majhni stroji okrog tebe hrumijo naučeni prej na klofute zdaj na potrjevanje ti veš da ni nikogar a govoriš včasih pride po cesti mimo vlačilec ali film reka nosi splete vejevja daj mi kruh pusti luč prižgano na videz, reče sužnji so prosti ko je vse postrojeno kajti naučili so se snovi, zlizani s temi deskami navijajo veslači iz galeje (morje, sinje morje) sami sebe navijajo izbranci tečejo v umetni naravi športno naviti kot ure ali igračke navijači jih navijajo vsak dan ko sami od sebe v galeji kupujejo karte trgovine, časopisi se odpirajo v duši z besedami, blagom, jezikom in sužnji, kar je včasih isto majhne strojnice te obstreljujejo z majhnimi kroglami vstavki v razgovoru malo po malem medtem ko ješ, dokler ne greš v divjino sam
včasih gre mimo vlačilec ali mušica to v kar meriš ni živo? ti si roka ki spušča rolete jutro je barka, predvečer baraka želja po obračunu je del bolezni in zdravljenje tudi davkar zahteva svojo državo zdravje je druga, nenačrtovana igra sporiš vržen v hiter potok ki ti je ves čas ob nogah sužnje dvigni ali jih pusti vse zbegaj v veselju naj podoba razpade naj zdaj vse zamuja
Robert Perišić (1969) je eden najvidnejših in mednarodno prepoznavnih sodobnih hrvaških avtorjev. Literarno pot je začel kot pesnik in pisec kratke proze, uveljavil pa se je predvsem kot romanopisec. V slovenščini lahko beremo Vse te smešne zgodbe (2002) ter romana Naš človek na terenu (2010) in Območje brez signala (2018).
Le nekaj dni zatem, ko je Zoran Predin po koncu neke nepomembne košarkarske tekme mahnil portugalskega sodnika, sem ga srečal v Dvornem baru v družbi splitskih prijateljev, Borisa Dežulovića in Predraga Lucića. K njihovi mizi sem v bistvu pristopil le zato, da bi Zoranu povedal, kar mi je ležalo na duši. Vse razumem, sem mu rekel, okradli so nas v naši dvorani in tebi je prekipelo, a ne razumem, kako si se lahko ti, tako temperamenten, čustven človek, da ne rečem Štajerc, drznil sedeti tik ob igrišču, na sedežu z neposrednim dostopom do pizduna s piščalko. Kot ljubitelj košarke in redni obiskovalec košarkarskih tekem, sem nadaljeval, si ja vedel, kakšni idioti piskajo v Stožicah, vedel si, da vsakega navijača vsaj trikrat na tekmo prime, da bi stopil na igrišče.
Vem, o čem govorim, sem mu rekel. Ko sem bil sam nazadnje v Stožicah in je Olimpija igrala finale Jadranske lige proti Partizanu, sem hotel treščiti ne enega, ampak vse tri sodnike pa še delegata po vrhu, a ker se poznam, sem bil pred tekmo dovolj previden, da sem se usedel dve pregradi in tri varnostnike stran od igrišča.
Tako sem se zakadil, da sem šele po koncu svoje zbadljivke dojel, da Zoranu ni do smeha. Imel je namreč takšnega moralnega mačka, kakor bi pijan zbil peško na prehodu za pešce. In zbežal.
Naslednji je srečo poskusil Boro in dejal, da ima Zoran srečo, ker živi v Ljubljani, kjer bodo nekaj dni vsi ogorčeno tulili Primitivec! in Nasilnež! in Huligan!, potem pa na Zoranov aperkat čez noč pozabili in bo življenje teklo dalje, kakor se ne bi nič zgodilo. V Splitu, mu je pojasnil Boro, bi te do konca življenja zajebavali vsi, natakarji, policisti, zdravniki in vzgojiteljice v vrtcih. Split ne bi zamudil niti najmanjše priložnosti, da te spomni na trenutek, ko si izpadel bedak, na trenutek, ko si izgubil živce na brezzvezni tekmi proti nekemu Budivelniku.
Boro resda ni uspel zvabiti nasmeška na Zoranov obraz, so mi pa njegove besede dale misliti. Reakcijo Splita sem namreč povsem razumel (tudi jaz bi lahko Zorana podjebaval še leta), reakcija moje Ljubljane pa mi je bila uganka. Boro je imel namreč prav. Ljubljančani v podobi šarmantnega sivolasca, ki poje o sončku in skuštranih dekletih, nato pa pri šestdesetih nepričakovano poživini, niso videli prav nič smešnega. Ne, Ljubljančani so bili ogorčeni. Ljubljančani so želeli Predina zapreti, izgnati, bojkotirati, linčati. O njegovem udarcu se je bilo nespodobno šaliti, ker je bila to zanje resnična tragedija. Njegovo dejanje je bilo neopravičljivo in ljudje so tekmovali v tem, kdo bo Zorana ostreje obsodil, sočnejše popljuval, verbalno bolj izmaličil. Jaz pa sem se medtem spraševal, kaj je narobe s temi Ljubljančani, da jih je en sam udarec tako razkuril.
*
Ljubljana je ženska in nasilje je zanjo eksces. Ko sta se v Istanbulu pred mojimi očmi stepla možaka na ulici, je šla množica ravnodušno mimo njiju, kakor se ne bi dogajalo nič pretresljivega, ko pa je skoraj istočasno v Ljubljani taksist udari kolesarja, so na radiju pozivali mimoidoče, naj policiji sporočijo, kar so videli. In naposled se je samoprijavil skesani taksist in mesto si je oddahnilo.
Ne, Ljubljana res ni nasilno mesto in tudi Slovenija ni nasilna družba. To je družba, ki ljubi moške, ki s sodnikom ne bi pokramljali niti o kosmatih medvedih. Takšne ljudi voli za predsednike, takšne ljudi hodi poslušat v koncertne dvorane. Bosanski pesnik Ahmed Burić je nekoč dejal, da ni nikjer na Balkanu v komunikaciji tako malo agresije kot v Sloveniji. In imel je prav. Ljubljančana je res težko pripraviti do tega, da te nekam pošlje. In praktično nemogoče ga je pripraviti do tega, da te rukne na peso. Ljubljana je zato prijetno, nadvse prijazno mesto, a ko sem videl, kako razbesnjeno je to mesto nad Zoranovim izlivom čustev, sem se kot tista aždaja iz starega vica, ki je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami, prijel za glavo in vprašal: »Auuu, gde ja živim!«
Prav nikogar, s katerim sem tiste dni pa tudi pozneje govoril, namreč ni zanimalo, da je bila Olimpija na tekmi proti Budivelniku okradena. Nikogar ni zanimalo, da se je Olimpiji v njeni domači dvorani, pred očmi domačih navijačev zgodila krivica in da to še zdaleč ni bilo prvič. Nikogar ni zanimalo, da si je človek, ki jih je tisti večer dobil po nosu, zaslužil dobiti po nosu (metaforično seveda). Nikogar ni zanimalo, da lahko to resničnega navijača užali, prizadene, razjezi.
Ljubljana se pravzaprav že ves čas vede, kakor bi Zoran Predin sredi drugega stavka Šoštakovičeve pete simfonije nenadoma vstal, odkorakal na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma in nokavtiral Valerija Gergijeva le zato, ker so bile violine orkestra Mariinskega gledališča za odtenek preglasne.
Zoran Čutura, legendarni jugoslovanski košarkar in hrvaški športni novinar, pa pravi, da je Zoran Predin storil le to, o čemer vsi drugi navijači sanjamo. Obvladovanje čustev je seveda temelj civilizirane družbe in vse nas od rojstva dalje učijo, kako naj se kulturno, in kulturno pomeni za našo okolico neopazno, soočamo z jezo, žalostjo, veseljem in strahom. Kulturen odrasel človek za razliko od otroka ali neodraslega divjaka svoja čustva skriva in redki so zato javni prostori, na katerih ljudje tako vidno čustvujejo, kot to počnejo na tribunah športnih prizorišč. Tam si navijači dovolimo glasno preklinjati, tam si dovolimo zverinsko kričati, tam se zavestno prepuščamo čustvom. In bližje kot smo točki prepustitve, bolj uživamo. Na tribuni zato tudi uglajeni profesorji, literarni zgodovinarji in mikrobiologi postanejo prostodušni prostaki.
Ko je denimo letos spomladi Damir Skomina slepo sledil zapisanim pravilom nogometne igre in v devetdeseti minuti tekme Paris Saint Germain Manchester United dosodil najbolj idiotsko enajstmetrovko v zgodovini nogometa, ga je v en glas preklelo milijon pariških uglednežev. Če parafraziram Zorana Čuturo, je tisti trenutek ves kulturni Pariz sanjal o tem, da bi lahko stopil na igrišče in slovenskemu sodniku razbil gobec. In kdorkoli je gledal tisto tekmo, jih je popolnoma razumel.
In če bi leta 2017 v finalu Evropskega prvenstva v košarki sodniki pokradli našo košarkarsko reprezentanco in bi naši junaki tekmo proti Srbiji izgubili, bi se, prepričan sem, cela Slovenija počutila točno tako, kot se je počutil Zoran Predin po koncu Olimpijine tekme z Budivelnikom. Cela Slovenija bi sanjala o tem, da fizično obračuna s pokvarjencem, ki je Dragiću in prijateljem odvzel zlato kolajno.
Zakaj torej Ljubljana ni bila sposobna razumeti čustev Zorana Predina?
*
Ljubljana vsekakor ni Slovenija in Ljubljančani najbrž težko razumejo, da lahko Olimpija, ali sploh karkoli ljubljanskega, v nekom vzbudi močna, neobvladljiva čustva. Morda Ljubljančani ne razumejo takšnega istovetenja s svojim mestom in še manj z njegovimi športnimi simboli. Ker Split, če se vrnemo k Dežuloviću, je Hajduk, Ljubljana pa ni Olimpija. Če so pokradli Olimpijo, niso pokradli Ljubljane, so si bržkone mislili Ljubljančani. Predvsem pa niso pokradli Zorana Predina osebno. Zakaj se je torej tako razburil, če ni nasilnež, ki se rad pretepa pred polno dvorano gledalcev in televizijskimi kamerami, so se zmedeni spraševali.
In morda se ravno v tej odtujenosti Ljubljančanov od vsega ljubljanskega skriva razlog za njihovo moralno zgroženost. Morda prav v tem grmu tiči grajec, ki je doletel Zorana. Ker je Ljubljana mesto, ki ga imajo le redki zares za svojega, Ljubljančani Zoranovega izpada niso zmogli prepoznati kot ljubezenskega. Zanje to ni mogel biti čustven izpad nasilnega ljubimca, kvečjemu prazen nasilniški izgred. Ljubljančani ne ljubijo Ljubljane in ne razumejo redkih duš, ki jo, četudi le navidezno. Njihovi ljubezni ne verjamejo, še posebej, če se izraža na njim nedoumljive in nesprejemljive načine.
*
Čeprav sem se rodil v Ljubljani, se večino svojega življenja nisem počutil kot Ljubljančan. Bil sem čefur in bil sem s Fužin in Ljubljana je bila zame mesto, v katerega sem le občasno zahajal, podobno kot vanj zahajajo ljudje iz Kamnika ali Višnje Gore. Ljubljana je bila mesto, ki mi je bilo hkrati bližnje in tuje, a te občutke sem pripisoval svojemu prirojenemu tujstvu. Verjel sem, da obstajajo tudi bolj slovenski Ljubljančani od mene, pa tudi bolj ljubljanski Ljubljančani, takšni, ki nimajo moje predmestne, neljubljanske identitete. A ko sem z leti podrobneje spoznal svoje mesto, sem presenečen ugotovil, da ni moja neljubljanska identiteta prav nič posebnega. Neljubljanskost je v resnici prevladujoča identiteta Ljubljančanov, saj je večina Ljubljančanov priseljencev, slovenskih in neslovenskih. In Ljubljana ima to neverjetno sposobnost, da neguje in včasih celo poglablja priseljenske občutke svojih prebivalcev. V Ljubljani zato ljudje zlahka ohranjajo svojo tujost in ostajajo Vrhničani, Bosanci, Šiškarji in čefurji. Ali Štajerci.
A kakor za človeka velja, da so njegove najboljše lastnosti hkrati tudi njegove najslabše, je tudi nedomačnost Ljubljane njena najboljša in hkrati najslabša lastnost. Zaradi nje mi nikoli ni bilo težko živeti tukaj in zato sem ji neznansko hvaležen. Istočasno pa Ljubljani to njeno izmuzljivost in nedoločnost tudi zamerim. En del mene bi namreč pri skoraj štiridesetih rad imel povsem svoje mesto, mesto, v katerem bi me občutek tujosti scela zapustil. Tega občutka sem se očitno utrudil in po tihem hrepenim po tem, da bi bil staroselec. Čeprav resno dvomim, da občutek staroselstva sploh obstaja.
A Ljubljana je na žalost mesto, katerega lepote ne ljubiš, marveč jo spoštuješ. Je kot lepa ženska, katere lepoto dojemaš zgolj razumsko in jo razčlenjuješ na pravilne obrazne poteze, na elegantno postavo, na dolge goste lase, na očarljiv nasmeh, na predirne oči. Ljubljana je urejeno dekle prijetnega videza, v katero se je nemogoče zaljubiti. Lepota najlepšega mesta na svetu je konsenz, s katerim si se prisiljen strinjati.
Ljubljana te ne obseda in te ne boli, kakor Orhana Pamuka obseda Istanbul ali kakor Miljenka Jergovića boli Sarajevo. In Ljubljane nikdar ne sovražiš, kakor sovražiš tisto, kar najbolj ljubiš.
Ljubljano sem lahko v mladosti preziral, nad njo sem obupoval, včasih mi je šla na jetra, včasih sem bil naveličan vsega ljubljanskega, a sovražil je nikoli nisem. Ker je nikoli nisem zares ljubil. Ne otožne, deževne in sive Ljubljane mojega zgodnjega otroštva, ne nasršene, zatežene Ljubljane mojega odraščanja, ne te zdajšnje, naličene Ljubljane, ki se je kot najstnica spravila v visoke pete in zdaj nerodno caplja po plesišču.
Pravzaprav se mi zdi, da se že celo življenje opominjam, da je Ljubljana eno lepo, sproščeno in varno mesto, in da si vedno znova očitam, ker se v njem ne počutim tako udobno, kot bi se v tako prijaznem mestu moral počutiti.
*
Lansko poletje mi je v Piranu nek domačin med vsakdanjim domačinsko-vikendaškim prepirom zabrusil Ljubljančan! in že v naslednjem hipu sem tulil nanj: »Jaz nisem zate noben Ljubljančan, pizda!«.
Bil sem užaljen, ker je nekdo meni, Ljubljančanu, rekel Ljubljančan, razjezilo me je, da me tako lahkotno enači z mestom, s katerim v štiridesetih letih nisva zmogla postati eno. Medtem ko meni, da bi se počutil Ljubljančana, ni bilo dovolj niti dejstvo, da sem se v Ljubljani rodil in da v njej vse od rojstva nepretrgoma živim, je on le ošvrknil registrsko na mojem avtomobilu in izpeljal iz nje logičen zaključek. Zanj sem bil Ljubljančan, nadut, bogat in ignorantski, kot so naduti, bogati in ignorantski vsi drugi Ljubljančani, a me niso užalili njegovi predsodki. Ne, jezilo me je, ker je dregnil v mojo prastaro bolečino, ker me je opomnil na moj nerazčiščen odnos do mesta, iz katerega prihajam, ker me je spomnil na zgodovino neuspelih poskusov, da bi se zares počutil Ljubljančana.
V odtujenosti od Ljubljane Ljubljančani pač shajamo le, če nihče ne dreza vanjo, če nas pušča v prepričanju, da v našem mestu ni nikogar, ki bi mu bilo mesto manj tuje, nikogar, ki bi bil v njem udobneje nameščen od nas.
Pravzaprav je možno, da smo Ljubljančani zamerili Zoranu Predinu njegov napad na portugalskega sodnika samo zato, ker to ni bilo dejanje odtujenega človeka. Zoran si je v naših očeh drznil biti Ljubljančan na način, na katerega drugi Ljubljančani to nismo. Ko se je poln užaljenosti zapodil proti sodniku, se je nehote zlil z mestom, bil je Olimpija in s tem Ljubljana in mi smo mu to zavidali. Bili smo ljubosumni na njegova čustva. Kakor mene tisti Pirančan, nas je Zoran spomnil na naše neuspele poskuse prisvajanja lastnega mesta. Kdo ve, morda smo nekoč vsi mi sanjali o tem, da bi se stepli za svoje mesto. Ali da bi vsaj začutili resnično željo po tem.
*
Moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame, poje Zoran Predin in nam se je na trenutek zazdelo, da si želi Zoran ljubiti Ljubljano tako kot Mariborčan ljubi Maribor.
A Ljubljana, dragi Zoran, ni nora in nima srca, smo mu užaljeni zabrusili v odgovor. Namesto srca ima Ljubljana lutkovno gledališče in flancate na Rožniku in Čajno hišo in parkirno hišo pod Kongresnim trgom in več kilometrov urejenega sprehajališča ob Savi. In biti Ljubljančan v resnici pomeni uporabljati Ljubljano. Jo konzumirati. Zato uživaj mesto, Zoran, a ga pusti uživati tudi drugim. Ne dvori mu in mu ne laskaj.
In za živo glavo si ga ne prilaščaj, ker tega Ljubljana ne prenese. Ona ne more biti tvoja, ker je Ljubljana samosvoje, nikogaršnje dekle. Predvsem pa se nikar ne stepi za njeno čast, ti butec štajerski. Ni tvoja dolžnost, da bedaka, ki jo užali, treščiš po nosu. Ljubljana bo že sama poskrbela zase, Zoran. Ljubljana ne potrebuje zaščitnikov, saj dobro ve, da je ni moč osvojiti.
Prišel je ravno v letu, ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji. Odhaja v času, ko iz nje obotavljaje poskuša oditi Velika Britanija. In gre na novo delovno mesto prav v London. Ko je leta 2009 začel delati na Francoskem inštitutu v Ljubljani, sva se pogovarjala v francoščini, saj je bila njegova slovenščina še dokaj šibka. Po slabem desetletju so se stvari obrnile: slovenščino obvlada bolje, kot sem jaz kadarkoli francoščino. Intervju sva sprva nameravala opraviti v njegovi materinščini, saj si je sogovornik kot pisatelj in človek, ki prisluškuje besedam in jih skrbno tehta, želel čim jasneje izražati svojo misel. A se je izkazalo, da mu gre to enako dobro od rok tudi v slovenščini – kar je v svoji skromnosti večkrat poskušal zanikati. Mathiasa Rambauda, kulturnega atašeja Francoskega inštituta v odhajanju, bo pogrešal marsikateri slovenski kulturnik.
Foto: osebni arhiv
Ali te je med bivanjem v Sloveniji kdaj zamikalo, da bi se poskusil v žanru slovenologije – da bi spisal knjigo o Slovencih z vidika tujcev, ki so, tako kot ti, iz tega ali onega razloga Slovenijo sprejeli za svojo novo domovino? Kakšno mnenje imaš o tem žanru? Navsezadnje bi bila zdaj, ko odhajaš, edinstvena priložnost za to, mar ne?
Knjige, ki govorijo o nečem takem, se mi v glavnem zdijo slabe, saj ne ustrezajo moji predstavi o literaturi. To zame ni literatura. Če predobro poznaš temo, o kateri pišeš, to ni literatura – lahko je esej, ima dokumentarno vrednost, raziskava, ni pa to leposlovje. Literatura je zame nekaj povsem drugega, čim manj veš o tem, o čemer pišeš, tem bolje je, kajti takrat si lahko več izmisliš in prepustiš domišljiji, kar je navsezadnje bistvo literature.
Če bi se kdaj lotil pisanja knjige o Sloveniji, bi to storil na svoj način. Pravzaprav sem nekaj časa res hotel napisati nekaj takega, izmislil sem si naslov Les rues de Ljubljana où je ne mourrai pas. Šlo je za seznam ulic, na katerih sem živel, pa sem se odselil, in za katere sem vedel, da na tem naslovu ne bom umrl. Toda to delo je ostalo v zasnovi. Na tak način bi lahko govoril o Sloveniji oziroma Ljubljani. Skozi svoje osebne spomine. Na tak način, kot sem Slovenijo omenjal v svoji prvi knjigi O bivanju in krajih.
Imam čudno percepcijo literature, staromodna je in zelo ozka; od tod moje težave pri objavi druge knjige. Tega, kar pišem jaz, se zelo malo proda in zelo redko izda. Trenutno iščem založnika za svojo drugo knjigo, katere snov je morda za koga pohujšljiva, saj govori o spolnosti in goloti. Morda bi jo lahko opisal s predelavo naslova romana Georgesa Batailla, ki je izdal Zgodovino očesa (Histoire de l’œil), v kateri opisuje spolne dogodivščine dveh najstnikov, jaz pa sem spisal nekakšno Novo zgodovino očesa. Moj roman me malo spominja (če si lahko drznem takšno primerjavo) tudi na Justine, eno od knjig v Aleksandrijskem kvartetu Lawrencea Durrella. Veliko skupnih točk obstaja: neka sporna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v severni Afriki, odnos med domačini in bogatimi tujci, vmes so ženske, ki napol nage poležavajo na plažah … Samo moje delo se dogaja v sedanjosti.
Durrell je bil diplomat, poleg Kaira in Aleksandrije je med drugim služboval tudi v Beogradu … Tudi ti boš zdaj v Londonu neke vrste kulturni diplomat – predstavnik francoske države v Veliki Britaniji.
Ja, v Ljubljani sem deset let delal kot domačin oz. lokalec – gre za tiste, ki govorijo jezik države, v kateri bivajo. In na to delovno mesto, mesto kulturnega atašeja, sem čakal kar nekaj let. Takoj ko sem prišel v Slovenijo, leta 2004, sem potrkal na vrata Francoskega inštituta in jim ponudil svoje takrat še zelo skromne storitve ter svoje neznanje slovenščine. Zahvalili so se mi in mi dejali, naj se vrnem, ko bom bolje obvladal slovensko. Vsako leto sem ponovno kandidiral, a brez uspeha – bodisi še nisem znal dovolj slovensko bodisi ni bilo nobenega prostega delovnega mesta zame. Potem pa sem oktobra 2009 le začel delati tu.
Zdaj odhajam na Francoski inštitut v London, in sicer za določen čas – imam dveletni mandat z možnostjo enkratnega podaljšanja.
Francoski inštitut je leta 2017 praznoval 50-letnico prisotnosti v Sloveniji – in ta je, milo rečeno, presegala zgolj promocijo francoske kulture. Kakšno pa je tvoje poslanstvo v Angliji?
Kar zadeva Anglijo, je tam zdaj vse zelo negotovo – zaradi brexita, kakopak. Mreža francoskih inštitutov se sicer ne razteza samo znotraj Evropske unije, temveč po celem svetu. Toda Francoski inštitut v državi članici EU ima vendarle posebne naloge, ki so povezane z evropskim sodelovanjem. Ko Francija sodeluje s Slovenijo, sodeluje z evropsko državo. Če bi Združeno kraljestvo izstopilo iz EU, bi postalo t. i. tretja država, kar bi bistveno spremenilo način dela. Toda te spremembe, če bo do njih prišlo, se bodo udejanjale na višji ravni in ne bodo zadevale mojega področja dela, ki je bolj operativno. V Londonu bom namreč vodil t. i. Book Department oz. knjižni oddelek: ukvarjal se bom s promocijo francoske knjige in francoskega založništva. Francoski inštitut v Londonu je sicer bistveno večji kot v Ljubljani – zaposlenih je več kot 60 ljudi, k temu je treba prišteti še osebje francoskega veleposlaništva, ogromno je tudi francoskih šol … Za primerjavo: v Ljubljani nas na Francoskem inštitutu dela osem! V Angliji pa imajo to srečo, da obstaja t. i. Sklad prijateljev Francoskega inštituta (The Friends of the French Institute Trust), ki je dobrodelna organizacija, katere člani so poslovneži, ki veliko pomagajo in donirajo denar za delovanje Francoskega inštituta v Londonu. Takšne donacije so po britanski zakonodaji seveda davčna olajšava.
Že zdaj vem, da bo program mojega dela v veliki meri temeljil na sredstvih iz zasebnega sektorja. Z denarjem iz tega sklada bom lahko v celoti organiziral dva knjižna festivala. Način dela bo torej čisto drugačen kot v Ljubljani, kjer sem bil veliko bolj odvisen od javnega denarja. Čeprav smo tudi tu imeli mecene, kot so novomeški Revoz oz. Renault, Leclerc, Décathlon, Lactalis …
Kaj bi porekel na slovenski kulturni model? Izhajajoč iz tega, recimo, da donacije iz zasebnega sektorja niso priznane za davčno olajšavo, pa še tvoj komentar na dejstvo, da je včasih res preveč dogodkov na kupu in da čisto vsi kulturniki hočejo denar iz državnega proračuna. Primerjava z Anglijo ali pa z rodno Francijo?
Slovenija ima seveda svoje prednosti in pomanjkljivosti, tudi na področju kulture. Prednost je, da je majhna država, ko pa pride do kritične mase oz. do publike, se stvari malo zapletejo … Če se vsak večer dogaja 10 prireditev, in če obstaja v Ljubljani recimo 1000 ljudi, ki hodijo na te prireditve in so pripravljeni zanje plačati,se prej ali slej soočiš z vprašanjem, kako boš napolnil te dvorane, kako boš zaslužil, kako boš pokril svoje stroške. To je nemogoče. Sam mehanizem je nevzdržen in brez prihodkov, brez prodaje na trgu, ne more delovati. In če k temu dodamo še, da podjetja le stežka donirajo za kulturo, kajti raje imajo šport, je res zelo težko … Francoski kulturni model ima to prednost, da je mecenstvo oz. sponzorstvo res precej razvito in da lahko kulturne ustanove računajo na podporo iz zasebnega sektorja. Torej, niste sami krivi. Spremeniti bi bilo treba zakonodajo, to je stvar ministrstva za kulturo, verjetno. Čeprav ne vem, ali sploh obstaja rešitev …
Rekel si, da Ljubljana, kjer je kupna moč velika, po tvojem občutku premore nekako 1000 ljudi, ki obiskujejo kulturne prireditve in so zanje pripravljeni plačati tudi vstopnino. Kaj pa ostali? Menda jih je več, ki bi si, glede na svoje prihodke, to lahko privoščili? Zakaj tega ne počno? In navsezadnje, zakaj Slovenci ne beremo? Več kot 5000 naslovov na leto izide, knjige pa bere le malokdo, ugotavlja tudi vse več tujcev, živečih pri nas.
To je problem, ki se pojavlja tudi v Franciji. Izda se vedno več knjig, kupujemo pa jih vse manj. Obstaja pa tudi slaba navada, da greš na predstavo le, če dobiš brezplačne karte. Ali pa bereš samo knjige, ki si jih tako ali drugače dobil v dar, ki si si jih sposodil.
V knjižnicah. Toda sistem javnih knjižnic je v Franciji manj razvejan, kajne?
Ja, manj jih je kot v Sloveniji. Tudi možnosti, da se dokoplješ do brezplačnih vstopnic za kulturno prireditev, so tam manjše kot v Sloveniji, kjer se vsi poznate. V zvezi s tem lahko povem zanimivo zgodbo: bil sem na nekem izobraževanju v Franciji, v okviru katerega je sledil ogled gledališke predstave. Vstop naj bi bil za nas prost, a ker so mi pozabili dati vstopnico, sem prosil gospodično na blagajni, naj me vendarle spusti v dvorano. Pa ni šlo, morala je iti vse do direktorice gledališča, trajalo je kar dolgo, da je direktorica naposled odobrila. Ja, verjetno bi lahko plačal za tisto vstopnico, a je le šlo za izobraževanje! (smeh)
V Sloveniji bi verjetno šlo lažje in hitreje, zastonjkarstvo je tu vendarle zelo razvito. Morda pa je ta pojav povezan tudi s tem, da nekatere ustanove dobijo subvencije za svoje delovanje, ne glede na to, koliko vstopnic prodajo na trgu, zato na blagajni brez zadržkov spuščajo noter svoje prijatelje in znance …
Ja, to drži. Ampak dobra se mi zdi metoda, po kateri recimo deluje Kinodvor, morda pa še kakšna druga kulturna ustanova v Ljubljani: da dobijo subvencijo od Mestne občine Ljubljana, vendar morajo v zameno prodati neko določeno število kinovstopnic. Imajo cilje, ki jih morajo doseči. V Franciji je ta model zelo pogost – ustanove so sicer upravičene do sredstev iz državnega proračuna, a moraš določeno število kart prodati na trgu.
Med Slovenijo in Francijo je poleg tega še ta razlika, da so v Franciji regije kar močne, imamo namreč decentralizacijo, ki verjetno ne bi imela nobenega smisla v majhni Sloveniji. V Franciji pa nam to dobro služi, ker je država prisotna tudi zunaj Pariza. In v regionalnih svetih je kar nekaj denarja.
Koliko ljudi ti je že reklo, da jim je žal, ker odhajaš?
(smeh) Ja, glej … Res imam zelo dobre odnose s slovenskimi partnerji. Seveda jim je žal, da grem – tako kot je na nek način žal tudi meni. Ampak človek mora včasih misliti tudi samo nase! Zagotovo bom pogrešal Slovenijo … Ne le, da sem imel zelo dobre odnose s partnerji, po desetih letih poznaš svoje delo, ki ga temu primerno z lahkoto opravljaš. Z udobjem in rutino sicer pride tudi dolgčas, ampak … Stendhal je v svojem dnevniku napisal: »Največja slabost civiliziranih družb je občutek varnosti, ki ga dajejo.« Včasih je fino malo živeti v negotovosti.
Toda ti v Sloveniji nisi razvil le dobrih odnosov s partnerji, temveč si postal kratko malo del kulturnega establišmenta: tu je izšel slovenski prevod tvojega prvenca, vabili so te na okrogle mize in pogovore, te prosili za izjave in intervjuje ali za pisanje spremnih besed …
Ne vem, to ti bolje veš, ti povej …
Ampak seveda, točno to se je zgodilo! Nekoliko najbrž tudi zaradi tvojega znanja slovenščine, saj smo Slovenci menda znani po tem, da vsakogar, ki se odloči naučiti tega našega nekoristnega jezika, vzamemo za svojega. Bi se strinjal s tem?
Ja, Slovenci so me izredno lepo sprejeli … Posledično sem tudi postal jugofil! Pravkar sem namreč bil na seminarju v Parizu z vsemi bodočimi atašeji in direktorji inštitutov in ko je eden od sotečajnikov – tisti, ki bo delal v Albaniji – izvedel, da sem delal v Sloveniji, je pristopil do mene in mi zarotniško rekel: »Jaz sem tudi jugofil.«
No, ampak pri tebi odločitev, da boš prišel živet v Slovenijo, vendarle ni bila povezana z ljubeznijo do Jugoslavije, temveč z ljubeznijo do tvoje bodoče žene Zale.
Ja, seveda. Ampak tudi za Jugoslavijo sem se sčasoma navdušil. Z družino smo se podali odkrivat Hrvaško, Bosno.
Ta regija mi je prirasla k srcu. Moja žena je Slovenka, moja hčerka je bolj Slovenka kot Francozinja … Govori seveda tudi francosko, z njo se pogovarjam izključno v francoščini. Toda spominjam se, kako sva se nekoč sama s hčerko podala na obisk k moji mami v Francijo – prav zato, da bi se bolje naučila francosko. Bilo je v času zimskih šolskih počitnic in po 10 dneh, ko se je hči pogovarjala z mojo mamo samo francosko, sva se vrnila v Slovenijo. In naslednji dan sem jo zaslišal, da je v kopalnici pri nas doma že prepevala Zdravljico! No, evo, Slovenka bo, sem si takrat rekel. Francozinja pa šele na drugem mestu.
Seveda se bomo vračali v Slovenijo tako ali drugače, vsekakor zaradi družine, zaradi službe pa nisem prepričan …
Kdo te bo zamenjal na mestu kulturnega atašeja na Francoskem inštitutu?
Charles Nonne, ki je pri nas poučeval francoščino. V Sloveniji živi že sedem, osem let in dobro govori slovensko. Rekel bom tako, kot je Sarkozy rekel za Macrona, ko je bil ta izvoljen: »Lui, c’est moi, mais en mieux.« Charles je torej neka boljše verzija mene. Bolj temeljit, bolj organiziran. Zdi se mi, da tudi slovensko govori bolje od mene.
Kateri pa so bili slovenski stereotipi o Francozih, katerih žrtev si bil med bivanjem pri nas?
Nikoli se nisem preveč ukvarjal s tem, nisem bil soočen s stereotipi. Morda zato, ker sem bil zelo hitro sprejet v neki družini, v nekem krogu prijateljev.
Kaj pa na delovnem mestu, ali ti je kdo očital, da si vzvišen, tako kot vsi Francozi?
Ne, sploh ne, kar se tega tiče, sem imel samo pozitivne izkušnje. Nisem naletel na take predsodke. Zdi se mi, da je to povezano tudi s tem, kako na inštitutu delamo – preprosto nam ne morejo očitati, da pridemo s tem pogledom. Gre za sodelovanje, imamo skupne francosko-slovensko projekte.
Sicer priznam, da smo Francozi malo površni, nekaj vmesna varianta med Nemci in Italijani. Francozi smo Italijani, ki se imajo za Nemce.
Koliko zaslug gre Sloveniji oziroma Slovenki, ki je pozneje postala tvoja žena, da si postal pisatelj? Ali bi Slovenijo lahko imenoval za državo, v kateri si postal pisatelj ali si bil to že v Franciji?
Kot prvo, nisem pisatelj. Kot drugo, že prej sem pisal malo, a ne prav zelo resno, kot sem začel v Sloveniji. Zagotovo pa je razdalja ključna za literaturo: da si zapustiš svoje okolje, da si daleč od svoje domovine, da slišiš, kako zveni tvoj materni jezik drugje. Vse to gotovo vpliva. Razdalje so za literaturo zagotovo pomembne – časovne, prostorske. Težko pišem o tem, kar se je ravnokar zgodilo, raje pišem o tistem, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti. Težko pišem o tem, kar imam pred svojimi očmi, raje pišem o tistem, kar je nekje tam, stran. No, v celoti to ne drži, saj zdaj že dve leti pišem dnevnik. V praksi je včasih bolj tednik kot dnevnik, ker mi ne uspe pisati vsak dan. Gre za čisto drug način pisanja. Pišem v prvi osebi …
Torej nekaj podobnega kot Knausgaard?
Ne vem, nikoli ga nisem bral … Jaz poskušam pisati o tistem, kar se mi zdi zanimivo, kar se mi je zgodilo. Iz vsakdanjih izkušenj poskušam potegniti nek univerzalen pomen, za katerega menim, da bo vzdržal preskus časa in da bo zanimiv tudi čez deset let. Pišem zase, našel sem nek ogromen, debel zvezek, ki šteje petsto strani. Najmanj praktična stvar za pisanje, ampak tu sem začel in tu moram nadaljevati. Pišem na roko, že itak preveč sedim za računalnikom. Sploh je za literaturo bolje pisati na roko, saj se mi zdi, da je roka povezana z dušo.
Vsekakor veliko bolj pomisliš, kako boš izoblikoval stavek, še preden ga spraviš na papir, kot če tolčeš po tipkovnici in potem brišeš in kopiraš in lepiš …
Ja, seveda. Poleg tega pišem z nalivnikom in res skrbno premislim, preden karkoli zapišem, ker vem, da bo to ostalo. Celo bolj kot pisatelje namreč občudujem risarje in slikarje, ki skicirajo. Moj svak je arhitekt in kamorkoli gre, skicira stavbe. Joj, kaj bi dal, da bi tudi jaz to znal! Svojo roko! Kar sicer ne bi pomagalo. No, levo roko bi dal! (smeh) Včasih poskusim risati, a je tako zanič, da raje neham. Ampak to se mi zdi čarobno, dar risanja je nekaj čudežnega.
Glede na to, da si se res zelo dobro vključil v slovensko okolje, kaj pričakuješ glede Britancev?
Težko bo. Pravkar sem se vrnil iz Londona, kjer sem preživel štiri dni, a sem bil zaposlen izključno z iskanjem stanovanja. Zagotovo bo drugače kot tu, kajti slovensko družbo sem opazoval od znotraj, bil sem njen del. Tam pa bomo vsi družinski člani tujci. Upam, da si bomo vendarle našli prijatelje. To popolnoma spremeni tvoj pogled na družbo. Čeprav se ne počutim Slovenca, lahko trdim, da imam pogled na slovensko družbo iz privilegiranega položaja, od znotraj. Tega v Londonu zagotovo ne bom deležen.
V nekem časopisu sem prebral – to je izrekel nek pisatelj – da se ponavadi radi vračamo k svojim koreninam, tja, kjer smo preživeli otroštvo. Ampak to, da zdaj odhajamo v Anglijo, bo, se bojim, za nas začetek dolgega potovanja. Sploh ne vem, kam se bomo vrnili. Zala bi se zagotovo vračala v Slovenijo, sam zase pa ne vem več … Moje korenine so vse bolj rahle … Moj oče se je preselil več kot štiridesetkrat ali petdesetkrat v svojem življenju, niti ne štejem več. Tam, kjer sem se rodil jaz, moja mama ni bila rojena, velik del moje družine je prišel iz Alžirije, ker so bili pieds-noirs, francoski priseljenci. Torej so se sredi 19. stoletja iz Francije preselili v Alžirijo, nato pa so se morali vrnili nazaj v Francijo. Slučajno so se ustavili v mestu Narbonne, kjer sem bil rojen jaz. V Ljubjani sem se poročil, rodil se mi je otrok, zdaj pa odhajamo v London. V Angliji sicer nikoli še nisem živel dlje časa, vendar občudujem angleško civilizacijo, zgodovino in kulturo. Pa pokrajino, predvsem.
Zelo je urejena …
Ah, niti ne – angleški vrtovi so v primerjavi s francoskimi veliko bolj razpuščeni!
Ja, to se pa strinjam. Pravzaprav sem merila na urejenost, kar zadeva družbeno hierarhijo, razslojenost jezika – podobno kot v francoščini, človek samo odpre usta in pove eno besedo, pa je takoj jasno, v kateri družbeni razred sodi, kakšno izobrazbo ima in mogoče celo, koliko dohodka.
Ja, ampak včasih se sprašujem, ali so lastnosti, ki jih pripisujemo določenemu narodu ali posamezniku, izraz resničnega stanja tega naroda oziroma posameznika ali pa gre za reakcijo proti močni notranji tendenci. Angleži se meni kot Francozu zdijo racionalni, analitični in so ustvarili neko divjo, razbohoteno umetnost. Po drugi strani pa smo v Franciji divji po defaultu, razpuščeni, in smo zato ustvarili neko divjo, abstraktno umetnost, ki temelji na formi – ampak ni izraz notranjega čutenja. Torej umetnost kot pobožna želja. Ali hudičeva, kdo ve? Morda pa oboje… Ja, vsekakor oboje.
Trumpov obisk Vojnih sob 2019, foto: Bela hiša, Wikipedia
Queen’s English je jezik, v katerem katastrofe zvenijo najbolj pomirjujoče. V London sem se preselil pred slabimi tremi leti, le dva meseca po najavi Brexita. Kmalu se bom vrnil v domovino. Tri londonska leta skoraj natanko ustrezajo obdobju nestabilnosti, kakršnega Otok že dolgo ne pomni. V Sloveniji si je kljub nikoli presahli količini novic o političnih preobratih in (torijskih) zarotah verjetno težko predstavljati, kako neprenehoma se »beseda na B« vrtinči po medijih in ustih ljudi. V hiši, v kateri živim, te zjutraj najprej pozdravi pomirjujoč glas napovedovalca ali napovedovalke Četrtega programa BBC-ja, ki ga je Tadej Zupančič že pred leti označil za »utrdbo britanskega srednjega razreda.« Ob jutranji kavi (ki se mi še vedno prileže bolj kot čaj) in kuhanih ovsenih kosmičih (glede uživanja porridga sem popolnoma podlegel severnjaškim navadam) katastrofe dan za dnem odzvanjajo v stabilnem in skoraj pomirjujočem ritmu. Beseda na B Otočane pozdravi prej kot sostanovalci, partnerji, otroci ali psi. Poleg tega so poslušalci Četrtega programa pretežno glasovali proti Brexitu in za obstanek v Evropski uniji. Edina gotovost, ki jo lahko dobronamerna govorka ali pomirjujoči govorec Queen’s English ponudita milijonom vedno znova razočaranih poslušalcev v njihovih jutranjih kuhinjah je, da se nestabilnost nadaljuje na povsem enak in predvidljiv način že dan za dnem, leto za letom.
Stabilnost sredi vrtinca negotovosti ima svoj čar in nihče se ga ne zaveda bolj kot Britanci. Mirnost sredi krize je del otoške samopodobe že vsaj od šestnajstega stoletja, ko je Sir Francis Drake kljub pogledu na ladje španskega kralja na obzorju najprej v miru dokončal igro balinanja. Šele nato se je vrnil k svoji floti in premagal habsburško, torej malo tudi »našo« katoliško Armado. Pozneje, kmalu po prvi svetovni vojni, se Peter Walsh, oseba iz romana Gospa Dalloway Virginie Woolf, zamisli ob tuljenju sirene mimovozečega rešilnega avtomobila. Walsh, ki se je ravnokar vrnil iz kolonialne in kaotične Indije, s ponosom sklene, da je v Londonu celo zvok kriznega dogodka triumf racionalne civilizacije. Nekoliko bolj instanten hollywoodski odvod istega sentimenta je vzklik »Be British!« kapitana Smitha v filmu Titanic, preden se oba potopita na dno ledenega Atlantika. Mirnost sredi krize je na Otoku še danes vir velikega samozadovoljstva. Ko se v Londonu odvijajo množični protesti, v zadnjih letih jih je bila cela množica, vedno znova delujejo kot nadvse posrečena kombinacija nedeljske promenade vseh generacij, od majhnih otrok do devetdesetletnikov, ter suhega smisla za humor na transparentih. Merilo dogodka na vzdušje kot da nima vpliva, tako da je podeželski piknik na vikarjevem vrtu podobno spokojen kot milijonski protesti proti Trumpu.
Britanska zavezanost stoični mirnosti ima tudi svoje osrednje mistično svetišče, tempelj krize, če želite. Britanci sami ga skoraj ne obiskujejo, ker jim ga ni treba – ob lastnem izviru stoicizma se vsako jutro okrepčajo z BBC-jevimi programi. Je pa tempelj v poduk tujim turistom na široko dostopen plačljivi javnosti. Natanko sredi Whitehalla, londonske vladne četrti, je na ogled Churchillov bunker iz druge svetovne vojne. Na kontinentu bi ga morda poimenovali »zaklonišče« ali »krizni center«, tu pa mu že od nekdaj pravijo »Vojne sobe«, War Rooms. Nič alarmantnega, nič izrednega: tako, kot je spanju namenjena spalnica, obedovanju jedilnica in kuhanju kuhinja, pozna tudi vojna sebi natanko odmerjen prostor. Primerjajte to poimenovanje z imeni nacističnih bunkerjev in zaklonišč iz istega časa: »Volčje gnezdo« v Vzhodni Prusiji in »Volkodlak« v Ukrajini imajo adolescentno teatralen prizvok. Še celo naši hladnovojni bunkerji v kočevskih gozdovih imajo več dramatičnega potenciala. V Whitehallu zaman iščete teatralnost in wagnerjanske meglice baltskih gozdov. Tu domuje samo »duh Dunkirka«, kljubovalnost in pripravljenost stati sam in proti vsem – kot je Britanija zares stala leta 1940. V Vojnih sobah je glavni eksponat stoicizem.
Še najbolj nemiren element Churchillovega podzemnega štaba so turisti, ki se zaradi velike gneče včasih prerivajo, se neuspešno izogibajo selfie podaljškom svojih telefonov in se sploh obnašajo manj kot obiskovalci in bolj kot razstavni primerki tuje, »nebritanske« nestrpnosti. Z druge strani zaščitnih stekel vanje neprizadeto in skrbno neteartalno zrejo majhni prostori, asketska oprema, obrabljen linolej, odsluženo pohištvo, porcelanaste skodelice, izpraznjeni pepelniki, že zdavnaj odsluženi zaupni dokumenti in občasen šaljiv napis, ki je ostal za že davno evakuiranim osebjem. Bunker je bil nazadnje uporabljen avgusta 1945, ko je s porazom Japonskega cesarstva postal odveč. V obdobju hladne vojne so tudi kot špricar hladni Britanci raje zgradili malo bolj solidna in malo manj stoična zaklonišča, ki tudi danes ostajajo tajna in zaprta za javnost.
Kljub nezgrešljivemu samozadovoljstvu, ki veje iz razstave, je ogled Vojnih sob nadvse poučen. Winston Churchill je bil poleg vseh svojih političnih, vojnih, umetniških, literarnih in družabnih kompetenc tudi posrečen občasni arhitekturni kritik. Ob ogledu ruševin britanskega parlamenta, ki ga je zadela nemška bomba, je na primer izjavil, da »najprej ljudje oblikujemo stavbe, nato pa stavbe oblikujejo nas«. Gre za prav posrečen uvid, ki preseka z običajno iluzijo, da so hiše samo odvod potreb in orodja bivanja, ampak se tudi odzivajo in vplivajo na ljudi, ki živijo v njih. Kako so torej Vojne sobe, prostori, kjer je Churchill sam preživel najbolj krizna obdobja svojega vladanja, oblikovali njegovo politiko? Podzemni vladni štab je bil v veliki naglici zgrajen tik pred izbruhom druge svetovne vojne in so ga na začetku sestavljali samo maloštevilni kletni prostori v eni izmed edvardijanskih vladnih palač. Opečnati oboki nad glavami britanske vlade so komaj zadrževali težo arhivskih fascikov v zgornjih nadstropjih in bi se porušili že ob najmanjši bombi. Šele leta 1941, po koncu najintenzivnejšega bombardiranja v bitki za Britanijo, so nad Vojnimi sobami zgradili meter in pol debelo železobetonsko ploščo, da bi operativni center Imperija ustrezno zaščitili. Da sta Churchill in vlada nedotaknjena preživela najbolj krizne trenutke v novejši britanski zgodovini, med katerim je bil porušen dobršen del Londona, je bilo odgovorno naključje, ne pa zaščitni ukrepi ali racionalno planiranje. Večina osebja je vsaj po izgradnji zaščitne plošče verjela, da so v podzemnih sobah varni; šele po koncu vojne se je razvedelo, da je bil beton, s katerim so napolnili pritlične sobe nad kletmi, popolnoma nezadosten; komaj kaj boljši je bil od začetnih opečnatih obokov, tako da bi bil en sam neposreden zadetek v šestih letih vojne dovolj, da bi britanska vlada za vedno prenehala z delom. »Duh Dunkirka« je bil rezultat čiste sreče in ignoriranja dejstev. »Blind luck,« bi rekel radijski napovedovalec.
Seveda smo lahko ne samo Britanci, ampak vsi Evropejci hvaležni za lažen občutek varnosti, ki je omogočil kljubovanje Hitlerju: leta 1940 se je evropska ideja svobode in bratstva branila ravno na Otoku v slabo zaščitenih kletnih prostorih Vojnih sob. Danes pa »duh Dunkirka« namesto progresivnih idej navdihuje stare imperialiste in mlade izolacioniste, ki pred Evropo bežijo v namišljeno preteklo slavo. Če so prepričani, da imajo nad sabo debelo železobetonsko ploščo, jim nihče ne pove, da je varnost, ki jo ponuja, rezultat sreče in čistega naključja, ne pa soočenja z dejstvi in racionalnim premislekom. Namesto Churchilla bo predsednik britanske vlade verjetno kmalu postal Boris Johnson, ki se ima zaradi svojih manierizmov, razrednega porekla in obešnjaške brezskrbnosti za naslednika vojnega premierja. Johnson je glavni svečenik iracionanega kulta »duha Dunkirka«, ki danes pomeni zavestno odvračanje pozornosti od realnosti. Pravzaprav je škoda, da med obiskovalci Vojnih sob ni manj turistov in več Britancev, vključno z bodočim predsednikom vlade: ko se zaveš, da nad sabo nimaš oklepne plošče, na katero si računal, ampak samo sinje nebo, se nepovratno spremenijo tudi prej varni prostori in brezskrbni koraki. Churchillova modrost ne velja samo za stavbe, ampak za vse človeške konstrukte. Najprej jih oblikujemo mi, nato pa ti konstrukti oblikujejo nas.
Niso razumeli moje razlage. Zares niso razumeli. Kar me je malo razočaralo, saj ni bilo spet tako nemogoče. Živemu človeku se lahko vse zgodi, kot je rekla moja stara mama. Ampak policija je bila neomajna, lahko bi celo rekli trdosrčna. Zadeva je namreč bila takšna, da se v knjigo, ki jo berem (in berem veliko, tako pač je), vedno zelo vživim. Mislim in govorim na način, kot govorijo in mislijo junaki v knjigi. To pogosto počnem kot protagonist_ka v knjigi, z vsemi se ne morem poistovetiti, vsaj ne vedno. Skratka, ton knjige me spremlja skozi vsakdan, včasih, če je knjiga zelo impozantna, tudi skozi sanje, ampak to je posebno poglavje, ne bi sedaj o tem, izgubila bom rdečo nit. In navadno ne berem kriminalk, znajo biti dolgočasne, podobni zapleti, podobni dialogi, in od vseh zvrsti so tudi liki v kriminalkah še najbolj normalni. Ampak to knjigo sem v knjižnici vzela po pomoti. Ni bila videti kot kriminalka, ne na zunaj (ne zanemarjajte platnic, včasih več povejo kot vsebina!), ne ko sem na slepo prebrala nekaj stavkov, tako, za okus. Všeč mi je bilo, teh nekaj stavkov, dišali so po cimetu, kar mi je tiste dni, ko se je vreme prevešalo v bolj mrzlo, ustrezalo. In sem jo vzela. Šele nekje na tretjini sem dojela, da gre za kriminalko, da bo umor, zaplet, policija, žrtev in podobno. Knjiga je bila prebrisano napisana, da takoj ne dojameš, kakšna je, kot profesionalno naličena ženska. In sem se seveda vživela vanjo, ni bila slabo napisana. Razmišljala sem kot protagonist_ka, ta, ki ves čas opazuje soseda, podleža, ki ustrahuje svojo družino in sosesko. No, mogoče bolj sosesko, od družine je imel le nekam melanholično razpoloženega hrčka, ki je smisel življenja videl v ignoriranju lastnika (mogoče ga je to pognalo čez rob, sicer večino življenja še kar znosno patološkega moškega?). To mi je šele zdaj padlo na pamet, ampak nima smisla, da s tem morim policijo, še moji zgodbi ne verjamejo, kaj šele domnevam o knjigi. Kakorkoli, vživela sem se v knjigo, mogoče malenkost preveč, saj sem začela oprezati za sosedom iz petega nadstropja, samskim moškim, ki je bil vedno nesramen do sosedov, kolikor sem slišala tudi do kolegov v službi. In pri opazovanju sem videla vse več in več podobnosti s sosedom iz knjige. To opazovanje mi je vzelo veliko, preveč časa, saj sem izposojo knjige podaljšala in je kljub temu nisem vrnila pravočasno, bolje, da vam ne povem višine zamudnine. Zasledovala sem soseda, si zapisovala njegove navade in grda početja. Tako, če se mi ima kaj za očitati, je to, da sem mogoče bila pri vsem tem premalo izvirna, preveč sem, vsaj za nekatere okuse, posnemala knjigo (ob tej razlagi se je mlajši policist nekako skrivenčeno nejeverno nasmejal, verjetno nehote, starejši pa je, očitno vsega navajen, le zavzdihnil). In ja, tudi razplet iz kriminalke sem posnemala, enostavno mi na misel ni prišla nobena druga boljša ali vsaj bolj domiselna metoda, moja domišljija je, mogoče zaradi vznemirjenja bližajočega se dogodka?, nekako rahlo zatajila. Tako kot v knjigi sem poklicala soseda k sebi (živim v zadnjem, sedmem nadstropju), pod pretvezo, da se mi je v okenski rob zataknil petstoevrski bankovec, ki sem si ga hotela na svetlobi malce bolje ogledati. Vem, da zveni neverjetno, tudi meni se je sprva zdelo, ko sem brala knjigo, ampak deluje. Pomagalo je seveda tudi to, da je tip bankir, baje kar na visokem položaju, po nekaterih podatkih naj bi tudi sodeloval pri tistih goljufivih shemah za sanacijo bank (v knjigi je bil zlikovec navadni gangster, ampak pri nas takih ni veliko, več je pač goljufivih bankirjev, tako da sem se sprijaznila, da vse ne more biti kot v knjigi). In je res prišel v moje stanovanje, češ meni pomagat, v bistvu ga je premamil bankovec. In naj povem, da ga, bankovca namreč, sploh ni bilo enostavno stlačiti v okensko polico, ampak ko se jaz vživim v knjigo, naredim, kot je treba. Seveda sem ga, bankirja, prav tako, kot so v knjigi gangsterja, porinila skozi okno. Ni se veliko upiral, to me je malo razočaralo, pokvarilo je vzdušje, saj se v knjigi oba, tisti, ki gangsterja porine, in gangster, kar nekaj časa borita, seveda pa se gangster raztrešči po tleh. Tako kot sosed bankir. No, ni več moj sosed, sedaj čakam na sojenje, ni pa pri nas tako kot v ameriških filmih, da plačaš milijon dolarjev varščine in od doma prihajaš na sojenje. Pa tudi nimam tako veliko denarja, še tisti bankovec za petsto evrov se je strgal, ko sem ga vlekla ven. Vem, da vse skupaj zveni, kaj vem, neverjetno?, morbidno?, pretirano?. Ne vem, res se preveč vživim v knjige, mogoče bi morala malo delati na tem.
V Derryju je danes mirno. Pravzaprav je spokojno že vrsto let. Predolgo, da bi bili spomini živi. Ljudje hodijo po vnaprej začrtanih opravkih, kot da včeraj ne obstaja, lažejo, ljubijo, svetohlinijo, praznujejo in pri tem nevede pomagajo, da mreža grozljivih dogodkov, vraščena v derryjevska tla, ostane nedotaknjena. S tem se hrani mesto. Pri tem se napaja tisto, ki izkorišča najšibkejše, da bi postalo še močnejše. Nelagodje neslišno vibrira za vsakim nasmeškom, stiskom rok, potlačenim otroštvom. Tu se vse zgodi in nato vse potihne.
In danes je tu resnično tiho. Lahko bi rekli, da že skoraj preveč. Če se v mestnem središču s klopce, nad katero bdi plastični kip drvarskega velikana Paula Bunyana, ozremo naokoli, mimo sodobne stavbe javne knjižnice do Pušče, skozi katero si stoletno pot lenobno utira potok Kenduskeag, bi lahko zaključili, da gre za zaspano mesto. In imeli bi prav. Derry – oziroma tisto, kar je bilo tu že veliko, veliko prej – spi. Za zdaj.
Derry je bil. Derry je. Derry bo.
Pred več tisoč leti, ko v teh koncih še ni bilo sledi o ljudeh, se je Tisto zažrlo v zemljo in potuhnilo, dokler se tu v 18. stoletju niso znašli prvi naseljenci in ustanovili Derry. Tisto se je zbudilo. Sestradano. In zaželelo si je prav posebne hrane. Otroški strah, v svoji prvinski nedolžnosti in čistosti, je v dveh, treh letih ugrabitev, umorov in izginotij zagotovil dovolj hranil, da je Tisto lahko zaspalo za naslednjih 27 let. In življenje se je nadaljevalo. Spomini so zbledeli. Groza se je preselila v podtalje (nezavedno). V zakotni del zavesti, da se je dalo živeti naprej. Vse dokler se cikel z nekaj malih odstopanj ni ponovil. Tisto je živelo. Tisto živi. Tisto bo živelo.
Derry v ameriški zvezni državi Maine je – tako kot Castle Rock in Jerusalem’s Lot – fiktivno mesto, ki služi kot družbeno platno številnim Kingovim romanom, novelam in kratkim zgodbam. Toda čeprav so zgodbe polne volkodlakov, vampirjev, podivjanih strojev, zakletih hotelov, celo vesoljcev, pa je med stranmi – tam, kjer ni besed – dovolj prostora, da si lahko dovoliš videti še kaj več. Kingov svet je razvejan in prepleten kot derryjevska kanalizacija – navzven te privabi s pisanimi baloni, sladkimi besedami in obljubami, ki se prisesajo na znani občutek, toda če si upaš spustiti v njegovo drobovje, tja, kjer zaboli veliko bolj kot klovnovi čekani, ugotoviš, da je mučna resnica veliko bližje domačemu pragu. Travma, tako družbena kot intimna, je vseprisotna. In čeprav poskušaš pozabiti, te nekaj vedno povleče nazaj. Kot luknja v zobu, v katero venomer drezaš z jezikom.
Kingov Tisto je veliko več od klovna, ki od izida knjige leta 1986 do miniserije leta 1990 ter na koncu tudi dvodelnega filma sedemindvajset (!) let pozneje ob pamet in živce spravlja vedno nove in nove generacije bralcev ter gledalcev. Zgodba, ki se razteza čez slabih 1400 strani, ne izolira zgolj ene stvari, ki nas plaši, ampak zaobjame tisto, kar vsi nosimo v sebi in se stara z nami. Pogosto nič kaj žlahtno. Vsi poznamo strah, ki se iz bolj neposredne oblike v mladih letih prelevi v nekaj precej bolj zapletenega in nerazumljivega v odrasli dobi, ko nas – ne glede na to, kako uspešni, slavni in bogati smo – pogosto dohiti občutek praznine, osamljenosti ali tesnobe. Otroštva je nepreklicno konec, toda strahovi – zdaj poglobljeni, ponotranjeni, dolgo potlačeni – so še vedno tu. Nadgrajeni, obogateni, v svoji nerazumljeni trdovratnosti še toliko bolj hromeči.
Strahovi, ki vzniknejo v srhljivo rednih intervalih, tako kot Tisto, so neločljivo vpeti v vzorce, ki nas zaznamujejo v otroštvu. Naj bo to dominantna mati, ki s pretirano skrbjo za zdravje duševno pohabi sina do te mere, da lažen občutek varnosti pozneje najde v ženi, ki je na las podobna materi, ali nasilni oče, ki z nepričakovanimi plohami udarcev prevzgaja in pripravlja hčer na poznejšega partnerja s sila podobnimi tendencami ponižujočega podrejanja. Takšne vzorce je najtežje razstaviti in jih oblikovati po meri, da je življenje znosno, saj zgodaj zarežejo globoko v tisto našo bit, ki je tako neločljivo povezana z družbo. Družbo, ki je tako glasna v tem, kaj je prav in kaj narobe, toda tako molčeča, ko je treba kaj spremeniti. V vzorce je ujet Derry. Žrtve teh vzorcev so posamezniki. Ljudje pozabljajo. Odplaknejo. Nato čez čas vse skupaj tako silovito izbruhne. Na drugem koncu. Ko je za marsikaj že prepozno.
Tisto je zgodba, ki nagovarja vse, saj v svoji osnovi govori o izgubljeni nedolžnosti otroštva, polnem lahkovernega in zaslepljenega prepričanja v nezmotljivost odraslih ter lahkotne in pozneje tako želene vere v dobro, ki se z leti in staranjem izgubi. King nezlomljivo moč postavlja v roke otrok, ki že od mojstrsko izpeljane novele The Body naprej vedo, da je pot naprej možna le tako, da stopijo skupaj in svoje strahove združijo v nekaj, kar je v tistem trenutku videti večno, pa vendarle, kot ugotovijo pozneje, na robu v odraslost, tako minljivo. Kajti z leti se pozabi in sčasoma se vezi razrahljajo do te mere, da vsak ostane sam s strahovi, ki naposled dobijo bolj človeški obraz, srhljivejši od klovna. Strahovi, skriti globlje od kanalov, v katerih lebdijo izgubljene duše.
V Derryju je danes mirno. Toda že jutri bo lahko drugače.
Tisto je pred poletjem v prevodu Marka Košana izšlo pri Beletrini. Knjigo lahko naročite tu.
Ko si pripravljaš zajtrk, misli na druge – ne pozabi nahraniti golobov. Ko vodiš svoje vojne, misli na druge – ne pozabi na tiste, ki si želijo miru. Ko plačuješ račun za vodo, misli na druge – tiste, ki jih napajajo oblaki. Ko se vračaš domov, v svoj dom, misli na druge – ne pozabi na ljudi v šotorih. Ko greš spat in šteješ zvezde, misli na druge – nekateri nimajo kje spati. Ko se osvobajaš v metaforah, misli na druge – tiste, ki so izgubili pravico do besede. Ko misliš na oddaljene druge, pomisli nase – reci: ko bi le bil sveča v temi.
Palestinski pesnik Mahmud Darviš (1941-2008) sodi med najbolj znane in najpomembnejše pesnike našega časa. Objavil je več kot dvajset pesniških zbirk, njegove pesmi pa so prevedene v večino svetovnih jezikov. V slovenščini lahko beremo dve njegovi zbirki, Domovina besed (prevod: Margit P. Alhady, Mohsen Alhady) in Opisovanje oblakov (prevod Barbara Skubic).
Roberta Perišića sem spoznal kot nekoliko odmaknjeno, a v oči bijočo prezenco lani v Piranu, na konferenci Poetry at the Croassroads, ki se je odvila v organizaciji Paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. in Babelsprech International. Prizemljen, umirjen in priljuden – izredno kul model, sem si rekel. A še večji vtis je name napravil na literarnem večeru v okviru te iste konference, kjer je slovenski publiki krstno predstavil nekaj izbranih odlomkov iz Območja brez signala – in na njem hkrati potrdil, da si statusa enega najbolj priljubljenih in prevajanih hrvaških avtorjev nikakor ni pridobil po spletu srečnih naključij. Pesnik, prozaist, scenarist, kolumnist, urednik, literarni kritik, dramatik, organizator in še kaj bi se našlo – vse to v eni osebi –, to je Robert Perišić. V slovenščini so izšle Vse te smešne zgodbe (Beletrina 2002, prevod Dušan Čater) in romana Naš človek na terenu(Beletrina 2010, prevod Dušan Čater) ter Območje brez signala (Beletrina 2018, prevod Urban Vovk). Najin zagrebški pogovor se je vrtel predvsem okrog festivala Litlink, čigar idejni vodja je, njegovega literarnega udejstvovanja in posledično zadnjega romana Območje brez signala, napete pripovedi polne humornih dovtipov in divjih preobratov, v katerem dva investitorja s sumljivimi motivi skušata v zakotnem mestecu znova zagnati proizvodnjo pogonskih turbin …
Foto: Zlatko Križan
Na začetku najinega dopisovanja in priprave na intervju ste dejali, da ste pripravljeni odgovarjati samo na vprašanja, ki se tičejo striktno književnosti. Toda ali je to sploh mogoče – še posebej pri prozi, najbolj mimetični izmed vseh literarnih zvrsti?
To zahtevo sem postavil predvsem zaradi nekaterih izkušenj z intervjuji za določene medije, ki so jih zanimale vse druge nepomembne podrobnosti, samo vsebina mojih knjig ne – za nekatere novinarje se je na koncu izkazalo, da jih niso niti prebrali! Seveda pa literatura ne nastaja v nekakšnem vakuumu, odrezana od zunanjega sveta – če ne drugače, vzpostavlja stik z bralci in lahko vpliva na to, kako ti dojemajo in razmišljajo o svetu, ki jih obdaja.
Ste torej eden tistih, ki se vam zdi, da je sodobna umetniška produkcija v medijih potisnjena na obrobje, če pa se o njej že piše, pa se piše na način, ki jo trivializira? Kje po vašem mnenju tičijo vzroki za to?
Večina klasičnih medijev preprosto ni zmogla več konkurirati internetu, ki je postal osrednja platforma za informiranje. Njihov vpliv je zaradi te selitve na splet pričel pešati in naklade so padle – da bi lastniki medijskih hiš obdržali bralce in s tem dobičke, so torej prilagodili svoje vsebine in standarde.
Če v klasičnih medijih ni več prostora za kulturo, ali to ne pomeni, da bi ravno splet lahko odigral pozitivno vlogo pri promoviranju dobre literature in avtorjev, ki jo ustvarjajo?
Res je, da internet omogoča povezovanje in sodelovanje avtorjev, tudi onkraj meja nacionalnih držav in njihovih literarnih scen. Vendar je obenem preveč fluiden in nepregleden. Po drugi strani pa ustvarja bolj ali manj vase zaprte kroge istomislečih posameznikov, kar pa je daleč od javnega delovanja, kakršnega smo poznali pred nastopom spleta …
Zdaj zvenite kot kakšen vaših osrednjih likov, ki se praviloma identificirajo kot stari rockerji in imajo občutek, da ne spadajo v svoj čas …
Ti liki niso narejeni po moji podobi, čeprav priznam, da je v tem vseeno nekaj samoironije. Moja generacija je odraščala z rockom, kar pomeni, da si je delila načine obnašanja, oblačenja, komunikacije in interakcije. Sedaj je drugače – »kultura rocka« je izrinjena na obrobje, postala je zgolj še ena izmed struj, vodilno mesto pa je prevzela kultura elektronike in rave zabav.
Ali mora biti dobra literatura nujno angažirana – ali je to bolj stvar umeščanja v specifične tržne niše?
Dobra knjiga vedno nastane iz zelo osebnega vzgiba – kadar ga ni, se to hitro pozna. In to me pri branju ponavadi zmoti. Je pa tako, da je literatura, ki je kanonizirana, praviloma prestala preizkus časa in zadostila določenim estetskim kriterijem. Je pa možno in se dogaja, da včasih neposredni družbeni angažma in estetska vrednost sovpadeta. Sam sicer mislim, da se avtorji kaj pretirano ne obremenjujejo s podobnimi vprašanji, ko enkrat začnejo s samim procesom pisanja.
Ko sva že pri procesu pisanja – vaša romana imata, v primerjavi s kratko prozo (in če je moč soditi samo po izboru kratkih zgodb Vse te smešne zgodbe), precej bolj klasičen dramaturški lok, čeprav je večina vaših pripovedi zgrajena predvsem okrog odlične karakterizacije protagonistov in popisov njihovih biografskih ozadij. Klasično vprašanje: kako veste, kdaj je neka zgodba zrela za roman?
Romani nastajajo na zelo različne načine… vsekakor pa nikoli ne bi mogel pisati tako, da bi samo zapolnjeval mesta v vnaprej zamišljeni strukturi pripovedi. Najlažje bo, če ti dam kar primer – Naš človek na terenu je recimo začel nastajati iz nekakšnih pesniških – no, pesniških, ni šlo za poezijo v klasičnem smislu – okruškov, ki so se mi utrinjali ob gledanju CNN-a. To je bilo leta 2003, v dnevih pred ameriškim napadom na Irak, za katerega smo vsi vedeli, da se bo slej ko prej zgodil – nanj smo čakali kot na začetek kake pomembne tekme! No, te okruške sem, nekoliko popravljene, nato uporabil v romanu kot vložene novinarske prispevke, ki jih svojemu uredniku s terena pošilja vojni poročevalec – skušal sem si predstavljati splet okoliščin, ki so tega poročevalca sploh privedle v Irak in šele takrat sem v samo pripoved uvedel njegovega sorodnika, tega istega časopisnega urednika, ki ga je sploh poslal tja in z gledišča katerega je celoten roman kasneje pripovedovan. Na tem mestu bi dodal, da bi podoben roman izpod peresa Američana najbrž izpadel vse preveč cinično – ker pa sam nisem bil toliko osebno vpleten v te dogodke, sem lahko ohranil distanco, zaradi katere Naš človek na terenu izpade veliko bolj ironično.
Oba vaša romana, tako Naš človek na terenu kot Območje brez signala, potekata na presečišču lokalnega in globalnega sveta. Zakaj ste del obeh pripovedi postavili ravno v teritorialno razmerje Hrvaška – Irak – Libija? Je bila ta (so)postavitev namerna ali zgolj naključna? Omenjena področja si do neke mere delijo podobno usodo – od vojne do sesutja starih državnih struktur in kasnejše tranzicije … Gre pri tem za poskus opisa določene globalizacijske logike, ki je tem področjem skupna?
Pri Območju brez signala sem zajemal iz različnih virov – med drugim iz govoric o dveh resničnih investitorjih, ki sta v nekem zakotju prav tako želela obuditi propadli proizvodni obrat … primarni vir navdiha pa je bil ogled dokumentarca o industrijskih mestih v Sibiriji – ta so za časa Sovjetske zveze zrasla tako rekoč sredi ničesar –, do katerih niso bile speljane niti ceste, edini stik z zunanjim svetom jim je predstavljal zračni promet, ki ga je omogočala država. Tako kot v romanesknem mestecu N. je bila večina prebivalstva zaposlena v lokalni tovarni, zaradi katere so ta mesta sploh postavili. Razpad Sovjetske zveze je praviloma pomenil, da so začeli propadati tudi ti obrati in z njimi sama mesta. Dogajanje Območja brez signala je bilo najprej postavljeno ravno v enega teh krajev v Sibiriji – vendar sem se po nekaj spisanih straneh vseeno odločil, da bi bilo bolje vso zadevo premakniti bliže, v kraje, ki so mi bolj poznani. So pa te spremembe strukturne in globalne – na mesta s podobno usodo je možno naleteti po celotnem Zahodu, kot tudi na področju bivše skupne države in Sibirije – ne vem pa, kako je s temi istimi procesi na Kitajskem in drugod … Ko sem bil na predstavitvi Območja v Franciji, mi je bilo rečeno, da jim je knjiga zanimiva ravno zaradi tega, ker ne tematizira zgolj stanja v naši širši regiji, ampak ker se da podobne kraje s podobnimi problemi in usodo najti tudi znotraj same Francije.
Na predstavitvi Območja brez signala ste med drugim dejali, da ste skušali popisati, kako je prehod iz nekdanjega družbenega sistema v kapitalizem spremenil medsebojne odnose – pri tem mi je zanimivo, da v nekem momentu delavci vztrajajo v svojem delu kljub dejstvu, da so plače pričele zamujati, ker posel s turbinami ni bil končan … Ob branju se mi je postavljalo vprašanje, če je solidarnost med delavstvom a priori vrednota – ali nista ta solidarnost in samoupravljanje znotraj tovarne paradoksalno dve orožji investitorjev pri njihovem lastnem izkoriščanju?
R.P.: Delavci so sprva plačeni, čeprav ne vedo, od kod ta denar prihaja in da so sami v resnici le del mednarodne tihotapske mreže (turbini, narejeni v osemdesetih letih v isti tovarni v mestecu N., sta namenjeni v Libijo, ki je pod mednarodnim embargom – dogajanje v romanu je postavljeno v čas tik pred in med t. i. arabsko pomladjo – čeprav ni nikjer v besedilu eksplicitne omembe Libije, določeni namigi kažejo v to smer – npr. omemba »Polkovnika«, kar je bil seveda vzdevek Moamerja Gadafija). Paradoksalno je samoupravljanje v knjigi vaba, s katero investitorja delavce nekdanje tovarne pogonskih turbin za ponovno obuditev proizvodnje angažirata z obljubo, da bodo sami svoji šefi – kar jima za povrh koristi zato, ker sama ne vesta ničesar o organizaciji dela ali proizvodnem procesu. Skozi roman se delavci prepoznajo kot subjekti, nekdo, ki ne dela proti svoji volji in razvija skrb za to, kar počne. Območje je tako zgodovinska refleksija samoupravljanja – delavci se dobro zavedajo, da v prejšnjem sistemu niso dejansko sami vodili tovarne, temveč člani partije – in obenem opomnik, da lahko posel poteka po drugačni logiki – ne zgolj po kapitalistični, ki nam jo, dokaj agresivno, skušajo predstaviti kot edino možno – in ki povsem izključuje možnost demokratičnega soodločanja na delovnem mestu, čeprav v določenih nišah že v sedanji družbeni ureditvi obstajajo vsi pogoji za to. Na Zahodu je ta zavest mnogo močnejša kot pri nas, saj zgodovina delavskih bojev zaradi drugačnega zgodovinskega konteksta ni takoj povezana z izkušnjo totalitarizma in delegitimirana kot v državah bivšega socialističnega bloka – na Zahodu je takšnega samoupravljanja bistveno več kot v naši regiji, kjer je vsaka podobna pobuda takoj odločno zavrnjena. Ta motiv samoorganiziranja gre skozi določene paradokse, vendar mislim, da bralca skozi potek zgodbe vseeno pripravi do tega, da o tej opciji ponovno razmisli.
Vendar se mi po drugi strani zdi, da vaši junaki vseeno niso samo karikature.
Na začetku romana je scena, kjer investitorja v iskanju delovodje nekdanje tovarne turbin Sobotke vstopita v lokalni bar in kjer skušam na ironičen način prikazati razliko med njima, ki prihajata iz večjega mesta, in prebivalci perifernega mesteca N. Tja prispeta z določenimi predsodki, vendar predvsem Nikola skozi pogovore z njimi uvidi, da ne obstajajo nikakršne nepremostljive razlike –na nek način sta oba, tako Nikola kot Oleg, daleč od Zahodne elite, ki je obiskovala zasebne šole in ni imela stika z “navadnimi” ljudmi. S prebivalci mesteca N. sta si v tem oziru mnogo bliže.
Pri literarnem obdelovanju tem, kakršna je recimo vojna, se pogosto pojavi vprašanje načina upodobitve – v Območju je vojno stanje prikazano neposredno, brez eksplicitnih komentarjev o vzrokih za samo morijo … ste se s tem fokusom na usodo posameznika, ujetega v bojni mašinerji, ki nima pregleda nad celotno situacijo, skušali izogniti odvečni politizaciji, ki ponavadi prikriva mnoštvo različnih vzgibov, razlogov in mehanizmov, ki posameznika »pahnejo« v vojno?
Ker je v Območju čas vojne že minil, me v tem kontekstu niso toliko zanimala podobna vprašanja, kakšne grozote so se dogajale in tako dalje, ampak kako je vojna vplivala na nadaljnji potek življenj literarnih junakov. Motivi, ki sem jih raziskoval, so razpad (Sobotkove) družine in nezmožnost komunikacije med tistimi, ki so pred vojno zbežali v tujino, in tistimi, ki so ostali znotraj specifičnega konteksta. Kot piscu mi je zmeraj zanimivo, v koliko različnih jezikih govorijo ljudje, pri čemer ne gre za to, da ne bi tehnično gledano govorili istega jezika, ampak da zaradi različnih okoliščin in izkušenj začnejo govoriti in dojemati svet drugače od drugih, čeprav so si bili z njimi nekoč blizu. V tekstu se pojavljajo glasovi tistih, ki so se po koncu vojne vrnili v mesto N. in so zdaj ujeti nekje vmes med obema svetovoma, brez svojega mesta doma ali na tujem, pa tudi glasovi, ki govorijo v nekem zelo emotivnem, posebnem registru, da ne rečem s pozicije norosti … Vse to so teme, h katerim me je med pisanjem vodil sam tekst in za katere se mi je zdelo, da nikoli niso bile dovolj razdelane, saj kot pisec nočeš ponavljati že napisanega. Ta razpoka med svetom beguncev in svetom njihovih bližnjih, ki so ostali, pa naredi ta roman, glede na migrantsko krizo, ki smo ji priča, še toliko bolj aktualen, čeprav se Območje navezuje na dogodke v povsem drugem časovnem obdobju.
Kljub temu, da sta Slovenija in Hrvaška sosedi, je mogoče sklepati, da je povprečnemu slovenskemu bralcu v poplavi prevodov iz kulturno dominantnejših kultur vaša sodobna literarna produkcija precej neznana. Kdo so po vašem mnenju tisti avtorji (prepoznavni in malo manj prepoznavni), na katere se splača biti pozoren, ko je govora o sočasni hrvaški literaturi?
Morda mi je malo bedasto sedaj izpostavljati samo par imen, glede na to, da je letos na festivalu Litlink sodelovalo petnajst avtorjev… Če vzamem v obzir samo tiste, ki so se predstavili v Ljubljani, bi omenil recimo pesnico in prozaistko Nado Topić iz okolice Splita,ki je na Hrvaškem premalo poznana, najbrž zato, ker ne živi v centru književnega dogajanja, in Darka Šeparovića – oba se primarno ukvarjata s poezijo, kar pa se pozna tudi pri njuni prozi … Kot rečeno, ne zdi se mi ravno pošteno opozarjati na posamezne avtorje in avtorice, saj obstaja mnogo odličnih literatov.
Omenili ste festival Litlink, ki je konec junija gostoval v Cankarjevem domu v Ljubljani – bi lahko na tem mestu za vse tiste, ki so ga letos morda zamudili, predstavili njegov koncept? V čem se razlikuje od sorodnih dogodkov?
Festival Litlink je nastal z željo, da se sodobna hrvaška književnost poveže z mednarodnim prostorom. Namenjen je predvsem promociji avtorjev, ki kljub kvaliteti svojega ustvarjanja niso toliko tržno zanimivi (niso pa popolni underground, čeprav je res, da ima festival pridih alternativnosti) in še nimajo prevoda v jezik, iz katerega prihajajo gosti festivala. Skratka, trudimo se, da bi širši javnosti predstavili že uveljavljene avtorje in literarna imena mlajše generacije, ki so večkrat brez razloga spregledana in postavljena v drugi plan.V primerjavi z ostalimi literarnimi festivali, kjer so na dogodkih prisotni samo publika in nastopajoči, je posebnost Litlinka namreč ta, da na njegovo turnejo, ki se začne v Puli, vsako leto povabimo urednike tujih založb, letos recimo iz Nemčije, Avstrije in Švice, ki imajo na ta način možnost, da se seznanijo s hrvaško literaturo in po možnosti stopijo v kontakt z avtorji, ki so jih na branjih najbolj prepričali in za katere menijo, da bi za njihovo založbo lahko bili zanimivi … To je naš namen, seveda pa od predstavnikov založb tega ne moremo zahtevati. Pisateljem in pisateljicam iz majhnih jezikovnih skupnosti, kakršni sta recimo slovenska in hrvaška, se je brez ustrezne podpore pač težko prebiti na mednarodno sceno.
Tako kot Nada Topić in Darko Šeparovič ste tudi vi svojo literarno pot začeli s pisanjem in objavljanjem poezije, zato bi vas za zaključek tega pogovora povprašal, če se ji sami še posvečate? In če se, kaj je tisti impulz, ki vam kljub uspehu vaših romanov preprečuje, da bi jo postavili na povsem stranski tir, še posebej v času, za katerega mnogi menijo, da ji ni najbolj naklonjen?
Da, nisem prenehal pisati poezije. Vsi vemo, da bralcev poezije ni ravno mnogo in da se je nikomur ne ljubi promovirati, zato je včasih kdo prepričan, da je ne pišem več. Leta 2012 sem objavil zbirko Jednom kasnije, češ, to je to (smeh). Ravno sem dokončal novo zbirko, ki jo je treba samo še enkrat pregledati – njen naslov je Siromašni čovjek, kojeg boli glava. S poezijo sem začel, zato je zmeraj v mojih mislih, nekako jo potrebujem – lahko preprosto sedem za računalnik in začnem tipkati. Ne morem biti zmeraj dovolj organiziran, da bi pisal samo prozo. Pri romanu si zadaš neke smernice, ki jim moraš slediti in nimaš toliko manevrskega prostora kot pri poeziji – spomniti se moraš, kje si končal in kako zgodbo peljati naprej. Jezik poezije pa omogoča veliko več svobode, iz verza v verz lahko izvajaš mnogo večje akrobacije kot pri pisanju proze – kar pa ne pomeni, da v mojih zgodbah in romanih ni nič poezije. Včasih se mi zapišejo odlomki, ki so naravnost okuženi s poezijo.
Danes sem sanjal, da so bolečine izginile. Bilo je kot nekakšna epifanija. Bil sem odrasel in bil sem v telesu, ki je bilo novo in nedotaknjeno telo, ki sem ga imel kot otrok. Bil sem odrasel in bil sem v glavi, ki je bila nedotaknjena in čista, kakor glava, ki sem jo imel kot otrok. Steklo, ki me je ločevalo od prihodnosti, se je stalilo. Strah je izginil. Premikal sem se skozi ure, kot sem se premikal, ko sem še lahko ležal v zraku in z mislimi in dlanmi segal v notranjost senc. Okrog mene je bila pomlad, ki se levi v poletje. Dišeče, zeleno kraljestvo me je oblivalo kakor velika povodenj. Kakor silno navdušenje, ki od znotraj boža milino. Dan je postal enako zatočišče kot noč. V nepremičnih zajetjih časa sem srečeval prijatelje. Živi so bili še vedno živi. Mrvi so bili ponovno živi. Njihova telesa so bila nedotaknjena telesa, ki so jih imeli kot otroci. Njihove glave nedotaknjene glave, ki so jih imeli kot otroci. Naše simpatije so na vročih betonskih ploščah ob bazenu izvajale lene predstave; brisanje in ovijanje las z brisačo. Izrazni ples z zrakom in razžarjeno svetlobo. Niso se dotikale tal. Bile so kot bogovi, a nismo vedeli, da so bogovi. Vse se je ponavljalo in ponavljalo, kakor bi bilo ujeto v večni krog. V počasni vrtinec z nami v središču vrtinca. Iz bazenske vode smo se dvigovali kot polnočna sonca. Vse je bilo ponovno na dosegu roke. Strah in bolečina sta izginila. Zrak je bil gost kot sladkorna pena. Kakor melasa. Dnevi so bili množica dni, ki počasi gori v neminljivem veličastju. Dnevi so bili slovesnost, ki se ne bo nikoli spremenila v temno praznovanje. V njih ni bilo nobene nevarnosti, nobene pasti, nobenega brezna, ki bi me obkrožalo. Nobene temne zvezde, ki bi se lahko zajedla v moje široko razprte oči.
Pesem je iz cikla, ki bo objavljen v eni od prihajajočih zbirk Uroša Zupana z naslovom Sanjska knjiga.
Ameriški pesnik Karl Shapiro v pesmi AutoWreck (1941) razbija enakost človeških smrti, ko piše, da »… smrt v vojni je od roke; / samomor ima vzrok in mrtvorojstvo logiko; / in rak, preprost kot roža, cvete.« Toda smrt v prometni nesreči »povabi okultni um, / razveljavi našo fiziko s posmehom / in razprši vse, kar vedeli smo o razpletu / čez prikladno, zlobno kamnje.«
Sodobniki se v vsakdanjem življenju intuitivno zavedamo tega, čemur lahko rečemo »pluralnost smrti«, denimo tedaj, ko nas vest o »tragični« smrti neznanega otroka potare bolj kakor o »naravni« smrti starostnika. Tako obstaja med primeroma nekakšna razlika, da je izguba mladega življenja drugačna od izgube h koncu iztekajočega se življenja, in iz te razlike izhaja naše drugačno vrednotenje enega in drugega. Že (iz)živeto življenje je namreč že imelo in izrabljalo temeljno možnost doživljanja različnih bivanjskih izkustev, možnost načrtovanja in uresničevanja načrtov, možnost rasti, delovanja, vplivanja in spreminjanja življenjskega sveta ter ustvarjanja smisla. Medtem pa je otrokova smrt v odsotnosti soteriološke obljube na vnovič podarjeno možnost nesmiselna, je nasilni rop nedoživetih let. To, kar je v (tej) primerjavi merilo presoje, ni torej enakost med pojavoma, marveč razlika med njima. Pa vendar bi bila brez določene enakosti obeh primerov, brez strukturalnih, formalnih, genealoških, etioloških ali funkcionalnih stičišč, brez množic stičnih točk, presekov, enakih ali podobnih elementov – in to velja za primerjanje kot tako – smiselna primerjava (taka, ki nam smisel razkriva, ne pa zakriva) nemogoča.
»Primerjati«, se glasi Leibnizova jedrnata definicija, pomeni »ugotavljati, v čem se dvoje ujema in v čem se razlikuje, tako da se iz enega spoznanega spozna drugo«. Primerjanje, ki izenačuje pojavnost smrtne bolezni s pojavnostjo smrtne nesreče ali smrti v vojni, je prav tako pomanjkljivo kot izenačevanje cunamija v Zahodni Bengaliji, potresa v osrednji Turčiji ali sovjetskega sistema gulagov, saj obe izenačevanji spregledata singularnost posameznega in konkretnega primera: edinstvene lastnosti comparanduma (»primerjanca«) je mogoče razbrati šele v razlikah med comparandi.
Primerjava je nujna za razumevanje preteklosti, piše največji nizozemski zgodovinar Johan Huizinga, kajti »Cezarja razumem le, ker ga lahko primerjam z Aleksandrom in Napoleonom«. Tisto, kar iščemo, je »lik Cezarja, kakršen je v svoji enkratnosti: kakor se razlikuje od neštetih drugih likov in kakor je podoben nekaterim«. Tudi utemeljitelj analovske šole Marc Bloch si je prizadeval za zgodovinsko perspektivo, ki uporablja »najučinkovitejšo med vsemi čarovniškimi palicami – primerjalno metodo«, njeno nalogo pa prepoznal v odkrivanju »originalnosti« v primerjanih pojavih.
Traktorist
Ameriški novinar Harrisson E. Salisbury je o knjigi sovjetskega disidentskega zgodovinarja Roja Medvedova Let History Judge (1972) zapisal, da jo je po branju odložil »z enakim občutkom srepe groze, ki nas prevzame, ko beremo o cunamiju v Zahodni Bengaliji, o potresu v osrednji Turčiji ali o epidemiji kolere v predkomunistični Kitajski«. A čeprav je naše občutje in doživljanje enako ob spoznavanju različnih preteklih katastrofalnih dogodkov, ki so imeli podobno uničujoče posledice za številna človeška življenja, iz tega ne sledi, da so enaki tudi sami dogodki.
Karlo Štajner, ki je moral zaradi svojega komunističnega udejstvovanja prebegniti iz Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Sovjetsko zvezo, je v avtobiografskem delu 7000 dni v Sibiriji označil začetek in konec svojega skoraj dvajset let dolgega ujetništva v sovjetskih delovnih taboriščih z dvema pomenljivima opazkama. Ob branju izmišljene obtožbe, ki mu je očitala sodelovanje pri atentatu na Stalinovega največjega političnega rivala Sergeja Kirova, je spoznal, »da je tisti, ki ga zapro, že vnaprej kriv, táko je neomajno načelo NKVD. Sojenje je le formalnost, prevara, nič več. … Sojenje je bilo končano v manj kot dvajsetih minutah, brez državnega tožilca in obrambe.« Skoraj dve desetletji kasneje, v času Hruščove otoplitve po Stalinovi smrti, je Štajner kot izgnanec po prestani taboriščni kazni urejal vse potrebno za »rehabilitacijo« in šele takrat je »[p]rvič … odhajal iz poslopja sovjetske ustanove z občutkom, da nisem bil priča komedije in da se je državni tožilec zares trudil, da bi popravil hud zločin, katerega žrtev sem bil«.
O absurdnosti lažnih obtožb in montiranih sodnih procesov govori anekdota, ki jo je v svoji avtobiografiji Potovanje v vrtinec (1967) zapisala partijka in profesorica pedagogike Evgenija Ginzburg, še ena številnih žrtev Stalinove velike čistke, po krivem obsojena zaradi sodelovanja v trockistični protirevolucionarni organizaciji, ki da naj bi izvedla likvidacijo Kirova. Ginzburgova, sprva nastanjena v slovitem tranzitnem zaporu Butirka, v stolpu Pugačova, imenovanem po njegovem najslovitejšem stanovalcu – voditelju velikega kmečkega upora v 18. st., zoper »krepostničestvo« (tlačanstvo) – poroča o pogovoru s starejšo sozapornico. »Babuška Nastja«, preprosta petinšestdesetletna ženica, doma z obmoskovskega podeželja, ki je bila zaprta zaradi obtožbe »trockističnega terorizma«, se je približala Evgeniji in jo vprašala, ali je morda tudi ona »ena tistih traktoristov [sic]«. Ko je Evgenija odgovorila, da so si obtožbe izmislili zasliševalci in sodniki in da so zato oni »teroristi«, je babuška Nastja nadaljevala: »Tudi obtožbe o meni so si izmislili, prišteli so me k onim traktoristom. Toda Bog mi je priča, da nikoli nisem šla niti blizu teh prekletih stvari. Ne vem, kako so sploh prišli na to idejo … starim ženskam sploh ne dovolijo voziti traktorjev.«
Sovražnik ljudstva
Nikita Sergejevič Hruščov je v svojem tajnem govoru Kult osebnosti in njegove posledice, ki ga je prebral na dvajsetem kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze leta 1956, podal pomenljivo razjasnitev koncepta »sovražnik ljudstva«. To, da naj bi po besedah Hruščova koncept »sovražnik ljudstva« ustvaril Stalin (čeravno ga je moč zaslediti v Leninovem dekretu), ni tako pomembno kot priznanje, da je ta izraz »avtomatično izključil potrebo po dokazovanju ideoloških napak posameznika ali skupine v preiskavi. Ta koncept je omogočil uporabo najhujše represije, ki je kršila vse norme revolucionarne zakonitosti, proti vsakomur, ki je kakorkoli nasprotoval Stalinu, proti tem, ki so bili zgolj osumljeni naklepanja sovražnih dejanj, in tudi proti tem, ki so bili na slabem glasu. … Formula “sovražnik ljudstva” je bila posebej ustvarjena z namenom fizičnega uničenja takih posameznikov.«
Soroden koncept je termin »razredni sovražnik«, ki je v marksistični misli primarno označeval »buržoazijo«. Marx in Engels tako pišeta v Komunističnem manifestu (1848), da se vsa družba »čedalje bolj cepi v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno drug nasproti drugemu stoječa razreda: buržoazija in proletariat.« Lenin bo kasneje v depeši O kompromisih (1917), k »razrednim sovražnikom« samoumevno prišteval »anarhistične in individualistične« menjševike in »maloburžoazno« Socialistično revolucionarno stranko – »levo opozicijo«, sestavljeno iz anarhistov, socialistov in komunistov z manj avtoritarnimi prepričanji.
Eden teh »levih komunistov« Karl Kautsky je v posredni zvezi z (zlo)rabo pojmovanja razrednega sovražnika v spisu Terorizem in komunizem (1919) boljševikom očital, da je buržoazija »v Sovjetski republiki razumljena kot posebna človeška vrsta, katere temeljne značilnosti so neizbrisljive. Tako kot črnec ostane črnec in Mongol ostane Mongol, ne glede na to, kakšnega videza je in kako se oblači, tako tudi buržuj ostane buržuj, četudi postane berač ali živi od svojega dela«. Namesto, da bi nekdanji buržuji, potem ko so po razlastitvi brez kompenzacije prenehali biti buržuji, mogli postali enakovreden del proletarskega razreda, so »prisiljeni k delu, toda brez pravice do izbire dela, ki ga razumejo in ki najbolj ustreza njihovim sposobnostim. Nasprotno, prisiljeni so opravljati najbolj umazana in najspornejša dela, v zameno pa ne dobijo večjih porcij, temveč najmanjše, ki redko zadostujejo za pomiritev lakote. Njihove porcije so velike le eno četrtino porcij vojakov in delavcev, zaposlenih v tovarnah Sovjetske republike. … Zato ne vidimo nobenega znamenja o izboljšanju stanja proletariata, grajenju “nove in višje oblike življenja”, temveč samo žejo po maščevanju v imenu proletariata v njeni najprimitivnejši obliki.«
Leta 1933 je Kautsky na novo ocenil stanje v Sovjetski zvezi, zdaj že s Stalinom na oblasti, in zapisal, da se je »z vsakim letom od vrhunca 1917 položaj ruskega delavskega razreda drastično slabšal. Ni se pomaknil bližje socializmu, marveč se vztrajno odmika stran od njega in izgublja v vseh vidikih sposobnost samoodločanja v procesu dela. Državno suženjstvo ne postane socializem zgolj zato, ker se goniči sužnjev poimenujejo za komuniste«.
Štajner, Ginzburgova, pisatelj Isaak Babel, ki so ga na smrt obsodili in ustrelili v Butirki, in babuška Nastja so bili krivoma obsojeni kot »sovražniki ljudstva«.
Podčlovek
»Podčlovek« (der Untermensch) je termin, s katerim so nacistični rasni ideologi označevali »manjvredne ljudi«, ki niso pripadali »arijski rasi«, zlasti Jude, Rome in nekatere Slovane. Najbolj razdelano opredelitev »podčloveka« podaja notorični nacistični pamflet Der Untermensch (1942), ki ga je uredil vrhovni poveljnik zločinske organizacije SS, Heinrich Himmler, odgovoren za nadzor nad delovnimi in uničevalnimi taborišči. V propagandni, s fotografskim materialom in z retoriko dehumanizacije bogato opremljeni publikaciji beremo, da je »boj med človekom in podčlovekom … zgodovinsko pravilo« in »naravni potek življenja … kot boj kužnih bakterij proti zdravemu telesu«. Podčlovek je »največji sovražnik dominantne vrste na Zemlji, človeštva. Podčlovek je biološko bitje, ki ga je ustvarila narava, ima roke, noge, oči in usta, celo nekaj, kar je podobno možganom. Toda to grozno bitje je le delno človeško bitje«, je »grozljiv stvor«, v čigar notranjosti divjajo »okrutni kaos, nebrzdane strasti, brezimna volja do uničevanja, primitivno poželenje, brezsramna nizkotnost«. Podčlovek, beremo v tej zloglasni esesovski publikaciji, neizmerno sovraži človeka, svetlobo, znanje, vse dobro in sveto ter pod vodstvom »večnega Juda« spletkari in rovari, da bi uničil človeško vrsto in vse njene civilizacijske stvaritve. Povsod seje »apokalipso, ogenj, smrt, posilstva in umore«, njegov poslednji cilj je izničenje človeškega napredka in veličine, popoln kaos.
Metafizični antisemitizem nacizma konstruira človeško realnost kot manihejski boj arijskega duha dobrega in judovskega duha zlobe, kot metafizično vojno, v kateri smrtni sovražnik ostane sovražnik tudi po tem, ko je poražen.
O pretresljivi izkušnji, ki jo je doživel v enem od hčerinskih kampov Auschwitza, imenovanem Monowitz-Buna, v svojih memoarjih Noč poroča takrat mladoletni Elie Wiesel:
Esesovci so se zdeli bolj zaskrbljeni, bolj vznemirjeni kot ponavadi. Obesiti otroka pred tisoči gledalcev ni bila majhna stvar. Vodja taborišča je prebral obsodbo. Vse oči so bile uprte v otroka. Bil je mrtvaško bled, skoraj miren, grizel si je ustnice. Zakrivala ga je senca vešal.
Lagerkapo je tokrat odklonil pomoč rablju. Nadomestili so ga trije esesovci.
…
»Kje je milostljivi Bog, kje je On?« je vprašal nekdo za menoj.
Na znak so prevrnili vse tri stole.
…
Potem se je začel obhod. Odrasla nista več živela. Jezika sta jima odebeljena in pomodrela visela iz ust. Tretja vrv pa ni bila negibna. Ker je bil tako lahek, je otrok še vedno živel.
Več kot pol ure je ostal tako in se pred našimi očmi v agoniji boril med življenjem in smrtjo. In mi smo ga morali gledati naravnost v obraz. Bil je še živ, ko sem šel mimo njega. Njegov jezik je bil še vedno rdeč, njegove oči še niso ugasnile.
Isti človek za menoj je vprašal: »Za božjo voljo, kje je Bog?«
In v sebi sem zaslišal glas, ki je odgovoril:
»Kje je On? Tukaj je – tu visi na teh vešalih…«
V pošastnem kompleksu Auschwitza so nacisti umorili dvesto tisoč otrok. Taboriščnik Jacques-Adolphe Altman, s tetovirano številko 173708, je pričal: »Videl sem, kako so esesovci metali dojenčke in majhne otroke še žive v plamene. Groza vse grozot!«
Elie Wiesel poroča: »Dojenčke so metali v ognjene jarke … Nisem rekel, da še žive, toda to sem tedaj mislil. Toda potem sem se prepričal: ne, bili so mrtvi, drugače bi zagotovo izgubil razum. Pa vendar so jih videli tudi drugi taboriščniki: bili so živi, ko so jih vrgli v plamene. Zgodovinarji, med njimi Telford Taylor, so to potrdili.« Taylor povzema v svojih memoarih Anatomija nurnberškega sojenja pričanje Severine Šmaglenskaje: »Novorojene otroke judovskih mater so takoj umorili in dojenčke, ki so jih ob prihodu v taborišče določili za eksterminacijo, so pogosto vrgli v krematorijske peči brez predhodne zadušitve v plinskih celicah.«
Spor o razliki
V osemdesetih letih minulega stoletja se je v Nemčiji razvnel tako imenovani Historikerstreit, spor zgodovinarjev, ki ga je zanetil kontroverzni zgodovinar Ernst Nolte, ko je v feljtonu Preteklost, ki noče iti stran moralno izenačil sovjetske in nacistične zločine ter holokavst predstavil kot razumljivo, a pretirano reakcijo Nemcev na »razredni genocid« in »aziatsko barbarstvo« boljševikov kot neke vrste preventivno samoobrambo pred »aziatskimi hordami« (izraz, ki ga Nolte prevzame od nacistov). Nolte je tudi trdil, da so nacistični lagerji posnetek sovjetskih gulagov in s sodelavci apeliral k opustitvi »obsedenosti Nemcev s krivdo« glede nacistične preteklosti. Habermas, Kocka, Broszat, Mommsen in nekateri drugi prominentni zgodovinarji so ovrgli revizionistične trditve Nolteja in njegovih konservativnih sodelavcev, ki so z relativizacijo zločinske preteklosti skušali zgraditi na zgodovinskem ponosu temelječo nacionalno nemško identiteto.
Odločilno razliko, edinstvenost, ki jo je moč najti v primerjavi holokavsta in nacistične Nemčije z drugimi avtoritarnimi in »totalitarnimi« režimi ter njihovimi zločini, pa je najjasneje izpostavil Eberhard Jäckel, ki je odvrnil, da je »nacistični pomor judov edinstven, saj se ni nikoli prej nobena nacija z avtoriteto svojega voditelja odločila in razglasila, da bo pobila, temeljito, kolikor je mogoče, določeno skupino ljudi, vključujoč stare ljudi, ženske, otroke in dojenčke, ter to odločitev dejansko izpeljala z uporabo vseh sredstev vladajoče moči na svojo razpolago«. Enačenju zločinstva Hitlerja in Stalina nasprotuje tudi Dovid Katz, oster kritik tako imenovane teorije »dvojnega holokavsta«, po kateri danes posega zlasti del politične desnice postsocialističnih držav nekdanjega Vzhodnega bloka in Jugoslavije z namenom , da bi relativizirali zgodovinsko krivdo ideološko sorodnih kolaborantov z nacističnim okupatorjem in izvrševalcev medvojnih hudodelstev zoper etnične manjšine in politične nasprotnike. Kotz tako zapiše, da je samo za holokavst značilno »načrtno iztrebljenje celotne rase. Nekaj zelo drugačnega, onkraj politike, je na delu, ko skušajo ljudje pomoriti vse dojenčke neke rase.«
V tem lahko razpoznamo najpomembnejšo razliko med sovjetskim konceptom »sovražnik ljudstva« in nacističnim »podčlovekom«.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Prizor is filma Veliki Lebowsky (r. Joel Coen, Ethan Coen, 1998)
hotel je samo z vsem končati da je konec da je konec obračal je glavo nazaj in gledal dolgove škripali so kot vagoni ko zahajajo v vzhod in bližnjo prihodnost življenje je bilo na splošno podobno progi vijugasti, predorski, skozi mlado nagubano gorovje (tja, tja bi potoval) toda nekakšen polž mu je zlezel na čevelj medtem ko je pijan spal na klopi (ker je s pivom precej zavlačeval) čeprav je ves čas hotel z vsem končati ko je imel ogromno dela, največ sam s sabo a po mestu se je skrival pred še večjimi norci osamljenimi živalmi bili so razmetani kot blazine hotel je samo z vsem končati ta načrt je zapolnil ves koledar kot boga je čakal poletje zlatega toreadorja ki se včasih pojavi med joškama otresal je pepel v ribjo konzervo položil injekcijo v morje v mesečini, zraven apartmaja ko je hotel ozdraviti ta svet ki je metastaziral hotel je ves čas z vsem končati težko je bilo gledati njegovo smrt toliko neodložljivih nalog ki jih je kljub temu prelagal polž je bil na čevlju sonce na ostriženi glavi ob zori odhajajo mimo jezdeci večinoma v avtomobilih ona pa v kabrioletu ki lovi zadnje misli sonca
Robert Perišić (1969) je eden najvidnejših in mednarodno prepoznavnih sodobnih hrvaških avtorjev. Literarno pot je začel kot pesnik in pisec kratke proze, uveljavil pa se je predvsem kot romanopisec. V slovenščini lahko beremo Vse te smešne zgodbe (2002) ter romana Naš človek na terenu (2010) in Območje brez signala (2018).
Približevala sta se obrobju mesta. Že desetletja je bilo zapuščeno. Vendarle se drži presenetljivo dobro, so poročali, ne stara se, ne zarašča in ne smeti, vsaj ne, kolikor bi pričakovali. Redke obskurne spletne strani, ki so se ukvarjale s tem vprašanjem, so možne razlage zvedle na dve teoriji: bodisi za mesto skrbi neznana in težko sledljiva skupina ljudi iz neznanega in težko doumljivega razloga, bodisi zanj skrivaj skrbi vlada, ki tega, iz prav tako neznanega razloga, noče priznati. Slednja možnost je prožala več špekulacij. Mogoče se v mestu nahaja nekaj skrivnega, kar ima državni ali celo mednarodni pomen. Kljub skrivnosti in kljub temu, da kraj ni bil varovan (kar je morda najboljši način za prikrivanje dejavnosti), ga ni obiskovalo veliko ljudi. Šlo je za socialistično luknjo, sestavljeno iz dveh blokovskih naselij in starega mestnega jedra, v njegovi bližini ni bilo nikakršne turistične privlačnosti, klima pa je bila neusmiljena: padavine, enakomerno gosto porazdeljene čez vse leto in pozimi mraz, za katerega se je zdelo, da ima kemično moč razžiranja kože ter drugih zaščitnih površin. Poletje je bilo medlo in velikokrat oblačno. Še najpogostejši obiskovalci so bili študentski avanturisti, ki so tu in tam vlomili v katero od zapuščenih stanovanj, priredili pijansko zabavo ter naslednji dan odšli proti vznožju gora za vzhodno stranjo mesta, gora, za katerimi se je odpirala široka stepska pot k velikemu slanemu jezeru.
Na poti sta bila že nekaj časa: veliko časa za mlade in dovolj, da bi ga stari zgolj zaznali. Naselju sta se približevala v poznem popoldnevu, ki se je prevešal v somrak, a nista občutila posebne tesnobe in nista pričakovala nobene nevarnosti. Zagledala sta nekaj, kar je bilo ekscentrično, kar je izstopalo iz puste pokrajine. Nenavadna zelena skulptura. Odločila sta se, da jo odstružita v svojem obzorju, ki sta ga usmerila proti njej. Pred njima je začela vznikati podoba otroškega igrišča, zgoščenega na parceli v dimenzijah, dolgih nekaj korakov. Vendar je igrišče bilo kot majhen botanični vrt z divjimi rožami sredi kakšnega kraškega mesteca, sredi mesteca z dolgo avenijo, ki preči mesto, sestavljeno iz hiš na obeh straneh. Avenijo, ki obenem prebije mesto ter ga vzpostavlja, polna zagona, nakar se presenečena znajde sredi praznine, za upehanimi hišami, ki je ne morejo dohajati, za zadnjimi tovarnami in halami nakupovalnega središča. Vrt je edina zanimiva reč, podobno kot tole igrišče. Skulptura, ki sta jo opazila na začetku, je bila hobotnica. Njena zelena barva je bila obenem zbledela in zamazana, napokana, kot koža neposrečene zgodovinske epizode, kot luske ostarele prostitutke, namazane v barve, ki niso samo že zdavnaj iz mode, temveč tudi nikoli niso bile v modi, razen za vedno nove naraščaje pohotnih, zavrženih starcev, ki jih je, kakor to sami razumejo, življenje naplavilo na neko plažo iz dolgočasnega sivega kamenja, na mrtev odkljuk kopnega, prekritega s plevelom, poganjajočim med skalami.
Hobotničini kraki so bili opremljeni s priseski, namenjenimi oprijemanju med vzpenjanjem. Vzpenjanju vse do glave, ki je strmela v prostor in ju privlačila s svojim pogledom, tako nevarnim in patetično nemočnim obenem. Na zaobljeni glavi, premazani z neugledno barvo, so bile namreč samo jajčaste črne oči, ki so buljile predse, obenem izhod kanalizacije ter vhod za neznane signale iz vesolja. Molče sta jo opazovala. Brokat je iz žepa potegnil škatlico danskega snusa brez arome in si eno vrečico zataknil nad levi sekalec. Kmalu zatem se je Bronja obrnila in pred njo se je razprla celotna menažerija. Tik ob njej je stala skulptura dečka, ki pa je bila povsem ponesrečeno oblikovana. Na njegovi kvadratni glavi so bile prav tako ovalne, nesmiselne črne oči, pod nosom pa bel pravokotnik zob brez ustnic, kot bi bile razžrte. Toda ključen je bil odlomljen nos, s katerega se je cedila rdeča barva, podobna sveži ob izpulitvi zoba. Šele tedaj je opazila, da bi to pravzaprav morala biti figura deklice. Na glavi je namreč imela posajeno rdečo kapico v obliki ženskega turbana z rumeno pentljo na sredini.
Brokat se je medtem sprehajal naprej. Ogledoval si je žalostno opico v prav tako postani rjavi barvi iz nekega časa, barvi, za katero je imel vtis, da se bo težko še kdaj ponovila. Opica je imela iztegnjene roke, desno pa pri tem nekoliko pokrčeno: zdelo se je, da obenem nemočno priklicuje in prosi. Velika ušesa z rjavo obrobo in rumeno notrino. Okoli ustec je imela gubice, sama usta pa so bila nekoliko ukrivljena navzdol in opica je zaradi tega gledala zelo žalostno. Ob njej, pred toboganom, tako, da bi se spuščajoči otroci lahko zaleteli vanj, je bil škrat s prišpičenim ostrim nasmeškom. V vznožje drevesa je bil vgrajen keramični možak z zoglenelim obrazom, ki ga je davil piton, očitno spuščajoč se z drevesa.
Igrišče je bilo polno strahov, vendar povsem nenevarnih, kot bi se prikazali iz nevidnega sveta in bi jih neka modra poteza zamrznila, jih naredila vidne in nebogljene, tako da lahko strašijo samo še brez učinka. Stopila sta h klopci na robu in tedaj opazila še, da se v rob prostora vrašča nekaj kamnitih nagrobnikov z zabrisanimi ciriličnimi črkami ali kitajskimi pismenkami in letnicami rojstva. Bronja je iz nahrbtnika potegnila termovko s čajem.
»Tega ni v nobenem opisu mesta. Zanimivo. Ampak zaradi takšnih stvari sva šla na pot. Se tudi tebi zdi, da obstajajo prostori v spominu, ki jih ni vzpostavil sam prostor, temveč so prirojeni? Kot bi bili neločljivo povezani s samo kapaciteto spomina. Spomin pride v paketu s tem in tako vemo, da ni naš. Da se vrašča v nekaj zunaj nas. Morda v gene, v vzročno verigo stvarnosti, kakorkoli …«
»Ali pa je spomin na nekaj pred rojstvom. Morda prednikov. Morda pa samo nekakšna spominska kartica, s katero se rodimo, ki jo včasih, ne da bi vedeli, kako, odpremo in se pred notranjimi očmi začne odvijati projekcija. Morda so te slike nekakšen opomin.«
Opazovala sta somračne obrise pred seboj. Luna je nastopala v medlem krajcu. Dolgo že nista bila več par. Nekoč sta bila poročena. Deset let sta se trudila ohraniti zakon. Resnično sta se imela rada. Večkrat sta šla narazen in preživela obdobja v samoti, potem pa se spet približala in legla v isto posteljo. Toda ni moglo obstati. Bila je neka skrivnost, nekaj takšnega, kot je tendenčno padanje profitne stopnje v kapitalizmu skrivnost za neoklasične ekonomiste. Ne, pravzaprav ni bilo tako. Bronja je ugotovila, da nobena znanost ne more ugotoviti vzroka za vsakokratni padec njunega odnosa. Treba je bilo biti moder, ne pameten. In modro je bilo priznati, da gre za skrivnost, ko pa je to priznala, je postopoma prepoznavala tudi njene obrise in videla, da njunega odnosa ne preprečuje nič, kar je v njiju, nobena materialna sila, temveč nekaj iz drugih svetov.
Sprijaznila sta se, toda še vedno sta bila neločljiva. Večino časa sta preživela skupaj, le spala nista v isti postelji. Toda to ni bilo tako pomembno. Še vedno sta si imela veliko povedati. Ali pa med seboj pretočiti veliko molka. Hodila sta po poteh, ki so vodile …
Zdaj je Brokat sedel ob oknu in opazoval temno prazno naselje, medtem ko je Bronja ležala v spalki. Nekoliko sta se bila pomaknila v mesto in vstopila v odprt blok, ki je bil očitno nedavno obiskan. Nekaj stanovanj je bilo brez vrat. Gledal je v prižgano okno nekaj ulic stran. V petem nadstropju, je lenobno preštel.
»Se spomniš?«
»Da, spomnim se,« je zaspano, nežno in tudi nekoliko pokroviteljsko odgovorila Bronja.
»Tisto so bili nenavadni časi. Nihče ni vedel, kaj naj počne v življenju. Ali kaj to je. Zabave, ki so trajale po tri dni brez spanja. Pravzaprav, ko vidim ljudi v mestu … Mislim, da so še vedno na zabavi. Na zabavi, ki traja že vsa ta leta. Njihova koža se počasneje stara. Morda je to od vseh drog. Borroughs v Džankiju pravi, da se celice džankijev obnovijo vsakič, ko se spravijo s horsa. Tako bi lahko potencialno večno živeli, če bi se vsakič znova navlekli in se potem odvadili.«
»Ves čas živimo med večnostjo in brezskončnostjo. On je najbrž govoril o brezkončnosti. Brezkončnost je slaba. Potovanje skozi noč brez konca. Tuljenje demonov z vseh strani. Iskanje vedno novih dejavnosti, ki se jih je treba oprijeti, da nas demoni ne prevzamejo. Vendar so demoni zgolj izsevanja nečesa drugega. Izsevanja praznine. Nahaja se onkraj dejavnosti. Nastopi, ko ugotoviš, da je vsa dejanja mogoče izčrpati, jim priti do dna. Pravzaprav je sestavljena iz tistega, kar se nahaja na dnu vseh dejavnosti.«
Brokat se je zamislil. »Najbrž imaš prav,« je odvrnil in stopil k svoji spalki ter se ob tihih zvokih šumenja tkanine, ki so se slišali v tiho noč, spravil vanjo.
Pred zoro sta pripravila lipov čaj. Njegov poudarjeno blagi okus jima je na korenu jezika vzbujal nekakšno nostalgijo. Koren jezika, koren lipe; na to je pomislil Brokat in pogledal Bronjo, pa se mu je zdelo, da se je tudi njej utrnila enaka podoba. V tistem trenutku, ko jo je pogledal, ga je namreč tudi ona pogledala s široko odprtimi in presenečenimi očmi, kot bi gledala v isto misel in jo je presenetilo, da se je tam znašel še nekdo.
Kmalu potem, ko sta zapustila mesto, sta se znašla v stepi. Debele in dolge travne bilke, deloma posušene, so se nerade umikale pogodni poti, ki je vodila skozi blago vzvalovano pokrajino, obkroženo z obrisi gora. Med travo je razpadala zemlja, ponekod napokana, drugod gostejša in rahlo prašna. Molče sta opazovala počasno pot sonca čez nebo. Okoli poldneva sta si okoli glav ovila brisači, ki sta ju ovlažila z vodo iz velikih čutar. Malo pred njima je pot prečkal trop divjih konj, ob strani, na varni razdalji, pa se je pasla čreda bivolov. Dolgo nista srečala nobenega človeka, ko pa sta ga, je bil skrit v starem terencu, opremljenem z visoko anteno in kvadri zvočnikov, ki so viseli s strani in igrali nekakšen puščavski blues. Njuni senci sta izginjali in zaradi tega sta se počutila razgaljena, še posebej izpostavljena kozmičnemu očesu. Vedela pa sta tudi, da se sredi te pokrajine začenja nadzor kamer, ki so prepredene čez celo državo in vznikajo v grozdih kot trpki sadeži, v katere si ne upaš ugrizniti, čeprav te privlačijo ravno s svojo odbojnostjo.
Popoldne sta v senci malega griča videla ogrodje precej dolge stare stavbe, sezidane iz rdečih opek. Strehe ni bilo več in vrhnji robovi so bili na več mestih odkrušeni. Okna so bila obokana in prepredena s kovinskimi mrežami. Na koncu stavbe se je dvigal opečnat dimnik. Na pročelju, ki je bilo pravzaprav na krajši stranici, gledajoči na cesto, je bilo z belo pleskarsko barvo napisano: Smith & Company. Črke so bile nekoliko razjedene, prav zaradi tega pa je bil njihov sveže beli optimizem, s katerim so bile namazane na zid, ironičen. Tovarna je morala biti davna. Postala sta pred njo.
»Se spomniš, da sva včeraj govorila o spominih? Tudi s prostorom je podobno. Včasih se mi zdi, da se nahajam znotraj, da ga poseljujem, a sem vendarle v njem tujec. Odteguje se mi kot rep mačke v otročjih igrarijah. Zdi se mi, da bo vsak hip izginil za vogalom in ne bom upal pogledati, če je še vedno tam. Na nekaterih delih zemlje je hitrejši od mene. Še posebej tam, kjer je nekaj starega. Tam se mi zdi, da me moj praded, ki je menda doživel skoraj sto let, prehiteva v teku po gozdni poti. Ki jo pozna le on, jaz pa sem zaradi njenega nepoznavanja še počasnejši. Ne morem povezati gibanja mišic z napetim iskanjem in oprezanjem, ki ga izvaja um.«
»Mogoče vem, kaj misliš. Meni se včasih zdi, da so nekatera mesta sestavljena iz pikslov. In morda moje pozorno oko opazi, da kakšen piksel manjka. Je pa premajhen, da bi lahko napako ozavestila. Tam nekje je utripajoče prazno mesto, kjer bi moral biti on, vendar ga ni.«
»Spomin se upodobi kot prostor. Kar je bilo, je hitreje od tega, kar je.«
Zdelo se jima je, da se stara tovarna giblje, čeprav stoji pri miru. Zmožna je bila svoje premikanje zamaskirati v stanje pri miru. Pred njo sta si postavila šotor in pripravila ognjišče. Sedela sta ob njem, si podajala skodelico lipovega čaja, namakala žlici v med iz sative in opazovala, kako se na to izjemno hitro zgradbo, medtem ko miruje, spušča noč. Še ko je bilo mogoče videti samo njene obrise, se jima je zdelo, da se jima posmehuje. Bili so komaj opazni, vendar so bili opazni zato, ker so bili temnejši od teme. Nekje sredi te črnine so se morali pokazati zobje samozadovoljnega nasmeška. Pred večerom naslednjega dne sta vstopila v mesto Poredoš. Bilo je prazno. Na obeh straneh prašne ceste so se razprostirali leseni salooni, nekaj industrijskih hal in trgovski center. Dvakrat sta ga prehodila vzdolž. Slišala sta redke glasove, mater, ki je zavpila na otroka, in videla zgolj enega človeka, pijanca, ki se je opotekal v zahajočem soncu. Poredoš je stal na robu puščave. Včasih jima je v nos zaneslo nekaj zrnc peska in zasolzila sta se ter kihnila. Zdelo se je, da bosta s tem nekoga zbudila, kajti zvok je potoval vse do konca mesta. Potem sta obstala pred enim od saloonov in poklicala Amisa.
Prispel je v raztreščenem malem vozilu, ki je imelo odstranjene zadnje sedeže. Ob straneh, spodaj pri vratih, se je nabirala rja. Pritljažnika ni bilo mogoče zapreti.
Amis je imel razbrazdano arkado, iz katere se je v debeli črti, podobni pasti s krožnika, kodrasto razcvetal gnoj. Na robu traku gnoja je bilo opaziti sledi kraste. Kraste, male žabe, pa so počivale na njegovih prstnih členkih, čakajoč na nenaden odskok. Dlani je imel debele in močne. Lasje so bili speti v preperele in mastne šope. Pogled je bil, kot da je tik pred tem, da prebije stene, vendar se vanje vsakič znova zaleti, zato postane moten. Med potjo do gostilne, ki je bila nekaj ulic vzporedno od glavne, je molčal. Vozil je hitro, skoraj divje in na eni od cestnih izboklin je avto poskočil, da je Brokat na zadnjem sedežu poletel proti stropu. Ničesar ni rekel.
Posedel ju je na barska stolčka. V tistem trenutku mu je zazvonil telefon.
»Seveda, ljubavi moja … Itak … Z gazdo sem se dogovoril za novo skladišče … Ja, kuzla, stupida … Cmok, cmok …. Se vidiva v kratkem … Aja, pa tudi glede nove hiše za volonterje sem se dogovoril … Super … Tudi jaz tebe … Mimogrede, se spomniš tistega Švaba? Poslal sem ga domov … Saj veš, kako je, človek mora pokazati ostrino … To ni za vsakogar … Rad te imam … No, pa tudi …«
Pogovor, ki se je vedno znova začenjal v krogih, vsak krog v nekoliko drugačnem stilu, je trajal in trajal. Bronja in Brokat sta se nekolikokrat spogledala. Potem se je končno obrnil k njima.
»Kaj bosta spila?« Ne da bi počakal na odgovor, jima je naročil dva viskija, potem pa se obrnil k starinskemu igralnemu avtomatu s kartami. Nekajkrat se je z močnim sredincem dotaknil ekrana.
»S temle financiram Izgnance. To je karma. Vsako noč vložim par kovancev in ven dobim dovolj za vsaj dva obroka celotni množici. Obenem pa prihranim nekaj tudi za najemnino.«
Brokat je pogledal spodnji desni kotiček ekrana, na katerem je znesek resnično rasel, medtem ko so se karte spreminjale v vrtoglavi zabrisanosti.
»Kaj narediš, če se sto ljudi stepe?« je vprašal Brokata.
Ta se je nekoliko zmedel.
»Ničesar … Ne znam se ravno tepsti.«
»Potem je najbolje, da zbežiš. Jaz se jih lotim s palico. Včasih, ko pridem, me pozdravljajo z iztegnjeno desnico.«
Poredoš je bil mesto, iz katerega so oboroženi Amisovi možje izvrgli vse kamere in v njem vzpostavili avtonomno cono. Nihče ne ve, zakaj ga vojska ni znova osvojila, saj je brez dvema imela moč, da to stori. Morda so s tem, ko so prepustili pozabljeno in gospodarsko propadlo mesto, v katerem so večinoma živeli starčki, ki so se talili v dolgih pripekah in se dušili v nanosih puščavskega peska, prenesli nekaj uporniške energije iz zares pomembnih delov države in jo s tem ublažili – obenem pa so dajali vtis, da so humani in pripravljeni na pogajanja.
»Trideset izgnancev, ki jih poznam, je umrlo. Trideset mladih fantov. Vojska jih najde dehidrirane v puščavi ali pa jih sama sklati s snajperji. Potem jih v krstah pošljejo v njihove domače vasi ali pa nam jih dostavijo pred mesto.«
Amisove oči so ohranjale isti ves čas begajoči pogled, ki na nobeni točki, nobeni globini ali plitvini, ni mogel umiriti, vendar je ravno v neprekinjenem nemiru dajal vtis, da je ves čas na istem mestu.
»Nekoč je eden od njih poskušal vdreti v mojo hišo. Z ženo sva spala. Prišel sem in mu prislonil pištolo na glavo. Jaz nisem eden teh jokavih humanitarcev.«
S svojimi močnimi prsti je potegnil cigareto. Prstanec z debelim srebrnim prstanom je obvisel. Potem je naročil novo rundo. Natakarju je zavpil, da bo s pridobljeno valuto kupil nove žetone. Bolj kot je postajal pijan, več je zaslužil. Brokat in Bronja sta molče sedela in opazovala igro. Nista vedela, če se bo to oplajanje kapitala v obliki fiktivne valute, lastne samo tej starinski igri, sploh končalo. Toda na neki točki je Amis zavpil: »Dovolj!« in od natakarja zahteval, naj mu znesek izplača.
Potem ju je pijan in opotekajoč se napotil ven. Bronja je zaznala njegov postan vonj, kakršnega imajo včasih novi brezdomci, ki se še niso naučili zadovoljevati svojih higienskih potreb v novih okoliščinah.
Vodil ju je po tihih ulicah prašnega mesta. Le tu in tam je pred njimi postal kakšen potepuški pes, na katerega je Amis zarenčal in ga s tem odgnal. Nista vedela, v kateri smeri. Potem je postal pred leseno hišo, v kateri je še delala pekarna. Kupil si je dva mesna bureka.
»Pridita, gremo zdaj v hišo.«
Tukaj sta bila zato, da bi pomagala ljudem. Razdeljevala oblačila, jih sortirala, kuhala in stregla hrano v odprti kuhinji. Izgnanci so se iz puščave pogosto vračali dehidrirani, pogrizeni in pretepeni. Po njej so patruljilale posebne enote. Treba je bilo čistiti in povijati rane, šivati kožo na glavah, dajati obkladke. Življenje v tem delu sveta je zaradi vročine in pomanjkanja vode že v prejšnji generaciji postalo oteženo. Večina tistih, ki so ostali, skoraj cel dan preživi v stanovanjih, kjer so si ob pomoči prostovoljcev vzpostavili hladilne sisteme, ob določenem času pa pridejo po obrok ali prevzet pomoč. Prostovoljci zaradi zdravstvene varnosti ne smejo ostati več kot teden. Le Amis je tu že dolgo, dolgo in nihče ne ve, kako mu uspe. Govori se, da se včasih z razmajanim terencem odpravi na dolgo pot v puščavo in se vrne čez nekaj dni.
Hiša je bila betonska in deloma prekrita s fasado. Imela je nadstropje, v katerega so vodile prašne, neograjene stopnice. Amisa je pred hišo pričakala drobna psička, ki je besno bevskala in jim sledila v vežo. Na tleh je bil star, porumenel linolej z vzorcem, starim nekaj rodov. Na njem so bili kosi zemlje, kamenčki in veliko drobnega prahu. Na desni je bila debela lesena omara. Na levi kopalnica s kadjo, od odtoka do drugega konca pa se je vlekla nepravilna črta rje. Amis jima je odprl sobo. Na tleh sta bili, vsaka v svojem kotu, dve žimnici brez prevleke. Poslovil se je.
Sedla sta vsak na rob svoje žimnice. Gledala sta skozi okno. V Poredošu ni bilo električne razsvetljave, ker jo je izklopila vlada. Luna je nocoj šibko sijala. Noč, ki se je nahajala zunaj, je bila trda in spominjala je na zid; ali raje na debelo, laneno zaveso. Zato nista dolgo gledala tja. Nekdo je potrkal na vrata.
Brokat je odprl in zagledala sta zelo visokega mladega moža z rdečimi kodrastimi lasmi.
»Živjo, naj vaju pozdravim. Jaz sem Mika. Skupaj bomo delali. Tukaj sem že četrtič, prihajam, vse odkar se je v Poredošu vzpostavil štab. Predvsem bi vama rad povedal naslednje: naj vaju nič ne preseneti. Tukaj so nenormalne stvari normalne, na koncu se vse bolj ali manj izide.« »Ne skrbi,« je rekla Bronja. »Nič človeškega nama ni tuje, ni tako, Brokat?
»Recimo,« se je nasmehnil Brokat.
»Ne sme vama biti tuje niti nečloveško. Sicer pa, kaj je bolj človeškega od presenečenja. Da nikoli ne veš, kaj je človeško.«
»Bova zmogla.«
Poslovili so se in Brokat je legel na posteljo. Strmel je v nevidni strop. Bronja se je obrnila na boku.
Njun polsen je bil skupen, zemlja, ki sta jo oba obdelovala. Krajina, ki je pripravljala prehod v sanje, sanjska bitja pa so se že pojavljala na njenem robu, pri čemer so se nekatera opogumila in strumno korakala naprej. Kos te zemlje sta si priborila v letih, ko sta se objemala pred spanjem in iznašla takšen položaj, ki je bil udoben obema; ki je bil, skratka, tako nemoteč za občutljive dele telesa, da je omogočal preostalim nemoteno ugodje. Telo in duh sta se v teh dragocenih urah zlivala v nerazločno, a čisto in dišečo brozgo, bila sta zlita v tekočino, polno dobrih besed in hranilnih snovi ter shranjena v njej za določen čas, dokler se ne prebudita obnovljena v ponavljajočem se času.
»Prekleti bodite! Kakšno nespoštovanje moje domovine, moje žene in mene! To ni prekleta igra, mamojebci!«
Kričanje je zdaj poseglo v njuno poljano, na njej se je izrisoval nerazločen obris Amisa, vse dokler ni postal tako jasen, da jo je popolnoma izrinil in na izpraznjenem mestu obstal zgolj on. Slišal se je klik, kakršnega je Brokat poznal zgolj iz filmov. Presenečen je bil, kako sta si s filmskim podobna. Njuno pokrivanje je še dodatno zamajalo njegovo zmožnost vzpostavljanja reda in smisla znotraj lastne zavesti.
»Ustrelil vaju bom brez pomislekov! Se sploh zavedata, kaj je v igri?!?!?!«
Bronja je pomislila, da sta vdrla Izgnanca. Brokat je vstal, da bi preprečil umor. Ko je odprl vrata svoje sobe, je presenečen opazil, da so vhodna zaprta. Odprta pa so bila vrata sosednje sobe. Na kavču sta sedela fanta. Eden je imel v skupen čop zvezane šope las, medtem ko je Amis meril vanju. Sklenil je dlani v prošnjo in obraz popolne predanosti ter strmel naravnost vanj. Brokatu se je za hip zazdelo, da je kip svetnika. Z dlanjo je začel delati gesto, ki je pomenila poziv k umiritvi. Samo počakajta malo. Tedaj se je Amis obrnil k njemu.
Brokat se je zagledal v cev pištole. Amisov kričeči glas je postajal moten, kot bi prihajal skozi vodo ali pa iz globine cevi. Zdaj je potoval vanjo. Bilo je čisto črno. Z rokami se je prebijal skozi žlindro, poskušal plavati v njej. Nobene luči na koncu tunela ni bilo. Obupano je gledal v smer, kjer bi moral biti konec, vendar se ni pojavil. Zgolj prevzel ga je spomin, nenadoma je osvojil celotno vsebino zavesti, v hipu je prešel iz črnine v živo podobo. Bil je še majhen in govoril je z glaskom, ki mu je zdaj bil tuj. Vendar je bil zelo stvaren, bolj stvaren od njegovega odraslega glasu, ki ni mogel priti iz grla. Polnil mu je ušesa, jezik, koren jezika, povzročal tresljaje v lobanji. In potem mama, ki ga ljubkovalno kliče ter mu sredi njihovega stanovanja, ki ga je že davno pozabil, podaja pravi kos sestavljanke. Podoba je bila še zelo neoblikovana in je ni mogel razločiti. Prepoznal pa je vse predmete v stanovanju: televizijo, kuhinjski pomivalnik v prostoru, ki sta si ga delila dnevna soba in kuhinja, resice v tepihu, črtice na steni, ki so označevale njegovo hitro rastočo višino, siv lestenec s prozorno rumeno obrobo. To stanovanje in njegova mama, kakršna je bila, sta bila bolj resnična od njega z njegovim otroškim glasom. Je bil ta otrok res on? Da, tu je bil stik, neka tanka povezava, kot bi kdo na zelo majhnem paščku površine prilepil skupaj dve telesi. Vendar lepilo ni bila slina, bilo je nekaj drugega. A kaj? Potem se je začel umikati, njegova notranjost je potovala navzdol, noge pa so dobile lahnost, značilno za upiranje breztežnosti. V hipu je bil zunaj. Kar je bil prej tunel, s svojo neznansko globino, je zdaj bila samo črka O, z golo površino.
Brez misli in bliskovito je stekel v sobo, zaprl vrata in sedel na rob žimnice. Rahlo se je tresel, vendar je bil tudi pomirjen. Bil je to mir položaja, v katerem se lahko zgodi vse, pri katerem nima besede, ne more nič storiti, zato se duh preneha ukvarjati z mnogimi težko uresničljivimi možnostmi odziva. Na hodniku je slišal pogovor Mike in Amisa.
»Dobro, saj so šele otroci. Mislim, da je to odveč, prijatelj.«
»V kopalnici smrdi po travi. Dobro veš, kaj to lahko pomeni!«
»Vseeno ni treba uporabiti pištole. Kot pravim, to so otroci. Stvari se da urediti tudi na drug način.«
»Prav imaš, moral bi jima postaviti nož na vrat!«
Bronja je vstala in ga objela. Potem je legla nazaj.
Ura se je približevala enajsti dopoldne in ulice Hackneyja, mestne četrti vzhodnega Londona, so bile še nenavadno prazne. Le nekaj ur prej, v noči s petka na soboto, so prekipevale od življenja; po njih se je razlegal smeh, pomešan z nazdravljanjem, in zdelo se je, da če kje, je sreča doma na ulicah Hackneyja v petek ponoči.
Sedla sem v kavarno, naročila fair trade kavo in opazovala pisan mimohod ljudi; žensk v dolgih oblekah živahnih barv s košarami zelenjave, deklet s kitkami ali turbani, moških, ki so postavali pred bližnjo trgovino in se pogovarjali. Bili so drugačni ljudje kot prejšnjo noč; kako zlahka se svet spremeni le nekaj ur pozneje in nekaj ulic stran, sem razmišljala.
Nato je k meni pristopil moški, deloval je pijan ali nor ali oboje, in začel govoriti vame. Obrnila sem se v nasprotno smer in ga ignorirala, ponavadi je nekajminutna vztrajnost dovolj, da človeka odbije. A ta se ni dal, ko je videl, da ne dobiva moje pozornosti, je prisedel za mojo mizo in bevskal; govoril je čedalje glasneje, zato mi ni preostalo drugega, kot da ga prosim, naj me pusti pri miru. »Rada bi v miru spila kavo,« sem rekla, »prosim.«
Prišleka je to razburilo, začel je govoriti še glasneje in iz lokala je prišel natakar, ki ga je prosil, naj me pusti pri miru, saj vendar vidi, da mi ni do njegove družbe. Moški se je zazrl vame in zavpil: »Reci, da nočeš sedeti za isto mizo z mano, reci, da nočeš, da sem na tej ulici, samo reci, pa bom šel stran!«
»To ni res,« sem rekla in liberalno pravičništvo je zavrelo v meni, »vseeno mi je, kje si, dokler me pustiš, da v miru, sama, spijem svojo kavo. Prosim te samo, da spoštuješ moj osebni prostor.«
Moj resni ton ga očitno ni prepričal, obrnil se je k natakarju in mu naročil, naj mu prinese kavo. Natakar je njegovo naročilo odbil in ponovil, da ga prosi, naj neha nadlegovati goste. To ga je še bolj podžgalo, spet je začel kričati, jaz pa sem se zavedla, da te bitke ne morem dobiti, zato sem vzela svojo kavo in se premaknila v notranjost lokala, stran s prvega poletnega sonca; za veliko stekleno izložbo, skozi katero sem z varnejše razdalje še naprej lahko opazovala pisano ulico. Medtem je prišlek na mizo metal kovance in govoril, da lahko plača jebeno kavo in da ima pravico do jebene kave in naj mu jo natakar vendar prinese. Nato se je odločil, da se bo tudi on premaknil za mano v lokal in natakar in njegov kolega iz sosednje kavarne, ki je na tej točki že solidarno priskočil na pomoč, sta stala na vratih, da bi mu preprečila vstop.
»Vi ste Hitler,« je kričal moški in otresal z glavo, da so dolgi dredi plapolali na vse strani. »Hitler, Hitler, Hitler! Več kot dvajset let živim v Hackneyju in zdaj ne morem tu spiti kave? Ne smem v kavarno? Ne smem hodit po ulici!? Hitler!«
Takrat mi je postalo jasno, da je moški prav lahko bil pijan ali nor, kakor sem mislila na začetku, a kar je še pomembneje, bil je jezen. Morda je bil pijan ali nor prav od jeze; le kdo ne bi bil, če bi živel v predelu mesta, kjer so se cene nepremičnin in življenja dvignile bolj kot kjerkoli drugje v Britaniji; stanovanja, ki so konec osemdesetih let stala približno dvajset tisoč funtov, danes prodajajo za več kot pol milijona. Najemnine se nenehno višajo in staroselci, tisti, ki so tu živeli, ko nihče drug ni hotel, so potisnjeni čedalje bolj na rob. Poleg tega se nikjer v Britaniji premoženje prebivalcev v zadnjih dveh desetletjih ni povišalo toliko kot prav v Hackneyju; ob tem pa na račun kreativnih industrij in vsega, kar pride zraven, izginjajo tradicionalne službe za delavski razred in umetniki, ki so ta predel Londona na začetku novega tisočletja sploh naredili zanimivega, so danes prisiljeni zapuščati svoje ateljeje, da bodo v tem predelu mesta lahko začeli postavljati prve hotele. V predelu mesta, ki je postalo najbolj hip v Londonu, v predelu, kamor hodim jaz in še trume meni podobnih, ki nočemo biti butasti turisti v Sohu ali Bloomsburyju, ki preziramo London Eye in Oxford Street in Buckhingamsko palačo, ampak hočemo živeti kot lokalci, avtentično, s svojo fair trade kavo in neodvisnimi knjigarnami in brunchi in nazdravljanji s prijatelji na London Fields. Mi, ki gentrificiramo in potem pišemo pravičniške članke o gentrifikaciji.
Ko so domačina odgnali, je k meni pristopil natakar in se mi opravičil za nadlegovanje, nato pa z nasmeškom dodal: »Welcome to Hackney.« Pojasnil mi je, da se kaj takega zgodi skoraj vsak dan; včasih staroselci zasedejo vse mize pred lokalom in se po več ur ne premaknejo in odganjajo goste. Bolj kot se mi je natakar opravičeval, bolj neprijetno mi je postajalo; na vsem lepem mi je bilo jasno, da je med menoj in idilično pisano ulico steklo, da četudi sem sama morda naivno mislila, da smo vsi na isti ulici, nismo, med nami so stene, so svetovi. V enem od člankov sem pozneje brala, kako je avtorica kot deklica na poti v šolo rada vtikala prstke v luknje, ki so jih v izložbe noč prej naredili metki; Hackney je bil tedaj namreč eden od najbolj kriminalnih predelov Londona. Danes, ko hodi po istih ulicah, namesto prerešetanih izložb opazuje kavarne, galerije in bio trgovine. Nasilje je izginilo, bi lahko rekli, to je vendar dobro. A nasilje le redko zares izgine: lahko se ga odrine in lahko spremeni obliko, a ostaja. Predvsem pa se ne smemo zgražati nad tem, da me je moški agresivno napadel na ulici, če hkrati ne pripoznamo tudi strukturnega nasilja, ki ga jaz in meni podobni izvajajo nad njim. Moje prvotno ogorčenje nad njegovim posegom v moj osebni prostor je zbledelo v trenutku, ko sem se zavedla, da je osebni prostor privilegij; njemu denimo dan za dnem krčimo življenjski prostor; ne da bi nam bilo treba enkrat samkrat privzdigniti glas. Sistemsko nasilje se dogaja v tišini.
Ko sem pozneje hodila po Hackneyju, sem začela opažati tisto, kar je moj prijatelj, akademik, ki si z akademsko plačo ne more več privoščiti živeti v tem mestu, noč prej, ko sem bila sama še zaslepljena od čarov velemesta, imenoval »vrnitev dickenskovskega Londona«; ljudi, ki jih je družba pustila na cedilu, pohabljene in bolne, brez zob in predebele; z razpadajočimi telesi in življenji brez prihodnosti. V devetnajstem stoletju bi bili ludisti, razbijali bi stroje, da bi svojo bedno sedanjost obvarovali pred še bednejšo prihodnostjo. Danes v nič manj brezsmiselnem in tragičnem obupu skušajo odganjati prišleke. Svet se ni bistveno spremenil, razlika je le v tem, da je devetnajsto stoletje še preneslo vero v revolucijo, dve stoletji pozneje pa delček njenega naboja lahko prepoznamo le v brexitovski jezi, jezi, ki jo najteže razumemo tisti, ki se nikoli nismo znašli na napačni strani izložbenega okna.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Od tam prihajam in veliko spominov imam. Rodil sem se, kakor se rodijo vsi. Imam mater in hišo z veliko okni. Imam brate, prijatelje in ječo s hladno lino. Imam val, ki so ga ugrabili galebi, in lasten razgled. Imam bujen pašnik, luno v daljavah jezika, vsakdanji kruh za ptice in nesmrtno oljko. Prečkal sem to zemljo, preden so meči spremenili njeno telo v pogrnjeno mizo. Od tam prihajam. Ko nebo joče za svojo materjo, materi vračam nebo in jočem, da me spozna vračajoči se oblak. Naučil sem se vseh besed, vrednih krvnega sodstva, da bi zlomil oblast. Naučil sem se vseh besed in jih razdrl, da bi sestavil eno samo: dom.
Palestinski pesnik Mahmud Darviš (1941-2008) sodi med najbolj znane in najpomembnejše pesnike našega časa. Objavil je več kot dvajset pesniških zbirk, njegove pesmi pa so prevedene v večino svetovnih jezikov. V slovenščini lahko beremo dve njegovi zbirki, Domovina besed (prevod: Margit P. Alhady, Mohsen Alhady) in Opisovanje oblakov (prevod Barbara Skubic).
Izbrani odlomki na temo porna in seksualnosti (ter poškodovanosti) iz nastajajočega romana Cona.
(Razpored podpoglavij je, z izjemo prvega, poljuden. Pričakovati kakršen koli dramaturški/esejistični pripovedni lok je povsem naivno.)
Neznana avtorica ali avtor, Romantični album iz zbirke Galitzin, 19. stoletje
Definicija
Termin porn je nastal kot okrajšava za pornography, pornografija. Z leti uporabe je, kot se rado zgodi, pričel živeti svoje življenje s svojevrstnim naborom pomenov – je, kot vsaka nova beseda, otrok svojega časa. V tem primeru predvsem otrok časa oz. dobe interneta.
Medtem ko je pornografija (pol)umetniška zvrst ali žanr, obremenjena s svojim prvotnim pomenom (dobesedno: pisanje o prostitutkah), nenazadnje pa tudi z močno zaznamovanostjo (1), se termin porn kaže kot nov, svež izraz, ki je osvobojen vse te teže (2). Deluje namreč v smeri osvoboditve od medija, predsodkov, prostitucije (3) ipd. In mogoče najpomembneje: porn presega besedila, fotografije ali filme z eksplicitno seksualno vsebino in se približuje Barthesovi tezi o užitku v tekstu, ali bolje: užitku teksta (4). Pomeni pa tudi splošno dosegljivost, celo »prost dostop« in je v tem naravnan izrazito humanistično, celo humanitarno (5). Ne sodi in ne terja (6). Porn tako, v svoji najčistejši in najbolj pozitivni obliki pomeni preprosto »seks za vse« (7).
Vse to pa seveda pretrese obstoječe temelje in poruši ravnovesja (kakršna ta pač že so). Skladno s tem se pojavijo povsem nove oblike zapletov in konfliktov, hkrati pa tudi že kompromisov in rešitev, nenazadnje pa zaradi tega lahko pride tudi do redefinicij intimnih razmerij med ljudmi (8).
Velikost je pomembna
Evolucijski mind twist. Z razvojem kognitivnih sposobnosti človeka se je večal volumen njegovih možganov, zato se je večala tudi glava fetusa, ženska maternica in vagina pa sta se prilagodili tej spremembi – slednji pa, dalje, moški penis (več trenja namreč pomeni večjo možnost izliva in torej oploditve). Torej je, če poenostavimo, velikost penisa (t.j velik penis (9)) neločljivo povezana z razvojem možganov (t.j. »velikimi možgani«, t.j. inteligenco). Velikost torej še kako šteje. Zato prosimo, da ženske prenehajo uporabljati postano mantro, da je pomembna tehnika in ne velikost. Gre namreč za prazno farso, ki ji verjamejo samo ženske, ki lažejo same sebi.
O orgijah in krščanstvu
Gangbang ne more biti drugega kot znak ženske na vrhu. Vsi tisti samci si jo mogoče res za nek kratek čas podredijo, a še vedno si vsi želijo te ženske, želijo (si) dati, želijo ji dati. Feminizem ima neko težo le s stališča žrtve, s stališča zapostavljenosti, diskriminacije, »nepravično« razporejene moči.
Prijateljica (cca. 40 let) nas je v nekem mailu prijazno opozorila, da je seks z več kot dvema udeležencema (naj si bo razporejenost spolov takšna ali drugačna) preizkus posameznikove seksualnosti. Pa ne le seksualnosti, dodajamo sami, ampak mogoče predvsem karakterja. Vsekakor pa preizkus, test, ki bi ga sami najverjetneje gladko pogrnili. Mi nismo bili ustvarjeni za takšne stvari, saj nam življenje predstavlja en test za drugim, spet in spet, brez prestanka in brez odmora, dan za dnem, test, ki se nikdar ne konča. Temu primerno lahko mirne vesti trdimo, da smo bili nazadnje sproščeni nekoč v prejšnjem tisočletju. Le kdo bi nas hotel »zraven«? Vsi delamo selekcije – a nekateri bolj kot drugi. Na koncu prehranjevalne verige imamo sicer res dober razgled v sfere nad nami (kajti navajeni smo gledati navzgor (10)), toda včasih si želimo, da bi bili slepi in tako ne bi mogli videti vseh teh svetov, ki nam niso usojeni ali namenjeni. Svetov, za katere nismo ustvarjeni. In dalje: svetov za katere se nismo ustvarili, saj smo se vzgajali sami in se v tem oprijeli vsake vrvice, ki smo se je lahko, saj smo se navsezadnje utapljali. In te vrvice so bile med drugimi: nasilje (tudi – ali mogoče celo predvsem – nad nami), groza (tudi v smislu nenehnega iskanja najslabših možnih scenarijev) in krščanstvo. Ne da bi zares vedeli kaj počnemo, smo zgradili neko osebo, ki sicer približno stoji skupaj, a je daleč od polnopravnega pripadnika človeške vrste. Nazaj ne moremo, naprej ne znamo, totalnost naših notranjih svetov pa je neuresničljiva v dejanskem življenju, zato bomo najbrž za vedno ostali razklani med »znotraj« in »zunaj«, med duhovnim in materialnim, ostali najboljši možni kristjani, ne da bi se pravi kristjani kadarkoli zavedali, da se med njimi sprehaja tak »čudež«, celo, da, svetnik, kot smo mi. Mi namreč vemo – ali celo bolje: verjamemo – da je popoln samo tisti moški, »ki mu uspe, da sredi ognja ne gori« (11) (saj nam nekako uspeva, da smo ob isti stvari, istem dogodku hkrati neprizadeti in globoko dotaknjeni).
Toda obstajajo ljudje, ki radi gorijo. Ljudje, ki uživajo v plamenih in se ne obremenjujejo s tistim teološkim »kako bi lahko ne gorel/a?« Orgije in gangbangi tega sveta so zanje (12).
In s tem zaključujemo poglavje, ki ga naslavljamo O orgijah in krščanstvu.
Izliv
Ali je ejakuliranje na ženski obraz dejanje nasilja, degradacije (ženske) ali pa ravno obratno, sorazmerno varna in neškodljiva ter vizualno stimulativna »metoda« (kajti ejakulirati v prazno vzpostavi, in to v ključnem momentu spolnega akta (vsaj za moškega), distanco med partnerjema), ki lahko na simbolni ravni pomeni karkoli med zelo veliko in skoraj nič? In če imamo na eni strani recepcijo, ki pravi (sploh v kritiki porna) da moški najdejo užitek v degradaciji, omadeževanju ženske (in/ali celo nasilju nad njo), na drugi strani stoji teza, da moški uživajo v opazovanju ženskega užitka ob prejemu (njihovega) izliva (ki je zdaj njen). Feministična kritika slednji aspekt gladko spregleda in v tem hoče videti samo akt označevanja (ne subjekta temveč celo že kar objekta). V vsakem od opisanih primerov pa je v središču pozornosti vedno ženska – naj si bo to njena degradacija ali užitek – moški pa je potisnjen ob stran in v vlogo »izvajalca«, čeprav nas vseskozi prepričujejo, da ravno on vodi sceno. No, ne vodi je. Porn namreč oponaša življenje – in ne obratno.
Ne še.
Sex and violence, baby. Sex and violence.
Hiter psihološki test. V vrsti ali na troli pred vami stoji nekoliko zmedena, mogoče celo rahlo okajena mlajša ženska. Na neki točki se ji po tleh razsuje vsebina torbice. Ker ste ustrežljivi in ker deluje še kar nebogljeno, ji pomagate pobirati standarden miš-maš ženskih torbic: denarnica, telefon, ključi, par kosov ličil, robci, krema … Ter najpomembneje: vibrator in pištola. Kaj od tega dvojega vas bolj preseneti in pretrese? Ali celo zaboli?
Pogled
Vedno nas je zanimalo, kaj ali koga vidijo ženske v porn posnetkih, ko (po)gledajo v kamero. Kdo je tam in koga vidijo tam? Seveda – logika nam pravi, da odvisno od posnetka do posnetka in od ženske do ženske, vendarle pa bi vsaj enkrat, za en posamičen primer pogleda v kamero, radi spoznali Resnico (13).
»And that’s why this shit is better than any book.«
Ljubezensko pismo psiholingvistiki
»Pofukal sem jo,« reče moški prijatelju. O istem dogodku ženska poroča prijateljici: ’Poseksala sem ga.’ On misli, da ve, (a) ona (to) ve. Toda na srečo včasih slišimo tudi: ’Poseksala sva se,’ in nenadoma narediš svet za odtenek pravičnejši in svetlejši. Hvala.«
»Prvič. Nekaterim moškim je penis preveč. Resno. Prehitro se vzburijo. Dojemajo ga kot res, res velik ščegetavček in sčasoma mogoče pričnejo še masturbirati kot ženske. Vprašanje, ki se riše samo po sebi pa je to: ali so zaradi tega manj moški ali pa bolj ženske?
Drugič. »Problem« prezgodnje ejakulacije je v tem, da nam včasih preko tiča uspe začutiti žensko kot psihofizično celoto. To nas preveč vzburi in – seveda – hitro, prehitro končamo. V primerih, kot je naš, prezgodnji izliv torej sploh ni problem kot tak. Žensko pač začutimo celo. V tem stanju noben človek ne more, ni, ne bo in ne bi zdržal posebej dolgo. Toda kljub temu pripisujemo to vsesplošno molitev: ’Naj Bog pomaga nam in moškim, kot smo mi.’«
Beseda
»Bi se me rad/i dotaknil/i?«
Zavedati se moramo Moči Besede. Porn igralke, ki med seksom vseskozi stokajo: »Fuck my pussy,« in/ali »Fuck my ass,« se tega zelo dobro zavedajo. Nekateri temu pravijo poneumljanje, degradacija (da moramo torej imeti komentar k povsem očitnemu dogajanju), drugi pa »vrnitev Besede«.
»Z vprašanjem si naredila stvar resnično.«
Nobene besede
»Vedeti moraš, da nisem sadist. Pacifist sem. In filantrop. Samo pomagati ti želim. In ko bo vsega konec … Ko bo vsega konec, boš spoznala, da ni močnejše stvari od besede.«
»Katere besede?«
»Nobene besede.«
Še nekaj o Besedi
Tvoja resničnost nas navdihuje in hromi. »There’s a blaze of light in every word / And it doesn’t matter which you heard« (14). Del nas obožuje gledati, kako se zlomiš. Takrat si resnična (15). Bolj resnična. Ne zanimajo nas (več) samo tvoje tekočine. Zanimaš nas ti. In vse, kar pride s tabo – zaradi tebe.
O tem, kako nam študij književnosti lahko pomaga razumeti seksualnost. Deloma. Pogojno.
V javnosti videti poraščene ženske pazduhe (in temnejše kot so dlake, močnejši je njihov statement) je videti, celo prodreti v žensko intimo. Ker kaj so poraščene pazduhe simbolno in/ali intertekstualno gledano drugega kot simbol/citat mednožja? Dlake (po možnosti temne) na stičišču udov in trupa (16).
Informacijska superavtocesta
Zaprli bi se v inštitut za spolno blazne, če bi le obstajalo kaj takšnega. Naj nas testirajo, naj še drugi naredijo kaj za naše samospoznavanje … Šli bi kam, pa nimamo kam iti, čeprav smo svobodni. A ne pred sabo. V pornu iščemo »napake«, v/na ženskah iščemo »napake«, na kovancih iščemo napake … Iščemo napake.
In seveda najdemo.
Bog ve, kaj vse bi še našli, če nas ne bi bilo tako strah ljudi. Na štiri oči smo še kar v redu, vendar pa nas množica preplavi z vsemi svojimi (največkrat kontradiktornimi) pomeni in mi …
Denimo na ulici – poletje je – nam nasproti počasi pride ženska.
Jo bomo gledali v oči? »Kaj, a sva zaljubljena? To je cesta, pizda!« Jo bomo gledali v prsi? »Hej! Moje oči so tu gor!« Jo bomo gledali v trebuh? »Kaj, a misliš, da sem noseča? Nisem.« V mednožja? »Fak, samo na seks misliš …« Jo bomo gledali v noge? »Ja, noge imam, ja.« V stopala in prstke? »Perverznež!« Vsakega po malem? »Oh, odloči se že …« Ali pa najraje kar v tla? »A te je strah? Mene? Joj, revček …«
Čisti tabu in totem: »Glej, a ne glej.«
In mi sicer res napišemo poročilo, da, vendar pa poročila nikdar ničesar ne spremenijo (situacije spremenijo šele dejanja, ki jih izvršimo glede na poročila).
Na ulici – poletje je – nam nasproti počasi pride ženska.
Gledali bi jo. Tako kot je in tako, kot (/kar) ni. Toda potem pride še ena. In še ena. In še ena …
Seveda se prestrašimo. Kdo se ne bi? Ne nujno žensk ali ljudi nasploh, ampak predvsem vala informacij, ki nas preplavi. Mi se vendar radi posvetimo.
Razlika med 16 in, recimo, 56
Nekoč smo v tujini – mislimo, da je bilo v Frankfurtu, a nismo prepričani – spoznali porn igralca, ki si je ustvaril prav luštno malo karierico s porivanjem gilfic. Ni mogel biti starejši od dvaindvajset let. Prosili smo ga za linke do posnetkov in kak teden pozneje nam jih je nekaj tudi poslal. Brez hvalisanja in brez sramežljivosti. Brez obžalovanja. Brez prtljage. Čeprav so bile ženske, ki jih je lizal in onegavil, še nam včasih preprosto preveč in so imele preveč »markirane« noge, smo vendarle uživali v vsakem posnetku posebej, saj smo zdaj dobili in imeli kontekst (17). In ko smo tistega igralca vprašali, zakaj ravno gilfice (18), je rekel, da je čisto vseeno ali samo rad poriva (kot v nasploh) ali pa so mu res všeč starejše ženske, saj v vsakem primeru dobro počne, kar pač počne, pa še živi od tega.
Pozneje nas je vprašal, s čim se ukvarjamo.
Povedali smo mu, da s pisanjem.
»A o seksu?«
»Ja, kako pa?«
Včasih toliko pišemo o seksu, da se nam zdi, da nam sploh ni treba tudi dejansko seksati.
Nekoliko pozneje pa je vendarle, ne da bi ga mi kaj vprašali, rekel tole: »Samo eno reč mlade ženske počnejo bolje od starih. Bolje vlečejo.«
Mi pa se sprašujemo, ali je to problem generacij(e) ali biologije.
Protagonist
Pred časom je neka mlada Italijanka storila samomor, ker so se njeni domači porno posnetki pojavili na spletu. Takšna stvar nekaterim drugim ne pomeni nič več, kot-
Poizkusimo takole: oseba (cca. 26 let) nam je povedala: »Pri sedemnajstih sem z bratrancem in njegovimi frendi posnela pornič. No, pornič … [Temu tipu] sem sedela na kolenih, v parku, da se razumeva, in si jo drkala pod [hlač(/k)ami], en tip pa me je snemal kamero, ki smo jo par dni prej ukradli v neki trgovini. Ful nekega režanja in take jebe … Samo, a veš, kaj? Leta sem potrebovala, da sem spoznala … Tisti [trije tipi] so bili še bolj prestrašeni kot pa jaz. Pa saj v bistvu sploh nisem bila prestrašena … Precej se mi je fučkalo za vse. Ampak najbolj, najbolj, zanimivo se mi je pa zdelo, da se me tip, na katerem sem sedela, niti dotaknil ni. Z rokami ali, ne vem, karkoli … Ne. Sploh ne.«
»Zakaj?« smo vprašali.
»Zakaj se mi zdi to najbolj zanimivo? Ker, ljubi bog … Sedela sem na njem in se drkala. Kaj misliš? Saj ne, da bi me moral poseksati tam pred vsemi. Že roka na stegnu ali ritnici bi mi veliko pomenila.«
Potem pa reče, denimo, oseba protagonistu: »Včeraj so froci porniče snemali v parku, tule med bloki …« Nam pa se zdi, da je bolj od »kdo«, »kje« in »kaj«, ključnega pomena to, ali je osebo res zmotil »vsesplošni« »moralni« »propad« »mladine«, ali pa mogoče prej in raje to, da sama nikdar ni izkusila kakšnega podobnega (pa čeprav povsem brezpomenskega) ekscesa.
[Itd.]
* * * * *
Z besedo se namreč označuje tudi »banalne«, »nizkotne« zadeve, ki imajo lahko le malo – ali prav nič – povezave s seksualnostjo (ali prostitucijo).
Pojem pornografija je v tem besedilu na mestu le takrat, ko govorimo o tem, kako večina ljudi vidi porn. Hkrati pa se je treba zavedati, da ni vsaka pornografija tudi porn.
In ne, plačilo, ki ga prejmejo ’profesionalni’ igralci in igralke, ne opravičuje izraza pornografija (torej: seks v zameno za plačilo, torej: prostitucija), saj je ogromno te iste pornografije amaterske, domače produkcije in v vseh pogledih osvobojene vsakršnih finančnih transakcij, hkrati pa je takšna pornografija (na tem mestu že praktično porn) dovolj eksplicitna, brez prave zgodbe in/ali brez drugih umetniških ambicij, da termin erotika nikakor ne more služiti kot zadovoljiva zamenjava zanjo. (Če bi tovrstno pornografijo oz. porn imenovali ’erotika’, bi to namreč pomenilo degradacijo gole surovosti in pristnosti ravno te pornografije/porna.)
Povedano drugače: porn se lahko ’gre’ vsakdo. Porn tekst je dosegljiv – ko/če je enkrat objavljen na internetu – praktično vsakomur in je kot tak pravzaprav (vsaj) dvojno tekstualizirana seksualnost.
V tem je podoben konstruktom kot so free love, free interent, nenazadnje pa tudi piratski politiki (oz. politiki piratstva).
Zanimiv je tudi porast ’amaterskega’ ali napol amaterskega video porna, kjer punce ali pari za ogled ne zahtevajo plačila, omenijo pa možnost donacije in se za vsak denarni ali blagovni priliv prav lepo zahvalijo – tudi med seksom ali masturbacijo. Intertekstualne mokre sanje.
V svoji najbolj negativni pa preprosto ohrani vse, kar je narobe (ali kar se zdi narobe) s pornografijo, vključno z eksploatacijo in industrializacijo.
In literarnimi osebami.
Sicer ženske, tako raziskave, bolj kot dolžino penisa izpostavljajo pomembnost njegovega obsega, saj se večino pomembnega živčevja, ki ženski nudi seksualni užitek, nahaja ob straneh vagine in ne na njenem dnu. Ampak bodimo pošteni: koliko je na svetu kratkih in debelih penisov? Te reči ponavadi pridejo v paketu in po principu nekaterim vse, drugim nič.
Od tam namreč prihajajo tako drobtinice in okruški, kot tudi vse nevarnosti. Skratka: splača se gledati navzgor. In to iz istega razloga, zaradi katerega bottomfeeders gledajo navzdol.
Izjavo se pripisuje papežu Gregoriju I.
Ali, kot pravi Jim Morrison: »And you won’t know a thing ’till you get inside.«
Torej: tekst. Vse tone in tone tistega teksta.
Leonard Cohen: Hallelujah.
Vir velike večine BDSM porna. Pristni sadizem, tak, ki ni zunanja manifestacija kakšnega drugega (patološkega) vzgiba, je, menimo, blazno redek pojav.
Žal pa je dejstvo, da bomo, če gremo poleti v center mesta ali na obalo oprezati za takšnimi simbolnostmi, verjetno videli več dejanskih mednožij (ali vsaj camel toes), kot pa poraščenih pazduh.
Zanimivo se nam zdi, da niti en posnetek ni bil daljši od petnajstih minut. Sprašujemo se: zaradi njega ali zaradi njih?
Naj ob tem omenimo, da nam je od vsega končnega izleta (OŠ) v Rimini, najbolj ostala v spominu podoba ostarele prostitutke, ki se je naslanjala na prometni znak in je bila videti, kot da ji je res najbolj vseeno na celem svetu.
Suha sem, Gospod. Prazno srce, prazna češplja, Obrnjeni žepi moje duše. V glavi le kaj malega zažvenkeče Kot prispevek za Rdeči križ v konzervi. Kapni kaj, Bogo, v moj mošnjiček.
Prazna sem in brez prebite pare, Srce mi piska kot čajnik. Nekod se ponujajo prelepi razgledi, Tukaj na veke lega somrak.
Vse sem porabila, zapravila, Vse pognala. Zdaj se me Ti usmili, me nahrani, ozdravi, Še preden si zapišeš, Daj čik, daj keš, Daj tiča tej grešnici.
Danes mi daj.
Niti ne sejem, niti ne žanjem, Niti ne predem. Tebe sem ubogala, Bogo, Zdaj pa Ti poskrbi zame. Poležavam do poldneva. Podnevi postopam, se potikam okrog, Ponoči nad rokopisi ali po barih Čemim, krvavim. Zjutraj stopim na hladna tla srca Tvojega sina, tvojega deteta. Ovohavam njegovo mednožje Kot psica svoje mladiče. Saj Ti si rekel: Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, Tudi vi storite njim. Pa me je brcnil človeček, Me iztresel kot pesek iz sandale.
Zdaj mi ne gre nič več od rok – Tesen prehod, ozka pot. Kaj buljiš vame, Bogo, Gravitacija ne deluje, Nažgana sem, opotekam se, Ulica se zdi vse bolj zavita, Hiša vse dlje, Ponudi roko, ponudi prst, Kot baklo, ne kot šibo.
Življenje cvili kot orglice, Daleč sem zašla. Med seboj ne ločim več ptic, Rastlin, dreves, strani neba, Rečnih rib od morskih, Izvira od izliva. Sanj, po katerih bredem, Od ulice, po kateri se pozibavam.
Večkrat sem ljubila za zmeraj, Moje srce je bilo kot vroča rinka, Zdaj je razbit vrč. Z ljubeznijo neomadeževan seks Je moje vodilo. Vseh drugih želja sem se otresla Kot dežnih kapljic s plašča. Gospod, usmili se! Pojem o utopljeni duši, Ki je ne morem izvleči na kopno. Roke mi visijo kot obešena divjad. Pomagaj! Odreši! Daj mi – usta na usta!
Rada sem imela grenke pijače, divje tipe In še marsikaj, Priznam Ti, Bogo, Da se nisem izognila nobenemu grehu. Kot Tvoje telo, Blazinica za igle je moje srce.
Sorry, Gospod, Nisem ne Marta ne Marija Magdalena. Tvoj pljunek sem, tvoj smrkelj, Zdaj pa vse stehtaj. Nič ne dodajaj ali odvzemaj. Odreži! Oslepi mi srce, prikrajšaj me za vid. Trpeti in plačati. Gospod, usmili se!
Radmila Lazić bo častna gostja Dnevov poezije in vina 2019, ob tej priložnosti pa bodo v prevodu Urbana Vovka izšle njene Izbrane pesmi. Urban Vovk je prevedel tudi na tem mestu objavljeno pesem.
.jpg)
