Leto: 2017

Martin Balluch je človek z izjemno življenjsko zgodbo, ki je neizmerno pomembna za naše razumevanje vprašanja živali, umestitve tega vprašanja v širši družbeni kontekst, družbenega pomena te tematike, pa tudi splošnega delovanja družbe. To je zgodba o sodobnem preganjanju sočutne, izzivalne, lucidne misli. Zgodba o tem, kako današnja družba obravnava ljudi, ki se borijo za korenite družbene spremembe – v dobro vseh.

Z Balluchom sva se pogovarjala 6. marca, tik pred njegovim nastopom na letošnji Fabuli (katere fokus je tema nesmrtnosti), kjer je izvedel krajše predavanje z naslovom Živali umirajo drugače.

AR: Začniva preprosto, bralcem prijazno. Lahko na kratko orišete predavanje Živali umirajo drugače?

MB: Tema predavanja bo smrt, izhajam pa iz opažanja, da se zdita smrti človeka ali nečloveške živali zelo različni, da se ju dojema zelo različno. Tako politično, zakonsko kot tudi z moralnega vidika velja, da je v odnosu do sočloveka najhuje, če mu odvzamemo življenje. Zakon pravi, da je uboj človeka umor, kar je najhujši možen zločin – hujši, kot če osebo npr. mučite ali posilite, a je ne ubijete. Zdi se, da je pri živalih skorajda natanko obratno. V evropskih direktivah, ki urejajo področje vivisekcije, se pojavi delitev trpljenja na štiri kategorije, pri čemer je neboleč odvzem življenja najblažja oblika povzročanja trpljenja, sledi zbodljaj z iglo, nato srednje in zatem hudo trpljenje. Zdi se torej, da razumemo, da žival manj trpi, v kolikor jo brez bolečin ubijemo, kot če jo zbodemo z iglo. Očitno gre za veliko razliko, če primerjamo odnos, ki ga imamo do trpljenja ljudi. Po mojem mnenju izhaja ta razlika iz prepričanja, da so živali zgolj biološki mehanizmi, ki nimajo možnosti zavestne izbire in jih poganja nekakšen ‘naravni motor’. Da, sprejeto je, da lahko trpijo, toda odrekamo jim sposobnost samostojnega odločanja. Ključen pojem na tem mestu je ‘razum’. Razsvetljenstvo namreč trdi, da vse temelji na razumu; ljudje imajo svobodno voljo zato, ker imajo razum, živali pa ne, ker naj razuma ne bi premogle. Dandanes je to prepričanje usidrano v splošno folkloro, a osebno se s tem preprosto ne morem strinjati. Preprosto: zakaj bi bitje imelo zavest, če pa nima nobene zmožnosti, da se o čemerkoli zavestno odloča?

V osnovi vsekakor mislim, da živali imajo razum. Zadnjih deset let živim s svojim prijateljem, psom Kuksijem, in vsekakor lahko trdim, da ima razum. Sposoben je sprejemati odločitve in za višje dobro zatreti svoje nagone. Npr. ko se sprehajava ob cesti, ga nikoli ne pripnem na povodec. Če na cesti zgolj slepo slediš svojim nagonom, ne boš ravno dolgo preživel: če te na primer, nekaj na drugi strani ceste razjezi, če tam vidiš kaj vznemirljivega in vedno kar stečeš za tem, kar si opazil, si kaj hitro mrtev. Podobno je, ko greva v hribe: vsekakor ni povsem nerazumen – če se znajde na strmem področju, ne bo kar na slepo tvegal, poiskal bo najvarnejšo pot ali pa se v slabem vremenu obrnil, ne bo želel nadaljevati poti in to mi bo tudi jasno sporočil. V tem smislu vsekakor ima razum, lahko se zavestno odloča in mislim, da je povsem zgrešeno, da v družbenem in moralnem smislu živali dojemam kot nekakšne biomehanizme. Celo Peter Singer, avtor dela Animal Liberation (1975), ki se ga razume kot nekakšnega očeta gibanja za pravice živali, meni, da večina živali – z izjemo primatov, delfinov, morda slonov – ne živi v času (nimajo predstave o preteklosti in prihodnosti, op. A. R.) in so zaradi tega tako rekoč zamenljive. V etičnem smislu, recimo, gre le za vprašanje sreče in trpljenja, brez pripoznavanja intrinzične vrednosti posameznika; če obstaja še eno bitje neke vrste, ga je mogoče nadomestiti z bitjem iste vrste, je zamenjava moralno mogoča. Ampak to seveda ni res. Živim s psom, ki je edinstven posameznik in naredil bi vse, da bi lahko preprečil njegovo smrt; milijonkrat bi ga zbodel z iglo, če to pomeni, da bi rešil njegovo življenje. Zame in tudi zanj je smrt najhujše, kar se lahko zgodi. Menim, da je treba, da se odnos do množine trpljenja živali, kjer je neboleča smrt najmanjše trpljenje, spremeni.

AR: Ko govorite o smrti živali, se zdi, da jo dojemate ‘kvalitativno’ sorodno kot smrt človeka; a, prosim, popravite me, če se motim. Včasih slišimo pomisleke glede pravic živali, kot je tisti, da če živalim podelimo pravice, ogrozimo človekove pravice. Kako vi gledate na korelacijo med etičnim odnosom do živali in do ljudi? Ali s tem, ko govorimo o pravicah do živali, odpiramo tudi prostor za premislek našega odnosa do različni družbenih skupin, do soljudi?

MB: Hm … najprej; obstaja razlika med etiko samo po sebi in psihologijo etike, v tem primeru bi lahko govorili tudi o psihologiji odnosa med človekom in nečloveškimi živalmi. Pred nekaj leti je skupina raziskovalcev z univerze Brock, v Ontariu, v Kanadi, preučevala prav ta psihološki aspekt našega odnosa do živali, pred nekaj leti so na to temo objavili tudi knjižno delo. V svoje eksperimente so vključili otroke, stare med šest in deset let, ter jim pokazali portrete različnih bitij. Šlo je za ljudi, ki so bili ‘prav takšni kot oni’, pa tudi ljudje drugih ras, iz drugih kultur ipd. ter nekaj portretov živali. Zatem so jim našteli nekaj osebnostnih lastnosti in otroci so morali presoditi, ali naštete lastnosti ustrezajo bitju na fotografiji. Skozi večletno izvajanje tega poskusa so ugotovili, da so otroci, ki so med seboj – oziroma ljudmi na sploh – ter živalmi zaznavali ogromen prepad, pogosteje dehumanizirali tudi ljudi iz drugih rasnih in etničnih skupin. Proces dehumanizacije je v obeh primerih soroden; če degradiraš živali in jim odrekaš notranjo vrednost, potem veliko lažje na soroden način degradiraš tudi ljudi; označiš jih podobne živalim. Ampak če ceniš življenje, osebnost, če ceniš občutja in vse to spoštuješ pri drugih bitjih, je to mnogo težje. Leta 2012 je bil v reviji New Scientist po tej študiji objavljen tudi članek, ki je tedaj predstavljal osrednjo temo številke, in v njem so raziskovalci  zatrdili, da naš odnos do živali povsem neposredno vpliva na naš odnos do ljudi. Dehumanizirati ene pomeni dehumanizirati tudi druge, torej gre na psihološki ravni za zelo globoko povezavo med enim in drugim. To je sicer razvidno na številnih družbenih področjih. Osebno sem denimo v Avstriji dejaven zlasti politično in opažam, da je izrabljanje živali, nespoštovanje živali, posmehovanje ljudem, ki z njimi sočustvujejo itd., pogosto povezno z usmerjenostjo k tem bolj hierarhični družbi, dominanci, striktnim zakonom, pozivanjem k državljanski pokorščini … zdi se, da gre eno in drugo z roko v roki – taka družba je skupna grožnja, ki se ustvarja skozi izkoriščanje živali in izkoriščanje ljudi. Obstajajo tudi psihološke študije o povzročanju trpljenja, ki kažejo, da ljudje, ki mučijo soljudi, pogosto najprej mučijo živali, ker je tako vedenje bolj družbeno (tudi zakonsko) sprejemljivo. Psihološko gledano gre torej za globoko povezavo med odnosom, ki ga gojimo do ljudi, in odnosom, ki ga gojimo do živali. Na ravni etike imamo prav zelo nenavadno situacijo: odnos do ljudi večinoma določamo skozi deontološki pristop, po katerem so ljudje nujno nosilci pravic, ne glede na to, kakšno je recimo mnenje drugih ljudi o nekem posamezniku ipd. Vsakdo ima neko območje svobode, v katerem mora uživati zaščito. Pri živalih, po drugi strani, uporabljamo utilitaristični pristop, po katerem je sprejemljivo povzročati trpljenje enemu osebku, v kolikor to prinaša srečo nekemu drugemu osebku, ker obstaja možnost izmenjave (nesreča za srečo), srečo se lahko vrednoti, ne poznamo pa spoštovanja notranje vrednosti posameznika. Etično gledano imamo torej res veliko diskrepanco med odnosom, ki ga gojimo do živali, in odnosom, ki ga gojimo do ljudi. Ta razlika je pravzaprav tako globoka, da pomeni esencialno, bistveno točko razhajanja med deontološko in utilitaristično etiko, kar je resnično presenetljivo.

AR: Danes zvečer boste govorili skupaj s Tomažem Grušovnikom – v svoji knjigi Etika živali: o čezvrstni gostoljubnosti govori o nečem zelo zanimivem in zanima me, v skladu s tem, kar ste povedali zgoraj, kakšno je vaše mnenje o njegovi teoriji – namreč, živali vzpostavi kot moralne akterje: kot subjekte, do katerih nimamo le moralne odgovornosti, ker lahko trpijo, ampak so tudi sami etična bitja, zmožna etičnega ali neetičnega ravnanja. Kaj vi mislite o tem?

MB: Mislim, da je to zelo dobra poteza, in mislim tudi, da to drži. S svojim pasjim prijateljem, Kuksijem, živiva v zelo bližnjem odnosu, ves čas tičiva skupaj in poznam ga bolje kot katerokoli drugo bitje. Vsekakor lahko rečem, da ima nek vrednostni sistem. Ne glede na to, da tega sistema morda ne premišlja na visoki abstraktni ravni, ima visoko čustveno inteligenco in sistem vrednot – najin odnos ter dobrobit najinega odnosa, ki je odvisna tudi od moje dobrobiti, ceni kot najvišjo vrednoto; tej šele sledijo druge. Ko se odloča o tem, ali bo naredil to ali ono, ravna v skladu s svojimi vrednotami. Nekoč sem mu, recimo, ponudil košček tofuja, ki mu je bil zelo všeč in je hlastnil po njem, pri čemer me je rahlo ugriznil. Reagiral sem z ‘Au!’, ampak ni bilo hudo in ponudil sem mu še en košček. Zatem sem lahko spremljal njegov miselni proces … glede na to da ima zrcalne nevrone, kar je tudi znanstveno dokazano, lahko, ko vidi, da me nekaj boli, to tudirazume, oziroma prepozna. V tem konkretnem primeru se je znašel pred dvema nasprotujočima si vrednotama: imel je potrebo, da bi pograbil drugi košček tofuja; ko je pograbil prvega, je takoj prejel novega, tako da je bilo pogojevanju zadoščeno, njegovi mali možgani pa so mu sporočali ‘zgrabi, zgrabi, zgrabi, prejel si pozitivno potrditev’. Ampak ker ima tudi velike možgane, je lahko premislil situacijo in odločil se je, da me noče še enkrat raniti in da raje ne bo vzel tofuja. To je zelo močna zavestna odločitev, v nekem smislu gotovo lahko rečemo, da je to etika, ker je le-ta pač vedno odvisna od vrednot. Pomeni, da avtonomno postavljaš svoja pravila za ravnanje, ki so v skladu s tvojimi vrednotami. Drži, v nekem smislu nečloveške živali morda ne premorejo tolikšne refleksije, ampak res se ne bi smeli prehitro postavljati z lastnimi tozadevnimi zmožnostmi, kajti tu mi pogosto ravnamo nereflektirano. Ljudje smo vselej determinirani s socialnim okoljem, vzgojo, družbenimi vrednotami … in vsemu temu se je skorajda nemogoče izogniti. Celo Immanuel Kant, razsvetljenski filozof, ki je zase menil, da ima izjemno razvito abstraktno mišljenje, je, denimo, prav odločno podpiral smrtno kazen ter mislil, da lahko svojo pozicijo dokaže, jo racionalno zagovarja … a vseeno so mu ljudje odgovarjali: ‘Narobe, gospod Kant, motite se’. Niti on se torej ni bil zmožen v celoti odvezati od svojega kulturnega prostora in časa. Odraščal je v družbi, v kateri je bila smrtna kazen nekaj splošno sprejetega, zato je čutil, da mora zagovarjati tovrstno stališče. Vsi smo ujeti v te zanke. In prav morda smo ljudje res ujeti nekoliko manj kot nečloveške živali, ker imamo več sive snovi v možganih, ker imamo boljše zmožnosti za abstraktno razmišljanje, sposobnosti, da stvari povezujemo, spomine, ki jih znamo vključiti v različne kontekste, več informacij, ki jih pridobivamo iz širokega prostora, ne, na primer, zgolj iz majhnega družinskega kroga in tako naprej, ampak(!) ko pride do družine, čustvene inteligence med bitji, ki se poznajo in se imajo rada, mislim, da ima lahko pes zelo podobne vrednote in zelo podobno etiko kot človek; etiko, ki mu pravi, da mora včasih dati samega sebe na drugo mesto, da bi s tem doprinesel odnosu z drugim bitjem, svoji družini. Kuksi bi – in v preteklosti tudi že je – spustil vse, da bi me rešil, ko je čutil, da sem v nevarnosti. In jaz bi naredil enako. In da – mislim, da je to etika in če bi hoteli reči, da je to ‘primitivna etika’ ali ‘praetika’, je pač ‘praetika’, ampak vseeno temelji na hierarhičnem sistemu etičnih vrednot, ki jih razvrščaš z ozirom na nekoga drugega in se v situacijah glede na to zavestno odločaš, katero pot izbrati, da boš etičen.

AR: Primer etičnega ravnanja vašega psa, ki ste ga omenili, me je spomnil na psa, ki je bil član naše družine in je umrl pred nekaj leti. Bil je izrazito nežen in izrazito zaščitniški do živali, ki jih je lovila naša mačka (ta je še vedno z nami!). Čeprav je imel mačko zelo rad in sta si pogosto izkazala naklonjenost, spala skupaj ipd., jo je vselej napodil stran, ko je videl, da lovi ptico, miš, kuščarja … nato je to žival vselej pospremil na varno. Nikakor ni šlo za to, da bi želel plen zase – prav res je pomagal tem živalim … imel je ta občutek za druga bitja, ne glede na vrsto.

MB: Zelo zanimivo! Pes, s katerim trenutno živim, je, ko je bil mlajši, lovil miši in to me je zelo žalostilo. Naj poudarim, da nimava med seboj nikakršnega dominantnega odnosa. On ni dominanten meni in jaz ne njemu. To je zame osebno zelo pomembno: preprosto živiva skupaj in skupaj določava socialna pravila skupnega življenja, tako kot to počne npr. vsak par ljudi. No, naučil se je, da me zelo prizadene, če poškoduje druga bitja ali jih lovi … torej je to povsem(!) nehal početi. Zdaj greva lahko na sprehod skozi gozd in nikomur ne bo škodoval. To se mi zdi zelo fascinantno, ker je poprej zelo rad lovil. Še posebej je rad preganjal mačke, ker bežijo in se je lahko podil za njimi. Ampak s tem je resnično čisto prenehal. Živiva v majhni hiški v gorah in tu je veliko miši … zdaj gre celo tako daleč, da miši tečejo neposredno mimo njega, on pa jih samo gleda, pusti jih, da gredo naprej, nikoli jim nič ne naredi. Skoraj, kot da bi bile del družine.                                                                                                           

AR: Če pogledamo našo družbo, se zdi ta čezvrstna strpnost pri živalih še zlasti pomenljiva, zdi se, da je ljudje ne prenesemo – da nas celo misel na tovrstno strpnost spravlja v pravo smrtno grozo. Brala sem o tem, da ste bili leta 2008 zaprti zaradi svojega aktivističnega delovanja, zaradi boja za pravice živali, čeprav ste vedno delovali povsem v skladu z zakonom in miroljubno. Ali menite, da je to povezano tudi s tem, da boj za pravice živali, morda bolj kot kateri drug aktivistični boj, teži k resnično temeljnim, korenitim spremembam v družbi? Nenazadnje je celo FBI uvrstil nekatere oblike boja za pravice živali med najhujše oblike terorizma sploh! Od kod menite, prihajajo te reakcije? Reči hočem – resnično so … ‘intenzivne’.

MB: Da, res … pogosto je presenetljivo, kako močne so te reakcije. Skorajda, kot da bi bili nekakšni heretiki, ki dvomimo v esencialno dogmo religije! Na tem področju imam resnično veliko bizarnih izkušenj, ob katerih sem bil izjemno presenečen. Posnel sem, recimo, dokumentarni film, zelo objektiven, v treh različnih verzijah, ki so se razlikovale glede na stopnjo krutosti. V enem od njih so bile prikazane vse okrutne prakse, v drugem sicer nisem prikazal krvi, mrtve živali pa, v tretjem pa ni bilo prikaza nobenega deformiranja (npr. kastracija brez anestezije), nobenih mrtvih živali – samo različni tipi vzreje in primerjave med njimi. Država mi je prepovedala, da bi film predvajal v šolah, zaradi česar sem se obrnil na ministrstvo za šolstvo ter se pozanimal, od kod ta odločitev. Dolgo je trajalo, preden se je bil nekdo pripravljen pogovarjati z menoj, a na koncu mi je neki visoki uradnik le pojasnil, od kod ta prepoved. Rekel je, da je problem v jeziku, ki ga uporabljam. Da je problematično, da uporabljam fraze, ki se uporabljalo samo za ljudi, jaz pa jih prenašam na živali. Šlo je za izraze, kot so npr. materinska ljubezen ali biti noseča; distinkcija med izrazi, ki jih uporabljamo za ljudi in tistimi, ki jih uporabljamo za živali, je zelo močna. Nadalje mi je rekel, da ne smem pokazati filma s tovrstno rabo besed otrokom, mlajšim od 17 let, ker da jih bom zmedel. Seveda je s tem mislil, da morajo biti otroci najprej indoktrinirani v doktrino, po kateri so živali ‘nižja bitja’ in šele nato lahko nato pridem in jim pokažem svoj film, tedaj ko ne bom več imel možnosti, da spremenim razmišljanje več kot le majhnega deleža mladostnikov. Presenečen sem bil, kako odprto, kako naravnost so mi to povedali. Še eden od primerov takih reakcij je gotovo tudi sama sodna obravnava, zapor. Posebej pomenljivo pa se mi zdi, da mi je policija, ki je ob preiskavi mojega doma – o, kakšno presenečenje – našla mojo doktorsko disertacijo iz filozofije o pravicah živali, nato pa jo zaplenila in okarakterizirala kot ‘nevarno misel’ in s to oznako je bila tudi arhivirana med mojo osebno lastnino. Naposled je bilo prav to, da sem napisal ta doktorat, ki seveda prevprašuje odnos med človekom in drugimi živalmi, tudi ena od tridesetih obtožb, zaradi katerih sem se znašel pred sodiščem. Ko sem bil spoznan za nedolžnega, je bil doktorat tudi zadnje, kar sem dobil nazaj. Očitno so prav te misli ljudem tako zelo neprijetne; prepovedano mi je predavati na dunajski univerzi (na veterinarski fakulteti, na fakulteti za agronomijo …). Ko sem obiskal dekana, da bi se pozanimal, čemu ta prepoved – nihče razen mene nima tovrstne prepovedi – mi je pojasnil, da so moje misli, govori, vpogledi … take vrste, da bi lahko med njimi in po njih nastala škoda na univerzitetnem posestvu, zaradi česar bi moral posestvo zavarovati, tega pa ne želi financirati. V resnici seveda po mojih govorih nikoli ni prišlo do nikakršnega povzročanja škode! Resnično – zelo jih je strah razmišljanja, prevpraševanja statusa quo v družbi. Ampak najbrž niti ne gre le za to prevpraševanje: združeno mora biti tudi z realnim pritiskom javnosti. Mislim, da so ravno zato tako pritisnili na nas – ker smo na osnovi teh misli, teh prevpraševanj, začeli spreminjati avstrijske zakone. To jih je tako zelo prestrašilo! Ampak v resnici še vedno ne razumem, v čem bi bil tako velik problem, če bi bila družba veganska namesto karnistična? Skorajda vse, kar trenutno počnemo, bi lahko počeli na zelo podoben način … zakaj je to torej tako zelo pomembno? Zakaj so se tako vznemirili, ko se je zakon spremenil tako, da kokoši ne smeš zapreti v kletko, temveč jo moraš imeti v gnezdu, v hlevu? Saj je vendar skorajda isto! Ampak ne – vseeno jih je to tako neizmerno razburilo! To diši po religijski dogmi – očitno gre za zelo globok izziv.

AR: Sama opažam, da postanejo ljudje ob teh vprašanjih pogosto izrazito iracionalni, nerazumni, njihova argumentacija je šibka, polna zmot, zatekajo se k zelo absurdnim miselnim poskusom ipd. Če se na tej točki naveževa na razkol med t. i. ‘velferizom’ in ‘pravicami živali’ … četudi sama zagovarjam abolicionizem, ker menim, da je bistveno, da nehamo po nepotrebnem ubijati in zaščitimo življenja, ki jih imamo možnost zaščititi, pa opažam, da izobraževanje (ki ga zagovarja veliko abolicionistov) pogosto ne zmore preseči odpora, obrambnih mehanizmov ljudi itd. – pojavi se ta iracionalnost, proti kateri z racionalnim pristopom ne moreš ničesar opraviti, sočutje pa se odpravlja kot ‘nerelevantno’ in ‘moralizatorsko’. Kako premagati te iracionalne odzive? In kako nasloviti spor med velferizmom in bojem za pravice živali? Ne zdi se (več) produktiven …

MB: Ne, res ne. Po vseh teh letih lastnega aktivističnega udejstvovanja moram tudi sam sprejeti, da če se kaj ne bo nikoli zgodilo, se ne bo nikoli zgodila revolucija, ki bi čez noč spremenila svet – nikoli se ne bomo kar lepega dne zbudili v svet, v katerem so vse živali svobodne. V tem smislu menim, da lahko premagamo diskrepanco med velferizmom in bojem za pravice živali oz., morda bolje, reformizmom in abolicionizmom. Če namreč obstaja kakšna realistična perspektiva, je to perspektiva, ki zagovarja postopne spremembe; ohranjati moramo končni cilj, kot središče svojega delovanja, nato pa družbo počasi premikati v tej smeri. No, videli bomo, do katere točke to lahko deluje. Življenje je kratko, narediš lahko le nekaj političnih kampanj in res je: ne moremo natanko vedeti, kam nas reformizem lahko vodi, ampak upam, da bomo nekoč vendarle dosegli cilj. Abolicionizem mora biti dosežen postopno, skozi realne reforme, ki pa so seveda vselej do neke mere velferistične. Toda to skorajda vedno vodi v boj za pravice. Večina borcev za pravice živali se je znašlo v svoji trenutno poziciji prav preko sočutja, šele nato so spoznali, da gre tudi za etično vprašanje, za vprašanje pravice. Menim, da gre, četudi sta si ideji velferizma in boja za pravice na filozofski ravni povsem različni, na ravni prakse pravzaprav za kontinuum. Menim, da nam mora biti torej cilj, da se za abolicionizem borimo skozi reforme, ki pa so, res, velferistične.

AR: Četudi spregledam, kompromise, ki jih sprejema velferizem … kaj pa okoljske spremembe? Morda preprosto nimamo več časa za vse te postopne spremembe … morda preprosto tudi to ni več možnost (tako kot pravite, da hipna revolucija ni možna). Kaj pa potem?

MB: Kako mislite ‘nimamo več časa’? Hočete reči, preden uničimo Zemljo?

AR: Ja.

MB: Hah. Ja, to je res. Velik problem imamo. Naša težava je ta, da smo vrsta primata, ki premore zelo izvirno mišljenje, a je vendarle zmožen videti le majhno mrežo vzrokov in posledic. Kot večini primatov je tudi nam všeč, da lahko stvari počnemo tako, kot se nam jih zdi zabavno početi. Tako počnemo tudi reči, ki imajo hudo kvarne posledice, a jih preprosto ne vidimo ali jih nismo pripravljeni videti. V zadnjem stoletju smo imeli več okoljskih problemov, prišli smo zelo blizu uničenju, npr. kisli dež, ozonska luknja … a v obeh primerih smo našli hitro tehnološko rešitev. Zdaj pa smo soočeni s podnebnimi spremembami …

AR: … in odmirajočimi oceani.

MB: Da … bojim se, glede na to, kar vem o teh vprašanjih, da v tem primeru ne bomo iznašli nikakršne hitre tehnološke rešitve. Premišljati bi morali začeti temeljne principe in na hitro sprejemati urgentne politične ukrepe – a dvomim, da bomo to zmožni narediti. Bojim se, da nas čaka velika katastrofa, in v resnici ne vidim, da bi se trenutna situacija lahko zaobrnila kakorkoli drugače. Prejšnji teden sem bil ponovno na sodišču – kar naprej sem na sodiščih – in moj nasprotnik, lovec, me je skušal prikazati tako izjemno radikalnega in nevarnega družbi, da me je sodnik vprašal, kaj bi naredil z ljudmi, ki jedo meso živali, z vsejedci. Rekel sem, da ne razumem, kaj misli, da pravzaprav ves čas sodelujem z njimi. Nato je rekel, da v redu, a kaj bi naredil, če bi imel na svoji strani večino – ali bi izgnal vsejedce, bi jih prisilil, da bi nehali jesti meso? Seveda – želel je slišati ‘Ja, takoj ko bi imel možnost, bi jih prisilil v to, ker sem tako neizmerno radikalen!’ … ampak jaz sem se v odgovor navezal na nedavni sodni postopek, v katerem je sodišče presodilo, da se na letališču ne sme zgraditi tretje pristajalne steze, ker bi to pomenilo, da se bo povišal CO2 v ozračju, kar bo vodilo v hitrejše podnebne spremembe. Odgovor sodišča letališču je torej bil: ne, tega ne morete storiti, ker je treba rešiti planet. Jaz lahko enako rečem vsejedcem: v kolikor želimo ohraniti planet, tega ne smete več početi! Morda pa je vredno, da se jih prisili, da prenehajo s svojim početjem – sicer bomo uničenje utrpeli prav vsi. Da, potrebujemo urgentne, radikalne ukrepe – a nimam zaupanja v človeštvo, da bo tega zmožno.