Avtor: ursa

Strokovna žirija je kot eno od štirih najboljših zgodb med rekordnimi 307 prejetimi, ki jih je dobila na mizo, prepoznala tole, ki je naslovljena – Pod mizo. Napisala jo je 35-letna Sara Vodopivec.

V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na ljubljanskem Mestnem trgu povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše v tokratni izjemno bogati beri.

Seveda vas vabimo tudi k branju zgodb Vsebina neznanega telesa Zale Norčič, (Za)varujte se! Tjaše Šuligoj in Pone-srečanje Mojce Volkar Trobevšek. Hvala vsem, ki pišete in ste nam poslali svoje zgodbe … in hvala vsem, ki berete!

Pod mizo

Sara Vodopivec

Iskala sem svoje ime. Z očmi sem se sprehajala po mizi, ogrnjeni z belim prtom. Vsa ta belina me ni preslepila, vedela sem, da bo že čez nekaj ur prepojena z rdečimi madeži.

Tam je bila kartica z mojim imenom. Brez priimka, samo Doroteja. Niti gospodična ni pisalo spredaj. Z neznatnim prikimom sem se neopazno pomaknila mimo družbe, zatopljene v svoje pogovore. Zaobšla sem tete babuške, zibajoče se v ritmu svoje lastne glasbe, mimo vreščečih otrok konvoja, mamic in pametnih stricev, ki so drug drugemu pritrjevali, kot da bi potrjevali svet. Zasedla sem svoje mesto. Ko sem stopila iz avta na parkirišču, sva se z materjo ujeli s pogledom. Kot v špici kavbojskega obračuna sva se zastrmeli druga v drugo. Iz oči v oči mir pred strelom.

Njen pogled je govoril, srajce ni zlikala, las ni ukrotila. Trmasta figa na vrhu glave je bila zanjo majhen, a zanesljiv poraz.

A ostala je tiho. Pokimala mi je in jaz njej. Restavracija je bila preblizu. Kraljica mati je izračunala, da za dostojen prepir ni dovolj časa. Belina prta je bila preveč čista, da bi jo umazali že na začetku. Omizje je bilo razporejeno v črko L na ograjeni zunanji terasi. Kraljica mati in sestra sta si dali dela – kdo kam, kdo zraven koga ne. Jaz, Dora, trideset in nekaj, sem pristala ob bratrancu v nekem kolenu in njegovi novi, visoko noseči ženi. Z eno roko jo je objemal, kakor bi se bahal s svojim ulovom. Ona se je smejala, svetlo in brezskrbno. Med nami so krožile vljudnostne besede o vremenu in o prihajajočem otroku. Ko je pristopila natakarica, sem počakala, da so se njegove oči dvignile z njenega telesa nazaj na moj obraz, da sva lahko nadaljevala s praznimi frazami. Oddahnila sem si, ker nisem sedela zraven dedija. Ta je vsakič kihal, ne da bi nastavil roko. Ko je kihnil, smo se vsi spogledali in nismo rekli nič, samo smilil se nam je tisti, ki je pač sedel zraven, ali še huje, nasproti njega.

Za našo mizo je nasproti mene sedela Botra. Nihče več ni vedel, kako ji je zares ime.

Nekoč je bila nekomu botra pri krstu, in od takrat je pač ostala Botra. Videti je bila stara sto let, njen obraz je bil razklan od gub, njeni sivi lasje pa so bili počesani nazaj in pritrjeni s sivim obročem. Bila je srednje velikosti, odeta v široko, skoraj krilu podobno svetlomodro plahto, posuto z drobnimi belimi cvetovi, in obuta v črne sandale, ki so ji tiščali debele prste z rumenimi nohti. Njene oči so bile iskrive, skoraj nagajive, s tisto otroško razposajenostjo. Ko je sonce padlo nanjo pod pravim kotom in se je zasmejala, s tistim zobatim razprtim nasmehom, je delovala skoraj nadzemeljsko. Botra ni govorila. Včasih je nekaj zamomljala, večinoma pa samo kimala. Ali še raje odkimala. Govori se, da je bila v mladosti zaljubljena v nekega vaška fanta, ki ga njen oče ni maral. Ni se hotela poročiti z nikomer drugim, in je ostala sama. Podedovala je kmetijo in tam živi še danes – sama, trmasta, neuničljiva. Ko kdaj pomislim nanjo, še vedno vonjam travo, tisto mokro, težko, sveže pokošeno. Slišim petelina, ki kriči, kot bi hotel raztrgati jutro. Vidim testo na Botrinih rokah, po žuljih, testo, ki se lepi za prste.

Moja sestra ima tri otroke. Enega od njih smo danes krstili. Malemu Otu ne bi moglo biti bolj vseeno, ali je bil sprejet v božje občestvo. On je hotel samo vlak. Končno je do mene pristopila kraljica mati in me pozdravila z »Las, ti pa ni uspelo oprati?«. Rada je delila takšne klofute v obliki vprašanj. Preden bi ji lahko odgovorila, me je preslišala in nadaljevala: »Pridi, greva pozdravit teto Zvonko. Ni te videla že od lani. Kar povej ji za tisto tvoje napredovanje.«

Stisnila sem zobe in ji sledila na drug konec mize. Vem, da je bolje, če sem tiho. Če bi kaj rekla, bi sledila razsodba. Dolga in javna. Kraljica mati ima svoj sodni sistem. Brez pravice do pritožbe. Zakaj bi sploh razlagala o napredovanju? Koga to briga? Zanje sem le stol, ki ga je treba zapolniti, da je omizje popolno. Trideset in nekaj, brez moža, brez otrok. V njihovem svetu to izbriše vse ostalo. Teta Zvonka ni skrivala ljubezni do pijače. Po njenem je bilo to povsem sprejemljivo – »ampak samo po službi, za vikend, da se malo sprostim«. Delala je z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami, kar je vsem nekako dajalo občutek, da si to lahko privošči.

Bila je glasna, topla, rdečelična. Nizka in čokata, postrižena na gobico, z nasmehom, ki je razkrival pol ust belih, ne ravno poravnanih zob. Govorila je direktno, brez filtra. In to je mojo kraljico mater redno spravljalo ob živce. Na poti domov je mati običajno začela pridigati fotru o njegovi »alkoholičarski sestri«. Fotr je bil kot ponavadi tiho, in prepričana sem, da je na poti nazaj ugasnil svoj slušni aparat. Pravzaprav je moj fotr zelo malo govoril. Včasih bi si želela, da bi povedal več. Ampak ne, tudi on je imel svojo vlogo, ki jo je zgledno odigral. Ko ni bil oče in mož, je bil v lokalu. Tam, kjer so balinali in pili svoje male zmage iz kozarcev za špricer. Hodili so na turnirje po vsej Sloveniji, kot da gre za resen šport. Sedel je le nekaj stolov stran od mojega, a se je zdelo, kot da je svetlobna leta daleč. Moja sestra se še dobro usedla ni, ker je enega lovila pod mizo, drugega pred vrati, tretji pa je že plezal na streho, da bi z nje spustil tovornjak. Nekje globoko v sebi sem bila vesela, ker je zapolnila kvoto namesto mene. Najmlajša Jasna je bila pravi hudiček. Sestri sem predlagala, da bi bilo mogoče pametno, če njo krstijo prvo.

Samo grdo me je pogledala in zasikala, da nisem v nobeno pomoč. Potem mi je v naročje zlezel Oto. Bil je tih, gledal je okoli sebe dvomeče zamišljeno, kot da v sebi nosi kakšno staro, utrujeno dušo. Včasih sem imela občutek, da si misliva isto: Kje za vraga sva se znašla? Čakala sem samo še belega zajca, ki bi priskakljal izza ovinka in nam vsem ob pogledu na uro rekel, naj se premaknemo za en sedež naprej.

Sestrin tip je bil nekaj. Po njegovem mnenju skoraj vse, po mojem komaj kaj. Vedno v srajci in belih teniskah. Že od začetka mi je šel na živce, danes pa še posebej. Vsi so ga poslušali in mu kimali, kot da prodaja resnico. Medtem je sestra lovila tri razbojnike, ki so tekali vsak v svojo smer. Držala sem malega, kraljica mati je ujela Jasno, sestrin tip pa se je delal, da ne vidi, kako Domen spet pleza na streho, da bi preveril, ali njegov tovornjak zna letet, kot v risanki. Oto je bil v tisti fazi, ko nenehno sprašuje. Odgovarjala sem mu. Včasih sem povedala po resnici, velikokrat pa sem si kaj izmislila, in to mi je bil najboljši del. Vprašal me je, zakaj so češnje rdeče in zakaj teta Zvonka stoji na mizi. Zanimalo ga je, kaj delam in ali lahko prespi pri meni. Sestra tega seveda ne bi dovolila. Zanj sem teta Dora tista, ki ima trideset in še nekaj čez, brez otrok, brez reda, brez smisla. Gledam te obraze kot stranska igralka v kakem filmu. Glave so sklonjene kot pri nedeljski maši, kjer si nihče, ki je grešil, ne upa pogledati navzgor. Grešili smo vsi. Ampak z eno zdravomarijo izgine vse. Usta srebajo vročo juho, žlice žvenketajo ob robove krožnikov, ko jo zajemajo. Nekdo nekaj reče, ostali se zasmejejo. Tudi jaz se zasmejim – ob pravem trenutku, brez razloga. Pokrižam se, ko to storijo ostali, čeprav ne vem, zakaj. »To je moje telo, ki se daje za vas.« Amen. Nagonsko sprejmem svojo vlogo – zasedem prazen stol, kot da mi je namenjen. Na levi mala Jasna srebra juho, tako je še majhna. Pomežiknem ji. Nasmehne se mi in se vrne h glasnemu srebanju svoje juhe.

Upam, da ne bo takšna kot jaz. Upam, da bo pametnejša, močnejša, trša, bolj odločna. Bolj vse. In še na deseto potenco. Kaj pa, če ne bo? Če jo bo svet pogoltnil in jo naredil jezno, tako kot je mene? Je to dekliška usoda? Na vrsti sem, da pohvalim frizuro, potrepljam po rami, naročim še soka za otroke, se zahvalim za domača jajca Botri. Iz vljudnosti pogoltnem še košček presuhega peciva in ga z grenko kavo splaknem po grlu. Včasih sem samo sedela na balkonu svoje pritlične garsonjere in gledala dol na ulico, ljudi, ki so hodili mimo.

Napenjala sem ušesa, da bi ujela košček pogovorov, vonj kave, zvok korakov. Kdaj bi vse to lahko počela, če bi morala plezati na streho, da preprečim mulcu, da z nje spusti svoj tovornjak? Nekako ljubo mi je bilo moje življenje. Takšno, kakršno je bilo. Pogledam bratranca čez mizo. Smeji se na vsa usta, v eni roki piščančja krača, v drugi kozarec.

Fotr si je med dve flaši radenske namestil telefon in gledal nedeljsko dirko. Kraljica mati je hodila od enega do drugega in frfotala z novo fen frizuro. Jaz in Botra sva sedeli vsaka na svojem koncu, se vsake toliko spogledali, pa spet v tišino nabadali hrano vsaka s svojega krožnika. Ona je lomastila goveje zrezke in jaz svojo kuhano karfjolo.

Kaj neki razmišlja? So ji ta družinska srečanja mučna kot meni? Ves ta direndaj in ona tukaj sama. Kot jaz. Mogoče je tudi ona kdaj razmišljala o tem, čemu sploh telo ženske, če ne služi svojemu »namenu«. Če ne rodi. Če ne da naprej. Ali je ženska manj, če ne more? Ali izgubi svoj pomen, če se življenje ne nadaljuje skoznjo? Ali še huje – če si tega sploh ne želi. Čaka, da se lahko čim prej vrne v svojo samoto, med svoje kokoši, in so ji vsi ti pogovori in hrup preveč? V tistem me je pogledala, kot da sliši moje misli, in se mi nasmehnila. Zadišalo je po sveže pečenem kruhu in petelin je zakikirikal.

***

Utemeljitev priznanja strokovne žirije

Zgodba Pod mizo izstopa z izjemno tankočutnim, a hkrati ostrim literarnim pogledom na družino kot mikrokozmos družbenih pritiskov, dednih gest in neizgovorjenih bolečin. Avtorica skozi perspektivo protagonistke Doroteje odpre prepričljivo psihološko pokrajino, v kateri se banalnost družinskega kosila razpre v prostor eksistencialnih vprašanj, tihega upora in skrite solidarnosti. Ravno v sposobnosti, da iz vsakdanjega izlušči emocionalno in simbolno presežno, je literarna moč zgodbe.

Ena njenih največjih odlik je natančno opazovanje detajlov. Predmeti, geste, pogledi – vse funkcionira kot drobna semena pomena, iz katerih raste občutek tesnobe in ugrabljenosti v družinsko dinamiko. Avtorica ne potrebuje velikih dram ali eksplicitnih konfliktov; dovolj je mimobežni komentar matere, en sam dvig obrvi, nameščanje gostov okoli črke L. Vse to ustvari atmosfero, v kateri je protagonistka vseskozi hkrati prisotna in izključena, vidna in izbrisana. To je pripoved o ženski, ki jo družina ne vidi takšne, kot je, temveč takšno, kakršna bi morala biti – poročena, materinska, vnaprej umeščena v družinski inventar.

Zgodba mojstrsko prepleta humor in bolečino. Komični prizori otrok, ki plezajo na streho ali sprašujejo najčistejša otroška vprašanja, se kontrapunktno povezujejo z Dorotejinim notranjim monologom, ki razkriva izčrpanost, osamljenost in nenehno ocenjevanje lastne vrednosti v očeh drugih. Humor tako nikoli ni samo smešen: je obrambni mehanizem, način preživetja, droben upor proti togi, patriarhalno zasnovani družinski strukturi, kjer so vloge vnaprej določene, prostor za svobodo pa minimalen.

Ena najlepših dramaturških odločitev je lik Botre – skoraj mitske figure, ki združuje starost, otroško nagajivost, samoto in trmo. S svojo tiho prisotnostjo, z zanosom kruha, ki se lepi na prste, z rumenimi nohti in s starodavno zgodbo o zavrnjeni ljubezni, Botra postane Dorotejina zrcalna prihodnost in hkrati dokaz, da obstaja življenje zunaj družinskih pričakovanj. Obe sta ženski, ki z roba mize opazujeta družino kot ritual, ki jima ne pripada v celoti. Ko v zaključku zgodbe med njima nastopi tih, a pomenljiv pogled, dobimo enega najmočnejših trenutkov celotnega besedila – trenutek prepoznanja, skoraj skrivne prisege med »nevidnima« članicama rodbine.

Zgodba si priznanje zasluži tudi zaradi izjemne jezikovne občutljivosti. Stavki tečejo naravno, ritmično, prehajajo med opisom, notranjim monologom in dialogom, ki ni nikoli neposreden, temveč filtriran skozi protagonistkino bolečo ironijo. Avtorica vlada ekonomiji besede, hkrati pa zna ustvariti bogato, čutno atmosfero: belina prta, vonj mokre trave, srebanje juhe, petelin, ki »raztrga jutro«. Ti prizori niso zgolj dekor, ampak nosilci emocionalnega naboja in simbolike. Družinsko srečanje postane prizorišče, kjer se odvija tiha drama identitete, spola, družinske dediščine in posameznikovega poskusa, da ohrani lastno notranje življenje.

Posebna odlika pripovedi je tudi njena sposobnost, da osebno izkušnjo protagonistke prevede v širšo, generacijsko in družbeno resonanco. Vprašanje, ali je ženska manj, če ne rodi, ni zapisano retorično, temveč izhaja iz konkretnega, verodostojno upodobljenega pritiska vsakdana. Zgodba tako presega intimni okvir in nagovarja bralko oziroma bralca na ravni razmisleka o tem, kako družina kot institucija oblikuje identiteto, kako reproducira stereotipe in hkrati – paradoksalno – ostaja prostor nežnosti, topline in celo odrešitve.

Avtorici uspe ujeti tudi lepoto v razpokah. Med hrupom, prerekanjem in stalnim nadzorom »kraljice matere« vzniknejo drobni trenutki bližine: pomežik mali Jasni, otrok v naročju, ki se zdi starejši od sveta, Botrin nasmeh, ki nosi težo desetletij. Ti drobci ne olepšujejo stvarnosti, temveč jo razširjajo – pokažejo, da tudi v najbolj utesnjenih okoljih obstajajo žepki svobode in nežnosti.

Zgodba Pod mizo si zasluži priznanje žirije, ker na izjemno zrel, literarno dovršen način razpre kompleksnost družinskih odnosov in položaja ženske, ki se poskuša prebiti skozi neprizanesljivo tkivo družinskih pričakovanj. Je delo, ki z občutkom za podrobnost, emocionalno inteligenco in prefinjeno ironijo ponuja močno, pretresljivo in dolgotrajno odmevajočo izkušnjo branja.

Besedilo ni le dobro napisano, temveč tudi nujno: v njem se prepoznamo, v njem se zrcalimo, v njem se – morda prvič – vprašamo, kdo pravzaprav sedi pod mizo in koga tam sploh vidimo.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

***

Potem ko smo na uredništvu izvedeli za odločitev žirije, nas je seveda najprej zanimalo, kdo so avtorji ali avtorice štirih izbranih zgodb, poslanih pod psevdonimi. Izkazalo se je, da nam je Pod mizo poslala Sara Vodopivec, leta 1990 rojena v Novem mestu. Deluje na področju kulture, kjer skrbi za promocijo, urejanje vsebin in komunikacijo z javnostjo. Ob tem razvija tudi svojo pisateljsko žilico, krepi to dejavnost, ki jo dela svobodno in »živo«, kakor pravi. Vse, kar počne, počne s toplino in z občutkom, da mora imeti smisel. V življenju jo vodi radovednost in potreba, da dela dobro — tudi kadar to vidi le peščica ljudi.

No, tokrat njeno dobro delo vidimo mnogi, ne le peščica.

Na svečanosti v Pritličju smo poudarili, da se v njeni zgodbi protagonistka giblje med tišino, ki jo nosi v sebi, in hrupom družine, ki jo obdaja. Kako je avtorica iskala ravnotežje med notranjim monologom glavne junakinje in živahnim, skoraj kaotičnim dogajanjem okoli nje?

»Nekako ločujem um od telesa, kar mi omogoča, da z distance pogledam na lik, mu omogočim, da je fizično sicer prisoten, mentalno pa daleč stran, v svojem svetu,« je pojasnila Sara Vodopivec.

To zgodbo je napisala drugače kakor svoje prejšnje: »Navdih je prišel, vedela sem, kaj hočem napisati, a sem se dela lotila počasneje kot kdaj prej. Vedno sem delala to napako, da sem pisala na prvo žogo, prehitro. Zdaj sem si res vzela čas, se večkrat vračala k zgodbi … Ko se videla razpisani natečaj, sem si rekla: ‘Okej, to je to!’ Še kar nekaj časa sem zgodbo izpopolnjevala in jo oddala tik pred iztekom roka, petnajst minut do polnoči. Spraševala sem se, ali to sploh storiti. Vsi okrog so že spali, zgodbo sem še zadnjič natančno prebrala za sabo … in jo oddala.«

Skratka, razumeli bi, če bi jo naslovila – Zadnji vlak.

Še enkrat čestitamo!

Na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, 3. decembra, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj.

Mednje se je s presunljivim Pone-srečanjem, ki ga objavljamo danes, uvrstila Mojca Volkar Trobevšek. Obenem vas vabimo, da preberete še zgodbi Vsebina neznanega telesa Zale Norčič in (Za)varujte se! Tjaše Šuligoj. Jutri pa sledi še Pod mizo, s katero se je v izbrano četverico uvrstila Sara Vodopivec.

Hvala vsem, ki pišete in ste nam poslali svoje zgodbe … in hvala vsem, ki berete!

Pone-srečanje

Mojca Volkar Trobevšek

Prišel je domov s tistim nenavadnim pogledom. Odsotno prisoten. Ko je še vedno hladno pomladno noč pustil za vrati, jo je bežno poljubil, in zaznala je ure in ure napora, ki so se risale na izsušenih ustnicah. Slano grob poljub je pripovedoval zgodbo naporne intervencije. Odvrgel je krvavo rdeč nahrbtnik in premočene gojzarje v prostor za opremo, kar v preznojeni uniformi obsedel za mizo in ošinil trikrat pogreto kosilo, ki je vmes že vsaj dvakrat postalo večerja. Zakopal je obraz v dlani in utrujeno zavzdihnil. Močen in zanesljiv gorski reševalec je postal nemočen opazovalec življenja. Prostor je naenkrat postal eno samo vprašanje.

»Ne boš jedel …« je bila bolj ugotovitev kot vprašanje.

»Pa smo opravili še en žalosten sprevod.«

»Ste nosili celo pot?«

»Celo pot, do ceste.«

»Helikopter?«

»Preveč vetrovno.«

»Je bil eden?«

»Eden preveč.«

Utrujeno se je zvlekel pod tuš. Potreboval je čas, da uredi misli, predvsem pa čustva. Poznala ga je tako dobro, da niti ni bila preveč nestrpna. Kasneje bo pred televizijo z otopelim izrazom kar sam od sebe povedal, da je Marko nabral skromen šopek pomladnega gorskega resja in mu pridal nekaj smrekovih vejic. Povezal ga je z vrvico in z rokami izkušenega gorjana pobožal zelenje. To je naredil s takšno milino, da so prisotnim stopile solze v oči. Položili so ga nesrečniku na prsi, potem ko je zdravnik reševalec ugotovil smrt. To ni bilo težko, saj človek, ki komaj še spominja na to obliko, pač ne more živeti. S prisiljeno odločnostjo je nepreklicno in dokončno zadrgnil črno vrečo. Zvoka zadrge, ki truplu poslednjič z obraza izbriše sled svetlobe, ne bo nikoli pozabil. Za trenutek so vsi zbrani umolknili v smrtni tišini, ki je zgoščena pričala o tanki meji med tukaj in onkraj. Nerodno so se prestopali, nevajeni ceremonij, pogumni in močni možje, vedno pripravljeni na akcijo. Poklonili so se pokojniku in zatem rutinsko pripravili truplo za prenos v dolino. Včasih jo je imelo, da bi podrezala vanj, kakšen je vendar občutek, ko nosiš truplo. Je teža mrtvega drugačna od teže živega? Je bil sprevod tih, je kdo pripomnil kakšen dovtip, se je komu storilo hudo, je kdo klonil pod težo mrtvega bremena? Se je kdo spotaknil in si ob tem upal izreči kletvico? Jih je še naprej spremljala tišina? Vedela je, da je za takšna vprašanja prekmalu, zato je skromno prosila, naj ji pove, kje so ga našli.

»A veš, ko prideš iz gozda na plano in se na levi in desni odpre pogled na stene, tam pri tistem velikem padlem deblu, kjer včasih počivamo? Kakšno uro pod sedlom.«

Spomnila se je. Tam je nekoč, ko ju je ujela noč, tipala za svetilko v nahrbtniku, ker se je bala, da bo zdrsnila po plazovini. Menda so moško truplo našli naključni planinci. Zmaličen obraz, zakopan v trd, zbit sneg, napol zmrznjen, skrivenčeni udi, neprepoznaven. In smrad. Ta je bil neznosen. Čez dan se je ravno toliko otoplilo, da se je sneg, ki je reveža prinesel navzdol, začel tajati, z njim pa tudi zamrznjeno telo. Telo smučarja, plezalca, planinca? Telo, ki je poslednji boj izgubilo pod težo mnogih snežink, ki so zbite skupaj v smrtonosnem plesu pod seboj pokopale vse, kar se je znašlo na njihovi poti. Se je zavedal, kaj se dogaja? Je umrl takoj ali se je dušil, zakopan v snegu?

»Oblečen je bil povsem neprimerno za hribe, sploh za zimske, bil je neopremljen, obut v superge. Našli smo samo eno, komaj se je še držala stopala.«

Ah, še en sanjač, ki je precenil svoje zmožnosti in podcenil kruto gorsko okolje … Ob podatku, da je šlo za tujega državljana, ki je verjetno hotel ilegalno prečkati mejo in izbral nevarno pot skozi zimske gore, je postala bolj pozorna.

»Našli smo dokumente, všite v njegovo srajco, nekaj sto evrov in fotografijo domačih. Lepi ljudje, velika družina. Pojma nimajo, kje je njihov …« Pri zadnji besedi se je zlomil in utihnil. Pokazal ji je fotografijo območja, na katerem so ga našli. Še preden so njeni možgani dojeli, kaj gleda, je prebledela. Na sivem truplu, ki je ležalo v beli plazovini, umazani od pomladnega taljenja, obdani s sivimi skalami in še bolj sivim nebom, je namreč opazila turkizen kos oblačila, ki je začuda ostal na njem – plaz ga ni pogoltnil s svojimi velikimi belimi, neznansko grozečimi usti.

»Ste našli samo njegove ostanke? Ste pogledali, če je še kje kaj zakopano? Je bilo edino truplo?!«

Zmedeno jo je pogledal in ni vedel, o čem vendar govori. Dogodek minule zime pa je v hipu vstal v njej in ji vznemiril drobovje. Spoznanje je kot oster leden mraz preplavilo njeno telo, navajeno udobja in toplote.

***

Dan se je prevesil v zgodnji večer in počasi je imela dovolj letanja od ene do druge obveznosti. Po naporni službi si je zamislila mirno popoldne s svojo družino. Morda kake pol urice dremeža, malo miru v spalnici, da uredi misli in telo. Nenehen vrišč pod oknom je sporočal, da ne bo nič. Od kod jim vendar toliko energije? Otroci so noreli okoli hiše in vsake toliko se je razlegel krik, ob katerem ji je zaledenela kri v žilah. Ni jih motil mraz, noreli so po snegu, ki le še redko pobeli dolino pod hribi. Gor ga je bilo v izobilju. Vrhove in grebene je objemal debel snežni plašč in pogled proti sanjskim goram jo je vsako jutro med vožnjo v službo navdal z obžalovanjem, da ne more tja gor. Nenehno so strašila opozorila za nevarnost plazov. No, njeni otroci so bili pred plazovi varni, razen če bi kdo nesrečno zaril glavo v sneg in ne bi mogel ven. Še vedno je bila najprej mama in zvoke svojih otrok je poznala bolje kot svoje telo. Ob misli, da bi se komu zgodilo kaj slabega, je napeta kot struna nejevoljno vstala in se pri sebi pritožila nad nepravičnostjo tega sveta. Človek ves dan dela in za nagrado dobi še več dela. Pogledala je na uro in se ovedla, da trenutno kričijo, ker so razposajeni, čez dobro uro pa bodo kričali od lakote. S pomilovanjem se je ošinila v ogledalu in se strinjala s podobo – za v trgovino bo dobra.

Ko se je otresla kričečih ust v vzvratnem ogledalu in slabe vesti, ker odhaja od doma za celo uro, se je sprijaznila z dnevom in mu dala blagoslov, da se lahko poslovi. Ob zadnjih sončnih žarkih je lenobno zapeljala v garažo trgovskega centra in se jezila sama nase, da si ni dneva organizirala tako, da bi se od sonca poslovila na bližnjem griču. Dnevi, ki se končajo nad sivo povprečnostjo naših rutin, so vedno dragoceni in si jih zapomnimo bolj kot one druge.

Zdolgočaseno je že kdove katerič ponovila opravek in se poskušala izogniti srečanju z bivšo sodelavko. Ni imela energije za »small talk«. Ni se vedno izšlo, in če se je ponesrečil manever umika, se je pač morala prisiliti in odigrati vlogo do konca. Rada se je pogovarjala in z določenimi ljudmi se je pogovarjala veliko. Ne nocoj, ne v trgovini, ne med tem banalnim opravkom, ki pač mora biti opravljen.

Ko je takole tehtala, ali je njeno izogibanje prav ali narobe, in med policami iskala znižane makarone, se ji je pogled ustavil na gruči mlajših moških, ki so strmeli v polico z rižem. Ni jih še videla v teh krajih, delovali so zelo eksotično. Manjše rasti, črnih las, temne kože. Oblečeni moderno, v športne copate in ozke kavbojke, a vendar so njihovo tujost izdajale cule, ki so jim bremenile ramena poleg precej nabasanih nahrbtnikov. Begunci? Migranti? A ni isto? Le kam so namenjeni v tem mrazu? Mladenič, ki mu še ne pritiče oznaka moški, je v rokah stiskal vrečko z bučkami, drugi je nesel dve paradižnikovi omaki. Borna večerja bo to, ji je šlo skozi gospodinjske možgane. Tedaj je opazila, da ima eden od njih še posebej košato črno brado in malo daljše lase. Odet v lepo ruto je res izstopal od modnega vsakdana moških iz podeželskega mesta pod gorami. Najbrž darilo njegove mame ali dekleta, je pomislila, in takoj je začutila nejasen zbodljaj tja nekam v okolico srca ali morda trebuha. Najprej ga je zagledala iz profila, kasneje, ko se je stegnil po vrečko riža, pa je ugledala tudi njegov obraz. S pogledom je zavzeto iskala tiste testenine in skušala skriti svojo radovednost. Ni ji uspelo. Jasne, kristalno čiste zeleno-rjave oči, ujete v zaraščen obraz mladega moškega, ki je še nedavno moral biti fant, so jo prikovale na mesto. Ni mogla odvrniti pogleda in tudi on je strmel.

V tem trenutku jo je bilo sram svojih svetlih podalpskih las, svojega srednjerazrednega stanu, sram, da si lahko privošči katerekoli makarone, sram, da živi v miru in da so njene oči začele izgubljati žar. Neskončno se je sramovala, da živi v času, ko brez najmanjšega opravičila pobijajo otroke, prav takšne, kot so njeni, male mucke, enako nedolžne, enako mehke, samo za odtenek temnejše. Sram jo je bilo, da ne zmore rešiti niti enega od njih. V zeleno-rjavi neskončnosti je zaznala močno bolečino, pomešano z naklonjenostjo, v tem pogledu je bilo upanje, pomešano z grozo, in prihodnost s preteklostjo. Te oči so videle muke, ki si jih je ona lahko samo predstavljala. Te oči so nemo spraševale.

Vzdržala je dolgo, zdaj pa je nerodno povesila pogled in vendarle pograbila najbližjo vrečico, ne da bi pogledala na ceno in vsebino. Spomnila se je svojega stanu, svoje pozicije. Ženska srednjih let s kupom otrok, hišo, avtom, službo, počitnicami, nakupovalnimi navadami, zanimanji, hrepenenji in zlatim možem. Zlata ženska v zlatih letih. On s težkim bremenom in nedoločljivo prihodnostjo, s tisto zeleno svetlobo, kot bi hotel vse pomladiti, na novo zasejati, odpreti, vzbrsteti. Ne, res ni spadal v to okolje, kjer so samo še pobirali sadove, ne da bi sejali.

Na blagajni ji danes ni šlo dobro. Metanje artiklov v voziček in tekmovanje z blagajničarko – kdo bo prej, pi-pi-pi, jaz ali ti – je v vseh teh letih izmojstrila in ni se zgodilo redko, da so bili izdelki prej v vozičku, kot je prodajalki uspelo izstaviti račun. Prav ponosna je bila na to svojo sposobnost, še posebej kadar so bili z njo otroci. Gospa hobotnica, ki spretno manevrira med tremi opravili naenkrat. Danes je lenobno pobirala banane, kruh, makarone, jogurt in sanjarila o popolnem vikendu, ko bo najprej zjutraj v počasnem ritmu popila kavo, prelistala časopise, pocrkljala otroke in moža, nato pa za dve uri izginila med zelenje najbližjega gozda, da bi v miru razmislila o zelenosti, ki jo je srečala v trgovini. Kaos se bo spremenil v tišino in tam bo ves svet njen.

32 evrov, 4 cente. Gospa! Gospa, s kartico? Res, ni ji šlo dobro, ko je za seboj zaslišala očitajoče brundanje mlajšega urejenega gospoda, ki ni prenesel počasnosti pred seboj in sploh nikjer. Čas je denar. Zmedeno se je ozrla po nametanih vrečkah, iskala plačilno kartico, pa tisto za popust, mater, spet so od nje zahtevali neko trapasto aplikacijo, pa kaj se res pozna tistih par evrov popusta?!, obenem čutila neizmeren pritisk kolone čakajočih in med tem povsem nagonsko obrnila glavo v smer, kjer so spet zasijale tujčeve oči. Opazoval jo je s sosednje blagajne.

Čas se je ustavil, pokimal je in spodbudno pomignil z glavo proti zmešnjavi, ki jo je ustvarila. Pokimala je nazaj, za kanček privzdignila kotičke ust, kot bi se hotela nasmehniti, čeprav se ni hotela, ker bogve kakšne navade imajo v njegovi deželi, in verjetno so ženske, ki se smejejo tujcem, vsaj neotesane, če že ne nečiste, in vendar dala od sebe nekakšen neroden nasmešek. Še preden je pospravila robo in se na kratko opravičila prisotnim za počasnost, je tujec s turkizno ruto v družbi svojih izginil v mrzlo, temno noč.

***

Utemeljitev priznanja strokovne žirije

Zgodba Pone-srečanje je izjemno natančno izpisan literarni lok, ki z mojstrskim občutkom prepleta intimno, družbeno in etično dimenzijo sodobnega sveta. Avtorica ustvarja pripoved, ki je na videz tiha, skromna in nevsiljiva, vendar v sebi nosi izjemno emocionalno in simbolno težo. Prav ta dvojnost – nežnost jezika in brutalnost realnosti – ustvarja estetsko napetost, ki bralca ne spusti niti po zadnji povedi. Zaradi pripovedne učinkovitosti, večplastnosti in humanistične ostrine si zgodba zasluži priznanje žirije.

Eden ključnih dosežkov zgodbe je njena sposobnost, da iz vsakdanjega prizora – možev prihod domov po gorskoreševalni intervenciji – izpelje globoko refleksijo o vrednosti človeškega življenja in tanki meji med bližino ter odsotnostjo. Avtorica z izjemno senzibilnostjo prikaže psihično obremenjenost reševalcev, njihovo umeščenost med profesionalno rutino in neizrekljivo travmatičnostjo izkušenj. V detajlih – v zvoku zadrge, ki »poslednjič z obraza izbriše sled svetlobe«, v skromnem šopku gorskega resja, v nerodnih kretnjah moških, ki se ne znajdejo v tišini smrti – se razpira univerzalna zgodba o človeški krhkosti in o tem, kako se smrt vedno znova dotika živih.

Drugi tematski steber zgodbe predstavlja migracija, umeščena v presenetljivo, a učinkovito dramaturško zanko. Pripoved se razpre v nevsiljiv, toda pretresljiv kontrapunkt: tujčevo truplo v hribih in kasnejše »pone-srečanje« v trgovini. S tem avtorica poveže dva svetova – tistega, ki konča v snegu kot neimenovani, neopremljeni tujec, in tistega, ki še hodi med nami, prav tako brezimno, ranjeno in prepleteno s stisko. Zgodba s tem preseže površinske interpretacije migracij in pokaže, kako literatura lahko osvetli globoko človeškost, ki je v javnem diskurzu pogosto spregledana ali potlačena. Tuje oči, opisane kot »kristalno čiste zeleno-rjave«, niso eksotizirane, temveč postanejo zrcalo, v katerem protagonistka ugleda lastne privilegije, strahove in neuresničene etične dolžnosti. Ta preobrat je literarno precizen in psihološko verodostojen.

Posebej izstopa avtoričin slog: ritmičen, atmosferičen, bogat z notranjimi podobami in emocionalno ekonomičnostjo. Stavki so izbrušeni do te mere, da noben element ni odveč; opis snega, ki »z velikimi belimi, neznansko grozečimi usti pogoltne« telo, ali pa mestni prizor s prerazporejanjem vrečk in banan – oba sta izpisana z enako pozornostjo in spoštovanjem do materialnosti sveta. Prav ta slogovna konsistentnost omogoča, da se različni svetovi – gorska intervencija, družinsko življenje, nakupovalni center – povežejo v enotno, organsko pripoved.

Zgodbo odlikuje tudi natančno psihološko oblikovanje protagonistke. Njena notranja dvojnost – med vsakdanjimi skrbmi matere in gospodinjskih drobnarij ter nenadnim moralnim in emocionalnim pretresom – je izrisana subtilno, prepričljivo in brez patetike. Avtorica izkoristi banalnost trgovskega centra, da v njem vzpostavi prostor razodetja, skoraj svetopisemski prizor srečanja »tujca«, v katerem se zgosti vsa bolečina zgodovine, migracijskih poti in izgubljenih življenj. V tem kontrastu med sivino rutine in silovitostjo etičnega trenutka se skriva izjemna literarna moč.

Zgodba prav tako premisli o vlogi gledanja in videnja: reševalec vidi smrt, žena vidi njega, mati vidi otroke, protagonistka vidi tujca, tujec vidi njo. Vsak pogled nosi svojo težo, zgodba pa preučuje, kaj pomeni videti drugega brez predsodka in brez bega pred bolečino. Avtorica s tem subtilno razstavi sodobni evropski strah pred migranti in ga pretvori v intimno, človeško srečanje, kjer empatija končno dobi prednost pred ideologijo.

Izjemna pa je tudi konstrukcija same pripovedi: prehod med dvema časovnima plastema je gladek, dramaturško premišljen in semantično natančen. Ko se protagonistka v sedanjosti zave turkiznega kosa oblačila, ki ga je opazila na fotografiji mrtvega, se zgodba zlomi – a to stori tiho, skoraj neopazno, z veliko sugestivno močjo. Ta trenutek sinhronizacije dveh svetov deluje kot udarec, ki pa bralca ne paralizira, temveč odpira prostor za razmislek.

Zgodba Pone-srečanje dokazuje, da lahko kratka proza nagovori najtežje teme našega časa: smrt, migracije, ravnodušje, človeško odgovornost, a to stori s subtilnostjo, s spoštovanjem do likov in z izjemno jezikovno zrelostjo. Bralcu ne ponuja enostavnih odgovorov; namesto tega mu omogoči, da začuti in razmisli. Ravno zaradi tega je zgodba pomembna, pretresljiva in literarno vrhunska.

Gre za delo, ki presega okvir žanrske kratke proze in se vpisuje v širši, humanistični kontekst evropske literature. Zaradi svoje etične občutljivosti, narativne dovršenosti in estetske moči si nedvomno zasluži priznanje žirije.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

***

Potem ko smo dešifrirali pod psevdonimom poslane izbrane zgodbe, smo ugotovili, da nam je Pone-srečanje poslala Mojca Volkar Trobevšek (1981), diplomirana komparativistka in profesorica slovenskega jezika. Je učiteljica slovenščine, urednica, moderatorka, publicistka in scenaristka dokumentarnih filmov (Tista lepa leta, Mira Marko, Drobne stvari, Vdih drugega, Drugo življenje macesna, Zapisane gore). Kot soavtorica in urednica je izdala biografijo Tista lepa leta (spomini alpinista Rada Kočevarja) in monografijo Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike. Vodi bralne klube, pogovore ob knjigah in piše. V jedru njenega zanimanja so gorski svet in z njim povezani ljudje. Z možem in s tremi sinovi živi in dela ob vznožju Kamniških Alp.

Po prebranem kajpada ne preseneča, kam je postavila zgodbo – v svet, ki ga najbolje pozna. Je vsak dan v stiku z gorami?

»Živim z njimi, gledam jih skozi okno, diham jih … Najbolj pa sem srečna, kadar grem gor,« nam je povedala na sklepni slovesnosti. In prikimala ob vprašanju, ali je poročena z gorskim reševalcem: »Mož bi moral biti danes z mano tukaj, a ga ni, ker je na reševalni akciji.«

In smo zaploskali – tokrat možu.

Po kakšni poti pa se je iz žene izvila zgodba, ki fokus z gorskega reševalca premakne na begunca? »Zgodba je nastala iz čiste nemoči,« je pojasnila Mojca Volkar Trobevšek. »Najbrž vsi dobro poznamo te občutke. Nemoč se je dolgo kopičila v meni in nekje morala ven. K sreči imamo literaturo, s pomočjo katere lahko svoje občutke izpišemo, jih pokažemo in tudi druge ljudi, bralce, spomnimo, kaj občutijo. Vedno se namreč ne zavedamo, kaj je v nas, kaj čutimo.«

Drži, pisanje zgodbe je bilo nekoliko napornejše od plezanja v visokogorje: »Nastajala je zelo dolgo. No, napisala sem jo hitro, dolgo pa sem jo polirala.«

Novica, da je strokovna žirija njeno zgodbo izbrala kot eno od štirih najboljših med 307 prejetimi, jo je seveda razveselila. Pred prihodom na sklepno slovesnost je še pripisala: »Zame bo vse to prvič.«

»Da, doslej sem bila vedno na drugi strani. Običajno vodim takšne večere, se pogovarjam s pisatelji, pesniki in drugimi ustvarjalci, danes pa sem prvič v vlogi nagrajenke. In moram reči, da mi je zelo lepo. Predvsem je manj dela!« se je zasmejala na odru v Pritličju.

(Za)varujte se!

Tjaša Šuligoj

V novozgrajeni poslovni stavbi, ki jo je pred kratkim na najboljših zazidljivih zemljiščih v mestu zgradila zavarovalnica, v devetem nadstropju, v pisarni, ki je s treh strani obdana s steklenimi stenami, vsako sredo poteka sestanek ožje ekipe, ki ima posebno nalogo. Skrbno varovano nalogo, ki omogoča vse to razkošje in udobje.

Moderno opremljeno pisarno, ki omogoča vse možne priklope na sodobne elektronske naprave, krasi velika okrogla miza, h kateri so prislonjeni udobni dizajnerski stoli, piši-briši tabla in ogromen uničevalnik papirjev, vse v črno-beli kombinaciji.

Nad vhodnimi vrati v sobo je nameščena velika signalna luč rdeče barve, ki se je do zdaj prižgala že dvakrat.

V sobo v visokih petah prikoraka do popolnosti urejena ženska srednjih let, Tanja. Ostre poteze obraza ji dodatno poudarijo lasje, ki so tako čvrsto speti v figo, da se že na prvi pogled vidi, da pri njej niti misel ne more iti po svoje, kaj šele lasje.

V usnjenem krilu in srajci v črno-beli kombinaciji se vidi njena čvrsta postava. Vsakogar, ki se s pogledom ustavi na njej, opomni, da nikoli ni prepozno, da začneš hoditi v fitnes. Poleg drobnih belih bisernih uhanov njeno uho krasi črna brezžična slušalka.

Sončen dan v konferenčni sobi se v hipu ohladi, ko zazveni Tanjin ostri glas:

»Brez elektronskih sledi, sem rekla. Tudi mi v devetem nadstropju delamo tako! Inšpekcija in konkurenca ne smeta izvedeti za naše metode. Naj spomnim, že dvakrat smo bili preblizu!«

Med njenim govorjenjem vstopi moški srednjih let, Jure, in ji nemo prikima. Tanja ga s pogledom posede in prekine pogovor po telefonu. Za njim vstopita še dve ženski – Katarina, lepotica z dolgimi lasmi in prisiljenim nasmeškom, ter Andreja, kratkolasa, športne postave.

Rivalstvo med njima je očitno, ko se obe hkrati zapodita proti stolu najbliže Tanji.

Njihova podoba za mizo bi brez težav krasila naslovnico poslovne revije – že sama po sebi črno-bela, brez filtrov, brez časa.

Navidezni mir pa zmoti študentka Iza, ki v sobo porine voziček kričeče rdečih map. Rdeča se nevarno ujema s signalno lučjo nad vrati.

Med zlaganjem rdečih map po mizah Iza pojasni: »Se opravičujem za čakanje. Iz oddelka za avtomobilska zavarovanja so mi v zadnjem hipu sporočili, da pripravljajo prošnje treh kandidatov, ki se jim mudi s sklenitvijo zavarovanja. Oddelek za življenjska zavarovanja pa je ponovno zamujal, zato sem jih morala dodatno opomniti na oddajo dokumentacije v tiskani obliki. Danes je treba določiti premije za štirinajst oseb, nekaj vam jih še sproti prinesem …«

Iza ravno konča pojasnjevati, ko zadnjo mapo iz vozička odloži pred Tanjo in odvihra iz črno-bele pravljice.

Tanja globoko zavzdihne, tako da ostali za omizjem ne vedo, ali je to vzdih nezadovoljstva zaradi vihrave študentke, naveličanosti zaradi obilice dela, ki jih čaka, ali pa morda zaradi obojega.

Tanja navsezadnje vendarle pojasni, da se oddelek za življenjska zavarovanja upira novim pravilom glede določanja premij in načina pridobivanja podatkov. Po njihovem mnenju naj bi bilo laže in učinkoviteje tako, kot je bilo prej, ko so si bonuse in ugodnosti izposlovali pri svojih zavarovalnih agentih; metode pridobivanja podatkov pa naj bi bile pravno sporne, ker gre za vdor v zasebnost.

»Nekoga na tistem oddelku bo pač treba zamenjati. Ne zavedajo se, da smo zavarovalnice zaradi naravnih katastrof, za katere je kriv izključno človek, izplačale enormne količine denarja. Nehvaležni ljudje pa nas imajo vseeno v zobeh, čeprav so sami krivi za to! Zato pa je tu nova metoda, ki smo jo po mojem mnenju več kot uspešno razvili prav mi in naši dragi programerji! Nove metode določanja zavarovalnih premij odgovornost za višino prelagajo z naših ‘pohlepnih’ teženj na posameznikova ravnanja na spletu. V današnjem svetu bi moral biti vsak pozoren na svoja dejanja na spletu. To je realnost, vsekakor pa prihodnost, četudi morda še ne čisto legalna. Le bedaki ne razumejo korelacije med potencialnostjo škodnih primerov in življenjem posameznikov.«

Tanja globoko zavzdihne in nadaljuje: »Začnimo. Kdo danes pokriva oddelek za varnost?«

Katarina, ki si zaradi mimobežne pohvale nadrejene, saj je tudi sama sodelovala pri razvoju nove metode, vidno oddahne in pove, da ima poleg zdravja te podatke ona. Skrbno odpre živordečo mapo, Tanja pa med pisanjem po piši-briši tabli predstavi prvi primer.

»Matej Novak. Star 43 let, riba po horoskopu, ascendent v vodnarju. Ločen od maja 2022, oče dveh mladoletnih otrok, neto plača 1800 evrov. Prosi za sklenitev vseh zavarovanj pri naši hiši. Katarina, zdravje?«

»Po elektronskem kartonu je bil nazadnje na pregledu pred tremi leti, ko je menjal službo. Takrat brez posebnosti, imel pa je holesterol na zgornji meji …«

Andreja jo prekine: »Če lahko vskočim – holesterol je pri njih deden. Mama se je začela zdraviti v poznih petdesetih, oče zdravnike zavrača. Zdelo se mi je pomembno omeniti, ker kaže na vzorec obnašanja. Nadaljuj.«

»Zdravje je sicer dobro,« nadaljuje Katarina. »Je redni krvodajalec in … samo trenutek – po podatkih Eurotransplanta se je junija 2022 prijavil kot darovalec organov!«

Letnica pritegne Jureta, ki pobrska po podatkih:

»To sovpada z njegovo ločitvijo. Verjetno se je takrat spraševal o smislu življenja.«

Po kratkem premoru doda: »Imam še opombo oddelka za duševne stiske. Pravijo, da je bilo v času ločitve zaznano povečano tveganje za depresivna stanja. Pri svetovno znani platformi spletnih knjig je poslušal romantične knjige z žalostnim koncem, nazadnje, k sreči, za samopomoč. Serija obnašanja se je nekako končala sredi leta 2022, ko je kupil pametno uro in se aktivno začel ukvarjati s pohodništvom.«

Andreja, zadolžena za zobna zavarovanja, poroča:

»Če ga zanima tudi to zavarovanje – brez težav. Redno obiskuje ustno higieničarko, plačilo je vidno enkrat letno, kar ustreza našim standardom. Imamo pa podatek, da je za božič 2021 dobil električno zobno ščetko, ki jo po aplikaciji uporablja redno – enkrat na dan.«

Jure, ki so ga doma učili drugače, izbruhne:

»Od kdaj pa normalno higieno predstavlja umivanje zob enkrat na dan?«

Katarina ga zabodeno pogleda, se nagne naprej in, kar preseneti celo Tanjo, stopi Andreji v bran: »Številni zobozdravniki, tudi zobozdravnik gospoda Mateja, svetujejo, da se enkrat na dan uporablja ročna krtačka. Tukaj potem zaupamo strankam, da si enkrat na dan umijejo zobe sami … Kanček zaupanja v človeštvo pa še moramo imeti … Smo pa po podatkih oddelka za razvoj tehnologij samo en korak stran od tega, da bomo dobili posnetke posameznikov tudi v kopalnici, tako da bomo lahko potem stoodstotno prepričani. Znanstveno je dokazano, da gre večina ljudi v kopalnico s telefonom, in kukanje skozi kamero bo kmalu dostopno tudi nam …«

Zrak v pisarni postaja gostejši in ni videti, da Tanjo, ki predstavljene podatke skrbno zapisuje na tablo in riše – vsaj tako se zdi – samo njej znane grafe in povezave, to moti. Prav nasprotno, ob podatku o vdoru v spletne kamere se rahlo nasmehne in se v mislih prijazno opomni, da mora telefon po prihodu domov skrbno odlagati v omaro, če ne želi, da ji sodelavci na skrivaj vdirajo v zasebnost. Ali pa še huje – konkurenti. Vsekakor pa mora izreči kakšno besedo spodbude oddelku za razvoj, ker bi bila tovrstna pridobitev podatkov zanje dodaten preboj.

Andreja, ki ne želi zaostajati s predstavljanjem pomembnih podatkov za primer, nadaljuje: »Ja, to je vse super, vendar iz podatkov njegovega pametnega hladilnika v kombinaciji z aplikacijo trgovine, kjer ima kartico zvestobe, izhaja, da se v zadnjem času – v nasprotju z nutricionističnimi priporočili – na njegovem seznamu pojavljata dva izdelka. V zadnjem času kupuje povečane količine pudinga in …«

Tanja vpraša, ali se nezdravo prehranjuje v službi. Andreja pove, da je poraba zabeležena v večernih urah, pudingu pa se pridružuje tudi smoki. Tanja prikima in na tabli napiše nenavadno oznako.

Ozadje nakupov nezdrave hrane pojasni Katarina: »V kolikor trend opažate zadnje tri mesece, je to verjetno zato, ker so imeli v službi v pripravi večjo kampanjo, ki jo je vodil prav Matej. Glede na podatke iz LinkedIna pa naj bi bilo to končano do konca tega meseca. Njegovo podjetje je na projekt zelo ponosno, prepričana sem, da lahko oddelek za finance predvidi prognozo napredovanja.«

Jure prikima, Katarina pa nadaljuje: »Skratka, pudingi – delal je pozno v noč, verjetno je takrat iskal uteho v hrani. V ženskah je ni, ker ni bil prisoten na Tinderju že vse od julija, čeprav …«

Za dokončanje poročanja Katarina potrebuje še en podatek, zato mrzlično išče po mapah. Andreja potrdi: »Res je, nočno nažiranje se je začelo sredi avgusta.«

Tanja, ki pokriva finančne podatke, na podlagi navedenega ugotovi: »Očitno se iz fitnesa ni izpisal zaradi poletja in aktivnosti na prostem, ampak zaradi tega projekta. Med mesečnimi bremenitvami namreč ni več osebnega trenerstva. S financami je preudaren in ne zapravlja po nepotrebnem.«

Katarina končno najde podatek, ki ga je iskala: »Aha, našla! Zanimiv je podatek, da se je povečala njegova prisotnost na Facebooku. Po podrobnejši analizi ugotavljamo, da je v resnem dopisovanju z Nino Prusnik, ki je njegova znanka iz srednje šole. Po več letih sta se srečala v prodajalni azijske hrane, kjer je Matej z otrokoma kupoval sestavine za pripravo sušija. Moram priznati, da nisem prebrala celotnega pogovora, ker je preobsežen, ampak stvar se bere resno zaljubljeno!«

Tanja veselo doda: »O, to, da je zaljubljen, precej spremeni našo kalkulacijo o tem, kakšno ceno mu lahko ponudimo. Nadaljujte!« in si veselo pomane roke ter na tablo nariše srček. »Če smem dodati, vsekakor je bil na neke vrste zmenku, četudi ne preko Tinderja, ker je konec septembra zabeležena nočitev v hotelu v Bohinju z zajtrkom.«

Andreja napravi kratek premor in dramatično doda: »Za dve osebi.«

Zadovoljna, ker je povedala en bombonček, se usede na stol, da pretegne od visokih pet utrujene noge.

Katarina izkoristi priložnost, da spet zablesti pred Tanjo, in samozavestno pove:

»Oddelek za varnost navaja, da kljub vožnji po omejitvah sistem beleži njegovo dejavnost na telefonu – redno preverja e-pošto in se dopisuje prek chata. To seveda ne sodi med varno vožnjo, zato naj se mu premija skladno s pravilnikom poveča za tristo odstotkov!«

Ker je tabla že povsem popisana, Andreja vpraša, ali so vsi zaključili s poročanjem. Ko vsi šolsko prikimajo, Tanja povzame:

»Pred seboj imamo sliko srečnega ločenca, ki si je očitno našel novo izbranko. Pa poglejmo, koliko ga bo stalo zavarovanje. Če zdaj upoštevamo vsa dejstva in kriterije, glede na njegovo plačo … Aha, potrebujem še podatek o mesečni potrošnji in pokojninskem varčevanju.«

Tanja se spomni, da je to njeno področje, zato poda Andreji mapo in ji naroči, naj narekuje.

»Potrošnja je zmerna, redno plačuje preživnino otrokoma, je kreditno sposoben in s plačili ne zamuja. Ima redno službo že več let, glede na izobrazbo pa lahko pričakujemo napredovanje tudi v prihodnosti. Plačilna sposobnost je visoka.«

Zdi se, da je tovrstna anamneza nekaj, kar Tanjo prav navdušuje – skoraj bi lahko rekli, da ji ob njej zaigra srce.

Katarina doda, da glede na njegovo iskanje drugih ponudnikov na Googlu ni pričakovati, da bi se obrnil še na konkurenco. Nato z nasmeškom pripomni, da se je tudi obiskovanje pornografskih strani očitno umirilo.

Tanji je to dovolj. Zadovoljno se loti izračuna izjemno podrobnega računa – takega, da bi ga zavidal še Einstein. Še nekaj minut, pa bodo zaključili s prvim primerom.

Tišino nenadoma prekine utripanje rdeče luči in kratek pisk. Tanja za trenutek pobledi – samo ona ve, kaj pomeni en sam pisk. V sobo pridrvi Iza, živčen obraz čaka na navodila. Andreja, Katarina in Jure poskušajo ostati zbrani, a panika, ki jo skrivajo, jih nehote poravna v pokončno držo.

Tanja jim nameni le en stavek:

»Prosim, držite se protokola A.«

V hipu vsi delujejo kot dobro naoljen stroj – točno vedo, kaj morajo storiti.

Iza in Jure začneta iz map zlagati liste, Andreja prižge rezalnik papirja. Katarina medtem sproti pripravlja lične kupčke listov – največjo količino, ki jo stroj še zmore – in jih podaja Andreji, ki jih skrbno potiska skozi režo. Sliši se, kako rezalnik najprej prereže, nato pa še zmelje papir v neprepoznavne koščke. Noben dokument se ne bo nikoli več sestavil nazaj.

Tanja medtem pobriše tablo do čistega belega sijaja, pri čemer si pomaga celo s sprejem, in v mislih preračunava, koliko jih bo ta prekinitev stala. Iza odhiti iz pisarne in se vrne s pladnjem peciva ter posodo z ohlajenim šampanjcem in kozarci.

Ko v sobo vstopi kriminalist, je že vse videti popolnoma urejeno. Tanja ravno odpre penino in z nasmeškom nazdravi – na uspešno zaključen projekt.

***

Utemeljitev nagrade

Zgodba (Za)varujte se! izstopa kot izostrena satirična miniatura sodobnosti, ki z natančnostjo skalpela razgali logiko totalnega nadzora, v katerega smo potopljeni. Avtorica izbere navidez neopazen, a simbolno nabit prostor – konferenčno sobo devetega nadstropja zavarovalnice – in ga spremeni v laboratorij družbenega cinizma. Svet, ki ga zgradi, je hkrati popolnoma prepoznaven in tesnoben, saj učinkuje kot groteskno zrcalo našega vsakdana: digitalna sled postane valuta, zasebnost mit, zavarovalna premija pa moralna sodba.

Osrednja odlika zgodbe je njena dramaturška natančnost. Prostor, liki in dogajanje so izpisani v sterilni črno-beli paleti, ki zrcali mentaliteto korporativnega aparata: urejenost, kontrola, brezhibnost. A ta brezhibnost je lažna – za dizajnom se skriva nasilje, ki ga avtorica nikoli ne izgovori neposredno, temveč ga razodeva skozi nabor drobnih, hladno izrečenih dejstev. Že sam začetek, ko Tanja opozori, da »tudi oni v devetem nadstropju ne puščajo elektronskih sledi«, vzpostavi suspenz, ki zgodbo drži napeto do konca. Ton je suho ironičen, a nikoli farsičen; prav zaradi te zadržanosti je satira učinkovitejša, saj nikoli ne zdrsne v karikaturo.

Zgodba blesti v svoji sposobnosti, da kompleksne družbene procese prevede v zelo konkretne, oprijemljive prizore. Avtorica natančno pokaže, kako se zavarovalniški aparat napaja iz vseprisotne digitalne infrastrukture: pametne ure, kartice zvestobe, podatki iz hladilnika, analitika družbenih omrežij, celo sklepanje o mentalnem stanju na podlagi poslušanih spletnih knjig. Z osupljivo lahkotnostjo liki sestavljajo psihološki profil neznanca, ki ga nikoli ne srečajo, a ga poznajo bolje kot on samega sebe. V tem razkrivanju je zgodba na trenutke komična, a komedija je zgolj obrambni mehanizem, ki preprečuje, da bi bralca povsem zmrazil prikazani svet.

Likovne karakterizacije so izjemno ekonomične in hkrati zelo izrazite: Tanja kot personifikacija korporativnega nadzora, Katarina in Andreja kot konkurenčna satelita, Jure v vlogi moralista, ki svojo etiko hitro podredi sistemu, Iza kot podcenjeni, a nepogrešljivi člen verige. Avtorica iz majhnih kretenj razvije razmerja moči in odvisnosti; celotna ekipa deluje kot natančno umerjen mehanizem, kjer je vsak drugačen ton ali dvom interpretiran kot motnja, ki jo je treba odpraviti. Prav v tem strogo usklajenem kolektivnem dihanju zgodba postane tesnobna: nihče ni zgolj posameznik, vsi so funkcije.

Zaključek je dramaturško izvrsten. Ko se oglasi rdeča luč, ekipa avtomatično preklopi v protokol, ki ga bralec sicer intuitivno pričakoval, a vseeno doživi kot presunljiv trenutek resnice. Uničevanje dokumentov, brisanje tabel, popolna koreografija prikrivanja – vse deluje kot grotesken predvrtec totalitarne učinkovitosti. Vstop kriminalista pa razkrije zadnji, najbolj mračen humor: zločin je izbrisan, sistem ostane nedotaknjen, šampanjec teče. To ni zaključek, temveč ugriz v resničnost, ki jo zgodba tako precizno imitira.

(Za)varujte se! si zasluži nagrado, ker je izjemno premišljeno zasnovana, slogovno jasna, aktualna in družbeno pronicljiva pripoved. Avtorica s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli. To ni le dobra zgodba, temveč pomembno opozorilo – in literarno gledano izvrstno opozorilo.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

Tjaša Šuligoj (1990) je v Slovenskem ljudskem gledališču Celje zaposlena kot pravnica, obenem je mentorica in predsednica sekcije Mladinsko gledališče Svoboda Trbovlje. Prav skozi delo v gledališču je dobila tudi izkušnje s pisanjem: občasno je pripravljala predelave besedil ali ustvarila kak krajši skeč ali prizor.

Na nagrajeno zgodbo, ki jo je na sklepni slovesnosti natečaja interpretirala igralka Rina Pleteršek, je vsakodnevno gledališko delo vsekakor vplivalo, je na odru pojasnila Tjaša Šuligoj: »To je bilo najprej odrsko besedilo, skeč, a sem presodila, da ni najprimernejši za format predstave, v kateri naj bi ga uprizorili. Zato sem se odločila, da ne bo zaživel na odru. Po dveh letih sem se spomnila na to idejo, ugotovila, da bo veliko bolj sporočilna v obliki kratke zgodbe, in besedilo predelala med porodniškim dopustom.«

Pri prikazovanju uporabe in zlorabe novih tehnologij jo je navdihovala tudi televizijska serija Črno ogledalo (Black Mirror). »V zgodbi sem želela doseči podoben učinek, ob branju naj bi začutili, da tako daleč pri nadzoru nad posameznikom vendarle še nismo, a smo zelo blizu, korak stran. Tovrstnih distopičnih zgodb imam v glavi še kar nekaj, saj res precej razmišljam o tem,« je še dejala nagrajenka.

Skratka, se beremo!

(Pa previdno na spletu … in tudi sicer.)

V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Ker sta žirijo enako prepričali dve zgodbi, smo na uredništvu prisluhnili pobudi in obema podelili prvo nagrado.

Danes objavljamo kratko zgodbo Vsebina neznanega telesa, ki nam jo je iz Pariza poslala 29-letna Zala Norčič, sledila bo (Za)varujte se!, s katero si je prav tako prvo nagrado prislužila Tjaša Šuligoj iz Trbovelj. Veselimo se prihajajočega tedna, ko nas bosta nagovorili še Mojca Volkar Trobevšek s Pone-srečanjem in Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo.

Medtem ko na uredništvu že uživamo med urejanjem naslednjih zgodb, je tu že Vsebina neznanega telesa Zale Norčič. Najprej zgodba, zatem utemeljitev strokovne žirije in še odziv nagrajenke. Za uvod pa priporočamo, da v zgodbo vstopite z ušesi – in prisluhnete francoskemu šansonu. Boste pozneje razumeli …

Vsebina neznanega telesa

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko me ne vidiš, v kopalnici uporabljam tvojo drago korejsko kozmetiko. In ko me pustiš samo, s prsti polzim po orodju v tvojem ateljeju in včasih kakšnega premaknem – čisto malo, dovolj, da porušim ravnovesje. Čudne aparature, ki režejo steklo. Ko mi razlagaš o svojem delu, ne poslušam zares, samo kimam in rečem: lepo. Bedne zrezane koščke stekla sestavljaš v nekaj, kar se ti zdi smiselno, ampak mene se ne dotakne. Ko te opazujem, vem, da te ne bi mogla nikoli zares ljubiti, ker je tvoja usnjena jakna strgana na komolcu, iz nje mezi podloga, in me to moti. In ker je koža tvojih členkov razpokana in dlani hrapave. Tvoji prsti so prsti obrtnika – v nekem drugem času bi verjetno držali kladivo. Ti posodim kremo za roke?

Morda s tabo nisem bila povsem iskrena, ampak le zato, ker so moje skrivnosti zakopane globoko pod površino, in tebi je uspelo razgaliti le mojo kožo, namesto da bi poskušal pogledati globlje, razparati šive in izluščiti kosti. Moje skrivnosti so vgravirane v krvave stene moje notranjosti.

Ko leživa v postelji in ti že spiš, strmim v tvoj profil in si želim, da bi te lahko obrila, ker je tvoja brada prekošata in me žgečka, ko se poljubljava. Ne bi te obrila preveč, samo malo bi jo pristrigla, ampak glasno brnenje brivnika bi te prebudilo, zato tega ne storim. Ko ti nekoč omenim, da bi se moral obriti, se smeješ. Ne razumem, kaj naj bi bilo smešno, ker si jaz zate obrijem noge in grem na brazilsko depilacijo, in se ti to zdi samoumevno. (Ampak jaz sem ženska, in to se od mene najbrž pričakuje.) Da brazilska depilacija stane štirideset evrov, je zate nepomembno. Da mi neznanka med prisiljenim klepetom z vrelim voskom puli dlake iz intimnih predelov, je zate nedoumljivo. Upam, da si vsaj kupil kondome.

Moja prva fantazija o moških sploh ni bila seksualna. Predstavljala sem si, da zjutraj z moškim sedim za mizo in bereva vsak svoj časopis. Ta moški v moji fantaziji ima očala in kariraste hlače pižame in jaz sem oblečena v njegovo preveliko srajco. Na mizi je Bialettijeva kafetiera in pain au chocolat in riževo mleko. Soba ima ogromna okna, skoznje se cedi oranžna jutranja svetloba. Ta moški v moji fantaziji je v nasprotju s tabo lepo obrit. Tvoj atelje ima sicer ogromna okna, a so zagrnjena z debelimi zavesami, ker rad spiš do poldneva, zato jutranje svetlobe tam nikoli ne vidim. Riževega mleka nimaš, ker kavo piješ brez vsega, sploh pa ne maraš kave iz kafetiere, ker se ti zdi pregrenka. Pain au chocolat pojeva stoje pred pekarno za vogalom blizu metro postaje Saint-Paul. Časopis ne obstaja več, zato novice preberem na telefonu, ko se z metrojem vračam domov. Fantazije so le za sanjače.

Ko vztrajno režeš koščke stekla, si z njimi zelo nežen, čeprav je sámo dejanje glasno in agresivno. In potem jih mehko sestavljaš in potem spet nasilno nekaj variš, da na vse strani prskajo iskre. Hecno, kako nežne so lahko tvoje roke, čeprav so hrapave. Ko te opazujem, si želim, da bi bila tisti koščki stekla – da bi me sestavil v celoto, ki bi se ti zdela smiselna, in potem bi me morda lahko ljubil. In morda bi te lahko ljubila nazaj, ker mi je všeč tvoj temačni pogled in kako se ponoči v polsvetlobi uličnih svetilk lesketajo sivi prameni tvojih las. Četudi si pozabil kupiti kondome.

Nekoč, ko napol gola leživa v moji postelji in puhava cigaretni dim v pariško noč, te vprašam, kaj bi naredil, če bi vedel, da bo čez eno uro konec sveta. Rečeš, da bi poklical starše in se pobotal s sestro, s katero že tri leta ne govoriš. In rečeš tudi, da bi se potem poročil z mano, ker bi si želel umreti kot poročen moški. Tvoj odgovor se mi zdi absurden. Le zakaj bi se poročil z nekom, ki si ga ravno spoznal, in kaj sploh bi spremenilo, če umreš poročen? Kaj pa če obstaja neko posmrtno življenje, kjer bi potem obtičal z menoj kot svojo ženo in bi do konca večnosti lahko spoznaval, kaj vse je narobe z mano. Na koncu se ti le neumno nasmehnem in ne rečem ničesar, igram se z mislijo, da bi ti v tistem apokaliptičnem trenutku verjetno rekla: okej. Tako ali tako ne verjamem v posmrtno življenje. Ko me vprašaš, kaj bi naredila jaz, neumno skomignem z rameni: verjetno bi poskusila heroin. Trdiš, da so droge kliše in da do njih sploh ne bi prišla, ker bi vsak idiot poskušal stakniti droge. Vsaj ne razmišljam o tem, da bi se poročila z neznancem. Mogoče bi morala heroin dobiti že zdaj in ga potem nosit s seboj, za vsak primer, če se svet res enkrat nenadno konča. In s seboj bi morala nosit tudi cianid ali arzenik ali kaj podobnega, če me v neki neizogibni distopični prihodnosti, kot vohunko ilegalne uporniške celice, ujame fašistična tajna policija in muči za informacije. Takrat bi si bila verjetno neizmerno hvaležna, da se nekje globoko v žepu skriva kapsula strupa in da bo moja strahopetna smrt vsaj rešila skrivno misijo. Mojega odgovora nisi nikoli razumel, ker nisva delila enakega sovraštva do obstoječega kapitalističnega sistema. Ti si pač odraščal v Ameriki. To je še en razlog, zakaj te ne bi nikoli zares ljubila.

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko gledaš stran, brskam po tvojih skicirkah. Iščem se v sledeh tvojih svinčnikov, a se ne najdem. V resnici vem, da tja ne spadam.

Tvoja usnjena jakna, tista s strganim komolcem, ima vonj po terpentinu in tobaku. Posodiš mi jo, ko ob Seni pijeva ceneno penino iz papirnatih kozarčkov. Ti oblečeš mojo preveliko jakno iz džinsa – v nekih drugih časih je pripadala mojemu očetu, ki to takrat še ni bil. Vonja po laku za lase in Guerlainovem parfumu, ker mi je Chanelovega zmanjkalo. V ušesih mi še vedno odzvanja zvok rezanja stekla. Razdrobljeno in potem prerojeno z novim pomenom. Misliš, da bi se težko prerodila tudi jaz? Začne deževati, jakni ponovno zamenjava in se vrneva vsak v svoje stanovanje. Ob Seni pozabim dežnik.

Ko te prosim, da mi pomagaš sestaviti knjižne police, si navdušen. Ne veš, a le pretvarjam se, da tega ne znam narediti sama. Enak dolgočasni model Ikeinih knjižnih polic se je znašel v vsaki moji spalnici od gimnazijskih let naprej. Razen v Pragi – tja sem odnesla samo gramofon. Pustim ti, da mi v trgovini z orodjem predavaš o vijakih in podložkah. Najboljši so tisti znamke Fischer, trdiš. Prikimavam, kot da še nikoli v življenju nisem slišala za podložko. Ko vrtaš luknje v stene, si slečeš srajco. Všeč mi je, kako se bočijo mišice na tvojih nadlakteh, ko zarivaš vrtalko v steno in se iz luknje usipa rdeč prah opeke, kot da bi stena krvavela. Podaš mi jo: zdaj pa ti. Primem težko mašino in jo plaho potisnem ob steno, ker mi je všeč, da me objameš od zadaj, oprimeš moje dlani in mi pomagaš. Oprosti, nisem ti povedala, da luknje v stene vrtam sama že od gimnazijskih let. Ko končava, leživa na postelji in kadiva. Od tam opazujem, da je spodnja polica postrani, a ti tega ne povem. Opomnik, da nisi popoln.

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko odideš iz mojega stanovanja, te voham na rjuhah. Če se ne dotaknem vzglavnika, na njem ostanejo vdolbina tvoje glave in tvoji izpadli lasje. Tipam za sledmi tvojih dlani, odtisi tvojih prstov, da bi iz njih razbrala tisto, česar ne rečeš na glas. Slečem posteljnino in jo operem na devetdeset.

Ko se voziva z metrojem, si izmišljam zgodbe neznancev, ki vstopajo v vagon. Ženska v teliranem suknjiču in dragih usnjenih čevljih na poti na sestanek anonimnih alkoholikov. Trezna je že osem let. Mlad moški, sveže obrit in z majhno potovalko, bo prestopil na linijo sedem in se peljal do Gare du Nord in tam ujel vlak za London, kamor gre obiskat brata. Njun oče je lani umrl za rakom. Dekle v vrtoglavo visokih petah gre na prvi zmenek s fantom, ki ga je spoznala na eni od zmenkarskih aplikacij. Fant se vozi na istem vlaku, v drugem vagonu. Ko se bosta prepoznala na postaji, se bo izkazalo, da je fant z interneta lagal o svoji višini. Ne sodeluješ pri zgodbicah, ki ti jih šepetam v uho. Zdijo se ti klišejske – cenen trik iz romantične komedije. Rečeš, naj si jaz izmišljam zgodbe: ti si pisateljica. Oba veva, da to ni res. To, da čečkam po zvezkih v jeziku, ki ga ne razumeš, ne pomeni, da sem pisateljica. Občutek imam, da to rečeš bolj zato, ker si želiš, da bi bila – ker zate ni dovolj, da nisem. Opazujem, kako odsotno strmiš v odseve. Ujamem tvoj pogled in te poljubim. Všeč mi je, da si tako visok, da moram pri tem stopiti na prste.

Kadar spiva v tvoji postelji, vsakič zamenjam vrstni red knjig na polici nad nama, ko gledaš stran. Zanima me, ali boš opazil. Nikoli ne opaziš – tvoje knjige niso zložene načrtno kot moje. To je še en razlog, zakaj te ne bi mogla nikoli zares ljubiti.

Nekoč mi prineseš rožo. Ker si bil z mano, ko sem na sobotnem bolšjaku pri Porte de Vanves za tri evre kupila pisan starinski keramični lonec, za katerega sicer že takrat sumim, da je v resnici kahla. Prineseš mi torej rože, da jih bom lahko posadila v kahlo. Anthurium andraeanum, ki jih v angleščini imenujejo Slikarjeva paleta. Vem, da tega ne veš, je pa naključje zelo prikladno. Škoda, da ne veš niti, da mi ta roža sploh ni všeč, ker me spominja na pogrebe in premasivno leseno pohištvo iz osemdesetih let v dnevni sobi moje babice. Rožo vseeno presadim in pustim v kuhinji, da mi rdeči cvetovi ne kvarijo barvne palete spalnice.

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko me ne slišiš, ponavljam tvoje stavke in besede, da vidim, kako zvenijo iz mojih ust. Včasih jih preoblikujem, kot da so narejeni iz gline, ki bo preoblikovala tudi tebe. Poskušam te preoblikovati tako, da bi me morda lahko ljubil. Poskušam te preoblikovati tako, da bi te morda lahko ljubila.

Dovolj te poznam, da vem – si tiste vrste človek, ki na svoj rojstni dan, takrat ko drugi pojejo vse najboljše, krili z rokami in se pretvarja, da jim dirigira, in prepeva najglasneje od vseh. Nikoli nisem marala teh ljudi. Sem tiste vrste človek, ki si v zadregi zakriva oči in se zadržano smehlja in z nerodnimi gestami moleduje, naj nehajo. Zvečer, ko sediva ob Seni in se mimo naju vozijo potniške ladje, polne opitih ameriških turistov, ki vpijejo in mahajo ljudem na bregu, vpiješ nazaj in zadovoljno vračaš pozdrave, kar me spravlja v tako zadrego, da me boli prsni koš. To je še en razlog, zakaj te ne bi nikoli zares ljubila.

Nikoli ti nisem povedala, da sem pesem La Bohème Charlesa Aznavourja na skrivaj določila za najino. Ker se je predvajala v tistem temačnem baru, za katerega si vztrajno trdil, da je vanj zahajal Jim Morrison, čeprav za to ni slišal nihče drug. Svojim prijateljem za omizjem si vzneseno razlagal nekaj o nacizmu in verjetno sploh nisi zaznal glasbe, ki se je tiho predvajala v ozadju. Verjetno nisi zaznal niti, da si me takrat pod mizo nežno pobožal po stegnu in stisnil mojo dlan. Nikoli ti ne bom povedala, da sem to pesem mesece kasneje slišala na radiu, ko sem z avtom obtičala v ljubljanski gneči in zamenjala postajo.

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ne znava se dotikati brez napak. Tvoj jezik je poln ostrih robov in neizgovorjenih besed, ki se mi zarivajo v kožo. Moj jezik je mehak, a ne dovolj nežen, da bi te umiril. Ko se pogovarjava, nisva nikoli zares usklajena, kot dve radijski frekvenci, ki se nikoli ne ujameta v isto melodijo. Medtem ko spiš, brskam po Tindru. Medtem ko spim, si na Instagramu dopisuješ z neko glasbenico, ki je menda nesrečno poročena, kot mi zatrjuješ, ko te opozorim na dvomljivo početje. Eros pač obstaja brez etosa.

Oprostim ti, da z mano nisi bil povsem iskren. Tvoje skrivnosti niso zakopane tako globoko kot moje, a so težje, zapisane v starodavnem jeziku tvojih mezopotamskih prednikov, in jaz se nisem nikoli potrudila, da bi jih razvozlala. Ko tvoje hrapave dlani drsijo čezme, so tvoji prsti pretežki – vajeni rezati steklo, a moja koža želi, da jo bereš, ne preoblikuješ. Vem, da nikoli ne boš razumel vsebine mojega neznanega telesa. Nikoli ti ne bom povedala, da sem tisto jutro, ko sem se zadnjič zbudila v tvoji postelji, odprla hladilnik in v njem zagledala tetrapak riževega mleka. Še dobro, da ne veš, kako zelo sem sovražila tvojo vodeno ameriško kavo. Nikoli ti ne bom povedala, da sem tisto jutro stala v tvojem ateljeju in potisnila košček razrezanega stekla čisto na rob delovne mize, tako daleč, da bi ob naslednjem tresljaju lahko padel na tla in se razbil. Nikoli mi ne boš povedal, če se je to tudi zgodilo.

***

Utemeljitev nagrade 

Zgodba Vsebina neznanega telesa izstopa kot redko natančen portret intimnosti, ki presega motive ljubezenskega razmerja in se razvije v študijo o identiteti, bližini in prikritih mehanizmih čustvenega razkrajanja. Avtorica gradi pripoved na ponavljajočem se refrenu neiskrenosti, ki deluje kot ritmična hrbtenica besedila: vsak »morda s tabo nisem bila povsem iskrena« ni le priznanje, ampak metoda razplastitve, postopnega lupljenja notranjega sveta, v katerem se drobni vsakdani razkrijejo kot pomenljive razpoke.

Zgodbo zaznamuje izjemna občutljivost za detajl: predmeti, vonji, vsakdanje telesne prakse in premiki v prostoru niso zgolj dekor, temveč nosilci pomena. Rezanje stekla, voskanje kože, pomeščanje knjig in igranje z imaginarnimi scenariji sestavljajo simbolni register, ki bralca vodi k razumevanju protagonistkinega občutka neujemanja. Steklo se pojavlja kot ključna metafora – trdo, rezko, a hkrati prosojno – in uteleša željo po preoblikovanju sebe in drugega. Avtorica v tem motivu subtilno razkriva paradoks odnosa: protagonistka hrepeni po tem, da bi bila »sestavljena« v celoto, hkrati pa sama razstavlja, prestavlja in drobi. Ta dvojnost je izpisana z redko močjo introspekcije.

Velika odlika zgodbe je psihološka kompleksnost. Pripovedovalka ni idealna opazovalka, temveč oseba z napakami, protislovji in tiho agresivnostjo. Ravno ta neolepšanost ji daje verodostojnost. Avtorica se izogne sentimentalnosti, namesto nje pa ustvari atmosfero, ki zaostri vsak trenutek intimnosti. Zgodba se spretno dotika tem sodobne partnerske dinamike – nevidnega dela ženskega telesa, kulturnih razlik, nerazrešenih pričakovanj in subtilnih razmerij moči – vendar ne postane pamflet. Aktualnost je vtkana v samo tkivo pripovedi, v izbiro gest, predmetov in emocionalnih nians.

Jezik zgodbe je eleganten, a ne pretenciozen; ritmičen, a ne dekorativen. Avtorica vodi prizore z izjemnim občutkom za atmosfero, menjaje med ostrimi, kratkimi rezi in zadržanimi, meditativnimi odstavki. Odmik med izrečenim in zamišljenim ustvarja napetost, ki ne popusti do konca. Zaključni prizor – riževo mleko v hladilniku in košček stekla, potisnjen na rob delovne mize – je mojstrovina minimalizma: nevsiljiv, a nabit s pomenom, odprt, a emocionalno zaokrožen.

Zgodba si zasluži nagrado, ker združuje preciznost psihološkega opazovanja, simbolno rafiniranost in izjemno slogovno suverenost. To je glas, ki razume sodobno intimo v njeni krhkosti in nerazrešljivosti. Glas, ki se mu verjame – in ki ostane z bralcem še dolgo po tem, ko se košček stekla že morda razbije ali pa ostane na robu, tam, kjer ga je pustila protagonistka.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

***

Nagrajenka pa se zahvaljuje in nam maha iz Pariza:

Ta veseli dan kulture smo sinoči v ljubljanskem Pritličju praznovali s podelitvijo nagrad 14. AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Letos smo na anonimni natečaj v enem mesecu, med 3. oktobrom in 3. novembrom, prejeli rekordnih 307 zgodb (lani 181), podpisanih s psevdonimi. Na sinočnji svečanosti smo postregli še s presenečenjem: po priporočilu strokovne žirije smo podelili kar dve glavni nagradi. Tjaša Šuligoj je slavila z zgodbo (Za)varujte se!, Zala Norčič z Vsebino neznanega telesa. Poleg njiju sta strokovno žirijo najbolj prepričali še Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo in Mojca Volkar Trobevšek z zgodbo Pone-srečanje.

Tričlansko strokovno žirijo, ki je imela zelo zahtevno delo, so sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine na Državnem izobraževalnem zavodu Jožef Stefan v Trstu dr. Vilma Purič, knjižna urednica na založbi Beletrina Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar časopisa Dnevnik Gašper Stražišar.

»Izvirne kratke zgodbe odlikujeta večplastnost vsebin in raznolikost tematik. Avtorji in avtorice se dotikajo temeljnih bivalnih in moralnih vprašanj človeka. V številnih zgodbah izstopa izrazita družbenokritična drža: razkrivajo sivino, bedo in kulturno mizernost, ki se skrivajo za naličeno podobo sodobne stvarnosti. Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske krize, od različnih oblik zasvojenosti do kompleksnih, nerazčiščenih odnosov, ki včasih privedejo tudi do nasilja v družini,« v poročilu med drugim ugotavlja žirija.

Gašper Stražišar je sinoči kot glasnik žirije odgovoril tudi na vprašanje, kaj bi priporočil mladim avtoricam in avtorjem: »Napisane zgodbe naj za sabo ne preberejo samo enkrat. In tistim, ki so pošiljali zgodbe, napisane s pomočjo umetne inteligence – to zelo hitro ugotovimo, saj uporablja ene in iste slogovne prijeme … Treba se je potruditi, nobena zgodba ne nastane kar čez noč. Tudi letos ocenjujemo, da so na zgodbah, ki smo jih uvrstili med štiri najboljše, avtorice veliko delale.«

Po temeljitem branju, presojanju in pretresanju v več fazah je žirija le izbrala štiri finalistke, zatem pa se med dvema ni mogla odločiti za le eno najboljšo, saj sta obe vrhunski, vsaka po svoje. Po premisleku je uredništvo AirBeletrine vprašala, ali lahko obe zgodbi dobita prvo nagrado – oziroma si jo, če ne drugače, razdelita.

»Sem sem bil za. Žirijo je treba poslušati,« je na sinočnji prireditvi povedal Andraž Gombač, odgovorni urednik AirBeletrine. »In prve nagrade si avtorici ne bosta delili – vsaka dobi prvo nagrado!«

Eno od njiju, naslovljeno (Za)varujte se!, je na natečaj poslala Tjaša Šuligoj (1990) iz Trbovelj, v Slovenskem ljudskem gledališču Celje zaposlena kot pravnica, sicer pa tudi mentorica in predsednica sekcije Mladinsko gledališče Svoboda Trbovlje. Prav skozi delo v gledališču je dobila tudi izkušnje s pisanjem: občasno je pripravljala predelave besedil ali ustvarila kak krajši skeč ali prizor.

Njena zgodba (Za)varujte se! »izstopa kot izostrena satirična miniatura sodobnosti, ki z natančnostjo skalpela razgali logiko totalnega nadzora, v katerega smo potopljeni«, v utemeljivi poudarja žirija. »Avtorica izbere navidez neopazen, a simbolno nabit prostor – konferenčno sobo devetega nadstropja zavarovalnice – in ga spremeni v laboratorij družbenega cinizma. Svet, ki ga zgradi, je hkrati popolnoma prepoznaven in tesnoben, saj učinkuje kot groteskno zrcalo našega vsakdana: digitalna sled postane valuta, zasebnost mit, zavarovalna premija pa moralna sodba.« Osrednja odlika zgodbe je njena dramaturška natančnost, zgodba blesti v svoji sposobnosti, da kompleksne družbene procese prevede v zelo konkretne, oprijemljive prizore, likovne karakterizacije so izjemno ekonomične in hkrati zelo izrazite, zaključek pa dramaturško izvrsten. »Avtorica s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli. To ni le dobra zgodba, temveč pomembno opozorilo – in literarno gledano izvrstno opozorilo,« utemeljitev sklene žirija.

Njeno vsakodnevno gledališko delo je vsekakor vplivalo tudi na nagrajeno zgodbo, je na prireditvi pojasnila Tjaša Šuligoj: »To je bilo najprej odrsko besedilo, skeč, a sem presodila, da ni najprimernejši za format predstave, v kateri naj bi ga uprizorili. Zato sem se odločila, da ne bo zaživel na odru. Po dveh letih sem se spomnila na to idejo, ugotovila, da bo veliko bolj sporočilna v obliki kratke zgodbe, in besedilo predelala med porodniškim dopustom.«

Pri prikazovanju uporabe in zlorabe novih tehnologij jo je navdihovala tudi televizijska serija Črno ogledalo (Black Mirror). »V zgodbi sem želela doseči podoben učinek, ob branju naj bi začutili, da tako daleč pri nadzoru nad posameznikom vendarle še nismo, a smo zelo blizu, korak stran. Tovrstnih distopičnih zgodb imam v glavi še kar nekaj, saj res precej razmišljam o tem,« je še dejala nagrajenka.

Povsem drugačna je druga nagrajena zgodba Vsebina neznanega telesa, ki je do odra v Ljubljani »prepotovala pol Evrope«, kakor so povedali na slovesnosti. Na natečaj jo je poslala Zala Norčič, leta 1996 rojena v Ljubljani. Magistrirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije, deluje na področju filmske produkcije, dokumentarnega filma in vizualnih umetnosti, zadnji dve leti pa živi in ustvarja v Parizu, od koder se je sinoči oglasila v videoposnetku.

»Zgodba se je razvijala kar precej časa in je šla na poti do končne podobe skozi več verzij,« je povedala. »Začelo se je z dvema stavkoma, ki sem ju pred dobrim letom zapisala v svoj dnevnik, zatem se je počasi in postopoma razvijala. Mojo zahvalo za njeno končno podobo si zaslužijo trije. Sestra Liza, ki je vedno moja prva bralka, mi je pomagala, da je zgodba našla svoj končni izraz, in vztrajala, da sem zgodbo poslala na natečaj in lovila zadnje minute razpisanega roka. Pino Pograjc, moj drugi bralec, mi je vlil samozavest, tako da je zgodba zapustila anonimnost mojega računalnika. Lucija Stupica pa je iz prve verzije zgodbe pometala vse moje najljubše stavke, kar mi takrat ni bilo preveč všeč, ampak se je izkazalo, da je bilo nujno.«

Nagrajenka se je žiriji zahvalila za nagrado, ki je »krasno presenečenje ob koncu leta«. In seveda se še fantu, ki je zgodbo navdihnil: »Nikoli ni razumel mojega jezika in zgodbe nikoli ne bo prebral, a je brez njega ne bi bilo.«

Zgodba Vsebina neznanega telesa po oceni strokovne žirije »izstopa kot redko natančen portret intimnosti, ki presega motive ljubezenskega razmerja in se razvije v študijo o identiteti, bližini in prikritih mehanizmih čustvenega razkrajanja«. Odlikujejo jo izjemna občutljivost za detajl, psihološka kompleksnost, eleganten, a ne pretenciozen jezik … »Zgodba si zasluži nagrado, ker združuje preciznost psihološkega opazovanja, simbolno rafiniranost in izjemno slogovno suverenost. To je glas, ki razume sodobno intimo v njeni krhkosti in nerazrešljivosti,« v utemeljitvi še ugotavlja žirija.

Obe nagrajeni zgodbi je na sinočnji prireditvi interpretirala igralka Rina Pleteršek.

Med štiri najboljše od kar 307 prejetih zgodb je žirija uvrstila še Pone-srečanje, ki jo pripoveduje žena gorskega reševalca, avtorica Mojca Volkar Trobevšek (1981) pa fokus pretanjeno prenese in izostri na beguncu, enem od mnogih nesrečnih soljudi, ki jih preredko zares vidimo in začutimo. Strokovna žirija je kot eno od najboljših zgodb, ki jih je dobila na mizo, prepoznala še Pod mizo. V njej Sara Vodopivec (1990) glas posodi protagonistki, vešče prepleta in sooča tišino posameznika in hrup »bližnjih« v direndaju družinskega srečanja.

Avtorice izbranih zgodb so se na sinočnji AirBeletrinini prireditvi predstavile z odgovori na vprašanja, ki sta jim jih postavila odgovorni urednik Andraž Gombač in izvršna urednica Anja Grmovšek Drab. Vse štiri poleg objave zgodb, ki jih boste v prihajajočih dneh brali na našem portalu, in nagradnega honorarja prejmejo še »knjižno darilo s težo«: letos je to Avignonski kvintet angleškega pisatelja Lawrencea Durrella, enega najbolj cenjenih književnikov 20. stoletja, avtorja slovitega Aleksandrijskega kvarteta.

Avignonski kvintet, v izvirniku med letoma 1974 in 1985 objavljen niz petih romanov, ki sestavljajo mogočno literarno umetnino, je izvrstno prevedel Ferdinand Miklavc in leta 2022 prvič v slovenščini izdala Beletrina. »Tekst vzpostavlja in slavi vseobsežno moč človeške ustvarjalnosti, ki lahko po svoji volji razdira kronologije, prehaja vsakršne meje ter z vsemi mogočimi umetniškimi orodji gradi in ohranja vzvišenost umetniškega sporočila,« v spremni besedi poudarja prevajalec.

»Vsekakor nadvse primerno darilo za tiste, ki želijo res dobro pisati,« je ob izročitvi zajetnih paketov nagrajenkam dejal Andraž Gombač, hvaležen vsem, ki so napisali in poslali 307 zgodb: »Ne bomo jih izbrisali.«