ursa, Author at AirBeletrina
Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne
Panorama 20. 5. 2025

Nagrado vilenica prejme Georgi Gospodinov, izseljenec iz edine domovine – iz otroštva

»Okrog treh popoldne, to je najboljši čas,« je lani povedal za AirBeletrino – in prav okrog treh popoldne tu z veseljem obveščamo, da nagrado vilenica, jubilejno, že 40. zapovrstjo, letos prejme bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov (1968).

Georgi Gospodinov je bil lani gost festivala Literature sveta – Fabula. (Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne)

Kakor so danes še razglasili na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani, bo domača avtorica v središču festivala pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka Maja Haderlap, ki se je leta 1961 rodila v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem in piše tako v nemščini kakor slovenščini.

Letošnja domača avtorica v središču festivala: Maja Haderlap je v središču tudi na fotografiji, leta 2021 posneti pred vhodom v jamo Vilenica. Tedaj je glavno nagrado prejel avstrijski pisatelj Josef Winkler (z rdečo čepico), čestitali pa so mu še književni tovariši, ki gradijo mostove med Slovenijo, Avstrijo … in svetom (z leve): Erwin Köstler, Ludwig Hartinger in Cvetka Lipuš. (Fotografija: Andraž Gombač)

Tradicionalnega festivalskega zbornika s prispevki udeleženk in udeležencev letos ne bo, prav tako seveda ne bodo podelili kristala najboljšemu med njimi, so pa na jubilejno Vilenico povabili pet dosedanjih nagrajencev; prihod na festival, ki bo pod geslom Krasni novi svet – Nova pravila bivanja v organizaciji Društva slovenskih pisateljev potekal med 8. in 13. septembrom, so že potrdili Ilma Rakusa (Švica), Andrzej Stasiuk (Poljska), Lászlo Krasznahórkai (Madžarska), Dragan Velikić (Srbija) in Mila Haugová (Slovaška). Nagovorili nas bodo tudi v posebnem zborniku, ki ga bo uredil Aleš Učakar.

Festivalski antologiji, ki nam bo letos predstavila 21 katalonskih avtoric in avtorjev ter sta jo uredila Jaime Subirana in Simona Škrabec, bodo glasove na festivalskih prizoriščih posodili Maria Josep Escrivà, Biel Mesquida in Francesc Serés.

Med gosti bosta tudi Miha Obit, pisatelj, pesnik, prevajalec in urednik tednika Slovencev videmske pokrajine Novi Matajur, ter pisateljica, prevajalka in lektorica Veronika Simoniti.

Na festivalu bodo v enem tednu nanizali enajst osrednjih dogodkov v Lokvi, Sežani, Kopru, Novi Gorici, Trstu in Ljubljani. Naslednje leto pa želijo z vsaj enim seči tudi na avstrijsko Koroško, napoveduje predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk.

Na sedežu Društva slovenskih pisateljev so danes letošnjo Vilenico predstavili (z leve) novi predsednik strokovne žirije Gregor Podlogar, novi predsednik pisateljskega društva Marij Čuk in novi organizacijski vodja festivala Matej Maurič. (Fotografija: Andraž Gombač)

»Zavedam se, da s staranjem vse več časa preživim v sobah preteklosti. Dokler smo mladi, nimamo veliko za sabo, zato smo več v sedanjosti in prihodnosti. Potem pa je soban preteklosti vse več in več. Zapeljujejo nas, da se dlje zadržujemo v njih. Mogoče je to normalno človeško stanje. A pomembno se je zavedati, da živimo zdaj … in obenem misliti na prihodnost. Na otroke. Zaradi njih se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.«

Tako je Georgi Gospodinov lani med gostovanjem na festivalu Literature sveta – Fabula pripovedoval v intervjuju za AirBeletrino, še vedno dosegljivem v našem arhivu.

 

Georgi Gospodinov in njegov prevajalec Borut Omerzel, skupaj podpisana pod slovenske izdaje Naravnega romana, Fizike žalosti in Časovnega zaklonišča, izdane pri Beletrini. (Fotografija: Andraž Gombač)

Je »mojster sodobnega romanopisja«, v strokovni žiriji za Vilenico soglašajo Gregor Podlogar (predsednik), Aljaž Koprivnikar (podpredsednik), Veronika Dintinjana, Ludwig Hartinger, Martin Lissiach, Aleš Mustar, Tone Peršak, Diana Pungeršič, Sašo Puljarević, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec. Bolgarski pisatelj, pesnik, esejist in dramatik je eno od osrednjih imen spodobne evropske literature. Čeprav je literarno pot začel kot pesnik, leta 1992 je objavil pesniški prvenec Lapidarij, pa se je v mednarodnem prostoru zares uveljavil šele kot prozaist. Naravni roman je leta 1999 prinesel »svež, avtorski zamah v sodobno bolgarsko literaturo in bil zelo dobro sprejet med kritiki in bralci ter je bil kmalu po izidu preveden v številne jezike, leta 2005 tudi v slovenščino«, je na današnjem srečanjem z novinarji pojasnil novi predsednik žirije Gregor Podlogar. »Mimo oznak o postmodernističnem pisanju, ki jih nekateri lepijo na njegovo ustvarjanje, pa ta kratki roman (za)živi skozi naravno preprostost, odslikano v zapletenosti, ki očara. Za njegov drugi roman Fizika žalosti (2011, slovenski prevod 2015), ki je bil večkrat nagrajen, med drugim je bil v Bolgariji razglašen za roman leta, je značilno, da je sestavljen iz več drobnih zgodb in različnih pripovednih tehnik. Vživljanje dečka, glavnega lika romana, v druge in drugo pa je nenavadno, pretanjeno in ganljivo. Roman dokaže, da literatura ne ubeseduje sveta, temveč je sam svet in njegova zgodovina.«

»Roman dokaže, da literatura ne ubeseduje sveta, temveč je sam svet in njegova zgodovina.«

Georgij Gospodinov v slovenščini. Kmalu bo izbira še večja … (Fotografija: Andraž Gombač)

To velja tudi za tretji roman Časovno zaklonišče (2020, slovenski prevod 2022), najprej oklican za bolgarsko knjigo leta, zatem pa nagrajen še s prestižnim mednarodnim bookerjem. Tudi med slovenskimi bralci zelo priljubljen roman se prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke …

»Nekje obstaja preteklost kot hiša ali ulica, ki si jo na kratko zapustil, za pet minut, in se znašel v neznanem mestu. Pišejo, da je preteklost tuja država. Neumnosti! Preteklost je moja domovina. Prihodnost je tuja država, polna čudnih obrazov, ne bom stopil tja.« (Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče)

Gospodinov zna pisati vznemirljivo, privlačno, tehtno. »Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem. Skratka, Georgi Gospodinov, 40. nagrajenec festivala Vilenica, s svojim delom na samosvoj način pooseblja njegovo zgodovino in daje zgled, kako prepričljivo lahko literatura tudi danes nagovarja vsakogar,« še beremo v utemeljitvi.

Prof. dr. Namita Subiotto z oddelka za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani pa je med drugim zapisala, da literarno delo Georgija Gospodinova obravnavajo v številnih znanstvenih in strokovnih prispevkih ter treh znanstvenih monografijah: »Pisava, predvsem romaneskna, Georgija Gospodinova je res nekaj posebnega: zdi se fragmentarna, a se mojstrsko niza v petlje, iz katerih nastane neverjetno oblačilo; tenkočutna in nežna, celo melanholična, a prežeta s črnim humorjem; obsedena s prelomnimi družbenimi in zgodovinskimi dogodki, a osredinjena na nevidnega posameznika; njegov stalni literarni junak Gaustin pa v sebi združuje otroško naivnost in starčevsko modrost.«

Vsi trije romani so v izbrušenem prevodu Boruta Omerzela izšli pri založba Beletrina.

Novinarka Patricija Maličev in pisatelj Georgi Gospodinov med lanskim pogovorom na festivalu Literature sveta – Fabula. (Fotografija: Andraž Gombač)

Kakor napovedujejo v današnji posebni festivalski prilogi, ki jo tradicionalno izdajajo Primorske novice, bomo prihodnje leto brali In druge zgodbe, zbirko kratkih zgodb Georgija Gospodinova, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla prav tako v Omerzelovem prevodu … kakor tudi roman Vrtnar in smrt, ki ga pisatelj zadnje dni predstavlja v Madridu, Pragi in Torinu, v letu 2026 pa bo izšel še pri Beletrini.

***

»Denarni dotok za festival Vilenica še čakamo, ampak upanje zadnje umre,« je danes še poudaril predsednik pisateljskega društva Marij Čuk. »Mislim, da bomo v roku štirinajstih dni ali največ meseca imeli računovodske pojme urejene in vas bomo lahko seznanili, s kolikšnimi sredstvi razpolaga letošnja Vilenica. Festival bo butični, vrhunski, poln dogajanja, intimen, družbeni in družaben.«

»V štirih desetletjih se je Vilenica iz skromnih začetkov preoblikovala v eno ključnih stičišč literarne misli, ustvarjalnosti in svobodne besede v širšem evropskem prostoru. V jubilejnem letu festival ostaja zvest svoji viziji: spodbujati literarni dialog, odprtost in kritično misel, obenem pa se drzno zazirati v prihodnost,« pojasnjuje nov organizacijski vodja festivala Miha Maurič. »Vilenica 2025 dokazuje, da je literatura – kljub zapletenim geopolitičnim razmeram, podnebnemu zlomu in nevarnostih, ki jih prinaša razvoja tehnologij – še vedno nepogrešljiv prostor svobode, ustvarjalnosti in pristnosti človeškega izraza. In prav to je tisto, kar festival ohranja živ, nujen in navdihujoč.«

Nagrajencu in literaturi, ki podira meje med nami, bomo v jami Vilenica spet zaploskali v soboto, 13. septembra. (Fotografija: Andraž Gombač)

Festival tudi letos ohranja nekaj stalnic, denimo Okroglo mizo srednjeevropske pobude SEP in podelitev nagrade mladi literatki ali literatu ter 23. mednarodni komparativistični kolokvij, ki ga bo Slovensko društvo za primerjalno književnost posvetilo sodobnim metodam v teoriji verza.

Vilenico, v kateri prepoznava »kakovost, kontinuiteto in mednarodni doseg«, s čimer festival pomembno soustvarja identiteto Krasa, je »prepoznaven ambasador kulturne dediščine, odprtosti in umetniške odličnosti, tako doma kot v tujini«, še naprej podpira Občina Sežana. Letos festival sodeluje tudi z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica–Gorica, še bolj pa bo vpeto Jamarsko društvo Sežana, ki bo letos prvič soorganizator zaključne slovesnosti v jami Vilenica.

***

Vsi doslej prevedeni romani letošnjega lavreata Georgija Gospodinova – Naravni roman, Fizika žalosti in Časovno zaklonišče – so med slovenskimi bralkami in bralci poželi lep uspeh in razprodani. Sta pa Fizika žalosti in Časovno zaklonišče dosegljiva kot e-knjigi na platformi Beletrina Digital:

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 16. 5. 2025

Po Jančarjevih mariborskih poteh

»Mesto je staro in tudi hiše v njem so stare. Najstarejši del ima svoje jedro v štirikotnem Glavnem trgu, iz njega izhajajo na vse strani pravokotno se križajoče ulice starega mesta: Koroška, Vetrinjska, Gosposka. Od tod sega središče mestnega življenja še ob Aleksandrovi cesti proti glavnemu kolodvoru in preko reke na jug. Severno od tod se širi uradniški del z novejšimi uradnimi poslopji, šolami in stanovanjskimi hišami z zelenjem, širokimi drevoredi, vrtovi in parki, ki pridejo zlasti do izraza v vilskih četrtih pod goricami. Na jugu in vzhodu, zlasti v Magdalenskem okraju, so delavska naselja ter industrijski in vojaški objekti. Veliko je tudi barakarskih naselij zaradi naglega priseljevanja. Eno teh naselij prebivalci imenujejo Abesinija.«

Drago Jančar, Severni sij, 1984

***

Maribor je eno tistih mest, ki se v slovenskem leposlovju velikokrat pojavljajo. Kako in kdaj je postal otožen, doživel vzpon in razpad industrije, kako je zabredel v vojni, se soočal z depresijo, koliko ljubezni ga je že preželo in kako močno je povezan s kaznivimi dejanji – vse našteto in še marsikaj najdemo v romanih, kratkih zgodbah, ne nazadnje in včasih posledično pa tudi v kakem filmu.

Z (mariborskimi) romani se lahko pomudimo na različnih ulicah in se napotimo v katero od zgradb, omenjenih v zgodbah. Drago Jančar, leta 1948 rojen v Mariboru, je otroštvo preživel v delavskem predmestju Studenci … in leta pozneje svojemu mestu postavil literarni spomenik. V času Evropske prestolnice kulture 2012 so po Mariboru zasvetili svetlobni napisi z naslovi njegovih del. Leta 2021 (s ponatisom leta 2024) pa sem z Dijano Božić ustvarila prvi literarni zemljevid, posvečen Mariboru (Društvo za sodobno umetnost X-OP) in romanu Severni sij, prvič izdanemu leta 1984 pri Pomurski založbi.

Zemljevid Po mariborski poteh Josefa Erdmana povezuje točke, po katerih se v romanu sprehaja, tava in išče glavni junak. Literarni zemljevid smo krstili na terenu – na literarnem sprehodu. Že na prvi predstavitvi sem skupino udeležencev vodila po poti, ki je danes del »Jančarjeve poti«. Začne se na Glavni železniški postaji, na kateri se v Severnem siju 1. januarja znajde protagonist Erdman. Njegova in naša pot se nadaljuje na Grajski trg, kjer prebiram odlomke o kinu (ki je pozneje postal Udarnik) in o pričakovanju severnega sija.

Zemljevid, naslovljen Po mariborskih poteh Josefa Erdmana, nas popelje po sledeh glavnega junaka romana Severni sij. (Fotografija: Andraž Gombač)

Nadaljujemo pri hotelu Orel, prav tako pomembni točki v Jančarjevi književnosti. Preberem nekaj odlomkov iz Severnega sija, opisov drsečega sveta na pragu druge svetovne vojne, eno najbolj dovršenih in natančno izpisanih stanj tesnobe, ki ga je mogoče prebirati v slovenskem leposlovju.

Ustavimo se tudi pri Glavni pošti blizu stolnice, kamor v romanu v pričakovanju pisma prihaja Erdman. Iskanje otroške želje, spomina, žoge, za katero se izkaže, da je planet Zemlja oziroma svet, ki ga v rokah nosi kipec angela, se nadaljuje pri Alojzijevi cerkvi. Pred njo ali v njej spregovorim o nenehni želji in spominu, ki je prelisičil Erdmana. Kako zlahka se je dal ujeti na podlagi preproste otroške domišljije – a zdaj je prepozno.

Udeleženke in udeleženci sprehoda po Jančarjevi poti v Alojzijevi cerkvi … (Fotografija: Dijana Božić)
… in Drago Jančar med lanskim obiskom v cerkvi, kjer se godijo pomembni prizori romana Severni sij, prvič izdanega pri Pomurski založbi leta 1984 in nazadnje ponatisnjenega pri Beletrini lani. (Fotografija: Andraž Gombač)

Naša pot se nadaljuje do Lenta in Drave. Prebiram odlomke o mestu, ki so tudi čisto faktografski. Prav tako se mi zdi pomembno, da predstavim Lent in Dravo kot pomembni sidriščni točki mesta v tistem času. Običajno tukaj pot sklenem, jo pa še dopolnim z delom o trafiki in znamenitem Turku ter z razmislekom o časopisih in možnosti dostopanja o njih leta 1938. Če je možnost, pot nadaljujemo še do te literarne postojanke.

»V trafiki ob velikem mostu, kjer je zgoraj na pročelju naslikan Turek s prekrižanimi nogami, sem kupil časopis,« beremo v Severnem siju. Obnovljena Trafika slovi kot »najmanjši muzej v Sloveniji«. (Fotografija: Jan Malec Svetel)

Rada poudarim, da je bil Maribor v Erdmanovem času mesto več jezikov, nazorov, idej … in da je nemir brbotal po vsem mestu. Če nam različne popevke govorijo o Mariboru kot ležernem mestu, polnem veseljaškega odnosa do življenja, Severni sij portretira eksistencialno stisko posameznika. Andrej Brvar govori o Mariboru kot »mestu spodrezanih korenin« – no, ta spodrezanost se je scmarila globoko v Erdmanovi osebnosti že mnogo prej. Samo nekaj naključij in stanje duha v tistem obdobju njegovega postanka – pa je postal tragični junak te zgodbe!

***

Drugi literarni zemljevid, naslovljen O ljubezenskih sledeh, je posvečen Jančarjevemu romanu In ljubezen tudi (Beletrina, 2017). Z Dijano Božić sem ga ustvarila lani (ponatis 2025, oboje Združenje KODA MODRO), zajema pa Maribor in okolico. Literarni sprehodi in poti so raznoliki in jih prilagajam skupinam, odvisno od tega, ali si želijo daljših ali krajših različic.

Zemljevid, naslovljen O ljubezenskih sledeh, je posvečen romanu In ljubezen tudi iz leta 2017. (Fotografija: Andraž Gombač)

Letos je ta roman na maturi, zato so gimnazije pogosto izbrale Jančarjevo pot. Naše poti se najpogosteje začnejo pri glavni avtobusni ali železniški postaji, kjer se prav tako lahko sklenejo. Tukaj se posvetim predvsem zadnjemu delu zgodbe Sonje Belak v romanu in njenemu neuresničenemu življenju. Omenim tudi gostilno Vlahovič, v kateri obeduje Ludwig Mischkolnig.

Pot nadaljujemo do Mestnega parka in promenade, kjer spregovorim o problematiki izdajstva v okoliških krajih, ki jih je tudi prizadela druga svetovna vojna. Prebiram odlomke o Mischkolnigu in njegovi materi (včasih pot vodim do Treh ribnikov), Sonji in Valentinu in Tomšičevem drevoredu ter posledično Njeni ulici. Stopimo do Prve gimnazije Maribor oziroma Trga generala Maistra 1, kjer skupini predstavim Maribor pred drugo svetovno vojno in med njo. Ob kipih generala Maistra in Josipa Jurčiča poudarim tudi poseben položaj Maribora. Res je, vedno je sprejemal drugače misleče –pozabiti ne smem niti, denimo, Karla Destovnika – Kajuha.

Soavtorica literarnih zemljevidov Tonja Jelen v mariborskem Mestnem parku med vodenjem po Jančarjevih mariborskih poteh. (Fotografija: Dijana Božić)

Na tej literarni postaji predstavim še življenja tistih, ki jih vojna ni toliko ranila, življenje je teklo naprej. Ker nas poti vodi mimo nekdanjega kina Partizan, predstavim kinematografijo, ki jo omenja Jančar v romanu in sva jo z Dijano Božić upodobili na literarnem zemljevidu.

***

Pri naslednji točki, pri kavarni Astoria, predstavim mariborsko peterico (France Forstnerič, Marijan Kramberger, Tone Partljič, Andrej Brvar, Drago Jančar) in Žarka Petana, po čigar scenariju je režiser Jože Pogačnik posnel film Kavarna Astoria (1989).

Po scenariju Žarka Petana je režiser Jože Pogačnik leta 1989 posnel film Kavarna Astoria. (Fotografija: Janez Verovšek)

To povežem z vojno in s ključno fotografijo na naslovnici romana In ljubezen tudi. Pri tem je pomemben začetek samega romana – s prebranimi odlomki želim poudariti pomen te dogajalne točke, ki je navdihnila, se razvila v celoten roman. V bližini je kavarna Ilich, v katero v romanu zahajata Sonja in Valentin, zato jo bodisi pokažem bodisi se sprehodimo do nje.

Nadaljujemo do hotela Orel, nato gremo po Gosposki, mimo nekdanje knjigarne Obzorja, v katero je šla leta 1984 v romanu Sonja. Literarni sprehod sklenemo (včasih pa začnemo) prav pri Veliki kavarni, v kateri se Sonja sestane z »Ludekom«, pri čemer ne gre brez razlage o tistem času in o tem, kaj je kavarna pomenila med drugo svetovno vojno. Sestanek z esesovcem in vzdušje med likoma nakazujeta Sonjino pripravljenost in željo, da bi iz zapora rešila »svojega« Valentina.

Medvojni prizor, ki je navdihnil roman In ljubezen tudi, ter Slovenska ulica v Mariboru danes. (Fotografija: Andraž Gombač)

Pot Po ljubezenskih poteh Sonje in Valentina lahko nadaljujemo še do Univerzitetnega kliničnega centra Maribor oziroma do mariborske bolnišnice, v kateri v romanu zdravi dr. Belak, Sonjin oče, in se seznanimo, kako je bilo mogoče skrbeti za ranjene partizane na Pohorju. Naštejem še druge kraje, omenjene v romanu, in pogovorimo se o tedanji – in sedanji – krutosti sveta.

In o preživetju. Kakor beremo v romanu In ljubezen tudi: »Ko veš, da boš preživel, zdaj je Valentin to zagotovo vedel, takrat opaziš brstje na drevesih, cvetlice, ki poganjajo iz zemlje.«

Pot se najpogosteje začne pri glavni avtobusni ali železniški postaji, kjer se prav tako lahko sklene. (Fotografija: Dijana Božić)

***

  • Aleksandrova cesta in frančiškanska cerkev:

»Sam je stal ob zidu na Aleksandrovi cesti in ni se mogel načuditi silni in bobneči tišini tega jutra, tišini, ki je s svojo drhtavico lebdela nad Mitteleuropo, odzvanjala od sten praških ulic ter spodaj neslišno plala in grizla bregove Devina. Gledal je tja proti frančiškanski cerkvi in čakal, kdaj bo udaril kak zvon tam gori. To je bilo zgodaj zjutraj prvega januarja tisočdevetstoosemintridesetega.«

(Drago Jančar, Severni sij)

 

  • Železnica:

»Mesto je pač postavljeno na svoj prostor, na pol poti med Dunajem in Trstom stoji in s svojimi ulicami in hišami, saloni in beznicami, gostišči in svetišči, zapori in bolnišnicami, norišnicami in mrtvašnicami čaka na svoje in tuje, na prišleke in potnike. Vsakdo lahko izstopi iz vlaka, kadar se mu zahoče.«

(Drago Jančar, Severni sij)

 

  • Pošta:

»Proti večeru me je vleklo na pošto. Hotel sem vprašati, kaj je z odgovorom.«

(Drago Jančar, Severni sij)

 

  • Alojzijeva cerkev in Židovska ulica:

»Na zahodni strani Glavnega trga je za velikimi železnimi vrati in nekoliko pomaknjena v notranjost kamnitega dvorišča cerkev svetega Alojzija, na vzhodni strani trga pa je skrita Židovska ulica in pod njo opuščena sinagoga. Na sredi med obema je kužno znamenje.«

(Drago Jančar, Severni sij)

 

  • Pohorje:

»Skušal sem si predstavljati, kako poje in buči veter zgoraj na Pohorju, kjer so neskončni gozdovi, kako vršijo pohorske smreke svoje zategle pesmi. Skušal sem si predstavljati, kako jo je strah teh pesmi in kakšen je tedaj njen pogled.«

(Drago Jančar, Severni sij)

Drago Jančar pred Alojzijevo cerkvijo na Glavnem trgu v Mariboru (Fotografija: Andraž Gombač)
Fotografija: Lara Žepič Fotografija: Lara Žepič
Panorama 9. 5. 2025

Biblioterapija: ko na pomoč priskoči knjiga

V prostore založbe Beletrina sem prihitela naravnost s sestanka in misli so mi še vedno zapolnjevali različni opravki. Sama pri sebi sem kljukala seznam uspešno opravljenih, ki so bili tisti dan že za mano, in razmišljala, kaj bo treba še postoriti po koncu delavnice, medtem ko sem čakala, da se zberejo še ostali udeleženci in udeleženke. Nobenega nisem poznala od prej in nisem vedela, kaj naj od delavnice biblioterapije sploh pričakujem, razen da se bomo pogovarjali o romanu Vzpon. O biblioterapiji sem nekaj slišala in prebrala že prej, a se je nikoli še nisem udeležila. Kar na koncu lahko izluščim, je, da so knjige že same po sebi (lahko) terapevtske, če pa se o njih pogovarjamo v skupini – zlasti če to skupino vodi nekdo, ki ima izkušnje s področja psihoterapije –, pa res lahko nastane nekaj povezujočega in zdravilnega.

Ampak že prehitevam. Pojdimo lepo po vrsti.

Kaj je biblioterapija?

Biblioterapija je ena od psihoterapevtskih metod, s katerimi si lahko pomagamo pri težavah z duševnim zdravjem. Večkrat jo uporabijo kot podporo drugim načinom zdravljenja, seveda pa je njeno izvajanje odvisno od vrste težav ter stopnje njihove resnosti. Pri nas je zdravljenje s pomočjo knjig že v 70. letih prejšnjega stoletja uvedel in tudi populariziral psihiater Janez Rugelj. Branje tako leposlovnih kot neleposlovnih del predstavlja pomemben del v socialno-andragoški metodi, ki jo je razvil in uporabljal predvsem pri zdravljenju odvisnosti od alkohola. Biblioterapijo lahko izvajamo individualno ali pa v skupini pod vodstvom terapevta. Kot nam je na začetku srečanja razložila vodja delavnice Živa Malovrh, študentka 3. letnika integrativne psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, pri tovrstni terapiji knjiga predstavlja podlago oziroma metodo, ki nas lahko vodi do novih uvidov o sebi in o svetu. Biblioterapevt prebere knjigo in iz nje izlušči primerne teme za skupinsko obravnavo. Tema našega srečanja, ki se je nanašalo na knjigo Vzpon, je bila dom in vprašanje, kaj dom pravzaprav je.

Knjige so že same po sebi (lahko) terapevtske, če pa se o njih pogovarjamo v skupini – zlasti če to skupino vodi nekdo, ki ima izkušnje s področja psihoterapije –, pa res lahko nastane nekaj povezujočega in zdravilnega.

Vzpon

Roman belgijskega pisatelja Stefana Hertmansa je večplasten: govori o tem, kako je avtor v mladih letih kupil staro, propadajočo hišo v Gentu, saj se je vanjo kljub vlagi, plesni in hladu, ki je vel iz sten, zaljubil na prvi (p)ogled. Tam je živel dolga leta, in šele ko je hišo prodal, je izvedel več o njenih prejšnjih prebivalcih. Bral je knjigo Sin »pokvarjenega« Flamca, ki jo je napisal njegov ostareli univerzitetni profesor zgodovine Adriaan Verhulst in se v njej spominjal hiše, v kateri je preživel mladost, ter napisal, da sedaj prav v tej hiši živi pisatelj Stefan Hertmans. »Odločil sem se, da Verhulsta poiščem, toda preden sva se utegnila dogovoriti za srečanje, je umrl. Trčil sem ob uganke in tišino,« zapiše avtor. Kmalu je začel raziskovati preteklost hiše in družine Verhulst, ki je v njej živela med pretresljivim obdobjem druge svetovne vojne.

Okvirna pripoved avtorjevega raziskovanja se prepleta s fiktivno pripovedjo, zgrajeno na temeljih zgodovinskih dogodkov in pričevanj o nekdanjih prebivalcih hiše, predvsem o oficirju SS-a, Willemu Verhulstu in njegovi ženi Mientje. Pisatelj glas posodi predvsem njej, saj se je odločil, da njegov roman ne bo še ena zgodba o esesovcu, temveč bo to zgodba o hiši in njenih prebivalcih. In Mientje je bila kot gospodinja najbolj povezana s hišo, čeprav je nikdar ne bi mogla vzljubiti – bila je hladna in vlažna, prevelika za ustvarjanje bližine in intime, pravo nasprotje kmečke hiše na nizozemskem podeželju, v kateri je odraščala in kjer je tudi spoznala svojega moža, ki ji je v Gentu postajal vse bolj tuj. Ni ji govoril o svojem delu, ona pa si niti ni želela nič vedeti, saj je moževim političnim nazorom nasprotovala. V romanu lahko na več mestih beremo njena premišljevanja o domu in ta so bila izhodišča za pogovor na našem srečanju.

Ukvarjali smo se predvsem z vprašanji, kdaj prostor postane dom in kaj ga naredi domačega ter o časovni dimenziji doma – nas zanima preteklost prostorov, ki jih naseljujemo, ali ne?

Pogovor s Hertmansom

Za sodelovanje na delavnici ni bilo nujno, da smo Hertmansov roman že prebrali, Živa Malovrh je strokovno poskrbela, da smo lahko sodelovali vsi, ne glede na prehodno znanje. Najprej smo si ogledali posnetek njenega kratkega pogovora z avtorjem, v katerem sta spregovorila o njegovi naklonjenosti do starih hiš, ki jim je posvetil kar tri literarna dela. Pripovedoval je o svojem raziskovanju preteklosti teh stavb in kako je ob tem razvil nekakšen oseben odnos z ljudmi, ki so tam nekoč živeli. Nekaterih ni nikoli spoznal, pa se je vendar počutil, kot da je z njimi spletel resnično vez, medtem ko mu je z nekaterimi uspelo navezati stik in ustvariti topel odnos. Ena od njih je bila na primer Suzanne Verhulst, sestra njegovega pokojnega profesorja Adriaana, hčerka Willema in Mientje, ki mu je tudi pomagala pri pisanju romana. Avtor je razglabljal o tem, kaj ga tako privlači na starih hišah, pravi, da je zanj vonj starih hiš kot vonj Proustovih magdalenic in da gre morda za iskanje nekakšnega zavetja v preteklosti. Povedal je tudi, da si je v novozgrajeni hiši le s težavo ustvaril dom, medtem ko se je v starih hišah vedno takoj počutil domače, in da dom povezuje z intimnostjo, zanj je dom predvsem zatočišče.

Po ogledu videa je sledil pogovor in zanimivo je bilo, kako hitro smo se odprli in podelili mnenja, čeprav se od prej nismo poznali. Morda je bilo tako zaradi tematike, o kateri ima vsak kaj povedati, vsak ima že neke izkušnje s selitvami, iskanji stanovanj in slovesom od prostorov, ki so bili naš otroški dom. Ukvarjali smo se predvsem z vprašanji, kdaj prostor postane dom in kaj ga naredi domačega ter o časovni dimenziji doma – nas zanima preteklost prostorov, ki jih naseljujemo, ali ne? Nekateri so izrazili, da se bolj domače počutijo v stanovanjih z zgodovino, medtem ko so drugi povedali, da se v starejših prostorih težje udomačijo, kot bi bila v njih še vedno prisotnost prejšnjih stanovalcev.

Na prvi delavnici biblioterapije so se udeleženci v prostorih Beletrine pogovarjali o Vzponu, romanu nizozemskega pisatelja Stefana Hertmansa, ki je lani izšel v prevodu Mateje Seliškar Kenda. (Fotografija: Maša Malovrh)

Stvari imajo spomin

Od teh razmišljanj smo prešli na branje prvega odlomka, v katerem avtor opisuje prvi ogled hiše z notarjem, ko se je po eni strani zavedel, da bo s staro hišo veliko dela, po drugi strani pa ga je privlačila zgodba ne samo hiše, ampak vseh stvari v njej, ki prihajajo iz nekih drugih časov, kot tihe priče zgodovine.

»In ker je bil celo notar nekoliko zaprepaden, je bilo treba nekaj navreči, vsaj eno spodbudno opazko, nekaj o lepih štukaturah in o tem, kako bodo zasijale v novi sveži barvi. Ah, je rekel, nič takega ni, gospod, te široke talne deske lahko preprosto zbrusite, pa bodo kot nove … ob teh besedah je s sijoče zloščenim čevljem udaril ob tla, da je zamolklo zadonelo iz votlega prostora pod sobo; tu in tam je kakšna deska zaškripala, ena celo glasno zaječala – skoraj živalski zvok me je za trenutek presunil, kot bi kriknila sama hiša, se prebudila iz začaranega spanca. V ječanju te škripajoče deske, pribite semkaj nekoč davno, v času, ko je dežela šele postajala narod, je nekaj zazvenelo kot sam začetek, kot jok novorojenca; bila je deska iz rdečega bora, verjetno odžagana z drevesnega debla, ki je zrastlo, ko je Avstrija barantala s Francijo in zamenjala Južno Nizozemsko za Benetke; zdelo se je, kot da me ta tiha priča pozdravlja glasno in nastrojeno, me poučuje in nagovarja, vleče v ples stvari, ki me obkrožajo z vseh strani in jih še ne razumem. Ja, sem rekel, s to hišo bo še veliko dela. In De Potter se mi je nekoliko hinavsko nasmehnil, kot bi hotel reči: Za kaj boljšega tako ali tako nimaš denarja, fant moj.« (str. 131)

Ta odlomek je vzbudil predvsem spomine na hiše našega otroštva in zanimivo je, da se jih spominjamo do podrobnosti, čeprav jih že dolgo nismo obiskali ali pa jih morda sploh ni več. Sama se na primer tako natančno spominjam hiše svoje babice, da v mislih še vedno lahko obiščem vsak prostor, pogosto pa je ta hiša tudi prizorišče v mojih sanjah. Razvila se je zanimiva debata o tem, da stvari nosimo s seboj ne samo zaradi njih samih, ampak predvsem zaradi spominov, ki so se zgradili okrog njih in so postali nekakšna duša predmeta. Na tej točki sem se ponovno zavedela, kako čudovita dinamika se je vzpostavila v skupini naključnih neznancev, v kateri smo lahko delili tudi zelo intimne, čustveno obarvane spomine. To se je zgodilo predvsem pri branju naslednjega odlomka.

Sama se na primer tako natančno spominjam hiše svoje babice, da v mislih še vedno lahko obiščem vsak prostor, pogosto pa je ta hiša tudi prizorišče v mojih sanjah.

O toplini doma

Drugi prebrani odlomek je bil bridkejši, saj je govoril o občutku nedomačnosti v hiši brez topline – tako tiste fizične kot čustvene. Govori namreč o Mientje, ki se je hladno in vlažno hišo zaman trudila spremeniti v topel družinski dom.

»Ob mraku se Mientje vzpenja v prvo nadstropje. V oteklih nogah jo trga, vlažen mraz pa škodi njenim pljučem. Na prvem podestu stopnišča lahko pogleda ven, skozi tamkajšnje okno ima razgled na ravno streho zadnjega dela hiše. Tam leži nekaj svinčenih cevi; suho listje zapleše v krogu, potem se poleže in umiri. Zima prihaja, kmalu bo zakurila peč v veliki sobi. Willem je dal tja postaviti knjižno omaro, takšno s stekleno vitrino, ki se lahko zaklene. V sobo so preselili tudi fotelje iz salona in veliko mizo za sestanke, za katero lahko sedi osem ljudi; lesena tla prekriva nekaj starih preprog, na dimnik pa je priključena majhna peč francoske znamke Godin, gašperček z okenci iz sljude, za katerim vidiš žareče oglje. Mala peč komaj ogreje veliko sobo, oglje v hipu pogori, tik ob njej si skoraj ožgeš obraz, dva metra stran te že zebe. Poleg tega okna v sobah slabo tesnijo in toplota izgine skoraj tako hitro, kot je prišla. Tako je tudi v njuni spalnici v drugem nadstropju. Rjuhe ostanejo vlažne dolge mesece, v posteljo zlezeš drgetajoč od mraza in potem poskušaš s telesom ogreti posteljnino. Zjutraj so na oknih ledene rože. Zdaj, ko se bližajo prve res mrzle noči, Mientje na cev štedilnika v kuhinji položi tri kamne; ko se dodobra segrejejo, jih zavije v rjav papir. Letta in Suzy svoj topli kamen odneseta v posteljo, ki si jo delita – zdaj spita v mansardi pod streho, kjer ne slišita pogovorov, ki se dostikrat razvnamejo v prepir –, Adri gre v posteljo z drugim kamnom, še vedno spi v zadnji sobi v drugem nadstropju. Tretji kamen Mientje pozno zvečer odnese v zakonsko posteljo. Medtem ko tonejo v spanec, stopala lahko pritiskajo k topli kepi, to vzbuja skoraj pomirjujoč, varen občutek, in če se sredi noči zbudiš, s prsti začneš tipati za zdaj že mlačnim, rahlo prasketajočim papirjem.« (str. 174–175)

Razvila se je debata o tem, kaj je tisto, kar naredi dom, in vsi smo se strinjali, da dom ni samo fizičen prostor, ampak je dom tam, kjer čutimo sprejetost, slišanost, toplino in intimo.

Po prebranem smo lahko občutili osamljenost in stisko literarne junakinje, ki je bila ustvarjena po resnični osebi in njeni življenjski zgodbi, kar poda pripovedi dodatno dimenzijo in na bralca naredi še močnejši vtis. Zaradi Mientjine bridkosti smo tudi sami začeli deliti trenutke, ko smo se počutili podobno – osamljeno in odtujeno, ko smo pogrešali tisti pravi dom. Razvila se je debata o tem, kaj je tisto, kar naredi dom, in vsi smo se strinjali, da dom ni samo fizičen prostor, ampak je dom tam, kjer čutimo sprejetost, slišanost, toplino in intimo. Ena od udeleženk je na primer podelila spomine na družinska praznovanja in druženja, ko je prišlo na obisk veliko sorodnikov, in kako si tudi sama želi dom, v katerem bi bilo dovolj prostora, da bi lahko prišla na obisk vsa družina. Dom s(m)o predvsem ljudje, in če živimo z nekom, ob katerem se počutimo osamljene, lahko večje zadovoljstvo najdemo v tem, da živimo sami. Druga udeleženka je spregovorila o tem, kako opolnomočeno se je počutila, ko je zaživela samostojno in si stanovanje tudi kupila. Govorili smo o nefizičnih dimenzijah doma in o občutju domačnosti, ki ga lahko najdemo v sebi. Sama sem pri tem pomislila predvsem na to, kako sem se v življenju velikokrat selila – najprej z mamo in sestro, kasneje s partnerjem in psom. Selitve so naporne in nekatere prostore sem vzljubila bolj kot druge, a v resnici se od njih ni bilo težko ločiti, saj je šel moj dom vedno z mano.

V meni je tlela samo hvaležnost, da imam dom, v katerega se vedno rada vračam, in da me tam čaka ljubezen.

Moč branja

Na koncu delavnice nas je Živa Malovrh vodila še skozi meditacijo, v kateri smo vizualizirali svoj varni kraj. Gotovo si je vsak predstavljal kaj drugega. Jaz lahko zapišem, da so odpadle vse misli, s katerimi sem prihitela na delavnico. Nisem več razmišljala o vsem, kar bi morala tisti dan še postoriti. V meni je tlela samo hvaležnost, da imam dom, v katerega se vedno rada vračam, in da me tam čaka ljubezen.

Delavnica je potekala decembra, v prazničnem času, ki pa je tudi čas želja in potrošništva in v nas pogosto vzbudi nezadovoljstvo zaradi vsega, česar nimamo. Hkrati pa takrat veliko ljudi čuti še večjo osamljenost in stisko. Biblioterapevtsko srečanje ob knjigi Vzpon je v meni okrepilo predvsem zavedanje, kakšna sreča je imeti dom. Hkrati pa se mi je znova potrdilo prepričanje, da nas knjige povezujejo in bogatijo – kot posameznike in kot družbo.

Na drugi delavnici biblioterapije je bila v središču Adina soba, roman Sharon Dodua Otoo, britanske pisateljice, publicistke in aktivistke ganskega porekla, ki je ob letošnjem festivalu Literature sveta – Fabula in avtoričinem gostovanju pri nas izšel v prevodu Sare Virk. (Fotografija: Lara Žepič)
Fotografija: Simon Intihar Fotografija: Simon Intihar
Kritika 30. 4. 2025

Zgodba o ženski, ki nikoli ni pripadala

Aleš Šteger v Ognju (Beletrina, 2025) ubeseduje – in v romaneskno pripoved preoblikuje – usodo  ene najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti, Štefke Cobelj (1923–1989), etnologinje in umetnostne zgodovinarke, partizanke Zore, rojene v vasi Oblaki pri Juršincih v trgovsko-kmečki družini.

***

Leta 1964 se Zora zaposli pri beograjski založbi Jugoslavija. Urednica je. Mala zgodovina umetnosti je naslov knjižne zbirke, ki jo ureja. Zbira fotografije svetovno znanih umetniških del, jemlje jih iz zahodnih publikacij. Večinoma brez dovoljenja za objavo. Včasih dobiva reprodukcije slik tudi od muzejev. Prevaja tekste tujih avtorjev. Predvsem pa po cele dneve tipka na pisalni stroj. Tipka brez premora, kot beremo v romanu. Pripovedovalec, ki ustvarja neko drugo osebo – ime Štefka v romanu nikoli ni zapisano, pač pa je govora le o Zori, – izpostavi en dan v njenem življenju.

Nevidni zidovi rastejo med njimi, ki so bili udeleženi v drugi svetovni vojni in tistimi, ki te izkušnje nimajo. Zora nikomur ne more povedati, kaj z izkušnjo partizanstva nosi v sebi, z ognjem, ki je oblikoval vse v narodnoosvobodilnem boju. »Besede na papirju so mrtve, lahko so ustrezne, a obenem mrtve,« beremo v romanu.

Med fikcijo in dokumentarizmom: preizpraševanje zgodovine

Roman preseže dokumentarno raven in se ukvarja z razpoko med tistimi, ki so v revoluciji  sodelovali, in tistimi, ki o njej danes le razmišljajo, jo interpretirajo ali mitologizirajo. Ne gre zgolj za to, da Šteger razgalja mehanizme zgodovinskega spomina, pač pa pokaže, kako hitro lahko narodni ponos ali revolucija postaneta kulisa, za katero se skrivajo nasilje, izključevanje in manipulacija. Roman odpira prostor za dvom: o možnosti enotne, jasne zgodbe, o zanesljivosti spomina in o moči literarne pripovedi, ki je poskus ohranjanja in obenem izbris.

Roman preseže dokumentarno raven in se ukvarja z razpoko med tistimi, ki so v revoluciji sodelovali, in tistimi, ki o njej danes le razmišljajo, jo interpretirajo ali mitologizirajo.

»Ti pa nočeš pripovedovati pravljic, nikjer, tudi ne med znanimi sodelavci. V vsaki pripovedi o herojski preteklosti je nekaj nezaslišanega, nekaj nedostojnega, kar se ti gabi, da raje sploh ne poskušaš,« beremo v romanu. V tem stavku, ki gane – pa ne samo gane, temveč tudi spomni na neko drugo zgodbo o partizanstvu in odziv nanjo – se razkrije ena ključnih strategij: bližina, ki pa hkrati ohranja distanco. Uporaba druge osebe ednine ustvari občutek neposrednega nagovora, kar je v literaturi redkejša, a izjemno močna pripovedna oblika.

Zdi se, kot da pripovedovalec nagovarja junakinjo, a ne kot vsevedni opazovalec, temveč kot nekdo, ki se postopoma prebija v njeno notranjost – spoštljivo, zadržano, a vztrajno. Ohranja distanco do Zore, a jo hkrati spremlja z radovednostjo in s subtilno empatijo. Takšen način pripovedovanja omogoča kompleksno prepletanje osebnega in kolektivnega: intimna zgodba ženske, ki je bila del revolucionarnega gibanja, se ne more nikoli popolnoma ločiti od širšega družbenega vprašanja.

Aleš Šteger je roman Ogenj premierno predstavil na Ptuju, zatem pa še v družbi dr. Vesne Mikolič v Stekleni dvorani Lili Novy v ljubljanskem Cankarjevem domu. (Fotografija: Andraž Gombač)

Zorina zgodba kot zgodovina države

Zorina zgodba ni le osebna in družinska, temveč tudi zgodba o vzponu in padcu Jugoslavije. Od idealizma in revolucionarnega zanosa, prek poklicnega udejstvovanja in mednarodne angažiranosti do pozabe in samote. Zora najprej uteleša projekt gradnje, smisla, širine – nato pa ostane z občutkom praznine, odrinjenosti in razrahljane identitete.

Zorina zgodba ni le osebna in družinska, temveč tudi zgodba o vzponu in padcu Jugoslavije. Od idealizma in revolucionarnega zanosa, prek poklicnega udejstvovanja in mednarodne angažiranosti do pozabe in samote.

Na začetku romana pripovedovalec družino opazuje od daleč. Njegova pozornost se nato zoži na lik deklice, Zore. O svoji junakinji pripovedovalec prej ugiba, kot pa da bi jo zares poznal. V tem premišljenem zadržku tiči etični moment pisanja: zavest, da je vsaka literarna rekonstrukcija zgodovine obenem tudi njeno popačenje.

Stavki v tem delu romana so intenzivni, pogosto žarijo. Simbolika ognja se najprej subtilno naseli v jezik, šele nato postane eksplicitna – že skozi glagol biti, ki se preoblikuje, poraja in ugaša, odpira vprašanja identitete. Deklica na začetku ni »nekdo«, ampak postaja – iz trenutka v trenutek, skozi odnos z očetom, ki jo poskuša zaznamovati z ritualom moškosti: ponudi ji žganje. V tej gesti se vzpostavi napetost med pričakovanji družbenega reda in notranjim glasom deklice.

 

Očetova figura kot simbol: vera, praznina, odpoved

Zora se odriva od očeta, ki je vernik, in tudi od Boga, v katerega ta verjame. Toda ta Bog je nekaj temnega, prisotnega, celo fizičnega. »Bog se je naselil v očetovem trebuhu,« beremo v romanu; v domislici zaslutimo notranjo praznino, ki je vera ne zapolnjuje, ampak jo prikriva. »Praznina, s katero ga je kupil, prihaja iz Rusije« – stavek, ki združuje intimno in ideološko praznino, religiozno dogmo in politično zgodovino. Oče je torej predvsem simbol: tradicije, avtoritete, vere in domovine, hkrati pa tudi simbol tistega, od česar se je treba odtrgati.

Oče je torej predvsem simbol: tradicije, avtoritete, vere in domovine, hkrati pa tudi simbol tistega, od česar se je treba odtrgati.

Zora se k njemu vrača, ne da bi se mu zares približala. Rana ostaja odprta. Očetov fotoaparat pa postane simbolni predmet: darilo pogleda in dostopa do zgodovine.

Deklica, ki že ima vonj, senzibilnost za materialno in nevidno, je s tem potisnjena proti svoji kasnejši karieri – zbiranju in eksponiranju predmetov, torej oblikovanju spomina. V družbenem smislu mora deklica, da bi lahko postala ženska, najprej postati partizanka. In prav tu se pojavi razkol: oče sovraži komuniste. Ta razpetost med zasebnim in političnim, med vero in ideologijo, spremlja Zoro vse življenje.

 

Večkratno rojstvo: mit, zgodovina in literarna moč

Pripovedovalec izpostavi, da je kljubovanje, ki je ob koncu prve svetovne vojne rešilo njenega očeta, tudi Zoro rešilo pred smrtjo. Zora bi lahko bila skoraj mitološko bitje – je trikrat obsojena na smrt. Motiv večkratnega »ponovnega rojstva« poudarja, da je Zora lik v stalnem porajanju. Njena obstojnost je hkrati krhka in trmasta, zgodovinska in simbolna. Pri tem ključni poudarek ne gre le njenemu značaju, temveč tudi izčiščeni poetiki. Pisatelj junakinji s svojo zadržano intenzivnostjo pomaga, da se vedno znova izogne izničenju: »Bila je deklica, bila je mlada ženska, bila. Kaj se je zgodilo z njo?« se sprašuje.

Zora bi lahko bila skoraj mitološko bitje – je trikrat obsojena na smrt.

Premišljen zamolk odpira razpoko med realno in fiktivno zgodbo. Pri tem Zora ni izrisana kot katoliška mučenica, ki bi svoje trpljenje pasivno darovala višji ideji ali veri. Deluje kot ženska, ki se upira, dvomi, kljubuje, se večkrat znova rodi.

S kombinacijo dolgih in kratkih stavkov, repeticijami, uporabo vprašalnic, nagovorom namišljene osebe ter z natančnim izrisovanjem stranskih likov, se gradi kompleksno pripovedno mrežo. V enem najmočnejših prizorov, ko je Zora obsojena na smrt, starša ne pokažeta nobene namere, da bi jo ohranila pri življenju. Poudarjena je Zorina odrinjenost.

Vprašanje, kako se skupnost vede do ženske, ki je naredila vse »prav«, se večkrat pojavi. Borila se je, doktorirala, delovala poklicno in odgovorno, pa je vseeno odrinjena. V partizanih, v Beogradu, v Somaliji. Zora partizanka, premišljevalka, zbiralka, tista, ki gradi muzeje in sistematizira spomin, ni lepa v konvencionalnem smislu, ni erotična figura. Je dosledna, natančna, poštena. Noče delati težav; je mirna, stoična, redkobesedna – vendar z natančnim pogledom, ki zaznava mehanizme oblasti in možnosti, ki jih sistem ponuja ali odreka.

 

Protitok v sistemu: intelektualka v času socializma

V tem fokusu se prevprašuje tudi skupnost – morda celo njeno kolektivno nezavedno, ki se vrača kot odmev. To je ista skupnost, ki sebe zaradi jugoslovanskega komunizma dojema kot edinstveno in zgodovinsko poklicano, a Zorino večjezičnost dojema kot nekaj tujega, nezaželenega. Nekaj, kar je treba izločiti, poslati »v Afriko«. Sistem jo pošilja na razne konce sveta, kjer gasi požare, in »se po najboljših močeh odziva na neodložljive in nenačrtovane diplomatske izzive, ki so se vrstili za neutrudnimi potovanji maršala«. Za te dosežke jo nagradijo s štipendijo Socialistične zveze delovnega ljudstva za doktorski študij, a potem še manj vedo, kaj bi z njo.

Zora ni izrisana kot katoliška mučenica, ki bi svoje trpljenje pasivno darovala višji ideji ali veri. Deluje kot ženska, ki se upira, dvomi, kljubuje, se večkrat znova rodi.

Zora je v sistemu protitok. Ženska, ki se je odrekla vsemu in je prežeta s skromnostjo, hkrati pa vidi, kako komunisti tonejo v razkošje in samodrštvo. Njeno razpetost med visoko družbo in nenehnimi boji za preživetje morda lahko beremo tudi kot preroški simbol statusa današnjih umetnikov: stalna vmesnost, uporabnost, a redko priznanje. Zora je cenjena le, ko je treba reševati težave.

Njene resnične težave se začnejo leta 1968, ko je imenovana za komisarko jugoslovanskega paviljona na Beneškem bienalu. Tisti, ki so ji podtaknili revolucionarnega hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, ob medijskem napadu nanjo molčijo in Zora ima občutek, da se »vse, česar se dotakne, spremeni v prah«. Izpljune jo umetnostna stroka. Avantgarda in neoavantgarda je ne zanimata – raje se posveča brezčasnemu izrazu neznanih, lačnih, neetabliranih, uporniških umetnikov. V državi, obsedeni z napredkom, betonom in modernim delavskim razredom, Zora ustvarja etnografske sanje: na jugu Srbije zbira piščali, opanke, šajkače.

Leta 1974 sprejme mesto direktorice Pokrajinskega muzeja na Ptuju. Zapuščeno žitnico Zora vidi prostor, ki je kot nalašč za revolucijo. Ptujčani jo najprej sprejmejo, nato izrinejo. Maska kurenta, maska upornice, maska revolucionarke, maska muzejske direktorice – vse te vloge, ki se ji odlično prilegajo, se obrnejo proti njej. V dramatiziranih dialogih pride do izraza vsa pritlehnost malega okolja. Obtožena je finančnih nepravilnosti. Odstavijo jo in upokojijo. A ogenj v njej še vedno tli.

Šteger na ta način ne izpostavi le redko obravnavane zgodovine muzealstva v času Jugoslavije in tik po njenem razpadu, temveč tudi nekaj, kar je v slovenski literaturi redko ubesedeno. V romanu gre tudi za natančno izpisano strukturo pogroma – sistematičnega izrinjanja posameznice, ki se začne z medijskim linčem in se nadaljuje skozi institucionalne obtožbe, javno poniževanje in postopno družbeno izključitev. 

 

Somalija kot iluzija pobega

V Somaliji ponovno gradi muzej revolucije. Tam od daleč opazuje razpad komunizma. »Znamenje zatona vsega, za kar si se borila, česar del si bila. Mogoče je kje drugje, na Kitajskem, ali tukaj, v Afriki, možna boljša, bolj pravična socialistična družba.« Zorina pot se tako počasi zaključuje v razpršenem občutku tujosti, ne toliko poraza, kot zavedanja, da zanjo nikoli ni bilo pravega mesta – ne doma, ne v tujini, ne v zgodovini, ne v prihodnosti.

Aleš Šteger v Ognju odpira tudi prostor za dvom, za vpogled v razpoke uradnega spomina. (Fotografija: Simon Intihar)

Somalija seveda ne more predstavljati Zorinega prostora rešitve ali pobega. Spet se vrača domov, kjer se odvija absurd. Janezek, sestrin sin, ki je zaostal v razvoju, si nadene sončna očala in kostum, vstopi v partijo in postane direktor propadajočega kmetijskega kombinata. »Na tem kamenju, na tej požgani zemlji in pepelu bodo rasle prihodnje generacije jugoslovanske socialistične mladine,« razmišlja Zora, ki ji njeno življenje postaja čedalje bolj tuje.

Ob koncu se Šteger vrne k tistemu uvodnemu prizoru: vzpostavljati muzeje za nomade, nositi na kup dokumente, predmete, uniforme, orožje, postane skoraj nesmiselno početje. Stopi na stran umetnosti: ohranjajo se zgodbe, ne pa predmeti. Zora svoj fotografski aparat podari muzeju; inštalira ga kot neznan eksponat. Ona, ki je preživela, delovala, ustvarjala, ki ima še moč, predvsem telesno – bi rada potovala. A intuitivno razume, da ognji, ki so bili nekoč simbol revolucionarnega zanosa, zdaj požigajo vse, kar je zgradila.

 

Ogenj kot uničenje in metafora pripadnosti

Prvi ogenj je bil znak začetka, drugi pomeni dokončni prelom. Požigalca Muzeja vinarstva na prostem nikoli ne najdejo – ogenj ni osebni napad, ampak sistemska gesta. Tretji ogenj požre njen somalijski muzej. In s tem tudi zadnjo sled Zorinega poskusa, da bi zgradila nekaj trajnega. Predvsem pa se v njej razgradi iluzija, da lahko pripada.

Ona, ki je preživela, delovala, ustvarjala, ki ima še moč, predvsem telesno – bi rada potovala. A intuitivno razume, da ognji, ki so bili nekoč simbol revolucionarnega zanosa, zdaj požigajo vse, kar je zgradila.

Ogenj postane orodje izbrisa, uničenja zgodovine, identitete, celo pripadnosti. Ne gre več za ogenj telesne moči ali uporništva, ampak za ogenj, ki ruši iluzijo, da lahko čemu zares pripadaš – državi, družini, stroki, sistemu. Zorina telesna moč, natančnost, intelekt – vse to v tej ognjeni trojici simbolno izgoreva. In vendar se v njenem umiku, v darovanju fotoaparata muzeju, skriva nekaj tihega upora. Kot bi hotela reči: zgorela je snov, toda zgodba ostaja. Pripadnost ni več stvar institucije, ampak pripovedi.

Štegrov roman se zaključi z neposrednim vstopom pripovedovalca v zgodbo. »Zgodba se ne konča s smrtjo. Zgodba se nadaljuje z dejstvom, da nisem nikdar slišal koga spregovoriti o Zori, pa čeprav sem hodil na Ptuju na gimnazijo.« Pripovedovalec postane realna oseba, ni več le glas v ozadju. Ostane Zora – figura, ki izginja v pozabi. In ostane on – tisti, ki to piše, da bi razumel, kako se za besedami »Zora nikoli ne bo naš človek« skriva nekaj več: kolektivni mehanizem izključevanja, brisanja tistih, ki ne ustrezajo.

Zgodba o izginjanju, o brisanju neke realnosti, tako preraste v simbol. A simbol česa? Simbol skupnosti, ki ne prenese drugačnosti? Simbol družbenih struktur, ki izrivajo to, česar ne razumejo? Simbol tega, kako hitro se zgodovina sprevrže v molk? Ogenj ni zgolj roman o eni pozabljeni ženski, temveč roman o sistemih pozabe, o mehanizmih izključevanja in o poskusu, da bi z zgodbo nekaj vendarle ostalo. In v tem smislu je Ogenj tudi roman o nas samih: o naši zmožnosti, da pogledamo stran, in hkrati o naši dolžnosti, da vendarle pogledamo nazaj.

Fotografija: Andraž Gregorič
Intervju 29. 4. 2025

Mojca Straus Istenič: »Kam se nam je izgubila več kot polovica diplomantk?«

Roža ovijalka je prvi del napovedane trilogije Ženske, ščurki in macesen (obstaja tudi istoimenska Facebook skupina) pisateljice Mojce Straus Istenič, zmagovalke natečaja Novi roman 2024 založbe Kulturni center Maribor. V nagrajenem romanu nam prikaže proces osamosvajanja, lahko bi rekla feminizma, skozi katerega mora protagonistka Fani. Čeprav na začetku lahkotno, skorajda idealno zasanjano dekle prehaja v status poročene gospe, se iz primeža prelevi v kritično žensko, ki ni več samo žena in mati. Roman nam prikaže pomembno sporočilo, kaj pomeni biti ženska in za kaj vse so se ženske borile že pred skoraj stoletjem. Kritičnost in trdoživost sta ključni komponenti, ki ju nosijo ženske.

Obenem roman seže v čas druge svetovne vojne, smrti, izgub, bolezni. Umeščen je tudi v Maribor, prikaže ga skozi prizmo zgodovine in takratnega meščanstva, ki je počasi začelo izgubljati svoj status.

Najprej čestitke ob prvemu romanu trilogije. Zgodba Rože ovijalke, tudi sicer vašega prvega romana, se začne leta 1931 v Mariboru. Vendar – zasanjana mlada Fanika ni nič kaj drugačna od mladih danes, kajne?

»Hvala lepa za čestitke. Zelo me veseli, da je moj prvenec osvojil prvo nagrado na natečaju Novi roman 2024. Mlada Fanika resnično ni kaj dosti drugačna, kot so mladi danes, in kot so mladi najbrž vedno bili – je naivna, zasanjana ter hkrati prepričana, da vse ve, in to seveda bolje od odraslih. Kar je bilo v tistem obdobju drugače, so družbene zahteve in pričakovanja. Njena vloga in prihodnost se zdita vnaprej začrtani, njeno vedenje naj bi sledilo togim vzorcem sprejemljivega, pričakovanega, pravega. Na vso srečo danes tega že skoraj ni več.«

Mojca Straus Istenič (Fotografija: Andraž Gregorič)

»Kar je bilo v tistem obdobju drugače, so družbene zahteve in pričakovanja. Njena vloga in prihodnost se zdita vnaprej začrtani, njeno vedenje naj bi sledilo togim vzorcem sprejemljivega, pričakovanega, pravega.«

Roman je v prvem delu trilogije postavljen torej v drugo največje slovensko mesto Maribor. Prikazuje malomeščanstvo, ki v sebi skriva mnogo pasti in prikritega nasilja. Kako ste analizirali takratno družbo in njihove zanke, ki so navzven znale biti prikrite?

»Glavnino romana sem napisala med koronsko karanteno, tako da sem se morala znajti po svoje. Veliko sem črpala iz objavljenih magistrskih nalog, ki so se izkazale za dober in zanesljiv vir, nekaj pa tudi iz knjig, čeprav me je razočarala ugotovitev, da le malo romanov slovenskih avtorjev in avtoric opisuje meščansko življenje, veliko več pa kmečko. Razumljivo, v obdobju Jugoslavije ni bilo zaželeno opisovati ‘buržujev’. Naslednji vir so mi bili muzeji, ki imajo na svojih spletnih straneh opise preteklih razstav in kjer sem lahko naročila razstavne kataloge s fotografijami in opisi, pa tudi zbirke pripovedi in spominov, ki so jih starejši Mariborčani objavili v okviru kakega svojega društva. Tudi te sem kupila po spletu in dobila na dom. Seveda pa je pomagalo tudi, da sta obe družini mojih starih staršev izhajali iz predvojnega meščanskega okolja, ena iz mariborskega in druga iz murskosoboškega. Že kot otrok sem slišala veliko zgodb in srkala tako odkrite načine, kako so se česa lotevali, kot tudi tiste prikrite. Mimogrede, velik del drugega romana se dogaja v Murski Soboti.«

»Razočarala me je ugotovitev, da le malo romanov slovenskih avtorjev in avtoric opisuje meščansko življenje, veliko več pa kmečko.«

Kako pa ste ustvarjali jezikovno plat romana, ki je v dialogih popolnoma štajerski, hkrati pa je sam jezik zelo sočen in neposreden?

»Trudila sem se posnemati govor tistega obdobja. Nekaj izrazov sem poznala že sama, nekatere sem izvedela iz literature – znova, magistrske naloge so neprecenljive! Veliko sem tudi spraševala ljudi, ki izhajajo iz štajerskega okolja. Sicer se pa dialogov lotim tako, da si najprej kar najbolje izrišem vsak lik. Pri tem uporabljam fotografije, ki me nagovorijo. Lahko so povsem naključne, najdem jih na spletu. Pomagam si s posameznimi simboli, stvarmi, ki jih ima ta lik rad, s kom naredim intervju in podobno. Želim se kar najbolj seznaniti z vsako literarno osebo, tako da pred mojimi očmi – in ušesi – oživi. Vidim in slišim, kako se vede, kako govori, kakšna je njena gestikulacija, intonacija, kaj ji je pomembno in kaj morda sploh ne, kaj pozna, kaj upa, o čem sanja, česa se boji. Ko liki oživijo, pa tako ali tako začnejo govoriti in delovati kar sami.« (nasmeh)

Zastavljate pomembno vprašanje o feminizmu. Fanikina sestra Ženja je glasnica pravic žensk. Kako ste jo zastavili?

»V prvem delu nastopajo tri ženske, vsaka zase odseva drugačen ženski odziv na patriarhat. Mama je povsem usklajena s svojo vlogo tako v družbi kakor v družini, Fanika pa, takrat še otrok, o tem niti ne razmišlja. Niti ji ni pomembno. Ženja je tako najnaprednejša od vseh treh. Jasno vidi ukalupljenost mame in se bori tako za svojo kakor tudi za Fanikino osvoboditev izpod jarma družbenih pričakovanj v širšem smislu in pričakovanj mame v intimnejšem družinskem smislu. Je tudi edina, ki o problematiki položaja žensk jasno razmišlja in spregovori. Obe, mama in Ženja, sta nekakšno nasprotje Fanike, ena kot izsanjani ideal lahkega življenja in druga kot moteč klic k boju in delovanju.«

»Seveda je pomagalo tudi, da sta obe družini mojih starih staršev izhajali iz predvojnega meščanskega okolja, ena iz mariborskega in druga iz murskosoboškega.«

Fanikina in Ženjina mama Jožefa predstavlja žensko, ki v ospredje postavlja predvsem ženo in mamo. Je torej gospa. Nekako se zdi, da jo karikirate in postavite na mesto nekoga, ki se rad vdaja patriarhatu in družbi, ki ta patriarhat pooseblja?

»Moj namen je bil skozi lik Pepce na kratko orisati tudi to plat patriarhata – ženske, ki so tako močno prežete s patriarhalno miselnostjo in vrednotami, da postanejo njegov ključni del. V svoji popolni predanosti se trudijo k vdaji pritegniti tudi druge ranljive, nežnejše, predvsem mlajše ženske – hčere, vnukinje, nečakinje, sosede. To je še dandanes močno prisotno in, žal, gre z roko v roki z oživljanjem drugih tradicionalnih vrednot, ki jih nekateri politiki tako radi navajajo v svojih programih. Kar pomislite na vse ‘tradwives’, ki se pojavljajo na internetu. So karikirane? Mnoge med njimi zagotovo, saj igrajo vlogo, za katero menijo, da jim je predpisana s spolom, druge morda kot Fanika le iščejo lažji način preživetja, spet tretje pa so, dopustimo jim to možnost, mogoče celo avtentične.«

In če se navežem na prejšnje vprašanje – velik pomen predvsem Fani in Jožefi – Pepci predstavlja hiša, ki prerašča v simbol celotnega dela in dojemanja sveta okoli njih?

»Res, za razliko od Ženje, ki deluje širše, sta tako Fani kot njena mama obe usmerjeni v domače okolje. V okviru tega mikrokozmosa iščeta svoje zmage in potrditve. Svet okoli njiju ju zanima samo, če vpliva (in včasih prav grobo vdira) v njun dom, s tem pa v njuno življenje.«

»Želim se kar najbolj seznaniti z vsako literarno osebo, tako da pred mojimi očmi – in ušesi – oživi. Vidim in slišim, kako se vede, kako govori, kakšna je njena gestikulacija, intonacija, kaj ji je pomembno in kaj morda sploh ne, kaj pozna, kaj upa, o čem sanja, česa se boji.«

Roman Roža ovijalka, nagrajen na natečaju Novi roman 2024, je izšel pri Kulturnem centru Maribor.

Tone je nemoralnež. Trd, grob in brezbrižen, da ne razkrijeva preveč, zna predvsem zavajati. Od kod izvira ves njegov odpor do nežnega in dobrega? Ali Fanike ne gane kaj dosti niti Tonetov odnos do nekdanje ljubimke Nežke in njunega mrtvega otroka? Najpomembneje zanjo je, da bo postala žena …

 

»Roman je napisan s Fanikinega zornega kota, in ker si ona tega vprašanja nikoli zares ne postavi, niti ne dobi ustreznega pojasnila. Kljub temu pa je v romanu kar nekaj namigov, iz katerih si pozorna bralka in bralec lahko izluščita lastni odgovor. Če malo pomagam: Tone je eden izmed treh bratov, ki nenehno tekmujejo za očetovo naklonjenost. Mama je sicer živa, a v Tonetovem govoru nikoli ni prisotna, tako da lahko razumemo njeno mesto v družini kot manj pomembno ali celo nepomembno. Oče mu je odrekel izbiro zaželenega poklica, kar Toneta še v kasnejših letih pekli in je vir njegovega ljubosumja na brata. Omenjena je tudi sestra, ki je kot mlado dekle storila precej grozovit samomor. Je bila tudi ona kot mama nevidna? Kaj še je v Tonetovi primarni družini tako hudo narobe, da jih je vse zaznamovalo?«

»V prvem delu nastopajo tri ženske, vsaka zase odseva drugačen ženski odziv na patriarhat.«

Izobrazba za ženske proti patriarhatu v tem romanu ne pomeni kaj dosti, kajne? Mislim predvsem na Fani, ki opusti gimnazijo in se raje poroči.

»Stopnja izobrazbe je že takrat pomenila razliko, predvsem kako dobro – ali manj dobro – bo ženska znotraj patriarhalnih okvirjev živela. A na izobrazbo moramo pogledati z očmi tedanjega, ne sedanjega časa. Tako je Pepca veljala, če že ne za izobraženo, pa vsaj za dobro šolano in je bila na svojo avstrijsko gospodinjsko šolo zelo ponosna. Celo Ženja, učiteljica, ki si želi nekoč postati profesorica, ji to priznava. Tudi oče je obe dekleti aktivno spodbujal k izobraževanju, in če ga ne bi prehitela smrt, bi si verjetno tudi Fanika pridobila kaj več od zgolj najosnovnejše izobrazbe.«

In kaj v romanu vse pomeni čas vojne?

»Prelome, spremembe, rušenje starega in vzpostavljanje novega. Za Faniko pomeni začetek njenega prebujanja. Če se je pred vojno še lahko predajala obdobjem otožnosti, je vojni čas od nje zahteval dejavnost, odločitve, vztrajnost.«

»V svoji popolni predanosti se trudijo k vdaji pritegniti tudi druge ranljive, nežnejše, predvsem mlajše ženske – hčere, vnukinje, nečakinje, sosede. To je še dandanes močno prisotno in, žal, gre z roko v roki z oživljanjem drugih tradicionalnih vrednot, ki jih nekateri politiki tako radi navajajo v svojih programih.«

Roža ovijalka prikazuje status ženske, ki se je seveda zaradi več vidikov spremenil …

»V romanu spremenjen status ženske v družbi neposredno zadeva glavno junakinjo. Omenjene so spremembe, ki jih je prinesel povojni čas, kot najvažnejša seveda splošna volilna pravica za ženske in posledično njihovi prvi koraki v politično in javno življenje. Vidimo lahko, kako se ženske okrog glavne junakinje množično zaposlujejo – celo njena mama – in kaj jim to prinese. Fanika kljub vsem spremembam ostaja nekako zunaj njih, še vedno v svojem domu, deloma zaradi moža, ki mu to povsem ustreza, in deloma zaradi lastne pasivnosti.«

Kakšno pot ste določili Fani? Že samo njeno ime in druga poimenovanja jo postopoma degradirajo in počasi postavljajo v nevidno roko, ki mora storiti vse?

»Dobro ste opazili. A morda naj bralka in bralec sama prebereta roman in odkrijeta Fanikino pot, da jima ne pokvariva užitka. Naj namignem le, da je njena pot polna težav in preprek, ki pa jih bolj ali manj uspešno premaguje.«

Kakšno je njeno opolnomočenje?

»Ne pričakuje več, da ji bodo bodisi mama bodisi kasneje mož ali otroci, ali celo prijateljica Eli, osmislili življenje. Zadnje dejanje v romanu je zgolj in izključno njeno – ker se je tako odločila, ker je tako hotela in, seveda, ker je zdaj tudi znala in zmogla.«

»Omenjene so spremembe, ki jih je prinesel povojni čas, kot najvažnejša seveda splošna volilna pravica za ženske in posledično njihovi prvi koraki v politično in javno življenje.«

V romanu je pomembna tema materinstvo. Kaj vse pomeni za različne likinje?

»Za Pepco materinstvo pomeni naravno vlogo ženske, a tudi utrditev položaja, predvsem s sinovi. Njeno razmišljanje gre nekako: ‘Tako to je, tako to mora biti.’ Faniki se je materinstvo bolj ko ne zgodilo. Ko ji je bil sin prevzet, se je bolj navezala na drugega otroka, na hčer, a tudi tu bolj na otroški način, kot bi šlo za lutko. Imela je tudi nekaj obdobij depresije, kar ji je navezanost na otroke še dodatno otežilo. Otroci so zanjo tako ostajali nekako zraven, zanje je lepo skrbela, a z njimi dolgo ni razvila odnosa. Sina se je celo kar malo bala.

Ženja, Fanikino nasprotje, sicer precej nematerinski tip, v kratkem obdobju materinstva tudi svojega otroka ljubi s strastjo, kot je strastna tudi do življenja nasploh. Eli, po drugi strani, pa je arhetip matere, ki svojo neomejeno ljubezen prenaša na ljudi okrog sebe. Je neusahljiv vir ljubezni in podpore, stabilna v svojem najglobljem jedru.«

Ženska je v tem romanu ranljiva in močna, a za Toneta ne eno ne drugo ni dobro. Kaj naj bi bila torej ženska v tistem času?

»Po mojem problem niti ni v tem, kakšna naj bi bila ženska v tistem času, pač pa v tem, da Tone preprosto ni zrel moški. Je neuravnovešen, grob, nasilen fant, ki ne zna biti moški, ob katerem bi ženska lahko bila ženska. Četudi bi se mu začetna želja izpolnila in bi se poročil z Ženjo, zakon, v katerem bi bil on eden od obeh zakonskih partnerjev, nikakor ne bi mogel biti srečen.«

»Pot do izobrazbe je ženskam sicer omogočena in na papirju smo enakopravne, a v praksi se še vedno kažejo razlike.«

V knjigi omenjate tudi problem smrti zaradi pomanjkanja cepiva pri otrocih v času druge vojne: zelo povedno ste pokazali, kaj vse to sproži. Kajne?

»Ja, v romanu omenjam tudi problem smrti zaradi pomanjkljivega cepljenja v času druge svetovne vojne. Davica je nalezljiva bolezen, ki jo dobra precepljenost prebivalstva lepo drži v šahu. Kadar pa ta precepljenost pade, kot na primer v romanu, ko se to zgodi v majhnem kraju med drugo svetovno vojno, ali pa v resničnosti v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze, davica znova izbruhne, in ja, žal zahteva tudi žrtve.«

»Kam se nam je torej izgubila več kot polovica diplomantk? Upam, da ne med prekarce, za tekoči trak, med plenice ali za štedilnik.«

Kaj bi rekli, ali je status ženske danes in njene poti do izobrazbe še vedno problematičen? Je vse, kar naredi ženska, dojeto kot nekaj samoumevnega, četudi se zaradi tega odreka sebi?

»Najprej naj povem, kako navdušena sem nad vsemi spremembami, ki so se do danes že zgodile. Res, bravo! A takoj zatem moram priznati tudi, da niti danes ni vse tako rožnato, kot se radi prepričujemo. Pot do izobrazbe je ženskam sicer omogočena in na papirju smo enakopravne, a v praksi se še vedno kažejo razlike. Ženske že predstavljajo več kot polovico diplomantov, a če pogledamo pokojnine, so te še kar nižje od pokojnin moških, mislim da za kakih 15 ali 16 odstotkov. To jasno kaže, da so žal na kariernih poteh ženske še vedno ovirane. Dodatno, tako v domačem kakor v službenem okolju ženske še vedno opravijo ogromno skritega dela, ki je morda pohvaljeno, a žal ni ustrezno nagrajeno. Čeprav se položaj tudi tu izboljšuje, je še vedno le slaba četrtina vodilnih položajev v podjetjih v rokah žensk. Kam se nam je izgubila več kot polovica diplomantk? Upam, da ne med prekarce, za tekoči trak, med plenice ali za štedilnik.«

Hanna Juta Kozar / Midjourney Hanna Juta Kozar / Midjourney
Panorama 28. 4. 2025

Spoprijemanje s klasiko 20: Katulove, Tibulove in Propercijeve elegije

Ah, latinščina! »Učiti« (v najširšem možnem pomenu besede) sem se je začel v sedmem razredu, ko sem bil še v ZDA. Latinščino je poučevala gospodična Ross, in prav v njenem razredu sem prvič slišal slovnične izraze, ki jih Slovenci redno uporabljajo, Američani pa se o njih pri pouku angleščine ne pogovarjajo: skloni, spregatve, nominativ, genitiv, dativ … Spomnim se, da smo uporabljali čudne trike. Rodilnik je svojilni sklon, ker si »prisvojim« svoja »rodila«, dajalnik pa je »komu ali čemu«, ker lahko nekaj daš nekomu ali pa nečemu (ta razlaga je precej za lase privlečena, saj vem). Končnice sklanjatev smo si zapomnili tako, da smo jih prepevali v melodijah znanih napevov. »-us, -l, -o, -um, -o, -l, -orum, -is, -os, -is« smo zapeli na melodijo Jingle Bells, »prazno, -is, -l, -em, -e, -es, -um, -ibus, -es, -ibus« pa na melodijo uspavanke Row, Row, Row Your Boat – vsaj zdi se mi, da so bile to prave končnice (oprostite, gospodična Ross).

Elegiki Katul, Tibul in Propercij so bili neke vrste Taylor Swift, Lady Gaga in kdorkoli že je še kaka od slavnih pop zvezd prvega stoletja našega štetja.

Nekoč sem moral deklamirati Horacijevo Odo, ki se začne z besedami »Iam satis terris nivis atque dirae grandinis misit Pater et rubente«, govori pa o potresu ali nečem podobnem. Še vedno se spomnim celotne pesnitve, čeprav o njej ne vem čisto ničesar drugega. Mnemoničnih orodij pač ne pozabiš zlepa.

Moja bleščeča kariera v latinščini se je po dveh letih neslavno zaključila, o tem, da sem se z latinščino sploh kdaj ukvarjal, pa priča le to, da sedaj bolje razumem, kako v splošnem deluje jezikovna slovnica. In pa, seveda, Horacijeva Oda, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin.

Ko gre torej za prebiranje latinskih avtorjev, seveda ni nobene bojazni, da bi jih bral v izvirniku. Razumem pa, da so bile številne takšne in podobne pesnitve pravi kulturni »hiti« preteklosti, podobno odmevni, kot so danes nove pesmi Taylor Swift. Številne »uspešnice«, ki častijo ljubezen in izgubo, so bile spisane v obliki elegij. Če se že lotevamo nespretnih analogij: elegiki Katul, Tibul in Propercij so bili neke vrste Taylor Swift, Lady Gaga in kdorkoli že je še kaka od slavnih pop zvezd prvega stoletja našega štetja (ne pozabi: ko si že pri tem, se nauči še kaj več o sodobni pop kulturi).

Rimska elegija ne slavi ljubezni kot veličastne zveze, pač pa kot bojišče. Amor je bil majcen terorist, elegiki pa so korakali (ali, bolje rečeno, se opotekali) skozi verze pod njegovo zastavo.

Če ste kdaj trpeli zaradi neuslišane ljubezni, o njej pisali dramsko poezijo in se nato dramatično zvrnili na počivalno zofo, da bi napisano zrecitirali svoji mački (obstaja možnost, da je to vsaj kdaj storila tudi moja soavtorica Svetlana, ki je velika ljubiteljica mačk), ste morda po duši že latinski elegik. Rimske elegije, ki jih v enaki meri sestavljajo romantika, tesnoba in natančna pesniška mera, so ene od najbolj čudovito človeških starodavnih pesniških oblik, med avtorji pa prevladujejo zlasti trije: Katul, Tibul in Propercij. Vsak od teh elegikov je pesniško obliko elegije malce priredil, jo prevzel kot svojo ter pri tem ustvaril ljubezenske zgodbe in balade o zlomljenih srcih, ki se še vedno prebirajo kot prigode nekoga, ki iz vinskega bara v italijanskem Trastevereju v živo tvita o svojem katastrofalnem romantičnem življenju.

A najprej razčistimo: kaj sploh je elegija?

Klasično gledano, latinske elegije niso nujno pesnitve žalovanja, kot si jih pogosto razlagamo sodobniki. Gre pravzaprav za pesniško obliko, ki je osnovana na elegičnem distihu: ena vrstica daktilskega heksametra (homerska pesniška mera), ki ji sledi ena vrstica daktilskega pentametra (s krajšim, ostrejšim odmevom). Ta kombinacija ustvari čudovit zven, neke vrste vzpenjanje in upadanje upanja, ki mu nato sledi razočaranje, kar je glede na tipično tematiko takšnih pesnitev še posebej primerno.

Medtem ko nas Tibul popelje v nežno sanjsko pokrajino, nam Propercij naslika dvorano z ogledali: vse je strastno, intelektualno in kontradiktorno.

V starodavnem Rimu so elegije najpogosteje govorile o ljubezni. Ni šlo nujno za plemenito ljubezen, ki bi vodila v poroko, ampak predvsem za zapleteno, obsedeno, vseobsegajočo, včasih celo prostaško ljubezen, ki uniči še zadnjo trohico tvoje produktivnosti in zaradi katere piješ vino tudi ob najbolj neprimernih urah. Rimska elegija ne slavi ljubezni kot veličastne zveze, pač pa kot bojišče. Amor je bil majcen terorist, elegiki pa so korakali (ali, bolje rečeno, se opotekali) skozi verze pod njegovo zastavo.

Zdaj pa se malo bolje spoznajmo z našimi predstavniki pesniške disfunkcionalnosti.

Gaj Valerij Katul (pribl. 84–pribl. 54 pr. n. št.) je bil čustven najstnik rimske poezije, če odmislimo, da je bil izjemno izobražen pripadnik takratne rimske elite in da je skorajda zagotovo lepše pisal. Katul, ki je svoja dela pisal v pozni republiki, ni bil »čisti« elegik v strogem pomenu besede, kakršna sta bila Tibul in Propercij, vendar je s svojim pesniškim opusom postavil temelje za prihodnost žanra.

Ljubezen je obenem svoboda in suženjstvo, ljubljena oseba pa hkrati muza in ječar.

Najbolj znane Katulove pesnitve obravnavajo njegovo ljubezensko afero z žensko, ki jo imenuje Lesbia, pri čemer ne moremo spregledati, da ta psevdonim prav nič subtilno spominja na Sapfo, grško pesnico z otoka Lesbos. Lesbia naj bi bila po splošno sprejetem prepričanju Clodia, usodna ženska iz visoke družbe, naklonjena kaosu. Njun odnos je bil dovolj nestanoviten, da bi si v sodobnih časih nedvomno zaslužil lastno miniserijo na HBO-ju, vključno z razvnetimi ljubezenskimi izpovedmi (»Sovražim in ljubim. Morda bi rad vedel, zakaj to počnem? Ne vem. Čutim pa, da se to dogaja, in trpim.«) in neusmiljenimi žaljivkami, ki naj v olikani družbi morda raje ostanejo neprevedene.

Katulov dar je bila njegova neposrednost. Njegove pesnitve so presenetljivo moderne, saj se prebirajo skoraj kot dnevniški zapisi v jambskem ritmu. Pripomogel je tudi k temu, da se je rimska poezija od junaških tem premaknila k intenzivneje osebnim. Ni torej izumil elegije, je pa vsekakor postavil čustvene cilje zanjo.

Katul v mestecu Sirmione ob Gardskem jezeru (Fotografija: Schorle, Wikimedia Commons)

Albij Tibul (pribl. 55–pribl. 19 pr. n. št.) je bil pesnik, s katerim bi se želel poročiti prav vsakdo, če se le ne bi bil že čustveno zapletel z Delio, Nemesis in številnimi drugimi osebami obeh spolov, ki so mu zlomile srce. Njegove pesnitve, napisane v zgodnjem Avgustovem obdobju, so pastoralne in idealizirane. Tibul prikazuje vizijo ljubezni kot družinske sreče, po možnosti na deželi, ob blago žuborečem potočku, kjer človek nima bolj perečih obveznosti, kot sta skrb za čebele in pisanje verzov.

Sebe si predstavlja kot rustikalnega ljubimca, ki se izogiba služenju vojaškega roka in državljanskim ambicijam, namesto tega se raje posveča poležavanju na poljih s svojimi dragimi. V njegovih besedah je občutiti pridih sladke naivnosti in željo po umiku pred težavami, ki pestijo svet, v fantazijo večne pomladi in medsebojne naklonjenosti. Zdi se, da nam pravi: »Naj drugi pobirajo zlato in plujejo po kot vino temnem morju.« »Meni zadostujejo trta in Deliine ustnice, hvala vam.«

Katul je surov in eksploziven ter kot tak še najboljši rimski približek pankovskim pesnikom.

Tibul je bil tudi prvi pesnik, ki je obravnaval tematiko rezervnega načrta. Ker se je izkazalo, da je Delia precej manj zvesta, kot je sprva kazalo, se je posvetil Nemesis, a je bila enako problematična. Sumimo lahko, da je bil Tibul pravzaprav zaljubljen ravno v nedosegljivost.

Katul je bil torej prototip, Tibul romantik, Sekst Propercij (pribl. 50 pr. n. št.–pribl. 15 pr. n. št.) pa je bil filozofski disfunkcionalen pesnik. Njegov odnos s Cintio (katere pravo ime je bilo verjetno Hostia), o katerem piše v svojih Elegijah, je vzorna študija težav z navezanostjo. Medtem ko nas Tibul popelje v nežno sanjsko pokrajino, nam Propercij naslika dvorano z ogledali: vse je strastno, intelektualno in kontradiktorno.

Nizozemski slikar Lawrence Alma-Tadema je leta 1866 naslikal Tibula, čigar izpoved posluša njegova ljubljena Delia. Sliko hrani Muzej lepih umetnosti v Bostonu.

Propercij je pesnik, ki čustveni kaos spremeni v opombe pod črto. V njegovih pesnitvah kar mrgoli namigov na mite, zgodovino in panteon rimskih bogov, med igranjem s samo obliko pa elegijo nagiba proti pripovedništvu in celo metapoetični refleksiji. Je pesnik, za katerega bi lahko najverjetneje trdili, da si bo sredi dramatičnega prepira ljubimcev vzel premor in analiziral simbolično funkcijo Andromedinih verig.

Kljub svojemu intelektualizmu, ali pa morda prav zaradi njega, Propercijeva poezija kar gori od hrepenenja. Cintia je nora, nezvesta, gospodovalna, obenem pa jo je povsem nemogoče zapustiti. Njegovi verzi so polni protislovij: ljubezen je obenem svoboda in suženjstvo, ljubljena oseba pa hkrati muza in ječar. Odnos je očitno nezdrav, in prav zato je tudi tako prepričljiv.

Poleg pesniških mer imajo rimske elegije pogosto tudi druge skupne značilnosti: zavračajo tradicionalno moškost (v teh pesnitvah ne boste zasledili čislanosti vojne, pač pa le solze in koprnenje), povzdigujejo ljubezen skorajda na raven religiozne izkušnje, za povrh pa nam postrežejo še z zvrhanim ščepcem mazohizma. Elegik je šibak, cmerav antijunak, ki se ponoči potepa po mestu in se znajde pod Cintijinim oknom z liro in dramatičnimi vzdihi.

Tibul je nežen in liričen, neke vrste Barry White sveta elegij.

Pesnike, ki smo jih obravnavali v tem delu, ločujeta slog in občutljivost. Katul je surov in eksploziven ter kot tak še najboljši rimski približek pankovskim pesnikom. Ker sem sam predan oboževalec panka (v srednji šoli sem celo pel v skupini, ki se je imenovala The Jump Into, če vas je ta informacija morda zanimala), mi je seveda najljubši. Tibul je nežen in liričen, neke vrste Barry White sveta elegij. Je tista pesem, ki te vedno čaka v pripravljenosti na CD-predvajalniku (se jih še spomnite?) v študentski sobi, da lahko elegantno in subtilno pritisneš »play«, takoj ko se vrneš domov z zmenka in vaju čaka še malo mečkanja. Propercij pa je tisti intenzivni in trpeči podiplomski študent, ki čisto o vsem preveč razmišlja.

Vsak od njih je razvil temo ljubezni, ki ni blagoslov, ampak čudovito prekletstvo. Ljubljena oseba je pogosto kruta, odsotna ali pa noro brezbrižna. Vendar so pesnitve tako briljantne prav zaradi takšnega trpljenja.

Sodobna poezija, pop pesmi in celo čustvene litanije na Twitterju se napajajo iz Katulovega besa, Tibulovega hrepenenja in Propercijevega zapletenega obupa.

Trenutno sicer res ne pišemo več v elegičnih distihih (mar ne bi bilo čudovito, če bi morale biti biografije na Tinderju metrično pravilne?), teme, ki so jih raziskovali ti pesniki, pa so vseeno večne. Sodobna poezija, pop pesmi in celo čustvene litanije na Twitterju se napajajo iz Katulovega besa, Tibulovega hrepenenja in Propercijevega zapletenega obupa.

V mnogih pogledih je latinska elegija predvidela našo sedanjo obsedenost s tem, da osebno bolečino spreminjamo v javno umetnost. Ne glede na to, ali v nedogled podrsavate po objavah ljudi z zlomljenim srcem na Instagramu ali pa ponovno prebirate sporočila bivšega in obenem načrtujete impulzivno frizuro, sodelujete v več tisočletja dolgi tradiciji.

Rimski elegiki so bili v bistvu čisto prvi literati, ki so vsem razgalili svojo dušo do najgloblje podrobnosti – in prav zato so nam tako pri srcu.

Propercij je tisti intenzivni in trpeči podiplomski študent, ki čisto o vsem preveč razmišlja. (Wikimedia Commons)

Kako sodobni se vam zdijo ti elegiki, je skoraj povsem odvisno od tega, kako sodobni so prevodi, in prav v tem je glavna težava te naše serije. Sam berem klasike v angleškem prevodu, Svetlana pa jih bere v izvirnikih. Jaz torej prebiram razredčeno različico izkušnje, ona pa jo dobi naravnost v žilo. Seveda ob branju še vedno uživam, vendar jih ne začutim. Zame so nekaj zanimivega, morda pa tudi prijeten odmev dejstva, da so ljudje že vsaj tako dolgo, kot obstaja človeštvo. Res je sicer, da ne nosimo več tog (no, če to ne velja za vas, vsaka vam čast!), človeška čustva pa so kljub temu osupljivo konsistentna.

V mnogih pogledih je latinska elegija predvidela našo sedanjo obsedenost s tem, da osebno bolečino spreminjamo v javno umetnost.

Ko boste torej naslednjič zaljubljeni (ali ko boste, bolj verjetno, občutili nekaj, kar bo podobno ljubezni, zaradi česar boste padli v depresijo), se poskusite česa naučiti od Rimljanov. Zapišite svoja občutja. Če ste posebej ambiciozni, lahko nato zapisano še uredite v heksameter. Ali pa si samo natočite kozarec rimskega vina falernia (ali česa podobnega), prižgite svečko in v prazno zašepetajte:

Odi et amo.

Tudi oni so šli skozi to.

***

Komentar Svetlane Slapšak:

Ali so si učeni Rimljani ljubezen res izmislili tako, da so jo prevajali iz grščine? Katul je namreč predvsem genialen prevajalec Sapfine poezije, njegova ljubezenska poezija pa ima skrito poetično-politično ozadje: dost’ mam veličine, epike, kronike, slave in ambicije! Hočem strast in pozabo, želim samo njo, briga me za Forum in kariero! Noah ima prav, Katul je panker … Nasprotno od grške je rimska ljubezen uporniška, vsaj v poeziji. Razliko rimski pesniški ljubimci vpisujejo v imena svojih ljubimk – vse imajo grška imena. Tudi v rimski komediji imajo vse junakinje, večinoma so hetere, grška imena. Razlog je družbena regulacija – gre za rimske ženske/dame s komaj prikrito identiteto in gre za kritiko rimske okornosti, saj Grki veščine ljubezenskega odnosa menda obvladajo bolje. Propercij mora svojo strast opisovati skozi grško mitologijo: ni rečeno, da ga, medtem ko v postelji recitira, njegova ljubimka, ki grško mitologijo pozna bolje od njega, ne bo popravljala … Tibul s svojimi tragičnimi strastmi za ljubimce vzpostavlja nenavaden teater, ki ga ti izvajajo pravilom družbe navkljub, na skrivaj, z vsem tveganjem in v trajnem konfliktu z družbo. Z drugimi besedami, rimska ljubezen je, vpeta v kulturno prevajanje, upor zoper družbo in svobodno prepuščanje strasti v nemogočih razmerah, videti izjemno zapleteno področje, kjer intima vedno trpi in kjer ima domina vedno svoje kaprice.

Rimski elegiki hočejo nekaj več kot zgolj zdravilo. Hočejo pogovor, igro, zapeljevanje, pomešano z melanholijo, hočejo nemogoče, hočejo prikrito vojno zoper rimsko togost, hočejo olimpijado občutenj, vse discipline.

Grška ljubezen je videti precej enostavnejša: moški predmet svojega poželenja lovi – lov je najpogostejša metafora ljubezni. Ljubezen je bolezen, za katero je seks edino zdravilo. Rimski elegiki hočejo nekaj več kot zgolj zdravilo. Hočejo pogovor, igro, zapeljevanje, pomešano z melanholijo, hočejo nemogoče, hočejo prikrito vojno zoper rimsko togost, hočejo olimpijado občutenj, vse discipline. Ja, ena pogostih metafor za ljubezenski odnos je borba na ozkem ležišču. Rimska družina zahteva, da je zakon usklajen s kariero, rimska soproga pa ima več pravic kot grška. Samostojni moški s svojimi ljubezenskimi avanturami izziva družinske vrednote, namesto da bi deloval kot pater familias z vso svobodo seksualnih ekskurzov. Par, ki se krega, je nevarno odstopanje od pravil.

Za rimske elegike je ljubezen naporna, ves čas so izčrpani, poezija je krik duše, razpete med poželenjem in usklajevanjem medsebojnih odnosov. Ali morda ljubijo samo zato, da bi pisali poezijo?

Za rimske elegike je ljubezen naporna, ves čas so izčrpani, poezija je krik duše, razpete med poželenjem in usklajevanjem medsebojnih odnosov. Ali morda ljubijo samo zato, da bi pisali poezijo? Posledica usodne povezave ljubezni in pisave je vsekakor izjemna: po nori ljubezenski noči na rustičnem posestvu, med rožami, vonjavami in zvoki s polj, s hudim mačkom po lokalnem vinu, se rimski elegik vrne v rimski vrvež in se takoj vrže v pisanje elegije, ki jo bo poslal njej, še isti dan. In kaj če ji pesem ne bo po volji? Kaj če je medtem že prejela pesem, v kateri naslednji kandidat za trpečega ljubimca še bolje izraža svoje ljubezenske muke in svoje še bolj poglobljeno poznavanje grške mitologije?

Rimski elegiki so v vrtincu emocij izostrili opazovanje, simboliko, doživljanje mikrokozmosa, ustvarili so pesniško telo, ki vsrka stvarnost, polno erotizma in sočutja. Skorajda pomislimo na haiku, ko preberemo ta verz:

Umrl je vrabec moje ljubljene.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Podkast 25. 4. 2025

AirBelerinin podkast: območje lagodja z Ervinom Hladnikom Milharčičem

Serhij Žadan: Internat (Beletrina, 2024, prevod Primož Lubej in Janja Lubej Vollmaier)

»Internat je fantastično napisana zgodba o vojni, in to takšna, da o vojni skorajda nič ne reče,« je o romanu Serhija Žadana v Airbeletrininem podkastu Območje lagodja povedal tokratni sogovornik Ervin Hladnik Milharčič.

Novinar časopisa Dnevnik, publicist, prevajalec, avtor in vojni dopisnik nas je vodil skozi knjigo, za katero pravi, da je ni več izpustil, potem ko jo je vzel v roke. Zgodba Internata sledi učitelju ukrajinščine Paši, ki se v treh dneh prebija skozi nevarno, vojno območje, da bi iz internata rešil nečaka Sašo. Mesto so ravnokar zavzeli »oni drugi«, medtem ko območje Postaje, kjer živi, držijo »naši«. Žadan mojstrsko prikaže vojno, a ne z eksplicitnimi prizori nasilja, temveč jo govori skozi »poglede, pripombe, drobnarije«, skozi tesnobo, ki jo kažejo obrazi in njihova »zgrbljena telesa«.

V romanu ni moralističnih sodb; Žadan do svojih junakov očitno goji veliko spoštovanje,  opisuje jih kot ljudi v položajih, nad katerimi nimajo nadzora. Paša sam sprva vztraja, da je »vedno na nikogaršnji strani«, a ga dejanja prisilijo k opredelitvi. Podobno kot romaneskne osebe se odločajo tudi ljudje, ko se znajdejo ujeti pot pokrovom vojne. Vztrajanje pri normalnosti sredi kaosa – pa najsi bodo to obiski literarnih večerov ali čiščenje ulic po bombardiranju – kaže na moč človeškega duha in identitete, ki je za Ukrajince, kot poudarja naš tokratni sogovornik, postala stvar »politične izbire«.

Ervin Hladnik Milharčič, ki Ukrajino dobro pozna tudi s terena, je za Žadanova literarna dela izvedel leta 2022 v Kijevu. Izkazalo pa se je, da je poznal njegovo glasbo: »On je punkrocker, ima bend Žadan in psi.  Na odru ustvarjajo neznosen hrup. To je pošastna glasba … in je v popolnem nasprotju s tem, kar dela kot pisatelj in pesnik, ko je prav subtilno poetičen.«

Serhij Žadan (1974) je eden ključnih glasov sodobne ukrajinske literature – pisatelj, pesnik, prevajalec, aktivist in glasbenik. V svojih delih pogosto raziskuje postsovjetsko identiteto, družbene spremembe in vojno. V slovenščini imamo poleg Internata (izvorno izšel 2017) preveden še roman Vorošilovgrad. Leta 2018 je bil gost literarnega festivala Fabula.

Žadanovo pisanje odlikuje »eleganca«, s katero gradi like, pravi Ervin Hladnik Milharčič. Kot vojni dopisnik dodaja: »To, kar on opisuje, so naše vojne. Kdorkoli je sledil zgodbi Srebrenice, kdor se spomni Vukovarja …, mu ta zgodba ni daleč.«

Fotografija: Andraž Gombač
Fotografija: Andraž Gombač

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Fotografija: Getty Images, Lior Mizrahi Fotografija: Getty Images, Lior Mizrahi
Zgodba za zgodbo 23. 4. 2025

Papež Frančišek, hvala za ljubezen do vprašanj in življenja!

Na velikonočni ponedeljek je tuzemsko pot sklenil Jorge Mario Bergoglio (1936–2025), papež Frančišek, ena največjih in najbolj priljubljenih ikon naše dobe. Njegova avtobiografija Upanje, prva avtobiografija v zgodovini katoliške cerkve, ki jo je napisal papež sam in v kateri so zbrane tudi njegove zadnje misli in besede, bo pri Beletrini izšla v začetku junija.

Z izidom slovenskega prevoda se bo tako uresničila papeževa prvotna želja, da njegovi spomini izidejo posmrtno. Upanje je njegov testament; duhovna, vere polna, pa tudi moralna, družbena in državljanska zapuščina.

Lior Mizrahi
Fotografija: Getty Images, Lior Mizrahi

Globoko osebna zgodba prinaša anekdote in doslej še neobjavljene zgodbe, poleg tega pa besedilo bogatijo doslej neobjavljene redke fotografije iz papeževega osebnega arhiva. Frančišek se je v delu osredotočil na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata, hkrati pa odkrito, neustrašno ter preroško pisal o nekaterih najpomembnejših in najbolj spornih vprašanjih našega časa: vojni in miru, migracijah, okoljski krizi, družbeni politiki, položaju žensk, spolnosti, tehnološkem razvoju ter o prihodnosti Cerkve in religije.

Izjemna pripoved bralca popelje na papeževo osebno in duhovno popotovanje od otroštva, ki ga je kot otrok italijanskih priseljencev preživel v Argentini, do trenutkov, ki so usodno vplivali na njegovo poklicanost in služenje. Knjiga je nastajala kar šest let, saj je papež prve spomine začel nizati že marca 2019.

»Jorge Bergoglio je v katoliški skupnosti sprožal različne odzive, od zelo pozitivnih do skepse. Gre za osebnostno zelo zanimivega papeža, ki ni nagovarjal samo vernikov, zato vsako njegovo delo sproži veliko zanimanja,« pravi prevajalec knjige Janko Petrovec, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana, danes odgovorni urednik Radia Koper.

Pablo Leguizamon
Fotografija: Pablo Leguizamon

Papežu je pri pisanju avtobiografije pomagal urednik Carlo Musso. »Zelo študiozno se je poglobil v papeževo življenjsko zgodbo, pa tudi v razmisleke, ki jih je Frančišek v zadnjih dvanajstih letih razčlenil v svojih govorih, pridigah in uradnih dokumentih,« pojasnjuje Petrovec. »Lahko torej rečemo, da je knjiga odraz tega, kako je Frančišek videl sebe. Zelo velik del knjige, skoraj polovico, nameni svoji mladosti ter prednikom. Iz njihovih osebnih zgodb tudi izvirajo številni premisleki in zaključki, ki jih je razvil v svoj nauk. Knjiga je zato zmes avtobiografije in življenjskih vodil, ki iz nje izvirajo; med njimi izpostavljam napor, ki ga Frančišek nameni abstrahiranju migrantske izkušnje svojih prednikov, da bi tako našel merodajne vzporednice z vzroki za današnje migracije. V slogu je knjiga berljiva, preprosta in dostopna zelo širokemu krogu bralcev, saj sledi dobro znanemu pastoralnemu slogu izražanja papeža Frančiška.«

Pa prisluhnimo modrostim in spoznanjem, ki nam jih zapušča papež …

***

V sebi sem čutil, da moram na Lampeduso, drobceni otok sredi Sredozemlja, ki je takrat postal prispodoba upanja in solidarnosti, hkrati pa tudi simbol migracijskih protislovij in tragedij ter morsko pokopališče za mnoge, premnoge ljudi. Ko me je nekaj tednov prej dosegla novica o novem brodolomu, se mi je misel ves čas vračala tja, kot da bi se mi trn trpljenja nenehno zabadal v srce. Pot ni bila načrtovana, toda moral sem tja. Tudi sam sem bil rojen v družini migrantov: oče, dedek, babica so s toliko drugimi Italijani odrinili za Argentino in na lastni koži občutili, kako je, ko ostaneš brez vsega. Tudi jaz bi se lahko znašel med zavrženci sedanjosti, zato v mojem srcu nenehno kljuva: zakaj oni, zakaj ne jaz?

Tudi sam sem bil rojen v družini migrantov: oče, dedek, babica so s toliko drugimi Italijani odrinili za Argentino in na lastni koži občutili, kako je, ko ostaneš brez vsega. Tudi jaz bi se lahko znašel med zavrženci sedanjosti, zato v mojem srcu nenehno kljuva: zakaj oni, zakaj ne jaz?

Moral sem na Lampeduso, da bi tam molil, da bi izkazal svojo bližino, izrazil hvaležnost in opogumil prostovoljce in domačine tega drobcenega otoka, ki so nam bili s konkretnimi dejanji solidarnosti lahko za vzor. In šel sem predvsem zato, da bi potrkal na našo vest in spomnil na naše dolžnosti.

Španska književnost premore komedijo Lopeja de Vege, v kateri prebivalci mesta Fuente Ovejuna ubijejo tiranskega Guvernerja. Dejanje izpeljejo tako, da nihče ne ve, kdo ga je dejansko umoril. In ko jih kraljevi sodnik vpraša: »Kdo je ubil Guvernerja?« mu v en glas odgovorijo: »Fuente Ovejuna, gospod«. Vsi in nihče.

Tudi zdaj in tu nas preganja enako vprašanje. Kdo je odgovoren za vso to kri? Nihče! En za drugim odgovarjamo, da jaz ne, mene se to ne tiče, najbrž kdo drug, jaz pač res ne.

Soočamo se z globalizacijo vseenosti, v kateri smo vsi »neimenovani«, kot tisti junak iz Manzonijevega romana. Odgovorni smo, a brez imena in obraza, saj se niti lastne zgodovine in usode ne spominjamo več. In ko tvegamo, da nas bo obnorel strah, ki mu gledamo v obraz, nam v duši odzvanja vedno isto Gospodovo vprašanje Kajnu: »Kje je tvoj brat? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.«

***

Fotografija: osebni arhiv papeža Frančiška

Izseljevanje in vojna sta dve plati iste medalje. Kot so podrobno opisali že mnogi, je vojna največja tovarna migrantov. Ima različne oblike, saj so tudi podnebne spremembe in revščina v največji meri le gnili sadež zamolkle vojne, ki jo je človeštvo napovedalo pravičnejši razdelitvi naših virov, naravi in vsemu planetu.

Sodobni svet se nam zdi iz dneva v dan bolj elitističen, vsak dan je bolj surovejši do odrinjenih in zavrženih. Države v razvoju še naprej izgubljajo svoje najboljše naravne in človeške vire na račun maloštevilnih privilegiranih trgov.

Pošten razvojni model temelji na vključevanju, je plodovit ter usmerjen v prihodnost in bodoče generacije. Razvoj, ki temelji na ekskluzivnosti, je zato napačen: bogatim omogoča še več bogastva, revne pa potiska v še večjo revščino, in to vedno in povsod. Revnim nikoli ne odpušča, še same revščine ne. Ne dopušča jim boječnosti ali malodušja, ima jih za nevarne ali nesposobne, ne prižiga jim luči na koncu tunela bede. Tako daleč smo zabredli, da smo razvili teorije sovražnosti, ki so zrasle v dejanske strukturne rešitve: tako smo se otresli njihove prisotnosti, da nam jih še po cestah ni treba več gledati.

Lahko si postavimo zidove in zabarikadiramo vse vhode. Na škodo vseh, ki bodo ostali zunaj, si bomo tako zgradili utvaro varnosti. Toda ta ne bo večna. Na »Dan Gospodov«, kot so ga napovedali preroki (Am 5,18; Iz 2-5; Jl 1-3), bodo padle pregrade med državami, oholost manjšine pa bo nadomestila solidarnost večine. Stanje, ko je milijone tlačenih ljudi potisnjenih na rob, ne bo dolgo trajalo. Krik zatiranih se krepi in širi po vsem svetu. In kot je nekoč zapisal znameniti italijanski duhovnik don Primo Mazzolari s svojim preroškim, svetlim in »nadležnim« pristopom nič kaj klerikalnega klera: »Revež je tudi neprestani protest proti našim krivicam. Revež je sod smodnika. Podneti ga, pa bo ves svet šel v zrak«.

Vojne sodobnosti se bijejo samo v nekaterih delih sveta. Toda orožje, s katerim jih bijejo, proizvajajo drugod; proizvajajo ga točno tam, kjer bodo pozneje zavrnili begunce, ki jih brez njihovega orožja in vojn sploh ne bi bilo.

Ne moremo se sprenevedati, da Božja beseda ne bi prav v revnih našla posebne poklicanosti. Kamorkoli pogledamo, nam kompas Svetega pisma pokaže prav na ljudi, ki nimajo za preživetje: na zatirane, izčrpane, sirote, vdove, tujce, migrante. Za brezštevilno vojsko jih je, a Jezus se ni obotavljal, da se ne bi poistovetil z njimi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Ne najbolj podobnim, ne najbolj zvestim, temveč najmanjšim: lačnim, žejnim, golim. Jezusovemu poistovetenju z njimi ne moremo ubežati, saj bi s tem razvodenili pomen razodetja in popačili evangelij. V rokah bi nam ostali le še folklora in pozunanjenost namesto žive prisotnosti. Za kristjane ne more biti drugih »prvih« razen »zadnjih«. Ker »zadnji bodo prvi«. Tisti »zadnji«, ki vsak dan rotijo Gospoda in ga prosijo, naj jih odreši zla, ki jih muči. Zadnji z eksistenčnih periferij naših mest. Zadnji, prevarani in prepuščeni na milost in nemilost smrtonosnih puščav; zadnji mučeni, zlorabljeni in posiljeni v taboriščih; zadnji, ki kljubujejo valovom neusmiljenega morja.

Vojne sodobnosti se bijejo samo v nekaterih delih sveta. Toda orožje, s katerim jih bijejo, proizvajajo drugod; proizvajajo ga točno tam, kjer bodo pozneje zavrnili begunce, ki jih brez njihovega orožja in vojn sploh ne bi bilo.

***

Fotografija: Getty Images, Vincenzo Pintoafp

Nisem se družil samo s sošolci, ampak tudi s prijatelji iz župnije San José v Floresu. Ko sem zaključil prvo triletko srednje šole, smo se začeli srečevati redno.

Prirejali smo shode, organizirali zabave, eden iz skupine pa je postal tudi fant moje sestre Marte.

Tudi mene sta v tistem obdobju privlačili dve dekleti. Ena je bila iz naše župnije v Floresu, druga pa iz barria Palermo, ki je veljal za buenosaireški Little Italy: v sredini je bila Plaza Italia, sredi nje pa spomenik Giuseppeja Garibaldija na konju. Slednjo sem spoznal zato, ker sta bila najina očeta prijatelja, pa sta se tudi družini začeli družiti. Toda to ne pomeni, da sem bil s katero od njih zaročen; družili smo se pač in skupaj hodili na tango. Imel sem sedemnajst let in sem v sebi že čutil nemir, povezan z duhovniško poklicanostjo. Obe omenjeni gospe sta še živi in obe sem ponovno srečal, ko sem bil že škof. Ena živi z možem in otroki v barriu Caballito, kjer vodi delo župnije; druga je še danes v Palermu, kjer si je ustvarila lepo družino. Še prej pa sem se kot otrok zatelebal v neko deklico iz Floresa; na to nežno epizodo sem povsem pozabil, nanjo pa so me spomnili kmalu potem, ko sem postal papež.

Z Amalio Damonte sva skupaj hodila v osnovno šolo. Napisal sem ji pismo, v katerem sem jo zasnubil: »Ti ali pa nobena«. Tako resen namen sem imel, da sem zraven narisal še belo hišico, ki sem jo hotel kupiti, da bi nekega dne živela skupaj v njej. Pomislite, da je sliko spravila in jo hranila vse življenje. Živela je v hiši na Ulici Membrillar nedaleč od naše in tudi njena družina je bila piemontskih korenin. A čeprav sva imela skupno poreklo, je imela njena mama očitno drugačne načrte: kadar me je videla, da se motam okoli hiše, me je pognala z metlo.

Šlo je za normalen, enostaven izraz čustvenega življenja in zorenja v odnosih, ki je lasten otroku in nato najstniku. V njem so igra, učenje, zabava, prijateljstva in druženja, pa tudi prvi ljubezenski impulzi.

***

Mladi generaciji smo dolžni opravičilo, še preden jo sodimo. Opravičiti se ji moramo, ker pogosto ne prisluhnemo najpristnejšim potrebam mladih, jih ne jemljemo resno, jih ne znamo navduševati …

Bog ima še posebej rad vprašanja. Lahko bi rekli, da jih ima raje od odgovorov. Še preden nam Jezus postreže z odgovori, nam prišepne temeljno vprašanje: kaj iščem? Človek, ki si to vprašanje postavlja, je mlad, četudi ima osemdeset let; kdor si ga nikoli ne zastavi, pa je star že pri dvajsetih.

Rilke je nekoč napisal, da je izobraževanje »ljubezen do vprašanj«, ki jih moramo po lastni poti spustiti v življenje. Kdor se boji vprašanj, ga je v resnici strah odgovorov, kar je lastnost diktatur, avtokracij in izvotljenih demokracij, ne pa mladostne prostosti. Izobraževanje ne pomeni »udomačevanja«, ne smemo pa ga razumeti niti kot paket, ki bi ga podarili s pentljo na vrhu in priporočilom: pazljivo, naj vedno ostane, kot je. Nasprotno: poučevanje moramo razumeti kot »spremstvo« oziroma kot spodbudo k preoblikovanju prejetih sanj. Opogumimo jih, da se bodo naše sanje z njimi bodo razvijale v nov čas in da bodo sanjali nove.

Mladi generaciji smo dolžni opravičilo, še preden jo sodimo. Opravičiti se ji moramo, ker pogosto ne prisluhnemo najpristnejšim potrebam mladih, jih ne jemljemo resno, jih ne znamo navduševati in jih pogosto obravnavamo zgolj kot dodatek k nikoli končani puberteti nedoraslih odraslih. Opravičimo se jim, ker smo jih pogosto prepuščali miku površinskosti, videza in pozunanjenega življenja, ki pušča notranjo praznino. In tudi ker jih silimo v podrejenost in v večno odvisnost, zaradi katere so danes na trhlem in bodo jutri še bolj; ker smo jim ponudili življenje, ki temelji na čustveni in praktični začasnosti, ter družbo, kjer je vse minljivo in marsikaj odveč – pogosto celo oni sami.

Zavedajmo pa se, da mlajšim generacijam pogosto predajamo skromnejšo dediščino od daru, ki je bil nam zaupan v varstvo in bogatenje.

***

Knjiga Upanje bo izšla junija.

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 8. 5. 2024

Zbogom, Manca, ljuba moja Pesnica

Kaj ostane

Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?

Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?

Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.

Manca Košir
(5. 3. 1948–2. 5. 2024)

Poezija je dialog z mrtvimi. Naj nadaljujem tam, kjer se je najino pisanje ustavilo. Sporočilo, da si tistega dne, drugega maja, ko so bile ulice še praznično tihe, skorajda prazne in je bil dan še svež in dovolj svetel, kot si ga vedno znova poskušam priklicati v spomin, saj bilo je, kot bi se vsi, ki smo v zadnjih tednih mislili nate, pomaknili bliže k sebi, v zavetje pod cvetoči plašč pomladi, v mehko senco mogočnih dreves, vedno bolj nagnjenih nad reko, ki počasi teče pod mostovi skozi tvoje mesto; da bi zastrli pogled pred brezdanjo bleščavo, v katero se je pogumno potapljal tvoj pogled, torej tako počasi, umetelno in zadržano, kot tečejo samo dolgi stavki v razvejani pripovedi z odloženim koncem, je prišlo tudi k meni sporočilo, izpisano z modro tipografijo, podobno sinjemu morju pred otokom, kjer zdaj berem črke, besede v nebesnem odtenku, ki si ga oboževala, in bil je že popoldan tistega dne, ko sem prebral, da si, ljuba Manca, kar mi sporoča draga Joni, umrla.

Šele zdaj zares doumem, kakšno silovito moč za ustvarjanje skupnosti in animiranje duš si imela, draga Manca.

Ko bi bil vešč in bi imel vso tišino sveta v sebi, ne bi mogel v tem hipu, ko tavam po obali in iščem gladek, ploščat kamen, napisati stavka, krhke pesmi, ki bi poletela čez gladino k Tebi, kot kamen, ne da bi ranil jezik ali zlomil glas, to zdaj zmoreš samo Ti; v pesmi Sapa mrtvih, objavljeni v tvojih Srčnicah, jasnovidno pišeš o mrtvih:

Oglasijo se z nežno sapo, ki gore premika.
Česar ne bi zmogli sami, gre z njihovo pomočjo.
Zavest povezave deluje noč in dan,
to je v njeni in naši naravi.

Odprem tvojo knjigo Nagovori tišine, v kateri si nagovorila Joni, Vesno, Roberta, Ira, Tomija in mene, da smo si dopisovali s tabo o tišini, skrivnosti, poeziji, smrti, svetlobi, spominih, otroštvu, bolečini in ljubezni. Šele zdaj zares doumem, kakšno silovito moč za ustvarjanje skupnosti in animiranje duš si imela, draga Manca. V letu pisanja, kot bi sanjali, si nas povezala v nevidno družinico, zaupno in trajno druščino beročih in pišočih. Preletim pismo, ki sem ti ga poslal zdaj že pred tremi leti, 2. 4. 2021, a potuje še danes, ko ga znova berem: »Ponoči me je razveselilo tvoje prijazno sporočilo, tako odločno je v telefončku pritrkavala tvoja iskrena Aleluja, da je preglasila tudi grmenje in škrebljanje dežnih kapelj na okenski polici. Bil sem sredi pisanja teh vrstic, saj, kakor si mi ti tako lepo napisala v tvojem prelepem pismu, ki si ga uvedla z zavezujočim, pesniško globokim vzdihom: komu drugemu naj napišem pismo, kakor Tebi, draga duša?«

V požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano.

Dovoli mi, draga Manca, da samo še enkrat ponovim za tabo, komu drugemu naj napišem pismo, kakor tebi? Tvoj nagovor je najgloblje pesniški, saj je povsem iskren in izraža brezpogojnost, nujnost, ki je poezija sama. Pesem se vedno rodi, vstane iz tišine, da nas nagovori. Čutim, da je v središču vsakega misterija skrita pesem. Še več, občutek imam, da je pesem zares največji misterij. Aleluja je pesem in molitev hkrati. Pesnik in verujoči se več ne sprašujeta, komu naj nocoj napišem pismo? Zdaj že vesta, ko sta nagovorjena, morata samo peti, šepetaje ali na glas, zlagoma ponavljati: Tebi!
Zadnji kratki sporočili sva si izmenjala 16. aprila. Zapisala si odkrito, neposredno in preprosto, … še malo, pa odletim v nebo … Čas se je povsem zgostil, kot bi vse preteklo in prihodnje, spomini, sanje in hrepenenje, zasijalo na šivankini konici. Vsak vbod, ko drobna nit ponikne skozi najmehkejšo tkanino, kot pramen svetlobe skozi oblak – kot prav zdaj na mojo pisalno mizo –  in ponikne na drugo stran, kamor naši prsti ne sežejo; samo tipamo drugo stran, zastrto s prejo, božamo z notranjimi očmi, se čudimo lepoti skrivnostnega in veličastnega vzorca, mogočnejšega od neba in globljega od dna, ki odmeva edino v nas; beremo v tvoji pesmi Radost:

Razsipavam čas, kot bi pihala regratove lučke.
Čas, svoje edino bogastvo, sipam v dan in ga poklanjam Niču. 
Kakšno razkošje! Luksuz najvišje kategorije. 
Čas gre v nič, jaz pa vase. 
Globoko.
Do radosti, ki me čaka zvesto, tiho. 

Zares pomislim šele zdaj, kako redka in kratka so bila najina srečanja, a intenzivnost in razkošje tišine, ki sva si jo delila, je pustila v meni nevidno in neminljivo znamenje; v požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano. Bila si mama, profesorica, žena, bralka, novinarka, spremljevalka umirajočih, babica, občudovalka knjižnic, vrtov in samote, medijska zvezda, zvesta prijateljica, zaupnica, politična aktivistka, bolnica, raziskovalka duhovnosti, avtorica epistolarnih, znanstvenih in publicističnih knjig, slavna igralka in znanka s ceste, gledališča ali kina, a naposled si postala, ljuba Manca, velika pesnica.

Ti veš, da vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko in drugič kot žalostinko.

Hvaležen sem za privilegij, da sem bil v zaupljivi bližini rojstva tvojih pesniških knjig, srčnic, kot si jih imenovala. Spominjam se izida in svečane predstavitve imenitne dvojezične knjige Srčnice/Herzbläter v polni dvorani Društva slovenskih pisateljev. Sedel sem na odru ob tebi, Ivani Kampuš in igralki Saši Pavček. Bilo je na tvoj rojstni dan, 5. 3. 2020. Smeh, veselje in srčnost tistega večera odmevajo v meni še danes.
Tvoje Srčnice so izpisane iz tihega dialoga s spominom, preplavljene z navdihom in z občutkom za presežno, pod obnebjem onkrajne svetlobe in bolečine, ki legata med temine notranje pokrajine; to je visok in svetel jezik, opran v topli jutranji nevihti, misel je ostra, jasna, popolnoma prosta, razprta in svobodna, kot pasovi svetlobe, ki hitijo čez doline. Srčnice so veličastne, milo lepe in pretresljive pesmi, izživete in doživete, kot je lepa, navdahnjena in celovita, ljuba Manca, tvoja duša. Ti veš, da vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko in drugič kot žalostinko. Tvoje ime bo za večno vpisano na vozovih potujočih knjižnic, na bralna znamenja in na vrata zavetišč za umirajoče. Beremo, Počitek:

Počivam v sebi.
Tu se pne nebo neskončno, tu modrina nudi mir. 
Nisem to, kar je telo.
Nisem jaz v telesu, telo je v meni. 
Brezgrajna je resnična Bit, zavest presega vsa imena.
Ko mene ni, šele zares Sem. 
Lahko si oddahnem, se stegnem na vse strani svobodna.
Na nič privezana, na nič navezana. Blaženost brezmejna, vse žari, ko mene ni. 
Milost. 

Zbogom, Manca, ljuba moja Pesnica.

Dušan Šarotar
Otok, mesto, 6. 5. 2024

 

Foto: Dušan Šarotar
Fotografija: Dušan Šarotar
Fotografija: Boštjan Pucelj Fotografija: Boštjan Pucelj
Intervju 7. 5. 2024

Jedrt Maležič: »Dvolikost najbrž izvira iz strahu«

Jedrt Maležič se po treh romanesknih delih, Vija, vaja ven (Litera, 2018), Napol morilke (Goga, 2021) in Križci, krožci (Goga, 2022), vrača h kratki prozi, s katero je navdušila že v prvencu Težkomentalci (LUD Literatura, 2016) in v zbirki Bojne barve (ŠKUC, 2016). Zgodbe zbirke Dvoliki, izdane pri Gogi, predstavljajo odmik od avtofikcijske tematike prejšnjih dveh, ampak ostajajo zveste slogu, ki ga poznamo in cenimo. Kadar secira družbo, je neposredna, ironična, prodorna, a hkrati sočutna do (dvo)likov, ki se brez mask pokažejo v vsej svoji ranljivosti.

Zbirka Dvoliki se v marsičem razlikuje od tvojih prejšnjih del, tematsko je bolj raznovrstna in razgibana, hkrati pa slogovno ostaja nezgrešljivo »maležičevska«. Kaj je botrovalo temu koraku naprej … ali vstran?

»Nisem prepričana, da so pri meni odločitveni procesi, ko gre za pisanje in snovanje knjig, čisto zavestni. Večinoma ne vem, kje bom pristala, ko se lotim dela. Tako mi tudi najbolj ustreza – da je proces pisanja sprotno odkrivanje. Če bi vedela, kje natančno bo pristalo kaj, bi me postopek morda dolgočasil. Raje vidim, da se mi končna podoba riše sproti in me preseneča. Kakopak je nevarno, da na koncu celota ne bi imela smisla, a vendarle imam v glavi abstraktno rdečo nit, ki se zategne in poskrbi, da ne odtavam popolnoma. Mislim, da sem to že rekla, a nekje sem prebrala, da letala, ki jih upravlja avtopilot, skoraj ves čas poleta dejansko letijo v napačno smer, pa zaradi stalnih korekcij kurza vendarle pristanejo na vnaprej določenem cilju. Zbirko sem si zamislila tako, da bi zgodba vsakega od dvolikov prinesla s seboj tudi njegov svojstven sociolekt, vsaj približno naciljano govorico ali glas, ki daje misliti, od kod izhaja. Morda je to posledica dejstva, da so moji portreti teh ‘junakov’ tako značajsko različni, in če je, se mi zdi čisto prav, da je tako. Žal mi je kvečjemu, da tega nisem počela že v prejšnjih zbirkah.«

»Zbirko sem si zamislila tako, da bi zgodba vsakega od dvolikov prinesla s seboj tudi njegov svojstven sociolekt, vsaj približno naciljano govorico ali glas, ki daje misliti, od kod izhaja.«

Kako pa, če sploh, je ta sprememba vplivala na sam proces pisanja zgodb in nastajanja zbirke?

»Zbirka Dvoliki je nastajala v precej daljšem obdobju kot moje druge knjige. Se pozna, mislim, in sklenila sem, da bom odslej pustila pisanje pred objavo dlje odležati. Dobro je, da ‘pišeš omamljen (tudi od samega pisanja) in urejaš trezen’, kot se glasi izrek, menda zmotno pripisan Hemingwayu. Pri Križcih, krožcih je bilo obdobje, opisano v romanu, pač vezano tudi na karanteno med covidom, zato verjetno ne bi imelo smisla, da bi knjiga čakala v predalu. Tukaj pa so nekatere zgodbe prešle mnoge preobrazbe, kar jih je po mojem slogovno pililo in bogatilo. Pri nas je že zaradi subvencijskega sistema tako, da od napovedi knjige do objave mine kako leto, ne več, pa bi bilo zame včasih bolje, da bi kot pisateljica manj hitela. Marsikaj bi spremenila, res pa je tudi, da sem doslej zgodbe, ki so mi osebno najljubše, napisala na dušek v nekaj urah. Tudi denimo zgodbo Razprostrto v zbirki Dvoliki. Štrli ven, ampak glede na siceršnji relief knjige se mi zdi, da to ni moteče. Pri precej zgodbah, spisanih v (pre)kratkem času, mi je kurz pomagal popravljati urednik Iztok Ilc, s katerim se dobro poznam. Knjiga je vselej niz odločitev, enkrat jo pač moraš izpustiti iz rok.«

Zbirko kratkih zgodb Dvoliki, izdano pri Gogi, krasi naslovnica, ki jo je ustvarila ilustratorka in oblikovalka Eva Mlinar.

Naslovnica knjige, ki jo je ustvarila Eva Mlinar, je zelo zgovorna. Sta jo ustvarjali skupaj ali je nastala popolnoma neodvisno?

»Na žalost si zaslug za Evino ustvarjalnost ne morem pripisati, lahko samo ploskam. Nikoli se nisem še vnaprej zavzela za koncept naslovke, pravzaprav v mislih sploh nimam slike, ko pišem. Največkrat zgolj ‘slišim glasove’, kolikor se sliši shizofreno. Niti pri prejšnjih naslovnicah nisem poskušala posegati v delo oblikovalcev, Teje Ideje, Zorana Pungerčarja, Boštjana Lisjaka – to pač ni moja domena in zavedam se lastnih omejitev. Pravzaprav se mi zdi, da je rezultat najboljši, če si med procesom vzajemno damo mir. Pa tudi: rada sem presenečena.«

Pogosteje kot da je kdo »dvolik«, slišimo, da je »dvoličen«. Kakšna je razlika med izrazoma in čemu izbira prvega?

»Saj. Ravno zato sem izbrala izraz, ki ne implicira vrednostne sodbe. Razlika je, poleg v zvočnosti, po mojem predvsem v tem: pri dvolikosti opaziš, da se nekaj ne prilega ustaljeni rabi. Kar ustreza mojemu namenu. Imeti dve plati, dva obraza, dva lika ali obliki pač ni tako zelo moralno zaznamovano.«

»Prav vsi smo nekje v sivem območju nestrpnosti, pa naj se imamo za še tako lepe duše.«

V zbirki se bralci srečamo s kar najrazličnejšimi liki – z nestrpno, čeprav vljudno in omikano starejšo občanko, z nasilnim možem, s pankerjem, ki je odrastel in izgubil svoj uporniški naboj, s pisateljico, ki ji je zmanjkalo navdiha (in volje), z zapuščeno žensko, s socialno delavko, ki želi biti samo običajna socialna delavka, pa je kljub temu vedno izpostavljena njena oznaka »trans ženska« … Od kod navdih zanje?

»Najbrž nimam posebnega upanja ali optimističnih obetov za ljudi na splošno, menim namreč, da smo prav vsi nekje v sivem območju nestrpnosti, pa naj se imamo za še tako lepe duše. Po mojem gre samo za to, do kod smo pripravljeni gnati lastni mit o dobronamernosti. To je podobno kakor pri travmatiziranosti. Nekoga za vse življenje zaznamuje že ponižujoča starševska klofuta iz otroštva, drugi preživijo koncentracijsko taborišče in gredo naprej. Primerjava zna biti na prvi pogled groteskna, a prav tako groteskno je, kako daleč bi nekateri zabredli pri svoji dvolikosti … V tej zbirki sem se ubadala z drobnimi, čim manj opaznimi dilemami in dvoličnostmi, medtem ko v politiki gledamo in poslušamo bitja, ki ‘branijo svoje rojake pred tujimi zlikovci’, v resnici pa koljejo in morijo sosedski narod. Poslušamo bitja, ki natolcujejo o tujosti in izprijenosti otrok, umirajočih pod bombami. Priča smo tako zblaznelim razkorakom med besedami in dejanji, da sem si preprosto hotela ogledati, kje in kako se to sploh začne, kaj je v nas, kar nas dela tako razklane, in bolj ko sem premišljevala, bolj se mi je dozdevalo, da dvolikost najbrž izvira iz strahu. Začne se lahko že pri babi Maci, ki sama nikdar ni doživela orgazma, pa zdaj kot nekakšna nadzornica reže krila vnukinji. Vselej se začne z neznatnimi odločitvami. Te so tema moje knjige.«

»Grdo se mi zdi drugim trgati maske z obraza, koristno pa je, če jih znamo prepoznati.«

Vsi ljudje niso dvoliki na enak način – pri nekaterih se zdi, da se tega niti ne zavedajo. Zakaj vse nam služijo maske? Je morda včasih celo nujno, da si jih nadenemo?

»Seveda so maske včasih koristne, nekatere so celo nujne, zato bi bilo bolje, če bi se jih zavedali, da bi z njimi znali upravljati. Če te namreč maska ali družbena vloga, s katero se istovetiš, požre, če te popolnoma pogoltne, prebavi in integrira, potem tvoje dejanje in nehanje začne šofirati in sabotirati ta maska, ta fikcija, izmišljeni lik. Sploh ni rečeno, da je zloben, slab, škodljiv, ampak je neresničen, in to se navadno čuti. Dobro je znati izbirati med svojimi maskami, med arzenalom osebnosti, katere lahko smo ali smo občasno, po potrebi. To je veščina, ki je sama še nikakor nisem usvojila. Grdo se mi zdi drugim trgati maske z obraza, koristno pa je, če jih znamo prepoznati.«

Kaj pa je tisto, kar nas »izruva«, kot se izrazi ena od protagonistk, da pokažemo – ali odkrijemo – svojo drugo plat?

»Ha, to pa ni ravno moje področje, nikakor nisem strokovno podkovana. Verjetno kak zunanji pretres, šok, nekaj, kar omaje mit, ki smo si ga namislili? Nimam odgovora za druge, a pred časom sem v neki terapevtski skupini iskala varnost in duševno zdravje, pa me je nenadoma prešinilo, da smo vsi, ki smo se tam znašli v koprnenju po globljem smislu, ki ne zajema samo vsakdanje logistike, na neki način ranjeni, travmatizirani, pretreseni. Šele v ranljivosti se zavemo, kako zlagano smo delovali pred pretresom.«

Jedrt Maležič

Po prebranih zgodbah sem dobila vtis, da si zelo pozorna opazovalka ljudi in družbe. Bi se strinjala?

»Pojma nimam. Včasih rada zumiram in ne opazim širše slike. Spet drugič nisem pozorna na detajle. Saj veste tisto antropološko: ko so nekega bušmana postavili pred televizor, je sprva več ur izgubljeno in zdolgočaseno gledal za nas strašansko globokoumen film, dokler ni nekje v ozadju kadra zaprhutala kokoš. Takrat ga je kar vrglo s stola in je začel tuliti od navdušenja. Resnično ne vem, kje se fokus moje pozornosti razlikuje od pozornosti kogarkoli drugega. Vsaka budnost je relevantna.«

»Šele v ranljivosti se zavemo, kako zlagano smo delovali pred pretresom.«

V svojih delih pa se ne oziraš le navzven, ampak tudi navznoter, izhajaš iz lastnih izkušenj in pišeš o temah, ki te osebno zadevajo. Je tudi katera izmed zgodb v Dvolikih nastala iz osebne izkušnje?

»Ne da bi vedela. Morda je v vsaki knjigi nekaj mene. Mislim pa, da me je še najmanj v Dvolikih. Nisem se nalašč oddaljevala od avtofikcije, samo morda se je navdih zanjo izpel. Želja po raziskovanju pa ne.«

V eni od zgodb preberemo, da je živeti in pisati v dobršni meri eno in isto. Je pisanje tudi zate nekaj življenjsko pomembnega?

»Zdaj počasi gre v to smer, ampak to je bržda zaradi tega, ker se vsakdo začne neopazno istovetiti s svojo družbeno vlogo. Pisanje mi izjemno ustreza, me sprošča in bodri, tudi uči, ampak če bi ostala brez vseh materialnih virov, na cesti, lačna, kaj pa vem, potem bi šla gladko delat kaj drugega. Kako bedno življenjsko dejstvo, da je brskanje po sebi – privilegij sitih.«

Verjetno se bova strinjali, da je za pisatelje nujno tudi branje. Po čem najrajši posežeš in kaj je tisto, kar te v literaturi najbolj nagovarja?

»Čeprav izjemno rada izbiram slogovno sočne knjige, tudi prevode, je moj okus najbrž precej eklektičen. V zadnjih letih sem si rekla, da bom brala slovenske avtorje, ker sem tu zaznala svoj kompleks podizobraženosti, pa sem potem čitala marsikaj, od bajno valujočega Dušana Šarotarja do ostro navihane Suzane Tratnik, od eruditske Svetlane Slapšak do mističnega Mirta Komela in krvavo odkritosrčne Dijane Matković, slogovno neoporečne Agate Tomažič, prodorne Ane Schnabl. Prav iz vsake knjige sem gotovo kaj pobrala, kaj odslovila, kaj celo ukradla. Ampak branje ima to čudovito lastnost, da več ko si od njega nagrabiš, bolje je zate!«

»Kako bedno življenjsko dejstvo, da je brskanje po sebi – privilegij sitih.«

Zelo si prisotna tudi v javnosti. Kakšna izkušnja je zate srečavanje z bralci?

»Nisem se zavedala, da sem zelo prisotna v javnosti, ampak če to pomeni, da rada obiščem branja ali literarne večere pisateljskih kolegov in kolegic, potem se mi zdi, da to ne bi škodilo niti drugim avtorjem. Z bralci se srečujem precej redko, največkrat prek spleta, in doslej sem bila vedno firbčna, kako kdo, ki me ne pozna, doživlja mojo pisavo. Preseneti me kdaj, kako tolerantni so ljudje, če jim le približaš priložnost za to.«

Bralci pa smo se že kar malo razvadili, da nam vsako leto postrežeš s čim. Že nastaja kaj novega?

»Lovim se z otroško-mladinskim romanom, a izid še ni odobren. Pravzaprav sem včeraj napisala predzadnje poglavje, pa ga nisem še nikomur dala v branje. Bomo videli. Najprej se nadejam odziva svoje prve bralke, nato pa iskrenega komentarja urednice, ki ima s pisanjem za mladino mnoge izkušnje, jaz pa nikakršnih. Če bo odgovor povsem porazen, bom dala ta roman sinu ter nečakoma, potem se ne mislim več lotevati otroških stvari, ki jim nisem dorasla.«

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 29. 4. 2024

Drago Jančar o maturitetnem Valčku in 40-letnem Severnem siju

»Ne vem, ali bi opravil maturo, če bi moral pisati esej o lastni drami,« je mlade v Mariboru z nasmehom opozoril Drago Jančar. S preizkusom znanja jemljejo slovo od srednješolskih let, začenši prav z esejem iz materinščine, ki ga bodo pisali prihodnji teden, 7. maja. Letos je na maturi Jančarjeva drama Veliki briljantni valček, naslednje leto bo njegov roman In ljubezen tudi. Pisatelj se praviloma ogiba srečanjem z mladimi, ki morajo pisati o njegovem delu: »Ne upam si govoriti o tem, ker ne vem, kaj o tem ali tistem mislijo vaši profesorji. Vem, da ocenjevalci pričakujejo določene odgovore, da morajo postaviti pravila, če želijo oceniti eseje. A potem se bo kdo med vami skliceval name, češ da je avtor tako rekel v Mariboru. In če ne bo prav? Ne bi bil rad kriv za slabšo oceno.«

Pa se je pred dnevi vseeno odzval na povabilo. Težko bi se uprl. Tri dni po 76. rojstnem dnevu je v rojstno mesto prišel predstavit svoj sloviti »mariborski« roman Severni sij, prvič izdan pred štiridesetimi leti in ob jubileju natisnjen že šestič, tokrat pri Beletrini. Iz Ljubljane je šel na pot že zjutraj, tako da je opoldne lahko zakorakal v mariborsko Slovensko narodno gledališče. Srečanje z gimnazijci je »poklonil mladosti svojega mesta«, k čemur ga je povabil gostitelj Bojan Sedmak, profesor slovenščine, pesnik in kantavtor, ki je pisatelja tako pospremil pred več sto srednješolk in srednješolcev, zbranih v veliki dvorani:

V gledališču, kjer so pred tremi leti krstno uprizorili dramatizacijo njegovega romana To noč sem jo videl v režiji Janeza Pipana, se je tokrat na odru znašel sam avtor. Začetno nelagodje na prostranem prizorišču pred širnim ozvezdjem mladih oči je zmehčal s spominom na svoja srednješolska leta. Mlade je v smeh spravil z anekdoto o začetku in hkrati koncu svoje igralske poti:

V središču srečanja izjemno plodovitega pisatelja, dramatika in esejista, prevajanega, ničkolikokrat nagrajenega tako doma kakor v tujini, z mladimi, ki šele stopajo vsak na svojo pot, je bil seveda njegov – in letos tudi njihov – Veliki briljantni valček, leta 1985 sočasno krstno uprizorjen tako v ljubljanski kakor mariborski Drami. Kako in v kakšnem času je nastal:

Jančar se je spomnil, kako je bilo v letih po Titovi smrti v zraku »čudno pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo, bodisi dobrega, v demokratični smeri, bodisi hudega, zaostritev razmer, državni udar, kaj takega«. Veliki briljantni valček je v času negotovosti zadel v črno, sprožil zanimanje, polemike, uprizorili so ga v kar dvanajstih gledališčih po Jugoslaviji … pa tudi drugod. Na Madžarskem je po prvem dejanju iz prve vrste vstala politična delegacija in protestno zapustila dvorano, medtem ko se je v Sofiji zapletlo že prej. Šele nekaj let pozneje je Jančar izvedel, zakaj so od njega zahtevali, naj spremeni ime nasilnega bolničarja Volodje v drami, česar pa ni hotel storiti – tako se je imenoval njihov kulturni minister, cenzorski tip, no, tudi sin bolgarskega diktatorja Todorja Živkova. »Po padcu režima pa so Valček igrali v dveh gledališčih, tako v Sofiji kakor v Burgasu, medtem ko je Todor Živkov stal pred sodiščem. Takšna je zgodovina in takšna je usoda neke igre,« se je nasmehnil Jančar.

Mladim je pojasnil, da se je večkrat angažiral za demokracijo in svobodo, temu je posvetil veliko člankov in esejev: »Pisal sem, kaj je narobe v sistemu, kjer vlada cenzura, kjer imaš samo eno stranko, kjer zaradi političnega prepričanja zapirajo ljudi … V literaturo je prišlo nekaj tovrstne atmosfere, tudi v Veliki briljantni valček, sicer pa sem literaturo ločeval od političnega angažmaja. Literatura ni agitacija. Seveda je angažirana, saj govori o temeljnih humanističnih vprašanjih človeštva … ali pa posameznega človeka. Ne bi pa hotel pisati agitke v romanu, noveli ali pa drami, ki je še najbolj politična.«

»Jugoslavija je bila čuden paradoks. Kulturno je bila sorazmerno svobodna, politično pa bolj zaprta.«

Beseda je nanesla tudi na njegovo zaporniško izkušnjo v rodnem Mariboru. Za rešetke so ga dali zaradi širjenja »sovražne propagande« – pri njem so našli knjigo duhovnika Branka Rozmana V Rogu ležimo pobiti, ki jo je prinesel iz Avstrije. »Vseeno pa moram povedati, da jugoslovanska država, v kateri smo živeli, ni bila tako zelo represivna,« je dejal mladim. »Takoj po drugi svetovni vojni je bila, a potem se je postopoma sproščala, meje so se odprle, ljudje so potovali … Živahno je bilo zlasti v kulturi, v literaturi, gledališču, filmu, veliko so izdajali, prevajali, svoboda govora je bila precejšnja, izhajale so kritične literarne revije … Mnogi na vzhodu so nam to zavidali. Jugoslavija je bila čuden paradoks. Po eni strani je imela odprto kulturno življenje – pomislimo samo na črni val jugoslovanskega filma, neverjetno kritičen do takratnega režima, izhajale so že knjige o Golem otoku in še marsikaj. Jugoslavija je bila kulturno sorazmerno svobodna, politično pa bolj zaprta. V gledališču, filmu, radijski igri in še kje si lahko povedal marsikaj kritičnega o režimu, razen o enem – o Titu. Nisi pa smel ustanoviti politične stranke ali samostojnega medija. Zaradi tega paradoksa so v tistem času nastala močna, pomembna literarna in gledališka dela. Literatura in gledališče sta imela težo, obdajalo ju je napeto ozračje, pozorno so ju spremljali …«

Seveda ga veseli, da Veliki briljantni valček še živi, da ga še berejo in uprizarjajo tako doma kakor v svetu, žalostna pa je aktualnost te klasike: »Pred nekaj leti je igro uprizorila neka skupina v Parizu, zelo dobro predstavo so naredili, sami mladi ustvarjalci. Režiserka alžirskega rodu mi je rekla: ‘Pa saj to je zgodba o našem času!’ Zmeraj znova na dan prihajajo takšni Volodje in oportunisti, kakršen je v igri zdravnik. To je igra o vsakem družbenem sistemu, ki v določenem trenutku lahko prestopi v avtoritarni režim. Predvsem pa govori o ljudeh, ki so se pripravljeni z nasiljem spraviti nad druge in prevzeti oblast … No, zdaj sem pa že povedal preveč za maturante!«

Za mikrofonom v občinstvu se je zvrstilo več gimnazijk in gimnazijcev. »Ali se je kdaj zgodilo, da se niste strinjali s kritiki, oziroma se vam je zdelo, da so popolnoma zgrešili poanto vašega dela?« je zanimalo eno med njimi. »Zelo se strinjam s kritiki, ki hvalijo,« je Jančar spet v smeh spravil vso dvorano, resneje pa nadaljeval s pojasnilom, da prava literatura ne more in ne sme biti všečna: »Ni pop glasba, katere cilj je pritegniti čim več ljudi, zadeti splošni okus mladih v aktualnem času, biti uglašena s trenutno modo. Literatura naj govori o tistem, kar muči avtorja, o stvareh, ki jih družba mora slišati. Seveda naleti tako na upravičene literarne kritike kakor tudi na divje politične sodbe. Obojega sem kar nekaj doživel.«

»Veliki briljantni valček je igra o vsakem družbenem sistemu, ki v določenem trenutku lahko prestopi v avtoritarni režim. Predvsem pa govori o ljudeh, ki so se pripravljeni z nasiljem spraviti nad druge in prevzeti oblast …«

V smeh ga je spravila gimnazijka, ki je med svojim vprašanjem omenila, da je njegov Valček »psihološko in sociološko« kompleksna in bogata drama. »Veseli me, da to trdite, ne pa sprašujete,« je prikimal. »Najbrž so jo prav po zaslugi njene kompleksnosti in bogatosti strokovnjaki izbrali kot dramo, s katero se morate vi zdaj mučiti. Ker je takšna, odpira različne možne interpretacije. Naj se ne sliši domišljavo, ampak vrednota vsakega močnega literarnega dela je odprtost. Odpira se v različne smeri, nima enega samega in dokončnega odgovora, ljudem daje misliti. In zbuja sočutje!«

Poudaril je še, da literatura premore katarzično moč, pretrese in premakne nas globlje kakor še tako pretresljiva poročila iz vojn, ki jih sčasoma začnemo dojemati kot statistiko, saj nam praviloma prinašajo »le« krute številke: »Ogledamo si poročila, vidimo, koliko so jih pobili tam nekje daleč, sledi novica o domačih političnih dogodkih, o odprtju nove ceste, nogometna tekma … Mislim, da je za preprečevanje groznih stvari veliko več naredila umetnost. Pa niti ta ni bila uspešna. Na žalost.«

Po uradnem delu so nekateri pristopili k odru in pisatelju postavili še nekaj zvedavih vprašanj o junakih, ki jih – lepo spoznanje – doživljajo kot izjemno žive:

Tik pred slovesom, pri izhodu iz dvorane, ga je pričakala še poslednja maturantka tega dne. Povedala mu je, da bi rada postala pisateljica: »Ali imate kak nasvet zame?« Jančar se je ustavil, se popraskal po glavi. Premislil. Prikimal: »Poljski pisatelj Gombrowicz je napisal: ‘Moj nasvet mlademu pisatelju: Sedi in piši! In napiši prvih štirideset strani. Ko boš na štirideseti strani, boš ugotovil, da znaš pisati – in da lahko začneš.’ Ampak pisati moraš o nečem, kar te zanima, kar te muči … To je vse, kar vam znam povedati.«

»Hvala vam,« mu je pomahala punca, medtem ko je že odpiral dežnik in stopal pod aprilski sneg. Potem ko je mladim dal, kar jim je mogel dati, sem si dovolil priti na vrsto še jaz. Kakor v tem zapisu sem prvo osebo ednine držal na povodcu tudi tam, v Mariboru. Nakar je pisatelj prikimal: čas je, da izpolniva še, kar sva dorekla že pred prihodom sem. Da bova obiskala ključno prizorišče Severnega sija.

Roman, prvič izdan v Orwellovem letu 1984 pri Pomurski založbi, je umeščen v tesnobno predvojno ozračje leta 1938. V rojstni Maribor službeno pripotuje trgovski potnik Josef Erdman, čaka na sestanek, se potika po mestu, se zapleta v čudne, čedalje mračnejše prigode in obuja spomine, medtem ko pisatelj gibko riše zemljevid Maribora in rojstnemu mestu postavlja literarni spomenik. »Na zahodni strani Glavnega trga je za veliki železnimi vrati in nekoliko pomaknjena v notranjost kamnitega dvorišča cerkev svetega Alojzija,« beremo. In k njej pristopimo v pisateljevi družbi:

Glavni junak Erdman se v Severnem siju spominja drobca, ki se postopoma razraste v osrednjo metaforo romana: »V tisti cerkvi je visoka in mogočna moška postava, ki stoji tam pod stropom. Tista postava je postava Boga Očeta. V rokah ima modro kroglo, ki jo ima vsak otrok za žogo, zato v svoji nedolžni otroški poželjivosti steguje roke za njo. Če si v cerkvi sam in dobro prisluhneš, slišiš, da prihaja iz krogle utripanje onega gigantskega svetovnega srca.« To srce utriplje mirno in enakomerno, nastopijo pa dobe, ko magnetna igla v njem vztrepeta in ponorelo zaniha v vse smeri.

Naj nam pisatelj sam pove, kako se je svetovna krogla prikotalila v njegov otroški spomin, zatem pa še v roman:

Glavni junak romana Josef Erdman je »človek, ki obtiči«, pravi pisatelj, kakor je tedaj, leta 1938, na pragu nove velike vojne, obtičala Evropa. Žal ne prvič ne zadnjič. Niti izbira Maribora kot dogajalnega prostora seveda ni naključna. Je mesto na meji, tam so Slovenci in Nemci, delavci in meščani, nacisti in komunisti, eksplozivna srednjeevropska mešanica … Sredi vsega tega pa, na poti po pomembni diagonali od Prage proti Trstu, skrivnostni Erdman – ki mimogrede švigne tudi skozi Jančarjev roman To noč sem jo videl, skoraj neopazno, a dovolj za namig, da velja oba romana primerjati. Razmišljati o sorodnostih. Zlasti o nesmiselnem nasilju.

Foto: Andraž Gombač
Svet, v katerem otrok vidi žogo, po kateri hoče seči … je svet, ki Bogu pred vojno zdrsne iz rok. Foto: Andraž Gombač

Polde Bibič (1933–2012) – da, prav tisti legendarni igralec, ki je v prvi uprizoritvi Velikega briljantnega valčka briljantno upodobil bolničarja Volodjo – je leta 1938, ko se je po njunem skupnem rojstnem Mariboru potikal Erdman, imel pet let. Pozneje je Bibič sanjaril, da bi pisal knjige o ljudeh, ki jih je spoznal v otroštvu. »Sanjaril sem, da bi naj bile približno tako dobre kot Severni sij, ki ga takrat še ni bilo, zdaj pa sem zanj hvaležen Jančarju. Hvaležen sem mu, ker je pisal o stvareh, o katerih sem hotel pisati tudi jaz. O ljudeh, ki sem jih doživljal v svoji mladosti. Najbrž me je Jančarjev roman tako prevzel predvsem zaradi tega, ker je nekakšna umetniška monografija o svetu, v katerem sem živel svoja otroška leta,« piše v avtobiografskem Igralcu (Cankarjeva založba, 1986). Resničnega severnega sija nad Mariborom pa sam ni videl, grenko dodaja: »Videl ga nisem, ker me domači niso zbudili. Še danes jim zamerim. Spominjam pa se, kako so se pogovarjali o njem naslednji dan. Kot bi bili malo čez. Ker mi je všeč biti malo čez, si še danes želim, da bi doživel severni sij. Ga videl. S svojimi očmi.« Nekaj vrstic zatem Bibič vendarle dojame: »Videl sem severni sij. Če me že moji takrat niso zbudili in so mi s tem preprečili, da bi norel ob pogledu na igro ledene luči, ki je pljuskala po nebu, sem vendarle videl severni sij. Ko sem bral Jančarja.«

In ko se je mnogo let pozneje, pred nekaj dnevi, na mesto spuščal večer, je nad Mariborom spet zasijal – Severni sij. V prepolni novi Beletrinini knjigarni na Grajskem trgu je Drago Jančar v pogovoru z direktorjem založbe Mitjo Čandrom premišljeval o aktualnosti romana leta 2024, v dobi novih vojn:

Nismo bili samo resni in zaskrbljeni, nikakor ne. In zlasti ne, ko se je pisateljski kolega Tone Partljič v občinstvu spomnil, kako se je pred šestimi desetletji začelo njegovo prijateljstvo z Jančarjem:

Po pogovoru se je pisatelj še dolgo podpisoval v knjige.

Živahno je bilo v Mariboru tudi nekaj dni zatem, ko so se someščani svojemu pisatelju poklonili s prav posebno razstavo. »V mesto sem se vrnil po drugi poti,« beremo v Severnem siju. »V trafiki ob velikem mostu, kjer je zgoraj na pročelju naslikan Turek s prekrižanimi nogami, sem kupil časopis.« In prav tam, v obnovljeni legendarni Trafiki, »najmanjšem muzeju v Sloveniji«, je na ogled razstava Moč literature: Drago Jančar in družbeni angažma avtorja Mihe Ariha. Majhna Trafika nastopa v velikem romanu, je v slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave poudarila mariborska kulturnica Zora Jurič in spomnila, kako je dejal pisatelj Zorko Simčič: »Velike svetovne prestolnice o sebi nimajo romana, kakršnega ima Maribor v Severnem siju

Foto: Jan Malec Svetel
Rešena in obnovljena majhna Trafika Majhna nastopa v velikem romanu, je na otvoritvi razstave poudarila Zora Jurič. Foto: Jan Malec Svetel

Povzela je tudi esej, ki ga je Jančarjevemu romanu posvetil Claudio Magris, še eno veliko srednjeevropsko pisateljsko ime. In spomnila, kako bi pred petimi leti že skoraj izgubili Trafiko, pa je k sreči pristopil podjetnik Marko Novak in kot mecen omogočil njeno prenovo, seveda pod skrbnim nadzorom Zavoda za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.

Foto: Jan Malec Svetel
V »muzeju za enega« je na ogled razstava Moč literature: Drago Jančar in družbeni angažma. Foto: Jan Malec Svetel

V Severnem siju se stari trafikant spominja, kako je ime tamkajšnjega trga vseskozi lovilo korak z živahno evropsko zgodovino: »ko je bil še mlad in so prodajali druge cigarete in druge časopise«, se je trg imenoval Magdalena Platz, potem Kaiser Wilhelm Platz, Kralja Petra trg,  Friedrich Jahn Platz, Trg 9. maja, Trg Rdeče armade … in naposled Trg revolucije, kakor se še imenuje. In kjer danes Trafika novo življenje živi kot »muzej za enega«, pod okriljem Muzeja narodne osvoboditve Maribor. In seveda v Jančarjevem delu, ki odmeva po širni Evropi. Pisatelj že v prvem romanu Petintrideset stopinj, pri mariborskih Obzorjih izdanem leta 1973, v igrivi modernistični maniri poskakuje po rojstnem mestu svoje mladosti. Mariboru pa je mogočen literarni spomenik postavil zlasti z nekakšno trilogijo: v Severnem siju je naslikal predvojno tesnobno vzdušje v mestu, poblazneli vojni čas kipi iz romana In ljubezen tudi, nazadnje pa se je tja – in v leta svojega otroštva – vrnil še z deloma avtobiografskim Ob nastanku sveta.

Vse tri, kakor seveda več drugih Jančarjevih, berejo tudi v mnogih prevodih. Najnovejši roman Ob nastanku sveta je nedavno izšel v nemškem, nizozemskem in francoskem. V Nemčiji, Avstriji in Švici tako berejo Als die Welt entsatnd (prevedel Erwin Köstler, Paul Zsolnay Verlag, Dunaj, 2023). »Jančarjev Ob nastanku sveta ima vse, kar mora imeti visoko kakovosten roman: ljubezen in sovraštvo, zvestobo in izdajo, velika, filozofska vprašanja in majhne, oprijemljive vsakdanje skrbi. Kdor hoče razumeti Slovenijo danes, bo poiskal ta roman,« je poročala nemška nacionalna televizija.

Jančarjev najnovejši roman Ob nastanku sveta v nemškem, francoskem in nizozemskem prevodu.

V nizozemščini se roman oglaša kot Bij het ontstaan van de wereld (prevedel Roel Schuyt, Querido, Amsterdam, 2023) in odmeva tudi v medijih; recenzent v časopisu NRC Handelsblad je med drugim pohvalil Jančarjev »čudoviti jezik«, s katerim izraža osvobajajočo domišljijo glavnega junaka Danijela, ter prepletanje obupa in humorja, s čimer pisatelj omehča grozo.

O francoskem Au commencement du monde (prevedla Andrée Lück Gaye, Phébus, Pariz) pa je prejšnji mesec poročal tudi sloviti časopis Libération, njegov soustanovitelj je bil pred pol stoletja sam Jean-Paul Sartre. Je roman »o otroštvu iz vseh zornih kotov«, že v naslovu poudari novinarka Frédérique Fanchette. »V svojem osmem v francoščino prevedenem romanu se Drago Jančar vrne v rojstno mesto in pod drobnogled vzame stanovanjsko ‘rdečo hišo’ v delavskem naselju,« berejo Francozi. »Fantova domišljija se napaja iz številnih virov. Mama in pater Alojzij mu pripovedujeta svetopisemske zgodbe. Danijel si po svoje interpretira te pripovedke o Davidu in Goljatu ter o Davidu in lepi Batšebi. Danijelova učiteljica, zagrizena in stroga partijka, fanta obtoži, da je izdal pionirsko prisego, ker hodi k verouku. Njegov oče trdi, da je bil Jezus revolucionar, vse drugo v zvezi z vero pa zavrača. Nekdanji partizan najraje obuja spomine na vojno. Pogosto veseljači z bojnimi tovariši, prebudi sina ob štirih zjutraj in mu ukaže, naj s harmoniko spremlja njihove partizanske pesmi. Pri prijatelju Franciju vlada popolnoma drugačno vzdušje. Francijev oče je bil tankist v nemškem vermahtu in je med vojno izgubil nogo. Družina je del nemške manjšine v Sloveniji. Nekega dne se vsi preselijo v Nemčijo, ne da bi se od kogar koli poslovili. To je le eno od številnih izginotij, ki prizadenejo Danijela. Težko sprejme tudi odhod profesorja Fabjana, ki sam živi v rumeni hiši, obdani z vrtnicami. Profesor ima doma celo zakladnico knjig in globus ter fantu pripoveduje o skritih kotičkih sveta. Skupaj z njim se Danijel v mislih preseli v Patagonijo. Nekega dne v hišo vdrejo policisti in starec izgine – odpeljali so ga kot političnega nasprotnika. V manj kot letu dni, od pomladi, ko pride Lena, pa do jeseni, ko se prebivalci fantove stanovanjske hiše znajdejo v prvih vrsticah črne kronike, Danijel odraste.« (Prevedla Špela Žakelj.)

Članek o prevodu Jančarjevega najnovejšega romana Ob nastanku sveta v francoskem časopisu Libération.
Članek o prevodu Jančarjevega najnovejšega romana Ob nastanku sveta v francoskem časopisu Libération.

Da, vse to izvedo bralke in bralci v Franciji. In podobno še marsikje drugje. Si velja shraniti – bržkone bo nekega ne tako zelo oddaljenega dne prišlo prav kakemu maturantu, maturantki.

Medvojni prizor, ki je navdihnil roman In ljubezen tudi, ter Slovenska ulica v Mariboru danes.
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 25. 4. 2024

Javna pobuda slovenskih knjižnih založnikov, ki delujejo v javnem interesu

V tej pobudi najprej opredeljujemo zgodovino in genezo ureditve javnega sofinanciranja izdajanja knjig v slovenščini in statusa založb, ki ga izvajajo, v nadaljevanju pa podamo konkretne predloge glede stabilnejše prihodnosti založništva v javnem interesu.

1. PRETEKLOST

Založniška dediščina

Sodobno slovensko knjižno založništvo je nastalo sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Družbe sv. Mohorja v Celovcu leta 1851 in kasneje Slovenske matice v Ljubljani leta 1864. Ti založbi sta obstali vse do današnjih dni. Založbe, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, so v začetku devetdesetih let 20. stoletja vstopile v proces privatizacije, do danes pa sta se na področju splošnega založništva ohranili zgolj Mladinska knjiga z vključeno Cankarjevo založbo in založba Družina. Vse ostale založbe iz povojnega obdobja so bodisi izstopile iz rednega knjižnega izdajanja bodisi propadle ali pa obstajajo kot majhne založbe, ki so manj vidne v slovenskem knjižnem prostoru.

Osemdeseta in devetdeseta leta

Ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih ter tudi pozneje je na novo nastalo nekaj zasebnih založb, društev in zavodov, posvečenih izdajanju knjig v slovenščini, še posebej izdajanju knjig slovenskih avtorjev in zahtevnejših prevodov. Vendar njihovo javno financiranje, čeprav so delovali in še delujejo v javnem interesu, nikoli ni bilo celovito urejeno. Podporna sredstva so bila namenjena predvsem neposrednemu izidu knjižnega naslova, ne pa delovanju založbe nasploh. Sprva je podporo razporejala Kulturna skupnost Slovenije, kasneje pa Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Založbe, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, so v začetku devetdesetih let 20. stoletja vstopile v proces privatizacije, do danes pa sta se na področju splošnega založništva ohranili zgolj Mladinska knjiga z vključeno Cankarjevo založbo in založba Družina.

Programsko financiranje in neurejeno financiranje splošnih stroškov založb

Na začetku tretjega tisočletja, natančneje leta 2003, je prvič prišlo do t. i. programskega financiranja izdajanja knjig v javnem interesu. To je približno dvajsetim izbranim založbam s primernim in potrjenim programom omogočilo enoletno financiranje predvsem produkcije knjig, ni pa v občutnejši meri pokrivalo stroškov delovanja založbe. Naslednje leto se je to razširilo v triletno financiranje (2004–2006), pozneje, že v okviru Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, pa v štiriletno financiranje, ki smo mu priča tudi danes.

Tudi v aktualnem obdobju 2024–2027 se financiranje splošnih stroškov delovanja založb pokriva zgolj v manjši meri.

Posledica neurejenega financiranja splošnih stroškov založb

Neurejeno financiranje delovanja založb, ki izdajajo nekomercialni knjižni program v javnem interesu, je imelo pomembne posledice za smeri njihovega razvoja. V okviru prve smeri so nastale in obstale založbe, ki praktično nimajo redno zaposlenih ali pa je njihovo število minimalno in na ta način ohranjajo svoj obstoj. Takih založb je največ. Druga smer je bila širitev založb v različne druge neknjižne dejavnosti, ki prispevajo k stabilizaciji njihovega knjižnega delovanja. Tretja smer, v zgolj nekaj primerih, je bila integriranje sofinanciranih knjig znotraj večje, že obstoječe in dolgo delujoče založbe. Četrta smer je bila (ta je izjema) nastanek srednje velike stabilne založbe. Le Slovenska matica je v tem obdobju s posebnim zakonom leta 2017 prejela za ohranjanje in delovanje najstarejšega slovenskega kulturnega in znanstvenega društva pravico do izplačevanja treh osnovnih plač (kar trenutno znese manj kot polovico dejanskih stroškov plač) iz več različnih virov, delno iz proračuna Ministrstva za kulturo in delno iz proračuna Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, kar pa ji prav tako finančno ne zadostuje za izvajanje njene založniške dejavnosti.

Založbe, ki izdajajo javno podprti in nekomercialni knjižni program, so torej organizirane zelo asketsko in so finančno zelo nestabilne.

Obdobje po letu 2008

V obdobju po gospodarski krizi leta 2008 se je slovensko knjižno založništvo soočalo s stalnim upadanjem obsega dejavnosti, tega pa so za leto ali dve ustavili nepričakovani pozitivni učinki pandemije, ki so vključevali tudi »turistične bone« za knjigo in začasni dvig letnih sredstev za slovensko knjigo pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije v letu 2021 v okviru proračuna JAK in proračunske postavke za nakup knjižničnega gradiva. Ti učinki so v zadnjem obdobju zamrli, zato se upadanje nadaljuje in pričakuje tudi v prihodnosti. Dodatno je v zadnjih letih zaradi globalnih kriz in inflacije prišlo do višanja stroškov, tako pri tisku in splošnih obratovalnih stroških kot pri zakonsko reguliranih stroških dela, kar je založbe, ki izdajajo javni knjižni program, potisnilo v težek položaj.

V obdobju po gospodarski krizi leta 2008 se je slovensko knjižno založništvo soočalo s stalnim upadanjem obsega dejavnosti.

2. SEDANJOST IN PRIHODNOST

Sedanje stanje: znižanje sredstev za sofinanciranje ob povečanih stroških izdajanja knjig

Uspešnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni bi moralo slediti ponovno osredotočanje na slovenski knjižni prostor, kar lahko zagotavlja nadaljnje stabilno izdajanje knjig v javnem interesu. Vendar so rezultati razpisa za programsko financiranje založb v obdobju 2024–2027 prinesli drugačno sliko: na eni strani so bili v razpisu povečani predpisani honorarji za prevode in reducirani subvencionirani stroški za prelom, tisk in oblikovanje knjig, na drugi strani pa je kar nekaj založb prejelo odločbe o relativnem ali pa absolutnem zmanjšanju dodeljenih sredstev in/ali zmanjšanem številu podprtih knjig ali pa celo – v posameznih primerih – odločbo o izdajanju večjega števila knjig ob enaki ali manjši podpori.

Ti rezultati, če ne pride do spremembe in se sredstva interventno ne povečajo, v naslednjih štirih letih pomenijo nadaljnje upadanje panoge, morda celo zaton slovenskega nekomercialnega knjižnega založništva, ki deluje v javnem interesu, kar bo negativno prispevalo k še večjemu nazadovanju tudi na področju bralne pismenosti, saj je Slovenija po raziskavah OECD (PIRLS 2021 in PISA 2022) nazadovala na raven leta 2006, kar nas uvršča pod evropsko povprečje, dolgoročno pa povečuje možnosti za še večji zaostanek.

Dolgoletna diskriminacija v primerjavi z drugimi kulturnimi panogami

V primerjavi z drugimi kulturnimi panogami, od uprizoritvenih umetnosti (gledališče, opera, balet) do muzejske dejavnosti, pri katerih država pokriva vse stroške plač in velik delež splošnih stroškov, knjižni založniki nimajo urejenega sistemskega financiranja osnovnega delovanja založbe (torej prostorov, splošnih stroškov delovanja in osebnih dohodkov zaposlenih) in morajo večino teh stroškov pokrivati z lastnimi sredstvi/prodajo. Absurd je, na primer, da imajo slovenska gledališča pravico do zaposlenih lektorjev, katerih plače v celoti krije državni proračun, slovensko založništvo, ki skrbi za ohranjanje in krepitev slovenskega jezika, pa mora celo stroške plač urednikov, ključnih tvorcev založniške dejavnosti, v pretežni meri zagotavljati iz lastnih sredstev ali iz skromnih in negotovih sredstev subvencije. To velja tudi za lektorje in druge soustvarjalce knjig. Izmed vseh kulturnih panog je bila prav slovenska knjiga, ki je bila z ohranjanjem slovenskega jezika od Trubarja dalje ključna za preživetje in razvoj slovenske kulture in identitete, edina brutalno vržena na trg, na katerem mora preživeti. In to se je zgodilo prav slovenskemu založništvu, ki je s slovenskim jezikom izmed vseh kulturnih panog najbolj izrazito zamejeno zgolj na dvomilijonski trg slovenskih govorcev. Ta pa se iz leta v leto še dodatno zmanjšuje, saj mladi izobraženci kot največji potencialni bralci in kupci množično odhajajo na delo v tujino, kjer slovenskih knjig ne kupujejo več in tudi doma vedno več berejo v tujih jezikih. Zato se upravičeno sprašujemo, zakaj je slovensko knjižno založništvo od osamosvojitve naprej ves čas v izrazito diskriminiranem položaju, kar mu, za razliko od drugih javno financiranih kulturnih dejavnosti, onemogoča vitalno obnovo, stabilen razvoj in ohranjanje ene od temeljnih dejavnosti slovenske kulture, to je skrb za slovensko knjigo in slovenski jezik.

Nezmožnost zagotavljanja stalnih in stabilnih prihodkov (tudi iz javnega sofinanciranja) ima poleg vsega naštetega namreč za posledico tudi veliko menjavanje kadrov in njihovo množično odhajanje iz založniške panoge.

Uspešnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni bi moralo slediti ponovno osredotočanje na slovenski knjižni prostor.

Kratkoročna in trajnejša rešitev

Izhod iz sedanjega položaja je dolgoročnejša ureditev stabilnega financiranja splošnih stroškov tistih založb, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu. Poleg takojšnje povrnitve financiranja stroškov programa na prejšnjo raven oziroma njihovega dviga vsaj v skladu z inflacijo in rastjo novih, zvišanih honorarjev za prevode ter upoštevanjem zvišanih stroškov tiska z interventnimi sredstvi v višini vsaj četrt milijona evrov je v naslednjem obdobju nujna tudi zagotovitev večjega pokrivanja splošnih stroškov založb, ki delujejo v javnem interesu, ter strateška okrepitev založniškega področja kot celote.

Vsaka založba, ki izdaja javno podprti program, bi morala biti upravičena do pokrivanja stroškov dela urednika in pa tudi administrativne osebe glede na obseg javno sofinanciranega programa. Manjši prejemniki bi tako morali imeti javno financirano najmanj eno enoto, sestavljeno iz financiranja stroškov dela urednika in administratorja, večjim prejemnikom pa bi moral biti dodan še en urednik, kar pomeni, da bi večja javno sofinancirana založba imela pokrite najmanj stroške dela dveh urednikov in administratorja.

Na sedanji ravni in ob sedanjem obsegu javnega sofinanciranja knjižnih založb to pomeni približno dodatni poldrugi milijon evrov letno.

Drugače je na vrsti – hiranje

Če bodo obveljali letošnji – prenizki – zneski sofinanciranja, ki so pogosto tudi kazalnik celotne štiriletke, bomo v prihodnjem obdobju priče nadaljnjemu hiranju in krčenju pretežnega dela javno sofinanciranega založništva, saj bo del obstoječe in še kompetentne generacije zapustil knjižno založništvo, nihče pa ga ne bo nadomestil. To bo imelo neposreden vpliv tako na domačo slovensko avtorsko literarno izraznost kot na pregovorno odličen slovenski knjižnični sistem. Namesto da bi gostovanji v Frankfurtu in Bologni slovenskemu knjižnemu založništvu dali pospešek, ga bosta zavrli.

Založbe, ki izdajajo javno podprti in nekomercialni knjižni program, so torej organizirane zelo asketsko in so finančno zelo nestabilne.

3. PREDLOGI

Zato predlagamo naslednje:

– da se na podlagi dodeljenih interventnih sredstev za leto 2024 izda dopolnilne odločbe, v njih pa se upošteva najmanj dvoje: zvišanje splošnih stroškov delovanja založb v zadnjih treh letih v skladu z inflacijo in z na novo določenimi honorarji za prevode, kot je navedeno v razpisu za obdobje 2024–2027,

– da se v toku leta 2024 preuči in sprejme ukrepe za ureditev celovitega sofinanciranja splošnih stroškov založb in stroškov uredniškega in organizacijskega dela ter se ga z letom 2025 prenese v prakso,

– da se v toku leta 2024 skliče strateški posvet Ministrstva za kulturo RS, Javne agencije za knjigo RS in predstavnikov založnikov, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu, ter se v skladu z zaključki oblikuje strateški načrt krepitve založniške infrastrukture, od promocije slovenskih knjig do njihove dostopnosti bralcem. Potrjen strateški načrt te krepitve bi bilo nujno vključiti tudi v končno različico resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031, njegovo uresničevanje pa sprožiti do konca programskega obdobja 2024–2027.

Nezmožnost zagotavljanja stalnih in stabilnih prihodkov ima poleg vsega naštetega namreč za posledico tudi veliko menjavanje kadrov in njihovo množično odhajanje iz založniške panoge.

Podpisniki (navedeni po abecednem vrstnem redu založb):

Mitja Čander, direktor založbe Beletrina
dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe
Tone Rode, direktor založbe Družina
dr. Nadja Dobnik, predsednica Hiše poezije
Tadej Rifel, predsednik društva KUD Logos
Orlando Uršič, odgovorni urednik založbe Litera
Anže Miš, direktor založbe Miš
Karmen Pangos, predsednica uprave Mladinske knjige Skupine
dr. Alenka Kepic Mohar, glavna urednica založbe Mladinska knjiga in direktorica Cankarjeve založbe
Milena Pivec, odgovorna urednica založbe Pivec
Rok Zavrtanik, odgovorni urednik založbe Sanje
dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica založbe Slovenska matica
dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik založbe UMco
Anja Zag Golob, direktorica in odgovorna urednica založbe VigeVageKnjige

Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 17. 7. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

V vsakem kamnu biva duša

In memoriam: Marjan Tomšič (1939–2023)

»Občudovali so kamen. Za njih ni bil mrtev, kakor je za današnjega človeka. Vedeli so, da v vsakem kamnu, v vsaki skaloti … biva dušica, duša. Ujeta, v kamen, tam zaklenjena, zakleta. Združevali so duše v kaštelirje in to jim je dajalo še večjo moč …«
(Marjan Tomšič, Kar je moje, je tudi tvoje, Zgodbice o živalih)

Dve leti je tega, kar sva z Marjanom Tomšičem posnela pogovor o njegovi novi izdaji romana Zrno od frmntona (2021) za Beletrino v živo. Snemali so naju za kamnito mizo na njegovem vrtu pri kažeti v Gucih. Za nama se razprostira stari istrski suhi zid in tam blizu so tudi kamnite stopnice, ki jih v pogovoru tudi omeniva. Kot enega od dokazov, da življenje v osameli hiški iz trdega istrskega kamna ni lahko. Tudi med zadnjim obiskom pri njem pred slabim mesecem dni sem imela čuden občutek, ko je med razkazovanjem svojega skrbno obdelanega vrta številne kamnite stopničke po terasastem pobočju premagoval s tresočimi koraki drobnega triinosemdesetletnika. On me je spodbujal, da si na zelenjavnem delu vrta naberem čim več bučk in zelene solate, jaz pa sem ga svarila, naj po stopnicah stopa previdno in počasi. Miril me je, da ima napeljano vrv, tako da se lahko vedno oprime nanjo, ko je potrebno.

Marjan je bil občudovanja vreden človek. Doma iz Rač pri Mariboru, a je tako zelo vzljubil kamnito Istro, da je z njo živel v tesni simbiozi. Gotovo je najprej čutil hvaležnost do nje, ker ga je sprejela, potem ko je zaradi podpore krivično odstavljenemu profesorju Antonu Slodnjaku izgubil štipendijo, postal »politično sumljiv« in v Ljubljani ni dobil zaposlitve. Ko je konec šestdesetih let prišel kot učitelj slovenščine v Marezige, še ni slutil, da ga bo prav istrsko podeželje za vedno zaznamovalo. Preizkušal se je tudi kot novinar v več primorskih medijih in na Delu, leto dni je delal kot vzgojitelj v koprskem dijaškem domu. A kmalu se je vrnil v vaško okolje, neustavljivo ga je vleklo v Gračišče. Tam si ga je »izbrala« Marija Franca – kako je potekalo njuno prvo srečanje, je lepo opisal v predgovoru romana Šavrinke (Beletrina, 2019) – pri kateri je tamkajšnja šola najela sobo zanj. Kot je rad povedal, je takrat vedel, da bo v tej sobi pisal, ni pa še vedel, kaj bo pisal. Saj je objavljal že prej, v Perspektivah in drugih revijah, prvo zbirko satiričnih in fantastičnih zgodb Krog v krogu je izdal že leta 1968. Vse od 70. let dalje je pisal scenarije za animirane filme, ki sta jih ustvarjala z izolskim filmskim umetnikom Konijem Steinbacherjem. Ko pa mu je gospodinja Marija, šavrinka, jajčarica, začela vsakodnevno pripovedovati svoje popotne zgodbe in ko je prisluhnil še njenim tovarišicam o njihovih trdih poteh v dolenjo Istro in Trst, je razumel, da mora Istri tudi pomagati, ji dati glas.

Marjan na sprehodu po istrskih poteh (Fotografija: osebni arhiv Vesne Mikolič)

S tem ko se je na izjemno empatičen način prepustil pripovedovanju istrskih potovk, tako da so se mu začele skoraj same zapisovati zgodbe z istrsko motiviko (leta 1983 je pri založbi Lipa izšla prva zbirka kratke proze Olive in sol, že leta 1986 pa pri Kmečkem glasu roman Šavrinke, ki velja za enega od vrhuncev njegove literature), je sprožil proces drugačnega občutenja regionalne istrske identitete. Če do tedaj domačini in številni priseljenci v te kraje nismo zmogli razumeti ali dovolj ceniti bodisi obmorskih, pretežno beneških mest bodisi istrskega podeželja, je Marjan Tomšič ugledal veliko vrednost polpreteklega življenja preprostega istrskega človeka in s tem sprožil ključen zasuk v samovrednotenju Istrank in Istranov in v pogledu nanje od zunaj. Ko pa je enkrat odkrita vrednost province, se lahko rodi tudi regionalna literatura, ki ni več obrobna, drugorazredna, pravi Miran Hladnik. Tako je Tomšič Istro postavil na slovenski literarni zemljevid, podobno kot sta v tistem času s svojo književnostjo storila Feri Lainšček za Prekmurje in Vlado Žabot za Prlekijo.

Sledil je preporod v devetdesetih letih, ko so se v slovenskem delu Istre rojevala nova in nova kulturna društva in skupine, literarni krožki, ki so se vsi ukvarjali z istrsko kulturno zapuščino. Tudi Tomšič sam je v tistem času na svoj nevsiljiv način vodil delavnice kreativnega pisanja in mentoriral številne mlade, danes uveljavljene avtorje, kot Edelmana Jurinčiča, Ines Cergol, Vanjo Pegana, Gašperja Maleja. Na založbi Lipa, ki je po velikih prodajnih uspehih v 70. in tudi 80. letih zabredla v veliko krizo, smo bili prav v začetku 90. let priča labodjemu spevu, ko sem sama kot urednica poskušala oživiti založniško dejavnost s poudarkom na istrski in evrosredozemski književnosti. In si tega seveda nisem predstavljala brez Marjana Tomšiča, ki je sicer tedaj že prekinil sodelovanje z Lipo, a se je kljub temu prijazno odzval povabilu. Tako sva skupaj poskrbela za izdajo še dveh njegovih istrskih del: zbirke kratke proze Vruja in prve njegove slikanice Začarana hiša in druge istrske pravljice (obe v letu 1994).

Literarizirane istrske pravljice na osnovi ljudskega izročila, ki ga je zbiral tudi s svojimi učenci, je kasneje objavil še v več delih, predvsem mladinskih. Istrske zgodbe je tedaj pripovedoval tudi na nepozabnem večeru v Hrastovljah, ko smo ga povabili kot gosta literarnega večera na prvih poletnih tečajih slovenščine »Halo, tukaj slovenski Mediteran!«. Sedeli smo na prostem, s pogledom na novo postavljen kip Šavrinke Marjanovega prijatelja akademskega kiparja Jožeta Pohlena in z odprtimi srci poslušali pisatelja, ki smo ga razumeli čisto vsi, tudi popolni začetniki iz Japonske in ZDA. Ravno sedaj tečejo že 30. poletni tečaji in na otvoritvi smo spet obudili spomin na ta čarobni večer.

Seveda istrske pripovedke pritegnejo, saj so polne stika z magijo, ki ga vsebujejo tudi Tomšičevi romani, zaradi česar ga nekateri uvrščajo v okvir magičnega realizma. Njegova mladostna naklonjenost filozofski, satirični, tudi znanstveni fantastiki je v Istri našla svoj odmev v pokrajinski fantastiki. Pa vendar je tu Tomšiča pritegnilo še marsikaj drugega, kar je tudi že nosil globoko v sebi. Z največjo spoštljivostjo je govoril o istrski naravi. V zbirki zgodbic o živalih Kar je moje, je tudi tvoje je zapisal: »Kar narava položi na skupno mizo, je namenjeno vsem bitjem in ne samo človeku!« Kakšen užitek se je bilo z njim sprehajati iz Hrastovelj na Lačno ali po okolici Sočerge do cerkvice sv. Kvirika, kjer se nahaja tudi prazgodovinsko gradišče, kaštelir. Drobne kamne lepih barv je pobiral in jih nato doma z brusnimi papirji različnih zrnatosti, od grobih do finih, loščil do gladkosti in sijaja. In tudi o njih pripovedoval zgodbe. Kot je bila tista o najdišču bleščečih črnih kamenčkov, drobnih kot leča, tam pod Slavnikom – spominjali so ga na delce meteorita, meteorski prah.

Čeprav je torej povsem jasno, da je Tomšiču tesna prepletenost z istrskim okoljem dajala polno legitimnost za njegovo literarno odkrivanje Istre, pa se je vendarle vseskozi preizpraševal, ali je bil res on kot prišlek poklican za to. Včasih je na svoji koži občutil prislovično istrsko nezaupanje do foreštov, tujcev. Prizadet je bil tudi, ko niso pravilno ovrednotili njegovih del o aleksandrinkah, ženskah z Goriškega, ki so za preživetje družine odrinile na dolgo pot vse do Egipta (roman Grenko morje, Kmečki glas, 2002, zbirka kratkih zgodb Južni veter, Založba 2000, 2006, radijska igra in drama Aleksandrinke). Podobno kot njegova dela o šavrinkah, so tudi to bila prva pomembnejša literarna dela, ki so sprožila širše zanimanje za to temo. Tudi tu se pred nami razgrne cela paleta ženskih likov, ki jih vse, ne glede na njihovo življenjsko zgodbo, lažjo ali trpko, svetlejšo ali temnejšo, začutimo kot junakinje svojega časa. Tomšiča so pritegnili pogum, suverenost, neke vrste emancipiranost primorskih žensk. Tako istrska kot goriška ženska sta pogosto prevzeli glavno breme družinske ekonomije in se s tem namenom podali v svet ali vsaj v bližnje okolje Istre in Trsta. Poleg tega se Tomšičeve ženske za javno, družabno življenje odločajo tudi na osnovi neke primarne življenjske sile, ki jih žene v stik z drugim, s širšo skupnostjo.

Prav v prikazu življenja in povezanosti šavrinske skupnosti, ki presega tudi geografske in etnične meje, različnih usod aleksandrink in njihovih družin doma in na tujem, v odpiranju realnega sveta iracionalnemu v njegovi fantastiki in iskanju smiselne družbene prihodnosti v njegovi satirični prozi se kaže veličina Tomšičevega opusa. Kot sem zapisala v spremni besedi k Šavrinkam: »V Tomšičevem svetu je cel kozmos, naravno se spaja z nadnaravnim, Bog z naravo, ljubezen s hudobijo, dobro z zlim.« Ker pa Tomšič pri tem ne moralizira, pač pa pušča odprto pot nerazumljivemu, nedojemljivemu, Taras Kermauner v tem prepoznava večnost tega sveta, »estetsko popoln vtis skrajne pristnosti«. Marjan Tomšič je bil vseskozi v iskanju pristnega, globoko etičnega, pravičnega sveta, v katerem je človek vreden samo zato, ker je človek. Človek, ki je enako odprt do živega in neživega sveta.

Od njegove soproge sem izvedela, da so ga našli ležati na kamnitih stopnicah njegovega poletno razcvetelega vrta.

Marjan z oljčnim kamnom na svojem vrtu ob kažeti (Fotografija: osebni arhiv Vesne Mikolič)