Leto: 2017

Prva zgodba:

Zgolj petero kratkih, distanciranih povedi, aforistično zjedren uvod v igro črk, besed, stavkov, literature… vsega tistega, kar s smislom napolnjuje praznino sveta, v katerega je vrženo človekovo bivanje, vsega tistega, iz česar je sestavljen kozmos vprašujočega posameznika, ki sebi, svetu, Bogu in níčesu že od pamtiveka zastavlja vprašanja o biti…

 Druga zgodba: Z roba igrišča

Z njo šele zares vstopimo v pravo zgodbo, z junaki, zapleti, atmosfero, dogodki, prelomi, nesporazumi, v vse tisto človeško tkivo, ki tvori »meso« literarne pripovedi in ki ga Virk tako spretno in z malone neopazno pripovedno veščino in jezikovno virtuoznostjo dolgih, ritmično valujočih, mnogopomenskih in v vse strani časa in prostora razvejanih stavkih takoj na začetku vzpostavi kot fabulativni okvir, temeljno vzdušje, specifično eksistencialno obnebje svoje poetizirajoče pisave, s katero nas diskretno in zapeljivo zvabi, da se zlahka, skoraj nehote prepustimo njenemu skrivnostnemu sirenskemu glasu. Iz številnih tankih niti svojih dolgih, v podredja in priredja razvejanih stavkov, ki nikoli niso le gola poročila o dogodkih, mislih, besedah ali dejanjih, ampak v sozvočju z drobnimi detajli in poetičnimi digresijami – navdihnjenimi s pojavi in drhtljaji bodi v naravnem ambientu ali v utripu urbane krajine – vselej v podtekstu že skrivajo subtilne namige in krhke aluzije na vsakršne čustvene vzgibe in razpoloženjska stanja, upe, hrepenenja, bolečine in stiske protagonistov, iz teh mnogoterih narativnih prvin torej Virk tke zapleteno mrežo počasnih, zdaj melanholično ubranih, zdaj lahkotno razigranih, ritmično valujočih, zdaj spet z blago, distancirano ironijo začinjenih, a vselej kompleksnih, bogato strukturiranih, polisemičnih povedi, iz katerih potem sestavlja svoje značilne večtirne, paralelne in pogosto medsebojno križajoče in nasprotujoče si polifone pripovedi o posameznikovi nebogljeni ogroženosti in vprašljivosti v svetu na eni in o gosto prepletenem miceliju družbenih, zgodovinskih, nazorskih, političnih, nadosebnih, človekovo enkratno življenje presegajočih, tako rekoč kozmičnih niti in povezav, ki smrtnikovo življenje vpenjajo v zamršeni klobčič biti-v-svetu, v nerazvezljiv vozel njegove zemeljske usode na drugi strani.

V miniaturno razpoloženjsko sliko nekega deževnega popoldneva ob primestnem nogometnem igrišču, kjer skupina sorodniških in prijateljskih navijačev spremlja kvalifikacijsko tekmo za uvrstitev v višji rang regionalne lige, ki jo s posebnim zanimanjem opazuje tudi urejevalec tekmovališč Mile, nenadoma vpade samotni sprehajalec s psom po bližnjem golovškem hribu – ta ob gozdni poti naleti na hlipajočo mladenko z Downovim sindromom in žensko, ki jo tolaži (samo sklepamo lahko, da gre za srčne težave v zvezi z nekim mladeničem, ki je v mokri gozdni poti pustil svoje sledi) – in že se prostor fabule razširi do Bosne in Sarajeva, čas pa se vzvratno raztegne v obdobje tragičnih vojnih spopadov na tleh bivše države na začetku devetdesetih let. V melanholično jesensko vzdušje predmestnega sobotnega popoldneva na nogometnem stadionu poblisnejo literarne reference, kot begotni zvezdni utrinki zablestijo imena Iva Andrića, Izeta Sarajlića, Abdulaha Sidrana, Dževada Karahasana, Miljenka Jergovića in Burića (že prej je v zgodbo kot prijazen hišnikov sogovorec na tribunah in v bifeju vstopil pokojni predsednik športnega društva Slovan, pisatelj Marjan Rožanc – Virk si rad zavaruje pisateljski hrbet z razvpitimi umetniškimi korifejami); oče Mirsad (on je namreč samotni sprehajalec po deževnih golovških stezah), sicer Sarajevčan po rodu, a že povsem asimiliran Ljubljančan (priselil se je že sredi osemdesetih let), na prvem obisku rojstnega mesta po vojni tragediji ob pogledu na sinovo priročno knjižnico s prej navedenimi avtorji instinktivno zasluti, da je fant na dobri poti, in blažen pomisli, da se mu nemara vendar uresničijo sanje in bo nadobudni naslednik nadaljeval z uspešno nogometno kariero, za katero kljub obetavnim napovedim na lepem ne kaže več pravega interesa. Ah, kakšna zmota! Literatura je vendar izmišljija, utvara, igra in iluzija, življenje gre po svojih skrivnostnih resničnih poteh in se ne meni za sanje bosanskega imigranta o bleščavi, s slavo ovenčani prihodnosti njegovega rodu v belem svetu nogometne slave in veljave, v nekem umišljenem svetu bogastva in spektakla, ki se pričenja prav tu, v predmestnem športnem parku Kodeljevo. Življenje se ne meni za sanje in gladko sesuje iluzije in povozi hrepenenje malega človeka na robu nogometnega igrišča, življenje razdira sanje, porojene iz drugih sanj, zasnutih v naročju poezije, in pušča človeškega smrtnika, ki je bridko izkusil pekel vojne morije in se znašel v samem temnem središču zla, na cedilu, samega, z nezaceljenimi ranami na robu igrišča, zunaj magične igre stavkov in črk.

 Tretja zgodba: Med drevesi

Na isto deževno sobotno popoldne na golovškem hribu in v blokovskem naselju pod njegovim vznožjem se godita tudi sedanji čas in tukajšnji prostor tretje zgodbe, pripovedi o štiridesetletnem profesorju španščine in bivšem knjižnem uredniku Petru T., ki se po tritedenskem službenem potovanju po Mehiki, kjer je predaval o vplivu poezije čilskega pesnika Nicanorja Parre na literarni razvoj rojaka Roberta Bolaña, vrne v svoj razpadajoči zakon in k ljubici Lari, deset let mlajši kolegici iz literarnih krogov, enako kot on strastni ljubiteljici španskega pesnika Juana Ramóna Jiméneza, s katero sta se bila pred kakšnim letom seznanila na knjižnem sejmu v Frankfurtu in ki pod srcem že sedem mesecev nosi njunega otroka. Zunanje štorije pravzaprav ni veliko, naš junak se z avtobusom pripelje iz Kamnika v Ljubljano – vmes ima avtobus nezgodo in mu morajo zamenjati predrto gumo, zato prispe na cilj z debelo poldrugo uro zamude (prvo zlovešče znamenje!) – vendar svoje prijateljice ne najde doma, v majhni garsonjeri v gornjem nadstropju stolpnice v Štepanjskem naselju; odloči se, da jo bo počakal na stopnicah pred blokom, kjer ga iz dremeža prebudi nasilen stanovalec s pitbulom (drugo zlovešče znamenje!), ki ga surovo nažene izpred bloka, pes pa mu zgrize knjigo kratkih zgodb Davida F. Wallacea, ki jo je bral med vožnjo z avtobusom (spet smo pri Virku ljubih literarnih referencah, spet se resničnost podvaja z izmišljijo, spet smo pri igri odsevov in utvar, pri vzporedni in zato večplastni, nezanesljivi, skrivnostni in zato vprašljivi eksistenci junakov literarnih zgodb, na kar nas še posebej napeljuje sklicevanje na Jiméneza!); nato se napoti na bližnji hrib, da bi punco nemara našel na običajnem sprehodu; na mokrih gozdnih poteh naleti najprej na ženski par (mlajša je očitno dekle z Downovim sindromom iz prejšnje zgodbe, starejša je njena varuška) in nato še na razmišljenega moškega, katerega vpraša za najkrajšo pot do kitajske restavracije pod hribom (samotni sprehajalec je kajpak naš stari znanec Mirsad iz zgodbe Z roba igrišča), a nihče ni v gozdu srečal rdečelasega dekleta, po katerem s čedalje večjo tesnobo v srcu  in z zlo slutnjo v glavi sprašuje Peter. Sivo oblačno nebo pritiska na zbeganega in negotovega junaka, ko se po spolzkem listju pa v čevljih z gladkimi podplati naglo spusti po strmi gozdni stezi, da mu kakopak spodrsne in z glavo prileti v smreko in se do krvi potolče po čelu (tretje zlovešče znamenje!); vrne se pred blok, kjer mu stara Larina soseda po domofonu pove, da so dekle prejšnji večer odpeljali z rešilcem; hropeči glas iztrošene starke, ki se loveč sapo komaj prebija skozi reže domofona, kot bi se krušilo in v luskah odpadalo z nje življenje sámo, Petra vnovič (četrto zlovešče znamenje!) sooči z vso krhkostjo, ranljivostjo in ogroženostjo človeške eksistence. Tanka in negotova mejna črta, ki loči življenje od smrti, se mu tako rekoč empirično potrdi in izkaže v vsej izkustveni nazornosti in čutni otipljivosti, ko skozi stekleno steno sobe za intenzivno nego v mestni porodnišnici opazuje na aparate priključeno Laro, ki je ponoči prezgodaj rodila, in od medicinske sestre izve, da je otrok na varnem: vnovič, kot na začetku zgodbe, ko junaka zalotimo, kako se opazuje v odsevu okenskega stekla v avtobusu, kot bi nase gledal od daleč, skozi tuje oči, se Peter ugleda v odsevu steklene stene; vnovič se mu lastni obraz podvoji, življenje se mu razcepi, ugleda se v dvojni perspektivi, tisti, ki jo sam dojema kot svojo avtentično bivanjsko izkušnjo, in oni, ki se kot skrivnostna, v tisočerih drobcih razlomljena podoba ponuja tujim očem – ne nazadnje tudi malce hudomušnemu pogledu občutljivega novelista, ki si izmišlja in nam pripoveduje njegovo zgodbo, ujeto med resničnost in literarno izmišljijo.

 Četrta zgodba: Klavdij na službeni poti

V tej zgodbi se Virkov pripovedni način nekoliko razrahlja, dovoli si ironične ekskurze in humorne namige na sodobno slovensko vsakdanjost, na njene drobne prevare, ponarejene vrednote in malomestna zadovoljstva, distancirano se poigrava s stereotipnimi podobami domačijske zamejenosti in samozadostnosti in je zato bolj narativno prizemljen in neposreden, v izrazju sočnejši in bridkejši; z manj asociativnimi vijugami in odvodi v pomensko zastrto za-besedje si daje več opravka z opisi zunanjega dogajanja in ustvarjanjem dramatičnega vzdušja suspenza, napetosti in fabulativne vzburljivosti. Osrednji junak, šofer tovornjaka Klavdij, se prvič kot novopečen uslužbenec zasebnega podjetja, ki ga je ustanovil – potem ko je prejšnjo državno prevozniško firmo spravil v stečaj in pobral njen vozni park – njegov bivši direktor Gavelli, poda na službeno pot v Italijo, v mestece v bližini Gardskega jezera, kjer naj bi naložil keramične ploščice. Vrli Slovenec, ki komaj lomi nekaj malega nemščine, drugi jeziki pa so mu španska vas, si za bodro popotnico v kabino tovornjaka vzame dva ploščka z narodno zabavno glasbo Avsenikov in Slovenskega okteta: svoj mali, privajeni, varni in dobro znani svet si z vižami te muzike vzame s seboj na tuje kot zaščitni znak oziroma talisman, da ga varuje pred nebodijihtreba vplivi, dogodki, običaji, uroki in vsakršnimi drugimi nevšečnostmi in nevarnostmi neprijazne tujine. A tujina ga kljub temu doleti na najbolj drastičen način: med postankom na zapuščenem parkirišču – ko se gre odteščat v bližnje grmovje – mu v kabino zleze mlada, napol gola črnska punca, očitno na begu pred svojim zvodnikom ali policijo. Naš junak ne ve, kaj naj z njo: znebiti se je zlepa ne more, zgrda pa noče (je le pošten in vrl mož, čuteč družinski oče in dedek!), hočeš nočeš jo vzame s seboj v zanikrno prenočišče ob pokopališču majhnega mesteca – zaradi stavke viličarjev v skladišču keramike mora bivanje v Italiji podaljšati za en dan – kjer se potem na skupni postelji nespečen premetava vso noč, prepričan, da ga nepovabljena sopotnica s strahom in nezaupanjem ves čas budno opazuje. In vendar zjutraj v dekletu odkrije neko skrivno privlačnost, od njenega temnega telesa vanj zaveje vonj po nečem zemeljskem, po neznanem, po drugačnosti, po daljnih svetovih, ki mu vznemirijo misli in v srcu vzdramijo žarek hrepenenja… Iluzija o prestopu mejá domačijske privajenosti je seveda lahko le hipna, begotna kot dotik dekletove roke v noči, za katerega Klavdij niti ne ve, ali je bil resničen ali se mu je zgolj sanjalo o njem, kratkotrajna kot takt ali dva žalostinke, ki jo Amaka – tako je plahi mladoletni ubežnici namreč ime – v svojem jeziku zapoje med vožnjo, da Klavdij celo za hip pritiša avseniško glasbo iz zvočnika v kabini in prisluhne otožnemu napevu te omamne, tuje in drugačne, skrivnostno lepe melodije. .. Že med prvim postankom na bencinski črpalki na Slovenskem, ko si gre naš voznik vnovič spraznit mehur, temnopolta neznanka misteriozno izgine iz tovornjaka, kot se je bila vanj na tajinstven način prikradla (glej, paradoksalno naključje: v obeh ključnih trenutkih dekletovega skrivnostnega, skorajda mističnega vstopa in izstopa iz zgodbe osrednjega junaka zalotimo pri skrajnje banalnem telesnem opravku!), in se za njo izgubi vsaka sled. Klavdij nekako nemiren, nezadoščen sede za volan in se odpelje svojemu malemu, varnemu, domačemu slovenskemu svetu nazaj v naročje, o zarezi, ki je zasekala v njegovo rutinsko ustaljeno in na videz varno življenje, priča le krvavo rdeč madež, ki se razcveti na desni strani vetrobranskega stekla, pred sovoznikovim sedežem, ko pripelje izpod nadvoza, s katerega paglavci mečejo z barvo napolnjene balone…

In oh, da, seveda: med gostim, zgolj na videz hladno poročevalskim tkanjem svoje stavčne preje tretjeosebni pripovedovalec diskretno sproži drobno, kot lasek tanko motivno vitico k prejšnjima zgodbama; Klavdijeva hčerka, zvemo mimogrede, se poklicno posveča duševno prikrajšanim otrokom! In prav tako mimogrede si med pripovedjo o utesnjenih občutkih begave temnopolte deklice v kabini slovenskega tovornjaka pod italijanskimi Dolomiti naš pripovedovalec pomaga s prispodobo Rilkejevega tigra. Sic!

 Peta zgodba: Poznaš London calling?

Tokrat je – za razliko od prejšnjih pripovedi, ki jih povezujejo kot vitice tanke, diskretne in subtilne motivne vezi – povezava med prejšnjo in pričujočo zgodbo močnejša, neposrednejša, tematsko sorodnejša: junak pete zgodbe je namreč kar sin osrednjega protagonista prejšnje štorije, tovornjakarja Klavdija; sprva mu je bila namenjena očetu ljuba mehaničarska, če že ne kar inženirska kariera, a obrnilo se je drugače, sin je (pod dedkovim vplivom) veselje do življenja in njegov polni smisel najprej našel v branju zgodovinskih knjig in potem še v plezariji. A usoda je hotela drugače: v drugem letniku študija zgodovine se mu je med plezanjem v Prisankovi steni zgodila tragična nesreča: med odrivom se mu je pod nogo odkrušila skalna luska in ubila soplezalca v navezi, brata ljubljenega dekleta; ves smisel življenja se mu je v hipu podrl in sesul v nič, neznosni občutek strašne krivde ga je prisilil, da se je povsem odmaknil od soljudi in sveta in se zaprl v samoobtožujočo samoto, kjer se je solipsistično predajal boleči nasladi v izkušanju ničevosti človeške eksistence. In v tej zevajoči praznini bivanja se je pred samomorom zatekel pod rešilno okrilje knjig, literature, črk: nov življenjski smisel si je najprej zgradil na temeljih klasičnega romanesknega leposlovja, potem si je pomagal še z dediščino duhovne literature, neumorno je začel prebirati svetega Avguština, Kierkegaarda, Berdjajeva, Teilharda de Chardina, nazadnje se je vpisal še na teološko fakulteto in za doktorat prijavil študijo o filozofiji Dunsa Skota, hkrati pa intenzivno proučeval medsebojne povezave in stične točke med budizmom in kartuzijansko duhovnostjo.

Namigi na leposlovje in filozofijo, občasna sklicevanja na literaturo, v knjigah zapisano in zgoščeno človeško izkušnjo in modrost – ki so zvesti spremljevalci in odlikovana znamenja Virkove proze v pričujoči zbirki – zdaj niso več le pisateljevi duhoviti hermenevtični domisleki, epistemološka oporišča v pripovedni strategiji, ampak postanejo življenjska drža, konstitutivni modus vivendi osrednjega junaka novele: kakor si je bil oče zavaroval svoj bivanjski prostor pred sovražno tujino in drugačnostjo na načelih delovne discipline in zakonske zvestobe in si obrambni zid svojega domačijskega habitusa zgradil iz simbolnih znamenj slovenstva v podobi narodno zabavne glasbe, se sin pred izvorno absurdnostjo sveta – ki se mu v drastični ničevosti razodene in ga kot temeljni bivanjski paradoks doleti s tragično soplezalčevo smrtjo med planinskim vzponom, tem arhetipskim simbolom človekove zmagovite volje in moči – zavaruje z umikom v transcendentalni svet krščanske etike in duhovnosti, praznino nesmiselnega životarjenja skuša napolniti s poglobljenim študijem in premišljevanjem o presežnih razsežnostih smrtnikovega zemeljskega žitja. A kakor ščit domačijstva ni zmogel pred zapeljivim vonjem temnopolte neznanke in njene skrivnostne žalostinke obvarovati očeta šoferja, se tudi sin, študent teologije in strokovnjak za budistično meditacijo v samopresežni nirvani, ne more upreti glasu čutnega, zemeljskega, telesnega, erotičnega – in kajpak, v zadnji konsekvenci tudi smrtnega – gona, ki ga nagovori iz omamnega vonja neke ženske kože, iz neizrečenega in neizrekljivega poltenega povabila neznane mladenke, ki jo je bil po naključju bežno ugledal na dolgočasnem sprejemu na slovenski ambasadi v Londonu. Nič, ki ga je bil z nepopisno grozo nagovoril iz nesmiselne smrti soplezalca v steni in pred katerim se je zatekel v zavetje spiritualne meditacije in se mu nameraval za trajno izmakniti v duhovno spokojnost in čustveno odmaknjenost cistercijanske opatije Notre-Dame de Sénanque v francoski Provansi, ga z zamolklim glasom dekletove erotične dražljivosti znova zvabi v sumljiv londonski nočni bar s pol golimi plesalkami ob drogu in s prodajalkami ljubezni na Hackney Roadu, v naročje čutnosti, telesnosti, ranljivosti, naravnost v izvorno človekovo narojenost za smrt.

Ne, z literaturo pri Virku ni šale, višji ko je zastavek presežnega besedja, bolj zveneča kot so citirana avtorska imena, globlje beroči človek strmoglavi v svojo nesrečno zemeljsko usodo.

 Šesta zgodba: Veter v Dolomitih

In prav ta izvorna človekova narojenost za smrt nagovori junaka šeste Virkove zgodbe, uspešnega in samozadovoljnega direktorja oglaševalske agencije Leona R., hedonističnega uživača v vsakršnih blagodatih današnjega medijsko uravnavanega, konzumaciji zapriseženega in spektakelsko kratkovidnega sveta, na kar najbolj neposreden in drastičen način: medicinska veda mu izstavi nepreklicno diagnozo – rak na trebušni slinavki, preostajajo mu le še dobri trije meseci življenja. Lastno telo mu odpove pokorščino in mu pokaže drugi obraz nereflektiranega naslajanja v čutnem opoju v večnost podaljšanega trenutka, postreže mu s temno, spačeno, neznosno podobo bolezenske ranljivosti, minljivosti, smrti, ki se naenkrat izkažejo za pravo resnico njegove temeljne condition humaine. Iz varljivih višav samozadostne oholosti in čustvene otopelosti naš vrli povzpetnik Leon, ki so mu bili drugi le predmet kratkotrajnega užitka (žena, nezakonska hči, ljubica) ali ovire oziroma tekmeci na poti družbene in socialne promocije, samopašno prepričan o varni zasidranosti svojega življenja v samem redu stvari in sveta, strmoglavi naravnost v brezno niča, v temno praznino svoje smrtniške eksistence. In tisti hip se spremeni tudi intonacija Virkove naracije: ko se njegova pisava znajde v temnih labirintih ne-bivanja, bolezni in smrti, ko se loti ubesedovanja níčesa kot čutno nazorne entitete, ko postaneta bolezen in smrt tematski osišči njegove pripovedi, postane pisava na lepem težka, gosta, lepljiva, baročno obložena z abstraktnimi pojmi minevanja, trohnenja, ničevosti, naključnosti, absurdnosti, izgubi svojo prejšnjo lahkotnost in eleganco; rahla ironična distanca iz prejšnjih novel se umakne trpkejšim, s črnim humorjem začinjenim poudarkom in mračnim podtonom v opisih puste, tuje in razdejane krajine, ki ponazarjajo in odsevajo pomračenost junakove zavesti.

Še več: naš ironično distancirani pripovedovalec si na vsem lepem gladko privošči digresijo v nravstveno angažirano držo, v grenki kelih junakovega spoznanja o lastni izročenosti smrtni bolezni in bridkemu koncu nazadnje kane še bridka kaplja moraličnega sočutja; v čustveno otopelem in resigniranem nekdanjem uživaču se v strašljivi apokaliptični izročenosti slepim naravnim silam (grotesken prizor v gondoli, ki med zadnjo vožnjo v divjem viharju obvisi visoko nad strmimi prepadi zasneženih italijanskih Dolomitov) na lepem – bržčas iz tesnobe in stiske vpričo napovedujočega se konca – prebudi glas vesti, v njegovem izvotljenem srcu zabrni etična struna – z lepo in prijazno mislijo se spomni svoje nezakonske hčere, z Downovim sindromom zaznamovanega dekleta, ki smo ga med sprehodom po deževnem Golovcu srečali že v zgodbi Z roba igrišča. Majhne, komaj opazne stične motivne točke in sovpadnosti med zgodbami posameznih protagonistov, pisateljevi subtilni namigi na skrivno bivanjsko povezanost ubesedenih človeških usod, ki se s tovrstnimi literarnimi sozvočji in korespondencami izmikajo efemerni begotnosti in se za kratek, izmišljijski utrinek vpisujejo v večnost, se tako sklepajo v krog, igra črk in besed postaja skrivnostni zaklinjevalski ples laičnega obredja pesniške besede (na to, da smo Med drevesi nenehno v temnem obnebju poezije, nas napotuje tudi eden od treh leposlovnih citatov na začetku knjige, navedek iz Zajčeve pesmi Veliki črni bik).

In glej, zlomka: v tej noveli se tako rekoč vse reference na literaturo ali gledališko umetnost iztečejo – skladno z družbenim habitusom in individualnim estetskim okusom osrednjega lika – v zabavljivo zafrkantski cinizem, v prezirljiv posmeh na račun izvorne paradoksalnosti umetniške resnice; edini poimensko citirani pisec je neki baskovski dramatik, čigar imena (Paco ali Patxo) si Leon niti ni dobro zapomnil, in edini navedek iz svetovne zakladnice leposlovja, ki je zašel med vrstice Vetra v Dolomitih, je kratek verz neimenovanega špansko ameriškega pesnika, »za katerega človek ni drugega, kot med dvema teminama blisk«. Je Jani Virk obupal nad zgodbotvorno močjo nanašanja na tuje literarne besede, sklicevanja na avtoriteto velikih piscev, se je odpovedal magičnemu soju nad lastno pisavo? Odgovor nam ponuja

Zadnja zgodba,

en sam sestavljeni stavek, ki izgovarja in zagovarja večno negotovost, vprašljivost, prekarnost literarnega početja, avtorefleksivna poved o imanentni odprtosti in efemernosti obrednega sestavljanja črk v zgodbe.