V najtišjem kotu ljubljanske knjigarne Konzorcij smo v četrtek zvečer doživeli nekoliko podaljšano izkušnjo Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Prisluhnili smo pisateljicama, ki sta letos nastopili na festivalu, prva kot slovenska avtorica v središču, druga kot gostja, druži pa ju predvsem literarna obravnava družinskih zgodb, svojstvenega doživljanja zgodovine, nepripadnosti večini in nerazrešenih podedovanih travm.
Maja Haderlap z avstrijske Koroške pričujoče teme razgrinja v romanih Angel pozabe (Litera, 2012) in Ženske v temi (Goga, 2025), oba je iz nemščine prevedel Štefan Vevar, medtem ko jih Veronika Simoniti obravnava v romanu Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019), za katerega je leta 2020 prejela nagrado kresnik.
Maja Haderlap in Veronika Simoniti, samosvoji pisateljici, ki pa ju marsikaj tudi druži. (Fotografija: Ajda Klepej)
Čeprav Maja Haderlap piše v nemščini in je vpeta v nemški literarni prostor, se njena literatura giblje v diapazonu slovenskega. Zaznamujejo jo slovenska zgodovina, izročilo in izkušnja slovenstva zunaj meja Slovenije. Njene knjige sočasno izhajajo v nemščini in slovenskem prevodu, sama pa razširja pojem slovenske literature, ki tako postaja vse bolj odprta in prepišna. Kako lepo so njena dela sprejeta v slovenski književnosti, dokazuje tudi nagrada mira, ki jo je prejela za Angela pozabe. »Sama čutim, da so moje knjige tudi slovenske,« pravi. Njen sentiment do slovenstva se kaže tudi v pripovedovanju: Slovenci vselej smo, gre za našo tradicijo, našo zgodovino. »Slovenščina ima, podobno kakor drugi jeziki, tudi možnost sprejemanja ljudi vase,« pravi Maja Haderlap, »in jih tudi sprejema.«
Poleg nje med avtorice in avtorje, ki v tujem jeziku pišejo v in o slovenskem prostoru, sodita tudi Erica Johnson Debeljak in Lidija Dimkovska.
Posledice druge svetovne vojne je Maja Haderlap doživljala predvsem kot koroška Slovenka, tragično usodo babic in mater iz svoje bližnje okolice pa ubesedi v obeh romanih.
V čas druge svetovne vojne je umeščen tudi roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem, kjer je prav tako predstavljena ženska perspektiva vojne. Avtorici s svojimi junakinjami osvetljujeta v vojni žensko, ki je do nobelovke Svetlane Aleksijevič bila skrita v temi. Slednja v romanu Vojna nima ženskega obraza (prevedel Jani Rebec, Goga, 2020) zapiše: »Ženska vojna ima svoje barve, svoje vonje, svojo osvetlitev in svoj lastni nabor čustev.«
Pri Maji Haderlap in Veroniki Simoniti ženske iz zaodrja stopijo v ospredje in povejo lastne tragične zgodbe.
Tudi pri Maji Haderlap in Veroniki Simoniti ženske iz zaodrja stopijo v ospredje in povejo lastne tragične zgodbe, saj je »ženska v vojni najbolj ranljiva«, kakor pravi Veronika Simoniti. Želeli sta ubesediti ženske, ki bežijo od lastne usode, spomina, pričakovanj in konfliktov. Obe ugotavljata, da posledice druge svetovne vojne še vedno nosimo v sebi. Kot narod se nismo spravili z lastno zgodovino, manjka nam spoznanje, ki bi nam to spravo omogočilo. »Kolektivnega spomina, ki je stvar dogovora, nismo opredelili, zato se razhajamo,« pravi Veronika Simoniti. Sama je navdih za zgodovinsko snov dobila iz dedovih pisem, ki jih je pošiljal iz konfinacije, torej je izhajala iz »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti«.
V središču sta bila romana Ženske v temi in Ivana pred morjem. (Fotografija: Ajda Klepej)
Nadvse pomembno in pogumno je pisanje Maje Haderlap, ki se bori proti miselnosti, da koroški Slovenci ogrožajo enotnost Koroške, obenem pa tiste, ki si niso zmogli priznati svojih narodnih korenin ali so jih zanikali in zavračali, sooča z resnico in jim tako pomaga priti do priznanja in spoznanja o svojem poreklu. Njena literatura opozarja na dvojezičnost in multikulturni prostor, ki pa seveda v ljudeh povzroča tudi konflikt; ta ne sme ostati zamolčan in nerazrešen. Med pogovorom v Konzorciju nam je zaupala, da je veliko ljudi iz njene skupnosti ob branju predvsem Angela pozabe doživelo olajšanje, občutek pripoznanja in katarze. Njihovo življenje je postalo lažje.
Avtorici – vsaka na svoj način – brišeta meje zgodovine, spomina, nacionalne zavesti, kolektivnega in individualnega, preteklega in sedanjega. Njuna dela ostajajo odmevna, aktualna in brezčasna, slovenskemu bralstvu pa odpirata nove vidike in nas nagovarjata z dobro ubeseditvijo večplastnosti travmatičnih doživljajev, ki so nam skupni … in nas hočeš nočeš povezujejo.
Na večeru, ki ga je priredilo Društvo slovenskih pisateljev, se je z gostjama pogovarjala Katarina Modic. (Fotografija: Ajda Klepej)
»Kompleksno identiteto, ki je posledica kolonializma, lahko ponazorimo z razbitim ogledalom, pri čemer pri pobiranju črepinj vsakič ugotovimo, da kakšna manjka,« je ob septembrskem obisku Nove Gorice dejala Igiaba Scego. Z italijansko pisateljico somalijskih korenin se je na 10. literarnem festivalu Mesto knjige pogovarjal Martin Lissiach.
V slovenskem prevodu imamo dve njeni knjigi: leta 2016 je pri Literi izšel roman Moj dom je tam, kjer sem, leta 2020 pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove pa Adua; oba je prevedla Alenka Jovanovski. Njen zadnji roman, ki ga sicer še nimamo v prevodu, je Cassandra a Mogadiscio (Kasandra v Mogadišu), leta 2023 nominiran za nagrado strega. Naslov namiguje na prerokinjo Kasandro iz grške mitologije, ki ima dar videnja prihodnosti, a ji nihče ne verjame.
Roman Cassandra a Mogadiscio (Feltrinelli, 2023) je bil nominiran za nagrado strega.
Čisto na začetku pogovora je Igiaba Scego spregovorila o deželi svojih prednikov, Somaliji, ki je bila od poznega devetnajstega stoletja izmenično italijanska in britanska kolonija. Prvih nekaj let po osamosvojitvi je sicer tako gospodarsko kot družbeno in kulturno zacvetela, a vojaška diktatura je terjala davek. Leta 1991 je izbruhnila državljanska vojna.
Somalija je bila od poznega devetnajstega stoletja izmenično italijanska in britanska kolonija. Prvih nekaj let po osamosvojitvi je sicer tako gospodarsko kot družbeno in kulturno zacvetela, a vojaška diktatura je terjala davek.
Kompleksna zgodovina Somalije, ki so jo zaznamovali kolonializem, diktatura in državljanska vojna, je številne Somalce prisilila, da so zapustili državo, med njimi tudi družino Igiabe Scego. Njen oče Ali Omar Scego je bil pomembna politična osebnost v Somaliji, med drugim prvi guverner somalijske prestolnice Mogadiša in somalijski veleposlanik v Belgiji. Po državnem udaru leta 1969, ko je oblast v državi prevzel diktator Siad Barre, je bil prisiljen Somalijo zapustiti. Z ženo je odšel v Italijo, kjer se je pet let pozneje rodila Igiaba Scego, njuna najmlajša hči. Še pred njima je v petdesetih letih v Italijo odšel dedek, in sicer kot osebni tolmač Rodolfa Grazianija, vrhovnega generala fašistične vojske v afriških kolonijah. O njegovi zgodbi avtorica med drugim piše v romanu Adua. Člani njene razširjene družine so tako razkropljeni po vsem svetu in posledično ne govorijo istega jezika. »Moja mama govori somalijski in italijanski jezik, moja nečakinja, ki živi v Kanadi, pa francosko in angleško. Med sabo se ne moreta sporazumevati, saj nobena ne govori jezika druge, ta nezmožnost sporazumevanja pa je bil eden glavnih vzgibov, zakaj sem se odločila napisati roman Cassandra a Mogadiscio,« je pojasnila pisateljica.
»Moja mama govori somalijski in italijanski jezik, moja nečakinja, ki živi v Kanadi, pa francosko in angleško. Med sabo se ne moreta sporazumevati.«
Kot je pisateljica povedala v pogovoru z Martinom Lissiachom, je želela s pisanjem tega romana vzpostaviti dialog med babico in vnukinjo, ki ne govorita istega jezika. Avtobiografski roman se bere kot pismo, ki ga prvoosebna pripovedovalka piše nečakinji Sorayi, živeči v Kanadi. V intervjuju z Jernejem Ščekom, objavljenem leta 2023 v Delovi Sobotni prilogi, je Igiaba Scego povedala, da je vloga tete ključna v somalijski kulturi, vendar bi to lahko razširili tudi na druge afriške kulture. Lik tete se namreč pojavlja v knjigah številnih afriških pisateljic, tudi v romanih nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie, ki je leta 2022 nastopila na festivalu Literature sveta – Fabula v Ljubljani. Poleg sestrstva, ki vlada med sorodnicami, se nemalokrat zgodi, da tete zaradi različnih razlogov prevzamejo skrb za nečake. To se je zgodilo tudi bratom in sestram Igiabe Scego: potem ko so njeni starši odšli v Italijo, so njihovi otroci namreč ostali pri teti, sestri Igiabine mame. Stanje, ki naj bi trajalo le toliko časa, da bi starši uredili vse potrebno in v Italijo pripeljali še svoje otroke, se je zaradi političnih okoliščin tako razpotegnilo, da so otroci medtem odrasli.
Igiaba Scego na Mestu knjige v Novi Gorici (Fotografija: Luka Mavri)
Vsako od poglavij v romanu se ukvarja z določeno temo, naslovu v somalijskem jeziku pa je dopisan tudi italijanski prevod. Prvo poglavje je tako naslovljeno Jirro oziroma Malattia, v prevodu bolezen. Beseda jirro se nato kot vodilni motiv pojavlja skozi ves roman. Pisateljica je pojasnila, da je želela v knjigi spregovoriti o kolonialni in vojni travmi Somalcev. Iskala je pravi izraz, a »posttravmatski sindrom« v italijanščini se ji je zdel pomensko preozek, zato se je odločila za somalijsko besedo jirro, ki zajema tako posttravmatski sindrom kot bolezen in bolečino. Vzorcu naslavljanja v somalijskem in italijanskem jeziku sledi tudi v drugih poglavjih, denimo Eeb – Vergogna (sram), Af hoojo – Lingua madre (materinščina), Buug – Libro (knjiga) itd. Somalijske izraze in stavke vpleta tudi v samo besedilo, kar pri literaturi afriških pisateljev sicer ni redkost, a posebnost pri Igiabi Scego je ravno ta, da somalijske izraze uporablja predvsem pri označevanju družinskih članov: edo za teto, hooyo za mamo oziroma babico, aabo za očeta itd.
Iskala je pravi izraz, a »posttravmatski sindrom« v italijanščini se ji je zdel pomensko preozek, zato se je odločila za somalijsko besedo jirro, ki zajema tako posttravmatski sindrom kot bolezen in bolečino.
Ena glavnih tem romana Cassandra a Mogadiscio je nedvomno jezik oziroma posameznikov odnos do njega. Pripovedovalka pravi, da ima sama dva materna jezika, italijanskega in somalijskega. Medtem ko nečakinji Sorayi zaupa, da ljubi italijanščino – jezik Danteja Alighierija, jezik ljubezni – hkrati priznava, da se zaveda, kako je to tudi jezik kolonizatorjev, ki so si podjarmili njene prednike. A s tem, ko v italijanščini piše tudi o italijanskem kolonializmu in fašizmu ter ga uporablja kot svoj literarni jezik, ta jezik dekolonizira. Ambivalenten odnos do jezika se zrcali tudi v kompleksni identiteti oziroma občutku pripadnosti. Ob vprašanju, ali se sama počuti bolj Italijanka ali Somalka, je dejala: »Še najbolj se počutim kot Rimljanka, torej prebivalka večnega mesta, ki je videlo vse, poleg tega pa tudi kot Italijanka in Somalka.«
H kompleksnosti identitete Somalcev, ki živijo v diaspori, prispeva še pripadnost klanu – navada je, da otrok ob rojstvu prevzame očetov klan, kar pomeni, da Igiaba Scego pripada drugemu klanu kot njena mama.
»Še najbolj se počutim kot Rimljanka, torej prebivalka večnega mesta, ki je videlo vse, poleg tega pa tudi kot Italijanka in Somalka.«
Roman Cassandra a Mogadiscio je zastavljen zelo široko, saj pisateljica vanj vplete zgodovino svoje razširjene družine in zgodbe posameznih članov, vse z namenom, da bi nečakinja Soraya razumela, od kod prihaja in kdo je. Ob tem velja omeniti, da je Soraya Omar-Scego igrala v nemškem filmu Wüstenblume (Puščavska roža), ki pripoveduje zgodbo o svetovno znani somalijski manekenki Waris Dirie. Odigra vlogo mlade Waris, ki ji kot mlademu dekletu pohabijo spolne organe. O pohabljanju ženskih spolnih organov je Igiaba Scego pisala že v Adui, v romanu Cassandra a Mogadiscio pa o tem spregovori skozi zgodbo svoje mame, ki je prav tako prestala to. Čeprav jo v obeh romanih izvršijo v preteklem času, nevarno in nečloveško prakso ponekod še danes izvajajo, predvsem v afriških in bližnjevzhodnih državah, pa tudi v Aziji in Latinski Ameriki.
Igiaba Scego v roman vplete tudi druge teme, kot so bulimija, bolezenska slabovidnost, staranje in pomembnost učiteljic za šolarje. O njihovi ključni vlogi v svojem življenju je pisateljica spregovorila tudi na novogoriškem večeru in med drugim povedala: »Učiteljice so mi zelo pomagale – pozorne so bile na rasizem v razredu in se z njim primerno soočale, poleg tega pa so me spodbujale pri razvijanju talentov.«
Pri spopadanju z rasizmom ji je bila v veliko pomoč tudi knjižnica, saj je v knjigah našla občutke, ki jih je čutila sama. Med avtorji, ki so jo še posebej zaznamovali, je omenila Toni Morrison, ki naj bi jo »rešila«, medtem ko v romanu omeni denimo ameriško pisateljico in aktivistko bell hooks. V ne tako pozitivnem smislu jo je kot otroka zelo zaznamovala knjiga Alexa HaleyjaRoots. The Saga of an American Family, po kateri so v sedemdesetih letih posneli televizijsko nadaljevanko Korenine. Tudi zaradi rasističnega prikazovanja temnopoltih v njej so jo otroci v šoli posledično spraševali, ali ima doma verige, tako kot glavni lik Kunta Kinte, in ali jo je treba prebičati, če je poredna. Ob tem je pisateljica dejala: »Bilo me je zelo strah – bila sem edina temnopolta v svoji četrti in na šoli – in zaradi tega so bile učiteljice v tistem času zame tem pomembnejše.«
Igiaba Scego: »Bilo me je zelo strah – bila sem edina temnopolta v svoji četrti in na šoli – in zaradi tega so bile učiteljice v tistem času zame tem pomembnejše.« (Fotografija: Luka Mavri)
O vseh teh temah je pisala tudi v drugem v slovenščino prevedenem romanu Moj dom je tam, kjer sem. Tako kot Igiaba Scego tudi pripovedovalka romana ni nikoli živela v Somaliji. Medtem ko si z nečakom in bratom ogleduje zemljevid Mogadiša, somalijskega glavnega mesta, ji mama reče, da v njem manjka ona – pripovedovalka. V naslednjem prizoru, ki je najbrž eden najlepših v romanu, protagonistka iz zemljevida Mogadiša ustvari hibriden zemljevid, na katerega v obliki samolepilnih lističev nalepi prostore iz Rima, v katerem se je rodila in na katerega jo vežejo spomini. Nataša Hrastnik v spremni besedi k romanu Moj dom je tam, kjer sem način pisanja, ko avtorica zgodovino, v kateri preureja, umešča in osvetljuje zgodbe svojih prednikov, označi z izrazom »zgodbovina«.
Njeno pisanje je vzniknilo iz potrebe razumeti zgodbo svoje večplastne in diasporske družine, ki so jo zaznamovali diktatura, vojna in množične migracije.
Igiaba Scego v vsakem romanu na novo poustvarja zgodbovino svoje družine, kar priznava tudi sama. Na koncu romana Cassandra a Mogadiscio v zapisu Autobiografia in movimento (kar bi lahko dobesedno prevedli kot »avtobiografija v gibanju« ali morda bolje »avtobiografija v delu«) namreč zapiše, da je njeno pisanje vzniknilo iz potrebe razumeti zgodbo svoje večplastne in diasporske družine, ki so jo zaznamovali diktatura, vojna in množične migracije. Njeno pisanje je avtobiografsko in temelji na resničnih dejstvih, vendar je biografsko pisanje, kot sama pravi, polno pasti, saj je spomin nezanesljiv in pogosto tudi poln lukenj. Pisateljica te luknje v spominu zapolni z domišljijo, kar pa ne pomeni, da so romani zato prikrajšani za resnico, ravno nasprotno. V Novi Gorici je to dopolnila s prispodobo: kakor mama šiva blago, tako sama šiva besede, a ne da bi ji jih uspelo dokončno sešiti skupaj. Tudi zato to počne zmeraj znova.
Prav posebno vrsto vznemirjenosti doživimo, kadar ob branju klasičnega dela ugotovimo, da je veličastno, odkrito, iskreno in včasih prav neusmiljeno človeško. Klasične avtorje dojemamo kot spodobne in omikane, bili naj bi nekako nad vsemi nami, saj so postali del kanona in jih je kot takšne skozi tisočletja prebralo na milijone učencev. Učijo nas, kako živeti. Ko se za enega od klasičnih avtorjev, ki ima povrh še tako zelo elegantno ime, izkaže, da je pravzaprav enako posveten kot vsi ostali, nastopi presenetljivo osvežujoče odkritje, ki morda prinese celo nekaj olajšanja. Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje. Na trenutke so bili celo starodavni avtorji, kljub doprsnim kipom iz marmorja in zaprašenemu ugledu, enako nespodobni, smešni in nebrzdani kot ustvarjalci serije South Park ali serij, ki jih lahko spremljamo na HBO-ju.
Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje.
Na tej točki kot primer navajam rimsko delo Satirikon, katerega avtor naj bi bil Gaj Petronij Arbiter. Čeprav bi se ime bolj prilegalo nekomu, ki slovesno viha nos nad vašo izbiro notranje opreme, gre pravzaprav za zavetnika jedke satire in izprijene inteligence starodavnega sveta. Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom, samo delo pa je po slovnični plati ravno dovolj prefinjeno, da bi skorajda pozabili, da je avtor nekatere dele zapisal objestno pijan od falernija in ciničnosti, ko se je prenažiral z ocvrtimi sardinami, prelitimi z garumom, in z očmi požiral sužnje.
Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom.
S Petronijem sem se sam srečal dokaj pozno, kar je nenavadno, sploh glede na to, da sem si na akademski poti sicer vzel čas tako za starodavno zgodovino kot tudi za, milo rečeno, neprimeren humor. Sem tiste vrste bralec, ki uživa v Ovidijevih Metamorfozah, a obenem meni, da je izkušnjo še izboljšala glasbena tema Bennyja Hilla, ki se mi je vrtela v mislih zadaj. Petronij se namreč odlično prilega prav v ta prostor, rezerviran za veličastni absurd. O Satirikonu lahko govorite na učni uri književnosti ali pa na divji študentski zabavi, pa bosta obe občinstvi v njem zagotovo našli nekaj, kar jima bo všeč.
O Satirikonu lahko govorite na učni uri književnosti ali pa na divji študentski zabavi.
Satirikon je eno tistih del, od katerih so se ohranili le fragmenti, kar je neskončno frustrirajoče, saj ves čas slutite, da manjkajo prav najboljši deli. Fragment, ki se je ohranil do današnjih dni, se osredotoča na razuzdanega pripovedovalca po imenu Enkolpij in njegovega ljubimca Gitona. Kolovratita po nadrealističnem svetu, polnem seksa, prevar in plezanja po družbeni lestvici. Na poti pobereta in nato spet izgubita številne spremljevalce (Askilta, Evmolpa, Trifena), padata iz ene postelje v drugo (in si v skladu s tem pridobita, pa nato spet izgubita nemalo zaupanja) in sta priča enemu najživahnejših dogodkov iz rimske literature: zloglasni pojedini pri Trimalhionu. Te farse se ne bi sramoval niti francoski dramatik Feydeau, čeprav je nastala dva tisoč let pred njegovim rojstvom.
Petronij, kakor ga je upodobil francoski grafik Philibert Boutrois (1775–1814).
Če si nameravate o Petroniju zapomniti le eno, bo to verjetno prizor s tiste večerje. Trimalhion je na novo obogateli svobodnik, čigar zabava je tako neokusna, kičasta in pretirana, da bi ga celo Jay Gatsby verjetno lepo prosil, naj se za božjo voljo že malo umiri. Nekaj glavnih poudarkov večera: cel pečen prašič, ki mu iz trebuha visijo klobase, astrološke predstavitve in dovršene zdravice, ki nakazujejo, da je v vino nekdo skrivoma dolil zvrhano merico filozofije in samo-parodije. Na trenutke se vam bo zazdelo, da gledate naravnost briljantno kombinacijo oddaje MasterChef in Resnične gospodinje iz Pompejev.
Petronij (ki je umrl leta 66 n. št.) je bil rimski dvorjan pod cesarjem Neronom. Ta se je, kot je vsem dobro znano, obdajal z umetniki, lizuni in ljudmi, ki so med opazovanjem gorečih mest igrali na liro. Petronij je bil morda neke vrste kulturni svetovalec – Svetonij ga je poimenoval kar arbiter elegantiae ali »sodnik dobrega okusa«. Lahko bi celo rekli, da je bil neke vrste stilist za slavne ali instagram vplivnež, le da je bolje govoril latinsko in se loteval bistveno manj postov s sokovi. Tacit pravi, da je podnevi živel lagodno življenje, se ponoči prepustil hedonizmu in sčasoma padel v nemilost Neronovega paranoičnega režima. Življenje je končal s samomorom, in sicer na precej modno koreografiran način, saj naj bi zlomil svoj pečatni prstan, da nihče ne bi mogel ponarediti njegovega podpisa. To je bil starodavni ekvivalent zagotovitev, da opusa slavnih piscev ne bodo nikoli omadeževali ponaredki.
Učenjaki se sicer ne strinjajo povsem glede tega, ali je Satirikona res napisal prav on, jaz pa sem se odločil verjeti temu, zlasti ker ne vem, kdo drug bi še lahko napisal tako skrajno neresno in obenem globoko iskreno delo?
Petronijev Satirikon je leta 1973 v prevodu Primoža Simonitija, tudi avtorja uvodne študije, izšel v zbirki Sto romanov pri Cankarjevi založbi – z napako na najbolj vidnem mestu. Na naslovnici je naveden kot Satiricon, povsod drugod pa kot Satirikon. (Fotografija: Andraž Gombač)
Satirikon povsem uniči mit zapetega starodavnega Rimljana. Delo je obsceno, smešno in kaotično. Opominja nas, da Rimski imperij ni le sinonim za marmorne templje in vojaška osvajanja. Sestavljale so ga namreč tudi večerje v neuglednih krčmah, slabe pesmi, malenkostno ljubosumje in zgodbe nezanesljivih pripovedovalcev, ki so si, tudi medtem ko so se jim lastna življenja dobesedno razkrajala pred očmi, prizadevali rešiti svojo čast.
Delo – oziroma tisto, kar je ostalo od njega – sloni na satiričnih podobah rimske družbe. Za razliko od Livija, ki nam prikaže junaško zgodbo od mita do imperija, ali elegikov, ki jim uspe tudi strto srce spremeniti v umetnost, nam Petronij razkrije razpadajočo družbo in nas vpraša: »Ali ni to za crknit smešno?« Njegovi liki so pohotni, pohlepni in samozadostni. Petronijev pripovedovalec ni junak, pač pa slepar s prebavnimi težavami. Njegov literarni glas je prežet s tako debelim slojem ironije, da bi ga lahko brez težav namazali na kruh.
Njegov literarni glas je prežet s tako debelim slojem ironije, da bi ga lahko brez težav namazali na kruh.
Pojedino pri Trimalhionu (saj veste, tisto večerjo) se pogosto razlagali kot kritiko vrednot na novo obogatelih, vendar je bistveno več. Gre namreč za vpogled v to, kako absurdno je bilo lahko rimsko življenje – ne le življenje revnih in sužnjev, pač pa tudi življenje tistih, ki so si izborili pot na sam vrh družbene lestvice in šele potem ugotovili, da tam pravzaprav niso dobrodošli. Trimalhion je utelešenje negotovega bogastva: je teatralen, vedno in povsod v vsem pretirava in si v obupu prizadeva, da bi ga dojemali kot kultiviranega. Recitira napačno razumljene mite, napačno citira Vergilija in se hvali s svojo oporoko. Z drugimi besedami, pokaže nam, kako je videti, kdor zadene na loteriji in nato takoj najame svetovalca za uveljavitev osebne blagovne znamke. Pod komedijo se skriva tragedija, in prav zato je delo tako zelo nepozabno. Bolje kot poznate življenje v starodavnem Rimu, več boste izvlekli iz Petronijevega pisanja. Sam na primer potrebujem cel kup opomb in pripisov, da vem, da Trimalhion napačno citira Vergilija, originalno občinstvo pa bi to vedelo brez kakršne koli pomoči.
Tako je Pojedino pri Trimalhionu videl španski slikar Ulpiano Fernández-Checa y Sanz (1860–1916).
Celotno delo preveva neke vrste modernost, ki se ji ne morem upreti. Enkolpij bi imel brez težav lahko TikTok kanal. Gitona bi na X-u (prej Twitterju) morda izbrisali. Večerja bi bila povsem enostavno lahko tudi podivjani mukbang na YouTubu. Zdi se, da je Petronijeva strategija pripovedovanja – epizodna, nespoštljiva, pogosto eliptična – nekaj podobnega, kar bi doživeli ob urah in urah zaporednega gledanja prestižne televizijske oddaje, ki jo je napisal nekdo, ki sovraži koncept pripovednih lokov v zgodbi.
Če si želite moralno urejene izkušnje, pa nikar ne segajte po Satirikonu. Tega dela se lotite, če si želite absurda. Če želite bolje razumeti občutek, da so prav vsi ljudje nesmiselni, ne glede na to, za katero dobo gre. Da bogastvo ne more kupiti dobrega okusa. Da je nadutost odlična sestavina za komedijo. Da bodo slabe pesmi vedno našle občinstvo, še posebej, če se rimajo. Predvsem pa preberite izdajo z opombami, ker sicer vsaj polovice dela ne boste razumeli.
Satirikona se lotite, če si želite absurda.
Problem, če temu sploh lahko tako rečemo, je v tem, da je Satirikon nepopoln. Ob branju tega dela boste doživeli podoben občutek, kot če bi na divjo študentsko zabavo vdrli nekje na sredini večera: zamudili ste vse tisto, kar se je že zgodilo, in dobro veste, da na zabavi ne boste ostali do zore, vendar je sedanjost vseeno omamna. Zato si boste želeli še več, obenem pa vas bo nekje v ozadju ves čas malce razžiral dvom glede tega, s kakšnimi ljudmi se pravzaprav družite. To je lahko bodisi nadležno ali pa del čara, kar je odvisno od tega, kakšen človek ste.
Petronij nas opominja, da klasične književnosti ne sestavljajo le turobna resnost in plemenito trpljenje. Včasih so tudi takrat obstajali samo ljudje, ki so se grdo obnašali in o tem nato elegantno tudi pisali. Čeprav vam delo morda res ne bo povzdignilo duše na način, na katerega si je to prizadeval storiti Vergilij s svojo Eneido, pa vas bo zagotovo vsaj nasmejalo. Kar je tudi že kar nekaj vredno.
Nazdravimo torej Petroniju, zavetniku zajedljivih pripomb. Vsem nam želim, da bi se kdaj v življenju udeležili pojedine pri Trimalhionu – pa tudi da bi prepoznali, kdaj je čas, da jo zapustimo, preden se vomitorij napolni do roba.
***
Komentar Svetlane Slapšak:
Izraz »salonski revolucionar« se odlično prilega Petroniju: bogat, rafiniran, destruktiven, subverziven, pripravljen umreti za dober vic – pri čemer ve, da se bo končalo »zgolj« z zaplembo njegovega premoženja … Nobene potrebe ni, da legendo preizprašujemo s filološko analizo: gre za edinstven, enkraten model kulturnega obnašanja, ki nima predhodnikov in ima zelo zelo malo sledilcev. Med njimi takoj pomislimo na Rabelaisa, Voltaira, morda Dickensa v najboljših trenutkih ob Pickwickovcih in seveda skupino Monty Python. Distanca, ironija, cinizem, sarkazem: kateri vladar ob tem ne bi ponorel? Sploh če je tako trumpovski kot Neron, pohlepen, željan palač, zlata, posestev … Patetično različico Petronijevega lika beremo v globoko in kruto katoliškem romanu Quo vadis? Henryka Sienkiewicza.
Distanca, ironija, cinizem, sarkazem: kateri vladar ob tem ne bi ponorel?
Ali je Petronij res edinstven v antični kulturni zgodovini? Literarno, vsekakor: piše v žanru menipejske satire, ki jo je aktualiziral Mihail Bahtin in jo teoretiziral za nove uporabe – denimo v Mojstru in Margareti Bulgakova … Pred Petronijem velja omeniti še Aristofana in mnoge druge avtorje stare atiške komedije, katerih del se helenistični filologi niso lotili in se tako niso ohranila: živeli so v neposredni demokraciji, stara, politična komedija je umrla z njo. Pozneje, po Petroniju, so tu še Lukijan, Apulej in »druga sofistika«, katere avtorji so v svoje razprave vnašali nekaj tradicije tovrstnega radikalnega zafrkavanja. V odštekani komediji in v Petronijevem Satirikonu vsekakor prepoznamo groteskno, tudi zastrašujoče, saj je smeh najboljši odganjalec smrti – demoni se posebej bojijo močnih zvokov in obscenosti … To je najbolje razumel Fellini v svoji nesmrtni filmski upodobitvi Petronijevega dela. Hoteli smo vedeti, kaj pomeni dekadenca? Pa smo jo dobili! Mediteranska melanholija, ki ne more brez katoliške samorazdiralnosti, je v Fellinijevem filmu Petronija v veliki meri falsificirala. Falsificirala je tisto čisto srečo, da se režimo, ko pogledamo svet, v katerem živimo.
V odštekani komediji in v Petronijevem Satirikonu vsekakor prepoznamo groteskno, tudi zastrašujoče, saj je smeh najboljši odganjalec smrti.
Morda še pomembnejši vidik Petronijevega dela, tisti, ki bi Nerona, če bi bil razumen, lahko najbolj razbesnil, ostaja slika sodobne italske družbe, od njenega dna do vrhov z novimi bogataši. Pogled iz bogate knjižnice ni niti najmanj prizanesljiv, nasprotno. Razen morda prvih kristjanov o bogastvu nihče ne govori tako negativno kot Petronij. Opis bogastva in primitivnosti tragično ustreza našemu času: Trimalhionov je danes še pa še, prepoznamo jih tu, v Sloveniji, po njihovi drzni nesramnosti, ignoranci in nastopaštvu.
Razen morda prvih kristjanov o bogastvu nihče ne govori tako negativno kot Petronij.
Z drugimi besedami, posebej ob branju dela, ohranjenega kot Pojedina pri Trimalhionu – pogled na sodobno resničnost je nujen. Aktualnost je očitna. Petronij je opazovalec našega sveta, revolucionar po definiciji.
Ob smrti Diane Keaton (1946–2025) se vrstijo fotografije in kadri iz nepozabnih filmov, v katerih ameriška igralka živi naprej. Bila je »neskončno inteligentna in tako lepa«, pravi Francis Ford Coppola, režiser kultne trilogije Boter, v kateri je igrala najprej zaročenko, zatem ženo in na koncu še nekdanjo ženo glavnega lika, mafijskega šefa Michaela Corleoneja.
Al Pacino, njen filmski mož, soigralec in še veliko več, se drage Diane spominja na več straneh avtobiografije Sonny Boy, lani izdane pri Penguinu, letos pa v prevodu Jureta Šešeta še v zbirki Žametna Beletrina.
Naj se nam Diane Keaton spet nasmehne iz igralčevih spominov …
***
Knjiga Boter je požela velik uspeh, zato so vsi govorili o njej in veselo pričakovali film, ki naj bi ga začeli snemati. Še pred poskusnim snemanjem me je Francis odpeljal k nekemu brivcu v San Franciscu, saj je hotel, da ima Michael pristno pričesko iz 40. let dvajsetega stoletja. Brivec je slišal, da snemamo film, in ko je to dojel, je stopil korak nazaj ter se začel tresti. Pozneje smo izvedeli, da je doživel infarkt. Govorilo se je tudi, da je pri filmu veliko zakulisnega dogajanja. Vodilni delavci Paramounta so bili besni drug na drugega in spuščali so se v žolčne prepire. Napetost je bilo mogoče čutiti vsepovsod, zato sem si po zenovsko rekel, da bo minilo tudi to: Posveti se liku. Kaj se dogaja v prizoru? Kam greš? Od kod si prišel? Zakaj si tukaj?
Roman Boter je napisal ameriški pisatelj italijanskega rodu Mario Puzo (1920–1999), prevedel ga je Mirko Napast, po uspehu prvih dveh filmskih Botrov pa leta 1975 izdala koprska Lipa. Naslovnico knjige, ki jo je opremil Slobodan Cankar, seveda krasi Marlon Brando kot Vito Corleone. (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekaj dni sem na poskusnih snemanjih nosil zgodnjo različico Michaelove vojaške uniforme, na obrazu pa poklapan izraz. Takšnega sem imel že od nekdaj. Najbrž je šlo za krinko, ki sem jo prenašal naokrog in mi je pomagala prebroditi vse. Reči pa moram, da bi lahko izbrali boljši prizor od tistega, ki sem ga moral odigrati. V njem Michael v uvodnem poročnem prizoru pojasnjuje dekletu Kay, s čim se njegova družina v resnici ukvarja in kdo vse so igralci v poslu njegovega očeta. Šlo je za povsem običajen predstavitveni prizor, v katerem sva z Diane Keaton sama sedela za pusto mizico, pila vodo, za katero sva se pretvarjala, da je vino, in se pogovarjala o sicilijanskih poročnih običajih. Nemogoče je bilo, da bi vloga prišla do pravega izraza. Moje interpretiranje Michaela je bilo podobno sajenju na vrtu; nekaj časa bi trajalo, preden bi zrasle rože. Kako naj bi v tem prizoru predstavil svoje zamisli o njem? Nisem ga mogel priklicati v življenje, tega ne bi mogel narediti nihče.
Diane Keaton in Al Pacino v svojem prvem prizoru v Botru: »Šlo je za povsem običajen predstavitveni prizor, v katerem sva z Diane Keaton sama sedela za pusto mizico, pila vodo, za katero sva se pretvarjala, da je vino, in se pogovarjala o sicilijanskih poročnih običajih.« (Fotografija: Steve Shapiro/Corbis preko Getty Images, iz knjige Sonny Boy)
A zaupam vam skrivnost: Francis je hotel mene. Hotel me je in jaz sem to vedel. Ni boljšega, kot da režiser hoče tebe. Boljšega si igralec pravzaprav ne more želeti. Dal mi je tudi darilo v podobi Diane Keaton. Za Kayino vlogo se je potegovalo več igralk, toda dejstvo, da me je hotel povezati z Diane, je kazalo na njeno prednost. Vedel sem, da njena kariera cveti in da nastopa na Broadwayu v predstavah, kot sta Lasje in Zaigraj še enkrat, Sam z Woodyjem Allenom. Nekaj dni pred poskusnim snemanjem sem jo spoznal v nekem lokalu v Lincolnovem centru in preprosto ujela sva se. Pogovor z njo je bil sproščen, bila je zabavna in tudi jaz sem se zdel zabaven njej. Takoj sem dobil občutek, da imam prijateljico in zaveznico.
***
Diane Keaton in Al Pacino na premieri Morja ljubezni leta 1989 (Fotografija: Ron Galella, Ltd./Ron Galella Collection preko Getty Images, iz knjige Sonny Boy)
Z Diane sva se prve dni presmejala, saj sva morala odigrati uvodni poročni prizor s poskusnega snemanja, ki nama je šel tako na živce. Zgolj na podlagi tega prizora sva bila prepričana, da sva v najslabšem filmu, kar so jih kdaj posneli, in ko se je snemalni dan končal, sva se vrnila na Manhattan in se napila. Najinih karier je bilo konec, sva mislila.
***
Z Diane sva si bila že od nekdaj pri srcu in rada sva se družila. Spoznala sva se zaradi Botra, ampak v času snemanja drugega dela so se stvari nekako spremenile in ni mi več uspelo vzpostaviti enakega stika z njo. Še vedno sem bil prizadet zaradi razhoda s Tuesday, ki sem jo še vedno imel rad; še vedno sem hrepenel po njej in tarnal zaradi nje, še vedno sem preživljal krizo. Zapadel sem globoko v alkohol in mamila, omamljal sem se in taval v megli. Najraje sem bil na pol nezavesten. Charlie je preživel nekaj dni pri meni pri jezeru Tahoe, ampak po njegovem odhodu sem bil sam. Preživljal sem nekaj, kar ni bilo tako hudo kot depresija, me je pa ovijala nekakšna melanholija.
***
Igralčeva avtobiografija Sonny Boy je lani izšla pri Penguinu, letos pa še v zbirki Žametna Beletrina; prevedel Jure Šešet, uredila Tjaša Lešnik.
Potem pa sem ga zaslišal ob obisku še ene montirnice. Zaslišal sem smeh, ki sem ga poslušal na prizorišču snemanja Botra – ko sva se morala prepričevati, da ne bova zdaj zdaj zapravila svojih karier. Zagledal sem nasmeh, ki mi je na vseh tistih neskončnih poskusnih snemanjih zagotavljal, da sem na varnem in da me nekdo varuje. Zagledal sem oči, ki so me videle in poznale. Zagledal sem Diane Keaton, ki je snemala neki film.
Že od nekdaj sem rad v ženski družbi, ampak že od mladih nog sem v njihovi bližini sramežljiv. Ne piham jim na dušo. Ne ženem se za njimi. Ženske se odzovejo nate ali pa se ne, in če ne naredijo prvega koraka, mi ni preveč do ponovnega poskusa. Pri Diane je bilo tokrat drugače. Že od nekdaj sva bila na isti valovni dolžini. Blizu ji je bil moj pogled na stvari, meni pa je bilo v uteho, da imam nekoga, ki me razume. Začel sem jo osvajati. Družila sva se in se po nekaj mesecih odločila postati par. Našla sva tempo in temperaturo, ki sta nama ustrezala.
Že od nekdaj sem rad v ženski družbi, ampak že od mladih nog sem v njihovi bližini sramežljiv.
Diane je takrat zelo pridno delala in snemala komercialne filme. Igrala je v Baby Boomu, ki je bil velika uspešnica. To, da sem imel partnerko, ki je bila uspešnejša od mene, me ni motilo niti me ni bilo tega strah. Nisem bil prav posebno zagret za vrnitev v igro oziroma spremembo pristopa k svojemu delu. Diane sem zgolj želel veliko veselja pri delu, ki ga je tudi imela. Odšla je in nekaj tednov snemala film, jaz pa sem ostal doma in bralno uprizarjal igro. Vedel sem, da je velika umetnica, in občudoval sem jo, kako je uporabljala svoje igralske, pevske, pisateljske in fotografske darove. Včasih me je nagajivo dražila in mi pravila »leni makaronarček« – kar je stara oguljena žaljivka za Italijane –, to pa me je zgolj spravljalo v smeh. Zelo pa me je spodbujala pri drami The Local Stigmatic, menila je, da mi koristi, in vedela je, zakaj moram nastopati v njej.
Diane Keaton je leta 1987 zaigrala v uspešnici Baby Boom.
Spoznala je nekatere moje bližnje sorodnike, nad mojo babico pa je bila tako navdušena, da je začela snemati dokumentarec o njej. Babica se je rodila v New Yorku, ampak njena družina je bila iz Neaplja. Ker je bila plavolaska s svetlo modrimi očmi, si bil presenečen, ko je spregovorila v italijanščini. Bila je čudaška, morda najbolj neobičajna oseba, kar sem jih spoznal, in vzgajala je malega Ala. Morda je bil to tudi razlog, da je nekega dne, ko sva jo obiskala, vzela ovojnico in mi jo molče podala. »Vzemi,« mi je dejala. Odprl sem jo in v njej zagledal sedemsto dolarjev. Že vrsto let sem ji denarno pomagal, zato nisem mogel povsem razumeti poteze niti njenega namena. »Ne potrebujem denarja,« sem ji povedal. Toda babi je vztrajala: »Vzemi ga,« je rekla: »Kupi si nova oblačila, prosim.« Nikoli ji ni bilo jasno, zakaj sem se oblačil, kot sem se. Še ko me je prvič videla v drami Indijc hoče u Bronx, je rekla: »Si ne moreš obleči kaj drugega?« Tokrat je nikakor nisem mogel pripraviti do tega, da bi vzela ovojnico nazaj, zato sem jo neopazno pustil na njeni televizijski omarici. Diane je bila navdušena nad tem, pa tudi nad babičinimi nepredvidljivimi pogledi na tako rekoč vse. To je značilno za družinske člane: vajeni smo jih, in čeprav so za nas nekaj samoumevnega, drugi ljudje postanejo njihova ogledala. Znova se nam začnejo zdeti zanimivi.
Spoznala je nekatere moje bližnje sorodnike, nad mojo babico pa je bila tako navdušena, da je začela snemati dokumentarec o njej.
Diane sem pripeljal na očetovo vnovično poroko v Los Angelesu. Bil je zelo pameten in iznajdljiv moški, ki je odprl svoj lokal, restavracijo in nočni klub v mestu West Covina ter vse poimenoval – kako neki? – Pacino’s. Kadar mi je kdo rekel: »Skuša se okoristiti s tvojim priimkom,« sem dejal: »Ej, bizgec – priimek sem dobil od njega. Najprej je bil njegov in z njim lahko počne, kar hoče.« Poroka je bila pravi pravcati talilni lonec. Hočem reči, raznolikost pa taka – še nikoli ni bilo na enem kupu toliko ljudi in najrazličnejših otrok, med katerimi so bili vsi moji polbratje in polsestre iz prejšnjih očetovih zakonov. Možakar se je rad ustaljeval. Poročen je bil kar petkrat. Jaz nisem bil niti enkrat. Kaže, da sva bila protiutež drug drugemu.
Diane je imela hišo v Kaliforniji, kjer sem se počutil domače. Vanjo sem prihajal in iz nje odhajal zaspan in rahlo solznih oči – kot vedno. Bilo je prijetno. Morda mi je bilo tako preprosto usojeno biti; morda je bil to pogled na svet, ki sem ga nosil v sebi še pred slavo – svet, ki sem ga živel skozi branje, razmislek, sprehode in pogovore. V New Yorku sem se redno sprehajal po Centralnem parku in sčasoma sem ugotovil, da me ljudje čedalje manj gledajo. Tega se je bilo treba navaditi, ampak nekaj pri tem me je pomirjalo.
Med snemanjem Botra 3 v Rimu: »Midva sva se lahko smejala. Vsi drugi so morali delati.« (Fotografija: Steve Shapiro/Corbis preko Getty Images, iz knjige Sonny Boy)
Užival sem v življenju z Diane in užival sem v odsotnosti s scene. Ampak čutila je, da imam finančne težave. Moral sem ji povedati, kaj se dogaja. Rekel sem: »Nekaj se mi je zgodilo.« Odpeljala me je v New York k mojemu odvetniku.
Moj odvetnik v industriji zabave je bil prijazni možak Arthur Klein. Z Diane naju je posedel v svojo pisarno, ki je bila opremljena tradicionalno, z družinskimi fotografijami in bejzbolskimi spominki. Arthur je začel razlagati, da sem plačilno nesposoben zaradi napačnega upravljanja premoženja. Pri tem ni sodeloval, vem, ampak besede so mi šle pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven.
Diane pa je bila besna kot ris. Vstala je in ga začela spraševati:
»Kako se je lahko zgodilo kaj takega?« Okolišil je, no, saj veste, zaradi tega in onega.
Kar razganjalo jo je. Pristopila je k Arthurju in mu gledala v oči. Stisnila ga je v kot pisarne, pokazala name in vprašala: »Ali veste, kdo je?«
Odgovoril je: »No, saj veste.«
Tako rekoč za ovratnik ga je držala: »Ne, povejte mi, kdo je.« Začel je govoriti, ampak Diane ga je prekinila: »Ja, povedali mi boste: ‚Oh, umetnik je.‘ Ne. Bedak je.«
Samo stal sem križemrok. Kaj bi lahko rekel?
Diane je nadaljevala: »Nevednež je. Na tem področju morate skrbeti zanj.«
Hotela je reči na področju financ – zaradi moje preteklosti, vzgoje, mojega zgodnjega življenja oziroma vsega do danega trenutka. In imela je prav. Nisem vedel, kakšna so pravila denarja, tako kot nisem vedel, kakšna so pravila kariere. Tega jezika preprosto nisem obvladal.
László Krasznahorkai, »poet« svetovnega formata, letošnji Nobelov nagrajenec za književnost, se je kot scenarist zapisal tudi med velikane filmskega sveta. Njegova melanholično in apokaliptično obarvana poetika bralca z neverjetno lahkoto potegne v najgloblje labirinte človekovega bivanja. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi.
Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi.
Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo svoje like vpenja v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. V tem do skrajnega roba prikazanem miljeju so ljudje vpeti in ujeti v večno igro prilaščanja in izrabljanja, v imperativ vladanja in ponižanja tudi v »najgloblji« človeški intimi. S prefinjenim občutkom za življenjske detajle, s tenkočutno analizo plasti človeškega vedenja, s spuščanjem v globino človeške duše je Krasznahorkai sposoben svoja dela držati v nenehnem gibanju. Njegovi romani bralca pritegnejo v dialog estetske komunikacije, v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razklenejo za razumevajočo prisvojitev, in v (ne)resničnem tekstualnem svetu ga akt ali dejanje branja tako spremeni, da zahvaljujoč pisateljevim čudovitim knjigam ‒ ki nam v določenih segmentih služijo kot optična naprava ‒ beremo svoje lastno življenje.
Jutka Rudaš in László Krasznahorkai med pogovorom na večeru festivala Literature sveta – Fabula 18. marca 2023 v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani (Fotografija: Andraž Gombač)
Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja posameznike oziroma posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi. Krasznahorkaijeva poetika je estetsko visoko artikulirana, čutno nabita ter intelektualno prenikava.
V Krasznahorkaijem tekstualnem svetu najdemo množico, ki je izgubila smisel, ujeta je v bivanju, iz katerega ne vidi izhoda, ljudje čakajo na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja.
Njegovo prvo in zame najvznemirljivejše delo je Satanov tango (Sátántangó, 1985), obenem reprezentativno, paradigmatično in kanonizirano delo sodobne madžarske proze. V Krasznahorkaijem tekstualnem svetu najdemo množico, ki je izgubila smisel, ujeta je v bivanju, iz katerega ne vidi izhoda, ljudje čakajo na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja. Vse to so elementi v romanu, ki se prepletajo skozi kulturne topose in s tem tvorijo mogočno silo umetnine. Zatorej duše, vajene tesnobe, kar naenkrat zaužijejo obljubo (lažne) prostornosti; (kvazi)odrešenik kratkotrajno sicer spremeni njihova zaznavanja, stanja njihovih zavesti, kajti figure v bedi brezperspektivne, nemočne preteklosti se hitro prepustijo upom na boljšo prihodnost. Irimiás ni nič drugega kot manipulator človeških duš. Dobro ve, kako ravnati z ljudmi, ki so izgubili vse človeško dostojanstvo in so potisnjeni na rob preživetja. Takih ljudi ni težko izigrati, ni jim težko obljubljati lepote sveta in jim vzbujati lažnih upov na lepšo prihodnost – če se bodo le uklonili. Ker se figure romana gibljejo na dveh narativnih ravneh – na ravni degradacije na eni in na ravni čakanja na čudež na drugi strani – Satanov tango bravurozno pleše na plesišču bipolarnosti, ki je znak upanja in nezaupanja hkrati.
László Krasznahorkai s tedaj čisto svežo slovensko izdajo Satanovega tanga (prevedla Marjanca Mihelič, Žepna Beletrina, 2023) na predlanskem festivalu Literature sveta – Fabula. (Fotografija: Andraž Gombač)
V podoben tekstualni svet vstopimo tudi v Melanholiji upora (Az ellenállás melankóliája, 1989), kakor tudi v vseh drugih delih (tukaj bi izpostavila še dve v slovenščino prevedeni deli: Vojna in vojna in Svet gre naprej), kjer nas avtor z neverjetno subtilnimi, samorefleksijskimi, ponekod grenkimi ironičnimi prijemi ponovno potegne v svet madžarske stvarnosti., kjer nam prikaže črno podobo človeške sedanjosti in prihodnosti, kjer ni mesta za noben idealizem, kjer je ločnica med morilci in žrtvami tako rekoč zabrisana. Ob branju Krasznahorkaijevih del se sprehajamo med dejanskimi razbitinami in bedo apokaliptičnih vizij, zaznavamo popolno blokado duha in zdravega razuma. Temno in hladno tonaliteto temačnega romanesknega sveta stopnjuje tudi spoznanje, da je v ontološkem propadanju sveta vsak korak brezupen. Pa vendar, vso to temačnost Krasznahorkai razsvetli s samosvojim humorjem in z ironijo, nemalokrat z močno samoironijo.
Temno in hladno tonaliteto temačnega romanesknega sveta stopnjuje tudi spoznanje, da je v ontološkem propadanju sveta vsak korak brezupen. Pa vendar, vso to temačnost Krasznahorkai razsvetli s samosvojim humorjem in z ironijo, nemalokrat z močno samoironijo.
László Krasznahorkai artikulira umetniško sporočilo z ustvarjanjem takšnega doživljajskega sveta, nas zapelje v takšne temačne globine bivanja, kjer je možno pod določenim kotom razbrati kulturnozgodovinske, filozofske in psihološke pojave polpretekle madžarske zgodovine skozi osebno izkušnjo, kamor se zlijejo izjemno bogati, čutno-čustveno predstavljeni deli stvarne mreže referenc. Avtorjeva umetnost je v delih prikazana kot prostor, v katerem duša preživi celotno čutno resničnost. Krasznahorkai v bravurozno spisanih pretresljivih delih ostaja zvest svoji poetiki in tehniki pisanja, torej pretkani, učinkovito delujoči konstrukciji, kjer se izžareva navidezno neznosna lahkotnost bivanja, medtem ko globoko pronica v mikro- in makrokozmos. Njegova dela sicer aludirajo na vzhodnoevropski model družbe in družbenih sprememb, vendar v svoji aktualnosti zaobjemajo globalno raven. Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin.
Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin.
László Krasznahorkai je madžarski pisatelj, ki – zdaj še kot Nobelov nagrajenec – zaseda častno mesto ob velikih evropskih in svetovnih avtorjih, čeprav je njegovo intelektualno in literarno romanje zaradi »samosvojega čutnega čara« težko umestiti v katerokoli prozno formacijo. Prav ta »samosvojost«, to čudno valovanje njegovega čustvenega ozračja, in avtorjev jezik zahtevata posebno bralno strategijo.
Krasznahorkai nas popelje v skrivnostne globine umetnosti, v brezčasnost božanskega s poudarkom na kulturni raznolikosti zahodne in vzhodne civilizacije. V vseh svojih delih mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta. Kljub temačnemu in tragičnemu izrisu človeške brezupnosti ustvarja – s svojimi retoričnimi prijemi in z intelektualno izjemno nabitim diskurzom – pravi užitek branja. Torej, če toni, podtoni, nadtoni, ta posebna kreativnost, lahkoten, a hkrati težak tekstualni ples dobijo svojega partnerja – tekstualno plesišče postane en sam užitek, po Barthesu »užitek v tekstu«. Bralec, ki se skupaj s »tekstom želje in strasti« premika naprej, ki nenehno doživlja načelno nedosegljivost, vendarle na koncu doživi pravo katarzo.
V vseh svojih delih mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta.
Pod črto; osebna nota:
Kot profesorica madžarske književnosti sem izjemno vesela, srečna in počaščena, da sem lahko v profesionalni karieri literarne zgodovinarke doživela dva madžarska nobelovca za književnost, Imreja Kertésza leta 2002 in Lászlá Krasznahorkaija leta 2025. Madžarski jezik, književnost, kultura in zgodovina so kljub geografski bližini v slovenskem kulturnem prostoru dokaj neznani, vendar verjamem, da za slovensko kulturo na eni strani predstavljajo vrednoto, na drugi pa prinašajo nove elemente. Močna kulturnozgodovinska tradicija »madžarskega sveta« se najbolj kaže v književnosti, ki snov zajema iz madžarske dediščine, iz bogate imaginacije in obeležij zgodovinske, moralne in politične tradicije, vendar vse preoblikuje, prevrednoti in razveljavi s pomočjo ironije v procesu fikcijskega snovanja. Pomembno je, da kulturo in literaturo v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razklenemo za razumevajočo prisvojitev in s tem v dialog pritegnemo estetske komunikacije tudi v slovenskem duhovnem prostoru.
V slovenščini dosegljive knjige letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, vse je prevedla Marjanca Mihelič: roman Vojna in vojna (Cankarjeva založba, 2015), zbirka kratke proze Svet gre naprej (Beletrina, 2020) in roman Satanov tango (Beletrina, 2023). (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Vabimo vas še k ogledu večera z Lászlóm Krasznahorkaijem, s katerim se je Jutka Rudaš predlani pogovarjala na festivala Literature sveta – Fabula v Klubu Cankarjevega doma:
Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost bo 10. decembra v Stockholmu za »prepričljivo in vizionarsko delo, ki sredi apokaliptičnega strahu ponovno potrjuje moč umetnosti«, prejel 71-letni madžarski pisatelj László Krasznahorkai, je danes oznanila Švedska kraljeva akademija.
Praznujemo tudi v Sloveniji, kjer smo mojstru že pred enajstimi leti podelili nagrado vilenica. Zatem smo v slovenščini dobili njegov roman Vojna in vojna (Háború és háború, Cankarjeva založba, 2015), knjigo kratke proze Svet gre naprej (Megy a világ, Beletrina, 2020) in roman Satanov tango (Sátántangó, Beletrina, 2023).
O srečanjih s pisateljem in z njegovim delom ob veseli novici iz Stockholma danes za AirBeletrino pišejo prevajalka vseh treh knjig Marjanca Mihelič, urednica Satanovega tangaTina Vrščaj in AirBeletrinin urednik Andraž Gombač, ki je s Krasznahorkaijem leta 2014 na festivalu Vilenica napravil daljši intervju za Primorske novice.
László Krasznahorkai (Fotografija: Andraž Gombač)
Marjanca Mihelič, prevajalka:
László Krasznahorkai že dolgo pravi, da »živimo apokalipso«, da to ni nekaj, kar bo (šele) prišlo. Ko to izrečeš, imaš kot pisatelj zahtevno nalogo. Zakaj? Kako lahko ob tem, da dvomi o napredku in meni, da je absurd vgrajen v človeško bit in da ne moremo govoriti o drugem kot o nas samih, vendarle pritegne bralce in prejme vse najvišje državne in mednarodne nagrade, po vilenici, bookerju zdaj tudi najvišjo, Nobelovo nagrado.
Njegova dela so prevedena v več kot 30 jezikov. Več kot očitno izreka najgloblje resnice o svetu, bivanju človeka v njem, njegovi »nepoboljšljivi« naravi in medsebojnih človeških razmerjih. Svet je postal prezapleten in presega možnosti človeškega dojemanja, zato človek iz tega labirinta tudi ne more iziti kot zmagovalec. Luč na koncu tunela je notranja pot: videti svet brez iluzij in slepic na očeh. Nemara je zato njegovo najvišje stremljenje uprto v doživetje in ubesedovanje lepote, filter zanjo pa sta popolnost in lepota, seveda v želji, da odzvanjata v svetu. Preizkuša namreč tudi meje jezika, znamenita je postala njegova, tako imenovana Krasznahorkaijeva poved, ki se lahko razveja čez več strani, tudi skozi ves roman.
Luč na koncu tunela je notranja pot: videti svet brez iluzij in slepic na očeh.
Če povzamem, pri Krasznahorkaiju sta nenehno prisotna gon razumeti osi sveta in iskanje »angelskih sledov« v svetu, kar je umetnost. Na tem mestu razsvetli temačnost z izbrušeno lepoto ustvarjanja, svojo neprizanesljivo družbeno kritiko pa s humorjem in z ironijo, tudi samoironijo. Menim, da sta prav ukvarjanje z univerzalnimi vprašanji človeške družbe, v zadnjem času tudi z naraščajočimi (ponovnimi) družbenimi konflikti, ter zapriseženost ustvarjanju in umetnosti prepričala komisijo za Nobelovo nagrado. In prav je tako. Moj globok poklon.
László Krasznahorkai s sveže prevedenim Satanovim tangom na festivalu Literature sveta – Fabula v Klubu Cankarjevega doma leta 2023 (Fotografija: Andraž Gombač)
Tina Vrščaj, urednica leposlovja na Beletrini:
Sedela sem na domačem stolu in se potapljala v omamljajoči Balzacov Pariz, ko me je s klicem kot iz sanj predramil kolega Andraž in me presenetil z novico o letošnjem Nobelovem nagrajencu. László Krasznahorkai? Prav on. Že ime je krasno, mar ne? V glavi sem zaslišala zvoke čardaša in zazdelo se mi je prav primerno, da bi v tem hipu zaplesal ves svet.
Srečo imamo, da lahko gospoda Krasznahorkaija Slovenci beremo v tako izvrstno posrečenih prevodih Marjance Mihelič. Sama sem uredila njegov prvenec Satanov tango. Ta knjiga še vedno hodi z mano kot glasna spremljava, ki mi narekuje poskočen korak in me včasih peha v obešenjaštvo.
Avtorju, ki je leta 2023 s svojim obiskom počastil Ljubljano, na ves glas čestitam!
Po izidu Satanovega tanga v zbirki Žepna Beletrina leta 2023 sta se naposled v živo srečala pisatelj in urednica knjige Tina Vrščaj. (Fotografija: Andraž Gombač)
Andraž Gombač, urednik AirBeletrine:
Seveda se pridružujem čestitkam, ki danes donijo z vseh strani: krasno, Krasznahorkai, krasno! Ha, že tretji, ki je po vilenici prejel še nobela: najprej sta leta 2019 sočasno slavila O𝐥𝐠a 𝐓𝐨𝐤𝐚𝐫𝐜𝐳𝐮𝐤, na Krasu nagrajena leta 2013, in 𝐏𝐞𝐭er 𝐇𝐚𝐧𝐝𝐤𝐞, vileniški lavreat že leta 1987, oba sta nobela zaradi kovidnega zamika prejela skupaj, ona za leto 2018, on za 2019 … in zdaj še naš madžarski prijatelj.
Z njim sem imel enega najnenavadnejših intervjujev na svoji novinarski poti. Nanj sem krenil tesnobno, z njega sem se vračal z nasmeškom.
Zakaj začetna zadrega? Ko so leta 2014 oznanili, da prejme glavno nagrado 29. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, v slovenščini še nismo imeli niti ene njegove knjige. Ampak tradicionalni intervju z nagrajencem za Primorske novice je bilo vseeno treba narediti – in sva tudi ga opravila!
Tihi možakar blagega nasmeha, ki je bil na Vilenici že četrt stoletja poprej, ko je festivalsko nagrado prejel njegov rojak Péter Esterházy, me je sprejel v Lipici, v avli hotela Maestoso. Potožil je, da se ga loteva bolezen, a je hitro zagotovil, da bo do sobotne slovesnosti v kraški jami že kakor nov. Prosil je za nekoliko krajši intervju. Pa se je potem ob skodelici črnega čaja vseeno razgovoril in klepetal polno šolsko uro.
László Krasznahorkai v avli hotela Maestoso v Lipici (Fotografija: Andraž Gombač)
Uvodoma sva ugotovila, da se njegova literatura oglaša v veliko jezikih, nagrado pa prejema v deželi, ki ne premore še niti ene njegove prevedene knjige. Pa sva najprej nekaj besed posvetila prevajanju mojstrovih značilnih, kačasto dolgih in vijugavih povedi, v katerih se lahko izgubiš, vsekakor trdih orehih tudi in zlasti za prevajalce. Če imamo vsaj ščepec sreče, v prevodu ne izgubimo čisto vsega, je prikimal Krasznahorkai: »Imam krasne prevajalce, ki me dobro prevajajo v angleščino, španščino, francoščino, nemščino, italijanščino, hebrejščino, japonščino … V tem pogledu imam res srečo. Vsekakor pa pri vsakem prevodu nekaj izgubiš. Če Samuela Becketta ne moreš brati v francoščini ali angleščini, tudi v prevodu izveš nekaj o tem, kaj je mislil, kakšen je bil, in včasih je domišljijski prostor med avtorjem in bralcem celo pomembnejši od samega izvirnega besedila. Naj pojasnim: ko sem v mladosti prebiral tujo literaturo v madžarskih prevodih, sem si domišljal, da berem krasne knjige krasnih avtorjev. Kako razočaran sem bil, ko sem pozneje, včasih mnogo pozneje, kakšno od teh del prebral v izvirniku!«
Ni se spomnil, kdo so bili ti avtorji. Nikakor pa mednje ni sodil Franz Kafka, zanj temeljni pisatelj. »Brez njega bi nikoli ne postal pisatelj,« je pribil. »Sprva sem ga bral v prevodu. Komaj dvanajst let sem imel, ko sem prebral njegov Grad. Zelo zgodaj! Hotel sem vstopiti v krog prijateljev svojega šest let starejšega brata. Zrelost sem dokazoval s poznavanjem Kafke, nad katerim so se navduševali brat in njegovi prijatelji. Prevod, ki sem ga prebral, je čudovit! Na Madžarskem smo namreč imeli srečo – naši prevajalci niso bili samo prevajalci, ampak naši najboljši pisatelji in pesniki.«
Navrgel sem, da je bilo podobno pri nas. Da je Kafkov Grad prevedel eden naših najboljših pesnikov, Jože Udovič. »Vem, za Jožeta Udoviča sem že slišal, zanj mi je povedal eden mojih slovenskih prijateljev,« je poprijel. In povedal, da ima pri nas kar nekaj znancev: pisateljev, pesnikov, filozofov … »Že nekajkrat sem bil v Sloveniji, kjer sem občudoval tukajšnjo čudovito naravo, lepa mesta in tudi prijetne ljudi. Z vašo deželo imam resnično samo lepe izkušnje, pa tega ne pravim iz vljudnosti.«
»Že nekajkrat sem bil v Sloveniji, kjer sem občudoval tukajšnjo čudovito naravo, lepa mesta in tudi prijetne ljudi. Z vašo deželo imam resnično samo lepe izkušnje, pa tega ne pravim iz vljudnosti.«
Zanimalo me je, ali ima same lepe izkušnje tudi z režiserjem Bélo Tarrjem, ali je zadovoljen z vsemi filmi, ki sta jih nanizala skupaj. »Odgovor ni preprost,« je skomignil, »saj pri njegovih filmih nisem bil samo avtor romana ali scenarist, ampak tesen sodelavec pri snemanju. Z Bélo sem premleval vsa bistvena vprašanja. Sodelujeva že od leta 1985, in tako zelo sem vpleten, da težko odgovorim na vaše vprašanje.«
Selitev zamisli s papirja na filmsko platno zanj nikakor ni naraven proces: »Kje pa, to je zame nekaj povsem čudnega! Nikoli si nisem želel posneti filma, a Béla Tarr, ki je zelo brihten fant, je vztrajal, da morava sodelovati. In tako me je leta 1985 prepričal, da posnameva film po mojem romanu Satanov tango. Če mu rečem ne, samo prilivam olja na njegov ogenj, zato sem ugotovil, da mi je najlaže, če na njegovo zamisel kar takoj pristanem.«
Prizor iz filma Satanov tango, ki ga je leta 1994 po Krasznahorkaijevem romanu posnel režiser Béla Tarr, ob pisatelju tudi soscenarist.
Kakšna pa je sicer pisateljeva naloga v tej družbi? »Pisatelj nima nobene naloge,« je odrezal Krasznahorkai. »Pisatelj je umetnik, umetnik pa je svoboden. Kdor je res svoboden, nima nobenih obveznosti.«
No, ga nisem kar tako izpustil, bržkone ve, da je bil festival Vilenica svojčas zelo družbeno angažiran. Ali pisatelj lahko izboljša družbo? »Ne, nikakor,« je odkimal. »Pisatelji in pesniki lahko pišejo čudovita dela, to pa je tudi vse. Zelo preprosto.« Ampak s svojimi čudovitimi deli lahko spremenijo, izboljšajo posameznega bralca, mar ne, sem še kar drezal. »O, ne!« je spet odkimal. »Mogoče se spremenijo samo bralci, ki si tega želijo. Pisec nanje vpliva kvečjemu posredno, nikakor pa ne neposredno. Umetnik ima samo eno nalogo – ostati svoboden in nam s svojo svobodo kazati, da je to mogoče. Morda je vse to samo iluzija, kaj pa vem.«
László Krasznahorkai: »Umetnik ima samo eno nalogo – ostati svoboden in nam s svojo svobodo kazati, da je to mogoče.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Najprej je študiral pravo, zatem filologijo, filozofijo, književnost in jezikoslovje. Ni nikoli hotel biti pravnik? »Ne, nikoli. Moj oče je bil. Na pravno fakulteto v Szegedu sem se vpisal, ker sem se hotel ukvarjati s filozofijo kriminala. A po treh tednih študija mi je bilo jasno, da na tej pravni fakulteti nikoli ne bom prišel do filozofije kriminala. Vseeno sem tri leta študiral, potem pa sem zamenjal tako fakulteto kakor univerzo, odšel v Budimpešto. V zadnjem letu študija sem dobil službo v založbi v Budimpešti. Iti vsak dan na delo mi ni bilo lahko. Le kratek čas sem zdržal v službi, kakršno opravljajo drugi, običajni ljudje. Od leta 1983 sem svobodni pisatelj. Leta 1987 sem šel v zahodni Berlin. Tam sem ostal dlje kot leto. To je bilo v času, ko se je komunistični sistem iztekal.«
»Na pravno fakulteto v Szegedu sem se vpisal, ker sem se hotel ukvarjati s filozofijo kriminala. A po treh tednih študija mi je bilo jasno, da na tej pravni fakulteti nikoli ne bom prišel do filozofije kriminala.«
Živel je še v Franciji, Španiji, Angliji, ZDA, na Kitajskem in Japonskem. »Drži, v vseh sem živel, zdaj pa sem povečini v Berlinu in na Madžarskem. Zelo pogosto sem tudi v ZDA,« je pojasnil. V ZDA je pisal tudi znameniti roman Vojna in vojna, zdaj že desetletje tudi na voljo v slovenščini. »Pisal sem ga sedem let, v letih 1995 in 1996 v New Yorku, v stanovanju Allena Ginsberga, prijatelja, ki me je vedno gostil, ko sem bil v New Yorku,« se je spominjal.
Ker je beseda že nanesla na življenje tu in tam – kje pa občuti največ svobode? »Svobode ne občutim nikjer, sem pa svoboden jaz. Med prvim in drugim je razlika. V svetu, prežetem s trpljenjem, nikakor ne morem občutiti svobode,« je dejal. Hja, zlasti pa se pisatelj bržkone težko počuti svobodnega v današnji Madžarski, sem vrgel trnek. »Življenje v današnji Madžarski je huda preizkušnja tudi za ljudi, ki so zadovoljni s sedanjim nacionalističnim in konservativnim političnim režimom,« je prikimal. »Za nas, ki se takemu sistemu upiramo, pa je neznosno. Tudi na Madžarskem mnogi pravijo, da je bilo v času kadarizma precej bolje. To ni neresnica, a vendarle je velika razlika med diktaturo in demokratičnim sistemom. Madžarska je danes na papirju demokratična država, žal pa se je zelo spremenila po volji ljudi, ki si močno želijo občutka gotovosti, občutka, da bo jutri vse v redu. Če bi se tile, ki na volitvah podpirajo konservativno opcijo, ozrli v zgodovino in v naši zgodovini poiskali primerek starejše konservativne oblasti, bi jo našli v letih med svetovnima vojnama, v hortizmu, imenovanem po vladarju Miklósu Horthyju. Ugotovili bi, da je to zelo slab zgled. In bolje bi bilo, ko bi se danes zgledovali po ameriških ali angleških konservativcih, na primer, namesto da so izbrali čisto drugačno možnost – ravno hortizem! Kar imamo na Madžarskem danes, je namreč zgolj nova različica hortizma. To je zelo slaba izbira tudi za podpornike sedanjega režima. Bojim se, da bo prebujenje iz te politične vere zelo grenko.«
»Svobode ne občutim nikjer, sem pa svoboden jaz. Med prvim in drugim je razlika. V svetu, prežetem s trpljenjem, nikakor ne morem občutiti svobode.«
Bolj se je razvedril, ko sva segla dlje na vzhod, se pomudila pri Kitajski in Japonski. Do njiju je prišel po naključju: »Leta 1990 me je poklical prijatelj in me povabil, naj se mu pridružim na poti v Mongolijo. Bi šel na simpozij o Džingiskanu v Ulan Bator, me je vprašal. Takoj sem odgovoril: da! Ko sva bila tam, sem mu v groznem, neopisljivem hotelu pokazal zemljevid: ‘Poglej, kako dolga je razdalja med Budimpešto in Ulan Batorjem, kako majhna pa je med Ulan Batorjem in Pekingom. Mislim, da se nama taka priložnost ne bo več ponudila. Poskusiva priti do Pekinga.’ Uspelo nama je, četudi po mnogih zapletih. V Pekingu sem doživel silovit udarec – čisto me je očarala zelo stara kultura. Ni me zanimala maoistična ali še mlajša Kitajska. Samo stara. A je bilo to dovolj. Ko sem jo začel raziskovati, je bila kitajska kultura stara 5000 let. Nekaj let pozneje sem ugotovil, da je stara 8000 let. Zdaj je najbrž stara že 13.000 let. Vse daljša je!« se je smejal.
»Ni me zanimala maoistična ali še mlajša Kitajska. Samo stara.«
»Še danes sem povezan s kitajsko kulturo, s kitajskimi umetniki, s katerimi prijateljujem, tam imam tudi založbo, prevajalca …« je našteval.
No, sem ga spomnil, tudi poročen je s sinologinjo.
»Res je,« se je nasmehnil, »a najprej sem imel manično-depresiven odnos s Kitajsko, šele zatem sem se poročil s sinologinjo. Že ob prvem obisku Kitajske sem ugotovil, da največ kitajske kulture ni v arhitekturi, v templjih, v skulpturah, ne v oprijemljivih rečeh, marveč v njihovi pisavi in jeziku. In tako sem se spraševal, kaj je lažje – ali naj se osem, devet, deset let učim njihovega jezika in pisave ali naj se poročim z žensko, ki se bo učila namesto mene? Odločil sem se za drugo možnost. Žena je tudi moja prevajalka med potovanji na Kitajsko. No, tudi jaz znam malce kitajsko, takole, za ulično rabo. Skupaj potujeva tudi na Japonsko, ki pa je drugačna. To sem spoznal s pomočjo prijatelja, ki je šel s Harvarda tja preučevat japonske medije. Vsake toliko sva se slišala. Bolj kakor njegova raziskava me je zanimalo, kaj vidi skozi okno, kaj vidi na ulici, kaj počne … S pomočjo njegovih odgovorov sem sestavljal drobce japonskega sveta, ki me je čisto šokiral. Ker je bil tako drugačen od vseh, ki sem jih dotlej spoznal. S pomočjo japonske fundacije sem večkrat obiskal Kyoto. Zmeraj samo Kyoto, Kyoto, Kyoto, vsakič za pol leta. A trudil sem se bolj približati japonski kulturi. Zanimivo, temelj japonske kulture je stara kitajska, zlasti iz obdobja dinastije Tang. Zanimivo je, da so Japonci zelo hitro, v tristo, štiristo letih, na noge postavili tako mogočno civilizacijo.«
»Že ob prvem obisku Kitajske sem ugotovil, da največ kitajske kulture ni v arhitekturi, v templjih, v skulpturah, ne v oprijemljivih rečeh, marveč v njihovi pisavi in jeziku.«
Kitajska in Japonska njegove književnosti sicer nista spremenili, je dejal. »Najbrž pa sta v meni okrepili zavedanje, da svet, ki ga poznam danes, ni edini. Bolj se tudi zavedam, da si je isto reč mogoče ogledati iz več zelo različnih kotov. To človeku daje več svobode. Po drugi strani pa mu vliva tudi več negotovosti – ni samo ene resnice o določeni stvari, samo enega pomena …«
Obe kulturi, tako kitajska kakor japonska, sta ga zelo obogatili: »K sreči sem odprt za nove izkušnje. Zato sem tudi tu, pri vas.«
In zato – dodajamo 9. oktobra 2025 – bo kmalu tudi na odru v Stockholmu.
Čestitamo in praznujemo!
Pisatelj med podpisovanjem v Klubu Cankarjevega doma predlani (Fotografija: Andraž Gombač)
Pred nekaj dnevi smo se mudili v Novi Gorici. Prijatelj nas je odpeljal v Rafutski park, ki leži natanko na meji med državama. Danes je ta meja skorajda nevidna, oziroma ni nevidna, zdi se kakor prelivanje barv na akvarelu, in tako Slovenija postopoma prehaja v Italijo, nekoč pa, v Jugoslaviji, v časih, ko se je porajala naša domišljija, je to bila ločnica svetov, meja med nasprotujočima si načinoma življenja. Zapuščen Rafutski park in v njem vila Rafut, v kateri je domoval Higienski zavod, je bil takrat točka, kjer se je končala Jugoslavija. Na vrhu griča nad Zavodom stoji znameniti Frančiškanski samostan Kostanjevica z grobnico Burbonov, v kateri je pokopan predzadnji francoski kralj Karel X. z družino in enim od ministrov, in čaka na svoje vstajenje, ampak nas, otroke svojega časa, je vendarle dosti bolj zadeval Higienski zavod.
Vila Rafut (Fotografija: Miljenko Jergović)
Prva stvar, ki sem jo uzrl, ko sem se znašel pred vhodom v park, mi je bila znana in blizu. Arhitektura vhodnih vrat, vse tiste oblike in ornamenti, so del nekoliko zapletene podobe sveta mojega rojstnega kraja. In seveda sem začutil nekakšno posebno naklonjenost, kakršno navsezadnje občutim tudi do Antona Laščaka, Lasciac Beya oziroma Laščak bega, ki se je tukaj, na tem mestu, v svojem rodnem kraju, ne zavedajoč se, kaj vse mu bo še prineslo življenje in kaj mu bo v njem odvzela velika zgodovina, namenil zgraditi vilo.
Anton Laščak se je rodil v slovenski goriški družini, študiral je arhitekturo na Dunaju, vendar je bil po kulturni in narodni pripadnosti Italijan in Furlan. Pravijo, da je javno govoril slovensko, jezika se ni sramoval, toda ni bil Slovenec. Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi, na južnih obronkih Kostanjevice, da bi tam postavil vilo s prostranim parkom, v kateri bo, kakor si je predstavljal kot ugleden petdesetletnik, pričakal starost. Franjo Rejc bo, čeprav podobnega izvora kakor Laščak, ostal vse življenje prepričan Slovenec.
Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi.
Čeprav so se Franjevi sorodniki v obdobju med vzponom fašizma, ko so se njihovi domači kraji znašli v Italiji, krvavo borili zoper Italijane, je sam znal zelo mirno in razumno razložiti, kako so na Primorskem v njegovem času potekali procesi narodnostnega ločevanja: ljudje s podeželja in primestni reveži, služkinje in nosači so ostali Slovenci, tisti pa, ki so se preselili v mesta in jim je v njih uspelo doseči boljši socialni položaj, so postali Italijani. To je bilo manj povezano z izvorom in narodnostno zavestjo, je menil Franjo, dosti bolj pa s kulturo mesta. Le nepopustljivo trmasti, puntarji iz Kneže denimo, so ob vsaki priložnosti in za ceno življenja bili Slovenci. Je bil moj stari oče ponosen na svojo odločitev, da bo do konca ostal Slovenec? To ni pomembno vprašanje njegovega življenja. Pomembneje je, da ni imel nikakršnih težav z ljudmi, ki so jih življenje in čustva usmerili drugače in so, četudi sinovi in hčere slovenskih staršev, postali, denimo, Italijani.
Je bil moj stari oče ponosen na svojo odločitev, da bo do konca ostal Slovenec? Pomembneje je, da ni imel nikakršnih težav z ljudmi, ki so jih življenje in čustva usmerili drugače.
Anton Laščak je kot dunajski arhitekt prišel v Egipt, kjer je v Aleksandriji in Kairu zaslovel kot stavbenik stanovanjskih palač, bank, javnih zgradb. Razvil je svoj lastni arhitekturni slog, ki ga bodo umetnostni in arhitekturni zgodovinarji preprosto poimenovali – neoislamski. Kar je precej nenatančno, preohlapno, od njegovega sveta in življenja odmaknjeno ime za to, kar je Laščak uresničil. Gradil je namreč hiše po meri tistega, kar je videl in doživel v Aleksandriji. Recimo, da bom, med gledanjem njegovih hiš na spletu ali ko stojim pred vilo Rafut in pred vhodnimi vrati v park, prepoznal prvine ali duha tiste otomanske arhitekture, ob katere obrisih sem odraščal v Sarajevu, ampak to ni enako, tako kot niso Sarajevo, Plovdiv in Carigrad enaki Aleksandriji in Kairu.
Fotografije, na katerih Anton Laščak, z drugim imenom Antonio Lasciac, pozira v opravi egiptovskega odličnika, s fesom na glavi in z odlikovanji na poprsju, so čudovite in meni na moč ganljive, kak ducat jih je najti na spletu. Na teh podobah, do katerih občutim intimno bližino, uteleša Laščak beg prav tisto, po čemer bi tudi sam hrepenel, če bi se rodil v istem svetu in mestu kakšnih sto let prej.
Anton Laščak (1856–1946)
V Laščakove zgradbe v Aleksandriji in Kairu so poleg prvin orientalske in otomanske arhitekture ter svojevrstnih detajlov z egiptovskih gosposkih in grajskih stavb vgrajene tudi njegove svojske in nerazrešljive identitete. Rafutski park, z vilo vrh pobočja, je avtoportret tega moža. Nič ne opiše naše osebnosti tako pomenljivo kakor hiša, v kateri bi radi preživeli življenje.
Anton Laščak je bil otrok tiste dobe, ki so ji naredili konec streli Gavrila Principa. Le v Habsburški monarhiji, tem imperiju magično realističnih identitet, ki je poleg oddaljenih zunanjih meja imela tudi zapleteno mrežo notranjih, se je mogel roditi in odrasti Laščak beg, Italijan in Furlan slovenskih staršev in dunajskih kulturnih nazorov, ki bo mir in tolažbo našel v prvinah vere, ki ji ni pripadal. Na koncu vseh poti je Anton Laščak umrl pri devetdesetih, v Kairu. Iz svoje goriške domovine je med drugo svetovno vojno prebegnil v svojo egiptovsko.
Rafutski park, z vilo vrh pobočja, je avtoportret tega moža. Nič ne opiše naše osebnosti tako pomenljivo kakor hiša, v kateri bi radi preživeli življenje.
Čeprav sem odrasel v Jugoslaviji in sem njen razpad doživel kot petindvajsetleten, tačas nisem bil ne v Gorici ne v Tolminu, pa tudi priložnosti nisem imel, da bi neposredno občutil mejo med svetovoma, ki je tam tekla in ki je, kakor pretesen čevelj, vse življenje žulila mojega starega očeta Franja Rejca. Zato si zdajle, ko stopamo po Rafutskem parku in se fotografiramo ob starem hrastu plutovcu ter fascinantnem skupku bambusov, lahko samo predstavljam, kakšen je bil ta kraj v jugoslovanskih časih, tedaj, ko so petični zahodnjaki prečkali mejo, da bi igrali na srečo v igralnicah hotela Park, kamor pa je bil vstop državljanom SFRJ seveda prepovedan. Partija je varovala našo nedotaknjenost, kot bi bili hurije, rajske device, ki bodo izgubile nedolžnost šele ob skorajšnjem prihodu komunizma.
(Fotografija: Miljenko Jergović)
In ko stojim pred še ne obnovljeno vilo, ki ji bodo, pravijo, z evropskim denarjem lahko vrnili njeno prvotno podobo, mi pride na misel, da so najverjetneje semle, v Higienski zavod, na pomlad leta 1972 prihajale kolone ljudi na cepljenje proti črnim kozam. Deželi je grozila katastrofa bibličnih razsežnosti, zato je cepljenje zagotovila vojska. Razširjanje virusa so v Jugoslaviji učinkovito zaustavili, ni segel v Evropo. Ni prečkal bližnje meje, ki bi jo danes zlahka prepešačili, ne da bi nas italijanski policisti sploh pogledali. Takrat cepljenim sta ostala dosmrtna brazgotina na levem ramenu in spomin na prestani strah v neki mračni jugoslovanski pomladi.
Razširjanje virusa so v Jugoslaviji učinkovito zaustavili, ni segel v Evropo.
Higienski zavodi so bili v nekdanji Jugoslaviji trdnjave proti širjenju nalezljivih bolezni, kot najpomembnejši dejavnik preventive so bili izhodišče obsežne propagandne kampanje navajanja naših narodov in narodnosti na higieno. Pred socializmom smo bili ljudje umazani. Nismo si umivali rok, jedli smo iz skupnih posod, zboleli za skupnimi boleznimi, ki smo jih prenašali iz roda v rod, kot glavno kulturno dediščino. Pred socializmom je bila Bosna in Hercegovina domovina endemičnega sifilisa, množica zvečine mlajših pa je od Triglava do Gevgelije umirala za tuberkulozo. Higienske navade so prišle med ljudi z nauki zdravnika Andrije Štamparja, še enega od dunajskih študentov, ki je leta 1919 postal načelnik urada za higieno pri Ministrstvu za narodno zdravje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter bil leta 1946 eden od ustanoviteljev Svetovne zdravstvene organizacije. Česar ni bilo mogoče do konca izpeljati v kraljevini, ker vladajoči politični sistem ni mogel ustvariti učinkovite skrbi za reveže, se je v celoti udejanjilo v socialistični Jugoslaviji.
Telesno higieno je mogoče uresničiti, z duševno pa je stvar dosti težja. Pri slednji se je socializem pokazal kot popolnoma neučinkovit. Kakor bo neučinkovit tudi vsak prihodnji politični sistem.
Telesno higieno je mogoče uresničiti, z duševno pa je stvar dosti težja. Pri slednji se je socializem pokazal kot popolnoma neučinkovit. Kakor bo neučinkovit tudi vsak prihodnji politični sistem.
Duševni higieni se posvečajo ljudje, kakršen je bil Laščak beg, ki pripovednikom ponujajo svoje življenje kot večno nedokončano zgodbo o tem, iz česa vse lahko sestojijo človeške identitete in po čem vse koprni duša, da bi bila celovita. Drugače kot telesna higiena, ki teži k čistosti, duševna higiena teži k nečemu, za kar žal še vedno ne premoremo izraza, vendar je prav nasprotje čistosti. Medtem ko telo terja odsotnost vsega, kar škoduje zdravju, pa duša hlepi po prisotnosti vsega, kar zmore sprejeti vase.
S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
»No, sine moj, pa je uspelo, kakor sva rekla, da morda bo!« sem radostno zaukal z Beneškega filmskega festivala. Sva že pred več leti skovala načrt, kako pritegniti pri nas doma jako priljubljenega igralca, če ga kdaj kje po srečnem naključju morebiti srečamo. In je uspelo, je!
Christoph Waltz na letošnjem Beneškem filmskem festivalu (Fotografija: Andraž Gombač)
Christoph Waltz se nam je predstavil in nas takoj osvojil v filmu Inglourious Basterds (Neslavne barabe, 2009). Ne štejemo več, kolikokrat smo si že ogledali alternativni konec druge svetovne vojne z uspešnim atentatom na vrh nacistične Nemčije s Hitlerjem vred, kakor si ga je zamislil genialni Quentin Tarantino.
Waltz blesti kot Hans Landa, esesovski polkovnik, lovec na Jude. Je obenem krvnik in kavalir, strašen in uglajen, strumen in skorajda smešen, grotesken, žmohten, eden najbolj izpiljenih likov v svetovni filmografiji. Tarantino je dejal, da je vsekakor eden najboljših, kar jih je napisal – pa jih ni ustvaril malo, nasprotno! Je pa že skoraj obupal, ko je iskal pravšnjega igralca za to vlogo, kajti Hans Landa se izkaže tudi z obvladovanjem več jezikov: gladko govori nemško, francosko, angleško, italijansko … Kje najti igralca, ki bo prepričljiv v esesovski uniformi, obenem pa se v naštetih jezikih ne bo spotikal?! Pa se je nekdo spomnil nekega avstrijskega igralca; leta 1956 se je rodil na Dunaju, tam študiral igro in sprva tudi operno petje, nastopal po evropskih gledališčih, začel nizati televizijske vloge, a se mu dotlej še ni uspelo prebiti v prvo ligo.
In evo ga, zdaj vstopi v Tarantinov film in nas na kavč prilepi že v dolgem prvem poglavju Neslavnih barab – kako se nasmiha, medtem ko elegantno in zvito zaslišuje in privija francoskega kmeta, kako izpije kozarec mleka, kako si prižge ogromno pipo … pa kako pozneje naroči jabolčni zavitek, kajpada s smetano, medtem ko se ježi koža dekletu za mizo ob njem – in nam pred zaslonom.
Esesovski polkovnik Hans Landa v Neslavnih barabah
Christoph Waltz je tako imeniten, da se je prikupil tudi našemu ta mlajšemu, ko je bil še čisto majhen. Ga je ujel na televiziji, obsedel z nami na kavču, pogledal do konca …
Potem so tekli dnevi, tedni, meseci. Pa je spet naokrog prišel pustni čas. Sineka sem pobaral, v kaj se bo našemil letos, kot kakšna maškar’ca bo šel v šolo.
»Hans Landa bom!« je pribil.
»Kdo?!« ni razumela njegova mama. Medtem sem že utegnil prebledeti.
»Sine moj, huh, veš, ne moreš v šolo kot esesovec, pust gor ali dol …« sem zamencal.
Pa je vztrajal. Nas prepričeval, da bo v šoli vse pojasnil. Da bo tudi on zavzel kritično distanco do lika, ki ga upodablja. Ampak smo na koncu soglašali, da bo šolsko osebje in sošolce težko prepričati. Je že tako: kadar enkrat vidiš esesovca na vratih, je prepozno za pogovor.
Je že tako: kadar enkrat vidiš esesovca na vratih, je prepozno za pogovor.
Zdaj, veliko let pozneje, sedimo za mizo. Vrnil sem se z beneškega festivala, spisati moram štorijo o srečanju s Christophom Waltzom. Mlajšega sina med kosilom vprašam, ali smem ta spomin iz pustnega časa ubesediti, zapisati, objaviti. Prav, prikima.
Starejšemu vilice zastanejo na pol poti od krožnika k ustom. »To ne bo v redu!« odkima. Se zastrmi vame: »Veš, kaj si bodo mislili ljudje: ali da si premajhnemu otroku kazal neprimerne filme ali pa da imaš sina nacija!«
Pomagajte mi, drage bralke, dragi bralci, iz tega kota, iz tega zosa, prosim. Ali se lahko dogovorimo tako: sinček je bil deležen vodenega ogleda satiričnega filma, s sprotnimi komentarji, umeščanjem videnega v zgodovinski in umetniški kontekst … in tako naprej. Može? V redu. Hvala.
»Veš, kaj si bodo mislili ljudje: ali da si premajhnemu otroku kazal neprimerne filme ali pa da imaš sina nacija!«
Gremo naprej. Pravzaprav najprej še malo nazaj.
Tudi pri nas doma smo bili veseli, ko je Christoph Waltz za izbrušeno vlogo v Neslavnih barabah dobil oskarja za najboljšo stransko moško vlogo. In potem še enega za vlogo, ki jo je Tarantino napisal posebej zanj – v Django Unchained (Django brez okovov, 2012) je pravični in prikupni lovec na glave dr. King Schultz.
Christoph Waltz kot pravični lovec na glave dr. King Schultz in Jamie Foxx kot naslovni junak v filmu Django brez okovov
Gledali smo ga še v več filmih. Izvrsten je v Carnage (Masaker), ki ga je Roman Polanski posnel po drami Yasmine RezaLe Dieu du carnage (Bog masakra), v prevodu Aleša Bergerja uprizorjeno tudi v slovenskih gledališčih. Izvrsten je v Big Eyes (Velike oči), kjer v režiji Tima Burtona upodobi Walterja Keana, resničnega prevaranta, ki je zaslovel s slikami otrok z velikimi očmi – v resnici jih je slikala njegova žena Margaret, v filmu jo igra Amy Adams.
Širok nasmeh in krutost je Christoph Waltz spet mojstrsko prepletal kot lastnik cirkusa v filmu Voda za slone (Water for Elephants). Aja, seveda, je tudi negativec Ernst Stavro Blofeld v dveh Jamesih Bondih. Pa še marsikje smo ga gledali in občudovali …
Christoph Waltz igra tudi v filmu Carnage (Masaker), ki ga je Roman Polanski posnel po drami Yasmine Reza.
Pa tudi prebral sem rad kaj o njem. Še posebej sem z ušesi zastrigel, ko sem na lepem ujel, da je – naj si dovolim nekaj zanosa – naše gore list.
Niste vedeli, da je Christoph Waltz po mami slovenskega rodu? Je, je!
Njegove slovenske korenine je temeljito raziskal Janez Grm in nadvse zanimiva odkritja objavil v članku Rodbina Urbančič med Preddvorom in širnim svetom: oskarjevec, psihoanalitik, pisateljica in drugi, leta 2013 objavljenem v spletni Rodni grudi.
Tako gre ta štorija.
Igralčeva mati je bila Elisabeth Urbancic (1925–2021), dunajska gledališka kostumografinja in scenografka, hči igralke Marie Mayen in slovitega nevrologa Rudolfa von Urbantschitscha, svojčas psihoanalitika v Freudovem krogu. Po preselitvi v ZDA si je priimek skrajšal v von Urban, zaslovel kot zakonski svetovalec in leta 1949 objavil uspešnico Sex Perfection and Marital Happiness (Spolna popolnost in zakonska sreča).
Rudolf von Urbantschitsch (1879–1964)
Po preselitvi v ZDA si je Rudolf von Urbantschitsch priimek skrajšal v von Urban in leta 1949 objavil uspešnico Sex Perfection and Marital Happiness (Spolna popolnost in zakonska sreča).
Žena Maria ni šla z njim čez ocean, s hčerko Elisabeth je ostala na Dunaju in se pozneje poročila z igralskim kolegom Emmerichom Reimersem. Hči je obdržala očetov priimek, vendar v spremenjeni, skoraj slovenski podobi: Urbancic.
Elisabeth Urbancic (1925–2021), dunajska gledališka kostumografinja in scenografka (Vir: ORF)
Igralčev praded je bil prav tako na Dunaju rojeni doktor Viktor von Urbantschitsch, otorinolaringolog, med kolegi cenjen predvsem kot iznajditelj »die urbantschitsch Methode«, namenjene učenju govora gluhe otroke s pomočjo glasu in posebnih orglic. Potem ko je umrl njun oče Edvard Urbančič – sin Alojza Urbančiča, rojenega na gradu Preddvor –, je bil Viktor z bratom Edvardom lastnik gradu Strmol, ki pa ga je leta 1899 od njiju odkupil Jožef Jenko, posestnik v Gradu pri Cerkljah. Strmolski grad je širši javnosti seveda najbolj znan kot zadnje prebivališče Ksenije in Rada Hribarja, katerih kruti konec je Drago Jančar upodobil v romaneskni uspešnici, tudi s kresnikom nagrajeni To noč sem jo videl.
Rodbina Urbančič pa je povezana še z enim gradom in še z enim imenom iz slovenske književnosti – s Turnom in z Josipino Urbančič Turnograjsko, prvo slovensko pesnico, pisateljico in skladateljico … in takisto daljno sorodnico Christopha Waltza.
Josipina Urbančič Turnograjska (1833–1854)
Tu pa se vratolomno popotovanje še ne konča, kje pa!
Potem ko sem se podučil o igralčevih slovenskih koreninah, sem poročal domačim. Ta mlajši fant – tisti, ki ni smel v šolo kot esesovec – je premislil, prikimal, pribil: »Če kdaj kje vidimo Christopha Waltza, mu bomo zavpili: Urbančič! Sigurno se bo ustavil in se nam podpisal.«
Rekel sem si, kakor si v Martinu Krpanu misli cesar: »To velja, da bi se zapomnilo.«
***
In evo me, na 82. Beneškem filmskem festivalu zvečer strmim v obvestilo, kdo vse nam bo naslednji dan predstavljal nove filme, kakšna zasedba se nam obeta v konferenčni dvorani. In glej, pride tudi on!
In evo ga, stopa na čelu ekipe filma Frankenstein, sede na začetek dolgega omizja, skrajno levo, čisto ob rob. Motri polno dvorano. Molči. V dobre pol ure, kolikor traja tiskovna konferenca, dobi dve vprašanji. Odgovori skopo, odrezavo, cinično, z nasmeškom. Za dva odgovora porabi šest besed. Skupaj!
Povsem drugačen je gostobesedni mehiški scenarist in režiser Guilermo Del Toro, najbolj znan po filmih Favnov labirint, Oblika vode, Ostržek … O tem, novem, ki mu ga je le uspelo posneti in se z njim uvrstiti v tekmovalni program letošnjega beneškega festivala, po projekcijah v izbranih kinematografih pa ga bodo na Netflixu premierno predvajali 7. novembra, je sanjal že dolgo, zelo dolgo. Pri sedmih letih si je ogledal Frankensteina iz leta 1931. »Med odraščanjem sem bil deležen katoliške vzgoje, a nikoli nisem razumel, kaj je svetnik,« je pripovedoval zbranim novinarjem. »Ko pa je v filmu predme stopil stvor v podobi igralca Borisa Karloffa, mi je bilo jasno, kdo je svetnik, kako je videti odrešenik. Že vse od otroštva torej sledim stvoru, a sem čakal, da se vse razvije, dozori do te mere, da lahko posnamem film, kakršnega želim posneti. In zdaj sem v poporodni depresiji.«
Film Frankenstein so na festivalu predstavili (z leve) igralci Christoph Waltz, Mia Goth in Jacob Elordi, režiser Guilermo Del Toro, igralca Oscar Isaac in Felix Kammerer ter skladatelj Alexandre Desplat. (Fotografija: Andraž Gombač)
V romanu Frankenstein ali Moderni Prometej (1818), ki ga je napisala pri komaj devetnajstih letih, si je Angležinja Mary Shelley postavljala vprašanja, ki si jih tedaj na ta način ni nihče drug, je še poudaril Del Toro. To seveda ni preprosta grozljiva zgodba, kakor je zmotno prepričan marsikdo. Je večplastna umetnina o smrtniku, ki želi postati bog in ukaniti smrt, doseči večno življenje, o skrajnih mejah znanosti, etike, o zločinu in kazni … in seveda o odnosu med tem, ki ustvari novo življenje, in tistim, ki to breme mora prevzeti – da, zgodba o očetu in sinu, v Benetkah prikima Guilermo del Toro.
Naslovno vlogo predrznega znanstvenika Victorja Frankensteina igra zvezdnik Oscar Isaac, znan iz filmov Inside Llewyn Davis (V Llewynu Davisu), A Most Violent Year (Leto nasilja), Dune (Peščeni planet), miniserije Scenes from a Marriage (Prizori iz zakonskega življenja) … »Victorja smo že zgodaj v procesu ustvarjanja zasnovali bolj kot umetnika, tudi navzven, pri obnašanju, oblačenju in drugem, manj pa kot znanstvenika,« je pojasnil igralec. »Poudarili smo bolečino v njem. To je film o outsiderjih, o ljudeh, ki čutijo, da niso zraven, da družbo opazujejo izza debele steklene stene. Je film, ki sprašuje, kako lahko živiš strtega srca. In pokaže, kakšnim krutostim lahko botruje strto srce.«
Oscar Isaac: »Je film, ki sprašuje, kako lahko živiš strtega srca. In pokaže, kakšnim krutostim lahko botruje strto srce.«
Zanimiva je izbira za vlogo ustvarjenega, zaničevanega, prizadetega in maščevalnega stvora, ki ga ustvari doktor Frankenstein. Upodobi ga mladi in čedni avstralski igralec Jacob Elordi, ki je med vsemi velikimi imeni v zasedbi Frankensteina požel največ vriščev, jasno, potem ko se je mladim gledalcem in zlasti gledalkam prikupil v Netflixovi The Kissing Booth (Kabina za poljubljanje) in zatem še HBO-jevi seriji Euphoria (Evforija). Vlogo stvora v Frankensteinu ima za krono svoje dosedanje igralske poti, pravi, vanjo je položil vse, kar se je v njem nabralo od rojstva do sem, do 28. leta starosti, no, mladosti: »Stvor je najčistejša podoba mene. Je bolj jaz, kakor sem jaz jaz. Lepo je, če se v liku, ki ga igraš, najprej izgubljaš, nakar se najdeš.«
Jacob Elordi: »Stvor je najčistejša podoba mene. Je bolj jaz, kakor sem jaz jaz.«
Jacob Elordi kot stvor v Frankensteinu
In Christoph Waltz? V filmu upodobi stransko vlogo, je Heinrich Harlander, stric Frankensteinove zaročenke Elisabeth, bogat proizvajalec orožja, ki denarno podpira doktorjeve eksperimente. O svoji vlogi ni na tiskovni konferenci povedal niti besedice. Niti črke. Prav nič zgovoren ni bil niti na druge teme.
Ko so drugi pojasnjevali, kako so v filmu povsem drugače, veliko pristneje igrali, ker so nastopali v resničnem okolju, najsi je bilo še tako nenavadno, bizarno, ogibali so se pomoči CGI (Computer-generated imagery, računalniško ustvarjene podobe), je mikrofon pred sabo prižgal tudi Waltz. In siknil samo: »CGI is for losers.« (CGI je za zgube.) Smehu je sledila rahla zadrega, ki jo je Guilermo del Toro ublažil z dopolnilom, da ustvarjalcu marsikaj pride prav, a mora z vsem rokovati po pameti, ne pretiravati.
Zatem je neko novinarko zanimalo, kako Christoph Waltz v mračnem svetu, kakršnega slika tudi Frankenstein, ohranja upanje. Odgovoril je … Ne, kar poglejte in prisluhnite, vam res ne bo vzelo veliko časa:
Evo, tiskovke je konec – tradicionalno skočimo k pultu z nastopajočimi! Večina plane v središče, k režiserju in igralcem. Precej zanimanja požanje mladi Jacob. Mi je kar prav, priznam – okrog Waltza, ki me najbolj zanima, tako ni nobene gneče. A za njim stoji gospa iz festivalskega osebja, tako njemu kakor meni prigovarja, da res ni časa, da mora zvezdnik oditi in da mu jaz moram dati mir.
Že, že, ji pokimam, saj bova kratka. Waltzu glasno in jasno povem, da sem iz Slovenije. Prikima. Predenj potisnem knjigo, ki ga bo gotovo razvedrila in mi jo bo rad podpisal: slovensko knjižno izdajo Tarantinovega scenarija Neslavne barabe! Prevedel Bojan Albahari, uredila Irma Kukovič, založba Anu Elara, 2011.
Knjiga leži pred igralcem, ki je upodobil Hansa Lando. Jo gleda. Ga gledam. Pričakujem tisti njegov široki nasmešek. Ne – namrdne se. »Kaj pa je to?« z brado pomigne proti knjigi. Niti dotakniti se je noče.
»Slovenska izdaja Inglourious Basterds,« zažvrgolim. Zdi se mi jasno: blestel je v filmu, zdaj pa lahko podpiše scenarij, preveden v jezik njegove rodne mame, za božjo voljo, to se zgodi enkrat v življenje, če imaš srečo, kajneda, seveda!
Slovenska knjižna izdaja Tarantinovega scenarija (Fotografija: Andraž Gombač)
»Tega ne bom podpisal,« odreže.
»Ne bo podpisal,« odmeva gospa iz festivalskega osebja za njim in potiska knjigo proti meni. Jaz pa jo vračam, potiskam nazaj pred igralca, mu prigovarjam, ponavljam, da ni nič čudaškega, da je preprosto slovenska izdaja scenarija …
»Lahko da je,« prikima, »ampak ne podpisujem izdaj, ki jih ne poznam.«
Huh, preden ga gospa utegne potegniti stran, izpod knjige potegnem festivalsko programsko knjižico. »Se potemtakem lahko podpišete sem, bi to šlo?«
»Sem pa lahko,« prikima Waltz. In se podpiše.
(Pozneje mi izkušenejši filmskonovinarski kolegi pojasnijo, da ima Christoph Waltz dva podpisa: krajšega z inicialkama in daljšega z izpisanima imenom in priimkom. Da sem imel srečo, kimajo, dobil sem daljšega. Seveda, pri rojaku Slovencu pa ja ne bo škrtaril, zagodem.)
Avtogram Christopha Waltza, daljša, polnovredna različica (Fotografija: Andraž Gombač)
Se podpiše, se opraviči, češ da mu je žal za tisto prej, naj nikar ne zamerim, ampak res ne podpisuje reči, ki mu niso znane … in kani odkorakati, ponikniti za kuliso.
»Samo še to!« vzkliknem. In mu pomolim drugo, manjšo knjigo – Open, ličen izbor pesmi in misli Srečka Kosovela, ki jih je izbrala Mateja Kralj, prevedli Ana Jelnikar in Barbara Siegel Carlson, privlačno oblikoval Simon Kastelic, izdalo pa sežansko društvo Konstruktivist. Žal sem na festival prinesel samo eno nemško izdajo in jo dotlej že podaril Wernerju Herzogu, ostale so mi samo še angleške. Seveda bi Waltzu raje podaril nemško, a bo odlično razumel tudi angleško, kakršno je dan ali dva prej dobil že Williem Dafoe.
»Kaj pa je to?« spet sumničavo pogleda zelenkasto knjižico.
Ni časa za predavanje o Kosovelu. »Odlična slovenska poezija v angleškem prevodu,« butnem.
Na beneškem festivalu je Kosovela v angleščini najprej prejel Willem Dafoe, zatem pa še Christoph Waltz. (Fotografija: Andraž Gombač)
»O, to pa rad vzamem!« se mu razjasni obraz. »Slovenska?« še bolj zažari. Dlan položi na srce: »A veste, da je bila moja mama …«
»Vem, vem,« prikimam. Spomnim se, kak načrt je skoval moj sin, in glasno, kakor bi stal sredi placa v Ilirski Bistrici, vzkliknem: »Urbančič!«
In evo, končno dobim tisti široki nasmeh.
Christoph Waltz se ne meni več za gospo iz festivalskega osebja, ki mu diha za ovratnik. Stopi korak naprej, se stisne k pultu, se stegne čez – in mi da roko.
Iz oči v oči z igralcem (Fotografija: Andraž Gombač)
Christoph Waltz, svetovni … in malo tudi slovenski igralec (Fotografija: Andraž Gombač)
Uredništvo spletnega portala AirBeletrina tudi letos, štirinajstič zapovrstjo, razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 3. november 2025 do polnoči.
Žirija bo izbrala štiri finaliste. Glavna nagrada znaša 300 evrov. Na AirBeletrini objavljene in honorirane bodo tudi ostale tri izbrane kratke zgodbe. Njihove naslove bomo razglasili na ta veseli dan kulture, v sredo, 3. decembra, ob 18. uri, na svečanem večeru v Pritličju na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer bomo prisluhnili tako poročilu žirije kakor tudi pogovoru z nagrajenkami, nagrajenci, ki bodo prejeli tudi lepo knjižno darilo.
Tudi letos bomo izbrane štiri zgodbe in avtorico ali avtorja nagrajene razglasili na ta veseli dan kulture, v sredo, 3. decembra, ob 18. uri, v Pritličju na Mestnem trgu v Ljubljani. (Fotografija: Tara Caruso Bizjak)
Vsak avtor sme sodelovati s samo eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo v slovenščini, natipkanev pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmikom 1,5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila naštetim kriterijem, bodo izločena. Sprejemamo samo zgodbe v elektronski obliki.
Zgodbo oddajte preko spletnega naslova https://beletrina.si/najboljsa-kratka-zgodba-2025/, kjer boste v okenca vpisali svoje osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov ter psevdonim, pod katerim bomo prispevke posredovali žiriji.
O zmagovalcu bo odločala tričlanska žirija, ki jo sestavljajo pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade ne podeli.
Prejete kratke zgodbe bodo brali in ocenjevali (z leve) Mateja Arnež, Vilma Purič in Gašper Stražišar. (Fotografija: Tara Caruso Bizjak)
Dogodek je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
***
Lani je glavno nagrado osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu, ki jo lahko preberete na tej povezavi.
Z Gregorjem Strasbergarjem – Štrasom, pevcem novomeškega benda MRFY, sva se srečala na oblačno soboto, v Celjskem mladinskem centru, kjer so MRFY nekaj ur pozneje nastopili na FUL Festu. Festival za mlade, ki tu poteka že tradicionalno, jih je letos gostil drugič, in zvečer so, nič kaj presenetljivo in kljub deževju, na odru spet nažigali in navdušili.
Gregor je prijeten, topel in sproščen sogovornik, ki s svojo širino, smislom za humor in odštekano karizmo zlahka ustvari občutek, da se pogovarjaš s prijateljem.
MRFY je eden najprepoznavnejših bendov nove generacije slovenske glasbene scene, ki že več let piše zgodbo o uspehu, s prepoznavnim zvokom, šarmantnim nastopom in z iskreno odrsko energijo. Gregor Strasbergar – Štras kot frontman s svojo prezenco in vokalom bendu doda piko na i, med pogovorom pa sva se osredotočila predvsem na njegov proces pisanja besedil, vplive in želje.
Gregor Strasbergar – Štras (Fotografija: Taja Hrovat)
Pišeš besedila sam? Kakšen je tvoj proces, si bolj impulziven ali delaš več verzij, popravljaš, piliš?
»Ja, besedila večinoma pišem jaz. To so zelo različni procesi, za vsak komad posebej. Nekateri nastanejo takoj, že v ‘jamu’, nekateri potrebujejo dve leti. Dejansko je pri vsakem komadu drugače, nekateri morajo biti sproščeni, drugi impulzivni. Pri nekaterih moram iti v neke ‘luknje’, pri drugih ne, to je zelo raznoliko ustvarjanje.«
Se ti zdi, da obstaja razlika med pisanjem besedil za pesmi in pisanjem poezije? Si kdaj pisal tudi »klasično« poezijo?
»Absolutno! Pisanje poezije je, vsaj meni, bolj sproščujoče, brez obvez, lahko bi rekli, da je manj nekih okvirjev. Pri besedilih za glasbo je pa tako, da ko zadeneš tisto pravo, ko se to zgodi, mi je večji užitek. Pri poeziji gre vse nekako bolj tekoče, medtem ko je pri glasbi več faktorjev. Stvari drugače zaživijo in tudi drugače se pokažejo znotraj komada. Kak tekst lahko na primer odlično deluje na papirju, ampak ko ga daš v komad, se ne obnese. Tudi muzikalnost ima drugačno, zven, vse.«
»Kak tekst lahko na primer odlično deluje na papirju, ampak ko ga daš v komad, se ne obnese.«
Kako pomembna ti je vsebina v pesmi? Mora besedilo vedno »povedati zgodbo« ali lahko deluje tudi kot zvočna kulisa?
»Oboje. Ne poznam kakih mej ali pa blaznih pravil, pomembno mi je, da besedilo dogaja meni in da dogaja nam. Da ga začutimo vsi in vemo, kdaj je točno to, kar mora biti. In dokler ni točno to, kar mora biti, je lahko sicer v redu. Ampak mi tega ne merimo z dobro ali slabo. Sledimo temu, da je točno tako, kot mora biti.«
Koliko razmišljaš, kako bo besedilo sprejeto – se kdaj cenzuriraš?
»Ne. Dobro, kdaj se zafrkavamo in govorimo kake bedarije, ampak večkrat je pa tako, da si pri kakih tekstih rečemo: Ojoj, a bi to povedal ali ne? Ali pa: O, to me je pa kar malo sram povedati. Ali pa: Uh, tole je pa malo edgy. In podobno. Včasih je pa ravno to potem bistvo. Saj smo pop bend, rokenrol, ‘whatever’, lahko si upamo povedati tudi stvari, ki jih mogoče sicer ne bi, ker je to zapakirano znotraj tega žanra in muzike in vsega, kjer je veliko odprtega. Na neki način je to naše poslanstvo oziroma, bolje rečeno, muzika je od nekdaj nosila poslanstvo, da premakne kakšno mejico sem ter tja.«
»Večkrat si pri kakih tekstih rečemo: Ojoj, a bi to povedal ali ne? Ali pa: O, to me je pa kar malo sram povedati. Ali pa: Uh, tole je pa malo edgy. In podobno. Včasih je pa ravno to potem bistvo.«
Imaš kakšno besedilo, ki ti je še posebej ljubo ali osebno pomembno?
»Ja, ja … Veliko komadov mi je osebno pomembnih. Mislim, bolj ali manj … večina komadov …«
Vsi?!
»Ha ha, očitno! Zame je, kot da bi bili komadi otroci, veš: vsak se malo razvije, vsakega malo oblikuješ, malo pustiš tam, da gre, kamor gre, in nekateri komadi res dobro komunicirajo z ljudstvom, pri nekaterih se ti zdi, da celo presegajo meje tega, česar si sploh sposoben. Na primer, Prjatučki so se, se mi zdi, prebili, so večji od mene, od nas, od vsega. To je ta magija glasbe, ki ji mogoče vseskozi podzavestno slediš, je pa v redkih primerih to v redu … Se mi zdi, da je bolje, če nimaš nekih blaznih pričakovanj, ampak se nekako filtriraš, čistiš in podobno.«
Se ti zdi, da maš ta recept, da veš, katera pesem bo dobro sprejeta?
»Recepta nimam, ampak mi kot bend res na izjemno različne načine delamo muziko, kar se mi zdi kul, ker drugače se res lahko hitro zapleteš…Mi nedvomno eksperimentiramo, tako s koncepti kot s procesi in z vsem možnim, kar je pač neskončnost. Pri komadih pa je tako: približno veš, kaj bo, ampak ne veš, kako do tega priti (smeh). Ko pa se zgodi, takrat vedno veš. Sicer smo do zdaj izdali tri plate, ampak takoj veš: Aha, ti trije komadi so special, ti trije so neki čudaški, za katere ne vem, kako bo … «
»Zame je, kot da bi bili komadi otroci, veš: vsak se malo razvije, vsakega malo oblikuješ, malo pustiš tam, da gre, kamor gre …«
Pri kateri pesmi si najbolj čustveno izpostavljen kot avtor?
»Pri vseh komadih, ki so v prvi osebi ednine, he he. Pri prvi plati je bilo bolj ali manj samo to, pri drugi sem se po posvetovanju z določenimi ljudmi odmaknil od tega, ker sem videl, da je vse skupaj samo še kopanje po samem sebi, ki je bilo tečno že meni in vsem … Potem pa spet malo v sebe, pa ven iz sebe. To se tudi sam sprašujem. Kateri komad zdaj legitimno lahko govorim iz sebe? Imaš neko izkušnjo, se izpoveš, precej tekstov je na primer takšnih, da glasbenik oziroma umetnik izpoveduje svoje frustracije, in potem se zgodi, da ljudem v bistvu več ničesar ne daš, ampak jim jemlješ … Ta del, ko govoriš o samem sebi, je malo ‘tricky’ … Po mojem je bistvo besedil, da poveš neko zgodbo, in pomembno je, kako prepričljiv si. Midva se lahko zdaj pogovarjava in jaz govorim o sebi, lahko govorim o vesolju ali pa o Kitajski – in lahko sem pri tem zanimiv, lahko sem pa ‘dosadan’.«
»Imaš neko izkušnjo, se izpoveš, precej tekstov je na primer takšnih, da glasbenik oziroma umetnik izpoveduje svoje frustracije, in potem se zgodi, da ljudem v bistvu več ničesar ne daš, ampak jim jemlješ … Ta del, ko govoriš o samem sebi, je malo ‘tricky’.«
Kateri avtorji ali knjige so nate najbolj vplivali? Imaš kakšno knjigo, ki je nate res naredila močan vtis?
»Uh, vau. V bistvu imam. Najprej moram priznati, da sem res slab bralec. Sicer sem vedno blazno vesel, ko kaj preberem, takrat sem res zadovoljen, da sem to naredil. Ampak res nimam fokusa in se težko skoncentriram. Vseeno pa je knjiga, ki me je res presunila, ko sem bil na faksu. Yuval Noah Harari: Sapiens: Kratka zgodovina človeštva.«
»Je knjiga, ki me je res presunila, ko sem bil na faksu. Yuval Noah Harari: Sapiens: Kratka zgodovina človeštva.«
Bereš torej bolj v določenih obdobjih?
»To je res ena mojih najslabših lastnosti. Vedno iščem izgovore ali pa nekaj začnem in potem ne dokončam … Moral bi iti res v kako kočo brez elektrike, da bi bil to edini ‘entertainment’, ki ga lahko imaš. Branje.«
Kaj pa serije, filmi?
»Serije pa ja, to pa zelo. Ravno sem začel gledat Dept Q. Tudi filme sem začel gledati nekoliko bolj intenzivno. Imam dolg seznam, s katerim se vračam v preteklost … Ravno sem pogledal kulten mehiški film iz devetdesetih Y tu mamá también (Jaz pa tebi mamo). Drugače pa imam rad Paula Thomasa Andersona, Daniela Daya‑Lewisa … in Garyja Oldmana, serija Slow horses mi je ‘top’. Pa igrice rad igram. Že vse življenje jih igram ‘na hard’. Vse živo. Sicer ‘cringe’ za tiste, ki igrajo igrice, ampak precej sem preigral na primer LoL (League of Legends). Zdaj pa ogromno igram na Playstationu: na primer Star Wars in podobno.«
»Ravno sem pogledal kulten mehiški film iz devetdesetih Y tu mamá también (Jaz pa tebi mamo). Drugače pa imam rad Paula Thomasa Andersona, Daniela Daya Lewisa … in Garyja Oldmana.«
Pogosto uporabljaš igrive jezikovne obrate in metafore. Kako se rodi dober verz?
»Bi rekel, da čim manj moraš razmišljati. Včasih pride iz podzavesti, včasih iz afekta, zelo različno … Pogosto veš, kaj bi rad povedal, ampak ne razmišljaš, kako boš povedal, samo ven daješ … kot v pogovoru. Koncept nevednega učitelja, ko nekomu nekaj razlagaš in sproti sam sebe ozavestiš … in se presuneš. Tako je, presuniti moraš samega sebe – je presunil samega sebe.« (smeh)
Se kdaj zgodi, da skupina zavrne kakšno tvoje besedilo? Kako se s tem spopadeš?
»Mnogo, mnogokrat. Pri nas v bendu si izjemno zaupamo glede teh stvari. Včasih si nočem priznati, ampak ko kdo reče, da mu nekaj ni v redu, potem je to po navadi zelo legitimno. Ampak ja, včasih res ne veš. Se ‘zabubiš’ v neko idejo in jo težko izpustiš. In potem ti mora nekdo povedati ali pa moraš sam nekako priti do tega, zdaj že res pridem sam, in tudi znam izpustiti, čeprav sem se ‘zabubil’ v to idejo. Ampak reakcija članove benda je prva in najpristnejša. Zdaj bi tudi že sam težko prišel k njim z nekim tekstom, v katerega ne bi bil siguren.«
MRFY (Fotografija: Taja Hrovat)
Katera besedila (drugih glasbenikov) so nate naredila največji vtis?
»Tokac, Dan D. To vedno povem, kot tekstopisec je name najbolj vplival. Pa Matter. Mogoče sem res vsota Matter in Dan D.«
Kateri glasbeni izvajalci te trenutno najbolj navdihujejo, bodisi z zvokom bodisi z besedili?
»Poleti sem največ poslušal PinkPantheress in Somber.«
»Tokac, Dan D. To vedno povem, kot tekstopisec je name najbolj vplival. Pa Matter.«
Kaj ti pomeni dobra pesem?
»Tisto, ki daje. Tisto, ki navdihuje, tisto, ki osrečuje. Tisto, ki pomaga. Ki pove zgodbo, ki te česa nauči. Ki te odpira, ki te sprosti.«
Kako si predstavljaš idealnega poslušalca MRFY?
»Tisti, ki pride na špil, he he, da se imamo skupaj fajn še v živo. Drugače pa vsak, ki nas posluša, ki nas je sprejel in ki nas je spustil blizu.«
Če bi moral eno svojo pesem poslati nekomu, ki nikoli ni slišal za MRFY, katero bi izbral in zakaj?
»Dobro vprašanje. Težko, če ne bi vedel, kakšen je ta človek, težko rečem. Evo, ravno poleti sem bil na morju in tam spoznal domačine, ki so me vprašali, kaj delam. Pa sem jim pokazal Prjatučke. Ampak zato, ker so bili pač taki ljudje.«
V katero smer gre zdaj zvok MRFY? Se že rojevajo nove ideje? Ravno ste izdali album …
»Letos smo izdali album Helo, ki je nastal v prehodnem obdobju, ko smo izgubili in zamenjali basista … in je bil tudi dosti drugače narejen, se mi zdi, da v tem obdobju še nismo bili takšen bend, kot smo zdaj. Kar me tudi najbolj navdihuje, ker vem, da smo spet bend, in komaj čakam, da gremo v studio. To je naslednji korak in se ga res veselim. Meni se zdi, da je novi album drugače super, sploh glede na okoliščine.«
S kom bi si želel sodelovati – živeči ali pokojni glasbenik?
»Grem po spolih … tako da jih bo 26, he he. Od tipov Serge Gainsbourg, od deklet pa Dua Lipa.«
Ali je obstaja kakšna pesem, ki ti danes ni več tako všeč, a jo fani še vedno hočejo?
»Ne, res na srečo so mi ‘kul’ vse tiste, ki jih ‘moramo’ igrati.«
Kaj je najbolj čudna stvar, ki se ti je zgodila na koncertu?
»Enkrat nas je v Ajdovščini skoraj odpihnilo. In nismo hoteli dol. Bobne je premetavalo po odru, dobesedno nas je že skoraj odneslo, mi pa se nismo dali, ampak smo igrali kot nori.«
Gibanje ali mirovanje?
»Uf. Gibanje. Najprej gibanje, potem mirovanje.«
Snemanje ali koncert?
»Najprej snemanje, nato koncert.«
Petje pod tušem ali v avtu?
»He he, v avtu.«
Najslabša služba, ki si jo imel?
»Za eno firmo sem pakiral kuverte, ko so pošiljali neka vabila.«
V katerem desetletju bi si želel živeti kot glasbenik (če ne danes)?
»Verjetno v osemdesetih.«
Največkrat uporabljen emoji?
»Tisti, kjer si podata roke.«
Če MRFY ne bi bili bend – kaj bi bili? Gledališče? Sekta? Startup?
»Po moje bi bili prijatelji na rekreaciji. Košarko bi igrali ali kaj takega.«
Kakšno bi bilo tvoje vprašanje v intervjuju zate?
»Od kod izvira ime. Ha ha. Če tega ne vprašaš, si že v top deset procentov novinarjev v Sloveniji, he he.
Ne ravno vprašanje. Mogoče oddaja, kjer bi se razglabljalo o neki temi. Nočem sicer pametovati ali pa pridigati, sploh o stvareh, ki jih ne poznam dovolj. Ampak, a veš, tisto, ko se ‘zapričaš’ z nekim zanimivim človekom. Ta moment. Takšna oddaja.«
Zaključna misel!
»Življenje je zelo lepa stvar. Unikatno je za vsakega posameznika. Moramo si naliti čistega vina in ga potem tudi spiti … tako da spijte to čisto vino, ki si ga nalivate.« (smeh)
No, pa sem po osemnajstih letih, kolikor je minilo od mojega prejšnjega obiska Beneškega filmskega festivala, tam zdaj spet srečal nekaj starih znancev: tako leta 2007 kakor tokrat mi je nasproti prišel nasmejani George Clooney, vnovič je bila tu Laura Dern – prvič pa sem imel čast srečati Adama Sandlerja.
Vsi trije igrajo v novi Netflixovi komični drami Jay Kelly: George Clooney je v filmu tako rekoč on sam, zelo zelo slaven ameriški hollywoodski igralec. Pride dan, ko dojame, da se je zavoljo kariere odtujil bližjim. Milo rečeno. Da je marsikaj zamudil. Marsikaj zamočil. Adam Sandler igra njegovega menedžerja Rona, Laura Dern piarjevko … Vsak ima svojo štorijo, svoje težave, vsi skupaj pa inventuro lastnih dosežkov in zlasti spodrsljajev opravijo na vse prej kot običajnem potovanju po Evropi.
V redu, to si na festivalu ogledam jutri zjutraj, si prikimam, spravim spored v nahrbtnik in jo mahnem do hotela Excelsior. V katerega novinarji in drugi z akreditacijami okrog vratu smemo, drugi pa ostanejo pred vrati. Takole čakajo na zvezdnice in zvezdnike:
Nekaj korakov stran pa zrejo, kdo vse proti hotelu pluje z ladjicami. Ugotavljajo, ali je tisti tam na krovu zvezdnik ali smrtnik:
Pokimam varnostniku, pokažem prepustnico, zakorakam v hotel, se po stopnicah spustim proti pomolu spodaj. Preveriti želim, ali se dogaja kaj zanimivega in – evo ti ga, vame prileti George Clooney! Obdan s svojimi. Tik preden bi trčila s čeli, nasmejani Clooney – nič drugačen kot v filmu, v kakih Oceanovih kajvemkoliko – naglo zavije v hodnik na desni. Se mu očitno zelo mudi. Sem ravno pri času, pa stopim z njim. Do dvigala. In mimogrede posnameva prav gotovo najkrajši dialog v najinih karierah. Poglejte in prisluhnite:
Je bilo kratko, že, že, ampak je George lepo odzdravil z »bye«, se smehljam in jo uberem nazaj. Grem res pogledat, kaj se godi na pomolu.
In se godi!
Pripluje Laura Dern, da, igralka, znana iz filmov Modri žamet, Divji v srcu, Jurski park … Ko sva nazadnje trčila tu, pisalo se je leto 2006, je bil ob njej legendarni, letos umrli režiser David Lynch, skupaj sta predstavljala film Inland Empire (poslovenjen kot Notranje zadeve).
Laura Dern na barčici …
… in Laura Dern na pomolu (Fotografija: Andraž Gombač)
Ne obrnem se dvakrat, pa se že vrne George Clooney, midva se v Benetkah res pogosto srečujeva, evo ga še pri pomolu, skoči na barčico in se nam nasmehne.
George Clooney spet odhaja z nasmehom … (Fotografija: Andraž Gombač)
Zadaj završi, vsi se umikajo, med nami švigne bradač s sončnimi očali. Aha, Adam Sandler. Še on skoči na ladjico. Za njim pa Noah Baumbach, režiser filma Jay Kelly.
Adam Sandler je že na krovu, prihaja še Noah Baumbach (Fotografija: Andraž Gombač)
Prav, zdaj smo srečali vse – pa si oglejmo še film. Jutri zjutraj, na matinejo!
Ampak naj kar takoj priznam, da prvih dvajset, petindvajset minut filma nisem videl. Ne po lastni krivdi. Nekateri novinarski kolegi so ga ujeli še pozneje. Zakaj? Ha, to bo pa zabavno brati – zabavneje, kakor je bilo doživljati.
Najprej morate vedeti, da na beneškem festivalu ni lahko priti do vstopnic, pa četudi najprivlačnejše filme predvajajo v ogromnih dvoranah. V tekmovalni program uvrščen Jay Kelly je bil na sporedu dvorane Darsena, ki premore nekaj več kot 1400 sedišč. Pravilo za novinarje je takšno: do ure začetka projekcije spuščajo noter tiste, ki se jim je uspelo na spletni strani pririniti do brezplačne vstopnice, potem pa so na vrsti novinarji brez vstopnic, zgoščeni v sosednji vrsti. Saj veste, če so vstopnice brezplačne, si jo kdo priskrbi, potem pa se mu ne ljubi in ne pride na projekcijo, tako da se zmeraj najde še nekaj mest.
Vse lepo in prav. V teoriji. V praksi pa …
Evo nas, v dolgi vrsti stojimo pred dvorano. Na beneški Lido smo pravkar pripluli z vaporettom, vodnim trolejbusom … Že to zna biti zelo, no, družabno. Nekako tako:
Potem ko se le prebijemo na otok Lido in popijemo kavo, se postavimo v vrsto, se veselimo, na obzorju so prve jutranje projekcije. Ura kaže 8:20. Evo nas, vestno stojimo v vrsti. Počasi se premika, prepočasi. Pozno so odprli vrata, prepozno. Ura teče. Mimo je že 8:30. Zdaj bi že morali sedeti v dvorani, gledati prve kadre … Glej, glej, pomika se tudi druga vrsta! Tista s kolegicami in kolegi brez vstopnic. Kaj se dogaja?! Smo že skoraj pred vhodom – ko se vrata zaprejo!
Novinarka spredaj vpije, v sočni italijanščini varnostnikoma benti, da še nismo vstopili mi z vstopnicami, kako so torej lahko že spuščali noter tiste brez – zdaj pa nam pravijo, da je konec, da nihče več ne more noter, ker je vse polno?!
Starejši varnostnik, bolj neusmiljen in nepremakljiv kakor tisti v Kafkovi Pred vrati postave, nazaj vpije: »Gospa, kaj se hudujete?! Zakaj niste bili tukaj ob 8:30 ali še kako minuto prej?! A se kregate z uro?! Vi ste sprti s točnostjo, ne z mano!«
»A se kregate z uro?! Vi ste sprti s točnostjo, ne z mano!«
Gospa pordi od jeze, sploh ne pride do besede, hlasta za zrakom. V varnostnika se zažene novinarka ob njej: »Kako prosim?! A se vi malo hecate?! Mi smo bili v vrsti že precej prej, vendar vi niste odprli vrat! Kako naj bomo pri vratih do 8:30, če pa jih odpirate tako pozno?! A vi sploh vidite, kako dolga je vrsta?! In zakaj ob 8:30 spuščate že te brez kart, če pa imate še nas pred nosom, a, a???«
Varnostnik se prisili, da bi zvenel mirneje: »Gospa, poglejte moje lase – so že sivi. Zato raje nehajte.«
Ampak gospa ne neha. Niti tista ob njej, ki je spet našla besede. Pa tudi mi zadaj godrnjamo, zmajujemo z glavami, ne, tega svet še ni videl, tako ne gre, ej! (Jaz si mislim tudi: e baš to sem rabil ob osmih in pol zjutraj, ja!)
Sivolasi varnostnik izgine v dvorano, vidimo ga zadaj, kako po mikrofonu nekaj sprašuje tiste notri. Njegov mlajši kolega, ki ostane sam pred nami, razjarjenim krdelom, se nerodno nasmiha. Prizna, da so res zakuhali kaos. Da smo upravičeno jezni. Ma bodo nekaj rešili, se priduša, bodo!
Starejši se vrne. Pove, da notri iščejo mesta. Naj potrpimo. Mu bodo sporočili za vsak prazen sedež, ki ga najdejo, on pa bo noter takoj spustil po enega v vrsti. »Ampak je v dvorani tema, naši se trudijo, iščejo z lučkami, zato traja,« skomigne.
Potem gre začuda še kar hitro in učinkovito: sivolasi s kazalcem potiska slušalko v uho, pozorno posluša, prikimava, nas enega po enega spušča mimo. Mi prikima. V avli me prevzame drug varnostnik, me z lučko pospremi do hostese pri vhodu, ta me z lučko vodi do kolegice, ki me prevzame … in tako skozi polmrak velike dvorane vse do praznega sedišča.
Na fotografiji ni videti, a prizor je bil zelo glasen: dami spredaj kričita, da sta prišli pravočasno, sivolasi varnostnik odgovarja, da ima že sive lase, zato naj nehata, mlajši varnostnik vmes nam bo minuto pozneje povedal, da imamo prav – da so lepo zakuhali kaos. Ampak potem so še kar uspešno reševali godljo. (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekaj slabe volje potem skupaj z zastonj kavo pogoltnemo še med čakanjem na tiskovno konferenco, kjer nam bodo Clooney, Sandler, gospa Dern in drugi pripovedovali o snemanju filma. Je gneča danes tule, v marmorni palači Casinò. Seveda je, na obzorju so zvezde. Mi v tej vrsti pa z modrimi akreditacijami, eh …
Aha, še to je treba pojasniti. Akreditiranim na beneškem festivalu okrog vratu bingljajo prepustnice v treh barvah – svoje najljubše žal ne izbere akreditirani, določijo mu jo: bolj klasični, tradicionalni mediji dobijo rdečo, ki odpira največ vrat in s katero ti skoraj nikjer ni treba čakati, medtem ko se spletni mediji moramo zadovoljiti z modro. Šele ko v niti ne tako veliko dvorano, kjer se vrstijo tiskovne konference, vstopijo vsi zainteresirani z rdečimi prepustnicami, festivalsko osebje pogleda, ali je še kaj mesta za nas, modre. Običajno ga je, tako da ob točni uri začetka tiskovke hostesa potegne kljukico, umakne vrvico in spusti še nas.
A pozor, pomembni opombi: v nizu tiskovk posameznega dne, ki se vrstijo druga za drugo, rdečim ni treba zapuščati dvorane, notri lahko čemijo skozi celoten drnec predstavitev filmov, medtem ko modri moramo po vsaki tiskovki zapustiti dvorano in se spet postaviti v vrsto čakajočih. Kar zna biti past, če bi rad ujel tudi naslednjo tiskovko z mikavnimi gosti. Lahko izpadeš iz igre, če je notri že preveč rdečih in če se je medtem v vrsto modrih nagnetlo preveč konkurence. Zato je včasih modreje, če se modri odreče kaki sicer mikavni tiskovki in raje v vrsti počaka na tisto, po kateri najbolj koprni. Pa še sploh nismo prišli do nesrečnikov z zelenimi akreditacijami filmske industrije, ki so še na slabšem – ti morajo počakati na zadovoljitev potreb modrih, kakor se modri moramo uklanjati rdečim, tako da jim pred vrati najbolj vročih dogodkov ne ostane drugega kakor stopicanje na mestu in glasno pihanje, bentenje čez segregacijo, ki iz akreditiranih dela aristokracijo, plebejce in brezpravne sužnje, pha!
Ne ostane jim drugega kakor stopicanje na mestu in glasno pihanje, bentenje čez segregacijo, ki iz akreditiranih dela aristokracijo, plebejce in brezpravne sužnje, pha!
Glasno zdaj ob meni piha tudi avstrijski kolega: »Okej, gledam te zelene, za marsikoga nimam pojma, kaj počne. Kaj so tisti tam, recimo, študentje filmske režije, bodoči producenti ali kaj?! Nimam pojma. Ampak da pa se grejo na festivalu takšno nerazumno ločevanje pri medijih, tega pa ne štekam! Leta 2025 se obnašajo, kot da smo v 19. stoletju. Še tako majhen tiskani medij dobi rdečo akreditacijo, spletni pa avtomatsko modro, ne glede na svojo velikost. Absurdno, da ima celo lokalni časopis prednost pred spletno stranjo svetovnega dosega. A njihov cilj ni čim širši odmev?!«
Mlajši belgijski kolega maroških korenin, vseskozi umirjen poba, prikima. In kar bi moral izreči jezno, samo navrže kot suhoparen podatek, tako govori ves čas: »Res je, res. Jaz, na primer, sem tudi dobil modro akreditacijo, pa imam na Instagramu dva milijona sledilcev. No, skoraj.«
Se spogledam z Avstrijcem, ki obnemi. Pogledava Belgijca, res je rosno mlad, nakar sočasno butneva: »Dva milijona sledilcev?!«
»Skoraj,« mirno ponovi mladi Belgijec. Podrsa po telefonu in pokaže: res je, res, še za kako mesto ali dve sledilcev naj nabere, pa jih bo imel toliko, kolikor ima moja država prebivalcev, mu povem. Zasmejimo se – in stopimo naprej. Spuščajo noter!
»Jaz, na primer, sem tudi dobil modro akreditacijo, pa imam na Instagramu dva milijona sledilcev. No, skoraj.«
V dvorano končno vstopamo še modri, medtem ko so rdečim že začeli predstavljati film Jay Kelly. A za omizjem vlada velika praznina. Groza, škandal, strašno razočaranje: manjka George Clooney! Povezovalka pove, da igralec zaradi hudega vnetja sinusov žal ne more priti pred novinarje. Delajo na tem, da bi prišel vsaj na večerno premiero – in res, z ženo Amal se potem le sprehodi po rdeči preprogi – no, tule pa bodo o filmu pripovedovali drugi.
»Tako pač je, tudi zvezdniki zbolijo,« skomigne Noah Baumbach, režiser in scenarist filma, ki bo na Netflix prišel 5. decembra.
Zakaj se je lotil zgodbe o slavnem igralcu, ki se v krizi odpravi na potovanje, tako iz Amerike v Evropo kakor v svojo preteklost in v globine lastnega jaza? »Ne znam natančno pojasniti. Pogosto me nekaj pač pritegne, vznemiri,« prikima Baumbach. »A to nikakor ni samo film o zvezdniku. Podobno je pri drugih žanrih: če posnameš film o mafiji, posnameš film o družini. Če posnameš film o vesolju, posnameš film o religiji. In če posnameš film o igralcu, posnameš film o identiteti, o tem, kako se človek predstavlja, kaže drugim, o samoiskanju … Z vsem tem se soočamo vsi: kdo sem? Sem res takšen, kakršen se kažem drugim? Za povrh se skozi čas spreminjamo, igramo drugače. In vsak od nas igra več vlog: smo starši, prijatelji, sodelavci, pred različnimi ljudmi igramo različno. V filmu iščemo pomiritev med vsemi vlogami, ki se krešejo v posamezniku.«
Film Jay Kelly so nam na beneškem festivalu predstavili igralci Billy Crudup, Laura Dern in Adam Sandler, režiser in scenarist Noah Baumbach ter soscenaristka Emily Mortimer. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kadar ustvarja lik, sama zmeraj skuša portretirati človeka, ki je »kakor mi«, nadaljuje soscenaristka Emily Mortimer: »Filmski zvezdnik je samo slehernik na drugi ravni. Nekdo mi je rekel: ‘S starostjo si vse bolj podoben sebi. Bolj do izraza pridejo tvoje dobre in slabe lastnosti.’ Igralec je kakor mi, le da je pri njem vse še poudarjeno. Lik zvezdnika v tem filmu mi je zanimiv, ker je bil vse doslej zelo varovan, obdan z ljudmi, ki so pazili nanj, zdaj pa se vsega skuša otresti in ugotoviti, kdo zares je. Ampak ni treba biti filmski zvezdnik – vsak od nas je glavni igralec v svoji zgodbi.«
»Ni treba biti filmski zvezdnik – vsak od nas je glavni igralec v svoji zgodbi.«
Za čim se sploh ženemo v življenju, to je zdaj vprašanje. V enem najlepših prizorov v filmu naslovni Jay Kelly med iskanjem odtujene hčerke skupaj s svojo ekipo pristane na običajnem vlaku. Med potovanjem iz Francije v Italijo opazuje brezimne sopotnice in sopotnike. Najprej so zaprepadeni, da med njimi hodi tako slaven mož. Potem se vrnejo v svoj običajni vsakdan. Zvezdnik, ki ga vsi poznajo, medtem ko sam sebe ne pozna zares, jih tiho opazuje: mladenki si delita slušalke in glasbo, gospod zamišljeno zre skozi okno, sivolasa upokojenka si živahno pripravlja sendvič, blondinka se šminka, kot ogledalo ji služi šipa … Zvezdnik jih opazuje z blagim, tihim, a zgovornim nasmeškom. Pogled razkriva, kaj si misli: evo, to je življenje, to, vlakec vseh teh drobnarij, ne pa kariera, žarometi, blišč in beda zvezdništva!
Ob igralcu, ki se je tako dolgo tako zagnano posvečal profesionalnim ciljem, da je uničeval vse okrog sebe, je zvesti menedžer. Igra ga Adam Sandler, eden najbolje plačanih igralcev na svetu, predlani celo najbolj, prvi. Četudi slovi po komičnih vlogah, zna odigrati tudi resne, in to odlično, kar je dokazal že večkrat, prav s pomočjo režiserja Baumbacha na primer v drami The Meyerowitz Stories (Zgodbe družine Meyerowitz, 2017), kjer so nastopili še Ben Stiller, Dustin Hoffman in Emma Thompson. Tudi tokrat je nadvse ponosen in vesel, da je smel igrati »resno« vlogo, prikazati široko paleto čustev. »Pravzaprav se ob vseh likih v tem filmu zdaj smejiš, potem čutiš njihovo bolečino, stisko … Kadar bereš tak scenarij, si govoriš: uau, ne morem verjeti, kakšno darilo sem dobil!« nam pripoveduje na festivalu.
Zmeraj je cenil sodelavce: menedžerja, agenta, odgovorne za stike z javnostjo … »Vem, kako trdo delajo in kako težko je prenašati moje vzpone in padce, a me vseskozi podpirajo in trpijo, čeprav znam biti včasih tudi glasen.« Zato mu je bilo tokrat tem zanimiveje stopiti v njihove čevlje, odigrati enega od njih. »Morda moja najljubša replika v filmu je: ‘Ti si Jay Kelly, ampak tudi jaz sem Jay Kelly.’ Moj lik je kot menedžer z vsem srcem predan igralcu, svojemu klientu. Tudi sam vem, da ljudje, ki delajo z mano, kot svojo čutijo tudi mojo kariero, zato sem jim hvaležen.«
In kaj mu pomeni družina? Tako je odgovoril:
Režiser mu pritegne: »Z Adamom sem si blizu, vse odkar sva skupaj posnela The Meyerowitz Stories. Je plemenit, radodaren, srčen človek, lepe odnose ima tako s sodelavci kakor s svojci. Drugače kakor Jay Kelly v filmu zna pilotirati oboje, družinsko in profesionalno življenje.«
Ga gledam, Sandlerja, in se spomnim, kaj mi je pred odhodom na beneški festival doma pravil sin: da je pa ta igralec res faca, mnogi na družbenih omrežjih poročajo, kako prijazen je ob stikih z oboževalci, zanje si zmeraj vzame čas, se podpiše, se fotka, poklepeta …
»Adam Sandler je plemenit, radodaren, srčen človek, lepe odnose ima tako s sodelavci kakor s svojci.«
Laura Dern, ki je igrala že v Baumbachovi drami Marriage Story (Zakonska zgodba, 2019) s Scarlett Johansson in z Adamom Driverjem v glavnih vlogah, pove, da je takoj sprejela povabilo k novemu sodelovanju, niti za hip ni oklevala, nasprotno. Kot hči igralcev – mama je Diane Ladd, oče Bruce Dern – se je tem laže poistovetila s štorijo: »Vzgojila sta me skrajno poštena človeka. Naučila sta me, kako se obnašati, kaj si priznati, da se lahko pogledaš v ogledalu.« V filmih je začela nastopati že pri šestih, sedmih letih, zato je zgodaj morala dobiti tudi nasvete, kako se obnašati v javnosti, kako obvarovati zasebnost, kako se vesti s fanti … In če smo že pri družini – Laura Dern poudari še, kako zna Noah Baumbach povezati igralce v veliko družino, poskrbeti za prijetno ustvarjalno vzdušje.
In tako se tovarišija prismeji do konca tiskovke. Skočimo s sedišč, pristopimo k pultu, poprosimo za podpise, takšne so šege in navade tu. Redki so zvezdniki, ki odbrzijo stran. Malce več je takih, ki zdolgočaseno razdelijo nekaj avtogramov, preden izginejo. Marsikateri pa z zanimanjem pogleda, kaj mu dajemo v podpis. Kateri plakat, katero fotografijo, kateri prizor iz filma?
Pred Adama Sandlerja položim, kar mi je doma izročil sin: ovitek DVD-ja That’s My Boy – hja no, slovenski prevod je šel spet po svoje: Stari je nor. Je trapasta komedija, že, že, a priznam, sem se tudi jaz krohotal: Andy Samberg igra mladega, vzpenjajočega se poslovneža, ki se na vse pretege in vse neuspešneje trudi prikriti, da je odštekani in razuzdani Donny – Adam Sandler, itak – njegov oče.
Sandler pogleda, kaj mu ponujam v podpis. Se zareži, za rokav pocuka režiserja ob sebi: »Evo, glej, Noah, kaj bom podpisal – That’s My Boy!«
Očitno sta malo prej govorila o tem filmu. Ni jasno. Nič več ne povesta. Se smejita in podpisujeta vsak svoje.
Igralec se je zasmejal in podpisal na ovitek komedije That’s My Boy (Fotografija: Andraž Gombač)
Ko eden najbolje plačanih igralcev na planetu stopi izza mize, preverim še, ali je res, kar je sin videl na družbenih omrežjih.
Je prijazen in ustrežljiv, je. Profesionalec in človek.
Še hiter selfie s Sandlerjem! (Fotografija: Andraž Gombač)
Se spet spomnim, kar mi je pred leti v intervjuju povedal Slavko Štimac, že kot otrok filmski zvezdnik v Jugoslaviji, zatem pa tudi igralec v ZDA. Mi je pojasnil, zakaj ga na obrate spravi, kadar kdo benti čez ameriške zvezdnike, češ da so puhle glave in brez talenta: »Veste, ljudje, ki si v zahodni filmski industriji, v Ameriki in Angliji, ustvarijo veliko kariero, se najprej povečini zelo namučijo. So veliki profesionalci in v glavnem zelo trezni, stvarni, vedo, kaj šteje in kaj ne. Trdim, da so skoraj brez izjeme vsi, ki v osrednjem ameriškem filmu igrajo glavne vloge, vrhunski profesionalci. Selekcija je tako huda, da ti ne more kar tako uspeti. Prideš v drugo in tretjo kategorijo filmov, to že, ne pa v prvo.«
»O, glej, nova Bukla!« mnogi vzkliknemo, bodisi tiho v sebi bodisi glasno bližnjim, kadar jo uzremo na stojalu v knjižnici, knjigarni, kjerkoli. In veliko se nas je zbralo tudi v sredo na Vodnikovi domačiji v Šiški, na praznovanju njenega 20. rojstnega dne. Ob novi, 189. številki revije.
Da bi tu stala še tisoč let, ji je zapel Vlado Kreslin. Zatem smo mu pritegnili še pri Eni pesmi in ugotovitvi, da »nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli«. Tako:
Ko sta pred dvema desetletjema snovala revijo o knjigah, Renate in Samo Rugelj nista vedela, v kaj se spuščata. »Imela sva preprost cilj: ustvariti prijazen prostor, kjer se bodo srečevali knjige in bralci,« je na odrčku Vodnikove domačije povedala Renate.
Renate in Samo Rugelj ob panoju z naslovnicami vseh izvodov Bukle (Fotografija: Andraž Gombač)
Odraščala sta v objemu knjig in zgodb. Ob njiju so ostale, tudi ko sta ju poti vodili drugam: Samo Rugelj je po končanem študiju farmacije in treh letih »komercialno atraktivne, a duhovno prazne zaposlitve na Leku« odšel na svoje, medtem ko je Renate Štrucl – mimogrede, ime je dobila po junakinji iz nemškega romana, ki ga je v času njenega rojstva prebiral oče – diplomirala iz rastlinske fiziologije, iz genske biotehnologije, delala na Inštitutu za biologijo … in se naposled pridružila bodočemu možu, pomagala pri trženju brezplačnih kartic Feliks, promocijskih razglednic s sporočilom oglaševalca.
Leta 2000 se je rodila brezplačna revija o filmu Premiera. Leto zatem je založba UMco začela izdajati tudi knjige. Leta 2005 pa so v času gospodarske rasti po svetu in doma – in potem ko je urednik in prevajalec Zdravko Duša javno pripomnil, da bi bili takšne revije, kakršna je Premiera, veseli tudi vsi, ki se ukvarjajo s knjigami – ustanovili še Buklo.
Zdravko Duša in Vlado Kreslin na praznovanju 20-letne Bukle (Fotografija: Andraž Gombač)
»Po izidu prve številke leta 2005 so nas klicali z založb, na primer z Mladinske knjige in s Študentske založbe, današnje Beletrine, in nam rekli: ‘Evo, končno revija, kakršne smo si želeli!’« se je na Vodnikovi domačiji spominjal Samo Rugelj. »Takrat smo bili majhen založnik, izdajali smo povečini filmske knjige, nikomur nismo bilo konkurenca, nikomur nismo skakali v zelje, kar smo ohranili vse do danes. Tako smo tudi dobili mandat založnikov za to početje. In podporo.«
20-letnico revije je pri založbi UMco pospremil izid priročne in pregledne knjige o zgodovini slovenskih revij, posvečenih knjigam, seveda s poudarkom na letošnji slavljenki Bukli in njenem pomenu.
Pri založbi UMco je izšla tudi knjiga o dosedanji zgodovini slovenskih revij o knjigah in seveda 20-letni Bukli (Fotografija: Andraž Gombač)
»Celo če bi se število izdanih naslovov v Sloveniji prepolovilo na pet na dan, je s stališča posameznega bralca tudi nad tako knjižno produkcijo nemogoče imeti pregled,« v uvodnem zapisu ugotavlja prof. dr. Miha Kovač. »Rešitev je seveda v tem, da to selekcijo za nas opravi nekdo drug: da za nas opiše in predstavi knjige, ki so javno dostopne in ki po mnenju urednikov dosegajo osnovne uredniške in tehnične standarde, hkrati pa so vredne najmanj tega, da jih vzamemo v roke in prelistamo, če spadajo v našo sfero zanimanja.«
Bukla to vlogo že dve desetletji opravlja »s spoštovanja vredno vnemo«, še več, dodaja Kovač – poleg intervjujev z avtorji in prikazov novih knjig revija objavlja tudi številne zapise o delovanju slovenskega knjižnega trga in delu vseh, ki iz ozadja omogočajo, da ta trg deluje: urednikov, prevajalcev, knjižničarjev, knjigarjev, strokovnjakov za otroško in mladinsko književnost, promotorjev branja … Kot raziskovalec knjižnega trga pa si Kovač želi, da »bi bile vse Bukle nekoč javno dostopne na spletu, opremljene z učinkovitimi iskalnimi orodji«.
Poleg intervjujev z avtorji in prikazov novih knjig revija objavlja tudi številne zapise o delovanju slovenskega knjižnega trga in delu vseh, ki iz ozadja omogočajo, da ta trg deluje.
Revija se pred dvajsetimi leti ni pojavila v praznem prostoru, temveč je »nasledila žlahtno tradicijo knjižnih tiskovin, ki so se na Kranjskem pojavile že v 17. stoletju«, v knjigi poudarja Renate Rugelj, oprta na svojo magistrsko nalogo iz leta 2005. Za najstarejšega v tem prostoru velja knjigotrški katalog, ki ga je leta 1678 ob Elizabetinskem sejmu izdal Janez Baptist Mayer (oz. Janez Krstnik Mayer). V poznejših letih, desetletjih in stoletjih so izhajali Ljubljanski zvon – v njem leta 1917 tudi priloga Naša knjiga – pa Modra ptica, Književni glasnik, Slovenska knjiga, med drugo svetovno vojno Naša knjiga, po njej Slovenski tisk, Slovenski knjižni trg, od leta 1953 vse do leta 1996 pa Knjiga, ki velja za najvplivnejšo revijo o novih knjigah na Slovenskem. V prvem letniku je pri njenem izhajanju sodelovalo pet založb ustanoviteljic (Slovenski knjižni zavod, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga, Slovenska matica, Državna založba Slovenije), deset let zatem jih je bilo že trinajst, četrt stoletja po začetku izhajanja pa dvajset iz Slovenije in Trsta. V letih 2000-2002 je pri založbi Rokus izhajala Revija o knjigah, a ji nikoli ni uspelo pridobiti državnega sofinanciranja, bralci zanjo niso hoteli plačevati … in tako je tudi ta prenehala izhajati.
Sledila je – in k sreči še sledi – Bukla. Njen koncept so oprli na štiri pomembne postavke, v knjigi pojasnjuje Renate Rugelj: na brezplačnost, visoko naklado (več kot 20.000 izvodov), distribucijo po vsej domovini (več kot 200 lokacij) in pokrivanje čim širšega kroga kakovostnih knjig.
Koncept so oprli na štiri pomembne postavke: na brezplačnost, visoko naklado (več kot 20.000 izvodov), distribucijo po vsej domovini (več kot 200 lokacij) in pokrivanje čim širšega kroga kakovostnih knjig.
In ker so knjige mostovi med ljudmi, so se jima pridružili založniki, knjižničarji, knjigarji, prevajalci, avtorji, različna strokovna združenja, promotorji branja – »vsi, ki v knjigi vidijo več kot le tiskano besedo«, je na praznovanju povedala Renate Rugelj.
Približno tretjino sredstev, potrebnih za izhajanje, Bukla zadnja leta dobi na programskih razpisih za bralno kulturo pri Javni agenciji za knjigo, drugo tretjino od oglaševalcev, skoraj izključno iz založniško-knjigotrške dejavnosti, zadnjo tretjino pa občasno zapolni s pomočjo razpisa za pluralizacijo medijev ministrstva za kulturo, splošnih knjižnic, ki prejmejo polovico natisnjenih izvodov, in notranjih virov založbe.
Celotna naklada revije še prehitro poide, ugotavljajo. Pogosto jih bralci kličejo ali pišejo na uredništvo, poizvedujejo kdaj bo izšla nova številka ali iščejo kako staro – zanimivo, ni malo zbirateljev, ki imajo shranjene vse izvode.
Ni malo zbirateljev, ki imajo shranjene vse izvode.
Leta 2005 je v majhni založbi, ki je poleg knjig do leta 2013 izdajala tudi revijo Premiera, delal mlad diplomant filmske režije. Pisal je o filmih in knjigah drugih, o svojih pa tedaj le sanjal – aja, najbrž ste odtlej že slišali zanj, imenuje se Goran Vojnović. Na Vodnikovi domačiji je v sredo obudil lepe spomine na čase, ko se je začela rojevati ta norost. »Bilo nas je malo, že tako smo bili preobremenjeni – pa se Samo pojavi z zamislijo, da bomo izdajali še revijo o knjigah! Še danes se spomnim, kako je stopil v pisarno in rekel: ‘Kmalu bom imel štirideset let. Hočem iti na Triglav, hočem doktorat … in s knjigami se bom ukvarjal. Kriza srednjih let zveni slabo, a mislim, da smo zaradi tega danes tu. Sicer ne vem, zakaj bi šel kdo v to … Ne vem, ali si predstavljate, kaj pomeni delati Buklo. To ni navadna revija. V kaki drugi reviji bi s člankom o prebrani knjigi lahko napolnil tri strani. V Bukli pa na vsaki strani predstavijo po pet, šest knjig, ki jih je treba vsaj pogledati, prelistati. Ogromno dela!«
»V kaki drugi reviji bi s člankom o prebrani knjigi lahko napolnil tri strani. V Bukli pa na vsaki strani predstavijo po pet, šest knjig, ki jih je treba vsaj pogledati, prelistati. Ogromno dela!«
Vojnović je uredništvo, ki je ustvarjalo tako Premiero kakor Buklo, zapustil ob snemanju svojega prvega kratkega filma, se posvetil snemanju in pisanju – in večkrat pristal na naslovnici Bukle.
Kakor tudi njegov pisateljski kolega Feri Lainšček, ki je reviji čestital z branjem iz najnovejše knjige Sanje so večne, izbora svojih najlepših ljubezenskih pesmi, ki kmalu izide pri Cankarjevi založbi. »Brez Bukle bi veliko knjig ostalo v neznosni samoti polic, ki se je včasih zavem, ko v knjižnici opazim knjigo, ki se je že dolgo ni nihče dotaknil,« je dejal. »Čestitam še za lepo zamisel z naslovnicami Bukle – po njihovi zaslugi tudi pisatelji in pesniki vemo, kako je, če si na naslovnici.«
Goran Vojnović in Feri Lainšček v družbi »svojih« Bukel (Fotografija: Andraž Gombač)
Na Vodnikovi domačiji so odprli tudi razstavo avtorskih naslovnic, kakršne so začeli objavljati sredi leta 2008 – s fokusom na ljudeh, ki knjige ustvarjajo.
Na naslovnicah se je zvrstilo več kot 200 slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev, fotografiranih v naravi, v kavarnah, muzejih, galerijah, ob močvirjih, rekah, jezerih, od morja do Mure … Veliko večino je v objektiv ujel Borut Krajnc, dokumentarni fotograf in fotoreporter revije Mladina. Nekajkrat je namesto njega vskočila Nada Žgank, dvakrat pa Luka Dakskobler.
Borut Krajnc je obudil spomin na začetek sodelovanja: »Za Premiero je bilo nekoč treba fotografirati najbolj izpostavljene filmske delavce. Veliko skupino, kakih petdeset filmarjev je bilo. Organiziral je Goran Vojnović. Največji izziv pri skupinskem fotografiranju je termin, ki ustreza vsem sodelujočim. Kdaj ima toliko filmarjev čas? Dobili smo se opolnoči v Cankarjevem domu. Potem ko mi je uspelo opolnoči fotografirati petdeset filmarjev, je bilo vse drugo lažje. Pri fotografiranju ustvarjalcev sem upošteval značilnosti posameznice, posameznika, letni čas, lokacijo, vsako fotografiranje je bilo doživetje, v užitek mi je bilo srečevati vse vas, pisatelje, pesnike, urednike, založnike … Počaščen sem, da lahko sodelujem z Buklo. Čestitam ob jubileju … in srečno naprej!«
Skoraj vse fotografije na naslovnicah Bukle so delo Boruta Krajnca (Fotografija: Andraž Gombač)
Samo Rugelj se je na praznovanju zahvalil vsem sodelavkam in sodelavcem, nekdanjim in sedanjim – ekipi dvajsetih prizadevnih, ki si razdelijo kup knjig, prispelih na uredništvo, zatem pa o njih spišejo povečini kratke, zgoščene, koncizne tekste. Pa skladiščnikom, vsem v knjižnicah in knjigarnah, ki poskrbijo, da je revija na stojalih dosegljiva bralkam, bralcem, da 20.000 izvodov najde svojo, pravo pot.
»Zgodovina, ki ni zapisana, ne obstaja. Že vrabci na strehi čivkajo, da se ne smemo zanašati na splet. Podatki, zbrani tam, so hitro spremenljivi in hitro izbrisljivi,« v sklepnem zapisu jubilejne knjige poudarja antikvar Rok Glavan. Pa naj tudi tu, na nezanesljivem spletu, za konec pritegnemo njegovemu pozivu:
»Zato, dragi založniki, knjigotržci in knjigarnarji, pišite in objavljajte svojo zgodovino! Trenutno jih ni veliko, ki bi jih zanimala. Seveda jih ni, saj je iskanje podatkov brezupno in vedno naletimo na ista zaprta vrata. Zakaj si ne vzamete časa in zapišete, kdo je ustanovitelj vaše založbe, od kod ime, zakaj ste izbrali določen program, kaj vas je vodilo? Izdajte svojo bibliografijo, vključno z drobnimi izdajami, ki se vam zdijo nepomembne. Veliki zgodovinski dogodki so vedno nastajali iz drobnih odločitev in prispevkov posameznikov.«
»Veliki zgodovinski dogodki so vedno nastajali iz drobnih odločitev in prispevkov posameznikov.«
Roman Surferski dnevi (LUD Literatura, 2025) kulturologa in pisatelja Primoža Mlačnika (1990) je na slovenskem literarnem prizorišču svojevrsten unikum, prvi primerek žanra surf noir v slovenski prozi. Romani s to oznako za kuliso jemljejo na videz brezskrbno surfersko sceno, znotraj te pa obravnavajo teme kriminala, socialne neenakosti in propadlih »ameriških sanj«. Eno takih prizorišč je v Surferskih dnevih portugalska ribiška vasica Arrifana, v kateri najboljša prijatelja Homer Fernandez in Marcos Trujillo predstavljata dve možni različici surferja – medtem ko prvi surfa iz notranje potrebe po svobodi in ljubezni do oceana, drugi v komercialnem surfanju vidi možnost socialnega uspeha. Pripoved se v drugem delu romana preusmeri k prekarnemu detektivu Caetanu Assuntu, ki ima nekonvencionalno ljubezensko razmerje s forenzičarko Glorio. Skupaj odkrivata ozadje na arrifansko obalo naplavljenega trupla.
Primož Mlačnik se v zadnjih letih raziskovalno ukvarja predvsem s slovenskimi kriminalkami z vidika kulturnih študij in kritične teorije. Njegov prvi roman Otok psov (LUD Literatura, 2022), v katerem je družbenokritična ost usmerjena v akademske strukture, se je leta 2023 prebil v kresniško deseterico.
Posebnost obeh tvojih romanov je med drugim dogajalni prostor: prvi je umeščen na Gran Canario, pripoved pa vključuje tudi aktualno politično dogajanje na Kanarskih otokih, medtem ko bralca drugi roman popelje v mračen pripovedni prostor portugalske obale v novembru. Čeprav se glede na snov razlikujeta – v prvem je milje akademski, v drugem surferski – imata oba močno družbenokritično ost. Kako se je po prvem romanu začel porajati drugi?
»Za Otok psov bi lahko trdili, da dogajalni prostor predstavlja ves otok ali otoško življenje, ki nima veliko opraviti s Španijo. Tudi v Surferskih dnevih dogajalni prostor ne zastopa Portugalske. Predstavlja poseben oceanski milje, ki ga z izjemo Nazaréja tvorijo le nekateri kraji v Algarvu – večinoma obalna vasica Arrifana. Če kritika univerze predstavlja snov Otoku psov, kritika surferske kulture predstavlja snov Surferskim dnevom. V tem smislu je bil moj osnovni prijem spontano soroden prejšnjemu. Prvi roman sem pričel pisati po drugem odhodu z otoka, pri Surferskih dnevih se je postopek obrnil. O omenjenem miljeju sem pričel pisati približno en mesec pred tem, ko sem ga obiskal drugič. Nato sem nadaljeval s pisanjem med desetdnevnim bivanjem v Arrifani. Čez dan sem surfal in nabiral resnične ter fiktivne izkušnje, bral, se sprehajal po ulicah. Počel sem tudi druge čudovite reči, ampak zvečer sem z mislijo na nastajajočo strukturo zgodbe snoval fragmentirane osnutke, ki so se pogosto nanašali tudi na impresije o različnih arrifanskih prostorih. Pred odhodom sem jih želel zajeti čim več.«
»Če kritika univerze predstavlja snov Otoku psov, kritika surferske kulture predstavlja snov Surferskim dnevom.«
Medtem ko je Otok psov polifonija več prvoosebnih pripovedovalcev, je v Surferskih dnevih prvoosebna pripoved samo Fernandezova, drugi del pa pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec. Zakaj si se odločil za spremembo pripovedovalske perspektive?
»Kot sem malo bolj nadrobno pojasnil v intervjuju za LUD Literaturo, sem pozabil, zakaj sem izbral ti pripovedni perspektivi. Fernandezova pripoved je pristranska, vendar iz nje izvemo veliko o svetu, v katerem živi. Podobno je s pripovedjo, ki teče skozi Caetanovo perspektivo. Obe pripovedi sta nekoliko nezanesljivi. Tukaj se morda ohranja nekakšno stičišče z Otokom psov: skozi nezanesljivost moramo najti zanesljivost. V Surferskih dneh ni pripovednih zastranitev. Roman je s pripovedovalske perspektive manj kompleksen. Mislim, da je bolj dostopen širšemu bralstvu, čeprav se ne prilagaja množičnim okusom.«
V čem je po tvojem mnenju bolj dostopen širšemu bralstvu? Le zaradi enostavnejše pripovedne perspektive? V čem pa se ne prilagaja množičnemu bralskemu okusu?
»Predvsem v tem, da je manj kompleksen na ravni zgodbe, ker sta samo dva pripovedovalca. Forma je vseeno nekoliko eksperimentalna, nelinearna, krožna. To v literaturi ni zelo popularno. Glede množičnega okusa v literaturi obstaja več odgovorov, ampak če se osredotočimo na like, so na primer popularni liki arhetipski, stereotipni, prijazni, vsakdanji, ne preveč konfliktni, njihovi notranji ali zunanji konflikti in želje so vsakdanji, liki so všečni, imajo malo ali skoraj nič negativnih ali destruktivnih lastnosti – takšni, da se z njimi ni težko čustveno identificirati. Ljudem so všeč, zato se radi k njim vračajo, jih berejo v serijah. Podobno bi lahko trdili za narativno formo in tehnike. Lahko rečemo tudi, da popularna literatura reproducira prevladujoče ideje z moralizatorskim podtonom. V tem smislu imajo vsi liki v Surferskih dnevih pozitivne in negativne lastnosti, ki so pač tam, jaz pa jih kot pisatelj ne presojam.«
»Vsi liki v Surferskih dnevih imajo pozitivne in negativne lastnosti, ki so pač tam, jaz pa jih kot pisatelj ne presojam.«
Res je, Homer Fernandez je vsekakor nekonvencionalen lik, pa tudi Marcos Trujillo je zelo premišljeno zastavljen. Čeprav sta »najboljša prijatelja«, sta si diametralno nasprotna. Ironično se mi zdi, da forenzičarka Gloria dodaten zaslužek služi z delom na Zavodu za samouresničitev, čeprav dogajalni prostor, izčrpan od socialnih razlik in pogoltnega turizma, vsekakor ni kraj, kjer bi se kdo lahko samouresničil. Kaj sploh je možna samouresničitev v svetu, ki ga upodabljajo Surferski dnevi? Če bi bila v tem svetu, v katerem živita Fernandez in Trujillo, samouresničitev mogoča, s kakšno željo bi se Zavodu priključila onadva?
»Gloria ve, da veliko ljudi visoko vrednoti osebnostno rast ali samouresničitev. Gloria ve, da pojem samouresničitve v večini diskurzov izključuje dejstvo, da niti najbolj divje uresničitve naših talentov ali potencialov ne bodo izbrisale oziroma izničile naših najvztrajnejših psiholoških konfliktov in fantazijskih rešitev teh konfliktov. Gloria ve, da bomo ne glede na stopnjo ali intenzivnost našega samouresničevanja vsi do smrti ostali prelomljena in neuresničena bitja.
Mali Fernandez in Trujillo se v zgodbi skušata uresničiti prek surfanja, kar jima dolgo nekako uspeva, ampak ker imata drugačne predstave o pomenu tega pojma, jima ne uspe. Že sam izraz samouresničitve je pomensko in ideološko sicer bolj na strani neizpolnjenega Trujilla, ki bi se – če bi si to želel, in v potencialnem smislu je morda le vprašanje časa, kdaj bi si to pričel želeti – že nekako uveljavil na študiju v Lizboni in zavzel pomembnejši družbeni položaj. Slednje ga sicer ne bi uresničilo ali osebnostno izpolnilo. V drugem scenariju bi Trujillo lahko uspel kot poklicni surfer, ampak to ne pomeni, da bi se uresničil. Socialno-ekonomski uspeh in slava ne bi rešila njegovih psiholoških težav.
Primož Mlačnik z novim romanom Surferski dnevi (Fotografija: LUD Literatura)
Mali Fernandez sicer nima želje po razrednem prestopu ali preobrazbi. Čeprav si v oceanskem miljeju želi dobrega življenja, skuša zgolj preživeti. Razmeroma dobro življenje mu uspe najti s podporo surferske skupnosti. Če bi imel mali Fernandez drugačne želje in predvsem načrt o razrednem prestopu, bi se zgodba morda lahko osredotočala na njegovo ukvarjanje s prostitucijo – na seks z bogatimi lastnicami novih gradenj v njegovem kraju. To željo na nekem mestu tudi bežno omeni. V drugačnem scenariju bi mali Fernandez morda lahko sledil podobni poti kot pripovedovalec v delu Spremeniti se: metoda Edouarda Louisa, ampak mali Fernandez ne želi spremeniti svoje identitete. To je Trujillova želja. Ne želi se poblagoviti, ne želi postati nekdo drug. Tudi svojega kraja ne sovraži dovolj. Provincialnost ga ne moti. Motijo ga zunanji vplivi, ki skušajo to provincialnost spremeniti – ali v njegovi perspektivi – jo lažno oplemenititi. V neki tretji zamisli bi bilo bolj vznemirljivo, če bi bile njune želje glede na različna socialna položaja obratne. Morda bi bilo vznemirljivo, če bi se sredi zgodbe njune želje zamenjale. Morda bi bilo to sicer tudi bolj stereotipno, ampak kdove. Tudi tekst je prelomljen in neuresničen.«
»Tudi tekst je prelomljen in neuresničen.«
Se ti zdi, da je v »prijateljskih« odnosih vedno prisotna senca rivalstva? Je zavist posledica človeškega značaja, socialne neenakosti ali lakote po več, po slavi, po denarju?
»V primeru Fernandeza in Trujilla gre po moje več kot za senco. Če skušam odgovarjati, kakor me vodiš – univerzalistično – se mi zdi pomembno izpostaviti, da je prijateljstvo na dolgi rok abstraktna in krhka vez, o kateri nenehno vsi nekoliko dvomimo. Senco vidim v dvomu, ki zaznamuje prijateljstvo, ampak ta senca prijateljstvo tudi ohranja. Verjetno se dva naključna prijatelja občasno sprašujeta, kakšna prijatelja sta. Ali sta še prijatelja, ker se že tako dolgo nista videla? Ker že tako dolgo nista vzpostavila stika. Ko se po dolgem času spet srečata, pa opazita, da se med njima v bistvu nič ni spremenilo. Življenji sta se jima morda obrnili na glavo, ampak ob srečanju se vseeno prepoznata kot prijatelja.
»Prijateljstvo je na dolgi rok abstraktna in krhka vez, o kateri nenehno vsi nekoliko dvomimo.«
Če prijateljstva oziroma življenja ne dojemaš kot igro, je zame rivalstvo že madež. Zdi se mi, da si ljudje včasih zaradi ideje prijateljstva ali zaradi prednosti, ki jih prinaša prijateljstvo, ne želijo izgubiti prijateljev, s katerimi si niso več blizu. Verjetno podobno velja za druge oblike ljubezni. Vsi si želimo prijateljev, ki niso zavistni in tekmovalni, ampak nekoga moraš imeti rad. Raznotere življenjske okoliščine vsem ne omogočajo, da bi vedno imeli radi prave prijatelje. Včasih je res bolje, da nikogar nimaš rad. Pred leti sem na obisku pri prijatelju v neki slovenski knjižici aforizmov prebral misel meni neznanega aforista: ‘Imam prijatelja, a ga ne maram.’
Ob vračanju k drugemu delu tvojega vprašanja razmišljam, da zavist v splošnem res proizvaja socialna neenakost. Iz tega sledijo različni značaji in ‘lakote’. Vseeno mislim, da je zavist stanje, ki morda ni nujno vedno vezano na prikrajšanost, v odnosu do katere je zavist zdravorazumska. Zavist je namreč sorodna privoščljivosti, užitku v nesreči drugega. V tem smislu so tudi premožni zavistneži lahko zavistni, ker si predstavljajo, da vsi manj premožni ljudje, ki jih obkrožajo, hlepijo po njihovem premoženju. V nekem drugem primeru lahko v domišljiji premožnega in od vsakdanjega življenja odtujenega zavistneža vsi manj premožni ljudje uživajo v rečeh, ki jih premožni zavistnež nima oziroma mu jih ne uspe kupiti. Stereotipni primeri: brezpogojno prijateljstvo in ljubezen, življenje v solidarni skupnosti, priljubljenost in podobno. Zavist je torej občutek, ki te pasivno zasužnji želji nekoga drugega. V tem smislu zavistnež pogosto in morda tudi prepozno ugotavlja, da si v resnici sploh ne želi ‘svojih’ objektov zavisti. V tem protislovju nastajajo različne oblike sporov. Z njimi se soočamo tudi v romanu.«
In spori vodijo v nasilje. Spominjam se učinkovitega prizora iz Otoka psov, kjer skupina mladih na plaži umori nekega moškega. Detektiv Caetano Assunto v Surferskih dnevih reče: »Sovražim nasilje, pa toliko sem ga že videl.« Zakaj (v nasilnem svetu) pisati o nasilju?
»Zakaj ne pisati o nasilju? Zakaj novinarji pišejo o nasilju? Zakaj na primer obstajajo povojni in postkolonialni romani – prvoosebni romani o preživetju holokavsta? Zakaj ima roman palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, Jutra v Dženinu tako spokojen, celo vitalističen naslov? Sam v obeh svojih romanih ne najdem toliko nasilja, kot ga opažam v vsakdanjosti.«
»V obeh svojih romanih ne najdem toliko nasilja, kot ga opažam v vsakdanjosti.«
Je pa tudi mali Fernandez žrtev nasilja, v prvi vrsti sistemskega. Žižek je sistemsko nasilje, ki smo mu priča v zadnjih letih, ponazoril s primerjavo, češ da smo kolektivno občutljivejši na individualno nasilje – če oče udari otroka, pokličemo policijo – medtem ko ekonomsko nasilje sprejemamo kot dejstvo, ki se nas ne tiče. Fernandez reče: »Resnični kriminal je revščina.«
»Mislim, da je po Žižku sistemsko nasilje objektivna podlaga, ki kapitalističnemu sistemu (odnosom izkoriščanja med različnimi institucijami in ljudmi) omogoča, da deluje ‘normalno’ kljub vsem sistemskim napetostim. Gre torej za vsa dejanja, konsenze in postopke, ki sistemu omogočajo ‘normalno’ delovanje, ki (na primer) ohranja ali poglablja socialno-ekonomske razlike. Kot si omenila, gre za samoumevna dejstva, vendar v ‘normalnem delovanju’ vedno tiči nasilni potencial, ki preobraža nekogaršnje življenje. Čeprav v tem delovanju večina ljudi aktivno ali pasivno sodeluje, objektivno nasilje nekateri ljudje občutijo bolj kot drugi, oziroma ga vsi občutimo na zelo različne načine. Mislim, da se objektivnega sistemskega nasilja kolektivno zavemo le v retrospektivi ali na velikih platnih; ko pride v Sloveniji do birokratskega genocida izbrisanih; ko nihče ne zaustavi izraelskega genocida v Palestini, ker bi to ogrozilo ‘normalno’ delovanje raznoraznih sistemov. Nastopati proti sistemskemu nasilju v osnovi pomeni nastopati proti cenjeni, normalizirani in prostovoljno apolitični ignoranci.
»Nastopati proti sistemskemu nasilju v osnovi pomeni nastopati proti cenjeni, normalizirani in prostovoljno apolitični ignoranci.«
Sicer mislim, da je v ‘normalno delujočih’ delovnih okoljih sistemsko nasilje protislovno in zbegano. Žrtve, ki ga občutijo, ga lahko napačno prepoznajo kot medosebno nasilje ali kot obliko šikaniranja, čeprav ni izključeno, da se sistemsko nasilje ne prekriva z različnimi oblikami mobinga. Žrtve sistemskega nasilja se v nemočnih izpadih lahko uprejo vršilcem objektivnega nasilja, ki se ga ne zavedajo ali se ga nočejo zavedati, ker bi bilo to tudi za vršilce nevzdržno. Farsično je, ko se vršilci objektivnega sistemskega nasilja postavijo v vlogo žrtev, ki se upirajo svojim žrtvam kot nekakšnim nehvaležnim okupatorjem dobrosrčnosti.
Ali pa vršilci sistemskega nasilja svoje delovanje skušajo moralno upravičiti prek zanikovalnih pripovedi o svojem delu oziroma o svoji sistemski vlogi, ki njihovo objektivno nasilje normalizirajo. Te pripovedi so na koncu povsem legitimne, ker jih podpira tudi sistem. To je polje grozljive komedije in ‘krindža’.
V splošnem mislim, da je ena večjih težav v tem, da se aktivni izvrševalci sistemskega nasilja zaradi prepleta strahu in oportunizma o objektivnem nasilju niso pripravljeni spraševati, ga razumeti ali se mu celo upreti skupaj s svojimi žrtvami. Tu velja poudariti, da so tudi vršilci sistemskega nasilja v strukturnem položaju nekakšne večvredne žrtve, čeprav ta položaj večinoma izrabljajo za ohranitev statusa quo. Rečeno z Armondom, dvoličnim hotelirjem iz prve sezone televizijske serije Beli lotus, ki nazadnje ravna pomenljivo, ko se tik pred smrtjo iztrebi v odprt kovček nezadovoljne stranke: ‘They exploit me, I exploit you.’ (Oni izkoriščajo mene, jaz izkoriščam tebe.)
Tudi mali Fernandez je seveda žrtev, čeprav se v tej vlogi ne prepozna. Vtis daje, da se sistemskega nasilja zaveda, ampak nima orodij, da bi svoje vtise razumel oziroma da bi se sistemskemu nasilju uprl. Če slediva Žižkovim formulacijam, se mali Fernandez ne zaveda, da tudi svobodo in dobro življenje izkuša samo tam, kjer mu je sistem to omogočil – v surfanju.«
»Mali Fernandez se ne zaveda, da tudi svobodo in dobro življenje izkuša samo tam, kjer mu je sistem to omogočil – v surfanju.«
Omenila sem že, da Surferski dnevi zelo nazorno prikazujejo od gentrifikacije in turizma izmaličeno portugalsko obalo. Nedavno smo lahko brali o protestih domačinov na Kanarskih otokih, ki so z napisi »Kanarski otoki niso več raj« domov pošiljali turiste. Se kot turist v teh krajih kdaj spopadaš z občutki krivde?
»Večinoma se izogibam hotspotov. Enako ‘ekologijo’ prakticiram tudi v Sloveniji. To sicer ne pomeni, da sem bolj pristen ali neškodljiv obiskovalec. Porabim razmeroma veliko vode, proizvajam odpadke, izpušne pline, na cesti sem del gneče. Tako ali drugače sem ovira.
Idejno te proteste podpiram. Protestniki nimajo doma oziroma si ga ne morejo ustvariti. Tu ne gre za vprašanje prisotnosti moje krivde ali za vprašanje razreševanja moje krivde – politika mora upoštevati zahteve protestnikov, meni pa onemogočiti ali omejiti bivanje. Če bi se ob svojem bivanju res počutil krivega, bi lahko veliko evropskih turistov umrlo od krivde in od sramu. Saj, morda nas ne bi bilo škoda … Nikoli nisem bil v krajih, kjer so potekali protesti, ampak ob prebiranju teh novic občutim nelagodje, morda tudi kanček krivde, pravičniško jezo, gnus. Razumem njihove težave.
Mislim, da obstaja več ekoloških surferskih skupnosti, v katerih se posamezniki morda čutijo turistično bolj posvečeni ali krivdno ozaveščeni. Dobro, da obstajajo. Mislim, da so surferji zaradi oceanske plastike, čez katero pogosto stopajo njihovi podplati, na splošno precej ekološki.«
Mali Fernandez Arrifano označi za »odlagališče duhovno praznih turistov.« Kako se ti, ki si jo obiskal, opredeljuješ do te njegove oznake? Kaj bi lahko bilo nasprotje »duhovno praznega turista«?
»Glede na mojo izkušnjo gre za miren kraj prijaznih ljudi. Sicer je v tej zastavitvi nasprotje duhovno praznega turista poduhovljeni zapečkar. Verjetno gre ta lik nekaterim ljudem enako na živce, kot gre malemu Fernandezu na živce duhovno prazni turist – prišlek, ki mu krade valove in slabša življenjske pogoje.«
Kaj pa soul surferji? Kaj jih loči od pozerjev, ki sicer dobro surfajo, a so pač pozerji?
»Mislim, da so soul surferji lahko pozerji, poklicni surferji pa so lahko tudi samo poklicni surferji s skromnimi značaji, ki hodijo v oceansko službo. Poenostavljeno rečeno. V bistvu naj bi v surferski kulturi obstajalo pereče nasprotje med soul surferjem in poklicnim surferjem. Prvi naj bi surfal za dušo, drugi za denar. Mislim, da je zaradi influencerstva in drugih oblik samopoblagovljenja tudi to rahlo mitsko razlikovanje že preseženo ali vsaj zakomplicirano. Surferjev velikih valov v potencialno smrt gotovo ne žene denar, jim je pa verjetno fajn, če so sponzorirani in lahko od tega tudi živijo. Verjetno obstajajo tudi drugi poskusi razlikovanj, ki se ukvarjajo z iskanjem avtentičnega bistva surferske identitete.«
»V surferski kulturi naj bi obstajalo pereče nasprotje med soul surferjem in poklicnim surferjem. Prvi naj bi surfal za dušo, drugi za denar.«
V recenziji tvojega romana na AirBeletrini Muanis Sinanović zapiše, da lahko surfersko sceno razumemo kot prispodobo za umetniške scene. Ko si omenil, da surferjev velikih valov ne žene želja po zaslužku, jim je pa fajn, če lahko od tega tudi živijo, sem pomislila: Pa jim to lahko zamerimo?
»Hm, v splošnem se lahko strinjam s to prispodobo in z idejami, ki jo obkrožajo. Morda je glavno umetniško delo v surfanju film, in kot na raznih umetniških scenah tudi surfersko filmsko ustvarjalnost določa načelo hiperprodukcije (enakosti slogov, vsebin, ipd.). V filmu lahko vsi opazimo in začutimo splošno estetiko surfanja. Vendar se tu in tam pojavi umetnik – surfer, ki na valu oziroma na posnetku premakne mejo predstavljivega. Ali pa se pojavi osupljiv surferski dokumentarec, kjer je v ospredju surfersko življenje v drugačni perspektivi. Na primer Gaza Surf Club.
Ne, mislim, da jim med preostalimi rečmi, ki jih lahko zamerimo človeku, tega ne gre zameriti.«
Detektiv Caetano Assunto pove: »Surfanje je najboljši upor proti ideji, da bi bilo treba z življenjem nekaj storiti, ga izrabiti, iz njega napraviti nekaj, kar ni več življenje.« Kaj ti misliš o njegovih besedah? Ali ne bi mogli reči, da je tako tudi s pisanjem fikcije?
»Zakaj samo s pisanjem fikcije? Se ti zdi, da so druge vrste literature bolj izrabljene in neživljenjske? Morda so res. Na majavih tleh številnih možnih primerjav med pisanjem in surfanjem mi je izkustveno blizu predvsem ponavljajoče se vračanje v kaotičen in neodvisen prostor, ki ga skušam obvladati. V prostor, za katerega ob odhodu upam, da se ne bo radikalno spremenil, čeprav vem, da se bo. Vsako jutro ali večer, ko sem se vrnil v ocean, sem opazil, da so se razmere spremenile. Od mene so zahtevale premislek in drugačen pristop. Veslati sem moral drugam, valovi so bili manjši ali večji. Teže jih je bilo ujeti. Ko sem se vrnil k besedilu, sem občutil podobno.«
»Veslati sem moral drugam, valovi so bili manjši ali večji. Teže jih je bilo ujeti. Ko sem se vrnil k besedilu, sem občutil podobno.«
Katastrofa – že na začetku je zmanjkalo elektrike!
No, no, počasi, razburjenje je odveč. Tokratna slovesna podelitev nagrade vilenica, za povrh jubilejna, 40. po vrsti, se je v kraški jami začela nekoliko drugače. Tako:
Na sklepni sobotni slovesnosti, ki jo je domiselno in duhovito režirala Mojca Madon, je igralec Martin Gerbec v prepričljivi vlogi kraškega jamarja zbranim povedal še marsikaj, pokazal tudi mogočen steber v jami, star kak milijon let. Pa postregel s podatkom, da je prav Vilenica, ki je posodila ime mednarodnemu srednjeevropskemu literarnemu festivalu, najstarejša turistična jama na svetu – prvi turisti so vanjo sestopili že leta 1633!
Sklepna slovesnost 40. Vilenice v najstarejši turistični jami na svetu (Fotografija: Andraž Gombač)
Uvodoma nas je nagovoril Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev:
»Prosim vas, gospe in gospodje vojne, oboroževanja, streljanja, ubijanja, prosim vas, ubijalke in ubijalci otrok, starejših, obolelih, vseh nedolžnih in nemočnih, prosim vas, rušitelji šol, bolnišnic, domov, kulture, zgodovinske resnice, rotim vas, sovražniki knjig in umetnosti, povejte, za kaj, za koga, v čigavem imenu povzročate temu planetu krvave rane, grozo, pustošenje, uničenje, za koga in zakaj pokopavate pod ruševinami človeka, civilizacijo, življenje. Prosim vas, povejte, zakaj lažete in blatite demokracijo, svobodo, prijateljstvo, zakaj lažete, zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja?
Marij Čuk: »Zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja?« (Fotografija: Andraž Gombač)
In ti, Evropa, se lahko še ponašaš s svojim tisočletnim ustvarjalnim izročilom? S plemenitostjo. Z vključevanjem? Z diplomacijo? Molčiš. Bolna in nemočna. Obraz obračaš stran, ni te sram ravnodušja in puhlih besed, ne veš več, kaj si, in pogled prihodnosti nazaj v ta čas te bo zaznamoval s sramoto in krivdo.
Sodobni ciniki in prodajalci dima, minljivi oblastniki minljive moči, si upate upreti oči v Vilenico, v idejo in utemeljevalko resnične svobode, napredka, prijateljstva. Uprite oči v Vilenico kot dokaz resničnosti miroljubnega soočenja, zleta različnih spojev, besede, pravice. Uprite oči v Vilenico in se zamislite nad svojim početjem, če ste še sposobni misliti, če še premorete zrno človečnosti. Vilenica je glas dobrih ljudi, jezika, bližine, je lepota, širina, ljubezen, je utrip naših vesti. Vilenica – srce umetnosti, ki še edina ponuja možnost in človeka v njej. Vse to, česar nimate v svojem srcu in glavi, Vilenica ima. Naj vam bo za zgled. Nam pa s svojo silovito izpovedno silo perspektiva uresničljivega upanja, da bo svetloba nove zarje človeštva prevladala nad nočjo sovraštva in nasilja.«
»Vilenica – srce umetnosti, ki še edina ponuja možnost in človeka v njej.«
Nakar smo zaploskali tistemu, ki je vse skupaj začel. Skok v jamsko literarno preteklost: na čezmejnem večeru poezije, ki sta ga leta 1980 v Vilenici pripravila Marjan Suša in Pavel Skrinjar, so svoje pesmi brali Danilo Dolci, Ciril Zlobec, Marko Kravos in Aleksander Peršolja. Nekaj let pozneje se je slednji s podporo sežanske občine povezal z Društvom slovenskih pisateljev, kjer zamisli prisluhnil takratni tajnik društva Veno Taufer, združili so moči … Vse drugo je zgodovina, kakor pravimo.
Na čezmejnem večeru poezije, ki sta ga leta 1980 v Vilenici pripravila Marjan Suša in Pavel Skrinjar, so svoje pesmi brali (z leve) Danilo Dolci, Ciril Zlobec, Marko Kravos in Aleksander Peršolja.
Na jubilejni, 40. Vilenici je Aleksander Peršolja pod žaromete stopil kot idejni oče festivala in prvi prejemnik častnega kristala Vilenice.
»Še zdaleč nisem pričakoval takega priznanja, kajti v tem večnem trenutku opažam, da je vsako dejanje posameznika že pot h ‘genialnosti’, in zgodovina je samo zgodovina,« ugotavlja v zahvalnem zapisu. »Vesel sem kristala Vilenice, ki ga bom z veseljem delil z razumevajočo družino, s sežanskimi jamarji, z Lokavci, z najzvestejšimi sodelavci, ga božal ter mislil na pokojno Barbaro Šubert, ki je bila srce in hrbet dogajanja festivala v Ljubljani in tudi na Krasu. Hvala tudi tistim, ki so pripomogli, da je kristal prišel v moje roke. Hvala vsem zasledovalcem vileniškega dogajanja, ki ste mi v vseh dvajsetih letih mojega dela dajali pogum s svojo prisotnostjo na literarnih večerih in na podelitvah nagrad.«
Aleksander Peršolja: »Vesel sem kristala Vilenice, ki ga bom z veseljem delil z razumevajočo družino, s sežanskimi jamarji, z Lokavci, z najzvestejšimi sodelavci, ga božal ter mislil na pokojno Barbaro Šubert, ki je bila srce in hrbet dogajanja festivala v Ljubljani in tudi na Krasu.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Zbrane je v imenu gostiteljev nagovoril sežanski župan Andrej Sila, pozdravil gradnjo literarnih mostov v negotovih, delitev prepolnih časih, čestital vsem nagrajencem, v prvi vrsti Aleksandru Peršolji, se mu zahvalil za vizionarstvo ter vse, kar je storil za kulturo, za umetnost, za Kras … in sem, na Kras, je župan vse spet povabil naslednje leto, ko bomo obhajali stoto obletnico prezgodnje smrti Srečka Kosovela (1904–1926), pesnika, ki »nas je učil gledati onkraj mehanike v življenje«.
Ni lahko, danes, ni, je v srčnem govoru ugotavljal bolgarski veleposlanik v Sloveniji Krassimir Bojanov: »Predsednik pisateljskega društva Marij Čuk je v govoru omenil diplomacijo. Povedati moram, da je dandanes težko biti diplomat. Diplomati nekaterih držav se odvračajo od temeljnega namena tega poklica. Namesto da bi si prizadevali za mir, so se spremenili v vojščake ideologije.« Pozdravil je tokratno geslo Vilenice Krasni novi svet – Nova pravila bivanja, se književnikom zahvalil za angažma. V dosedanjih dveh letih v Sloveniji občuduje tukajšnji kultivirani odnos do knjig in branja. Ko so ga povabili h govoru kot predstavnika države, iz katere prihaja letošnji vileniški lavreat, ga je najprej zamikalo, da bi govoril o Bolgariji, je priznal. Pa je ugotovil, da so veliko učinkovitejši ambasadorji književniki – ne le države, temveč človečnosti v tej veliki svetovni družbi, v kateri manjka »sočutja do tisočih, ki jih vsak dan pobijajo, do otrok, ki jih izstradajo do smrti … Edina univerzalna šola sočutja so – knjige.«
Bolgarski veleposlanik v Sloveniji Krassimir Bojanov: Edina univerzalna šola sočutja so – knjige.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Veleposlanik, ki ga običajno naslavljajo z »vaša ekscelenca«, se je z vileniškega odra zahvalil letošnjemu lavreatu – njegovi ekscelenci, ambasadorju človečnosti Georgiju Gospodinovu.
***
Strokovna žirija, ki jo sestavljajo predsednik Gregor Podlogar, podpredednik Aljaž Koprivnikar ter člani Veronika Dintinjana, Ludwig Hartinger, Martin Lissiach, Aleš Mustar, Tone Peršak, Diana Pungeršič, Sašo Puljarević, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec, je 40. nagrado vilenica prisodila bolgarskemu pisatelju, pesniku, esejistu in dramatiku, enemu osrednjih imen sodobne evropske literature, ki je z romani Naravni roman, Fizika žalosti in Časovno zaklonišče, izdanimi pri Beletrini, že več let doma tudi v slovenščini – vse je odlično prevedel Borut Omerzel, kakor tudi prihajajoče, ki se jih že veselimo.
Georgi Gospodinov (Fotografija: Andraž Gombač)
»Georgi Gospodinov je mojster sodobnega romanopisja,« je v utemeljitvi nagrade poudaril Podlogar. »Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in mestoma prežeto s (črnim) humorjem. Georgi Gospodinov, 40. nagrajenec festivala Vilenica, s svojim delom tako na samosvoj način pooseblja njegovo zgodovino in daje zgled, kako prepričljivo lahko literatura tudi danes nagovarja vsakogar.«
Georgi Gospodinov je ob glasnem in dolgem aplavzu najprej s telefonom fotografiral zbrane v jami, pozdravil s slovenskim »dober dan«.
Georgi Gospodinov na jamskem odru (Fotografija: Andraž Gombač)
V materinščini je prebral govor, naslovljen Kaj zmore književnost?:
»Dame in gospodje, prijateljice in prijatelji, so-jamarke in so-jamarji,
iz srca se vam zahvaljujem za to nagrado. Osebno mi veliko pomeni, ker je bila Vilenica eden prvih literarnih festivalov, ki sem se jih udeležil. Še vedno hranim jasne spomine nanj kot na eno najlepših srečanj. Bilo je pred mnogimi leti, morda pred dobrimi dvajsetimi, v nekem svetu, ki danes ne obstaja, v ‘včerajšnjem svetu’, kakor bi ga poimenoval Stefan Zweig.
Nagrade so dragocene zaradi dvojega – pomembno je, kdo ti jih podeljuje in kdo so tvoji predhodniki. V obeh primerih so tukaj imena ljudi, pri katerih sem se učil. Omenil bom samo, da so na začetku te nagrade kolosi, kakršna sta Zbigniew Herbert in Milan Kundera, pisatelji in pesniki – nekateri niso več med nami, a so njihove besede odmevale v tej jami in v večji jami književnosti.
Kaj je biti pisatelj v svetu, kakršen je današnji? Kaj zmoremo mi, ki imamo zgolj svoje besede? Kaj zmoremo s svojo književnostjo? Ali sploh zmoremo? Zdaj, ko so besede same, jezik sam in naše zgodbe ranljivi in so jih težko zadeli izstrelki propagande in sovraštva. Smo v svetu, v katerem vsakdo lahko spreobrne zgodovino in naše zgodbe, jih usmeri proti nam samim ali naščuva koga drugega zoper nas. Ustvarjeni smo iz telesa in besed, telesa pa so odvisna od besed natanko toliko kot besede od telesa.
Zato, na kratko – v kaj še verjamem?
Književnost ali enostavneje, zgodbe, ki jih pripovedujemo, premorejo rešilno življenjsko moč.
Književnost ali enostavneje, zgodbe, ki jih pripovedujemo, premorejo rešilno življenjsko moč.
Predvsem pa imajo moč obdržati, kar je človeškega. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, neprenehoma obnavljajo, kar smo kot človeška bitja skozi stoletja dosegli. Ko nehamo pripovedovati, pozabljamo. Spomin pa je poleg vsega drugega tudi moralna kategorija. Če se nihče ne spominja, je vse dovoljeno, vse je mogoče prekoračiti. Prekoračitev meja pa nas bo pahnila globoko nazaj v evoluciji. Potisnila bo nazaj celotno ‘dvigovanje človeka’, ki se ga spominjamo iz tiste tabele med uro biologije v šoli in z začetka Ovidovih Metamorfoz.
Moč naših zgodb je tudi ustvarjanje empatije. Ko slišimo zgodbo drugih o njihovih otrocih in starših, jih teže dojemamo kot sovražnike, jih teže ponižamo, udarimo, ubijemo.
Zgodbe odlagajo konec. Tega se lahko spomnimo iz Šeherezade. Pridobijo nam še eno svitanje, rešujejo žrtev, celo rablja odrešijo tega, da je rabelj.
Zgodbe ustvarijo tolažbo in se zoperstavijo nerazložljivemu. Zato zvečer starši otrokom pripovedujejo pravljice, zato so si starodavni ljudje izmislili mite, da bi strašljive reči, kot so strele, požari in povodnji, spravili v zgodbo, da bi stlačili strašljivo v nevidno kletko zgodovine. Strah, o katerem pripoveduješ, je manj strašen. Književnost je učinkovita krotilka strahov.
Književnost je učinkovita krotilka strahov.
Tisto, kar je najpomembnejše v tem trenutku, v teh časih. Naše besede, naše zgodbe in literatura, ki jo pišemo, so naravni protistrup, protiutež zoper propagando in agresivni populizem.
In tu je mesto, da povem: hvala za vseh teh 40 let, v katerih je ta festival zaklonišče zgodb, ki jih pripovedujemo, v tem pogledu pa zaklonišče človečnosti. To nikakor ni malo, to je pravzaprav vse v nekem svetu, ki se nagiba k zatonu.«
Georgi Gospodinov in Aleksander Peršolja (Fotografija: Andraž Gombač)
Prireditev, ki jo je povezovala Carmen L. Oven, sta obogatila še harmonikar Igor Zobin in sopranistka Mateja Petelin Zobin, druženje pred vhodom v jamo pa zatem kantavtor Rudi Bučar in DJ Belo smetje (pravo ime, draga bralka, dragi bralec, najdeš pri tistem, ki je prebral utemeljitev vileniške nagrade).
Georgi Gospodinov je vse do izteka festivala podpisoval svoje knjige, zlasti ob nagradi spet ponatisnjeno Časovno zaklonišče. (Fotografija: Andraž Gombač)
Danes ob 18. uri bomo skupaj spet sestopili globoko v kraško podzemlje. Ob slavnostnem izteku 40. Vilenice bomo v jami, ki je mednarodnemu literarnemu festivalu posodila ime, zaploskali letošnjemu lavreatu.
Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov (1968), med drugim že dobitnik ugledne italijanske nagrade strega in mednarodnega bookerja, je predvčerajšnjim na Facebooku objavil nekaj fotografij s sprehoda po Trstu: najprej je obiskal bronastega kolega na Rusem mostu, ljubega irskega pisatelja Jamesa Joycea, zatem pa je v dobri družbi nastopil pred kavarno San Marco.
Georgi Gospodinov je na Facebooku objavil fotografijo z obiska pri Jamesu Joyceu v Trstu.
Kot imenitno prizorišče se je izkazala Donizettijeva ulica tik pred vhodom. Tudi sodobno srhljivo prizorišče – z oboroženimi vojaki, ki v ozadju stražijo sinagogo.
Ob Georgija Gospodinova sta sedli letošnja slovenska avtorica v središču Vilenice, takisto že večkrat nagrajena pesnica in pisateljica z avstrijske Koroške Maja Haderlap (1961) in Ana Svetel (1990), prav tako pesnica in pisateljica, letošnja prejemnica nagrade Srednjeevropske pobude (SEP) za mlade avtorje. Na večeru, ki ga je Društvo slovenskih pisateljev pripravilo v sodelovanju s Slovenskim klubom, Tržaškim knjižnim središčem in kavarno San Marco, je pogovor s trojico gibko povezoval Janko Petrovec, zdaj spet doma v Trstu, danes odgovorni urednik Radia Koper, nagrajeni novinar in knjižni prevajalec, po izobrazbi dramski igralec, svojčas član ansambla Slovenskega stalnega gledališča Trst.
Janko Petrovec, Maja Haderlap, Ana Svetel in Georgi Gospodinov med pogovorom pred kavarno San Marco. V ozadju vojaki stražijo tržaško sinagogo. (Fotografija: Andraž Gombač)
V ledino je zaoral z gledališko kolegico, ne le književnico, temveč tudi dramaturginjo Majo Haderlap, jo v Trstu, mestu neločljivo prepletenih, prijateljskih in nemalokrat tudi sprtih narodov, pobaral o identitetah. »Na Koroškem si se moral vedno opredeliti,« je dejala. »Vedno si se spraševal, kje smeš govoriti v katerem jeziku. Navadila sem se slaloma: aha, tu smem govoriti tako, ne pa tako, medtem ko tam smem v drugem … Vedno torej nekakšen postopek carinjenja identitete. Zavedati pa se moramo, da je to problem politike, ne dvojezičnega prebivalstva. Tega se premalo zavedamo. Obmejni kraji, kakršen je tudi Trst, so po vsej Evropi dvojezični. Kraji, kjer poteka meja, niso nikoli – grozna oznaka! – etično čisti. In vsakršne čistke pomenijo vojno. To ljudje čutijo, a težko izrazijo. Ker imajo vseskozi opravka s politiko, z nacionalizmi, z nasiljem, so seveda ponotranjili strah. Strah, ki spotika večjezičnost, to vrednoto, ki jo moramo negovati. V stikih s sosedi moramo ostati odprti in radovedni.«
Maja Haderlap: »Kraji, kjer poteka meja, niso nikoli – grozna oznaka! – etično čisti. In vsakršne čistke pomenijo vojno.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Ob poslušanju odgovora, ki sta ga urno prevajala tolmača Nina Kodermac in Peter Szabo, vešča preskakovanja iz slovenščine v italijanščino in angleščino ter nazaj, je Georgi Gospodinov resno prikimaval.
Pisatelj, lani gost na festivalu Literature sveta – Fabula v Ljubljani, je onkraj domačih meja zaslovel že leta 1999 z romanesknim prvencem Naravni roman, prevedenim v več kot 20 jezikov, leta 2005 tudi v slovenščino. Sloves enega najvznemirljivejših sodobnih evropskih literarnih zvezdnikov je utrdil z naslednjim romanom, Fizika žalosti (2011), kjer duhovito in živahno prepleta spomine, zgodovino, fiziko, mitologijo in še marsikaj; oba romana je izvrstno prevedel Borut Omerzel, kakor tudi Časovno zaklonišče, prav tako izdano pri Beletrini in zdaj, ob nagradi vilenica, spet ponatisnjeno. Ta roman pisatelj prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre edinstveno kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih predmetov – televizorjev, radijskih sprejemnikov, pisalnih strojev, pohištva, tapet, zaves in drugega – natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke, od atentatov do protestov …
Tokrat se je v Trstu spomnil svojih začetkov: »Ko sem prvič gostoval v Nemčiji, sem bral iz svojega prvega romana, iz Naravnega romana, kjer pišem o ločitvi, o pisatelju, ki se mu rušijo zakon, dom, družina … Po nastopu je k meni pristopila gospa, ki je slišano ni zadovoljilo. Povedala mi je, da ni pričakovala takih, sodobnih reči. Da že njihovi pisatelji v Nemčiji pišejo o tem, medtem ko bi od mene, ki prihajam iz Bolgarije, torej onkraj meja civilizirane družbe, pričakovala vse kaj drugega. Bil sem zelo mlad in odprt, zanimalo me je, kaj je pričakovala. Da bom nastopil v tradicionalni noši, igral na staro glasbilo …? Veste, sem ji povedal, celo v Bolgariji se ljudje zaljubljajo, se včasih ločijo in, verjeli ali ne, življenje končajo z naravno smrtjo, ne z nožem v prsih. In tudi pisatelji tam pišemo o rečeh, o kakršnih vaši v Nemčiji.«
Pomolčal je.
In nadaljeval: »Nevarno je, če se odločiš, da boš pisal o identiteti, ki te ločuje od drugih. Pravzaprav imam, tako kakor drugi, samo eno identiteto: sem človek. A nas ločujejo: aha, ti si Slovenec, ki govoriš italijansko in živiš v Trstu, ti si Bolgar, ki potuje po svetu … Takšno ločevanje vodi do vojn.«
Georgi Gospodinov (Fotografija: Andraž Gombač)
Ana Svetel mnoštvo identitet v posamezniku vidi kot gosto tkano tkanino: »Včasih katero od njih čutimo bolj, drugič manj. Najbrž jih ne moremo povsem sleči. Je pa vsak od nas edinstven po svoji drži na presečišču vseh svojih identitet.«
Celo sama se je kot mlada avtorica v tujini že morala upirati poskusom, da bi jo opredelili kot prišlekinjo s problematičnega dela Evrope z vojno preteklostjo.
Kot imenitno prizorišče se je izkazala Donizettijeva ulica pred kavarno San Marco. (Fotografija: Andraž Gombač)
Seveda smo v Trstu okusili tudi izvrstno literaturo, neizmerno slastnejšo od politike. Maja Haderlap je brala iz novega romana Ženske v temi (prevedel Štefan Vevar, Založba Goga, 2025), ki nam ga kritičarka Diana Pungeršič približa v kritiki, na AirBeletrini objavljeni včeraj.
Pa se po enem od vprašanj o položaju sveta in družbe v času vojn spet zamislil. Molčal. Skupaj z drugimi. Se nasmehnil: »Kako prijetno je prisluhniti tišini, vsakdanjemu svetu, se ne obremenjuje s tako globokimi, vznemirljivimi težavami. Pomnim, kako sem začel pisati Časovno zaklonišče. V Newyorški javni knjižnici sem naročil izvode New York Timesa od 1. septembra 1939 naprej, od prvega dne druge svetovne vojne. Zanimivo mi je bilo listati: prve tri časopisne strani so posvetili vojni: Nemčija je napadla Poljsko! Na tretji strani je bila fotografija učencev pred šolo, vsi so nosili plinske maske, grozna fotografija. Od četrte strani do konca so bile običajne novice: poletje se končuje, na Manhattnu se dogaja to in to … Zdaj, v tem negotovem času, spet čutimo, kako se vsakdanje življenje spreminja v zgodovino. A sam bi raje živel v vsakdanjem življenju. V včerajšnjem svetu, bi rekel Stefan Zweig. Mislim, da živimo v prelomnem času: bojimo se prihodnosti, slutimo, da je polna negotovosti, napetosti, zato se, kakor opisujem v Časovnem zaklonišču, raje obračamo v preteklost. To zlorabljajo populisti. Prigovarjajo nam: želite, da smo ‘great again’, spet veliki, ali želite nazaj veliko Bolgarijo, velike ZDA, veliko Slovenijo, veliko Italijo …? To je zelo nevarno! In začne se prav z deficitom prihodnosti, s kakršnim se soočamo zdaj.«
»Mislim, da živimo v prelomnem času: bojimo se prihodnosti, slutimo, da je polna negotovosti, napetosti, zato se, kakor opisujem v Časovnem zaklonišču, raje obračamo v preteklost.«
V njegove misli se je prikradla hči: »Spomnim se, kako se je igrala, ko je imela šest let. Najprej je kot učiteljica vprašala igračke, kako se imajo danes. Potem je stopila še za različne živalce in odigrala tudi učence, odgovorila učiteljici: ‘Bolje kot jutri.’ Kakšen odgovor! Zdaj ima hči osemnajst let. Kadar me zanima, kaj načrtuje v naslednjih petih letih, me vpraša: ‘A si prepričan, da imamo še pet let?’ Zelo žalostno.«
Ana Svetel med delom s študenti na Filozofski fakulteti v Ljubljani vidi precejšnje razlike med mlajšimi od sebe, že kar skrajnosti: »So mladi, ki so sprejeli, da moraš živeti bistveno manj udobno, če se hočeš obnašati odgovorno. Na primer, kadar se moramo sestati v Sloveniji, se kolega s Finske pripelje z vlakom, ne z letalom. Sprejel je, da zato potuje tudi po tri dni, to je zanj cena, ki jo plačuje brez pretiranega poudarjanja. Nekateri mladi so na meni fascinanten način res pripravljeni udejanjati prakse, solidarne do planeta, soljudi … Po drugi strani pa sem v stikih s študentkami in študenti, ki si v veliki meri naročajo pakete hitre mode iz Kitajske, ob zavedanju, da so to naredili podplačani delavci, celo otroci. Skratka, med mladimi najdemo tako zelo odgovorne in solidarne kakor tudi mojstre in mojstrice slepote – izbrane slepote, ki sobiva z ostrim sokolskim vidom. Zelo dobro veš, da je tvoje početje škodljivo, a ga vseeno nadaljuješ. Mlajši od mene me torej obenem navdajajo z izjemnim optimizmom in predme postavljajo zelo pesimistično sliko sveta.«
Ana Svetel: »Med mladimi najdemo tako zelo odgovorne in solidarne kakor tudi mojstre in mojstrice slepote – izbrane slepote, ki sobiva z ostrim sokolskim vidom.« (Fotografija: Andraž Gombač)
Ločevati velja med osebno in kolektivno preteklostjo, je še poudaril Gospodinov: »Osebna nostalgija je nekaj dobrega, zelo običajnega, normalnega. Tudi sam se pogosto vračam v otroštvo, zelo mi je pomembno. Kadar pa nekdo skuša izumiti kolektivno nostalgijo, pridemo do nevarne težave. Obljubljajo ti, da boš spet srečen, kakor si bil v sedemdesetih, osemdesetih … ali kadar si bil pač mlad. Takrat je bilo življenje lepše, lažje – to je past, v katero se ne smemo ujeti! Osebna preteklost je ireverzibilna, ni nam več dosegljiva, medtem ko je politična preteklost reverzibilna. Kadar te prepričujejo, da se velja vrniti v dobre stare čase, lahko nasedeš, verjameš, da boš spet srečen, kakor si bil pri svojih dvajsetih letih. Tega ti ne more nihče več dati. Lahko pa vzpostavijo tedanji totalitarni režim … Rad imam svojo nostalgijo, a ne dovolim, da jo uporabljajo kot orožje. Ko smo bili mladi, so nam v socializmu obljubljali svetli jutri, nam dan za dnem stregli s čeki prihodnosti – čeki brez kritja. Današnji populisti nam vsiljujejo čeke preteklosti – spet brez kritja. Ni mi všeč, kadar moji hčerki obljubljajo svetlo preteklost.«
***
Nekaj ur po tržaškem vileniškem večeru pa telefon zacinglja – iz daljave se sredi noči oglasi Borut Omerzel, osnovnošolski učitelj slovenščine in prevajalec Georgija Gospodinova. S tem dragocenim zapisom:
Prevajalčeva nočna izpoved
Včeraj je »moj« avtor, bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov, nastopil na velikem odru letošnje Vilenice v Cukrarni. Mene tam ni bilo. Danes je Georgi nastopil v meni tako ljubem in dragem Trstu, v kavarni San Marco. Niti tam me ni bilo. V petek gostuje v prav tako dragi Novi Gorici, a tudi tam me ne bo, prav tako ne na svečani podelitvi nagrade v soboto v jami Vilenica. Pa me je organizator na vse te dogodke prijazno povabil.
V petek Georgi Gospodinov gostuje v prav tako dragi Novi Gorici, a tudi tam me ne bo, prav tako ne na svečani podelitvi nagrade v soboto v jami Vilenica.
Danes pa, ko je Georgi sredi dneva objavil nekaj fotografij, kako se sprehaja po tržaških ulicah, sem se v duhu videl, kako se sprehajam z njim. Zakaj to pišem in bo morda celo kje objavljeno, ko pa nerad razgrinjam takšne osebne stvari pred javnostjo? Neki notranji glas mi je malo prej, medtem ko sem vnovič prebiral številno gradivo, izpiske iz študij in kritik dela Georgija Gospodinova, ko sem bral o njegovem življenju, ki se ga že nekaj mesecev trudim preliti v spremno besedo, ki bo – »живот и здраве, дай Боже«, če bo življenje in zdravje, če Bog da – v Modernih klasikih Cankarjeve založbe izšla novembra ob njegovi zbirki kratkih zgodb In druge zgodbe, pisateljevi prvi zbirki kratkih zgodb iz leta 2001, no, notranji glas mi je dejal, naj se pa zdaj v nekakšno opravičilo razgalim. Prevoda teh kratkih, a vsebinsko in jezikovno zahtevnih zgodb sem se lotil lani, se z njimi mrcvaril skozi zimo (pa sobivajoče tudi), povsem poglobil vanje pa letošnjega julija, ko sem jih izpilil, zdaj pa čakam, da mi jih urednik Andrej Blatnik vrne v zadnji pregled; on pa zelo potrpežljivo čaka name, da mu jih bom nato še zadnjič pregledane vrnil skupaj s spremno besedo, za katero sem si sicer postavil rok 31. avgust, saj sem 1. septembra skupaj s svojimi učenci zakorakal v novo šolsko leto.
Prevoda kratkih, a vsebinsko in jezikovno zahtevnih zgodb sem se lotil lani, se z njimi mrcvaril skozi zimo (pa sobivajoče tudi).
A kaj, ko sem premleval in premleval, »nisem našel rime za besedo lonec« … in kakor da je na nebu manjkala ena zvezda, da nisem do svojega roka našel pristana, pa nabralo se je za dvesto in več strani izpiskov, citatov, tudi iz treh debelih špehov o bolgarski sodobni književnosti, medtem pa je iz Sofije prispelo še nekaj strokovnih knjig o delu G. G., ki sem jih seveda moral prebrati, nato pa izluščiti, kar je relevantno in zanimivo za slovenske bralce in bralke. Aha, pa na začetku julija sem reviji Literatura oddal esej oziroma refleksijo o romanu Primer Džem (lani je v mojem prevodu izšel pri novomeški Gogi) genialne in enkratne Vere Mutafčieve, o kateri sem v tem besedilu tudi nekaj napisal; esej je v Literaturi nedavno tudi izšel.
(P. S.: Material zanj sem spisal lansko poletje, ko sem pri pisanju spremne besede »malce« pretiraval in sem sestavil za osemdeset tipkanih strani besedila; kaj pa naj bi, avtorica me je tako prevzela, napisanega pa bi bilo škoda, zato tudi ta refleksija v Literaturi.) Aha, pa sredi julija sem Mladinski knjigi oddal prevod res dobrega romana Rojene iz krivde (delovni naslov) Joanne Elmy, ki bo izšel prihodnje leto; mimogrede, urednik izvirne bolgarske knjige je Georgi Gospodinov. Morda sem naredil še kaj, a se zdaj ne spomnim. Prihodnje pa bo izšel tudi zadnji, četrti roman Georgija Gospodinova. Kako bi si želel, da bi ga imeli slovenski bralci in bralke v rokah že letos, ob njegovem vileniškem gostovanju, ta roman, ki je v španskem prevodu kolegice Maríe Vútove izšel že v četrtem ponatisu (med poletjem sem si dopisoval tudi z njo), pa tudi v angleščini, nemščini, češčini, švedščini ipd. – toda v liter gre pač samo liter, nič več. Za letos pri meni ni šlo, saj je bilo že prej toliko tega prej dogovorjenega, obljube pa je treba izpolniti.
Prihodnje bo izšel tudi zadnji, četrti roman Georgija Gospodinova. Kako bi si želel, da bi ga imeli slovenski bralci in bralke v rokah že letos, ob njegovem vileniškem gostovanju.
Ne samo mimogrede, v tem litru imajo vedno zelo pomembno vlogo moji učenci, za katere sem se tudi letos sočasno počasi pripravljal že tja od konca julija in skozi avgust vse do 1. septembra (da ne bi kakšnega dušebrižnika kaj skrbelo; sicer pa imam v dveh omarah v razredu za kakšnih, hm, 60 debelih fasciklov materiala, pač za skupinsko in individualno delo, saj je vsak dan nov dan in različni razredi in posamezniki potrebujejo različne, drugačne pristope, na podlagi priprav, učnih in delovnih listov pa lahko različno kreiraš v danem trenutku; včeraj, na primer, je bilo pol učencev zaspanih zaradi košarkarske tekme in v takšnem primeru šolsko uro oziroma ure pač hočeš nočeš prilagodiš). In vsak dan se pripravljam, jutri pa je itak športni dan in bom moral skupaj z njimi prilesti na Šmarno goro; še dobro, da sem na takšnih pohodih lahko vedno zadaj in s ta zadnjimi prisopiham na vrh.
No, zdaj sem si dušo olajšal.
Zaradi vsega tega me ni na vileniških dogodkih. Me ni z Georgijem v Trstu. Upam, da mi je oproščeno. Da ne bi kdo mislil, da je tale Omerzel pač aroganten ali še kaj hujšega. Samo veliko odgovornost čutim, da moram spremno besedo izpiliti do konca, vanjo vključiti veliko, vse (to seveda ne gre), saj ji je urednik širokosrčno dal na voljo zelo veliko strani, Georgi pa res celovite predstavitve svojega življenja in dela pri nas še ni dobil (a naj kaki bodoči doktorandi ne skrbijo, materiala bo ostalo še ogromno, saj vsega v eno spremno en ubogi prevajalec ne more in ne zmore vključiti, pa tudi časa je za to vedno premalo; da, tudi s tem se mora človek sprijazniti, da nekje moraš potegniti mejo, sicer nisi nikoli zadovoljen, saj se s študijem in poglabljanjem v tematiko odpirajo vedno nova obzorja).
Tako, vsi so šli spat, mačkona bosta zahtevala nekaj moje pozornosti šele okrog tretje zjutraj, grem pisat, sestavljat spremno, grem se družit z Georgijem Gospodinovim.
P. S.: Obrnil sem dan za noč (v meni ob tem zapoje EKV: »Mi menjamo dan za noć, mi menjamo noć za dan …«). A če koga skrbi, kako bom tako še kak teden zvozil s svojimi učenci, naj ga še enkrat potolažim, da sem za vse dneve in ure več kot pripravljen, da točno vem, kaj in kako moram, da imam pripravljenih še preveč vaj ipd. Itak pa popoldneve do poznega večera prespim, tako da sem prav dopoldne najbolj buden in zbran, utrujenost se prikrade v kosti ob prihodu domov. In moja draga žena me pri vsem tem izjemno srčno in nadvse potrpežljivo podpira. Saj je samo še malo do zadnjega roka, deadline je blizu, diha mi za ovratnik (v ozadju že poje Lačni Franz: »Ne mi dihat za ovratnik …« Oglasi se še mojster Prešeren: »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru.« / »Kdo vé kragulja odgnati …«).
Za konec pa še nekaj misli.
Georgi Gospodinov: »Če rahlo parafraziramo Pridigarja, lahko rečemo: ‘Za vse obstajajo besede. Besede za ljubezen in besede za sovraštvo, besede za vojno in besede za mir … In čas za vsako besedo.’«
Georgi Gospodinov: »Literatura ni zgolj izmišljotina. Izmenjava zgodb je zdravilna in odrešujoča.«
Gaustin (avtorjev alter ego, iz Časovnega zaklonišča): »Človek je edini časovni stroj, ki ga imamo na voljo.«
Gaustin (iz zbirke In druge zgodbe): »Nihče ne more dvakrat vstopiti v isto zgodbo.«
Georgi Gospodinov in njegov slovenski prevajalec Borut Omerzel med lanskim srečanjem v Ljubljani (Fotografija: Andraž Gombač)
V drugem romanu Maje HaderlapŽenske v temi, ki ga je avtorica prav tako kot Angela pozabe napisala v nemščini in ki smo ga prav tako dobili v prevodu Štefana Vevarja, ob sklepu naletimo na motiv presunljivega srečanja med ostarelo koroško Slovenko Ani, eno od osrednjih v romanu, in naključno temnopolto žensko, ki na Dunaju, v Pratru, preživlja popoldan s svojim otrokom. Prizor se zdi pomembno izpostaviti, saj dobro povzame osrednjo temo romana in posredno pojasnjuje tudi njegov naslov.
Maja Haderlap je te dni slovenska avtorica v središču 40. mednarodnega literarnega festivala Vilenica. (Fotografija: Andraž Gombač)
Ani namreč v temnopolti neznanki prepozna sorodno dušo, domala samo sebe, vanjo po preprosti logiki projicira lastno zasužnjenost, lastno potlačenost, a v isti sapi v njej nemalo osupla prepozna svobodo, emancipiranost, izpolnjenost, žensko moč, ki njej sami ni bila dosegljiva in je tako tako zelo drugačna od moči mučenic, kakršne so sveta Magdalena, sveta Barbara, sveta Katarina, sveta Lucija ali sveta Agata, ki so ji večino življenja kot idoli naseljevale dušo:
»Ani je ta ženska povsem uročila. Njena skoraj črna koža, pokončna drža, resni, pozorni pogled, s katerim je merila otroka, suveren način, kako je sedela na klopi, vse to je Ani jemalo sapo. Preplavil jo je val občudovanja. Otrpnila je, a jo je vendar obšlo, da mora poskočiti in nekaj ukreniti, se vreči na kolena, vse naenkrat. Hip zatem jo je preplavila nežnost, ena sama nežnost, kakršne Ani še ni občutila ob pogledu na neznanega človeka. Najraje bi razširila roke in jih visoko iztegnila ali kar nekoga objela. Sveta Madona Čenstohovska, Mati božja, je šepetala, kaj se dogaja z mano? Potem pa jo je prevzelo globoko obžalovanje, da jo bo lepota, ki jo je ravno opazila, vsak trenutek zapustila.«
Ani v temnopolti neznanki prepozna sorodno dušo, domala samo sebe.
Trenutek prepoznanja je silovit in vse prej kot razumski, Ani preprosto začuti skupno usodo, vendar ob stiku ostane sama, brez odmeva, v nemi gluhoti: »Ne bi mogla reči, kaj je spoznala, vse in hkrati nič.«
Lastno življenje ji je, tudi v poznih letih, tako rekoč ob koncu, še vedno nekakšna uganka. Lahko se sicer ozira v preteklost in razmišlja o pokojni hladni mami Neži, lahko gleda v prihodnost in opazuje hčer Miro, ki z možem Martinom živi na Dunaju, vendar za vse doživeto, napetosti, odnose, občutke kakor da nima pravih besed, predvsem pa nima orodij, s katerimi bi zares lahko razumela in potencialno zgradila zaupnejši, pristnejši odnos tako do svoje mame kakor do sebe in hčerke. Prepad med njimi je velik in kljub poskusom zbliževanja se zdi do konca knjige nepremostljiv. Ženske vseh treh generacij koroških Slovenk ostajajo druga za drugo v temi: »Ani je nejeverno strmela v hčer z izbuljenimi očmi. Nič ne zastopiš, je rekla Mira, še nikoli nisi nič razumela.« Toda za nas, bralke in bralce njihove usode, v pripovedi zaživijo v vsej kompleksnosti in se pod tudi boleče rezko lučjo izrišejo kot (tudi zlovešče) sence starih čipk.
Lastno življenje ji je, tudi v poznih letih, tako rekoč ob koncu, še vedno nekakšna uganka.
Pripoved se začenja na prelomu, ko je treba za to, da bi lahko mlajša generacija gradila na novo – Anin nečak, Mirin bratranec, bi rad hišo predelal v delavnico – staro izseliti in mami poiskati novo domovanje. Ekspozicija je torej klasična situacija mnogih (slovenskih) družin, ne le tistih na avstrijskem Koroškem oziroma v Podjunski vasi, kamor je umeščeno dogajanje, a tudi nadaljevanje z vsemi zamolčanimi izkušnjami, potlačenimi čustvi, odprtimi spori in sploh navzkrižnimi pogledi na odnos do Boga, doma, poklica, družine, otrok, partnerstva … se zdi docela domače in kljub specifiki zamejskega prostora univerzalno pereče.
V prvem delu se pripoved osredotoča predvsem na Miro, ki se začasno vrne v domačo vas, da bi asistirala pri selitvi oziroma mamo Ani sploh pripravila nanjo. Njen prihod v rojstno vas sproži nepričakovano zunanjo dinamiko, a tudi potovanje navznoter, soočanje s preteklostjo, z vsem doživetim. Podrobnosti iz Mirinega življenja, kasneje pa tudi iz življenja njene mame in babice, se pred našimi očmi odstirajo zlagoma, kot bi luščili čebulo: več listov olupimo, ostreje zareže, na dan mezijo spomini danes zrele ženske, ki je prelomila s tradicijo, zapustila domači kraj, odšla študirat in se v velikem mestu tudi ustalila. Na videz preprost in dandanes običajen podatek iz življenjepisa pri koroški Slovenki sproža občutke krivde:
»Bojevala se je z dejstvom, da lahko študira, saj je čutila nekakšno krivdo v razmerju do tistih, ki so ostali doma, ta pa se je mešala še z globljimi občutki krivde. Vedela je, da ji bodo ta vzpon oponesli pri vsaki najmanjši napaki, in še zdaj, po vseh letih, je imela občutek, da ni prišla prav veliko dlje kot v času študija, saj je mislila, da se mora opravičiti za vse, o čemer razmišlja, za kar se zanima.«
Pripoved torej nikoli ne juriša v srčiko problema, temveč se središču, ki se pravzaprav ves čas izmika in na novo izrisuje, približuje s počasnimi, previdnimi koraki, ne razgalja na silo, v želji šokirati, o težkih občutkih, travmatičnih izkušnjah, zamolčani preteklosti poroča prek osebnih spominov v središče postavljenih junakinj.
Spomin pa je, kot vemo, vselej toliko prizanesljiv, prikrojen, olepšan oziroma prestavljen v telo, da je doživeto mogoče prenesti, vsaj dokler telo ne zakriči po svoje, denimo v obliki poželenja, paničnih napadov, slabosti … V tem pogledu je roman res prepričljiv, z razumevanjem zapletenega procesa spominjanja in pozabljanja, kar je bila navsezadnje že naslovna tematika prejšnjega romana, domišljeno, predvsem pa subtilno načenja najobčutljivejše bivanjske teme, vse bolj ali manj povezane z osnovnim vprašanjem, kaj pomeni biti ženska v različnih časih, družbeno-političnih okoliščinah, konstelacijah. Razmeroma zgoščeno, a zgodbeno dobro utemeljeno, se v pripovedi pojavijo tematike travmatične izgube, spolne zlorabe, vojne, napetosti med podeželskim in mestnim življenjem, vprašanje jezikovne, narodnostne identitete, meje, odnosa do vere, Boga, telesa, užitka, družine, dela, preteklosti …
Spomin pa je, kot vemo, vselej toliko prizanesljiv, prikrojen, olepšan oziroma prestavljen v telo, da je doživeto mogoče prenesti.
V romanu ima Mira kot najmlajša najbolj aktivno življenje, čeprav tudi njo ves čas vleče v spomin, otroštvo, zaznamovano s tragično smrtjo očeta; navsezadnje je tudi romanca, ki jo ob prihodu v vas splete z Jurijem, vrnitev v minuli čas, morda celo poskus spremeniti preteklost. Hkrati je Mira tista, ki ima v lastno usodo največ vpogleda, kar ji je omogočil prav odmik od primarnega okolja, prednikov in preprosto čas, v katerem ukvarjanje s samim sabo, z lastno psihologijo, ni več tabu, temveč potreba. Že v času študija sociologije jo je gnala želja, da bi usode žensk v svojem primarnem okolju doumela tudi skozi znanstveno raziskovanje. Vprašanja, ki jih je raziskovala – denimo, kako je potekal prehod iz ruralnega življenja v industrijsko dobo, kakšne možnosti izobrazbe so imele ženske nekoč, kako so usklajevale družinsko in poklicno življenje, zakaj je večina v primarnem okolju ostala ipd. – pa so bila zanjo tudi poskus razumeti samo sebe in najti svojo pot.
Prav v tem delu je roman najbolj sociološki, družben, pripoved skozi obujanje izsledkov raziskave približuje osebne zgodbe, a tudi na domala znanstven način razlaga kontekst, okoliščine. Z vpeljevanjem vinjetnih likov, kot sta prijateljica Sonja ali teta Dragica, se pogled na življenje konkretne zamišljene skupnosti tudi v nadaljevanju romana razširja, pridobiva nove zorne kote, ne pa tudi dokončnih odgovorov.
Pripoved se tako ves čas dogaja in gradi od spodaj, iz konkretnih usod ljudi, njihovih spominov, na neki točki začne delovati kot roman skupnosti, s posebnim poudarkom na ženskah, v kateri se nekatere tematike kar naprej ponavljajo, denimo neizpolnjujoča partnerska razmerja, hladni, tudi surovi odnosi, problem slovenske identitete, občutki (ne)pripadnosti ipd.
Na neki točki začne delovati kot roman skupnosti, s posebnim poudarkom na ženskah.
Odlika pripovedi Žensk v temi se izkaže prav v prikazu, kako je eno področje bivanja nemogoče ločiti od drugega ali tretjega, četrtega, da so torej problemi kompleksni ter bolj kot trdni in ravni betonski plošči podobni blatnim gmotam, sprimkom, zavozlanim klopčičem … Ko Mira na primer prijateljici pojasnjuje odločitev, zakaj je zapustila domači kraj, slovensko Društvo, ne pripoveduje o načelnih razlogih, velikih idejah, temveč o občutkih ujetosti, sramu, a tudi o begu pred spolnim nasiljem, ki ga je doživljala v najbližji okolici:
»Ampak šlo je za več, za prostor na svetu, ali kako naj rečem. Seveda je šlo za posredni pritisk, ki sem se ga hotela otresti. Pa sem se uklonila, priznam. Ampak veliko bolj me je tiščalo pomanjkanje denarja doma, ki sem se ga sramovala, kot sem se sploh sramovala še zaradi nečesa drugega, o čemer ti še nikoli nisem pripovedovala, zaradi izživljanja nad mano kot otrokom, v Beli, ko je oče še živel.«
Nekje prej pa z mamo razmišlja tudi o spominu, v katerega se ni hotela ujeti:
»Mira se je sklonila h grobu, da bi razrahljala trda tla. Doslej se je upirala misli, da bi se poglobila v smrt svojih prastaršev, saj se je bala, da se bo morala za nekaj opredeliti, pa četudi le za zgodovino svojih prednikov. Vedela je, da bi se ob ukvarjanju z njuno nasilno smrtjo nepreklicno preobrazila v ranjeno bitje, z vsemi dolžnostmi spominjanja, to pa se ji je boleče upiralo. Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klopčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko. Po tej zgodbi bi jo enkrat za vselej popredalčkali, kot na sodni obravnavi, na kateri nimaš besede, je pomislila in se hkrati zavedela, da je njen čezmerni strah pretiran in neumesten. Ko je posejala vijolice, je začutila tiščanje v grlu. Z nogami je trdo potlačila zemljo okoli sveže posajenega in se postavila k Ani, ki je ravno končala molitev in se prekrižala.«
Iz zgornjega odlomka tudi lahko vidimo, kako pripoved prehaja iz stvarne naracije v metaforično, mestoma tudi govorico sanj. Mešanica esejističnega, domala znanstvenega diskurza in docela pesniških postopkov, ki pripoved lirizirajo, skozi celotno knjigo ustvarja nezamenljivo dinamiko nenehnega zgodbenega in pomenskega razpiranja. In podobno se ponovi tudi na strukturni ravni, pripoved namreč ne ponudi nobenega enoznačnega odgovora, usode protagonistk ostajajo do zadnje strani razprte in posledično presenetljivo žive.
Usode protagonistk ostajajo do zadnje strani razprte in posledično presenetljivo žive.
Ženske v temi izstopijo iz nevidnosti, njihovo doživljanje je približano do skrajnosti, poti spomina in s tem čustvovanja so razrahljane, življenja postavljena v kontekst časa in prostora, nikakor pa niso razrešena, morda le za spoznanje bolj pomirjena. In to predvsem v drugem delu, ko je v središče postavljena Ani in njena osebna pripoved, njen odnos z nedostopno mamo Nežo, »temno gorsko kraljico«, njeni občutki osamljenosti, zapuščenosti, dolgočasja, neizživetosti, zamujenih priložnosti.
V romanu vsaj dvakrat nastopi motiv odpiranja škatel, ki preraste v osrednji simbol romana. Najprej škatle s študijskim gradivom odpira Mira, ki s tem izkopava pozabljeno in zamolčano, v sklepnem delu pa predale in škatle s svojimi osebnimi predmeti, fotografijami odpira mama Ani. Na tem mestu pa nastopi tudi temeljni preobrat, uvid, da je škatle vendar mogoče tudi polniti! »Kaj, če bi tudi jaz sestavila zapuščino te vrste, preden bo šlo vse v nič, škatlo s spominki? se je domislila.« In se sprijaznjeno preselila … v spomin. In to je le eden od ganljivih zaključkov romana brez zaključka.
Tudi prevod je odličen, a se ob njem velja vprašati, ali morajo tudi v zgodbi, ki je vendarle pisana danes in se tudi dogaja tu in zdaj, poti vselej nekam držati, nikoli voditi ali peljati. Knjiga zaradi izbranega (prevodnega) jezika, ki upošteva oziroma vpeljuje tudi nekatere narečne izraze, deluje bolj klasično kot moderno, a kot celota vendarle prepričljivo in zaokroženo. Se pa pri takih knjigah seveda vselej poraja radovednost, s kakšno občutljivostjo in kakšnimi jezikovnimi sredstvi bi avtorica pripoved izpisala v slovenščini.
Vsekakor so Ženske v temi pomembo delo, h kateremu se lahko vedno znova vračamo, prebiramo posamezne odlomke in razmišljamo, kako je biti ženska v svojem času in prostoru. Maja Haderlap namreč tudi nam podarja jezik, s katerim je mogoče najbolj zbito in utišano razrahljati, nežno ozvočiti in navsezadnje vzdržati.
Pomembo delo, h kateremu se lahko vedno znova vračamo, prebiramo posamezne odlomke in razmišljamo, kako je biti ženska v svojem času in prostoru.
Maja Haderlap: Ženske v temi (Goga, 2025, prevod Štefan Vevar)
