Avtor: ursa

Četrto nadstropje: zadnji stavek

To je zgodba o pogledu nazaj, zadnji stavki so bili napisani na policijski postaji v Beogradu, ko mi je neki inšpektor pojasnjeval, kakšna je razlika med krajo in utajo, njegovega kolega, ki me je hip poprej med sprejemom na postaji zaslišal o mojem primeru, pa je zanimalo, ali sploh razumem srbsko. Zanimalo ga je tudi, ali sem dojela, ali sem razumela, kaj pomeni, ko reče soba štiri, ali vem, kaj je to soba. Nakar je dolge trenutke razmišljal, nato pa pristavil: četrto (dolg premor) nadstropje. Tolikšna je namreč razlika med srbskim spratom in hrvaškim katom, trideset sekund oklevanja in ponikanja v skupni jezik. Tukaj so ćaciji,[1] špilfrderberji, mi razlaga kolegica, ki skupaj z mano piše tisti zadnji stavek, in se ozira po policijski postaji, kjer bi lahko prijavili odtujitev, točneje krajo moje denarnice, ter mi mimogrede pokaže na prismuknjeno grmado šotorov, medtem ko me vozi proti veleposlaništvu države, v katero se moram vrniti in tamkaj nazadnje postaviti piko na koncu te zgodbe. Kajpada proti plačilu za izdajo potnega lista meni, ki sem ostala brez dokumentov, kreditnih kartic in denarja, ne da bi se komu zdelo vredno poizvedeti, kako naj si priskrbim denar zanj. K sreči imam ob sebi dobrosrčno kolegico, ki vskoči, toda kaj če bi bila sama? Ampak zanemarimo ta hip nelogičnosti institucij.

V tem spisu, to je nemara nujno povedati, se gibljem po različnih poteh, pišem ga na letališčih, pišem ga v Beogradu, Pulju, Zürichu, Bruslju, pišem ga v Sloveniji, in docela upravičeno je reči, da v njem ni statičnosti, da ni ujet v določen kraj. Vendar to ni prikaz tistega, čemur bi lahko rekli horror loci, pač pa motrenje zgodovine iz tega, kar sedaj pravkar živimo kot sedanjost. Moj kovček vse poletje leži v dnevni sobi (in to ne spričo moje nore ljubezni do potovanj, temveč ker si ne morem privoščiti, da ne bi delala, in tako me kot večino kulturnikov vseskozi davi strah: če bom zdaj kaj zavrnila, ne bo novega drugič, kar se mi je že večkrat potrdilo), stvari samo mečem vanj in iz njega, in ker se je primerilo, da je junij postal oktober, še vedno ne morem dojeti, ne morem razumeti tega pospešenega teka časa, in potemtakem lahko zagotovo govorimo o časovnih anomalijah, h katerim je sedanjost morda bolj nagnjena, kakor pa je bila preteklost. Živimo tako hitro, da ne utegnemo živeti, kaj šele da bi se ozirali na minulo. Vprašujem se, ali sploh utegnemo misliti o tem, kar vsakodnevno doživljamo (kajti tudi mišljenje je privilegij brezdelja, in šele slednje je danes nepredstavljiv privilegij), in ali ni privilegij posvečati se duhovom držav, ki so nekoč obstajale, saj nimamo časa za to, mi, ki nas je doletela tranzicija, in to na način, da ni veljalo nobeno pravilo več (izobrazba ni pomenila možnosti za delo, če pa je to že na voljo, danes z njegovim zaslužkom ni mogoče poravnati življenjskih stroškov; domala vsi moji znanci in prijatelji se poleg stalne službe udinjajo še honorarno, da bi lahko živeli kolikor toliko normalno).

Medtem ko letim proti Zürichu, mi ženska, ki sedi ob meni in ki že več kot dvajset let živi v Švici, vso pot pripoveduje o izgubi svoje sedemdesetletne matere. Pripoveduje, kot bi bila dekletce, izgubila jo je in nikoli več se ne bo mogla pomenkovati z njo. Ni več moje mame, mi govori ženska pri petdesetih, katere odrasli otroci sedijo v letalu nekaj sedežev stran od naju. Festival, na katerega se odpravljam, ima poveden naslov »Mutterland«. S seboj imam Vabo Davida Albaharija, namenila sem se jo znova prebrati, in medtem ko poslušam o nenadni materini smrti, se zdi, kakor bi tudi Albahari šepetal iz kovčka. Pozneje sem izvedela, da je naslov nemškega prevoda romana Mutterland. Ne vem, zakaj ta spis zavija v Zürich, zakaj me tudi tam preganja, vendar razumem, da vsi nosimo svoje prostore s seboj kot potne liste, svoje materne jezike, ki jim je znotraj patriarhata čudežno dano, da so materni. Pulj, Zagreb, Beograd, Sarajevo. V Zürichu sem obkrožena z vsemi različicami našega prostora in jezikov. Tam je vse iz naše preteklosti ostalo naše. Meje so ostale daleč, jezik (v katerem vsi vemo in kaj je soba in kaj je sprat, nadstropje, pa tudi kat, nadstropje) je prevladal. Vendarle pa, če rečem, da razumem naše, na način, kakor ga morda dojemajo generacije pred menoj, bi pretiravala.

Ne gojim nikakršne nostalgije po časih, ki jih nisem doživela. Toda žal mi je jezika, ki se razvija kot v kaki izolirani škatli; knjige teže prestopajo meje kot ljudje. Žal mi je, da sem Vabo prebrala šele v minulem letu. Žal mi je, da so knjige Danila Kiša prišle do mene šele po več kot dveh desetletjih. Vendar ne le zaradi oprijemljivih meja, ki jih je zdaj treba prestopati s potnim listom, temveč tudi vseh tistih, ki so jih postavili v družbi med vojno in po njej: ideološko vsiljena pravila o tem, kdo je bil primeren, kdo je bil sovražnik, nezaželen in s tem črtan. Dubravke Ugrešić ali Slavenke Drakulić nikoli niso omenjali v obdobju mojega srednješolskega izobraževanja. Da bi lahko brala svoje pesniške kolegice in kolege iz Bosne in Srbije, izumljam različne strategije, da se dokopljem do njihovih knjig. S prijatelji imamo tihi dogovor: kdor potuje čez mejo, nakupi knjige. Drug drugemu se oglašamo s prošnjo, ali lahko priskrbi pesniško zbirko ali kak pomemben prevod, če kdo slučajno potuje v Beograd ali Sarajevo, kot bi šlo za kako skrajno nevarno robo. Morda tudi res gre, morda prav v tem grmu tiči zajec. Ko romam v Beograd, se vedno vrnem z več knjigami, kakor imam oblačil. Kot pisateljica sem omejena na svojo državo, in če imam srečo, mi bodo knjige izšle v tako imenovanem inozemstvu. Jugoslavija je po popisu prebivalstva iz leta 1981 štela več kot dvaindvajset milijonov in štiristo tisoč prebivalcev. Republika Hrvaška jih je po zadnjem popisu iz leta 2021 štela tri milijone osemsto tisoč. Celo za matematično nepismene je račun popolnoma jasen.

Majhno potovanje v čas

Čudne poti ubirajo besedila, ki nas obsedajo; najprej nas zaradi njih obvladuje nemir, nato na videz izpuhtijo, potem pa – svet se zaroti, da bi nam primaknil kanček resničnosti, da bi začinil tisto, kar nas je obsedalo, ter zaokrožil naš lastni obstoj v besedilu ali besedilo v nas. Spis, ki ga pišem, se je, precej sramežljivo, oglasil v Sloveniji, tako kot se prikažejo duhovi pradavnih časov, o katerih nas prepričujejo, da so minili (pa nikoli niso), ali pa nas prepričujejo, da niso minili (pa zagotovo so). Edinole duhovi in ljudje lahko malone na enak način živijo v teh popolnih protislovjih. In tako me je v nekem trenutku dosegla neka nova, a pradavna novica, izgovorjena avgusta 2025. Pevec, ki si je vzdel ime po polavtomatskem orožju, je pred tisočglavo množico čisto resno, skorajda preteče, izrekel dolgo znano dejstvo. Potrebovala sem lep čas, zagotovo nekaj tednov, da sem slišala besede, izgovorjene tistega 4. avgusta 2025; morala sem oditi v sosednjo državo, ki je nekoč, dolgo, dolgo predtem, bila ena država z državo, iz katere sem prišla. Jugoslavije ni več, mrtva je, je zavpil. Da sem ta stavek, te duhove-dejstva, slišala z zamudo glede na trenutek izrekanja, ni nič nenavadnega, saj so tudi za pevca, ki je to izgovoril, kot da ljudstvu sporoča neko velepomembno novico, zamujali za petintrideset let. Ampak, kot že rečeno, čisto možno je, da živimo v časovni anomaliji, in me torej nikakršni časovni zastoji ali skoki več ne čudijo.

Nepoučeni opazovalci majhnega tretjega planeta od sonca na robu galaksije Rimske ceste lahko iz tega pripetljaja s petintridesetletno zamudo novice potegnejo nekaj zaključkov: informacije počasi potujejo v času, počasneje kakor svetloba ali zvok, in torej je očitno, da so si ljudje z družbenimi spremembami na jasnem šele nekaj desetletij zatem, ko se te že zgodijo. Vendar o vsem navedenem imamo že utrjeno vedenje, dejstva o hitrosti zvoka, Dopplerjevem pojavu so neizpodbitna, pa tudi jasno nam je, da le v gravitacijskem polju teče čas počasneje ali pa ga upočasnjuje velika hitrost, oboje nepredstavljivega obsega za naše predstave. Potemtakem se vsiljujeta dva možna zaključka: tole je izjema, časovna anomalija. In drugi: težava je v človeku, ki manipulira s popolnoma očitnimi dejstvi. Ampak dajmo priložnost tudi možnosti, da je stvar v prej omenjeni Jugoslaviji. Morda drugače kakor druge države ta z uničenjem še naprej živi daleč dlje od nekaterih drugih držav, morda je bila odporna proti teku časa, morda gre za neverjeten fizikalni, pa tudi družbeni fenomen.

Neki zablodeli spomini

Prvi spomin: potujemo k mamini družini v Bosno. Hiše v vasi, od koder je doma mama, niso obnovili dolgo po vojni, tako kot navsezadnje niti naše, zato smo najprej šli v Livno in pozneje v Jajce, na vas pa šele zatem, ko so se vsi vrnili. Od obiska v Jajcu pomnim: slapove, ki so bili, četudi je vse okoli njih porušeno, videti lepi, tetinega nadvse čednega fanta, ki je imel nenavadno ime, Heroslav, me je spomnila mati, čeprav tudi tetin vzdevek ni bil nič manj nenavaden – Čita (mati je pojasnila, da zato, ker je, citiram, kar naprej nekam plezala) in filme z Lepo Breno iz videoteke.

Vse do tegale spisa nisem razumela, zakaj je mati vse moje otroštvo opicam pravila čita, in vtem ko iščem potencialno nit spomina, med pisanjem pridem do Tarzana. Teta si je izposojala kasete v lokalni videoteki, nekoč smo tja celo odšli skupaj z njo, in potem so odrasli gledali film z Lepo Breno in gledali smo ga tudi mi, otroci. Zanimivo se nam je zdelo, kako je v njem vse skakalo in plesalo, koliko veselja je bilo. Oče in tetin fant sta se vedno zapila. Nakar sta ju mati in Čita tako nadelana polegli na kavč. Kaseto smo spet gledali zjutraj, vsak dan smo jo gledali dvakrat, kolikor dolgo smo ostali na obisku. Prve pesmi, ki sem se jih naučila peti, ko smo kakih deset let živeli v begunstvu, so bile pesmi Lepe Brene. Njene kasete je moja mati vzela s seboj, ohranila jih je tudi, ko je iz Bosne odšla na Hrvaško in ko smo prebegnili iz vasi, v katero se je omožila. Kakor hitro smo od sorodnikov, ki so nam pomagali, dobili njihov stari kasetofon, ki se ga živo spominjam še dandanes, je mati cele dneve vrtela tistih ducat ohranjenih kaset. Prepevala sem takole: To, to, to je to, hajmo svi da igramo. Sve do kraja sveta, dalekih planeta, za tobom bih išla ja.  Pa tudi: Oči su mi more jadransko / Kose su mi klasje panonsko. / Setna mi je duša slovenska / Ja sam Jugoslovenka. Mati je dosti kaset tudi zavrgla. Najhuje jo je odnesla neka Ceca, o kateri nisem ničesar vedela, mati pa je rekla, da v naši bajtici brez stranišča ne poslušamo vojnih zločincev in klavcev in tistih, ki so povezani z njimi.

Ne vem, kaj je Jugoslovanka, ko pojem. Vem, da je oče v vojni, kar je neka čisto druga zgodba. Živimo življenje beguncev in v begunstvu ostanemo kakih deset let, ker so našo hišo med vojno požgali do tal. Do mojega osmega leta nimamo stranišča, do petnajstega ne vem, kaj pomeni imeti lastno sobo, saj vsi bolj ali manj spimo v dnevni sobi. Ne vem, kaj je gavda, dokler ne grem na fakulteto. Nikoli nismo kupovali sira. Skoraj ničesar nismo kupovali. Ne vem, kaj so knjige, mati ima doma samo Biblijo, ki so ji jo podarili v letih, ko je hodila naokoli in prosjačila, od kogar je utegnila in kolikor je mogla, da je lahko prehranila in oblekla otroke.

Sedanji partner me je, ko sva se spoznala, presenečen vprašal, kako to, da nisem zamenjala priimka na vratih stanovanja, če sem bila že dve leti tam z otrokoma. V tistem času sem sklenila najeti kredit za majhno stanovanje  ̶  s pomočjo njegovega brata, sodolžnika, kakor so to opredelili na banki, saj drugače glede na cene nepremičnin in plače v kulturi to ne bi bilo možno  ̶ , da bi svojima otrokoma poskusila omogočiti nekaj, česar sama nikoli nisem občutila: gotovost, da prostor, v katerem bivam, ne bo nikamor zbežal. Staršem, ki jih je doletela vojna, ni uspelo, da bi otrokom zapustili kaj podobnega, kar dobi v nasledstvo veliko tistih, ki so spričo takšne gotovosti odločeni, da se bodo posvečali nečemu tako negotovemu in nedobičkonosnemu, kot je umetnost, in zato mi, otroci tistih staršev, nikoli nismo imeli nobene opore, ne v obliki nepremičnin ne v obliki denarja; večidel časa smo bili v mojem primeru socialno ogroženi. Spominjam se obupa med študijem, ko sem se pehala do onemoglosti, da bi lahko poravnala stroške te, za moje starše nerealne fantazije (mati se ni nikoli vpisala v srednjo šolo, oče se sicer je, vendar je zaradi revščine, v kateri je živel, ni mogel dokončati), občutka popolne nemoči in globoko zakoreninjenega strahu, da se ne bom nikoli izkopala, ne glede na to, kako pametna in sposobna sem. Pogosto je težko pojasniti ta strah mojim kolegom; veliko jih živi v stanovanjih, ki so jim jih priskrbeli starši, in se ne zavedajo, da so zaradi tega privilegirani. Imajo se kam vrniti, kadar zaidejo v stisko, ni se jim treba trapiti z ducatom poslov, da bi lahko lovili ravnotežje med preživetjem in omogočanjem spodobnega življenja sebi in lastnim otrokom.

Tudi sebi sem težko razložila nelagodnost, ki me je obšla, ko sem nenadoma morala določiti kak prostor kot svoj, ga poimenovati dom. Ali moja otroka in jaz, družina, na katero bo družba itak gledala, kakor sicer gledajo na ženske, ki sprejemajo odločitve, ki niso v skladu s pričakovanji družbe, res imamo dom?

Ne čutim, da bi kadarkoli imela dom. Večkrat smo se selili, in ko smo se vrnili na podeželje, od koder smo zbežali, sta mojega očeta že pokončevala alkoholizem in PTSP, umrl je nekaj let zatem, stari oče pa leto preden se nam je uspelo vrniti. Stara mama se je poslovila teden za očetom. Tako smo ostali v hiši, ki je ni nihče imel za dom, na zemlji, na kateri smo bili vsi prišleki. Mati je pred vojno živela na njej, jaz slabo leto preden je izbruhnila vojna. Moji bratje so se rodili v begunstvu.

Leta po vrnitvi na podeželje se nismo smeli oddaljiti od ceste. Povsod so bile še vedno nastavljene mine, varna so bila le dvorišča obnovljenih hiš. Kadar smo jo mahnili proti gozdu, je mati v skrbeh vpila za nami, naj se vrnemo, da ne bi stopili na mino. Nekoč, ko sem bila že večja, sem se odpravila po zaraščenem polju do sosedov. Spominjam se, kako mi je tolklo srce v grlu. Živo se spominjam tistega strahu. Še neki spomin se je prikradel: prijatelj, ki je bil z očetom na lovu, je zakoračil na mino in umrl. Bila sem v četrtem letniku srednje šole in mi, otroci, ki se jim je takrat mudilo odrasti, smo šli na pogreb tega mladega moža, v resnici še dečka. Niti v obnovljeni hiši, kajti to je bil prostor, ki bi tedaj moral biti naš dom, nismo bili varni, bili smo ujetniki vojne, ki se, kakor se nam je takrat zdelo, nikakor noče končati, čeprav že leta in nato desetletje, dve trdijo, da se je končala. Časovna anomalija, bi lahko sklepali. Prav kakor Jugoslavija.

Dosti jih poznam, ki so se izobrazili in dobili diplome in dosegli doktorate v Jugoslaviji, čeprav niso imeli nikakršnih materialnih pogojev za to. Toda za seboj so imeli državo, ki je menila, da je izobraževanje pa tudi zdravstvo javna dobrina, v katero je treba vlagati, pa da so ljudje in njihovo znanje vir, ki je potreben za prosperiteto države.

Digitron iz istrskega mesteca Buje je kot prvo podjetje v Evropi pred pol stoletja izdelalo žepni kalkulator, ki se je tako močno ukoreninil v kolektivni spomin, da še danes kalkulator imenujemo digitron.

V času Jugoslavije je bila zgrajena naša prva jedrska elektrarna, v Krškem.

Kadar se z otrokoma odpravim na podeželje, jima med vzpenjanjem na majhen banijski hrib razlagam, da je po njem vozil vlak. Tračnice so že povsem zaraščene, malo postajo je že zdavnaj pogoltnil čas. Ne verjameta mi, zdi se jima nemogoče, da uničiš nekaj, kar bi bilo vsem v prid, pa da si prej lahko do vasi stare mame potoval z vlakom.

Potres v Baniji pred zdaj že skoraj petimi leti sem doživela z otrokoma v tej isti vasi, blizu epicentra. Ta dogodek, eden tistih, v katerih se celotno življenje strne v samcat trenutek, je neka druga zgodba. Na tem mestu se zdi nujno povedati, da se z Banijo pet let po potresu ni zgodilo skoraj nič, da je država pustila ljudi brez upanja in brez prihodnosti.

Središče Petrinje je še zmeraj veliko gradbišče, številne družine še niso dočakale obnove svojih hiš in mnogo tistih, ki jih je vnovič prizadela katastrofa, se je izselilo. Zaradi neke reportaže o Baniji sem se preteklo poletje odpravila po vaseh in se pogovarjala z ljudmi o potresu in obnovi. Nekaterim so obnovili hiše do polovice in še naprej živijo v kontejnerjih. Nekateri so šele dočakali, da so jim odstranili ruševine. Neki družini so pozabili vgraditi vrata. Hiša brez vrat stoji in čaka. Del družine živi v kontejnerju, del pa v hiši soseda, ki jim jo je odstopil. Spet neka druga družina, s hčerko v invalidskem vozičku, potrebno nenehne pomoči, je minulo poletje še vedno živela v kontejnerju in se soočala z novimi pravili države, ki jim je ukinila pravico do osebnega asistenta za hčer.

Tu je nujno pristaviti, da bi večina hiš na Baniji morala biti varna pred potresom take jakosti in da pri obnovi hiš po vojni niso kradli ter da so jih gradili, kakor je treba. Naša hiša je bila med potresom dodobra poškodovana, vendar se ni podrla. Oče je med obnovo odhajal na gradbišče, ker je vedel, da ljudje kradejo in da mora biti prisoten, če želi, da bo hiša zgrajena, kakor je treba. Moji družini ni po potresu pomagala država. Pomoč je prišla od neke družine iz Istre, ki je poslala svojo počitniško prikolico, v kateri je mati spala več kot pol leta, dokler hiše nismo spet naredili primerne za bivanje in dokler se niso umirili popotresni sunki. Torej, vse smo storili sami, zavedajoč se, da pomoči države nikoli ne bomo deležni.

USKOK, Urad za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala, naj bi sicer baje sprožil preiskavo zaradi vseh možnih nepravilnosti, kraj in prevar med obnovo po vojni. Po spletu poizvedujem, kaj se je zgodilo glede tega, najdem le vest, da so obnovitvena dela v vrednosti ne vem koliko milijonov zaupali sinu podjetnika, zoper katerega je že vložena obtožnica. O izidu preiskave ničesar, o Ivu Žiniću, ki je bil takrat župan, vrh tega pa eden najodgovornejših za povojno obnovo, ničesar.

Za časa Jugoslavije je potres v Skopju mesto zravnal s tlemi. Po preučitvi tedanjega dogajanja smo si na jasnem, da je bilo za vse poskrbljeno v rekordnem času, Skopje pa so postavili na novo. Rekli bi, kjer ima država voljo, obstaja tudi način. To vedo stavbe v Skopju, vedo pa tudi podrte hiše po Baniji, vedo ljudje, ki pet let po potresu še vedno živijo v kontejnerjih.

Včeraj berem, da splavov na zahtevo nosečnic ne opravljajo več v naši največji in najpomembnejši kliniki v Petrovi ulici, osrednji nacionalni in referenčni ustanovi za ginekologijo, porodništvo in neonatalogijo. Spet se bom vrnila k Jugoslaviji, ki je bila prva država v Evropi, v katere ustavi je bila zapisana pravica do izbire. »Ženska ima pravico svobodno odločati o rojstvu otrok.« (191. člen Ustave SFRJ, 1974) Pa poglejmo tudi mi k tem zdravnikom, ki odklanjajo opraviti splav v javnih zdravstvenih ustanovah, glas vesti pa jim tako hitro potihne, če plačate več in njim osebno v njihovi zasebni praksi.

Skoraj vse bolnišnice so bile zgrajene že pred nastankom Jugoslavije (pozneje so jih obnavljali ali dozidavali in jih povsem modernizirali, tako kot bolnišnico v Petrovi). Nekaj so jih resda na novo odprli v Republiki Hrvaški, toda vse, z izjemo tiste v Zaboku, so bile zgrajene za časa socialistične Jugoslavije. Moramo pa vendarle omeniti, da gradnja nekaterih sodi v zasebni sektor.

Če bi nadaljevala s tem popisom, bi le prispevala k nedvoumnemu zaključku, in sicer, kako daleč smo od tistega, kar je bila Jugoslavija in kako mojstrsko nam je uspelo propasti v petintridesetih letih, koliko zadev neverjetno učinkovito uničiti, koliko pokrasti. Na tem mestu bi lahko zastavili dobro vprašanje o svoboščinah v Jugoslaviji. Toda dobro vprašanje bi bilo tudi o svoboščinah danes, ko trdimo, da jih imamo, pa še koliko, ko se nam iztirjajo vlaki (spomnimo se nezgode 24. julija 2009 v Rudinah pri Kaštelu, s šestimi mrtvimi), ko na ljudi treščijo rampe trajektov (trije mrtvi mornarji na trajektu Lastovo 11. avgusta 2024), ko pisateljem pišejo grožnje po njihovih blokih in hišah, ko v imenu svetosti države prepovedujejo festivale (medtem ko zagovarjajo nastop že omenjene Cece), ko pri tej inflaciji skoraj nihče več ne more spodobno preživeti od svojega dela in vsak peti otrok na Hrvaškem živi v revščini, ko moramo preglede med nosečnostjo opraviti pri zasebnikih, ker pol milijona žensk na Hrvaškem nima ginekologa (medtem ko jim država skandira, da morajo rojevati in minister za demografijo pribija, kdo bo nosil orožje na rami, če ne bo otrok?!). Smo svobodni?

Obrat proti Sloveniji in Beogradu

Sedim na terasi hišice v slovenskem kraju Jeruzalem, prevajamo drug drugega, slovenski in hrvaški pesniki, že dneve iščemo jezikovne mostove. Pred menoj vinogradi, grički, srne, ki ponoči pritečejo na cesto. Z mlajšimi kolegi iz Slovenije se sicer sporazumevam v angleščini, tole pa je eden redkih trenutkov, ko se razumemo brez nje. Nekoč se je nad tem pogovarjanjem v angleščini zgražala neka študentka slavistike iz Poljske, popolnoma neverjetno se ji je zdelo, da danes ne premoremo več mostu skupnega jezika.

Z avtobusom se vozim v Beograd. Človek bi pomislil, da je pesniška dejavnost nenavadno vznemirljiva. Sedim tik za voznikoma in nehote prisluškujem. Eden je Slavonec, drugi govori v ekavščini. Slavonec predvaja na mobilniku Radio Banovina. Kolegu pravi, da je to najboljši radio, vrh tega – nikjer ne izgubi signala. Nekje okoli Županje smo, do meje ni več daleč. Obudi se mi spomin na očeta, na to, kako je vsak dan, ko smo se vsi prebudili, postavil na balkon velik zvočnik (glasbeni stolp iz druge roke je kupil od nekih preprodajalcev v Petrinji) in vrtel Radio Banovina. Repertoar je bil pogosto sestavljen iz glasbenih želja in pozdravov, s hiti kot Ja se konja bojim ali pa Ti si ćerko tatin sin. Slednjega poje bosanski pevec Nino Rešić (Amir Rešić). Če bi se spustili v razmislek o Jugoslaviji in času po njej, bi prejkone zgolj ta oklepaj s pevčevim nekdanjim imenom lahko povedal daleč več, kakor bi želeli vedeti.

Kakih deset minut prej, preden bom ostala brez denarnice, je na terasi barčka sredi Knez Mihajlove do mene segel pomenek, točneje samogovor nekoga, ki se – to mi je jasno po nekaj sekundah  ̶  pogovarja po telefonu. Slišim ga za hrbtom, ne ozrem se. Žal mi je, da vam moram sporočiti to hudo novico. Tako pač je. Pozdravite hčeri. Zavedam se, da mi je podarjena žgoča groza nekega majhnega življenja v komaj nekaj kratkih povedih, začetek zgodbe. Ostanem tam, v Beogradu, obtičala sem v prostoru-času. Jugoslavija, časovna anomalija, je nagnjena k premikanju skozi prostorsko razsežnost; ujame te v svoje meje in nisi več v svojem času.

Kolegica, ki z mano obišče vse postaje na poti od policije do iskanja veleposlaništva, mi pove, da je bila prva stvar, ki jo je naredila ob prihodu v Zagreb, odhod v Kraševo prodajalno. To je najbolj pogrešala. Premišljam o otroštvu, ki se je začelo sredi vojne. Nismo jedli čokolade, še posebej ne Kraševe. Ugriznem se v jezik. Lažem. Včasih se je doma znašla kaka čokolada s tržnice, nemška, ker so jih preprodajali in so bile cenejše. Ampak to je bilo dosti pozneje, ko se je vojna že končala in smo lahko za silo živeli. Nismo jedli Kraševih čokolad, za nas so bile predrage. Le sem ter tja Životinjsko carstvo, Živalsko cesarstvo, ker so te imele izobraževalni namen. Oče je kupil album, v katerega smo lepili sličice živali, ki so bile priložene čokoladkam, album pa je bil v resnici pobarvanka s kratkimi besedilci o posamezni živali. Tako sem prvikrat slišala za amebe, mamute, dinozavre ali kače strupenjače. Majhna pobarvanka je tako imela vlogo prvih vrat v svet, v džungle in puščave, jezera in morja. Nihče od nas ni vedel, kaj je morje, bilo pa ga je razburljivo pobarvati, kot tudi školjke na njegovem dnu, ali pa razmišljati o morskih spužvah in koralah.

Moja generacija nima privilegija, da bi bila nostalgična, požrl nas je surovi kapitalizem. Moji kolegi si z življenjem, kakršnega živijo (to pa pomeni neprestano tekanje), ne morejo privoščiti, da bi pri svojih tridesetih živeli sami, ne morejo si privoščiti nakupa nepremičnine in količkaj gotovosti v stanovanjski džungli naše države, zgarani so, letni dopusti se zdijo znanstvena fantastika, ki jo je kapitalizem oglodal do ničnosti. Nismo jugonostalgični. Želimo si le, da bi nam kdo vrnil prihodnost. Želimo si, da naši otroci ne bi čakali leto dni na operacijo mandljev, starši pa poldrugo na operacijo mrene, čeprav vsi prispevamo s svojimi plačami in honorarji v sistem zdravstvenega varstva, ki naj bi nam bilo na voljo. Seveda pa če bi radi vse to opravili zasebno, dobite termin že jutri. Želimo si, da bi se govorilo o sesuvanju tega sistema in krajah, ki se v njem dogajajo. Želimo si le, da nam ne bi bilo treba opravljati tlake petnajst ur na dan, da bi živeli življenje, v katerem ne bi vsak dan razmišljali o tem, ali si lahko privoščimo nekaj, kar radi pojemo (celo v tem primeru počitnice ne pridejo v poštev v enačbi). Vidimo le, da izginja srednji razred, da vsi bredemo v nekakšni eksistenčni temi, v času, ko je kot še nikoli naprodaj toliko fast selfcare in selfhelp filozofije, mi pa nimamo časa za fuk, za druženje, za ljubezen, kaj šele za to, da bi skrbeli zase. Želimo si, da ne bi dajali za stanarino sedemdeset odstotkov skupnih prihodkov. Dobro vidimo, da Jugoslavije ni več. Vemo, da ni cenovno dostopnih stanovanj in učinkovitega javnega zdravstva. Vemo, da je izobraževanje vedno večji luksuz. Vemo, da si danes odhod otroka na študij lahko privoščijo samo privilegirani, ker stane toliko, kolikor povprečna družina ne zmore. Hrvaška prednjači po tem, da odrasli otroci ne odidejo od svojih staršev. Kdo si danes lahko privošči celo biti podnajemnik brez cimra?

Beograjski kolegi mi pripovedujejo o mučnosti življenja v današnji Srbiji. Pred kratkim smo lahko videli – skoraj nismo verjeli lastnim očem – kako je Ursula von der Leyen prišla v Beograd in kako jo je sprejel taisti, ki izvaja sistemski pekel v državi, rokovala sta se spodobno, prijateljsko, vse je bilo v najlepšem redu. Kolegi iz Bosne mi pripovedujejo o svojem peklu. Morda je to skupno ime teh držav: pekel, ki je ostal po razpadu Jugoslavije. Vse z blagoslovom Evropske unije, pretepanje študentov na ulici ali migrantov na hrvaških mejah, grožnje našim piscem, odpovedi festivalov. Od enega spodobnega fašizma do drugega spodobnega fašizma.

PS: policijska postaja

In zdaj, čeprav smo že pri koncu tega spisa, se je izkazalo, da je še kaj povedati po tistem na začetku navedenem zadnjem stavku – beograjski policijski postaji. Z njo smo začeli, vendar se bomo na koncu spet vrnili na neko drugo. Po preverjanju in najbrž napačnih informacijah, kje naj bi se zglasila v svoji državi, da bi se na koncu tega nepredvidljivega predora dezinformacij dokopala do novih dokumentov, me je uslužbenec na neki zagrebški policijski postaji, ko sem se tja drugič zglasila, najprej opozoril, da mi vendarle ni treba priti na postajo, čeravno je njegova kolegica pred kakim dnem zatrjevala ravno nasprotno, nato pa pripomnil, da tistih papirjev, napisanih tako, v cirilici, ne bo sprejel. Ljubezniv je, ni nadut, samo seznanja me z dejstvi, s katerimi se bom soočila, ko bom spet vkorakala v kako sobo na kakem nadstropju. Potrebujem overjeni prevod v latinici, v hrvaščini. Po spletu iščem tolmača iz srbščine v hrvaščino, ki mi bo prevedel zapisnik z beograjske policijske postaje. Časovna anomalija Jugoslavija se smehlja, krožeč okoli tega spisa. Tudi mene popade smeh. Če bi me vprašali, naj preberem kaj v cirilici, bi brala od črke do črke in se mučila sestaviti besede, enako kakor moj sin, ki šele spoznava črke. Ker se je nismo učili v šoli, je zame ostala neznanka. Licemersko bi bilo pričakovati, da bo nekdo mojih let znal nekaj, česar sama ne znam.

Da Jugoslavije ni več, ostaja nejasno le tistim, ki želijo s tem zaslužiti in pri tem zavajati ljudi, podobno kot to počnejo s kakimi psevdoznanstvenimi preparati. Potrebujete vendar kvantno vodo, ki bo okrepila vaše frekvence, saj vas bodo drugače nepovrnljivo uničile vsakodnevne grožnje. Ni važno, da voda ni kvantna, če resnično govorimo o kvantnih stanjih, oziroma da je v bistvu vsa voda kvantna, če upoštevano molekularno raven, ali da res ne razumete, kaj so vaše frekvence. Če smo čisto odkriti, ne veste, kaj je nasploh frekvenca, kaj šele da bi jo znali povezati z valovno dolžino, o definiciji valovne dolžine pa sploh raje ne govorimo. Tako nekako je tudi z Jugoslavijo. Časovna anomalija Jugoslavija. Zavarujte se, preden bo, potovaje skozi čas, uničila vaše liberalne svoboščine, o katerih ničesar ne veste, ta strašljiva Jugoslavija bi vam lahko zasadila zobe v vrat in … vsa kvantna voda vam bo izkrvavela. Vidite, kaj se bo zgodilo. In ker ni druge, se bo zgodilo … Nekaj grozljivega. Zagotovo se bo zgodilo nekaj nepredstavljivo grozljivega.

Prevedla Sonja Polanc

[1] Ćaci je posmehljivo ime za skupino študentov, ki so se zbrali na pobudo »študentov, ki se želijo učiti«. Po več mesecih študentskih blokad se je namreč pojavila skupina študentov, ki so si želeli konca blokad. Protestniki proti sedanji srbski vladi trdijo, da gre za plačance vladajoče Srbske napredne stranke (SNS). Po njihovem naj jih lepo število sploh ne bi bilo resničnih študentov. Samostalnik ćaci v pomenu đaci, je pravzaprav množinska oblika besedice ćak, đak (učenec), ustvarjena kot porogljivo poimenovanje za študenta, ki ne more razlikovati cirilične črke ћ (ć) od ђ (đ). (Op. prev.)

___________________________________________________________________________________

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.