Leto: 2019

Te dni sem se zopet zalotil pri pisanju pesmi o domu, v času, ko Združene države pretresa predsednikova hujskaška izjava, naj se štiri nebele kongresnice, ameriške državljanke, vrnejo, od koder so prišle, in v času, ko politične, ekonomske in klimatske spremembe silijo celotne skupnosti v beg za preživetjem. Kaj pomeni pisati in premišljevati o domu na tej zgodovinski točki, ko ga rekordno število ljudi nima, preostalim pa v vsakem trenutku grozi pregon? Ker je moderni kapitalistični svetovni sistem planetarno stanje, čeravno ga različni deli sveta doživljajo raznoliko, so usode vseh ljudi temeljno prepletene in soodvisne. Egiptovski nobelovec Nagib Mahfuz je nekoč zapisal, da dom ni tam, kjer se rodiš, temveč kjer se končajo vsi tvoji poskusi bega.

Prvič sem pobegnil – ali, kot pravimo, odpotoval – pri dvajsetih letih na dodiplomski študij v Abu Dabi. Leto dni preden sem poslal prijavo na New York University Abu Dhabi, nisem znal zalivske prestolnice Združenih arabskih emiratov niti postaviti na zemljevid. A ker je bil to čas, ko sem bil prepričan, da me bosta slovenska zaprtost in zatohlost spravili ob pamet, Ljubljana pa je merila, kot sem vsem zatrjeval, šest kvadratnih metrov, sem se z vsem pogumom ali pa predrznostjo odločil poskusiti svojo srečo. Na drugem koncu sveta, v ustanovi, ki bi mi štiri leta krila vse stroške potovanja, bivanja in šolanja v zameno za pripravljenost postati svetovni državljan. Oborožen s šolskimi dosežki in izvenšolskimi dejavnostmi sem se prebil v bora dva odstotka sprejetih prijavljencev na podružnico newyorške univerze, ki je bila tedaj še v povojih, in z blagoslovom staršev spakiral svoje življenje v dva kovčka oddane prtljage.

Spomnim se občutka, ko sem izstopil iz letala na dubajskem letališču in si zmedeno poskušal razložiti nedoumljivo vročino. Spomnim se tudi, kako sem sredi noči vstopil v svojo študentsko sobo v osmem nadstropju stolpnice z razgledom na zamazane steklene nebotičnike z dvojezičnimi napisi in si v glavi zašepetal prepoznavni stavek Kluba golih pesti: danes je prvi dan preostanka tvojega življenja. Spomnim se prve ure Osnov književnosti, kjer sem izvedel, da se literature ne poučuje, temveč se o njej razpravlja; da študentje in študentke ne bomo poslušali predavanj, temveč se želi profesor učiti od nas; da svetovna književnost ni cvetober kanoniziranih besedil nacionalnih književnosti, temveč način branja in tolmačenja literarnih del, ki presežejo svojo izvorno kulturo. In res sem bral, na žive in mrtve, denimo Shakespeara na seminarju s še petimi nematernimi govorci angleščine, ki Hamleta niso tolmačili kot bojazljivega, razmišljajočega omahljivca, ampak kot revolucionarnega borca za pravico, podobno kot so ga razumevali in množično poustvarjali dramatiki in aktivisti v Egiptu petdesetih let – ali pa herojsko Antigono, ki je v mojih gimnazijskih časih morda najbolj od vseh literarnih junakinj in junakov srednješolskega čtiva razrvala najstniško uporništvo, leta pozneje pa jo je emiratska sošolka obsojala zaradi nepokornosti oblasti. Ko sem se naučil vzdržati sodb, sem doumel, kako branje in razlaganje književnosti omogočata vstop v performativnost kultur, kot je prodorno zapisala Gayatri Chakravorty Spivak, upodobljeno v pripovedih.

Za mladeniča, ki sta mu predtem edini vir prihodka predstavljala Zoisova štipendija in študentsko delo na Pošti Slovenije, je bil Abu Dabi šok, a bolj razredni kot kulturni. Nič posebej arabskega ni na globaliziranem velemestu, še najmanj jezik, ki ga je na ulicah skoraj nemogoče slišati. Videl sem zlatomate in z zlatimi opilki posipano kavo, pa tudi nedostojna in nedostojanstvena delavska taborišča, kamor se ponoči kot v stajo zapre gradbince, ki čez dan garajo v nečloveških razmerah. Če me je Abu Dabi kaj naučil, je to dojemati, sprejemati in predelovati protislovja, imanentna vsem rečem. Ena najbolj reprezentativnih podob te kontradiktorne enotnosti sodobnega sveta – in s tem, brez dvoma, transnacionalnega kapitalizma – je ponovljiv prizor Emiratčank v osupljivih, z diamanti izvezenih abajah in sključenih filipinskih služabnic, ki capljajo v njihovi senci ter tovorijo njihove denarnice.

Po drugi strani pa se je v demografsko in socialno premešanem okolju spremenil način, na katerega se v javnosti telesno pojavljam in predstavljam in s tem v povratni zvezi način, na katerega me svet naslavlja. Postal sem Evropejec, z veliko začetnico in avro vseh fantazijskih, simbolnih in čustvovalnih pričakovanj, ki jih ta označevalec utrjuje. Postal sem gospod, Sir, kakor so me, dvajsetletnika nizke rasti, mojim ugovorom navkljub trdovratno nagovarjali rasno označeni storitveni delavci. V pogledu deprivilegirane večine kakor tudi v praksah vsakdanjega življenja sem postal del globalnega srednjega razreda, ki bolj ali manj brez slabe vesti vihti simbolni kapital elitne univerze in kulturni kapital svetovnih popotovanj, izkustev in védenj. Eden od pečatov tega družbenega sloja je mnoštvo novih mobilnosti, tako fizičnih kot socialnih: po mestu se vozim s taksiji, na letališčih me ne izberejo za »naključna« dodatna zaslišanja, državljanstvo mi zagotavlja prost vstop v skoraj vse države. Svet je postal moja pregovorna ostriga.

Toda hkrati mi je obrusil čut za druge in občutljivost za krivico. Kmalu sem ugotovil, da potujem vedno z istimi ljudmi, in opazoval, kako se drugi podajajo na lov za vizumi, ta križev pot po veleposlaništvih, ki te vnaprej obsodijo zaradi nadosebnih okoliščin in kaznujejo z birokratsko krajo časa. Prijatelj iz Jemna tik pred diplomo je bil primoran ponavljati letnik, ker je v njegovi domovini izbruhnila vojna in se ni imel kam vrniti. V Palestino so lahko potovale samo osebe, ki nimajo palestinskih prednikov; moj profesor arabščine se je v enem letu trikrat poskusil vrniti v svoj dom v Gazi, pa so ga okupacijske oblasti vsakokrat zavrnile na meji. Ob ustanovitvi države Izrael je bila cena za naselitev enega ljudstva razselitev drugega, kar velja za večino naseljenskih kolonizmov. Puhlice o potovanju in samospoznanju povejo samo polovico zgodbe: če se hočeš spoznati, moraš pravzaprav spoznati druge.

Nekaj let kasneje, v prvem letniku doktorskega programa v Združenih državah Amerike, je ob razglasitvi podle prepovedi priseljevanja iz muslimanskih držav sudanska sošolka ostala ujeta onstran meja dežele, ki ji je bila preteklih šest let dom. Za novo leto je obiskala družino v Katarju in meni nič, tebi nič sredi študija obtičala pred pragom ZDA. Svoje rojstne države sicer ni videla od malih nog, ko so zbežali pred nasilnim režimom Omarja al Baširja, a ker ji sudansko državljanstvo omogoča edini dostop do političnih pravic, Sudan pa je že od njenega rojstva na ameriškem spisku državnih sponzorjev terorizma, mora v ZDA vsake pol leta obnavljati študentsko vizo po oderuških pristojbinah. Nihče ne zapusti doma, če ni dom žrelo morskega psa, je zapisala pesnica Warsan Shire, zapustiš ga samo, ko ti dom ne pusti ostati, kajti nihče ne bi svojih otrok naložil na ladjo, če ne bi bilo morje varnejše kot zemlja.

Neka druga prijateljica je zaradi posledic podivjanega neoliberalizma, vključno z nebrzdanim spolnim nasiljem, v rani mladsti prebegnila iz Mehike v ZDA.. Zapustila je zdesetkano skupnost Zapotekov, ljudi oblakov, kot rada reče v jeziku svojih prednikov, avtohtonih prebivalcev zvezne države Oaxaca, potem pa redno delala v gostinski strežbi v Južni Kaliforniji in istočasno pridobila diplomo. Več kot dve desetletji po svojem pobegu, ko sva končala prvi semester primerjalne književnosti, si je z doktorsko štipendijo prvič lahko kupila letalsko karto nazaj. A poanta njene zgodbe ni uresničitev ameriških sanj; za boljše življenje je zapustila svojo skupnost, v katero se vrača kot raziskovalka staroselcev, predstavnica taistega družbenega razreda, ki zapostavljene dele sveta nadvladuje z ekstraktivizmom, ta pa pomeni izkoriščanje kulturnih tako kot naravnih virov. (Tu ni obžalovanja, mi pove, ali moralnega vrednotenja, takšna je pač objektivna analiza.) Tudi to počnemo univerzitetniki: za ekonomijo znanja pretvarjamo tuje življenje v teorijo. Za vsako radovednost raste rana.

Prav vse te vrste prostovoljnih in prisilnih premikanj in nepremičnosti so del istega režima gibanja teles po svetu. To, da sem sprejel častno mesto na eni najboljših – in najbolj samokritičnih – univerz, je bila nedvomno najboljša osebna odločitev v mojem življenju, a hkrati voda na mlin avtokratični in militaristični državi, ki s pomočjo kulturnih in izobraževalnih ustanov legitimira svojo oblast. Nič ni enoznačno. Problematike priseljevanj in izseljevanj ne obstajajo neodvisno od nikogar izmed nas, saj že skozi celotno zgodovino preoblikujejo družbeno življenje v svetovnem merilu. Kakor niso razvezljive t. i. zunanje in notranje migracije, sta tudi denimo mednarodni turizem in domača gentrifikacija strani istega kovanca. Pred nekaj meseci sem se preselil iz majhnega univerzitetnega mesteca Princeton v večmilijonsko Philadelphio. Da bi spet živel v živahnem mestu, sem si najel enosobno stanovanje z razmeroma ugodno najemnino v (nekoč) večinsko črnski soseski. Ker sem tuji študent, ki se preživlja z mesečno štipendijo, je to povsem pošteno, sem si prigovarjal. A se zavedam, da hkrati s svojimi vzorci potrošnje in kapitalom korporativne univerze izpodrivam revnejše prebivalce, ki so v zahodni Philadelphii živeli več generacij. Obenem sem, kontradiktorno, tudi sam v prekarni situaciji: delavski, ker z univerzo nimam sklenjene pogodbe; bivanjski, ker mi lahko ameriške oblasti po lastni presoji kadarkoli prekličejo vizo; politični, ker se merila za vstop v polnopravno človeškost vztrajno krčijo.

V ZDA, državi, ustanovljeni na pogorišču genocida nad staroselci ter na temeljih institucije sužnjelastništva in prisilnega neplačanega dela, zgodovina še vedno kroji pravno, socialno, politično in eksistencialno realnost vsakdanjega življenja, kakor tudi rasne fantazije pripadanja in identitete. Vzdrževanje tega imaginarija je mogoče le z nasiljem, zato državni represivni aparati nekaznovano usmrčujejo črna telesa doma in rjava po svetu, v zadnjem letu pa razširjajo sistem koncentracijskih taborišč na svojih mejah in znotraj njih. Svetla polt in zdresiran naglas mi omogočata načelen sprejem v zagrajeno ameriško strukturo belskosti, a ta dostop začne hitro upadati, ko mi umanjka kulturnih kompetenc in se razgali moja slovenskost. Slovenski lokalpatrioti se ne zavedajo, da za kulturne centre, ki presojajo razumevanja praznih označevalcev, kakršni so Zahod ali belskost, osrednje- in vzhodnoevropske margine pač ne sodijo vanje. Ta protislovja so bolj zapletena kot naivna relacija zatiralec – zatirani, ne glede na to, da konservativci širom sveta situacijo reducirajo na boj žrtve in rablja na življenje in smrt, pri tem pa njuna položaja zaobrnejo. Meja med krivico in krivdo pa je zabrisana.

Še enkrat: če se hočeš spoznati, moraš spoznati druge. Dokler ne razumemo predpostavk, s katerimi smo prežeti, ne moremo razumeti samih sebe, pravi Adrienne Rich. Šele ko presežeš samolastne meje, to se pravi, podvomiš v dom, začenjaš razumeti, kako si v svet vpisan sebi navkljub in kako udomačeni kulturni kodi določajo ne le razlaganje, temveč tudi čutno dojemanje okolice. Tako je s tem domom: ni vsem domač. Ljudje, ki živijo v revščini ali eksistenčni negotovosti, žrtve zlorab in nasilja v družini, spolne manjšine, ženske, podvržene nesimetrični delitvi gospodinjskega in skrbstvenega dela, so samo nekateri primeri, kjer univerzalistični buržoazni ideali premoženja, zasebnosti in neodvisnosti od javnega vmešavanja pač niso univerzalne okoliščine, dostopne vsem v enaki meri. Eno od orodij za prekinjanje te samoumevnosti je gotovo učenje drugih jezikov; arabščina ali francoščina recimo ne poznata enobesedne ustreznice, ki bi zajela isto pomensko polje kot slovenski ali angleški izraz za dom. Neopredeljivost koncepta je pravzaprav njegova glavna moč, saj v sebi zgošča razumevanja tako zasebnega kot javnega: hiše in države, družine in naroda, posameznosti in mnoštvenosti.

Dom je vedno prizorišče silnega nasilja, tako simbolnega kot realnega. Ker predstavlja prostor biološke in družbene reprodukcije, je dom neizogibno spolno in rasno zaznamovan: konservativni imaginarij stigmatizira in disciplinira seksualnosti, proizvaja heteronormativno družino ter izkorišča ženska telesa za izgradnjo narodnostno čiste domovine. Odveč bi bilo dokazovati, kako je koncept doma prednosten od pogojev za razraščanje in učvrščevanje nacionalizmov, nativizmov in etničnih šovinizmov. V zadnjem času smo priča poskusom levice iztrgati domoljubje iz govorice populizmov; konec koncev je že Marx zapisal, da je razredni boj nacionalen – ne po vsebini, temveč po obliki – ter da se morajo delavci kot razred organizirati najprej pri sebi doma. Kozmopolitskim zagovornikom odprtih meja kljubujejo nacionalni borci za delavske pravice, ki zatrjujejo, da presežek delovne sile slabša gmotni položaj domačih delavcev in deli proletariat. To politično stanje se potem pogosto prevaja v kulturalistično besedišče in dobimo pravljice o spopadih civilizacij. Lansko poletje mi je v Bejrutu siromašen študent medicine razlagal, da so za krizo v Libanonu krivi sirski begunci – ker so kulturno preveč drugačni. Prav je, da smo jih sprejeli, ko so potrebovali pomoč, mi je dejal, zdaj pa je čas, da odidejo domov. Ne vem, če ve, da isto analizo izvajajo evropski branitelji domovin, ki teorijo razlike zvedejo kar na arabstvo ali islam. Toda kje je dom za sirske begunce, ki jim je lastnina bodisi pogorela v vojni bodisi jim nova zakonodaja vlade Bašarja al Asada grozi z odvzemom posesti? Kje je dom za klimatske begunce, ki so izgubili svoj prostor pod nevzdržno žgočim soncem? Kaj ta beseda, ideja še pomeni v nepovratno globaliziranem svetu?

Moj dom se je najprej zožal: začel sem govoriti, da sem iz Ljubljane namesto Slovenije; kaj lahko vendar abstraktno ime države z vsemi njenimi kompleksnimi različnostmi pove o oblikovanju moje individualnosti. Potem se je razširil: začel sem odkrivati nesrečno polpreteklo zgodovino, kot se jo rado imenuje – pol, ker je spomin odrezan od naracije in ker politično nezavedno slovenskega nacionalizma ne pusti preteklosti, da mine v zgodovino – ter preizpraševati zmagoslavne narative tranzicije. Ko sem se v Abu Dabiju spoprijateljil s sošolkami in sošolci iz Bosne in Srbije, se nismo mogli sporazumeti, ker sta me dotedanji vzgoja in izobrazba na celi črti odrezali od zgodovine in jezika regije. V gimnaziji smo brali Poeja in Stendhala, ne pa Andrića in Selimovića; nacionalno zgodovinopisje je nasilno iztrgalo vse sledove Jugoslavije iz domnevno neodvisne Slovenije. Ko se na slovensko-hrvaški meji vlak v Zagreb ustavi za carinski pregled, se sprašujem, če mejni policist, ki mi sredi dneva ob pogledu na osebno izkaznico navdušeno pokima, vi ste pa naš, ponoči na obmejnem lovu izvaja nezakonita prisilna vračanja migrantov. Nisem vaš, mu zabrusim v glavi. Prej naški.

Sanjajoč o odporu in uporu novoslovenski monokulturnosti sem se odločil temeljito naučiti jezikov naslednikov srbohrvaščine in tudi strokovno raziskovati dediščino jugoslovanskega socializma. Želel sem izničiti negativne konotacije Balkana in si ga nanovo prisvojiti, udomačiti. Odkril sem nove sledove: Ulico Josipa Broza Tita v Akri, prestolnici Gane; Jugoslovansko ulico v središču Tunisa; jordansko rodbino, ki je pred več kot stoletjem emigrirala iz Bosne in si nadela poarabljen priimek Bušnaq; profesorja iz Kenije, ki ga je Titov obisk v otroštvu navdihnil za študij slovanskih književnosti. Ko je newyorška MoMa lansko leto postavila slovito razstavo o jugoslovanski arhitekturi, je v sklopu neformalnega spremljevalnega programa o zgodovini Jugoslavije poleg mnogoterih predavanj, okroglih miz in retrospektiv potekala tudi predstavitev angleškega prevoda monografije Radine Vučetić, kjer je avtorica na vprašanje, kje lahko danes najdemo Jugoslavijo, odgovorila, da prej v New Yorku kot na Balkanu.

Tako mi je začel kopneti in plahneti občutek usidranosti v enojen snoven dom. Nekaj hecnega se zgodi, ko zapustiš svoj dom in ti tuje ulice zbrusijo vogale, da se ne prilegaš več ne sem ne tja. Nikdar več se ne vrneš isti in dom ne ostane enak. Ali če prebesedim Heraklitovo misel: ne moreš dvakrat oditi od doma. Za razliko od množice vrstnikov, ki so podobno kot jaz iz raznovrstnih razlogov vzeli slovo od rodne grude, se v Slovenijo, Ljubljano, k družini in prijateljem, vztrajno vračam, vendar s svojim novim starim okoljem čustvujem na drugačne načine. Dosledno se denimo udeležujem volitev, ne iz sledov domoljubja, temveč iz občutka etične odgovornosti do človeške skupnosti, ali z drugimi besedami, ker želim dobro ne Slovencem, ampak ljudem. Če sem res postal svetovni državljan, če se kaj takega res sploh da postati, kot so mi obljubljale reklamne brošure, sem morda svetovljanski na bolj prizemljen način, s kritično bližino in distanco do sveta in doma.

Ko sem na upravni enoti prijavil začasno prebivališče, so mi vročili ožigosano dokazilo spremembe statusa: postal sem zdomec. Tedaj sem se namuznil ob misli, da jezik zrcali nejasno ločnico med zdomstvom in brezdomstvom – predpona, ki gre iz besed v svet. György Lukács je nekoč zapisal, da življenje v novem veku zaznamuje transcendentalno brezdomstvo, problem sveta brez vnaprej danega namena in pomena, ki je skupen vsem subjektom modernega kapitalizma. Vendar se z njegovimi tveganji soočamo na bistveno različne načine: nekateri od doma bežimo bolj pregovorno, medtem ko se trume beguncev, videnih in nevidnih, morda nepredvidljivih, pehajo za domom, ki bi to lahko postal. Drži, da so naše usode nepreklicno zvezane; Angela Davis govori o nedeljivosti pravice, to se pravi, če ni pravice za vsakogar, je ni za nikogar. A z metaforami je vedno križ in tudi ne drži, da so vsa naša brezdomstva enakovredna, saj obstajajo različne vrste in intenzivnosti prisile. Ko se osvobajaš v metaforah, misli na druge, je zapisal Mahmud Darviš, tiste, ki so izgubili pravico do besede. Kako presunljiva misel: razkošje metafore je privilegij, ki ga nimajo vsi in ki ga je nujno mobilizirati za oporo in podporo preslišanim in utišanim žrtvam zgodovine. V tem kompleksnem odnosu je jaz vedno v službi drugega, vedno obvezan brezprizivni soodgovornosti, na robu sokrivde, uresničen le v nekončani in brezkončni skrbi za druge.

Morda bi bilo torej bolje, da dom postane metafora, v kolikor to ni vedno bil, za prizadetost in prizadevanje za boljšo prihodnost. Konservativizem se napaja iz zamišljene preteklosti, ljudje, ki so najbližje bolečini, pa vedo, da ni lepšega kot lep spomin. Salman Rushdie v svojem eseju Zamišljene domovine piše o čudnem občutku tujosti, ki ga ima izseljenec, ki zre v preteklost in si želi v spomin priklicati svoj nekdanji dom, čeprav tvega, da se kot Lotova žena spremeni v solni steber. Spomin pa peša in zato se lepša, spričo česar obrise minulosti vidi skozi razbito zrcalo. A to okvarjeno zrcalo je morebiti enako dragoceno kot tisto, ki naj bi bilo brez napak, pravi Rushdie, ker je več kot le ogledalo nostalgije. Na laž postavi proustovsko fantazijo preteklosti, ki je ne izkrivi popačenost spomina, in odseva tudi fragmentarnost in izgubo, ki je del naše skupne človečnosti. Ko proti koncu vsakega semestra odštevam dneve do tako imenovanega povratka, ko bomo z družino spet vsako jutro skupaj pili turško kavo, skoraj pozabim, da se vsakič vračam drugam. Vsakič mi sicer zadiši po zavetju mladosti in odvečnosti odhajanj, a pozabljam, kaj vse sem pozabil in kakšen okus ima dežela, ki v eni roki nosi poezijo, v drugi pa rezilno žico.

Vsi prihodi so si podobni, rečem, kadar me daje domotožje, vsak odhod pa je nesrečen po svoje. Če je dom res tam, kjer se končajo vsi poskusi bega, kot pravi Mahfuz, potem je ta prihod morda za večno odložen v prihodnost. In morda je prav v tem hrepenenju vsa skrivnost. Zato namesto domoljubja raje izberem domotožje. Ne zato, ker raje tožim, kakor ljubim, temveč ker se mi venomer toži po boljšem svetu, kot je ta, ki ga imamo.