Peto romaneskno delo pisateljice Gabriele Babnik že s svojim naslovom Tri smrti (Beletrina 2019) aludira tako na notranjo strukturo kot tudi na samo vsebino knjige. Posnemajoč francosko pisateljico Marie N’Diaye in njen roman Tri močne ženske (Modrijan 2011), na katerega se z medbesedilnostjo, ki je tako značilna za pisanje Babnikove, delonavezuje, so Tri Smrti zasnovane kot triptih treh osrednjih protagonistk – Mame, Ide in Mirjam. Trije deli, ki na različne načine opisujejo življenja, zaznamovana s smrtjo bližnjih oseb, se časovno in prostorsko prepletajo med seboj, medtem ko junaki predvsem psihično, kar se načeloma kaže kot posledica migracij med Evropo in Afriko, prehajajo v svojevrstne različice samih sebe.
V prvem delu knjige tako beremo poetično in z dolgimi ter razvezanimi povedmi napisano zgodbo o Mami, ki se je odločila zapustiti nasilnega moža, s katerim se je bila po posilstvu na domačem stranišču primorana poročiti. Medtem ko sledimo kompleksni karakterizaciji na prvi pogled morda nenavadnih junakov, ki se nam preko vsevednega pripovedovalca razkrivajo v vsem svojem čustvovanju in skrivnostih – Mama je na primer na svojega posiljevalca na nek način tudi navezana – se v nekem trenutku naracija začne sukati okoli smrti mame Nne. Preko njenega preteklega življenjem, ki ga sicer spremljamo retrospektivno, pisateljica odpre temo zapuščanja in prenehanja odnosov, ki se nato kot eden glavnih motivov vleče tekom celotne knjige. Če je Mami uspelo zapustiti narcističnega in nasilnega moža, ki je »vsako še tako neznatno stvar znal obrniti v svoj prid« in ki je »iz vsake situacije prišel neomadeževan«, pa se je ravno nasprotno mama Nne odločila ostati ob svojem možu, tudi ko jo je ta uradno zapustil.
Med Mamo in smrtjo mame Nne stoji še en zanimivo okarakteriziran junak – najmlajši brat in najljubši sin Mohamed, ki se skupaj z ugrabljenim otrokom, kar sicer dramaturško v knjigi ne deluje kot najbolj prepričljiv zaplet, prav obratno od ustaljenega predsodka, da Afričani prihajajo v Evropo izrabljati ekonomski in socialni sistem, odloči vrniti iz Ljubljane nazaj v Burkino Faso. Oropan lastne biti in dostojanstva v evropskem rasističnem okolju začne Mohamed, dominanten in vase zaverovan kot je, frustracije ob lastni nemoči in ob soočenju s smrtjo mame Nne manifestirati v nasilju do svoje partnerke Tinkare.
Tema odtujenosti in praznine, s katero se srečujejo malodane vsi junaki, se kaže tudi v drugem delu knjige, ki se osredotoča na osamljeno in samotno življenje Ide, hčerke upokojenega slovenskega novinarja in nekdanjega dopisnika iz Afrike. Ko se Ida na povabilo očeta Oliverja pridruži obisku Burkine Faso nesluteč, da se oče namerava tam posloviti od življenja, začne počasi odkrivati, da so očetova odhajanja od doma sovpadla z očetovim dvojnim življenjem. S svojo eksistencialno odtujenostjo in absurdnim spoznanjem, da je bilo njegovo poklicno življenje aktivističnega in do resnice zavezanega novinarja tesno prepleteno s najgršimi političnimi spletkami, na kar z vsem svojim idealističnim uporništvom seveda ni želel pristati, se Oliver odloči za samomor, ki se osmisli v nekakšni »anti-camusovski« razlagi.
Oliverjeva zgodba se nato v nadaljevanju poveže z Mamino, in sicer na način poenostavljene interakcije, kjer se Mama izkaže za njegovo telesno sopotnico, ki je predvsem preprosta in za razliko od njegove žene lahko zadovoljiva. Celotna knjiga je namreč gosto prepletena z erotičnimi interakcijami med junaki, ki so kljub kompleksnosti karakterjev zreducirane na golo telesnost, ki se giba med neizrečeno spolno fantazijo in spolno frustracijo, in predvsem potrebo po zapolnitvi esencialne in eksistencialne praznine, ki je zapečatena v vseh junakih. Erotični akti zato delujejo vulgarno in kljub večplastnim odnosom čustveno izpraznjeno, zaradi česar na trenutke ne sovpadejo z načelno estetskostjo in metaforičnostjo pisateljičinega pisanja.
Kot interakcija, ki za razliko od drugih erotičnih odnosov ne deluje enoznačno in ki je zmožna poglobljenega čustvovanja, se v zadnjem delu knjige izkaže platonski in zavezniški odnos med Oliverjem in Mirjam, vdovo ubitega predsednika države Benjamina Franklina. Gabriela Babnik skozi biografsko fikcijo, navdihnjeno z življenjem in smrtjo prvega burkinškega predsednika Thomasa Sankare, obudi eno bolj tragičnih političnih zgodb prejšnjega stoletja, ko so progresivnega afriškega voditelja, katerega ideologija je bila zasnova kot preplet panafrikanizma, marksizma in socialne pravičnosti ter zlasti izrazitega antikolonializma in antiimperializma, leta 1987 pod vodstvom tesnega prijatelja Gomboja, ki je v romanu pravzaprav poosebljen burkinški politik Blaise Compaoré, ubili nekdanji zavezniki ter njegovo truplo odvrgli na smetišče. Naracija Mirjam Franklin, ki po tridesetih letih zahteva razjasnitev okoliščin umora svojega moža, se v romanu med vsemi smrtmi zdi kot najbolj iskren in avtentičen opis soočanja s prisotnostjo mrtveca v vsakdanjih življenjih tistih, ki so po smrti bližnjega primorani življenje nadaljevati.
Tri smrti tako problematizirajo pomembne in pogosto ne le zamolčane, temveč tudi neartikulirane teme, ki jih Gabrieli Babnik uspe odpreti na svojevrsten personaliziran način ter jih tako načete brez poglobljenega analiziranja in moraliziranja prepustiti bralcu v lastno razumevanje.
Gabriela Babnik: Tri smrti. Beletrina 2019, 408 str, 27 eur.
Parkirala je avto, nastavila parkirno uro in se povzpela po klančini. Ošinila je vrata. ‘Aha, aha, tu piše, danes je torek, začnejo ob sedmih, ravno prav.’ Izbrala je stopnice in med hojo poiskala kartico, nato pa odsunila vrata. Kljub hladnemu jutru je vanjo bušnil postan zrak, poln pazduh in čevljev. Nekje je ženska hropeče zakašljala, steklene oči ostalih bolnikov so se sočutno ustavile na zadnji prispeli, a le za trenutek, dovolj imajo svojih težav. ‘Jezus, pa kaj je vse bolano!?’ Vedela je, da bo morala čakati, ampak tole …!? Odvrgla je kartico na kup k ostalim in stisnila pesti, da jo bo večnega čakanja odrešil zapis v knjigi naročil. Sedem štirideset, čez petindvajset minut. Ozrla se je naokrog, bilo ni niti toliko prostora, da bi se naslonila na steno. Obstala je na sredi čakalnice in se ni mogla domisliti, kaj naj stori.
»Petrovič!«
Starejši gospod in najverjetneje njegova hči sta vstala tik poleg nje, seveda je sedla na enega od prostih stolov. ‘To je šlo pa zlahka.’ Prišla je sestra, pobrala kartice in iskreno povedala, da je gneča, morate razumeti, termini za naročene v takih razmerah odpadejo. ‘Kakopak! A je že v redu, jaz sem na čakanje pripravljena, kaj pa vi, luzerji? Imate vi kaj za brati, hladen čaj v flaški in prigrizek? Niste vedeli, da bo treba čakati, a?’ Res so jo ostali zavistno opazovali, ko je jedla vaniljev kifeljc in odprla Radar.
»Nemec!«
Vstal je zares obilen možak, nekje v štiridesetih, očitno z visokim pritiskom in velikim apetitom. Pomagal si je z roko, ko se je kobacal pokonci, in njegova pot do cilja je bila mučna in počasna, a premagal jo je, skozi odprta vrata je šel kot zmagovalec. S seboj je odnesel večino vonja, hitro je bil pozabljen. Na stolu ga je zamenjal mladenič, kasneje se je izkazalo, da čaka pri napačnem zdravniku, čas in kapacitete pa sta zapravljala tudi njegova prijateljčka, sorodna po modi, pričeski in otopelem pogledu. ‘Gumpci nesposobni! To je naša prihodnost … Eh, saj nima smisla.’
»Sever!«
Sever je zmagal. Zdi se, da poplesuje proti vratom.
‘Saj gre kar hitro. Pet nas še je, ona dva sta nova, tisti trije pa čakajo na oni strani. S tem tempom sem lahko do devetih že gotova.’ Sever se je hitro vrnil. Nekaj je moral podpisati, nato pa nazaj v čakalnico. Bolj razočaranega človeka svet še ni videl, a opaziti je bilo tudi iskro borbenosti. Severja to ne bo zlomilo. Vsi so bili na trnih, nekdo je spraševal, kako gre po vrsti.
»Tisti v trenirki, gospa, ki kašlja, nato ona in jaz, potem pa ona s kapo …« ‘To sem jaz.’
»Ja, tako je. Joj, glej, kako so se zdaj vsuli …«
TOK TOK TOK
‘Seveda, vedno se najde nekdo …’ Vrata se odpro. »Je kaj nujnega?« »Lahko samo nekaj … ehm, vprašam?« Vsi v čakalnici so se pričakujoče ozrli v medicinsko sestro, ki je kakor superjunakinja stala v imenu pravice in vseh pravil o časti in dostojanstvu čakanja v vrsti proti peklenščku, ki si je drznil potrkati. Ni razočarala.
»Danes vsi čakajo na vrsto, vsi do zadnjega. A ne vidite, da je gneča?«
Vrata se zapro, nos se povesi, jeza se kuha. Obrne se k prvemu in potarna, da je želel le …, a zavrnil ga je tudi ta. »Vsi čakamo.«
»Tomanič!«
Mladenič, ki je vstal, si je pri nogometu zvil gleženj, njegov zmagovalni sprehod je bolj težko gledati. Slišati je bilo negodovanje dveh starejših gospa, ki bosta kmalu na vrsti, kaj neki tako dolgo traja, vedno glasneje, pritegnil je še nezadovoljnež od prej, kmalu so kot psi na vasi eden na drugega bevskali. A kakor hitro je vrvež nastal, tako se je tudi polegel.
»Sever!«
Kakor da je do sedaj zadrževal dih, se je olajšano pognal s stola. Tokrat je zmagovalec tudi ostal, vrata so se za njim zaprla. Petrovič in hči sta zapustila stavbo.
Ženska v ozadju je spet divje zakašljala, pršenje sluzi vsenaokrog je bilo sicer namišljeno, a vseeno zastrašujoče. »Take bi pa res lahko naprej vzeli …« Šele ko se je babnica na njeni desni odzvala, se je zavedela, da je misel izrekla. Ženska srednjih let, v svoji nedeljski opravi, se je hitro razvnela, čipka na njenem ovratniku je poskočila. »Taki ne bi smeli sem priti! Da gre in ti trosi te bacile tu okoli! Otroci so tu, preklemano!« ‘Kam pa naj gre kot k zdravniku? Ampak bi lahko imeli srce in jo vzeli naprej, očitno najbolj trpi. No, ja, pa stara ima tudi prav, tu v čakalnici ji ne more biti bolj udobno kot doma v postelji. Vsi bi se počutili bolje. Zdaj jo pa že prav vsi grdo gledajo, a saj reva nič ne more za to. Upam, da bo uspela kaj kmalu preiti na drugo stran, ta množica prenapetih osebnosti, ki vsi do zadnjega menijo, da si zaslužijo posebno pozornost, se lahko kaj kmalu spravi na najbolj ranljivega …’
»Feketija!«
Skozi vrata je bila, kot bi mignil, zmago je olajšano proslavila na varni strani vrat. Ostali so se spogledali in prav tako olajšani zapadli v spontan pogovor, najprej o nevarnostih kašlja, točno tak kašelj je imela sestra od nekoga, ki ga pozna gospa s čipko, nato pa o tem in onem, tujci, denar, banke, politika, sosedje, oni pozna tistega od onega, ki je delal tam, kjer je on prej delal, saj veš. Kmalu so se pogovori razdelili na manjše, bolj intimne pogovore med dvema, tremi. Razočarala je svojo sosedo in se sklonila nad revijo, a skrivoma je prisluškovala. Pogovor jih je tako zamotil, da niso bili pozorni , a že dlje skozi vrata nihče ni stopil niti sem niti tja. Njej, ki je zdaj mislila samo na to, se je zdelo cela večnost, pomislila je že bila, da se je čas ustavil, ko so vsi pogovori zamrli en za drugim in so se vsi nekam zastrmeli. A nežni tik tak, ki se je v tišini vse bolje slišal, jo je opomnil, da čas vendarle teče, pač strašno počasi.
Sovražno je pogledala starejši gospe, tisto s čipko in njeno prijateljico. ‘Ni videti, da bi bilo z vama kaj resno narobe, res upam, da ne tratita našega časa, ja, nas vseh, s kako malenkostjo. Potem bi jaz bila naslednja …’
Pretreseno se je, resda malce pozno, zavedla, kaj bi to, da zadeva ni malenkost, pomenilo za stari gospe. Trznila je. ‘Ojej, nisem tako mislila. Seveda upam, da je z njima vse v redu, vse rešljivo …’ Opravičujoče se je nasmehnila zmedenima ženskama.
Še trije novi, spet je postalo zadušljivo. Pospravila je revijo in se prestavila bližje k oknu, potrebovala je svež zrak. Komaj je vstala, že sta se dva malodane zravsala za njen stol. Starejši gospod, ki je bil prepričan, da mu zaradi let sedež bolj pripada, je kot pametnejši moral popustiti. Nekako se je prebijala skozi ozek koridor štrlečih kolen (?) … ‘Prekleto, premajhna čakalnica je! Dajte nekaj zrihtat glede tega. Nekdo naj vklopi klimo, jebenti, nekdo naj odpre okna, pa ni to tako težko, vam rečem! Aaaaa, umakni se, no!’ »Pardon.« »Je že v redu.«
»Zajc!«
‘KONČNO! Končno se nekaj dogaja, dalje gremo. Bravo, Zajc, s čipko in vsem, tebi in tvojim vse dobro, samo stopi že. Zdaj pa še mi … Pa dihati se da.’
Vznemirjenje se je naselilo v vseh, razpoloženje se je popravilo, završali so papirji, slišal se je hehet. Upanje na srečen razplet se je okrepilo, ne glede na pozicijo v vrsti, ravnokar je vsak napredoval za številko, slavje je bilo tokrat skupinsko. Naenkrat so se iskale napotnice, primerjali so se izvidi, kateri doktor je za kaj in kaj vse koga boli. Na vsako povprečno čakalnico se najde eden, ki ga boli vse, in to bolj, veliko bolj. Prejšnje udrihanje po sistemu ji je bilo ljubše od tekmovanja v bolnosti.
Vrata se odpro, Tomanič prištorklja skozi, njegovega obraza zaradi slepeče sončne svetlobe, ki ga obsije s hrbta, sploh ni videti. Za trenutek se je čakajočim ponudil pogled v notranjost, tam je bil cilj in ravno takšen je bil, kot so si ga vsi predstavljali. Smeh, glasba, sonce in nekdo, ki vso svojo pozornost posveti samo tebi … A vrata se znova zapro, realnost mračne, zadušljive, še vedno preveč polne čakalnice se vrne s tleskom. Tomanič krevsajoče zapusti stavbo.
Zdaj so se tudi drugi začeli zavedati neskladnosti pri vstopih in izstopih iz ambulante. Opazovala jih je, kako zmedeno pogledujejo eden drugega, štejejo, primerjajo, koleščki se vrtijo, misli se mislijo. Končno se nekdo opogumi. »Kdo je pravzaprav zdaj notri?« Še preden začnejo ugotavljati, se vrata odpro, pojavi se Sever.
»Kreigher!«
‘Premika se! Vsi smo spet napredovali za eno mesto, glej to veselje!, in naslednja sem jaz!’
Starka, ki je tokrat zmagala, je zmagoviti pohod od stola do vrat pošteno razvlekla. Od dolgotrajnega sedenja ji je škrtalo v kolenih, ko je vstajala, potem pa je morala še mimo visokega Severja, ki se je ravno spravljal v jakno. Nevoščljivim obrazom, ki so na vsa neskladja pozabili, kakor hitro so bili za korak bližje cilju, je spodbudno pokimala. Vse prepreke na svetu ji ne bi preprečile zmagoslavja, ko je prestopila prag.
‘Naj grem bližje k vratom, zdaj, ko sem naslednja? Celo večnost bo trajalo, da pridem do tja, ko me pokličejo … Kaj pa, če me še celo večnost ne pokličejo? Kam naj se tam dam? Malo mi je žal, da sem prej vstala, če bi vedela, da ga bo dobil ta, ta bizgec …’
Izpod obrvi je mrzko pogledovala proti najstniku, ki se mu ni zdelo vredno utišati zvoka na igrici, ki jo je igral in je delala nervozne vse naokoli, iz sosednje ordinacije se je slišal otroški jok, dva starejša gospoda sta se spričkala glede meje, ki niti ni bila njuna, iz notranjosti se je slišal kašelj Feketijeve, prej tako osovražen je bil do zdaj že pozabljen, zdaj pa je le prelil kapljo čez rob. Zaželela si je, da bi se od nekod prikazala njena najbolj stroga učiteljica, prisolila glasnemu najstniku krepko zaušnico, ga natulila in mu zaplenila telefon. Zdelo se ji je, da v tem trenutku vse zlo izvira iz dejanj tega nedoraslega mladeniča in bi bilo le to pravično dejanje. ‘A na svetu ni več pravice, odnehala je, kakor pametnejši, ki popusti. Zato pa je svet v stanju, v kakršnem je. Nikogar ni, ki bi uveljavljal pravico, nekoga takega potrebujemo, nekoga, ki bo pravico uveljavil. Celo novo vejo oblasti, eno, ki bo poleg vladanja in zakonodajalstva skrbela, da bo vse pravično …’
»Zadravec!«
‘TO! JAZ! Ha, zmagala! Pazi, tetka, ti, umakni noge, jaz sem to … Uh, res je fino biti ta, ki gre noter. Še korak, dva in medicinska sestra me bo pričakala z nasmeškom, tu ste, gospodična Zadravec, vas pa že dolgo nismo videli, take paciente imamo radi, veste, in obe bi se naklonjeno nasmejali, dala mi bo kartoteko in cilj bo dosežen. Voham ga že lahko …’
Kakor vsi pred njo je z zmagoslavnim nasmehom prestopila prag. Od glave do pet jo je oblila sončna svetloba, jo za nekaj trenutkov popolnoma oslepila, tako da je morala tistih nekaj korakov do mize narediti na pamet. Nato se je privadila. Sestra ji je res potisnila v roke kartoteko, a ni je pospremila do ordinacije, pač pa ji je odkazala prostor za vrati, skrit kotiček, ki se ga iz čakalnice ne da videti. Tam so bili trije stoli, na katerih so sedele tri zmagovalke s poraženimi obrazi, vsaka s svojo kartoteko v naročju.
‘Kaj za vraga!?’
Sestra je zagrnila okno. »Da vas ne bo slepilo,« je še rekla.
* Zgodba Eve Perko je bila uvrščena med pet finalnih na literarnem natečaju AirBeletrine 2018.
Priznanja je tokrat prispeval Jurij Hudolin, pisatelj, pesnik, scenarist in prevajalec, ki je ravnokar napisal prvo biografijo: O smehu Zlatka Čodrića (Beletrina 2019), nekoliko prej pa je izšel tudi njegov šesti roman Ljubljanske ulice (Litera 2019). Vabljeni k branju njegovih knjig in priznanj. Če pa na Jurija slučajno naletite na ljubljanskih ulicah, prisedite: je namreč tudi pripovedovalec najboljših anekdot; domačih in tujih, o živih in mrtvih.
Foto: Milovan Milenković
Ime: Jurij Hudolin. Nekateri mi pravijo tudi Hudi, drugi pa Hudke.
Zadnja knjiga:
Ljubljanske ulice – leposlovje, O smehu Zlatka Čordića – publicistika.
Kje ste odraščali?
V Ljubljani in Pulju.
Kaj ste študirali in kje?
Na FF v Ljubljani primerjalno jezikoslovje in SH jezik.
Kje živite in zakaj?
V Ljubljani in Grupiji. Ljubljana je moje rojstno mesto, Grupija pa delavnica in pisarna.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Težko določim – recimo na roman Pastorek in šest jezikov v katere je preveden.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Kava, voda, sprehod. Običajno tudi pisanje. Med deveto in enajsto.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Veliko ljudi mi je reklo, da je vse okrog mene nenavadno, jaz pa se jim čudim, zakaj.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Suknjiči Hugo Boss.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki.
Težko to rečem; recimo malo Tolstoja, malo Remarqua, pa malo Faulknerja.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Ja. Več je takih.
Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
Svetloba v avgustu. William Faulkner.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Povsod lahko imam navdih.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Navdihuje me veliko različnih stvari. In tudi vonj ženske kože.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Kot arhitekt, ki misli tudi na sposobnega gradbinca.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Klasičen sem. Kava, voda, nič alkohola, šport in zdrava kmečka pamet, ki se potem kmalu znajde na terenu norih in pogumnih.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Nimam blokad, ker nisem mesija. Rinem kot bik in delam kot človek.
Opišite svoj idealen dan.
Brez prepira in brez dolgov prosim.
Opišite svojo večerno rutino.
Film. Knjiga.
Ste vraževerni?
Ne.
Najljubša pijača: alkohol?
Voda in malvazija.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Nimam teh vzgibov.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez glave.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Več njih: od slovenskih avtorjev Zajca za pijančevanje in Šalamuna za pogovor.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Pršut, sir, par oliv.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Puši kurac.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Bilo je vse živo: nekoč sva se z Dušanom Čatrom šalila v pogovoru s Čandrom, da je najin naslednji projekt zidanje hiše iz kokaina. Kaj so storili obiskovalci, si lahko predstavljate sami …
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Prevajam in prevajajo mene. Pa urednikujem, se gledam z mediji. Preveč je, čeprav bi po moje zdaj lahko preživel zgolj od pisateljevanja.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Ne biti mesija in slabo je biti nadut.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Pred nekaj leti je skupina znanstvenikov na največjem havajskem otoku odkrila novo kamnino, nastalo z aglutinacijo staljene plastike, naravnih sedimentov in organskih odpadkov. Te tvorbe, poimenovane plastiglomerati, lahko postanejo fosili prihodnosti in oznanjajo nastop novega geološkega obdobja, ko je človeška vrsta postala dejavna sila narave. Živimo v dobi antropocena.
Za rojstvo antropocena praviloma štejemo industrijsko revolucijo 18. stoletja, spodbujeno z Wattovim parnim strojem, za nič manj kvalitativen preskok pa »Veliki pospešek«, obdobje po 2. svetovni vojni, ki ga zaznamujeta razvoj jedrske tehnologije in sunkovit vsestranski tehnološki razcvet. Ena od najhujših posledic človekovega vpliva na okolje, na katero so nekateri ekologi začeli opozarjati že v osemdesetih letih minulega stoletja, je »globalno segrevanje«. Čeprav je znanstvena skupnost glede obstoja antropogenega globalnega segrevanja danes konsenzualno enotna, so v javnem medijskem prostoru in politikah (zlasti desnega pola) stališča zanikovalcev izrazito nesorazmerno zastopana. Pod pritiski zanikovalskih tendenc se je javni diskurz o »globalnem segrevanju« premaknil k rabi ciničnega izraza »podnebne spremembe«. Zamenjava globalnega segrevanja s »podnebnimi spremembami«, beremo v Hiperobjektih, je podobna, kakor če bi nadomestili »holokavst s spremembo življenjskih razmer«.
Timothy Morton, angleški literarni teoretik in avtor več teoretskih del s področja ekologije in k objektom orientirane filozofije (OOO), je v svojem odmevnem delu Hiperobjekti (Hyperobjects, 2013) zaobrnil običajno ekološko perspektivo, ki svari pred koncem sveta v nedogledni bližnji prihodnosti. Nasprotno, razglasi »filozof-prerok antropocena«: »Konec sveta se je že zgodil.« S koncem sveta avtor ne misli apokalipse, kot jo »napovedujejo« črnoglede okoljevarstvene prognoze, kakršna je bila poročilo Rimskega kluba Meje rasti (1972), ki se je z današnjega stališča izkazalo za netočno. Apokaliptične pripovedi, trdi Morton, so »del problema, ne rešitve«. Konec sveta, ki ga oznanja kot že tuzdajšnje dejstvo, mu pomeni konec utečenega dojemanja, kaj so »svet in njegovi sorodniki – okolje, Narava«. Navezujoč se na Heideggerja in Grahama Harmana, pojmuje Morton svet kot »krhek estetski učinek«. Svet je to, kar vidimo, čutimo, zaznavamo (opomnimo, da je A. G. Baumgarten definiral estetiko kot logiko čutnega spoznanja), dejanska realnost pa je drugačna, človeškim čutom nedostopna, zato je »svet« vedno »zgolj karikatura kakega resničnega objekta«. To Morton ilustrira na oprijemljivejšem primeru: »Sonce gre dol in gor – zdaj seveda vemo, da ni tako: ta pojem sveta sta naluknjala Galileo in Kopernik«. Podobno kot sta naredila prvaka znanstvene revolucije s predmodernim pojmom sveta, ko sta iz vesolja izsrediščila človeka, napravi globalno segrevanje s sodobnim pojmom (življenjskega) sveta. Globalno segrevanje, je ugotavljal Morton v svoji prejšnji, nič manj vplivni Ekološki misli (2010), nas »prisili, da spoznamo, da sploh nikdar ni bilo življenjskega sveta, da je bil “življenjski svet” iluzija, odvisna od našega nevidenja dodatne razsežnosti, ki so je odprli NASA, Google Earth in mapiranje globalnega segrevanja«.
Mortonov govor o koncu sveta je poziv »naj opustimo koncepta Narave in sveta« in se »zavežemo koeksistenci neljudi brez sveta«. Pri tem nam pisec pomaga tako, da uvede koncept »hiperobjekta«.
Hiperobjekti iz Kitajske enciklopedije
Ena najpovednejših Mortonovih postavk je ta, da »[v] času hiperobjektov odkrivamo, da smo znotraj nekih velikih objektov (se pravi večjih od nas): Zemlje, globalnega segrevanja, evolucije.« Poleg teh treh hiperobjektov prišteva avtor k hiperobjektom še kapital, jezik, plutonij, atomsko bombo, uran, celoto vseh radioaktivnih materialov na Zemlji, onesnaženje, nacionalni park Everglades, naftno polje Lago Agrio, stiropor, plastične vrečke, planete, podnebje, črne luknje, cunamije, tornade, potrese, meteorje, nezavedno, ledene gore, biosfero, holografsko vesolje, razlitja nafte ali drugih nevarnih snovi, sanjski čas Aboriginov, gozd bambusa na gori Qi Lai v Tajvanu, mesto London, eksperimentalne glasbene improvizacije kitarista AMM Keitha Rowa oziroma glasbo kot tako. Poleg seznama, ki se bere kot Borgesova Kitajska enciklopedija, Morton poda intenzionalno definicijo hiperobjekta.
Najsplošnejša opredelitev hiperobjektov pravi, da gre za velike, enormne, prostorsko in časovno masivne objekte, ki so preveliki, da bi jih v celoti zaznali oziroma spoznali. Hiperobjekti se nam izmikajo. Nadalje avtor pripiše hiperobjektom pet bistvenih lastnosti, ki so teoretsko najplodnejši del njegovega konceptualnega aparata. Te lastnosti so viskoznost, nelokalnost, temporalnovalovanje, faznost ter interobjektnost. Hiperobjekti so viskozni, nanje se lepimo in oni so prilepljeni na nas, so agensi, ki se »raztezajo čez svetove in čase«. V hiperobjekte smo ujeti, pa če se tega zavedamo ali ne; radioaktivnih materialov se ne znebimo, ko jih shranimo v podzemne silose, saj bodo nekateri jedrski odpadki ostali radioaktivni, in zato še vedno nevarni, tudi po več tisoč let. Podobno se tudi drugih hiperobjektov ni mogoče znebiti, z njimi, z Zemljo, kapitalom, jezikom, evolucijo smo intenzivno intimno povezani.
Druga lastnost hiperobjektov je nelokalnost. Z nelokalnostjo teoretik misli, da »na globlji ravni ni lokalnega«. Globalno segrevanje ni locirano na kakšnem določenem mestu, hiperobjekt (lahko) učinkuje kjerkoli, povsod. »Možno je tudi, da je bil potres na Japonskem posledica globalnega segrevanja […]. Močno deževje je zgolj lokalna posledica velike entitete, ki je ne morem videti posredno.« Nelokalnost hiperobjektov zagotavlja, da jih ne moremo izkusiti v celoti, tako kot nobena priča, ki je preživela ameriško jedrsko uničenje Hirošime, »ni izkusila celotne bombe«. Ko se zavemo nelokalnosti hiperobjektov, se zanikovalske izjave kakršna je ta, da ne more biti globalnega segrevanja, ker je na Kredarici »tik pred začetkom poletja še več kot tri metre« snega, izkažejo za abotne. Na takšno izjavo je nedavno pronicljico odvrnil Arjan Pregl: »To je tako, kot bi trdili, da lakote na svetu ni, saj na lastne oči vidite skupino turistov s sendviči.«
Hiperobjekti so temporalno valujoči. Obdajajo nas, vendar »so tako masivno razporejeni v času, da se zdi, da bledijo«. Razpolovni čas izotopa plutonija ²³⁹Pu je 24100 let, doba, ki si je ne moremo zares realno predstavljati. Pred približno toliko let sta bili Ameriki še neposeljeni. To so »strašni« časovni okvirji, ki kakor Meduzin pogled spreminjajo bitja v kamen in ki nas prisilijo k ponižnosti ter zavedanju, »kako blizu smo Zemlji«.
Hiperobjekti so fazni, kar pomeni, da »zasedajo visokodimenzionalni fazni prostor«, ki uhaja tridimenzionalnemu človeškemu merilu. »Vidimo jih le po delčkih, tako kakor cunami ali radiacijsko bolezen«, lahko bi rekli, da zaznamo le posledice, »odtise«, »sledove« njihovega delovanja, nikoli pa njih samih. Hiperobjektov torej ne moremo zajeti neposredno s svojimi čuti, vidimo le, kot aludira Morton, ki za moto prvega dela knjige navede verz angleškega romantika Percyja Shelleya, »grozljive sence neznane sile«. Približamo se jim lahko zgolj posredno, s shemami, grafi, zemljevidi. Na podlagi zbranih podatkov je hiperobjekte mogoče »matematizirati«.
Zadnja poglavitna lastnost hiperobjektov je interobjektnost. Preprosto povedano to pomeni, »da so čiste vse entitete med seboj povezane v interobjektni sistem, ki mu drugje pravim preplet (the mesh)«. Tako je odtis dinozavrove noge v fosiliziranem blatu »sled hiperobjekta evolucije, ki povezuje mene, dinozavra in blato, pa tudi moje namerno dejanje, da mislim nanje.«
Metafizična ekologija
Morton na začetku Hiperobjektov poda opozorilo, da je delo na več mestih pisano »v slogu, ki se bralcu utegne zdeti oseben – morda celo provokativen in moreč«. Ker je za Mortona tudi človek (hiper)objekt med (hiper)objekti, oziroma kot pravi, »ena od entitet, ujetih v hiperobjekt«, na katero hiperobjekti puščajo svoje »odtise«, postane sam »lakmusov papir za čas hiperobjektov«. Skozenj spregovarjajo hiperobjekti. Zato se njegovo besedilo ves čas »opoteka med fenomenološko pripovedjo in znanstvenim sklepanjem«.
Še močnejši odmik od privajenega znanstvenega sloga, je posledica avtorjevega zavračanja možnosti metagovorice, objektivnega, epistemsko privilegiranega diskurza, zaradi česar, tako priznava sam, »sem morda videti kot postmodernist«. Na nekem mestu se Morton ne tako neupravičeno, kot bi za retorično vprašanje pričakovali, vpraša, ali ni on sam nemara le »nihilistični postmodernist ali newager, preoblečen v akademika«. Omemba new age ni povsem zanemarljiva, saj je »problematični deček okoljske filozofije«, kot ga v odlični spremni študiji označi Blaž Mazi, kriv »precej samolastne uporabe spoznanj kvantne mehanike in fizikalnih teorij«, tudi prenašanja za domeni specifičnih spoznanj s subatomske ravni na makroraven.
Znanstvena govorica, nerazdelani sklici na filozofske avtoritete, k objektom orientirana ontologija in na njej temelječe teoretiziranje o likovnih in glasbenih delih, pogosta repeticija, krožno sklepanje, izumljanje in preustavarjanje konceptov (»čudni tujci«, »hipokrizija«, »asimetrija«, »ekomimeza«), preštevilne popkulturne reference od Davida Lyncha do Gospodarja prstanov in Zlatolaske, pompozne postapokaliptične deklaracije, uporaba metafor, aluzij, asertoričnega izrekanja, šibkih analogij in drugih retoričnih strategij namesto logično utemeljene argumentacije, avtorjeva masivna erudicija in intelektualno rokohitrstvo, njegov lirični izraz in prav takšno občutenje sveta se zlivajo v nemalo nenavaden amalgam ontološke fantastike in metafizične ekologije. V tej poetični metafiziki »vreme vremeni o globalnem segrevanju«, »svinčniki svinčnikajo o šilčkih«, »vlak vlaka o streli« in »ptice ptičijo o oljnem madežu«, realnost (namesto sveta kot estetske »karikature« skrite realnosti) pa naseljuje obvezna retorična oprema privržencev OOO, »Latourjeve litanije«, kakor je Ian Bogost poimenoval kataloge bivajočega, sezname naključnih raznorodnih stvari, reči, pojmov, živih bitij, oseb in vsakovrstnih taksonomsko nepovezljivih realnih ter fiktivnih entitet, ki animirajo razčlovečene in desubjektivizirane svetove k objektom orientirane ontologije. »Kentavra klasične metafizike bomo sparili z gepardom teorije akterja-mreže«, pravi Graham Harman.
Težave v raju objektov
»Bestiarije stvari« (Bogostova sopomenka za Latourjeve litanije) naseljujejo v Mortonovem delu »amebe, konji in umi«, pa »trava, železova ruda, sladoledne lučke, sončna svetloba galaksija Strelec in spore« ali pa »odtis[i] svinčnikov, pingvinov in plastičnega razstreliva«. Morton, sledeč Grahamu Harmanu, prvemu možu k objektom orientirane ontologije, pripisuje enak ontološki status »radirki, črni luknji, keramičnem[u] nožu, melasi, polžu slinarju«. V skladu z OOO verjame, »da obstajajo realne stvari in da je prav vsaka izmed teh realnih stvari objekt. Ljudje smo objekti. To, čemur pravimo subjekt, je objekt. Čuteča bitja so objekti.« Avtor se ne obotavlja zapisati, da »OOO radikalno deplasira človeka, ker trdi, da moja bit ni vse, kar naj bi bila – oziroma da je bit papirnatega lončka enako globoka kakor moja«.
Čeravno bodo nekateri avtorji, kot denimo k objektom orientiran ontolog Levy Bryant, ugovarjali, da ploska ontologija ne implicira ploske etike, ima »demokracija objektov« problematične implikacije. Ontološka razlika (mišljena v neheideggerjanskem smislu) med realnim konjem in fiktivnim samorogom je bržkone pomembna pri moji odločitvi, kako naj uravnavam svoje ravnanje v odnosu do ene in do druge entitete; ti sta v Mortonovi »ploski ontologiji, v kateri skorajda ni razlike med osebo in blazinico za bucike«, obe objekta. Graham Harman, oče OOO, na katerega se Morton prav na tem mestu izrecno sklicuje, namreč pravi, da je »ploska ontologija« pravzaprav »način, da začnemo govoriti o trikotnikih, samorogih in [mestu] Oslo na enak način«. Zato zveni Mortonov apel, če »sprejmemo hiperobjekte, ki štrlijo v naš družbeni prostor, in opustimo Naravo, svet in podobno, lahko morda ustvarimo bolj demokratične načine sobivanja ljudi in neljudi«, nekoliko neprepričljivo. Nenazadnje grožnja vselej pomeni grožnjo za nekaj ali nekoga, grožnja globalnega segrevanja je seveda grožnja za živa bitja in ne za kamne ali plastične odpadke, katerih bit je dozdevno »enako globoka kakor moja«. Zdi se, da Mortonova »ekologija brez Narave«, ki postane v Hiperobjektih metafizična »ekologija brez materije«, izgublja ravno tiste žive fizične in materialne entitete, ki jih skušajo pred izumrtjem obvarovati bolj klasični ekološki pristopi.
Harman v delu The Quadruple Object (2011) postavi moto OOO, ki ga avtor Hiperobjektov vzame za svojega, in sicer, da »namesto z radikalnim dvomom začnemo z naivnostjo«. Morton in OOO ne zavrneta le epistemologije kot prve filozofije (sledeč Quentinu Meillassouxu pojmujeta Kantov kopernikanski obrat kot »ptolemejsko protirevolucijo«), temveč poskušata mislita metafiziko brez epistemologije. Zaradi tega zdrsneta na mesto predkritičnega metafizičnega dogmatizma, kot to med drugimi manj vidnejšimi nasprotniki izpostavlja odpadnik spekulativnega realizma Ray Brassier – prva dogma pa je že kar temeljno izhodišče OOO, da je noumenalna stvarnost narejena iz objektov, to so »realne entitete, katerih prvobitna realnost je odmaknjena od ljudi«. V zvezi z naivnim, nekritičnim pristopom k metafiziki velja pribeležiti vsaj Kantovo pripombo, da je kritična filozofija »v takšnem razmerju s šolsko [predkritično] metafiziko kakor kemija z alkimijo ali astronomija z vedeževalskoastrologijo«. In res, Mortonova neoanimistična k objektom orientirana ekologija se pogosto bere kot »realna magija«, kot razburljiva alkimistična modrost, ki ustvarja goleme iz nežive snovi in reificirane nesnovnosti – ustvarja objekte, ki jih oživlja z antropomorfnimi lastnostmi. Kakor starodavni animizmi tudi Mortonova ekologija trpi za antropomorfizacijo stvari. Resda izražena svojilnost v OOOjevskih trditvah kot je ta, da kamnita plast in plankton »nafto dojemata po svoje«, teži k odmiku od antropomorfizacije, vendar so »dojemanje« in podobni psihološki modusi subjekta, ki jih OOO pripisuje objektom (nekaj primerov: objekti zaznavajo, se umaknejo, drug z drugim plešejo in tako naprej), človeške lastnosti, ki jih je neupravičeno pripisati nečloveškim ali kar neživim entitetam in to po slabi analogiji, temelječi na predpostavki, da morajo objekti-stvari početi podobne stvari, ki jih počnemo objekti-ljudje, saj smo, še ena predpostavka, oboji objekti enakega ontološkega statusa. V tem smislu je v OOOjevskem deantropocentriziranem svetu objektov, kjer se objekti vedejo podobno ljudem, in so nekakšni primitivni subjekti, še vedno vse še zelo človeško, prečloveško.
A kljub vsem problematičnostim in občasnim frustracijam ob razumevanju tega ekscentričnega in mestoma skorajda kriptičnega dela, so Hiperobjekti s številnimi predrznimi tezami in neustrašnimi uvidi večidel pronicljivo in navdihujoče čtivo. Najbolj prepričljivo pa je delo ravno v tem, kar je za nas najnujneje, v svareči konceptualizaciji globalnega segrevanja kot grozljivega hiperobjekta, ki je že tukaj, čigar razsežnost in posledice so nepredvidljive in s katerim smo nerazvozljivo usodno prepleteni. Ali je globalno segrevanje, ki bo v prihodnosti prineslo ekološke katastrofe, hiperobjekt ali kompleksen, sestavljen pojav, ki se ontološko razlikuje od njegovih povzročiteljev, navsezadnje niti ni tako pomembno. Večjega pomena je sporočilo knjige, da je samo globalno segrevanje že ekološka katastrofa.
Timothy Morton, Hiperobjekti, Filozofija in ekologija po koncu sveta, prevedla Katarina Rotar, Krtina 2018.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Prizor iz filma Kraljestvo vzhajajoče lune (Wes Anderson, 2012)
Prvi junijski dnevi so tu po navadi tako lepi in tihi, da si človek zaželi, da bi bili to dnevi nekih novih začetkov. Rad bi in vem, da se bo zgodilo, da bi nekoč, v nekem oddaljenem juniju, moje pesmi brali mladi obupanci. In da bi jih po spominu deklamirala dekleta, ki bodo prenehala pisati, ker se bodo kmalu poročila.
V prvih junijskih dneh smo vedno začenjali nogometne tekme na dvorišču pred gimnazijo. Začeli smo sanjariti o novih dekletih, o tistih, ki jih bo poletje pripeljalo v naš ubogi kraj.
Že od nekdaj verjamem, da obstaja neka junijska noč, v kateri se mesec spusti vse do naših kolen in se spremeni v nogometno žogo.
Vedno, ko pogledam nogometno žogo, vidim ta mesec.
In podobno, kot vidim te dogodke, ki se nagibajo v poletje, tako tudi čisto jasno vidim, kako mi neka misel pravi, da nikoli nisem bil deček in da zaradi tega, mogoče sploh nimam časa za spomine.
Pavle Goranović je eden najboljših črnogorskih pesnikov obdobja zadnjih desetih, petnajstih let. Rodil se je leta 1973 v Nikšiću, Črna Gora. Diplomiral je iz filozofije. Doslej so mu izšle pesniške zbirke: Ornamentika noči(1994), Branje tišine(1997), Knjiga prividov(2002), Kako dišijo knjige(2008), Cinober(2009), Mesto polne lune (2014) in monografija Tin Ujević in Črna Gora (2008). Knjiga prividov je bila prevedena v slovenščino in tiskana pri založbi Sodobnost International. Poleg poezije piše Goranović tudi prozo in književne kritike. Izjemno dober opis Goranovićeve poezije je zabeležil Božo Koprivica, glasi pa se nekako takole: »Ta velika modrina in Luc Besson, to lebdenje v verzu kot v smrti, kot v radosti in bolečini.« Ali pa Mladen Lompar: »Če je sodobna črnogorska poezija čakala dostojanstvo, potem je to zdaj tukaj, v knjigi Mesto polne lune.« Jaz bi Koprivici in Lomparju dodal še nekaj, kar je postalo univerzalen emblem Goranovićeve poezije: plemenita melanholija, v najbolj čistem pomenu teh dveh besed. Prevedene pesmi so iz knjige, ki je sodobni črnogorski poeziji vrnila dostojanstvo.
Knjiga Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019) je nastala kot plod prijateljstva in zaupanja med slovenskim novinarjem Andražem Rožmanom in palestinsko-sirskim pesnikom ter založnikom Mohamedom Al Munemom. Mohamedova življenjska zgodba, ki vedno hodi po robu družbeno sprejemljivega, se kljub številnim postopkom dehumanizacije – izgnanstvo Palestincev, vojna v Siriji in evropska azilna politika – bere predvsem kot zgodba o humanizmu, ki se kaže kot glavno načelo knjige. Čeprav so oblastne strukturne moči prisotne v vseh treh mestih, tako v Hajfi in Alepu kot tudi v Ljubljani, pa avtor knjige z neprecenljivimi medčloveškimi odnosi opozarja na možnost drugačne resničnosti.
Ko je v Evropi leta 2015 nastopila begunska kriza, najhujša po drugi svetovni vojni, v dogajanje niste bili vpeti le kot novinar, temveč tudi kot soudeleženec v mnogih aktivističnih dejavnostih. Kako se je pravzaprav porodila zamisel za pisanje knjige?
Začelo se je z balkansko migrantsko potjo, za katero sem se zanimal tako kot novinar kot tudi državljan. Vse bolj sem se začel vključevati v migrantsko problematiko in prišel v krog ljudi, ki so se s to temo že ukvarjali. V Rogu se je izoblikovala, če ji lahko tako rečem, migrantska skupnost tistih, ki so prihajali, in tistih, ki smo tukaj že živeli. V Dnevniku sem začel zapisovati njihove zgodbe. Ena izmed zgodb je bila tudi Mohamadova. Takoj se mi je porodila želja, da bi te zgodbe razširil in jih nekoč v knjižni obliki tudi izdal. Z Mohamadom sva se hitro ujela in zdelo se je, kot da sva že od prvega trenutka naprej oba vedela, da morava nekaj takega narediti. Vsekakor pa je v meni že desetletje prej tlela želja po pisanju, ki ni le novinarsko. Imel sem občutek, da imam v sebi ogromno kepo gline, iz katere pa takrat še nisem znal narediti skulpture. S tem, ko sem spoznal Mohamada in prijatelje iz drugih delov sveta, so se mi stvari začele počasi odpirati. Tedaj sem tudi uvidel, kako je vključevanje tujcev v družbo lahko dvosmeren proces, saj sem ravno s pomočjo Mohamada in drugih novih prijateljev našel ustvarjalnost, ki je prej nisem znal spraviti na plan.
V knjigi ste zapisovalec zgodbe, zaznamovane z begunsko izkušnjo sirsko-palestinskega protagonista Mohamada Al Munema, ki se je po spletu globalne politike in življenjskih naključij znašel v Ljubljani. Na nek način ste odstiralec njegove zgodbe. Kako je potekal sam proces pisanja?
Začela sva zelo spontano in nisva povsem vedela, v kaj se podajava. Sprva mi ni bilo jasno, kako se lotiti pisanja, zato sva začela zelo enostavno – z intervjuji, pri čemer nama je bil v veliko pomoč prevajalec Karim Hannouneh, ki se mu za to zahvaljujem. Naredila sva približno petnajst izhodiščnih in obširnih intervjujev. Za to je bila seveda potrebna empatija in vživljanje v sogovornika, čeprav se je povezanost med nama z Mohamadom zelo hitro vzpostavila. Čez čas sva se razumela tudi na nebesedni ravni, samo po mimiki na obrazu. Če so bili intervjuji izhodišče pisanja, pa se kasneje, ko se dogajanje v knjigi preseli v Slovenijo, v zgodbo neizbežno vključiva tudi jaz in najin vsakodnevni odnos.
Meja med pripovedovalcem in poslušalcem oziroma zapisovalcem je v knjigi na trenutke zabrisana. Gre za nek preplet, kjer sta protagonista v bistvu oba. Knjiga ne govori le o Mohamadu, ampak tudi o vas.
Veseli me, če se v knjigi ta preplet res opazi. V nekem literarnem smislu sem izgubil razmejitev med nama. Na koncu nisem vedel, kdo je on in kdo sem jaz. Zlila sva se en v drugega. Na trenutke se mi je zdelo, kot da sva kot siamska dvojčka, kar je bilo za pisanje knjige sicer super in je porodilo še več navdiha, je bilo pa to seveda malo težje, ko sva morala kot dva različna posameznika zaživeti v lastnih življenjih onkraj knjige. Zavedam se, da se je v prevodu verjetno marsikaj izgubilo. Toda s časom sem ugotovil, da to niti ni tako pomembno, saj je bistvena ravno najina skupna izkušnja, ki je zapisana na način, na katerega se jo spominjava, kar je veliko bolj pomembno od faktografskega pisanja. Seveda sem veliko razmišljal, koliko sebe vključiti v samo zgodbo, ampak glede na to, da skupaj soustvarjamo družbo, se mi je zdelo pomembno, da v knjigi odkrijem tudi svojo perspektivo, seveda na način, ki ne bi preglasil Mohamadova glasu.
Živimo v militariziranem času. Na eni strani imamo dejansko militarizacijo Sirije, na drugi potencialno militarizacijo Evrope z žičnatimi ograjami, kriminiliziranimi begunci in navidezno legitimnim sovraštvom. Vaša knjiga pa v istem geografskem prostoru ustvarja povsem drugo, individualno naracijo, kjer se imaginarne in dejanske meje med nami rušijo.
To je bil tudi namen knjige. Zgodbe, kot je ta, le redkokdaj pridejo v medije, čeprav so veliko bolj pogoste in resnične. Takšnih zgodb, v katerih gre za izmenjavo in solidarnost med ljudmi, je navsezadnje veliko več kot tistih, ki večinoma zapolnjujejo medijski prostor v dvominutnem prispevku, za katerega si novinarji ponavadi ne morejo vzeti veliko časa. Jaz sem se tokrat osredotočil na zgodbo Mohamada, toda teh individualnih zgodb, ki si zaslužijo pozornost, je v naši družbi ogromno. Od migrantskih in prekarnih delavcev do gibalno oviranih in ljudi s posebnimi potrebami. Mislim, da lahko le skozi dialog takšnih individualnih zgodb nastane solidarnost.
Knjiga med drugim postavlja pod vprašanj mit o varni Evropi in mit o evropski demokraciji ter človekovih pravicah. Kaj nam soočenje z begunci pove o nas samih? Navsezadnje se spoznavamo preko interakcije s sočlovekom.
Nikoli nisem imel občutka, da je Mohamad drugi oziroma tujec. Pogostokrat se je moj sosed izkazal za meni veliko bolj tujega. Mohamadovo begunstvo je le ena izmed njegovih identitet, kajti on je tudi pisatelj, poet, mož, oče, prijatelj in še marsikaj. To, kar vidimo na ravni dnevne politike, je le predstava za občinstvo, tu sploh ne moremo govoriti o političnosti, ampak o »politični tehnologiji«, kot jo je poimenoval Tonči Kuzmanić. Sodelovanje, interakcija in solidarnost med ljudmi, ki jih opisujem v knjigi, so precej bolj politični od te politične tehnologije in psevdopolitičnosti, ki jo večinoma producirajo politične stranke. Ker imamo vsi takšne ali drugačne težave, veliko jih je obremenjenih z osnovnimi vprašanji, kako se prebiti iz meseca v mesec, večina ljudi niti nima časa, da bi se bolj poglabljala v stvari, ki nam jih mediji dnevno posredujejo na zelo površinski ravni. Mislim, da zato o nas veliko več povedo dialogi, ki se vzpostavljajo med ljudmi v vsakdanjem življenju.
Migrantski vsakdan pa je vendarle nepredvidljiv. En dan si v čolnu, kjer tvegaš lastno življenje, drugi dan apatično čakaš v centru za tujce. Integracija v slovensko družbo se navsezadnje v knjigi izkaže za ne ravno enostaven proces?
Integracija je običajno ena zelo velika floskula. Pogosto se integracija ne zgodi na sistemski ravni, o čemer sem se v knjigi trudil pisati, ampak znotraj interakcije ljudi. To pa ne pomeni le odpiranja fizičnega prostora, ampak predvsem odpiranja prostora mišljenja, ki se na ravni medijev in dnevne politike, ravno nasprotno, zapira. Moj namen je, da se ta prostor mišljenja razširi. Toda kljub temu da je Mohamad eden bolj integriranih beguncev, pa vseeno ni povsem vključen. Vključevanje v družbo razumem v najširšem političnem smislu, se pravi kot aktivno delovanje v družbi. Bistven element vključenosti je tudi delo, v tem pogledu pa Mohamad ni vključen, kajti kljub številnim pesmim, esejem in romanu, ki jih je napisal v Ljubljani, od svojega dela še vedno ne more živeti.
Skozi celotno knjigo govorite tudi o sistemu tiranske neosebne birokracije, od katere je včasih odvisno posameznikovo celotno življenje.
Ja, ta sistem je kot diktator, ki ga ne moreš spraviti z oblasti, zato, ker ne veš, kdo je. Zelo banalno je, pravzaprav. Prostor mišljenja se tako krči, da se približujemo točki banalnosti zla. Nočem obsojati birokratov, ki se podpišejo pod odločbe, ki grenijo migrantovo življenje, čeprav sem na njih včasih zelo jezen. Vem, da so tudi sami ujeti v brezizhodno situacijo, kjer le vestno in brez tveganj opravljajo svoje delo, ki si ga seveda bojijo izgubiti. Na koncu koncev smo vsi bolj ali manj vpeti v ta sistem, ki mu gre zelo na roko, če ljudje nimajo časa ali moči za kakršnekoli poglobljene aktivnosti, tako individualne kot tiste v skupnosti.
Mohamada se v knjigi drži drža kulturnika, ki je vedno v opoziciji in »kot vsak izobraženec vidi napake sistema«. Kako vi razumete to držo?
Ne želim, da bi izpadlo, do so kulturniki na nekem piedestalu. Seveda mora prevladati misel pesnikov in pisateljev, ampak vzporedno s povezovanjem v skupnost, ki jo je treba neprestano graditi. Skratka, pesniti morajo za ljudi, torej biti na strani ljudi in delati umetnost za ljudi, se pravi delovati znotraj skupnosti in od tod kritizirati sisteme. Pomembno je tudi, da si ne zapirajo horizontov na način apologetov kakšne »zacementirane« ideologije. S tem ne nasprotujem temu, da ima posameznik neko stališče, s tem želim le poudariti, da mora vedno obstajati možnost spreminjanja teh stališč.
Trije spomini so tudi knjiga o literaturi. Med številnimi literarnimi referencami se kot Mohamadov duhovni oče pojavlja palestinski pesnik Mahmud Darviš. Skozi celotno knjigo imamo opraviti, v Darviševem smislu seveda, s fizičnim in metafizičnim begunstvom.
S takšnim begunstvom se lahko marsikdo poistoveti. Tudi jaz. Na koncu koncev smo v eksistencialnem smislu vsi begunci od nečesa. Jaz sem se kot begunec zatekel v Rog, saj nikjer drugje nisem imel prostora izraziti stvari, ki sem jih lahko tam. Zelo pomembno je, da ta prostor svobode, upora in kreativnosti še naprej živi. Če tak prostor podremo in ne zagotovimo novega, vsaj približno podobnega temu, ne moremo več govoriti o odprtem in vključujočem mestu za vse. Tisti, ki živijo drugače od večine, so velikokrat gonilo družbe in napredka. Mohamadu je kot pribežališče služila poezija. Ne predstavljam si, kako bi brez nje sploh lahko preživel.
Ko sem leta 2012 bolna, zlomljenega srca in obremenjena z zaključevanjem diplomskega dela, v katero nisem zares verjela, v temi tetine draveljske garsonjere s privlačnim razgledom na severno obvoznico na dah pogledala prvi dve sezoni, še nisem vedela tega, kar se danes zdi očitno – ali pa znam vsaj bolj jedrnato povzeti: moje odraščanje bosta zaznamovali Igra prestolov in kriza liberalizma.
Morda bi bilo treba reči drugače: brez krize liberalizma Igra prestolov ne bi postala serija, ki je zaznamovala generacijo, vrhovni televizijski dogodek, mimo katerega je bilo nemogoče zakorakati, ne da bi se ozrl – četudi v gnevu. Ko je v zori desetletja, ki zdaj usiha pred našimi očmi, stopila na zaslone naših laptopov in projekcijska platna dnevnih sob naših prijateljev, ki so v svojo domačo srečo investirali več (ali drugače), je očarala predvsem s svojo nezanesljivostjo. Po koncu prve sezone, ko se je iz kadra odkotalila glava večno žrtvovanega Seana Beana, se internet ni naveličal poudarjati, da je glavna odlika Igre prestolov to, da je svojih ljubljencev ni le pripravljena žrtvovati, temveč k temu tako rekoč stremi. Brž ko se je za koga zazdelo, da je postal protagonist, je bilo treba spremeniti nabor občutkov, na katerega nas je pripravila pop kultura, kakršno smo poznali do tedaj – če se je kamera nekomu posvečala preveč, to ni nujno pomenilo, da ga bo pripravljena zaščititi pred usodo. Svetih krav ni bilo več. To je bilo mikavno predvsem zato, ker se je v poslavljajočem se svetu po-hladnovodnega liberalnega zmagoslavja politična predvidljivost že začenjala zdeti kot prisila izpraznjene rutine, s katero si je nemogoče kakorkoli pomagati in nikomur več ne prinaša zadovoljstva, čeprav svojim poslednjim zagovornikom še lahko nudi korist. Igra prestolov, ki se je – spremljavi čarovnije in golih prsi navkljub – napovedala predvsem kot politična serija, ki bo največ svojega časa posvetila vprašanjem, kako se med družino, državo in zunanjimi dejavniki podeljuje moč in kaj bi veljalo storiti, da bi se jo podeljevalo drugače, je bila sprejeta z bučno dobrodošlico, ker je ponudila narativni prostor, ki je dajal vtis, da s tem prekinja. Iskreno sem prepričana, da kolone razjarjenih oboževalcev, ki danes podpisujejo peticijo za ponovno snemanje poslednje sezone, to počne le zato, ker so ugotovili, da je bilo vse do zdaj zgolj lažna predvolilna kampanja. Obljubljali so jim spremembe, dostavili pa politično resničnost zadnjih petnajstih let, ki je nihče ne potrebuje. Žrtvovali so osem sezon svojega časa zato, da so v podobi Brana Zlomljenega doživeli sredinsko vlado, kakršne si ni zares želel nihče od likov niti nihče od gledalcev, nekaj najbolj vztrajnih obstranskih kerlcov, ki jim je uspelo preživeti do bridkega konca, pa je svojo fiktivno kariero kronalo z državno službo, kakršne so si vedno želeli. To je to za ta denar, kot se reče.
Morda bi veljalo osvežiti spomin: v zapleteni kombinaciji družinskega spora med Starki in Lannisterji, ki jo prečita prizadevanje Daenerys Targaryen, da bi zasedla prestol – pripada ji po zakonih krvnega nasledstva – in ljudstva Zahodnjega osvobodila političnih tiranov, in pohod vojske mrtvih, ki jih je velik delež interpretacij izenačil z globalnih segrevanjem, se svet Igre prestolov pomika od bitke do bitke, od intrige do intrige, med posilstvi in nesrečnimi zakoni in upravičenimi (?) umori in dolgotrajnim telesnim in psihološkim mučenjem za to, da se na koncu izkaže da a) se lahko podnebnih nevarnosti znebimo v trenutku, ko prenehajo biti politično relevantne, b) ženska, ki si želi moči, ne more vladati, ker je po nujnosti tiranska, c) moški, ki si ne želi vladati, mora porabiti vso svojo življenjsko energijo za to, da ne bi vladal – pa še to se mu zgodi zgolj po nesreči, d) se lahko ljudje zedinijo samo okrog vladarja, ki daje vsem občutek, da jih ne ogroža, ne glede na to, kaj lahko skriva v sebi in e) zaupati ljudstvu s političnimi odločitvami je vredno posmeha.
Megan Garber je za The Atlantic zapisala, da se je s tem razpletom Igra prestolov odrekla jezi kot relevantnemu političnemu čustvu: z odločitvijo, da bo narativno kaznovala Daenerys Targaryen, razjarjeno poveljnico edine rasno mešane vojske v Zahodnjem in osvoboditeljico sužnjev nekega kontinenta, ki serijo zanima samo, kadar ji pride prav, je (z močnim dodatkom fašistoidnih vizualij) sporočila, da je organiziran upor barbarstvo, ki se mu je treba ideološko odreči v korist zmernejših odločitev, ki se odvijajo za mizo in nagrajujejo s kompromisi. Slavoj Žižek je za Independent pripomnil tudi, da se je Igra prestolov s tem naslonila na dobro utrjen (in večno vračajoči se) strah pred ženskami v politiki, ki jih je treba obvladati, preden bi s svojo histerično maternico svetu priigrale kaos. Oglasili so se tudi formalisti, ki menijo, da je razočaranje bolj od vsebinskih odločitev prinesla sprememba v pripovednem slogu, ki jo je povzročilo to, da so se ustvarjalci serije v odsotnosti Martinovih knjig morali znajti sami, z eno nogo že pri naslednjem velikem projektu. Nekdo, ki bi se imenitno odrezal na področju digitalne humanistike, je izmeril, da se je količina uporabljenih besed v zadnjih sezonah glede na začetne dobesedno prepolovila. Zeynep Tufekci v Scientific American je zmotilo predvsem to, da so ustvarjalci serije na svoje like začeli gledati s psihologističnega vidika, pri čemer naj bi Martin vztrajal pri sociološkem prerezu družbenih pritiskov, ki silijo ljudi, da postanejo njihov rezultat.
Mislim, da vse od naštetega po svoje drži. Moje feministično srce je morda še bolj kot moraliziranje okrog strateških odločitev Daenerys Targaryen (ki zagotovo ni bila prva v Zahodnjem, ki je bila pripravljena žrtvovati večjo količino civilistov za dosego ciljev, se ji je pa to gotovo najbolj goreče oponeslo – morda kot svojevrstni levičarki še bolj kot ženski) prizadelo sklepno izvajanje Tyriona Lannisterja, ki je iz Brana Starka na koncu naredilo kralja. Tyrion, ki smo ga nekoč vsi oboževali kot pritlikavca, ki sta ga posmeh in zapostavljenost nagnila k modrosti, humorju in alkoholizmu, je svojo kariero sklenil s težkim (in zelo slabo napisanim) ideološkim govorom, ki je predpostavil, da najboljši vladarji nastanejo iz najboljših zgodb. Ker je to puhlica, ki sama po sebi ne pomeni ničesar, se jo da upogniti po katerem koli kandidatu, za katerega smo vnaprej odločili. Ugotoviti, da je Tyrionov kandidat – ne glede na to, kaj naj bi Bran kot trioki krokar v resnici bil – mlad fant, katerega edine kvalifikacije so, da je iz prave družine in da ne gre nikomur dovolj na živce, je pomenilo podoživeti nekaj neprijetnih trenutkov moje mladosti. A problem s tovrstnim izidom, ki nam je namenil domnevno neškodljivega kralja in vsem, ki smo jih imeli domnevno radi, prinesel stol v mestnem svetu ali pa kraljestvo po potrebi, je vendarle širši.
Formalistka v meni bi rekla, da je zadnje dejanje – tako zadnja epizoda v malem kot zadnji dve sezoni v velikem planu – Igre prestolov problematično predvsem na narativni ravni, in sicer v tem, kako resno jemlje svojo vzročnost. Eden velikih čarov serije, ki je zarana tako rada ubijala in poniževala svoje like, je bila namreč njena zavezujočnost: ko je likom podelila lastnosti in jih zavezanih oči peljala po hodnikih njihovih usod, je vsako dejanje vzela zares in mu pripisala narativni odtis. Ko se je nekdo spremenil, se je spremenil zares. Ko se je Ramsay Bolton v svoji kleti igral Fritzla s Theonom Grayjojem, je ta na drugem koncu prilezel ven kot pohabljen človek. Ko se je v zadnjih izdihljajih serije Jamie Lannister odločil, da je bilo par sezon osebne rasti zaman in še vedno ljubi svojo sestro, smo bili vsi malo zmedeni. Pa ne, da bi imelo resnično življenje vedno smisel. Samo od umetnosti bi pričakovali, da se drži svojih lastnih načel.
Kulturna teoretičarka v meni pa bo končala tam, kje je začela, in rekla, da so formalne težave, s katerimi se je soočala zadnja etapa Igre prestolov ideološke težave pod krinko. Nekje spotoma je serija namreč ugotovila, da če se bo držala svoje lastne vzročnosti, ne more voditi k feel-good liberalnemu zaključku, kakršnega si želi. A ker si ga ni mogla prenehati želeti, je morala povoziti svoje lastne zgodbe kot tisto o vojski mrtvih, svoje lastne like kot Tyriona, ki je moral nenadoma postati drugorazredni diplomat. Tako revolucija kot globalno segrevanje sta bila odpovedana, ker trenutno ni časa za njiju in ker je tistih par kerlcov res dolgo čakalo na prgišče državnih služb. S tem se je Igra prestolov odrekla spekulativni funkciji, ki jo umetnost lahko ima (kadar jo hoče) in nam, svojim obljubam in obetom navkljub, ni povedala ničesar o svetu, kakršen bi lahko bil. Nam je pa povedala vse o svetu, v katerem živimo. Škoda, da smo to leta 2019 že vedeli.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Lahko bi rekli, da so šolska streljanja predvsem fenomen današnje Amerike, in če mislite, da se je po grozovitem pokolu na koloradski gimnaziji Columbine kaj zagotovo moralo spremeniti, se sicer ne motite – a žal se trend ni zasukal v pozitivno smer. Če je bil Columbine edini pokol v štirinajstih letih, v katerem je bilo ubitih več kot deset ljudi, so danes taki predahi popolnoma nepredstavljivi. Ta ameriška kriza je seveda ena izmed večnih tem, ki jih politika izrablja za svoje debate, medtem pa so nedolžni ljudje na najbolj banalne in krute načine oropani svoje prihodnosti, zato ni nič čudnega, da se s tem spoprijemajo tudi mnoga literarna dela. Med najbolj znanimi in kontroverznimi je zagotovo Rage (1977) Stephena Kinga, ki jo avtor zaradi domnevnega vpliva zavrača in celo obžaluje, od novejših pa izstopa kar nekaj del, med njimi Pogovoriti se morava o Kevinu Lionel Shriver, psihološko do potankosti razdelana mojstrovina, pa kompilacija Violent Ends, v kateri je sedemnajst avtorjev mladinske književnosti prispevalo prav toliko likov in njihovih pogledov na pokol, in še konkretno nagrajen mladinski roman Hate List Jennifer Brown, ki po zasnovi morda še najbolj spominja na svojo švedsko sorodnico Živi pesek.
Sama knjiga je promovirana kot mešanica med trilerjem in kriminalko, čeprav gre v resnici za nekakšno sodno dramo. Vstop v delo je sicer šokanten, s hladnim popisom pokola (»Smrdi po gnilih jajcih. Zrak je siv in moten od dima smodnika. Vsi so ustreljeni razen mene. Jaz nimam niti praske«), to pa je tudi vse, saj se avtorica v nadaljevanju raje odloči za psihološko študijo Maje, ne pa za neko napeto raziskovanje. Protagonistka Maja je po pokolu namreč v priporu in čaka na sojenje, na katerem bodo ugotavljali njeno vpletenost v pokol, večina dogajanja pa se odvija v sodni dvorani in s pomočjo retrospektiv, ki počasi razjasnijo ozadje in motivacije likov. Sam po sebi to ni preveč izviren koncept, saj je ogromno del narejenih na ta način, da se namesto storilca razkriva okoliščine, vendar je dejanska motivacija tako papirnata in antiklimaktična, pravih obratov in zapletov pa sploh ni, da se bralec počuti, kot da se je na dolgotrajnem sodnem procesu znašel tudi sam. Vidi se, da je avtorica sicer odvetnica, saj je vse dogajanje popisano skrbno in v podrobnosti, a knjiga je preprosto predolga, da bi nas lahko držala v napetosti, čeprav ji uspe ustvariti vsaj moreče in tesnobno vzdušje. Vse skupaj še najbolj spominja na vrhunsko serijo American Crime Story: The People v. O. J. Simpson, ki bi se na papirju verjetno enako razvlekla.
Psihologija, ki se ji posveča Giolito, na začetku deluje še kar obetavno, a kmalu ugotovimo, da gre predvsem za primer, ko se bogataši tako dolgočasijo, da si probleme objestno ustvarjajo iz nič. Tu gre seveda za kritiko skrajno razredne segregacije, a ni speljana dovolj z občutkom, saj so liki klišejski. Sebastian je kot sin najbogatejšega Šveda predstavnik nesramno bogate druge generacije, ki ne ve, kaj bi sama s sabo, ve pa, da ne bo nikoli nikakor presegla staršev, in seveda je plehek, ne preveč inteligenten in na mrtvo zaljubljen v opojne substance. Res je, da je zanimivo zastavljen odnos med Sebastianom in njegovim očetom, a vsak s slabo družinsko situacijo se pač ne vrže v šolski pokol, zato tu nekaj zmanjka. Samir je po drugi strani sin priseljencev, ki je razgledan, pameten, preudaren, a ni sprejet v družbo. Predstavljata dva pola, dve skrajnosti, med katera je razpeta protagonistka, zanimivo pa je, da v seriji prikaz razkošja (jahte, služabniki, potovanja na drug konec sveta, luksuzni avti) na začetku deluje veliko bolj v kontrastu z zaporniškim življenjem kot v knjigi, a serija postopoma razvodeni, knjiga pa poanto o tem vseeno vsaj pripelje do konca. A res ni jasno, kje je ta pikri izvirni komentar, ki bi šel dlje od tega, da denar ni zagotovilo za srečo. Za povrh je nekam sredi knjige prisiljeno vstavljeno predavanje o ekonomiji, ki hoče neukega bralca pokroviteljsko podučiti o nepravičnostih, hkrati pa Samirja postaviti za vzor. Je pa v seriji tudi veliko bolj jasno prikazan nezdrav odnos med Majo in Sebastianom, ki tudi v knjigi nenehno prihaja v ospredje in se v nekem trenutku izkaže za ključno poanto. Ostali stranski liki so precej bledi, Majina sestrica je točno to, Amanda, Majina najboljša prijateljica, je točno to, preprodajalec drog Dennis iz Ugande je točno to, razrednik Christer je točno to … Saj že vidite, kam merim.
Zares premišljen pa je lik Maje, ki zaradi prvoosebnega pripovedovanja nasploh prevzame narativo in poskrbi za kar nekaj zmede, saj nikoli ne vemo, kaj služi predstavi in kaj je pristno. Je dobro napisana, cinična, nezmotljiva in hkrati popolnoma izgubljena najstnica, ki podcenjuje vse, razen sebe. Največ o njej izvemo ravno skozi spremljanje sodnega procesa, med katerim poskuša ne zehati, z vzdevki poimenuje svoje odvetnike in tožilko, se izogiba pogledom staršev in odklanja pogovor z njimi, presliši besede, izgublja koncentracijo, doživlja šoke in pretrese, in tu je res mogoče občutiti svojevrstno empatijo. Vidimo jo tudi odrasti, saj počasi spoznava, kaj je v življenju res pomembno, in čeprav na začetku stresa kakšne totalno najstniške nebuloze, se proti koncu strezni in spozna, da ni vsevedna: »Ničesar nisem vedela, popolnoma in čisto nič nisem vedela o tem, kako je, ko si želiš umreti. V življenju sem bila le na enem pogrebu (babičinem) in nikoli se nisem zares bala niti nisem bila nikoli zares sama.« To pa je tudi edina »nagrada« za vztrajnost, saj se ne zgodi nič presenetljivega, razen medlega konca, ki je preveč v nasprotju s tonom knjige in udari mimo. Res je, da skozi Majo in njene navidezno hladne komentarje (»Sem imela Amando rada? Je bila res moja najboljša prijateljica? Ne vem.«) spoznamo kompleksno mešanico otopelosti, uporništva, poguma in vzvišenosti, vendar ni čisto jasno, čemu je vse to namenjeno. Če bi bil primer vsaj malo bolj dvomljiv, kot je to prikazano v seriji, bi bolj z navdušenjem kopali po njeni glavi, tako pa bolj kot ne vdano čakamo na končno razsodbo, ki pa niti ni več pomembna. Živi pesek je ravno tisto, kar se je zgodilo pričujočemu romanu – zdi se, da je avtorica idejo vanj vrgla in potem gledala, kaj vse je to potegnilo za sabo. Kar je seveda logično, saj šolski pokol ni le neka preprosta enačba (Eric + Dylan + Marilyn Manson), a to ni izgovor za tako razpršenost, ki si ne drzne niti nakazati, v katerem nabojniku tiči metek.
Malin Persson Giolito, Živi pesek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019. 439 str., 32,99€. Prevedla Petra Piber.
Tako pogosto razmišljam o tebi, o nama, da bi bilo skrajno nepravično, da se ti ne bi končno izpovedala.
Oprosti, da sem te kadarkoli zapustila. Ni bilo lepo. Ponudila si mi občutek pripadnosti in varnosti, ljubezen in toplino, postala si moj dom v moji drugi domovini, a jaz sem kljub temu šla. Prvič leta 2009, drugič leta 2016. Obakrat z enakim motivom: želela sem spoznati svet, hotela sem se družiti v tujem jeziku, poslušati drugo glasbo, delati v večkulturnem okolju. Zazdelo se mi je, da si premajhna zame, da mi ne nudiš dovolj, da me tam gor, na Severu, čaka nekaj boljšega. In da je zame, mojstrico prilagajanja in nekoč gorečo zagovornico behaviorizma, skoraj vseeno, kje živim, kateri zrak diham in kakšno kavo tam strežejo. Ah, kakšna zabloda!
Težko rečem, katero odhajanje je bilo bolj boleče, prvo ali drugo. Prvič, leta 2009, so me prijatelji v belgijski Brugge pospremili z nepozabno zabavo, na kateri so mi v živo zaigrali enega najljubših komadov: Ubit ću te ja od Magnifica. S tamburinom v eni roki in solznimi očmi, od žalosti in od sreče, sem na tisti poznopoletni večer na vrtu Zelenega Zajca odplesala ganljiv trenutek, ki sem ga kasneje, v osamljenih belgijskih dneh, neštetokrat obudila.
Nisem zdržala več kot tri belgijske zime, in ko sem se leta 2012 vrnila v tvoj objem, sem si obljubila, da tja, v Bruselj, ne grem nikoli več. A ker se zarečenega kruha največ pojé, mi je življenje kmalu za tem pokazalo, naj raje ne bom tako prepričana o napovedih in obljubah. Spet je bilo pozno poletje, spet se mi je srce paralo ob misli, da odhajam, spet sem nejevoljno pakirala življenje v kovčke različnih velikosti. Spet so mi prijatelji priredili krasno zabavo in poskrbeli, da ne pozabim, od kod prihajam in kam grem. »Prijateljice draga, srećan ti put i kad ispišeš ovu svesku ti okreni na jug,« je zapisal Dare v zvezek s platnico, ki jo je krasila jugoslovanska Zastava 750, slavni »fičo«. Naslednji dan sem – izčrpana od čustvovanja in s solznimi očmi – na 12-urni poti do Bruslja poslušala Kuku lele in I am so lonely od Magnifica. Nekje v sebi sem dobro vedela, kaj me čaka.
Daretov zvezek me je rešil, ravno tako Youtube. Lahko bi bila oblikovalka seznamov pesmi, playlist za domotožje, vsaj za izseljence z Balkana. Ruski voz od Bajage ob kozarčku rakije, ko se spusti tema, Nedelja od Džeja Ramadanovskog na najtežji dan, ko si sam v tujini, Pukni zoro od Magnifica in Nesanica iz filma »Ivkova slava« za simulacijo kafane. Zvezek s fičom in glasba sta bila moja zaveznika v osamljenih večerih, skupaj smo trpeli, pogrešali in obujali spomine na dom. Ko sem se naveličala glasbenega repertoarja »Domotožje« in izpolnila zvezek, je dozorela odločitev, da se vrnem domov.
Sprejeti to odločitev je vse prej kot enostavna reč. Priznati si moraš, da ti »tam nekje« na nek način ni uspelo, da ti neko okolje ne ustreza, da nisi najboljša različica sebe, da se manj pogosto smejiš in da tam nikoli nisi zares zaživel. Moraš biti brutalno iskren do sebe in pogumen do okolja, iz katerega odhajaš.
Draga Ljubljana,
Tri mesece po povratku domov, v tvoj objem, mi postaja jasno, da je bila to prava odločitev. Odkar se spet sprehajam po tvojih ulicah, je moja hoja bolj lebdeča in moja drža bolj pokončna. Ko zjutraj stopim ven, je zrak nekako bolj zdrav in lažje diham. Na poti v službo srečam ljudi, ki jih poznam, zaželimo si prijeten dan ali pa skupaj spijemo kavo. Veš, pri tebi ponekod celo vedo, kakšno kavo imam rada zjutraj, espreso za šankom ali tržaški kapučino. Verjetno se strinjava – višek občutka pripadnosti.
Ni več osamljenih nedelj ob krožniku prekuhane pašte in s cmokom v grlu. Biti doma pomeni, da imaš h komu iti na nedeljsko kosilo. Biti doma pomeni tudi, da lahko v svojem jeziku uživaš v gledališču in glasbi, v kulturi in umetnosti nasploh. Da si lahko duhovit, da spontano in brez razmišljanja govoriš šale, flirtaš in se izražaš. Biti doma pomeni, da ne razlagaš vedno znova, od kod si, kje vse si živel, kje si študiral, kje je tvoja družina, ali piješ kavo ali čaj in kakšno glasbo poslušaš. Doma so ljudje, ki vedo, na katero pesem začneš noro plesati ali razbiješ kozarec.
In ti, draga Ljubljana, si čudovit dom. Ne bi mogla biti bolj človeška, šarmantna, prijazna in udobna. Kje še imajo Rožnik tako blizu centra mesta, kje se še zgodi, da lastniki restavracij častijo kosilo, ko slišijo, da si en dan brez službe, v katerem mestu te prijatelji prijazno razvažajo naokoli, ker imajo avto, čas in veliko srce.
Počutim se kot rebula, ki potrebuje veliko sonca in je poskusila dati dobro vino na sivem, vetrovnem, hladnem Severu. Kočno sem nazaj, končno sva spet skupaj in ti si, draga Ljubljana, idealen terroir, najboljša kombinacija podnebja, lege in duše, utripa mesta. Zame si popolna.
Francesco del Cossa: Sveta Lucija, detajl (1472-73)
S težavo se spominjam svojih moških, pa četudi njihova imena izgovarjam v eni sapi in čeprav bi komajda zasedli vse stole za jedilno mizo. Spominjam se podrobnosti, jih kopičim in sortiram in skladiščim kakor sadje, kot dragoceno ozimnico. M. je oboževal Siddharto in pil marelični sok, razredčen z vodo. Verjel je v avre, čakre, Anastazijo in sibirsko cedro, me na klopi na Ljubljanskem gradu naučil bajati z nihalom. Nenadoma me je zapustil in v ihti najstniške solzavosti sem prebirala osladne pesmi – I couldn’t get the boy to kill me, but I wore his jacket for the longest time. G. je nosil sive puloverje s kapuco, si puščal brado, ki mu je rasla zgolj v zaplatah kakor trava med skalovjem, ob večerih neprestano pisal HTML in CSS. Stanoval je ob golfišču, mi za rojstni dan podaril moder palični mešalnik, me predstavil svojim staršem. Ne spomnim se njegovega priimka ali njegove starosti, ne vem, kako je razvodenelo, vem pa, da je imel vijolično straniščno školjko z vonjem po gliciniji. V. mi je pripovedoval o rekah, pod katerimi se razgrinjajo prostranstva rumene, na ducate papaj in mangov, po katere se je v mladosti potapljal na dah. Mladost, zaznamovana s potresnim sunkom, ki je nekega septembra ob svitu ubil na tisoče ljudi, z erotično grozljivko, v kateri se Nastassja Kinski preobraža v leoparda, s škatlami sladkastih camotes poblanos. Pila sva kavo in govorila o časih, ki so minili, še preden bi jih lahko razumeli, o eksplozijah v Guadalajari in masakru Aguas Blancas.
*
Whacher, je v pesmi Gleneden’s Dream zapisala Emily Brontë in povzročila strašno zmedo.
Tell me, whacher, is it winter? Say how long my sleep has been? Have the woods I left so lovely Lost their robes of tender green?
Zaradi nenavadnega zapisa in zmede, ki jo je izzvala, je beseda whacher v tisku sprva zadobila formo watcher (opazovalka/opazovalec), naposled pa povsem izginila. Pesem se v poznejših idajah zbranih del Emily Brontë pričenja s Tell me, whether, is it winter?, opazovalka pa je iz prve kitice izgnana in se pojavi šele v peti:
Watching in this lonely prison, Shut from joy and kindly air, Heaven, descending in a vision, Taught my soul to do and bear.
Povej, predraga opazovalka, je zapisala Emily in se med pohajanjem po yorkshirskih vetrovnih močvarah zatekala v opazovanje in posledično v pisanje, razčlenjevanje sebe in drugih, izzivanje rigidnih viktorijanskih idealov. Bojda je strašansko rada krtačila preprogo, razprostrto po salonu; stavim, da je vanjo vkrtačila opažanja in jih ob pisanju s pinceto vlekla iz njenih vlaken.
Povej, predraga opazovalka – zakaj se ne spominjaš svojih moških? Si jih kdaj opazovala? Si vedela, zakaj verjamejo v sibirsko cedro, čemu nosijo kapuce in kakšnega okusa so camotes poblanos? Ti je bilo kdaj sploh mar?
*
Pred dnevi sem drvela v mesto, poganjala pedale, krčevito grabila balanco, sopla in sopihala, poganjala, poganjala, poganjala, poganjala, se ozrla proti javkajoči zračnici, poganjala, poganjala, poganjala, poganjala, se ozrla proti zračnici in treščila v visok terenec, da me je s steze odneslo na cesto, kjer me je obvozil rdeč peugeot. Iz terenca je stopila ženska, me zagrabila za ramo in preplašena izdavila Oprostite, gospodična, sploh vas nisem opazila. Preostanek poti sem odvozila počasneje, toda postala sem mlahava, želodec pa je postal žakelj težke, kiselkaste sline.
*
Oprostite, M., G. in V. – sploh vas nisem opazila. Opazila sem zgolj tisto, kar ste storili zame, meni, z mano, ostalo pa se je porazgubilo v mlaki samopašništva. Ne pravim, da sem zdaj drugačna; pravim le, da mi je žal. Ponudim lahko še izgovor, ki ga v Viharnem vrhu ponudi Brontë – strah me je napravil kruto.
*
Opazovanju ni mogoče uiti, me v pesmi The Glass Essay tolaži Anne Carson, iz njega se ni moč povzpeti, kot se plavalec vzpne na rob bazena in si otrese kapljice. Morda že res, a moj bazen opazovanja je majcen, plitek in okrogel, podoben plastičnim bazenčkom, v katerih čofotajo otroci; Emilyjin se bohoti z masažnimi šobami, ponoči ga razsvetljujejo podvodni reflektorji, vsak vikend ga sčisti robotski čistilec. Močno ji ga zavidam – in zavida ji ga tudi Carson:
She whached the bars of time, which broke. She whached the poor core of the world, wide open.
Morda bi se morala preseliti v močvaro, morda bi se v vetrovnati puščobi priučila opazovati; morda pa lahko svoj majcen bazenček poglabljam in širim ped za pedjo. V njem se ob meni sedaj namaka tudi D., ki sem mu že pred časom obljubila reflektorje in masažne šobe; vse ob svojem času, pravi, čeprav tudi tokrat kopičim podrobnosti in čeprav mi kot Luciji oči počivajo na pladnju.
Objavljamo (uvodni) odlomek osmega besedila iz cikla Na kraju zapisano, ki ga Aleš Šteger ustvarja od leta 2012. Tokrat je pisal v mestu Bautzen.
Evropska unija je poskus mehčanja razlik in meja. Ena od teh meja, ki je v evropski zgodovini zmeraj znova igrala veliko vlogo, je meja med Germani in Slovani. Bližina drugega je bila zmeraj priložnost za védenje in trgovino, obenem pa je bil oni drugi za mejo zmeraj dobro gorivo za manipulacije, podpihovanje strahu, pripraven krivdni kozel za vznik političnih ekstremizmov in totalitarnih sistemov. Ime mesteca Bautzen ima v spominu tistih vzhodnih Nemcev, ki še pomnijo čase Nemške demokratične republike, izrazito negativne konotacije, saj se je tukaj nahajal zloglasni zapor nemške tajne službe Stasi, nedaleč stran pa je nasploh eden največjih zaporov v tem delu Evrope, imenovan Rumena beda. Bautzen v polminulih časih ni bilo le ime za kraj marveč sinonim zaprtega, politično preganjanega posameznika. Mestece nosi obenem še drugo, lužiškosrbsko ime, Budyš, in je prestolnica manjšinske slovanske entitete, ki v tem delu Nemčije s svojo kulturo živi že več kot tisočletje. Mesto sem obiskal mesec dni pred volitvami v evropski parlament, v času, ko na vzhodu Nemčije, tako kot marsikje drugje po Evropi, najrazličnejše radikalne desničarske stranke doživljajo strm porast podpore evropskih volivcev. Migracije so tudi tukaj osrednja tema gostilniških omizij. Bautzen se je vrnil na naslovnice nemških časopisov pred dvema letoma, ko so storilci požgali dom za azilante, še preden so se ti mogli vseliti vanj, in so desničarski ekstremisti na glavnem trgu pred kamerami uprizorili pravi pregon mladih priseljencev. Budyš, idilično multikulturno mesto v srcu Evrope, folklora in umetnost poslikave pirhov? Bautzen, leglo neonacistov in zapor, ki ostaja v glavah ponižanih in razžaljenih? Na vsak način eksemplarično evropsko mesto, kraj meja, lepot in gorja.
Foto: Aleš Šteger
Rumen je dan.
Rumen je dan, to so bile prve besede, stavek morda, ki se je pojavil v moji glavi, še preden sem pošteno odprl oči.
Skozi steklena vrata moje sobe je žarela svetloba.
Rumena je sreda pred veliko nočjo v pokrajini Zgornja Lužica.
Rumena je pomlad.
Rumene so krošnje brez z mladimi listi.
Rumeno cvrkutanje ptic.
Rumeni cvetovi okrasnega grmičevja vsenaokrog.
Rumeno je oranžno velikonočno jajce, ki ga pojem za zajtrk v penzionu.
Rumenje rumenjak v rumenem jajcu, ki je oranžno.
Rumeni so jopiči gasilcev in barva gasilskega avta, ki tuleče zavija za vogal, izgine.
Rumena je sirena.
Rumen je dan, rumeno je upanje, rumene so resnice in vesti, rumeni so kljuni škorcev, ogorki v pesku pri klopci v parku, rumen je držaj noža na sosednji klopi (le kdo ga je pustil, in zraven plastično žličko, danes prav tako rumeno?).
Rumena je sreda in rumeno šumenje avtomobilov.
Rumeno je škripanje pedal koles, s katerimi se mimo vozijo starejši, vsi po vrsti šestdeset plus, z rumenimi, čeprav dejansko belimi lasmi.
Rumen je sveži veter in reklama za darovanje rumene krvi.
Rumena je zvezda na pokopališču sovjetskih vojakov pred mojim penzionom.
Tukaj ležijo, prerasli z bršljanom. Zelenim.
Granitna tabla izpričuje, kdo so bili in kaj so.
Rumena je zgodovina. Rumene njene grozote, njene sprevrženosti, njene neizmerne perverzije in zamotanosti.
Rumene so besede zgodovine in njenih apostolov. Verjeti jim do konca, obstaja kaj lažjega, kaj težjega?
A še huje, morebiti najhujše, je ostati brez lastne rumene zgodbe, brez lastne zgodovine, le s tujo, z nikogaršnjo zgodbo, poveznjeno kot jajčna lupina čez glavo pravkar izvaljenega piščeta.
Rumena je naša preteklost.
Naša preteklost je rumeni frak, vsak si ga hočeš-nočeš umeri po lastni meri in le mestoma nam uspe pogledati preko lastne rumenjave, v sopovezanost in vzajemno izročenost naših individualnih zgodb.
Kaj je pomembno, kaj ne, ve le vsak sam.
Zakaj sem recimo jaz danes prav tukaj, na tej klopci v malem parku v mestecu z dvema imenoma, Bautzen, Budyš?
Zakaj nisem kjerkoli drugje na tem rumenem svetu?
In zakaj sem ravno pred tem spomenikom padlim sovjetskim tankistom, herojem boja proti nacizmu, fantom, ki so pustili v umazanih jarkih vojne svoja življenja?
Ob padcu Berlinskega zidu in umiku sovjetskih sil iz Vzhodne Nemčije sta bili v pogodbah, ki so spremljale sovjetski umik, zelo natančno opredeljeni nedotakljivost sovjetskih obeležij in obveza Nemčije, da še naprej skrbi zanje.
Naj bo vsepovsod vidna naša skupna zgodovina, naša skupna rumena barva krvi pomorjenega človeštva.
Spletna stran za rezerviranje prenočitev je bila bolj preroška, kot bi si lahko od nje obetal. Odprl sem jo pred dvema dnevoma, kliknil prvo možnost, potrdil rezervacijo in se znašel v rumenem dnevu, v rumenem mestu, pred zlatorumeno peterokrako sovjetske armade in padlih fantov.
Je to tvoje?
Dvignem pogled.
Smetar je, ki s ščipalko pobira smeti.
Ne, nož ni moj, rečem.
Previdno, kot da je kak objekt, vreden podrobnejše analize, ga dvigne, vrže v vrečo s smetmi.
Nekdo je jedel, rečem.
Hja, prej si ga je nekdo vbrizgal, reče smetar.
Če greš tja dol, par ulic, tam je skejterski poligon.
Tam najdem vsak dan tabletke, paketke heroina ali vrečke z ostanki trave ali igle.
Ali pa tukaj naokoli. Pojma nimaš, kako je tu vse polno tega sranja.
To je strašno, rečem.
Nič ni strašno, reče. Ni usmiljenja, ne zanje, ki si ga brizgajo, ne za one, ki ga že ob osmih zjutraj pijejo. Vsak je odgovoren zase.
Odloži ščipalko in plastično vrečko.
Enega si bom zvil, reče in vzame tobak.
To je moja droga.
Vsak od nas rabi kaj, rečem. Saj se nam drugače zmeša. Pritisk vsakdana je za večino prehud. Takšni časi so, vsak je sam zase proti vsem, ni več skupnosti.
To drži, reče, ampak moja me krega, če kadim.
Ona ne kadi?
Morala je nehati, ker so ji našli astmo. Zdaj pa meni pije kri.
Lepo mesto, rečem.
Ste od tukaj?
Smetar se nasmehne. Zadovoljen vdihne dim.
Jaz sem iz Heidelberga, reče.
Kaj pa delate tukaj, na globokem vzhodu, vprašam.
Moje so po vojni pregnali iz Češke, potem sem pred leti prišel sem iskat korenine, se zaljubil in ostal. A hočem stran iz tega scheissmesta. No, saj ni slabo, samo … Če greš tu par križišč niže, tam najdeš same nacije. In če greš tja gor, tri, štiri ulice, takoj poleg zapora, imaš v parku prosilce za azil. In potem se vsak drugi dan preganjajo, eni druge in potem spet drugi prve in tako dalje.
Slišal sem za to, rečem, pred dvema letoma so bili mediji polni novic o spopadih med emigranti in ekstremisti tukaj v Bautznu.
Tu je vsaki četrti naci, reče. V Bautznu imaš najmanj osem skupin nacijev, ki se med seboj podpirajo.
Zakaj, vprašam? Medtem gre mimo skupina mladih z lopatami in drugim vrtnim orodjem, zavijejo v spominski park in pričnejo z urejanjem zelenih površin.
Nimajo služb? Zavoljo strahu, ker je poljska meja tako blizu? vprašam.
Ma ne, odgovori smetar in kadi dalje. Naciji niso samo med socialno ogroženimi, so vsepovsod, sedaj že spodkopavajo državne strukture, tukaj predstavljajo lep del policije in vojske in javne uprave. Sicer pa jih imaš vsepovsod, tudi na Poljskem, tudi na Češkem. Tu imaš dedke, ki so bili še pravi naciji, in ki so nacizem predali otrokom, in sedaj prihajajo ven njihovi vnuki. V Bautznu imaš vsake toliko nacistične demonstracije in tam vidiš tudi številne otroke, štirinajst, petnajstletne. Razumeš? Jaz ti kar rečem ti. Ime mi je Helmut, se predstavi smetar.
To mesto je multikulturno, tu je velika skupnost lužiških Srbov. A so tudi lužiški Srbi naciji?
Seveda so tudi med njimi naciji, mirno odgovori. Vsepovsod so, ne štekaš?
Kaj pa migranti, vprašam? Morajo biti kar kompaktni in agresivni, da se jim zoperstavljajo.
So so, ni kaj. Jaz jih ne maram. Se držijo tudi bolj zase, tam zgoraj jih imaš, v parku poleg Rumene bede. Saj veš, kaj je Rumena beda? To je zapor, Bautzen 1. Tiste z lažjimi kaznimi pošljejo v zapor v Dresden, hujše kriminalce pa sem, v Bautzen 1. Zadaj za zaporom je hrib. Tam je sankališče in grobovi. Po vojni ali v času Nemške demokratične republike, če kdo ni ustrezal, puf, in so ga tam zakopali.
Helmut kadi dalje. Molčiva.
Sicer pa imaš tu vse polno grobov, tu so Sovjeti, tam pod onim kamnom so pokopani Poljaki in Čehi, tam, par kilometrov ven iz mesta, je ogromno grobišče vojakov iz prve svetovne vojne, ma še od prej, iz časov Napoleonovih bitk. A veš, da je Napoleon bil v Bautznu, tukaj je prespal pred ofenzivo in ponoči gledal skozi okno, kaj počnejo njegovi vojaki. Ali pa … deset kilometrov od tod je množično grobišče švedskih vojakov iz tridesetletne vojne, samo do tja pa rabiš avto.
V tistem se pripelje avto z rumenim napisom.
Psst, to je moj nadzornik, reče Helmut, tudi on je en mali naci.
Nadzornik stopi iz avta, s Helmutom si prižgeta še eno cigareto in kramljata na sosednji klopi. Jaz tipkam in čakam.
Ko se nadzornik odpelje, se Helmut spet vrne.
Kam pa bi šel, če bi emigriral, ga vprašam.
Če bi bil mlajši, bi šel v Kanado, a za Kanado rabiš denar. Od kod ga naj dobim?
Emigrirati v Kanado je samo še za bogate Azijce, se pošalim.
Ja, Azijci. Nekoč sem delal za nekega Vietnamca, zgoraj, na severu Nemčije. Razstavljali smo stare stroje. Ko nam je v halo pripeljal hrano, je zmeraj ugasnil luč, da ne bi videli, da jemo pse in mačke med rezanci. Tukaj, poleg zapora Bautzen 2, smo imeli vietnamsko restavracijo. Veš, kje je lastnik vietnamske restavracije danes? Sedi na drugi strani mesta, v Bautzen 1. Rabili so nekaj časa, a slednjič so odkrili, zakaj so izginile vse mačke v krogu 800 metrov okoli njegove restavracije. Ali pa v Heidelbergu, tam je bil en Azijec, ki je delal burgerje. Sosedom je postalo sumljivo, zakaj v smeti meče ogromne količine konzerv od pasje hrane. Potem je prišla inšpekcija in vse pozaprla.
Helmut spet kadi. Piha hladen pomladni veter in od sedenja me počasi pričanja mraziti, a vztrajam v upanju, da mi po povedal še kaj. Ni mi treba dolgo čakati.
Enkrat me je eden vprašal, kaj bi bilo, če bi Nemčija zmagala vojno. Rekel sem mu, da bi bilo to največje sranje na svetu, saj bi bila potem midva okupacijska vojaka kje v Franciji ali drugod in bi scala kri. Obrnil se je in šel in se nikoli več ni pogovarjal z mano. Še en naci. Zajebano je. Ko sem na Češkem iskal vas, iz katere nas po vojni pregnali, in grobove svojih prednikov, nisem ničesar našel. Po vojni so Čehi z bagri z zemljo zravnali celotno vas s pokopališčem vred. Nič, nič več ni bilo, razumeš? Pa je bil moj stari Čeh. Ko so prišli Hitlerjevi vojaki, so šli k njemu v hlev in mu vse pobrali. A ker je bila njegova žena Nemka, so morali ob koncu vojne vsi lepo spakirati in čao. Ni čudno, da take zadeve ljudje nosijo potem dolgo v sebi. Tu imaš šoferja avtobusa, nosi repek, starejši tip, čisti naci. Če recimo stopijo na avtobus azilanti, jih vrže dol, tudi če imajo veljavne vozovnice. Nič ne pomaga. Disciplinski ukrepi, pritožbe, nič.
Kaj pa, če azilanti govorijo nemško? vprašam.
Ni važno, če niso belci, jih zabriše dol. Taki kot on bi radi samo nemške Nemce, ne pa neko kurčevo Evropo.
Kogarkoli vprašaš, kaj bi z Evropo, vsak bi jo vrgel v kanto, pokril pokrov in fuknil kanto.
Pa misliš, se bo v prihodnje umirilo ali bo še huje?
Helmut odkima.
Ne vem, kam vse to gre. Tu bo čez dva tedna spet demonstracija. Naciji proti levičarjem. Tega pred valom migrantov ni bilo, razumeš?
Boš šel tudi ti protestirat?
Ne. Se mi ne ljubi. Kaj naj tam? Kaj naj dosežem s še enim sranjem, reče Helmut.
Prideta še dva starejša pobiralca smeti s ščipalniki na dolgih palicah.
Tako, sedaj moram dalje. Tam, v tisti smeri je Bautzen 1, tam, v nasprotni, pa Bautzen 2.
Objavljamo eno od pesmi iz zbirke Od Talesa do tebe Gorazda Kocijančiča, ki je nedavno izšla pri Beletrini. Zbirka ni le mešanje književnih zvrsti, žanrski hibrid, ampak zlitje zgodovine filozofije in poezije. Mišljenje ima svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost izražati filozofske uvide in zamisli – zato je pesem lahko »orodje«, s katerim se na poseben način dotikamo preteklosti mišljenja.
“Nekega januarskega jutra leta 1802 mi je Kant povedal, da je Lampe, najsi bo takšna izpoved še tako ponižujoča, z njim pravkar ravnal na tak način, da ga je samega sram o tem pripovedovati.” Thomas de Quincey, Zadnji dnevi Immanuela Kanta, 1827
(govori Kantov služabnik Lampe)
Gospod Kant je bil filozof, gospod Kant je imel filozofijo, gospod Kant je delal filozofijo. Kar za služabnika ni najslabša izbira. Sicer je bil tečen, drži (npr. »voda vre predolgo«, »voda se hladi prepočasi«, saj razumete), in precej dolgočasen, a življenje je bilo predvidljivo. Nikoli ni pustil, da bi mu sobo zračil, ker se je na smrt bal potenja (imel je o tem neko teorijo, ki je ne razumem). Bil je velik mislec (pravijo), dokler se mu ni zelo poslabšalo in je začel pisati na lističe: »Junij, julij in avgust so trije poletni meseci.« »Ženske sobe so podobne popku vrtnice, vrtnici v razcvetu in šipku.« »Župa z nudeljni, polenovka, göttinška klobasa in dosti gorčice, debel grah in repica.« Tako je v obupu znova želel zašiti pretrganino med besedami in stvarmi, uloviti preteklost, ki je uhajala, ko je noro verjel, da misel ostaja v padanju: transcendentalni jaz (tako se menda reče), ukrojen v listkih, na koncu ne pozna več niti svojega imena. Ko je bil še mlajši in je na glas premišljeval, sem si mislil: to ni naš jezik. Afna se. Stavki so predlogi. Če prepletaš te kategorije, maksime in imperative, dedukcije in konstrukcije – se lahko zasliši pesem? A se je zaslišala, naj priznam (proti volji). Nisem kaj dosti razumel, a sem poslušal njeno melodijo. Vzvišena je bila in nežna, trpka in ganljiva. Predvsem pa naivna. Pela je o nečem, kar naj bi vsi poznali. O dolžnosti. O svobodi. O nevidnem svetu, ki ga nosimo v sebi in ga ne smemo izdati. In o golem upanju. Izplaknjena predanost brez sanjaštva – a od večnosti je ostajala vsaj naloga, neka nevidna cerkev, izlizana askeza brez povračila, Jezus kot nujen simbol, živa želja po božanski Mašini, ki bo poravnala vse račune. In odkar so v njegovem spominu zazevale luknje, sem slišal v njih resnico nemoči. Izprožena je temeljna beseda, ki je bila na loku vedno: meja. To bo ostalo. To je bila edina njegova trditev, ki sem ji lahko verjel. Zvezde in nad njimi neznana blaženost, v katero, star pruski vojak, neumni služabnik, skačem kar na glavo (skrivnost ne prenaša raziskovanja, slaviš jo z zaupanjem, ko v srcu kličeš: »nedoumljivi Gospod, Tvoje je veličastvo«). In potem me je profesor Kant odpustil. Na listič je menda zapisal: »Služabnik Lampe – ime je treba popolnoma pozabiti.«
Besedo imajo mladi. Dialog z generacijo dejavnega nihilizma je precej neobičajno besedilo. Vsebuje namreč pisma, ki jih je Galimberti prejel od bralcev modne priloge tednika La Repubblica in njegove odgovore. Nenavadno je verjetno že to, da mednarodno uveljavljen filozof prevzame vlogo nekakšne »tetke Justi« ali »svetovalca« iz rubrike zaupnost ali kakšne druge s podobno neizvirnim imenom. Hkrati pa ni nezanimivo: predstavlja namreč način vstopa filozofije – običajno zavrnjene kot sanjaške, neživljenjske in distancirane od »resničnih« problemov – v vsakdanje življenje ljudi, ki se sicer z njo morda niti ne bi srečali; vstop filozofije v javni prostor, ki ji sicer le redko preda besedo in ga večinoma obvladujejo najrazličnejši komentatorji, podjetniki, psihologi in »mnenjski voditelji«. In res se knjiga začne precej obetavno, sicer z nekakšnim avtorjevim uvodom, kjer povzema problematike, s katerimi se je srečeval v pismih svojih predvsem mladih bralcev, starih med 15 in 30 let, ter predstavi svoja izhodišča, pogled na sodobnost in vlogo mladih v njej. V temelju Galimbertijevega prizadevanja leži prepričanje, ki ga utemelji že v Grozljivem gostu in se mi zdi v večji meri prepričljivo, namreč da bi morali porast anksioznosti, depresije in najrazličnejših drugih psiholoških stanj, ki se pojavljajo predvsem pri mladih, razumeti kot signal, da je nekaj narobe z družbo, v kateri ti odraščajo, in ne s posamezniki, ki jih moramo zgolj »pozdraviti«. Rešitve problema avtor tako ne vidi v »normalizaciji« posameznikov s terapevtskimi in farmakološkimi sredstvi, ampak v reševanju »kulturne krize«, spreminjanju kulturnega okolja, »puščave neosmišljenosti, v kateri se na obzorju ne kaže nič spodbudnega ali obetavnega, nič, kar bi očaralo ali privlačilo, nič, kar bi kazalo na izhod iz te brezpogojne sedanjosti«.
Glavni problem Galimberti še vedno vidi v nihilizmu, torej stanju sveta, ki ne daje odgovora na »čemu?«, družbenem ozračju, v katerem je težko konstruktivno osmisliti svoje življenje. Takšno izhodišče sicer lahko hitro zapade v poenostavljajoče rešitve à la Peterson, ki zdravilo za nihilizem iščejo v vračanju k »zahodnim vrednotam« (ki so v tem momentu »vrnitve« tudi konstruirane) in likvidaciji »škodljivih« modernih domislekov, kot so feminizem, problematiziranje spolnih vlog, »kulturni« marksizem itd., a se italijanski filozof temu izogne. Ugotavlja namreč, da je nihilizem, v katerem naj bi živeli mladi, lahko tudi »dejaven«, torej prevzet kot konstruktivno izhodišče za premislek o svetu, »nično« točko, s katere je mogoče kreirati in se zavzeti za pomembne družbene spremembe in nove vrednote. Zato vzpostavi nekakšno nasprotje med takšnimi »dejavnimi nihilisti«, ki opozarjajo na družbene probleme – od slabšanja kvalitete italijanskih šol, ki učencev ne morejo niti dobro naučiti pisati, kaj šele, da bi jih navdušile nad učenjem; primata denarja, ki postaja edini vir vrednot, in dela, skozi katerega naj bi se človek uresničil; do negativnih vplivov tehnologije in porasta rasizma –, ter sprijaznjenimi, večinoma starejšimi ljudmi, njihovimi starši, učitelji in šefi, ki vrednote poznega 20. stoletja – individualizem in potrošništvo – zagovarjajo z raznimi argumenti stila »mladi še nikoli niso imeli toliko možnosti kot danes«, s čimer odvračajo pozornost od teh problemov. S tem Galimberti problematizira »zdravi realizem«, v katerem ne vidi nič drugega kot »brezpogojno sprejemanje obstoječega«, konformistično prilagajanje, ki onemogoča spremembe, saj obstoječe stanje predstavlja kot edinega izmed možnih svetov.
Kljub temu obetavnemu stališču, ki ga Galimberti zavzame v uvodu in je definitivno vredno zasledovanja, pa me je preostanek knjige, v katerem se zvrstijo številna pisma mladih bralk in bralcev priloge La Repubblice in filozofovi odgovori, precej razočaral. Sprva se mi je format zdel še zanimiv, deloval je skoraj kot nekakšna živa diskusija, mnogo bolj tehtna kot tista, ki nastaja na internetu; v izbor so vključena tudi nasprotujoča si pisma in takšna, ki neposredno kritizirajo Galimbertijev odgovor, a se je učinek hitro izgubil. Predvsem zaradi repetitivnosti avtorjevih odgovorov, pogosto celo dobesedno ponovljenih fraz, na primer o socialnih omrežjih, »kjer vsak sliši tisto, kar bi lahko povedal sam, in izreče tisto, kar bi lahko slišal od vsakogar,« o »biološki prednosti mladih«, ki naj bi bili na vrhuncu svojih telesnih, miselnih in spolnih moči, ali o »denarju, ki je postal počelo vseh vrednot«. Prvič se morda zdijo bistre, niso pa dovolj lucidne ali prepričljive, da bi zdržale toliko ponovitev. Poleg tega se sklicuje na paleto različnih filozofov, področij raziskovanja in miselnih tradicij, a so njegove razlage povečini precej površne, kdaj preprosto celo napačne. Rad recimo pove, da so stari Grki sreči rekli eudaimonía, kar dobesedno pomeni dober daímon (etimološki izvor demona), ne razloži pa, kaj so Grki s tem »demonom« zares mislili. Pogosto tudi opozarja na trend prehoda v »dobo tehnike«, v kateri naj bi človek prenehal biti nosilec svojega delovanja in postal zgolj preprost izvajalec opravil, ki jih predpisuje tehnični sistem, pri čemer se sklicuje na delo za tekočim trakom. Čeprav je ta izkušnja »odtujitve« od samega sebe prek dela do neke mere še vedno prepričljiva, je dejstvo, da se današnji »produkcijski ritmi« precej razlikujejo od tistih s srede 20. stoletja, zaznamuje pa jih predvsem premik od industrijske proizvodnje k zabavni industriji in »piarju«, česar Galimberti posebej ne tematizira. Če mu to zaradi formata pisemskega odgovora še lahko oprostimo, pa je izjava v odgovoru na 54. pismo, da si je Platon zamislil demokracijo, za profesorja filozofija preprosto nedopustna.
Še bolj presenetljiva od takšnih zdrsov pa se mi je zdela popolna odsotnost kakršnega koli nagovora problematike podnebnih sprememb. Mladi pišejo o rasizmu, slabih šolah, neenakosti spolov, upadu delavskih pravic, ljubezni, bogu, pritiskih socialnih omrežji in Galimberti jim bolj ali manj prepričljivo odgovarja in pomaga misliti svet, v katerem živijo, a se nihče niti z besedo ne pritakne dejstva, da se je morda brezpredmetno pritoževati, da se »spolna moč ne prevaja v rodno«, saj morda kmalu ta zarod ne bo imel kje živeti. To je zanimivo zaradi dveh razlogov: prvega, očitnega, da možnost okoljske katastrofe najbolj zadeva mlade, ki bodo morali še nekaj časa živeti na planetu, ter drugega, ki v času nastajanja te korespondence morda še ni bil tako očiten, a je zdaj popolnoma jasen: da ravno prizadevanje za ustavljanje podnebnih sprememb zahteva temeljit političen, družbeni pa tudi vrednostni premislek in je tako najmočnejši (poleg tega, da je najbolj nujen) izraz »dejavnega nihilizma«. Ravno zato se mi kljub težavam, ki jih ima Galimbertijeva knjiga, vseeno zdi pomemben poziv po upoštevanju mladih, ki tiči v njenem izhodišču in – kot smo lahko spet videli ob podnebnih protestih – še vedno prepogosto naleti na gluha ušesa nekakšnega ciničnega realizma. Besedo imajo mladi v resnici ne bi smel biti zgolj naslov ene ne čisto posrečene knjige in vodilo rubrike pisem bralcev v neki italijanski reviji, ampak imperativ, ki bi ga morali upoštevati mnogo bolj resno.
»Ne postoji mjera, ni formule za ovaj grad. Nad njegovom otmjenom, sedefastom ljepotom, sazdanom od sve samih protivurječnosti, trajno su zamišljeni i začuđeni posmatrači i istraživači, putnici i avanturisti, vagabundi i probisvijeti … Malo ko tu, malo šta razumije. Sarajevo ne može stati u kockaste glave i u zatarabljene mozgove. Njemu je strana sva isključivost i uskogrudnost. Zato ga prati uzvišeno ime Kuća naroda …« (Valerijan Žujo, 2006)
Foto: Tej Gonza
Ko z avtomobilom zavijeva proti Sarajevu, se nama prikaže kot razpotegnjeno mesto, strpano v dolino in redko posejano po gričevju. Vendar pa Sarajevo na prvi pogled skrije več, kot pokaže, v pravi luči se razkrije šele, ko gost resno zagrize v pobočja okoliških hribov ter si osvobodi pogled na gosto posejane stare kritine in občasne minarete, ki globoko zajedajo v mrtve rokave sarajevske doline. Mesto naju hitro pogoltne in za nama takoj zapre vrata, padeva v kolono, mimo letališča po neki vpadni cesti, ki naju v stanju skorajšnje negibnosti zadržuje slabo uro. Na vpadni cesti dve postavi, vsaka s svojim čikom v ustih in vsaka ob svojem avtomobilu, brez vidnega vznemirjenja čakata na vlečno službo, ki je obtičala na drugi strani kolone. S prijateljem sva za en mesec najela stanovanje na Koševskem Brdu, v severnem delu centra, kjer hrib že postane preresna ovira, da bi se ga lotil z razmajanim mestnim kolesom. Fasada najinega kratkonogega bloka je načeta od četniških granat, z obstreljenimi betonskimi osamelci je napolnjena vsa ulica Braće Begić, ki pročelja blokov neprevidno odpira proti jugu in zahodu.
»I u koje god doba dana i sa koga god uzvišenja bacite pogled na Sarajevo, vi uvek i nehotice pomislite isto. To je grad. Grad koji i dotrajava i umire, i u isto vreme se rađa i preobražava.« (Ivo Andrić, 1965)
Zvečer hodiva po Sarajevu, srečujeva veliko ljudi, klativa se po boemskih beznicah, ulice pa naju nepričakovano že prvi večer vržejo v romantični fatalizem mesta, ki se kasneje še večkrat zgrne nad naju povsem naključno, morda pa tudi s kakšnim namenom. V Kinu Bosna, nekoč coni metelkogovske raje, danes prostoru Instagram turbofolkašev, poznih milenijcev, španskih alternativcev in vaških rakijašev, se vrtijo narodnjaki, filmska sobana, ki je pred vsemi temi leti sprejemala pomembne goste v temi, je ta večer osvetljena z velikim lestencem in haloji avreolami nacionalnega ponosa. Gost zrak velikega prostora prežema merak, majhne skupinice objetih ljudi enoglasno spremljajo pevca; pijanost in skupinska mantra goste pelje v stanje kolektivne ekstaze, ki pa jo kar naenkrat in grobo prekine slučaj trenutne impulzivnosti in balkanskega ponosa. Pretep se poleže tako hitro, kot se je začel, Bosanec je razbil Bosanca, ta pa se je potem s polomljenim egom, krvav in prepoten zavlekel v temni kot; ne vem, zakaj, ampak v francoščini iz teme prosi nezainteresirane mimoidoče za marko. Glasbo zmanjšajo na low, po prej zatemnjenih delih se prižge svetloba in ljudi izpraska iz zadetosti, počasi kapljajo na nekajmetrski klanec, ki izhod Kina Bosna loči od ulice, pretep je zdaj že dolgo nezanimiv, še nekaj časa se nas bo držala nadležna pijanost, tista ki se iz vznesenega prelije v zateženo; pazim pretepenega, kako bolj ali manj očiščen krvi z dvignjeno brado izgine v temi Sarajeva. Večer zaključiva s falaflom, poleg naju so ob tej uri tam samo še policaji, domačno se pogovarjajo s komšijo za pultom, vpijejo, podjebavajo. Kaj naredi Sarajevo, da človeku ega ne zjebe niti represorska uniforma in pištola zraven kurca? Vračava se mimo Ciglan, po drugi strani, kjer imajo Bosanci svojo vzpenjačo, pol marke in 143 sekund za tri nadstropja vertikale. Dobro sva že zabredla v labirint ulic, ko na vrhu brda, kjer se hrib obrača v padajočo funkcijo, v prvem nadstropju nekega bloka zagledam silhueto ženske, nagnjena je čez ograjo balkona, zdi se mi, da kadi cigareto in da njeni košati temni kodri silhueto oblikujejo v črno ploskev. Ko greva mimo bloka, mi postane jasno, da se pravzaprav spogledujem s satelitskim krožnikom in rdečo lučko, ki potrjuje sprejemanje signala. Sarajevo mi postreže s prvo fatamorgano, stanovanje pa s kavčem in prenosnikom; bežna misel – Sarajevo se me je že prvi dan dobro lotilo – hitro ubeži, jaz se lotim NBA tekme, piratski prenosi, kader je ravno pri »zabavnem« programu, moški stoji sredi igrišča v telefonski govorilnici in si za majico baše dolarje, ki po zraku letijo okrog njega. To počne metodično in premišljeno, ne skriva stanja popolne koncentracije, iz vetrne komore stopi prepoten, spomni me na pretepenca, pograbil je okrog petdeset bankovcev, zato mu v roke potisnejo bon v tej vrednosti za nakup v neki tehnični trgovini. Vzhičen je in solzan.
»Da bismoh odlučno postavili pitanje o pretpostavkama civilizacije, kulture i umetnosti jednog drevnog grada, da bismo u suočavaju s poezijom kao nasleđem, kao izvornom sačinjanjem i kao svedočanstvom svoje vrste išli što sigurnije putevima izvornog sačinjanjem i kao svedočanstvom svoje vrste išli što sigurnije putevima vlastitog razvića, i najzad, da bismo osujetili svu apstraktnost novovekovnog progresa u ovom prostoru, nužno je, da se ponekod vratimo unazad, da zaustavimo i smirimo pogled na onom što je bilo, kako bismo otkrili ono što nam prethodi, kako bismo dosegli smisao vlastitih nsatojanja u otvorenom horizontu, jer sadađnji trenutak nije hranica naših mogućnosti …« (Husein Tahmiščić, 1968)
Sarajevo je pred kratkim doživljalo eno svojih zlatih obdobij, po koncu vojne do zgodnjih let novega milenija se je v mesto spet zasadil kolektivni optimizem, ki je vodil v bogato umetniško, intelektualno in aktivistično izražanje Sarajlij, vendar pa je elan presekano upadel, povojna etnična politizacija Bosne počasi ubija vse možnosti ponovnega razcveta. Tudi med Sarajlijami je zazeval prepad, manj v odnosu do vere, nacionalnosti ali rase, bolj v kulturnem elementu, o njegovi grožnji se izpovedujejo pisatelji, prevajalci, novinarji, umetniki temnih lokalov, ostanki socialistično financiranega kulturnega programa, ki tako kot Sarajevo brezbrižno trohni. Tisti kulturniki, ki še niso pobegnili ali pomrli, se v meglah tobačnega dima po kafanah lahko oklepajo samo še strupenega cinizma, kolnejo čez seljaštvo, ki udira iz okoliških hribov in prevzema atmosfero mesta, morda je to politični oziroma socialni inženiring in namenoma zapirajo majhne kafane intelektualizirane estetike, ki jih krasijo knjižne police in lesene šahovske figure, fotografije porušenega mesta, obstreljenih ljudi in utrganih udov, izbruhi derta[1] lokalnih slikarjev in pesnikov, jazz v dimnem ozračju, zamolkli pogovori, ki se tekom noči iz umetnosti, filozofije in literature, brez pijanega romantičnega intermezza neposredno prelijejo v fatalistični realizem sarajevske generacije, ki je verjetno povsem legitimno obupala nad sleherno konstruktivno držo. Zapadli so v sarajevski blues, ki med vrsticami razkriva mnogo več od klišejev na površju, posttravmatska paraliza od tuge v tem času noči iz klientele temnih kafan izliva velike količine patološkega, s katerim pa se nihče ne sooči v psihoterapevtskem smislu. Za kaj takega je prepozno in morda bi bilo tako samozdravljenje tudi popolnoma nesmiselno, prevlada melanholija z elementi fetišizma, avtorasistično pomilovanje in romantiziranje slabe usode. Zapirajo se prostori idiosinkratične rutine polnočne zavesti, odpirajo pa se prostori turbo folka – tudi mi smo neke noči zašli v klub Dorian Gray, pojavil naj bi se pred kakšnim letom; že bežen pogled na polnočno klientelo bi razbil tudi najmočnejše zahodnjaške liberalne dvome o stereotipih balkanskega mačizma in seksizma. Po kotih in med mizami so nametani široki moški in visoke ženske, zdi se, da je prav vsak tukaj z bremenom lepotnega standarda sarajevskih seljakov, njihova telesa so ovita v ekskluziven tekstil, stopala zaščitena z drago gumo, obrazi natančno postavljeni v območje med samozavestnim in nedostopnim, gibi ostajajo previdni, kot da bi ljudje hodili po steklenem stropu, ki se bo ravnokar zdrobil in razkril negotovost obiskovalcev. Ironija Doriana Graya je neizmerna, mogoče celo namerna, gosti utelešajo materialne ideale, ogledala kluba pa njihove podobe odsevajo v drugačni sliki, narcisoidnost se meša s čustveno podhranjenostjo, pretirana samozavest z otroško zmedenostjo, odsev prikaže nemoč v prostoru in času, ki nikakor nista naklonjena tej generaciji. Kulturna raja se pritožuje čez seljake, seljaki so brezbrižni do odrinjenih kulturnikov, oboji so ujeti v vzorce lastnih identitetnih bojev, vendar pa je zunanjemu opazovalcu lahko hitro jasno, da si skupaj delijo usodo, ki vodi v partikularen fatalizem obojih.
»Ako bi pobjedio Abdič ne bi bilo rata, malo bi se klali selima al bilo bi OK, ono …« »Nije moj kurac ratni zločinac, ne mogu ja svaok sranje guzit.« »Bez nasilja neće bit ničega. Al šteta, što je tako.«
Spoznal sem se z nekom, ne spomnim se več njegovega imena, v težki atmosferi Kina Bosna, za šankom, kjer sva drug drugemu kupovala pivo, meni Sarajevsko, njemu Staropramen, on Bosanec iz Kaknja, jaz še en naključni obiskovalec, ki išče pristnost tujega mesta. Kakanjec je velik človek težkih in povešenih ramen, velikih in izbuljenih oči ter stereotipne pričeske, ki posnema hipnost zahoda, a nekako očitno po balkansko; njegova pogosta nemost kaže na introvertiranost, ki pa jo poredkoma negira izpad koleričnosti. Nisva si izmenjala veliko besed, vsak nastavek pogovora z moje strani je bil z nekaj praznimi povedmi hitro požrt v čudno tišino, edina skupna stvar nama je letnik rojstva, vse ostalo so bolj ali manj deviacije, kljub temu pa se je zdelo, da me je sprejel k sebi na prazen barski stolček, kjer brez skupnega interesa ždiva, ravno toliko skupaj, da ne sama. Vmes mi navrže, da je optimist, ker mu je to edina pot iz depresije Sarajeva, optimist pa ostaja tako, pove, da ne spremlja medijev in o stvareh ne razmišlja. Mu o optimizmu lahko verjamem takole na besedo? Njegov obraz mi namreč govori vse drugo, on pa, kot da bi me poslušal, moje misli prekine grobo, s komolcem, nakaže, da mimo naju hodi neko dekle. Tekom večera jih je bilo še kar nekaj, kapljale so mimo naju, na dolgih špicah, v raztrganih supergah, fine žene in žene alternative. Občasne opazke Kakanjca spremljam nemo, ne bi rekel, da ga spodbujam, zadržujem pa ga tudi ne, zakaj bi ga, sam je in že nekaj časa mu je tako, vidi se mu po načinu, kako gleda te ženske, preplašeno in pohotno, s kratkimi pogledi, ki se izogibajo kakršnegakoli srečanja z drugo stranjo, njegove občasne besede poželenja so izkazovale bolj fantovsko nemoč kot moško premoč. Pravzaprav mi v tem trenutku sploh ni jasno, kakšna je bila najina naveza, ni je mogoče označiti ne kot naklonjeno ne kot nenaklonjeno, čudno je bilo tole srečanje med Slovencem in Bosancem, poslovilo se je po dveh urah, izpraznjenih česarkoli, kar bi mi dalo oporo glede tega, kaj si misli o najinemu naključnemu poznanstvu. Končava z medlim stiskom roke, zadevica izpade prav nerodno, kot da bi se pravzaprav poskusil izogniti fizičnemu stiku z mano, morda sem presegel mejo šankovskega poznanstva, ne vem. Ko grem, vidim, da se je kolegu pridružila nova družba. Dva stara Bosanca z zajetnimi dlanmi in močnimi prsti, z apnom zasvinjane cunje, iz oči jima teče rakija, eden se ga oklene in mu nekaj govori. »Ja sam nekad bio neko, sad sam kurac.«
»Oko mahala nicala su vremenom i sarajevska groblja, okićena bijelim kamenim nišanima u zelenoj travi ili u voćnjacima i stogovima sijena – najveselija groblja na ovome svijetu. Život i smrt su ovdje sasvim blizu, oni su prve komšije. Svoje mrtve živi gledaju sa svog prozora, iz svoje avlije, sa sokaka, iz dućana, iz kafane … Tražio sam uzalud vesela groblja, i nigdje ih na bijelom svijetu nisam vidio. Njih ima samo na padinama ovog grada, gdje mrtvi žive u komšiluku sa živima i gdje mrtvi sa svojim kamenim biljezima posrću, klate se i hoće opet da se sa nama uhvate u koštac života.« (Zuko Džumhur, 1991)
Nad Sarajevo se dviga črna megla, ofenziva iz vseh strani, po nebu, čez brda in vzdolž doline, mesto se je potegnilo vase in se skrilo pred hladnim zrakom in nalivi. Gledam skozi okno na brdo Hum in njegovo anteno, dva tedna je, odkar sem ga prvič zagledal in si v glavi risal zgodbe mesta, ki so se odvile ob vznožju tega in vseh ostalih hribov. Danes sem veliko bolj izčrpan, polotil se me je dert, paraliza od tuge, kot jo je kratko popisal Mirza. Berem utrinke »Sarajevo u poeziji«, ki mi v trenutnem vzdušju mesta razkrivajo edinstvenost sarajlijskega odnosa do smrti. Dojemanje minljivosti ni posebno zaradi tega, ker bi Sarajevčani z vojnami izpraznili pomen smrti, gre prej za kulturen odnos iz časov Bogomilov in kasneje Otomanov, ki ga izkazujejo tudi tukajšnja stara mestna grobišča. Sarajevski mestni nagrobniki niso podobni zahodnim svetiščem smrti, ki jih okrašujemo s prevzetnostjo marmorja, belega kamenja in plastičnih sveč. So enostavni, ne skrivajo nikakršnega čustvenega nadomestka ali nelagodja in izkazujejo največjo mero preprostosti in pomirjujoče estetike, videza, kakor da so v piramido pristriženi sivi stolpiči po zelenih površinah mesta posejani povsem naključno, po parkih in ostalih zelenicah, med drevesi, zapičeni kar v zemljo, kot da bi jih nekdo nametal od zgoraj, brez vidnega reda ali logike, vsak se zase nagiba v izbrano smer in vsak je svojevrsten poklon preminulemu, ki v ta svet gleda skozi oči spominskih besed. Nagrobniki po svoje interpretirajo končnost in nam govorijo, da smrt ne izbira teološko ne teleološko, še najmanj pa razumsko, je hkrati trenutek in neskončnost, v sebi drži podobno mistiko, kot ga drži sam obstoj, je nerazumljena in po vsej verjetnosti za vedno nerazumljiva, je, kot jo prikazujejo nagrobniki mestnih grobišč Sarajeva, nevpadljiv zaznamek vsakdana.
»1209 ljeto v listopad mjesec lijep, al tujzan, jer nijma vislje onog tso bi, a nijma ni onog tso tce nekad opet bit.« »Ne ubi me sedam rani od strijela, kopja i sjekre, ne prozdra me ni jena sumska zvijer, ne proguta me rijecni vir, ni oganj ni zima mi ne zmetose trag. Ubi me Sipara jerbo mi se obecala a za drugog otsla. Prosto joj bilo sve, al ja tcu naseg sina i dalje da sanjam, makar sada sam. Ne zvalite mi ovi kami. To su moje otci tkroz koje i daljse zvijezde i Siparu gledam.«
Včeraj smo že tretjič presedeli kar nekaj ur z Mirzo, pravzaprav je Hans, vsak diasporski Bosanec namreč dobi pravico in dolžnost do nadimka, ki naj bi potem postal njegovo novo ime. Mirza je svoj poklic šefa kuhinje opravljal v prestižni restavraciji na Dunaju in ga zato zadnjih nekaj let, vse od povratka v Sarajevo, vsi prijatelji kličejo Hans. Imena imajo osrednje mesto, v bolj zemeljskem delu svetu se na to pozablja, že v Sarajevu, nekaj sto kilometrov južno od Ljubljane, pa sta estetika in simbolika poimenovanja toliko bolj prisotni. Koševsko Brdo, najin komšiluk, je brdo Romov, ljudi, za katere simbolika poimenovanja igra ogromno vlogo; vsak, ki se rodi v tradicionalistični romski družini, ima po tri imena. Prvo in najbolj intimno je ime, ki ga novorojencu na uho zašepeta njegova mati, delita si ga samo onadva in ga na neki točki za vedno odneseta v zemljo; drugo je ime podarjeno od očeta, ki ga poznajo ostali v vasi ali ulici, pravzaprav ga poznajo vsi cigani, skrito oziroma neizgovorjeno ostane samo v odnosu do necigana; nam se predstavljajo s tretjim imenom, ki si ga nadenejo sami v zelo zgodnjih letih, pogosto so zato ta imena pravzaprav popkulturne reference z nekaj desetletnim zaostankom, Đeki Čen, Brus Vilis, Silvester Stalon. // Hans je med pogovorom navrgel, da je opravljal poklic lomilca kosti trupel, mrtvih starcev, katerih smrt predolgo ostane neopažena in zato njihova telesa ostanejo zakrčena v različnih pozah, večkrat nepraktičnih za prevoz in upepelitev, telo, po kateri preneha teči kri, po nekaj urah začne dreveneti in ga ni prav nič enostavno vrniti v dostojen položaj, ki bi mrtvim omogočal umirjenost prehoda, preživelim pa sporočal spokojnost odhoda. Sicer je mogoče precej nežno in nevpadljivo odkrčiti zatrdelega mrtveca, z mazili in masažo, vendar je ta pot predraga in prepotratna, živi reveži tukaj pač nimajo denarja, da bi ga trošili na mrtvih revežih, zato najemajo podjetja, ki za nekaj sto mark nalomijo kosti, sicer zelo previdno, brez odprtih zlomov, tega si nihče ne želi. Podjetni posredniki potem za plačilo po nekaj deset mark iščejo Bosance, pred leti so klicali tudi Hansa – takrat je bil še Mirza –, prevajalca, kuharja, dolgometražnega sprehajalca, glasbenika in intelektualca poznih tridesetih. Ko nama brezbrižno pripoveduje to zgodbo, opazim, da je njegov odnos do smrti podoben, kot ga kaže Sarajevo in njegovo groblje. Smrt je gotova in končna, vsaj v materialnem smislu. Mrtvi ne čutijo bolečine, čutijo jo samo živi. Posteljimo mrtvim, da gledajo v vsemir skozi oči nagrobne poezije, vendar pa, za božjo voljo, poskrbimo še za žive, ki se dušijo v balkanizaciji bosanske politike.
»To je grad ljubavi, velikih životnih zanosa, velike ljubavi prema životu, ali također i grad kojem se kao rijetko na svijetu čovjek pomiruje sa smrću.« (Frano Alfirević, 1956)
Vsakdanjost smrti se nevidno prenaša v vsakdanjost sarajevskega življenja, ki živi in hodi med temi nagrobniki. Na gradbenih odrih nasproti spomeniku, ki obeležuje smrti otrok, delavci pojejo počasni sevdah. Na raznesle četniške granate in ratrgane človeške ude sprehajalce opominjajo z rdečo obarvani odkrušeni pločniki, točke, ki jih mali cigani v pouličnem nogometu uporabljajo za gol. Blizu, ob večnem ognju, se fotografirajo mlade družine, milenijska prekarizacija v Bosni zaostaja za nekaj let, zato se mladi v zgodnjih dvajsetih še odločajo za družine. Mimo tržnice, kamor je ob pravi – torej povsem napačni – uri priletel 120-milimetrski možnar in pobil 64 ljudi, ravno hodi skupinica mladih muslimank v hijabih, sproščeno se pogovarjajo in smejijo, veliko opravka si delajo s selfiji. Po ulicah se sprehaja veliko mešanih parov z otroki, nekje vidim mladega moškega z muslimanskim pokrivalom, močno brado in pobritimi brki, zraven njega pa ženo, morda queer aktivistko, ki s skrajšanimi kavbojkami mimoidočim v branje razkazuje tetovirana feministična gesla, vsak na svoji strani za roko držita dečka, ki radovedno vrti svoje oči, dokler ne sreča mojih; spet drugje zagledam obrnjeno situacijo, žensko, pokrito s težko tančico, spremlja droben zbegan moški, bled in bel, s svetlimi lasmi, skorajda prestrašen, kot da bi doma on nosil ženin nikab. Prav veliko o mestu, ki ga krasi tako bogat zgodovinski, politični in kulturni kontekst, v enem mesecu ni mogoče izvedeti, še manj razumeti. Vendar pa se zdi, da zadnja vojna Sarajevu ni vzela tistega, kar mu je namenila vzeti. Njegova identiteta ostaja nadetnična, takšna, kot je bila že v času Otomanov, ko so Sarajevčanom dovoljevali veliko več, kot bi takrat bilo pričakovati. Če bi Sarajevo za konec poimenoval za metropolo, bi mi morda ob misli na NYC, London, Pariz ali Amsterdam očitali sentimentalno idealiziranje, puhlico bežnega opazovalca, ki je preživel nekaj tednov kulturnega safarija v dertu in ćeifu sarajlijskih ulic, kjer se ga je polotil orientalizem. Vendar pa tako hitro ne bom vrgel puške v Miljacko, Sarajevo v sebi nosi zgodovinsko, kulturno in metafizično globino velikega mesta, ki ga navkljub majhnosti v metropolitanstvu povzdigne nad Beograd, Budimpešto, Zagreb ali Skopje.
»Stigoh onamo uoči Bajrama i ni usred Pariza ne bijah žrtvom tolikih najsuprotnijih senzacija. To bi bio izabaran grad ljudi, što žive samo života radi, što doživljuju samo radi doživljaja. Tri najglavnije evropske povijesne struje, muhamedanstvo, katolicizam i bizantizam, sastaju se tu u jednoj te istoj duši narodnoj, a da se ne dodiruju. Dodajte još Hebrejce, najčišću, najplemenitiju psminu, iz maurske Španije bačenu tiranijom raznih torquemada i Dimenesa, živ dokaz najveće vjerske tolerancije islamizma, pa onda doseljenike sa površnošću bečke i peštanske bijela kava kultura, i šarenilo toga poluistočnoga sinut će vam u cijeloj njegovoj žarkosti perzijskog ćilima.« (Antun Gustav Matoš, 1939)
R. je v Tulum prišel po južni cesti, pred tem pa je za neko nepremičninsko agencijo tri mesece pilotiral drone v sosednjem Belizu. Ko je ob Avenidi Tulum zagledal restavracijo Burrito Amor, ki ima v logu namesto drugega o-ja rdečo peterokrako zvezdo, je pomislil, da bi tukaj lahko živel. R. je pol Srb, pol Albanec, ki je prvo polovico svojega življenja pred Tulumom preživel v Srbiji, od koder ga je med Natovim bombardiranjem prek Albanije do Rima pretihotapila albanska mafija, drugo polovico pa v New Yorku. V Tulum je pripeljal svojo glasbeno opremo in postavil snemalni studio. Dva- do trikrat na teden igra avtorsko glasbo v butičnih hotelih. Živi od glasbe. Zase pravi, da je od kapitalizma osvobojeni suženj.
D. je bil eden od mnogih Argentincev, živečih v Tulumu, ki včasih bolj kot na izvorno majevski kraj spominja na argentinsko enklavo. V prejšnjem življenju je delal kot broker na borzi, na banki skrbel za ponudbo in svetovanje strankam v zvezi z milijonskimi posojili, predaval zgodovino na fakulteti, nazadnje pa je bil pomemben člen argentinske levice in imel vidno odgovornost v vojski. Pred tremi leti se je odločil, da prereže s stresno rutino, zaradi katere je spal le po štiri ure na noč, in tako kot mnogo njegovih mladih rojakov krenil prek dobršnega dela Južne Amerike na sever ter se nazadnje ustavil v Tulumu. Devet mesecev je bosih nog živel v kampu na plaži ter izdeloval in prodajal makrame zapestnice. Potem se je preselil v pueblo in se namenil odpreti butik v hotelski coni. Potreboval je denar. Nekega dne je bil na plaži s svojo prenosno izložbo in je svojo idejo zaupal neki osebi. To je bila prva oseba, s katero je naglas spregovoril o butiku. Ta oseba mu je dala 20.000 dolarjev, ki mu jih ni bilo treba vrniti. D. je skupaj s prijateljema odprl butik. Cene oblačil, unikatnega nakita iz srebra in poldragih kamnov, na tajskem kupljenih »bisernih« zapestnic, klobukov, čevljev in drugih dodatkov stila tuluminati, so bile primerljive s cenami v sosednjih butikih. Ročno izdelan črn, temno moder ali bež pončo iz organskega bombaža z gumbi iz kokosove lupine 100 dolarjev, ameriških, kajpak. Prodaja je bila slabša od pričakovanj in prelaganje odgovornosti je načelo odnose med prijatelji-deležniki. D. se je preselil nazaj v šotor na plaži in izstopil iz butika. Pred enim mesecem je odšel v Urugvaj rezat konopljo. Pred odhodom je razmišljal, da je mogoče čas, da se vrne domov, v Argentino.
C. je majevski fant iz bližnjega kraja, kjer živi lokalna majevska skupnost. Ima osem bratov in sester. Najstarejši ima nekaj čez 20, najmlajša slabi 2 leti. C. je peti po vrsti. C. 4 leta dela v majhnem hotelu v Tulumu. B., Švicarka, ki že več kot 10 let živi v Tulumu in je menedžerka hotela, pravi, da nihče ne ve, koliko je C. v resnici star. Ko so ga pred 4 leti starši pripeljali, da bi mu v hotelu dali delo, so B. zagotavljali, da jih ima 17. C. je bil 17 v resnici star lani poleti. Ko bo letos postal polnoleten, se želi poročiti s svojo novio, zaročenko, ki je leto dni mlajša od njega. M., njegov nadrejeni, ki skrbi za splošno hišništvo in kuhinjo, prav tako majevskega rodu, s katerim se med sabo pogovarjata v majevskem jeziku, mu je svetoval, naj s poroko počaka. Vendar je C. odločen in svoji mladosti in nizki postavi navkljub zrel in možat.
A. je moj prijatelj iz Venezuele. Njegova babica je bila lokalna vračarica, bruja. Tudi njega so, ko je bil majhen, obsedali duhovi, da je govoril v neznanem jeziku in gledal z belimi. Njegova družina se je zbrala okrog njega in molila, dokler ni prišel k sebi. V Tulum, kjer je že živel njegov brat, ki je delal v hotelirstvu, je prišel zaradi boljših možnosti za delo, v kratkem jima bo iz Venezuele sledila tudi mati. A. je grafični oblikovalec in fotograf. Trenutno varčuje za nakup boljše leče in za dovoljenje za stalno prebivanje. Pravi, da ga je Tulum naučil, da je postal bolj socialno odprt. Po naravi je introvert z lucidnim smislom za humor. Včasih, ko gleda filme, joka. Joka tudi zaradi Venezuele. Vsake toliko greva z A. ven in se napijeva. Naslednji dan jadikujeva, da je bil prejšnji večer un desmadre in da ne bi smela mešati piv različnih barv.
Desmadre je ena od mojih dveh najljubših besed latinoameriške španščine. V pogovorno slovenščino bi se prevedla denimo kot raztur, vendar mi jo je ljubše razumeti dobesedno, v vsej njeni slovnični dramatičnosti: madre pomeni mati, des- je predpona, analogna naši od- ali raz- in torej s svojim pomenom koren besede, ki ji sledi, negira, nakazuje njegovo odsotnost ali odstranitev. Glagol desmadrar je dobesedno torej razmateriniti oz. narediti takšen raztur, da se počutiš, kot da si ostal brez matere.
Moja druga najljubša beseda je ahorita, pomanjševalnica od ahora – takoj, zdaj, prevedimo jo kot takojci. Ta takojci je tako kot mehiško in splošno latinoameriško pojmovanje časa zelo … raztegljiv. Menda je argentinski ahorita krajši kot mehiški oziroma se uresniči prej. Tudi tukaj moja naklonjenost tej besedi izvira predvsem iz lingvističnega užitka; nekaj prikupnega je v slovničnem pomanjšanju časovne enote, ki naj v čustvenem dojemanju komunikacijskega sprejemnika naredi čakanje znosnejše, da se zgodi ahorita, ki se v praksi kakor avtobus, ki v resnici še ni niti krenil z začetne postaje, počasi približuje iz neke prihodnosti.
P. je Mehičan iz prestolnice. Na vprašanje, kaj je zanj Mehika, izstreli: moja družina, moji prijatelji, moja zemlja. Ko je bil pred dvema letoma prvič v Tulumu, je med rutinskim jutranjim sprehodom s prijateljem po obali biorezervata Sian Ka’an med valovi opazil v črno plastiko zavit paket. Pokazal ga je prijatelju. Prijatelj je takoj vedel, za kaj gre. Imel je prav. Bil je kilogram nerazredčenega kokaina, ki ga je bil nek kartelovec preventivno odvrgel v morje. P. in njegov prijatelj sta paket zakopala v trdo zemljo manglarja, mangrovske džungle. Čez nekaj časa sta poiskala vezo, kontakt, ki jima je uredil sestanek s članom znabiti istega kartela, ki mu je paket prvotno pripadal. Ponudba je bila 5.000 dolarjev ali nič. Vzela sta denar in odšla na počitnice v Kalifornijo.
Droge in teritorialni prepiri med karteli so razlog, da se v Tulumu vsake toliko zaslišijo streli. Ponudba sledi povpraševanju, menda. Število celonočnih rejvov ob cenotejih sredi džungle se je v zadnjih letih povzpelo s 3 na leto na 30 v visoki sezoni. Ljudje, ki tukaj živijo ali se v kraj vračajo več let in so lahko spremljali preobrazbo Tuluma iz zaspanega hipi raja na plaži in prav tako zaspanih nekaj makadamskih ulic v mestu, kjer je pred 15 leti domovalo tri, štiri tisoč ljudi, v eno najbolj zaželenih turističnih destinacij, na katere 10-kilometrski obalni pas zone hotelere se letno zgnetejo do 4 milijoni turistov. Lokalci-veterani pričajo, da se je njihov profil v zadnjih letih spremenil: če so v preteklosti obiskovali Tulum predvsem zaradi naravnih lepot, plaž belega peska in turkiznega morja, drugega največjega koralnega grebena na svetu, impresivnih majevskih piramid na vrhu pečine, s katere so leta 1518 tamkajšnji Maji zagledali prve španske ladje, karibske džungle in njenega bogatega rastlinstva in živalstva, danes Tulum privablja z zabavami, glasbenimi festivali, visoko kulinariko tipa Redzepijeva pop-up kuhinja sredi džungle ali pač zgolj z idealnim ozadjem za instagram vplivneže.
Tulum je sicer že v preteklosti privlačil takšne in drugačne vplivneže. Tukaj je denimo deloval eden od Oshovih ašramov, svojo posest pa naj bi na tulumski plaži imel tudi Pablo Escobar. Zgolj marketinški trik ali resnica, da naj bi pot skozi džunglo, ki je danes Carretera Tulum-Boca Paila, edina cesta, ki povezuje Tulum z njegovo obobalno hotelsko cono, ob kateri drug zraven drugega na obeh straneh ozke ceste brez pločnikov in z nešteto luknjami v asfaltu vznikajo hoteli, restavracije in butiki, izsekali prav zaradi dostopa do Escobarjeve Case Malce, ki je danes hotel višjega cenovnega razreda, obdan z ograjo iz masivnega lokalnega lesa, in tako kot večina drugih hotelov svojim gostom med drugim ponuja jutranjo jogo na terasi stolpa z razgledom na morje na eni in manglar na drugi strani. Kot večina njegovih konkurentov se najbrž tudi Casa Malca oglašuje kot eco-chic hotel; fraza, ki naj bi jo skovala Američanka, ki je solastnica številnih uspešnih hotelov in restavracij v zoni hoteleri, naj bi označevala tako arhitekturno-dekorativno plat kot tudi ekološko osveščenost hotelirjev. Eco-chic je tako kot mnogo stvari v Tulumu veliko videza in malo vsebine. Iluzija, ki te s svojo konsistentno estetiko, ki izdelke majevske obrti– masivno pohištvo iz čudovitega lokalnega lesa, senčila iz pletenega trsja, viseče mreže in lovilci sanj – kombinira z aktualnimi zapovedmi dizajna, ter te s pridušenim valovanjem shamanic house-a premami, da zlahka pozabiš, da do hotelske cone ni speljana elektrika, in tako vsak hotel ali restavracijo poganja lasten dizelski generator; vonj tlečega kopala pa prekrije smrad na obali trohnečega sargaza in vonja fekalij, ki se širi z manglarja, kjer hoteli in restavracije izpraznjujejo svoje greznice zaradi neurejene kanalizacije. Odpadne vode ponikajo v podzemni sistem Velikega majevskega vodonosnika in zastrupljajo edino zalogo pitne vode na Jukatanskem polotoku. Ta zaloga je sicer precejšnja. Gre za vodni sistem najdaljše podzemne reke na svetu, ki prepreda kraško podzemlje Jukatanskega polotoka skozi neštete rove in jame, ki jih preraščajo stalaktiti, stalagmiti in stebri. Kjer se je apnenčasti strop predrl, se reka na površju pokaže kot cenote oz. majevsko tz’onot. Cenoteji so bili za stare Maje sveta mesta, portali v podsvet, ki mu vlada Xibalba, bog podzemlja, ki so mu tukaj darovali, med drugim menda – mlade device. Danes se duhovna zgodovina cenotejev izkorišča ali ohranja preko različnih obredov in ceremonij od kakava in ayahuasce do tibetanskih pojočih skled.Predvsem pa so ta telesca sladke vode, katere temperatura sploh po kakšnem daljšem deževju komaj preseže 20 stopinj, za turiste in lokalce kraji osvežitve in oddiha od vlažne vročine in morja, ki razen v zimskih mesecih namesto svojega turkiznega plašča, obšitega s srebrnimi valovi, bruha na plažo ogromne količine rdeče-rjave makroalge sargazo.
Sargazo je velika težava. Za enormno porast alge naj bi bilo krivo onesnaženje morja, prisotnost bakterij iz fekalnih vod, drugi viri pa izvor sargaza pripisujejo veliki količini gnojil, ki se iztekajo v Amazonko in iz njenega ustja širijo proti severu vse do Karibskega morja.
Včasih so zaplate na plažo naplavljenega in tam gnijočega sargaza tako velike, da jih moraš z zaletom preskočiti, če se nočeš do gležnjev pogrezniti vanj. Seveda je sargaza več na javnih plažah kot na hotelskih, kjer ga plačani delavci od zgodnjega jutra odstranjujejo z vilami in samokolnicami. Lani so zaradi alge zabeležili opazen upad v turizmu, gostje so po dnevu, dveh na plažah z rjavkastimi obrobami namesto oglaševanega deviškega belega peska Tulum zapuščali, zato je država namenila milijarde pesov za vzpostavitev zaščitnih mrež trideset metrov od obale, ki naj bi zadrževale sargazo stran od oči in nosov turistov na ležalnikih. Mreže so delovale nekaj dni, vodni tokovi so jih potrgali in kupi sargaza so znova zasuli plaže. Starejša lokalna prebivalka pravi, da je sargazo kazen za pohlep. Pohlep, ki čarobno mesto Tulum in celotno obalno regijo spreminja v ekološko pošast, ki grozi, da bo požrla samo sebe.
****
In S.? S. je prišla v Tulum skoraj povsem na slepo. Odzvala se je nič hudega slutečemu vabilu in gifu komaj izlegle se želvice, ki hiti proti morju, poslanih s strani R., ki ga je kontaktirala, ker je hotela povezati albansko diasporo z naravovarstvenim gibanjem, ki se bori proti gradnji jezov na balkanskih rekah. Ko je pred enim letom prišla v Tulum, se je počutila kot da stoji na prvi stopnici majevske piramide, ki raste iz njenega novega obzorja. S. ljubezen do domovine laže čuti na daljavo, od zunaj. Kljub fizični oddaljenosti od ljudi, ki jih ima za svoje, do njih čuti močno povezanost. Virtualno-telefonska komunikacija ni njena močna plat, zato se ne zgodi pogosto in ob redki govorni rabi materinščine opaža, da se vse bolj pretvarja v gorenjščino, njeno izvorno narečje. Pogreša 10+ sekundne objeme. Na primer z J. J., ki ima družino in menda novo službo ter psa, o katerih S. nič ne ve, ker se že mesece lovita med obveznostmi in časovnimi razlikami za en videoklic. S. pogreša še nekaj drugih dragih ji začetnic in pa, ko je karibska vročina prehuda, skok v Sočo ali Bohinjsko jezero.
*Pueblo mágico – čarobno mesto; Tulum je eno izmed 6 mest na Jukatanskem polotoku, ki jim je Urad za turizem podelil naziv pueblo mágico zaradi njihove kulturne in turistične vrednosti.
»Dobro jutro,« odgovori in takrat se začne. Preplet čustev in dejanj, ki se zgodi vedno na isti dan. Dan, ko se zbudim v hiši svojih staršev, si skrtačim zobe, spijem kavo in vljudno rečem ne kosu kruha z margarino in medom, medtem ko si pripravljam svoj zajtrk – umešana jajca, ki jih je oče prinesel od soseda. Ura je osem zjutraj, vse diši po pohanem mesu, sveže pečenem kruhu, potici … ker ve, koliko mi to pomeni. Pohano meso me spominja na otroštvo, ko smo ga jedli le ob posebnih priložnostih, kruh redko sama spečem, potice se še nisem lotila. Ampak to ni pomembno, pomembno je, da je domače. In ko živiš stran od doma, ceniš domače bolj kot prej, ko je bilo vedno pri roki. Medtem ko srkam še zadnje požirke kave, ona reže pršut, oče pa pripravlja napravo za vakuumsko pakiranje. Da bo ja vse tip-top za na pot. Ona – ona je seveda mama. Kdo drug bi še posvetil toliko časa temu, da mi vsaj za nekaj dni pričara občutek doma – tudi, če je dom trenutno relativno daleč od »doma«.
Pogledam jo, lica rdeča, oči solzne. Nabira se. Tako pri njej kot pri meni, s to razliko, da sem se jaz naučila potlačiti čustva do trenutka, ko zapustim dom in se sama znajdem na letališču. Kar ne pomeni, da je lažje. Občutek krivde, ki ga čutim, medtem ko gledam njen žalostni obraz, je neznosen. Ali mi je res treba tega? Takrat se z mislimi preselim na roadtrip po Severni Ameriki, kjer sem prvič zares začutila in na lastne oči videla, kaj pomenijo dolge razdalje. In takrat ji rečem: »Daj no, mami, saj je samo Nemčija, z avtom lahko prideš. Kaj če bi živela v Ameriki?«»Ja, ja saj vem,« odgovori in nadaljuje, kako bi bilo fino, če bi živela v Münchnu recimo, ker to pa potem res ne bi bilo daleč.
Za trenutek se zaprem v sobo, čustva, močna in neizprosna, začnejo prodirati na površje. Kako jih nadzirati? Misli o tem, da mi je tam, kjer sem trenutno, zelo dobro, da imam tam svoje ljudi, službo in konec koncev življenje, ki sem si ga ustvarila sama, pomagajo. A kaj, ko se misli ne ustavijo tukaj. Zmeraj, ko sedim na postelji svoje nekdanje otroške sobe, je občutek, da nekaj zamujam, stalno prisoten. Iz kuhinje je slišati vreščanje nečaka in nečakinje. Vedno sem hotela biti tista »kul« teta, ampak to, da zamujam njene baletne nastope, da ju ne morem vsak dan peljati na sladoled, da ne gremo skupaj v lutkovno gledališče, na morje … to mi zagotovo ne pomaga pri tem nazivu. Iz kuhinje se sliši tudi tresoč mamin glas. Ji je res tako hudo, ker odhajam? Misel na to, da je moja mama izjemno čustvena, mi lajša dan. Oče potrka na vrata in me vpraša, če imam vse pripravljeno. »Odhod je čez 15 minut,« reče. Na hitro pregledam ročno prtljago – Cedevita, ajvar, med in domača marmelada so spakirani.
Na premici se s točke a počasi pomikam proti točki b. Odidem v sosednjo hišo, kjer živi moja babica. V trenutku, ko stopim skozi vrata, se njen obraz zguba, očesne mišice se nategnejo in naredijo tisti gib, ki ga naredimo tik pred vklopom solznih žlez. »A že greš,« vpraša, medtem ko gre v shrambo. Kako ljubka je, ko pride nazaj z Merkatorjevimi posušenimi slivami in ko ugotovi, da so proizvedene v Turčiji. Ker mi je tudi ona želela dati nekaj slovenskega za na pot, nekaj, česar ne morem dobiti v Nemčiji. Medtem ko se poslavljava in solze začnejo polzeti po njenem zgubanem licu, jo spomnim na to, kako čas hitro beži, in da se kmalu vidiva. »A da se?« vpraša in mi v roke stisne 100 ali več evrov. »Na, da boš lahko večkrat prišla.« Po običajnem pregovarjanju, da mi je dala preveč denarja, jo močno stisnem in odidem. Ob prvih poslavljanjih mi še ni bilo jasno, zakaj za vraga moja 84 let stara babica joče. Babi sem pred tem videla jokati enkrat, na pogrebu mojega dedka. Vedno je znala skrivati čustva, kljub temu da je v svojem življenju dala skozi kar nekaj stvari. Na njenem mestu bi po mojih licih tekli slapovi Niagare. Ampak ne po njenih, nje ni zlomilo nič. In potem kar naenkrat jo je zlomilo, da jaz odhajam. Nekega dne sem svojo mamo vprašala, zakaj misli, da je babi takšna, kot je, ko se poslavljava. Odgovor iz njenih ust je bil slišati, kot najbolj logičen in predvidljiv – ker je že v letih in vedno, ko se poslavljava, pomisli, da je lahko zadnjič. Odgovor me je presenetil. Kljub temu da je smiseln, nanj nisem bila pripravljena. Najbrž, ker o tem nočem razmišljati; razen dvakrat ali trikrat na leto, ko napoči ta dan. Dan, ko se zbudim v hiši svojih staršev, si skrtačim zobe, spijem kavo in vljudno rečem ne kosu kruha z margarino in medom.
Ko odidem iz babičine hiše, pred vrati zagledam svoj kovček, za njim pa sestro z otrokoma. Tudi ona ne mara poslavljanja, ampak ga vedno elegantno izpelje – čim hitreje in pod pretvezo, da to ni to, kar je. Z občutkom, da se ponovno vidimo naslednji teden, ko se vrne iz Ljubljane, mi zelo olajša celotno situacijo tega že tako ali tako preveč čustveno nabitega jutra. Poljubim otroka, medtem pa oče nese kovček proti avtomobilu. To pomeni, da imam še natanko dve minuti časa, preden odideva. S cmokom v grlu se vrnem v hišo. Ko odprem vrata kuhinje, zagledam točno to, kar sem pričakovala, a kljub temu upala, da se danes mogoče ne bo zgodilo. Pa se seveda je. Mama gleda v tla, smrka in se hkrati smeji sama sebi, ker preprosto ne more obvladovati svojih čustev. Takrat se obe s solznimi očmi spogledava, objameva in se začneva smejati. Kako sva neumni, tolikokrat sva že bili v tej situaciji, pa vendar, se je nikoli ne bova navadili. Živčno postopam po stanovanju in naredim še zadnji pregled – osebna, denarnica, telefon, polnilec. Imam vse. »Ja, nič, te pokličem po Skypu, ko pridem.«»Okej,« odgovori. »Lahko pa si še vedno premisliš in greš zraven do letališča,« ji rečem in se hkrati sprašujem, zakaj sem to rekla, ker tako ali tako vem, da bo odgovor ne. »No, adijo,« mi reče, medtem ko grem skozi vrata. Hodim proti avtomobilu, v katerem sedi oče, ki me vedno pelje na letališče. Ozrem se nazaj, na enem oknu vidim mamo, na drugem babi. Usedem se v avto in jima še enkrat pomaham v slovo.
Z očetom se v tišini peljeva proti letališču. Na radiu se vrti pesem Sreča na vrvici. Potihem si momljam besedilo. Stecimo kam, stecimo stran, stecimo v svet sanj, za vse, prav za vse je prostor nekje … Tjarampadadi, nobenih skrbi. »Res, nobenih skrbi,« si rečem. Cmok v grlu se z vsakim kilometrom manjša. Z očetom razglabljava, kdaj bom prišla na cilj, kakšno je vreme tam in kakšen je moj delovnik ta teden. Potem malo zadremam, in ko odprem oči, ravno zavijava na zadnjem ovinku za letališče. Pogledam očeta in vidim, da je z mislimi nekje drugje. Misli, da lahko skrije, kako mu je, ampak ga predobro poznam, da vem, o čem razmišlja. Vem, da je zanj pot od doma do letališča težka, vem, da se sprašuje, kdaj se bomo videli naslednjič in da nima odgovora na to vprašanje. A kljub temu razumno spelje ta dan in mi ga z ničemer ne otežuje. To močno cenim. Spijeva kavo in potem se z mano za par minut postavi v vrsto, kjer čakam, da pridem do varnostnega pregleda. »Ja, nič,« reče, »saj boš kmalu na vrsti, tako da grem počasi.« Objameva se in si rečeva adijo. Ko ga gledam, kako hodi proti avtomobilu, poskušam ujeti še zadnji kader z njim – takrat, sama postanem svoja mama, ki sem se ji še pred dobrima dvema urama smejala v kuhinji. To je trenutek, ko se moje telo sprosti in se ne pretvarja več. Čuden občutek mešanih čustev. Po eni strani mi je težko, po drugi strani pa komaj čakam, da pridem nazaj v stanovanje, ki ga že zadnjih pet let kličem dom.
Ko pridem skozi security, najdem svoj izhod za letalo in čakam. Medtem ko čakam, v mislih ugibam zgodbe ljudi okrog sebe. Letališča imam rada prav zato, ker so velika avla prepletenih občutkov in ljudi. Večje kot je, več zgodb ima. In včasih se sprašujem, kaj si ljudje mislijo, ko gledajo mene. Najbrž sem videti, kot da se selim na drug konec sveta in nimam pojma, kdaj se bom vrnila. V resnici pa sem samo še ena Slovenka v Berlinu. Ampak srečna Slovenka. Srečna, da imam družino, ki se z mano veseli in joče, srečna, da lahko brez težav živim zunaj Slovenije in da lahko rečem dom ne enemu, ampak dvema mestoma. »Last call for Berlin-Tegel,« se sliši iz zvočnika. Postavim se v vrsto, se vkrcam na letalo, poiščem sedež 25A, zaprem oči. Čez slabi dve uri se spet znajdem doma – pred velikimi sivimi vrati hiše na Urbanstrasse v Berlinu.
Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani.
