ursa, Author at AirBeletrina
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Refleksija 17. 7. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

V vsakem kamnu biva duša

In memoriam: Marjan Tomšič (1939–2023)

»Občudovali so kamen. Za njih ni bil mrtev, kakor je za današnjega človeka. Vedeli so, da v vsakem kamnu, v vsaki skaloti … biva dušica, duša. Ujeta, v kamen, tam zaklenjena, zakleta. Združevali so duše v kaštelirje in to jim je dajalo še večjo moč …«
(Marjan Tomšič, Kar je moje, je tudi tvoje, Zgodbice o živalih)

Dve leti je tega, kar sva z Marjanom Tomšičem posnela pogovor o njegovi novi izdaji romana Zrno od frmntona (2021) za Beletrino v živo. Snemali so naju za kamnito mizo na njegovem vrtu pri kažeti v Gucih. Za nama se razprostira stari istrski suhi zid in tam blizu so tudi kamnite stopnice, ki jih v pogovoru tudi omeniva. Kot enega od dokazov, da življenje v osameli hiški iz trdega istrskega kamna ni lahko. Tudi med zadnjim obiskom pri njem pred slabim mesecem dni sem imela čuden občutek, ko je med razkazovanjem svojega skrbno obdelanega vrta številne kamnite stopničke po terasastem pobočju premagoval s tresočimi koraki drobnega triinosemdesetletnika. On me je spodbujal, da si na zelenjavnem delu vrta naberem čim več bučk in zelene solate, jaz pa sem ga svarila, naj po stopnicah stopa previdno in počasi. Miril me je, da ima napeljano vrv, tako da se lahko vedno oprime nanjo, ko je potrebno.

Marjan je bil občudovanja vreden človek. Doma iz Rač pri Mariboru, a je tako zelo vzljubil kamnito Istro, da je z njo živel v tesni simbiozi. Gotovo je najprej čutil hvaležnost do nje, ker ga je sprejela, potem ko je zaradi podpore krivično odstavljenemu profesorju Antonu Slodnjaku izgubil štipendijo, postal »politično sumljiv« in v Ljubljani ni dobil zaposlitve. Ko je konec šestdesetih let prišel kot učitelj slovenščine v Marezige, še ni slutil, da ga bo prav istrsko podeželje za vedno zaznamovalo. Preizkušal se je tudi kot novinar v več primorskih medijih in na Delu, leto dni je delal kot vzgojitelj v koprskem dijaškem domu. A kmalu se je vrnil v vaško okolje, neustavljivo ga je vleklo v Gračišče. Tam si ga je »izbrala« Marija Franca – kako je potekalo njuno prvo srečanje, je lepo opisal v predgovoru romana Šavrinke (Beletrina, 2019) – pri kateri je tamkajšnja šola najela sobo zanj. Kot je rad povedal, je takrat vedel, da bo v tej sobi pisal, ni pa še vedel, kaj bo pisal. Saj je objavljal že prej, v Perspektivah in drugih revijah, prvo zbirko satiričnih in fantastičnih zgodb Krog v krogu je izdal že leta 1968. Vse od 70. let dalje je pisal scenarije za animirane filme, ki sta jih ustvarjala z izolskim filmskim umetnikom Konijem Steinbacherjem. Ko pa mu je gospodinja Marija, šavrinka, jajčarica, začela vsakodnevno pripovedovati svoje popotne zgodbe in ko je prisluhnil še njenim tovarišicam o njihovih trdih poteh v dolenjo Istro in Trst, je razumel, da mora Istri tudi pomagati, ji dati glas.

Marjan na sprehodu po istrskih poteh (Fotografija: osebni arhiv Vesne Mikolič)

S tem ko se je na izjemno empatičen način prepustil pripovedovanju istrskih potovk, tako da so se mu začele skoraj same zapisovati zgodbe z istrsko motiviko (leta 1983 je pri založbi Lipa izšla prva zbirka kratke proze Olive in sol, že leta 1986 pa pri Kmečkem glasu roman Šavrinke, ki velja za enega od vrhuncev njegove literature), je sprožil proces drugačnega občutenja regionalne istrske identitete. Če do tedaj domačini in številni priseljenci v te kraje nismo zmogli razumeti ali dovolj ceniti bodisi obmorskih, pretežno beneških mest bodisi istrskega podeželja, je Marjan Tomšič ugledal veliko vrednost polpreteklega življenja preprostega istrskega človeka in s tem sprožil ključen zasuk v samovrednotenju Istrank in Istranov in v pogledu nanje od zunaj. Ko pa je enkrat odkrita vrednost province, se lahko rodi tudi regionalna literatura, ki ni več obrobna, drugorazredna, pravi Miran Hladnik. Tako je Tomšič Istro postavil na slovenski literarni zemljevid, podobno kot sta v tistem času s svojo književnostjo storila Feri Lainšček za Prekmurje in Vlado Žabot za Prlekijo.

Sledil je preporod v devetdesetih letih, ko so se v slovenskem delu Istre rojevala nova in nova kulturna društva in skupine, literarni krožki, ki so se vsi ukvarjali z istrsko kulturno zapuščino. Tudi Tomšič sam je v tistem času na svoj nevsiljiv način vodil delavnice kreativnega pisanja in mentoriral številne mlade, danes uveljavljene avtorje, kot Edelmana Jurinčiča, Ines Cergol, Vanjo Pegana, Gašperja Maleja. Na založbi Lipa, ki je po velikih prodajnih uspehih v 70. in tudi 80. letih zabredla v veliko krizo, smo bili prav v začetku 90. let priča labodjemu spevu, ko sem sama kot urednica poskušala oživiti založniško dejavnost s poudarkom na istrski in evrosredozemski književnosti. In si tega seveda nisem predstavljala brez Marjana Tomšiča, ki je sicer tedaj že prekinil sodelovanje z Lipo, a se je kljub temu prijazno odzval povabilu. Tako sva skupaj poskrbela za izdajo še dveh njegovih istrskih del: zbirke kratke proze Vruja in prve njegove slikanice Začarana hiša in druge istrske pravljice (obe v letu 1994).

Literarizirane istrske pravljice na osnovi ljudskega izročila, ki ga je zbiral tudi s svojimi učenci, je kasneje objavil še v več delih, predvsem mladinskih. Istrske zgodbe je tedaj pripovedoval tudi na nepozabnem večeru v Hrastovljah, ko smo ga povabili kot gosta literarnega večera na prvih poletnih tečajih slovenščine »Halo, tukaj slovenski Mediteran!«. Sedeli smo na prostem, s pogledom na novo postavljen kip Šavrinke Marjanovega prijatelja akademskega kiparja Jožeta Pohlena in z odprtimi srci poslušali pisatelja, ki smo ga razumeli čisto vsi, tudi popolni začetniki iz Japonske in ZDA. Ravno sedaj tečejo že 30. poletni tečaji in na otvoritvi smo spet obudili spomin na ta čarobni večer.

Seveda istrske pripovedke pritegnejo, saj so polne stika z magijo, ki ga vsebujejo tudi Tomšičevi romani, zaradi česar ga nekateri uvrščajo v okvir magičnega realizma. Njegova mladostna naklonjenost filozofski, satirični, tudi znanstveni fantastiki je v Istri našla svoj odmev v pokrajinski fantastiki. Pa vendar je tu Tomšiča pritegnilo še marsikaj drugega, kar je tudi že nosil globoko v sebi. Z največjo spoštljivostjo je govoril o istrski naravi. V zbirki zgodbic o živalih Kar je moje, je tudi tvoje je zapisal: »Kar narava položi na skupno mizo, je namenjeno vsem bitjem in ne samo človeku!« Kakšen užitek se je bilo z njim sprehajati iz Hrastovelj na Lačno ali po okolici Sočerge do cerkvice sv. Kvirika, kjer se nahaja tudi prazgodovinsko gradišče, kaštelir. Drobne kamne lepih barv je pobiral in jih nato doma z brusnimi papirji različnih zrnatosti, od grobih do finih, loščil do gladkosti in sijaja. In tudi o njih pripovedoval zgodbe. Kot je bila tista o najdišču bleščečih črnih kamenčkov, drobnih kot leča, tam pod Slavnikom – spominjali so ga na delce meteorita, meteorski prah.

Čeprav je torej povsem jasno, da je Tomšiču tesna prepletenost z istrskim okoljem dajala polno legitimnost za njegovo literarno odkrivanje Istre, pa se je vendarle vseskozi preizpraševal, ali je bil res on kot prišlek poklican za to. Včasih je na svoji koži občutil prislovično istrsko nezaupanje do foreštov, tujcev. Prizadet je bil tudi, ko niso pravilno ovrednotili njegovih del o aleksandrinkah, ženskah z Goriškega, ki so za preživetje družine odrinile na dolgo pot vse do Egipta (roman Grenko morje, Kmečki glas, 2002, zbirka kratkih zgodb Južni veter, Založba 2000, 2006, radijska igra in drama Aleksandrinke). Podobno kot njegova dela o šavrinkah, so tudi to bila prva pomembnejša literarna dela, ki so sprožila širše zanimanje za to temo. Tudi tu se pred nami razgrne cela paleta ženskih likov, ki jih vse, ne glede na njihovo življenjsko zgodbo, lažjo ali trpko, svetlejšo ali temnejšo, začutimo kot junakinje svojega časa. Tomšiča so pritegnili pogum, suverenost, neke vrste emancipiranost primorskih žensk. Tako istrska kot goriška ženska sta pogosto prevzeli glavno breme družinske ekonomije in se s tem namenom podali v svet ali vsaj v bližnje okolje Istre in Trsta. Poleg tega se Tomšičeve ženske za javno, družabno življenje odločajo tudi na osnovi neke primarne življenjske sile, ki jih žene v stik z drugim, s širšo skupnostjo.

Prav v prikazu življenja in povezanosti šavrinske skupnosti, ki presega tudi geografske in etnične meje, različnih usod aleksandrink in njihovih družin doma in na tujem, v odpiranju realnega sveta iracionalnemu v njegovi fantastiki in iskanju smiselne družbene prihodnosti v njegovi satirični prozi se kaže veličina Tomšičevega opusa. Kot sem zapisala v spremni besedi k Šavrinkam: »V Tomšičevem svetu je cel kozmos, naravno se spaja z nadnaravnim, Bog z naravo, ljubezen s hudobijo, dobro z zlim.« Ker pa Tomšič pri tem ne moralizira, pač pa pušča odprto pot nerazumljivemu, nedojemljivemu, Taras Kermauner v tem prepoznava večnost tega sveta, »estetsko popoln vtis skrajne pristnosti«. Marjan Tomšič je bil vseskozi v iskanju pristnega, globoko etičnega, pravičnega sveta, v katerem je človek vreden samo zato, ker je človek. Človek, ki je enako odprt do živega in neživega sveta.

Od njegove soproge sem izvedela, da so ga našli ležati na kamnitih stopnicah njegovega poletno razcvetelega vrta.

Marjan z oljčnim kamnom na svojem vrtu ob kažeti (Fotografija: osebni arhiv Vesne Mikolič)