hvaležnostjo zavedam sence velike palme, ki se bohoti nad mano in katere ogromni glineni lonec postaja premajhen za njeno velikost.
Konec oktobra prinaša v Kambodžo prijetno ohladitev na skromnih 30 stopinj in s samo 60-odstotno vlago. Življenje v tropih je lepo: poletje je večno in fancy kokosova voda je na voljo na vsakem koraku dobesedno za drobiž.
Ja, vse je lepo, hm, skoraj, dokler zjutraj ne poskušaš držati likalnika za lase v eni roki, z drugo pa uravnavaš klimatsko napravo in iščeš popolni balans med prijetnim hladom in temperaturo, ki te bo s svojimi drastičnimi odkloni najverjetneje spravila v posteljo z gripo, medtem pa se lepo nanešena maskara že topi in formira črne kolobarje pod očmi.
S terase se mi ponuja prelep pogled na Phnom Penh in njegov nedavno pridobljeni skyline. Steklene strehe nekaterih dokončanih, ekstra modernih stolpnic se mešajo s čudovitimi vrhovi lokalnih pagod. Časi, ko nobena stavba ni smela segati višje od najvišjega stolpa kraljeve palače, so minili, danes vse diši po kitajskem denarju in mesto je tako rekoč gradbišče. Gradijo večinoma luksuzna stanovanja, hotele in pisarne. Lepo, si misliš, vse dokler se ne spustiš nižje, v ulični vrvež bogatega in revnega, poslovnega, turističnega in provincialnega, ter se začneš spraševati, kdo bodo prebivalci teh naj high prostorov.
Ulice mesta so nora mešanica barv, vonjav, ljudi, ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega, pa prevoznih sredstev, ki segajo vse od lesenega vozička, ki ga nekdo poriva pred seboj, do koles, motorjev in neredkega ogromnega, dragega črnega džipa ali porscheja, ki hupa zmedenim uličnim prodajalcem, naj se vendar umaknejo. Na isti ulici lahko najdete družinsko “restavracijo”, kjer vam bodo hrano pripravili na majhnem kuhalniku na pločniku, prodajalca, ki vam bo iz svojega vozička prodal umetelno narezan ananas, francosko restavracijo, ki jo vodi kuhar, ki je svoj pariški bistro s petimi zvezdicami zamenjal za nahrbtnik in dogodivščine, in Salvatore Ferragamo butik, kjer balerinke stanejo 500 dolarjev.
Morda je ravno ta mešanica vseh ekstremov razlog, da imam to zmedeno, velikokrat tudi naporno državo tako zelo rada. V svoji težnji po razvoju vsakega prišleka radodarno obdaruje s priložnostmi in daje kreativnosti in inovativnosti prednost pred birokracijo. Spreminja se s svetlobno hitrostjo in včasih se zdi, da jo morda hitrost razvoja pelje v vprašljive smeri.
Vsi tujci, ki tukaj živijo že dolgo, vam bodo z veseljem povedali, da lahko s Kambodžo srečno sobivaš samo, če jo zapuščaš dovolj pogosto, in vsakič, ko jo, samo za mesec ali dva, moraš biti pripravljen, da se vračaš v spremenjeno mesto, z novo stolpnico, novo ameriško kavarno in novo trgovino z lepimi čeveljci. Samo voziček s sadjem bo še vedno na istem mestu in izza njega bo vabil enak nasmeh.
V Kambodžo sem se preselila pred več kot sedmimi leti. Pri dvaindvajsetih sta me na beneško letališče odpeljala ljuba starša. Mami v solzah, jaz v solzah, letališki uradnik skoraj v solzah, ker si pri vsej žalosti, ki ji je priča, ne upa reči, da so trije veliki kosi ročne prtljage in odeja (babičino darilo), v katero sem ovita, v nasprotju z vsemi pravili letalske družbe, za katero dela.
Načrt je bil sledeč: v Kambodžo grem za eno leto in poskrbela sem, da je bilo to jasno evidentirano tudi na moji pogodbi o zaposlitvi. Ambiciozna in naivna mladenka sem si mislila, da bom v enem letu izpolnila dano nalogo – pomagala postaviti AIESEC v Kambodži na noge, potem pa hop, nazaj v resnični svet.
Zakaj Kambodža, me je (upravičeno) vprašal skoraj vsakdo, ki sem ga v teh letih spoznala. Pravzaprav nisem nikoli izbrala Kambodže. Še več, Azijo bi pri svojih dvajsetih verjetno uvrstila na samo dno seznama celin, ki so me mikale. Kambodža je – pozor, sledi ultra klišejska fraza iz kakšnega poceni filma – izbrala mene. Moje mlado srce je kljub prelepemu življenju v zeleni Sloveniji, ljubeči družini in svetli prihodnosti čutilo, da je doma vse preveč varno, počasno in da se v širnem svetu skrivajo priložnosti in ljudje, ki mi bodo pomagali odkriti nove dimenzije lastnih sposobnosti, novo strast in svobodo. Želela sem si poti, ki ne bi bila že davno začrtana po nekih ustaljenih normah in kjer bi me spremljalo čim manj dobronamerno prežečih oči, ki bi moje korake po tej poti sodile. Izbrala sem priložnost in ta je po naključju vodila v Phnom Penh.
Selitev ni bila mačji kašelj. Izkazalo se je, da kljub temu, da sem pred tem prepotovala veliko držav in delala z ljudmi z vsega sveta, nisem imela pojma, kako se stvarem streže v popolnoma novi kulturi države v razvoju.
Pametovati o tehnikah menedžiranja, viziji in marketingu v konferenčni sobi v Rimu ali Singapurju ni enako, kot je tudi poseben izziv sedeti pred dvajsetletnimi Kmeri, ki srkajo vsako besedo, se jim pa veliko tega, kar pripovedujem in zapovedujem, zdi neumno in nelogično.
Pred mano so bili ambiciozni razvojni načrti organizacije, za katero sem delala, jaz pa nisem vedela niti, kje kupiti kruh in čokolado, niti, kaj piše na uličnem znaku in kako se sporazumeti z voznikom tuk tuka, ki trdi, da moja osnovna kmerščina ne zveni čisto nič kmersko, jaz pa v odgovor kričim, da ne pozna ulic svojega lastnega mesta, kar naj bi bila osnova njegovega poklica. S svojim tonom in besedami žalim njega osebno, njegovo kulturo in svoje prepričanje v lastno potrpežljivost in odprtost.
V prvih mesecih nisem bila nikoli zgolj dobro. Bila sem bodisi odlično, celo fenomenalno, ker sem ravnokar zaključila deal meseca v službi ali pa locirala trgovino, kjer prodajajo mineralno vodo in jogurt brez sladkorja. Spet druge dni sem bila popolnoma na dnu, ker so mi na ulici iz rok izpulili torbico, v njej pa denarnico z vsemi kreditnimi karticami, potnim listom in šminko s popolnim rdečim odtenkom. Kar naprej sem se spraševala, ali je to, kar počnem, prispevek k razvoju moje osebnosti in kariere ali pa popolna napaka. Vzponi in padci so bili ekstremni, kot je ekstremna Kambodža sama. Kljub vsemu pa sem že kmalu vedela, da bo moja kamboška pustolovščina daljša, kot sem sprva načrtovala, in veliko daljša, kot so si želeli vsi, ki me imajo doma radi.
V teh sedmih letih sem se skupaj z mestom spreminjala tudi jaz. Zamenjala sem šest stanovanj, tri dolžine las, prehajala iz faze, ko sem si sredi Azije želela samo dobrega sira in vina in vsega evropskega, do faze kupovanja vsakršnega okrasja, ki bi moje domovanje naredilo bolj azijsko. Odfrčala sem v skoraj vse države Azije, tam svetovala avstralskim podjetjem, kako lansirati “match-making” aplikacije v kulturah, kjer dejtanje ni nekaj, o čemer se javno razpravlja. Ali pa sem pripravljala komunikacijske strategije, ki bi mladce pripravile, da plačujejo za avtorsko glasbo, kljub temu da te države nimajo nikakršne zakonodaje, ki bi preprečevala piratstvo. Posvojila sem psa, se zaljubila v neverjetnega Francoza, odprla svoje malo, a uspešno podjetje in se na neki točki nehala počutiti krivo, da nimam pojma, kdaj se bom preselila nazaj v Evropo, ali pa da sem, in v Kambodži vedno bom, tujka.
Včasih me hipoma presune, da se kar naprej od nečesa in nekoga poslavljam. In da kar naprej nekoga in nekaj pogrešam. Na letališčih Evrope puščam svoje najbližje, čisti zrak, pločnike, po katerih lahko dejansko pešačiš, in dolga poletja ob Jadranu. Enak občutek izgube pa imam, ko zapuščam Phnom Penh. Potem pa se ustavim in svojim mislim spremenim smer: snidenja! Pravzaprav se lahko kar naprej veselim najbolj srčnih trenutkov snidenj, tesnih objemov, ki dišijo, ko srečni adrenalin sproži nepovezane besedne zveze, ki pa so ena sama toplina in neskončna željnost.
Včasih se mi je zdelo, da je življenje vedno izbira med dvema alternativama in da ena prelepa izkušnja nujno pomeni izgubo nečesa ljubega in bom v srcu vedno hrepenela po nečem, česar tukaj in zdaj ni. Potem pa sem (malo) odrasla in spoznala, da je ravno obratno in so me moje izbire pravzaprav naučile, da je svet zelo majhen in da ko sem v krajih in z ljudmi, ki mi pomenijo veliko, izkoristim vsako sekundo popolnega druženja in sožitja. In da si si lahko kar najbližje tudi, če nisi zares tam.
Oktobrsko petkovo popoldne na trgu je mirno. Pred stojnicami z izsušenimi borovnicami in porjavelimi lisičkami postopajo mladi in nevrotično tipkajo sporočilo tistemu, ki zamuja in ki ga čakajo. Ostareli in osamljeni možje v neskončnosti preostanka časa, ki ga imajo še na voljo, počasi ližejo modre in rumene sladolede. Sveče okrog turistične table ‘Turku-Åbo’ so ugasnile. Uvele sončnice in bele vrtnice so že davno pospravili jutranji smetarji. Dve ulici stran postavim kolo ob drevo, ne da bi ga zaklenila. Navadila sem se, da se tu kraje ne zgodijo, da lahko vsak vikend mirno pozabljam svoje reči, denarnico na šanku v baru, sončna očala na javnem stranišču, in da skozi gnečo ljudi med uličnim festivalom lahko hodim z odprto zadrgo nahrbtnika, iz katerega osvobojeno štrli prenosnik. Da se tujega ne jemlje, se tu ne spoštuje samo v materialnem smislu, pač pa tudi v simbolnem – v smislu posameznikovega intimnega prostora, pravice do tišine, pravice do življenja brez stresa in brez hektike.
Vsaj tako se je živelo do dne, ko se je v tej globalno priznani oazi miru in metafore sožitja pojavil Terorist. Le nekaj petkov prej je Terorist, ta mlad fant iz Maroka, sedel v drugi klopi v šoli blizu trga z borovnicami in osamljenimi možmi, s svinčnikom je udarjal po robu mize in skušal slediti jeziku, v katerem so drugi pripovedovali njegovo zgodbo. Tisto jutro, kot vsa jutra zadnji dve leti, ni vedel, kdaj se bo vrnil in kam se bo vrnil. Ni vedel, kje in kako je njegova družina, tudi zase ni bil prepričan, če ve, kako je. Kdo je bil, je moral pozabiti zato, da ve, kdo je. Sošolci so ga vprašali, če so dobro predstavili njegovo zgodbo. Rekel je, ‘joo, kiitos kaikille‘, ste, hvala vam. Potem je pospravil svinčnik v torbo in skupaj z ostalimi šel proti trgu. Tam je postal Terorist.
Z nožem je ranil in ubil nekaj mimoidočih, kar tako. Postal je medijsko ravno prav tragičen trenutek, z ravno dovolj nejasnostmi, da je ustvaril dovolj privlačno zgodbo in vzbudil pozornost. Vse skupaj je bilo tako surrealistično in magično-privlačno konfuzno, da se je – gledano v retrospektivi poročanja – v tistem trenutku lahko zgodilo vse ali nič. In tako so o tem dogodku pripovedovali tudi vsi tisti, ki so imeli to moč, da so jim drugi prisluhnili in predvsem – verjeli. Po krču, v katerega se je stisnil trg za nekaj dni, so povečan strah in pretirano opreznost v svoj prid hiteli izkoristiti pripadniki organizacije Finland First, finski patrioti, kot si sami rečejo. Mestu bodo vrnili mir in varnost. In odstranili bodo vse tiste, ki to preprečujejo. Odzovem se javnemu pozivu in se z rahlo nelagodnostjo tujke brez znanja njihovega jezika ustavim pred stojnico. Ponudijo mi kavo in cimetov zavitek, sladko-topli dobroti, s čimer sicer na hitro lahko kupiš skoraj vsakega Finca. Med glodanjem me njihov odposlanec prijazno in nevsiljeno informira o pomembnosti vrnitve Finske Fincem, ta intimni klepet pa precej moti njihov vodja, ki z zimprovizirano sestavljenega piedestala za mojim hrbtom na ves glas kriči v mikrofon. Nedvomno, strastno gori za svoje ideje in prek njegovega telesa lahko razumem vse, česar prek jezika ne morem. Nasproti, nekje na sredini trga, so v vrsti parkirana policijska vozila, za njimi pa pri ugaslih svečah še ena goreča množica, a vizualno popolnoma drugačna: v pisanih oblačilih in z mavričnimi zastavami so že v nizkem štartu za parado ponosa, ki se bo zgodila naslednji dan. Zahvalim se patriotom in mimo policistov stopim do mavrične množice. Finska je odprta za vse, ne le za Fince, mi v strastnem monologu mlad fant pomoli črnobelo kopijo svojega pamfleta.
Na obeh straneh sem poslušala, da bi slišala o njihovi skupni viziji dialoškosti in obojim sem predlagala, če bi za začetek umaknili policijsko patrolo, saj se skozi njihova vozila niti ne vidimo, kaj šele slišimo. Ta fizična manifestacija bi bila verjetno prva v nizu drugih, bolj kompleksnih približevanj in postopoma tudi medsebojnih razumevanj. Si upamo? Oboji so se na moj predlog odzvali anksiozno: ne da bi skrivali nelagodje, so me prvi nagnali, naj se odločim za eno ali drugo, oboje pač ni možno, saj je izključujoče. Drugi so bili samo sumničavi glede mojih namer in so me ignorirali. Če ne bi bila osamljena v tem razmišljanju, bi mogoče stala nekje na sredini, namesto policije, in se strastno drla v mikrofon, da je ekskluzivizem dolgoročno nekonstruktiven in da smo pa zdaj res že na točki, ko ne moremo več verjeti, da bodo policijske brigade v nedogled reševale naše nezmožnosti dialoga in da nas ne bo konec, če bomo vsi stopili s svojih robov. Razmišljam o Akhladu, ki mi je nedavno razlagal, kako ne želi pripadati, takoj ko se odločiš, da boš pripadal, začneš izključevati, mantram te njegove besede, a na tem trgu ne najdem prostora, da bi jih izrekla na glas. Še vedno zaljubljena v utopične ideje za-vedno-srečnega koeksistencializma, vendarle počasi odraščam v svoji kritičnosti in nejevoljno, a realistično dojemam, da so nekatere pozicije dejansko izključujoče, saj temeljijo na radikalizmu in fiksaciji in je zato nemogoče oblikovati ter gojiti dialog. Tako kot ekskluzivizem je zato tudi dialog lahko destruktiven in posledično vodi v frustracijo, jezo, odpor. Ker nobena od možnosti ni idealna, obstaja še tretja, morda najbolj priljubljena: tišina. Potlačevanje in načrtna amnezija se kratkoročno zdita legitimni preživetveni strategiji, dolgoročno pa sta se še vedno vrnili kot bumerang. Zaradi teh tišin se nam zdi, da moramo na novo premišljevati svoje trenutne socialne realnosti, čeprav se nam kronološko gledano ne dogaja nič dramatično novega ali drugačnega.
Nekaj dni po napadu smo tudi na univerzi začeli s predavanji. Ker v sklopu svojega predmeta študente pošiljam na teren, torej v življenje zunaj kampusa, so nekateri učiteljski kolegi postali zaskrbljeni. Ulice in ranljivi posamezniki, predvsem tisti, ki so žrtve izključevanja, marginalizacije in neposredne diskriminacije, so se spremenili v simbolne prostore terorizma in angažmaji z družbo, z lokalno skupnostjo, so zdaj za univerzo in predvsem za njen javni ugled postali preveč nevarni. Da se moramo na napad namesto predlaganega molka angažiramo odzvati že zato, ker smo šola za humani, sem še dodatno skušala argumentirati s tem, da si ne predstavljam, kako o socialni pravičnosti in (ne)enakosti sploh učiti samo v učilnici. Prav srečevanja z vsemi temi domnevnimi teroristi so ključna za kompleksno, nebinarno razumevanje teh fenomenov. Moj entuziazem in vzhičenost nad začetkom novega šolskega leta sta bila načeta, bila sem moralno pobita in kot pedagoginja v konfliktu sama s sabo in načeli t. i. ‘no-harm’ poučevanja. Poskušala sem kritično obvladovati svojo siceršnjo trdoglavost in spoštovati priporočila, predvsem tista, da naj bi vse skupaj čim hitreje pozabili, namesto da pogrevamo. A bolj ko sem premlevala to oklestenje kurikuluma, kjer bi študentom odvzela ‘teren’, bolj sem se bala, da bom s tem legitimizirala kulturo tišine in amnezije. Da bom s to tišino dodatno prispevala k ideji, da kakršna koli dialoškost ni možna. Da je treba nekatere dogodke aktivno nagovoriti in se o njih pogovarjati dlje od binarizmov in poenostavljanj. Da se ne smemo zadovoljiti s poročanjem in domnevami in površnimi sklepi. Da se te družbe ne da potisniti naprej. Nisem se mogla znebiti misli, da naš Terorist ni bil in ne sme ostati samo novičarski krik, po katerem bo spet vse potihnilo in bomo naše strahove, jezo, nelagodje zdravili s tišino. Naš Terorist je krik k temu, da se je zdaj bolj kot kdaj koli treba upirati potlačevanju, utišanju in odrivanju misli, da se s prihodom beguncev nič ni in ne bo spremenilo. Poudarjam, spregovoriti, ne govoriti, to pomeni iti dlje od senzacionalističnih predvidevanj, zapopadanja pomanjkljivih zgodb, viktimiziranja in paternaliziranja, kjer so pretekle tišine zapolnjene s priročnimi in dobro uležanimi izmišljotinami.
Naš Terorist ni vpil Alahu Akbar, kot so po že natiskanih novicah ugotavljali novinarji, in ne, tudi ISIS-ov odposlanec ni bil, brezveze. Je pa ta, za večino od nas na pol imaginarna islamistična organizacija komforten triler, ki ga gledamo, zato da nam ne bi bilo treba razmišljati o bolj kompleksnih fenomenih, v katerih smo se znašli. Da nam še naprej ni treba zares spregovoriti o tem, da je edina radikalna stvar v Evropi trenutno nujnost radikalnega prestrukturiranja življenja, kot ga poznamo. Že več čas begunske krize smo v resnici domačini, Evropejci, tisti, ki bežimo; bežimo pred nujnostjo sprememb lastnih vrednot in dnevnih rutin. Bežimo, čeprav v resnici ne moremo ubežati temu, da se bomo morali zdaj končno tudi mi – integrirati.
Informacije o fantu so potihnile. Skoraj nemogoče je izvedeti, kdo je ta fant in kaj se je zgodilo v tistem trenutku. O njem je ogromno zgodb. Njegovih zgodb je ogromno. Še vedno pa vsak dan srečam novega Terorista. Mlad fant, apatično zdolgočasen, ob toplih dneh še s kom poseda na bregu Aure, večinoma pa sam, osamljen preklaplja med Facebookom in WhatsAppom, kjer pač najde koga, s komer lahko komunicira v jeziku, v katerem se počuti doma. Kjer lahko izve, če so danes njegovi uspeli do štruce kruha, ne da bi eden iz družine za vedno obležal na cesti. V nasprotju z nami ti fantje ne potrebujejo neke radikalne militantne organizacije, da bi upravičevala njihove nepojasnljive napade. Dovolj so jim njihove zgodbe, ki jih večinoma neverbalno pripovedujejo skozi brezvoljo in apatijo med posedanjem na tem bregu. Bolečina in nedoumljiva izkušnja, ki jih je prisilila v beg, v dezerterstvo, normalizacija smrti bližnjih, očeta in mame, žene, hčerke, izbris vseh naučenih identitet, še posebej tiste o domnevni nezlomljivi, hrabri, herojski in pogumni moškosti, potem pa neskončna tišina in pokornost na migracijskih uradih, kjer njihova zgodba v večini ni dovolj prepričljiva, da bi si zaslužili plus. Nikakor ni treba na široko odpreti naših domov, ni jih treba z velikimi panoji v okorno evropeiziranih arabskih črkah čakati na postajah, jih trepljati, viktimizirati in paternalizirati. Dovolj je, da razumemo, da so za vsemi temi slikami enaki brezveznjaki, kot smo mi sami – tako povprečno vsakdanji, tako leni, tako preračunljivi, kot smo mi. Veseli vsakdanjih banalnih reči, od malenkostnih in nepomembnih pogovorov, do instagramiranja selfijev z novimi supergami. Vsi mi smo mali in šibki, a s podobnimi preživetvenimi strategijami. Večina od nas se ne in nikoli ne bi premaknila iz svojih mehkih in komfortnih domov – dokler nam ne grozijo, da nas bojo ubili.
Študente na koncu vendarle pošljem na teren. Povem jim, da dialoga ne moremo graditi v učilnici, da razumemo lahko edino, če se soočimo s tam zunaj. Prosim jih za manj besed, manj intelektualizacije in akademizacije problema, več akcije, več emocij, več izkustev. Razložim jim nujnost dialoga in kako ključno je, da nehamo pretvarjati, da smo lažno prijazni, odprti in tolerantni. Da moramo o vsem tem nehati molčati, paziti na namišljeno ustrezen in umirjen jezik, ker bi nas kriki lahko spravili v nevarnost. Nasprotno, vsi tisti, ki so kadarkoli molčali, so nas spravili v nevarnost. Tišina ne deluje. Čas je za krik, ne en mimo drugega, ampak drug z drugim. Naj bo glasen, a naj tudi traja.
Leta 1913 ali 1914 ali 1915, katerega dne, ni natanko znano, je ruski slikar poljskega rodu Kazimir Malevič vzel majhno platno: 79,5 krat 79,5 centimetra, ga ob robovih pobarval z belo, sredino pa na gosto popleskal s črno. To preprosto operacijo bi lahko izpeljal kateri koli otrok – resda otroci ne bi imeli potrpljenja, da tako veliko površino pobarvajo z eno samo barvo. Takšnemu delu bi bil kos kateri koli risar – in Malevič je v mladosti delal kot risar –, le da risarjev ne zanimajo tako enostavne geometrijske oblike. Podobno sliko bi lahko naredil duševni bolnik, pa je ni, in tudi če bi jo, ta skoraj zagotovo ne bi bila razstavljena ob pravem času na pravem kraju.
S to preprosto operacijo je Malevič postal avtor najznamenitejše, najskrivnostnejše in najgrozljivejše slike na svetu – Črnega kvadrata. Z enostavnim potegom čopiča je enkrat za vselej začrtal neprehodno ločnico, zaznamoval prepad med staro in novo umetnostjo, med človekom in njegovo senco, med vrtnico in krsto, med življenjem in smrtjo, med Bogom in Hudičem. Po svojih lastnih besedah je »vse speljal na nič«. Nič se je kdove zakaj izkazal za kvadratnega, in to preprosto odkritje je eden najstrašnejših dogodkov v vsej zgodovini umetnosti.
Malevič je tudi sam sprevidel, kaj je napravil. Kakšno leto, leto in pol pred tem pomembnim dogodkom se je s prijatelji in somišljeniki udeležil prvega vseruskega shoda futuristov – na dači, v prelepi severni pokrajini –, odločili so se, da napišejo opero Zmaga nad Soncem, in takoj, prav tam, na dači, so se tega tudi lotili. Malevič je opremljal sceno. Ena izmed dekoracij, črno-bela, ki je rabila za ozadje nekega dejanja, je po nečem spominjala na prihodnji, še ne rojeni kvadrat. To, kar se mu je takrat zlilo spod čopiča samo od sebe, brezumno in navdihnjeno, je kasneje v peterburškem ateljeju na lepem osmislil kot teoretični dosežek, končni, najvišji dosežek – odkritje tiste kritične, skrivnostne, iskane točke, po kateri, v zvezi s katero, za katero ni in ne more biti več ničesar. Ko je z rokami brskal po temi, je z genialno intuicijo umetnika, preroško prenikavostjo Stvarnika otipal prepovedan lik prepovedane barve – tako preprost, da so tisoči hodili mimo, ga prestopali, zavračali, ne da bi ga opazili … Vendar je treba priznati, da se je pred njim malokdo nameril »premagati Sonce«, malokdo si je drznil izzvati Kneza Teme. Malevič si je upal – in kot se za verodostojne pripovedi o kupčiji s Hudičem, pripovedi o hlepečih Faustih spodobi, se je Gospodar rade volje takoj prikazal ter slikarju prišepnil preprosto formulo nebiti.
Ob koncu istega leta 1915 – prva svetovna vojna se je že čisto razdivjala – je bilo zlovešče platno z drugimi vred pokazano na razstavi futuristov. Malevič je vsa dela razobesil po stenah na običajen način, Kvadratu pa je namenil posebno mesto. Na ohranjeni fotografiji se vidi, da je Črni kvadrat nameščen v kot, pod strop – tja in tako, kot se navadno obešajo ikone. Malo verjetno je, da Maleviču, ki si je bil domač z barvami, ni prišlo na misel, da se ta nadvse pomembni, sakralni kot imenuje »krasni«[1], pa čeprav »krasni« tu ne pomeni barve, ampak »lepoto«. Na sakralno mesto je zavestno obesil črno luknjo: svoje delo je poimenoval »ikona našega časa«. Namesto »rdečega« – črno (nobene barve), namesto obraza – vdrtina (nobene linije), namesto ikone, okna v nebo, v svetlobo, v večno življenje – mrak, klet, loputa v pekel, večna tema.
Aleksander Benua, Malevičev sodobnik, sam čudovit slikar in umetnostni kritik, je o sliki pisal: »Črni kvadrat v beli obrobi ni preprosta šala, ni preprost izziv, ni naključna epizodica iz hiše na Marsovem polju, temveč eden od aktov samopotrditve tistega počela, ki se imenuje gnusoba opustošenja in se ponaša s tem, da bo s prevzetnostjo, oholostjo, teptanjem vsega ljubečega in nežnega vse pogubilo.«
Mnogo poprej, septembra leta 1869, je Lev Tolstoj doživel neki čuden pretres, ki je zelo močno vplival na vse njegovo življenje in ki je bil, kot vse kaže, prelomen za njegov svetovni nazor. Dobre volje se je odpravil od doma, da bi sklenil pomembno in ugodno kupčijo: kupoval je novo posestvo. Vozili so se v kočiji, veselo klepetali. Padla je noč. »Zadremal sem, a se na lepem zbudil: nečesa me je postalo groza. (…) Nenadoma se mi je zazdelo, da se mi ni treba, da se nimam za kaj voziti tako daleč, da bom tukaj, v tujem kraju umrl. In prevzela me je tesnoba.« Popotniki so se odločili, da prenočijo v mestecu Arzamasu. »Nazadnje smo se pripeljali do neke hišice s stebrom. Hišica je bila bela, toda zazdela se mi je grozljivo žalostna. Tako da me je celo pograbila tesnoba. (…) Tam je bil kratek hodnik; od spanja pomečkan moški z madežem na licu – ta madež se mi je zazdel grozljiv – mi je pokazal sobo. Soba je bila mračna. Vstopil sem – postalo mi je še bolj tesnobno.
(…) Čisto pobeljena kvadratna sobica. Spomnim se, kako mučno mi je bilo, da je sobica prav kvadratna. Imela je eno okno, z rdečo zaveso. Vzel sem blazino in legel na divan. Ko sem se zdramil, ni bilo v sobi nikogar, bilo je temno. (…) Čutil sem, da nikakor ne bom mogel zaspati. Zakaj sem prišel sem? Kam se peljem? Pred čim, kam bežim? Bežim pred nečim grozljivim in ne morem zbežati. (…) Stopil sem na hodnik, hotel sem se odmakniti od tega, kar me je mučilo. Toda stopilo je za mano in vse pomračilo. Grabila me je prav takšna, še hujša groza. – Kakšne neumnosti so to, – sem si rekel. – Zakaj se žalostim, česa se bojim? – Mene, – je neslišno odgovarjal glas smrti. – Tukaj sem. (…) Že sem se ulegel, a brž ko sem legel, sem na lepem poskočil od groze. In tesnoba, tesnoba – prav takšna tesnoba, kakršno imaš pred bruhanjem, samo da duhovna. Grozljivo, strašno. Zdi se, da te je strah smrti, če pa se spomniš, pomisliš na življenje, te je strah umirajočega življenja. Življenje in smrt sta se nekako zlivala v eno. Nekaj mi je paralo dušo na kose in je ni moglo razparati. Še enkrat sem šel pogledat speče, še enkrat sem poskusil zaspati; še zmeraj ista groza – rdeča, bela, kvadratna. Nekaj se trga in se ne pretrga. Mučno mi je bilo, mučna suhost in hudobija, niti kaplje dobrote nisem čutil v sebi, samo enakomerno, spokojno sovraštvo do sebe in tega, kar me je ustvarilo.«
Ta znameniti in skrivnostni dogodek v pisateljevem življenju, ki ni bil kratko malo nenaden napad hude depresije, ampak nekakšno nepredvideno srečanje s smrtjo, z zlom, so kasneje poimenovali »arzamaška groza«. Rdeča, bela, kvadratna. Zveni kot opis ene od Malevičevih slik.
Lev Tolstoj, ki se mu je zgodil rdeče-beli kvadrat, dogodka nikakor ni mogel predvideti ali nadzorovati. Pojavilo se je pred njim, naskočilo ga je, in pod vplivom tega, kar se je zgodilo, se je Tolstoj – ne takoj, zato pa neizogibno – odrekel življenju, kakršnega je živel do takrat, odrekel se je družini, ljubezni, razumevanju bližnjih, temeljem sveta, ki ga je obdajal, odrekel se je umetnosti. »Resnica«, ki se mu je razodela, ga je pahnila v praznoto, v nič, v samouničenje. Ukvarjal se je z »duhovnim iskanjem«, a do konca življenja ni našel drugega kot peščico banalnosti – različico zgodnjega krščanstva, nič več. Njegovi privrženci so se prav tako umaknili iz sveta in prav tako niso prišli nikamor. Da namesto vodke piješ čaj, ne ješ mesa, obsojaš družinske vezi, da si sam šivaš škornje, in to slabo šivaš, šlampasto – to je pravzaprav ves rezultat duhovnega iskanja človeka, ki je šel skozi kvadrat. »Tukaj sem,« je neslišno zašepetal glas smrti, in življenje se je iztirilo. Še je trajal boj, še je bila spredaj Ana Karenina (avtor jo je neusmiljeno ubil, kaznoval za to, ker je hotela živeti), še je bilo spredaj nekaj literarnih umetnin, toda kvadrat je zmagal, pisatelj je izgnal iz sebe životvorno moč umetnosti, prešel na primitivne prilike, cenene pridige in ugasnil, še preden je telesno umrl. Svet je proti koncu presunil ne z umetniško močjo svojih poznih del, ampak z razmahom neponarejenih muk, z individualnostjo protesta, z javnim samobičanjem dotlej nezaslišanih razsežnosti.
Tudi Malevič ni pričakoval kvadrata, čeprav ga je iskal. V obdobju pred iznajdbo »suprematizma« (Malevičev izraz) je izpovedoval »alogizem«, poskus prehoda za meje zdrave pameti, izpovedoval je »boj z logizmom, naravnostjo, meščanskim smislom in predsodki«. Njegov klic je bil uslišan, prikazal se mu je kvadrat in ga posrkal vase. Slikar bi se bil lahko ponašal s slavo, ki mu jo je dala kupčija s Hudičem; in se tudi je ponašal. Ne vem, ali je on sam opazil dvoumnost, ki mu jo je prinesla ta slava. »Najznamenitejša slika umetnika« – potemtakem so druge njegove slike manj znamenite, ne tako pomembne, ne tako privlačne, z eno besedo, slabše. Prav zares, ob primerjavi s kvadratom vsa njegova dela nenavadno zbledijo. Naredil je ciklus slik na platnu z geometričnimi, zelo svetlimi kmeti, ki imajo namesto obrazov prazne ovale, nekakšna prozorna jajca brez zarodkov. Te barvite, dekorativne slike se zdijo kakor drobno, živahno vrvenje mavričastih barv, preden te še zadnjič zadrhtijo, se zmešajo v pisanem lijaku in odidejo na brezdanje dno Kvadrata. Slikal je krajine, rožnate, impresionistične, zelo običajne – takšne so slikali mnogi, in slikali so jih bolje. Proti koncu življenja se je skušal vrniti k figurativni umetnosti, in ta dela so videti tako čudna, kot je bilo to mogoče napovedati: ne ljudje, ampak balzamirana trupla, voščene lutke strmijo iz okvirov svojih oblek, ki kot da so izrezane iz svetlih krp, odrezkov »kmečkega« ciklusa. Kajpak, ko enkrat dosežeš vrh, pot vodi samo še navzdol. Ampak grozljivo je to, da je na vrhu – nič.
Umetnostni zgodovinarji o Maleviču pišejo z ljubeznijo: »Črni kvadrat je vsrkal vse dotlej obstoječe predstave o slikarstvu, zaprl je pot naturalistični imitaciji, navzoč je kot absolutna oblika in oznanja umetnost, v kateri svobodne oblike, naj so med sabo povezane ali ne, sestavljajo smisel slike.«
Res je, Kvadrat »zapira pot«, tudi samemu umetniku. Navzoč je »kot absolutna oblika« – tudi to je res, ampak to pomeni, da so v primerjavi z njim vse druge oblike odveč, te namreč že po svoji opredelitvi niso absolutne. »Oznanja umetnost…« – tole pa se je izkazalo za neresnično. Kvadrat oznanja konec umetnosti, oznanja, da je ta nemogoča in odveč, kvadrat je peč, v kateri umetnost zgoreva, žrelo, v katero umetnost izginja, kajti kvadrat je po besedah Benuaja, navedenih zgoraj, »eden od aktov samopotrditve tistega počela, ki se imenuje gnusoba opustošenja in se ponaša s tem, da bo s prevzetnostjo, oholostjo, teptanjem vsega ljubečega in nežnega vse pogubilo.«
Umetnik »predkvadratne« dobe se vse življenje uči svoje obrti, bojuje se z mrtvo, negibno, kaotično materijo in ji skuša vdihniti življenje; kot da bi razpihoval ogenj, kot da bi molil, skuša v kamnu prižgati svetlobo, postavlja se na prste, steguje vrat, da bi pokukal tja, kamor človeško oko ne seže. Njegov trud in molitve, njegovo dobrikanje včasih okrona uspeh; za kratek hip ali za dolg trenutek se »to« zgodi, »to« pride. Bog (angel, duh, muza, včasih demon) popusti, privoli, iz rok spusti tiste stvari, tista bežna čustva, tiste koščke nebeškega ognja – ne moremo jih poimenovati –, ki jih je hranil zase, za svoj čudežni, nam prikriti dom. Ko umetnik izprosi božansko darilo, ga prevzame trenutek nadvse ostre hvaležnosti, neponižane pohlevnosti, nesramotnega ponosa, trenutek posebnih, zelo svetlih in očiščujočih solz – vidnih ali nevidnih, trenutek katarze. »Ono« ga je preplavilo – »ono« prehaja kot val. Umetnik postane praznoveren. Srečanje hoče ponoviti, zaveda se, da si naslednjič morda ne bo izprosil božanske avdience, odpira duhovne oči, z globokim notranjim čutom razume, kaj natanko (pohlep, koristoljubje, samovšečnost, postavljaštvo) mu lahko zapre rajska vrata, notranji čut si prizadeva obrniti tako, da se pred svojimi angelskimi vodniki ne bi pregrešil, zaveda se, da je v najboljšem primeru le soavtor, pomočnik, čeprav – ljubljeni pomočnik, čeprav – okronani soavtor. Umetnik se zaveda, da duh veje, koder hoče in kakor hoče, zaveda se, da si on sam, umetnik, v svojem zemeljskem življenju z ničimer ni zaslužil tega, da duh izbere prav njega, če pa se je to že zgodilo, se je treba za čudež radostno zahvaliti.
Umetnik »pokvadratne« dobe, umetnik, ki je začel moliti kvadrat, ki je pogledal v črno luknjo in ni v grozi odskočil, ne verjame muzam in angelom; ima svoje, črne angele s kratkimi kovinskimi krili, pragmatične in samozadovoljne gospode, ki vedo, po čem je zemeljska slava in kako pograbiti njene najbolj nasitne, večslojne kose. Obrti ne potrebuješ, potrebuješ glavo; navdiha ne potrebuješ, potrebuješ račun. Ljudje imajo radi novosti – izmisli si kaj novega; ljudje so radi ogorčeni – treba jih je ogorčiti; ljudje so ravnodušni – treba jih je šokirati: suni jim pod nos kaj smrdljivega, žaljivega, priskutnega. Če udariš človeka s palico po hrbtu, se bo obrnil; in prav takrat mu moraš pljuniti v obraz, potem pa nujno vzeti za to denar, drugače to ni umetnost; in če bo ta začel ogorčeno vpiti, ga je treba razglasiti za idiota in pojasniti: umetnost je sporočilo o tem, da je umetnost umrla, ponavljajte za mano: umrla, umrla, umrla. Bog je umrl, Bog se nikoli ni rodil, Boga je treba poteptati, Bog vas sovraži, Bog je slep idiot, Bog je barantač, Bog je Hudič. Umetnost je umrla, vi – tudi, ha ha, plačajte denar, tule imate zanj kos dreka, to je nekaj pravega, nekaj temnega, gostega, tukajšnjega, trdno ga primite. Ni in nikoli ni bilo »ljubečega in nežnega«, ne svetlobe, ne poleta, ne svetline v oblakih, ne prebliska v temi, ne sanj, ne obljub. Življenje je smrt, smrt tukaj, takoj.
»Življenje in smrt sta se nekako zlivala v eno,« je v grozi zapisal Lev Tolstoj in od tistega trenutka pa do konca se je bojeval, kot se je mogel, kot je vedel in znal – titanski boj biblijskih razsežnosti. »In nekdo se je bojeval z Jakobom, dokler se ni dvignila jutranja zarja …« Grozljivo je opazovati boj genija s Hudičem: zdaj zmaguje eden, zdaj drugi … Smrt Ivana Iljiča je takšno bojišče, in težko je reči, kdo je zmagal. Tolstoj v tej pripovedi govori – govori, ponavlja, prepričuje, vbija nam v glavo –, da je življenje smrt. Ampak na koncu pripovedi se njegov umirajoči junak rodi v smrt kakor v novo življenje, osvobodi se, spreobrne, razsvetli, odide od nas nekam, kjer, kot se zdi, bo našel uteho. »Nova umetnost« pa se norčuje iz same ideje utehe, razsvetljenja, povzdignjenja – norčuje se in ponaša, pleše in slavi.
Pogovor o Bogu je bodisi tako neskončno zamotan, da se ga bojiš začeti, bodisi, nasprotno, zelo preprost: če hočeš, da bi Bog bil, potem je. Če nočeš, ga ni. Bog je vse, vštevši nas, za človeka pa je Bog – predvsem človek sam. Bog se nam ne vsiljuje – drugi ljudje nam vsiljujejo njegovo skaženo, lažno podobo – Bog kratko malo tiho, tako kot voda, čemi v nas. Kadar ga iščemo, iščemo sebe, kadar ga zanikujemo, zanikujemo sebe, kadar se iz njega norčujemo, se norčujemo iz sebe – izbiramo sami. Dehumanizacija in desakralizacija sta eno in isto.
»Desakralizacija« je geslo dvajsetega stoletja, geslo nevednežev, povprečnosti in nesposobnosti. To je odpustek, ki ga eni nesposobneži dajejo drugim, prepričujoč tretje, da tako tudi mora biti – vse mora biti nesmiselno, pritlehno (češ, demokratično in dostopno) ‒, da ima vsak pravico soditi o vsakomer, da že načelno ne more biti avtoritet, da je hierarhija vrednot nedostojna (saj smo vendar vsi enaki), da vrednost umetnosti določata samo povpraševanje in denar. Presenetljivo je, da »novosti« in modni škandali sploh niso novi in škandalozni: privrženci Kvadrata pa kot umetniške dosežke še kar ponujajo in ponujajo vsakršne telesne izločke in iz izločkov narejene izdelke, tako kot če bi Adam in Eva – eden z amnezijo in drugi z Alzheimerjevo boleznijo – drug drugega in svoje otroke prepričevala, da je človek glina, samo glina in nič drugega.
* * *
Kot »izvedenka za sodobno umetnost« sem članica enega ruskih skladov, ki jih finacirajo Američani. Ljudje nam prinašajo »umetniške projekte«, mi pa se moramo odločiti, ali naj odobrimo denar za izvedbo ali ne. Poleg mene v ekspertnem svetu delajo pravi strokovnjaki za »staro«, predkvadratno umetnost, pretanjeni poznavalci. Nihče med nami ne trpi kvadrata in »samopotrditve tistega počela, ki se imenuje gnusoba opustošenja«. Nam pa prinašajo projekte nove in nove gnusobe opustošenja, samo gnusobe in ničesar drugega. Denar, ki so nam ga dodelili, moramo porabiti, sicer bodo sklad zaprli. Ta pa hrani premnoge v naši revni državi. Trudimo se, če ne drugega, da bi ga dali tistim, ki so si izmislili najmanj zoprne in nesmiselne stvari. Lani smo ga dali slikarju, ki je vzdolž reke razstavil prazne okvirje; drugemu, ki je napisal veliko črko (besedo) »Jaz« z lepo senco; skupini ustvarjalcev, ki so organizirali akcijo za zbiranje pasjih iztrebkov po peterburških parkih. Letos – ženski, ki je s poštnimi znamkami oblepljala tlakovce ter jih pošiljala po ruskih mestih, in skupini, ki je v podmornici napravila lužo krvi: obiskovalci morajo hoditi čez to lužo in poslušati zgodbo o Abelardu in Heloizi, ki zveni v slušalkah. Po vsakem sestanku stopimo na cesto in molče kadimo, ne da bi si gledali v oči. Potem drug drugemu stisnemo roko in se v naglici hitro razidemo.
[1] Rus. »krasnyj ugol« – bogkov kot. Sicer pa pridevnik »krasnyj« pomeni bodisi rdeč bodisi lep. (Op. prev.)
Vsakdanja puhlica je, da ni takšne osamljenosti, kakršna je osamljenost človeka, ki se znajde sam v množici; romanopisci jo ponavljajo; patos je neizpodbiten; in zdaj, od primera gospodične V. naprej, sem tudi sama naposled pričela verjeti vanjo. Takšna zgodba, kakršna je njena in nje sestre – mar ni pomenljivo, da se pri pisanju o njiju nagonsko zdi, da eno ime zadošča za obe – človek bi dejansko lahko omenil ducat takšnih sester v eni sapi. Takšna zgodba je komajda mogoča kod drugod kot v Londonu. Na deželi bi bil tu še mesar ali pismonoša ali pastorjeva žena; v visoko omikanem mestu pa so omikanosti človeškega življenja zožene na najmanjši možni obseg. Mesar pusti meso v preddverju; pismonoša porine pismo v nabiralnik, pastorjeva žena pa slovi po tem, da zaluča pastirske poslanice skozi taisto pripravno režo: nimamo časa, ponavljajo vsi, da bi ga tratili. In tako, čeprav ostane meso nepoužito, pisma neprebrana, pastirske opazke pa neupoštevane, nihče ničesar ne ve; vse dokler ne napoči dan, ko ti vršilci nalog molče doženejo, da štev. 16 ali 23 ni treba več oskrbovati. Na svojih obhodih jo izpustijo, in uboga gospodična J. ali gospodična V. izpade iz gosto spletene verige človeškega življenja; izpuščena od vseh in za vekomaj.
Lahkota, s katero takšna usoda doleti človeka, daje slutiti, kako zelo nujno je, da se človek uveljavlja, če noče, da bi ga izpuščali; kako neki bo sicer spet kdaj prišel k življenju, če so mesar, pismonoša in policaj sklenili, da ga bodo prezrli? Strašna usoda je to; mislim, da bom pri priči prevrnila stol; zdaj vsaj podnajemnik pod menoj ve, da sem živa.
Toda če se vrnemo k skrivnostnemu primeru gospodične V., v katerem se v začetnici, da se razumemo, skriva tudi oseba gospodične Janet V.: komaj potrebno je cepiti eno črko na dva dela. Kakih petnajst let sta jadrali po Londonu; običajno ste nanju naleteli v določenih salonih ali slikarskih galerijah, in kadar ste rekli »gospodična V., kako ste?«, kakor da bi jo redno videvali slednji dan svojega življenja, je ona odgovorila »krasen dan, mar ne?« ali »kako slabo vreme imamo«, in vi ste se nato premaknili, ona pa se je zdela, kot da se je zlila s kakim foteljem ali predalnikom. Vsekakor pa niste več mislili nanjo, vse dokler se ob letu osorej morebiti ni oddelila od pohištva in so bile znova izrečene iste stvari.
Krvna vez – ali kar je že bila tekočina, ki se je pretakala po žilah gospodične V. – mi je namenila posebno usodo, da sem trčila vanjo – ali šla skoznjo ali jo razpršila v nič, kakor se že izrazimo – pogosteje od kogar koli drugega, dokler ni ta predstavica postala že skoraj navada. Noben sprejem ali koncert ali galerija se ni zdela do kraja popolna, če ni bila njegov del tudi dobro znana siva senca; in ko je, dolgo tega, prenehala strašiti na moji poti, sem megleno vedela, da nekaj manjka. Ne bom pretiravala in rekla, da sem vedela, da manjka ona; toda v rabi nevtralnega zaimka ni nobene neiskrenosti.
Tako sem se torej v neki natrpani sobi zalotila, da se z nezadovoljstvom brez imena oziram vseokrog; ne, zdelo se je, da so vsi tu – toda zagotovo je bilo nekaj odsotno na pohištvu ali zavesah – ali pa je nekdo morda snel grafiko z zidu?
Potlej pa sem zgodaj nekega jutra, ko sem se natanko ob zori prebujala, glasno zakričala Mary V. Mary V.!! Tistikrat je bilo prvič, o tem ne dvomim, da je kdo s takšno prepričanostjo zakričal njeno ime; v splošnem se je to namreč zdelo brezbarven epiteton, ki se ga je uporabljalo zgolj za to, da se zaokroži stavek. Vendar pa moj glas ni, kot sem napol pričakovala, priklical predme osebe ali videza gospodične V.: soba je ostala meglena. Ves ljubi dan mi je lastni krik odmeval v možganih; dokler se nisem prepričala, da bom na tem ali onem uličnem vogalu spet naletela nanjo kot običajno in jo gledala, kako izginja v daljavi, in bom zadovoljna. Vendar ni prišla; in mislim, da sem bila nezadovoljena. Vsekakor se mi je v glavi porodil čuden, fantastičen načrt, medtem ko sem ponoči budna ležala v postelji, sprva zgolj kaprica, ki je postopoma postala resna in vznemirljiva, da bom šla in osebno obiskala gospodično Mary V.
O, kako blazno in čudno in zabavno se je zdelo, zdaj ko sem se tega domislila – da bom izsledila senco, da bom videla, kje živi in ali živi, in se pogovorila z njo, kakor da je oseba, kakršne smo drugi!
Pomislite, kako bi bilo videti, če bi se z omnibusom odpeljali obiskat senco zvončnice v Kewski botanični vrt, kadar počiva sonce na pol poti nizdol neba!, ali če bi hoteli ujeti puhek regratove lučke! opolnoči na travniku v Surreyju. In vendar je bila to precej bolj fantastična odprava od teh, ki sem ju navedla; in medtem ko sem se oblačila, da bom krenila, sem se smejala in smejala ob misli, da so za mojo nalogo potrebne tako temeljite priprave. Škorenjci in klobuk za Mary V.! To se je zdelo neverjetno neskladno.
Končno sem dospela do stanovanja, kjer je živela, in ugotovila [z izveska], da dvoumno navaja – kot vsi mi – da je ona oboje, doma in zdoma. Pri njenih vratih, visoko zgoraj v najvišjem nadstropju zgradbe, sem potrkala in pozvonila in čakala in si vse natančno ogledovala; nihče ni prišel; in pričela sem se spraševati, ali sence lahko umrejo in kako se jih pokoplje; ko so se vrata počasi odprla in je za njimi stala služkinja. Mary V. je bila dva meseca bolna; umrla je včeraj zjutraj, natanko ob uri, ko sem zakričala njeno ime. Tako torej nikoli več ne bom srečala njene sence.
November je mesec knjižnega sejma. Pri Beletrini za vas pripravljamo posebno akcijo: ob nakupu katerekoli od naših nagrajenih knjig preteklega leta, ki bodo zbrane v paketu Sami naši!, si lahko eno od desetih izbranih #klasik izberete brezlpačno! Ena od njih bo tudi Virginia Woolf!
“Besede so tako majhne. Ne morejo pokazati trebuha mojega srca.” Rekla je: “Tam te nosim.” Rekla je: “Moj otrok.” (Yvonne Adhiambo Owuor, Dust)
Roman v Keniji rojene avtorice Yvonne Adhiambo Owuor Dust (Prah) me je, posebej ob samem koncu, ko nad puščavsko pokrajino preletava helikopter, s pomočjo katerega na roman in njegove like pogledamo s panoramske perspektive, spomnil na kolumno Mawuna Koutonina z naslovom 100 afriških mest, ki so jih uničili Evropejci (Silicon Africa, 2014). Koutonin se v maniri zahodnih turistov, ki obiščejo subsaharsko Afriko, sprašuje, zakaj v Afriki ni historičnih in recimo monumentalnih zgradb? Odgovor je preprost: ker so večino porušili Evropejci. Ostale so nam samo slike in opisi popotnikov, ki so kraje obiskali pred njihovim uničenjem. Koutonin v nadaljevanju piše o Timbuktuju v Zahodni Afriki, ki je bil v 14. stoletju petkrat večji od današnjega Londona, in je bil najbogatejše mesto na svetu. Potem o mestnih hišah v ašantskem glavnem mestu Kumasiju, ki so na začetku osemnajstega stoletja vsebovale kompleksna stranišča, pa o mavretanskih mestih, kot sta Chinguetti in Oudane, kjer se je med drugim našlo 3.450 srednjeveških rokopisov itd.
Kakšno zvezo ima vse to z romanom Prah, za katerega je Taiye Selasi v New York Timesu (2014) zapisala, da “bomo v njem našli celotno človeško izkušnjo – bolečo, krvavo, polno poželenja, polno ljubezni”? Roman je resda spisala vzhodnoafriška avtorica, ki danes sicer živi v Avstraliji, postavljen je v vzhodno in južno Afriko, vendar vsekakor ni samo branje za afrofile. V njem bomo naleteli na krvavo zgodovino, ki zariše lok od gibanja Mau Mau v zgodnjih petdesetih (prejšnjega stoletja) do političnega umora Toma Mboye, ter post Mbyjeve dobe, “ko nič ni bilo gotovo, niti upanje in so državljani drug z drugim govorili šepetaje, če sploh”, ter seveda nasilja po volitvah v Keniji leta 2007, ki je točka današnjosti, iz katere se upoveduje roman. Taiye Selasi je k svoji navdušeni recenziji pripisala še, da je to roman, predvidevam, da tudi zaradi njegove kompleksnosti, za knjigofile. “Ena najtežjih knjig, kar sem jih kdajkoli prebrala, vendar tudi ena najlepših,” je zapisala komentatorka na Amazanovi strani, s katero se moram strinjati.
Tisto, zaradi česar je roman tako dih jemajoč, ni to, da gre za klasično vojno zgodbo, ki na prefinjen način, celo tako zelo, da tihi – avtoričin – hehet zlahka spregledamo, tematizira tisto, kar se v današnji mediokriteti še vedno lepi na Afriko – lakoto, vojne itd., temveč za avtoričin liricizem. Yvonne Adhiambo Owuor v pahljačastem prepletu niza zgodbe družine Oganda: na prvih straneh ugledamo Mosesa Odidija, mladega, briljantnega inženirja, ki izdihne pred našimi očmi. Mosesova predsmrtna tožba uvede še druge like: najprej njegovo mlajšo sestro Arabel Ajany, nadarjeno slikarko, ki se je pravkar vrnila iz Brazilije, da bi pokopala svojega brata; Aggreja Nyipirja, njunega očeta, očitno nekoč služabnika britanskega uradnika Hugha Boltona, kasneje preprodajalca orožja. Boltonova vloga je malodane incestuozna – nanj se veže lik Isaihe Williama, ki v Kenijo prispe, da bi poiskal svojega domnevnega očeta, ter Akai Lokorijom, usodne lepotice, ki vse like na skrivnosten način poveže, bralcu pa zastavlja uganko.
Ta se med drugim poraja tudi iz tega, da liki, in ne glede na to, da je njihova toriščna točka Wuth Ogik, kraj na severu Kenije (ki ga kasneje požgejo), ves čas nekam potujejo in ves čas nekoga iščejo. Yvonne Adhiambo Owuor tako ustvari ne samo večperspektivno in večhistorično zavest, pač pa zarisuje tudi konkretno, fizično, geografsko pokrajino svoje dežele. Junaki zlahka prehajajo iz urbanega Nairobija v puščavsko pokrajino, iz angleščine v jezik kikuyju, s pomočjo spominskega aparata iz sfere živih v sfero mrtvih itd. Skupni imenovalec te kaotične mešanice je avtoričina tehnika; nanizani stavki so kratki, zadihani, naelektreni in v svoji ekstatičnosti raje povejo manj kot več. Bolj kot za deskripcijo gre za evokacijo ali, kot zapiše v romanu: “Zavita tišina ovije pokrajino. Nič se ne zdi stabilno, niti postarane akacije.” Za spodmik stalnosti je očitno kriva pokrajina, ki stalno dogoreva, poplavlja, zasipa, na trenutke tudi požira, najraje otroke, ki jih je nekoč davno izbruhala na plano.
Očitno moramo prikimati Taiye Selasi: roman Yvonne Adhiambo Owuor je fizičen izraz pokrajine, ki se v to prozo pretihotapi ne neslišen, vendar vseeno mogočen način: opisi oblakov, rožnatih večerov, peščenega vetra so tako intenzivni, da bi verjetno morali govoriti o pokrajini kot o liku. Prizor, kjer si Akai s kamnom razpara kožo na zapestju, da bi dala piti kri otroku, ki resda prisloni usta k njeni roki, vendar naslednji hip izdihne, izpoveduje ne toliko človekovo nemoč ali Akain kompleksen odnos do svojih otrok kot premoč narave. Reči, da se je avtorica z evokacijo pokrajinske fantastike manifestativno postavila proti zahodnemu intelektualizmu, bi bilo pretenciozno, pa vendarle je jasno, da imamo v tem tekstu opravka z emocijo. In spet, ne na tisti staroveški, patetičen način, pač pa tako, da junake, medtem ko jokajo, se dotikajo, kljubujejo, dojamemo kot pristne in predvsem prisotne v zdajšnjem trenutku. Ajany, ki skuša razrešiti skrivnostne okoliščine smrti svojega brata in zaradi katere roman izpade tudi kot počasno žalovanje za ljubljenim, tako niti ni treba biti lepa – Isaiah jo zagleda, ko ima pordele oči, je zabuhla, ima prepoten obraz, vendar se vseeno zaljubi vanjo.
Čeprav bi bilo Prah mogoče brati tudi kot ljubezensko zgodbo ali pa vsaj zgodbo o približevanju med Ajany in Isaiho, med Nyipirjem in Akai, med Boltonom in njegovo ženo, je to samo ena linija romana. Ta izrazito asociativna proza, ki mestoma deluje kot pesem, ali pa morda celo kot ep, ki se, tu zgolj špekuliram, naslanja na ustno pripovedništvo, ima nalogo odlikovanja tega, kako fluidna zna biti materija človeškega spomina. “Po Mboyi je bil kenijski uradni jezik: angleščina, kiswahili in tišina. Bil je tudi spomin,” pravi Nyipir, ki si je, ko je pokopaval trupla umorjenih in zmaličenih, vse v imenu nove nacije, skušal zapomniti obupane krike: “Povej moji ženi. / Mojemu bratu. / Hčeri. / Sinu. / Prijatelju. / Nekomu. / Povej mojim ljudem. / Da sem tu. / Povej jim, da si me videl.” Ker je vladala tišina, si je skušal zapomniti imena, čeprav jih ni nikoli glasno izrekel. Nekatere med njimi si je celo zapisal, naredil seznam, zgolj v primeru, če bi kdorkoli spraševal po njih. Toda ker nihče nikoli ni spraševal, se Nyipirju zazdi, kot da ti ljudje nikoli sploh niso bili rojeni.
Nacionalni diskurz, ki je v tej knjigi sproduciran na perfiden način, očitno temu romanu daje drugo, onstranliterarno noto, ki je zavezujoča. Avtorica preko svojih likov skuša podati kontekst državljanske vojne ali, kot je Yonne Adhiambo Owour nekje izjavila: “Želela sem razumeti nekaj o svoji deželi, tisti, ki ubije najboljše v sebi. Kakšen narod se prestraši velike domišljije?” Prah je torej vsekakor roman o Keniji, toda o mnogoobrazni Keniji, v kateri ni nedolžnih žrtev in absolutnih krivcev: Burtonova žena se je, čakajoč na večno odsotnega moža, spetljala s temnopoltim služabnikom, vizionarski genij Odidi je šel v posel s tatovi, Nyipir je pokopaval trupla nedolžnih, dokler se ni uprl in je sam postal žrtev itd. In na enak način kot v tej knjigi ni herojev, tudi ni stereotipnih likov. Ko Isaiah in Ajany ali pa Burton in Akai spita skupaj, ni govora o medrasni združitvi kenijske ženske in britanskega moškega, pač pa so vsi bolj ali manj “izgubljeni otroci, ki se držijo za roke in ki upajo, da bodo nekoč najdeni.”
Če torej v romanu ni zavojevalcev, odkriteljev, pa so po drugi strani njeni junaki neponovljivi sanjači, ki iščejo magično usedlino. Zanimivo je, da se v zvezi z Yvonne Adhiambo Owuor ne govori o magičnem realizmu, sploh, ker je v romanu zajeta tudi določena cikličnost. Petrus, Nyipirjev mučitelj v zaporu, je Nyipirju na primer rešil življenje, toda kasneje je bila Nyipirju s smrtjo njegovega edinega sina odvzeta prihodnost, s čimer je tudi roman sam vržen iz nekakšne totalitete. Vprašanje, ki se poraja, je, ali je bilo torej vse to trpljenje zaman? “Solze so dež. Zmočijo zemljo. Obnovijo življenje.” beremo v romanu. Bolj kot za prehajanje med fikcijskimi svetovi gre v romanu za jezikovno bukoliko, za katero pa je značilno, seveda v postkolonialni maniri, da znotraj sebe ustvari več središč in obrobij, ki so ves čas v navzkrižju; roman se tako nahaja v stanju permanentne fluidnosti, za junake – z vsem svojim dostojanstvom, s katerim edino še skušajo kljubovati naravi – pa se zdi, kot da nastopajo na odru življenja.
Čeprav je Koutoninova poanta glede obstoja afriških mest, ki so jih uničili evropski zavojevalci, precej smiselna, posebej, ko navaja knjige, kot na primer African Cities and Towns Before the European Conquest (Richard W. Hull, 1976), s čimer očitno skuša izpodbiti stereotipne predstave o Afričanih, ki so živeli še kako drugače kot na drevesih, pa vendarle se zdi, da je pozabil še na en aspekt. Tisto, česar v ašantskem kraljestvu na primer niso odnesli ali pa uničili evropski zavojevalci, so uničile puščavske nevihte ali pa je prekril prah, so odnesle vode itd., da so se mnoge palače in z njimi (tudi zasebne) knjižnice znašle pod zemljo. Pred leti, vozeč se v taksiju po ulicah Akre v Gani, sem nenadoma razumela, zakaj se moški in ženske v afriških mestih gibljejo tako počasi, navidez celo ležerno. Ne, ker bi s pladnjem pomaranč ali arašidov na glavi lovili ravnovesje ali pa ker bi bili, posebej moški, leni, pač pa, ker le tako lahko prihranijo energijo in kljubujejo popoldanski pripeki. Prav tako je Yvonne Adhiambo Owuor jezik in z njim junake svoje pripovedi, prilegla pokrajini, iz katere je izšla.
Glej, delo mi je vzelo življenje. Drugo za drugim mi je ukradlo družino, ljubezen, vse, kar mi je bilo drago.
Ah, še eno življenje, kdo mi bo dal še eno življenje, da mi ga spet ukrade delo in da zaradi njega še enkrat umrem?
Émile Zola
Paul Cézanne: Paul Alexis bere Émilu Zolaju, 1869-70
Da se na svetu živi različno, a hkrati podobno, je praktično samoumevno spoznanje; zanj ne potrebuješ diplome iz kulturne antropologije, pravzaprav je za tako mlatenje prazne slame dovolj že skedenj s televizorjem. Prihranite si zato buteljko vina, impresivne vtise o življenju v tujini dolgočasno prepuščam impresionistom – čeravno jim, zehanju navkljub, v večji meri prikimavam. Za ta privilegiran položaj ravnodušnosti do inozemstva in kritike potopisov imam precej (p)oseben razlog, ki začuda ni docela vezan na strah pred zatohlim zadahom. Imenujem ga, da otrdi kak filozofski ptič, imperativ, ali v jeziku normalnih ljudi: nujnost, obveza. Naj na kratko razjasnim tole meglo.
Študij filozofije je bil vedno ‘vreden’ le posmeha, saj vsi vemo, da z njim služi samo Slavoj, kar pa bi verjetno prav tako veljalo za antropologijo, če bi kdo sploh vedel, kaj to je. In vendar jima dolgujem svojo celotno življenjsko držo – z eno nogo sanjavo v oblakih in z drugo rahločutno na trdnih tleh. V svojem pragmatičnem pristopu se poskušam razlikovati od arhetipa, ki sicer (na študentskem radiu) zna konceptualizirati problem, a mu je ob popoldnevih prav malo mar, če je problem pravzaprav on sam; kajti filozofirati in živeti filozofsko sta dve povsem različni stvari. Drugo se mi zdi bolj bistveno in sprejemam, da je moj filozofski doseg, v tistem prvem, kvečjemu patetičen priročnik za samopomoč. Zato tudi nisem rad plaval s popularnim tokom psihoanalize, saj za-vedno staršev nimam za prav nič kriviti, in sem se raje posvečal logoterapiji, torej povsem stereotipnemu in nič manj impozantnemu iskanju smisla (filozofskega) življenja. Če se vam morda zdi to iskanje skrajno nepomembno, pač kaprica sitih in zdravih, vam prav nič ne zamerim, saj se tudi smisel, kot recimo zrak, na prvi pogled ne zdi pretirano znaten – dokler, seveda, ti ga ne začne kritično primanjkovati.
Podobno kot psihologi ne znajo brati vaših misli, vam tudi filozofi ne moremo odgovoriti na vprašanje človeškega kolektivnega smisla, če je ta kaj več kot le reprodukcija. Utemeljitelj logoterapije je moral za svoj odgovor leta trpeti v koncentracijskem taborišču, sam pa sem se v svojega zazrl v očeh otrok z ulic v indijskem New Delhiju, bistvo najine čisto nič podobne izkušnje pa je dandanes mogoče najti tudi v ličnih diagramih na slehernih družbenih omrežjih. Da bi bil to še eden teh že meni sitnih dobrodelnih apelov, bi terjalo več naivnosti, kot je premorem, in vendar je to del moje zgodbe, preko katerega ne morem. Žalost in beda (pa tudi moč, iznajdljivost in upanje), ki sem ju tedaj tam ugledal, me dnevno bolj večerita, počasi izpodrivata vse ljubljeno in ljubeče ter obsesivno postajata moj cel svet, eno in edino.
Od takrat v položaju fetusa vsak večer na tem ali onem koncu zemlje to spoznanje zanikam in cele noči sanjam, kako bi bil v mavričnem svetu krasen tesar in mož in oče, a ko se zbudim, se spet vrnem k svojemu prepričanju. Ta glas obveze, ki zmore v moji glavi preglasiti vse (in o katerem se bom nedvomno nekoč pogovoril s psihiatrom), je v svoji moralni pretencioznosti grozno sebičen – romantika spreminja v realista, filozofa v ekonomista, klic v poklic. Da pričujoče v 21. stoletju pišem v srednjeveškem gradu, medtem ko me s srebrno žlico streže butler, ker ne premorem Opekove ponižnosti ali Križnarjeve levjesrčnosti, je krasen primer tega. Moj dar je le skromen intelekt in zato sem moral stopiti na ramena velikanov, da ne le skušam videti dlje in širše, ampak predvsem, da dobro delam dobro. Iz tega, v lastnem oportunizmu priznavam, mi hkrati uspeva graditi kariero v edinem sektorju, ki se s tem sploh bavi, čeprav prepoln svojevrstnih zagat; a na svoje delo sem ponosen, kar je tudi pričakovan stranski produkt upoštevanja imperativa.
Vendar podobno kot v Zolajevi pesmi nimam dosti izbire o poteku svojega po-klica: ne le, ker bi ga morda rad opravljal, ampak ker ga preprosto moram; in v tej luknji tiči zajec prvega odstavka. Ta absolut mi je v zadnjih letih že ogromno odrekel: čas z družino, prijatelje, hobije, celo edino ljubezen – pa je noč še precej mlada. Kaj kmalu se dokončno spustim s slonokoščenega stolpa in pot od tu vodi v vojno, lakoto, revščino, skratka v vse tisto, za kar si nikoli ne bi odpustil, če ne bi vsaj poskusil preprečiti. Vem, da to loči človeka od Človeka, in zato si često zamerim, da še vedno dvomim in obžalujem ter imam v žepu povratne vozovnice, ker ne morem pozabiti ljubljanske pomladi. Da je v svetu toliko bolečine in jaz si še vedno drznem misliti na tako malo svoje. Da sem morda na koncu koncev vendarle bolj filozof, kot bi imel poguma filozofsko živeti.
Kako je torej takrat zgledal moj prvi stik z uradnimi mediji … Obstajali so Literatura, Nova revija, Sodobnost, Dialogi, Primorska srečanja … Za današnje pojme nepojmljiva pluralnost medijev, vsi s solidnimi nakladami in pozornimi bralci. Zgodbo Dolga in žalostna pesem (leta kasneje je močno predelana izšla v Norišnici pod naslovom Andaluzijski pes) sem poslal na Literaturo leta 1990 s spoštljivo prošnjo za kakšen konstruktiven feedback.
Z drhtečimi prsti sem odprl kuverto, ko mi je odpisal Andrej Blatnik. Človek, ki je dotlej objavil že tri knjige – in vse sem prebral. Napisal je:
Andrej, pozdravljen, zgodba je v redu in ob objavljena v 9. ali 10. št. Literature (tj. junija ali septembra). Minus ji je mogoče tu in tam kaka zastranitev (npr. vic o novorojenčku z ušesom), če te zanima moje mnenje. Sicer ima bolj izdelan feeling kot npr. »Začarani svet«, nemara ti te stvari bolj ležijo. OK?
Pustimo ob strani tisti Začarani svet; tisto zgodbo imam še zmeraj ohranjeno in je dober primer tega, da ekstremni nadrealizem res ni za začetnike. Ampak Dolga in žalostna pesem je bila toliko vredna, da mi je lastnoročno odpisal resen, objavljeni pisatelj!
Moj naslednji podvig je sledil, ker je moj prijatelj hodil s hčerko Nika Grafenauerja. Podtaknil sem mu dve svoji zgodbi, naj ju posreduje svojemu (kasneje nikoli uresničenemu) tastu. Popoln šok zame je bil, ko sem zares dobil na roko napisan odgovor od pesnika, o čigar umetninah sem sicer moral na faksu pisati seminarje:
Osnovna pripomba, ki jo imam, zadeva tektoniko vašega pripovedovanja – tisto, kar nakazujete zlasti na koncu Odprtin, se pravi nadizkustveno, iracionalno razsežnost človekovega doživljanja, bi morali implicitno vtkati v celo pripoved, s tem bi okrepili njeno metafizično nedoločenost, skrivnostnost, globino, s tem pa bi ji dali tudi večjo eksistencialno prostornino. … Iz tega sledi, da naj bo vaša pisava pomensko čim bolj gosta, lapidarna, brez gostobesednosti, h kateri ste zdaj nagnjeni zato, ker se še preveč gibljete na površini dogajanja, namesto da bi se bolj osredotočili na njegove notranje mehanizme … Sicer pa pišite, saj ste nadarjeni.
Zdelo se mi je dosti bolj sofisticirano od vsega, kar sem sam znal med študijem povedati o kakšni njegovi pesmi. V meni je vzbudilo spoštovanje do lastnega izdelka. In dejansko so mi potem v nadaljnjih nekaj letih v Literaturi in Novi reviji objavili nekaj zgodb, zaradi katerih sem se začenjal počutiti kot skoraj napol neke vrste od daleč nekaj kakor malone nekakšnega literata.
Oboje zgornje pa se mi zdi vredno omenjati predvsem zato, ker je danes za mano zdaj že kar nekaj mentoriranja delavnic kreativnega pisanja. Ta isti Blatnik me je dvajset let pozneje našuntal celo, da sem na Univerzi na Primorskem predaval na programu Uprizoritvene študije in kreativno pisanje, torej da naj bi jaz z uradno potrjeno docenturo učil, kako naj se piše.
Stvar je v tem: nimam pojma, kako naj se piše. Med mojimi »učenci« so bili v raznih časih celo dobri avtorji, na primer Vesna Lemaić, Jasmin B. Frelih, Anja Mugerli. Ampak iskreno dvomim, da sem komurkoli od njih kadarkoli kaj koristnega dal. Nimam pedagoškega erosa: vselej sem samo nekaj formaliziral. Poznam softver za izdelavo očrtov zgodbe; poznam Bahtina. Mislim pa, da nisem nikomur dal nič primerljivega tisti neskončno dragoceni spodbudi, ki jo je meni leta 1990 z nekaj kratkimi vrsticami s pozicije uredniške moči dal Andrej, ali ustrahujoči erudiciji, v katero je Niko zapakiral večno veljavno kritiko vsem mojim rokopisom: da sem, po domače, preveč nagnjen k nakladanju. Za moje pisanje je bilo glavno samo, da sem še naprej čutil strast in da je vse tisto moje pisarjenje o črncih iz džungle, vesoljcih s planeta Carbonyum, legendarnem bendu Paraliza in spopadih med Warriorsi in šminkerji počasi prišlo do faze, ko sta moj obstoj bili pripravljeni priznati celo dve glavni literarni reviji.
Verjetno vrhunski dosežek mojih ambicij takrat – po tistem je šlo dolga leta vse samo še navzdol – je bil telefonski klic Aleša Debeljaka. Takrat je bil član odbora Nove revije, pa še urednik literarnega programa Lojzeta Wieserja v Celovcu. V Novi reviji sem objavil že par zgodb, Aleš pa me je dejansko poklical, če imam kakšen work in progress, če bi lahko naredila iz tega kakšno zbirko.
Bil sem ekstatičen. To je bil človek, katerega Melanholične figure in Postmoderno sfingo, da ne govorim o Imenih smrti, se prebral s podčrtavanji. Dobro, iskreno: iz opazk drugih iz uredniškega odbora sem kmalu razbral, da ga je pri mojem pisanju pritegnilo predvsem, da se je več mojih zgodb dogajalo na tujih ozemljih, na primer Španije in Portugalske, kjer sem takrat rad križaril z Interrailom. V mojih tekstih je menda videl svetovljanstvo, ki naj bi ga pri avtorjih najnovejše generacije menda manjkalo. To moje svetovljanstvo je bilo, pošteno povedano, precej bedne, turistične sorte; še danes sem skrajno sumničav do zgodb slovenskih avtorjev, ki se dogajajo po eksotičnih lokacijah. (Z izjemo mojega novega romana, ki naj bi izšel še letos; ta bo kul.) Na žalost pa se je Aleš, še preden mi je zanj uspelo pripraviti ličen sveženj dotlej napisanih kratkih zgodb, skregal z Wieserjem in sporočil, da mi lahko v najboljšem primeru samo še napiše priporočilo za kakšnega drugega založnika.
Fak, če le ne bi tega rekel.
Zbirko kratkih tekstov, ki sem jo skompiliral na njegovo spodbudo, sem sprintal v dveh izvodih (pod naslovom Nedolžnost) in jo odnesel na dve založbi. Prva je bila Cankarjeva, kjer je takrat vladal Jaša Zlobec, druga Mihelač z Matevžem Kosom na uredniškem čelu.
Ko je bila Klara kakšnih pet let pozneje noseča in še nisva vedela spola, je predlagala za fanta ime Jaša, ker se ji je zdelo enostavno zvočno lepo. Bil sem odločno proti, ker sem rekel, da poznam enega zafukanega Jašo, ki se mi je zameril. Jaša Zlobec se je mojemu rokopisu nasmihal tako izrazito pokroviteljsko, da sem pozabil vse simpatije, ki sem ga imel do njega kot pesnika, boema, kolumnista in poslanca v skupščini. Šele ko sva sedem let kasneje pričakovala drugega otroka, sem bil pripravljen priznati, da jo to res lepo ime, zato je mojemu mulcu danes ime Jaša. Ampak to samo zato, ker sem nasmejano zavrnitev rokopisa s strani Jaše Zlobca uspešno prebolel.
Založba Mihelač je takrat veljala za ekstremno propulzivno in moderno, ker je prva tiskala paperbacke. Današnji mladi je verjetno ne poznajo, ker je zelo hitro propadla. Ko sem prvič v živo zagledal Matevža Kosa, se mi je zdel skrajno zajeban. Šele dvajset let pozneje sem ugotovil, da njegov ksiht ne pomeni, da te ne mara, ampak ima kamniti izraz na obrazu samo zato, ker mu je pač Bog takega dal. Ko sem omenil, da mi je Debeljak rekel, da bi napisal priporočilo, je rekel samo, da ni treba, ker bo zadevo že sam prebral. Ko sem prišel v pisarno naslednjič, je z enakim kamnitim izrazom samo rekel, da jih ta rokopis res ne zanima.
(Matevž, še danes sem ti hvaležen, ker si zavrnil objavo tistega sranja. Leta pozneje mi je Zdravko, ko je Cankarjeva pospravljala pisarne na Hribarjevem nabrežju, po pošti poslal nazaj rokopis, ki je ostal iz fonda Jaše Zlobca, s spremnim pripisom »Živela Nedolžnost!« Šele takrat sem videl, da je bila moja nedolžnost res boleča in neprijetna stvar za vse vpletene.)
Moj zadnji poskus je bil, da sem se pojavil pred vhodom v Mladinsko knjigo, kjer sem moral od vratarja poklicati urednika po telefonu. Javil se je Aleksander Zorn in rekel, da naj nikar ne hodim gor, ker ima rokopisov toliko, da nima časa, da bi bral še enega. Prišel nisem niti mimo vratarja. Mimogrede, tudi veliko romanov, nagrad ipd. kasneje je v Mladinski knjigi še zmeraj velik izziv priti do sestanka ali odziva na mejl. Odzivnost do avtorjev v tisti hiši menda nikoli ne bo v navadi.
Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj. Vmes je bil še en svetel trenutek: med študentskimi kulturnimi dnevi sem imel priliko brati na Filofaksu, kjer je bil med bralci tudi Šalamun. Imel sem pripravljeno zgodbo, ki se je začela z:
To zgodbo pišem zato, da bi bilo vsem jasno, da nisem jaz ubil Tomaža Šalamuna, pa sploh, da bo že enkrat konec zajebanih ugibanj in da bo jasno, kako je bilo vse skupaj v resnici.
Zgodba se je končala, češ da so našli Šalamuna križanega na Prešernovem trgu. Ko sem končal branje, sem si komaj drznil s pogledom ošvrkniti Tomaža, ki se je na tisti samo sebi lasten način nekako v zadregi, ampak ne nenaklonjeno nasmihal, približati se mu seveda še zdaleč nisem upal. Ko sva kasneje s Klaro sedela pri Lovcu in se je pisateljsko omizje bučno zabavalo nekaj miz stran, je Bogataj, ko sva vstala, pomahal in zavpil, če bi to zgodbo mogoče poslal na Literaturo, da jo objavijo. Zbral sem samozavest, da sem se mu nasmejal, potem pa mu kar izročil tisti tipkopis, ki sem ga imel v žepu.
Matej je tisti papir izgubil med popivanjem tistega večera in zgodba ni bila nikoli objavljena v tisti obliki. Kot Povest brez jezdeca je čez leta izšla v Norišnici, ampak takrat že v razširjeni, zašminkirani, praktično pokvarjeni obliki. V originalu je bila to tri kratke strani dolga hard zgodbica, končala je kot moj nabuhel poskus, da bi samega sebe jemal resno in tehtno.
In res, nehal sem. Za kar nekaj let. Pustil sem pisanje. Bližal sem se diplomi, dobil sem v redu delo na prevajalski agenciji. Zaradi njega se mi ni ljubilo niti diplomirati, še manj pa pisati. Takrat je bilo v prevajanju še kar veliko denarja; žurali smo. Prevajal sem dokumente za registracijo Plivinih zdravil (evo, moja srednješolska kemijska izobrazba!) in kmetijske predpise Evropske unije; iz tega zaslužka sem lahko vsak dan pil samo guinnessa, zraven pa še varčeval za tisto, kar se je kasneje spremenilo v najino prvo lastniško stanovanje v Fužinah (ja, prevajalski honorarji so se do danes spremenili, avtorski pa še bolj). Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo. Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal.
(oče je znal povedati, da je tudi stric zapustil državo na tovornjaku, na tovornjaku polnem jabolk. po mnogih peripetijah mu je končno le uspelo priti v ameriko, od koder je pošiljal razglednice in fotografije. čeprav z robustnimi rokami neobritega delavca v zmečkani srajci, se je kazal ob luksuznih avtomobilih, v sobanah, kako igra klavir, piše nekaj na veliki mahagonijevi pisalni mizi ali s kozarcem viskija v roki. na tleh so bile mehke bele preproge, ogromni usnjeni kavči in naslanjači, v ozadju pa so se videli nebotičniki in kos popolnoma modrega neba.
po revoluciji se ni vrnil. nekateri so rekli, da je vohun in se ne more, drugi pa, da se je odtujil in mu je vseeno za sorodnike. je pa poslal paket z videorekorderjem in kasetami filmov z versko vsebino. videti je bilo, da je na zahodu našel Boga ali – kot je znal povedati oče le nam in le po nekaj kozarcih – »prišel je v ameriko, reven kot cerkvena miš, in ker se niti tam ne cedita med in mleko in ti nihče ničesar ne da zastonj, se je moral pridružiti ponovno rojenim, amerika jih je polna, in samo čakajo na to, da postaneš eden od njih, potem pa ti takoj pomagajo. glejte, zgradili so celo hišo za reveže s konca vasi!«)
ob poletnih popoldnevih
ko je bilo prevroče za pobiranje fižola
ko na nacionalki ni bilo ničesar zanimivega
sem vstavil kaseto od strica
recimo the ten commandments s charltonom hestonom
po domačem brnenju sem pritisnil play
mlad mojzes odkrije da ni egipčanski plemič
temveč sin hebrejskega sužnja
(»son of hebrew slave«)
nekaj časa tava po puščavi
najde boga
a se vrne da bi odrešil svoje
bradat z dolgo grivo in iskro v očeh
(rad bi verjel da jo je imel tudi stric
ko je prispel v ameriko)
in ravno ko je na tem da s palico
loči vode rdečega morja
nas je poklicala mama da pridemo
luščit pobran fižol
pritisnil sem pavzo
brnenje se je nadaljevalo
slišal sem ga lahko z verande
roke so luščile
tovornjak z jabolki je odpeljal
iz dežele sužnjev ki na poljih pobirajo fižol
nas bo spravil
bradati stric v pomečkani srajci
a z iskro v očeh
Ștefan Ivas se je rodil leta 1983 v Leordi, v Romuniji. Ukvarja se s klasičnimi jeziki in poučuje na Univerzi »Alexandru Ioan Cuza« v Iașiu. Leta 2014 je pri založbi Max Blecher izšel njegov pesniški prvenec mila schimbă gustul cărnii (milost spremeni okus mesa). Leta 2015 je prejel državno nagrado »Mihai Eminescu« in nagrado za pesniški prvenec revije Accente. Prevedla in spremno besedilo napisala Leonard Ciocan in Klemen Lah.
Sv. Hieronim, zavetnik prevajalcev (Caravaggio, 1605-6)
Od nekdaj sem prepričana, da sta pojma »prevajanje« in »prevajalci« v slovarjih razumljena preozko. »Prevesti« ne more pomeniti samo »besedilo v nekem jeziku izgovoriti ali napisati v drugem«.
Za prevajalca ni nujno, da zna dva jezika. Celo ne bi rekla, da mora govoriti vsaj en tuji jezik, kajti jezik, ki ga nekdo razume, zanj že niti ni več tuji jezik.
Dovolj je, da prevajalec govori samo svoj materni jezik, en sam jezik, pa je že prevajalec. Ali ni prevajalec vsak, ki različno razporejene pojme v stavku prevaja iz enega jezika v ta isti jezik, že samo če izgovorjene ali zapisane besede prenaša v zavest in razumevanje? Ali ni prevajalec vsak, ki razlaga jezik samemu sebi ali drugim in pri tem razlagam dodaja nove besede, druge pa jemlje stran? Kdor si prizadeva najti najustreznejši izraz, da bi se nekaj kar najbolje razumelo?
Prevajalec je tudi bralec, ki se po nekajkrat vrača k istemu besedilu, da bi razumel, kaj natančno je mislil njegov avtor, ko ga je pisal, čeprav ga je pisal v njunem skupnem, ne v tujem jeziku.
Prevajalec je vsak dober učitelj, trgovec, celo politik. Vsak od njih mora neizogibno prevajati, da bi zavzel nekogaršnje ozemlje – na videz neodvisno državo zavesti. Tako prevajanje ima moč, da menja veljavne oblasti in ureditve, ko z izbranimi besedami kaže na vplivne pojme. Zelo pogosto se vlogi avtorja in prevajalca sprepleteta v isti osebi.
Ali ni prevajalec tudi vedež, ki išče besede za to, kar se mu kaže v njegovem videnju?
Ali ni prevajalec tudi tisti, ki poskuša pomen najti v svoji intuiciji? Čeprav je sogovornik izrekel povsem razumljive besede, poskuša on za to, kar je bilo izrečeno, najti nadomestne izraze. Vendar prevod intuicije daleč presega jezikovno vsebino rečenega. Ali pa je vsaj lovec na njegovo večpomenskost. Dvoličnost doživlja kot dvopomenskost.
So jeziki, ki jih je teže prevajati.
Ni preprosto razumeti iluzionistovega jezika, ki je zvečine jezik povezanih podob. Toda gledalcu jih ne uspe povezati.
Tudi ljubimčev jezik utegne biti zapleten, če govori sleparsko. Včasih je v njem preprosto najti sled čarovništva, ki ni zapleteno, čeprav ga je teže poimenovati s pravim imenom kot tisto na uradnih odrih. Težava je, da ima ta jezik nešteto variacij. Dogaja se, da besed, izgovorjenih v maternem jeziku, v nekaterih situacijah ne razumemo dovolj dobro, zato je vprašanje, kaj tuji jezik sploh je.
Nadalje bi bilo nepravično prezreti slikovne prevode. Zakaj bi sliki odrekli položaj, kakršnega ima besedilo, ko pa tudi govori? Sliko je mogoče prenesti v besede in narobe.
Slika ruševine vpadljivo ali dolgočasno prevaja zgodovino, zato je tudi sama prevajalka. Čeprav slovar takega položaja zanjo ne predvideva.
Mulj, v katerem se vselej naseli žuželka spomina, je prav tako povezan s preteklostjo. Sili k previdnosti. Toda spomin ne samo da govori o preteklosti, temveč na podlagi izkušnje prevaja sedanjost, čeprav to včasih počne povsem napačno in neutemljeno, prevod pa tistemu, ki mu verjame, povzroči veliko škodo. V čem se moti? In vendar lahkotno najdeva sinonime. Včasih jih vidi tam, kjer jih ni.
Tudi gibi so lahko svojevrstna pisava, ki jo je treba prevesti. Če vidim dekle, ki gre, premakne roko in odpre poštni nabiralnik, in ta prizor ozavestim, torej ga opazim, pomislim: Dekle odpira poštni nabiralnik. Čeprav se mi zdi, da moja misel sploh ni uporabila besed. Ali njenih gibov nisem prevedla v misel?
V resnici lahko prav vse sproži asociacije – eni predmeti zamenjajo druge. Pred kratkim sem v roke vzela ovitek zgoščenke in v njem občutila vibriranje prenosnega telefona. Ali ni to prevod podzavesti?
Če površina neobdelanega kamna vzbuja navdih in bo prevedena v kokošjo nogo, ali ne bo tu prevajalka prav domišljija?
In če ta kamen vržem, ali se njegov tresk ne prevede sam od sebe v vse jezike hkrati?
Zima prihaja, tako kot sicer tudi drugi letni časi, s spremenjenimi prevodi v pokrajinah. In pokrajine so pomembne govornice. Celo težko je ugotoviti, katera govori v čigavem imenu. Vsak letni čas simultano prevaja besede ustave vesoljstva, toda prevajajo jo tudi pokrajine.
Ampak naj se vrnem k pisanju. V uspelem literarnem delu besedilo prav tako dobro dojema neko situacijo, kot so to prej storila čutila. Vsak pisatelj je prevajalec, ki išče besede za dogajanja, čustva in razumevanja, ki jih spreminja v umetnost. Najti mora rešitev, kako v besede vpadljivo prevesti budnost ali sen.
Toda če govorimo o splošno sprejetem pojmu prevajanja, tistem iz slovarja, tako avtor kot prevajalec na nekoga naslavljata stavke, na njih lepita nevidne poštne znamke. Prevajalec upa, da je spremenjeno podobo, ki mora v polnosti ohraniti prvotni smisel, spretno preposlal drugim, ker je posrednik – preposlal nekaterim od tistih, pri katerih je avtorjeva pošiljka zatavala zaradi jezikovnih ovir.
Tako avtor kot prevajalec se bojita izčrpanosti jezika.
Jezik vplivnega prevajalca, prav tako kot tudi vplivnega avtorja, je močan, ima mišice in kondicijo, ki nikakor nista samo sad njegove vztrajne gimnastike.
Lana Derkač (1969) je hrvaška pesnica, pisateljica in esejistka. Na literarno prizorišče je stopila leta 1995 s pesniško zbirko Sprotna razpela (Usputna raspela), potem pa skoraj vsako leto izdala po eno knjigo. Kritika je precejšnjo pozornost namenila predvsem pesniški zbirki Šah s snegom (Šah sa snijegom, 2011), pa tudi zbirki kratkih zgodb Prisluškovanje angelov (Osluškivanje anđela, 2003) in romanu Zajtrk za molje (Doručak za moljce, 2012). Njena poezija je uvrščena v številne antologije hrvaške književnosti in prevedena v petnajst jezikov. Je redna gostja mednarodnih pesniških festivalov po vsem svetu. Esej je iz zbirke Strateg (2015), v kateri avtorica na izviren način prevprašuje pojme, kot so jezik, pisanje, prevajanje, poezija, čakanje, čistina, veličina ipd.
Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj
Sofi Oksanen, priznana pisateljica, ki je v okviru festivala Fabula letos gostovala v Ljubljani, je pretekli teden napisala pismo Melanii Trump, naj pomaga ”vzhodnoevropskim” ženskam. Pismo je bilo objavljeno v več skandinavskih medijih. Manca G. Renko je napisala odgovor, ki ga je v angleščini in švedščini včeraj objavil švedski časopis Expressen.
Melania Trump za Vanity Fair/GQ (2016, 2017), foto Douglas Friedman
Draga Sofi,
Večerja, ki sva jo imeli v Ljubljani, kamor sem te, priznano pisateljico, povabila kot umetniška direktorica literarnega festivala Fabula, mi je ostala v lepem spominu. Govorili sva tudi o moji sonarodnjakinji Melanii Trump. Ne vem, kaj sem ti s svojim ”vzhodnoevropskim” naglasom tedaj o njej rekla, najbrž nič omembe vrednega, ker do nje ne čutim nič, kakor tudi sicer do nikogar, s komer si delim le narodnost, ta najmanjši možni skupni imenovalec.
Vendarle pa sem se ob tvojem pismu čutila nagovorjeno. Saj poznaš tisto repliko, ki ostaja močna in resnična, čeprav (ali pa ravno zato ker) jo ženske moškim prepogosto izrekajo v filmih in knjigah b kategorije: ”Nisem se počutila ponižane, dokler mi nisi dal vedeti, da bi se tako morala počutiti.” Skratka: nisem si mislila, da imam kot ”vzhodnoevropejka” problem, še več, niti pomislila nisem na to, da sem ”Vzhodnoevropejka”, dokler me za ”Vzhodnoevropejko” nisi oklicala ti. Če bi se morala nasloniti na eno samo identitetno oznako, bi se klicala predvsem za žensko: žensko, ki ji je vseeno, kateri narodnosti pripadajo moški, ki izkoriščajo, in kateri ženske, ki so izkoriščane.
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenščini izhajal časopis Slovenka, prvi ženski časopis pri nas. Avtorice so si upale nagovarjati teme, ki jih v ”moških” časopisih ni bilo, denimo prostitucijo. Njihovo stališče takrat je bilo – še danes sodobno – da je prostitucija moralno vprašanje le, kolikor se tiče moških. Enako mislim tudi o tvojih ponazoritvah, ko pišeš, da je Melania Trump s svojim naglasom vsem sporočala, da je na prodaj in poceni. Tudi sama imam naglas, a sem do danes vedno mislila, da z njim sporočam le, da nimam posluha in da sem se morda preslabo naučila angleško. Nič več od tega. In če bi kdorkoli pomislil kaj več, je to seveda njegov, ne moj ali Melaniin, moralni problem. Enako velja za ”določeni sloves” vzhodnih punc, o katerem pišeš – ta ni problem punc, ampak je problem moških, tistih, ki se polaščajo njihovih teles in onih, ki so njihove države spremenili v brezna, iz katerih se žal največkrat ni mogoče izkopati niti z razprodajo lastnega telesa.
Predlagaš, da bi Melania Trump ustanovila fundacijo za zlorabljene (vzhodnoevropske?) ženske. Mislim, da bolj kot diplomatske obiske, državniške stiske rok in provizorično ustanovljene fundacije, ki bi dajale videz, da jim je mar za ženske, potrebujemo učinkovite organe (pregona, sodstva, medije), ki bodo znali kaznovati storilce, tiste, ki mislijo, da lahko po nekem telesu posežejo samo zato, ker ima določeno polt ali naglas, tiste, ki deklicam onemogočajo izobraževanje, tiste, ki ljudi kupujejo kot stvari, tiste, ki s svoje pozicije moči ponižujejo šibkejše, tudi ženske. Pri tem ni pomembno, ali gre za ”vzhodno Evropo” ali Hollywoodski jet set, kjer se je po zadnji aferi s Harveyjem Weinsteinom izkazalo, da tudi najbolj slišane in najbolj bogate hollywoodske zvezdnice, kar se spoštovanja in odnosa do njih in njihovih teles tiče, niso bistveni prednosti pred ”vzhodnoevropskimi” sotrpinkami. Močno dvomim, da bo naša heroina lahko soproga človeka, ki državljane izrazito ločuje na prvo in drugorazredne – in ki si med drugim ne prizadeva le za prepoved splava, ampak se lahko zgodi celo, da bi kriminaliziral kontracepcijske tablete. Veliko več od nje lahko storiš že ti, ki daješ svojim ženskim likom pretresljive in resnične glasove, ki zmorejo s svojo pristnostjo nagovoriti več ljudi kot zgolj lepa obleka na poziciji moči.
Kot Melaniina sonarodnjakinja mislim, da se je preselila na slabše: če bi ostala, bi živela v (vzhodnoevropski?) državi, ki je po statistiki WEF na osmem mestu glede na plačno enakost med moškimi in ženskami (ZDA so na petinštiridesetem), v državi, ki omogoča brezplačen in lahko dostopen splav, brezplačno kontracepcijo in enoletni plačan porodniški dopust (ki ga lahko vzame tudi moški). Živela bi v državi, kjer je bilo s civilno pobudo zaradi seksizma mogoče v manj kot mesecu dni s položaja predsednika PENa spraviti enega najvplivnejših slovenskih pisateljev. Ne pravim, da ženske v tej državi nimamo problemov, da vsakdanji seksizem včasih ni neznosen, da nas ni strah vzpona neokonservativnih gibanj in strank ter da imamo enake možnosti za vodstvene položaje kot moški. A vendar: najmanj, kar potrebujemo, je pomoč Melanie ali ZDA; kolikor vem, sta zadnji stvari, ki smo ju od tam uvozili, dekliščina in babyshower. Za nobeno se mi ne zdi, da bi žensko kaj prida opolnomočili.
Poljska je bila ena prvih držav, v kateri je bil dovoljen splav, v kateri so ”vzhodne punce”, kakor jim praviš, lahko odločale o svojem telesu. Ko je padla delitev na vzhodni in zahodni blok, o katerih govoriš, so Poljakinje izgubile pravico odločati o tem. V hipu, ko je ”vzhodna Evropa” začela verjeti, da bo zbližanje z Zahodom samo po sebi prineslo pravico, so se začele dogajati najhujše tranzicijske krivice, katerih prve žrtve so bile ženske. Rešitev ni v moledovanju storilcev (ali njihovih žena), naj popravijo svoje napake, marveč v tem, da stvari vzamemo v svoje roke. Lani, manj kot mesec dni preden je Melania Trump postala prva dama ZDA, se je na Poljskem zgodil czarny protest. Več deset tisoč v črno oblečenih žensk je zavzelo poljske ulice, da bi obdržale še zadnjo trohico pravice, ki jim je ostala.
Vidiš, draga Sofi, sama mislim, da so to heroine, ki jih potrebujemo. One in druge (ne le vzhodnoevropske) ženske so tiste, ki bi jih morali nagovarjati. Namesto premišljenih toalet in slabih govorov potrebujemo osveščanje, množično mobilizacijo in sočutje. Namesto para visokih pet potrebujemo tisoče nog, ki bodo marširale svojim ciljem in pravici naproti.
Herojstvo ni posameznikova drža, je kolektivno dejanje.
Vse oblike spolnosti so bile oblika ponižanja. Chris Kraus, I Love Dick
Walter Battistessa: Mladi, Neapelj 1970
Pretekli teden sta se Hollywood in svet ukvarjala z afero producenta Harveyja Weinsteina, za katerega se je izkazalo, da je trideset let spolno nadlegoval in posilil na desetine žensk iz filmske industrije. Pri tem sta najbolj presunljivi dve stvari. Prvič, kako je mogoče, da nobena od najslavnejših in najbogatejših zvezdnic, ki imajo ves mogoč dostop do javnega prostora, o tem nikdar ni odkrito spregovorila? (In posledično, seveda – koliko je bilo zlorabljenih žensk na nižjih mestih, ki tudi delajo v filmski industriji?) Ter drugič, zakaj kljub temu da je bila to javna skrivnost, problema nihče ni jemal resno, ampak so ga občasno le zakrili v šalo v slogu: ”Ja, naš Harvey je pač razigran fant,” in šli dalje? Preprost in škodoželjen odgovor bi bil, da ženske za slavo in denar pač stiskajo zobe. A z nekoliko več empatije, morda celo osebnimi izkušnjami, vemo, da žrtve mnogokrat ne spregovorimo, ker nam je nerodno, ker storilcem nočemo povzročati težav in jih zapletati v konflikte (spolni predatorji so velikokrat tudi izjemno dobri psihološki manipulatorji) ali pa nas povozi čas: ko mine že dovolj dni ali mesecev ali let, da smo si ženske na jasnem, da je šlo za zlorabo, ki jo je treba obravnavati, je preteklo že preveč vode, da bi se stvar še zdela verodostojna ali vredna obravnave. Značilnost sposobnih, marljivih in ambicioznih punc je, da raje stiskajo zobe, kot sprožijo konflikt – in nihče ne zna tega bolje izrabljati od moških na položajih moči.
*
Ko sem te dni prebirala članke in izjave o Weinsteinu, sem se spomnila nekaj dogodkov iz osnovne šole, ki jih nikakor nisem pozabila, ampak očitno potlačila (ko sem o njih razmišljala, mi je bilo mučno in morala sem se prisiliti, da jih nisem spet odgnala). Prvi, manj mučen, se je zgodil v drugem razredu osnovne šole, v šoli v naravi. Sošolec, ki je bil, kakor se je tedaj reklo, zaljubljen vame, me je počakal v zasedi, ko sem bila v kopalnici, me s pomočjo drugih sošolcev zbil na tla, se ulegel name ter na meni simuliral spolni odnos. Neposrednega nadaljevanja se ne spomnim, bržkone je sledilo kričanje, loputanje vrat, klici učiteljice. Učiteljice se spomnim. Vse je nagnala v sobe, meni pa rekla, da je fant vame zaljubljen in to kaže na malo neprimeren način, ampak da naj bom vesela, da je to kompliment. Nato imam v spominu še, da se je naslednjega dne z nekom pogovarjala in rekla, česar tedaj nisem prav dobro razumela in mi je najbrž zato kot nerazrešena uganka obstalo v glavi, da nič čudnega, da fant to počne, saj je ponavljal razred, sploh pa je od dol – in ti fantje se pač hitreje razvijajo ter imajo svoje potrebe. Kakor pravijo v glasbeni skupini SBO: lajf je šola v naravi, malo seksizma, malo rasizma, pa je 2. A uspešno končan in pridna punca je, še preden se je zavedla, naredila prvi korak v odraslo, resnično življenje.
Druga, bolj mučna stvar, se je zgodila v šestem ali sedmem razredu. Da je bolj mučna, vem, ker se spomnim manj dejstev in več občutij. Ne vem, kako je danes, a tedaj je bilo otipavanje v osnovni šoli nekaj naravnega, noben profesor ga ni jemal resno in tudi punce smo se kaj hitro naučile, da moramo malo stisnit zobe, pa bo mimo. Sprehod po hodniku je bil nemalokrat špalir ponižanja, ki se je včasih nadaljeval tudi po šoli. Nekega dne nas je na poti iz šole razveselil sneg. S sošolcem in njegovim prijateljem iz paralelke smo rekli, da se gremo sankat. Šli smo domov, se preoblekli v kombinezone, se spet sestali – tokrat smo gazili že do kolen. Še preden smo prišli do sankališča, me je fant iz paralelke vrgel v sneg, da se nisem mogla premikati, me celo pretipal – ter me dolgo, takrat se je zdela večnost – ni spustil. Ko sem se spet postavila na noge, sem bila besna in osramočena, nisem vedela, ali naj grem domov in s tem priznam nekakšen, še sama nisem vedela kakšen, poraz ali naj nadaljujem do sankališča, se pretvarjam, da ni nič. Ker sem bila nekonfliktna, na nek čuden način pa tudi preponosna, da bi dala vedeti, kako sem prizadeta, sem se odločila za slednje. Čez nekaj časa sem med glavnim odmorom vodila šolski radio. Po ozvočenju sem rekla, da je fant, ki me je držal v snegu, ”prasica”. In nato zavrtela komad. To ni bilo načrtovano dejanje ali maščevanje, samo izletelo je iz mene. Završalo je, pri meni je bila razredničarka, kmalu za tem ravnateljica in ni minilo dolgo, da sem dobila ukor učiteljskega zbora, ker sem ”po ozvočenju žalila sošolca”.
Pri najboljši volji se ne morem spomniti, če sem učiteljem ali ravnateljici povedala, kaj me je privedlo do izbruha. Najbrž sem bila še premlada, da bi zmogla artikulirati, kako je bila to le klavrna obramba, edina, ki sem jo v resnici imela, pred tem, da lahko fantje po mili volji delajo z mojim telesom, kar se jim zdi. Mislim, da si nisem upala povedati, da me je nekdo otipaval, morda zato, ker sem bila vajena, da tega nihče ne jemlje resno, in malo zato, ker mi je bilo to preprosto nerodno izreči. Zdelo se mi je vulgarno.
Doma si nisem upala povedati za ukor. In to ne navaden ukor – razrednika – ampak ukor učiteljskega zbora, kakršnega takrat ni imel še nihče v razredu. Vsak dan sem na trnih čakala, da ga bom prestregla v nabiralniku, a ga bilo. Do neke sobote zjutraj, ko je pozvonil poštar. Mama je bila strahotno jezna. In tudi njej, ki sem ji sicer zaupala vse, si nisem upala povedati, kaj se je v resnici zgodilo, samo čakala sem, da gre vse skupaj mimo.
Zgodbi, ki sem ju zapisala, nista nič posebnega, bržkone se je nekaj podobnega zgodilo vsaki punci, ki jo poznam. A ker se nam je to zgodilo vsem, še ne pomeni, da je nepomembno – ali pa da se s tem ni treba ukvarjati. Ravno zato, ker se v otroških letih vse naučimo zmigniti z rameni, pogledati stran, pozabiti, se ukloniti – in ker to počnejo odrasli ljudje okoli nas – je Harveyju Weinsteinu tako dolgo lahko uspevalo. In ko se mu je enkrat zalomilo, ga je zalil val deklet in žensk, ki jih je zlorabil in v njih za vedno pustil občutek, da so dvanajstletne deklice, ki se ne morejo izkopati iz snega in občutka velike osramočenosti, deklice, ki bi bile rade odrasle, odrasle po meri moških, kar pomeni, da bodo dvignile glavo in šle nekonfliktno naprej, do sankališča, da si le ne bi priznale, kako so osramočene, kajti v trenutku, ko si to priznaš, to objasniš svetu – svetu, na katerem nič ni lažjega kot pogubiti osramočeno žensko.
*
Če hočemo razumeti žensko, moramo vedeti, kako se je počutila, ko bila deklica. V literaturi tega nihče ni prikazal bolje kot Elena Ferrante s svojim neapeljskim ciklom. Lile in Lene ne spremljamo od otroštva do starosti, ker bi bilo tako pomembno analizirati njuno prijateljstvo, ampak zato, ker le dekliška leta lahko osmišljajo njuna odrasla ravnanja in odločitve. Delo Elene Ferrante je krivično in površno označevati za pripoved o prijateljstvu, kakor ga radi označujejo, ampak je mnogo več; morda na prvem mestu celo delo o razredu in razrednih razlikah, ki prav tako kot spol človeka zaznamujejo od najzgodnejšega otroštva dalje. To seveda ni nič nenavadnega; vprašanje spola je seveda tudi vprašanje razreda, sploh če si deklica v neapeljskem predmestju v petdesetih letih, ko se cikel odpre. Lila in Lenu sta pametni, najpametnejši, a jima to bore malo pomaga – predvsem sta v svojem grobem okolju sprva podlaga za udarce, od pubertete dalje pa še za spolne zlorabe in posilstva. Ferrante je mojstrska v tem, da tega ne tematizira, le omenja, omenja vedno znova, kot sestavni del zgodbe o odraščanju, kot le še eno življenjsko lekcijo, ki jo morata dekleti na ulicah, polnih nasilja, usvojiti. Lajf je šola v naravi, bi lahko rekla tudi Lenu, ko se po študiju, do katerega se je prebila z nemogočimi napori, zave, da ji je bil v Pisi Neapelj v veliko pomoč, v Neaplju pa si s Piso ni mogla pomagati.
Roman O novem priimku, drugi del cikla, ki je v slovenščini pri Cankarjevi založbi izšel septembra, pokaže, kako pomemben je infinitezemalni odklon: razlika med tem, da je bila Lila hči revnega čevljarja, ki ni zapuščal soseske, Lenu pa hči vratarja s petimi razredi osnovne šole, ki je sosesko zapuščal. Slednji je, čeprav nerad, hčeri po osnovni šoli dovolil nadaljevanje šolanja, medtem ko je prvi svojo zaprl v delavnico in jo želel poročiti s prvim premožnim grobjanom. S prvim ni uspelo, je pa z drugim.
Tako spremljamo Lilo in Leno, Lilo ujeto v zakonu, v katerem je več udarcev in posilstev kot nežnosti, ter Leno, ki se iz dneva v dan bori za svoj obstanek na šoli, ki je bolj prijazna do premožnejših in do fantov. Na tistih neapeljskih ulicah ne preostane drugega kot boj, kar Lena strne v besede: ”Vsak dan sem si prigovarjala: sem, kar sem, in sprejeti moram; rodila sem se, kot sem se, v tem mestu, v tem narečju, brez denarja; dala bom, kar lahko dam, vzela bom, kar lahko vzamem, prenesla bom, kar je treba prenesti.” A ne glede na to, koliko Lila in Lena lahko preneseta, kako daleč se prebijeta, bo med njima in svetom vedno razlika. Ta razlika je nevidna in ni stvar izobrazbe ali denarja, ampak okolja, v katerega sta bili rojeni in ki sta mu morali ubežati. Lena je to spoznala, ko je pred šolo nekoč zagledala hčer svoje gimnazijske profesorice in ju z Lilo primerjala z njo: ”Obema je manjkalo nekaj nedoločnega, a bistvenega, nekaj, kar je bilo na njej vidno že od daleč in kar je človek imel ali pač ne, ker tistega nisi dobil s tem, da si se učil latinščino, grščino ali filozofijo, in prav tako ne z denarjem od delikatese in čevljev.” Ta nevidna razlika, ki v resnici življenje otežuje ali olajšuje, deli na zveličane in pogubljene, je tisto, kar je najbolj krivično; ”ona je bila nekaj več od naju, kar tako, ne da bi se za to trudila. In to je bilo nevzdržno.”
Roman pokaže, kako se fantje, sploh če so iz za odtenek bolje situiranih družin, lahko ukvarjajo z vprašanji duha, kako postanejo politični in jim je mar: za marksizem, za atomsko krizo, za imperializem. Dekle se temu lahko posveti šele, ko s sebe otrese pohotne roke in revščino. Vprašanja sveta nikoli ne postanejo resnično njena, ampak so tuja, nanje se pripravi kot na izpit, saj ji kaj več preprečuje ustroj, ki vsako stvar omejuje z osebno bitko, trudom, da se uveljavi.
Elena Ferrante je tako dobra pripovedovalka, da ne potrebuje teorije. Razume življenje in odnose, zato bralca vrže v vrtinec napete zgodne o odraščanju, o prijateljstvu, če hočete, kjer pa se v podtonu ves čas odvija politično.
*
Kaj imata skupnega Harvey Weinstein in Elena Ferrante, boste vprašali? Elena Ferrante v štirih neapeljskih romanih prikazuje pogoje, v katerih živijo in delujejo ženske. Ne gre nujno za ženske same, trdili bi lahko celo, da Lile in Lenu sploh ne izrisuje avtorica, ampak ju namesto nje oblikuje okolje, v katerega ju je postavila. In to okolje določenim razredom, še bolj pa določenim moškim, omogoča, da s svetom rokujejo, kakor bi mu gospodovali. Ženskam dodeljujejo različne vloge – in vsaka vloga ima svoj pogoj, vsak pogoj svoje nenapisano pravilo, vsako nenapisano pravilo svojo posledico.
Ta mehanizem ostaja nespremenjen, pa naj gre za neapeljsko predmestje ali hollywoodski studio. Kaj bi rekli, komu lahko pripišemo spodnje besede, negotovemu dekletu neapeljskega predmestja ali današnji zvezdnici, ki je šla skozi roke Harveyja Weinsteina:
”Prijetna sem bila /…/, kot se je zdelo, brez truda. /…/ Naučila sem se nadzirati svoj glas in svoja dejanja. Sprejela sem vrsto nenapisanih in napisanih pravil obnašanja. /…/ Dokazovala sem, da sem sposobna in spoštovanja vredna, in hkrati pazila, da se ne bi zdela ohola; šalila sem se iz svojega neznanja in ob dobrih rezultatih igrala presenečenje. Kot prvo pa si nisem nameravala nakopati sovražnikov.”
Kaj pa, če sva jih v resnici izgovorili midve, ti in jaz?
