Avtor: ursa

»Ne vem, ali bi opravil maturo, če bi moral pisati esej o lastni drami,« je mlade v Mariboru z nasmehom opozoril Drago Jančar. S preizkusom znanja jemljejo slovo od srednješolskih let, začenši prav z esejem iz materinščine, ki ga bodo pisali prihodnji teden, 7. maja. Letos je na maturi Jančarjeva drama Veliki briljantni valček, naslednje leto bo njegov roman In ljubezen tudi. Pisatelj se praviloma ogiba srečanjem z mladimi, ki morajo pisati o njegovem delu: »Ne upam si govoriti o tem, ker ne vem, kaj o tem ali tistem mislijo vaši profesorji. Vem, da ocenjevalci pričakujejo določene odgovore, da morajo postaviti pravila, če želijo oceniti eseje. A potem se bo kdo med vami skliceval name, češ da je avtor tako rekel v Mariboru. In če ne bo prav? Ne bi bil rad kriv za slabšo oceno.«

Pa se je pred dnevi vseeno odzval na povabilo. Težko bi se uprl. Tri dni po 76. rojstnem dnevu je v rojstno mesto prišel predstavit svoj sloviti »mariborski« roman Severni sij, prvič izdan pred štiridesetimi leti in ob jubileju natisnjen že šestič, tokrat pri Beletrini. Iz Ljubljane je šel na pot že zjutraj, tako da je opoldne lahko zakorakal v mariborsko Slovensko narodno gledališče. Srečanje z gimnazijci je »poklonil mladosti svojega mesta«, k čemur ga je povabil gostitelj Bojan Sedmak, profesor slovenščine, pesnik in kantavtor, ki je pisatelja tako pospremil pred več sto srednješolk in srednješolcev, zbranih v veliki dvorani:

V gledališču, kjer so pred tremi leti krstno uprizorili dramatizacijo njegovega romana To noč sem jo videl v režiji Janeza Pipana, se je tokrat na odru znašel sam avtor. Začetno nelagodje na prostranem prizorišču pred širnim ozvezdjem mladih oči je zmehčal s spominom na svoja srednješolska leta. Mlade je v smeh spravil z anekdoto o začetku in hkrati koncu svoje igralske poti:

V središču srečanja izjemno plodovitega pisatelja, dramatika in esejista, prevajanega, ničkolikokrat nagrajenega tako doma kakor v tujini, z mladimi, ki šele stopajo vsak na svojo pot, je bil seveda njegov – in letos tudi njihov – Veliki briljantni valček, leta 1985 sočasno krstno uprizorjen tako v ljubljanski kakor mariborski Drami. Kako in v kakšnem času je nastal:

Jančar se je spomnil, kako je bilo v letih po Titovi smrti v zraku »čudno pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo, bodisi dobrega, v demokratični smeri, bodisi hudega, zaostritev razmer, državni udar, kaj takega«. Veliki briljantni valček je v času negotovosti zadel v črno, sprožil zanimanje, polemike, uprizorili so ga v kar dvanajstih gledališčih po Jugoslaviji … pa tudi drugod. Na Madžarskem je po prvem dejanju iz prve vrste vstala politična delegacija in protestno zapustila dvorano, medtem ko se je v Sofiji zapletlo že prej. Šele nekaj let pozneje je Jančar izvedel, zakaj so od njega zahtevali, naj spremeni ime nasilnega bolničarja Volodje v drami, česar pa ni hotel storiti – tako se je imenoval njihov kulturni minister, cenzorski tip, no, tudi sin bolgarskega diktatorja Todorja Živkova. »Po padcu režima pa so Valček igrali v dveh gledališčih, tako v Sofiji kakor v Burgasu, medtem ko je Todor Živkov stal pred sodiščem. Takšna je zgodovina in takšna je usoda neke igre,« se je nasmehnil Jančar.

Mladim je pojasnil, da se je večkrat angažiral za demokracijo in svobodo, temu je posvetil veliko člankov in esejev: »Pisal sem, kaj je narobe v sistemu, kjer vlada cenzura, kjer imaš samo eno stranko, kjer zaradi političnega prepričanja zapirajo ljudi … V literaturo je prišlo nekaj tovrstne atmosfere, tudi v Veliki briljantni valček, sicer pa sem literaturo ločeval od političnega angažmaja. Literatura ni agitacija. Seveda je angažirana, saj govori o temeljnih humanističnih vprašanjih človeštva … ali pa posameznega človeka. Ne bi pa hotel pisati agitke v romanu, noveli ali pa drami, ki je še najbolj politična.«

Beseda je nanesla tudi na njegovo zaporniško izkušnjo v rodnem Mariboru. Za rešetke so ga dali zaradi širjenja »sovražne propagande« – pri njem so našli knjigo duhovnika Branka Rozmana V Rogu ležimo pobiti, ki jo je prinesel iz Avstrije. »Vseeno pa moram povedati, da jugoslovanska država, v kateri smo živeli, ni bila tako zelo represivna,« je dejal mladim. »Takoj po drugi svetovni vojni je bila, a potem se je postopoma sproščala, meje so se odprle, ljudje so potovali … Živahno je bilo zlasti v kulturi, v literaturi, gledališču, filmu, veliko so izdajali, prevajali, svoboda govora je bila precejšnja, izhajale so kritične literarne revije … Mnogi na vzhodu so nam to zavidali. Jugoslavija je bila čuden paradoks. Po eni strani je imela odprto kulturno življenje – pomislimo samo na črni val jugoslovanskega filma, neverjetno kritičen do takratnega režima, izhajale so že knjige o Golem otoku in še marsikaj. Jugoslavija je bila kulturno sorazmerno svobodna, politično pa bolj zaprta. V gledališču, filmu, radijski igri in še kje si lahko povedal marsikaj kritičnega o režimu, razen o enem – o Titu. Nisi pa smel ustanoviti politične stranke ali samostojnega medija. Zaradi tega paradoksa so v tistem času nastala močna, pomembna literarna in gledališka dela. Literatura in gledališče sta imela težo, obdajalo ju je napeto ozračje, pozorno so ju spremljali …«

Seveda ga veseli, da Veliki briljantni valček še živi, da ga še berejo in uprizarjajo tako doma kakor v svetu, žalostna pa je aktualnost te klasike: »Pred nekaj leti je igro uprizorila neka skupina v Parizu, zelo dobro predstavo so naredili, sami mladi ustvarjalci. Režiserka alžirskega rodu mi je rekla: ‘Pa saj to je zgodba o našem času!’ Zmeraj znova na dan prihajajo takšni Volodje in oportunisti, kakršen je v igri zdravnik. To je igra o vsakem družbenem sistemu, ki v določenem trenutku lahko prestopi v avtoritarni režim. Predvsem pa govori o ljudeh, ki so se pripravljeni z nasiljem spraviti nad druge in prevzeti oblast … No, zdaj sem pa že povedal preveč za maturante!«

Za mikrofonom v občinstvu se je zvrstilo več gimnazijk in gimnazijcev. »Ali se je kdaj zgodilo, da se niste strinjali s kritiki, oziroma se vam je zdelo, da so popolnoma zgrešili poanto vašega dela?« je zanimalo eno med njimi. »Zelo se strinjam s kritiki, ki hvalijo,« je Jančar spet v smeh spravil vso dvorano, resneje pa nadaljeval s pojasnilom, da prava literatura ne more in ne sme biti všečna: »Ni pop glasba, katere cilj je pritegniti čim več ljudi, zadeti splošni okus mladih v aktualnem času, biti uglašena s trenutno modo. Literatura naj govori o tistem, kar muči avtorja, o stvareh, ki jih družba mora slišati. Seveda naleti tako na upravičene literarne kritike kakor tudi na divje politične sodbe. Obojega sem kar nekaj doživel.«

V smeh ga je spravila gimnazijka, ki je med svojim vprašanjem omenila, da je njegov Valček »psihološko in sociološko« kompleksna in bogata drama. »Veseli me, da to trdite, ne pa sprašujete,« je prikimal. »Najbrž so jo prav po zaslugi njene kompleksnosti in bogatosti strokovnjaki izbrali kot dramo, s katero se morate vi zdaj mučiti. Ker je takšna, odpira različne možne interpretacije. Naj se ne sliši domišljavo, ampak vrednota vsakega močnega literarnega dela je odprtost. Odpira se v različne smeri, nima enega samega in dokončnega odgovora, ljudem daje misliti. In zbuja sočutje!«

Poudaril je še, da literatura premore katarzično moč, pretrese in premakne nas globlje kakor še tako pretresljiva poročila iz vojn, ki jih sčasoma začnemo dojemati kot statistiko, saj nam praviloma prinašajo »le« krute številke: »Ogledamo si poročila, vidimo, koliko so jih pobili tam nekje daleč, sledi novica o domačih političnih dogodkih, o odprtju nove ceste, nogometna tekma … Mislim, da je za preprečevanje groznih stvari veliko več naredila umetnost. Pa niti ta ni bila uspešna. Na žalost.«

Po uradnem delu so nekateri pristopili k odru in pisatelju postavili še nekaj zvedavih vprašanj o junakih, ki jih – lepo spoznanje – doživljajo kot izjemno žive:

Tik pred slovesom, pri izhodu iz dvorane, ga je pričakala še poslednja maturantka tega dne. Povedala mu je, da bi rada postala pisateljica: »Ali imate kak nasvet zame?« Jančar se je ustavil, se popraskal po glavi. Premislil. Prikimal: »Poljski pisatelj Gombrowicz je napisal: ‘Moj nasvet mlademu pisatelju: Sedi in piši! In napiši prvih štirideset strani. Ko boš na štirideseti strani, boš ugotovil, da znaš pisati – in da lahko začneš.’ Ampak pisati moraš o nečem, kar te zanima, kar te muči … To je vse, kar vam znam povedati.«

»Hvala vam,« mu je pomahala punca, medtem ko je že odpiral dežnik in stopal pod aprilski sneg. Potem ko je mladim dal, kar jim je mogel dati, sem si dovolil priti na vrsto še jaz. Kakor v tem zapisu sem prvo osebo ednine držal na povodcu tudi tam, v Mariboru. Nakar je pisatelj prikimal: čas je, da izpolniva še, kar sva dorekla že pred prihodom sem. Da bova obiskala ključno prizorišče Severnega sija.

Roman, prvič izdan v Orwellovem letu 1984 pri Pomurski založbi, je umeščen v tesnobno predvojno ozračje leta 1938. V rojstni Maribor službeno pripotuje trgovski potnik Josef Erdman, čaka na sestanek, se potika po mestu, se zapleta v čudne, čedalje mračnejše prigode in obuja spomine, medtem ko pisatelj gibko riše zemljevid Maribora in rojstnemu mestu postavlja literarni spomenik. »Na zahodni strani Glavnega trga je za veliki železnimi vrati in nekoliko pomaknjena v notranjost kamnitega dvorišča cerkev svetega Alojzija,« beremo. In k njej pristopimo v pisateljevi družbi:

Glavni junak Erdman se v Severnem siju spominja drobca, ki se postopoma razraste v osrednjo metaforo romana: »V tisti cerkvi je visoka in mogočna moška postava, ki stoji tam pod stropom. Tista postava je postava Boga Očeta. V rokah ima modro kroglo, ki jo ima vsak otrok za žogo, zato v svoji nedolžni otroški poželjivosti steguje roke za njo. Če si v cerkvi sam in dobro prisluhneš, slišiš, da prihaja iz krogle utripanje onega gigantskega svetovnega srca.« To srce utriplje mirno in enakomerno, nastopijo pa dobe, ko magnetna igla v njem vztrepeta in ponorelo zaniha v vse smeri.

Naj nam pisatelj sam pove, kako se je svetovna krogla prikotalila v njegov otroški spomin, zatem pa še v roman:

Glavni junak romana Josef Erdman je »človek, ki obtiči«, pravi pisatelj, kakor je tedaj, leta 1938, na pragu nove velike vojne, obtičala Evropa. Žal ne prvič ne zadnjič. Niti izbira Maribora kot dogajalnega prostora seveda ni naključna. Je mesto na meji, tam so Slovenci in Nemci, delavci in meščani, nacisti in komunisti, eksplozivna srednjeevropska mešanica … Sredi vsega tega pa, na poti po pomembni diagonali od Prage proti Trstu, skrivnostni Erdman – ki mimogrede švigne tudi skozi Jančarjev roman To noč sem jo videl, skoraj neopazno, a dovolj za namig, da velja oba romana primerjati. Razmišljati o sorodnostih. Zlasti o nesmiselnem nasilju.

Polde Bibič (1933–2012) – da, prav tisti legendarni igralec, ki je v prvi uprizoritvi Velikega briljantnega valčka briljantno upodobil bolničarja Volodjo – je leta 1938, ko se je po njunem skupnem rojstnem Mariboru potikal Erdman, imel pet let. Pozneje je Bibič sanjaril, da bi pisal knjige o ljudeh, ki jih je spoznal v otroštvu. »Sanjaril sem, da bi naj bile približno tako dobre kot Severni sij, ki ga takrat še ni bilo, zdaj pa sem zanj hvaležen Jančarju. Hvaležen sem mu, ker je pisal o stvareh, o katerih sem hotel pisati tudi jaz. O ljudeh, ki sem jih doživljal v svoji mladosti. Najbrž me je Jančarjev roman tako prevzel predvsem zaradi tega, ker je nekakšna umetniška monografija o svetu, v katerem sem živel svoja otroška leta,« piše v avtobiografskem Igralcu (Cankarjeva založba, 1986). Resničnega severnega sija nad Mariborom pa sam ni videl, grenko dodaja: »Videl ga nisem, ker me domači niso zbudili. Še danes jim zamerim. Spominjam pa se, kako so se pogovarjali o njem naslednji dan. Kot bi bili malo čez. Ker mi je všeč biti malo čez, si še danes želim, da bi doživel severni sij. Ga videl. S svojimi očmi.« Nekaj vrstic zatem Bibič vendarle dojame: »Videl sem severni sij. Če me že moji takrat niso zbudili in so mi s tem preprečili, da bi norel ob pogledu na igro ledene luči, ki je pljuskala po nebu, sem vendarle videl severni sij. Ko sem bral Jančarja.«

In ko se je mnogo let pozneje, pred nekaj dnevi, na mesto spuščal večer, je nad Mariborom spet zasijal – Severni sij. V prepolni novi Beletrinini knjigarni na Grajskem trgu je Drago Jančar v pogovoru z direktorjem založbe Mitjo Čandrom premišljeval o aktualnosti romana leta 2024, v dobi novih vojn:

Nismo bili samo resni in zaskrbljeni, nikakor ne. In zlasti ne, ko se je pisateljski kolega Tone Partljič v občinstvu spomnil, kako se je pred šestimi desetletji začelo njegovo prijateljstvo z Jančarjem:

Živahno je bilo v Mariboru tudi nekaj dni zatem, ko so se someščani svojemu pisatelju poklonili s prav posebno razstavo. »V mesto sem se vrnil po drugi poti,« beremo v Severnem siju. »V trafiki ob velikem mostu, kjer je zgoraj na pročelju naslikan Turek s prekrižanimi nogami, sem kupil časopis.« In prav tam, v obnovljeni legendarni Trafiki, »najmanjšem muzeju v Sloveniji«, je na ogled razstava Moč literature: Drago Jančar in družbeni angažma avtorja Mihe Ariha. Majhna Trafika nastopa v velikem romanu, je v slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave poudarila mariborska kulturnica Zora Jurič in spomnila, kako je dejal pisatelj Zorko Simčič: »Velike svetovne prestolnice o sebi nimajo romana, kakršnega ima Maribor v Severnem siju!«

Povzela je tudi esej, ki ga je Jančarjevemu romanu posvetil Claudio Magris, še eno veliko srednjeevropsko pisateljsko ime. In spomnila, kako bi pred petimi leti že skoraj izgubili Trafiko, pa je k sreči pristopil podjetnik Marko Novak in kot mecen omogočil njeno prenovo, seveda pod skrbnim nadzorom Zavoda za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.

V Severnem siju se stari trafikant spominja, kako je ime tamkajšnjega trga vseskozi lovilo korak z živahno evropsko zgodovino: »ko je bil še mlad in so prodajali druge cigarete in druge časopise«, se je trg imenoval Magdalena Platz, potem Kaiser Wilhelm Platz, Kralja Petra trg,  Friedrich Jahn Platz, Trg 9. maja, Trg Rdeče armade … in naposled Trg revolucije, kakor se še imenuje. In kjer danes Trafika novo življenje živi kot »muzej za enega«, pod okriljem Muzeja narodne osvoboditve Maribor. In seveda v Jančarjevem delu, ki odmeva po širni Evropi. Pisatelj že v prvem romanu Petintrideset stopinj, pri mariborskih Obzorjih izdanem leta 1973, v igrivi modernistični maniri poskakuje po rojstnem mestu svoje mladosti. Mariboru pa je mogočen literarni spomenik postavil zlasti z nekakšno trilogijo: v Severnem siju je naslikal predvojno tesnobno vzdušje v mestu, poblazneli vojni čas kipi iz romana In ljubezen tudi, nazadnje pa se je tja – in v leta svojega otroštva – vrnil še z deloma avtobiografskim Ob nastanku sveta.

Vse tri, kakor seveda več drugih Jančarjevih, berejo tudi v mnogih prevodih. Najnovejši roman Ob nastanku sveta je nedavno izšel v nemškem, nizozemskem in francoskem. V Nemčiji, Avstriji in Švici tako berejo Als die Welt entsatnd (prevedel Erwin Köstler, Paul Zsolnay Verlag, Dunaj, 2023). »Jančarjev Ob nastanku sveta ima vse, kar mora imeti visoko kakovosten roman: ljubezen in sovraštvo, zvestobo in izdajo, velika, filozofska vprašanja in majhne, oprijemljive vsakdanje skrbi. Kdor hoče razumeti Slovenijo danes, bo poiskal ta roman,« je poročala nemška nacionalna televizija.

V nizozemščini se roman oglaša kot Bij het ontstaan van de wereld (prevedel Roel Schuyt, Querido, Amsterdam, 2023) in odmeva tudi v medijih; recenzent v časopisu NRC Handelsblad je med drugim pohvalil Jančarjev »čudoviti jezik«, s katerim izraža osvobajajočo domišljijo glavnega junaka Danijela, ter prepletanje obupa in humorja, s čimer pisatelj omehča grozo.

O francoskem Au commencement du monde (prevedla Andrée Lück Gaye, Phébus, Pariz) pa je prejšnji mesec poročal tudi sloviti časopis Libération, njegov soustanovitelj je bil pred pol stoletja sam Jean-Paul Sartre. Je roman »o otroštvu iz vseh zornih kotov«, že v naslovu poudari novinarka Frédérique Fanchette. »V svojem osmem v francoščino prevedenem romanu se Drago Jančar vrne v rojstno mesto in pod drobnogled vzame stanovanjsko ‘rdečo hišo’ v delavskem naselju,« berejo Francozi. »Fantova domišljija se napaja iz številnih virov. Mama in pater Alojzij mu pripovedujeta svetopisemske zgodbe. Danijel si po svoje interpretira te pripovedke o Davidu in Goljatu ter o Davidu in lepi Batšebi. Danijelova učiteljica, zagrizena in stroga partijka, fanta obtoži, da je izdal pionirsko prisego, ker hodi k verouku. Njegov oče trdi, da je bil Jezus revolucionar, vse drugo v zvezi z vero pa zavrača. Nekdanji partizan najraje obuja spomine na vojno. Pogosto veseljači z bojnimi tovariši, prebudi sina ob štirih zjutraj in mu ukaže, naj s harmoniko spremlja njihove partizanske pesmi. Pri prijatelju Franciju vlada popolnoma drugačno vzdušje. Francijev oče je bil tankist v nemškem vermahtu in je med vojno izgubil nogo. Družina je del nemške manjšine v Sloveniji. Nekega dne se vsi preselijo v Nemčijo, ne da bi se od kogar koli poslovili. To je le eno od številnih izginotij, ki prizadenejo Danijela. Težko sprejme tudi odhod profesorja Fabjana, ki sam živi v rumeni hiši, obdani z vrtnicami. Profesor ima doma celo zakladnico knjig in globus ter fantu pripoveduje o skritih kotičkih sveta. Skupaj z njim se Danijel v mislih preseli v Patagonijo. Nekega dne v hišo vdrejo policisti in starec izgine – odpeljali so ga kot političnega nasprotnika. V manj kot letu dni, od pomladi, ko pride Lena, pa do jeseni, ko se prebivalci fantove stanovanjske hiše znajdejo v prvih vrsticah črne kronike, Danijel odraste.« (Prevedla Špela Žakelj.)

Da, vse to izvedo bralke in bralci v Franciji. In podobno še marsikje drugje. Si velja shraniti – bržkone bo nekega ne tako zelo oddaljenega dne prišlo prav kakemu maturantu, maturantki.