Kaj ostane v drobni, krhki dlani, ki je izpustila čas in svoje bivanje?
Kristal spomina. In sled Ljubezni, ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.
Manca Košir
(5. 3. 1948–2. 5. 2024)
Poezija je dialog z mrtvimi. Naj nadaljujem tam, kjer se je najino pisanje ustavilo. Sporočilo, da si tistega dne, drugega maja, ko so bile ulice še praznično tihe, skorajda prazne in je bil dan še svež in dovolj svetel, kot si ga vedno znova poskušam priklicati v spomin, saj bilo je, kot bi se vsi, ki smo v zadnjih tednih mislili nate, pomaknili bliže k sebi, v zavetje pod cvetoči plašč pomladi, v mehko senco mogočnih dreves, vedno bolj nagnjenih nad reko, ki počasi teče pod mostovi skozi tvoje mesto; da bi zastrli pogled pred brezdanjo bleščavo, v katero se je pogumno potapljal tvoj pogled, torej tako počasi, umetelno in zadržano, kot tečejo samo dolgi stavki v razvejani pripovedi z odloženim koncem, je prišlo tudi k meni sporočilo, izpisano z modro tipografijo, podobno sinjemu morju pred otokom, kjer zdaj berem črke, besede v nebesnem odtenku, ki si ga oboževala, in bil je že popoldan tistega dne, ko sem prebral, da si, ljuba Manca, kar mi sporoča draga Joni, umrla.
Šele zdaj zares doumem, kakšno silovito moč za ustvarjanje skupnosti in animiranje duš si imela, draga Manca.
Ko bi bil vešč in bi imel vso tišino sveta v sebi, ne bi mogel v tem hipu, ko tavam po obali in iščem gladek, ploščat kamen, napisati stavka, krhke pesmi, ki bi poletela čez gladino k Tebi, kot kamen, ne da bi ranil jezik ali zlomil glas, to zdaj zmoreš samo Ti; v pesmi Sapa mrtvih, objavljeni v tvojih Srčnicah, jasnovidno pišeš o mrtvih:
Oglasijo se z nežno sapo, ki gore premika. Česar ne bi zmogli sami, gre z njihovo pomočjo. Zavest povezave deluje noč in dan, to je v njeni in naši naravi.
Odprem tvojo knjigo Nagovori tišine, v kateri si nagovorila Joni, Vesno, Roberta, Ira, Tomija in mene, da smo si dopisovali s tabo o tišini, skrivnosti, poeziji, smrti, svetlobi, spominih, otroštvu, bolečini in ljubezni. Šele zdaj zares doumem, kakšno silovito moč za ustvarjanje skupnosti in animiranje duš si imela, draga Manca. V letu pisanja, kot bi sanjali, si nas povezala v nevidno družinico, zaupno in trajno druščino beročih in pišočih. Preletim pismo, ki sem ti ga poslal zdaj že pred tremi leti, 2. 4. 2021, a potuje še danes, ko ga znova berem: »Ponoči me je razveselilo tvoje prijazno sporočilo, tako odločno je v telefončku pritrkavala tvoja iskrena Aleluja, da je preglasila tudi grmenje in škrebljanje dežnih kapelj na okenski polici. Bil sem sredi pisanja teh vrstic, saj, kakor si mi ti tako lepo napisala v tvojem prelepem pismu, ki si ga uvedla z zavezujočim, pesniško globokim vzdihom: komu drugemu naj napišem pismo, kakor Tebi, draga duša?«
V požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano.
Dovoli mi, draga Manca, da samo še enkrat ponovim za tabo, komu drugemu naj napišem pismo, kakor tebi? Tvoj nagovor je najgloblje pesniški, saj je povsem iskren in izraža brezpogojnost, nujnost, ki je poezija sama. Pesem se vedno rodi, vstane iz tišine, da nas nagovori. Čutim, da je v središču vsakega misterija skrita pesem. Še več, občutek imam, da je pesem zares največji misterij. Aleluja je pesem in molitev hkrati. Pesnik in verujoči se več ne sprašujeta, komu naj nocoj napišem pismo? Zdaj že vesta, ko sta nagovorjena, morata samo peti, šepetaje ali na glas, zlagoma ponavljati: Tebi!
Zadnji kratki sporočili sva si izmenjala 16. aprila. Zapisala si odkrito, neposredno in preprosto, … še malo, pa odletim v nebo … Čas se je povsem zgostil, kot bi vse preteklo in prihodnje, spomini, sanje in hrepenenje, zasijalo na šivankini konici. Vsak vbod, ko drobna nit ponikne skozi najmehkejšo tkanino, kot pramen svetlobe skozi oblak – kot prav zdaj na mojo pisalno mizo – in ponikne na drugo stran, kamor naši prsti ne sežejo; samo tipamo drugo stran, zastrto s prejo, božamo z notranjimi očmi, se čudimo lepoti skrivnostnega in veličastnega vzorca, mogočnejšega od neba in globljega od dna, ki odmeva edino v nas; beremo v tvoji pesmi Radost:
Razsipavam čas, kot bi pihala regratove lučke. Čas, svoje edino bogastvo, sipam v dan in ga poklanjam Niču. Kakšno razkošje! Luksuz najvišje kategorije. Čas gre v nič, jaz pa vase. Globoko. Do radosti, ki me čaka zvesto, tiho.
Zares pomislim šele zdaj, kako redka in kratka so bila najina srečanja, a intenzivnost in razkošje tišine, ki sva si jo delila, je pustila v meni nevidno in neminljivo znamenje; v požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano. Bila si mama, profesorica, žena, bralka, novinarka, spremljevalka umirajočih, babica, občudovalka knjižnic, vrtov in samote, medijska zvezda, zvesta prijateljica, zaupnica, politična aktivistka, bolnica, raziskovalka duhovnosti, avtorica epistolarnih, znanstvenih in publicističnih knjig, slavna igralka in znanka s ceste, gledališča ali kina, a naposled si postala, ljuba Manca, velika pesnica.
Ti veš, da vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko in drugič kot žalostinko.
Hvaležen sem za privilegij, da sem bil v zaupljivi bližini rojstva tvojih pesniških knjig, srčnic, kot si jih imenovala. Spominjam se izida in svečane predstavitve imenitne dvojezične knjige Srčnice/Herzbläter v polni dvorani Društva slovenskih pisateljev. Sedel sem na odru ob tebi, Ivani Kampuš in igralki Saši Pavček. Bilo je na tvoj rojstni dan, 5. 3. 2020. Smeh, veselje in srčnost tistega večera odmevajo v meni še danes.
Tvoje Srčnice so izpisane iz tihega dialoga s spominom, preplavljene z navdihom in z občutkom za presežno, pod obnebjem onkrajne svetlobe in bolečine, ki legata med temine notranje pokrajine; to je visok in svetel jezik, opran v topli jutranji nevihti, misel je ostra, jasna, popolnoma prosta, razprta in svobodna, kot pasovi svetlobe, ki hitijo čez doline. Srčnice so veličastne, milo lepe in pretresljive pesmi, izživete in doživete, kot je lepa, navdahnjena in celovita, ljuba Manca, tvoja duša. Ti veš, da vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko in drugič kot žalostinko. Tvoje ime bo za večno vpisano na vozovih potujočih knjižnic, na bralna znamenja in na vrata zavetišč za umirajoče. Beremo, Počitek:
Počivam v sebi. Tu se pne nebo neskončno, tu modrina nudi mir. Nisem to, kar je telo. Nisem jaz v telesu, telo je v meni. Brezgrajna je resnična Bit, zavest presega vsa imena. Ko mene ni, šele zares Sem. Lahko si oddahnem, se stegnem na vse strani svobodna. Na nič privezana, na nič navezana. Blaženost brezmejna, vse žari, ko mene ni. Milost.
Jedrt Maležič se po treh romanesknih delih, Vija, vaja ven (Litera, 2018), Napol morilke (Goga, 2021) in Križci, krožci (Goga, 2022), vrača h kratki prozi, s katero je navdušila že v prvencu Težkomentalci (LUD Literatura, 2016) in v zbirki Bojne barve (ŠKUC, 2016). Zgodbe zbirke Dvoliki, izdane pri Gogi, predstavljajo odmik od avtofikcijske tematike prejšnjih dveh, ampak ostajajo zveste slogu, ki ga poznamo in cenimo. Kadar secira družbo, je neposredna, ironična, prodorna, a hkrati sočutna do (dvo)likov, ki se brez mask pokažejo v vsej svoji ranljivosti.
Zbirka Dvoliki se v marsičem razlikuje od tvojih prejšnjih del, tematsko je bolj raznovrstna in razgibana, hkrati pa slogovno ostaja nezgrešljivo »maležičevska«. Kaj je botrovalo temu koraku naprej … ali vstran?
»Nisem prepričana, da so pri meni odločitveni procesi, ko gre za pisanje in snovanje knjig, čisto zavestni. Večinoma ne vem, kje bom pristala, ko se lotim dela. Tako mi tudi najbolj ustreza – da je proces pisanja sprotno odkrivanje. Če bi vedela, kje natančno bo pristalo kaj, bi me postopek morda dolgočasil. Raje vidim, da se mi končna podoba riše sproti in me preseneča. Kakopak je nevarno, da na koncu celota ne bi imela smisla, a vendarle imam v glavi abstraktno rdečo nit, ki se zategne in poskrbi, da ne odtavam popolnoma. Mislim, da sem to že rekla, a nekje sem prebrala, da letala, ki jih upravlja avtopilot, skoraj ves čas poleta dejansko letijo v napačno smer, pa zaradi stalnih korekcij kurza vendarle pristanejo na vnaprej določenem cilju. Zbirko sem si zamislila tako, da bi zgodba vsakega od dvolikov prinesla s seboj tudi njegov svojstven sociolekt, vsaj približno naciljano govorico ali glas, ki daje misliti, od kod izhaja. Morda je to posledica dejstva, da so moji portreti teh ‘junakov’ tako značajsko različni, in če je, se mi zdi čisto prav, da je tako. Žal mi je kvečjemu, da tega nisem počela že v prejšnjih zbirkah.«
»Zbirko sem si zamislila tako, da bi zgodba vsakega od dvolikov prinesla s seboj tudi njegov svojstven sociolekt, vsaj približno naciljano govorico ali glas, ki daje misliti, od kod izhaja.«
Kako pa, če sploh, je ta sprememba vplivala na sam proces pisanja zgodb in nastajanja zbirke?
»Zbirka Dvoliki je nastajala v precej daljšem obdobju kot moje druge knjige. Se pozna, mislim, in sklenila sem, da bom odslej pustila pisanje pred objavo dlje odležati. Dobro je, da ‘pišeš omamljen (tudi od samega pisanja) in urejaš trezen’, kot se glasi izrek, menda zmotno pripisan Hemingwayu. Pri Križcih, krožcih je bilo obdobje, opisano v romanu, pač vezano tudi na karanteno med covidom, zato verjetno ne bi imelo smisla, da bi knjiga čakala v predalu. Tukaj pa so nekatere zgodbe prešle mnoge preobrazbe, kar jih je po mojem slogovno pililo in bogatilo. Pri nas je že zaradi subvencijskega sistema tako, da od napovedi knjige do objave mine kako leto, ne več, pa bi bilo zame včasih bolje, da bi kot pisateljica manj hitela. Marsikaj bi spremenila, res pa je tudi, da sem doslej zgodbe, ki so mi osebno najljubše, napisala na dušek v nekaj urah. Tudi denimo zgodbo Razprostrto v zbirki Dvoliki. Štrli ven, ampak glede na siceršnji relief knjige se mi zdi, da to ni moteče. Pri precej zgodbah, spisanih v (pre)kratkem času, mi je kurz pomagal popravljati urednik Iztok Ilc, s katerim se dobro poznam. Knjiga je vselej niz odločitev, enkrat jo pač moraš izpustiti iz rok.«
Zbirko kratkih zgodb Dvoliki, izdano pri Gogi, krasi naslovnica, ki jo je ustvarila ilustratorka in oblikovalka Eva Mlinar.
Naslovnica knjige, ki jo je ustvarila Eva Mlinar, je zelo zgovorna. Sta jo ustvarjali skupaj ali je nastala popolnoma neodvisno?
»Na žalost si zaslug za Evino ustvarjalnost ne morem pripisati, lahko samo ploskam. Nikoli se nisem še vnaprej zavzela za koncept naslovke, pravzaprav v mislih sploh nimam slike, ko pišem. Največkrat zgolj ‘slišim glasove’, kolikor se sliši shizofreno. Niti pri prejšnjih naslovnicah nisem poskušala posegati v delo oblikovalcev, Teje Ideje, Zorana Pungerčarja, Boštjana Lisjaka – to pač ni moja domena in zavedam se lastnih omejitev. Pravzaprav se mi zdi, da je rezultat najboljši, če si med procesom vzajemno damo mir. Pa tudi: rada sem presenečena.«
Pogosteje kot da je kdo »dvolik«, slišimo, da je »dvoličen«. Kakšna je razlika med izrazoma in čemu izbira prvega?
»Saj. Ravno zato sem izbrala izraz, ki ne implicira vrednostne sodbe. Razlika je, poleg v zvočnosti, po mojem predvsem v tem: pri dvolikosti opaziš, da se nekaj ne prilega ustaljeni rabi. Kar ustreza mojemu namenu. Imeti dve plati, dva obraza, dva lika ali obliki pač ni tako zelo moralno zaznamovano.«
»Prav vsi smo nekje v sivem območju nestrpnosti, pa naj se imamo za še tako lepe duše.«
V zbirki se bralci srečamo s kar najrazličnejšimi liki – z nestrpno, čeprav vljudno in omikano starejšo občanko, z nasilnim možem, s pankerjem, ki je odrastel in izgubil svoj uporniški naboj, s pisateljico, ki ji je zmanjkalo navdiha (in volje), z zapuščeno žensko, s socialno delavko, ki želi biti samo običajna socialna delavka, pa je kljub temu vedno izpostavljena njena oznaka »trans ženska« … Od kod navdih zanje?
»Najbrž nimam posebnega upanja ali optimističnih obetov za ljudi na splošno, menim namreč, da smo prav vsi nekje v sivem območju nestrpnosti, pa naj se imamo za še tako lepe duše. Po mojem gre samo za to, do kod smo pripravljeni gnati lastni mit o dobronamernosti. To je podobno kakor pri travmatiziranosti. Nekoga za vse življenje zaznamuje že ponižujoča starševska klofuta iz otroštva, drugi preživijo koncentracijsko taborišče in gredo naprej. Primerjava zna biti na prvi pogled groteskna, a prav tako groteskno je, kako daleč bi nekateri zabredli pri svoji dvolikosti … V tej zbirki sem se ubadala z drobnimi, čim manj opaznimi dilemami in dvoličnostmi, medtem ko v politiki gledamo in poslušamo bitja, ki ‘branijo svoje rojake pred tujimi zlikovci’, v resnici pa koljejo in morijo sosedski narod. Poslušamo bitja, ki natolcujejo o tujosti in izprijenosti otrok, umirajočih pod bombami. Priča smo tako zblaznelim razkorakom med besedami in dejanji, da sem si preprosto hotela ogledati, kje in kako se to sploh začne, kaj je v nas, kar nas dela tako razklane, in bolj ko sem premišljevala, bolj se mi je dozdevalo, da dvolikost najbrž izvira iz strahu. Začne se lahko že pri babi Maci, ki sama nikdar ni doživela orgazma, pa zdaj kot nekakšna nadzornica reže krila vnukinji. Vselej se začne z neznatnimi odločitvami. Te so tema moje knjige.«
»Grdo se mi zdi drugim trgati maske z obraza, koristno pa je, če jih znamo prepoznati.«
Vsi ljudje niso dvoliki na enak način – pri nekaterih se zdi, da se tega niti ne zavedajo. Zakaj vse nam služijo maske? Je morda včasih celo nujno, da si jih nadenemo?
»Seveda so maske včasih koristne, nekatere so celo nujne, zato bi bilo bolje, če bi se jih zavedali, da bi z njimi znali upravljati. Če te namreč maska ali družbena vloga, s katero se istovetiš, požre, če te popolnoma pogoltne, prebavi in integrira, potem tvoje dejanje in nehanje začne šofirati in sabotirati ta maska, ta fikcija, izmišljeni lik. Sploh ni rečeno, da je zloben, slab, škodljiv, ampak je neresničen, in to se navadno čuti. Dobro je znati izbirati med svojimi maskami, med arzenalom osebnosti, katere lahko smo ali smo občasno, po potrebi. To je veščina, ki je sama še nikakor nisem usvojila. Grdo se mi zdi drugim trgati maske z obraza, koristno pa je, če jih znamo prepoznati.«
Kaj pa je tisto, kar nas »izruva«, kot se izrazi ena od protagonistk, da pokažemo – ali odkrijemo – svojo drugo plat?
»Ha, to pa ni ravno moje področje, nikakor nisem strokovno podkovana. Verjetno kak zunanji pretres, šok, nekaj, kar omaje mit, ki smo si ga namislili? Nimam odgovora za druge, a pred časom sem v neki terapevtski skupini iskala varnost in duševno zdravje, pa me je nenadoma prešinilo, da smo vsi, ki smo se tam znašli v koprnenju po globljem smislu, ki ne zajema samo vsakdanje logistike, na neki način ranjeni, travmatizirani, pretreseni. Šele v ranljivosti se zavemo, kako zlagano smo delovali pred pretresom.«
Jedrt Maležič
Po prebranih zgodbah sem dobila vtis, da si zelo pozorna opazovalka ljudi in družbe. Bi se strinjala?
»Pojma nimam. Včasih rada zumiram in ne opazim širše slike. Spet drugič nisem pozorna na detajle. Saj veste tisto antropološko: ko so nekega bušmana postavili pred televizor, je sprva več ur izgubljeno in zdolgočaseno gledal za nas strašansko globokoumen film, dokler ni nekje v ozadju kadra zaprhutala kokoš. Takrat ga je kar vrglo s stola in je začel tuliti od navdušenja. Resnično ne vem, kje se fokus moje pozornosti razlikuje od pozornosti kogarkoli drugega. Vsaka budnost je relevantna.«
»Šele v ranljivosti se zavemo, kako zlagano smo delovali pred pretresom.«
V svojih delih pa se ne oziraš le navzven, ampak tudi navznoter, izhajaš iz lastnih izkušenj in pišeš o temah, ki te osebno zadevajo. Je tudi katera izmed zgodb v Dvolikih nastala iz osebne izkušnje?
»Ne da bi vedela. Morda je v vsaki knjigi nekaj mene. Mislim pa, da me je še najmanj v Dvolikih. Nisem se nalašč oddaljevala od avtofikcije, samo morda se je navdih zanjo izpel. Želja po raziskovanju pa ne.«
V eni od zgodb preberemo, da je živeti in pisati v dobršni meri eno in isto. Je pisanje tudi zate nekaj življenjsko pomembnega?
»Zdaj počasi gre v to smer, ampak to je bržda zaradi tega, ker se vsakdo začne neopazno istovetiti s svojo družbeno vlogo. Pisanje mi izjemno ustreza, me sprošča in bodri, tudi uči, ampak če bi ostala brez vseh materialnih virov, na cesti, lačna, kaj pa vem, potem bi šla gladko delat kaj drugega. Kako bedno življenjsko dejstvo, da je brskanje po sebi – privilegij sitih.«
Verjetno se bova strinjali, da je za pisatelje nujno tudi branje. Po čem najrajši posežeš in kaj je tisto, kar te v literaturi najbolj nagovarja?
»Čeprav izjemno rada izbiram slogovno sočne knjige, tudi prevode, je moj okus najbrž precej eklektičen. V zadnjih letih sem si rekla, da bom brala slovenske avtorje, ker sem tu zaznala svoj kompleks podizobraženosti, pa sem potem čitala marsikaj, od bajno valujočega Dušana Šarotarja do ostro navihane Suzane Tratnik, od eruditske Svetlane Slapšak do mističnega Mirta Komela in krvavo odkritosrčne Dijane Matković, slogovno neoporečne Agate Tomažič, prodorne Ane Schnabl. Prav iz vsake knjige sem gotovo kaj pobrala, kaj odslovila, kaj celo ukradla. Ampak branje ima to čudovito lastnost, da več ko si od njega nagrabiš, bolje je zate!«
»Kako bedno življenjsko dejstvo, da je brskanje po sebi – privilegij sitih.«
Zelo si prisotna tudi v javnosti. Kakšna izkušnja je zate srečavanje z bralci?
»Nisem se zavedala, da sem zelo prisotna v javnosti, ampak če to pomeni, da rada obiščem branja ali literarne večere pisateljskih kolegov in kolegic, potem se mi zdi, da to ne bi škodilo niti drugim avtorjem. Z bralci se srečujem precej redko, največkrat prek spleta, in doslej sem bila vedno firbčna, kako kdo, ki me ne pozna, doživlja mojo pisavo. Preseneti me kdaj, kako tolerantni so ljudje, če jim le približaš priložnost za to.«
Bralci pa smo se že kar malo razvadili, da nam vsako leto postrežeš s čim. Že nastaja kaj novega?
»Lovim se z otroško-mladinskim romanom, a izid še ni odobren. Pravzaprav sem včeraj napisala predzadnje poglavje, pa ga nisem še nikomur dala v branje. Bomo videli. Najprej se nadejam odziva svoje prve bralke, nato pa iskrenega komentarja urednice, ki ima s pisanjem za mladino mnoge izkušnje, jaz pa nikakršnih. Če bo odgovor povsem porazen, bom dala ta roman sinu ter nečakoma, potem se ne mislim več lotevati otroških stvari, ki jim nisem dorasla.«
»Ne vem, ali bi opravil maturo, če bi moral pisati esej o lastni drami,« je mlade v Mariboru z nasmehom opozoril Drago Jančar. S preizkusom znanja jemljejo slovo od srednješolskih let, začenši prav z esejem iz materinščine, ki ga bodo pisali prihodnji teden, 7. maja. Letos je na maturi Jančarjeva drama Veliki briljantni valček, naslednje leto bo njegov roman In ljubezen tudi. Pisatelj se praviloma ogiba srečanjem z mladimi, ki morajo pisati o njegovem delu: »Ne upam si govoriti o tem, ker ne vem, kaj o tem ali tistem mislijo vaši profesorji. Vem, da ocenjevalci pričakujejo določene odgovore, da morajo postaviti pravila, če želijo oceniti eseje. A potem se bo kdo med vami skliceval name, češ da je avtor tako rekel v Mariboru. In če ne bo prav? Ne bi bil rad kriv za slabšo oceno.«
Pa se je pred dnevi vseeno odzval na povabilo. Težko bi se uprl. Tri dni po 76. rojstnem dnevu je v rojstno mesto prišel predstavit svoj sloviti »mariborski« roman Severni sij, prvič izdan pred štiridesetimi leti in ob jubileju natisnjen že šestič, tokrat pri Beletrini. Iz Ljubljane je šel na pot že zjutraj, tako da je opoldne lahko zakorakal v mariborsko Slovensko narodno gledališče. Srečanje z gimnazijci je »poklonil mladosti svojega mesta«, k čemur ga je povabil gostitelj Bojan Sedmak, profesor slovenščine, pesnik in kantavtor, ki je pisatelja tako pospremil pred več sto srednješolk in srednješolcev, zbranih v veliki dvorani:
V gledališču, kjer so pred tremi leti krstno uprizorili dramatizacijo njegovega romana To noč sem jo videl v režiji Janeza Pipana, se je tokrat na odru znašel sam avtor. Začetno nelagodje na prostranem prizorišču pred širnim ozvezdjem mladih oči je zmehčal s spominom na svoja srednješolska leta. Mlade je v smeh spravil z anekdoto o začetku in hkrati koncu svoje igralske poti:
V središču srečanja izjemno plodovitega pisatelja, dramatika in esejista, prevajanega, ničkolikokrat nagrajenega tako doma kakor v tujini, z mladimi, ki šele stopajo vsak na svojo pot, je bil seveda njegov – in letos tudi njihov – Veliki briljantni valček, leta 1985 sočasno krstno uprizorjen tako v ljubljanski kakor mariborski Drami. Kako in v kakšnem času je nastal:
Jančar se je spomnil, kako je bilo v letih po Titovi smrti v zraku »čudno pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo, bodisi dobrega, v demokratični smeri, bodisi hudega, zaostritev razmer, državni udar, kaj takega«. Veliki briljantni valček je v času negotovosti zadel v črno, sprožil zanimanje, polemike, uprizorili so ga v kar dvanajstih gledališčih po Jugoslaviji … pa tudi drugod. Na Madžarskem je po prvem dejanju iz prve vrste vstala politična delegacija in protestno zapustila dvorano, medtem ko se je v Sofiji zapletlo že prej. Šele nekaj let pozneje je Jančar izvedel, zakaj so od njega zahtevali, naj spremeni ime nasilnega bolničarja Volodje v drami, česar pa ni hotel storiti – tako se je imenoval njihov kulturni minister, cenzorski tip, no, tudi sin bolgarskega diktatorja Todorja Živkova. »Po padcu režima pa so Valček igrali v dveh gledališčih, tako v Sofiji kakor v Burgasu, medtem ko je Todor Živkov stal pred sodiščem. Takšna je zgodovina in takšna je usoda neke igre,« se je nasmehnil Jančar.
Mladim je pojasnil, da se je večkrat angažiral za demokracijo in svobodo, temu je posvetil veliko člankov in esejev: »Pisal sem, kaj je narobe v sistemu, kjer vlada cenzura, kjer imaš samo eno stranko, kjer zaradi političnega prepričanja zapirajo ljudi … V literaturo je prišlo nekaj tovrstne atmosfere, tudi v Veliki briljantni valček, sicer pa sem literaturo ločeval od političnega angažmaja. Literatura ni agitacija. Seveda je angažirana, saj govori o temeljnih humanističnih vprašanjih človeštva … ali pa posameznega človeka. Ne bi pa hotel pisati agitke v romanu, noveli ali pa drami, ki je še najbolj politična.«
»Jugoslavija je bila čuden paradoks. Kulturno je bila sorazmerno svobodna, politično pa bolj zaprta.«
Beseda je nanesla tudi na njegovo zaporniško izkušnjo v rodnem Mariboru. Za rešetke so ga dali zaradi širjenja »sovražne propagande« – pri njem so našli knjigo duhovnika Branka Rozmana V Rogu ležimo pobiti, ki jo je prinesel iz Avstrije. »Vseeno pa moram povedati, da jugoslovanska država, v kateri smo živeli, ni bila tako zelo represivna,« je dejal mladim. »Takoj po drugi svetovni vojni je bila, a potem se je postopoma sproščala, meje so se odprle, ljudje so potovali … Živahno je bilo zlasti v kulturi, v literaturi, gledališču, filmu, veliko so izdajali, prevajali, svoboda govora je bila precejšnja, izhajale so kritične literarne revije … Mnogi na vzhodu so nam to zavidali. Jugoslavija je bila čuden paradoks. Po eni strani je imela odprto kulturno življenje – pomislimo samo na črni val jugoslovanskega filma, neverjetno kritičen do takratnega režima, izhajale so že knjige o Golem otoku in še marsikaj. Jugoslavija je bila kulturno sorazmerno svobodna, politično pa bolj zaprta. V gledališču, filmu, radijski igri in še kje si lahko povedal marsikaj kritičnega o režimu, razen o enem – o Titu. Nisi pa smel ustanoviti politične stranke ali samostojnega medija. Zaradi tega paradoksa so v tistem času nastala močna, pomembna literarna in gledališka dela. Literatura in gledališče sta imela težo, obdajalo ju je napeto ozračje, pozorno so ju spremljali …«
Seveda ga veseli, da Veliki briljantni valček še živi, da ga še berejo in uprizarjajo tako doma kakor v svetu, žalostna pa je aktualnost te klasike: »Pred nekaj leti je igro uprizorila neka skupina v Parizu, zelo dobro predstavo so naredili, sami mladi ustvarjalci. Režiserka alžirskega rodu mi je rekla: ‘Pa saj to je zgodba o našem času!’ Zmeraj znova na dan prihajajo takšni Volodje in oportunisti, kakršen je v igri zdravnik. To je igra o vsakem družbenem sistemu, ki v določenem trenutku lahko prestopi v avtoritarni režim. Predvsem pa govori o ljudeh, ki so se pripravljeni z nasiljem spraviti nad druge in prevzeti oblast … No, zdaj sem pa že povedal preveč za maturante!«
Za mikrofonom v občinstvu se je zvrstilo več gimnazijk in gimnazijcev. »Ali se je kdaj zgodilo, da se niste strinjali s kritiki, oziroma se vam je zdelo, da so popolnoma zgrešili poanto vašega dela?« je zanimalo eno med njimi. »Zelo se strinjam s kritiki, ki hvalijo,« je Jančar spet v smeh spravil vso dvorano, resneje pa nadaljeval s pojasnilom, da prava literatura ne more in ne sme biti všečna: »Ni pop glasba, katere cilj je pritegniti čim več ljudi, zadeti splošni okus mladih v aktualnem času, biti uglašena s trenutno modo. Literatura naj govori o tistem, kar muči avtorja, o stvareh, ki jih družba mora slišati. Seveda naleti tako na upravičene literarne kritike kakor tudi na divje politične sodbe. Obojega sem kar nekaj doživel.«
»Veliki briljantni valček je igra o vsakem družbenem sistemu, ki v določenem trenutku lahko prestopi v avtoritarni režim. Predvsem pa govori o ljudeh, ki so se pripravljeni z nasiljem spraviti nad druge in prevzeti oblast …«
V smeh ga je spravila gimnazijka, ki je med svojim vprašanjem omenila, da je njegov Valček »psihološko in sociološko« kompleksna in bogata drama. »Veseli me, da to trdite, ne pa sprašujete,« je prikimal. »Najbrž so jo prav po zaslugi njene kompleksnosti in bogatosti strokovnjaki izbrali kot dramo, s katero se morate vi zdaj mučiti. Ker je takšna, odpira različne možne interpretacije. Naj se ne sliši domišljavo, ampak vrednota vsakega močnega literarnega dela je odprtost. Odpira se v različne smeri, nima enega samega in dokončnega odgovora, ljudem daje misliti. In zbuja sočutje!«
Poudaril je še, da literatura premore katarzično moč, pretrese in premakne nas globlje kakor še tako pretresljiva poročila iz vojn, ki jih sčasoma začnemo dojemati kot statistiko, saj nam praviloma prinašajo »le« krute številke: »Ogledamo si poročila, vidimo, koliko so jih pobili tam nekje daleč, sledi novica o domačih političnih dogodkih, o odprtju nove ceste, nogometna tekma … Mislim, da je za preprečevanje groznih stvari veliko več naredila umetnost. Pa niti ta ni bila uspešna. Na žalost.«
Po uradnem delu so nekateri pristopili k odru in pisatelju postavili še nekaj zvedavih vprašanj o junakih, ki jih – lepo spoznanje – doživljajo kot izjemno žive:
Tik pred slovesom, pri izhodu iz dvorane, ga je pričakala še poslednja maturantka tega dne. Povedala mu je, da bi rada postala pisateljica: »Ali imate kak nasvet zame?« Jančar se je ustavil, se popraskal po glavi. Premislil. Prikimal: »Poljski pisatelj Gombrowicz je napisal: ‘Moj nasvet mlademu pisatelju: Sedi in piši! In napiši prvih štirideset strani. Ko boš na štirideseti strani, boš ugotovil, da znaš pisati – in da lahko začneš.’ Ampak pisati moraš o nečem, kar te zanima, kar te muči … To je vse, kar vam znam povedati.«
»Hvala vam,« mu je pomahala punca, medtem ko je že odpiral dežnik in stopal pod aprilski sneg. Potem ko je mladim dal, kar jim je mogel dati, sem si dovolil priti na vrsto še jaz. Kakor v tem zapisu sem prvo osebo ednine držal na povodcu tudi tam, v Mariboru. Nakar je pisatelj prikimal: čas je, da izpolniva še, kar sva dorekla že pred prihodom sem. Da bova obiskala ključno prizorišče Severnega sija.
Roman, prvič izdan v Orwellovem letu 1984 pri Pomurski založbi, je umeščen v tesnobno predvojno ozračje leta 1938. V rojstni Maribor službeno pripotuje trgovski potnik Josef Erdman, čaka na sestanek, se potika po mestu, se zapleta v čudne, čedalje mračnejše prigode in obuja spomine, medtem ko pisatelj gibko riše zemljevid Maribora in rojstnemu mestu postavlja literarni spomenik. »Na zahodni strani Glavnega trga je za veliki železnimi vrati in nekoliko pomaknjena v notranjost kamnitega dvorišča cerkev svetega Alojzija,« beremo. In k njej pristopimo v pisateljevi družbi:
Glavni junak Erdman se v Severnem siju spominja drobca, ki se postopoma razraste v osrednjo metaforo romana: »V tisti cerkvi je visoka in mogočna moška postava, ki stoji tam pod stropom. Tista postava je postava Boga Očeta. V rokah ima modro kroglo, ki jo ima vsak otrok za žogo, zato v svoji nedolžni otroški poželjivosti steguje roke za njo. Če si v cerkvi sam in dobro prisluhneš, slišiš, da prihaja iz krogle utripanje onega gigantskega svetovnega srca.« To srce utriplje mirno in enakomerno, nastopijo pa dobe, ko magnetna igla v njem vztrepeta in ponorelo zaniha v vse smeri.
Naj nam pisatelj sam pove, kako se je svetovna krogla prikotalila v njegov otroški spomin, zatem pa še v roman:
Glavni junak romana Josef Erdman je »človek, ki obtiči«, pravi pisatelj, kakor je tedaj, leta 1938, na pragu nove velike vojne, obtičala Evropa. Žal ne prvič ne zadnjič. Niti izbira Maribora kot dogajalnega prostora seveda ni naključna. Je mesto na meji, tam so Slovenci in Nemci, delavci in meščani, nacisti in komunisti, eksplozivna srednjeevropska mešanica … Sredi vsega tega pa, na poti po pomembni diagonali od Prage proti Trstu, skrivnostni Erdman – ki mimogrede švigne tudi skozi Jančarjev roman To noč sem jo videl, skoraj neopazno, a dovolj za namig, da velja oba romana primerjati. Razmišljati o sorodnostih. Zlasti o nesmiselnem nasilju.
Svet, v katerem otrok vidi žogo, po kateri hoče seči … je svet, ki Bogu pred vojno zdrsne iz rok. Foto: Andraž Gombač
Polde Bibič (1933–2012) – da, prav tisti legendarni igralec, ki je v prvi uprizoritvi Velikega briljantnega valčka briljantno upodobil bolničarja Volodjo – je leta 1938, ko se je po njunem skupnem rojstnem Mariboru potikal Erdman, imel pet let. Pozneje je Bibič sanjaril, da bi pisal knjige o ljudeh, ki jih je spoznal v otroštvu. »Sanjaril sem, da bi naj bile približno tako dobre kot Severni sij, ki ga takrat še ni bilo, zdaj pa sem zanj hvaležen Jančarju. Hvaležen sem mu, ker je pisal o stvareh, o katerih sem hotel pisati tudi jaz. O ljudeh, ki sem jih doživljal v svoji mladosti. Najbrž me je Jančarjev roman tako prevzel predvsem zaradi tega, ker je nekakšna umetniška monografija o svetu, v katerem sem živel svoja otroška leta,« piše v avtobiografskem Igralcu (Cankarjeva založba, 1986). Resničnega severnega sija nad Mariborom pa sam ni videl, grenko dodaja: »Videl ga nisem, ker me domači niso zbudili. Še danes jim zamerim. Spominjam pa se, kako so se pogovarjali o njem naslednji dan. Kot bi bili malo čez. Ker mi je všeč biti malo čez, si še danes želim, da bi doživel severni sij. Ga videl. S svojimi očmi.« Nekaj vrstic zatem Bibič vendarle dojame: »Videl sem severni sij. Če me že moji takrat niso zbudili in so mi s tem preprečili, da bi norel ob pogledu na igro ledene luči, ki je pljuskala po nebu, sem vendarle videl severni sij. Ko sem bral Jančarja.«
In ko se je mnogo let pozneje, pred nekaj dnevi, na mesto spuščal večer, je nad Mariborom spet zasijal – Severni sij. V prepolni novi Beletrinini knjigarni na Grajskem trgu je Drago Jančar v pogovoru z direktorjem založbe Mitjo Čandrom premišljeval o aktualnosti romana leta 2024, v dobi novih vojn:
Nismo bili samo resni in zaskrbljeni, nikakor ne. In zlasti ne, ko se je pisateljski kolega Tone Partljič v občinstvu spomnil, kako se je pred šestimi desetletji začelo njegovo prijateljstvo z Jančarjem:
Po pogovoru se je pisatelj še dolgo podpisoval v knjige.
Živahno je bilo v Mariboru tudi nekaj dni zatem, ko so se someščani svojemu pisatelju poklonili s prav posebno razstavo. »V mesto sem se vrnil po drugi poti,« beremo v Severnem siju. »V trafiki ob velikem mostu, kjer je zgoraj na pročelju naslikan Turek s prekrižanimi nogami, sem kupil časopis.« In prav tam, v obnovljeni legendarni Trafiki, »najmanjšem muzeju v Sloveniji«, je na ogled razstava Moč literature: Drago Jančar in družbeni angažma avtorja Mihe Ariha. Majhna Trafika nastopa v velikem romanu, je v slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave poudarila mariborska kulturnica Zora Jurič in spomnila, kako je dejal pisatelj Zorko Simčič: »Velike svetovne prestolnice o sebi nimajo romana, kakršnega ima Maribor v Severnem siju!«
Rešena in obnovljena majhna Trafika Majhna nastopa v velikem romanu, je na otvoritvi razstave poudarila Zora Jurič. Foto: Jan Malec Svetel
Povzela je tudi esej, ki ga je Jančarjevemu romanu posvetil Claudio Magris, še eno veliko srednjeevropsko pisateljsko ime. In spomnila, kako bi pred petimi leti že skoraj izgubili Trafiko, pa je k sreči pristopil podjetnik Marko Novak in kot mecen omogočil njeno prenovo, seveda pod skrbnim nadzorom Zavoda za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.
V »muzeju za enega« je na ogled razstava Moč literature: Drago Jančar in družbeni angažma. Foto: Jan Malec Svetel
V Severnem siju se stari trafikant spominja, kako je ime tamkajšnjega trga vseskozi lovilo korak z živahno evropsko zgodovino: »ko je bil še mlad in so prodajali druge cigarete in druge časopise«, se je trg imenoval Magdalena Platz, potem Kaiser Wilhelm Platz, Kralja Petra trg, Friedrich Jahn Platz, Trg 9. maja, Trg Rdeče armade … in naposled Trg revolucije, kakor se še imenuje. In kjer danes Trafika novo življenje živi kot »muzej za enega«, pod okriljem Muzeja narodne osvoboditve Maribor. In seveda v Jančarjevem delu, ki odmeva po širni Evropi. Pisatelj že v prvem romanu Petintrideset stopinj, pri mariborskih Obzorjih izdanem leta 1973, v igrivi modernistični maniri poskakuje po rojstnem mestu svoje mladosti. Mariboru pa je mogočen literarni spomenik postavil zlasti z nekakšno trilogijo: v Severnem siju je naslikal predvojno tesnobno vzdušje v mestu, poblazneli vojni čas kipi iz romana In ljubezen tudi, nazadnje pa se je tja – in v leta svojega otroštva – vrnil še z deloma avtobiografskim Ob nastanku sveta.
Vse tri, kakor seveda več drugih Jančarjevih, berejo tudi v mnogih prevodih. Najnovejši roman Ob nastanku sveta je nedavno izšel v nemškem, nizozemskem in francoskem. V Nemčiji, Avstriji in Švici tako berejo Als die Welt entsatnd (prevedel Erwin Köstler, Paul Zsolnay Verlag, Dunaj, 2023). »Jančarjev Ob nastanku sveta ima vse, kar mora imeti visoko kakovosten roman: ljubezen in sovraštvo, zvestobo in izdajo, velika, filozofska vprašanja in majhne, oprijemljive vsakdanje skrbi. Kdor hoče razumeti Slovenijo danes, bo poiskal ta roman,« je poročala nemška nacionalna televizija.
Jančarjev najnovejši roman Ob nastanku sveta v nemškem, francoskem in nizozemskem prevodu.
V nizozemščini se roman oglaša kot Bij het ontstaan van de wereld (prevedel Roel Schuyt, Querido, Amsterdam, 2023) in odmeva tudi v medijih; recenzent v časopisu NRC Handelsblad je med drugim pohvalil Jančarjev »čudoviti jezik«, s katerim izraža osvobajajočo domišljijo glavnega junaka Danijela, ter prepletanje obupa in humorja, s čimer pisatelj omehča grozo.
O francoskem Au commencement du monde (prevedla Andrée Lück Gaye, Phébus, Pariz) pa je prejšnji mesec poročal tudi sloviti časopis Libération, njegov soustanovitelj je bil pred pol stoletja sam Jean-Paul Sartre. Je roman »o otroštvu iz vseh zornih kotov«, že v naslovu poudari novinarka Frédérique Fanchette. »V svojem osmem v francoščino prevedenem romanu se Drago Jančar vrne v rojstno mesto in pod drobnogled vzame stanovanjsko ‘rdečo hišo’ v delavskem naselju,« berejo Francozi. »Fantova domišljija se napaja iz številnih virov. Mama in pater Alojzij mu pripovedujeta svetopisemske zgodbe. Danijel si po svoje interpretira te pripovedke o Davidu in Goljatu ter o Davidu in lepi Batšebi. Danijelova učiteljica, zagrizena in stroga partijka, fanta obtoži, da je izdal pionirsko prisego, ker hodi k verouku. Njegov oče trdi, da je bil Jezus revolucionar, vse drugo v zvezi z vero pa zavrača. Nekdanji partizan najraje obuja spomine na vojno. Pogosto veseljači z bojnimi tovariši, prebudi sina ob štirih zjutraj in mu ukaže, naj s harmoniko spremlja njihove partizanske pesmi. Pri prijatelju Franciju vlada popolnoma drugačno vzdušje. Francijev oče je bil tankist v nemškem vermahtu in je med vojno izgubil nogo. Družina je del nemške manjšine v Sloveniji. Nekega dne se vsi preselijo v Nemčijo, ne da bi se od kogar koli poslovili. To je le eno od številnih izginotij, ki prizadenejo Danijela. Težko sprejme tudi odhod profesorja Fabjana, ki sam živi v rumeni hiši, obdani z vrtnicami. Profesor ima doma celo zakladnico knjig in globus ter fantu pripoveduje o skritih kotičkih sveta. Skupaj z njim se Danijel v mislih preseli v Patagonijo. Nekega dne v hišo vdrejo policisti in starec izgine – odpeljali so ga kot političnega nasprotnika. V manj kot letu dni, od pomladi, ko pride Lena, pa do jeseni, ko se prebivalci fantove stanovanjske hiše znajdejo v prvih vrsticah črne kronike, Danijel odraste.« (Prevedla Špela Žakelj.)
Članek o prevodu Jančarjevega najnovejšega romana Ob nastanku sveta v francoskem časopisu Libération.
Da, vse to izvedo bralke in bralci v Franciji. In podobno še marsikje drugje. Si velja shraniti – bržkone bo nekega ne tako zelo oddaljenega dne prišlo prav kakemu maturantu, maturantki.
Medvojni prizor, ki je navdihnil roman In ljubezen tudi, ter Slovenska ulica v Mariboru danes.
V tej pobudi najprej opredeljujemo zgodovino in genezo ureditve javnega sofinanciranja izdajanja knjig v slovenščini in statusa založb, ki ga izvajajo, v nadaljevanju pa podamo konkretne predloge glede stabilnejše prihodnosti založništva v javnem interesu.
1. PRETEKLOST
Založniška dediščina
Sodobno slovensko knjižno založništvo je nastalo sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Družbe sv. Mohorja v Celovcu leta 1851 in kasneje Slovenske matice v Ljubljani leta 1864. Ti založbi sta obstali vse do današnjih dni. Založbe, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, so v začetku devetdesetih let 20. stoletja vstopile v proces privatizacije, do danes pa sta se na področju splošnega založništva ohranili zgolj Mladinska knjiga z vključeno Cankarjevo založbo in založba Družina. Vse ostale založbe iz povojnega obdobja so bodisi izstopile iz rednega knjižnega izdajanja bodisi propadle ali pa obstajajo kot majhne založbe, ki so manj vidne v slovenskem knjižnem prostoru.
Osemdeseta in devetdeseta leta
Ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih ter tudi pozneje je na novo nastalo nekaj zasebnih založb, društev in zavodov, posvečenih izdajanju knjig v slovenščini, še posebej izdajanju knjig slovenskih avtorjev in zahtevnejših prevodov. Vendar njihovo javno financiranje, čeprav so delovali in še delujejo v javnem interesu, nikoli ni bilo celovito urejeno. Podporna sredstva so bila namenjena predvsem neposrednemu izidu knjižnega naslova, ne pa delovanju založbe nasploh. Sprva je podporo razporejala Kulturna skupnost Slovenije, kasneje pa Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Založbe, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, so v začetku devetdesetih let 20. stoletja vstopile v proces privatizacije, do danes pa sta se na področju splošnega založništva ohranili zgolj Mladinska knjiga z vključeno Cankarjevo založbo in založba Družina.
Programsko financiranje in neurejeno financiranje splošnih stroškov založb
Na začetku tretjega tisočletja, natančneje leta 2003, je prvič prišlo do t. i. programskega financiranja izdajanja knjig v javnem interesu. To je približno dvajsetim izbranim založbam s primernim in potrjenim programom omogočilo enoletno financiranje predvsem produkcije knjig, ni pa v občutnejši meri pokrivalo stroškov delovanja založbe. Naslednje leto se je to razširilo v triletno financiranje (2004–2006), pozneje, že v okviru Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, pa v štiriletno financiranje, ki smo mu priča tudi danes.
Tudi v aktualnem obdobju 2024–2027 se financiranje splošnih stroškov delovanja založb pokriva zgolj v manjši meri.
Posledica neurejenega financiranja splošnih stroškov založb
Neurejeno financiranje delovanja založb, ki izdajajo nekomercialni knjižni program v javnem interesu, je imelo pomembne posledice za smeri njihovega razvoja. V okviru prve smeri so nastale in obstale založbe, ki praktično nimajo redno zaposlenih ali pa je njihovo število minimalno in na ta način ohranjajo svoj obstoj. Takih založb je največ. Druga smer je bila širitev založb v različne druge neknjižne dejavnosti, ki prispevajo k stabilizaciji njihovega knjižnega delovanja. Tretja smer, v zgolj nekaj primerih, je bila integriranje sofinanciranih knjig znotraj večje, že obstoječe in dolgo delujoče založbe. Četrta smer je bila (ta je izjema) nastanek srednje velike stabilne založbe. Le Slovenska matica je v tem obdobju s posebnim zakonom leta 2017 prejela za ohranjanje in delovanje najstarejšega slovenskega kulturnega in znanstvenega društva pravico do izplačevanja treh osnovnih plač (kar trenutno znese manj kot polovico dejanskih stroškov plač) iz več različnih virov, delno iz proračuna Ministrstva za kulturo in delno iz proračuna Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, kar pa ji prav tako finančno ne zadostuje za izvajanje njene založniške dejavnosti.
Založbe, ki izdajajo javno podprti in nekomercialni knjižni program, so torej organizirane zelo asketsko in so finančno zelo nestabilne.
Obdobje po letu 2008
V obdobju po gospodarski krizi leta 2008 se je slovensko knjižno založništvo soočalo s stalnim upadanjem obsega dejavnosti, tega pa so za leto ali dve ustavili nepričakovani pozitivni učinki pandemije, ki so vključevali tudi »turistične bone« za knjigo in začasni dvig letnih sredstev za slovensko knjigo pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije v letu 2021 v okviru proračuna JAK in proračunske postavke za nakup knjižničnega gradiva. Ti učinki so v zadnjem obdobju zamrli, zato se upadanje nadaljuje in pričakuje tudi v prihodnosti. Dodatno je v zadnjih letih zaradi globalnih kriz in inflacije prišlo do višanja stroškov, tako pri tisku in splošnih obratovalnih stroških kot pri zakonsko reguliranih stroških dela, kar je založbe, ki izdajajo javni knjižni program, potisnilo v težek položaj.
V obdobju po gospodarski krizi leta 2008 se je slovensko knjižno založništvo soočalo s stalnim upadanjem obsega dejavnosti.
2. SEDANJOST IN PRIHODNOST
Sedanje stanje: znižanje sredstev za sofinanciranje ob povečanih stroških izdajanja knjig
Uspešnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni bi moralo slediti ponovno osredotočanje na slovenski knjižni prostor, kar lahko zagotavlja nadaljnje stabilno izdajanje knjig v javnem interesu. Vendar so rezultati razpisa za programsko financiranje založb v obdobju 2024–2027 prinesli drugačno sliko: na eni strani so bili v razpisu povečani predpisani honorarji za prevode in reducirani subvencionirani stroški za prelom, tisk in oblikovanje knjig, na drugi strani pa je kar nekaj založb prejelo odločbe o relativnem ali pa absolutnem zmanjšanju dodeljenih sredstev in/ali zmanjšanem številu podprtih knjig ali pa celo – v posameznih primerih – odločbo o izdajanju večjega števila knjig ob enaki ali manjši podpori.
Ti rezultati, če ne pride do spremembe in se sredstva interventno ne povečajo, v naslednjih štirih letih pomenijo nadaljnje upadanje panoge, morda celo zaton slovenskega nekomercialnega knjižnega založništva, ki deluje v javnem interesu, kar bo negativno prispevalo k še večjemu nazadovanju tudi na področju bralne pismenosti, saj je Slovenija po raziskavah OECD (PIRLS 2021 in PISA 2022) nazadovala na raven leta 2006, kar nas uvršča pod evropsko povprečje, dolgoročno pa povečuje možnosti za še večji zaostanek.
Dolgoletna diskriminacija v primerjavi z drugimi kulturnimi panogami
V primerjavi z drugimi kulturnimi panogami, od uprizoritvenih umetnosti (gledališče, opera, balet) do muzejske dejavnosti, pri katerih država pokriva vse stroške plač in velik delež splošnih stroškov, knjižni založniki nimajo urejenega sistemskega financiranja osnovnega delovanja založbe (torej prostorov, splošnih stroškov delovanja in osebnih dohodkov zaposlenih) in morajo večino teh stroškov pokrivati z lastnimi sredstvi/prodajo. Absurd je, na primer, da imajo slovenska gledališča pravico do zaposlenih lektorjev, katerih plače v celoti krije državni proračun, slovensko založništvo, ki skrbi za ohranjanje in krepitev slovenskega jezika, pa mora celo stroške plač urednikov, ključnih tvorcev založniške dejavnosti, v pretežni meri zagotavljati iz lastnih sredstev ali iz skromnih in negotovih sredstev subvencije. To velja tudi za lektorje in druge soustvarjalce knjig. Izmed vseh kulturnih panog je bila prav slovenska knjiga, ki je bila z ohranjanjem slovenskega jezika od Trubarja dalje ključna za preživetje in razvoj slovenske kulture in identitete, edina brutalno vržena na trg, na katerem mora preživeti. In to se je zgodilo prav slovenskemu založništvu, ki je s slovenskim jezikom izmed vseh kulturnih panog najbolj izrazito zamejeno zgolj na dvomilijonski trg slovenskih govorcev. Ta pa se iz leta v leto še dodatno zmanjšuje, saj mladi izobraženci kot največji potencialni bralci in kupci množično odhajajo na delo v tujino, kjer slovenskih knjig ne kupujejo več in tudi doma vedno več berejo v tujih jezikih. Zato se upravičeno sprašujemo, zakaj je slovensko knjižno založništvo od osamosvojitve naprej ves čas v izrazito diskriminiranem položaju, kar mu, za razliko od drugih javno financiranih kulturnih dejavnosti, onemogoča vitalno obnovo, stabilen razvoj in ohranjanje ene od temeljnih dejavnosti slovenske kulture, to je skrb za slovensko knjigo in slovenski jezik.
Nezmožnost zagotavljanja stalnih in stabilnih prihodkov (tudi iz javnega sofinanciranja) ima poleg vsega naštetega namreč za posledico tudi veliko menjavanje kadrov in njihovo množično odhajanje iz založniške panoge.
Uspešnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni bi moralo slediti ponovno osredotočanje na slovenski knjižni prostor.
Kratkoročna in trajnejša rešitev
Izhod iz sedanjega položaja je dolgoročnejša ureditev stabilnega financiranja splošnih stroškov tistih založb, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu. Poleg takojšnje povrnitve financiranja stroškov programa na prejšnjo raven oziroma njihovega dviga vsaj v skladu z inflacijo in rastjo novih, zvišanih honorarjev za prevode ter upoštevanjem zvišanih stroškov tiska z interventnimi sredstvi v višini vsaj četrt milijona evrov je v naslednjem obdobju nujna tudi zagotovitev večjega pokrivanja splošnih stroškov založb, ki delujejo v javnem interesu, ter strateška okrepitev založniškega področja kot celote.
Vsaka založba, ki izdaja javno podprti program, bi morala biti upravičena do pokrivanja stroškov dela urednika in pa tudi administrativne osebe glede na obseg javno sofinanciranega programa. Manjši prejemniki bi tako morali imeti javno financirano najmanj eno enoto, sestavljeno iz financiranja stroškov dela urednika in administratorja, večjim prejemnikom pa bi moral biti dodan še en urednik, kar pomeni, da bi večja javno sofinancirana založba imela pokrite najmanj stroške dela dveh urednikov in administratorja.
Na sedanji ravni in ob sedanjem obsegu javnega sofinanciranja knjižnih založb to pomeni približno dodatni poldrugi milijon evrov letno.
Drugače je na vrsti – hiranje
Če bodo obveljali letošnji – prenizki – zneski sofinanciranja, ki so pogosto tudi kazalnik celotne štiriletke, bomo v prihodnjem obdobju priče nadaljnjemu hiranju in krčenju pretežnega dela javno sofinanciranega založništva, saj bo del obstoječe in še kompetentne generacije zapustil knjižno založništvo, nihče pa ga ne bo nadomestil. To bo imelo neposreden vpliv tako na domačo slovensko avtorsko literarno izraznost kot na pregovorno odličen slovenski knjižnični sistem. Namesto da bi gostovanji v Frankfurtu in Bologni slovenskemu knjižnemu založništvu dali pospešek, ga bosta zavrli.
Založbe, ki izdajajo javno podprti in nekomercialni knjižni program, so torej organizirane zelo asketsko in so finančno zelo nestabilne.
3. PREDLOGI
Zato predlagamo naslednje:
– da se na podlagi dodeljenih interventnih sredstev za leto 2024 izda dopolnilne odločbe, v njih pa se upošteva najmanj dvoje: zvišanje splošnih stroškov delovanja založb v zadnjih treh letih v skladu z inflacijo in z na novo določenimi honorarji za prevode, kot je navedeno v razpisu za obdobje 2024–2027,
– da se v toku leta 2024 preuči in sprejme ukrepe za ureditev celovitega sofinanciranja splošnih stroškov založb in stroškov uredniškega in organizacijskega dela ter se ga z letom 2025 prenese v prakso,
– da se v toku leta 2024 skliče strateški posvet Ministrstva za kulturo RS, Javne agencije za knjigo RS in predstavnikov založnikov, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu, ter se v skladu z zaključki oblikuje strateški načrt krepitve založniške infrastrukture, od promocije slovenskih knjig do njihove dostopnosti bralcem. Potrjen strateški načrt te krepitve bi bilo nujno vključiti tudi v končno različico resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031, njegovo uresničevanje pa sprožiti do konca programskega obdobja 2024–2027.
Nezmožnost zagotavljanja stalnih in stabilnih prihodkov ima poleg vsega naštetega namreč za posledico tudi veliko menjavanje kadrov in njihovo množično odhajanje iz založniške panoge.
Podpisniki (navedeni po abecednem vrstnem redu založb):
Mitja Čander, direktor založbe Beletrina
dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe
Tone Rode, direktor založbe Družina
dr. Nadja Dobnik, predsednica Hiše poezije
Tadej Rifel, predsednik društva KUD Logos
Orlando Uršič, odgovorni urednik založbe Litera
Anže Miš, direktor založbe Miš
Karmen Pangos, predsednica uprave Mladinske knjige Skupine
dr. Alenka Kepic Mohar, glavna urednica založbe Mladinska knjiga in direktorica Cankarjeve založbe
Milena Pivec, odgovorna urednica založbe Pivec
Rok Zavrtanik, odgovorni urednik založbe Sanje
dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica založbe Slovenska matica
dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik založbe UMco
Anja Zag Golob, direktorica in odgovorna urednica založbe VigeVageKnjige
»Občudovali so kamen. Za njih ni bil mrtev, kakor je za današnjega človeka. Vedeli so, da v vsakem kamnu, v vsaki skaloti … biva dušica, duša. Ujeta, v kamen, tam zaklenjena, zakleta. Združevali so duše v kaštelirje in to jim je dajalo še večjo moč …«
(Marjan Tomšič, Kar je moje, je tudi tvoje, Zgodbice o živalih)
Dve leti je tega, kar sva z Marjanom Tomšičem posnela pogovor o njegovi novi izdaji romana Zrno od frmntona (2021) za Beletrino v živo. Snemali so naju za kamnito mizo na njegovem vrtu pri kažeti v Gucih. Za nama se razprostira stari istrski suhi zid in tam blizu so tudi kamnite stopnice, ki jih v pogovoru tudi omeniva. Kot enega od dokazov, da življenje v osameli hiški iz trdega istrskega kamna ni lahko. Tudi med zadnjim obiskom pri njem pred slabim mesecem dni sem imela čuden občutek, ko je med razkazovanjem svojega skrbno obdelanega vrta številne kamnite stopničke po terasastem pobočju premagoval s tresočimi koraki drobnega triinosemdesetletnika. On me je spodbujal, da si na zelenjavnem delu vrta naberem čim več bučk in zelene solate, jaz pa sem ga svarila, naj po stopnicah stopa previdno in počasi. Miril me je, da ima napeljano vrv, tako da se lahko vedno oprime nanjo, ko je potrebno.
Marjan je bil občudovanja vreden človek. Doma iz Rač pri Mariboru, a je tako zelo vzljubil kamnito Istro, da je z njo živel v tesni simbiozi. Gotovo je najprej čutil hvaležnost do nje, ker ga je sprejela, potem ko je zaradi podpore krivično odstavljenemu profesorju Antonu Slodnjaku izgubil štipendijo, postal »politično sumljiv« in v Ljubljani ni dobil zaposlitve. Ko je konec šestdesetih let prišel kot učitelj slovenščine v Marezige, še ni slutil, da ga bo prav istrsko podeželje za vedno zaznamovalo. Preizkušal se je tudi kot novinar v več primorskih medijih in na Delu, leto dni je delal kot vzgojitelj v koprskem dijaškem domu. A kmalu se je vrnil v vaško okolje, neustavljivo ga je vleklo v Gračišče. Tam si ga je »izbrala« Marija Franca – kako je potekalo njuno prvo srečanje, je lepo opisal v predgovoru romana Šavrinke (Beletrina, 2019) – pri kateri je tamkajšnja šola najela sobo zanj. Kot je rad povedal, je takrat vedel, da bo v tej sobi pisal, ni pa še vedel, kaj bo pisal. Saj je objavljal že prej, v Perspektivah in drugih revijah, prvo zbirko satiričnih in fantastičnih zgodb Krog v krogu je izdal že leta 1968. Vse od 70. let dalje je pisal scenarije za animirane filme, ki sta jih ustvarjala z izolskim filmskim umetnikom Konijem Steinbacherjem. Ko pa mu je gospodinja Marija, šavrinka, jajčarica, začela vsakodnevno pripovedovati svoje popotne zgodbe in ko je prisluhnil še njenim tovarišicam o njihovih trdih poteh v dolenjo Istro in Trst, je razumel, da mora Istri tudi pomagati, ji dati glas.
Marjan na sprehodu po istrskih poteh (Fotografija: osebni arhiv Vesne Mikolič)
S tem ko se je na izjemno empatičen način prepustil pripovedovanju istrskih potovk, tako da so se mu začele skoraj same zapisovati zgodbe z istrsko motiviko (leta 1983 je pri založbi Lipa izšla prva zbirka kratke proze Olive in sol, že leta 1986 pa pri Kmečkem glasu roman Šavrinke, ki velja za enega od vrhuncev njegove literature), je sprožil proces drugačnega občutenja regionalne istrske identitete. Če do tedaj domačini in številni priseljenci v te kraje nismo zmogli razumeti ali dovolj ceniti bodisi obmorskih, pretežno beneških mest bodisi istrskega podeželja, je Marjan Tomšič ugledal veliko vrednost polpreteklega življenja preprostega istrskega človeka in s tem sprožil ključen zasuk v samovrednotenju Istrank in Istranov in v pogledu nanje od zunaj. Ko pa je enkrat odkrita vrednost province, se lahko rodi tudi regionalna literatura, ki ni več obrobna, drugorazredna, pravi Miran Hladnik. Tako je Tomšič Istro postavil na slovenski literarni zemljevid, podobno kot sta v tistem času s svojo književnostjo storila Feri Lainšček za Prekmurje in Vlado Žabot za Prlekijo.
Sledil je preporod v devetdesetih letih, ko so se v slovenskem delu Istre rojevala nova in nova kulturna društva in skupine, literarni krožki, ki so se vsi ukvarjali z istrsko kulturno zapuščino. Tudi Tomšič sam je v tistem času na svoj nevsiljiv način vodil delavnice kreativnega pisanja in mentoriral številne mlade, danes uveljavljene avtorje, kot Edelmana Jurinčiča, Ines Cergol, Vanjo Pegana, Gašperja Maleja. Na založbi Lipa, ki je po velikih prodajnih uspehih v 70. in tudi 80. letih zabredla v veliko krizo, smo bili prav v začetku 90. let priča labodjemu spevu, ko sem sama kot urednica poskušala oživiti založniško dejavnost s poudarkom na istrski in evrosredozemski književnosti. In si tega seveda nisem predstavljala brez Marjana Tomšiča, ki je sicer tedaj že prekinil sodelovanje z Lipo, a se je kljub temu prijazno odzval povabilu. Tako sva skupaj poskrbela za izdajo še dveh njegovih istrskih del: zbirke kratke proze Vruja in prve njegove slikanice Začarana hiša in druge istrske pravljice (obe v letu 1994).
Literarizirane istrske pravljice na osnovi ljudskega izročila, ki ga je zbiral tudi s svojimi učenci, je kasneje objavil še v več delih, predvsem mladinskih. Istrske zgodbe je tedaj pripovedoval tudi na nepozabnem večeru v Hrastovljah, ko smo ga povabili kot gosta literarnega večera na prvih poletnih tečajih slovenščine »Halo, tukaj slovenski Mediteran!«. Sedeli smo na prostem, s pogledom na novo postavljen kip Šavrinke Marjanovega prijatelja akademskega kiparja Jožeta Pohlena in z odprtimi srci poslušali pisatelja, ki smo ga razumeli čisto vsi, tudi popolni začetniki iz Japonske in ZDA. Ravno sedaj tečejo že 30. poletni tečaji in na otvoritvi smo spet obudili spomin na ta čarobni večer.
Seveda istrske pripovedke pritegnejo, saj so polne stika z magijo, ki ga vsebujejo tudi Tomšičevi romani, zaradi česar ga nekateri uvrščajo v okvir magičnega realizma. Njegova mladostna naklonjenost filozofski, satirični, tudi znanstveni fantastiki je v Istri našla svoj odmev v pokrajinski fantastiki. Pa vendar je tu Tomšiča pritegnilo še marsikaj drugega, kar je tudi že nosil globoko v sebi. Z največjo spoštljivostjo je govoril o istrski naravi. V zbirki zgodbic o živalih Kar je moje, je tudi tvoje je zapisal: »Kar narava položi na skupno mizo, je namenjeno vsem bitjem in ne samo človeku!« Kakšen užitek se je bilo z njim sprehajati iz Hrastovelj na Lačno ali po okolici Sočerge do cerkvice sv. Kvirika, kjer se nahaja tudi prazgodovinsko gradišče, kaštelir. Drobne kamne lepih barv je pobiral in jih nato doma z brusnimi papirji različnih zrnatosti, od grobih do finih, loščil do gladkosti in sijaja. In tudi o njih pripovedoval zgodbe. Kot je bila tista o najdišču bleščečih črnih kamenčkov, drobnih kot leča, tam pod Slavnikom – spominjali so ga na delce meteorita, meteorski prah.
Čeprav je torej povsem jasno, da je Tomšiču tesna prepletenost z istrskim okoljem dajala polno legitimnost za njegovo literarno odkrivanje Istre, pa se je vendarle vseskozi preizpraševal, ali je bil res on kot prišlek poklican za to. Včasih je na svoji koži občutil prislovično istrsko nezaupanje do foreštov, tujcev. Prizadet je bil tudi, ko niso pravilno ovrednotili njegovih del o aleksandrinkah, ženskah z Goriškega, ki so za preživetje družine odrinile na dolgo pot vse do Egipta (roman Grenko morje, Kmečki glas, 2002, zbirka kratkih zgodb Južni veter, Založba 2000, 2006, radijska igra in drama Aleksandrinke). Podobno kot njegova dela o šavrinkah, so tudi to bila prva pomembnejša literarna dela, ki so sprožila širše zanimanje za to temo. Tudi tu se pred nami razgrne cela paleta ženskih likov, ki jih vse, ne glede na njihovo življenjsko zgodbo, lažjo ali trpko, svetlejšo ali temnejšo, začutimo kot junakinje svojega časa. Tomšiča so pritegnili pogum, suverenost, neke vrste emancipiranost primorskih žensk. Tako istrska kot goriška ženska sta pogosto prevzeli glavno breme družinske ekonomije in se s tem namenom podali v svet ali vsaj v bližnje okolje Istre in Trsta. Poleg tega se Tomšičeve ženske za javno, družabno življenje odločajo tudi na osnovi neke primarne življenjske sile, ki jih žene v stik z drugim, s širšo skupnostjo.
Prav v prikazu življenja in povezanosti šavrinske skupnosti, ki presega tudi geografske in etnične meje, različnih usod aleksandrink in njihovih družin doma in na tujem, v odpiranju realnega sveta iracionalnemu v njegovi fantastiki in iskanju smiselne družbene prihodnosti v njegovi satirični prozi se kaže veličina Tomšičevega opusa. Kot sem zapisala v spremni besedi k Šavrinkam: »V Tomšičevem svetu je cel kozmos, naravno se spaja z nadnaravnim, Bog z naravo, ljubezen s hudobijo, dobro z zlim.« Ker pa Tomšič pri tem ne moralizira, pač pa pušča odprto pot nerazumljivemu, nedojemljivemu, Taras Kermauner v tem prepoznava večnost tega sveta, »estetsko popoln vtis skrajne pristnosti«. Marjan Tomšič je bil vseskozi v iskanju pristnega, globoko etičnega, pravičnega sveta, v katerem je človek vreden samo zato, ker je človek. Človek, ki je enako odprt do živega in neživega sveta.
Od njegove soproge sem izvedela, da so ga našli ležati na kamnitih stopnicah njegovega poletno razcvetelega vrta.
Marjan z oljčnim kamnom na svojem vrtu ob kažeti (Fotografija: osebni arhiv Vesne Mikolič)
