V tednu pred predsedniškimi volitvami smo naredili intervju s Sašem Hribarjem, političnim satirikom. O tem, kakšna je vloga satire, ko je politika prevzela njeno vlogo, o demokraciji in tem, zakaj ne bo šel na volitve.
Konec 19. stoletja smo Slovenci dobili prvo satirično glasilo Brencelj v novi preobleki, prav tako je izhajal podoben časopis Pavliha, satiro so za sredstvo prevzemali tudi največji slovenski literati. Evgen Bavčar meni, da je slovenska politična satira odraz »upora hlapca zoper politično institucijo«, misleč seveda na omenjena glasila in pisanja pisateljev in pesnikov. Pionir radijske politične satire ste pri nas pravzaprav vi, skupaj s Emilom Filipčičem. Bi lahko torej Bavčarjevo dojemanje veljalo tudi za Radio Ga-ga?
Ne. Satira je v osnovi odstop od izhodišč koordinatnega sistema. Koordinatni sistem je normalno delovanje nečesa, kar jemljemo emocionalno in razumsko logično. Torej, če kdo nekaj naredi in ti to prikažeš drugače, ustvariš razliko dveh potencialov. Ta razlika je napetost in to napetost žene satira. Koordinatno izhodišče, ki je normalno, in koordinatni sistem imaginarnega življenja, kjer je doma satira, ta razlika med normalnim in imaginarnim sistemom, je ta napetost in to žene vsebina satire. Za lažje razumevanje. V elektrotehniki je razlika dveh potencialov napetost, slap, ki pada. Večja kot je višina, višja je napetost. Ti imaš politični sistem. Politiki delujejo, tako si jih ti zamišljaš, v nekem normalnem koordinatnem sistemu tvojega življenja. Imaš norme, vedenje, predvidljivost tistega, kar naj bi bilo. In ker se seveda politiki ne obnašajo v skladu s pričakovanji, pride do razlike. Politiki namreč zmeraj delajo razliko med tistim, kar dejansko so, in med tistim, kar si mislijo, da so. Ta razlika že ustvarja satiro, ker jo ti opaziš. Večja kot je razlika, večja je možnost satire. V današnjem času pa te razlike ni, vse je tako relativizirano, da pravzaprav satira deluje kot normala, to kar politiki počnejo, je že tako daleč, da v imaginarnem sistemu lahko delaš satiro kot nekaj, kar bi lahko bilo normalno. To pa ni več zanimivo. Satira je danes samo še promocijski material. Ima pa negativno konotacijo, kar pomeni, da satira ljudi razburi, navdušiti jih namreč ne more.
Torej je angažirana?
Tako. In če hočeš, da zbuja negativna čustva, mora biti senzacionalistična. Biti mora tako negativno usmerjeno, da je vse tisto, kar politiki naredijo – katastrofalno, ker so v imaginarnem prostoru. Če to začiniš še z negativno energijo, dobiš seveda še diskurz jeznih ljudi. Če si jezen, se moraš nekje sprostiti. Satira deluje samo na podlagi senzacionalizma in jeze tistih, ki jo poslušajo. Satira, ki ima umetniško vrednost, ki ima vsebino, je že zdavnaj izginila iz prostora. Ni je več in je tudi nikoli več ne bo.
Kje ima satira prednost pred resnimi analizami politike oz. kje je Radio Ga-ga v prednosti pred Dogodki in odmevi?
Večina novic so negativne novice. A v zadnjem času sem z Radiem Ga-ga želel narediti obrat z empatičnim in altruističnim pristopom k satiri. Satiro poskušam prikazovati kot nekaj dobrega, ravno obratno, kot je bila ta še pred nekaj leti sol na rano, smo danes mi na videz najboljše zdravilo, ker ga sami plačamo, sami dajemo ljudem, ti pa nas kolnejo.
Je lahko satira danes terapija?
Satira je terapija. Najbolj blagodejna terapija, kar jih obstaja.
Je bila taka tudi v preteklosti?
Ne. V preteklosti je bila satira fenomen. Bila je nekaj, kar je bilo fascinantno, ker ljudje niso mogli verjeti, da si kaj takega upamo. Danes pa tega ni več. Vsak si lahko upa vse. Jaz ne morem biti nikoli tako satiričen, kot je lahko spletni komentator z vzdevkom.
So vlogo političnih satirikov prevzeli kar politiki sami?
Politiki so ljudje brez vsebine. Politiki prodajajo samo formo. Vsebina je največji nasprotnik vsakega normalnega politika. Zakaj? Ker preprosti ljudje vsebine ne prenašajo. Danes je pomembno, da vse deluje na prvi vtis. Ne potrebuješ nobene vsebine, potrebuješ samo senzacionalno novico. Vzemimo za primer dva človeka. Boruta Pahorja kot človeka, ki je rekel, da ni moralna avtoriteta, in na drugi strani Damijana Murka, ki pravi, da je moralna avtoriteta. Človek bi rekel, da je razlika med njima v tem, da je Murko na prvi vtis zelo dober na družabnih omrežjih, a to je napaka! Borut Pahor je na družabnih omrežjih stokrat boljši od Murka. Je pa Murko boljši od njega v vsebini, saj pri Borutu Pahorju že v drugem stavku veš, da ne govori resnice, pri Murku pa tega ne zaznaš. Tako pridemo do največjega paradoksa, da je Murko bolj vsebinski od Pahorja. Pahor namreč prodaja zgolj relativizacijo prostora. Kot satirik vidim, da so politiki v popolnoma imaginarnemu prostoru, zato je zame danes satira obrat za 180 stopinj. Kar je bilo na začetku normalno, je zame sedaj satira.
Zakaj si je boj za predsedniški stolček tako kontradiktoren? Kandidati hodijo po Sloveniji, delajo selfije, lepijo svoje slike na avtobuse, pečejo potice, hkrati pa se potegujejo za najvišjo politično funkcijo v državi, ki bi morala biti vredna dostojnega, resnega in uglednega kandidata. Zakaj prihaja do takega odstopanja?
Ker nagovarjajo z najpreprostejšo govorico, to pomeni, da ljudi čustveno obremenjujejo. Politiki so ugotovili, da ni treba imeti vsebine, temveč je dovolj človeka čustveno obremeniti s tem, da mu povzročiš neko lagodje ali pa prepričaš s pozitivnimi lastnostmi. Politiki nas nagovarjajo kot kretene, kakor bi bili najnižja stopnja homo sapiensa. Nekje med homo habilisom in homo erectusom, nikakor pa ne misleči človek. Dam primer. Če ti opica v živalskem vrtu vrže banano v glavo, se ne boš šel na ministrstvo pritožit, temveč se boš nasmehnil, celo največji frajer boš, če boš povedal, kaj se ti je zgodilo. Torej, če Borut Pahor pred tabo pometa, so to prijetna čustva, dobro ti dene, ker pozabiš, da je predsedniška funkcija lahko tudi vsebina. Paradoks pa nastane takrat, ko predsednik tega, kar je počel v predvolilni kampanji, ne dela tega tudi po svetu. Ne čudim se, zakaj Pahor ne hodi tudi na Hrvaško smetarit. Zakaj ne gre v Avstrijo v nek dunajski hlev, pa kida cele dneve in pove, da je on človek, ki lahko skida vse hleve, kar jih je. Predsedniška igra je tako ali tako en velik nateg. Druga stvar pa je, da se Slovenci v podzavesti dobro zavedajo, da so sami sebi predsedniki države, predsedniki vlade in vodje opozicije. Njihova nesposobnost se na nek način noče več mešati z nesposobnostjo nekega predsedniškega kandidata. Vedo namreč, da če bodo hoteli v življenju kaj narediti, bodo morali delati samo to, kar sami vedo in znajo. Zavedajo se, da niso odvisni od Pahorja. Sploh moja generacija se zaveda, da gredo otroci, če kaj veljajo, lahko odšli tudi v druge države in bili tudi tam uspešni in da niso odvisni od trenutne politike nekega predsednika. Posledica tega je, da je predsedniška tekma resnično samo še predstava. Predstava, ki ji satira ne more več slediti, ker je brez pomena.
Kdo je razvrednotil predsedniški poklic, politiki ali družba?
To je čisto normalni dogajalni tok. Vse je pravzaprav želja po tem, da vsaj malo začutiš pozitivno energijo. Vsi predsedniški kandidati govorijo o tem, da so častne osebe, da imajo dostojanstvo, ugled, ponos, v bistvu pa jim gre za slavo, moč, denar in vpliv. In ljudje to vedo. Dajva en tipičen primer. Če bi Esmeralda imela slovensko državljanstvo, bi bila predsednica države. In ko so v času njenega vzpona mediji pisali in učili, da je v resnici to samo igralka, ki je popolno nasprotje lika Esmeralde, slovenski narod pa tega, češ, ne ve. Temu je treba oporekati. Slovenski narod je vse to dojel, tudi vsi tisoči, ki so ji takrat ob obisku Slovenije metali rože, so vedeli za kaj gre. Popolnoma jim je bilo jasno, da ni slepa in tako naprej. Omogočila jim je toliko lepih trenutkov, da jih sploh ni zanimalo, kakšna je v resnici. Pri nas imamo Ivana Krambergerja. Ni imel nobene vsebine, njegova poanta je bila le, da so komunisti pokvarjena banda. Po drugi strani pa je kazal svojo opico ter ljudem sporočal, da je njihov, jih razveseljeval in na svojih prireditvah dajal denar iz lastnega žepa. Tu je spet razlika dveh potencialov. Krivci na eni strani, ki niso nič dali, ter navaden posameznik, ki je iz svojega žepa nekomu nekaj dal. Zagotovo bi bil predsednik, če ga ne bi ustrelili.
Kaj funkcija predsednika države torej pomeni Slovencem?
Predsednik države je pomemben takrat, ko so volitve. Zakaj? Ker je v času volitev pomemben tudi volivec. Volivec lahko takrat izrazi mnenje. To je gledališka predstava z interaktivnim sodelovanjem občinstva. Ob izvolitvi predsednik države ni več pomemben, volivci pa nanj pozabijo. Kot sem že dejal in še enkrat poudarjam, gre za čisto navadno predstavo, za najbolj navaden stand-up, kar jih je. Z najmanj vsebine in najslabšo možno retoriko.
S čim danes pridobiš volivce?
Ne vem. Spomnim pa se, ko sem imel še oddajo Hri-bar, da je enkrat pristopil do mene Kranjc (Bojan Kranjc, urednik oddaje, op.) in rekel: »Poglej, začelo se je – ta je zvezda.« Na internetu mi je pokazal posnetek Fredija Millerja. Nobena televizija, noben časopis ga ni naredil zvezdnika, temveč zgolj internet. In še internet ga je izstrelil, ker se je iz njega norčeval. Torej tisto, kar vzbuja napetost, norčevanje, da lahko nekoga zaničuješ in da s tem najdeš ogromno ljudi, ki temu človeku pripisujejo najslabše, kar je, ta človek pa to sprejme in se ne brani, to je fenomen interneta. Ljudje hočejo trivialne predstave s čim manj vsebine. Vsebina je popolna negacija vsega, kar se danes dogaja. To ne velja le za satiro. Če imaš namreč deset epohalnih literarnih naslovov, ki te čustveno vznemirijo, ne boš bral vsebine, ampak boš hotel komentar, študijo, spremno besedo, skratka odziv na ta naslov. Obstaja pa tudi peščica ljudi, ki bo iz vseh teh naslovov potegnila vsebino, ki jo bodo sami odkrivali z dejanskim branjem od prve do zadnje strani. To pa je bodočnost slovenske inteligence.
Ko je dr. Janez Drnovšek še kot predsednik države nosil pokrivalo iz zelenja ter se družil s bolivijskimi Indijanci, so se pojavili očitki, da je začel zlorabljati empatijo za politične točke.
Tik pred Drnovškovo smrtjo sem imel z njim enega zadnjih intervjujev, prišel je namreč v mojo oddajo Hri-bar. Po tem pa me je tudi povabil na Brdo pri Kranju, šla sva skupaj z Juretom Godlerjem. Tam smo se veliko pogovarjali. Ugotovil je, da je ta svet tako zavožen, da je razlika med tistim, kar politiki mislijo, da so, in kar dejansko so, tako ogromna, da se o tem nima več smisla pogovarjati. Tako se je prav on spustil na najbolj osnovno in subtilno raven. On je takrat dejansko zagovarjal družino Strojan, bil je sposoben iti v votlino kot Pitagora, kjer bi ostal do konca življenja, bil je sposoben z nekim indijanskim plemenom odjezditi prodi zahodu, on je lahko šel proti soncu in pustil vse za seboj, razbremenjen je bil vse politične navlake. Tako sem ga doživel. Jasno mu je postalo, da je vse to, kar bi moral kot politik početi, do konca zlagano. V trenutku mu je postalo jasno, kje je in da je vse skupaj Sizifovo delo ter da nima nobene logike in vrednosti, zato se je tudi tako obnašal. Empatije ni zlorabil. Tega je danes mnogo več.
Zakaj je tako?
Nihče ne dela, ne za stranko in ne za narod. Vsak dela samo zase. Noben politik nima empatije, altruizma, časti, ugleda, ponosa, dostojanstva in poštenja. Noben nima teh sedmih parametrov, drugače tudi ne bi mogel biti politik, ker je zavezan piramidalnemu sistemu. Ko enkrat ugotoviš, da te mikata slava, vpliv … Razmerje je ena proti x. Če si večji kot x, si bolj pomemben, in če te ob tem matra ta čast, oblast … pomeni, da si do tistih, ki jih želiš doseči, popolnoma oddaljen. Vsak slovenski politik rabi slovenski narod samo, da ga obkroži.
Boste šli na volitve?
Ne. Ne bom.
Kako pa to?
Meni je popolnoma vseeno. Tako leva kot desna zadeva. Vse mi je vseeno. Tako kot struktura, kot množica so mi vsi antipatični do onemoglosti, kot posamezniki pa so lahko čisto fajn ljudje. Približno tako kot v programskem svetu RTV-ja. To je najbolj negativna institucija, v kateri sem kadarkoli sodeloval. Ampak vsi posamezniki, ena na ena, so pa fajn ljudje. Jaz sem bil samo enkrat na volitvah. Leta 1991 s puško na rami in to med osvobodilno vojno. Takrat sem naredil vse, kar sem hotel. Takrat sem dokazal, da se borim, pa še to sem ravnal po načelu generala Pattona. S puško ne bi šel na letala, ker takega domoljubja nimam. Tako domoljubje imajo bedaki. Jaz bi se skril in nato počakal na ugodno priložnost, da bi naredil kontra napad, gverilo in podobno. To, kar smo pa mi počeli ob robu gozda … to pa bi nas pobili v petih minutah, če bi hoteli. Bila je napačna strategija. Nihče nam ni povedal, kaj bi se lahko takrat zgodilo. Lažno dejstvo, ki ga mediji širijo, da se volitev ne udeležujejo tisti ljudje, ki so razočarani, bi morali popraviti. Razočarani ljudje namreč še kako hodijo na volitve. Sedaj volijo to opcijo, nato jih ta malo razočara, zato volijo sorodno opcijo, nato pa spet isto in tako naprej, vse kroži, vse cirkulira. Tisti, ki ne volijo, pa so samozavestni ljudje. To so tisti, ki so ugotovili, da nesposobnost političnega aparata njihove svobode ne bo ogrožala. Jaz nimam popolnoma nobenih zamer ne do enih, ne do drugih.
Ampak sedaj pridemo do mantre tistih, ki se volitev redno udeležujejo ter so politično zavedni. Kako bi se branili njihovih očitkov, da če ne greš na volitve, potem se tudi ne razburjaj nad državo in nad politiki, ki ti vladajo?
Saj se ne jezim. Če ne hodiš na volitve, lahko izraziš trenutno, momentalno stanje. To je tako kot nogometna tekma. Če nisi nogometaš, zakaj bi se jezil. Ta jeza, ki jo doživljaš, ko ti gre nek predsedniški kandidat na živce, je približno taka kot utrip srca. Za hip gre navzgor, nato pa spet pade. Name nič ne vpliva, da bi me sedaj neka politična situacija pripeljala do tega, da bom spremenil način dela in mišljenja. Jaz se v jezi na hitro razburim, nekoga pošljem v vse rodilne organe, ampak čez pet minut sem zopet tam, kjer sem prej bil. Nimam nobene konsekvence. Nad nekim slovenskim bebcem od politika se ravno tako razjezim, kot če Messi ne zadane enajstmetrovke. Ali pa če gledam ob dveh zjutraj košarko in ugotovim, da LeBron James slabo meče. Do njih ne bom spremenil odnosa. Še vedno jih bom šel gledat na naslednjo tekmo.
Javnost spodbuja mlade, da bi se volitev udeležili. Dejstvo pa je, da se jih udeležuje bolj malo. Zakaj je tako?
Pa še manj se jih bo. Zdi se mi, da se mladi zavedajo, da so tako predsedniki države kot predsedniki vlade in predsedniki opozicije. Mladi se zavedajo, da jim leporečje nekoga ne pomeni popolnoma nič. Še manj verjamejo, da bo kdo zanje sploh kaj naredil. Jasno jim je, da bodo morali na koncu poskrbeti sami, kar je tudi normalno.
Je na obzorju kakšen nov projekt Saša Hribarja?
Ogromno jih imam. Več kot 42 projektov. Vsi so plod mojih zadnjih dvajset let. Ampak problem imam z volivci projektov, ti namreč ne obkrožijo »za«. Včasih je bilo tako, da jih je bilo nekaj »proti« in nekaj »za«. Druga faza je bila, da so bili vsi proti. Sedaj pa sploh ne pridejo na volišče. (smeh) No, je pa tu zadnji projekt, tako imenovani First Impression.
First impression kot prvi vtis?
Gre za spletno stran s sistemom glasovanja. Za enkrat je na voljo glasovanje za predsedniške kandidate, sledile pa bodo še mnoge druge teme. Na voljo je več stvari ali ljudi, vi pa med njimi preprosto glasujete s pozitivnimi ali negativnimi glasovi. Poanta vsega je, da na dolgi rok vidimo, kako bi se posamezne stvari razvrstile po priljubljenosti. Obstajajo »resne« teme kot so volitve, lahko pa tudi čisto banalne. Pomembno je, da se po našem oddanem glasu vprašamo, če smo glasovali zaradi dejanske všečnosti ali zgolj zaradi črednega nagona, ko vidimo, da so tudi drugi glasovali podobno.
