V zadnji epizodi svojih bildgunskolumen sem zlovešče napovedal, da me je po (za moj ego končno samouresničenem) obdobju radikalne thrashmetalske scene čakalo še služenje vojske.
Za nazaj gledano, to služenje sploh ni bilo tako grozno. Bilo je grozno iti tja; ko sem prvič v življenju letel z letalom, brez staršev, in pod sabo gledal mračne skale Črne gore, sem ugotavljal, da me sploh ni strah; vseeno je, če avion strmoglavi, ker si konca celega leta v vukojebini brez žuranja itak sploh nisem znal predstavljati. Ampak nazadnje se je izkazalo za čisto zabavno.
Resda smo morali zelo zgodaj vstajati in telovaditi; ampak lahko smo letali naokrog s puškami, mitraljezi, ročnimi minometi in šotori za dekontaminacijo! Izkazalo se je, da so celo oficirji (razen kapetana, ki jih bil zakompleksano teslo) kar fer. Seveda so se drli na nas kot norci, ampak to nekako spada k službi, če moraš krotiti krdelo osemnajstletnikov s puškami. Ne bi daleč prišli s prigovarjanjem: »Ne, Dragan, ne meri s puško tovarišu v glavo. Tudi manevrski naboj z razdalje pol metra povzroči poškodbe.« Ali pa: »Ne, Andrej, ne izvajaj nad to lužo čudne poze z ritjo meter v zrak. Sovražnik strelja. Ulezi se v vodo, ne boj se, čeprav mama pravi, da se lahko prehladiš.« A po drugi strani se je srhljivo spomniti, s kakšno nedolžnostjo smo sprejemali pouk »obrambe pred bajonetom«. Dapče, simpatični dvometrski Srbin, se je postavil predme, se z roko cukal za namišljeno brado in izjavil: »Nećeš ni osetiti, imam laganu ruku.« Od smeha sem komaj lahko izvedel tisti obrambni manever. Četniško-ustaška klanja pet let kasneje in naciskinovska paradiranja s hakenkrajcem dvajset let kasneje pač niso obstajala niti v hipotezah! Videti je bilo, da bo socialistično samoupravljanje zabavno vso večnost. No, ni bilo. Ampak tista mešanica potencialnega ekstremnega nasilja, ki se je komaj nekaj let kasneje uresničilo, in otroške nedolžnosti – se mi zdi, da mi še danes ponuja nekakšen vpogled v stanje človeškega duha. In to je bilo prav koristno izkusiti iz prve roke, čeprav je bilo mogoče malo preveč porabiti za to leto življenja.
A da ne prehitevam: še pred vojsko me je čakal vpis na faks.
V zadnjih letnikih srednje kemijske sem bil odločno proti vpisu v nadaljnje šolanje. Predstavljal sem si, da bom šel po vojski v kakšno kemijsko službo, da se osamosvojim od odvratnih tastarih, bistvo življenja pa bo popoldne, žuranje na sceni za lastno plačo. Starša sta mi obzirno omenjala, da se bom mogoče tega naveličal. Tudi neki kemijski tehnik, ki sem srečal med prakso na inštitutu, je namignil, da mogoče ne bom užival, če bom vse življenje po hodnikih kotalil sode kemikalij kot on. Razsvetlila me je mama, ko je rekla, da bi lahko šel študirat tudi kaj POPOLNOMA drugega. To me je malo vrglo iz tira, na to prej sploh nisem pomislil. Seveda, kemije sem imel poln kufer. Ampak POPOLNOMA drugega? Kaj?
»Kaj pa po navadi študirajo pisatelji?« sem jo iskreno vprašal. »No, slovenščino,« je rekla. Ob ideji sem osupnil.
Na srednji kemijski šoli se nismo učili kakšne posebne slovenščine. Nekaj sem vedel o stavčnih členih, o književnost pa bolj ali manj to, da je bil Gradnik menda »strasten človek«, ki se je z ženo ljubil tudi na klavirju. (Vsaj upam, da je učiteljica govorila o ženi. In nisem prepričan, ali je bil tisto res Gradnik.) Gruma in Zupana sem seveda imel rad, drugače pa smo v Leninovem parku brali bolj Moskva–Petuški, Pena dni in podobno čtivo. Ni bila ravno neka predispozicija za študij slovenščine. Ampak ideja je bila čisto odbita!
Za vpis sem moral narediti diferencialni izpit. Za književnost pri profesorju Koruzi. Ta mi je hotel priti prijazno naproti in je vprašal, kateri sodobni slovenski pesniki so mi všeč. Otrpnil sem in omenil Slavka Juga (brat je imel doma zbirko njegovih pesmi) in Toneta Kuntnerja (poznal sem nekaj njegovih lepih stihov o naravi in poljskih delih). Ne, niso mi padli na pamet Zajc, Šalamun, Strniša, čeprav sem jih v bistvu poznal, Šalamuna sem imel celo rad, tista z žeblji in plaščem mrhovine je bila zelo deathmetalska. Vseeno me je radodarno nagradil z devetko. Sledila je slovnica pri profesorju Dularju. Po neskončno mučni debati, ko je hotel, da mu povem, kaj je zaimek, je zaključil: »Vi greste zdaj še k vojakom? Vzemite s seboj kakšen slovnični učbenik, ker imate v znanju velike luknje.« Klub temu mi je prijazno dal šest. Moje članstvo v pravopisni komisiji je bilo takrat še zelo daleč.
Kot drugi predmet sem izbral angleščino. To sem nekako obrajtal zato, ker so Motorhead, Slayer in Venom rjoveli v njej. Zanjo nisem potreboval diferencialnih; zaradi preveč prijav bi načeloma morali imeti sprejemnega, zato sem moral nekaj mescev brati Faulknerja, Dreiserja itd.; a ker je na dan izpita prišlo v predavalnico premalo kandidatov, je izpit odpadel. Hvala bogu; ne vem, kako bi šlo. In tako sem – komaj sem lahko verjel – odšel na tisti avion za Črno goro v vojsko vpisan na filofaks.
Nikoli mi ni bilo žal, da sem hodil na kemijsko srednjo šolo. Včasih sem pogrešal kakšne srednješolske osnove iz filozofije, sociologije in podobnega, ki sem jih moral pozneje študirati od začetka; ampak všeč mi je biti neke sorte naravoslovno-družboslovna dvoživka. To mi je neštetokrat pomagalo pri prevajanju, pisanju in življenju.
V vojski sem pisal predvsem pesmi. To je bila še ena stvar, ki sem jo v srednji šoli sicer tajil. Medtem ko sem v DMŠ nosil kolegom v branje sproti napisane odlomke zgodbe o pokolih med metalci/hardkorovci in šminkerji v Tivoliju, sem pesmi skrbno skrival. Ko je bila nekoč pri meni žurka, ker so bili starši zdoma, je eden od kolegov našel na mizi snop natipkanih listov in iz njega ob vsesplošnem krohotu nažganih metalcev prebral:
postelja trpka od bledih misli jutro topeče se v kapljajočem hladu šolska klop rumena počečkana sama z iskrami ciničnega smeha kako si moja svinčena kri želi tvojih toplih ust
Ogorčeno sem izjavil, naj ne bere stvari, ki sem jih pisal, pred »ful leti, ko sem bil še mulc«. Zmagoslavno je pokazal na datum, natipkan na vrhu tistega snopa listov: »zima 1985/86«. (Torej, tista ista zima). Še ena bruka. (Vse to poniževanje je izvedel dolgolas, v usnje in nete zadelan tip, ki je v istem času zaradi neuslišane ljubezni nekako dva meseca nejasno grozil s skrajno slikovitim samomorom, ki je hvala bogu ostal samo ravni čvekanja.)
**
A da se vrnem k vojski: vse ženske moje generacije (in starejših) se sprašujejo, zakaj njihovi dedci tako radi govorijo o štosih iz vojske. Pri najboljši volji ne morem ponuditi boljšega odgovora kot to, da so tam dali mladim fantom, iztrganim iz maminih rok, v roke igračke (meni za pol leta celo mitraljez!). To zame sicer ni bil čas refleksije. Med mojimi najljubšimi spominki je citat, zapisan v moj vojaški »dnevnik«: »Draga moja, plači, plači, / sad me stežu opasači / umjesto tvojih poljubaca / atomski me s leđa baca …« Ampak tisto služenje vojske, kolikor mi ga je že uspelo prestati v nekem naivnem stanju krohota nad tem, da bi sploh kdaj obstaja možnost, da te kdo zakolje z bajonetom, je bilo vaja v trdokožnosti, v samoironiji, pa tudi priprava na neko čisto drugo obdobje. V živo začutiti razdiralno moč, ki jo lahko imaš s primerno opremo v roki – in primerno ustrahovan – ti lahko precej pomaga realistično razumeti, kako ta moč zavede. V njej sem v konfliktu s svojim desetarjem – ki je bil moj klaso, torej ne neka samodejno osovraženi džomba, ampak moj kolega z oblastjo – prvič resnično doživel spopad avtoritet. Šlo je za popolno trivialnost, a možni končni efekt je bil vojaški pripor. Bilo je čudo, kako sva nazadnje oba ohranila svoj ponos, čeprav je šlo za izvajanje dejanske, izvršilne moči. Česa takega na igrišču ne moreš začutiti, v Minecraftu na pametnem telefonu kot današnji mulci pa še manj.
Vsak od nas je tam doživel, kako je biti opsovan, ker si slabo očistil stranišče, pa tudi kako je imeti moč, ko lahko nažgeš z mitraljezom. V knjigah adrenalina prve ali druge sorte ni. Tudi na filofaksu ne, razen če si slučajno študiral ravno pod prof. Toporišičem ali prof. Korenom (jaz sem študiral pod prof. Pogorelec).
V realnem času pa je bilo zame tisto služenje vojske prelomnica bolj v drugih pogledih. Jesen po vrnitvi domov sem spoznal Klaro (tako je, letos bova praznovala 30-letnico). Začel sem hoditi na faks, kjer so me knjige in študij končno potegnile na način, kot me tista štiri leta na srednji kemijski niso mogle. In prvič sem dejansko celo pomislil, da bi lahko kakšno svoje pisanje objavil. To sicer ni šlo avtomatično.
Že takrat je sicer postala Klara moja prva bralka, ki sem se jo trudil najbolj impresionirati. Prvi poskus ni bil uspešen: napisal sem še eno heavymetalščino, ki se je dogajala med tolpo na koncertih v Študentu … Mogoče je bil napredek, da nisem več uporabljal za junake živih prijateljev, ampak izmišljena imena. (Nekatera od teh sem kasneje prenesel v Fužinski bluz, ker so se mi zdela kul, na primer Flint). Ampak zgodba je bila še zmeraj v istem, srednješolskem duhu.
Sledila pa je druga zgodba, kot nekakšna novela, z naslovom Odprtine. Tudi te sicer še nisem pisal z namenom objave. Glavni junak je bil še zmeraj fant mojih let, ki ga pijansko bluzi po Ljubljani – ampak zdaj je metalska scena izginila čisto v kuliso. Prvič sem pustil domišljiji zdivjati v neki, recimo, nadrealizem. Bila je scena seksa, med katerim se ženska z mitološkim imenom Inana spremeni v kokoš in svojega ljubimca skavsa skoraj do smrti, oziroma vsaj do hudega mačka naslednji dan, ko jo ves razbolen najde kot puhastega piščančka sredi svoje kopalnice. (Leta pozneje je podobna scena leta končala tudi v Fužinskem bluzu.) Zgodba ja imela celo nenavaden, implicirano homoseksualen zaključek. (Skrivnostni drugi junak zgodbe z drzno (post)modernističnim imenom :::: pripovedovalca nejasno zrajca, ker pride sveže stuširan v njegovo sobo, gre potem spet ven, pripovedovalec mu sklene slediti in pade v prepad.)
Če danes ugibam, od kod mi ideja za ta zaključek, se težko spomnim kaj drugega kot to, da sem hotel nekako »hoditi po robu«. V resnici sem bil takrat že čisto zunaj tiste osnovnošolske »biseksualne faze«, ki sem jo omenjal v enem od prejšnjih tekstov. Morda sem napisal v nekakšen spomin na tisto fazo. V glavnem, ko je Klara po tisti prejšnji, heavymetalski zgodbi prebrala to, je izjavila: »TO je pa nekaj drugega.«
In sem se zbral. Bil sem nekje v kakšnem drugem ali tretjem letniku faksa. Spomnil sem se, kako sem v »leksikone«, ki smo si jih sošolci v osnovni šoli med sabo dajali v izpolnjevanje, pisal kot odgovor na »Kaj želiš biti po poklicu,« KEMIK IN AMATERSKI PISATELJ. Kemik je šel v maloro, za pisatelja je bil skrajni čas.
Prva dva kratka teksta (nič tako radikalnega kot tiste Odprtine, ki jih nisem nikoli objavil) sem poslal na Mentor. Objavil sem dve zgodbi, eno nedavno, eno pa še iz srednješolskega časa, za katero se mi je kdove zakaj zdelo, da spada med dotedanje umetniške vrhunce. Na objavo se bil skrajno ponosen, vzbudila mi je strast. Ko sem zagledal lastne črke natisnjene na lično vezanem papirju uradnega medija, sem si poželel, da bi kaj objavil tudi v kakšni bolj resni reviji. Na primer Literaturi in Novi reviji. Ideja je bila skoraj nepredstavljiva.
Rumena Bužarovska, ena najvidnejših makedonskih avtoric mlajše generacije (rojena je leta 1981), se je pred kratkim kot gostja literarnega festivala Vilenica mudila v Sloveniji. Malo pred avtoričinim obiskom je v slovenščini pri založbi Modrijan izšla tudi njena tretja kratkoprozna zbirka Moj mož, zgodbe enajstih žensk v večinoma neizpolnjenih zakonih, v katerih pa vztrajajo, ker je v tradicionalni, patriarhalni družbi šele zakon tisto, kar osmisli življenje ženske. A Bužarovska ne moralizira in sistema ne kritizira neposredno – namesto tega situacije, v katerih se znajdejo ženske, prikazuje z dobršno mero humorja in ironije, njen oster uvid v psiho junakinj pa pripomore k temu, da se ob prebranem kljub vsemu zamislimo. Pogovarjali sva se o položaju ženske v družbi, humorju v kratki prozi in živosti makedonske literarne scene, o kateri med drugim pravi: »Ni vedno vse, kar se bere, dobro, ampak pomembno je to, da ljudje pridejo in da se bere. Kajti obstajajo tudi ljudje, ki samo pišejo, ne pa tudi berejo, in to res ni v redu.«
Dobila sem občutek, da se vaši ženski liki, čeprav nekateri svoje može pravzaprav prezirajo in se imajo za pametnejše od njih, z njimi ne želijo in ne poskušajo odkrito pogovarjati, temveč se nekako uklonijo pričakovanjem, ki jih imajo moški o njih. Takšna je tudi junakinja zgodbe Sobota, ob petih popoldne: njen mož je tako vljuden, da je nikoli nič ne sprašuje, hkrati pa avtomatično predpostavlja, da ji manjka spolnost, ki je on ni več sposoben. Zato jo vsako soboto popoldne pelje k skupnemu prijatelju Stojanu, da bi se – očitno – izživela z njim, ona pa to uro pri njem izkoristi za gledanje televizije in pomivanje. Čemu te motnje v komunikaciji, ta različna pričakovanja in predstave drug o drugem?
Motnje v komunikaciji so res nekakšna osrednja tema vseh mojih zgodb. Nisem pa prepričana, zakaj se to dogaja v naši družbi – no, pa ne samo v naši, v Carverjevih zgodbah se denimo tudi zelo dobro vidi pomanjkanje komunikacije. Morda je to posledica neiskrenosti, h kateri nas spodbujajo. Še posebej, če si ženska – ženske smo vzgajane tako, da smo vljudne, da ne govorimo preveč, da težave rešujemo po ovinkih in da lažemo. Laž je zato zelo pomemben element mojih zgodb. Zdi se mi torej, da nas družba spodbuja, da ne govorimo o delikatnih stvareh, ker je to sramota.
S tem imajo po vašem mnenju težave tako ženske kot moški?
Ja, tudi moški jih imajo. Je pa po drugi strani pri ženskah tako – ne pojasnjujejo lastnih problemov, ker so tako vzgojene in navajene, da poslušajo svojega moža, posebej če je takšen gospod kot lik moža v Sobota, ob petih popoldne. In ne boš verjela, doma v Makedoniji se mi je že zgodilo, da so mi ljudje razlagali podobne stvari, kot se zgodijo v tej moji zgodbi. Obstajajo moški, ki so taki gospodje, da če ne morejo več seksualno zadovoljiti svoje žene, bi bili pripravljeni urediti, da je ona lahko z nekom drugim, vendar pa le s takim, ki ga izberejo oni. In to se mi zdi res zanimivo … da ženske velikokrat ocenjujemo moške po tem, kako »fini« so. Če nas pustijo pri miru, če nas ne tepejo, če slučajno še pomivajo posodo in malo pospravijo po hiši, potem je to super, fantastično! Ob takem moškem se sploh ne smemo pritoževati. Od nas se pričakuje, da skrbimo za družino, da smo to in ono, od moških pa se ne pričakuje nič, tako da – že ko so v redu, jih ves čas hvalimo. Kako je on super, kako lepo je, da ni šovinist … In sem spada tudi ta primer: mož ne more več seksualno funkcionirati, vendar pa je tako dober, da ženi dovoli, da je z drugim – pod tem pogojem, da ga izbere sam.
So v Makedoniji torej deloma še vedno prisotni patriarhalni vzorci – v smislu »moški je glavni v hiši, ženska pa pomiva posodo«?
Vsaka družba bi rada verjela, da je njena sredina boljša. Nisem prepričana, kako je v Sloveniji, morda je malo bolje, pri nas pa se vseeno še občuti ta patriarhat, ki ga prikazujem v svojih zgodbah. Ne pravim, da se stvari ne spreminjajo na bolje. Seveda so se zgodili določeni premiki, imamo feministična združenja in podobno, a se napredek še ne odraža v politiki in poslovnem svetu. Na glavnih funkcijah na teh področjih je zelo malo žensk, delovanje večinoma nadzorujejo moški. Družina pa je samo odraz družbe: če imajo moški nadzor nad družbo, ga bodo imeli tudi nad družino. Družina je mikrokozmos. Ko družba deluje bolje, ko moški in ženske dosežejo večjo enakopravnost, se to pozna tudi znotraj družine. Vrtci, razni »day-care« centri in podobno ženskam omogočajo, da imajo otroke in hkrati delajo, vendar potem spet pridemo do problema: ženske, ki so mame, lahko delajo in se hkrati ukvarjajo s hišnimi opravili. To, da ženska dela, ne pomeni, da so moški prevzeli hišna opravila, pač pa, da zdaj ona počne oboje: je hkrati mama in žena ter poslovna ženska. In to je nemogoča pozicija. Potem se pa sprašujejo, zakaj se več žensk ne ukvarja z umetnostjo in podobno … nimajo ne časa ne inspiracije.
Velikokrat se dotaknete tudi varanja. Temu je denimo posvečena kratka zgodba Prešuštnik, v kateri se junakinja obsesivno ukvarja z moževo afero. Zelo prepričljivo ste orisali psihologijo glavnega lika, ki za afero ne krivi moža, za katerega si pravzaprav želi samo, da bi ostal pri njej, ampak drugo žensko, »kurbico«. To je na splošno kar razširjeno mnenje, čeprav je v tem, pa še marsikaterem drugem primeru, krivda v resnici na strani moškega, ki je poročen in oče dveh otrok, Emilija, njegova sodelavka, pa samska. Kako gledate na to?
Do tega pride zato, ker je ženska seksualnost še vedno tabu. Trenutno lahko v svetu spremljamo val seksualnega puritanizma. Obstaja celo knjiga na to temo, The War on Sex Davida M. Halperina. Tarče niso samo ženske, ampak vse marginalizirane skupine. Primer tega je tudi dogajanje v Ameriki in jasno je, da smo naredili korak nazaj. Feminizem recimo dobiva negativne komentarje – to povedo že izrazi boj proti feminizmu, antifeminizem, feminazi in tako dalje. In če o tem govorimo, če to problematiziramo, imajo moški občutek, da jih napadamo, čeprav v bistvu le razlagamo, kaj je narobe v družbi. Vse, kar si želimo, je, da bi bila družba funkcionalna, v ravnovesju. No, in ker patriarhat nadzoruje žensko telo, je posledica tega tabuizacija ženske seksualnosti. Nadzorovanje telesa je prav tako predmet zgodbe Sobota, ob petih popoldne, o kateri sva govorili prej. To je ženskam vsiljeno, zato tudi same na takšen način razmišljajo o sebi in drugih ter jih obsojajo. Sama po drugi strani ne želim obsojati žensk, ki se obnašajo po tem vzorcu, kajti jasno je, da jim ga vsiljuje družba. Družba sporoča, da je še vedno sramota, če je ženska seksualno aktivna; ženske se o tem ne pogovarjajo odkrito, niti med seboj, kaj šele v javnosti. Moški po drugi strani odprto govorijo o tem in še vedno je pozitivno, da si moški, ki je spolno aktiven, ženska pa je, če to počne, kurba. V zgodbi Prešuštnik je mož glavnega ženskega lika direktor, ki smatra, da lahko počne, kar mu pade na pamet, zato te afere sploh ne skriva – po njegovem mnenju je nekaj normalnega. Ne bi pa bilo normalno, če bi imela ženska tako afero, sploh če je mati. In zato krivda ni na strani moškega, ampak vedno na strani ženske. Tudi mati glavne junakinje v tej zgodbi se ravna po tem: reče ji, da mora ostati v zakonu, češ: on je tvoj mož, potrpi malo. Kajti če žena odide od hiše, se ne sme vrniti. Gre za stvari, ki se v naši družbi dogajajo in o njih se moramo pogovarjati. Seveda ne pravim, da je tako povsod. Kadar ljudje kritizirajo, kar pišem, pravijo recimo: ampak jaz nimam nobene take izkušnje. Super, da ne, a dejstvo je, da se to vseeno dogaja.
Na to, o čemer sva zdaj govorili, se navezuje tudi fenomen, ki ga opisujete v zgodbi Človek navad: imamo žigola in njegovo trenutno ljubico, ki ve, da je samo ena v nizu, kar pomeni, da se je že ob vstopu v razmerje zavedala, s kakšnim moškim ima opravka – da je torej problem v njem in ne v morebitnih tekmicah – pa vendar vse ženske, s katerimi je bil pred njo, in tiste, za katere bi utegnil biti zainteresiran, označuje za kurbe. Od kod ta tendenca po omalovaževanju deklet in žensk, ki so (bile) pravzaprav na istem kot ona sama?
Ista situacija: sram je tu glavni vzrok. Družba nas tako nadzoruje, s strahom in sramom. To se pogosto dogaja pri skupinah, ki so ogrožene. Največji nacionalisti so velikokrat ljudje, ki so iz mešanih zakonov. V Makedoniji imamo zdaj recimo velik problem z migranti: konzervativna opozicija prodaja zgodbo, da se migranti zbirajo pri nas, a v resnici nihče od njih sploh nima namena ostati v naši državi, samo prehajajo čeznjo. Najbolj grozno zame pa je, da je Makedonija država beguncev, vendar potem prav ti ljudje negativno govorijo o trenutnih migrantih. Tudi glavni lik v zgodbi Geni ima to idejo, da je on boljši od vseh, čistokrven in tako naprej. In ko se otroci obnašajo lepo, je to odraz njegovih genov, če nekaj ni v redu, pa ženinih.
Se vam zdi, da tudi mlajše generacije žensk še vedno občutijo pritisk, da se morajo poročiti, češ da bodo kot prave ženske realizirane šele ob poroki in kasneje z otroki? Tega se dotaknete v zadnji zgodbi v zbirki, Osmi marec, v kateri protagonistka in Toni, moški, s katerim pozneje prevara moža, obsojata neporočeno sodelavko Ireno z besedami: »Koliko let imaš? Enaintrideset? Končala si magisterij in doktorat, kaj še čakaš?«
Očitno ja, ker se je to dogajalo tudi meni, pa delam na fakulteti. (smeh) Poslušala sem stvari, kot so: končala si doktorat, zakaj se pa ne poročiš? Ljudje mislijo, da ti s tem delajo neko uslugo, ker so oni srečni – no, nisem prepričana, da tudi v resnici so. To naj bi bila po njihovo realizacija ženske. Ni dovolj, da si, kar si, moraš biti nekaj več, mati in žena. Zdaj so nehali, ker sem očitno že prestara. (smeh) Vendar pa mi celo moje študentke pogosto govorijo, da poslušajo podobna vprašanja, pa so zelo mlade. Tako da ta mentaliteta še vedno obstaja.
Napisali ste monografijo o humorju v sodobni ameriški in makedonski prozi What’s Funny: Theories of Humor Applied to the Short Story (Kaj je smešno: teorije humorja na primeru kratkih zgodb). Kaj je torej smešno v kratki zgodbi in ali je humor za to formo pomemben? V primeru Mojega moža vam ga je uspelo dozirati v ravno pravi meri, a to ne uspe vsakemu piscu …
Raziskovala sem mehanizme humorja, ker se mi je zdelo to zanimivo. Zanimalo me je, kako humor funkcionira, ali gre pri tem za neko univerzalno metodo. Obstaja kognitivna metoda, ki v osnovi temelji na neujemanju. Gre za to, da rečeš nekaj, pričakuješ pa drugo stvar, ali pa misliš eno, počneš pa drugo. Potem seveda obstajajo različni tipi humorja, od parodije do ironije, sarkazma in tako dalje, ter različni nivoji – eno je družbeni, potem individualni: kako se človek odzove na nekaj. Če se recimo odzove empatično, mu situacija ne more biti smešna. To preučevanje humorja mi je dalo razlog, da malo več berem avtorje, ki veliko uporabljajo humor, npr. Bernarda Malamuda, Flanerry O’Connor in druge. Ampak nisem pa zdaj prav zavestno vkomponirala teh ugotovitev v zgodbe, želela sem samo vedeti, kako delujejo omenjeni mehanizmi. Zanimalo me je tudi, zakaj ženske niso duhovite.
Da niso?
No, nisem hotela reči, da niso, ampak – humor je subverziven, je orodje moči. Ko uporabljaš humor, uporabljaš tudi seksualno moč, s tem nadzoruješ vse in to je potem grožnja. Ne torej, da ženske nismo duhovite, ampak nam kaj takega ni dopuščeno. Dejstvo, da se ženske vse pogosteje pojavljajo v komedijah, šovih, posebej v Ameriki, v Saturday Night Live recimo, vseeno govori o tem, da se kot družba vzpenjamo, saj je humor znak emancipiranosti. Zame osebno pa je humor v zgodbah najbolj pomemben zato, ker ubija sentimentalnost in patetiko.
Predpostavljam, da niste ljubiteljica sentimentalnosti in patetike?
Sovražim ju. (smeh) Kar intrigira mene, je groteska, celo nasilje. Humor je dober način, da zgodbo sprostiš, če je tragična; da poveš neke zelo resne stvari na zanimiv, hkrati pa še vedno relevanten način.
V zgodbi Nektar ima glavna junakinja pisateljske ambicije, njen mož ginekolog, ki ji gre močno na živce, pa se ukvarja s slikanjem. »Ali si opazila, da so vsi veliki umetniki moški?« ji nekoč reče. »To je zato, ker so moški duh, ženske pa telo. Moški so ustvarjalni, ženske praktične. /…/ Ženske ne morejo biti umetnice – to ni v njihovi naravi.« Ste se vi na svoji pisateljski poti kdaj srečevali s pokroviteljskim odnosom moških?
Ja, sem. Dogajalo se mi je, da so me spraševali, o čem pišem, pa sem odgovorila: o ženskah. Sledil je odgovor: ah, jaz tega ne bi bral, ne zanima me. Ker imajo v glavi koncept, da je to ženska literatura, sentimentalna in tako dalje. Nek prijatelj mi je dejal: res bi si želel prebrati nekaj tvojega, kjer bo protagonist moški. Ne razumem, zakaj. V svetovnem kanonu je ogromno književnikov, ki niso nikoli ničesar napisali z ženske perspektive. Bi njim rekel isto stvar?
Kakšna pa je v Makedoniji pozicija ženskih pisateljic in ustvarjalk na splošno?
V književnosti je vse bolje in bolje. Veliko nas je in mislim, da so domače avtorice celo več objavljane kot avtorji. Ravno pred kratkim je eden naših založnikov govoril o tem, da njegova založba izdaja več avtoric, kar je fantastično. V umetnosti na splošno prav tako, trenutno je veliko žensk, ki ustvarjajo. Nisem sicer prepričana za vsa področja, v gledališču, na primer, je situacija malo drugačna, ker so dramski teksti takšni, da so protagonistke redkeje starejše, zato večinoma angažirajo mlade ženske. Pa tudi v glasbi še vedno nimamo veliko kantavtoric, džezark, bobnark in podobno, večina je pevk popularne glasbe.
In zakaj mislite, da je tako?
Iz podobnega razloga, kot še vedno ni veliko informatičark. Takšna glasba se očitno še vedno smatra za moško področje.
No, ampak s situacijo v književnosti ste, pravite, zadovoljni. Se enakost kaže tudi na področju podeljevanja nagrad?
Uh, to pa ne. Struški večeri poezije, recimo, obstajajo že 50 let, nekaj takega, pa smo imeli v tem času samo tri lavreatke, kar pove veliko.
V Sloveniji nagrado kresnik, najvišjo nagrado za roman, podeljujemo že 26 let, pa sta bili do zdaj nagrajenki dve.
No, to je na žalost to. Pri nas sicer nagrade še vedno niso ne vem kako vzpostavljene, nimamo jih veliko, hkrati pa so te institucije nagrad malo brezvezne, ker jih imajo pod nadzorom neka društva, ki so zastarela. V tem smislu torej enakosti še ni, vendar pa so ženske tiste, ki se berejo. In res imamo odlične avtorice, tudi mlade avtorice, izredno sem vesela, da je tako.
Kakšen je vaš pogled na makedonsko literarno sceno? Če sem prav obveščena, pri vas zelo živi poezija, predvsem mlada poezija, tovrstni dogodki, pesniška branja, so nekakšno stičišče mladih, ki jih zanimata literatura in kultura ter so tudi zelo dobro obiskani. Kako pa je s prozo?
Res je. Proza ne živi na tak način. Poezija je vseeno dostopen žanr, ki se zlahka bere, s prozo pa je drugače, ker publiki ob dvajsetminutnem poslušanju neke zgodbe ali odlomka iz romana postane dolgčas. A scena je vseeno živa in to se vidi na predstavitvah knjig. Ne samo domačih, tudi tuji avtorji, ki pridejo k nam, imajo obiskane dogodke, zelo je živahno. Pred kratkim je knjigo recimo predstavljal vaš avtor Vojnović in bilo je polno, tudi Jergović je prišel k nam in prav tako napolnil prostor. Vse skupaj dobro deluje. Ko sem potovala po Balkanu, sem namreč videla, da v drugih državah na literarne dogodke običajno pride deset ljudi.
To bo kar držalo, tudi pri nas se prevečkrat zgodi, da na dogodek z znanim avtorjem pride deset ljudi …
Mi v Makedoniji pa smo se očitno končno naučili, da ni treba, da so literarni dogodki dolgočasni. Trenutno je priljubljena točka za literarne dogodke lokal v Stari čaršiji (Stari bazar), zgodovinskem delu mesta, ki je tudi multikulturni in multietnični prostor. V središču dogajanja je ta lokal, ki tudi zelo lepo izgleda, in predstavitve knjig se zdaj velikokrat odvijajo tam. Začnejo se okoli devetih, pol desetih, ljudje vidijo, da se nekaj dogaja, zberejo se, poslušajo, običajno je ob tem še kakšen koncert … Seveda še vedno obstajajo tudi klasični dogodki tipa: govorimo o piscu, kot da je mrtev, on pa sedi zraven (smeh), a na srečo niso tako pogosti. Mlada scena je kar razvita, posebej poezija, pesniški slami in podobno. Na teh pesniških dogodkih je res vedno gneča. Organizirajo jih vsak prvi torek v mesecu, vabljeni pa so tako znani kot manj poznani avtorji. Ni vedno vse, kar se bere, dobro, ampak pomembno je to, da ljudje pridejo in da se bere. Kajti obstajajo tudi ljudje, ki samo pišejo, ne pa tudi berejo, in to res ni v redu. (smeh)
Spremljate literaturo svojih sodobnikov? Koliko aktualne evropske in svetovne produkcije preberete?
Spremljam, kolikor lahko. Posebej moram slediti literaturi iz regije, ker spoznam veliko odličnih piscev in potem preberem to, kar so oni napisali, slediti moram tudi ameriškim tokovom, ob tem pa počnem še druge stvari. Ampak res se trudim, da sem na tekočem, ker se mi zdi pomembno, da vem, kaj se trenutno dogaja. Zato imam zelo rada festivale, posebej takšne, kot je Vilenica, ki ni regionalen, ampak internacionalen – ne pridejo samo avtorji iz Slovenije in regije, ampak tudi Italije, tako da res spoznaš veliko ljudi. Odličen festival je tudi FEKP, Festival evropske kratke zgodbe v Zagrebu. Hrvaška ima prav tako izvrstno literarno sceno.
Lahko za konec izpostavite nekaj svojih najljubših avtorjev?
Najprej mi na pamet pade Alice Munro, obožujem jo, berem jo ves čas. Brala sem tudi Ferdinanda Von Schiracha, Nemca, ki piše kratke zgodbe z detektivskim pridihom, sicer pa je odvetnik, in njegova kratka proza je res vrhunska. Všeč pa mi je tudi poljski avtor Mariusz Szczygiel, ki sem ga spoznala v Skopju, ko je imel pri nas predstavitev knjige. Napisal je roman z naslovom Gottland, gre pa za fakt-fikcijo, žurnalistiko, ki tematizira zgodovino Češkoslovaške v drugi polovici 20. stoletja. Poleg Alice Munro sta ta dva avtorja tista, ki sem si ju v zadnjem času res zapomnila.
Ko so Chinuo Achebeja vprašali, kdo je najboljši predstavnik nove generacije afriških pisateljev, je ta brez pomislekov odgovoril, da je to nedvomno Ben Okri. Po dobrem desetletju zamude lahko Cesto sestradanih, znameniti roman tega nigerijsko-britanskega pisatelja, ki je bil leta 1991 nagrajen z bookerjem, sedaj končno beremo tudi v slovenskem prevodu Urbana Beline. Kar je pomembno tudi zato, ker je Cesta sestradanih eno izmed tistih literarnih del, ki vedno, ko pridejo med nove bralce, porodijo številne vsebinske polemike, med literarnimi teoretiki in kritiki pa dileme glede njegove žanrske umestitve.
Roman se začne z jorubsko mitološko zgodbo o abikujih in njihovih inkarnacijah (v jorubski mitologiji je abiku duh otroka, ki umre pred svojim dvanajstim letom, da bi se vrnil v svet duhov, iz katerega se potem vedno znova rojeva isti materi). V deželi začetkov, v svetu nerojenih abikuji čakajo na svoje rojstvo v materialni svet. A nihče med njimi se ne veseli, ker bo rojen. Vsako novo rojstvo pomeni prehod iz stanja rajske blaženosti in sreče v strašansko kaotično trpljenje snovnega sveta. »Dojenčki ob rojstvu jočejo iz več razlogov,« pravi deček Azaro, pripovedovalec romana, »eden od njih pa je nenadna ločitev od sveta čistih sanj, kjer vse stvari tvori začaranost in kjer ne poznajo trpljenja«.
Azaro, abiku otrok (ki so ga starši poimenovali po Jezusovem prijatelju Lazarju) je na svet prišel »obtežen s čudnimi darovi duše, z ugankami in neutešljivim občutkom izgona«. Abikuji pred rojstvom namreč sklenejo, da se bodo vrnili v svet duhov, a Azaro obljubo prelomi in se naveličan nenehnega prehajanja med svetom nerojenih in svetom rojenih ter občutka stalne ujetosti v vmesnost odloči ostati med slednjimi. Ker pa se s tem izneveri svojim tovarišem, ti v obliki številnih nezgod nenehno posegajo v njegovo življenje z željo, da bi Azaro končno zapustil svet umrljivih in se jim znova pridružil v svetu duhov. Polovica Azarove biti tako še zmeraj pripada svetu duhov, zato se njegovo življenje, razdvojeno med menjajočimi ontološkimi statusi, razteza med obema sferama, med katerima včasih ni stroge ločnice.
Azaro pa v svetu ljudi ostane tudi zato, da bi osrečil žensko, ki je postala njegova mama. Zavedajoč se, da življenje dolguje očetu in mami, kljub revščini, ki trpinči človekovo dostojanstvo, vztraja v materialnem svetu. Jedro romana tako tvori zgodba o dogodivščinah Azarove družine in njegovo doživljanje snovnega sveta. Medtem ko se ekscentrični oče, ki sicer želi družini dobro, čeprav jo nenehno potiska v še večjo bedo, v skorajda utopičnem upanju na pravičnost in boljše življenje zapleta v številne pretepe in pijančevanja, mama krošnjari ter tako poskuša z majhnimi zaslužki zaščititi družino pred revščino. A »revni ljudje imajo eno samo moč – svojo lakoto«, ki je v Okrijevem romanu opisana skrajno naturalistično. Nestalnost dela in obrokov ter življenje onkraj razpoložljivih sredstev pahne družino v nenehne dolgove in v spor z lastnikom zanemarjene sobe, v kateri živijo. Življenje na robu preživetja sili družino v spoznanja o sami sebi. Ko se v mestu pojavita dve politični stranki – stranka revežev in stranka bogatih, zahtevata od prebivalcev v zameno za mleko in elektriko politično ter predvsem volilno opredelitev. Oče, ki ne želi biti nikogaršnji suženj, ne pristopi ne k eni ne k drugi stranki, a zato kaj kmalu, poleg boksarskih »uspehov« pod vzdevkom Črni tiger, tudi sam postane (precej neuspešen) politični aktivist.
Vzporedno z vsakodnevnimi skrbmi družine se nam odpira tudi vpogled v Azarovo doživljanje sveta. Azaro zahaja v strašljivi gozd, kjer ga spremljajo tovariši duhovi in kjer se dogajajo nenavadne reči. Skozi cel roman je torej prisotno sobivanje dveh svetov, ki zavestno in nezavedno prestopata eden v drugega. Nelinearno dogajanje romana bralca sili v stalno preizpraševanje logičnih zakonov in konvencionalnih literarnih tehnik. Ravno zaradi nenavadnih elementov, ki jih je avtor črpal iz jorubske mitologije, so roman od samega začetka povezovali z magičnim realizmom in Bena Okrija postavljali ob bok Gabrielu Garcií Márquezu. Nigerijski pisatelj na to oznako sicer ni pristal; v enem izmed intervjujev pojasni, da magično v njegovem romanu ni ne imaginacija ne inferiorna kategorija resničnosti, temveč neke vrste globlji realizem z dimenzijo spiritualnosti. Mit, ki »zahodnim«, logično-analitičnim bralcem pomeni predvsem historičen pojav in kot tak nima statusa resnice, je v nekaterih družbah pravzaprav integralni del življenja. Ob tem se vzpostavi vprašanje, ali so elementi, ki v romanu veljajo za magične, magični tudi za nekoga, ki je odrasel ob jorubskih verovanjih. Mrtvi niso nikdar zares mrtvi in predniki so aktivno prisotni v obredih in verovanjih mnogih živečih skupnosti, zato so nekateri, bolj kot magični realizem, predlagali oznako spiritualni realizem oziroma afriški tradicionalni religijski realizem. Okri pa je vztrajal, da gre preprosto za realizem z več razsežnostmi in opozoril, da se v srži Ceste sestradanih nahaja esencialno filozofsko vprašanje, ki ga marsikateri bralec najbrž spregleda, in sicer – kaj je resnica v mnoštvu subjektivnosti?
Znotraj romana najdemo tudi analogije s pred- in postkolonialno Nigerijo. Pripoved se odvija v neimenovanem kraju v Nigeriji, tik pred neodvisnostjo, ki ji kmalu sledi kruta državljanska vojna za Biafro, ki je močno zaznamovala pisateljevo življenje. Status abikuja, vračajočega se duha, pa nimajo le posamezniki. »V tem stanju so mnogi, čeprav se tega ne zavedajo. Številni narodi, civilizacije, zamisli, polodkritja, revolucije, ljubezni, umetniške oblike, zgodovinski dogodki …«. Za vse je značilno, da spokojno sprejemajo objem smrti. Celotna Nigerija je abiku, »narod otrok duhov, ki se venomer znova poraja«. Vsakemu njenemu rojstvu zato nujno sledi trpljenje snovnega sveta in prelivanje krvi. Ponovno rojena dežela, ki se vzpostavi po neodvisnosti, zaradi »čudnega delirija zgodovine« in politike, ki hodi z roko v roki z nasiljem, vedno znova umira in se nato spet ciklično rojeva, in sicer vedno istim ljudem – Nigerijcem. Ali kot pravi oče: »Zgodovina dobro ponazarja, kako stvari tega sveta sodelujejo pri ohranjanju stanja otroka duha«.
Prav v zvezi s tem pa je tema romana tudi odraščanje oziroma preseganje številnih inkarnacij, tako s strani posameznikov kot s strani naroda in države. Namesto nenehnega vračanja v prvotna stanja blaženosti, moramo, nasprotno od abikujev in prav kakor to stori Azaro, pristati na tostransko življenje ter odgovorno nase prevzeti vso njegovo breme. Zemeljsko življenje je zato treba okušati, občutiti, kolikor je le mogoče spoznavati, pretrpeti, ga vzljubiti in k njemu tudi kaj prispevati. Preseči je treba strah pred (p)ostajanjem in s tem sprejeti vsa nasprotja tega sveta ter ustvariti »nove ceste iz ceste našega zanikrnega obstoja.« Odpoved vračanju v stanje nenehnega otroštva in pristanek na življenje onkraj dobe nesamostojnosti pomeni večno refleksivno izpopolnjevanju lastne biti, tako individualne kot kolektivne. Na koncu se namreč izkaže, da je preprosteje živeti v okviru zemeljskih omejitev kot pa biti svoboden v neskončnosti.
Če se roman začne z mitološko zgodbo v preteklosti, pa se to več kot 500 strani dolgo branje, polno zelo nazorno opisanega tragičnega življenja v getu, in morda za marsikateri okus pretiranih temačnih pretepov, konča s spokojnim pogledom v prihodnost. Ko se oče zbudi iz nekaj dni trajajočega spanca, Azaru in mami odkrije svoja sanjska videnja. Vso kompleksnost in skrivnostnost naše biti opiše, rekoč: »Svet, ki ga vidimo, in svet, ki se skriva v nas, sta dve različni stvari.« Cesto sestradanih bi morali brati ravno s perspektive dopuščanja razkrivanja nam neznanih svetov, ki se skrivajo v nas, kajti »v naši notranjosti prebivajo številni ljudje, številna pretekla življenja, mnoga prihodnja. Če dobro prisluhneš, zaslišiš, da je v zraku vse polno smeha«.
Ben Okri: Cesta sestradanih. Prevedel Urban Belina. Vnanje Gorice: Kud Police Dubove, 2016. 554 strani, 26,90 €.
Rock je mrtev. Zato ga nekateri skušajo dokončno spremeniti v (t)isto relikvijo, za kakršno je veljal, ko je bilo njegovo truplo še živo, brcajoče telo. Obujajo ga v življenje kot kakšen Frankensteinov stvor, a z vsakim novim prihodom je njegova inkarnacija bolj klavrna, bolj izžeta vsakršne življenjske moči in s tem … hja, predvidljiva. Že na začetku tega stoletja je, vsaj po prevladujočem mnenju nekaterih medijev, mainstream rocku igrala pogrebna godba – distorziranih kitar željno ljudstvo je vpilo po rešiteljih. In dobili so jih – a od svete trojice The White Stripes, The Strokes in Queens of the Stone Age (če naštejem samo prgišče bolj markantnih imen) je pregovorne tegobe staranja dočakala v dobri formi bolj ali manj samo zadnja izmed naštetih skupin. Prvi, pardon, prva dva sta se razšla, drugi so postali talci lastnega prvenca, zadnji pa so trenutno eni izmed zastavonoš glasbenega stila, ki svoje poimenovanje dolguje trdni snovi, iz katere je sestavljena zemeljska skorja. Človek bi se ob tem morebiti lahko vprašal: čemu ravno oni?
Pevec in ustvarjalna sila Queens of the Stone Age Josh Homme je postavljal temelje t. i. stoner rocku samo zato, da bi potem iz te scene migriral, kakor hitro je zaslutil, da ga onkraj puščave čakajo slava, denar in oboževalke. No, četudi so njegovem prodoru na mainstream sceno res botrovali grešni posvetni motivi, lahko mirne vesti zatrdim, da se je odločil pravilno. Bolje to kot suženjsko ponavljanje istih rifov in utapljanje v zvočnih pokrajinah podzemlja, ki jih je sam pomagal raziskati in soustvarjati. Vendar je ta shizma samo ena izmed mnogih v vrsti: najprej so bili torej tisti, ki so ga malikovali kot kitarista stoner pionirjev Kyuss in se posledično zmrdovali nad Queens of the Stone Age, nato pa so se tem pridružili še tisti, ki so sicer oboževali njegovo delo s kraljicami, a zgolj do skorajda-že-legendarnega ploščka Songs for the Deaf (2002). Lahko bi rekel: razumljivo. Omenjeni tretji album je bil labodji spev raznoterih stereotipov dobrega starega testosteronskega rocka, a ponoviti vajo petnajst let kasneje (ali pač v vmesnem času) bi bilo najbrž anahrono (in nenavdahnjeno). Sledila sta Lullabies to Paralyze (2005) in Era Vulgaris (2007), albuma, ob katerih večini zapriseženih poslušalcev ni bilo povsem jasno, kako naj se nanju odzovejo, medtem ko je predzadnji …Like Clockwork (2013) nekoliko presenetljivo presegel pričakovanja in potrdil zmagoslavje nove formule, ki sta jo Homme in druščina iskala že od pesmi za gluhe. Zakaj nekoliko presenetljivo? Ker ni šlo za izdelek, ki se bi na kakršenkoli način povrnil k njihovim koreninam, tj. trdemu, umazanem zvoku, zaradi katerega naj bi v prvi vrsti sploh postali razvpiti in prepoznavni (in o katerem, vsaj po mojem mnenju, ni ne duha ne sluha praktično že od debija leta 1998). Jim bo uspelo še naprej kultivirati svoje občinstvo tudi z aktualnim Villains?
Dobro vprašanje, na katerega, priznam, nimam odgovora. A nekateri indici, ki jih je moč razbrati iz zadnje zbirke devetih pesmi, so zanimivi. Priznam, vse od (in do) nedavnega sem čakal na trenutek, ko bo Ginger Elvisu uspelo konkretizirati svoj glasbeni ideal, o katerem se je sam že večkrat razgovoril – namreč, da bi ustvarjal hipnotično repetativni robot rock, navdahnjen z elektronsko glasbo, toda še zmeraj zaigran v rock’n’roll maniri. Nič čudnega torej, da sem ob osrednjem kitarskem motivu uvodnega komada Feet Don’t Fail Me postavil nadaljevanju albuma (kot se je izkazalo kasneje) nekoliko (pre)visoka pričakovanja. Kar me je zmeraj navduševalo pri Hommu, je njegova neizmerna pozornost, ki jo daje zvoku, tej osnovni prvini glasbe – štiklc, ki odpre Villains, bi, če bi ga spisalo kakšno nostalgično uho, ki nikoli ni prebolelo konca devetdesetih, najbrž izpadel kot še en kičasti heavy metal rompompom. Toda produkcija, navkljub precej predvidljivemu osnovnemu motivu, ves komad spremeni v nekaj povsem drugega: v umazano, a seksi rifačino za 21. stoletje, ob kateri je možno tako pozibavati z boki kot vratolomno opletati z dolgimi lasmi. In to producentu Marku Ronsonu, sicer odgovornemu za pop hitiče a la Uptown Funk, navkljub (ali pač – ravno nasprotno – prav zaradi njegovih obrtniških sposobnosti?)! In oh, da medigre med Hommovo in Van Leeuwenovo kitaro v refrenu sploh ne omenjam! Tudi prvi singel The Way You Used To Do se zvočno giblje na precej podobni ravni – enostavni, a nabriti boogie rock rif, ki ga kitare z napredovanjem komada dopolnjujejo z izstopajočimi melodijami in twisti.
Tretja pesem v nizu, Domesticated Animals, je tudi zato nekakšen šok, saj abruptno pretrga, kar se je na začetku zdel nezaustavljivi tok albuma. Naivno družbeno-kritično noto besedila, podprto s precej statično melodijo in ritmom, bi lahko razumeli povsem v sozvočju s cinično vrstico napeva: Revolution is one spin round. Dolgčas osrednjega rifa je za kanček ali dva ublažen s finesami v ritem sekciji, pesem pa se dokončno razživi šele v spiralni eksploziji distorziranih kitar, ki poslušalca zapeljejo do zaključnega refrena in v apokaliptično skandiranje njegovih vrstic. Iz mrtvila v strast – konec koncev lepo zaokrožena viža. Fortress, ki Villains nadaljuje, je čustvena (da ne rečem osladna) balada s spevnim refrenom, primerna za vso družino. Daleč od tega ni niti Hideaway, ki, po divji vožnji imenovani Head Like A Haunted House, deluje naravnost opioidno. V prejšnji povedi omenjena divja vožnja je vsekakor na poti do statusa najbolj pričakovanega komada na prihajajoči turneji – Head Like A Haunted House je zgleden prikaz brezkompromisnega eklekticizma, kot si ga upajo furati Homme in druščina: v njem je moč prepoznati razgibano Arctic Monkeys bas linijo, plesno poskočnost rocka šestdesetih, neposrednost panka in udarnost hard rocka. Kaotična mineštra? Vsekakor. A hkrati nadvse okusna.
Un-Reborn Again je odločno predolg zizitopovski komad z nekaj trdimi kitarskimi udarci, nadihom violin in ciničnim posmehom do vseh, ki se trudijo najti izvir večne mladosti (Everybody was drowning in the fountain of youth, nekje pripomni Homme) – in še dobro, da ji sledi The Evil Has Landed, še ena (mestoma eratična) rifačina, za katero se zdi, da je zablodila na album neposredno iz neobjavljenega materiala Them Crooked Vultures, superskupine, v kateri Josh zažiga z živima legendama pop kulture: Johnom Paulom Jonesom in Daveom Grohlom (če ne veste, od kod za vraga sta vam ti imeni znani, se ne smešite pred sabo in drugimi, pač pa raje diskretno povprašajte strica gugla). Zaključek albuma je reminiscenca na epilog predhodnika …Like Clockwork, le da brez klavirja in z naravnost bombastičnim instrumentalnim finalom, ob katerem ne bi v svojem najbolj kaotično-psihedeličnem momentu od sramu zardele niti glam legende Roxy Music. Po pretečenih 48. minutah, kar je glede na nizko število komadov za sodobni mainstream rock zavidljiva minutaža, se tako v poslušalca naseli občutek, da je bil priča mutantskemu otroku njihovih zadnjih studijskih del: Ere Vulgaris in …Like Clockwork, z vsemi njunimi pomanjkljivostmi in presežki vred.
Kot vedno, lahko tudi tokrat pričakujemo razgrete debate in shizmo med zainteresiranim poslušalstvom – a prgišče dejstev ostaja: Villains bo Queens of the Stone Age obdržal na panteonu mainstream alt-rocka tudi v prihodnje. Villains je, vsaj kar se težine in ostrine tiče, vsaj nivo, če ne dva ali tri, nad svojim predhodnikom. Villains ni, ne po kvaliteti ne po zaokroženosti, vrhunski album. Daleč od tega. A če se bo Homme nekega dne odločil, da ga bodo noge še naprej nesle v smeri Feet Don’t Fail Me, bo rock lahko dokončno zapustil svojo nostalgizirano deželo Ni-je in se kot polnopraven žanr pridružil supersoničnim pokrajinam tretjega tisočletja. Kajti nihče drug kot Queens of the Stone Age ponosno nosijo baklo upanja, da bo rock nekoč vendarle odsunil skalo lastne grobnice.
Pred poldrugim desetletjem sem na tržaški univerzi poslušal predavanja iz slovenskega jezika prof. dr. Majde Kaučič – Baša. Bili smo ena prvih generacij, ki smo predavanja imeli v materinščini, saj je bilo slovenskim študentom treba do pred nekaj leti slovensko slovnico in književnost, ki ju je predaval slovenski predavatelj, poslušati – v italijanščini. Na Primorsko in v Trst sta profesorico iz Prlekije pripeljali ljubezen in poklicna strast do slovenskega jezika. V tržaško stvarnost se je vživela do te mere, da je v osemdesetih opravila sploh prvo sociolingvistično raziskavo o stanju slovenščine v zamejstvu. Njeni izsledki so bili vse prej kot spodbudni; število govorcev slovenščine se je vztrajno manjšalo. Zdelo se je, da je slovenski jezik v Italiji zapisan izginotju in nihče ni mogel udejanjiti načina, kako trend ustaviti ali omejiti.
Po obratu tisočletja so se stvari začele spreminjati. Na šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu in Gorici so se postopoma vpisovali potomci tistih, ki so svojo materinščino v zadnjem stoletju zaradi tega ali onega razloga zanemarili. Začelo se je torej postavljati drugo vprašanje: so slovenske šole v Trstu narodnostne šole, take, ki morajo »vzgajati Slovence«, ali le jezikovne, v katere lahko italijansko govoreči starši otroka vpišejo zato, da spozna jezik svojih sosedov in prednikov, ob tem pa »ostane Italijan«?
Na ravni namere je to vprašanje v ponedeljek salomonsko rešila italijanska ministrica za izobraževanje, visokošolstvo in raziskovanje, Valeria Fedeli, ki se je v Trstu udeležila odprtja že tradicionalnega jesenskega seminarja za slovenske učitelje v Italiji. Njene besede, da je treba začeti z uvajanjem pouka slovenskega jezika v italijanske šole (nekaj podobnega se že dolgo dogaja v slovenski Istri in Prekmurju, kjer se večinsko prebivalstvo uči jezika manjšine oziroma sosedov), so odmevale v italijanskih medijih. O problematiki so poročali tudi na spletni strani OrizzonteScuola.it, ki velja za enega najbolj obiskanih italijanskih spletnih šolskih portalov.
Če gre verjeti družabnim omrežjem (v prvi vrsti Facebooku), je večina prebivalcev Trsta in Gorice temu naklonjena. Opaziti je veliko pozitivnih odzivov. A žal se v Trstu še vedno najdejo taki, za katere smo že zdavnaj mislili, da jih je zgodovina pometla na smetišče. Tržaška odbornica za šolstvo Angela Brandi je tako na primer izjavila, da nima veliko smisla učiti se jezika, ki ga govori le dva milijona ljudi … Namesto komentarja bom povzel vic, ki se je leta 2008 pojavil v Trstu in s katerim so se Tržačani že tedaj norčevali iz ljudi in idej, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Vic je posnemal oglas za znano kreditno kartico, glasil pa se je približno takole: »Cena slovenske avtocestne vinjete? 35 evrov. Kazen za vožnjo brez vinjete? 350 evrov. Videti Roberta Menio, ki ima na vetrobranskem steklu vinjeto z napisom Republika Slovenija? Nima cene.« Roberto Menia je bil v tistem času poslanec desničarske stranke Nacionalno zavezništvo, ki ji je pripadala tudi Brandijeva.
Šalo na stran. Če so pred desetletji nekateri desno usmerjeni krogi strašili, da se dvojezičnost (podobna istrski ali prekmurski) v Trstu, Gorici in na Videmskem nikakor ne sme uvesti, ker bi bili v tem primeru favorizirani Slovenci, ki se učijo in torej poznajo dva jezika, oškodovani pa Italijani, ki znajo samo svojega, je zdaj stanje povsem drugačno. Poleg tega, da se danes slovenščine uči vedno več Italijanov, se slovenske šole na Tržaškem in Goriškem spopadajo z vse večjo kadrovsko podhranjenostjo. Ravnatelji imajo na začetku šolskega leta veliko težav najti kvalificirane kadre za poučevanje slovenskega jezika in književnosti. Kjer se slovenščina na italijanskih šolah poučuje, pa se to dogaja v mreži, torej tako, da ji bližnja slovenska šola svojega učitelja »posodi« za nekaj ur tedensko. Predstavljajmo pa si, kaj bi pomenilo slovenščino postopno uvesti na vse italijanske šole. Najprej bi bilo treba poskrbeti za izobraževanje kadra, istočasno pa sestaviti učbenike, ki jih še ni.
Da je izjava tržaške odbornice Brandijeve o tem, da se nima smisla učiti slovenščine, ne samo popolnoma skregana s časom, ampak tudi nespametna, priča primer kolega, s katerim sva se včeraj srečala na kavi. Pred dvema letoma sva na tržaški univerzi skupaj opravljala pedagoško usposabljanje za poučevanje na šolah, jaz za slovenščino, on za italijanščino. Ministrstvo naju je letos zaposlilo za nedoločen čas, mene v Trstu, njega pa v skoraj sto trideset kilometrov oddaljenem kraju Sacile na meji med Furlanijo in Venetom, kjer si je moral najeti stanovanje. Grenko je pripomnil: »Če bi moji starši poskrbeli za to, da bi se naučil slovenščine, bi bila morda danes sodelavca na isti šoli v Trstu, bil bi torej v službi v domačem mestu …« Seveda pred dobrima dvema desetletjema ni bil sam kriv, če so starši zanj, potem ko je zaključil slovenski vrtec, izbrali nadaljevanje šolanja v italijanskem okolju. Leta 2017 pa je za odbornico za šolstvo, ki svoje someščane odvrača od učenja jezika sosedov, precej drugače. Če sta slovenščina (in Slovenija) tako nepomembni, zakaj potem v obmejnih krajih Obale, Krasa in Goriške ob koncih tedna naletimo na toliko avtov z italijanskimi registrskimi tablicami? Od slovenskih »dober dan«, »prosim«, »hvala lepa« in »eno malo pivo« se namreč še nihče ni vdrl v tla …
(Prevod naslovne karikature s portala Vile&Vampi: Trst: slovenščina kot drugi tuji jezik v šoli. / Oče me je prosil, da vprašam, kako se reče “kje se dobro je in malo plača”.)
Avtorica prodajnega hita Dekle na vlaku Paula Hawkins je urbano okolje tokrat zamenjala za vaško in se podala po sledeh nenavadnih utopitev žensk, ki jih golta Tolmun pogubljenih. Zasnova njenega novega romana je precej preprosta; Jules izve, da je njena odtujena sestra Nel končala v tolmunu, o katerem je pisala knjigo, za seboj pa pustila najstniško hčer Leno. Začetek nezadržno spominja na Temino Gillian Flynn, saj gre v obeh primerih za vračanje v domači kraj in nevarno dreganje v skrivnosti, ki so bile z razlogom zakopane.
Vzdušje romana je primerno temačno, za kar poskrbi že glavni motiv utopljenih žensk, ki vleče vzporednice s čarovništvom, še najbolj prefinjena literarna domislica pa se skriva v omembi znanih slik, ki se navezujejo na utopitev, od Millaisove Ofelije do Goyevega Utapljajočega se psa. Temne globine prevzamejo tudi Julesine atmosferične sanje: »Približevala se mi je. Nekaj mi je govorila, a je nisem slišala. […] od njene žalne črne obleke se je cedila voda. Lasje so se ji lepili na obraz, njena koža je bila sivkasta, ustnice pomodrele. Bila je mrtva.« Tako kot je ženske zadušila voda, se mestece duši pod težo skrivnosti, groženj in nepojasnjenih dogodkov.
Razmerje med skrivnostmi, družinsko dramo, spomini, iskanjem novih dokazov in preiskovanjem je uravnoteženo, zato ne gre samo za rodbinsko dramo med platnicami kriminalke, ni pa tudi niti prava, napeta in žmohtna predstavnica žanra, za kar ni toliko kriva vsebina, ampak j izvedba. Ker je v Dekletu na vlaku kraljevala nezanesljiva pripovedovalka (oziroma kar tri), Hawkins formule ni spremenila, ampak se jo je odločila dodelati – tako je vsaj načrtovala. Do 45. strani naštejemo kar sedem pripovedovalcev, številka pa se kasneje še poveča, kar pa še ni vse. Nekatera poglavja se dogajajo v sedanjosti, nekatera pa posegajo v preteklost, zaporedno si včasih sledita tudi dve poglavji istega govorca znotraj iste časovne premice, vmes pa nam Hawkins postreže še s poglavji iz Neline knjige o zgodovini tolmuna, tako da se struktura ne samo prikupno razdrobi, ampak razpade na prafaktorje.
To ni Kurosawov Rašomon, kjer vsak pogled nudi drugačno izkušnjo, ampak gre za povprečno ali podpovprečno izdelane like, ki nimajo prepoznavnih glasov, zato jih sproti pozabljamo do te mere, da je listanje nazaj velikokrat neizbežno. Najlažje je slediti Jules, ki ima kot osrednja pripovedovalka tudi največ prostora, čeprav po govorici niti ne izstopa, res premišljeni pa so samo trije; Nelina hči Lena, ki se izraža in obnaša primerno uporniško (s preklinjanjem in pretiranimi reakcijami vred), njen prijatelj Josh, ki kot naiven in iskren deček odraslega pokvarjenega sveta še ne razume povsem, ter Nickie, vaška posebnica, ki se pogovarja z duhovi. Vsi ostali zbledijo v nepovezano zmešnjavo. Če bi število govorcev oklestila, bi vsaj prva polovica knjige stekla neprimerno bolje, sploh pa bi bilo smiselno izpustiti tiste najbolj stranske like, ki se pojavijo zelo redko in samo dodatno otežijo branje, ponudijo pa ničesar svojega.
Ena od možnosti bi bila tudi to, da bi zavzela nevtralno vsevedno pripovedovalsko pozicijo, s katero bi lahko preudarneje spletla niti med vsemi nastopajočimi. A tudi to bi težko rešilo roman pred najočitnejšim in najbolj pogubnim vplivom predhodne uspešnice – Dekle na vlaku oziroma, natančneje, njegove ekranizacije, saj se Pod gladino vse preveč na silo trudi, da bi bila napisana tako, da bi jo bilo mogoče kar najhitreje pretopiti v scenarij. Dejansko pa bi taka struktura na platnu delovala čisto solidno.
Še vedno je v ospredju intimna izkušnja in ne nek zapleten primer, ki bi zahteval mnogo preiskovalnih veščin ali bi vzbujal napetost v iskanju morilca kot v pravem whodunnit, pa tudi tisti namigi, ki bi lahko vodili v bolj bizarne vode (Julesino čudaštvo, čarovništvo), se izpojejo in so samo klavrna puška, ki strelja tiste rdeče zastavice z napisom bang. Preveč je tudi klišejev, od prizorišča do lika vaške norice, ki je nihče ne posluša – zgodba niti za korak ne izstopi iz okvirjev.
Hawkins poskusi vplesti tudi nekaj kritične misli, a se nekako ne more odločiti, v katero smer bi šla. Gre za kritiko čarovniških procesov, stigmatizacije duševnih bolezni, patriarhata (»Kadar mož skače čez plot, zakaj žena zmeraj sovraži drugo žensko? Zakaj ne sovraži njega? On jo vara, on je prisegel, da jo bo ljubil in skrbel zanjo in kaj vem, kaj še. Zakaj njega ne porinejo s pofukane pečine?«), rape culture …? Roman se preprosto ne izjasni. Čeprav se Hawkins potrudi s presenetljivim končnim obratom à la Harlan Coben, bralca ne zapustita občutka kaotičnosti in neizpolnjenosti, še največ značaja od vseh pa pokaže krvoželjni tolmun.
Paula Hawkins: Pod gladino. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017. 422 str., 29,95 €.
Na podelitvi MTV-jevih nagrad za najboljše videospote (VMAs) se med zahvalnimi govori vsako leto pojavi kakšen, ki naslednje jutro pristane v medijih. Na letošnji podelitvi, ki je bila pred nekaj dnevi, je bil to govor glasbenice Pink, njen nagovor hčerki z brezkompromisno zahtevo: ne spreminjaj se za nikogar, ostani zvesta sama sebi. Podobno je leta 1997 takrat dvajsetletna pop senzacija Fiona Apple, najbridkejša punca devetdesetih, v zahvalnem govoru svoje mlade oboževalce prosila, naj ne oblikujejo svojega življenja po tem, kar zvezdniki mislijo, nosijo in govorijo. »Go with yourself,« jih je rotila. Glasbenica Lana del Rey se v svojih zahvalnih govorih večinoma nerodno smehlja, ne poda nobenega družbeno-kritičnega stališča – poleg klasičnega »hvala, rada vas imam« je šla le enkrat malo dlje, z zahvalo svojim mendežerjem, ker so pomagali spremeniti njeno življenje v umetniško delo. Lana, glasnica otožne Kalifornije, se kljub svarilom Fione Apple ravna natanko po tem, kar zvezdniki mislijo, nosijo in govorijo. Ne želi biti zvesta sama sebi, odpor ima že do lastnega imena – Elizabeth Grant je zamenjala za besedno zvezo z glamuroznim zvenom, ime Lana je izbrala po igralki Lani Turner in priimek Del Rey po eni od sosesk zahodnega Los Angelesa. Kakor ime, je tudi svoj umetniški izraz razvila z reciklažo zimzelene Amerike, kolažem citatov in referenc na vintidž glamur zlatih dob ameriškega popa, preko katerih otožno prepeva o zadevah srca.
Že v enem prvih intervjujev je povedala, da jo zanima preoblačenje, drag queen kultura, in da je bila že več različnih oseb. Lana del Rey je preobleka, ki z vsakim novim albumom postane meso. Po raju nostalgična princesa katastrofe, s tetovažo Paradise, žejna blišča in žarometov, nikakor ne verjame vase, temveč v že kultne ljudi. V svojih pesmih in videospotih je bila prva dama Jackie Kennedy, prva ženska – Eva, druga ženska – priležnica motoristov, striptizeta, Nancy Sinatra, Marilyn Monroe, bila je tudi vse naenkrat – vedno večpomenska in večosebna. »Moja kariera se me ne tiče,« pravi. »Moja kariera je odsev novinarstva, današnjega novinarstva. Moja javna oseba in kariera nimata nič z mojim notranjim ali zasebnim življenjem. Dobesedno nič. Skoraj vse, kar ste o meni kadarkoli prebrali, je neresnično.« Ko Lana stopi na oder ali pred kamero, v kavbojkah in beli majici, sramežljiva in nič podobna svojim likom, postane jasno, da njena umetnost ni resničnostni šov. Po izobrazbi filozofinja z diplomo na temo matematičnega dokaza božjega bivanja, verižna kadilka cigaret Camel in Parliament na koncertih joče, ker ji je težko nastopati za ljudi, ki jim je tako zelo mar zanjo. Nerodno se obira na ulici, ko jo paparazzi povabi na zmenek, in daje vtis, kot da se še vedno bolj kot velika zvezdnica počuti kot oboževalka ali groupica zvezdnikov iz svojih pesmi. V nasprotju s trenutnimi pop zvezdnicami je s svojim otepanjem političnih stališč skorajda času neprimerna; nekoč je denimo neslavno dahnila, da se ji feminizem ne zdi zanimiv koncept in da jo bolj kot politika zanimata ameriško vesoljsko transportno podjetje SpaceX in Tesla. (Morda bi hotela nastopiti v vitanjskem Ksevtu?)
Ker pa obstoj Lane del Rey temelji na tem, da je lahko kdorkoli, se na svobodi, ki jo enači z Ameriko, politiki ne more povsem izogniti. Kot Američanka se je zaradi politike novoizvoljenega predsednika Trumpa začela počutiti ogroženo, kar jo je na njenem novem albumu, Lust for Life, ki je izšel to poletje, navdahnilo za novo preobleko, feministke in protestnice. Republikanski zmagi se je zoperstavila z zahtevo po pravici do svojih »lepih problemov« in stvaritvijo simbolnega domovanja v znaku Hollywood. Njen pêti album sestavljata dva tematska sklopa, dve akciji, ljubezen in vojna. Ljubezenski del se odpre z upanjem in vse prežemajočim lust for lifom zaljubljenih, nadaljuje s preizpraševanjem ljubezni na praznih plažah z vonjem po češnjah in vinu (»Love, is it real love? It’s like smiling when the firing squad’s against you«), preide v opevanje belega mustanga – simbol prvega trenutka, ko veš, da si se v nekoga zaljubil, se s hip-hopom za hip vrže v hiter utrip srca, in konča z jeznim »I’m crying while I’m cumin’«, ker je padla na še enega luzerja. V tem zaključku je Lana neusmiljena, in ko vpraša »Who’s doper than this bitch? Who’s freer than me?«, lahko odgovorimo samo, da nihče. Nihče ne »čuti vseh svojih jebenih čustev« skozi hladni zrak še ene izgubljene ljubezni tako neustrašno kakor Lana. A medtem ko se prvi del albuma izteče v trpko slovo od ljubezni, je drugi del albuma svetla vrtna zabava, med katero so po radiu ravno napovedali vojno. V njem se postavi za pravice žensk, ob čimer je političnost našemljena v še eno od zlatih dob Amerike, tokrat hipijevska šestdeseta in njihovo mirovniško kantavtorstvo, z rožami v laseh, Woodstockom v srcu in Lennonovo sliko v denarnici. Coachella pesmi z naslovi, kot so Coachella – Woodstock in My Mind, God Bless America – And all the Beautiful Women in It, When the World Was at War We Kept Dancing, so ode jutrišnjemu dnevu, ki ga morda nikoli ne bo, in prepoznanje družbene vojne, ki je bila do sedaj le v njeni glavi – spopada med redom in svobodo. Tretja svetovna vojna si ne bi mogla želeti lepšega soundtracka.
Leitmotiv albuma je sprememba, ki glavno besedo dobi v predzadnji pesmi albuma, naslovljeni Change, v kateri se želji po koncu družbenih vojn in vojne v sebi povežeta v nujo po spremembi, obenem pa se v tej pesmi tudi sprašuje, ali ni čas, da bi bilo mar še komu drugemu – mora biti res vedno ona tista z vso skrbjo? To delno razreši tako, da za spremembo svoje pesmi in njihove skrbi prepusti v petje še drugim glasbenikom; breme razdeli med A$AP Rockyja, The Weeknda, Stevie Nicks, Seana Lennona, and Playboia Cartija. Na albumu Lust for life je tudi referenčno precejšnja gneča, na spisku citiranih, vrednem Tarantina, med drugim najdemo Boba Dylana, F. Scotta Fitzgeralda, Sama Cooka, Eltona Johna, Johna Lennona in Yoko Ono, Charlesa Mansona, Mötley Crüe, in celo njo s prejšnjih albumov. Poleg tega ima album tudi metafikcijski moment, v pesmi Tomorrow never came se v verzu »Isn’t life crazy?”, I said / Now that I’m singing with Sean« pišoča in pojoča zave sebe in Seana, sina v tej isti pesmi citiranih Johna Lennona in Yoko Ono.Lanina čustva bliskovito drsijo med citati, referencami, avtoreferencami, avtorefleksijami, navezavami na pretekle sloge in žanre, mešanjem nizkega in visokega, prostitutk in prvih dam, hip-hopa in politike, in drhtijo na ustnicah nemirnega označevalca – pod vsemi preoblekami je sebi večno nezvesta Lana del Rey postmodernistka.
Čeprav morda nikoli ne bo imela medijsko odmevnega zahvalnega govora svojim oboževalcem, pa svoj zadnji album začenja ravno z nagovorom svojemu podmladku v pesmi Love: »Look at you, kids, you know you’re the coolest / The world is yours and you can’t refuse it / Seen so much, you could get the blues but / That don’t mean that you should abuse it,« in jih ob tem opozarja, da so »del preteklosti, ampak tudi bodočnost«. Ravno ta občutek za preteklost kot navdih za bodočnost, ta zweigowski poklon zvezdnim trenutkom človeštva, je tisto, kar Lana del Rey kot umetnica sporoča. Prav tako kakor v filmu Čedno dekle prostitutka Vivian (Julia Roberts) na vprašanje Edwarda (Richard Gere), kako ji je ime, odgovori: »Kako želiš, da mi je ime?«, Lana ves čas sprašuje preteklost: »Kaj naj postanem? Kako mi je ime?«, in se z odgovori od devetdesetih, ko sta bila njena prva vzornika Britney Spears in Kurt Cobain, pomika nazaj, v vse raje, vse presežne trenutke, ko je pop kultura svobodno izbirala svoja imena, oblačila in besede ter z njimi premikala svet naprej, širši javnosti posredovala nove okvire možne resničnosti, vzgajala najstnike in pripravljala svetlejšo bodočnost.
Pred kakim desetletjem je eden tedanjih ministrov na novinarkino vprašanje o tem, kako da se je v mladosti odločil za študij književnosti, odgovoril, da je bila odločitev enostavna, kajti tedaj (v 60. letih 20. stoletja) je bila literatura preprosto najpomembnejša stvar na svetu. Če bi učitelje slovenščine vprašali, kako smo se odločili za svoj študij, bi najbrž v veliki večini odgovorili, da smo si predstavljali, kako bomo lahko v svojem poklicu mladim ljudem z žarom predajali lastno navdušenje nad jezikom in književnostjo ter skušali zanju vnemati njihova srca.
Beseda je konj
Sredi 2. dekade 21. stoletja literatura večini ljudi ni najpomembnejša stvar na svetu, v dobi instantnih (vse prevečkrat tudi zlorabljenih) digitalnih podob se zdi, da besede izgubljajo vrednost. Naloga pouka slovenščine bi zato morala biti dijakom dokazati, da beseda je konj, da imajo besede pomen dejanj. Z njimi namreč lahko koga pohvalimo, obsodimo, prizadenemo, ranimo; z besedami čustvujemo, obljubljamo, prisegamo, sklepamo zakonske zveze; v besedah mislimo in navsezadnje lahko za izrečene besede celo kazensko odgovarjamo. Zato moramo z besedami skrbno ravnati. Lepa beseda lepo mesto najde, najimenitnejša raba besed pa rojeva – besedno umetnost.
Vstajenje besede
Učitelju slovenščine je samoumevno, da je jezik hiša biti, da so meje našega jezika meje našega sveta. Velik izziv pa je v učilnici ponovno doseči vstajenje besede in premnogokrat učitelju zelo faktografsko naravnan učni načrt za slovenščino ni ravno zvesti prijatelj in tudi učbenik ni nobena avtoriteta, ki bi učno snov legitimirala pred dijaki – to je naloga in izziv za učitelja. Kako doseči, da se sodobni najstnik med poukom »priklopi« na učno stvarnost? Kako ga za nekaj ur dnevno z lučjo razuma rešiti iz digitalnega suženjstva? Odgovor je nemara enostavnejši, kot bi utegnili misliti: s pripovedovanjem. V dobi belega šuma ob koncu prejšnjega stoletja so si predstavljali, da televizor spreminja stvarnost s posredovanjem t. i. hiperteksta, kar naj bi usodno spremenilo človeško kognicijo, tako da ne bomo zmogli več razmišljati in čustvovati. Danes otroci sploh ne gledajo več televizije, neumni telefon je postal vse v enem: komunikacijsko orodje, igrača, računalnik, fotoaparat, kamera, za marsikoga morda edino okno v svet in žal za nekatere celo opoj. Film in televizija sta pred zdaj že davnimi časi izrinila knjigo. Kaj vse je izrinila tablica, ki je najstnikom postala eksterni organ in jo še najmanj uporabljajo za telefoniranje, se šele pričenjamo zavedati. Konkurenca tiskani besedi je tako zelo nelojalna, da je bob ob steno ponavljati za Pavčkom, da nas bo brez branja pobralo. Pa moramo – ne ponavljati, temveč dokazati, da je branje nujno potrebno gojiti in krepiti!
Vse je pripoved
Po nekajletnem motrenju fenomena nebrzdane simultane površinske mladostniške komunikacije na socialnih omrežjih, kjer so emotikoni samo še prazni označevalci/ikone brez vsakršnega realnega pomenskega jedra, je presenetljiva ugotovitev, da naši najstniki podzavestno pravzaprav hrepenijo po – pripovedovanju zgodb. Roland Barthes je pred desetletji zapisal, da je vse pripoved, da je vsak tekst pravzaprav pripovedno strukturiran – vse od mita, epa in romana pa do zagovora na sodišču ali oglasnega sporočila. Noben hipertekst in nobeno simultano preklapljanje med zavihki in aplikacijami ne more izriniti temeljne strukture človekovega mišljenja, ki je narativna, bolj ali manj linearna, sklenjena, zaokrožena, celovita. Ne Einsteinovi genialni dokazi o relativnosti časa, ne nihilizem 20. stoletja, ne modernistična razpršena zavest, ne postmodernistična relativizacija resnic in resničnosti nas ne morejo prepričati, da smo kaj več od Gilgameša iz znamenitega mezopotamskega epa: vsi se enkrat rodimo in enkrat umremo, vmes je samo – pripoved. Težko je verjeti, toda sodobni dijak dobremu pripovedovanju še zmeraj prisluhne, včasih celo povsem petrificiran – ker je to v njegovi siceršnji digitalni stvarnosti svojevrstna potujitev/deavtomatizacija.
Rojstvo bralca
Ker mnogi najstniki ne berejo drugega kot objave na spletnih socialnih omrežjih, ker ne zmorejo koncentracije za ogled celovečernega filma, ker ob starševski ali učiteljski pridigi preprosto izključijo svoje receptorje, učitelju preostaja – sicer zahtevno, a veličastno – poslanstvo, da z neizmernim navdušenjem za »najpomembnejšo stvar na svetu«, s pripovedovanjem dobrih zgodb, ne samo pritegne, temveč celo očara dijaško občinstvo, ki vsako uro slovenščine potrebuje izdatno dozo tistega, česar ne more dobiti nikjer drugje kot pri dobrem pouku: mojstrske pripovedi. Če kaj, bi morali biti učitelji dobri pripovedovalci zgodb (o življenju Dostojevskega, o vlogi slovenščine v zamejstvu, o nastanku medponsko-priponskih zloženk, o Nataši Rostovi, o rojstvu prve slovenske knjige, o stavčni strukturi povedi, o Rošlinu in Verjanku, o trojanski vojni in Smrti v Benetkah). Dobre zgodbe čakajo na poslušalce in na bralce. Dijakom je treba dokazati, da se drugače kot z branjem ne moremo dokopati do vednosti, do skrivnosti, do lepega, do modrosti.
iti, hoditi / ne, ker to hočeš / ne, ker je treba / ampak ker tukaj / razen te hoje / drugega ni Kajetan Kovič, Navodilo za hojo
In še drugi odgovor na vprašanje mojega ljubega vpisanega bralca: zakaj se človek odloči prehoditi Apalaško pot?
Razlogi za tako odločitev so res številni in nisem še spoznal pohodnika, da bi šel na pot zgolj zaradi enega. Še več: naši razlogi nikakor niso enoznačni. Z Marnie, na primer, sva tako med drugim tu zaradi Zelenega tunela, a imava glede tega mešane občutke: po eni strani si Tunela želiva, po drugi se sprašujeva, ali ni samo njuejdževska nakladancija, in po tretji se ga tudi malo bojiva; vsaj nekateri trdijo, da je to lahko zadnja stvar, ki jo boš doživel, trdijo, da se mu reče zeleni, ker je že marsikoga zreduciral v zelenjavo in podobno.
Tako res ne vidim smisla v kakšni klasifikaciji razlogov, da prehodiš Apalaško pot. Smisel pa vidim v navajanju niza pomenljivih primerov. Začnimo pri največjih legendah.
Prvi, ki je pot prehodil v celoti kot section-hiker, torej v daljšem obdobju in po delih, je to storil še pred njenim uradnim odprtjem leta 1937: Myron Avery. Gotovo je preprosto rad hodil, seveda, to velja za prav vsakega, ki prehodi toliko kilometrov. A Averyja je po celi Apalaški poti nedvomno gnala tudi velika natančnost, saj je pred sabo vedno rinil merilno kolo, s katerim je premeril vsako ped poti. In celo pot je prehodil, ker je rad igral šefa in ker je bil tiste vrste človek, ki si ne more pomagati, da ne bi imel vseh in vsega pod nadzorom.
Naslednja legenda je bil prvi, ki je prehodil pot kot thru-hiker, torej v celoti v obdobju ene pohodniške sezone: Earl Shaffer. Da mu je to uspelo, sploh leta 1948, ko je bila pot v zelo slabem stanju, mu mnogi enostavno niso verjeli; svoj podvig je moral nazadnje dokazati na zaslišanju pred komisijo veljakov Konference Apalaške poti. Toda pomembneje za razumevanje njegovih vzgibov je, da je pot kot navdušen pohodnik načrtoval že konec tridesetih, in to skupaj s svojim prijateljem Winemillerjem. A potem je prišla druga svetovna vojna in Winemiller je za vedno ostal na Iwo Jimi. Shaffer je tako na pot krenil sam, v upanju, da bo dolgi pohod omilil izgubo prijatelja in hude vojne spomine. Upanje na nov začetek, kakršnega si želijo tudi mnogi današnji pohodniki, ki so se vrnili iz vojn, močno sije izmed vrstic njegovega potopisa Hoja s pomladjo, prvega izmed desetin objavljenih zapisov o poti. Shaffer je mir na poti iskal še dvakrat, zadnjič pri devetinsedemdesetih.
Trpki so bili tudi vzgibi ženske, ki je pot prva prehodila naenkrat in še danes drži naslov najstarejše ženske med thru-hikerji: Emma Rowena Gatewood. Rojena 1887 je bila prava rovtarka z zahodnih obronkov Apalačev. Kot taka se je tudi zgodaj poročila, rodila enajst otrok in v zakonu hudo trpela: mož je ni zgolj pretepal, »dostikrat jo je premlatil, kot da ni jutrišnjega dne,« vedo povedati še živeči potomci, tepel jo je tako hudo, da je morala večkrat v bolnišnico z zlomljenim tem, počenim onim. Nekaj let zatem, ko se je končno uspela ločiti, pa je v National Geographicu prebrala članek o Shafferjevem podvigu in si rekla: »To bi bil hec, če bi tudi jaz šla na takle sprehod!« Ko je leta 1955 dejansko prehodila Apalaško pot, ji je tako za šotor kot za pelerino služila kopalniška zavesa in vso borno opremo je nosila v culi, ki si jo je sešila sama. Svojo prvotno oceno Apalaške poti je v enem izmed intervjujev po prehojeni poti popravila: »To ni bil hec!« A tudi ona jo je prehodila še dvakrat, zadnjič pri petinsedemdesetih.
Že iz nazivov, ki so jih nadeli tem legendam Apalaške poti – prvi, najstarejša ipd. –, je očitno, da je izstopajoč vzgib pohodnikov tudi tisti po samodokazovanju. Tega je mogoče zadovoljiti na tisoč in en način. Najdaljši section-hike je trajal kar 46 let. Najhitrejši thru-hiker je trenutno Karl Meltzer: Apalaško pot je pretekel v 45 dneh, 22 urah in 38 minutah. Najstarejši thru-hiker je bil star prek 80 let. Warren Doyle je rekorder po tem, kolikokrat je prehodil pot: šestnajstkrat. Najmlajši človek, ki je prehodil pot, je bilo petnajstletno dekle.
Hodi se tudi za dober namen. Nekdo je vseh 3500 kilometrov prehodil na berglah, da bi opozoril na tegobe invalidov. Več slepih je šlo po njej s psom vodnikom, med drugim Bill Erwin, ki je po lastni oceni pri tem padel najmanj pet tisočkrat. Eden najtežjih pohodnikov, ki je prehodil celotno pot, je imel na koncu 170 kilogramov, dva več kot na začetku, kajti hodil je za vse ljudi obilne postave, in zaklel se je, da ne bo na poti izgubil niti enega kilograma; mnogi se namreč nanjo odpravijo tudi zato, ker je znano, da pohodnik na njej v povprečju izgubi 15 kilogramov.
Dostikrat se gre na pot tudi zato, da se poudari, da si nekaj posebnega. Hot Dawg je vrh nahrbtnika prenašal svojega ljubljenčka, mačka Stubbyja. Ta je vsekakor postal zvezda; na poti se še danes govori, kakšen mir pred mišmi je bil v bivakih, kadar je prenočil v njih … in kako podvojeni so bili navali sestradane golazni v noči po mačkovem odhodu. A to nikakor ni bil edini maček na poti: Ziggy Jima Adamsa naj bi sam prehodil skoraj 3000 kilometrov; izpustiti je moral le parka Great Smoky Mountains in Baxter, kajti tamkajšnji pazniki so vnaprej izvedeli, da z Jimom prihajata, pa so vse napise »psom vstop prepovedan« odstranili in na njihova mesta namestili »ljubljenčkom vstop prepovedan«. Spet nek tretji pohodnik je celo pot prehodil v škotskem kiltu. Njegova teorija je namreč bila, da se je občasnemu razkazovanju zasebnih delov svojega telesa lažje privaditi kot eni morebitnih posledic dolgotrajnega pohoda: do krvi odrgnjeni mošnji.
Nekateri pohodniki so tu predvsem zato, da bi se radostili nad lepoto Božjega stvarstva in ga slavili: kot številni amiši, ki jih srečujem in s katerimi rad kakšno rečem med pripravo večernega obroka, kajti ti plahi ljudje znajo iz najbolj preprostih sestavin pripraviti slasten obed. Mnogi drugi pohodniki, s katerimi sem govoril, so pustili službo, v kateri so bili nesrečni, ali pa so službo izgubili. Po mnenju nekaterih sta razlog za skokovit porast števila thru-hikerjev v zadnjem desetletju ravno gospodarska kriza in posledično spremenjeni odnos Američanov do dela. Ker imajo v vse večjem številu občutek, da so za delodajalce zgolj proizvodni strošek, ki ga gre znižati, se je premosorazmerno znižala zvestoba zaposlenega do delodajalca; če mu slednji preseda, zdaj toliko lažje da odpoved in naredi kaj zase, gre recimo na krepek sprehod.
Številni pohodniki so si vzeli pol leta za pohod pred fakulteto ali prvo službo. Tistega večera ob zavetišču Tray Mountain smo razločno slišali vsako besedo, ki jo je v telefonskem pogovoru z nekim pohodnikom izrekla njegova soproga, tako je tulila v telefon. Ko mu je nazadnje zagrozila, naj se takoj vrne domov, sicer se bo ločila, pa je gospod samo še olajšano izdahnil: »Daj se! Prosim!« In prekinil zvezo. Najbolj hudo ti postane ob tistih, ki se na poti postavljajo na noge po smrti enega najbližjih.
Določene tipske fraze slišim znova in znova. Potreboval sem čas, da si prezračim glavo. Ali pa: Vedel sem, da bo to moja zadnja priložnost. In: Želel sem si okrepiti telo. Splesti tesnejše vezi s prijatelji. Se stopiti z divjino. Se počutiti bolj živ. Premagati samega sebe. Trpeti. Se spokoriti. Razmisliti. Se veseliti. Nekateri, kot izvrstni potopisec Moore, pa so prepričani, da si večina pohodnikov želi predvsem uživati v preproščini pohodniškega življenja, pobegniti iz civilizacijskega vrta poti, ki se cepijo.
S Supertrampom sva tega večera čisto sama. Za tabor sva si izbrala eno izmed »pleš«, vrhov brez dreves, vrhov, na katerih rastejo zgolj mahovi in trave. Taborni ogenj ugaša, noč je že, po dolgem času, ki sva ga preživela pod gostimi gozdnimi krošnjami, nad sabo vidiva zvezde. City of Stars!
»Nič ne razmišljal, samo usekaj,« nenadoma reče Supertramp. »Reciva, da gre za življenje in smrt in moraš ta trenutek izbrati najpomembnejši razlog za to, da si tukaj: daj, kateri je?«
Za prvo silo mu prevedem Navodilo za hojo.
Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.
Anicet Charles Gabriel Lemonnier: Salon Mme. Geoffrin leta 1755
poglej jih pesnike iz raztrganih dežel z ogljem v očeh in z zatavalimi okruški na ovratniku, na rokavih, nekateri so že zložili zastave angažmaja skrajšali in povzeli besedilo iz tanke zbirke ki ga bodo pod reflektorjem zamomljali iznad katedra pičlim zbranim ki nič ne razumejo
poglej kako se z nerodnimi plesnimi koraki vrte spogledujejo kako od romantike slepi zapeljujejo druga telesa kako postana in kratkotrajno samotna je ta ljubezen
slišiš kako poslušajo svoje naglas prebrane verze kot najpomebnejše večerne novice ki zjutraj frfotaje odnetopirijo v nič sladko spi fant govedo je v hlevu
poglej kako si strežejo s spodobnimi zvočnimi drekci, družinski prepir, nezvesti ljubljeni, pozabljeni očetje, ščepec zatrtja, vzdih za tišino pod zemljo
poglej kako pesniki pijejo pijačo ki jo plačajo drugi poglej pohojene čevlje nerodno nanešeno šminko kako na stranišču izpolnjujejo križanko v časopisu ki jih je zastonj čakal pred vrati
poglej kako se pesniki še spomnijo imen teh in onih, ki so se lani tu naslanjali na svoje palice, opitih sredi noči in poscanih na hodniku
poglej kako pomembni so ti pesniki vsak pred svojim ogledalom pod bledo svetlobo hruške poglej kako tanke so njihove denarnice poglej kako vzneseno se poslavljajo preden izginejo v resničnost nevidni kot prosjaki na skrivni misiji katerih glasov ne sme nihče slišati
Breyten Breytenbach (1939) je južnoafriški pesnik, pisatelj in likovni umetnik. Je avtor več kot petdesetih knjig (pesniških in esejističnih zbirk, romanov, dnevnikov in spominov), piše v afrikanščini in angleščini. Zaradi svojih kritik apartheida in zakona z žensko vietnamskega porekla (tedanji južnoafriški zakoni so medrasne poroke prepovedovali) je bil izgnan iz države, sredi 70-ih pa sedem let celo zaprt. Za svoj pesniški opus je bil obilno nagrajen, nazadnje letos s prestižno nagrado Zbigniewa Herberta za izjemne umetniške in intelektualne dosežke. Od leta 2013 vodi pesniški festival Spier v Stellenboschu.
Odraščanje je tisto obdobje, v katerem se izkristalizirajo določene oporne točke, ki v prihodnosti vplivajo na našo nadaljnjo življenjsko pot. Naj bo to odločitev za študijsko smer, usodna ljubezen, izguba ali srečanje s človekom, ki zaznamuje našo osebnost. Doktor Sarival Sosič, sicer kustos za sodobno vizualno umetnost v Mestni galeriji Ljubljana, je svoj literarni prvenec, roman Starec in jaz osrediščil prav okrog posameznika, iščočega se v občutljivem prehodu v odraslost.
Naslovna sugestija napoveduje binarno kompozicijo in delo je dejansko stkano z dvojico protagonistov. V starcu je zajet profesor glasbe, komponist, erudit in modri posebnež, pod naslovnim »jaz« pa se skriva živahen gimnazijec, fant, ki hlepi po osmišljenju svojega vsakdana in zato prestopi prag starčevega stanovanja. Neimenovani starec mlajšega kleše, kot kipar obdeluje kamen. Smisel mu pomaga najti v svoji sferi – klasični glasbi in igranju klavirja, v čemer je tudi sam nekoč našel blažilo za rane iz otroštva, predvsem za materino zavračanje, ki je pogojilo starčevo nezaupljivost do žensk. Natančno odmerjene ure, ki jih skupaj preždita za črno-belimi tipkami, so prežete z nenasilno špartansko vzgojo in prostovoljnim, mestoma nečloveškim odrekanjem in vztrajanjem v učenju. Obema se navsezadnje mudi. Sprva glasbeno popolnoma neizobraženega fanta na drugi strani vrat starčevega stanovanja čakajo sprejemni izpiti za glasbeno akademijo in nato trk z realnostjo, drugega slutnja bližajoče se smrti – in prav zato trpeče-sladko goltanje znanja ter rigorozna (samo)disciplina postaneta tako intenzivni.
Sosič med protagonistoma splete kompleksen odnos, v katerem je platonska naklonjenost presežena; medsebojno spoštovanje in brezpogojna skrb se mešata s senzualno homoerotičnostjo. Zaradi šestdesetletne razlike med njima avtor njuno vezo približa modelu, ki nam je znan iz Stare Grčije, v katerem sta vzgojno-erotični odnos tkala odrasli moški erastes v vlogi vzgojitelja, ki je imel pozicijo moči, in podrejeni mladenič eromenos v vlogi učenca. To razmerje, ki je nekoč igralo pomemben del v družbi in pedagoških procesih antične Grčije, se danes bere na robu družbeno sprejemljivih konvencij. K temu pripomore v romanu popisan začetni odpor ob poljubljanju, apatija, s katero se mlajši ob koncu telesno preda izkušenejšemu, in popisovanje naturalističnih detajlov, denimo kako se po starčevi bradi cedi slina, kako urinira v nočno posodo itd. S tem bralca-voajerja pisatelj pripravi do določenega nelagodja ob spremljanju fikcijske situacije, hkrati pa mu uspeva nabokovsko vešče vzbuditi premislek o arbitrarnosti družbeno pričakovanih vzorcev obnašanja.
Slogovno roman predstavlja enega izmed vrhuncev v kontekstu sodobne slovenske proze. Glasba, tako tematsko kot stilno vezivno tkivo, ponika v vse pore opisanega odnosa in ne nazadnje zaznamuje tudi stavčno strukturo. V proustovsko dolge in ritmično učinkovite povedi se čez roman zarivajo drobne, ponavljajoče se fraze, ki delujejo kot drobni glasbeni refreni: »tako starec sam«, »tako jaz sam«. Kljub nedvomno premišljenemu ubesedovanju pa iz zapisanega veje občutek spontanosti, ki izhaja iz z emocijami posejanega plaza besed, neprekinjenega toka spominov. To kombiniranje racionalnega in čustveno obremenjenega zanosa gre Sosiču odlično od rok, malce bolj okorni se zdijo morda le redki pasusi, v katerih se odmakne od učinkovitega prepleta in preide v nesveže, kontrolirano razpravljanje – recimo o vlogi premišljenega prehranjevanja ali o nerazvitem pedagoškem čutu številnih učiteljev.
Avtorjeva koncentracija na večplasten odnos starec-fant se izteče v brezčasno in univerzalno prispodobo zveze med dvema posameznikoma, ki ji težko najdemo ekvivalent v slovenski literaturi. Prek vzvodov – dovršenega sloga in odlične karakterizacije junakov – iniciacijska rast »jaz-a« zadiha in pulzira v bravuroznem romanu, ki bi ga lahko deloma interpretirali kot razvojni roman. Bralska izkušnja je sicer vse prej kot lahka, na trenutke prav naporna, tudi zaradi prehajanja med mislimi enega ali drugega protagonista. Kljub temu je bralec po izstopu, ko se zaključek romana motivno poveže z začetkom, lahko prepričan, da je pravkar dokončal enega najboljših prvencev v slovenski literaturi.
V sredo se začenjajo Dnevi poezije in vina na Ptuju. Za vse, ki vas pot ne bo zanesla na Ptuj, smo pripravili tudi ljubljanski festival poezije – v knjigarni Beletrina. Od ponedeljka, 21. avgusta, do sobote, 26. avgusta, lahko v naši knjigarni kupite poezijo s 40-60% popustom, poezijo pa boste za darilo dobili tudi ob vseh drugih nakupih v knjigarni. Vabljeni!
Kaj nam lahko človek, ki je izhajal iz premožne družine, bil bolestno navezan na mater, ki ga je zavijala v vato, mladostniško energijo porabljal za to, da se je udeleževal družabnih prireditev in se seznanjal s karseda velikim številom ljudi, ki nikoli ni delal, zadnje desetletje pa je preživel zadekan v zvočno izolirani sobi, kjer se je vdajal malodušju zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja (in hipohondriji), sploh pove o življenju? Marsikdo bi dejal, da ne veliko. Recimo pisatelj André Gide, ki je takega človeka poznal, prebral njegovo zgodnjo kratkoprozno zbirko, ki ni obetala prav dosti, ter pod vtisi na podlagi te knjige in njegovih družabnih aktivnosti zavrnil njegov poznejši roman. Situacija sama po sebi ne bi bila nič posebnega – prav je storil, kdo pa si sploh želi brati literaturo nekega razvajenega snoba, boste morda rekli –, če človek, o katerem je govora, ne bi bil Marcel Proust.
Proustovo zbirko kratke proze Radosti in dnevi, ki je bila očitno vsaj delno kriva za to, da Prousta literarne eminence vse do izdaje V Swannovem svetu (naposled je Proust roman na svoje stroške izdal pri Grassetu) niso jemale preveč resno, smo to poletje končno dobili tudi v slovenščini, v odličnem prevodu Katarine Marinčič. A kaj je s to zbirko pravzaprav narobe, da so bili odzivi nanjo tako zadržani? Obravnavane teme se v marsikateri točki stikajo z velikim ciklom – patološki odnosi, med katerimi prednjačijo ljubosumje, smrt, izumetničenost visoke družbe, navdušenje nad naravo, slikarji in skladatelji … Jezik pisatelja, ki je imel, ko je knjigo izdal, le triindvajset let, sicer še ne dosega umetelnosti Iskanja, vsekakor pa je že jasno, da je nedvomno nadarjen in da ima čut za popisovanje detajlov. Problem zbirke je bil torej verjetno prvenstveno ta, da je popolnoma samoljubna, zaverovana sama vase – v času, ko je aristokracija že desetletja izgubljala svoj blišč, na njenem družbenem položaju pa jo je čedalje bolj nadomeščalo meščanstvo, pripoveduje o bleščečem življenju v aristokratskih salonih, umirajočih vikontih, zdolgočasenih vojvodinjah, kvazi-intelektualcih, ki osirajo druge (kvazi-)intelektualce, vdovah, ki se brez kakršnega koli povoda ogrejejo za gospode nižjega rodu, kar vodi v blazno trpljenje, in podobno. Bralcem, ki so se prebili skozi Iskanje izgubljenega časa, je sicer jasno, da Proust teh plehkosti ne odobrava, kajti velik del Iskanja je posvečen razkrinkavanju jalove eksistence aristokracije, a vprašanje je, ali bi to Proustovo distanco do njihovega početja zaznali, če ga ne bi prebrali. Ironija je tudi v Radostih in dnevih vsekakor prisotna (pa tudi inteligentnih opazk o človeških značajih, ki so eden izmed zaščitnih znakov Iskanja,ne manjka), vendar ni tako izpiljena in premišljeno dozirana kot v ciklu, zato pa lahko hitro izpade – in verjetno se je tako ob prvem branju zdelo tudi Gidu, pa še kakšnemu njegovemu somišljeniku –, da se Proust početju svojih znancev sicer hahlja, a ga vse skupaj ne moti oziroma zadeva zares. To pa zaradi tega, ker je bil v času pisanja Radosti in dni v družbeno shemo, ki se ji posmehuje, še premočno vpet. Morala ga je pretresti smrt matere, da se je iz socialnih krogov umaknil in skrbno reflektiral vse, kar se je v njem nabiralo vsa ta leta, ko je bil srce marsikatere zabave, hkrati pa, ne da bi to javnosti razkril v celoti, pronicljiv opazovalec in kritik družbe. Opazke na račun plehkosti visoke družbe so torej v Iskanju boljše, ker so del strukture s smislom, ne pa samostojne vedute. Poleg tega je Iskanje izgubljenega časa cikel z globljim sporočilom, za razvoj katerega v kratkih zgodbah Radosti in dni ni prostora: umetnost je tista, ki se dvigne nad banalnosti vsakdanjega življenja in osmisli človeško eksistenco – ko pripovedovalcu na koncu uspe skonstruirati umetniško delo, je to pravzaprav hkrati tudi triumf nad vsemi plehkostmi, ki jih je, ko se je gibal med praznimi aristokratskimi liki, moral prenašati. Vseeno pa brez njegovega popotovanja skozi salone najbrž ne bi bilo romanov, ravno v času, ki ga je preživel obkrožen s trivialnostmi, je v njem namreč zorela vedno večja naklonjenost do umetnosti.
Prav to je tisto, kar nam Proust lahko pove o življenju: da so trivialnosti in detajli še kako pomembni. Marsikdo mi bo na tem mestu ostro ugovarjal, češ, zakaj bi kdo kadarkoli želel pisati o navadah privilegiranih, salonih in banketih? Ni malo smešno brati o damah, ki se za hrbtom opravljajo, v družbi pa so osladno prijazne druga do druge, ali trinajstletnem dečku, ki mu je malo mar, da njegov stric umira, ker se ukvarja predvsem s tem, ali bo za darilo dobil ponija ali ne (glej Smrt Baldassareja Silvanda, vikonta Silvanijskega v Radostih in dnevih )? Oziroma, če vse skupaj malo aktualiziram, otroku, ki je pozabil na to, da ima njegova mama raka, ker ima preveč dela z igranjem s fidget spinnerjem, ali starletah, ki sta uradno prijateljici, vendar sta druga drugo unfollowali na Instagramu (ob tem naj pripomnim, da bi bil Instagram, če bi obstajal v Proustovem času, gotovo prav tak hit, splošna egocentričnost namreč takrat ni bila nič manjša kot danes)? Je literatura sploh (še) lahko prostor za tovrstne banalnosti, če pa je na svetu toliko drugih reči, ki si zaslužijo pozornost? Če si je Proust, denimo, prizadeval za to, da bi ga sprejeli kot intelektualca, zakaj ni več prostora v svoji prozi namenil npr. panamskim škandalom ali Dreyfusovi aferi? Proust se je določenih družbenih aktualij v Iskanju sicer dotaknil, še najbolj afere Dreyfus, okoli katere se je angažiral tudi zasebno, vseeno pa je to mogoče z lahkoto spregledati, kajti večina njegovega pisanja opisuje mirno eksistenco finančno preskrbljenih ljudi v Parizu, na francoskem podeželju ali na obali, ki jih še najbolj razburjajo neskladja na družbeni lestvici in seveda ljubezenske težave. Ampak – je to res narobe? Ni ključ do razumevanja družbe ravno razumevanje posameznikov? Če poskušamo torej analizirati razkorak med elitami in t. i. malimi ljudmi, ne razumemo pa mentalitete ne ene ne druge družbene skupine, ki je najlažje dostopna prav s pomočjo podrobnosti, s katerimi se ukvarjajo v svojem prostem času, najbrž ne bomo prišli prav daleč. In to, da je Proust pripadal družbeni skupini, ki jo je poskušal razumeti in popisati, se v njegovem primeru nikakor ni izkazalo za slabost, temveč za veliko prednost.
Nevarno bi bilo le, če bi nas reči, ki so nekaj časa nosile velik čar tudi za Prousta, torej zabave, nova poznanstva in lepe obleke, okupirale ali celo zadovoljevale do te mere, da ne bi niti pomislili na to, da obstaja še kaj drugega, boljšega, bolj izpolnjujočega, ali, če hočete, bolj družbeno koristnega. Človek je namreč suženj navade – in če se lahko navadi celo na stvari, ki niso niti najmanj prijetne, denimo garanje za minimalno plačo, potem je navaditi se na rutino obiskovanja salonov ali vsakotedenskega sončenja na jahti še najmanjši problem. V tem smislu je zanimiv lik iz Radosti in dni, Violante, ki je ljubezen do umetnosti in narave, ko je postala vojvodinja, postopoma zamenjevala s površinskimi užitki. V novem življenju ji seveda ni nič manjkalo, če izvzamemo to, da se je ves čas dolgočasila. Njen vzgojitelj Augustin jo je poskušal prepričati, da bi se vrnila v domači kraj, in obljubljala mu je, da bo zdaj zdaj odpotovala, vendar se to nikoli ni zgodilo. »Augustin se je zanašal na naveličanost in gnus. Ni pa računal na silo, ki se, če jo hranimo z nečimrnostjo, polagoma tako zelo okrepi, da premaga gnus, prezir in celo dolgočasje: rečemo ji moč navade,« zgodbo zaključi Proust, ki je vedel, da so navade in socialne konvencije, predvsem v visoki družbi, tako močne, da jih ne omaje niti smrt. To je izvrstno orisal tudi v znanem odlomku na koncu tretjega dela Iskanja izgubljenega časa, Svet Guermantskih, kjer se vojvodinja in vojvoda Guermantes odpravljata na večerjo, tik pred tem pa jima njun dober znanec, gospod Swann, prizna, da je na smrt bolan. Ker se jima hudo mudi, nimata časa za izkazovanje sočutja – a po drugi strani lahko odhod odložita za toliko časa, da si vojvodinja preobuje čevlje, ki se ne ujemajo z njeno obleko. In kar je še huje – Swann, celo življenje prijatelj aristokratov, sočutja sploh ne pričakuje, saj je kot prekaljeni obiskovalec družabnih dogodkov navajen, da gredo tragedije, četudi se ves čas dogajajo, pač mimo ljudi, ki jih zanima samo to, koga bodo srečali na prihodnjem plesu. Proust pa se je pogubne moči navade pravočasno otresel in se izkazal za mojstra prav v tem, da nam je skozi avtentično slikanje teh ljudi, s praznimi dialogi in vsemi banalnimi podrobnostmi, s katerimi se ukvarjajo, pokazal, da takšnih življenj nočemo živeti.
Marcel Proust: Radosti in dnevi. Prevod in spremna beseda: Katarina Marinčič. Modrijan 2017.
Maribor med drugo svetovno vojno. Fotografija iz Pokrajinskega muzeja Maribor.
Prebral sem zadnji Jančarjev roman In ljubezen tudi. Drago je spet v svojem naravnem pisateljskem elementu, v svojem prvinskem pripovednem okrožju – vrnil se je v vojni in povojni čas svojega Maribora, pod svoj tankočutni in za detajle izostreni drobnogled je znova vzel nekaj posameznih človeških usod, ki jih burni zgodovinski piš sredi prejšnjega stoletja zgrabi v svoj vrtinec. Spet je tenko prisluhnil krhkim utripom srca in šelestenju subtilne pesniške govorice ljubezni (med pripovedjo se poleg drugih navedkov iz domače in svetovne lirične poezije kljubovalno oglaša refren Máchove pesnitve Maj: »…Bil pozen je mrak – prvi maj – večerni maj – ljubezni čas. K ljubezni vabil grlic glas je tja v dehtečih borov gaj.«), prisluhnil je šibkemu glasu zaupne in nebogljene človečnosti, sirotnemu in komaj slišnemu sredi divjega bučanja glasov moči, zloveščega marševskega skandiranja kolektivov, grmenja odločnosti in odločenosti za »našo stvar« (pa naj gre za regermanizacijo Spodnje Štajerske, kakor jo je bil ob svojem znamenitem prihodu v Maribor leta 1941 oklical sam Hitler, za rasno čistost in za novi svetovni red na eni ali za odpor okupaciji in idejno čistost v partizanskih vrstah pa vzgojo novega človeka na drugi strani), prisluhnil je tihcenemu spevu zaljubljenega ženskega srca, ko okrog njega hrumijo korakajoče množice, ko se rojeva in bohoti novo tisočletno cesarstvo, ki mu bo vladal arijsko čisti nadčlovek, ko se kali jeklo in se po znanstvenih zakonih diamata rojeva zgodovinsko nujna prihodnost, ko se ljudje okrog tega preplašenega in tesnobno skrčenega ljubečega srca na smrt sovražijo, vojskujejo in pobijajo z globokim prepričanjem in vero v svojo »stvar«, v popravo zgodovinskih krivic, za dopolnitev zgodovinskega poslanstva, za končno uskladitev vseh posamičnih in raznozvočnih glasov v eno samo koračniško ubrano melodijo. Jančar, nenadkriljiv mojster bivanjskih paradoksov in učinkovitih pripovednih kontrastov, je s subtilno lirično pisavo dal zapeti grlicam v dehtečem borovem gaju (zaljubljencema pod cvetočimi jabolčnimi drevesi na Urbanu tik pred izbruhom vojne ali pod cvetočimi brezami v pomladni Beli krajini ob koncu vojne) prav sredi najbolj bučnega hrumenja kolektivnih, čezčloveških, hiliastičnih, v prihodnost zagledanih stremljenj, družbenih projektov in smotrov, sredi smrtnega spopada idej, nazorov, konceptov in politik, sredi nihilističnega bobnenja zgodovine, sredi glajhšaltunškega rjovenja volje do moči, skratka; v tej kakofoniji militantnih glasov, ki se vsak zase sklicujejo na svoj »prav«, je nebogljeni glas ljubezni in intimnega razmerja med dvema posameznikoma slej ko prej neusmiljeno in največkrat na najbolj krut način utišan in zadušen. In to je pravzaprav vodilna tema romana In ljubezen tudi, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako se sredi hudega vojnega časa v ubogo človeško srce namesto ljubezni naselijo jeza, strah, sovraštvo in nazadnje smrt. To je spet tista senzibilna, temeljnim paradoksom človekovega tragičnega – in hkrati z globoko ljubezensko izročenostjo užitku in lepoti zaznamovanega – življenja in prebivanja v svetu razuzdane zgodovine (ki je v kataklizmičnem dvajsetem stoletju postala človekova prvinska, neodtujljiva usoda) zavezana pisava, ki je že doslej do glasu pripustila tolikere Jančarjeve romaneskne junakinje, erotično odprte k drugemu in zaupljivo predane in z vso svojo enkratno zasebnostjo do kraja izročene svojim vojskujočim se, odločnim in odločenim, svet in človeka urejevalskim in zadnjo resnico iščočim moškim, spet je sredi hrumenja množic in norosti zgodovine slišati krhek liričen odmev predane, kar naprej ogoljufane, zavržene in zlorabljene – ter zato kajpak na smrt utrujene – ljubezni Marjetice Samsa iz Severnega sija, Katarine Poljančeve iz Katarine, pava in jezuita, Leonce iz Zvenenja v glavi, učiteljice Zale iz Drevesa brez imena, Veronike Zarnik iz To noč sem jo videl …
Zapisujem nekatere opombe, ki sem si jih delal ob branju:
*
Nemara najzanimivejši lik v romanu je Ludwig Mischkolnig, mariborski Nemec, ki je z neznanskim olajšanjem in zadovoljstvom pričakal nemško vkorakanje v Maribor, saj so se s tem dejanjem končno uresničile njegove sanje o ponovnem gospostvu nemške rase v tem mestu, od koder so bili njegovi rojaki po koncu prve svetovne vojne tako rekoč izgnani, ti, ki so ostali, pa so morali prenašati šikane in poniževanja zdaj na lepem večinskega slovenskega življa. Vsa ta leta med obema vojnama se je Ludek, kot so mu posmehljivo pravili slovenski znanci in someščani in mu s tem v duši pridelali prenekatero frustracijo, manjvrednostni občutek in zato silno željo po dokazovanju in slo po maščevanju, pripravljal, uril in šolal za svoje poslanstvo ali odločenost, kot sam temu pravi – vrniti mestu nemškega duhá in ga priključiti višji civilizacijski stopnji in kulturni formaciji Tretjega rajha. Nemški vdor pričaka kot kremenit Obersturmbannführer, esesovski varnostni oficir, ki ima na skrbi varnost mesta, še posebej pregon in kaznovanje »uporniških band«, ki so se razpasle po pohorskih gozdovih in do leta 1944 – ko se pravzaprav začne zgodba romana – že krepko ogrožale okupacijsko oblast v mestu in okolici.
A Ludwig ni samo varnostni oficir SS, ni le člen dobro naoljenega vojaškega in policijskega zavojevalskega stroja, ampak je tudi Ludek, zasebnik s čisto človeškimi potrebami, slabostmi in čuti, zrel samski moški, ki še vedno živi pri mami in ima z erotičnimi stiki z ženskami očitno nekaj težav in zadreg. Ludwig ima, z drugimi besedami, tudi srce, ne samo poniglave policijske duše in strumnega vojaškega duhá, in v tem srcu ne utripata le nepotešena ljubezenska sla in zamera do butastih slovenskih someščanov, ki se upirajo zgodovinski nuji in klicu usode, ki jih vabita, naj postanejo sestavni del velikega nemškega rajha, marveč je v njem nekaj več: »Ni se ustrašil, ker je imel odločnost in odločenost, odločenost, ki jo ima še zdaj,ko tukaj, v svojem mestu, uresničuje stvar svojega srca, stvar zgodovine in nove Evrope.«
Stvar zgodovine in nove Evrope je za Ludwiga Mischkolniga stvar njegovega srca, tu gre torej za več kot zgolj idejno pripadnost in poslušnost nareku zgodovine, tu gre za celovito eksistencialno odločenost za udeležbo pri stvari, ki daleč presega posameznikovo osebno pripadnost, tu gre za ljubezensko izročenost Ideji. In prav ta ljubezenska izročenost, prav ta erotična konzumacija sveta in zgodovine, prav ta čutna udeležba pri spreminjanju sveta po meri ene volje in enega vodje se bo v nadaljevanju romana za Ludeka izkazala za usodno in pogubno.
Hkrati pa se tudi v tem stavku kaže mojstrstvo Jančarjeve pisave: z eno potezo tako rekoč na isto pojmovno in doživljajsko raven pripelje človekovo najbolj zasebno intimo, stvar srca, in orjaško magmo svetovno zgodovinskega dogajanja; v eno literarno izjavo zaobjame celoten človekov kozmos, njegov najintimnejši kotiček in vpetost v univerzalno civilizacijsko paradigmo hkrati. Ti stavki nam govore, da je v vsakem posamezniku strnjena in se zrcali vsa usoda in zgodovina človeštva, da vsak posameznik v sebi nosi zametek, iskro in ključ planetarnega družbenega in zgodovinskega dogajanja in da je, na drugi strani, v slehernem dejanju zgodovine, družbe, množice, kulture, politike… imanentno navzoč tudi sleherni človek kot zasebni posameznik.
*
»Za hip ga je premotila milina neke ženske, za hip mu je ob njej nekoliko prehitro bílo srce. Za hip je zaradi nje pozabil na veličino in prihodnost svojega naroda.«
Še en tipičen Jančarjev stavek, ki posamično, zasebno človeško izkušnjo in kolektivno zgodovinsko obzorje učinkovito in zavezujoče poveže in združi na skupni eksistencialni imenovalec, ki je dostopen samo literarni pisavi, mišljenju in govoru izmišljije; samo znotraj leposlovne govorice je možno takšno srečanje in se lahko dogodi umetniško ploden trk dveh različnih doživljajskih in mišljenjskih ravni, se lahko enakovredno izenačita in na isti poetični struni zabrnita izkušenjski kategoriji intime in zgodovine, miline srca in veličine naroda.
In kaj za nadaljnji potek zgodbe o nenavadnem ljubezenskem trikotniku med ljubko študentko medicine Sonjo Belak, ki od začetka do konca romana ravna izključno po nareku svojega zaljubljenega srca (in ji melodijo življenja izpisujejo pesniki Mácha, Goethe, Byron, Gradnik, Rimbaud), asistentom na gradbeni fakulteti Valentinom Gorjanom, ki prav tako na svoj način prisluškuje klicem svojega patriotskega srca in se zato pridruži partizanskim borcem v pohorskih gozdovih, in Obersturmbannführerjem Ludwigom Mischkolnigom, strumnim nemškim varnostnim oficirjem, ki za hip podleže glasu srca in se pusti premamiti milini neke ženske, kaj za usodo romanesknih junakov pomeni to, da je enemu med njimi – in to prav tistemu, za katerega se je zdelo, da se ima najbolj v oblasti, da je vso svojo nrav, čustva in misli podredil enemu samemu nadosebnemu, striktno racionalnemu cilju in v čigar srcu razen za veličino naroda in zmago novega reda ni bilo prostora – zaradi ženske za hip nekoliko prehitro bílo srce? Pomeni, da je prav ljubeče srce, ki se ogreje ob ženski, neke vrste esesovčeva šibka točka, mehki trebuh, črna luknja, ki naredi zev v njegov do zadnje podrobnosti urejen in metodičen svet pravil, ukazov, moči, discipline in podrejanja, odpre vrzel in omaje veličastno službo zgodovinskemu smotru; črna luknja, ki v svoje temno brezno pogoltne sanje o veličini naroda in spodkoplje na videz trdno zgrajeno ideološko stavbo. Ludwig podleže Ludeku (človeku srca) v sebi in to ima zanj katastrofalne, za roman pa nadvse plodne posledice: službeno grdo spodleti, naredi napako, se osmeši pred štabom svojih policijskih sodelavcev (kot varnostni oficir je spustil na prostost domnevnega pripadnika odporniškega gibanja, ki nato res prebegne nazaj k partizanom) in se povrhu še človeško, moško zlomi (v postelji s Sonjo zataji) – in vse to prav zavoljo prehitro utripajočega srca, ki ga je omehčalo in na neki način razorožilo ob pogledu na krhko mlado žensko.
In zato mora užaljeni in ponižani Ludwig zatreti, uničiti, iztrebiti, odstraniti prav ta vir svoje slabosti, zanikati mora to žensko milino, ob kateri mu prehitro utripa srce, izbrisati šibko točko in zapolniti črno luknjo v sebi, če naj reši in ohrani svoj red, za katerega se je tako odločen odločil, če hoče obvarovati svet, ki mu pripada, ki mu zvesto služi in ki je navsezadnje tudi »stvar njegovega srca«. Kaznovati mora prav ta vzgib ljubezenskega čustva, ta prenagli srčni utrip, ta čutni gon v sebi, znamenje svoje človeške zmotljivosti, nepopolnosti, primanjkljaja; in to bo najučinkoviteje storil tako, da se bo z vso oblastniško samovoljo in aroganco, ki ju premore kot visok oficir SS, maščeval nad virom svoje slabosti, nad Sonjo, ki je iz njega priklicala to čutno, nepopolno, krhko, pomanjkljivo, z eno besedo – človeško plat. In da bi bila mera polna: ne le, da je Sonja iz njegove temne notranjosti priklicala na dan čutno slo, ga erotično izzvala, ga razprla v vsej človeški goloti in telesni izpostavljenosti in ga s tem na neki način zmehčala in onesposobila za njegovo prvinsko, tako rekoč narojeno odločenost, za poklicanosti za stvar naroda in zgodovine, ampak je v svetli luči izpostavila tudi njegovo spolno nezmožnost, ga ponižala v njegovi moškosti, ga torej zadela v najbolj bolečo točko njegove nadčloveške, übermenschevske samopodobe.
Svoje »napake« – ki je pravzaprav metafora za širšo, svetovno zgodovinsko »pomoto«, saj je vgrajena v slehernika kot njegova človeška narava, kot imanentni delež čutnosti in telesnosti, se pravi ranljivosti in smrtnosti, ki pripada vsakemu človeku po njegovi smrtni narojenosti – se Ludwig zave, ko prisluškuje hrumenju zavezniških bombnikov, ki konec leta 1944 vse pogosteje odmetavajo bombe na njegov rodni Maribor (iz Gradca pa mu nesposobni birokrati iz nadrejene instance kot nalašč prav v tem kritičnem času nikakor ne pošljejo zadostne količine žebljev za zabijanje trug, v katerih pokopavajo ubite jetnike, vse številnejše žrtve njegovih preiskovalnih metod! – še en sijajen Jančarjev paradoks, ki z ironijo pisateljskega peresa spodkopava diskurz moči in oblasti). Te bombe so zlovešča znamenja zloma in implozije veličastnega sistema in reda, urejenega sveta tisočletnega rajha, ki naj bi ga s svojo odločenostjo, voljo in železno disciplino in brezpogojno pokorščino za vse večne čase zgradili izbrani nadljudje, udarna pest režima, esesovska elita, zvesti pripadniki visoke nemške kulture in čiste arijske rase, h katerim se naš ljubezensko osmoljeni Ludek s tolikšnim ponosom in zanosom prišteva; te bombe so temna znamenja notranjega kolapsa sveta, v katerega je brezpogojno verjel in mu zvesto služil. Katastrofični zlom in propad nacistične Nemčije se je v Mischkolnigovem bivanjskem obzorju na neki način zgodil in simbolno uresničil že v tistem ključnem zdrsu, hudi napaki, neodpustljivem službenem spodrsljaju in zasebni ljubezenski zatajitvi, ki jih je zagrešil v trenutku, ko je pustil do besede svojim čustvom, ko je dopustil, da je stvar srca postalo srce samo.
»Naša stvar, je pomislil, je zelo individualna, od vsakega posameznika je odvisna. Iz tega izvira njena moč, iz odločenosti posameznika. Iz posameznikove, iz njegove volje raste v vsoto skupnega, množičnega hotenja. Narod je organizem, on je njegov del.«
Tako pač rezonira varnostni oficir nemške vojske. A res je tudi narobe, kakor od pamtiveka ve literatura in kot pripoveduje roman In ljubezen tudi: nemoč, ranljivost kolektiva, slabost skupnega hotenja izvirajo iz nemoči, ranljivosti, zmotljivosti, čutne izpostavljenosti in nebogljene razpoložljivosti slehernika. Kolikor že udarno korakajoča ali brezglavo razuzdana zgodovina na svojem vselej nadosebnem, nadindividualnem pohodu k daljnim skupinskim smotrom na svoji poti pohodi, poškoduje, zatolče, zmečka in uniči posamičnih človeških življenj, je vsako pogubljeno življenje na drugi strani tudi primanjkljaj, ničelna točka, prazno mesto za zgodovino, za kolektivni organizem, za narod. Vsaka posamična tragična in nesmiselna smrt namreč na skriti strani sveta in zgodovine odpira črno luknjo, dreza v slepo pego, razpira temno mesečevo plat velikega odrešenjskega pohoda, odpira neprijetno vprašanje o samem smislu Zgodovine, Naroda, Ideje, Resnice. In ta spoštljivi, pietetni posel razkrivanja zamolčane plati epohalnega dogajanja sveta, odstiranja skrite, intimne, srčne strani človekovega stremljenja po moči in oblasti, to ključno vpraševanje po čutni, telesni, krvavi resnici žrtvovanih človeških življenj v imenu višjega smisla in nadosebnega smotra že od Homerja sèm opravlja prav literatura; z odpiranjem zgodovinskih brezen in obujanjem spomina na zamolčane in spregledane posamične žrtve velikih nacionalnih gibanj in zgodovinskih odrešiteljskih projektov, z vztrajnim pogledovanjem za kulise zmagoslavnih jeklenih maršev in dolgih pohodov se v to žlahtno tradicijo vpisuje tudi roman In ljubezen tudi.
Res je, da posameznik kot delček v kolesju velikanskega stroja zgodovine prejema moč prav iz kolektivne volje, iz skupinskega stremljenja k redu, smislu in resnici, a je na drugi strani tudi njen ključno odločujoč šibki člen. V svojem strastnem in čutečem človeškem srcu ni le delček mehanizma, ni samo kolesce v stroju, ampak je hkrati tudi bistvena motnja, napaka, tveganje, temna snov, črna luknja, nekaj nepredvidljivega, nevodljivega, nezanesljivega, narobna stran kolektivnega ustroja. Je manj kot kolektiv, a obenem in ves čas tudi njegov nepogrešljivi – imanentni, čeravno uhajajoči, izmuzljivi in čezmerni – presežni, transcendenčni del. Stvar srca je vselej nekaj več kot le služba narodu, zgodovini, resnici. Kadar človek prisluhne in se ravna po nareku svojega srca, se na neki način izmakne svoji izključno zgodovinsko-družbeni določenosti, subvertira, okoli prinese svojo družbenost in skupinsko pripadnost in se odpre presežnim, ekstatičnim razsežnostim svoje eksistence, o katerih nam ima – ker nas pač nagovarja iz obnebja poezije – marsikaj povedati tudi pričujoči roman.
*
Vendar Ludwig Mischkolnig ostane gluh za to povabilo v območje intime in ljubezni, oholo zavrne vabilo v presežnost srca (kjer se, resnici na ljubo, ni ravno izkazal), kot zaveden Nemec in poslušen oficir se je pač izročil na voljo drugi transcendenci – zgodovini, veličini naroda, kolektivni usodi: »Ludwig Mischkolnig je med svojimi nočnimi obhodi zaslutil, da mu je trenutek nemške zgodovine namenil posebno poslanstvo: bil je bog življenja in smrti, izvrševalec njene temne usode.« Vrli esesovec je prepričan, da ga je zgodovina tako rekoč pooblastila, da izvršuje njeno temno usodo, z mandatom zgodovine se dvigne nad svoje posamično in minljivo človeško življenje in postane bog smrti in uničenja, Thanatos kot drugi obraz Erosa, tega prevrtljivega boga ljubezni, ki ga je bil tako poniglavo izigral in izdal, ga v ključnem trenutku pustil na cedilu in ga poniglavo oropal za atribute moškosti, gospodovanja, moči. Ludwig iz rok zgodovine vzame žezlo oblasti in se okliče za vrhovnega uresničevalca njene nasilne volje (temne usode), razglasi se za od Boga (smrti, ne ljubezni) poslanega glasnika in izvrševalca izvornega nesmisla človeškega bivanja, za poosebljenje níčesa samega: v tem je na las podoben Camusovemu Kaliguli. Svoj človeški primanjkljaj, svoj erotični spodrsljaj, svojo ljubezensko zatajitev kompenzira s samooklicanim poslanstvom in nalogo, da vzame vajeti zgodovine v svoje roke in zagospodari nad življenjem in smrtjo. In najprej si vzame pravico, da bo zagospodaril nad usodo nesrečne ženske, ki mu je segla v srce, da se mu je za hip razodela vrzel v lastnem bitju, da je za kratek oslepljujoč trenutek ugledal zevajočo razliko med Ludekom, nebogljenim človeškim posameznikom, in Ludwigom, temnim angelom usode in zgodovine. Ta pogled je zanj neznosen, te razlike v sebi ne vzdrži, v dilemi med ljubezensko razpoložljivostjo in oblastno močjo se odloči za moč in s tem dejanjem na stežaj odpre vrata temni usodi, ki bo v svoj tragični vrtinec nasilja, sovraštva, groze, smrti in niča nazadnje potegnila tudi njega samega.
*
Po strašni izkušnji gestapovskega zapora in zasliševanj se Valentin Gorjan, ki ga je iz krempljev nemške varnostne službe z ultimativno žrtvovanjsko gesto – svojo erotično razpoložljivost in krhko zasebnost je bila prisiljena darovati na oltar demonu zla in temnemu angelu zgodovine – rešila izvoljenka njegovega srca Sonja, dekle, ki mu je pod cvetočimi jablanami v uho šepetal nežne Máchove stihe, negotov, s strašnim sumom v zaljubljenem srcu, ponovno znajde med svojimi partizanskimi tovariši v zavetju pohorskih gozdov. A nekdanja partizanska tovarišija zdaj ni več spontano, svobodnjaško, domoljubno uporniško gibanje, v drugi polovici 1944. leta je prerasla v organizirano, hierarhično urejeno revolucionarno vojsko, ki se ravna po principih etablirane moči, zato je tudi njen diskurz nevarno podoben besednjaku esesovskega častnika: »Stvar je taka, je rekel Vasja, da nikomur več ni mogoče verjeti na besedo. Močnejši ko smo, hujši je pritisk. Biti moramo neustrašni in neusmiljeni. Zvestoba in resnica se dokažeta v boju.«
Tudi tu zgoraj, med pohorskimi smrekami, na lepem ne gre več za medsebojno zaupanje, tovarištvo, solidarnost, ampak sta na prvo mesto stopili neustrašenost in neusmiljenost, zvestoba in resnica sta postali kategoriji moči, boja, nasilja, idejo je treba negovati ne le z vero in prepričanjem, varovati jo je treba s silo, z varnostnim aparatom, s strogo urejeno varnostno službo, zvestoba postane stvar zasliševanj, preverjanj, dokazovanj – če je nujno, tudi tako, da ponoči »počiš babo«, nesrečno žensko na samotni pohorski kmetiji, ki so ji sredi noči partizanski varnostniki prišli likvidirat moža, domnevnega nemškega konfidenta.
»Neustrašenost, resnica in zvestoba, ali ni tega rekel Mischkolnig? Valentin si je nalival strupa v dušo. Jezo, sovraštvo. Če ne bo v njem jeze, ne bo mogel storiti, kar mu bodo tovariši ukazali. Kar tudi sam hoče storiti.« (str. 156)
Valentin zgrožen odkriva presenetljive podobnosti in sorodnosti med govorico partizanskega komisarja Vasje in esesovskega zasliševalca Mischkolniga: ko se upor in revolucija institucionalizirata v moč in oblast, na lepem izkazujeta sumljivo enake mišljenjske atribute in vedenjske vzorce kot represivni okupatorski režim: potrebni sta brezpogojna, neustrašna pripadnost in zvestoba Ideji, v dušo si je treba naliti jezo in sovraštvo, namesto ljubezni je v srcu zdaj prostor samo še za strup. In ker hoče Valentin strup jeze in sovraštva ponotranjiti, ju sprejeti v svoj način mišljenja in ravnanja (saj v njem nenehno kljuje dvom o tem, kako ga je bila Sonja spravila iz gestapovskega zapora, v njegovem srcu je že pripravljen prostor za strup), se na neki način odpoveduje tistemu Tinetu, ki je v sončnih majskih dneh ležal pod cvetočimi jablanami na Urbanu in svoji Sonji šepetal na uho ljubezenske verze. Tako kot Ludek v Ludwiga se tudi Tine preobraža v Valentina, hoče pripadati resnici, biti del hostarskega uporniškega kolektiva, zvest svoji odločenosti za boj, sprejeti igro volje in moči. S to preobrazbo pa na neki način prelamlja svojo temeljno erotično zavezo, ki ga je pravzaprav konstituirala kot subjekt ljubezni v Sonjinem srcu, prav po jančarjevsko paradoksalno se ljubljenemu dekletu za njeno samožrtvovanjsko gesto oddolžuje z rahljanjem prav tistih srčnih vezi, ki so ju najtesneje zbliževale, v končni posledici se Tine v objemu bojnih tovarišev odpoveduje glasu svojega srca.
*
Vendar se Valentin Gorjan nikoli do konca ne izneveri svojemu srcu, v njem tudi med hajko v pohorski zimi hrani ljubeč spomin na čase, ko grlic glas je vabil v dehtečih borov gaj, jeza in sovraštvo nista povsem preglasila glasu ljubezni, nista do kraja zatrla njegove elementarne človečnosti, erotične odprtosti za drugega. In zato je njegovo srce – tako kot Ludekovo, ki zna vztrepetati nad milino neke ženske – še vedno odprto, razpoložljivo, ranljivo. Občutljivo in dojemljivo najprej za temno senco dvoma o Sonjini zvestobi, predvsem pa ranljivo odprto za strah, ki se naseli vanj, ko se znajde v jeklenem zasliševalskem primežu partizanskega varnostnega oficirja, Srba Borbena, primežu, ki se po metodah, surovosti in cinični oblastniški aroganci komaj kaj loči od zasliševalskih postopkov v gestapovskih zaporih spodaj v mestu. Strah pa je, kot rečeno, govorica tiste razsežnosti človekove duše, ki človeka ohranja v pristni človeški ranljivosti, nebogljenosti, minljivosti. Strah je tako rekoč druga stran ljubezni, dopolnjujoči jo temni del. Takole ga mojstrsko ubesedi pisatelj: »Strah raztrešči lupino sveta, nebeški obok varnosti, vsi angeli se razbežijo, strah vdre v tvoj prostor, v središče prodre, sede na vrh želodca, v srce se zažre. Tako je bilo, ko so klicali imena, v srcu in glavi votlo od strahu.«
Zavoljo strahu je človek nemočen, razpoložljiv, na milost in nemilost izročen demonom moči, nasilja in smrti, zaradi strahu je voljan sklepati pogodbe s hudičem, v trenutkih smrtnega strahu se ga polastijo sile zla, v njegovo toplo človeško srce vdre ledeni hlad sovraštva, jeze, poniglavosti, izdaje. In prav to se zgodi Valentinu v zapuščenem mlinu sredi zasnežene pohorske planjave, kjer ga s skupino prebeglih vojakov iz nemške vojske kot osumljence za ovaduštvo in izdajstvo kruto in nasilno zaslišuje varnostni oficir Borben. Poglavje v romanu z naslovom Objem v mlinu je pravzaprav grozljiv, naravnost srh vzbujajoč opis posebnega iniciacijskega obreda, s katerim Tineta sprejmejo v tajno ložo zla, v čarni krog nezaupanja, sumničenja in sovraštva, od koder je le še korak do uboja, nasilja in morije. Borbenov objem ob koncu zaslišanja, ki pomeni, da je Tine prestal izkušnjo in se otresel suma izdajstva, je v resnici Mefistov objem, neke vrste paradoksalna infernalna posvetitev, zlovešče znamenje, da so temne sile v svoj čarni ris sprejele tudi Valentina, da je vstopil v zakleti krog zla, níčesa in smrti. Od tega trenutka je z ljubeznijo v njegovem srcu konec, Sonjo je dokončno izgubil tisti hip, ko je podpisal faustovsko krvno zavezo z gospodarji vojne in zgodovine in postal kolesce – oficir v slovenski narodno osvobodilni vojski – v brezhibno delujočem ustroju pravkar rojene nove družbeno-zgodovinske formacije, dekletu svojih mladostniških sanj se je odpovedal tisti hip, ko je iz srca izgnal ljubezen in iz strahu (torej kot žrtev in ne rabelj, v najhujši človeški stiski in nebogljenosti) tragično dovolil, da sta se v njem naselila jeza in sovraštvo. Protislovja v Jančarjevi pripovedi se zgoščajo: bog smrti je v junakovem srcu izpodrinil boga ljubezni.
Valentin postane žival, s svojo bogato metaforiko pripoveduje pisatelj, stara žival, ki slepo ubija v neusmiljenem boju za preživetje. Potem ko je šel skozi izkušnjo strahu in poguma, potem ko je slišal Borbenov zli smeh ob mrliču v mlinu, ko je torej izkusil temno srce vojne in revolucije, so se mu nekdanji visoki ideali o osvobodilnem boju za pravičnejši svet v zadnjih mesecih vojne skrčili le še na krvav boj za preživetje, v neusmiljen spopad na življenje in smrt, v katerem človek postaja vse bolj podoben zveri z ostrimi kremplji in krvavimi zobmi:
»Povsod okrog njega je bilo veliko žrelo, ki je hotelo hlastniti po njem, po mnogih je hlastnilo, jih pregriznilo, tudi sam je čutil, da je del takšnega žrela, kremplji bodo usekali, žrelo bi hlastnilo z ostrimi zobmi.«
»Velika in sveta stvar naše borbe« se po črni maši v samotnem mlinu sredi zasnežene pohorske planjave, kjer so izpod prekratkega koca štrlele v železničarsko uniformo oblečene noge mučeniško ubitega prebežnika iz nemške vojske, nedolžnega vaškega posmehljivca Rommla, za Valentina Gorjana sprevrže v krvavo morijo, v pobesneli morilski delirij, v zločin nad človeškim srcem, v katerem vsej hudi uri navkljub še tiho trepetata in brlita ljubezen in strah. Toda Tinetovo srce je za zmeraj poškodovano, nikoli več ne bo v soju cestne svetilke pod kostanji pred njeno vilo v mestu pričakal Sonje, da bi mu pritekla v objem.
*
»Preživel je, a ostal je v objemu iz mlina.«
Kajnovo znamenje zločina ostane za vselej na duši človeka, ki je ubijal – pa čeravno za »pravo stvar« –, ki so ga skoraj ubili – spet za »našo stvar« –, ki je videl, kako so v imenu »svete stvari naše borbe« ubijali drugi, temni bratje iz mefistovskega Borbenovega mlina, zarotniki iz Leviatanovega brezna, nočni likvidatorji, ki zlahka »počijo babo«. Iz čarnega risa smrti ni več poti, gospodar teme in sovraštva iz svojih krempljev in krvavega gobca ne izpusti nikogar nazaj v svet svetlobe in ljubezni. Kdor je šel enkrat skozi iniciacijski obred »objema iz mlina«, je trajno poškodovan, nič več ni cel, v njem zeva neka vrzel, se odpira neko brezno, vanj se naseli níčes:
»Bil je čudno živ. Tako da je imel včasih občutek, da mu manjka pol glave. Toda ne zato, ker bi mu tisto polovico odstrelil nemški minomet ali odbili Borbenovo krepelo, kakor mnogim borcem, ki jih ni bilo več. Zato, ker je v njej nekaj manjkalo. Tisto, kar je bilo prej: Sonja, maj, ljubezni čas. Tam je bila praznina.«
»Zlo je kot neviden oblak, ki potuje nad zemeljsko površino, sluti, kje je pravo gojišče in žarišče, da se lahko razrase. Tam se spusti. Tam začne naraščati, ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna.«
Priljubljena Jančarjeva podoba, nanjo je bilo mogoče naleteti v esejih (Augsburg), v nekoliko spremenjenih variacijah in pesniških metamorfozah jo je moč brati v številnih novelah in romanih: kot da nam je zlo usojeno in dodeljeno od nekod zgoraj, zunaj naše volje in moči, mimo naših misli, namenov in dejanj, kot da je zlo nekakšna samozadostna in samorodna entiteta, ki po svoji muhasti volji in bolj po naključju kot po premišljenem načrtu tu in tam pride na zemljo in zaneti prepir, sovraštvo in morijo med ljudmi, ki mu, menda nič krivi in nedolžni, tragično podležejo. A tokrat se pisatelj ne zadovolji s to na videz nevtralno in skoraj nedolžno razlago zla, ki si ga od začetka časov nalagamo in delimo med seboj, svojemu odčaranemu, deziluzioniranemu, z zlom nekako sprijaznjenemu (resda tudi nekoliko opitemu) junaku je dopustil, da je s svojo vprašujočo mislijo zavrtal prav v srčiko človekove biti, da je za zlom zatipal naravnost v temno globino človeškega srca: »Je treba delati zlo, da premagaš zlo? Treba je. Če je to ljubezen, kar je storila, potem je tudi to nekaj strašnega. Če bi ljubezni ne imel, sem… kaj? Ljubezen je strašna. Ubija. Ljubezen do domovine? Tudi. Ta še najbolj. In kaj je vse to, če ne ljubezen do smrti?«
Kadar je vojskin čas, se za ljubezen vseh ljubezni izkaže ljubezen do smrti, smrtni nagon je celo močnejši od ljubezenske gnanosti, ob Erosu se tudi Thanatos ugnezdi v človekovo srce. In Drago Jančar izpiše še zadnji, ultimativni paradoks svojega tokratnega romana: ker je človeško srce samo eno, sta božanstvi ljubezni in smrti sočasni in nedeljivi med seboj; zato nam je zlo imanentno kot zemeljskim, telesnim, tusvetnim, skratka smrtnim, bitjem, tako kot nam je kot čezse naravnanim, k drugemu odprtim, v zvezde, sanje in poezijo zazrtim bitjem dana tudi ljubezen. In zato se tisti bog, ki mu je ime ljubezen, v nas seveda oglaša tišje, diskretneje in subtilneje od mrtvaških bobnov in žvenketanja mečev: »Bog ni v hrumenju in bobnenju, temveč v šumenju, v trepetanju listov na topolih tam daleč na ravnici.«
In ker se mora nenehno truditi, da se izza stihov »… zapisat v kri pravico, / ki terja jo naš dom« vsaj kdaj pa kdaj še oglasi spev grlic, ki vabijo v opoj majske noči, ni prav nič nenavadno, da se občasno tudi utrudi in da njegov glas včasih komaj še pride do nas.
Gordon Parks: Giacomettijeva skulptura v Parizu, 1951
Ko sem drugi dan januarja 2014 Slovenijo zamenjala za Dansko, se mi je, še študentki, v glavi oglašala želja po novih izkušnjah, srcu je primanjkovalo oprijemljivih snovi za optimistično zrenje v prihodnost, v duši pa je zeval prazen prostor tam, kjer se je prej naseljeval zgodnjemladostniški up, da bom svoje (pre)mnoge interese ter odvečno energijo poklicno lahko izživela doma. Življenje v Sloveniji, ne glede na to, kako aktivno (je bilo) navzven, me je odznotraj obgrizlo do kosti. Občutek nezmožnosti spremeniti stvari ter vplivati na karkoli (ne glede na čas, vložen v dejavnosti, ki naj bi koristile pri nadaljnjem osebnem ter poklicnem razvoju), vztrajno in težko občutenje vsesplošnega negativizma, ki je povzročal zdrse v otopelost, pomanjkanje zaposlitvenih možnosti ter nenadna sprememba v javnem govoru, ki je mojo generacijo (ter druge generacije nekaj let navzdol in navzgor) še 10 let nazaj označevala kot tisto, ki so ji “dane vse možnosti” (če jih posameznik le zna ugledati, zagrabiti ter izkoristiti), nato pa nas je tekom nekaj kratkih let, ravno na preskoku iz gimnazije v študij določila za generacijo, katere izobrazba je izgubila na vrednosti in katere inteligenca se je v luči kriznih sprememb pokazala za odvečno, ekonomsko potratno ter neuporabno. Človeku take stvari postopoma pričnejo načenjati življenjsko silo. Že odkar pomnim, me razganja od ljubezni do vedenja, znanja, razumevanja ter premišljevanja in domišljije, zato tudi čutna vpreženost v otopelost ni dolgo zdržala (razen kadar me je privedla do ustvarjalnih impulzov, takrat sem jo znala tudi negovati in zasledovati). Vsesplošna radovednost, zanimanje za ljudi in potreba po izkustvenem razumevanju sveta, ki me obdaja, so odhod v tujino s svojim obljube polnim šarmom oplajali prav kakor nevzdržnost notranje tesnobe in obupa.
Čeravno sem že kot otrok tudi v popotniškem smislu sanjarila o drugih deželah in se zatorej nikoli nisem borila s kakršnimkoli strahom pred (odhodom v) tujino, je občutek nuje, da moram od doma za nedoločen čas, s seboj vseeno prinesel priokus prisile. Tujina se v taki luči kaj kmalu lahko zazdi manj vznemirljiva, zaradi naivnih pričakovanj razočaranega, a še ne ugaslega posameznika, ki upa, da se bo z odhodom vsaj delno odrešil notranje stiske, pa postane tudi hitro dovzetna (tako za nerealistična občudovanja kot tudi) za razočaranja in kritike.
Nobenega načrta nisem imela, vedela sem le, da bom prvo leto v tujini šest mesecev študirala in šest mesecev delala. Sever me je iz nekega neznanega razloga nepopisno privlačil in že kaj hitro po začetnih mesecih sem si želela, da bi lahko ostala dlje. Tamkajšnji način življenja, mentaliteta in odsotnost (družinskih ter socialnih) obveznosti, ki jih ima človek (do dôma in) domá, so mi dobro deli.
A hitro sta mi postali jasni še dve stvari. Namreč da je tujina od daleč vedno videti sijajnejše, imenitnejše ter lepše, kot se kaže od blizu. (Od blizu nima nič manj globokih brazgotin kot domača gruda, spočetka jih le laže gledamo, ker so nam nove in kot take zanimive.) Pridobila pa sem tudi pomembno spoznanje, ki me je na Danskem sprva šokiralo, v Švici pa me je kasneje le še dodatno utrdilo v novopridobljenem prepričanju, da duh našega časa ter svet, v kakršnem živimo, nikogar, ne glede na blaginjo ali kvaliteto vsakdanjega življenja v posamezni državi, neodvisno od oddelanih ((ne)plačanih (nad))ur ter ekonomskega stanja, ne pušča nedovzetnega za občutje nezadovoljstva z lastnim življenjem in (z nekim pogosto nedoločenim) „stanjem stvari“.
Kako predrzno se mi je zdelo od danske kolegice, ki je po efektivno 6,5 oddelanih urah s plačano polurno malico ter obvezno skrajšanih petkih tožila, da nujno potrebuje oddih v spaju, ker jo naporno delo izčrpava. Zaradi znanstva z ljudmi v Sloveniji, ki v svojih poznih štiridesetih opravljajo dve službi, da lahko odplačujejo kredit za majhno stanovanje in vzdržujejo izšolanega, a nezaposlenega odraslega otroka, ki svoje delo raje kot za denar menjujejo za hrano in si kakopak ne morejo privoščiti (niti) dopusta, so se mi take izjave zdele neznansko arogantne ter ignorantske do preostalega (niti ne tako oddaljenega) sveta. Če se mi je na začetku še zdelo, da „pravega“ stresa in posledic ekonomske krize tam ne poznajo, sem slej ko prej ugotovila, da je vse, česar ne poznajo, v resnici le drugačen način življenja. (Ter da jih za njihovo odločitev, da lastne države ne bodo zapustili, ne morem ravno obtoževati.) Seveda niso zmogli razumeti občutkov, ki smo jih z grškimi, hrvaškimi, portugalskimi ter španskimi kolegi delili in opisovali. Ne poznajo slabih delovnih razmer in pogojev, v katerih se pripravljenost ljudi na izkoriščanost meri z izrazi ”pridnost” ter ”delavnost”. To ne pomeni, da pri njih ni izkoriščanja, prevzema le drugačno, subtilnejšo, morda celo nevarnejšo, težje določljivo obliko. Niso krivi za svoj boljši zaslužek, 6-tedenski dopust ter leto polnoplačanega porodniškega dopusta, ki si ga lahko partnerja prosto razdelita med seboj, ne glede na njun spol in obliko partnerstva. Kakorkoli že neprimerno se mi je, tujki z izkušnjo drugačnega politično-socialnega sistema ter vrednotami slovenskega kulturnega okolja, zdelo takšno nečimrnost razkazovati naglas, sem hkrati doumela, da razkošni problemi njihovega sveta odsevajo tudi pridobljene kvalitete, h katerim pravzaprav vsi težimo in stremimo. Ki si jih (z ali brez politične angažiranosti ter boja) vsi prizadevamo pridobiti oziroma ohraniti in za katere se nam zdi, da bi nam morale samoumevno pripadati (pri čemer tudi sami pozabljamo večino ostalega sveta, ki nima niti takih pogojev za življenje in delo, kot jih imamo sami). Ljudje si radi domišljamo, da gre vsem bolje kot nam. Po eni strani s tem opravičujemo samopomilovanje ter morebitno neangažiranost oziroma pasivnost, po drugi pa morda to občutje rabimo za motivacijsko sredstvo, ki nas poganja.
Ko sem leto kasneje povsem nenačrtovano ter nepričakovano tako ljubi mi sever zamenjala za Švico, o kateri nikoli nisem sanjala in ki se vse od otroških let ni uspela vključiti niti na moj ekstremno dolg in pohlepen seznam potovalnih želja, sem spoznala, da je med kratkotrajnim bivanjem v tujini, kakršno sem izkusila na Danskem, in med ustaljenostjo v neki tuji državi občutna razlika. Poleg tega, da romantični nadih opojne, minljive začasnosti, zaradi katere vsak dan živiš, kot bi bil tvoj zadnji, odpade kot star omet z zapuščene hiše – z enim samim trkom na težka vrata nove ustaljenosti –, se občasno tudi zbojiš, da si morda obtičal.
Seveda, pridobiš nove, „svoje“ trgovine, v katere hodiš nakupovat jajca, mleko in kruh, kar predstavlja določeno udobje, ponovno imaš svojega poštarja in stalni naslov, ustaljene poti, nove rutine in stanovanje, iz katerega se ti ni treba izseliti po nekaj kratkih mesecih. A nekje vseeno kljuva misel; ali se morda nisi nevede in nehote priklenil (s pritlehnostjo, ki je je zmožna le nepredvidljiva prihodnost), vkopal, obstal na nekem kraju in v prostoru, ki ni tvoj. Kjer ti sicer ni nelagodno ali slabo, a tudi domače in vznemirljivo ne. Kjer živiš z rutino svojega “starega” doma, a te vsakdanje okoliščine, ki ti postajajo domače in normalne, kljub temu nenehno opominjajo, da si “drug”, da si “tuj”. Prav ti postopno prekrivajoči se stanji pa lahko privedeta do notranjih napetosti in občutka (notranjega) “brezdomstva”, saj se v nekem hipu zaveš, da ti je domače vse oziroma ti ni domače nič. Preizprašuješ lastne priučenosti, družbeno socializiranost, način mišljenja in delovanja. Kdo si – tak nemiren, z mnogimi domovanji zunaj in znotraj sebe, razpršen in nikogaršnji –, toliko vsega vsem in samemu sebi, da ne veš, kje domuješ, če sploh kje in če kaj takega kot „dom“ sploh obstaja kako drugače kot v občutkih in čustvovanju, v željah, pričakovanjih in spominih na trenutke, kraje, ljudi, doživetja. Doma z distance opazuješ ter ocenjuješ prej „normalne“, samoumevne procese, v tujini z vljudno rezerviranostjo prišleka kritično sodiš njihove “normalnosti”.
Domovanje ima zame brezštevilne pomene in se vedno veže na določen kontekst. Lahko je občutek ali fizični prostor, lahko je tu ali tam ali kje drugje, oddaljeno v slutnji, a vedno nujno situacijsko pogojeno. Zavest, da se pravzaprav ni treba odločiti o enem samem “pravem” dom(ovanj)u, odvzame določeno breme, obenem pa te prepričanje, da lahko človek domuje le na enem samem fizičnem kraju, izprazni vsega smisla. Zaradi olajšanja, ki ga taka miselnost prinese, se nikjer več ne počutiš zares tujec, a izgubiš tudi občutek, da si kjerkoli zares doma. Prvenstveno in najbolj se počutiš le človek v svetu. Toda biti človek v svetu ne odvzame ali zmanjša frustracij, ki jih prinaša občutje nezadostnosti samoupovedovanja v tujem jeziku.
Švica je s svojo shizofreno jezikovno raznolikostjo tako zanimiva kot boleča za uho. Nič nenavadnega ni na vlaku slišati štiričlansko družino sočasno komunicirati v treh ali štirih različnih jezikih, pri čemer vsak poljubno uporablja tistega, ki mu v danem trenutku najbolj ustreza. Ta vseprisotna soobstajajoča večjezičnost sicer zagotavlja neko vsesplošno toleranco do jezikovne drugačnosti in odstopanj, a pogosto ni koristna pri odpravljanju jezikovnih pomanjkljivosti. Ne zgodi se redko, da se Švicarji med seboj prepirajo o (ne)pravilni uporabi nemških členov, predlog in formuliranju besed in da govorijo neko prilagojeno različico nemščine, za katero radi in neporedko poudarjajo, da ni njihova materinščina.
Učinkovita, funkcionalna uporaba jezika namreč nikoli ne more zadoščati potrebam intimnega, osebnega upovedovanja, razlage globokih emocionalnih doživljanj, čustvovanj, čutenj, hrepenenj, bolesti, humorja ali opisovanja subtilnih življenjskih tenkočutnosti. Kreativna uporaba jezika, ki bi nudila pripovedne razsežnosti kot materinščina, v vsakdanu pogosto umanjka in pušča občutek notranje necelovitosti in nedovršenosti.
Ne glede na to, da postopoma sanjaš v treh različnih jezikih in v še več jezikih deluješ, v nobenem več nisi čisto ti. Besede različnih jezikov se med sabo včasih nenadzorovano in nesmiselno pomešajo, beležke pišeš v čudni mešanici vseh jezikov, razumljivi le tebi, družinski članki pa se smejijo uhajanjem tujih mašil v domače narečje. Si zmes vsega, si svoja nenavadna besedna uhajanja in lapsusi, fizično tu, v mislih tam, in včasih obratno, razpet med nenehnim primerjanjem in sprejemanjem, prilagajanjem in (samo)dopuščanjem živeti drugače. Obojestranska neodobravanja so zato neizogibna, a prav tako so neizogibne tudi priložnosti za učenje, deljenje, (samo)spoznavanje in razumevanje. Morda bi, ko bi bil mogel razpasti na množico jezikov, iz katere sedaj poskušaš sestaviti novo(staro) različico sebe, še vedno zvenel harmonično in uglašeno. Neupovedljivi občutki, ki ostajajo, zlepljeni pod jezik, neizgovorjeni, nedefinirani, nedoločeni, ohlapni in nemalokrat povzročajo tesnobo, so pravzaprav nove izkušnje, prvikrat dane v uporabo in notranjo predelavo. Postavljen v prostor vmesnosti živiš med paradoksalnim občutjem sočasnega privilegija osvobojenosti okov doma ter ujetostjo v neizbrisljive zakone tujosti.
Vesel si za možnost podnajemniškega bivanja, da ti ničesar ni treba imeti v lasti in da bi lahko, če bi bilo treba, če bi srce narekovalo, odšel, ne da bi te zadrževalo karkoli materialnega. Zato imam v lasti vse manj reči. Predvsem knjige, ostalo je postranskega pomena. Zdaj denar raje kot za kopičenje katerihkoli predmetov zapravim za vozovnice, ki me pripeljejo bližje ljudem, ki jih imam rada. Z veliko prijateljicami in prijatelji se ne srečujemo več doma, marveč nekje na pol poti (največkrat Evrope). Tega si nismo ne zamišljali, ne načrtovali niti blazno želeli, v to so nas po svoje prisilile razmere doma – tako tiste duhovne, težko ulovljive v besede, nič manj pa tudi tiste ekonomsko-politične narave, ki so nam onemogočile doma postati karkoli drugega kot študentke in študentje z diplomami in neizkoriščenim potencialom. Iz česar ne sledi zaključek, da je doma boljše oziroma slabše kot kjerkoli drugje, oziroma nasprotno, da je drugje boljše ali slabše kot doma. Temveč da je (domovati in) biti (človek) kjerkoli na svetu veliko kompleksnejše (a tudi preprostejše), kot se morda zdi tistim, ki življenje (v tujini) merijo le skozi oči zaslužkov, nazivov in zahodnih kriterijev uspeha in ne vzamejo v obzir ostalih, številnejših, obsežnejših in globljih aspektov bivanja (drugje).
Pri založbi Goga so z izjemnim prevodom romana Peščena gora slovenskemu občinstvu prvič predstavili poljsko avtorico Joanno Bator (1968). Ob izdaji je pisateljica celo obiskala Slovenijo, kjer je nekaj dni preživela v Gogini poletni rezidenci, pri založbi pa so tudi organizirali dva literarna večera, na katerih je bila avtorica glavna gostja.
Glede na to da prevodov vzhodnoevropskih avtorjev v Sloveniji nedvomno primanjkuje, je zainteresirana javnost knjigo očitno sprejela z velikim zanimanjem, saj jo je bilo med pisanjem te kritike, mesec dni po izdaji, v ljubljanskih knjižnicah praktično nemogoče najti. Temu je verjetno pripomoglo tudi avtoričino akademsko ukvarjanje z ženskim vprašanjem (med drugim je izdala tudi monografijo z naslovom Feminizem, Postmodernizem, Psihoanaliza), ki naj bi bilo močno izpostavljeno tudi v Peščeni gori. Sicer je res, da je v knjigi veliko več prostora odmerjenega ženskim kot moškim likom, a kljub vsemu je roman predvsem literarno delo, ki največ pozornosti namenja celostni obravnavi izredno težkega, duhovno omejenega in nadvse krutega življenja na povojnem Poljskem in se tako ne zamejuje na to ali ono pereče družbeno vprašanje. V delu ne najdemo klišejske razdelitve na dobre ženske in slabe moške like. Avtoričine naklonjenosti so v romanu deležni tisti, ki hočejo izstopiti iz utesnjujočega in monolitnega miselnega horizonta, v katerega so se rodili, pa naj bodo ženske ali moški. In obratno, če je oseba v knjigi vredna obsojanja, jo Bator brez pomisleka izpostavi posmehu in graji. Roman lahko označimo za feminističnega le v luči že omenjene večje zastopanosti ženskih likov in njihovih zgodb in samo želimo si lahko, da nekoč na podlagi tovrstnih značilnosti knjiga ne bo več okarakterizirana za feministični roman, ampak preprosto za literarno delo.
A Peščena gora ni knjiga, v kateri bi bila prvenstveno izpostavljena vsebina. Izredno samosvoj slog je tisti, s katerim avtorica v epskem zamahu, kakor se je izrazila piska spremne besede Tina Podržaj, poveže 450 strani dolgo delo v koherentno celoto. Poudariti pa moram, da roman ni lahkotno branje. V njem namreč ni moč najti premočrtne linearne zgodbe, psihološko poglobljenih likov, napetosti, vzponov, padcev ali kakršnihkoli drugih klasičnih prijemov, s katerimi pisatelji in pisateljice pogosto vzbujajo zanimanje med svojimi bralci. Zgodbe bolj ali manj nesrečnih usod Haline, Sofie, Jadzie in Dominike, dveh babic, hčerke in vnukinje, so povečini podane ob opisovanju minornih epizod iz njihovih življenj, zato mora biti bralec pozoren na vsak dogodek v knjigi, sicer mu linearna zgodba, ki jo avtorica vseeno izriše, lahko spolzi med vrsticami. Glavni razlog za to pa je omenjen način pisanja, s katerim pisateljica dobesedno zamakne vsakodnevno realnost, zaradi česar znani motivi, kot so odnos mati–hči, vojna, porod, revščina, zloba … zasijejo v novih barvah, ki jih bralec do sedaj (verjetno) še ni izkusil. Če bi iskali primerjavo v zgodovini likovne umetnosti, bi rezultat njenega pisateljskega postopka nedvomno lahko vzporejali s kubizmom z močnim poudarkom na temačnih tonih – kot nekakšne odseve z razbitega ogledala, za katere se zdi, da vrejo iz avtoričine podzavesti. Tudi liki v romanu so predstavljeni v popačeni podobi. Bolj kot polnokrvne osebe se zdijo kot nabor skrotovičeno-stereotipnih značilnosti, kar pa ne pomeni, da so pred nami tipizirani liki žanrske proze, nasprotno, izredno dognano se vklapljajo v umetniško strukturo romana, v katerem skoraj ni prostora za opisovanje notranjih spopadov protagonistk ali poudarjeno čustveno vznesenost. Avtorica v knjigi postreže s svojevrstnim modernističnim postopkom pisanja, saj virtuozno preskakuje med, v šali bi lahko rekli, neusmiljenim tretjeosebnim cinikom in premim govorom brez narekovajev. Ob tem pa mestoma vključi še nenavadnega križanca, ki si pripovedno tehniko izposoja pri tretjeosebnem, perspektivo pa pri prvoosebnem pripovedovalcu, postopek, ki so ga v literarni teoriji označili za tretjeosebnega komentatorja.
A ne glede na tip pripovedovalca je prikaz »stanja duha« povojne Poljske v Peščenigori prignan do groteskne karikature, skoraj do paralelnega sveta. Po letnici pisateljičinega rojstva lahko upravičeno sklepamo, da je z intenzivnostjo rahločutne umetnice na svoji koži močno čutila posledice vseh omejitev, tako intelektualnih kot fizičnih, s katerimi so se morali spopadati običajni ljudje pod sovjetsko oblastjo. Revščina, korupcija, pomanjkanje najosnovnejše infrastrukture in navdušenje nad izdelki iz Zahoda, ki so prebivalcem Wałbrzycha burili domišljijo, nas lahko spomnijo tudi na pripovedovanja nekaterih starejših prebivalcev Slovenije, ki so v Trst in Celovec hodili po prašek, kavo ali kavbojke. Hrepenenje po nečem onkraj, v tem primeru onkraj meje, na tak ali drugačen način zaznamuje prav vse like v romanu. Ženitne posredovalnice ponujajo možnost poroke z nemškimi moškimi, čez mejo rado zanese ovitke milke, ki jo otroci slastno oblizujejo, prekupčevalci prinašajo najrazličnejše izdelke z Zahoda, ženske sanjarijo o objemu južnoameriškega moškega iz TV-žajfnice in še bi lahko naštevali. Prebivalci Peščene gore, monstruoznega bloka v Wałbrzychu, živijo pod kapo sivega vsakdana, kjer se zatira vse drugačno ali raznoliko: geje, Ruse, Grke, poševnooke, previsoke, prenizke, predebele. Zavistnost in neskončna obrekljivost sta temeljni značilnosti in najbolj razširjena zabava v blokovskem naselju, ki je prikazano diametralno drugače kot v kultni seriji Krzysztofa Kieslowskega Dekalog, kjer za stenami teh socialistično-modernističnih prikazni (tudi v Sloveniji jih ne manjka), začutimo ljudi iz mesa in krvi z globoko človeškimi vprašanji.
Peščenagora je roman, ki na vsebinski ravni težko nagovori bralca brez travmatične izkušnje fizične prepreke med Zahodom in Vzhodom. Težko nagovori tudi bralca, ki rešitve za nevzdržnost svojega življenja ne vidi v nečem jasnem in trdnem, konkretneje, v idealizirani podobi življenja »onkraj zidu«; predvsem pa na noben način ne nagovarja brezobličnega sodobnega sveta, v katerem je nemogoče zagovarjati preproste črno-bele sodbe. Roman je prej avtoričin obračun z lastno preteklostjo in s preteklostjo vseh tistih, ki so doživeli življenje za železno zaveso. A ta preteklost se v romanu konča s padcem berlinskega zidu. Lik Dominike, ki mu je avtorica najbolj naklonjena, predstavlja vez med preteklostjo in prihodnostjo – odraščala je v preteklosti, sedaj pa, zaradi preloma z njo, kot Joanna Bator žanje sadove prihodnosti. A to prihodnost v romanu »problematizirajo« samo redki izmed prebivalcev preteklosti, ki bi se, čeprav je bilo njihovo življenje znotraj nje neznosno, vanjo najraje vrnili, avtorica pa, zaslepljena od sijaja novega sveta, nad tem lahko le prezirljivo zamahne z peresom.
