2017 - Page 8 of 11 - AirBeletrina
Refleksija 18. 4. 2017

Ljubezensko pismo prijateljicam

Ko so moški vstopili v sobe deklic in opazili, kako zavzeto se ukvarjajo s svojimi punčkami in njihovimi čustvi, so vedeli, da je to nekaj, česar se morajo lotiti tudi sami. Profesionalno, se razume, kot režiserji, ki po odru ali platnu premikajo figure in jim bolj ali manj uspešno skušajo vdahniti življenje. Deklice so bile tako zatopljene v svoje delo, da niso opazile, kako si je nekdo prisvojil njihovo igro. Jill Silloway, ameriška televizijska režiserka, je, ko je to opazila, pobesnela: »Kako hudiča je mogoče, da se moramo ženske boriti, da postanemo režiserke? Kako je prišlo do tega? Saj gre vendar za punčke in čustva.«

Je režija kaj drugega kot način, na katerega deklice odraščamo v punce? Premikamo punčke, barbike in plišaste medvede v odnose, preizkušamo dialoge, jim določamo zgodbe, vdihnemo čustva in zakričimo reeez, ko je čas za spanje. Ja, režiramo že celo življenje. In vendar ameriške filme zrežira le sedem odstotkov žensk, na televiziji pa je le za deset odstotkov bolje. (Jill Soloway raje ne omenjajmo, da v Sloveniji letos Slovenski filmski center ne bo sofinanciral niti enega celovečernega igranega filma ženske avtorice in le en dokumentarec, in da na zadnjem Festivalu slovenskega filma ni bilo videti niti enega celovečernega igranega filma režiserke.) Jill Soloway se bori že dolgo. Preden je dobila lastno TV serijo Transparent, je bilo videti, da jo bolj kot televizijska serija čaka samo serija kariernih neuspehov; izgubila je delo na serijah Talenti v belem (Grey’s Anatomy) in Tarin svet (United States of Tara), nato pa ji je HBO zadal smrtni udarec, ko je namesto njenega projekta v produkcijo vzel idejo »mlajše in boljše« različice nje, Lene Dunham, ki je slavno pitchnila serijo Punce, ljubezensko pismo prijateljicam, s katerimi se je pripravljala na odraslost skozi predelovanja čustvenih zahtev v odnosih, skozi objokane noči, slabe odločitve, objemanja, romantične zablode in borbe punc, tik preden bodo postale ženske. Fantje vseh šestih sezon zavzemajo mesto bolj ali manj očarljivega hrupa, tistega iz romana Deviški samomori Jeffreya Eugenidesa, v katerem so punce samo ženske v preobleki, ki razumejo ljubezen in celo smrt in je naloga fantov le ustvarjati hrup, za katerega je videti, da jih navdušuje. Fantovski pogled je v Puncah posnet kot šok in novost – ko v ravnokar zaključeni šesti in zadnji sezoni Adam, romantični interes glavne junakinje Hannah, želi izraziti svojo različico ljubezenske zgodbe, mora za to posneti film, ki se nato zavrti znotraj epizode kot film v filmu in postane najbolj od siceršnje estetike in igre ločen, režijsko umetelen in okoren prizor vseh epizod vseh sezon. Tudi sicer je Lena Dunham, režiserka, scenaristka, producentka in glavna igralka Punc, iz posameznih epizod ustvarila kratke filme, se igrala z žanri in tako iz sitcoma ustvarila travmedijo bolešnjav, nekakšen podžanr ustvarjalnega dokumentarca.

Punce Lene Dunham igrajo kakor Courtney Love v pesmi Doll Parts, v kateri zapoje, da se pretvarja tako dobro, da že presega pretvarjanje. Ravno ta njihov presežek se je izkazal za največji problem pogosto napetega razmerja med serijo Punce in njenim občinstvom. Gledalec ob trapastih likih serij Sodobna družina, Mrhi za šankom, New Girl, Mom, New Normal in drugih šovov podobnega formata ne postane politični aktivist, ker jim niti za trenutek ne verjame, da se ne pretvarjajo. Lena Dunham pa vzdržuje režijske prijeme iz otroštva, režira iz otroške sobe svojih negotovosti; v šestih sezonah tako pred našimi očmi postavi neprisiljeno odigrano hišo lutk vseh mogočih scenarijev mladosti. Dali so ji prostor za »entertainment«, iz česar je naredila kampanjo za odraščanje po svoji meri. Lena Dunham je zato škandalozna punca našega časa, umetnica, ki so jo, če smo ravno velikonočni, na križ pribili, ker je preveč dokumentarna, premalo ustrežljiva do zahtev javnosti in namesto da bi jo bilo sram svojih slabosti, z njimi opleta, in jim dopusti, da so tako nerodne in nadležne, kot je nerodno in nadležno odraščanje samo. Ni vedela, koga vse bo s svojim intimnim dokumentom odraščanjem zbodla, navsezadnje je imela 23 let, ko je napisala prvo sezono; skozi sezone je postalo jasno, da je posebej nadarjena za takojšnji odziv javnosti. V zadnji, šesti sezoni, ki se je zaključila v nedeljo, 16. aprila, Hannah dobi službo na faksu kot profesorica »interneta«. Ob tem se je takoj pojavil članek na Vulture, ki pojasnjuje, zakaj Hannah v resničnem življenju te službe ne bi nikoli dobila. Tretja epizoda finalne sezone pa je na primer verjetno najbolje izpeljan komentar na debato o konsenzualni spolnosti in spolnem nadlegovanju, v katerem izhodišče za debato lahko najde tako primer Flisar kot vsakdo, ki je kdaj nasedel zapeljevanju moči in vsakdo, ki se je kdaj hotel vdreti v tla od svoje naivnosti. Hannah je na televizijo pripeljala vse tesnobnosti spolnega življenja punc v dvajsetih in histerijo družbe v zvezi s tem poudarila z nastopom v intervjuju z Mario Shriver, v katerem je izrekla besedo penis, ob čimer je poprej statična kamera doživela manjši živčni zlom, se začela brezciljno gibati po studiu, in nazadnje izgubila fokus, voditeljica pa je medtem v paničnem smehu postala obraz na Leno še vedno povsem nepripravljene Amerike. Strukture so se zatresle, marsikoga je počilo po glavi, mlade punce pa so si zamenjale cover slike na Facebooku v screenshot enega od kadrov iz zadnje epizode. »Kaj se ona pravzaprav gre?« je zadonelo med vrsticami razporeditve družbenih moči. Nedavno je radijski voditelj Howard Stern oholo pripomnil, da ima Lena Dunham res srečo, da ji je uspelo, ker je dandanes mladim debelušnim puncam v javnem življenju težko kaj doseči, in s svojim komentarjem presenetil svojo ženo, resničnost, v kateri naj bi bili enaki, in tudi sebe, naprednega levičarja. Lena Dunham je namesto osramočenega pogleda v tla dvignila glavo in govorila še bolj artikulirano in še bolj glasno, tudi ko so se zelo potrudili, da bi ji bilo neprijetno in da bi se čim hitreje spet počutila kot mlada debelušna punca, ki nima v primetimu česa iskati. V nasprotju s svetom, ki mu Lena kot javna oseba ne gre v račun, sama dobro ve, zakaj je tu; želi utirati pot še drugim puncam. In res, v zadnjih letih so v prvi plan prišle še Amy Schumer s serijo Inside Amy Schumer, Issa Rae s serijo Insecure, Rachel Bloom s Crazy Ex Girlfriend, Pamela Adlon z Better Things in druge; spisek se iz leta v leto daljša, Punce pa so medtem prebrale svoj epilog.

Ray, eden od likov serije Punce, pove, da bi bila edina različica resničnostne serije Razočarane gospodinje, ki bi jo hotel gledati, Razočarane gospodinje Prage. In tako nekako je na prvi ogled skoraj do zadnje minute videti poslednji del serije Punce. Kot posnetek razočaranih gospodinj daleč od ameriških sanj. Kot zaprepadenost od Marniejinega žalostnega spoznanja, da nima ničesar in da je to povzročila sama. Kot odsev bridkih barv spodletelih zakonov, z utrujenimi obrazi punc, ki iz svojih dvajsetih niso prinesle ničesar razen velike navezanosti na svoje prijateljice.

Vseeno poglejmo epizodo do konca. Ko že deluje, da se bodo Punce iztekle v srednjeevropsko socialno dramo in bosta ločenki Marnie in Loreen samo še popili kozarec vina in potem počasi splahneli v siv zrak nad teraso grenkega razočaranja, protagonistka še ni imela zadnje besede. Od svojih kritik in kritikov izmučena, večno vračana k sebi, sebi, sebi, samouničena, s spodletelimi poskusi ljubezni, s srcem iz opičjega mesa, poskuša podojiti svoj protipol: nebelega, moškega otroka, nekoga, ki pozornost potrebuje bolj od nje, nekoga, ki ga ne razume in ne sprejema, nekoga, ki začne cviliti od neprijetnosti, ko ga vzame v naročje. V svojem zadnjem prizoru narcisa Hannah postane sen Emmanuela Levinasa. Hannah, poster child za beli feminizem, se skozi šest sezon Punc na koncu pregrize do vstopa v ljubezen. Ne strastne, ne romantične, ne partnerske ljubezni, ampak ljubezni iz delaExistentialists and Mystics Writings on Philosophy and LiteraturefilozofinjeIris Murdoch: ljubezni kot ekstremno težkega in bolečega spoznanja, da je resničnega še nekaj drugega kot ona sama. Obličje dojenčka Groverja postane obličje vse drugosti, ki jih do sedaj ni bila sposobna sprejeti ali vzeti v obzir, in tukaj lahko od vseh likov Punc ravno Hannah – odraste. Po vseh naporih in bolečih poskusih podoji drugo stran, pogleda v neznano, zapopade vse, kar v njej vzbuja tesnobo, in strašljivi svet naposled zveže s sabo. In nazadnje lahko – kot lik, režiserka, punca in naša prijateljica zadnjih šestih let – spremeni kompozicijo, kader, kot svojega pogleda. Navsezadnje je končna postaja njenih dvajsetih razširitev področja boja, znotraj katerega se lahko začnejo drugi boji.

In od Punc, ki so se pretolkle s svojimi dvajsetimi, na vsakem delu svojega telesa prenesle kritike, se večkrat zmotile kot imele prav, ostale blage v času zlomljenega srca, zastavile vsakršen ponos v prid iskrenosti in resnicoljubnosti, se skozi nize zelo nerodnih poskusov učile govoriti o sebi neposredno, in zdržale strah, ki pride s hrabrostjo, lahko pričakujemo, da se bodo z isto ihto in razumevanjem naučile govoriti tudi o vsem drugem, kar zahteva nadaljnji boj.

Panorama 17. 4. 2017

Kraj za moj grob

Prizor iz filma Pred zoro (r. Richard Linklater 1995)

Nekoč sem ti rekel, pa če si slišala ali ne –
v meni je pust kraj, kamor
odhajajo umirat postarani orli, ko v svojih
briljantnih možganih spoznajo,
da nič na tem svetu ni naše.

Prepir in zaročni prstan, pohlep in moč, vse je minljivo.
Minljivo veselje tolaži ljudi, tako učijo
ta gora in čeri, ki jih je naredila nemirna sila
valov, okamenelih na obali nekega morja,
ki se je davno umaknilo neznano kam.

Sam sem v noči, v kateri se vse skriva
pred razjasnjenjem; v miru poslednje nesebičnosti
bi si želel počivati tu, daleč od ljudi
in njihovih velikih in cenenih besed, pod krhko
steno ob svetlikajočem se izviru; da bi se mi tu
sanjalo, kakor valuje voda; z orli, ki so
krožili nad mojim fantištvom, srečen, ker se bodo
moje kosti pomešale z njihovimi v istem grobu.

 

Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj

Refleksija 13. 4. 2017

Naredite Ameriko spet obvladljivo (11.): Najbolj žalostno mesto na svetu

»V vsakem industrijskem in trgovskem središču v Angliji je delavski razred danes razdeljen na dva sovražna tabora: angleški in irski proletariat. Običajni angleški delavec sovraži irskega delavca kot tekmeca, ki znižuje standard njegovemu življenju. V odnosu do njega se doživlja kot pripadnik vladajočega naroda in se s tem spreminja v orodje, ki ga aristokrati in kapitalisti njegove dežele uporabljajo zoper Irsko, s tem pa krepi tudi njihovo nadvlado nad samim seboj. Neguje verske, socialne in nacionalne predsodke proti irskim delavcem. Njegov odnos močno spominja na odnos »ubožnih belcev« do »zamorcev« v bivših sužnjelastniških državah ZDA. Irec mu z obrestmi plačuje v isti valuti. V angleškem delavcu hkrati prepoznava zaveznika in zabito orodje angleške nadvlade. V tem antagonizmu leži skrivnost impotence angleškega delavskega razreda, ne glede na njegovo organiziranost.«
Karl Marx iz pisma Sigfridu Mayeryu

Foto: Brock Roseberry, Wikimedia Commons

Skozi meglo se kovinska konstrukcija mostu Martina Lutha Kinga čez Misisipi spusti v prepovedano mesto. Na opuščene tovarne za predelavo aluminija in jekla pada dež. Razrušene soseske opečnatih hiš kot na fotografijah delavskih četrti iz devetnajstega stoletja škrbasto štrlijo izza slabo vzdrževanih pločnikov. Bencinske črpalke so odete v neprebojno steklo, vanje ujeti črpalkarji dolarje pobirajo skozi drobno režo pod blagajno. Otroci mečejo kamne v redke mimo vozeče avtomobile. »Ne hodite v vzhodni St Louis,« vam bodo prigovarjali zaskrbljeni obrazi z druge strani reke. Ne hodite v geto. Nihče pri zdravi pameti ne hodi tja. Onkraj reke visoke stavbe nekdanjega finančnega središča presahnejo v žalosti. Mesto, ne le s stališča zemljevida, razpade na pol.

Na začetku dvajsetega stoletja je bil vzhodni St Louis eno od industrijskih žarišč Amerike in eno prvih mest, ki jih je zajel val priseljevanja nekdanjih sužnjev, ki so s plantaž ruralnega juga migrirali proti severu, pripravljeni, da se spremenijo v proletariat. Pripravljeni delati dlje in ceneje, pripravljeni živeti slabše, pripravljeni postati konkurenca tistim, ki so kakšno generacijo nazaj kot srednje- ali vzhodnoevropski migranti že delali dolgo in poceni.

So zgodovinski trenutki, ki jih skupnosti rade in vztrajno zgodovinijo. Dogodki, s katerimi se ponašajo, dogodki, za katere bi rade verjele, da čeprav so se zgodili davno pred njihovim rojstvom, z nečim pričajo tudi o njihovi lastni veličini, preudarnosti ali pogumu. So pa tudi trenutki, ki jih skupnosti z enako vztrajnostjo prepuščajo pozabi. Letos maja in junija bo tako vzhodni St Louis obeležil stoto obletnico pogromov nad črnskim prebivalstvom brez kakršne koli sledi zgodovinskega spomina. Kot se nikdar ne bi zgodilo, kar se je. In kot ne bi, kar se je zgodilo, z ničemer spominjalo na to, kar se dogaja danes.

Zgodba je slišati nekako takole: leta 1917 so zaradi zniževanja plač in podaljševanja delovnega časa sindikati, sestavljeni večinoma iz belih sindikalistov, začeli s serijo stavk, na katero so tovarnarji večinoma odgovarjali z odpuščanjem, namesto odpuščenih stavkajočih belcev pa začeli najemati priseljujočo se črnsko delovno silo.

Izgredi so se začeli, ko je 28. maja tritisočglava množica belih protestnikov vkorakala v vzhodni St Louis in začela pretepati ljudi in uničevati poslopja. 2. junija je v sosesko zapeljal avto z dvema oboroženima moškima, ki sta začela streljati na mimoidoče. Ko je kakšno uro kasneje v sosesko zapeljal naslednji avto, v katerem so sedeli dva policista in novinar, je skupina domačinov, misleč da gre za napadalca, s katerima so imeli opravka nedolgo tega, začela streljati nanje in pri tem ustrelila enega od policistov. Še pred večerom je okoli 50 000 protestnikov sosesko požgalo do tal in umorilo med 50 in 200 ljudi, katerih končna številka nikoli ni bila določena, ker je bilo mrtvaškemu ogledniku prepovedano prešteti trupla. Kaznovan ni bil nihče.

V poročilu za New York Call piše: »Zamorce streljajo kot zajce in jih obešajo na telefonske drogove. Uradno policijsko poročilo je do devete ure zabeležilo okoli sto mrtvih. Na to vsoto sklepajo glede poročila očividcev, čeprav so bile mnoge žrtve odvržene v potoke in nato ustreljene, zgorele v stavbah ali bile umorjene in nato odvržene v Misisipi. Točno število mrtvih verjetno ne bo znano nikoli.«

New York Times si je privoščil nekoliko več podrobnosti: »Po naši oceni je bilo na ulicah 50 000 ljudi, od tega več kot dve tretjini oboroženih. Majhni dečki so nosili revolverje in streljali na črnce. Dvesto policistov  je patruljiralo po območju, ki ga je zajel požar, a kljub nasajenim bajonetom niso zmogli nadzorovati množice. Del množice se je zbral okoli osamljenega zamorca na Fourth Street blizu Broadwaya. Okoli vratu so mu zategnili vrv in jo vrgli prek telefonskega droga, a se je strgala. Moški in ženske v možici so radostno vzklikali, ko je zamorec treščil v jarek, medtem ko ga je pol ducata mož prestrelilo z naboji.«

Glede ameriškega srednjega zahoda obstajata dve nasprotujoči si definiciji: glede na prvo je to dežela prijaznih, domačnih ljudi, ki si bodo vedno pripravljeni vzeti čas drug za drugega, dežela, ki tudi v svojih urbanih središčih ohranja pridih ruralne domačijskosti, ki ne premore hladne anonimnosti, kakršno poznajo velemesta. Glede na drugo pa je to prostrano področje, ki ga je izmaličila industrializacija, ga ekološko in duhovno opustošila in po svojem umiku prepustila propadu. Na lestvici najbolj onesrečujočih ameriških mest, torej mest z najnižjo kakovostjo življenja, so skoraj vsa mesta srednje-zahodna. St Luis, mesto, ki je v zadnjih sedemdesetih letih izgubilo več kot polovico svojih prebivalcev, se pa ponaša z najvišjim odstotkom restavracij s hitro prehrano, je letos zasedel trinajsto mesto. In morda bi veljalo del odgovora iskati ravno v tem, kako in zakaj se zgodovini, kot se zgodovini.

St Louis je danes, sto let kasneje, eno najbolj segregiranih mest v ZDA, kjer belske soseske od črnskih ločujejo visoke ograje in trdoživo, nikdar prevpraševano sovraštvo, katerega zadnji odraz so bili rezultati nedavnih predsedniških volitev, na katerih si je belski delavski razred, ne glede na škodo, ki jo bo v imenu svojih odločitev moral nositi sam, izvolil predsednika, s katerim se je želel identificirati.

Če bi si srednji zahod namesto bajke o domačni ljubeznivosti rajši pripovedoval svojo lastno zgodovino in se soočil s svojo zgodovinsko odgovornostjo, bi nemara lahko začel razumeti, da vzvodi njegove nesreče ne ležijo v prišlekih, ki so prišli, da bi domačinom pokradli delovna mesta, temveč v lastni nezmožnosti za solidarnost, ki bi kapitalizmu preprečila, da razdeljuje in vlada. A ljudje imajo radi svoje običaje in malokdo premore dovolj vztrajnosti, da bi jih lahko prepričal v nasprotno. Dr. Martin Luther King je bil ustreljen davno tega, most z njegovim imenom pa rjavi v težki megli nad Misisipijem, ne da bi razkosani polovici mesta kadarkoli zares povezal v celoto.

Kritika 12. 4. 2017

Mi, oni in predsodki vmes

Priložnostna poletna dela, ki jih študenti po navadi opravljajo bolj zaradi zaslužka kot pa izkušenj, predvsem v gostinstvu, se nemalokrat izkažejo za vir navdiha – vsakodnevne peripetije z zahtevnimi in čudaškimi strankami, dinamika med sodelavci, takšne in drugačne zdrahe … Vse to se zgrne tudi na Nastjo, protagonistko romanesknega prvenca Lare Paukovič. Nastja je kot študentka sociologije in slovenščine že tako vzvišena v svoji poziciji intelektualke, za povrh pa se zaposli še v srbski gostilni, čeprav čefurjev, kakor jih pri sebi vztrajno imenuje, nikakor ne prenese. Zahtevna tema, s katero se lahko avtor hitro znajde na spolzkem terenu, se v primeru Poletja v gostilni izkaže za popolno izbiro – Nastjin lik se gradi ravno skozi soočanje s stereotipi, avtorica zagrebe pod njeno fasado in jo razkrinka, pri tem pa nikoli ne zavzame moralistične drže.

Večplastnost Nastjinega značaja in njen razvoj sta ravno tisto, v čemer se Paukovič najbolj izkaže. Trdna in konsistentna prepričanja, ki botrujejo Nastjinem nenehnem občutku večvrednosti, jo prikažejo kot ozkogledo osebo, ki ljudi sodi na podlagi videza in priimka. Zaradi svojih izključujočih nazorov včasih izpade prav najstniško in nedozorelo. Na nekem mestu se recimo zgraža nad (domnevno) promiskuiteto natakarice iz sosednjega lokala, čeprav sama ne bi imela nič proti odnosu brez obveznosti in je s Tomažem zapletena v neizpolnjujočo zvezo »prijateljev z ugodnostmi«. Njena dvoličnost je jasna sama po sebi, ko Najo najprej imenuje za kurbico, potem pa se priduša: »Žalostno je bilo le to, da sta Naji iz roke jedla tako Rambo kot Ivan, jaz pa sem se, ko sem varno skrita za šankom oprezala za njimi, počutila prav klavrno.« S temi občutki je povezano tudi njeno študijsko zanimanje za disfunkcionalne predstave o ljubezni, kar spet več pove o njej kot o drugih.

Nastja pred sabo nasploh skriva mnogo stvari, tudi hipokrizijo. Službo namreč dobi izključno zaradi vez in poznanstev – za gostinstvo je celo nenadarjena in nezainteresirana, kar se kaže v njenem nejevoljnem učenju in navajanju na delovno okolje, ki ga nenehno komentirajo ostali liki –, ob neki priložnosti pa se zgraža: »Tako gre to pri njih – družinski in sosedski odnosi so sveti, pa tudi, če je treba na ta račun zaposliti debila. Dobro, tudi mene je Tanja spravila v svojo agencijo, ampak to je bilo drugače.« Ravno tale ampak to je drugače je primer stavka, ki ga ob različnih priložnostih slišimo iz ust ljudi, ki se ujamejo v lastno slepoto, a vseeno ne popustijo, in ravno skozi take izjave Paukovič nevsiljivo kritizira zaplankano in predsodkov polno razmišljanje, ki žal ni lastno samo Nastji, ampak tudi mnogim resničnim ljudem v današnji družbi. Ker je izobraženka, jo njena spoznanja o lastnih zmotah počasi načenjajo, kar se kaže v njeni defenzivni drži, ko na primer hinavsko obtoži sodelavca, da je poln predsodkov, ker Dušana okliče za omejenca, čeprav sama o njem misli prav to: »Res je, da sem ga tudi sama imela za neumnega, a ko je to izrekel Rambo, se je vendarle slišalo tako osorno.« Njen razvoj je res premišljen, saj niti po vseh dobrih izkušnjah z njimi (ljudi namreč vedno deli na Slovence, nas, in čefurje, njih) ne more iz svoje kože. Na koncu se ne spremeni popolnoma, kar bi bilo popolnoma nerealistično, ampak ravno toliko, da je sprememba opazna. Sicer pa so proti koncu romana nekatera Nastjina spoznanja vseeno malo preveč dobesedno izpisana: »Jaz sem bila tista, ki je v tej službi potegnila kratko, pa ne zaradi njih, zaradi svojega mišljenja.« Čisto dovolj bi bilo, če bi se njena rast pokazala skozi dejanja.

Poletje v gostilni
Lara Paukovič
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:

24,00 €

Nenehna delitev na nas in njih ima za posledico veliko posploševanja in poenostavljanja (Slovenci smo taki, Srbi so taki …), kar je seveda posledica Nastjinega pogleda na situacijo in deluje čisto avtentično; približno tako, kot zadnje čase mnogo ljudi v koš »oni« meče kar vse begunce. Zaradi Nastjine večkrat omenjene ljubezni do latinščine posrečeno izpadejo tudi latinski reki, ki jih v dokaz svojega intelekta uporablja v pogovorih, povsem nenaravno pa po drugi strani delujejo daljši citati literatov (Ayn Rand, Hanif Kureishi, Marcel Proust ipd.), ki se v besedilo nerodno vklapljajo in so res občutno prezahtevni, da bi se jih lahko protagonistka do besede natančno spomnila med brisanjem kozarcev ali pomivanjem posode. Če odmislimo slednje, je slog dinamičen in tekoč, gostilniško rutino pa ravno v pravi meri dopolnjujejo manjši ali večji anekdotični zapleti (prepir s sodelavcem, obisk šefovih hčera, pokvarjena pečica …), ki poganjajo dogajanje. Če bi bilo Poletje v gostilni pijača, bi bilo rakija, vsekakor pa gre za roman, ki v prvem planu zgradi verjetno in značajsko konsistentno protagonistko, v drugem planu pa povsem nepretenciozno opozarja na to, da so nekateri predsodki (vse, kar je na ić, je zanič!) v naši družbi res trdovratno zakoreninjeni.

 

 Lara Paukovič: Poletje v gostilni. Ljubljana: Beletrina, 2017. 195 strani, 24,00€.

 

Panorama 10. 4. 2017

Natečaj za MLADO KRITIKO in Nagrado PRANGER – MLADA KRITIKA

Festival Pranger, festival pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, v sodelovanju z Radijem Študent, Društvom slovenskih literarnih kritikov in AirBeletrino objavlja

Natečaj za MLADO KRITIKO in Nagrado PRANGER – MLADA KRITIKA

Festival Pranger že šesto leto zapored prireja natečaj Mlada kritika, ki je namenjen še neuveljavljenim kritičarkam in kritikom poezije.

Pogoji sodelovanja

Na natečaj se lahko prijavijo vsi, ki še nimajo objavljenih več kot 5 kritik v osrednjih literarnih revijah, dnevnem časopisju, radiju ali internetnih literarnih portalih. Sodelovanje ni pogojeno z leti ali s statusom. Izbira pesniških zbirk za sodelovanje na natečaju Mlada kritika je omejena z izbranimi pesniškimi zbirkami na Festivalu Pranger 2017 (izbor so naredili dr. Stanka Repar, Muanis Sinanović in Ivan Dobnik).

  1. Anja Golob – Didaskalije k dihanju (samozaložba Ljubljana)
  2. Dejan Koban – Frekvence votlih prostorov (LUD Šerpa Ljubljana)
  3. Ana Porenta – Deklice (KUD Apokalipsa Ljubljana)
  4. Jernej Županič – Tatar (LUD Literatura Ljubljana)
  5. Urška Kramberger – Orjaški gobec globusa (JSKD Mentor Ljubljana)
  6. Blaž Božič – K območnim poročilom (Aleph Ljubljana)
  7. Milan Vincetič – Kalende (Litera Maribor)
  8. Milan Dekleva – In Darwinu zadrhti roka (Beletrina Ljubljana)
  9. Gregor Podlogar – Svet in svet (LUD Šerpa Ljubljana)

 

Sodelovanje

Zaključek natečaja je 5. 5. 2017. Pesniško zbirko si izberete z gornjega seznama devetih zbirk. Maksimalno število znakov je 5000 (s presledki). Svoj izdelek pošljite najkasneje do 5. 5. 2017 na e-naslov  prangermladakritika@gmail.com z zadevo »Za natečaj Mlada kritika 2017«. Razen kritiškega prispevka naj e-pošta vsebuje še vaše ime in priimekkontaktne podatke (e-naslov in telefon) ter kratko predstavitev (do 1000 znakov s presledki).

Prispele kritike bo do 19. maja pregledala žirija, ki jo sestavljajo: Goran Potočnik Černe (Festival Pranger), Matjaž Zorec (Radio Študent), dr. Aljoša Harlamov (AirBeletrina) in Veronika Dintinjana (Društvo slovenskih literarnih kritikov).

Žirija bo izbrala tri najboljše kritičarke oziroma kritike, ki bodo sodelovali na kritiški debati Mlada kritika, ki se bo odvila 28. junija 2017 v Pritličju, Mestni trg 2, 1000 Ljubljana (live streaming).

Prav tako pa bo žirija tudi podelila nagrado Pranger – Mlada kritika najboljšemu kritiku ali kritičarki (izmed izbranih treh). Zmagovalka ali zmagovalec razen plakete prejme tudi denarno nagrado v višini 200 EUR.

Izdelki izbranih kritikov in kritičark bodo objavljeni na AirBeletrini (objave bodo honorirane). 

Več o Festivalu Pranger si lahko preberete na: http://www.pranger.si/ ter http://www.pranger.si/mlada-kritika/.

Spremljajte pa nas tudi na Facebooku https://www.facebook.com/kudpranger.

Vabljeni k sodelovanju!

Festival Pranger

Kritika 9. 4. 2017

Nekaterih stvari se ne da kupiti. Za vse ostalo je tu kredit.

Roman Hiša je knjižni prvenec Ivane Djilas, ki je sicer marsikateremu ponosnemu lastniku abonmaja v katerem od slovenskih gledališč znana kot režiserka resnih predstav za odrasle in malo manj resnih za otroke, marsikateremu poznavalcu domačega medijskega prostora pa kot kolumnistka revije Mladina. Njeni zvesti bralci – predvsem tisti z nekoliko boljšim spominom – bodo hitro opazili sumljivo podobnost med omenjenim romanom in avtoričino približno dve leti staro kolumno, ki nosi nič kaj obetaven naslov Zgodba o neuspehu. Kljub naslovu pa se besedilo pod njim očitno ni pretirano oziralo nanj. Doživelo je odziv neslutenih razsežnosti, saj je na Mladinini spletni strani v enem tednu zbralo kar sto dvajset tisoč ogledov. Ivani Djilas tako ni preostalo drugega, kot da kolumno nadgradi v leposlovno različico. Vse kaže, da bo tej uspelo ponoviti, če že ne preseči uspeh Zgodbe o neuspehu. Roman je namreč izšel v – za slovenski trg izredno ambiciozni – nakladi tisoč izvodov, ki že nekaj časa vztrajno izginjajo s knjigarniških polic. Podobna usoda je doletela tudi izvode v knjižnicah, za katere se bodo morali mnogi, ki se jim zdi nakup prvenca preveč tvegana naložba, postaviti v eno od dolgih čakalnih vrst.

Še preden sem roman Ivane Djilassploh prijel v roke, mi ni dalo miru vprašanje, kako to, da si bo prav ta knjiga v bližnji prihodnosti najverjetneje prislužila zavidljivo oznako bestseller in pozneje mogoče celo ponatis. Nenazadnje v kulturnih krogih krožijo govorice, da se bralske vrste včasih razredčijo že samo ob misli na sodobno nacionalno literarno produkcijo. Ko je Hiša naposled pristala v moji lasti, pa mi na odgovor na srečo ni bilo treba predolgo čakati.

Prvi razlog za tako veliko povpraševanje po romanu je nedvomno avtoričin komunikativni slog pisanja. Med branjem se namreč nisem mogel znebiti prijetnega občutka, da z njo sedim pri sproščenem pogovoru ob kavi. Ker sem bil potrpežljiv poslušalec in sogovornice iz vljudnosti nisem pogosto prekinjal, sem njeno zgodbo od začetka do konca poslušal brez nestrpnega presedanja ali prošnje za nadaljevanje pogovora v kakšnem drugem terminu. Drugače rečeno, dobrih dvesto petdeset strani dolg roman sem z lahkoto prebral v enem samem večeru. Takšno bralsko doživetje sicer morda ne bo izpolnilo pričakovanj ljubiteljev zapletenih stavčnih konstrukcij, vendar kljub temu mislim, da berljivost pripovedi ni prestopek, ki bi ga bilo treba kritiško preganjati.

Drugi razlog za veliko branost romana je vsekakor njegova tematika, saj se Ivana Djilas loteva aktualnega problema, ki se mu doslej, kolikor mi je znano, ni s tako vnemo posvetil še noben pripadnik slovenskega literarnega sloja. Kot je pojasnila sama, je v teku pisanja »zlorabila zasebne momente« in jih »umestila v širši družbeni kontekst«. Nastal je roman z močnim avtobiografskim zaledjem, ki so mu ponekod na pomoč priskočile fikcijske okrepitve. V njegovo središče je pisateljica postavila posledice ene najtežjih izkušenj iz svoje polpretekle zgodovine. To je bil trenutek, ko sta se z možem, vsestranskim glasbenikom Boštjanom Gombačem, odločila, da si bosta izpolnila slovensko različico ameriških sanj, ki – ne nujno v tem vrstnem redu – vključujejo »hišo, dva zdrava otroka, avto, delo, vrtec in šolo za otroke, zdravstveno zavarovanje, plačano bolniško, plenice v domu za ostarele, počitnice na morju in psa«. S tem ne bi bilo nič narobe, če si ne bi za pot do cilja izbrala bližnjice in svojih sanj ne bi kupila na kredit v zloglasnih švicarskih frankih. Tako sta kmalu po začetku zadnje globalne gospodarske krize spoznala, da »se ne pogovarjata več, kaj vse bosta v življenju naredila, ampak kaj sta zajebala in kaj zdaj še lahko ukreneta, da bo življenje vsaj znosno«.

Od tod naprej nadzor nad iskanjem ustrezne preživetvene strategije prevzame avtoričin romaneskni alter ego, ki mu je dodeljena tudi vloga prvoosebne pripovedovalke. Ta iz poglavja v poglavje manevrira med muhastimi prihodki samozaposlenega v kulturi in stanovitnimi dolgovi banki, obenem pa restavrira s finančno stisko načete ostanke družinskih odnosov. V teh prizadevanjih čedalje pomembnejše mesto dobiva naslovna junakinja romana – hiša –, saj lastnica v njeni prodaji prepozna ključ do vrat v cenejše življenje.

A pripoved se ne omejuje le na golo popisovanje takšnih in drugačnih nevšečnosti, s katerimi se je prisiljena spopadati protagonistka, ampak ta njihov popis tudi nenehno dopolnjuje s premisleki o svojem eksistenčnem položaju. Po njenih besedah so zanj v veliki meri zaslužni »mednarodna ekonomska kriza, ki nam je ne uspe zajeziti, saj nihče ni pripravljen odstopiti niti milimeter od svojega življenjskega koncepta, dokler ni v to prisiljen«, »država, ki je z denarjem in premoženjem delala precej tako kot midva [z možem]«, in »banke, ki so […] pobrale na tisoče evrov obresti in kljub temu proizvedle takšne izgube, da jih je bilo treba dokapitalizirati z državnim denarjem«. Te navedke bi kdo lahko škodoželjno komentiral, češ izvir vsega zla vendarle ne tiči samo v zaskrbljujočem delovanju neoliberalnih mehanizmov – navsezadnje je podpis tvegane kreditne pogodbe prepuščen roki fizične osebe. Toda besede bi mu z jezika vzela kar pripovedovalka sama: »Kako naivno je bilo verjeti, da je vse treba imeti takoj, da te življenje ne bi prehitelo. […] Danes se zadolžimo, vse novo izživimo do petintridesetega leta in potem odplačujemo, dokler ne crknemo. […] Kako nezrelo je v prvem polčasu sprejeti odločitve za celo življenje in biti ob tem prepričan, da se boš z njimi strinjal naslednjih trideset let. Narediti zelo mejen finančni načrt v izjemno dobrih časih, kot da bodo ti trajali večno.« Za nameček pa bralcu, ki je podvomil o njenih (samo)refleksivnih zmožnostih, ponudi še kakšno iskreno pripombo na račun medčloveške bližine, recimo tole: »Zdaj že izsiljujem komplimente, ampak mož ne ugrizne v vabo. Toliko me že pozna, da ve, da bo vse, kar bo zdaj naredil, narobe in da bo moja panika minila sama od sebe. Želim si – no, vsaj mislim, da si želim – da bi me prekinil, objel, potolažil in bi se noro poseksala. On pa brska po telefonu in me obvesti, da gre spat.«

V izogib morebitnemu nesporazumu: strah, da bi prejšnji pesimistično obarvani odlomki lahko škodovali zdravju občutljivejših bralcev, je večinoma odveč. Junakinja namreč skrbno goji voljo do reševanja težav, pri čemer sebi in občinstvu s simpatično prepričljivostjo vliva zaupanje, da vsakemu padcu prej ali slej sledi vzpon. Naj za ponazoritev navedem fragment enega od njenih motivacijskih samogovorov: »Nov dan, nova runda. Moja praktična pamet ne pristaja na to, da je treba potrpeti in da ni izhoda. […] Vse je okej, samo videti je brezizhodno, ampak v resnici se da vse rešiti. Ti to zmoreš. […] Ker imaš stvari vedno pod kontrolo.«

Prvenec Ivane Djilas je – če zgornje odstavke povzamem kar s pisateljičino posrečeno samooznako – »melodrama z družbenopolitično noto«. Po vsej verjetnosti se knjiga torej ne bo znašla na seznamu obvezne literature za študente ekonomije, vendar ji tega spet ne morem preostro očitati. To namreč sploh ni njena ambicija, saj raje poskuša biti grenkosladek, a kljub temu (ali pa prav zato) relevanten prikaz posameznikovega boja za finančno stabilnost, s katerim se lahko posredno oziroma neposredno identificira precej širok krog razočaranih nad razmerami v zadnjih letih. In drznil si bom dodati, da ta poskus pisateljici ni spodletel.

Toda imel bi preslabo vest, če bi zamolčal, da sem se doslej zadrževal predvsem v sprednji polovici Hiše, pohod po preostanku kvadrature pa sem si namenoma prihranil za pozneje. Priznati moram, da me je med branjem prve polovice romana zavedel sproščen ton pripovedi, zato sem samozavestno domneval, da se njegova druga polovica ne bo mogla razplesti drugače kot s happy endom, če že ne v obliki finančne rehabilitacije, pa vsaj v duhu kake modre misli, češ »za dežjem vedno posije sonce«. A roman se zavrti v prav nasprotno smer. Protagonistkine prvotne težave dobijo podporo novih zaveznic, tako da jim mora naposled priznati premoč in podpisati kapitulacijo. Na koncu se skupaj z najožjo družino iz predrage hiše preseli v precej cenejšo nepremičnino, ki stoji le nekaj metrov stran od prejšnjega domovanja – v hišico na drevesu. Zadnji odstavek romana se glasi takole: »In smo končno sami na drevesu. Družinica. V hišici na drevesu nam je toplo. Srečni smo. Začne snežiti. Češnja nad nami postaja romantično zasnežena.«

Eskapističen konec v resnici pomeni sentimentalno omilitev črnega scenarija, ki ga je Ivana Djilas pripravila svojim junakom. Poanta njenega pisanja, ki jo sicer napoveduje že prva polovica knjige, zato še vedno ostane povsem jasna: enkrat za vselej se je treba sprijazniti z lažnostjo kapitalističnega mita, po katerem naj bi živeli v svetu enakih možnosti, ki nam zagotavlja neomejen prostor za svobodno izbiranje. To je namreč »največja neumnost, misliti, da boš lahko, če bo šlo kaj narobe, napake hitro popravil in šel naprej. Da lahko odločaš o svojem življenju in se, če ti kaj ne ustreza, obrneš in greš drugam ali začneš znova.«

Čeprav sem se ob prihodu v Hišo takoj počutil domače, so se mi ob odhodu kljub vsemu zbudili pomisleki. Ti seveda niso povezani s tem, da razplet dogajanja ni izpolnil mojih naivnih bralskih pričakovanj. Uperjeni niso niti v legitimnost pisateljičinega družbenega angažmaja, predvsem zato ne, ker ga ona sama raje upravičuje s konkretnimi življenjskimi situacijami, kot da bi se zatekala k moralističnim naukom ali pretirano ideološkemu iskanju nič hudega slutečih grešnih kozlov. Nasprotno, sprašujem se, ali je razplet romana dovolj literarno učinkovit. Mimogrede rečeno, o literarni učinkovitosti je med drugim smiselno razpravljati tudi zato, ker je avtorica prav v sklepnem delu najočitneje »zlorabila zasebne momente« in izkoristila pisateljsko pravico do uporabe fikcije. Da ne zaidem v rumeni tisk, naj v dokaz navedem le preverjen podatek, da zunajliterarna Ivana Djilas trenutno ne živi na nobenem slovenskem drevesu.

Če se vrnem k njenemu prvencu: po eni strani se v teku pripovedi razkrije, da pisateljica kvantiteti dogodkov daje prednost pred njihovo kvaliteto. Razgibano vrstenje padcev in vzponov se namreč čedalje bolj spreminja v »večno vračanje enakega«. Med branjem sem na primer večkrat spremljal protagonistko, ko je pisala seznam nujnih hišnih opravil, dvomila o urejenosti dovoza, se na zahtevo nepremičninskih agentov trudila z »depersonaliziranjem« bivalnih prostorov, premikala kavč, da bi dnevna soba potencialnim kupcem delovala večja, se ukvarjala z vodenimi ogledi po nepremičnini in še bi lahko našteval. Ta rutina je sčasoma to postala tudi zame. Popestrile bi jo lahko pripovedovalkine refleksije, vendar tudi te – podobno kot njeni opravki – začenjajo parafrazirati druga drugo in s tem bolj kot k širini prispevati k dolžini romana. Razmeroma lahkoten pripovedni pristop tako za roman v drugem delu paradoksno postane obremenilna okoliščina.

Po drugi strani pa je vprašljiv tudi odločilni dogajalni preobrat. Čeprav nisem posebno navdušen nad zgodbami, ki se hočejo za vsako ceno razplesti optimistično, mislim, da se je Ivana Djilas pri sklepnem prizidku Hiše prehitro odločila za črno gradnjo. Gradniki zadnje tretjine romana so mi pustili vtis, da pripovedni svet naseljujejo z enim samim razlogom – da v zasedi počakajo na strateško najugodnejši trenutek in nato neusmiljeno porazijo protagonistko. Tako se v nenavadno kratkem časovnem razponu nadnjo zgrne nepregledna množica težav: v nabiralniku se, recimo, naenkrat pojavi na desetine opominov, čemur sledita rubež z lizingom pridobljenega prevoznega sredstva in odklop elektrike, poleg tega pa se proti junakinji obrne še hiša sama in poskrbi za raznovrstne okvare v svoji notranjosti. Še več, junakinja približno sočasno dokončno obupa tudi nad odplačevanjem dolga, nepremičninskim trgom, moževimi komunikacijskimi spretnostmi in obnašanjem permisivno vzgojenega sina, povrh vsega pa kljub starosti štiridesetih let, redkemu konzumiranju zakonske zveze in že tako prevelikemu finančnemu bremenu celo drugič zanosi. Prepričan sem, da si ta skrbno zrežirani splet dogodkov preveč odkrito prizadeva ustreči nameram pisateljičinega družbenopolitičnega sporočila. Njen napor, da bi prvenec »umestila v širši družbeni kontekst«, se zato naposled nehote izteče v nespretno lovljenje ravnotežja med opisovanjem avtentične literarne resničnosti in potrjevanjem tendencioznega pisateljskega konstrukta.

Končna sodba? Odlika literarne govorice Ivane Djilas je – karseda poenostavljeno rečeno – to, kaj ubeseduje, njena ključna pomanjkljivost pa, kako to počne.

 

Ivana Djilas: Hiša. Cankarjeva založba, Ljubljana 2016.

Panorama 7. 4. 2017

Bi rada, da ti povem, kdaj mi je bilo s tabo najlepše?

Audrey Hepburn, 1957

Bilo je tisto noč, ko sem te prvič
poklical iz govorilnice: rekla si, da si
sama na nabrežju in da božaš psa, ki je
nepričakovano zataval k tebi, jaz pa sem, dobesedno,
videl mesec, ki razboleva srca,
in pod njim tega psa, črnega in kuštravega;
seveda tudi tebe z velikimi modrimi očmi
kot limuzina, v kateri je bil ubit Kenedy; potem si,
če se prav spominjam, pripovedovala, da
se nameravaš voziti s kolesom po poti
ob Donavi, in tedaj sem pomislil: tako kot Evropa
si zrela, da te kdo ugrabi, in si zaželel biti ob tebi
in psu, ki je, domnevam, mahal z repom
zaradi neke pretekle sreče, grizel gume in
tekel za kolesom; sovražil sem tega psa; čeprav te
nisem nič vprašal, si dodala, da se že
leta ne poljubljaš več in da ti je že samo misel na seks
odvratna: tedaj sem v tvojih očeh videl
izkrcavanje zaveznikov v Normandiji; bal sem se,
da se v teh slabih časih, ko so odnosi med moškimi
in ženskami izčrpani od jesenske vlage, to še dolgo
ne bo spremenilo; da je senca, ki jo meče tvoje kolo,
težja od nakovala; da vse drhti in raznaša besede, ki si jih
slišala, čeprav jaz nisem rekel ničesar.

 

Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj

Montaža 6. 4. 2017

Negotovost je neobstojna. Prej ali slej vse je ali pa ni. *

tumblr_ohrsinEm201qkux9mo1_540.png

tumblr_ohrsinEm201qkux9mo3_540.png

tumblr_ohrsinEm201qkux9mo2_540.png

Rick and Morty (2013–) je animirana high-concept znanstveno fantastična serija Justina Roilanda (Rickov in Mortyjev glas) in Dana Harmona (ustvarjalec serije Community, v slovenščini posrečeno Šola za prvake, iz katere je bil odpuščen in nato hvala bogu vanjo ponovno zaposlen). V izvorni deželi animirano serijo gledajo na Adult Swimu, Cartoon Networkovem nočnem programu, na katerem lahko poleg milo rečeno najboljše sodobne satire spremljamo tudi King of the Hill, Futuramo, Dragon Ball Z in Samurai Jack. Izšli sta dve sezoni, včeraj pa še prvi del tretje.

Ko je pred kratkim pogovor nanesel na filmsko uspešnico Nazaj v prihodnost in sem nepremišljeno izrekla, da me pri tej klasiki zmoti ljubezenski trikotnik mati–oče–otrok, me je sogovornik vljudno popravil, da govorim neumnosti in da je to isto, kot če bi me pri filmu Sam doma motilo, da je nekdo sam doma. Če koga moti hipoteza multiverzuma, eksistencializem, nihilizem, eskapizem, demistifikacija vseh vrednot s pomočjo znanosti, vprašanje simulacije ali pa to, da je nekomu ime Rick in nekomu Morty, naj se serije izogne. Ta članek lahko vseeno prebere.

Vem veliko o sodobnih kozmoloških teorijah? Seveda ne.

Pisanje – to garaško tekmovanje v iskrenosti, kjer se točke odbija že pri prvih namigih po želji zmage.

Ker me je zanimalo, če je z večjo količino znanja fizike spremljanje Ricka in Mortyja še boljše, sem dva človeka z večjim znanjem fizike vprašala, kako zabavna jima je bila ta serija. Oba sta odgovorila, da zelo, kar se je zdelo enako moji recepciji. Ko se je torej izkazalo, da se ljudje z večjim znanjem ne zabavajo nič bolj, je bilo jasno, da lahko s svojo raziskavo nadaljujem.

Snovno serija zajema iz posode kozmičnih grozljivk H. P. Lovecrafta. Večina znanstvene fantastike v center vesolja še vedno postavlja človeštvo, serija Rick and Morty nas tega težkega bremena osvobodi. Prebivalec Slovenije ni odrinjen na rob zemeljskega dogajanja nič bolj, kot je zemeljsko dogajanje odrinjeno na rob dogajanj na drugih planetih in nič bolj, kot so drugi planeti odrinjeni na rob dogajanj drugih vesolij in druga vesolja na rob dogajanj drugih dimenzij. Torej nismo le prahec na lebdeči krogli v eni izmed galaksij, ampak različica prahcev iz neskončnega števila realnosti. Dogajalna časovnost in prostorskost animirane serije je multiverzum tretje stopnje (level 3 multiverse).

V tem multiverzumu komponentni univerzumi niso ločeni s prostorsko razdaljo, ampak s časom. V vsakem trenutku se zgodijo vse možne in mogoče prihodnosti, ki jih omogoča načelo nedoločenosti v kvantni mehaniki. V teoriji mnogih svetov se celotno vesolje obnaša kot kvantni foton, le da se namesto dveh potencialnih prihodnjih stanj manifestira vsak izid. Torej je naše celotno vesolje konstantno podvrženo vsem realnostim in se cepi v vse bolj razvejana vesolja s svojimi lastnimi realnostmi in prihodnostmi. Vsakemu opazovalcu (nosilcu ene zavesti) je dano videti samo en izid. Razen če premore portalgun, ki ne pelje samo skozi različne dimenzije ampak tudi do premise serije (drops mic): nori znanstvenik, cinični alkoholik in anarhokapitalist Rick Sanchez ter njegov normalno anksiozni vnuk Morty Smith odhajata na nevarna meddimenzionalna potovanja, ki se dogajajo na pobudo Rickovih sebičnih želja (zabava).

Teorija multiverzuma se staplja z eksistencializmom, kjer se vsebina vzpostavlja skozi naše zaporedne izbire. Eksistencializem serije se osredotoča na problematično shajanje med človekovo obsedenostjo s smislom in popolno indiferenco vesolja do človekovega obstoja. Oziroma še bolj elegantno: obstaja torej konstantna želja, da nas vesolje followa, da nam lajka, nepopustljivo se ga trudimo impresionirati, vesolje pa samo zero likes, zero comments, samo ignore.

Za družinsko mizo družine Smith spadajo še Beth – Rickova inteligentna in razočarana hči, njen omega samec Jerry in najstniška Mortyjeva sestra Summer. Jerry je Rickovo mentalno nasprotje, negotov posameznik, ki po spoznanju resnice nima posebnega apetita niti zmožnosti. V epizodi M. Night Shaym-Aliens! (S01E04) Nezemljani z zvijačo želijo od Ricka recept za koncentrat temne snovi in Zemljo ovijejo v nekaj nivojev simulacij resničnega življenja. Jerry nasede že prvi, zelo neprepričljivi različici (“keep the settings on auto”) in v simulirani realnosti preživi najlepši dan svojega življenja.

Rick se v družino Smith pojavi šele nedavno pred začetkom serije. Razlog njegove odsotnosti je povsem neznan in izgubljen v mnogih resničnostih, ki jih je imel možnost obiskati. Življenje ga je dodobra izmozgalo, lepo pa je vidno, da je nekaj udarcev vrnil tudi sam. Obtožen je bioterorizma, vloma, piratstva, zlorabe, goljufije, vožnje pod vplivom alkohola in drog, klasičnega terorizma, vožnje brez varnostnega pasu, umora, kloniranja, preprodaje orožja, lažnega predstavljanja, ugrabitve, suženjstva, tihotapljenja, ukrivljanja časa, mučenja, vandalizma, požiga, izdaje in genocida. Posledice medgalaktičnih in meddimenzionalnih dogodivščin so pogosto usodne. Njegov nasvet vnuku Mortyju, ki ga pričevanje ob takih dogodkih močno psihično izžame, je: “Don’t think about it”. Rick ne mara socializma, totalitarizma, carin, birokracije in standardiziranega izobraževalnega sistema. Uživa v potrošništvu in dobro ve, v kateri dimenziji se je video game park najbolj posrečil. Trpi za pomanjkanjem konvencionalne morale, je nesramni dedi in antiheroj, ki za las uide oznaki hudobnega protagonista. Genialen, a precej len, ne vlaga veliko truda v stvari, ki ga ne zanimajo in se z njimi ne more okoristiti.

Epizode se velikokrat začnejo ravno s tem, da se je primoran soočati s problemom, ki se mu zdi dolgočasen in nepomemben, zato na hitro izumi enostavno rešitev s pogubnimi posledicami. V sebi ima nekaj Keitha Richardsa (predvsem igranje bas kitare in divje zabavanje), lahkomiselno sociopatsko vedenje in misteriozna odsotnost iz družine pa mu dajeta skrivnostni ton trpečega čudovitega uma, ki se krvavo spoprijema z realnostjo. Je samodestruktivni sinonim seksualne privlačnosti druge polovice dvajsetega stoletja.

Rick je inteligenten v dobesednem smislu intelekta kot zmožnosti branja med vrsticami. Absurdnost sveta lahko utiša le z alkoholom, z navadno drogo in s seksom. Neizogibno vprašanje: koliko pameti je pravzaprav potrebne? Se nad inteligenco sploh lahko zgražamo tako kot nad “kar je preveč, je pa preveč” 90’s bodybuilderji? Rick je prepameten, da bi bil srečen, naletel je na meje svojega formata.

Natančen gledalec serije Rick and Morty ali pa nenatančen gledalec te serije in natančen gledalec youtube videov o seriji Rick and Morty se lahko prepriča, da si posebne pozornosti zasluži predvsem Rickovo rušenje četrte stene. Naj vam predstavim najprodornejšo teorijo.

Rick je protagonist, ki se zaveda svoje protagonistosti – ne v smislu človeka kot mislečega centra lastnega sveta, temveč kot konkretnega protagonista animirane serije, o kateri je govora v konkretnem svetu, v katerem obstaja to besedilo. V epizodi The Ricks Must be Crazy (S02e06) ustvari mini kolonijo inteligentnih bitij, ki nevede proizvajajo energijo, s katero Rick polni svoje vesoljsko plovilo in telefon. V tem miniverzumu pa obstaja mini znanstvenik, inteligenten posameznik, ki je v malem svetu izdelal še manjšega, kjer je ustanovil zavestna bitja, katerih znanstvenik že snuje vizijo, kjer ne bi bilo treba proizvajati lastne energije, saj bi jo lahko ustvarjala še manjša bitja. Rick iz te kočljive situacije logično sklepa, da je nekdo ustvaril tudi njegov svet. Ateistični znanstvenik je tako primoran verjeti v velikega ustvarjalca serije. Od tu vsa potencirana eksistencialistična depra. Rickov cinizem se napaja iz absurdnosti, ki jo povezuje s svojo ujetostjo v format, zaveda se lastne fikcijskosti in poljubnosti. Zaveda se svojega medija, opaža in naslanja se na četrto steno in v njej skuša najti luknjo, da bi presegel format, v katerega je ontološko zapisan.

Razum zahteva zelo velik in odprt svet možnosti, Rick in Morty nam zaradi kombinatorike multiverzuma nudita dobesedno čisto vsako izmed njih. Serija jezdi val iskrenosti in ignorira cinizem, ki predstavlja tla pod nogami generacije Y. Nagovarja torej ravno nas, obupne ljudi, ki si brez varovalke dvoumnosti ne upamo niti v merkator po jogurt. Liki iskreno hrepenijo po pomenu, iščejo potrditve in se iskreno drogirajo, ko pomen in potrditev zlepa ne prideta na spregled. Ironija ne obstaja sama zase in ne preverja našega poznavanja referenc. Ne obtožuje nas postmodernega zločina naivnosti in, kjer se le da, ošamari absurdnost popolnoma racionalnega sveta. Rickov dekadenten raztur od življenja ne neti želje po cinični predaji in uživanciji v absurdnem svetu, ravno obratno – dviga apetit po stvareh, ki jih v življenju najraje počnemo.

 

* Uncertainty is inherently unsustainable. Eventually, everything either is or isn’t. – Rick Sanchez

Refleksija 5. 4. 2017

Svobodna družba in svobodna univerza

Pred natanko stotimi leti se je na Reki, tedaj še delu ogrskega kraljestva, rodil Miklós Vásárhelyi. Odraščal je, kot dobršen del someščanov, v štirijezičnem okolju. Poleg madžarščine in nemščine, jezika staršev, ter italijanščine, jezika šole in javnega življenja (»Qui si parla soltanto italiano!«), se je zgodaj naučil tudi angleščine: nič neobičajnega v mestu z dolgo pomorsko in trgovsko tradicijo. Ob koncu gimnazije je grščini, latinščini in francoščini – ki je v medvojnem obdobju ostajala del splošne izobrazbe italijanskih maturantov – dodal še osnove hrvaščine. Leta 1936 je odšel v Rim na študij prava, a ga je moral po dveh letih zaključiti zaradi rasnih zakonov, ki so mu, Judu, onemogočili obiskovanje univerze. Kot večina italijanskih Judov je na lastni koži spoznal, kaj pomeni, ko te oblast označi za del mednarodne zarote in te zato izključi iz nacionalnega občestva. Če je bil dotlej humanist, je ta izkušnja iz njega ustvarila militantnega antifašista. Diplomiral je v madžarskem Debrecenu tik preden je podobno antisemitsko zakonodajo uvedla tudi njegova druga domovina.

Od člana komunistične partije do urednika

Kot mladi pravnik se je začel angažirati za pravice delavcev in poleti 1939 ga najdemo med aktivisti Partije komunistov Madžarske (Kommunisták Magyarországi Pártja), ki je že s svojim nerodnim imenom izpričevala določeno nelagodje nad nacionalno idejo, podobno kot njen enaindvajsetletni član z Reke. Ironija zgodovine hoče, da se je njegov angažma v komunističnem gibanju, v katerega se je vključil predvsem zaradi antifašizma, začel le nekaj tednov pred sprejetjem pakta med Hitlerjem in Stalinom. Prvo razočaranje nad radikalno politiko. Sledil je aktivizem v mladinski sekciji socialdemokratov, a so ga leta 1941 mobilizirali v delovni bataljon, od koder mu je ob nemški okupaciji Madžarske pomladi 1944 uspelo prebežati med protinacistične odpornike. Sovjetsko zasedbo je pričakal kot član levega krila Socialdemokratske stranke in se tako po zaslugi povojnega kaosa izognil usodi, ki bi sicer čakala nekdanjega komunističnega disidenta. Zaradi brezhibnih antifašističnih referenc in poliglotstva se je znašel v madžarski delegaciji na pariški mirovni konferenci, kjer je skušal izpogajati čim milejše pogoje za edino Hitlerjevo zaveznico, ki še pred koncem vojne ni prestopila na zavezniško stran. Njegova prizadevanja, da bi mirovna pogodba vključevala garancije za pravice narodnih in jezikovnih manjšin, so bila zaman. Povojna ureditev je slonela na ideji homogenih nacionalnih držav in multikulturni Rečan je lahko le nemočno opazoval množične deportacije Madžarov s Češkoslovaške in še bolj nesmiselni izgon podonavskih Švabov z Madžarske. Mesto njegovega otroštva je izginilo v istrskem eksodusu.

Njegovi sumi, da je tovrstna množična »demografska politika od zgoraj« nekompatibilna z demokratično ureditvijo, so se izkazali za resnične. Po treh letih »taktike salame«, s katero so komunisti izločali potencialne nasprotnike, se je znova znašel v komunistični partiji – tokrat ne po lastni odločitvi, temveč po zaslugi »prostovoljne« združitve med komunisti in socialdemokrati v Stranko madžarskih delavcev (MDP). Tridesetletnika, ki je že povsem izgubil vero v sovjetski socializem, so postavili za urednika partijskega glasila Szabad nép, Svobodno ljudstvo, in od tam sredi najhujše represije, na čelo nacionalnega radia. 

Od reformista do radikalca

Kasneje bo ženi zaupal, da je petletno obdobje stalinizacije preživel v neprestanem strahu za življenje. Odjuga je zbudila upanje po drugačni, bolj demokratični obliki socializma. Novi premier Imre Nagy je v njem prepoznal sorodno dušo in ga postavil za načelnika svojega informacijskega biroja. Nevarna poteza, ki Vásárhelyija javno razkrinka kot reformista. Po prvem Nagyovem padcu aprila 1955 se je znašel v hišnem priporu. Tu, bo kasneje povedal v intervjuju, mu je postalo jasno, da je taktiziranje slaba računica in da se mora v naslednji priložnosti angažirati na vse ali nič –  kot med vojno. Freedom is just another word for nothing left to lose. Priložnost je prišla pred pričakovanim: oktobra 1956, ko so budimpeštanski vstajniki zahtevali Nagya za premierja in v novi vladi, postavljeni za to, da bi pomirila razmere, je bil Vásárhelyi med radikalci, ki so predsednika vlade prepričali, naj sprejme vse zahteve upornikov in se postavi na čelo tega, kar Vásárhelyi in njegovi s heretično predrznostjo označujejo za – revolucijo.

Med sovjetsko invazijo je skušal izkoristiti svoje italijanske veze, da bi prišel v stik s Togliattijem in dosegel, da bi se največja komunistična partija na Zahodu postavila v bran oblegane demokratične revolucije. Zaman. Pred Sovjeti se je z Nagyevim najožjim krogom zatekel na jugoslovansko ambasado, kjer so njegov šarm, diplomatske spretnosti in poliglotstvo spet popolnoma spodleteli. Tito je sprejel tezo tovariša Hruščeva o reakcionarni naravi madžarske vstaje in njene kolovodje z zahrbtno prevaro predal naravnost v sovjetsko ujetništvo.

Na tajnem procesu proti »izdajalcu Nagyu in njegovi tolpi« je bil Vásárhelyi zlomljen človek. Radikalni angažma se je spet ponesrečil. Podobno kot György Lukács je priznal krivdo, a ga je za razliko od marksističnega filozofa vseeno čakala zaporna kazen. In, seveda, izključitev iz partije. Na prostost je bil spuščen v splošni amnestiji l. 1960; prošnje za ponovno včlanitev ni vložil. Pod ciničnim režimom njegovega reškega someščana Jánosa Kádárja ga je čakalo dolgih dvanajst let životarjenja. Šele leta 1972 je dobil zaposlitev na akademiji znanosti, kjer je s svojim eruditstvom kmalu postal ena od zvezd madžarske znanosti. Njegova dela o zgodovini novinarstva so dobila odmev zahodni humanistiki in leta 1983 je smel poliglot iz obmorskega mesta prvič po letu 1948 – če odštejemo enoletni pripor v romunskih Karpatih – zapustiti Madžarsko.

Liberalizem izkušnje, ne oporoke

Med nekajmesečnim bivanjem v New Yorku, kjer je gostoval kot predavatelj na univerzi Columbia, so njegove diplomatske veščine prvič obrodile sadove. Vzpostavil je stike z vrsto emigrantov, akademikov in javnomnenjskih voditeljev in se profiliral kot glavni posrednik med nastajajočo demokratično opozicijo na Madžarskem in liberalnimi protikomunističnimi skupinami na Zahodu. Med najpomembnejšimi vezami njegovega newyorškega bivanja je bil investitor madžarskega rodu, sin znanega budimpeštanskega esperantista, ki je navduševal nad liberalno mislijo Karla Popperja. Vásárhelyi je bil tudi sam že prepričan liberalec, toda za razliko od Georga Sorosa – tako je ime esperantistovemu sinu – njegov liberalizem ni bil ideološkega značaja in, kot bi rekla Hannah Arendt, ena od ljubih mu avtoric, »ne izvira iz nobene oporoke«. Je liberalizem živete izkušnje in je prežet, kot pri večini disidentov njegove generacije, z elementi socialdemokratske, neokonservativne, okoljevarstvene in predvsem antitotalitarne senzibilnosti. Je hibriden kot kulturna dediščina Srednje Evrope in razumljen predvsem kot korektiv za ekscese množične politike in kot ogrodje, brez katerega demokracija ni mogoča.

Opogumljen z mednarodnim akademskim uspehom in svojo novo socialno mrežo je Vásárhelyi postal ena osrednjih intelektualnih figur madžarske opozicije. Ko je konec 80-ih let Soros podal prvo pobudo za vzpostavitev fundacije, ki bi omogočila kulturne izmenjave med socialističnimi državami in Zahodom, je Vásárhelyi dosegel, da ga je ameriško-madžarski magnat imenoval za svojega edinega predstavnika na Madžarskem. Odtlej so bili Vásárhelyijevi napori usmerjeni v dva cilja, ki ju je zasledoval z enako vnemo: vzpostavitev političnega pluralizma in avtonomne znanstvene sfere. Prvi je bil dosežen z okroglo mizo med predstavniki režima in opozicije, ki je privedla do prvih svobodnih volitev februarja 1990. Naslednjega leta je prijatelja in zaveznika Sorosa prepričal v smelo investicijo: zasebno univerzo po anglosaškem vzoru sredi Budimpešte. Služila naj bi promociji demokratičnih vrednot in ideje odprte družbe v državah tranzicije. Poimenovala sta jo Central European University – Srednjeevropska univerza.

CEU – Srednjeevropska univerza: etika historične izkušnje namesto kulturnega kiča in regionalnih posebnosti

Vásárhelyijeva vizija je bila ambiciozno zastavljeno in spretno izvedeno utelešenje splošno sprejetih prepričanj disidentske generacije: izobrazba v duhu intelektualne svobode je predpogoj demokracije, postkomunistične dežele morajo sprejeti zahodne vrednote, vzorce dela in profesionalno etiko, civilna družba potrebne neodvisne institucije, države nekdanjega Vzhodnega bloka se morajo povezati okoli skupne srednjeevropske identitete, ki ne sme biti le slavljenje kulturnega kiča in regionalne posebnosti, temveč etika, ki izhaja iz specifične historične izkušnje 20. stoletja – izkušnje, ki jo najbolje povzema ravno Vásárhelyijeva življenjska pot. In seveda prepričanje, da največja nevarnost za nove demokracije prihaja iz skomin po predvojnem avtoritarnem nacionalizmu, v vrnitev k zaprtim družbam pod nadzorom kleptokratskih ključarjev nacionalne istovetnosti.

Toda Vásárhelyi je bil glede nečesa korak pred drugimi. Slutil je, morda zaradi svoje mladostne formacije, da srednjeevropske izkušnje ni mogoče povzeti v sledenju zahodnim modelom in otepanju prostaškega provincializma domačih elit. Da nevarnost za postkomunistične srednjeevropske države ni le v tem, da bodo ostale zunaj evropske integracije in se zabubile v incestuozne državne nacionalizme, temveč da njihova zagata strukturnega značaja: izhaja iz perifernosti glede na ekonomsko in kulturno središče Evrope in ta položaj bo še dolgo rojeval odzive v obliki napetosti med nekritičnim posnemanjem in užaljenim zavračanjem, občutkom hromeče nezadostnosti in napihnjene večvrednosti. Rešitev oziroma, bolje rečeno, nujna blažitev – Vásárhelyi ni več verjel v rešitve – tega »manično-depresivnega« nihanja so solidne, neodvisne institucije, ukoreninjene v skupni stvarnosti teh držav, ki lahko po kakovosti konkurirajo z zahodnimi institucijami.

Vásárhelyi je bil akademik in je hotel, da bi bila CEU takšna institucija na akademskem področju. Ne tranzmisija zahodnih akademskih mod, ne visokostna učiteljica, ki civilizira domorodce, temveč univerza, kjer bi študentje iz Madžarske, Romunije, Poljske, Češke, Slovaške, nekdanje Jugoslavije, Ukrajine itd. lahko izmenjevali izkušnje, se naučili razumeti, da delijo podobno usodo – da je zgodba Reke v vsej svoji specifičnosti primerljiva z zgodbo Gdanska ali Klaipede, da problemi Madžarske niso tako drugačni od problemov Hrvaške – in se prek  skupne formacije razvili v intelektualno elito, drugačno od tiste, ki je po njegovem izdala Srednjo Evropo v obdobju po prvi svetovni vojni. Skratka, nadnacionalna univerza, ki bi za heterogeni prostor Srednje Evrope opravljala enako vlogo kot elitne univerze Zahoda in prek katere bi se srednje in vzhodnoevropski znanstveniki in intelektualci lahko s kolegi iz »srečnejše polovice« celine pogovarjali kot z enakopravnimi partnerji.

»Sorosova univerza«, kot so mojo alma mater te dni nekritično poimenovali zahodni mediji, je v resnici, po svojem poslanstvu, Vásárhelyijeva univerza. Zato je njeno mesto Budimpešta in ne Bonn ali Dunaj ali Berlin ali katerokoli od pol ducata krajev, ki so se v zadnjem tednu ponudili, da jo sprejmejo po izgonu z Madžarske. Zasnovana je bila kot univerza za formacijo novih generacij izobražencev, ki bodo zmogle z lastnimi močmi ter v dialoški in kolegialni mednacionalni izmenjavi razumeti in morda preseči kronične probleme svojih družb.

Vásárhelyi je bil prepričan, da bodo brez institucij, kot je »njegova« CEU, države postkomunistične Srednje Evrope zdrknile v samodestruktivne vrtince, kakršni so uničili njegovo mladost. Verjel je tudi, da svobodna družba ni mogoča brez svobodne univerze. Čas je pokazal, da je imel prav.

Panorama 4. 4. 2017

Alkohol in nostalgija (odlomek)

Mathias Énard, ki je marca v okviru festivala Fabula obiskal Ljubljano, je bil v kratkem času po ljubljanskem obisku deležen dveh velikih literarnih časti: na knjižnem sejmu v Leipzigu je prejel evropsko nagrado za razumevanje, prevod njegovega romana Kompas pa je bil nominiran za nagrado man booker. Ob tej priložnosti objavljamo odlomek iz romana Alkohol in nostalgija, ki je izšel v času Fabule.

 

Veliki rdeči Kristus revolucije je še vedno vsenavzoč; njegove sledi so prav na vsakem koraku te dolge poti, otipljive, vidne; spomeniki, napisi na spominskih obeležjih, vsepovsod pozabljene rdeče zvezde. Tudi spomin na mrtve, na padle v oktobrski revoluciji in državljanski vojni ter na izginule v čistkah, je povsod izpričan, v imenih ulic, na spominskih ploščah, z velikanskimi spomeniki padlim vojakom v veliki domovinski vojni. Težko je ne pomisliti na rdečo konjenico, oklepne vlake, na mit in njegovo hrbtno stran, na žrtve, vse pozabljene, tiste, ki so jih v konvojih vozili vse do reke Amur in jih tam natrpali na ladje, ki so jih odpeljale v Magadan, sprašujem se, kakšni so bili tisti vlaki, teden dni vožnje z železnico, teden dni na vlaku in šest dni na ladji, šest peklenskih dni so bili zaprti na dnu podpalubja, bili so na robu zadušitve, grozljive zgodbe krožijo o teh prevozih, o teh tovorih smrti, nekje sem bral, da je neka takšna ladja z več tisoč ujetniki trčila v ledeno goro, bilo je konec oktobra, ko se začenja zmrzal, in da je posadka zapustila zapornike in jih pustila umreti od lakote in mraza sredi zaledenelega morja, ladjo in trupla so šli iskat šele čez šest mesecev, vod tridesetih internirancev je moral ves teden spravljati na krov zmrznjena trupla, ločevati so jih morali s sekirami kot zamrznjene ribe, tisoče sprijetih ljudi, ki so se umirajoči stisnili skupaj, da bi se ogreli. Včasih pa so jih v gulage vozili tudi s tovornjaki, takšna vožnja je trajala tri tedne, najmanj tri tedne, videli so Leno, videli so Jakutsk skozi šipo, skoraj neprosojno zaradi prahu, bili so vsi pogrizeni od komarjev, kopali so se v potu sibirskega poletja, kadar niso za dneve in dneve obtičali v blatu, ki je nastalo po dežju, ne le en tovornjak se je vanj pogreznil, njegovi potniki pa so bili preveč izčrpani, da bi poskušali ven na prosto. Na veliko srečo so bile ceste pozimi neprevozne, do taborišč na severu je bilo mogoče priti le po strugah zamrznjenih rek, ki so se v tem času spremenile v pravcate avtoceste, ali pa na krovu ledolomilca, tam gori, v bližini Beringove ožine, kjer je marsikdo zagotovo vsaj za hip sanjaril, kako bi se podal čez zaledenelo morje in peš prišel do Aljaske. Navsezadnje naj bi že jamski ljudje oziroma bogve katera prvobitna ljudstva poznala to pot, po kateri so lahko prišli z ene celine na drugo, na njej so se prehranjevali s tjulnji in ribami, ki so jih lovili skozi luknje v ledu, v sibirskih jezerih menda tako ribe lovijo še zdaj, le kdo bo lahko kdaj dojel prazno brezdanjost tistih pustih ozemelj, prav gotovo nihče razen tistih, ki so bili tjakaj izgnani, Varlam Šalamov, umetnik lopate, ali pa Vasilij Aksjonov, otrok iz Kazana, ki se je pridružil materi v izgnanstvu, revolucija je zdrobila vse, moške in ženske, ženske in moške ter celo otroke, delci te revolucije še vedno ostajajo v nas kot odpadni drobci nekih davnih sanj nikoli dozorelih najstnikov, ki jim ni bilo usojeno, da bi prijeli za puško in z njo branili svoje sanje: meni so namesto strelnega orožja ali bombe raje potisnili v roko iglo, a ljubše bi mi bilo, ko bi lahko v sedlih majhnih konjev prečesaval stepe in vpil »Kozaki, kozaki, nikar ne pustite, da vam zdesetkajo vojsko!«, tako kot v Tarasu Bulbi, znamenitem Gogoljevem romanu, prvem ruskem romanu, ki sem ga kdaj prebral, ljubša bi mi bila epopeja, četudi levičarska in zapoznela, kot pa študentske luknje, zaudarjajoče po trohnobi, in ves tisti zapravljeni čas, bodisi v Parizu ali pa kje drugje, kljub pomirljivi navzočnosti Jeanne, ki je vse to doživljala bolj mimogrede in neobremenjeno.

Ko sem jo spoznal v Parizu, nama je bilo komaj osemnajst let, končno sem se rešil province in imel sem občutek, kot bi prišel iz zapora, kot bi se vrnil iz gulaga, iz Magadana ali od kod drugod. Zdelo se mi je, da sem znova odkril svobodo, ki je v resnici nikoli nisem poznal, razen iz knjig, ki so za mladostnika mnogo nevarnejše od orožja, saj so mi vcepile nedosegljive želje in stremljenja, Kerouac, Cendrars in Konrad so v meni vzbudili želje po nenehnem odhajanju, po usodnih prijateljstvih, ki bi mi jih bilo dano sklepati na poti, in po prepovedanih substancah, ki bi nas vodile k temu, ki bi nam omogočile, da bi si delili te nepozabne trenutke na poti, da bi izgorevali v svetu; revolucije nismo več imeli, ostal nam je le še privid potovanja, pisanja in droge.

Alkohol in nostalgija
Mathias Énard
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Janina Kos

10,00 €

Panorama 31. 3. 2017

Kaj sem ti hotel zaupati, pa ti nisem, Salma Hayek

Salma Hayek v filmu Frida (r. Julie Taymor 2002)

Nisem še umrl,
toda moja zastava je na pol droga!

Nocoj se mi je brezumno sanjalo o tebi,
Salma Hayek; videl sem, kako drsiš
po svojih tirnicah in govoriš: potujem
k svojemu Draganu, nisva se še srečala.

Menda nikoli nisi bila v mojem južnem
mestu, zdaj pa si se slekla in z razpuščenimi
lasmi hodiš po korzu in me iščeš;
pleteš mi rokavice, da si ne prehladim
dolgih pianističnih prstov, potem čakava, da
nezmedlele skrivnosti postanejo slovesnost.

Ljubezen je naporno čustvo – ne da se
ljubiti čez vsako razumno mero.
Vse se zgodi samo enkrat, samo enkrat,
ker srce ni nakovalo, temveč vlak, ki se
ne ustavlja.

Bolje, da ti več ne govorim, Salma,
ker sem se prebudil in te bil razdolžen,
kot sem bil avtomatske puške
ob koncu služenja vojaškega roka
v Sarajevu sredi zime 1987,
ko je metež, ki predhaja smrti,
divjal po mestu kot po temnopolti ženski
in puščal za sabo samo črno pomrznjeno zemljo.

 

Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj

Refleksija 30. 3. 2017

Naredite Ameriko spet obvladljivo (10.): Zgrešena srečanja

»Kolesaril si. Hodil sem v nasprotno smer. Na balanci si imel plastično papigo. Nasmehnil sem se. »Živjo,« si rekel in mi vrnil nasmeh. Moje večno občudovanje si si zaslužil s tem, da nisi nosil nogometnega dresa. To je to. Kava?«
Zgrešena srečanja, San Diego 2011

Foto: Tony Maricante

Ko sem pred meseci sprehajala psa, sem na kratkem stopnišču pred eno identičnih opečnatih hiš, iz katerih je sestavljena naša soseska, naletela na moškega, ki je malical po videzu sodeč mrzlo solato s testeninami v plastični embalaži iz delikatese. Lep pes, je rekel in me, še preden sem se mu v imenu svojega psa uspela do konca zahvaliti, začuda ne prvi in začuda ne zadnji, vprašal, če sem Nemka. Še vedno se spomni, mi je povedal, ko sem mu odgovorila, da nisem, kako je jokal, ko je razpadla Jugoslavija. Jokal je, je rekel, ker se je njegova mama nekoč videvala z nekim Dalmatincem in se od poletja, ki ga je kot otrok preživel v Dubrovniku, nikdar ni mogel zares otresti občutka, da je bila to gotovo najimenitnejša država vseh držav. Te mrzle makarone, je rekel nato, malica pred svojo hišo, ker je njegov sin zaspal v avtu. Ves dan je bil bolan, bolel ga je trebuh, je rekel, in zdaj je končno zaspal – kako okruten bi moral biti oče, da bi ga v takem trenutku zbudil? Njegov sin, šestletnik, je posvojen, mi je povedal, in z ženo se še vedno nista uspela zediniti glede tega, kako izbrati najprimernejši trenutek, da bi mu to povedala, nekateri članki, ki jih je našel na internetu, pa pričajo o tem, da je najprimernejši trenutek morda zdaj, pri šestih, že zamujen za vedno. Nato se je otrok zbudil in pogovor se je pogreznil v praznino, iz katere je vzniknil. Moj pes in jaz sva nadaljevala svojo ustaljeno pot skozi sosesko.

Bilo je nenavadno srečanje – in hkrati povsem vsakdanje. Nekaj dni kasneje sem na avtobusu naletela na mladega moškega, ki je šoferki v detajl razložil svojo romantično situacijo: zaljubil se je v starejšo žensko, ki jo hkrati občuduje in pred njo trepeta in ne more razločiti, kateremu impulzu bi sledil. Veliko Američanov poznam, ki ljudi, ki so jih komaj spoznali, drugim ljudem, ki so jih komaj spoznali, predstavljajo kot svoje prijatelje. Določena stopnja zaupljivosti, opažam, se tukaj razvija hitreje, kot sem je vajena, kot bi jo k temu silila hipermobilnost povprečnega ameriškega življenja. V življenju, v katerem vsi nenehno zasledujejo delovna mesta, sanje in priložnosti prek desetero različnih zveznih držav, je treba ukrepati hitro: če svojih najbolj intimnih bojazni in pričakovanj ne boš zaupal prvemu človeku, čigar obraz bo zmogel privzeti videz razumevanja, bodo morda za večno ostala neizražena. Zato Američani govorijo. Ne toliko drug z drugim kot drug drugemu. Na svoji razmeroma samotni poti skozi življenjske odločitve pripoved, ki jih drži skupaj v zgodbo njihovega življenja, utrjujejo s tem, da jo ponavljajo pred neznanim občinstvom, ki vanjo nima dovolj vpogleda, da bi o njej lahko razsojala, lahko ji le ljubeznivo prisluhne.

Ko sem nekomu pripovedovala o svojem razmerju do doma, ne nujno konkretnega, lahko tudi zgolj konceptualnega, sem rekla, da verjamem v resne zveze. Da verjamem, da je nemogoče imeti odnos s krajem, ne da bi v njem živel dolgo in scela, ne da bi v njem živel dovolj dolgo, da bi ga lahko zasovražil, ne da bi v njem živel dovolj dolgo, da bi, čeprav morda napak, razumel, zakaj deluje, kot deluje in ne da bi v to delovanje nenehno posegal kot nekdo, ki mu pravica posegati pripada kot domačinu. Biti domačin ima zelo malo opraviti s tem, kje in komu si bil rojen, ima pa veliko opraviti s tem, koliko in kako sta z nekim krajem medsebojno vplivala drug na drugega. Ko sem rekla, da verjamem v resne zveze, sem hotela reči, da verjamem v statičnost kot neke vrste ideal. Imeti svoj dom, razumeti, da si pripadata po naključju, z budnim očesom spremljati njegove pomanjkljivosti in poskušati ukrepati zoper njih, vzdrževati stalno mrežo stalnih, trdnih prijateljstev in vlagati vanje namesto v navidezno širino znanstev. Imeti svoj dom in biti odgovoren zanj. In čeprav kot razseljena oseba o konceptu doma ne morem več govoriti v ednini in vem, da je gibanje dragoceno, ker ustvarja perspektivo, v vse našteto še vedno verjamem. Zato sem do idealizacije ameriškega koncepta mobilnosti, ne glede na lepoto, ki pride z njo, še vedno sumničava. Predvsem zato, ker večina Američanov, ko menja zvezne države in za sabo pušča še ne povsem izdelane domove in nepoglobljene socialne vezi, nikdar zares ne zamenja konteksta. Iz istih hiš v iste hiše, iz istih delovnih vzorcev v iste, kot bi vsaka selitev samo kopičila izgube, nikdar pa ne bi nagradila s pričakovano nagrado, in kot bi vsaka nova obljuba svobode zgolj nespretno zakrivala osamljenost, ki leži pod njo.

Craigslist ima, kot vsak spodoben oglasnik, na voljo rubriko, ki ljudem, ki je nimajo, obljublja ljubezen. Ta rubrika se imenuje »zgrešena srečanja«. Nekdo je v trgovini s pohištvom naletel na ljubezen svojega življenja, nekdo je v zatemnjenem baru nekomu povedal nekaj zaupnega, nato pa odplesal v neznano, nekdo vsako jutro opazuje dekle, kako v rahlem dežju ali zgodnjem soncu teče mimo njegove verande, nekdo čaka, da bo oseba, ki jo je najti na drugi strani zgodbe, vedela, da se je zgodilo nekaj prelomnega in v rubriki »zgrešena srečanja« poiskala oglas, ki o tej zgodbi pripoveduje.

Zgodbe zgrešenih srečanj so zgodbe o ameriški mobilnosti: zgodbe skupnosti, ki je prevelika, da bi sama sebe ponavljala na ravni, dostopni človeškemu življenju, na ravni, skupnosti, v kateri vsaka zamujena priložnosti ni zgolj preložena do nadaljnjega, temveč je skoraj zagotovo izgubljena za vedno. Skupnosti, ki v svoji vseobsegajoči svobodi nenehno grozi, da bo razpadla na svoje sestavne dele in vsakega med njimi prepustila neizbežnost svoje nedružabne smrti.

Dovolj dolgo sem živela v Ljubljani, v Sloveniji, v skupnosti, ki pozna samo sebe iz vseh svojih zornih kotov in iz vseh svojih zornih kotov samo sebe nenehno opazuje, da poznam grožnjo nadzora, ki jo prinaša majhnost, a grožnja, ki jo prinaša komaj zapopadljiva velikost Združenih držav, se ne zdi nič manjša. Kako velika bi morala biti pravzaprav država, da bi bila velika ravno prav?

Panorama 28. 3. 2017

Kako postati vegan_ka (praktična navodila)

Ilustracija: Hana Stupica

Zavedam se, da je sprejeti odločitev, ki poseže globoko v osebne, vsakodnevne navade, lahko težko. Ampak ne glede na lastno nekdanje (trdno) prepričanje, da tega ne bom zmogla, sem v času, ko sem opustila živalske produkte, pravzaprav uživala. Morda zato, ker sem skušala na to spremembo gledati kot na spremembo na bolje, kot poskus bolj sočutnega delovanja in kot raziskovanje nečesa novega. Nujno gre namreč za širok nabor novih vtisov in informacij, ki odpirajo tudi možnost različnim povezavam in drugim vprašanjem – odnos do okolja, delavcev, ogroženih socialnih skupin ipd. Sem pa v tistem času ogromno brskala za praktičnimi nasveti. Kar se mi zdaj zdi povsem preprosto, je bilo tedaj novo in v tem smislu ‘težko’. Naj tokrat torej preidem še k praktičnemu vidiku in delim nekaj nasvetov, ki so se mi, ob lastnem spreminjanju življenjskega sloga, zdeli koristni.

Kako – torej – biti vegan_ka?

  1. Nadomestki: Četudi – kot bo razvidno iz nadaljevanja – v splošnem ne spodbujam k temu, da si prehrano osnujete na nadomestkih (in to niti ni cenovno racionalno in/ali dostopno), predlagam, da na začetku izkoristite možnost, ki jo nadomestki ponujajo. Osebno sem pogrešala predvsem sir in v prvih mesecih veganstva sem kupovala veganski sir Violife (gl. spodaj), ki sem ga uporabljala zlasti v sendvičih. Če pogrešate meso, obstaja širok nabor veganskih nadomestkov, od sejtana in soje do že pripravljenih zrezkov, klobasic, salam, bolonjskih omak ipd. Posebej priporočam tiste, ki so dostopni v Sparovih trgovinah – mama me je med kosilom panično klicala, ali ni to slučaaaaaajno meso. V Leclercu najdete celo cordon bleu. Nadomestki so tu, da je prehod lažji in resnično lahko dobite bolj ali manj karkoli. Veganske salame in podobno najdete tudi tu. Ne pravim, da osnujte svoj jedilnik na tovrstnih nadomestkih, ampak če v en obrok dnevno vključite npr. veganski sir, bo prehod za vas najbrž malo lažji. Vsaj zame je bil.

  2. Za vsako živilo, ki ga črtate z jedilnika, se seznanite z vsaj tremi novimi: V redu. Morda res spadate v majhen procent prebivalstva, ki uživa zelo pestro prehrano in bo to za vas povsem neuporaben nasvet, ampak sama sem ob prehodu na veganstvo v svojo prehrano vključila precej živil, ki jih prej bodisi nisem še nikoli jedla bodisi sem jih uživala le zelo redko. Ugotavljam, da je bilo podobno za veliko večino ljudi, zato se mi zdi ta nasvet koristen. V nekem smislu gre za psihološki trik: če vsakokrat, ko si nekaj ‘odvzamete’, dodate več, kot ste odvzeli, je občutek, da nekaj zamujate, manj izrazit. (Ali pa ga preprosto ni.) Zame je to pomenilo – vsaj na začetku – da sem poskusila bolj ali manj čisto vse izdelke, na katerih je pisalo ‘vegansko’: namaze, različne tofuje (če radi podprete ‘lokalno’, priporočam tofuje perspektivnega slovenskega podjetja I like tofu), tempeh, veganski sir (najbolj popularen v Sloveniji je Violife, ki ga v Ljubljani lahko kupite npr. v Kalčku ter drugih trgovinah z zdravo prehrano, po drugih krajih po Sloveniji prav tako, dostopen je tudi preko spleta, ampak v Sparu se dobi tudi veganska mocarela, ki se dobro obnese npr. v paradižnikovi solati), veganske jogurte, rastlinska mleka (npr. sojino mleko z vaniljo, riževo s kokosom ipd.), sejtan, veganske pudinge, rastlinske smetane, rastlinske klobasice, veganske piškote, čokolade ipd. Ampak v resnici sem te produkte kaj hitro opustila in jih trenutno kupujem zgolj izjemoma. Uvedla sem namreč tudi širok nabor živil, ki jih prej nisem uživala tako pogosto, ker se nanje preprosto nisem spomnila, zdaj pa predstavljajo velik del mojega vsakdanjega jedilnika: čičerika, leča (zlasti rdeča in zelena), fižol (posebej rdeči in beli), grah, proso, ajda, ješprenj, kvinoja, pira, kamut, amarat, bulgur; sezamova, lanena, sončnična, bučna, chia semena; mandlji, indijski oreščki, orehi, lešniki, kvasni kosmiči … ker sem te reči prej jedla le občasno, sem z njihovim uvajanjem na jedilnik nenadoma dobila možnosti številnih receptov, ki jih prej nisem poznala. Nenadoma nisem imela občutka, da mi karkoli manjka.

  3. Poskusite pretvoriti svoje najljubše recepte v veganske različice: Imate najraje mesno štruco, zrezke v smetanovo-gobovi omaki, omleto, gibanico, palačinke s čokolado, tatarski biftek, tople sendviče s šunko in sirom, golaž ali burgerje? Obstaja velika verjetnost, da je nekdo nekje čutil podobno kot vi – in vašo najljubšo jed že ‘poveganil’, kar pomeni, da je recept prilagodil tako, da ne vsebuje ničesar živalskega izvora. Za tiste, ki ste prepričani, da ‘ne bo isto’, obstajajo primeri, kot je tale, kjer je veganska kuharica na tekmovanju zmagala s svojim chilli con carne receptom – in šele po tem, ko so bile ocene podane, povedala, da je njena jed veganska. In sicer: tudi, če ne bo ‘isto’, bo vsaj podobno, obenem pa si boste tako lažje odgovorili na vprašanje ‘Kaj pa naj zdaj jem?’. Hkrati boste tudi lahko videli, da se veganska hrana ne razlikuje nujno od vsejede: še vedno lahko jeste rogljičke z marmelado (ali čokolado, kakor vam je drago), pasulj, joto, pire s špinačo in hrenovkami, pice, sendviče, krompirček, lazanje, tortilje, kosmiče …

  4. Upoštevajte, da so si prehrane ljudi, ki jedo vegansko, lahko prav tako različne kot prehrane vsejedih ljudi: Ni vam mar za zdravo prehrano, radi imate mastno, začinjeno, pečeno, ocvrto? Ni problema. Jejte ocvrto, mastno, začinjeno, vnaprej pripravljeno … kakor želite. Ne moremo govoriti o ‘veganski prehrani’ kot naboru jedi, ki imajo vedno enak okus – kar je eden izmed pogostih mitov. Jesti vegansko ne pomeni nujno jesti zdravo – za to ni, če vam preprosto ni do lastnega zdravja, prav nobene potrebe. Še vedno lahko npr. jeste juhe iz vrečke, pomfrit, makarone s sirom, čokolado, čips, napolitanke … še vedno lahko kupujete vnaprej pripravljeno hrano ali pa se trudite, da kuhate zdravo in le s polnovrednimi živili. Veganskega ‘junk fooda’ je vse več, izbira v trgovinah narašča … kadar kupim kakšen v naprej pripravljen izdelek, se sama najraje obrnem na Spar, Hofer ali Kalček, ampak veganske izdelke imajo prav tako v Mercatorju, Müllerju, Leclercu, Tušu, tudi v Lidlu (čeprav v slednjem precej manj kot drugod). Prav tako je ključno poudariti, da so veganski tudi številni izdelki, ki jim tega ne bi pripisali na prvi pogled: recimo Manner napolitanke, različni čipsi, smoki, bonboni, piškoti, rogljički, jabolčni zavitki, našli boste tudi sojine sladolede ipd. – treba je le preveriti sestavine. Na kratko: če prej niste jedli izrazito zdravo, vam tega preprosto ni treba spremeniti.

  5. Berite deklaracije in iščite certifikate: Četudi se to morda ne zdi zanimivo (in deluje obremenjujoče), se ni težko priučiti, kateri izdelki so veganski in kateri ne, obenem pa dobite tudi določeno zavest o tem, kaj kupujete, ko kupite neki izdelek: sama sem npr. nehala kupovati tortilje, ko sem ugotovila, da imajo res ogromno konzervansov, ojačevalcev okusa in podobnega, zanje pa v resnici zares potrebujemo le moko, olje, sol in vodo. Pomembno je, da izdelek ne vsebuje mesa, mleka (sirotka, laktoza, mlečne beljakovine, mlečni sladkor in seveda sir, smetana, skuta ipd.), jajc (jajčni beljak), medu, želatine (iz kosti ter hrustancev živali), karmina (rdeče barvilo, ki se pridobiva iz hroščev) in podobnega. Uporaben je tale seznam. Lažje bo s certifikati. Hofer in Spar uporabljata za svoje izdelke certifikat, pod katerim piše bodisi ‘vegetarijansko’, bodisi ‘vegansko’, v večini trgovin pa se pojavljajo tudi izdelki s certifikatom britanskega veganskega društva. Ti izdelki so vedno veganski in branje deklaracij ni potrebno. A bodite pozorni! Certifikati bio ne pomenijo, da je izdelek veganski, ‘bio’ so seveda lahko tudi vsi izdelki živalskega izvora.

  6. Ne skrbite zastran zdravja, veganska prehrana je lahko zdrava (in zdravju koristna): Ne, ne bo vam manjkalo beljakovin. Ne, ne bo vam manjkalo železa. Ne, ne bo vam manjkalo omega 3 maščobnih kislin … ampak! Tu je seveda drobna zanka. Če se boste v skladu s tretjo točko odločili, da boste uživali veliko nezdrave hrane, obstajajo dobre možnosti, da bo to, kot pove poimenovanje ‘nezdrava prehrana’, kvarno učinkovalo na vaše telo. Primer: kot vegetarijanka bi lahko imela dovolj železa v krvi, ampak že moj hemoglobin je bil nizek (normalno je 120–160, moj hemoglobin se je gibal okoli 118–124). Kot veganka bi ta trend lahko nadaljevala, ampak ga – tudi zaradi pritiskov, da je veganska prehrana nezdrava in mi bo manjkalo tega, onega in še česa – nisem. Začela sem uživati veliko stročnic, semen in oreščkov … moj hemoglobin je trenutno 144. Z zdravstvenega vidika je pomembno, da res uživate veliko stročnic (najbolje vsakodnevno, štejejo pa čisto vse stročnice, ki jih lahko dodate solatam, omakam, tortiljam, naredite iz njih polpete, enolončnice itd.), zelene listnate zelenjave (solate, blitva, ohrovt, špinača, zelje …), semen, oreščkov in jagodičevja (lahko tudi npr. zmrznjene maline, borovnice ipd.). Da bi uživali dovolj omega 3 maščobnih kislin, se priporoča bodisi uživanje dveh žlic lanenih ali chia semen bodisi eno žlico lanenega olja bodisi uživanje 1 čajne žličke posušenih mikroalg (klorela, spirulina) na dan (te vsebujejo omega 3 v najbolj zaželeni molekulski obliki), vendar pa je bolj kot sam vnos omega 3 maščobnih kislin pomembno razmerje med njimi in omega 6 maščobnimi kislinami, zaradi česar si veliko uslugo naredite že s tem, da se izogibate slednjim (v (pre)mastni hrani). Obenem je seveda pomembno, da ne jeste veliko predelane hrane (najbolje nič), da jeste veliko sadja in zelenjave ter polnozrnatih žit. Za zdravje je pomembno jesti predvsem količinsko dovolj, raznovrstno in čim manj predelane hrane. Sama sem si večkrat preverila vse ključne minerale (kalij, kalcij, magnezij, železo …) v krvi in vse je bilo super. Enako sladkor, holesterol (neprimerno boljši kot v času, ko sem bila a: mlajša in b: vegetarijanka), pritisk … vse je v redu. Za dodatno potrditev si lahko preberete tudi stališče ameriških dietetikov, združenja britanskih dietetikov, kanadskih dietetikov in avstralskih dietetikov. Tudi druga združenja, ki so bolj zadržana, npr. nemški dietetiki, ugotavljajo, da je problem zlasti v načrtovanju prehrane – da z vegansko prehrano dobimo resnično vsa potrebna hranila, moramo jesti pestro in biti pazljivi, da res vnašamo vse potrebne snovi. Ampak ali je to res problem veganske prehrane ali pa je to splošen problem sodobnih, tudi vsejedih prehran? Če namreč samo črtamo z jedilnika vsa živila živalskega izvora, nato pa jemo samo npr. krompir, riž, zamrznjene sojine zrezke, tofu in sladkarije, ne moremo pričakovati, da bomo pokali od zdravja. Obenem pa je pomembno izpostaviti tudi, da imamo prav zaradi standardnih prehran (in zlasti ustaljenih oblik prehran, ki jih uživamo) velik porast t. i. civilizacijskih bolezni. Pri veganski prehrani vam bo brez zavedanja o tem, katera živila je najbolj ključno uživati, morda res manjkalo nekaj cinka, ampak gotovo boste imeli še vedno manjše tveganje za razvoj sladkorne bolezni, nekaterih vrst raka, povišanega krvnega tlaka, manjše tveganje za možgansko kap in srčni infarkt itd. – in to so reči, zaradi katerih na Zahodu najpogosteje umiramo. Skratka: če želite jesti zdravo, je treba prehrano vedno načrtovati. Veganska prehrana ni pri tem nikakršna izjema in vam lahko zagotavlja vse potrebno. Tistim, ki vas zanima več na to temo, zelo priporočam ogled teh videov in pa te spletne strani.

  7. B12: No, pa smo tam. B12 pa v rastlinski hrani (dandanes) zares ne najdemo. Zakaj? Ker je B12 produkt bakterijskega delovanja. Nastaja v črevesju živali, ki jih uživamo, tako pa prehaja v njihova tkiva in ko zaužijemo ta tkiva, zaužijemo tudi B12. Ampak kako krave in prašiči dobijo svoj B12? Nekoč so ga dobili s pašo (to je seveda še vedno mogoče v prosti reji) oz. z uživanjem živil, v katerih so se pojavljale te bakterije. Enako smo nekoč B12 dobivali tudi mi. (Nekatere živali npr. dobijo B12 z uživanjem lastnih iztrebkov – tega seveda ne priporočam.) V sodobnem svetu nam B12 primanjkuje, ker je pridelava hrane tako sterilna, da ne prihaja do tega, da bi te bakterije še uživali. Zaradi industrijske reje velja podobno tudi za živali, ki jih jemo: zato se tudi njim dodaja laboratorijsko pridobljeni B12 v obliki injekcij. B12 vegani uživamo v obliki sprejev ali tablet. B12 se pridobiva v laboratorijih z izoliranjem produkta bakterijskega delovanja – v ‘naravnem’ okolju uživanje tega dodatka ne bilo nujno.

  8. Veganska hrana je draga: Ni. Ne, res. Ni. Če seveda ne želiš, da je. Potem pač je. Jesti vegansko lahko pomeni zelo različne reči. Če bi radi vsakodnevno jedli različne ‘nadomestke’ ali ‘eksotične reči’, kot so makadamije, pinjole, sušeni paradižniki, tartufata … in si boste iz tega zgradili bazo svoje prehrane, potem ja – je drago. Pogosto tudi nezdravo (ampak to smo že obdelali). Ampak stročnice (leča, fižol, grah, čičerika), krompir, testenine, razne kaše, sezonska sadje in zelenjava ter semena (npr. lanena, sončnična …) niso draga živila. Najdražji so oreščki, ampak ker naj bi jih pojedli le okoli 30 gramov na dan, si lahko mesečno zalogo tudi bio oreškov naredite za prb. 15 €. Če ste pripravljeni jesti preprosto hrano, po možnosti iz lokalnih sestavin, je velika verjetnost, da boste kot vegani celo prihranili.

  9. V restavracijah kot vegan_ka ne moreš jesti: Ni res. V večini večjih slovenskih mest (Ljubljana, Celje, Kranj, Maribor, Koper …) obstajajo restavracije, ki so bodisi veganske bodisi nudijo veganske izbire. V ta namen vam priporočam aplikaciji Veganski ponudniki Slovenije ter Happy Cow, ki nam pomaga pri iskanju tovrstnih restavracij in trgovin po celem svetu. Obe aplikaciji vam omogočata, da poiščete restavracije, ki so ali veganske/vegetarijanske ali pa ponujajo vegansko izbiro: obe aplikaciji sta se že večkrat izkazali kot zares uporabni. Sicer je v Ljubljani izbira še posebej velika: imamo povsem veganske restavracije, kot so Ajdovo zrno, Barbarella, Loving Hut (v centru in na Viču), Zaživ … in še večji nabor restavracij, kjer je mogoče jesti tudi veganske obroke, zlasti je kar nekaj picerij, kjer lahko jeste pico z veganskim sirom (npr. Foculus, Parma, Bullbar …). V Kranju velja izpostaviti picerijo Romano, ki sicer nudi nabor vsejedih in vegetarijanskih jedi, ampak tudi zelo veliko veganskih. Vegani imajo tam celo svoj meni, na katerem najdete okoli 30 različnih veganskih jedi, vse od kanelonov, različnih zrezkov, njokov, veganskih krožnikov, solat in pic. Ampak tudi če greste v običajno slovensko restavracijo, ki ima ozek nabor vegetarijanskih jedi in nobene veganske, ni res, da ne morete jesti ‘ničesar’. Ena od reči, ki jih lahko jeste praktično kjerkoli, je vegetarijanska pica brez sira. Ampak zelo pogosto lahko naročite tudi krompirček in šampinjone ali zelenjavo z žara ali pa testenine s paradižnikom. Nemalo restavracij ima dober solatni bar, kjer si lahko vzamete tudi fižol, lečo ali čičeriko ter veliko sveže zelenjave. Vsekakor pa se mi še nikoli ni zgodilo, da bi kot veganka odšla iz restavracije lačna. Pravzaprav so se še povsod res prijazno potrudili in nikoli mi ni bilo treba sklepati ‘kompromisov’. Obenem pa lahko na tej točki premislite tudi kapitalistično ‘izbiro’; osebno sem se kmalu sprijaznila s tem, da v večini restavracij ne bom imela velike izbire – ampak ali ni v resnici bistveno, da se lahko najem – in ne to, med koliko jedmi lahko izbiram?

  10. Kaj naj pa jem v službi/za malico?: Če ne jeste zunaj (gl. 9. točko), potem imate možnost, da si bodisi kupite malico bodisi si jo prejšnji dan ali zjutraj pripravite doma. S seboj lahko prinesete npr. različne solate (tu najdete kar nekaj finih receptov, tudi za testeninsko solato) in kruh, sendviče, kuhane stročnice z zelenjavo (npr. čičerika s paradižnikom, papriko, grahom in korenčkom) ali pa razne juhe … Vsekakor si lahko pripravite tudi smuti ali pa jeste preprosto sadje, semena in oreščke (npr. narežete si eno jabolko, eno banano, dodate nekaj jagodičevja, oreške in semena). Seveda lahko malico kupite tudi zunaj. Dobite lahko solate (npr. solato iz stročjega fižola), polnozrnat kruh, sveže sadje, oreščke, morda konzervo stročnic, smuti ipd. V Backwerku (Ljubljana, Maribor) lahko kupite tudi veganske falafle, veganski špinačni burek in veganski sendvič. Veganski sendviči so sicer na voljo tudi v različnih trgovinah (zlasti manjših trgovinah z zdravo prehrano), v Ljubljani velja izpostaviti še prodajalnico Zrno do zrna na Trubarjevi ulici blizu Prešernovega trga, kjer dobite vse mogoče zelenjavne in sadne zavitke. Če imate možnost, greste lahko brez skrbi tudi na ‘običajen’ falafel: naročite ga le brez majoneze/jogurtnega preliva.

  11. Kje kupovati?: Kot je že razvidno iz zgornjega – vegansko hrano lahko kupujete kjerkoli. Ne glede na to kje najraje kupujete, povsod boste dobili vse, kar dejansko potrebujete. Spar ima sicer res široko ponudbo veganskih nadomestkov in posebnih izdelkov (imajo svojo Spar Veggie linijo in zdaj tudi Veganz linijo izdelkov), a če se držite osnov, je vseeno, kje kupujete.

  12. Ampak še vedno ne vem, kaj natanko vegani jedo.: V redu. Če zanemarim, kar sem že povedala pod 3. točko, in povem, kaj jem sama, za lažjo predstavo, je nekako takole. Za zajtrk jem kosmiče z riževim ali ovsenim mlekom (sojino mi je resnično odvratno, ampak seveda ga preizkusite, morda bo vam všeč), smutije z veliko sadja, oreščkov, dateljnov, semen, kakavom ali pa kruh z različnimi namazi in včasih tudi zelenjavo. Namaze lahko kupite zlasti v Hoferju, Sparu, DM – v Mercatorju imajo nekoliko manj izbire in višje cene. Večinoma gre za različne vrste humusa (čičerikin namaz), sojine namaze, zelenjavne namaze, namaze iz sončničnih semen ipd. Za kosilo jem res različne reči – tortilje, pice, lazanje, pečen krompir z zelenjavo, njoke z artičokami, razne zelenjavne omake s prilogami, testenine, rižote, razne zelenjavne zavitke, zelenjavne polpete ipd. Za glavne jedi res priporočam Fridino kuhinjo, kjer najdete resnično veliko ‘slovenskih’, ‘domačih’ in preprostih receptov, ki uporabljajo lokalne, preproste sestavine, veliko koristnih receptov pa najdete tudi tu. Seveda je na tujih straneh receptov toliko, da se mirno lahko odrečete temu, da kakšno jed jeste dvakrat v življenju. Vse, kar morate narediti, je, da pobrskate za tistim, kar vas zanima: bržkone lahko celo leto kuhate samo testenine s kremnimi omakami na 1001 način. In večerje? Sama imam posebej rada razne solate, najpogosteje z lečo, svežo zelenjavo in prelivi iz oreščkov, ampak z Aljažem večkrat jeva tudi palačinke, juhe in kdaj pa kdaj kaj tako pregrešno nezdravega, kot so Tuš rogljički z marmelado ali pa Lidlovi slivovi cmoki (oboji  so preverjeno veganski) – slednji so poceni in res nenavadno dobri (zelo veliko nadeva, ravno prav sladki, nikoli se ne razkuhajo). 

  13. Bio in Fair Trade: Veganstvo pomeni težiti k zmanjšanju izkoriščanja živali, kolikor je to mogoče. V tem smislu je vsekakor bolje, če kupujemo hrano biološkega porekla, ker pri konvencionalni pridelavi ubijejo veliko ptic, manjših glodalcev in insektov, a seveda se na tem mestu pozna tisti ‘kolikor je to mogoče’ – če ni mogoče, ni mogoče. Ampak prav gotovo je mogoče jesti vegansko hrano in izključiti živila živalskega izvora. Kar zadeva Fair Trade: človek pri skrbi za druga živa bitja seveda ni izvzet, zato je smiselno, da se veganstvo zavzema tudi za hrano, ki je pridelana lokalno, predvsem pa brez izkoriščanja ljudi. To je pomembno zlasti pri npr. čokoladi, kavi, bananah, oreščkih ipd. – tudi tu velja, da skušamo narediti toliko, kot zmoremo. Podpreti npr. suženjstvo, ki ga poznamo pri predelavi čokolade le zato, ker nismo pripravljeni pojesti manj čokolade (a to s preverjenih plantaž), ni ravno ‘največ, kar lahko naredimo’.

 

Sem še kaj pozabila? Še kaj takega, česar ne veste (tudi po branju tega prispevka še ne), kam naj se obrnete po informacije? Oglasite se v komentarjih, lahko pa mi pišete tudi na mejl: travozer@gmail.com – z veseljem vam pomagam.

 

Ker pa ‘živeti vegansko’ ne pomeni le ‘jesti vegansko’, pripravljam še en soroden prispevek s praktičnimi nasveti – tedaj o oblačilih, obutvi, čistilih, kozmetiki … in vsem ostalem.

 

Panorama 27. 3. 2017

Dekle s fotografije

Objavljamo odlomek iz prihajajočega romana Draga Jančarja. Roman z naslovim In ljubezen tudi bo pri Beletrini izšel aprila, avtor ga bo 20. aprila predstavil v Mariboru, 21. aprila pa v Ljubljani.

 

vir: Pokrajinski muzej Maribor

1

Na posnetku, ki ga je ujel neznani fotograf, sta dve vitki dekleti: prva v karirastem krilu, lahki jopici in v temnih nogavicah, druga v elegantnem črnem plašču in z lepo spletenima kitama, ki ji padata čez hrbet. Ta je brez nogavic, očitno so tukaj še ostanki, zadnji zdihljaji toplega poletja, mogoče zgodnji septembrski dnevi. Dopoldanska slika z meščani, ki hitijo po svojih opravkih, ženska z aktovko, nekateri samo brezdelno postavajo. Tu je moški z biciklom, ki z nekom klepeta, najbrž o vremenu, nekdo drug vleče cigareto in puha v mirni božji dan. Pozoren pogled lahko opazi, da se je z napisom na veliki stavbi nekaj zgodilo: HOTEL OREL se je spremenil v HOTEL ADLER; majhen popravek, praktični lastnik je dal izdelati samo dve novi črki, A in D, besedo RESTAVRACIJA pa je spremenil v RESTAURANT. V desnem spodnjem kotu, s hrbtom obrnjen proti fotografu, hodi človek v uniformi. V črnih škornjih, sivi vojaški jakni, opasan s pištolo. Idilična slika mirnega zgodnjejesenskega dopoldneva na neki mariborski ulici se nenadoma spremeni v trenutek nevidne napetosti: od kod prihaja, kam koraka moški v uniformi, ki je skoraj zanesljivo uniforma pripadnika enotSchutzstaffel, neznani esesovec prihaja z roba slike in se namenja v njeno globino. Samo prvi hip je neznan, že naslednji trenutek se svetlolaso dekle v karirastem krilu in črnih nogavicah ozre k moškemu v uniformi in svoji prijateljici reče:

– A ni tale čisto podoben Ludeku?

Njena prijateljica s kitami še zadnji hip ujame profil mimoidočega nemškega oficirja.

– Se mi zdi, da bi lahko bil, reče. Malo bolj odrasel je videti, se zasmeje.

A se hitro zresni, ko vidi obraz svoje prijateljice.

Obraz dekleta v karirastem krilu in v črnih nogavicah je videti zaskrbljen, nekaj jo teži, morda je o tem, kar jo teži, ravno pripovedovala prijateljici, naenkrat jo spreleti spoznanje.

– On je, reče, poznam ga.

Nekaj časa gledata za njim.

– Misliš, da bi mu rekla? vpraša z razburjenim, skoraj malo trepetajočim glasom dekle v karirastem krilu.

– Jaz bi mu na tvojem mestu rekla, spodbudno kima prijateljica s kitami in skomigne z rameni: Kaj te pa stane?

Dekle v karirastem krilu se živčno prestopi.

– Očeta bom prosila, naj govori z njim, on ga dobro pozna.

In čez nekaj trenutkov doda:

– Če bo le hotel.

– Sonja! zakliče prijateljica in se skoraj nekoliko nagajivo nasmehne: Jaz mislim, da bi bolj zaleglo, če mu rečeš ti.

Ta nasmeh je odveč, ni potreben, Sonji, ki živčno mečka torbico v rokah, ni do smeha, tudi do nasmehov ji ni, čeprav se bo zdaj kmalu morala nasmehniti; če bo hotela govoriti s tistim moškim, se bo morala zelo prijazno nasmehniti.

Moški v uniformi je s svojimi odločnimi koraki zdaj že globoko v fotografiji, tam proti koncu ulice, ki se zdaj imenuje Burggasse.

– Kar bo, pa bo, reče nenadoma svetlolaso dekle v karirastem krilu, tesneje pograbi torbico in steče za oficirjem. Če bi še tako hitro hodila, ga ne bi dohitela. Teče.

 

2

Vidim jo, kako teče po pločniku mimo oken kavarne Astoria za moškim v uniformi, po Slovenski, pred leti je bila še Slovenska, Slovenska ulica, pred še več leti, ko je bila tu Avstrija, je bila Windischstrasse, zdaj je Burggasse, teče za nemškim oficirjem, zmeraj bliže mu je. Za hip ga izgubi izpred oči, oficir zavije navzgor po Tyrševi, še pred nekaj leti je bila Tyrševa, zdaj je to Herrengasse. Dekle v karirastem krilu, Sonja, se na vogalu zaustavi, zajame sapo in gleda za njim. Videti je, da si je premislila, tega ne zmore. A mora, neko upanje ji pravi, da to mora storiti. Hip zatem se odloči in stopi navzgor po ulici. Kmalu hodi skoraj vštric z njim, skuša dihati enakomerno, noče, da bi jo videl tako zadihano, hoče, da bi bilo, kakor da je na sprehodu, da se nemara odpravlja proti parku, ali kakor da gre po kakšnih opravkih v isto smer. Hodi skoraj vštric, kak korak za njim, morda se spet ne more odločiti, ali ga naj nagovori, nemara si ne upa, nemara ji srce hitreje razbija. Potem ga z naglimi koraki prehiti, ozre se k njemu in, kakor da bi ga bila pravkar opazila, reče:

– Saj to si ti, Ludek.

Oficir se ozre k njej.

– Se me ne spomniš? se nasmehne dekle v karirastem krilu, mora se nasmehniti.

Moški se ustavi, meri jo s pogledom, videti je, da je ne pozna.

– Kaj me ne poznaš? reče dekle in trdneje stisne torbico k prsim, jaz sem, Sonja.

– Kaj hočete? reče oficir v nemščini z neprijetnim, odsekanim glasom in zavrta vanjo s pogledom, v katerem je vseeno nekaj radovednosti, morda se mu vendar zdi znana.

Tudi Sonja zna nemško, nemščina zanjo ni težka, v gimnaziji se je naučila, pa tudi sicer se v tem mestu zdaj govori samo nemško, zato je malo v zadregi, ker je spregovorila po slovensko. In to z vojakom v nemški uniformi, z oficirjem, ki ga želi za nekaj zaprositi. Pogovor bi se lahko takoj končal, še preden bi se začel, pa čeprav tudi Ludek zna slovensko, Sonja to dobro ve, pred kakšnimi petnajstimi leti, takrat je bila še punčka, je govoril slovensko.

– Na Pohorju smo skupaj smučali, naglo spregovori Sonja v nemščini, imeli ste moder pulover, začne ga vikati, njegov pogled je že tak, njegov glas je že tak, da mu ne more reči: ti, Ludek.

– Gospod je imel moder pulover, naglo in zadihano nadaljuje in se nasmiha, takšen z belo črto počez … z mojim očetom sta se poznala, njemu je ime Anton, Anton Belak … gotovo se spomnite … enkrat smo bili skupaj na smučanju, pobrali ste me, ko sem padla v sneg, vsa sem bila mokra … moker sneg.

Vse to izgovori v eni sapi in ga pričakujoče pogleda.

Oficirju se nekaj svita, ob imenu dekletovega očeta se mu nekaj posveti, a videti je, da tega noče vedeti, takrat so ga res klicali Ludek, zdaj je Ludwig, zmeraj je bil Ludwig, samo klicali so ga s to trapasto slovansko popačenko.

Gleda jo, naenkrat se zasmeje.

– Pa smo res smučali tam gori, ja, res smo smučali.

– In jaz sem padla v sneg.

– V sneg ste padli?

– In vi ste me pobrali. Vsa sem bila mokra, eno palico sem izgubila.

– A palico?

– Smučarsko palico, iskali smo jo v snegu.

Ludwig pogleda na uro.

– In oče? vpraša. Kaj je z očetom?

Ne počaka na odgovor, mudi se mu, odgovorno delo opravlja v tem mestu, nadvse odgovorno delo, ne more v neskončnost stati na mariborski ulici in klepetati z dekletom, ki jo je nekoč menda mokro pobral iz snega, morda tudi njeno smučarsko palico, pogleda na uro in reče, da ga čaka služba. A tudi pomisli, da je dekle že ženska, z veseljem bi jo spet pobral iz snega.

– Kaj pa po službi? reče Sonja in čuti, da ji je rdečica preplavila obraz. Mogoče bi po službi skupaj spila čaj? V kavarni?

Začudeno, tudi malo nezaupljivo jo pogleda. Je že v taki službi, da ob tem predlogu takoj postane nekoliko nezaupljiv.

– Je z očetom kaj narobe? vpraša naravnost, ker sluti, da je za tem čajem neki problem, o katerem hoče punca govoriti.

– Ne z očetom, reče tiho Sonja.

– Če je kaj uradnega, pridite v mojo pisarno, reče Ludwig, vljudno pokima in nadaljuje svojo pot.

Sonja umolkne in gleda v tla. Torbico stiska s tako močjo, da je koža na členkih bela. Lahko bi šla za njim, lahko bi rekla, da bosta šla del poti skupaj. A ne more, tega ne zmore več, storila je, kar je mogla. Obstoji in gleda za njim.

– Samo en čaj, zakliče, sama ne ve, od kod je zbrala moč za to ponižanje. Da za nemškim oficirjem na ulici moleduje za zmenek. Pa čeprav je to samo Ludek, smučar Ludek iz njenega otroštva. Prenašati mora zgovorne poglede mimoidočih in prenese tudi njegov milostni smehljaj, ko se obrne, zaustavi svoj odločni korak, obrne se in reče:

– Prav. Jutri popoldne sem prost. Ob petih v Theresienhofu. In noben Ludek nisem. Ime mi je Ludwig.

Sonja pokima in obstoji sredi ulice in gleda v njegov široki hrbet, v črne škornje, v odločno hojo Lud­wiga Mischkolniga, ki koraka s svojimi škornji in v esesovski uniformi svojim težkim dolžnostim naproti. Ve, kje je Theresienhof, še pred nekaj leti je bila to Velika kavarna, zdaj tam posedajo nemški oficirji, dekleta, kot je Sonja, ne hodijo tja, a šla bo, mora iti.

Panorama 23. 3. 2017

Deklice v lahkih bombažnih oblekah

Brigitte Bardot v Rimu 1969

V nedeljo, ko je vse prazno v žarki svetlobi,
besede postajajo težje od nakovala!

Tega ni lahko izreči na glas: toda te vsiljive
deklice v lahkih bombažnih oblekah, ki
se spomladi sprehajajo po Knez Mihailovi,
me, če že vprašate, spravljajo v obup.

Odkar se je svet zazibal, deklice v lahkih
bombažnih oblekah živijo v gibanju
in vzbujajo utvaro o prihodnosti po prihodnosti;
v teh slabih časih dostojno ohranjajo
neko zaobljubo: deklice v lahkih bombažnih
oblekah imajo zares svoja telesa.

O deklicah v lahkih bombažnih oblekah
seveda gotovo ne modrujejo znanstveniške glave,
temveč jih kličem jaz, pes, z verigo priklenjen
na rečnem obrežju, v prijetnem dolgočasju, kjer
nič več ne razvnema krvi.

Deklice v lahkih bombažnih oblekah,
ki ne dovoljujejo, da se jim približamo,
in mi, nepribližani, smo vsak svoja država
z različno zastavo in himno. 

Celo ko kakor nežne veje poganjajo
popke, so one veter, ki hiti naprej
in pušča za sabo praznino, da nam
vrne objem.

 

 

Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska,  2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike.
Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj

Panorama 22. 3. 2017

Bernardo Atxaga: »Če hočeš pravično družbo, se moraš boriti«

Bernardo Atxaga z moderatorjem Luko Lisjakom Gabrijelčičem na literarnem večeru v okviru Fabule 2017 (Foto: Matej Pušnik)

V začetku je bila baskovska beseda. Vendar tega nihče ni vedel, ker je morala na prevod v angleščino čakati tisoče let, da se je rodil Jose Irazu Garmendia s psevdonimom Bernardo Atxaga; prvi v angleščino prevedeni, najbolj prodajani in tudi najbolj nagrajeni baskovski literat. Tezo, da sta bila Adam in Eva Baska, je sicer populiziral Orson Welles v svoji dokumentarni seriji »Okoli sveta z Orsonom Wellesom«, Bernardo Atxaga pa pravi, da je zgodba o Baskih kot prvih prebivalcih Evrope le baskovska romantična teatralična interpretacija. V vsakem primeru je baskovska zgodovina v nečem podobna zgodovinam staroselcev. Kakor prvi prebivalci drugih kontinentov, Indijanci in Aborigini, so bili tudi Baski žrtve imperalizma, o čemer v umetnosti priča Picassova Guernica. Zapisanega je bilo o njih le malo, še najbolj polni so jih bili zunanjepolitični odseki časopisov zaradi napadov ETE (Euskadi Ta Askatasuna, Baskovska domovina in svoboda), paravojaške baskovske teroristične organizacije. Naomi Klein Španijo ravno zaradi napadov ETE jemlje za zgled družbe, ki je svojo zgodovino metabolizirala in zato postala odporna na šoke. Da baskovski boj ni ostal le učni primer za eseje o terorizmu in baskovski jezik ne le neizčrpen vir navdiha za jezikoslovne razprave, je zaslužen Bernardo Atxaga. Ta je z romani vjeziku, ki ga danes govori le okoli 720.000 ljudi, sanje in more Baskov poslal v svet, tudi v Slovenijo. Z njim sem se pogovarjala, ko je v Ljubljano prišel kot gost festivala Literature sveta – Fabula, v okviru katerega je bil preveden njegov roman Dnevi Nevade, pisateljski dnevnik iz njegovega nekajmesečnega bivanja v ameriškem mestu Reno v Nevadi.

Caixo.

Caixo, caixo.

Kaj se zgodi, ko nas nekdo nepričakovano ogovori v našem jeziku?

Naš materni jezik je najbližje duši, lahko rečemo celo, da sta duša in jezik eno in isto. V knjigi Carmen Prosperja Mériméeja reče Carmen baskovskemu kapitanu nekaj v baskovščini in ga s tem povsem šokira. Nenadoma se ji počuti zelo blizu, zaljubi se vanjo. Ko nas nekdo v tujini ogovori v našem jeziku, se počutimo, kot da nas spoštuje, morda ima celo rad. In vsi potrebujemo prijatelje.

Eden od vaših prijateljev je tako vplival na vas, da ste si spremenili ime v njegovega in tako postali Bernardo.

Da, Bernardo je bil fant, ki sem ga poznal na osnovni šoli in je eden od junakov mojega življenja. Bil je deset let starejši, neizmerno sem ga občudoval. V času diktature sem tako, ko sem si moral nadeti psevdonim, postal Bernardo.

Kaj pomeni biti Bask danes, v času po dikataturi? 

Danes sta za nas pomembni dve stvari. Prva je jezik. Baski so vsi ljudje, ki govorijo baskovsko, nobene druge klasifikacije ni. Kultura je jezik. Druga stvar pa je zahteva po samoorganizaciji družbe. Nekateri pravijo, da za to potrebujemo neodvisnost, drugi, da potebujemo fedaracijo, tretji avtonomijo. Osnova je vsekakor suverenost.

Je lahko narod suveren brez nasilja?

Temelj resničnosti je vojna, večen boj. O tem sta pisala že Herod in Heraklit. Če hočeš pravično družbo, se moraš boriti. Moji hčerki naprimer sta militantni feministki. Mislim, da ne morem dovolj poudariti, kako pomembnen je ta koncept zame. Zelo pomembno se je zavedati, da je življenje boj oz. kakor je rekel francoski politik iz 18. stoletja: “Ne ustvarjaš ti politike, politika ustvarja tebe.”

Kaj se zgodi z bojem, ko vanj vstopi empatija? V vaši knjigi Dnevi Nevade se na dveh mestih pojavi empatija do pošasti. Prvi trenutek je, ko lik Marilyn Monroe reče, da bi pošasti prenehale biti pošasti, če bi jih kdo ljubil. In drugi trenutek je, ko vaši hčerki sočustvujeta s King Kongom.

Literatura postavlja vprašanja, kar pa ne pomeni, da ima rešitve. Eden od takšnih problemov je izbira med pravico in empatijo, ki je napaka. V knjigi nastopajo pošasti, naprimer lik boksarja, ki je mučitelj, grozen človek. Pošast je tudi lik iz naših življenj. In tukaj ni dvoma: »King Kong must die«, moramo jih ustaviti. Fašiste, mučitelje, predatorje. Nekdo mora sprejeti odločitev, da se jih ustavi.

Kdo? Naj prepustimo to nalogo državi ali bi moral vsak posameznik prevzeti odgovornost?

V tem smislu sem reformist. Vem, da obstaja veliko čustev, veliko življenja zunaj insitucij, vendar mislim, da je to naloga policije, sicer bi se znašli v kaosu. Res pa je, da so pošasti včasih ravno tisti z največ moči – novi fašisti – tudi njih bi seveda morali ustaviti. 

Zapisali ste, da nas dobra literature naredi manj same in bolj svobodne. In pisanje?

Ko pišem, se počutim, da je še nekdo z menoj, nekakšen fantom, nekdo, veliko bolj pogumen od mene. Pisanje je zunaj mojega nadzora, roka se premika, včasih tudi v smer, ki me presega. Med pisanjem Harmonikarjevega sina sem bil kar naenkrat v mislih mučitelja. Pisati je vstopati na nov teritorij, na neznano pokrajino, ampak z leti zame postaja vse težje in težje iti na te nove teritorije, doseči te pokrajine.

Srečno pot. Agur.

 Agur.

 

Dnevi Nevade
Bernardo Atxaga
Leto izdaje:
2017

Prevajalec:
Marjeta Drobnič

10,00 €