2021 - Page 3 of 11 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2021

Pri tej knjigi se ne sprašujemo, zakaj jo beremo

Glavni lik romana To noč sem jo videl je oblikovan po resnični osebi, Kseniji Hribar.

Jančarjev roman To noč sem jo videl je prvič izšel leta 2010, od takrat pa je doživel številne ponatise ter bil preveden v različne jezike. Delo je prejelo razne nominacije in nagrade, med drugim dva kresnika (poleg kresnika za najboljši roman leta še kresnika desetletja), v Franciji pa so ga leta 2014 proslavili s francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Pri To noč sem jo videl gre tudi za enega najbolj branih romanov na slovenskih tleh, večina kritik se je nanj odzvala pozitivno, bil je tudi predmet raznih strokovnih člankov in diplomskih nalog. Delo, ki izhaja iz resničih dogodkov in oseb, ki so med drugo svetovno vojno živele na gradu Strmol, se bralstvu približa s premišljeno kombinacijo elementov ljubezenskega in vojnega romana ter družinske tragedije, v središču katere stoji Veronika, nenavadna, samosvoja ženska, vržena v krut svet vojne realnosti. Njeno zgodbo postopoma odkrivamo skozi oči petih različnih protagonistov (ljubimca Steva, njene matere, nemškega zdravnika, grajske gospodinje in partizana Jeranka), zaradi česar lahko govorimo o rašomonski strukturi dela. Zakaj brati To noč sem jo videl so tokrat povedali različni avtorji_ice, publicist_ke, kritiki_čarke: skozi različne perspektive tako tudi tukaj vzpostavljamo nekakšen rašomonski pogled na Jančarjevo delo.

Goran Vojnović (pisatelj, scenarist, režiser):

»Kljub vsem nagradam in hvalospevom Dragu Jančarju in njegovi knjigi doma in v tujini, nisem prepričan, da se zavedamo, kako pomembno je za našo družbo in za našo kulturo, da imamo o najbolj občutljivih in najbolj razdiralnih obdobjih naše zgodovine napisano tako izjemno literarno delo. V mojih očeh sicer mojstrstvo Jančarjevega pisanja v tej knjigi zasenči obravnavano temo, a vendarle se mi zdi, da po Kovačičevih Prišlekih in romanu To noč sem jo videl lahko ponosni rečemo, da smo se, vsaj v literaturi, mi uspešno soočili s svojo največjo travmo. Ti dve knjigi sta pravzaprav edina spomenika spravi in medsebojnemu razumevanju, ki ju naša družba zares potrebuje, in zato bi ju morali vklesati na tista prazna stebra na Kongresnem trgu. Z romanom To noč sem jo videl je bilo namreč dokončno povedano vse, kar je o vojnem in povojnem času v Sloveniji treba povedati. In povedano je bilo na literarno nepozaben način, zaradi česar bomo ta roman brali tudi po tistem, ko bomo končno ozdravljeni desetletja starih travm.«

Matevž Kos (literarni zgodovinar, kritik, esejist):

»Ko gre za tematiko, kot je druga svetovna vojna in revolucija, je ena izmed nevarnosti, ki preži na pisatelja, to, da bi se ujel v pasti ideologizacije in zanazajšnjega pravičniškega rezoniranja. Jančar je v romanu To noč sem jo videl na ta izziv odgovoril tako, da je tekst razdelil na pet poglavij, vsako ima svojega pripovedovalca in s tem svoj pogled, svoj zorni kot, svojo resnico, ki pa je fragment nedoumljive celote. Ne gre torej za monolitno perspektivo enega samega, vsevednega pripovedovalca, ki bi kraljeval nad tekstom in njegovo resnico, temveč za njihovo večglasje. Med pripovedovalskimi glasovi ni glasu glavne junakinje Veronike – o njej vemo toliko, kolikor nam povedo drugi. Resnica o njej je zato fragmentarna, nesklenjena, po svoje enigmatična in odprta. Odmevnost Jančarjevega romana je gotovo povezana s tem, da gre za fabulativno živahno in dramatično stopnjevano besedilo. Skonstruirano je skorajda po zgledu filmske naracije, njenega kadriranja in stopnjevanja. A brez happy enda, seveda. Eden izmed učinkov Jančarjeve pripovedne strategije – večglasja peterih glasov – je, da roman To noč sem jo videl ne zagovarja oziroma privilegira nobene izmed strani, med vojno vpletenih v bratomorni spopad. Ne zanima ga perspektiva zmagovalcev ali perspektiva poražencev, ampak vse tisto, kar je v velikih zgodbah zgodovine običajno zamolčano: usoda posameznikov, vzgibi, ki usmerjajo, zapletajo in razpletajo življenja protagonistov, pahnjenih v nezadržen tok zgodovine. Roman, ki kliče po filmski upodobitvi. Upam, da imamo na Slovenskem režiserja, ki bi bil temu izzivu kos.«

Silvija Borovnik (pisateljica, prevajalka, literarna zgodovinarka, publicistka):

»Roman To noč sem jo videl Draga Jančarja sloni na dolgo zamolčani zgodbi iz slovenske zgodovine. Roman s perspektiv različnih literarnih likov podaja bralcu napeto zgodbo, ki se stopnjuje v tragedijo. Osebno pa me je roman pritegnil kot zgodba o nenavadni ženski, ki je bila kruto kaznovana tudi zato, ker ni mogla biti ‘taka kot druge’. V svojem okolju je izstopala, ni znala biti navadna, običajna, vsakdanja. To je pripoved o tem, kaj se zgodi, kadar kozmopolitizem trči ob primitivizem in kako se odvija zgodovina, kadar pridejo na oblast ideološki zaslepljenci.«

Tone Partljič (pisatelj, dramatik, komediograf):

»Drago Jančar je že več kot pol stoletja moj vznemirljiv prijatelj. Njegovo pisanje je ravno toliko časa vznemirljivo in nikoli povprečno. O podobnem času in dilemah kot v romanu To noč sem jo videl je tudi že pisal. Ne vem, zakaj sem osupel odložil knjigo in rekel, tu pa je z Dragom pisal čudež. Večino njegovih knjig sem prebral več kot enkrat. Te pa ne upam… Da se je ne bi ‘navadil’. Da bi ne vznemiril čudeža in ga poskušal razumeti.«

Bernard Nežmah, Mladina (publicist, kolumnist, novinar):

»Pisatelj si je umislil odlično metodo razkrivanja, kjer razkriva sloj za slojem, a tako, da bralcu ne uspe predvideti, kaj bo pod naslednjim. Še več, nepredvidljiva je celo izbira naslednjega pripovedovalca. Sam naslov sicer ponuja rdečo nit, a smisel njegove izbire ostaja skrivnosten vse do zadnjih strani. Hkrati z junaki se razpleta tudi slika časa, predvojnega in usodne vojne, pri čemer se avtor izmakne klišejem, tistim banalnim pogledom, ki nam vsiljujejo dihotomično odločitev: za okupatorja ali za domovino. V romanu spregovorijo vsi: nemški častnik, partizan, graščak, kraljevi poročnik, služkinja, meščanska dama. Vsi so takrat bivali in živeli onkraj ideološkega konstrukta vojne. Ostajali so preprosto ljudje, ki so jih določale vrednote civilizacije in podirala ljubosumja. Torej zgodovinski roman, ki je v resnici resničnejši od zgodovine.«

Jaroslav Skrušny (literarni zgodovinar, urednik, prevajalec):

»Drago Jančar je v svojih romanesknih besedilih občutljiv in neizprosen kronist strašnih in človeški pameti nedoumljivih dogodkov, ki jih nad posameznim ubogim človeškim smrtnikom spletata in zgrinjata brezumni vrtinec zgodovine in volja slepe usode. Njegovi junaki – čeprav do vratu potopljeni v krvavi ples vojn, revolucij in vsakršnih prekucij – nikoli niso samo žrtve premočrtnih ideoloških spopadov, idejnih in političnih razhajanj, različnih svetovnonazorskih prepričanj ali nasprotujočih si moralno etičnih stališč, vselej je v njihovih tragičnih usodah na delu še neki izvorni nesporazum, neko usodno naključje, ki korenini v njihovi prvinski človeški nepopolnosti, neki urok zla, ki visi nad njihovim življenjem in ki se mu navkljub vsem zavestnim naporom in stremljenju k dobremu ne morejo izmakniti. V pesti jih ima neki nonsens, kot bi rekla Veronika Zarnik, lepa, mlada, samosvoja in radoživa junakinja romana To noč sem jo videl, ki se ji je zdelo nepojmljivo, da ljudje med vojno na fronto vlačijo konje in jih v nekakšnih ulanskih juriših lahke konjenice izpostavljajo topovskim granatam.«

Martina Potisk (slovenistka, literarna kritičarka):

»To noč sem jo videl bralca naslavlja in prepriča s pronicljivim pripovednim pristopom in organsko pripovedno optiko. Gre za roman z vznemirljivim pridihom preteklosti, ki se v retrospektivnih premisah plemeniti kot drzna dramaturška odlika in v kombinaciji s prisvajanjem napetosti protagonistkino tragiko pretanjeno pomika ne le v neizogibnost razkrinkavanja neizrekljivega, ampak tudi na nasploh nepogrešljive in publiki privlačne knjižne police.«

Katarina Marinčič (pisateljica, literarna zgodovinarka):

»Zakaj brati Jančarjev roman To noč sem jo videl? Preprosto: ker je eden tistih, ob katerih se ne sprašujemo, zakaj jih beremo. Pomembna in dobro povedana zgodba, ki teši zelo primarno, skoraj nezavedno potrebo, človeku prirojeno željo po vpogledu v tuja življenja. Pri takih knjigah razmisleki o pripovedni tehniki pridejo šele naknadno, če sploh. Naj vendarle poskusim. Ob ponovnih branjih romana To noč sem jo videl me vedno znova vznemiri nekaj, kar bi imenovala večglasje z enotno spremljavo. Glas za glasom poprijema zgodbo, pripovedovalec prepušča besedo pričam, v ozadju ali v globini pripovedi pa je vendarle ves čas mogoče čutiti, skorajda slišati njegovo navzočnost. Vpletenost, ki ne izvira iz avtobiografske nuje, ampak iz distanciranega, pa zato nič manj globokega sočutja. Zaradi tega – skoraj samo zaradi tega – me Drago Jančar včasih spominja na Balzaca.«

Lara Paukovič (pisateljica in publicistka):

»To noč sem jo videl je eden redkih slovenskih romanov, ki se mi je v spomin zasidral že z začetnim stavkom: »To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa.« Četudi obdeluje občutljivo temo, pisatelj v romanu preseže politične delitve in pred nami razgrne predvsem izjemno zgodbo z večplastnimi, človeškimi literarnimi liki. To, da lahko knjigo z največjim užitkom beremo, četudi se ne strinjamo z avtorjevimi nazori, dokazuje, da je vrhunska literatura močnejša od desetletij po nepotrebnem pogrevanih razprtij. To noč sem jo videl bi moral torej vsak nadobudni bralec prebrati predvsem zato, ker – preprosto – je presneto dober roman, na kakršnega tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru ne naletiš ravno vsak dan. Nedvomno gre za enega vrhuncev domače literature.«

Katarina Gomboc Čeh (pesnica, pisateljica, jezikoslovka):

»Roman To noč sem jo videl sem prebrala pri osemnajstih letih, kmalu po tem, ko sem zaradi romana Katarina, pav in jezuit vzljubila Jančarjevo pisanje. Tudi v tem romanu me je navdušila samosvoja protagonistka, ki se je želela naužiti življenja, ne da bi vedela, kako je to vpeto v življenja drugih, ki si naše ravnanje interpretirajo na svoj način, in mehanizmov zgodovine, za hladnostjo katerih v resnici ždijo človeška čustva in razočaranja. To noč sem jo videl je eden tistih slovenskih romanov, ki od prve do zadnje strani pričajo o moči literature nad življenjem.«

Roman Draga Jančarja To noč sem jo videl lahko kupite na tej povezavi.

Domov / Članki / 2021

»Morda je bila skrivnost preživetja predvsem v tem, da se nismo intelektualno zabarikadirali na lastnem otoku.«

Valentina Plahuta Simčič

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Mitja Čander Fotografija: Mankica Kranjec

Založba Beletrina, ki je svojo zgodbo začela kot Študentska založba, te dni slavi četrt stoletja obstoja. V tem času so samo v zbirki Beletrina izdali 529 knjig, ki so odmevale v javnosti, organizirali številne dogodke in festivale ter previharili mnoge viharje v razgibanih vodah slovenskega založništva. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z odgovornim urednikom in direktorjem založbe Beletrina Mitjo Čandrom.

Petindvajset let mineva, odkar sta izšli prvi dve knjigi v zbirki Beletrina, takrat v okviru Študentske založbe. To sta bili Pikalova pesniška zbirka Bile in Zimsko potovanje Gerharda Rotha. Nova založba in nova zbirka sta bili takoj lepo sprejeti v javnosti in med bralci, kljub temu da sta jo ustanovila mladeniča (poleg tebe še Aleš Šteger), ki sta bila začetnika v založniškem poslu. Bi se kaj takega lahko danes še zgodilo?

Devetdeseta so bila prav poseben čas, čas tik po koncu socializma in osamosvojitvi. Na nek način se je zdelo, da je vse mogoče. Celotna družba se je na novo izumljala, zaradi optimizma je bilo to samoizumljanje pogosto precej vehementno, celo objestno, in za nazaj ob vsem drugem tudi komično. Prvi dve knjigi smo z množico povabljencev neko decembrsko noč na tivolskem gradu proslavljali, kot da bi slavili stotine ali še raje tisoče izdanih knjig, celo pianista smo si omislili. In vendar so bili to čudoviti trenutki zanosa nad kraljestvom besede in duha.

V prostoru nismo bili sami, okoli nas so vrvele mnoge potentne zgodbe, velike založbe so še bile velike, zgodil se je Mihelač, Nova revija je bila prava institucija, generacija pred nami je prerodila Literaturo. Neposreden navdih pa so bile mnoge akademske založbe na čelu s Studio humanitatis, saj smo nastali znotraj študentske organiziranosti. Sistem nam je omogočil, da smo lahko z ogromno mero entuziazma prebrodili prva leta in postali več kot študentski pojav. Tivolsko slavje se je žal lahko zgodilo le v devetdesetih, kar pa ne pomeni, da tudi današnji čas ne ponuja priložnosti za realizacijo zanimivih idej. Nenazadnje smo kot družba preživeli že veliko bolj brezupne čase.

Kakšen je bil tvoj recept delovanja, da je založba lahko delovala, se širila in razvijala?

Nikoli ni bilo kakega posebnega načrta, bolj intuitivno plutje na skupni ladji v neznano … Dolgo smo živeli in delali precej bohemsko, polagoma pa smo morali založbo vse bolj profesionalizirati, če smo hoteli ne le preživeti, ampak se ob tem tudi razvijati. Morda je bila skrivnost preživetja predvsem v tem, da se nismo intelektualno zabarikadirali na lastnem otoku. Intelektualni prostor je bil namreč ves čas precej neprehodno razdeljen, eni so bili tukaj, drugi tam. Nikoli se nismo obremenjevali z ideološko, estetsko ali generacijsko zaznamovanostjo naših avtoric in avtorjev in seveda tudi vseh drugih sodelavk ter sodelavcev. Imeli smo veselje s to raznolikostjo, ob tem pa večglasja nismo doživljali le kot formo, v različnih glasovih in legah smo iskali estetsko in duhovno ambicijo. Mislim, da je kombinacija odprtosti in zahtevnosti naše vodilo še danes.

V zbirki Beletrina je do sedaj izšlo 529 knjig. Gotovo so ti nekatere od njih še posebej pri srcu. Lahko katero omeniš, izpostaviš?

Do vseh izdanih knjig imam (p)oseben odnos, pa čeprav so mi danes nekatere ljubše, druge pa se mi zdijo morda manj pomembne. Posamezni naslovi me namreč ne spomnijo le na razne peripetije ob njihovem nastajanju in izidu, ampak še raje prikličejo različna življenjska obdobja ali celo konkretne dogodke in izkušnje. Kronologija Beletrininih izdaj je zame tudi zelo intimna zgodba o času, ki je švignil mimo. Lani smo kot petstoto knjigo izdali ponatis Cortazarjevega Ristanca; morda je lahko ta roman-labirint tista knjiga, ki združuje vse druge knjige in neskončne debate ob njih, tudi tiste, ki so znotraj generacije privedle do nastanka Beletrine in tudi kasneje v marsičem vplivale na njeno usmeritev. Ristanc je bil sredi lanskoletne covid izolacije skoraj nostalgična gesta. Ampak bolj kot pogled nazaj je zame resnično pomembno veselje ob izidih novih knjig. Delo s knjigami je dejansko velik privilegij; morda se tega v zadnjem času zavedam bolj jasno kot kadarkoli prej.

Kako so se rodile največje uspešnice založbe, kot so Čefurji raus!, Belo se pere na devetdeset … Obstaja kak recept, kako priti do takih knjig, ali gre za srečno naključje?

Recept seveda ne obstaja, če bi obstajal, bi uspešnice producirali le največji, kapitalsko najmočnejši igralci na polju založništva, tako pa se hit lahko posreči praktično vsakomur. Govorim seveda o tistih pravih hitih, ki presežejo vsa pričakovanja. Ne glede na to pa čisto vse le ni v naključni sreči. Čeprav dobivamo vsako leto stotine rokopisov, skušamo kljub kadrovski podhranjenosti pregledati prav vse in izluščiti potencial novih avtorjev, včasih dobimo tudi kak namig. Gorana in Bronjo smo sprva detektirali kot nadarjena avtorja prvencev, po katerih je bila Beletrina vselej prepoznavna, pri nas so prvence izdali Aleš Čar, Nina Kokelj, Dušan Šarotar, Lucija Stupica, v zadnjem času pa denimo Ana Schnabl, Eva Mahkovic in Marko Radmilović. Obe knjigi smo tako sprva tiskali v majhnih nakladah, šele po nekaj mesecih je postalo jasno, da se snežni kepi valita in naraščata. V obeh primerih je šlo za literarni mojstrovini, ki sta ob tem javnost nagovorili z dokaj tabuiziranima temama, pri čemer sta Goran in Bronja zelo težke zadeve – položaj priseljencev v prvem in bolnikov z rakom v drugem primeru – pripovedovala na humoren način. Menim, da je treba ohraniti pozornost in zlasti odprtost za nove literarne glasove, ne glede na to, ali so kasneje bolj ali manj odmevni.

Ena od usmeritev Beletrine v zadnjih letih je bila tudi izdajanje biografij in avtobiografij. Zakaj meniš, da je ta žanr zadnje čase tako popularen?

Prelomna je bila izdaja biografskega romana o Borisu Cavazzi, ki ga je mojstrsko spisala Vesna Milek. Njen roman ni le požel izjemnega uspeha in postal uspešnica, ampak preprosto odprl polje tega žanra pri nas in hkrati vsem piscem postavil zelo visoke zahteve. Z (avto)biografijami smo se nato začeli ukvarjati načrtno in na daljši rok, saj na Slovenskem nikakor ni preprosto nagovoriti zanimivih osebnosti, da bi o sebi spregovorile res odkrito. Živimo v majhni skupnosti, v kateri se principu občega vojerizma in nadzora mnogi zoperstavljamo z bolj ali manj zagrizenim varovanjem lastne zasebnosti. Radka Poliča Raca sva s Petro Pogorevc nagovarjala kako desetletje, nekoliko manj časa je bilo treba za Mileno Zupančič in Dušana Jovanovića. Na poti v tiskarno so spomini Nika Grafenauerja. Počasi smo nabor (avto)portretirancev začeli širiti onkraj teatra in umetnosti, lani smo tako izdali avtobiografijo nekdanje varuhinje človekovih pravic Vlaste Nusdorfer, prihodnje leto nas čakajo spomini smučarske legende Toneta Vogrinca. Pri (avto)biografijah pa ne gre le za pripravljenost osrednjih protagonistov, da se razkrijejo, ampak tudi za spodbujanje piscev in urednikov, da prepoznajo v žanru ustvarjalno priložnost, ki presega komercialni motiv.

Opažam, da izdajate kar precej del starejših avtorjev, tako ponatise kot izvirna dela, in da so ti avtorji zelo priljubljeni pri bralcih. V mislih imam Marjana Tomšiča, Toneta Partljiča, Draga Jančarja … Kako pa je z mlajšimi, kateri so najbolj prodorni, komu prerokuješ, da bo postal moderni klasik oziroma klasikinja?

Morda je bilo za uveljavitev Beletrine zelo pomembno tudi dejstvo, da so nas s svojimi rokopisi že v prvih letih podprli mnogi uveljavljeni avtorji, tudi klasiki, med njimi sta izstopala Kajetan Kovič in Lojze Kovačič, kasneje pa so se jim pridružili še mnogi drugi. Beletrina je sicer nastala kot generacijski projekt, a je bila na srečo vse skozi dovolj odprto okolje. Sam razumem sodelovanje s starejšimi avtorji kot poseben privilegij. Pri mlajših je posebna draž v faktorju presenečenja, ki ga prinašajo njihovi novi rokopisi. Kam bodo zavili? Kaj jih bo vznemirilo? Pravzaprav jih v zadnjem času bolj kot kdajkoli spodbujamo, naj si upajo čez predvidljive okvire in naj tvegajo. Vsi lahko tako le pridobimo. Kdo bo ustvaril opus, ki bo preživel mero časa, pa seveda ni mogoče napovedati, saj je lastnost časa tudi ta, da rad premeša karte. Prepričan sem, da premore ne le Beletrina, ampak slovenska literatura nasploh mnogo obetavnih avtoric in avtorjev in da pesimizem – češ, vse vrhunsko je že napisano – nikakor ni na mestu.

Ko smo že pri klasikih – izdajati ste začeli tudi zbirko Klasična Beletrina. Zakaj je po tvojem mnenju nujno prevajati, izdajati in brati klasike?

Čeprav se bo mogoče zdelo nenavadno, je tudi ponovno odkrivanje klasike del založbinega programskega odpiranja v zadnjih letih. Ideja za Klasično Beletrino se je utrnila pred par leti, ko smo se ovedli, da ne le pri naši založbi, ampak tudi drugod izhaja pravzaprav veliko prevodov sodobne književnosti, v zadnjem času po zaslugi evropskih in drugih podpornih mehanizmov tudi iz manjših jezikov, obenem pa se novi prevodi in celo ponatisi klasike pojavljalo le občasno. Sodobni svetovni poeziji in prozi so tako danes namenjene zlasti knjižne izdaje obeh naših festivalov, Dnevov poezije in vina in Fabule, v manjši meri pa tudi znotraj redne Beletrine. Del našega založniškega programa že drugo leto zapored namenjamo večinoma novim, včasih celo prvim prevodom klasičnih romanov in novel. Za nastanek zbirke je bilo ključno, da je naše povabilo k sodelovanju sprejel akademik Janko Kos, ki je bil profesor vseh članov uredništva zbirke na primerjalni književnosti. Izkazalo se je, da ima kljub novim tehnologijam še vedno neprecenljiv pregled nad literarno zgodovino, ob tem pa tudi odličen instinkt za založništvo. Prvi letnik je naletel na odličen sprejem tako v strokovni kot v širši bralski javnosti in z veseljem lahko napovem, da snujemo že drugo petletko in izbiramo naslove, ki bodo izhajali tudi po letu 2024, ko se zaključuje osnovni načrt zbirke. Tako snovalci zbirke kot njeni bralci smo se ponovno odkritih večnih zgodb naravnost otroško razveselili.

Beletrina pa ni samo knjižni program, Beletrina sta tudi dva mednarodna festivala (Fabula in Dnevi poezije in vina), dva spletna medija (AirBeletrina in Versopolis Review), spletni portal za izposojo in prodajo elektronskih knjig Biblos, programi za večjo dostopnost ranljivih skupin, literarne aplikacije itd. Kako nameravate širiti in preoblikovati program delovanja v prihodnje?

Ob knjigah se posvečamo še mnogim, z njimi bolj ali manj povezanim rečem in smo v marsičem posebna institucija, ne le založba v klasičnem smislu. V prvi vrsti smo že vsaj zadnjih deset let pozorni na digitalizacijo, ki je s covidom dobila še dodatni pospešek. Digitalizacijo razumemo ne le kot pretvorbo klasičnih knjig v elektronski format in njihovo distribucijo, ampak kot okoliščino, ki zaznamuje vse ravni našega dela, od administracije do promocije. Založniki smo v smislu medija konzervativni in prisegamo na papir, tudi sam se sveže natisnjene knjige razveselim veliko bolj kot elektronske, pa čeprav pozneje zaradi težav z vidom pogosto prebiram prav elektronsko verzijo. Založništvo se bo moralo v hudi konkurenci drugih vsebin prilagoditi digitalni eri in izkoristiti njene prednosti.

Ob tem splošnem fokusu v digitalno transformacijo vidim predvsem tri smeri delovanja, v katere že dlje časa vlagamo dodatno energijo, saj se zavedamo, da stanje na mestu že na srednji rok ni rešitev, niti ni posebej zanimivo. Prvo pomembno polje delovanja za prihodnost so evropski projekti in z njimi povezana sodelovanja, področje, na katerem smo že beležili izjemne rezultate. Druga razvojna usmeritev so medsektorska sodelovanja, naše vsebine širimo na področja izobraževanja, sociale, kulturnega turizma … Na koncu je tukaj še trg. Želimo biti uspešni tudi na trgu, in to s kvalitetnimi vsebinami, kar je brez dvoma velik izziv. Beletrina že danes ni odločilno odvisna od muhavosti politike, stopnjo neodvisnosti pa si bomo prizadevali le še povečati. Želimo si graditi sodobno, evropskim vrednotam in kriterijem zavezano institucijo. Letos smo tako v duhu transparentnosti tudi prvič objavili obsežno poročilo o našem delu in poslovanju v preteklem letu (https://beletrina.si/s/porocilo-o-delu-in-poslovanju-v-letu-2020).

Slišim, da naj bi mesto glavnega urednika Beletrine prevzel Urban Vovk. Kaj nam lahko poveš v zvezi s tem?

Beletrina je že doslej imela močno uredniško ekipo. Z Alešem Štegrom že od začetkov skupaj pripravljava letni program izdaj in na različne načine sodelujeva v uredniškem procesu, Špela Pavlič že desetletje zavzeto bdi nad knjižno produkcijo in sodeluje pri programskih odločitvah, v zadnjem času se ji je pridružila Špelca Mrvar, ob njej pa tudi nekatere dragocene zunanje urednice in uredniki. Program založbe se v zadnjih letih nekoliko širi, predvsem pa postaja še bolj raznovrsten in ambiciozen. To zahteva ne le več dela s samimi knjigami, ampak še bolj pretočno sodelovanje uredniške ekipe z drugimi segmenti založbe. Vesel sem, da je moj dolgoletni prijatelj in v zadnjih letih tudi zunanji uredniški sodelavec Urban Vovk sprejel izziv, ob njem pa se iz pedagoških vrst med urednike vrača tudi Andrej Koritnik. Ne glede na razvoj založbe v različne smeri, od festivalov do digitalnih platform, so in bodo pravi temelj našega delovanja vendarle knjige, zato moramo ustrezno poskrbeti za ozadje njihovega nastajanja. Naši vodili sta profesionalnost in verodostojnost. Res pa je, da je bilo letošnje leto zaradi višje podpore založnikom s strani JAK za tovrstne odločitve nekoliko lažje, kot bi bilo to sicer.

Kako boste proslavili petindvajsetletnico?

Veselimo se razstave, ki jo bodo konec oktobra odprli v Cankarjevem domu in bo obenem obeležila dve obletnici, našo in dvestoletnico rojstva velikega Dostojevskega, katerega dela redno izhajajo tudi pri Beletrini. Prav zdaj smo za to priložnost izdali nov prevod njegovega Mladeniča, zahtevno prevajalsko nalogo je odlično opravila Urša Zabukovec. November bo v znamenju praznovanja za naše bralke in bralce, pripravili smo posebne prodajne akcije, nagradno igro … Gotovo bomo tudi nazdravili, a zaradi znanih okoliščin bržkone manj prešerno, kot bi to storili v bolj normalnih časih. A za nazdravljanja bo že še čas, bistveno je, da je založba v dobri programski, kadrovski in poslovni kondiciji in tako nared za naslednje četrtletje.

Kako vidiš založbo čez pet, deset ali petindvajset let?

Z leti sem spoznal, da lahko resne vizije v založništvu segajo le nekaj let vnaprej in da je pomembno pravilo prav neobremenjeno odzivanje na impulze časa. Kljub temu pa je in bo ostalo dejstvo, da dobre založbe ni brez dobrih knjig, ne glede na to, ali so natisnjene ali pa zapakirane v elektronski ali avdio obliki. Potrudili se bomo, da bomo še naprej iskali dobre naslove, se jim posvečali z vso odgovornostjo in nato po izidu poskrbeli za njihovo pot do bralcev. Beletrino sem vedno dojemal kot oazo duhovne svobode in prepričan sem, da bo takšna tudi ostala.

intervju Mitja Čander

Domov / Članki / 2021

Spominu pisatelja Jožeta Snoja

Milček Komelj

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Pisatelj, pesnik, esejist in drag človek Jože Snoj je sprva blestel kot kultiviran novinar na Delu in se osvobajal ideoloških nadzorov kot knjižni urednik na Državni založbi Slovenije, svoj idealni duhovni in družabni prostor pa je našel v okrožju Nove revije in njenega kluba. Enako domače se je počutil še v prijateljskem krogu trnovskega župnika Janeza Pogačnika, kjer je svetoval pri umetniški obnovi cerkve in načrtovanju neuresničene Bernikove spominske arhitekture v Kočevskem Rogu, o katerega tragiki je prizadeto razpravljal. Predvsem pa je tam po cele ure nedogmatično, včasih polemično razčiščeval teze o Bogu, prevzet prav toliko kot s človeškimi tudi z eshatološkimi vprašanji.

S svojimi eksistencialnimi spraševanji se je zelo rad, nič manj kot pri sodobnikih, ustavljal že pri pesniku Josipu Murnu, ki ga je kot diplomant slavistike in primerjalne književnosti razglasil za prvega modernega slovenskega lirika. S premišljenimi literarnimi presojami je sodeloval tudi v upravnem odboru Slovenske matice. Predvsem pa je ustvaril obsežen, danes že znamenit zvrstno vsestranski književni opus. Čeprav se je v zadnjih letih umaknil v zasebnost, je vse do konca ustvarjal in zavzeto spremljal nove knjige, ki jih je z razdalje tudi pozorno komentiral.

Vsepovsod je izstopal kot markantna, modro zadržana, a energična in s prisrčno toplino možato prežarjena očetovska osebnost, v prijateljskih krogih pa je izpričeval veliko duhovitost že z besednim mojstrstvom, s katerim je rad ljudi poimenoval po lastnostih, medtem ko je njemu Niko Grafenauer nadel ime »ata Snoj«. Nekaj časa je bil tudi sam urednik Nove revije. Tamkajšnjim prizadevanjem, povezanim z našim narodnim osvobajanjem in državnim osamosvajanjem, je pripadal brezpogojno, v poznejših kriznih časih pa je bil, da bi zagotovil obstoj Nove revije, pripravljen žrtvovati celo hčerinsko revijo Ampak, in se z žalostnim dejstvom, da je edinstveni mesečnik za kulturo prenehal izhajati, do zadnjega ni mogel sprijazniti. V razglabljanjih o evropski prihodnosti pa se je upiral uniformiranosti na vseh področjih, tja do prehrambnega, in slehernemu zabrisovanju slovenskega kulturnega izročila.

V svoji idealni človeški kompleksnosti je bil poln življenjske energije, nabit z erotizmom in občudovan kot kak grški tekaški atlet, a je bil predvsem človek duha in naturen filozof, prepoznaven ne le s svojo pipo, ampak z duhovno močjo in pronicljivostjo, ki je vrtala v labirinte sveta in človeštva pa tudi v skrivnosti narave in ljubega mu živalskega življenja, s katerim je zaznamoval tako svojo umetnost kot tudi lasten dom.

O svojem nemirnem življenjskem času je govoril in pogosto tudi avtobiografsko pisal iz najglobljih doživljajev in z vizijo, zavzeto za slovenstvo. Takega smo lahko spoznavali, ko se je oglašal z vprašanji o moči umetnosti ali ko je zrl v človeške rane, ko je na primer z neizprosno intenzivnostjo vodil večer s pričevalcem zgodovine, kakršen je bil pisatelj Stanko Kociper. Kot patriarhalen mož se ni bal izpostaviti niti v televizijskih pogovorih, kjer je vehementno zagovarjal vrednote družine, v njih pa je ob izidu knjig sugestivno predstavil tudi svoje celotno delo in doživljanje sveta.

V literaturo je vnašal vso svojo življenjsko izkušnjo in vsa avtentična premišljevanja in iskanja, usmerjena v izrazne možnosti slovenskega jezika, ki ga je inventivno gradil in prepoznavno kultiviral; zato je bila njegova umetnost ne glede na stopnjo hermetičnosti ali vselej slikovite komunikativnosti vedno povsem unikatna in pristna. S tem je pritegovala ne le literarne poznavalce, marveč prav tako neučakane bralce, ki jih je v njej vznemirjal predvsem dramatični čas medvojne in povojne slovenske zgodovine, v katerem so lahko odkrivali celo sami sebe in podobo svojih domačih krajev in razmer. Tudi v pogovorih je posebno rad obujal spomine na dolenjski Mokronog, kjer je preživljal del mladosti, pa spomine na vrstnike in vojaščino, med katero sta trpela skupaj s slikarjem Janezom Bernikom, čigar slikam je posvetil poduhovljene verze in ob njihovem ponatisu zadnjič javno nastopil. Njegova domoljubnost pa se je razživela celo na ekskurzijah, kjer smo v njegovi družbi tudi oddaljene kraje doživljali z domovino v srcu in se ob vsem navdušenju vselej najbolj veselili vrnitve. V Rimu je celo pesniško zatrdil, da se na poteh ne podreja zemljevidom, ampak le smerem svojega srca, ob lepoti mogočnih palač pa je vsakič zavzdihnil, da je tudi njihova trdnost zapisana minljivosti, ter tako ob vsem junaškem vitalizmu tudi tragično, včasih že malone depresivno gledal v usodo prihodnosti, ki jo poleg nerazsodnega človeka še usodneje kroji neuničljivo uničujoči Kronos.

Kot ustvarjalen, kritičen, duhovit in dinamičen um se je izražal v slikovitih, natanko izrisanih, a hkrati fantastičnih, pogosto v arhaičnih mitih zasidranih besednih podobah, skozi katere sijeta pripadnost življenju in vztrajno čuječe iskanje resnice. Veličasten opus njegovih romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke, študij, esejev in vsega, kar je napisal in za kar je ob vseh drugih priznanjih prejel veliko Prešernovo nagrado, ostaja predmet literarne zgodovine, a predvsem občutljivim ljudem namenjeno pričevanje o zagonetnih poteh življenja in labirintih človeškega doživljanja ter o večnih hrepenenjih, ki so se mu iztekala v slutenjske predstave neznanega onstranstva.

Neizbežnosti človeškega slovesa od sveta se je zlasti v poeziji ob svoji strastni ukoreninjenosti v življenje že dolgo vse bolj trpko zavedal. Potem ko je prestal tudi izkušnjo smrti, pa ostaja z močjo svoje umetniške besede med nami nespremenjen kot neumrljiva ustvarjalna navzočnost, ki bo živo pričevala o njegovem času in iskanju transcendence, h kateri je vselej težil pod oboki svojih duhovnih katedral. Med nami bo živ, dokler bo živa slovenščina, ki jo je, prepojeno z izjemno ustvarjalnostjo, na novo poveličal in z vso občutljivostjo obogatil. V njej je odkril svoj edini način za ustvarjanje sveta, zato je lahko napisal, da so besede, s katerimi je človek poimenoval svet, »od prve do poslednje ikone božjega imena, nedoumljivo vseobsežne, kot je Bog sam«.

Jože Snoj nekrolog panorama

Domov / Članki / 2021

Slon v Nobelovi sobi?

Gabriela Babnik

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Abdulrazak Gurnah Fotografija: Stuart Cobley / Alamy Stock Photo

Nekega novembrskega popoldneva Saleh Omar v romanu By the sea – Abdulrazaka Gurnaha (The New Press, 2001) prispe na letališče Gatwick z Zanzibarja, oddaljenega otoka v Indijskem oceanu. S seboj ima majhno vrečko, v kateri leži njegova najdragocenejša lastnina – škatla iz mahagonija, v kateri je kadilo. Nekoč je namreč imel trgovino s pohištvom, hišo in družino. Zdaj je prosilec za azil. Omar beži iz lastne države, ker so zli džini, lažni vladarji, uveljavili avtokracijo. Medtem ko Omar v Združeno kraljestvo skuša vstopiti s ponarejenim potnim listom (pod psevdonimom Rajab Shaaban Mahmud), spoznamo še en lik – Latifa Mahmuda, ki je tesno povezan s Salehovo preteklostjo; Latif Mahmud je namreč sin resničnega Rajaba Shaabana Mahmuda in je že zdavnaj prekinil vse odnose s svojo družino v Zanzibarju. Mahmud je prav tako potoval v Evropo, vendar na bolj legitimen način – s pomočjo študentske vize v vzhodno Nemčijo, od koder se je – že v 60. letih – zatekel v Anglijo, kjer se je uveljavil kot angleški profesor in pesnik; predvsem pa živi osamljeno življenje.

Ko se Saleh in Latif srečata v angleškem obmorskem mestu, se razkrije, da je roman sestavljen iz drobnih scen – poleg razkrivanja tragedije postkolonialnega sveta, kjer se beguncem svet ves čas ruši, imamo občutek, da gre tudi za idejo prihajanja domov. Zgodba o ljubezni in izdaji, o zapeljevanju in posedovanju ter o ljudeh, ki poskušajo najti stabilnost, je pisateljev šesti roman. Zanj je bil nominiran za Bookerjevo nagrado in za knjižno nagrado Los Angeles Timesa. Recenzent v New York Timesu je roman By the sea označil za »preiskavo narave usmiljenja«, medtem ko je raziskovalka Sissy Helff, ki se je osredotočila na politiko zastopanja in skupne prakse obravnavanja ter označevanja beguncev in prosilcev za azil v medijih na splošno in zlasti v literaturi, zapisala, da Gurnah bralca sooča s heterogeno sliko težav beguncev. Trdi na primer, da roman uspe izrisati zapleteno panoramo begunskih zgodb, ki preči tanko mejo med znanimi podobami beguncev (s temami izgube in izseljenstva) in podobami sodobne identitete v večkulturni nacionalni državi.

Božanje in olajšanje

Velik del romanov letošnjega Nobelovega nagrajenca, ki je po Woleju Soyinki (1986) prvi temnopolti Afričan in šele šesti pisatelj z afriške celine, ki je prejel to prestižno nagrado, je postavljen na obalo vzhodne Afrike, večino junakov njegovih del pa prihaja iz Zanzibarja. Za poznavalce afriške literature to presenečenje prihaja kot svojevrstno božanje in morda celo kot tiho olajšanje, saj je očitno, da je afriška literatura v vsej kompleksnosti in raznolikosti, predvsem pa kvaliteti, še vedno sprejeta z dobršno mero skepticizma. Pravzaprav podelitev tako velike nagrade relativno neznanemu piscu pomeni svojevrsten prevrat.

Gurnah je resda prezentiran kot tanzanijski pisatelj, toda njegova identiteta je izrazito kompleksna. Odraščal je na Zanzibarju, avtonomni skupini otokov v Indijskem oceanu, ki se je po osamosvojitvi od Britancev združila s celino pod imenom Tanzanija. Odnosi s celino pa so bili vedno kulturno in politično obremenjeni in tudi zaradi tega se je Gurnah v šestdesetih letih preselil v Veliko Britanijo; na ta način naj bi se izognil državnemu terorju nad Arabci v Zanzibarju. Pisatelj nam nenadoma daje priložnost za razmislek o zamolčani zgodovini »majhnih krajev«, ki trpijo za posledicami kolonializma. Od tod verjetno prihaja tudi opredelitev, da romani Abdulrazaka Gurnaha postavljajo vzhodnoafriške junake v širši mednarodni kontekst, pri čemer so »Afričani vedno bili del večjega spreminjajočega se sveta«. Po drugi strani je Gurnah opredeljen kot temnopolti britanski pisatelj, ki se je v Združeno kraljestvo preselil iz prej koloniziranih regij in v središče svojega pisanja postavlja temo migracij in asimilacije. Njegovi junaki so izkoreninjeni, odtujeni, celo nezaželeni, pri čemer je vprašanje, ali se res počutijo žrtve. Po pisateljevih besedah je »osamljenost, odtujenost postala plodna podlaga za razmislek« in ga je pripeljala do pisanja leposlovja, pri čemer se je skliceval na svojo izkušnjo selitve in občutek pretresenosti zaradi odkritega rasizma, s katerim se je srečal.

Kritičarka Felicity Hand celo trdi, da se vsi romana Abdulrazaka Gurnaha, ki so zaznamovani bodisi z morjem ali puščavo, nanašajo na »odtujenost in osamljenost, ki jo povzroči emigracija«. Ko govorimo o razdrobljeni identiteti, se sočasno postavlja tudi vprašanje doma, kar njegovim junak dodaja neko posebno hrepenenjsko držo. Za Gurnahove junak je značilno, da po selitvi običajno ne uspejo v tujini in da je to, da so krenili na pot proti svetu, zaznamovano z ironijo in humorjem.

Zemljevidi niso naivna materija

Ko poslušamo Abdulaha Gurnaha, naj gre za njegove razlage o zemljevidih, za katere trdi, da niso naivna materija, pač pa nekaj, kar je legitimiralo razkosavanje sveta, ali o vračanju migrantov v njihov izvorni kraj, ki je vedno izjemno težko, saj večina čaka, da bo nekaj nesla nazaj, pri čemer pa se vedno sproža tudi vprašanje – kaj pomeni tu in kaj pomeni tam, se zdi, da nas bo preko številnih aluzivnih slik in odlivov pripeljal do točke pomiritve. Takšna je na primer zgodba o stotih predmetih, ki jo je razkril za BBC. Pripovedoval je, da je v mladosti v Zanzibarju našel kose kitajske keramike. »Šele kasneje«, je dejal, »ko začnete hoditi v muzeje ali poslušate zgodbe o velikih kitajskih armadah, ki so obiskale vzhodno Afriko, predmet postane dragocen, označevalec nečesa pomembnega – povezave«. Tedaj je moč videti predmet in ugledati njegovo popolnost, težo in lepoto. Zaradi tega je prisotnost tako oddaljene kulture, kot je Kitajska, neizogibna. Gurnaha bi lahko imeli za pisca Zanzibarja, vzhodnoafriškega pisatelja, afriškega pisatelja, nekoga, ki piše o svetovih Indijskega oceana ali pa za britanskega pisatelja, ki obravnava vprašanje spomina, lokalnega in kozmopolitskega, razseljenosti, zapuščenosti in identitete. Toda tako kot drobci kitajske keramike so svetovi njegovih likov zlomljeni, kljub temu pa se trudijo – tako Samir Jeraj v eseju o pisanju Abdulrazaka Gurnaha –, da bi bili popolni, dragoceni in lepi.

Posebnost letošnjega Nobelovega nagrajenca je tudi v tem, da se za razliko od svojih pisateljskih kolegov, kot so Leila Aboulela iz Sudana, Chimamanda Ngozi Adichie in Teju Cole iz Nigerije ter NoViolet Bulawayo iz Zimbabveja, ne osredotoča zgolj na temo migracij, pač pa je eden redkih in predvsem prvih piscev, ki je artikuliral izkušnje potovanja iz Afrike na zahod. Gurnah je bil star skoraj štirideset let, ko je objavil svoj prvi roman Memory of Departure (1987). Kljub temu da je dolga leta živel v Združenem kraljestvu in do takrat doktoriral iz književnosti, se je zdelo, da je še vedno prišlek. »Še vedno sem odhajal,« je pisatelj povedal Razii Iqbal v enem izmed intervjujev. Prvi roman je bil končan pred več kot desetletjem, vendar ga je serija Heinemann African Writers zavrnila. Po pisateljevih kasnejših interpretacijah je šlo za to, da njegovih del ni bilo lahko umestiti med afriške ali britanske ali diasporične. Z romanom Paradise iz leta 1994, ki je bil uvrščen v ožji izbor za Bookerjevo nagrado, je kasneje prodrl med širše bralstvo, ne glede na to, da njegovi romani niso lahko branje, in začel zbujati kritično zanimanje.

Bogata medbesedilnost

Značilnost romanov Abdulrazaha Gurnaha je tudi bogata medbesedilnost; sklicevanja na splet literarnih besedil. Za njegovo pisanje se pogosto uporablja zapis Virginie Woolf: »Spomin teče z iglo noter in ven, gor in dol, sem ter tja.« Njegovi romani pa so, čeprav izrazito premišljevalski, zaznamovani tudi z globoko čutnostjo in plastičnimi opisi, s pomočjo katerih priklicujejo izginule svetove. Nobelov odbor je na primer poudaril Gurnahov prispevek k postkolonialni literaturi: »V Gurnahovi prozi vedno najdeš drugo zgodbo, ki jo zaznamujejo glasovi in posamezne usode, ki ne potrjujejo kolonialnega prikaza zgodovine.« Gre za citat, ki se navezuje na afriški pregovor. Leta 1994 ga je v intervjuju za revijo Paris izpostavil tudi ikonični nigerijski pisatelj Chinua Achebe: »Dokler levi nimajo svojih zgodovinarjev, bo zgodovina lova vedno poveličevala lovca.« Gurnah zapisuje glasove in spominę tistih, ki tvegajo, da bodo izbrisani s strani zgodovine; seveda je postkolonializem v središču njegovega zanimanja in tako tudi njegovega pisanja ali konkretneje, izgnanstvo in izseljenstvo zaznamujeta vseh njegovih deset romanov. Svahili je njegov prvi jezik, angleščina pa je postala jezik njegove literature. Svahili, arabščina, hindujščina, nemščina, citati iz Korana in arabske klasike povezujejo njegovo prozo. Hkrati pa je ključno razmišljati, katere so tiste edinstvene prizme, ki se jih poslužuje Gurnah – pogosto se namreč osredotoča na ocean kot kraj, iz katerega nastajajo zgodovine, identitete, odnosi, intimnosti in politika. Ogromna, a premalo raziskana obala svahilija je dom bogatega amalgama afriške, azijske in arabske dediščine, prav te svetove pa prikazuje Gurnah v svojih romanih.

Pisatelj v svojih predavanjih pogosto govori tudi o občutku pripadnosti tistemu svetu Indijskega oceana, ki ga je poznal in je v veliki meri islamski ter je bil nekako vključen v islamsko epistemologijo, tudi če govorimo o indijski ali hindujski kulturi. »Torej, to je en način razumevanja, kot pravim,« je pred leti priznal akademičarki Tini Steiner: »Potem pa so tu še druge stvari, ki so povezane z bolj zapletenimi zadevami. To je zgodovina nasilja; to je zgodovina izkoriščanja ljudi, ki prihajajo od drugod, zlasti iz dela vzhodnoafriške obale, od koder izviram.« Seveda ne preseneča, da Gurnahovo delo predstavlja izziv, če ne celo provokacijo za tipične načine branja in razmišljanja o postkolonialni literaturi. Drugi pomemben premislek je način, kako Gurnah v liričnih pasažah pripoveduje o notranjosti svojih junakov. Pri tem ne piše nujno in ne razmišlja posebej o islamu, toda glede na zlorabo muslimanov po vsem svetu in z učinki vojne proti terorizmu je ključno opomniti, da Gurnahovi romani omogočajo bralcu uvid v celo paleto muslimanskih likov, ki so premišljeni, človeški in zapleteni.

Nemški kolonializem

Še ena zamolčana tema, ki jo letošnji Nobelovec prinaša v branje, je izkušnja z nemškim kolonializmom. Pisatelj je dejal, da si nikoli ni mislil, da bo spisal roman, kot je Afterlives (2020), vendar je ta nekako sovpadel s časom, ko sta bili nekdanji kolonialni velesili Nemčija in Velika Britanija pozvani, da ponovno proučita svojo (kolonialno) zgodovino. »Nenehno se ukvarjamo s temi vprašanji,« je dejal pisatelj v enem izmed pogovorov. Po njegovem še zdaleč ne živimo v dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna, pač pa je vedno obstajalo sedanje ozračje napada na tujce (in sovražnosti). »Hkrati pa mislim, da obstaja stalna borba.« Afterlives obravnava vpliv in prehajanje posledic kolonializma iz generacije v generacijo. Roman se odpre tik pred prvo svetovno vojno v nemški vzhodni Afriki, ki je danes znana kot Tanzanija. Junakom sledimo skozi epizode pretresov in konfliktov: podrobno opisuje ravnanje nemških sil ob Maji Maji vstaji, ki je pomenila upor islamskih in animističnih Afričanov, čeprav se osredotoča na zgodbo para Khalifa in Asha, ki sta se poročila leta 1907. Ritem romana je hiter, recimo nekakšna serija psiholoških portretov, ki obravnavajo travmo, in kot že naslov pove – tisto, kar sledi in se upočasni ob opisovanju romance med Hamzo in Afijo; njuna ljubezen raste ob stiski. Gurnah torej o zgodovinskih dogodkih pripoveduje z osebnega vidika ter predvsem z veliko mero empatije, ki je tudi posledica notranjega pogleda v zgodovinske trenutke.

Dodana vrednost Gurnahovih romanov je raba svahilijskih besed in stavkov. V romanu Afterlives ni nič drugače. Gurnah bralca spodbuja k prepoznanju vloge kolonizacije pri rabi jezika in njenega učinka na literaturo. Tako se na subtilen način preseže diskusije, kot se je odvijala med Chinuo Achebejem in Ngugi wa Thiong’om; razpravljala sta, ali naj afriški pisatelji pišejo v angleškem jeziku (Achebe), ter s tem dosežejo širše občinstvo ali v afriških jezikih kot del procesa dekoloniacije (Thiong’o). Jezik, ki se ga poslužujejo Gurnahovi liki, odraža njihovo kompleksno identiteto; nekateri liki na zahodu prevzamejo novo identiteto, se pretvarjajo, da so nekaj drugega, kar so v resnici, predvsem, da bi zaobsegli svojo novo situacijo. Glavni lik v romanu By the sea se pretvarja, da ne govori angleško, ker so mu povedali, da to pomeni, da bo verjetno dobil azil. Prisiljenost v laganje in manipuliranje z resnico, da bi prelisičil sistem in se znašel v novem vrednostnem sistemu, je – tako Gurnah – posledica neke nove realnosti kolonializma. Podobno se zgodi v romanu Afterlives, kjer so bili ljudje, ki so bili nemški vojaki (schutzruppe), od svojih novih britanskih okupatorjev deležni sumničenja, kljub temu, da so bili mnogi v te vloge prisiljeni. Po pisateljevem mnenju so se kolonizirani na strani kolonizatorjev borili iz kompleksnih razlogov. V tem smislu je eksemplaričen prizor iz romana Afterlives, kjer sta nemški kolonializem in njegov konflikt z Veliko Britanijo hkrati kontekst in del vsestranske izkušnje, skozi katero se razvijajo liki. Tu imamo tudi lik nemškega častnika, ki je v mikrokozmosu kolonializma navdušen nad enim od svojih vojakov in s svojo močjo nad njim; hvali se, da ga lahko nauči nemško dovolj dobro, da bo bral Schillerja, hkrati pa istemu človeku izreče brutalne kazni. Do njega čuti nežnost in celo spolno privlačnost. Odnos postane nepojasnjen. »Noče priznati,« pravi Gurnah. »Noče razumeti, zakaj do tega gospoda čuti nekakšno nežnost.«

Kasneje v romanu Afterlives naletimo na gibanje »ponovne kolonizacije«, ki je cvetelo pod nacistično oblastjo, ki je pritegnilo več nekdanjih askarijev; ti so se med prvo svetovno vojno borili v schutztruppeju. Najbolj znan med njimi, Bayume Mohamed Husen, se je v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja poročil v Nemčijo in imel otroke z Nemko, preden se je vključil v gibanje za »ponovno kolonizacijo«. V zgodnjih štiridesetih letih je delal kot igralec, kasneje pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče zaradi zunajzakonske zveze z belo žensko. Gre za tragično potovanje, ki odraža Husenovo fascinacijo nad močjo, statusom in identiteto, ki mu jo prinaša njegova povezava z Nemčijo, ne glede na vzpon nacizma. Ob takšni zgodbi se tudi zavemo, kako malo znanega je o nemških kolonialnih izkušnjah na afriški celini. Predavatelj postkolonialne književnosti na Univerzi v Exeterju, dr. Florian Stadtler, trdi, da je odsotnost teh izkušenj opazna zlasti v literaturi – življenje Bayume Mohameda Husena je bilo resda predmet biografskega proučevanja in celo dokumentarnega filma, toda razprave, ki so se zgodile, so se v veliki meri osredotočile na grozodejstva in genocide v Namibiji, nekdanji nemški jugozahodni Afriki; kar zadeva Nemčijo in nemško literaturo, pa naj bi vladalo določeno nelagodje glede tovrstne teme, ki zajema dejanja najbolj pošastne okrutnosti.

Čudno protislovje

Abdulrazak Gurnah Fotografija: Wikipedija

Gurnah poudarja, da je Hannah Arendt v svoji knjigi Totalitarizem potegnila vzporednico med nasilno, genocidno uporabo rasnih teorij v kolonijah in med razvojem nacizma, ki je dosegel vrhunec v holokavstu. Poleg tega opaža protislovje v sami naravi imperializma, ki je izpovedoval skrb za ljudi, hkrati pa jih je množično ubijal. »Težko je razumeti nasilje in krutost, ki sta jo nekako omogočili ideji o rasi,«je dejal Nobelovec. Tanzanija je po njegovem v tem času utrpela neskončno nasilje; tudi vsak upor ali nedisciplina je bila grobo zatrta. Kljub temu dodaja, da so nemški naseljenci in kolonialne oblasti izrazile skrb glede izboljšanja zdravja, izobraževanja in kmetijstva. Obstajalo naj bi čudno protislovje, ki ga imperializem vsebuje: na eni strani nasilna prisila, na drugi pa javni moralni položaj.

Tako kot pri drugih Gurnahovih romanih tudi v zadnjem delu junaka Hamza in Afijin sin potujeta na zahod, v Nemčijo. Tam se obeta raziskava, kam je tragični Ilyas odšel in kaj se mu je zgodilo. Konec romana Afterlives združuje teme izbire, selitve zaradi ljubezni, spomina in zgodovine. Čeprav se zdi, da je v Gurnahovih romanih vse odvisno od kraja, na katerem se junaki nahajajo, in zgodovinskega konteksta, v katerem živijo, je precej pozornosti posvečene tudi drugim elementom, kot je čas. V tem smislu je povedna anekdota, kako se je Gurnah odzval na vprašanje ene izmed svojih bralk – ali lahko morje v njegovih romanih razumemo kot snov. Odgovoril je, da morje razume kot prostor sprememb; nenazadnje ne gre le za vodo, pač pa tudi za dinamiko vetra, soli itd. Vsi ti elementi skupaj tvorijo nekaj, kar pojmujemo kot morje.

Kar zadeva čas, si Gurnah prizadeva, da bi se čas v njegovih romanih povrnil na več načinov. Časovni lok romana Afterlives se razteza v okviru petdesetih let in vsebuje koledar, označen z datum in dogodki. Gre za sugestijo, da ima vpliv kolonizacije dolgo in zapleteno zgodovino, pri čemer je poveden primer tradicionalnega sistema trgovanja – karaven npr. iz romana Paradise in skupnosti, ki so jih oblikovale – vse to je uničil najprej nemški in nato britanski imperializem. Giordano Nanni v svoji knjigi Kolonizacija časa celo trdi, da je bil čas sam po sebi koloniziran in da so se morali kolonizirani prilagajati evropskim časovnim sistemom, deloma zaradi birokratskih procesov. To je tudi tema romana By the Sea. Glavni junak noče uporabljati telefona, s čimer nasprotuje konvencionalnim predstavam, in uživa v preprostem dejstvu, da ga morajo znanci še vedno obiskati nenapovedano.

Skoraj škandal

Čisto ob koncu je smiselno omeniti skorajšnji škandal, ki se je zgodilo ob podelitvi letošnje Nobelove nagrade. Dolgoletni nominiranec, kenijski literarni velikan Ngũgĩ wa Thiong’o, je očitno spet ostal v rezervi, medtem ko je bilo delo drugega vzhodnoafriškega pisatelja nenadoma prepoznano. Ko je Gurnahova dolgoletna založnica Alexandra Pringle (Bloomsbury) po podelitvi nagrade rekla, da je Gurnah eden največjih živečih afriških avtorjev, je zakrila pomembno dejstvo, ki se bo marsikomu zdelo preveč lokalno obarvano. Gre za to, da v afriški literaturi – v angleško govorečem svetu – prevladuje pisanje iz Južne Afrike in Nigerije. Na to kaže dejstvo, da sta že prejela Nobelovo nagrado južnoafriška pisatelja JM Coetzee in Nadine Gordimer, poleg Woleja Soyinke iz Nigerije. Ngugi Ngũgĩ wa Thiong’o piše v angleščini, vendar je poznan kot glasen zagovornik ohranjanja domačih jezikov, med drugim je ustvarjal dela v maternem jeziku, gĩkũyũ. Tako kot Kenija je tudi Tanzanija država, v kateri svahili kultura, književnost in izobraževanje ostajajo živi in dinamični. In tu nastopi ironija: Gurnah piše v angleščini, čeprav jo je preoblikoval in prepojil s svahilijem, in čeprav je svahili njegov materni jezik. Nekateri kritiki trdijo, da so se podeljevalci Nobelove nagrade znova odločili, da bo nagradili primat pisanja v angleškem jeziku na celini in se tako odrekli tistemu piscu, ki se je neutrudno boril proti tej prevladi. Toda če povzamem misel Bhakti Shringarpure, pisateljice in akademičarke ter urednice Warscapes magazine: če je vseprisotna ideja o »literarnih zaslugah« tisto, kar šteje pri Nobelovi nagradi, potem ni nihče bolj zaslužen za to priznanje in ugled kot Abdulrazak Gurnah.

Že odgovor na vprašanje, ki so mu ga zastavili tik po razglasitvi, izkazuje posebno nobleso in zahteva priklon: umetniško ustvarjanje je lahko tudi branik pred silami razčlovečenja in smrti. In Gurnah, ki se že celo svoje življenje ukvarja z dolgo zgodovino razvrednotenja in ponižanja, je bil pri vprašanju begunske krize nedvoumen: »Razlog, da se mnogi ljudje v Evropi tako težko sprijaznijo s tem, je nekakšna – na kratko povedano – skopost.« Zdi se, da Gurnah povzame tam, kjer se je ustavila nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie; ne samo da imajo ljudje pravico potovati, gre tudi za to, da imajo tisti, ki prihajajo, evropski družbi tudi nekaj ponuditi.

Abdulrazak Gurnah refleksija

Fotografija: osebni arhiv

Domov / Članki / 2021

»Kovačič je gotovo eden najzanimivejših slovenskih pisateljev. Nemara tudi zato, ker je najmanj slovenski.«

Liu Zakrajšek

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

O najnovejšem ponatisu Pet fragmentov Lojzeta Kovačiča, ki je nedavno izšel pri Beletrini, smo se pogovarjali z literarnim teoretikom, kritikom, esejistom in profesorjem Matevžem Kosom. V letih 1993–1998 je bil glavni urednik revije Literatura, od leta 1998 je urednik njenih knjižnih zbirk Novi pristopi in Labirinti. Je avtor mnogih knjig (Prevzetnost in pristranost: literarni spisi, Kritike in refleksije, Poskusi z Nietzschejem: Nietzsche in ničejanstvo v slovenski literaturi, Branje po izbiri, Fragmenti o celoti: poskusi s slovenskim pesništvom) ter prejemnik nagrade Marjana Rožanca in Zoisovega priznanja Republike Slovenije za pomembne znanstvene dosežke. Predava na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

V novem ponatisu Kovačičevih Petih fragmentov lahko beremo vašo spremno besedo, v kateri spregovorite o Kovačičevi prozi in globoki sledi, ki jo je pustil v slovenskem literarnem prostoru. Za začetek bi vas zato vprašala, kaj je tisto, kar Pet fragmentov loči, in kaj tisto, kar jih povezuje s preostalimi avtorjevimi deli?

Večji del Kovačičevega opusa je avtobiografski. In tu so pomembne zlasti tri knjige, ki so izšle v obdobju dobrega desetletja: Resničnost (1972), Pet fragmentov (1981), Prišleki (1984–1985). Opisujejo namreč tri ključna poglavja iz zgodbe pisateljevega življenja. Če sledimo kronologiji te biografije, potem je zadeva takšna: Prišleki govorijo o desetletju 1938–1948, ko se je zgodilo vse tisto, kar je bilo za Kovačičevo življenjsko – in nič manj pisateljsko – usodo formativno: izgon njegove družine iz Švice v Jugoslavijo tik pred 2. svetovno vojno, s tem zamenjava materinega jezika s tujim očetovim, se pravi nemščine s slovenščino, vojna, očetova smrt, takoj po vojni izgon njegovih najbližjih v Avstrijo, boj za preživetje, ljubezenski pa tudi pisateljski začetki itn. Resničnost, recimo, se začne na točki, kjer se končajo Prišleki, namreč z odhodom protagonista, lahko rečeva kar Kovačiča, k vojakom v Makedonijo. Tam je bil dve leti in doživel marsikaj. Za današnje generacije, ki jim ni več treba služiti vojaščine, po večini same nepredstavljivosti. Resničnost je sicer njegov najkrajši roman, Pet fragmentov pa ob Prišlekih eden najdaljših. Čeprav, gledano zgolj kronološko, je dogajalni čas Petih fragmentov razmeroma kratek oziroma natančno definiran. Postavljen je namreč med marec 1969 in oktober 1972. A s številnimi retrospektivnimi vložki in modernistično pisavo, ki je onkraj fabulativnosti v tradicionalnem pomenu besede. Gre namreč za odprt tekst, pravzaprav za »delo v nastajanju«. Ne odvija se v obliki sklenjene pripovedi, ampak na način provizoričnih slovarskih gesel, v katerih se prepletajo veristični opisi predmetnega sveta, sanjski prizori, retrospektivne pasaže, aforizmi in še kaj. V spremni besedi, ki jo omenjate, sem poskušal prikazati ravno posebnost Kovačičevih Petih fragmentov znotraj njegovega opusa, neke vrste kontinuiteto v diskontinuiteti. Morda se spominjate zaključnega prizora Resničnosti: protagonist se po dveh letih vrne v Ljubljano, ne ravno domov, saj doma niti bližnjih tu nima. Z železniške postaje se odpravi v Tivoli in tam prespi na klopci sredi gozda, »v legi embria, v kateri mu je bilo od vseh položajev še najtopleje«. No, in moja domislica, s katero se lotim razlage Petih fragmentov, je ta, da se tisti dvaindvajsetletni »embrio«, ki je leta 1950 zaspal sredi Tivolija, zdaj, v uvodnem prizoru Petih fragmentov, leta 1969, torej že v srednjih letih, zbudi v svojo novo resničnost. Zdaj v sobico pod Ljubljanskim gradom, torej na drugem koncu mesta. Različen, a po drugi strani isti človek. Predvsem pa še zmeraj prišlek.

V spremni besedi govorite o »problemu začetka in problemu konca«. Pet fragmentov je na neki način nedokončano delo, saj sestoji iz zgolj dveh delov. Kakšna je bila usoda preostalih treh fragmentov?

Pet fragmentov, ki sta pravzaprav dva. To je najkrajši odgovor na vaše vprašanje. Kovačič je pozneje sicer izdal knjigo Basel (1989) in jo podnaslovil Tretji fragment. Tekst je bil napisan leta 1983, govori pa o kratkem potovanju zrelega pisatelja v Švico, recimo da na sledi prvim desetim letom svojega življenja, ko še ni bil »prišlek«. Med drugim govori ravno o izkušnji nemoči, nemožnosti artikulacije svoje prvotne, se pravi švicarske izkušnje življenja. Ob tem je treba opozoriti še na to, da je Kovačič leta 1991 v Novi reviji objavil besedilo z naslovom Četrti fragment (Zasnova prvega poglavja). Na koncu je v oklepaj vstavil letnico 1982, zasnova četrtega fragmenta je torej nastala pred tretjim fragmentom. Precej zapleteno, skratka. Tudi to po svoje govori o Kovačičevi zagati, ne samo »začetka« in »konca«, ampak predvsem celote. Kako celoto nekega življenja spraviti v telo teksta. In forma, ki ustreza takšni celoti, je v Kovačičevem primeru lahko samo fragmentarna. Če to seveda ne velja za literaturo na splošno.

Lojze Kovačič (Fotografija: Wikipedija)

V romanu spremljamo glavnega protagonista, imenovanega K., pisatelja, zaposlenega v kulturnem centru, kjer poučuje lutkarstvo. Delo sprejme, saj potrebuje nekaj, kar mu bo omogočilo svobodno pisanje. Ker je v romanu polno indicev, da gre za avtobiografskost (Kovačič sam je bil zaposlen kot dramaturg v Lutkovnem gledališču Ljubljana in v Pionirskem domu, delal pa je tudi kot lutkovni pedagog), bi vas vprašala – za kakšno avtobiografskost gre v romanu?

Kovačičevo romanopisje se izmika običajnim literarnovednim klasifikacijam. Po večini gre namreč za dnevniško-spominsko pisanje, a v formi hibridnega žanra, ki daje prednost literarno preoblikovani izpovednosti pred kronikalno dokumentarističnostjo. »Ni načina, da bi se skopal iz sebe,« je Kovačič zapisal v enem izmed svojih fragmentov. In zdaj sva prek ovinka spet pri vprašanju začetka in konca in s tem pri odgovoru na specifiko pisatelja kot avtobiografa.

K. je v razmerju z več ženskami – z mamo svojih otrok, sostanovalko, njeno prijateljico … toda ljubezenski odnosi so v romanu vselej nemogoči. Kovačič zapiše, da v ljubezni »svetu vedno kažemo hrbet«, K. pa se sprašuje, ali je ljubezen možna zgolj »v daljavi«. Kakšno mesto v Kovačičevi prozi torej zavzema ljubezen? Ji uspe premagati samoto sodobnega človeka?

Ljubezen nam je vsem v pogubo, bi ob tem pomodroval slovenski literarni klasik. A brez nje bi bilo še slabše, bi dodal kakšen duhovitež. Kakorkoli že: temeljni kamni Petih fragmentov so gotovo ljubezen, erotika, seksualnost. Oznaka, da gre za ljubezenski roman, bi bila čisto v redu, a s pripombo, da je takšna podoba ljubezni ali natančneje seksualnosti v slovenski literaturi precej unikatna. Tu mislim predvsem na skrajno veristične in prav nič estetizirane opise srečevanj in razhajanj, užitka in bolečine, velikih in malih smrti. »Samo s telesom si lahko resničen in torej tudi iskren,« ob tem pravi Kovačič. A vprašanje, ki se ob tem odpira, je, kako literarno ubesediti ta, če lahko tako rečem, čisti zdaj seksualnosti, kako igro teles brez zagonetnega preostanka prevesti v telo teksta. In kaj se ob tem izgubi. Mislim, da je posebnost Kovačičevega intenzivnega popisovanja erotičnih prizorov predvsem to, da bralcu nekako sugerira, da neposrednost, če ponovim, čisti zdaj seksualnosti, ko ga poskuša uloviti pisec in za njim bralec, pravzaprav ni mogoč. K temu prispeva tudi občasna distanca – pripovednemu drncu in intenzivnosti prizorov navkljub. Natančneje rečeno: bralec ima možnost sodelovati v distanciranem pogledu na vse strastno, kar se dogaja seksualnemu paru, pa tudi na tisto manj privlačno, neestetsko, moteče, kar sodi zraven. A tega zaradi narave same stvari ni mogoče opaziti v živem času, ampak je to lahko šele zadeva, če se izrazim učenjaško, postkoitalne refleksivnosti. Glede »samote sodobnega človeka«, ki jo omenjate … Mislim, da so upodobitve ljubezni, erotike, seksualnosti sicer lahko zgodovinske, ljubezen – in nič manj smrt, bolečina, užitek, trpljenje in še marsikaj, kar je temelj vsake subjektivnosti – pa je po svojem bistvu seveda nekaj transzgodovinskega in s tem onkraj vsakokratne »sodobnosti«. Tudi o tem, kaj je sploh to, čemur nemalokrat pravimo »sodobni človek«, bi bilo zanimivo debatirati. Vsi, razpeti med včeraj in jutri, smo tako ali drugače sodobniki, a nemara je vsakdo v resnici le sodobnik samega sebe.

Drago Jančar je zapisal, da je proza Lojzeta Kovačiča pokazala človeka kot »široko polje, čez katero se premikajo prikazni družbenih sistemov«. Kako se K., protagonist Petih fragmentov, upira tem »prikaznim«? Je to naposled v njegovem primeru možno zgolj skozi pisanje?

Kovačič nekje govori o svojem upanju, da se »bedasta zgodovina ne bi ponavljala«. Njegov odnos do zgodovine je še najbolj razločno in plastično popisan v Prišlekih, tudi to, kje in kako lahko posameznik črpa moč za svoje preživetje. A ne samo v elementarnem fizičnem smislu. Sicer pa imate prav: v Kovačičevem primeru je eden izmed načinov, kako posameznik lahko preživi viharje časa, zgodovine, nasilja itn. in pri tem ostane kolikor toliko – predvsem v intelektualno-moralnem smislu – cel, predvsem umetnost oziroma literatura. Navsezadnje ravno literaturo razume, če ponovim njegovo formulacijo, kot »edini resnični rezervat svobode«. Glede Petih fragmentov pa je tako, da jih kakšen bolj sociološko-kulturološko naravnan bralec lahko bere tudi kot mikroštudijo vsakdanjega življenja v slovenskem samoupravnem socializmu. A s pripombo, da je posebnost Kovačičeve pripovedi nezainteresiranost za tedanjo vladajočo ideologijo, včasih tudi prezir do nje in, ne nazadnje, do tedanje funkcionarsko-partijske elite. Kolikor je njegovo pisanje tudi kronika svoje dobe, je zanj bistvena nepopustljiva kritičnost do vseh strani. Še posebej plastični so recimo opisi na novo nastajajočega srednjega sloja in njegovega oportunizma pod partijsko oblastjo, malih vsakdanjosti, intelektualnih zvijač, prevar in samoprevar, ob pomoči katerih je marsikdo živel razmeroma znosno v deželi samoupravnega socializma.

Kot profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti poučujete na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Tam ste nosilec predmeta Slovenski roman, v okviru katerega obravnavate tudi Kovačiča. Kako se razlikuje od preostalih sodobnikov tega obdobja? Kaj v zvezi z njegovim ustvarjanjem poskušate najbolj približati svojim študentom?

Kovačič je gotovo eden najzanimivejših slovenskih pisateljev. Nemara tudi zato, ker je najmanj slovenski in je bil nekako obsojen na to, da je bil do konca »tujec med tujci«, kot pravi sam. Njegov opus bi zahteval poseben ciklus predavanj, tudi z gledišča razvoja moderne proze na Slovenskem. A ob tem je bistveno, da Kovačič nikakor ni antikvaren pisec, ki ga lahko varno spravimo v katero izmed literarnozgodovinskih omar. Od prvega natisa Petih fragmentov letos recimo minevajo štiri desetletja. To je ravno pravšnja doba, da neka knjiga utone v pozabo ali pa zaživi novo življenje. Sam navijam za drugo možnost. Pet fragmentov, in enako velja še za kakšno drugo Kovačičevo delo, je namreč napisanih literarno inovativno, predvsem pa izjemno odkrito, brez zavor in dlake na jeziku, pa naj gre za spolnost ali za kritičen odnos do tako imenovane moralne večine. Ta večina, ki tako ali drugače kroji posameznikovo življenje, po svojih mentalnih navadah in razvadah danes ni kaj bistveno drugačna od tiste izpred pol stoletja. V dobi politične korektnosti, aboniranih pravičnikov, moralizmov in formalizmov vseh vrst je Kovačič času neprimeren avtor. A ravno zato ga je treba brati. Pa naj piše o poblaznelih babnicah, še hujših dedcih ali, ne nazadnje, o tistem najbolj zagonetnem in ne nujno simpatičnem: samem sebi.

Kakšna pa je bila Kovačičeva dejanska usoda? Zdaj velja za enega največjih sodobnih slovenskih avtorjev – kakšna pa je bila njegova recepcija za časa življenja?

Resničnega življenja nekega literarnega opusa seveda ni mogoče presojati zgolj na podlagi zunanjih okoliščin, nagrad, priznanj in podobnega. Pomembnejša je zgodovina individualnih branj, ki pa je, razumljivo, presojajočemu očesu skrita in nedostopna. Vaše vprašanje najbrž meri na recepcijo v splošnem smislu. Čisto na kratko: Kovačiča ne moremo uvrstiti med zamolčane avtorje ali kaj podobnega. Navsezadnje je med svojo, tako imenovano kritično generacijo hitro obveljal za enega najboljših oziroma najbolj nadarjenih piscev. Prvo pripovedno besedilo je objavil zelo zgodaj, leta 1945, še v času vojne. Ko je leta 1969 dobil malo in štiri leta pozneje veliko Prešernovo nagrado, je postal, kakorkoli se to že sliši, del slovenskega literarnega kanona. Naj omenim še to, da je pozneje dvakrat dobil nagrado kresnik za najboljši slovenski roman, ali da je v drugi polovici devetdesetih let postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. A do vseh teh časti in priznanj, kot se pravemu pisatelju tudi spodobi, je ostal rezerviran. Zlasti do tako imenovanih stebrov družbe, ki se radi zberejo na takšnih svečanostih. Glede tega je recimo pomenljiv opis v Petih fragmentih, ko protagonist za eno izmed svojih knjig dobi nagrado in se mora odpraviti v mestno hišo na slovesno podelitev. Različne kulturniške modele, ki so se zbrali tam, precej kritično popiše, ko pa prepozna še nekaj partijskih funkcionarjev, ki so mu svoj čas grenili življenje, zgolj suho zapiše: »Kako si sovražil in se navadil sovražiti!«

V spremni besedi pravite tudi, da Kovačič včasih piše, kot bi pisava prehitevala življenje – je to v tako neverjetno obsežnem pisateljskem opusu, kot je Kovačičev, neizogibno? Kaj pa sama forma fragmenta? Zapišete, da je kazalec odprtosti njegove proze, ki jo zaznamujejo mnoga tropičja. Je fragment za postmodernega človeka, ujetega v hitečem svetu, najprimernejši izraz življenja?

V nekaterih Kovačičevih delih, zlasti v obeh najobsežnejših, se pravi v Petih fragmentih in v Prišlekih, srečamo kar nekaj mest, v katerih prostodušno priznava, kako bi rad čim prej postavil piko, kako ima »tega špeha« dovolj in podobno. Da bi se tako zatem, nekoliko paradoksalno, lotil novega pisateljskega projekta. Glede na to, da je Kovačič, z nekaj izjemami, ves čas pisal eno samo knjigo, to je knjigo svojega življenja, in da se je tako rekoč obsesivno vrtel okrog ključnih dogodkov tega življenja, je smiselno zagovarjati tezo, da njegov opus pravzaprav uprizarja dialektiko »literature« in »življenja«. Kako pisateljsko ujeti živeti čas? Kako biti kronist samega sebe, postavljen v nepredvidljive okoliščine zgodovinskih menjav in, ne nazadnje, individualnih usod, ki se stikajo s kronistovo? In ključna paradoksija, ki je tu pri delu, je to, da je tisto, kar je nepredvidljivo, hkrati tudi neizogibno. Kot da literatura, ki življenja kot takega seveda ne more prehiteti, po drugi strani – s tem, da ga popisuje, preoblikuje, poustvarja – življenjsko nepreglednost nekako dela smiselno ali celo sproti ureja tisto, kar razpada ali česar ni več. Pri Kovačiču ne v formi zaokrožene celote, ampak fragmenta, ki je edina mogoča pojavna oblika te celote. »Zrelost je vse,« se glasi eden najbolj znanih Kovačičevih stavkov, s katerim se konča njegova knjiga Kristalni čas. Recimo, da tudi takšen osamljen stavek lahko razumemo kot fragment, ki meri na celoto. Mimogrede: to poletje sem prebiral Durrellov Aleksandijski kvartet. In osupel naletel na tako rekoč identično misel: »Zrelost, to je vse.« Sorodnost po izbiri, intertekstualna navezava ali naključje, ki je povezalo dva zrela pisatelja?

Omenili ste tropičja: mislim, da jih je preveč. Če bi bil Kovačič mlad pisec, jaz pa star urednik, bi mu predlagal, da jih čim več eliminira.

Za konec bi vas vprašala še: kako brati Kovačiča? Kako pristopiti k njegovi povsem samosvoji pisavi in kaj je tisto, kar se vas je v Petih fragmentih še posebej dotaknilo?

Za začetek ga je sploh treba brati. V dobi, ki ni najbolj naklonjena debelim knjigam in ki ima raje kot živopisnost vsebin njihove povzetke, utegne to biti izziv posebne vrste. Zunanji, če hočete, zgodovinski svet, ki ga popisuje knjiga Pet fragmentov, je za današnjega mlajšega bralca nekaj precej odmaknjenega: stare države in družbenega sistema že dolgo ni več, komunikacijski kanali in občevalne navade so drugačni, privilegij ni več, če telefon imaš, ampak če si lahko privoščiš, da ga nimaš. Kar pa itak ni mogoče. A tisto, kar me kot bralca pri Kovačiču preseneti vsakič znova, je to, kako plastično je znal predstaviti konkretno človeško usodo, njena protislovja, zdrse, iskrenost in neiskrenost do drugih in do samega sebe. Njegova proza uprizarja tisto, kar sem poimenoval drama enkratnega življenja. Ko se spustimo v Pet fragmentov, odpremo vrata laboratorija individualnosti. Kaj se me je posebej dotaknilo? Če pustimo formalne poteze in inovacije, ki nemara najbolj ustrezajo formi fragmenta, o kateri sva se pogovarjala, potem predvsem ta pisateljeva nepripravljenost na kompromis. S svetom okrog sebe in, ne nazadnje, s samim sabo. To ni ravno vodilo za blagodejno življenje, vsekakor pa je nujno izhodišče za polnokrvno avtobiografsko prozo. Dvojica, ki bi se je bilo v tem kontekstu zanimivo polotiti, sta gotovo Kovačič in Vitomil Zupan. Podobnosti in različnosti obeh modernih slovenskih klasikov. Njuni življenjski zgodbi sta neponovljivi. In ravno zato kličeta k ponovnemu branju.

Knjigo Pet fragmentov Lojzeta Kovačiča, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

intervju Lojze Kovačič Matevž Kos Pet fragmentov

Domov / Članki / 2021

Nobelova nagrada za tanzanijsko-britanskega pisatelja Abdulrazaka Gurnaha

Valentina Plahuta Simčič

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Abdulrazak Gurhah Fotografija: Wikipedija

Naposled je konec ugibanj, ki so se zadnji teden razpihovala v medijih – Nobelovo nagrado za literaturo za leto 2021 prejme pisatelj Abdulrazak Gurnah za literaturo, ki »brezkopromisno in sočutno obravnava penetracijo učinkov kolonializma in usodo beguncev med kulturami in kontinenti.« Gre za avtorja, rojenega v Zanzibarju in živečega v Veliki Britaniji, ki ga po podatkih cobissa v slovenščino še niso prevajali. Je univerzitetni profesor, leta 1994 pa je bil med kandidati za nagradi booker in whitbread z romanom Paradise.

Gurnah je avtor desetih romanov in več zbirk kratkih zgodb. Njegov prvi roman, Memory of Departure, je bil objavljen leta 1987. V njem se avtor ukvarja z željo oditi od doma in z občutki prisile in krivde. Te teme se sicer pogosto pojavljajo v Gurnahovih delih. Njegova romana Pilgrims Way in Dottie obravnavata življenja migrantov v Angliji. Že omenjeni roman Paradise je postavljen v kolonialne čase v Vzhodno Afriko. Sledita mu romana Admiring Silence in By the Sea. Njegov roman Desertion je bil nominiran za nagrado Commonweltha. Njegov zadnji roman Afterlives pa govori o človeku, ki so ga nemške kolonialne čete ukradle staršem, sedaj pa se po letih borbe proti lastnim ljudem vrača v domačo vas.

Kot je dejal vodja Nobelovega komiteja Anders Olsson, se Gurnahova dela izobigajo stereotipnim opisom in odpirajo naš pogled na kulturno raznoliko Vzhodno Afriko, ki je v drugih delih sveta precej neznana. Gre šele za šestega Nobelovega nagrajenca iz Afrike. Pred njim je nagrado dobil Wole Soyinka leta 1986. Je tudi prvi temnopolt pisatelj po Toni Morrison, ki je nagrado dobila leta 1993.

Na družbenih omrežjih so se ob razglasitvi Gurnaha za letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo po pričakovanjih vsuli komentarji. Mnogi, tudi strastni in poklicni bralci priznavajo, da Gurnahove literature še niso brali. Je pa seveda sedaj odlična priložnost, da ga spoznamo.

Dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je do zadnjega popolna skrivnost, zato ugibanj ne manjka. Letos so bili visoko na stavnicah japonski pisatelj Haruki Murakami, Kenijec Ngũgĩ wa Thiong’o, romunski pisatelj Mircea Carterescu, ruska romanopiska Ljudmila Ulicka, norveški pisatelj in dramatik Jon Fosse, francoska pisateljica Annie Ernaux, kanadska pesnica Anne Carson, kanadska pisateljica Margaret Atwood, pisateljica Maryse Condé iz otoka Gvadelup, antigovsko-ameriška pisateljica Jamaica Kincaid …

Pojavljali pa so se tudi glasovi literarnih strokovnjakov, ki so menili, da bi nagrado moral dobiti norveški pisatelj Karl Ove Knausgård, indijsko-britanski pisatelj Salman Rushdie, nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ameriški pisatelj Stephen King, francoski pisatelj Michel Houellebecq, španski pisatelj Javier Marias, italijanski pisatelj Claudio Magris, indijski pisatelj Vikram Seth, mozambiški pisatelj Mia Couto, italijanska pisateljica, ki piše pod psevdonimom Elena Ferrante, madžarski pisatelj Peter Nadas …

Omenimo, da je bil letos za nagrado predlagan tudi slovenski pisatelj Drago Jančar. Nominirance namreč predlagajo literarni strokovnjaki in akademske ustanove z vsega sveta, Jančarja pa sta predlagala Društvo slovenskih pisateljev in Slovenski center Pen.

Švedska kraljeva akademija do januarja običajno prejme okoli 200 ali 300 predlogov, ki jih do poletja Nobelov komite zoži na pet. Teh pet avtorjev nato temeljito preštudira in predebatira pet članov komiteja. Svoje ugotovitve predstavijo celotni Kraljevi akademiji, ki konec septembra glasuje, kdo dobi nagrado. Ves postopek se odvija v popolni tajnosti. Osemnajstčlanska akademija se drži strogih ukrepov, s katerimi poskušajo preprečiti, da bi v javnost pricurljal kakršenkoli namig o avtorjih in avtoricah, ki jih obravnavajo za nagrado. Med drugim se o pisateljih in pisateljicah pogovarjajo v šifrah, platnice knjig, ki jih berejo, pa prekrijejo z lažnimi platnicami. Naslednjih 50 let ostane skrito, o katerih knjigah in avtorjih so razpravljali.

Glede na to, da je Švedska akademija v zadnjih 120 letih okronala veliko pisateljev iz Evrope in Severne Amerike, so mnogi pričakovali, da se bo izvila iz zahodnocentičnosti in letos nagradila avtorja ali avtorico iz Azije ali Afrike, kar se je naposled res zgodilo. Največ nagrad so do sedaj so dobili Francozi, in sicer 15. Dobilo jo je tudi 101 moški in le 16 žensk. Povprečen Nobelovec za literaturo je torej bel moški iz Evrope, ki morda nikoli ne bo postal literarni klasik. Seznam velikanov svetovne literature, ki nagrade niso dobili, je dolg. Na njem so Borges, Čehov, Joyce, Kafka, Nabokov, Orwell, Tolstoj, Proust, Ibsen, Strindberg, Lorca, Brecht, Ahmatova, Ionesco, Rilke, Roth …

Na izbiro nagrajenca je letos morda vplivalo tudi dejstvo, da so Švedsko kraljevo akademijo v zadnjih letih reformirali, saj je bila leta 2017 središče škandala zaradi spolnih zlorab. Vodja Nobelovega komiteja Anders Olsson je leta 2019 dejal, da bodo spremenili svojo evropocentrično perspektivo in se razgledali po svetu. Te obljube pri prvih treh nagrajencih niso izpolnili, saj so za leto 2018 nagradili poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk, leta 2019 avstrijskega pisatelja Petra Handkeja in lani ameriško pesnico Louise Glück. Predvsem izbira Handkeja je dvignila ogromno prahu, mnogi se nikakor niso mogli strinjati, da tako ugledno priznanje dobi nekdo, ki je simpatiziral z Miloševićem in zanikal genocid v Bosni.

Zaradi epidemije koronavirusa bo nagrada podeljena v državi, od koder izvira nagrajenec, ceremonija v Stockholmu odpade. Je pa nagrada vredna 10 milijonov švedskih kron oziroma malo manj kot milijon evrov.

panorama

Domov / Članki / 2021

Namišljene epidemije in izginuli stolpci

Martin Justin

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

»Ta knjiga me je uspavala.« Večina avtorjev_ic verjetno ne bila preveč navdušena nad takšno kritično oceno njihove knjige, sploh če jo je zapisal Bill Gates. Ena od izjem, ki izjavo lahko vzamejo kot kompliment, pa je Matthew Walker, britanski raziskovalec spanja in avtor mednarodne uspešnice Zakaj spimo, moč spanja in sanj, ki je v svojem javnem delovanju osredotočen predvsem na eno: prepričati ljudi, da potrebujejo več spanca. In s svojimi argumenti ni prepričal samo Billa Gatesa. O knjigi so precej navdušeno pisali pri The Guardianu (»več spanja lahko reši vaše življenje«), New York Timesu (»raziskovanje nujnosti in vrednosti spanja«), Financial Timesu (»za daljše življenje pritisni dremež«), The Timesu (»Mislite, da lahko preživite s 6 urami spanja?«) in ostalih. Na dober odziv je naletela tudi v slovenskih medijih, od Cosmopolitana (»Matthew Walker […] nas je osupnil s svojimi odkritji in nas prepričal, da je spanec vreden več od vseh diet, lepotnih serumov, superživil in celo probiotikov«) do Dela (»Zakaj spimo, moč spanja in sanj: Knjiga, po kateri si boste želeli spati«). Na podlagi knjige je Walker oblikoval tudi izjemno popularen TED nastop (v času pisanja tega teksta je imel na YouTubu 6,4 milijone ogledov), ima pa tudi svoj masterclass tečaj, ki si ga, poleg ostalih, za ceno 16 dolarjev na mesec lahko ogledamo na platformi masterclass.com. Zakaj spimo je torej uspešnica, ki je svojega avtorja iz anonimnosti akademije izstrelila pod žaromete javnega življenja.

To navdušenje nad knjigo ni težko razumljivo. Spanje zavzema ogromen, a skoraj povsem skrivnosten del naših življenj, zato predstavlja odlično temo za dostopno knjigo, ki na eni strani obljublja, da bo ponudila v znanosti utemeljeno razlago, na drugi pa je ni sram deliti tudi nekaj nasvetov za boljše življenje. In to vlogo Zakaj spimo odločno izpolni: čeprav se poslužuje za žanr precej klasične mešanice univerzalizma (»spanje je univerzalni zdravilec«) in prelaganja odgovornosti na posameznika_co (sami moramo poskrbeti, da izboljšamo svoj spanec in izkoristimo njegove pozitivne učinke), je knjiga precej zanimiva in prepričljiva. Walker na razumljiv način predstavi fiziološke mehanizme, ki upravljajo spanje (cirkadiani ritem in t. i. spalni pritisk, tj. nabiranje adenozina v možganih); možgansko delovanje v različnih fazah spanja (počasno, poudarjeno električno delovanje med NREM spanjem proti mrzlični aktivnosti možganov med REM spanjem) ter pozitivne učinke spanja (zdravje, zbranost, boljši spomin) in negativne učinke neprespanosti (bolezni, povečane možnosti za nesreče in poškodbe, smrt). Knjiga ima sicer res zelo jasen cilj – prepričati bralca_ko, da mora redno spiti vsaj 8 ur na noč –, a ga Walker prepričljivo predstavi kot znanstveno dognanje, zato njegovo pridiganje niti ni moteče.

Ampak zakaj potem sploh pišem o tej nekaj let nazaj izdani uspešnici, ki ni niti aktualna niti ne potrebuje nove publicitete? Ker je, če gre verjeti neodvisnemu raziskovalcu Alexeyju Guzeyju, knjiga Zakaj spimo »prepredena z znanstvenimi in faktualnimi napakami«. Guzey, ki ni raziskovalec spanja, nevroznanstvenik ali zdravnik, ima pa ozadje iz ekonomije, matematike in kognitivne znanosti, je v zapisu na svojem blogu izpostavil nekaj zelo očitnih problemov z Walkerjevo knjigo. Primer: Walker na začetku prvega poglavja (str. 10 v prvi slovenski izdaji) zapiše, da je »Svetovna zdravstvena organizacija zdaj razglasila epidemijo pomanjkanja spanja v industrializiranih državah.« To pa preprosto ne drži. WHO (ki ga zdaj vsi precej bolje poznamo, kot smo ga leta 2017) nikoli ni razglasil epidemije pomanjkanja spanja; če že, je to storila ameriška agencija za javno zdravje (Centers for Disease Control and Prevention, CDC), a organizacija nikoli ni omenjala »industrializiranih držav«, temveč je njeno delovanje omejeno na ZDA. Kakorkoli že, WHO ali CDC, Amerika ali industrializirane države, Walker se je pač zmotil v nepomembni podrobnosti, kar še nič ne pove o njegovi verodostojnosti in kvaliteti preostale knjige. A Guzey že v prvem poglavju knjige najde tudi bolj vsebinske napake. Walker na primer trdi, da pomanjkanje spanja podvoji posameznikovo_čino tveganje za raka. Guzley opozori, da Walker pri tem ne citira nobene študije, ter nadaljuje, da sam študije, ki bi dokazovala vzročno povezavo med spanjem in tveganjem za raka, sploh ni uspel najti. Našel je le epidemiološko meta-študijo (študijo, ki povzema in primerja ugotovitve večjega števila primerljivih študij), ki pa je ugotovila, da med količino spanja in tveganjem za raka ne obstaja pomembna korelacija.

Guzley kritizira tudi Walkerjevo trditev, da dve tretjini odraslih v industrijskih državah ne dobita priporočene količine spanja. To bi si morda veljalo natančneje pogledati, saj ne zahteva nobenega posebnega znanja iz statistike, hkrati pa je Walker na to kritiko, kot še na nekatere druge, tudi odgovoril (oziroma lahko tako vsaj domnevamo: na svoji spletni strani je objavil povezavo do strani, na kateri je objavljen zapis »Zakaj spimo: odgovori na vprašanja bralcev« avtorja sleepdiplomat. Mimogrede, Walker na svoji strani trdi tudi, da je napisal popravljeno izdajo knjige, ki je zdaj v tisku, a na internetu nisem našel nobenega drugega dokaza o njenem obstoju). V prvem poglavju svoje knjige Walker torej trdi, da »dve tretjini odraslih iz razvitih držav ne spita priporočenih osem ur na noč.« Kje je dobil te številke? Če naprej pogledamo »priporočenih 8 ur«: Walker v opombi pod črto pravi, da »tako Svetovna zdravstvena organizacija kot Nacionalna fundacija za spanje odraslim priporočata povprečno osem ur spanja na noč«. A ta trditev spet ni preveč natančna: WHO-jevih priporočil o spanju mi ni uspelo najti, Fundacija za spanje pa priporoča med 7 in 9 ur spanja na noč. Kje pa dobi dve tretjini? Študije, iz katere črpa to številko, v knjigi ne citira – Walker je sicer na splošno izjemno površen z navajanjem svojih virov –, jo pa navede v tisti objavi na blogu. Gre za podatke CDC-ja, ki je leta 2014 slabega pol milijona odraslih Američanov vprašal, kako dolgo spijo: 11,8 % je poročalo 5 ur spanja ali manj, 23 % 6 ur, 29,5 % 7 ur, 27,7 % 8 ur, 4,4 % 9 ur in 3,6 % 10 ur ali več. Če seštejemo številke, ugotovimo, da je 61,6 % oziroma dobre tri petine vprašanih poročalo, da spi v skladu s priporočili Fundacije za spanje (CDC sam sicer priporoča vsaj 7 ur spanja na noč – njihovo priporočilo torej upošteva 65,2 % vprašanih). A Walker v knjigi (potem pa še v objavi) ne naredi tega. Sam priporočilo med 7 in 9 ur interpretira kot »povprečno 8 ur«, nato pa posameznike, ki poročajo 7 ur prišteje deležu tistih, ki tega priporočila ne upoštevajo, ter tako dobi veliko bolj alarmantno številko: zgolj 32,1 % oziroma slaba tretjina posameznikov dobi priporočeno količino spanja na noč!

Ta primer po mojem dobro povzame bistveno težavo knjige Zakaj spimo: njen avtor sicer predstavi zanimivo in pomembno tezo, a je pripravljen narediti preveč, da bi jo dokazal; ko mora izbrati med natančnim poročanjem ugotovitev raziskav na eni in prepričljivostjo na drugi, se prevečkrat odloči za slednjo. To je morda najbolj očitno pri diagramu, ki ga Walker navaja v šestem poglavju (166. stran prve slo. izdaje) in naj bi nakazoval negativno povezavo med količino spanja in številom poškodb. Ne samo, da Walker citira raziskavo, pri kateri je sodelovalo zgolj 122 srednješolcev (in na to pozabi opozoriti bralca_ko), iz diagrama odstrani tudi stolpec, ki kaže, da so imeli športniki, ki so spali zgolj 5 ur, manj poškodb kot tisti, ki so spali 6 ur. Ta namreč nasprotuje njegovi tezi »manj spanja, več nesreč«. Kot je na svojem blogu opozoril Andrew Gelman, profesor statistike na univerzi Columbia, predstavlja »spreminjanje ali izpuščanje rezultatov« pri poročanju o raziskavi sporno prakso, podobno plagiatorstvu. Pa tudi sporne raziskovalne prakse na stran, Walkerjevo igranje z grafom predvsem nakazuje na to, da je za ceno učinka na bralca_ko pač pripravljen žrtvovati znanstveno verodostojnost. Oziroma kot v svoji odlični knjigi Znanstvene fantastike: razkrivanje prevare, pristranskosti, malomarnosti in pretiravanja v znanosti (Science Fictions: Exposing Fraud, Bias, Negligence and Hype in Science, 2020) zapiše psiholog Stuart Ritchie z univerze King’s College London: »Walker bi lahko napisal veliko bolj zadržano knjigo, ki pa verjetno ne bi bila takšna prodajna uspešnica in o kateri se ne bi govorilo kot o intervenciji, ki bi ‘morala spremeniti znanost in medicino’«. (Mimogrede, Ritchie je vsem, ki bodo v njegovi knjigi našli kakšno napako, pripravljen plačati – 5 funtov za manjšo napako in 50 funtov za večjo –, kar se mi zdi dobra praksa pri objavljanju poljudnoznanstvenih knjig).

Za konec se lahko vprašamo še, zakaj je to zares pomembno – takšno pretresanje detajlov, sploh pri knjigah za samopomoč in poljudni znanosti, se lahko zdi zgolj odvečno dvigovanje prahu. A mislim, da ne gre zgolj za to. Walker trdi, da so ugotovitve, ki jih predstavlja v knjigi, utemeljene v znanosti – knjigo je citiral celo v dveh svojih člankih, objavljenih v prestižnih znanstvenih revijah The Lancet in Neuron (slednjega je lani Walker sicer umaknil, potem ko se je izkazalo, da je bil del tega prepisan iz avtorjevega drugega članka). Ko se potem izkaže, da Walker pri svojem »znanstvenem« delu ni bil preveč natančen, to nima posledic zgolj za njega, ampak za podobo znanosti in strokovnega mnenja v javnosti na splošno. Zgodbe o posameznih raziskovalcih, ki manipulirajo podatke, lahko v očeh javnosti hitro postanejo dokaz, da je vsa znanost v resnici predvsem statistična sofistika brez prave vrednosti, priporočila strokovnjakov, utemeljena na analizi podatkov, pa nič bolj verodostojna kot mnenja različnih javnih osebnosti. To pa je precej žalosten razvoj dogodkov, ki smo mu bili morda bolj kot kadarkoli prej priča v zadnjem letu in pol. Hkrati pa se mi zdi pomembno na to opozoriti slovenske bralce, sploh ker je – vsaj tako je razvidno iz vpisa v COBISS-u – pravkar izšel ponatis druge (žepne) izdaje slovenskega prevoda.

Matthew Walker moč spanja in sanj refleksija Zakaj spimo

Domov / Članki / 2021

Bralne navade starejših v domovih upokojencev

Ajda Vodlan

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Mladi premalo berejo, velikokrat slišimo. Koliko pa berejo starejši? Ali berejo, kaj berejo in kje berejo? S kakšnimi izzivi se soočajo pri branju in kje so priložnosti za napredek? Govorili bomo o starejših, ki živijo v domovih za upokojence, informacije o njihovih bralnih navadah so nam dali zaposleni v teh ustanovah.

»Starejših oseb si ne drznem prevzgajati.«

Citat je iz knjige Sibirska vzgoja, vendar je primeren za opis bralnih navad starejših. Če so brali vse življenje, potem berejo, tudi ko pridejo v dom za upokojence. Če prej niso brali, pa teh navad ne pridobijo v zlatih letih svojega življenja. Vprašanje, ali bi bile torej potrebne akcije, programi in projekti, ki bi spodbujali branje pri starejših, tako ni le vprašanje o navadah starejših bralcih ter nebralcih, temveč je filozofska, psihološka, sociološka in širša družbena debata. Zaposleni v domovih za upokojence, ki vsakodnevno delajo z oskrbovanci, pravijo, da pri tej starosti navad praktično ni več mogoče spreminjati oziroma da je to izjemno težko. Od posameznika zahteva mnogo truda in pojavi se etično vprašanje – ali je to smiselno, je to potrebno? Ali res prinese več zadovoljstva kot zahteva od posameznika? Pa čeprav gre za lepo navado, kot je branje …

Knjige v domovih za upokojence in »domače« knjižnice

Večina domov za upokojence ima »domačo knjižnico«. Oskrbovanci prinesejo knjige od doma in jih dajo v skupne prostore, kjer so knjižne police, knjige jim darujejo sorodniki oskrbovancev in zaposleni v domovih, lokalne knjižnice pripeljejo odpisane knjige, prav tako knjige podarijo mnoga društva in drugi posamezniki. V teh knjižnicah niso zgolj odpisane in stare knjige, temveč tudi novejše knjige. Mogoče je najti tako romane kot strokovono literaturo. Ponekod so knjige urejene po abecedi, drugje ne. Med oskrbovanci so včasih tudi nekdanji bibliotekarji, ki knjižnice strokovno uredijo po bibliotekarskih pravilih. Vendar se sistem počasi podira, če ga nihče ne vzdržuje, in do prihoda novega skrbnika knjižnice lahko nastane prijeten kaos. Toda pomembno je, da knjige so in da jih oskrbovanci radi berejo. Tisti, ki radi berejo, pa tudi sami kupujejo knjige in jih potem posojajo drugim.

Nekateri oskrbovanci so vpisani v lokalne knjižnice, ki jih redno obiskujejo. Vendar teh ni veliko. Irena Štraus, strokovni vodja v Medgeneracijskem centru Bistrica, razloži: »Čeprav je naš center od lokalne knjižnice oddaljen manj kot 200 metrov, se naši oskrbovanci tja neradi odpravijo. Pri starejših je zelo velik strah, da padejo, si poškodujejo kolk ali kaj drugega, in resno zbolijo. Zato se sploh v zimskih mesecih zadržujejo v okolici svojega domovanja. Na sam obisk knjižnice pa je in bo tudi v prihodnosti zagotovo vplivala korona, saj so se sedaj še toliko bolj odvadili obiska javnih prostorov. Zato je pomembno, da z lokalno knjižnico sodelujemo v okviru internih projektov, da pridejo k nam, in na takšen način dodatno spodbujamo branje naših oskrbovancev.«

V Poročilu o dejavnostih splošnih knjižnic za uporabnike s posebnimi potrebami v letu 2018: po območjih OOK za Ministrstvo za kulturo RS o uresničevanju Akcijskega programa za invalide 2014–2021 lahko preberemo, da je praksa mnogih slovenskih splošnih knjižnic, da omogočajo izposojo knjig oskrbovancem domov za upokojence, da te knjige tudi dostavijo v domove in da mnoge knjižnice organizirajo posebne dogodke v domovih za upokojence ter posebne projekte. To sicer ni praksa vseh knjižnic, kar nakazuje, da ne gre za obveznost, niti za splošno mnenje, da je to treba početi, temveč bolj dobro voljo posameznih knjižničarjev in direktorjev knjižnic, da takšne projekte podprejo. Zato bi bilo smotrno razmisliti o tem, da se tovrstna praksa sodelovanja z domovi za upokojence sistemsko vključi v programe knjižnic in se tudi poskrbi za trajne vire financiranja. Finančno bi bilo treba zagotoviti sredstva tako za nakup novih knjig kakor tudi za kadrovske vire, kajti največji izziv pri izpeljavi bralnih projektov je ravno pomanjkanje kadra tako v knjižnicah kot v domovih upokojencev.

Bralni klubi

Domovi za upokojence za svoje oskrbovance organizirajo delavnice in projekte, med drugim za zainteresirane tudi bralne klube. Vodijo jih zaposleni, včasih tudi posamezni oskrbovanci in mnogokrat tudi v sodelovanju z lokalno knjižnico, ki omogoča izposojo več izvodov enakih knjig za dlje časa. O prebrani knjigi potem potekajo skupni pogovori o vnaprej določenih tematikah ali pa vprašanjih, ki se pojavijo med debato. Na podlagi teh pogovor nastajajo tudi plakati in drugi izdelki.

Pri bralnih klubih se pokažejo težave, ki jih imajo starejši pri branju, in to ni le velikost črk, temveč tudi zmožnost koncentracije. Slovenija se sooča z dolgimi čakalnimi vrstami za vstop v domove upokojencev in zato ponavadi tja pridejo ljudje v slabšem stanju, torej tisti, za katere svojci res ne zmorejo več sami poskrbeti. Slednji imajo mnogo zdravstvenih težav, težke bolezni, tudi demenco in druge bolezni možganov, kar pomeni, da branje za njih niti ni več opcija, tudi če so včasih brali. Če bi domovi upokojencev postali skupna domovanja starejših, ki so še vitalni in torej živijo skupaj, da jim je lažje ter so njihova življenja polnejša, bi bilo to dejanje preventive in ne kurative. Starejši bi se več družili, vsakodnevno bi bili fizično aktivni, z različnimi projekti, med drugim tudi preko bralnih klubov in drugih dejavnosti, pa bi krepili tudi svoje umske sposobnosti ter tako lahko dlje, predvsem pa lepše živeli.

Izzivi pri branju

Starejši se pri branju soočajo z marsikaterimi težavami: velikost črk, teža knjige, hitra utrujenost in motnje v koncentraciji. Čeprav nekatere založbe izdajajo knjige, ki imajo večje črke, pa to ni redna praksa. Zato je veliko knjig, ki jih starejši preprosto ne morejo brati, saj ne vidijo črk. To bi sicer lahko reševali elektronski bralniki, vendar v pogovorih z domovi upokojencev nihče ni omenil, da se tega poslužujejo. Druga rešitev bi bile zvočne knjige, vendar tudi tega ne omenjajo. Navsezadnje so marsikateri posamezniki že v zdravih letih bolj vidni kot slušni tipi in jim je težko slediti zgodbi, če knjigo le slišijo in ne tudi vidijo. Paradoksalno pa je, da so knjige, ki imajo večje črke, včasih tudi težje, kar je nekaterim starejšim fizična ovira, saj knjige ne zmorejo držati dlje časa. Žepne knjige, ki bi bile torej po lahki teži primerne, pa to niso zaradi velikosti črk. Čeprav so starejši, ki še berejo, med bolj zdravimi posamezniki svoje generacije, pa se vseeno soočajo s hitrejšo utrdljivostjo in slabšo koncentracijo kot v mlajših letih, kar močno vpliva na izbor knjig.

Elektronski bralniki

Bralnikov se starejši v domovih za upokojence ne poslužujejo. Leta 2013 nastali projekt Biblos, prva slovenska e-knjižnica in e-knjigarna, je med med prioritetnimi ciljnimi skupinami prepoznal tudi skupino starejših bralcev, ki se soočajo s slabovidnostjo ali drugimi težavami z vidom in si želijo med branjem povečati pisavo. Bralniki InkBOOK, ki jih Beletrina razvija posebej za slovenski trg, imajo tri prednosti, ki ustrezajo potrebam starejših: slovenski jezik, možnost povečevanja črk, zaradi e-črnila pa tudi očem prijazno branje. Zakaj jih torej ne uporabljajo veliko? Se starejši ne želijo posluževati nove tehnologije? Odgovor se kot vedno skriva na finančnem področju. Večino knjig, ki jih imajo domovi za starejše občane, je doniranih, nakup bralnika in izposoja pa staneta.

Glede na to, da se slovenska populacija stara in bo starejših vse več, bo bralna kultura te populacije vse bolj aktualno vprašanje. Branje ima mnogo pozitivnih učinkov, tudi na duševno zdravje posameznika, zato bi bilo smotrno to vprašanje nasloviti sistemsko. Kajti sicer se bomo v prihodnosti srečevali z vse večjim deležem populacije, ki mu bo zaradi slabe vidljivosti in teže knjig onemogočeno branje. Glede na to, da rešitev že imamo, bi bilo škoda, da je ne uporabimo.

In kaj berejo starejši?

Pravijo, da berejo zelo različne knjige: od literarnih, strokovnih, zgodovinskih, medicinskih, naravoslovnih in družboslovnih do najbolj enostavnih romanov »za na plažo«. Radi berejo tisto, kar so radi brali že nekoč. Vsekakor pa na njihovo izbiro vpliva zmožnost koncentracije in zato se je v pogovorih večkrat omenilo, da radi prebirajo romane, predvsem ženske posegajo po ljubezenskih romanih.

Zaključek: je branje pravica?

V svetu, ki mu vlada trg, se na prvo mesto postavlja produktivnost. Slednja pa nima nič s človečnostjo. Zato je v zadnjih letih čedalje bolj aktualen razmislek o vlogi starejših v družbi. So mar res že odslužili svoje in se sedaj postavljajo v vrsto za odhod? Če šteje le produktivnost, potem ja. Ker pa šteje še vse tisto več, kar ljudje smo in zmoremo posedovati ter dati naprej soljudem ter družbi, pa je odgovor ne. Tako je po eni strani edino pravilno, da življenja posameznikov v zlatih letih obogatimo. Knjige so tiste, ki nas posrkajo v svoj svet in dovolijo, da potujemo, čeprav smo v domu upokojencev, hodimo, čeprav morda ne moremo hoditi, predvsem pa poslušamo in razumemo. Hkrati pa so starejši ljudje tisti del naše družbe, ki poseduje modrost in izkušnje, zato jim moramo omogočiti, da to delijo z nami. Da jih ne izoliramo v institucije, temveč aktivno vključimo v družbo – to lahko naredimo tudi z bralnimi klubi, bralnimi natečaji in navsezadnje že s tem, da starejšim omogočimo branje novejših slovenskih ter tujih knjig, ki dajejo občutek aktualnosti, torej da ne obujajo le spominov, kaj je bilo nekoč, temveč da s prisotnostjo soustvarjajo sedanjost.

Za sodelovanje pri nastanku prispevka se zahvaljujemo Domu za upokojence Gornja Radgona, Medgeneracijskemu center Bistrica, Domu upokojencev Ljubljana center in Domu upokojencev Domžale.

bralne navade panorama starejši

Domov / Članki / 2021

Stopala

Marija Jeremić

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Devetnajstega junija letošnjega leta je moja sestrična poskusila narediti samomor. Istega dne, okrog petih popoldne, je bila odpeljana na VMA, beograjsko Vojnomedicinsko akademijo, kjer je ostala naslednje tri tedne. Dvajstega junija, naslednji dan, mi jo je uspelo poklicati na psihiatrijo; njej ni bilo dovoljeno uporabljati dežurnega telefona, razen v primeru, da je sprejemala klic, in ne obratno. Najprej sem jo seveda vprašala, zakaj je to naredila, in v oktavi, ki je še nisem slišala iz njenih ust, mi je zabrusila, da tega ne bi naredila, če bi vedela, v katerem grmu tiči zajec. Od tega dne naprej sem jo naslednje tri tedne klicala vsak dan ob treh in jo spraševala vse druge reči, razen glede tistega, kar jo je pripeljalo tja. Prve dni je komajda sestavljala stavke, zdi se mi, da najbrž zaradi tega, ker je njen organizem potreboval čas, da se znebi strupa, a je kmalu po tem začetnem obdobju najinih pogovorov zacvetela in mi v pisanih barvah povzemala značaje pacientov in debat, ki so jih imeli v pušaoni. Marsičesa glede njene anamneze ne razumem, a mi je posebej ostalo v spominu, da je tu in tam rada komentirala stopala pacientov, zdi se mi, da še posebej tiste dni, ko mi ni imela veliko za povedati. Prav živo si jo predstavljam, kako je povešene glave v kadilnici občudovala majhnost malega prsta kakšnega pacienta. Kar sledi, so strnjeni opisi stopal nekaterih pacientov, ki jih ne poznam. Ne vem, če je karkoli od tega, kar sem slišala od sestrične, resnično, a če bi vedela, ne bi napisala tega besedila.

***

Prva stopala, ki jih tukaj opisujem, niso bila prva, ki so zaznamovala najine pogovore, a so vsekakor najzanimivejša. Gre za nabrekla stopala, katerih koža je bila tako zelo rdeča in grda, da so žile izginile s površine. Bolj kot stopalom so bila podobna dvema blazinama, ki sta bili sila umazani in, se mi zdi, napolnjeni s tekočino, ki se je nerazložljivo pojavljala od nikoder in se izlivala skozi nevidne pore kože-tkanine. Sama koža-tkanina se je obilno luščila, v copatah pa puščala sledi, podobne pomarančni lupini.

Sestričina je priznala, da jo je bilo strah teh stopal. Vsakič, je rekla, ko je tisti človek vstal, da bi se sprehodil se po pušaoni, sem pomislila, da bodo stopala počila kot gume od avta. Bog ne daj, je dodala, da bi me tekočina pošpricala v obraz. Jasno si je predstavljala barvo, okus in vonj takšne tekočine: limonin sok, pomešan z nafto. Pogajala sva se, je naprej govorila sestrična, če bi si on porezal svoje nohte, od katerih je bil najdaljši dolg 5 cm, najkrajši pa 2 cm, se pravi, če bi si on porezal svoje kremplje in jih nehal negovati z milom, ki je puščalo pozelenelo snov na notranji strani nohta, bi mu zvila deset čikov v podolgovatih rizlah: en čik, en noht. Gospod je nekoč rad kadil cigare, sem izvedela, zato je takšna nikotinska poslastica zanj pomenila vrnitev v dobre stare čase kubanskihcigar.

Druga stopala so bila tudi zadnja stopala, ki jih je sestrična lahko opazovala, saj je pacient, njihov lastnik, prišel na psihiatrijo na dan odhoda moje sestrične v zunanji svet. Krasna stopala, je rekla sestrična, resnično lepa, sicer staruhasta, vendar vseeno krasna in žilava. Gospod se je zmeraj sprehajal bos, a so stopala ohranila svojo deviškost. Svetla mlečna koža se je upogibala zaradi številnih žil, ki so se vejale v neskončno, čeprav se mi je zdelo, da so imele pri tem čisto neko svojo šablono vejanja, neka svoja pravila. Zdelo se je, da so stopala ravnokar izstopila iz posode z moko, a niso puščala sledi prahu, kar je zanimivo. Takšna stopala privoščim slehernemu človeku, je navdušeno govorila, saj so stopala najmanj pomemben del človekovega telesa in takšna, kakršna je imel gospod, so prenašala svoj križ tako, kot je treba: neopazno, dostojanstveno.

Bila so tudi ena prijateljska stopala, katerih lastnico sem sama pri sebi poimenovala palčica, je nadaljevala sestrična.Palec teh mogočnih stopal je bil širok vsaj 3 cm, se pravi bizarno debel, medtem ko je bil najmanjši prst, pravzaprav le prstek, tako pičle velikosti, da, četudi bi ga človek lahko opazil, se mu ne bi zdel kot polnokrven prst, temveč morda kot kakšen kmet, suženj palca-kralja, ki je odplačeval svoj fevd oziroma pravico do posesti na teh veličastnih stopalih. Nohti so bili previdno porezani, zdelo se je, da rob nohta spremlja notranjo linijo polkroga. Pravzaprav je bil rob nohta le odmev polmeseca, katerega belina je izžarevala dobro zdravje lastnice stopal. Če sem prav razumela (na tej točki je sestrična priznala določeno ljubosumje, skratka bila je preveč čustvena, da bi ji lahko povsem verjela), sta se lastnica stopal in moja sestrična pogosto pogovarjali o higieni najnižjega dela telesa, dela, ki je najmanj pomemben, in glede katerega ji je pacientka zaupala, da se ravno po stopalih pozna, če je ženska resnično dama.

Ena stopala so zame ostala večna skrivnost. Nikoli jih nisem uzrla, je priznala sestrična. Lastnica teh stopal jih je pazljivo čuvala pred svetom v zlatih lesenih coklah. Tisti natikači so mi šli blazno na živce, ker so bili per definitionem nesmisleni. Prvič, gre za medicinske natikače, ki jih je nosila pacientka, kar je za sestrično pomenilo, da je določena gospa vzvišena, saj si je namreč mislila, kako se lahko primerja z zdravniki in medicinskimi sestrami. Drugič, bili so zlati, medtem ko vsi vemo, da so medicinski natikači beli, in ne zlati, nikakor ne zlati ‒ to je neumnost. In tretjič, je besedičila sestrična, zakaj si ni upala pokazati svojih stopal, ali ni tako, da smo vsi pacienti pristali na isto nesrečo, isto ranljivost, isto prostodušnost, isto usodo… od trenutka, ko so nas pripeljali na VMA? Zakaj je tista gospa morala postati izjema?

Nazadnje so bila tudi stopala, ki so povedala preveč. Še zdaj se mi oči orosijo, ko pomislim na tistega pacienta, kako žalostno! Sestrično so namreč preganjala podolgovata in koščena moška stopala, hudičevo grda, a vendarle stoična in možata, stopala najpogumnejšeg vojaka ali najbolj strahopetnega aristokrata. Morda so bila povsem navadna, ne vem, je priznala svojo zmedenost, a so imela en detajl, eno zakrivljeno, odebeljeno črto, pravzaprav glivico, ki je pokukala od nikoder na nohtu palca. Tista glivica je tako vzpostavila asimetrijo med dvema bratskima stopalima, začela je razdor med dvema kraljestvoma in je (ali se mi vsaj tako zdi) bila razlog, zakaj je tisti pacient tako veliko svojega časa prebrodil na psihiatriji. Včasih, je skorajda šepetala sestrična, sploh ne bi poslušala, kaj je imel za povedati tisti človek, saj sem ob priložnosti po tihem občudovala tisto krivuljo na nohtu in si sama zase predstavljala obrobne arabeske v svetih knjigah, da, tako je, predstavljala sem si svete knjige tam, kjer so obtičala navadna moška stopala!

***

Čeprav so mi diagnoze lastnikov zgoraj omenjenih stopal znane iz sestričnih ust (ampak zakaj bi verjeli pričam iz pušaone?), se mi je zdelo nemoralno jih razglasiti svetu, zato sem vprašanje nevroz, za katerimi so trpeli pacienti na VMA v času treh tednov, ko je tam bivala tudi moja sestrična, raje puščala odprto. Shizofrenija, bipolarna motnja, borderline, demenca, samomorilna dejanja itn. ‒ zdi se mi, da gre tukaj za jezik, ki mi ga pravila dobrega okusa ne pustijo uporabljati izven konteksta. Povsem jasno je, da so tiste oznake nekje že zabeležene, javne in zasebne obenem. Javne, ker so v lasti sistema in so dostopne zdravniku in/ali birokratu ob vsakemu ponovnem obisku pacienta, in zasebne, ker so zunanji označevalec tlenja v dušah, ki jih je moja sestrična imela priliko spoznati na Vojnomedicinski akademiji, a bi v neposredni okolici pacientov, se pravi v okolici izven VMA, povzročile škandal. Tako so tisti ljudje, z mojo sestrično vred, obsojeni na duševni prostor, ki je vmesen, javen, po eni strani in zaseben po drugi. Ta vmesnost je sama po sebi vzrok in posledica tlenja teh duš, se mi zdi. Stopala so pa druga kategorija. So v najtesnejši zvezi s koraki, a so iz meni ne povsem jasnih razlogov zmeraj ob strani, drugje, ko rečemo na primer, da bo treba narediti prvi (naslednji?) korak. Ujeti korak s časom je še en primer, lep frazem, ampak kje so stopala? Tako je tudi jezik odrezal naša stopala, lahko bi rekli, da so še zanj najbanalnejši izmed vseh delov telesa, kar ni pošteno. Gre za temelje našega telesa ter tako, glede na metonimičen podaljšek, za temelje naše osebnosti. Vsekakor se jih ne smemo sramovati, marveč jih je treba božati, negovati, personificirati. Danes je še vedno poletje, minilo je že teden dni, odkar je moja sestrična odšla iz bolnice, in zdi se mi, da je pripravljena na sezono odprtih čevljev.

kratka zgodba panorama

Domov / Članki / 2021

Bogat otroški svet

Gaja Kos

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Gumbki v naslovu, gumbki bogato potreseni po veznih listih, gumbki na zadnji strani knjige, za kolofonom – tu šele postane jasne, kaj pravzaprav (G)gumbki (tudi) so. Nič drugega kot ime vrtčevske skupine! V knjigi, ki je tudi podnaslovljena kot Zgodbice za najmlajše, se v glavnih vlogah namreč vrstijo otroci, dečki in deklice, ki vsi obiskujejo vrtec. Štiriindvajset zgodbic se tako dogaja bodisi med vrstniki v vrtcu bodisi v družinskem krogu, vse pa so bile (ene pred kratkim, druge pred več leti) objavljene v reviji Cicido. Zgodbice je z ilustracijami pospremilo osem ilustratorjev (Suzi Bricelj, Bojana Dimitrovski, Jelka Godec Schmidt, Ana Košir, Maša Kozjek, Marjan Manček, Peter Škerl in Ana Zavadlav), ki se vsi dobro ujamejo z besedilci, predvsem v prijazni otroškosti, igrivosti in barvitosti.

V zgodbici Kolargol se srečamo s strahovi oziroma bolj pravilno s težavami, ki jih imajo otroci pogosto, ko je treba zvečer zaspati. Ani mamica predstavi medvedka Kolargola, ki je čuval že njo; to je star, oguljen medo z nakvačkanim ušesom, ker je pravega kdo ve kdaj izgubil. Na videz enostavna zgodbica – kar velja za vse iz zbirke – se mimogrede dotakne »potovanja« plišastih igrač oziroma njihovega prehajanja iz enih rok v druge, od ene generacije k drugi, obnavljanja in popravljanja igrač (tudi Ana se želi naučiti kvačkati, da bi kdaj v bodoče lahko pomagala kakšnemu svojemu pliškotu) in stare risanke, po kateri je medved dobil svoje nenavadno ime (grem stavit, da bo marsikdo preveril na spletu, za kaj gre; sama se nisem mogla upreti). V Rutici avtorica skozi dialog (igro ugibanja) med vzgojiteljem Aljažem in Valjo pokaže, za kaj vse lahko pri igri pride prav ena sama rutka, zgodbica Kaj bo zraslo pa izpostavi otroško radovednost: »Val je še majhen in bi rad vse sam preizkusil. Posejal je makarončke in jih zalil. Dnevi so tekli: en, dva, tri, štiri …« Pa mislite, da je kaj zraslo? Vsekakor! Pet lepih plevelčkov, s katerimi je Val prav zadovoljen, saj jih je vzgojil čisto sam. Radovednost in sveže ideje odigrajo pomembno vlogo tudi v zgodbi Mehurčki, kjer se otroci v vrtcu naveličajo zgolj okroglih mehurčkov, a se njihov poskus, da bi jih s pomočjo hišnika in vzgojiteljice spravili v kakšno bolj zanimivo obliko, izjalovi. Nič hudega! Naučijo se nekaj novega, njihov raziskovalni duh pa bržkone še malo zraste. V Zdravnici najdemo klasično temo igranja zdravnikov, v Nikec je velik pa junaka zalotimo v znani fazi, ko se hoče čez noč iz majhnega fanta preleviti v velikega, kar vključuje spremembo imena v Nik in nekaj drugih novosti v terminologiji.

V besedilu Kaj si bo kupil Dani izvemo za nenavaden nakup (za težko prihranjen denar), iz katerega kmalu lepo diši in priča o tem, da so otroci vse prej kot predvidljivi. V knjigi bodo otroci gotovo dobili kakšno idejo za igro, kaj pa bodo iz nje lahko odnesli tudi starši; v tem oziru zna biti »poučna« zgodbica O bundici, ki je hotela pešačiti. Vsak starš majhnega otroka verjetno pozna mile prošnje, ki ob naši ignoranci in prepričevanju, da ni boljšega od hoje, prej ko slej postanejo sitno težačenje in rentačenje: »Nesi me! Nesi me!«; no, zdaj nam avtorica ponudi fintico, kako otroka zlepa prepričati o tem, da so noge za to, da se jih uporablja … Fino domislico najdemo tudi v zgodbi Sneženi zajček, kjer spoznamo deklico Alico, ki namesto sneženih mož raje dela snežene zajčke. In kaj jim najbolj tekne? Ledeni korenčki, seveda! In tudi če ima sneženi zajček ogromen apetit, nam ne bo kopnela ozimnica, saj niso ledeni korenčki nič drugega kot – ledene sveče! Tinka Bačič si zna izmisliti tudi posrečene besedne zveze, na primer »sobna zima«, ki ni nič drugega kot sneg v lavorju, a bolnemu Maju, ki bi sicer zamudil prvi sneg, pomeni srečo in veselje. Še dobro, da ima tako iznajdljivo mamo!

Tudi Pravljične sledi nam utegnejo dati kakšno idejo, kako si z domišljijo (in nekaj literarne razgledanosti) popestriti sprehod po sveže zapadlem snegu. Kakšna zgodba otroke tudi prijazno poduči; v Nikcu in muci se na primer ob konkretnih primerih pokaže, da muce ne marajo tovornjakov in indijanskih plesov, pač pa obožujejo igro ujemi miško. Povsem nevsiljivo poučno je tudi besedilo Regratov rojstni dan, ki igrivo prikaže, kako iz regratove lučke zraste nov regrat. Potem sta tu še dve zgodbici, od katerih spet lahko kaj odnesemo tudi starši/odrasli; v Zavezovalki pentelj avtorica pokaže, da niso vse razlage enako učinkovite (ko želi mojstrico vozlanja očka izmojstriti v zavezovanju pentelj omenja zapletene zadeve, kot so zanke in opletanje, ko učenje veščine zavezovanja pentelj v svoje roke vzame teta, pa govori le o dveh zajčjih uhljih, ki ju je treba zavezati med seboj), še bolj pa nas bo morda »udarila« zadnja zgodba Na hitro. V njej avtorica popisuje Tejkin dan, v katerem se vse počne na hitro (seveda, ko pa tudi čas neusmiljeno hitro teče); vsaj zvečer si Tejka želi »na počasi« – počasi izbrati in prebrati slikanico in se počasi pogovarjati, dokler je počasi ne bi objele sanje.

Ampak res! Če samo pomislim, kolikokrat (po možnosti še z živčnim tonom v glasu) otroke priganjamo, namesto da bi sami upočasnili na njihov tempo in se radovedno ozrli naokoli, tako kot znajo oni. Kdo ve, kaj vse bi (končno) zagledali in kakšne (dobre) ideje bi nam imele čas pasti na pamet!

In ravno v tem so Gumbki dragoceni – prijazno, razigrano, a hkrati tudi ravno prav umirjeno nam slikajo otroški svet. Malim poslušalcem tako, da ga prepoznajo in jim je prijetno domač, morda pa kdaj tudi vznemirljivo nov, takšen, da bi ga veljalo poskusiti. Odraslim pa tako, da se ob vsej domišljiji, spontanosti, imenitnih domislicah in radovednosti prijetno počutimo, a se kdaj pa kdaj tudi zamislimo (nad nami samimi, seveda). Čeprav so besedila Gumbkov starosti poslušalcev primerno enostavna in navzven zamejena s povsem vsakdanjim, so ravno zavoljo izpostavljenih avtoričinih drobnih, izvirnih in simpatičnih domislic, presežna.

Tinka Bačič: Gumbki. Več ilustratorjev. Mladinska knjiga, Ljubljana 2021 (Zbirka Deteljica).
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

kritika otroška literatura

Domov / Članki / 2021

Nacionalistični dolgcajt, ampak ilustriran

Mojca Pišek

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Zgodnjejutranji pogled skozi okno me ni presenetil. Delal se je lep poletni dan, pojedla sem skledo kosmičev in sedla na kolo, da naredim častni pregled domače ulice. Ko se je s travnikov dvignila sopara, sem se v zavetju dnevne sobe poglobila v stripe, slikanice, kakšno knjigo, povsem neprimerno za mojo starost. Zatulile so sirene. Mogoče. Spomin bi lahko bil resničen, lahko bi bil lažen, pridobljen posredno iz tisočkrat slišanih spominov drugih. Igrala sem se dalje, ker je bil svet odraslih neskončno daleč. Moj oče je pod večer pokazal prve znake zaskrbljenosti, ker se mama ni vrnila iz službe s popoldanskim avtobusom. Nevarnost zračnega napada na Maribor. Morda bolj možnost kot zares nevarnost. Ko je zatulila sirena, je stekla čez prazno Partizansko cesto. Skupaj z množico se je zatekla v zaklonišče pod avtobusno postajo. Bil je čas pred internetom in mobilnimi telefoni. Nikogar ni mogla obvestiti, da je na varnem, kaj šele tvitniti svojega pogleda na jugoslovansko agresijo proti suvereni, ravnokar rojeni državi. Po štirih urah je nekdo odprl težka vrata in kakih sto ljudi se je razkropilo po svojih življenjih.

***

Pogosto je bolj od tega, kar je, zanimivo tisto, česar ni. Ena takih enigem je veliki roman o slovenskem osamosvajanju in osamosvojitvi. V najširjem smislu v ta kontekst sodi vsaka pripoved, ki je umeščena v osemdeseta, čas, ki se ga v ljudskih pripovedih drži predosamosvojitveni sij, ter celo vsak družbeni roman, ki je nastal v tridesetih letih, ki so minila od svečane razglasitve nove države leta 1991. Celo bistveno bolj zožana perspektiva razkriva dolgo vrsto romanov in kratkih zgodb, v katerih je komentar pred-, med- in poosamosvojitvene družbene realnosti stranski ali kontekstualni pripovedni element, pa mnoge romane in krajša pripovedna besedila, ki se dotikajo satelitskih tem slovenske osamosvojitve.

Tu mi v misli hodijo kriminalke Igorja Karlovška, ki so pogosto umeščene v divji tranzicijski gospodarsko-politični splet okoliščin zgodnjih devetdesetih. V širši kontekst osamosvojitve spada tema izbrisanih, ki oživi v trilogiji Roka voda kamen Branka Gradišnika, izrazito angažirano pa nato še v romanu Izbrisana Mihe Mazzinija. S tematikami izbrisanih, predvsem pa z novonastalimi posttranzicijskimi okoliščinami revščine, prekernega dela ter krepitve nacionalizma in ksenofobije se v romanu Kakorkoli ukvarja Polona Glavan. Veliko pozornosti je leta 2015 upravičeno zbudil roman Konec. Znova avtorja Dina Bauka, ki na slovensko »leto nič« (ter gravitacijsko obdobje tik pred in za njim) pogleda s perspektive tedanje kontrakulture, dotakne pa se poleg izbrisanih tudi vojn, ki so sledile domino efektu jugoslovanskih separatizmov. Sebastijan Pregelj v romanu V Elvisovi sobi ta občutljiva leta kaže skozi oči otroka in adolescenta. Pred kratkim, prav v dneh okoli 30. obletnice osamosvojitve, je na knjižne police priromal roman Trg osvoboditve Andreja Blatnika, kjer »vrvenje desetletij« spremljamo na ozadju intimne zgodbe para, ki se spozna na protestu proti političnim aretacijam. Jubileju se poklanja tudi roman Jaka in Vane Janija Virka, kjer v »razburkanem času osemdesetih« spet odrašča fantovski dvojec. Za pisateljski servis se zahvaljujem tudi avtorjem, katerih dela sodijo v obravnavani kontekst, a jih na tem mestu ne omenjam.

Zgodovinski roman ali literarizirana zgodovina osamosvojitve nista premamila nobenega od poklicnih ali drugače resnih pisateljev, so pa literarne ambicije v tej smeri udejanili posamezni politiki, ki so leto nič doživeli iz epicentra ter se v svojih interpretacijah doživetega, razumljivo, nagibajo k specifično motivirani subjektivnosti. K reševanju državotvornih formul in enačb so se bolj kot pisatelji čutili poklicani politiki, akademiki, novinarji in javni intelektualci, ki so o vsem pred-, med- in poosamosvojitvenem z različnih perspektiv pisali v žanrih, kot so strokovne, zgodovinske in poljudno zgodovinske knjige, kritične študije, zborniki, eseji, pričevanja, memoarji, resnične zgodbe, zbirke publicističnih poobjav. Ko takole berem za sabo, se vprašam, od kod mit, da so Slovenci narod pesnikov in pisateljev, ne pa narod avtorjev spominov in dnevnikov.

Našteti avtorji bolj ali manj zvesto sledijo receptu za klasičen moderen roman, ki v ospredje postavlja intimno zgodbo protagonistov, družbeno dogajanje pa prikazuje v ozadju, pogosto s pomočjo poljubnih kulturnih referenc in navezav, redkeje v obliki angažirane analize. V družbeno in politično življenje junaki praviloma ne posegajo, v najboljšem primeru se ga udeležujejo kot njegovi pasivni deležniki, še pogosteje kot statisti. Junaki niso nikoli tvorci družbene realnosti, pač pa njeni opazovalci, pogosto deloma žrtve, še najpogosteje resignirani komentatorji spremenjenih pogojev življenja in menjave vrednot. Osamosvojitev države je v sodobni slovenski literaturi nekaj, kar se zgodi, ne pa nekaj, kar bi ljudje (kaj šele junaki) ustvarili. Na romaneskne osebe sočasne družbene razmere seveda vplivajo, vendar nikoli določujoče, zunanja in notranja realnost sta kvečjemu v prepletu, vzročno-posledičen vpliv družbe na posameznike je blag (bolj neposredno prizadeti so predvsem »izbrisani« protagonisti naštetih romanov). Vsem poskusom pisanja o formativnem obdobju države je skupno to, da skozi intimne perspektive junakov podoživijo in pritrdijo splošno sprejeti osamosvojitveni naraciji in njenim mitologijam, ki so se oblikovale prav v času, ko so se pisatelji kot ljudje in profesionalci oblikovali sami. Formativni čas nekateri obravnavajo z opazno, četudi nikoli reflektirano nostalgijo, in prav vsi na način, da ne prihajajo v konflikt z uradno, nacionalistično državno ideologijo, s čimer se ta dalje utrjuje in reproducira tudi skozi njihova literarna dela. Vsak poskus (samo)kritičnega pogleda ostane anekdotičen, slučajen, za zgodbo obroben, ali pa pride do programske skrajnosti. Po parodiji ali satiri nikjer niti za trenutek ne zadiši, v pristopih si avtorji ne dopuščajo prav veliko humorja. Resni so, četudi kdaj pa kdaj sentimentalni. Kot da bi še nedolgo nazaj sanjali apolitično literaturo, potem pa bi jih novi časi spet poklicali k družbeno odgovornemu pisanju in šele iščejo svoj glas, pa morda tudi temo, ki jih zares zanima.

Slovenska literatura, ki se tako ali drugače približa osamosvojitvenim temam, pritrjuje prevladujočemu družbenemu diskurzu o osamosvojitvi, ki pravi, da je šlo v vseh pogledih za izrazito pozitiven dogodek, katerega legitimnosti in moralne čistosti ni mogoče prevpraševati. Rojstvo malih držav iz duha nasilja je v teh delih sveta zgodovinska usoda, za demokratizacijo družbe so vsaj toliko kot politiki in intelektualci krivi kulturniki, ki so hodili po punk koncertih in ustvarjali avantgardno umetnost, socializem je v vseh teh romanih nekako starikav in siv, kapitalizem pride kot rešitev, prihod plenilskega imperializma tako rekoč ostane neopažen, razpad multietnične vključujoče države v zameno za ekskluzivistične monoetnične skupnosti ni nikakršna tragedija, pač pa dejstvo, s katerim se ni mogoče pogajati, država v teh delih vedno znova nastaja iz neke abstraktne želje po »boljšem življenju«, ne pa iz čisto konkretne želje po več in ceneje, razpad občutka skupnosti ter družbeno in individualno prevrednotenje vseh vrednot ostajata periferni temi. Pisatelji in pisateljice so distancirani. Kljub bolj in manj ambicioznim poskusom, da bi napisali roman o osamosvajanju, osamosvojitvi ali poosamosvojitveni realnosti, nobenega od teh romanov ne preveva duh intelektualnega disidentstva in poguma, s katerima bi se skušali spopasti z ideologijo etnonacionalizma in materialistične revolucije. Pisatelji tako opravljajo dela točno tiste dekle države, za katero pravijo, da niso, za slovensko osamosvojitev pa ideološko počnejo nekaj podobnega, kot so počeli Agropop, le da sta zapoznela reakcija in čas iz radijske poskočnice napravila melanholično literarno pripoved.

Ponuja se ugovor, da slovenska literatura vendar ne more ovreči nobenega od mitov osamosvojitve, če pa nima širšega družbenega konteksta, iz katerega bi črpala kritiko etnonacionalizma. Družbena klima je naklonjena povratkom globlje v zgodovino, predvsem polpreteklo, a tudi novo- in srednjeveško, čemur s posebnim zanimanjem in z veliko revizionističnega elana sledijo tudi mnogi pisatelji, ki jim ob stiku s snovjo novejše zgodovine hitro zmanjka drznosti. To se bržkone ne bo spremenilo, dokler bodo delovno aktivni državljani in delovno aktivni pisatelji pretežno pripadali generacijam, ki jim je osamosvojitev prinesla materialni oziroma statusni profit. Čas, ko je literatura nepriljubljene teme odpirala prva, je minil nekako sočasno z zadnjim socializmom na evropskih tleh. Nenazadnje vsaj že od takrat tudi pisatelji in pisateljice ne pišejo iz žgoče potrebe, da bi povedali nekaj, kar jih žuli, pač pa njihovi motivi rastejo na presečišču med statusnimi potrebami in komercialno ambicijo. Udobje ne poraja velike umetnosti. Zanimivo bo brati, kako bodo neudobje postsocialistične življenjske izkušnje reflektirale prihodnje generacije pisateljev, ki jih na »leto nič« in njegovo dediščino ne veže nostalgija.

Slovenski literarni dolgčas sodi v širši kontekst intelektualne obubožanosti nekdanje socialistične regije Evrope. Igor Štiks je prek kratkim na portalu Disenz pisal o tem, kako intelektualci, pisatelji, umetniki in učenjaki tega prostora niso zmožni na izviren način analizirati socio-ekonomskega in kulturnega stanja svoje današnje družbe ter ustvariti samostojne javne pozicije, ki bi lahko imela širši družbeni in politični vpliv. Kot otrok je občudoval avtorje, kot so Havel, Kundera, Milosz, Konrad, Michnik, Heiner Müller, medtem ko se danes z izjemo »Elvisa filozofije« Slavoja Žižka ne more navdihovati pri nobenem literarnem in intelektualnem velikanu vzhodne Evrope, ki bi imeli velik vpliv na razprave po svetu, saj takih ustvarjalcev in mislecev preprosto ni. Ustvarjalci območja, ki je bilo po njegovem med najbolj intelektualno živahnimi na svetu, danes ne puščajo nobenega vtisa na mednarodnem intelektualnem prizorišču, videti je, kot da vzhodni Evropejci po letu 1989 nimajo več ničesar za povedati. Štiks meni, da se je gospodarska in politična podrejenost, ki so jo tukajšnji ljudje dosegli z nekritičnim uvozom zahodnjaškega modela liberalne demokracije in neoliberalne ekonomije, naselila tudi v kulturno in intelektualno uklonitev. Pisateljska skupnost se tej pokoritvi ni izognila. Tako kot so vzhodnoevropski sociologi, filozofi, ekonomisti in politiki zavrgli intelektualno dediščino marksizma in se zapisali (neo)liberalni misli, so pisatelji vzporedno zavrgli koncept angažirane družbene literature, da bi čim prej postali del zahodne tradicije, ki je razglasila smrt velikih zgodb in se vsa posvetila intimni pripovedi. Nemara so pisatelji v tem delu sveta svoje literarne vrednote zabarantali prav zato, da od njih ne bi mogel nihče niti po pomoti pričakovati literarnega poguma, dionizične kreativne reakcije na zgodbo, ki ima izključno apolinične pripovedovalce.

Pred časom mi je v roke prišla velika ilustrirana knjiga o osamosvojitvi z naslovom Osamosvojitev in podnaslovom Skoraj vse o poti k lastni državi, ki jo podpisujeta avtorica Nataša Strlič in ilustrator Damijan Stepančič. Berem: »Zgodnjejutranji pogled skozi okno je prebivalce Slovenije neprijetno presenetil. Na cestah so bile barikade, ki so jih v nekaj nočnih urah postavili pripadniki slovenskih obrambnih sil …« Knjiga je namenjena otrokom in takšna vključuje vsa obča mesta spominske naracije obravnavanega obdobja. Naloga njene zvrsti vsekakor ni, da bi kreativno preizpraševala prevladujočo zgodbo. Pomislila pa sem, da bi lahko s svojimi nazornimi podobami služila kot vodič in priročnik slovenskim pisateljem, ki bi radi napisali veliki slovenski roman o osamosvojitvi, pri tem pa se izognili prvošolskim napakam in pasti pripovedovanja vedno iste zgodbe iz novih, a vendarle bolj ali manj podobnih si perspektiv. Šest ključnih točk enovite zgodbe, ki so sedaj dobile celo veliko ilustrirano knjigo: 1) Ponavljanje fatalistične ideje, da Jugoslavija zaradi mednacionalnih nesoglasij, gospodarskega in političnega kolapsa ter posledične nezmožnosti skupnega sobivanja ni več imela skupne prihodnosti, 2) potlačitev občutka izgube ob koncu večnacionalne, multikulturne, socialistične države, ki jo otroško naivno nadomesti hrepenenje po pripadnosti novi, zahodnoevropski skupnosti, 3) preplet jugoslovanske gospodarske krize z nacionalno in politično kot objektivna zgodovinska okoliščina, ki nima imen, obrazov in njihovih motivov, 4) enačaj med »vsesplošno jugoslovansko krizo« in osamosvojitvenimi težnjami, ki nadomešča razumevanje pravih, praktično-materialnih, nesentimentalnih razlogov zanje, 5) etnonacionalizem preostalih republik in moralna čistost slovenskega »narodnega sna«, 6) glorifikacija kontrakulturnih in družbenih gibanj kot elementov liberalizacije in demokratizacije. Kot da ne bi Pankrti lepo povedali, da jim je bilo preprosto dolgcajt.

Velika ilustrirana knjiga v gravitacijsko polje slovenske osamosvojitve povleče celo dogodke in okoliščine, ki se na časovni premici nahajajo med letoma 1980 in 1992 ter so doslej smeli bivati onkraj državotvorne politizacije: tekmovanje v sestavljanju Rubikove kocke, volkca Vučka, Jureta Franka, Bojana Križaja, Mačka Murija, prvi slovenski osebni računalnik Iskre Delte Triglav, podvodni Triglav, zanimanje Slovenk za aerobiko, »Radensko na vseh koncih Jugoslavije«, brazilsko telenovelo o sužnji Isauri, šminkerje, nuklearno elektrarno Krško, revijo Ciciban ter nazadnje še generacijsko svetinjo – najstniško romanco Poletje v školjki. Potem ko knjiga v kontekst državotvornega potegne vse »luštkano«, kot nekaj benignega prikaže še vojskovanje. Knjiga uči razlikovati med pripadniki milice in teritorialne obrambe, nato med različnimi vrstami orožja TO, pa med letali, orožjem in pripadniki JLA, potem so tu slike strateškega načrta agresije na Slovenijo, več spopadov, nekaj akcijskih eksplozij, obstreljevanj in vozil, ki jih je zajel ogenj, vojaki se ves ta čas sanjavo smehljajo, navdiha ali poguma zmanjka, ko pride do trupel. Skratka, vojna kot nekaj, o čemer bi veljalo govoriti v podobah in vso reč približati mladi publiki. Knjiga za otroke ni ničesar kriva. Tako zgodbo o osamosvojitvi za otroke kot za odrasle obvladuje samopoveličujoč spominski diskurz kot nasprotje zgodovinskega. Taka je narava spomina, ki mu je doslej uspelo pozlatiti že čisto vse plati osamosvajanja: če se mu v javnem prostoru ne zoperstavljata ne akademska in ne ustvarjalna skupnost, še posebej pa ne pripovedovalci alternativnih zgodb, postaja vse bolj nekritičen, ljubosumno posesiven, infantilen, komičen, slej ko prej tudi izključujoč, skrajen, agresiven.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

kolumna osamosvojitev Slovenije roman

Domov / Članki / 2021

Zadnja beseda

Ana Schnabl

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Ker sem pisateljica.

A NI ZANIMIVO DA PRVIČ SLIŠIM ZA TO ŽENSKO, KI JE KAO PISATELJICA IN JEST SEM ZELO OBVEŠČEN, A NI ZANIMIVO, NO, PA KAJ JE SPLOH NARDILA TA ŽENSKA, RAZEN NAPISALA TO KOLUMNO ZA TA PORTAL.

Pisateljica sem.

KAKO LUŠTNO, KNJIGICE PIŠEŠ.

Sem pisateljica.

A NE ZGLEDA NEKAM MLADA TA »PISATELJICA«? NEKAK SI NE PREDSTAVLJAM, DA IMA TAKO MLADA ŽENSKA KAJ ZA POVEDAT O ČEMERKOLI.

Ker sem pisateljica.

FAK, A STE VIDELE TO NJENO OBJAVO NA INSTIČU, BEJBZ? MEN NI NITI N OD NADARJENE, JE PA ZLO EAGER.

Pisateljica sem.

AMPAK ZGODBE, ZGODBE MI DAJ, KAJ JE TA LEPI JEZIK, TO NIČEMUR NE SLUŽI.

Sem pisateljica.

ŠIT, KAKO SE PA TA ANA TRUDI.

Nedavno otvoritev berlinskega festivala je z govorom pospremila francosko-maroška pisateljica Leïla Slimani, sveža literarna zvezda, ki je za svoj drugi roman Chanson douce prejela prestižno nagrado Goncourt. Besedilo, ki ga je brala tisto sredo, je ustrezalo zapovedim zvrsti, v njem je mrgolelo občih mest, a so k sreči mrgolela navdihujoče. Govorila je o položaju žensk v družbi – tudi v muslimanskih skupnostih –, o cancel culture, o politični polarizaciji in o nalogah pisateljic in bralk. O nevarnosti, ki jo predstavljajo pisateljice in bralke. Dobila nas je s prvim taktom – Ladies, tonight I want you to commit murder – in nas, verjetno tudi moške, imela do konca.

Z otvoritve sem odšla, hja, opolnomočena, vendar se je opolnomočenost hitro sprevrgla v žalost. Do trenutka, ko sem pokljukala vrata stanovanja, sem bila že povsem portrta, gorela mi je glava, šlo mi je na jok, take stvari. Z Leïlo Slimani me namreč druži bore malo: nisem literarna zvezda, nisem pokončna, nisem bogata, ne živim od pisanja, nimam svojega stanovanja, osvojila nisem nobene velike nagrade, ne spoštujejo me v mednarodnih literarnih krogih, moje knjige niso prevedene v, kot se reče, številne jezike in – verjetno mi ni treba nadaljevati, kaj? Vsekakor sem za vse, kar me s Slimani razdružuje, vedela, že preden sem jo slišala govoriti, zato sem, ko sem legla v posteljo, pomislila, da vzroki za potrtost, ki si je zaradi alkohola nadevala pokrivalo iritacije, tičijo drugje.

In so.

In je, pravzaprav.

Ko sem se zbudila, me je prešinilo: Slimani si je v govoru večkrat dejala – pisateljica. Imenovala se je pisateljico, a ob tem ni trznila, ne pomežikala, se ne prestopila, se ne nagonsko umaknila vstran – kot bi pričakovala klofuto –, se niti za hip ne sprenevedala, se niti za hip ne vedla kot komičarka, ki se iz strahu, da bi izgubila publiko, najraje norčuje iz sebe. Slimani se torej ni vedla, kot se v nevarnih situacijah – in umetniški krogi so še posebej nevarni – vedem jaz.

Biti pisateljica pomeni ogrožati. V nečem nekje ne sodelovati. Nečesa nekje ne početi. Ne zaradi prisile, marveč po odločitvi. Pomeni izkoriščati življenje, svet, ljudi v njima. Pomeni imeti distanco; ne cinične, samo opazujočo. Pomeni uporabiti in zavreči, predelati, preseči, ponižati, pogršati. Pomeni. Ljubiti. V vsem povsod sodelovati. Vse povsod početi. Ne zaradi prisile, marveč po odločitvi. Biti pisateljica pomeni razumeti življenje, svet, ljudi v njima. Pomeni biti blizu, najbližje. Ljubeče, seveda. Pomeni zrak, vodo, ogenj, zemljo, eter, v kolikor to ni = zrak. Biti p pomeni polepšati, opolnomočiti. Pomeni –

– plejado mitičnih in resničnih stvari. Ne poznam osebe, ki v zvezi s pisateljičino, emm, nravjo ne bi razvila nekakšne fantazme, emm, intucije. Vse fantazme, emm, intuicije so nekako legitimne in za vse mi nekako, čisto malo – dol visi. Ni prvič, da zapišem, kako sem že prestara, da bi še bila zavezana semantiki.

Ne visi pa mi enako (dol, postrani) za predsodek, ki pa je mogoče temeljna ugotovitev, da pisateljičino nrav napaja nekaj kakor aroganca.

Kajti vzeti si pravico ogrožati, ne sodelovati, ne početi, izkoriščati in razumeti, uporabiti in zavreči, predelati, preseči, opolnomočiti, povišati, ponižati, no, vzeti si pravico za vsak mitičniresnični marsikaj, m o r a b i t i dejanje arogance (pravijo, menijo). Arogantnega uma. Prav takšne zavesti. Prav takšne

t a k š n e

ž e n s k e.

Ne more mi viseti (dol, postrani), saj se mi natanko ob predpostavki arogance, naj bo utemeljena ali ne, življenje jebeno

j e b e n o

z a p l e t e.

Saj veste: kdo pa mara arogantne ženske?

Kot deklica in kot najstnica sem bila bullied. Niso mi pravili, da sem grda – vsaj ne pogosto – ali debela – ker nisem bila – ali neumna – ker tudi to nisem bila. Pravili so mi, in s tem so pričeli reees zgodaj, v hipu, ko so mi zrasli stalni zobje, pravili so mi torej, da sem arogantna? Samovšečna? Samoljubna? Važna? No, to, točno tako.

Ana je važna.

Važna si.

Ona je važna.

Bilo je, kakor je vselej s temi stvarmi, teženje je bilo spleteno iz deleža resnice – bila sem važna –, deleža krivice – nisem bila zlobna –, deleža zavisti in frustracij, deleža zagonskega momenta, ki določa skupine. Bilo je naporno in bilo je travmatično in najhuje mi je padlo, padlo prav nekam v jedro, da so se iz mene norčevali in me poniževali in proti meni spletkarili tudi tisti, ki naj bi bili moji prijatelji.

Kakor vselej s temi stvarmi: naučila sem se, da sebe ne gre razkazovati. Ne preveč. Če sem se že morala razkazovati – ko je postala potreba po tem, da bi me kdo pa res videl, iznenada premočna –, potem samo pred ljudmi, ki sem jim zaupala; takrat torej pred mamo in očetom in … no, pred mamo in očetom. Zgolj njima sem lahko prostodušno povedala, da mi gresta angleščina in nemščina izvrstno, da se pri gimnastiki in atletiki pogosto dobro odrežem, da je tovarišica za slovenščino pohvalila moj spis, da rada plešem na glasbo ansambla Garbage. Zgolj pred očetom in mamo sem bila razsežna oseba in mama in oče sta me bila takšne, razsežne, izjemno vesela.

Toda mama in oče me, veselje gor ali dol, pravzaprav sploh nista poznala.

Nista vedela, saj tudi nista mogla, da sem se zunaj domače hiše socializirala najprej v deklico, nato v punco. Zunaj domače hiše so ljudje z menoj ravnali (naj)bolje ali pa me vsaj pustili pri miru, če sem se skrajšala, se razrezala, se priredila, manipulirala, se skrivala in zakrivala, lagala, se zmanjševala in zniževala, če sem potemtakem bila karseda neka druga, dvodimenzionalna Ana. (Ki je, kakor to pritiče inteligentnim ljudem, na svojih prilaganih, domnevnih in resničnih deficitih razvila tudi izjemno grob smisel za humor. Grob do sebe, jasno.) Moja starša nista mogla vedeti, kako sem se vsepovsod naprezala, da bi postala za použitje lahka, ne več smetana, ampak prekleti jogurt. Bela kot. Bleda kot. Malo kisla, a dobra za želodec.

Aja. Ko zapišem važnost, mislim hkrati tako občutek za lastno vrednost kot tudi vulgarizacijo ideje samozavesti, ki se prevaja v »ta pa misli, da je nekaj več«. Reči hočem: občutek za lastno vrednost, ki ga nekateri srečni ljudje imajo, se prerad prevede v »ta pa misli, da je nekaj več«. Pokroviteljsko, kaj – nihče nikomur ne zaupa, da bo pravilno ocenil lastno vrednost. Zato niti ne čudi, da ljudje lastno vrednost tako redko pravilno ocenijo. Premalo, preveč, preprosto zanič.

Kot deklica, kot punca in kot ženska sem spoznala četico arogantnih, pardon, važnih moških, ki jih zaradi važnosti nihče ni drkal. Vsaj ne v obraz, vselej le za hrbtom, but then everybody played along, tako drugi moški kot ženske. Pri čemer, no, je važnost pri fantih, kasneje moških vedno postala samoupravičenost, se sprevgrla v teroriziranje z idejo o lastni veličini in pomembnosti. Hočem tisto kavo, čeprav v dvorani ni štedilnika niti avtomata in bo ura kmalu pet, ko naj bi se branje že začelo. Hočem sedeti spredaj, čeprav vem, da bo sopotnici na zadnjih sedežih slabo. Hočem, da moledujete za moj pristanek, mi pisarite kače kače sporočil, tudi ko se že zelo mudi, tudi, ko je že prepozno, da vas naposled počastim z nekaj kot odgovorom, mar ste začutili moj presežni sij? Hočem tisto žensko, položaj in sobo. Na vas hočem prevaliti odgovornost, ups, no, odgovornosti sploh nočem, ta je za manj-ljudi. Hočem, hočem, bom dobil. Hočem, hočem, hočem, bruh- bruh- bruha se mi.

No, pa saj, spoznala sem tudi četico važnih punc in žensk, ki so jih za važnost pogosto, oh, kako pogosto kaznovali. Naj je njena važnost narasla na njeni fizični privlačnosti/videzu/ lepoti, na inteligenci, na sposobnostih ali iz spleta drugih, misterioznih okoliščin, ta punca je za svojo jebeno vzvišenost do danes vsaj enkrat že dodobra plačala. Misliš, da si lepa, kurba? Misliš, da te bomo klicali doktorica? A ne bi raje »krava«? Misliš, da si pametna, o, punčka? Misliš, da si nadarjena, o, miši miška? Takšno punco bo podprlo in z njo vštric hodilo mnogo mnooogo manj ljudi – tudi vam, punce, mežikam –, kot jih vidimo blejati ob povprečnih tipih, tipih-teroristih.

Aja. Ko me drkajo, da sem važna, s tem verjetno mislijo zgolj, da nisem čisto skromna punca, pa bi morala biti oziroma bi si morala to še bolj še bolj ŠE BOLJ, DAJMO, ANA, prizadevati postati.

Skupina danskih psihologov – mogoče kanadskih? Google mi ne zna pomagati – je pred nekaj leti izvedla eksperiment/študijo, v kateri je, pod pretvezo, da izvajajo casting za nastop v reklami, v dvorano zbobnala enako število deklic in dečkov enake starosti. Reklama naj bi zadevala, no, jogurt, ki pa je bil, kar so subjects prav kmalu izvedeli, odvratno, nezdravo slan. Kljub temu da je bil preprosto neužiten, ga je po zaužitju izpljunilo sto odstotkov dečkov in le tretjina deklic. Preostale deklice so jogurt pogoltnile in se radostno nasmehnile. Da ne bi kdo slučajno mislil, da so važne.

Nisem torej, edina, ki je hotela biti smetana, tlačilo pa se jo je v faking jogurt. Če bi v eksperimentu sodelovala, bi se skremžila, jogurt morda – če bi bilo varno, če torej ne bi popackala nič ključnega – izpljunila, a se nato hitela opravičevati, ker sem ga izpljunila, za to iznajdevala različne razloge – takšnega jogurta še nisem jedla, ga nisem navajena, živim na provinci, tam jemo bolj skuto, take bolj nevtralne stvari, a veste –, vse bi si namislila in vse faking domislila, razen tega, seveda, da je bilo

živilo pač

o g a b n o in,

da m e n e d r k a j t e v g l a v o.

Enačba bi se iz napisanega zdaj morala že razjasniti. Ker me agens ni zapustil oziroma jaz nisem zapustila njega, ha, sem na poti do šestintridesetega leta postala pisateljica. Nase sem, nehote in sprva nevede, vzela mitresnico o pisateljičini aroganci, ki jo moram, ker sem, čeprav k sreči!, ne do temeljev, socializirana v ponižen lik, vseskozi mikromenedžirati. V praksi to pomeni, da moja ambicioznost in volja in drajv in samozavest špricajo na vse strani, iz najmanjših lukenj, jaz pa ves čas pazim, da ne pomažejo veliko sukenj, pardon slabi rimi. Nenehno prosim za razna dovoljenja; kot bi se morala v vsakem socialnem stiku – razen v tistih, ki niso stiki, marveč polnokrvni odnosi – vsakič znova registrirati za to ali ono vlogo, v zadnjem času zlasti za vlogo pisateljice. Neprestano presojam, in presojam pravilno, pri kom se lahko za to vlogo zares registriram. Kdo bo vlogo, ki sem si jo izbrala (in ki mi je, paradoksalno, družbeno tudi pripisana), sprejel in kdo me bo grobo zavrnil. Kdo bo vesel moje moči. Kdo bo oprezal za mojo močjo, da bi jo ob priliki veselo naskočil in jo prevrnil in si za to naposled čestital. Kdo bo vesel moje šibkosti in dvomov in nevroz. Samo štempelj bi rada, da ne bi slučajno kdo mislil, da sem važna.

Odveč je poudariti, kako sem izčrpana, ker jogurt pljuvam po kapljicah, se prirejam za vsak kurčevi štempelj. Pa bi vseeno rada poudarila, ha. Ne ljubi se mi več: prestopati, se opravičevati, se iz sebe norčevati, sebe zmanjševati, se razlagati, se pojasnjevati, pisati tekstov, kot je tale, se zatikati ali znajdevati v položaju, ko je treba pisati tekste, kot je tale, se izmikati, nasmihati, prositi, čakati, se vpisovati, izpisovati, streči in ustreči, jadidadida. Mogoče res ni bila trapasta tista misel, da je modrost zgolj simptom neke utrujenosti.

Tisto noč po Slimanijinem govoru me je žalost potemtakem zajela zaradi vseh zamujenih priložnosti, ko si nisem odločno, ne glede na to, kaj bo o tem porekel pletež uporabnikov in uporabnic Instagrama, rekla pisateljica, pa tudi – in to je verjetno še pomembnejši tudi –, ker me je končno zadelo, kako narobe sem si kot ženska razlagala družbeno vlogo pisateljice. Ta vloga med vsemi drugimi namreč že vsebuje nalogo reči si pisateljica, reči si bralka, ne glede na to, kakšen zločesti ali čudoviti imaginarij se ob tem sprosti v umu ljudi. Pisateljica si mora reči pisateljica in bralka ravno zato, da se sprostijo vsi mogoči družbeni imaginariji in predsodki. Da lahko prav pisateljica nazadnje, ko je vse to na pladnju, ko je vse lepo osvetljeno, pokaže, kako zelo se o ženskah in pisateljicah vsi motijo. Da ima lahko pisateljica o sami sebi, o svojem pisateljevanju – zadnjo besedo.

kolumna pisateljevanje

Domov / Članki / 2021

Ko je v kapljici parfuma ujeta zgodovina 20. stoletja

Marjan Horvat

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

V fokusu raziskovanja znanega nemškega zgodovinarja Karla Schlögla so zgodovina stalinizma, ruske diaspore in disidentska gibanja, toda v svojem raziskovalnem pristopu ubira povsem samosvojo pot, saj iz tega sklopa tematik izpostavlja tiste, ki navadno niso v ospredju historičnih naracij 20. stoletja. Takšna ugotovitev velja še posebej za njegovo najnovejšo monografijo Vonj imperijev s podnaslovom Chanel Nº5 in Rdeča Moskva. V njej na ozadju živopisnega in eruditskega opisa razmerij med sovjetsko Rusijo in Zahodom v »stoletju skrajnosti« predstavi (skupni) izvor dveh parfumov, ki sta v 20. stoletju pomembno zaznamovala svet dišav.

Zgodovinar, rojen leta 1948 na Bavarskem, je na univerzah v Berlinu, Moskvi in Leningradu študiral filozofijo, sociologijo, vzhodnoevropsko zgodovino in slavistiko. Do leta 2013 je na Evropski univerzi Viadrina v Frankfurtu na Odri predaval zgodovino Vzhodne Evrope. Za svoje delo (številne znanstvene objave in monografije) je med drugim prejel leipziško književno nagrado za evropsko razumevanje (2006) in nagrado Zgodovinskega kolegija (2016).

»Ena sama kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino 20. stoletja,« ste zapisali v Vonju imperijev. Misel se zdi malce nenavadna, če jo zapiše poklicni zgodovinar, ki svoje raziskave utemeljuje s pisnimi viri, izsledki dognanj arhivskega dela, a vendar ne gre le za poetični preblisk, kajne?

Mislim, da moramo zgodovinarji v svojih analizah upoštevati, da ljudje vzpostavljajo odnos s svetom z vsemi svojimi čutili. Imamo oči, s katerimi gledamo, roke, s katerimi se dotikamo, z ušesi slišimo in nosove, s katerimi zaznavamo vonje. Pravzaprav je misel, da moramo upoštevati tudi vlogo čutil v analizi zgodovinskih procesov, zaradi svoje očitnosti skorajda banalna. Nekaj raziskav o vlogi in pomenu vonja v različnih zgodovinskih obdobjih že imamo. Izstopa študija francoskega zgodovinarja Alaina Corberta iz leta 1986, v kateri je podrobno opisal vonjave, ki so zaznamovale francosko družbo od druge polovice 18. do konca 19. stoletja, torej tudi v obdobju francoske revolucije. Pomen in vlogo vonja je v širši javnosti ozavestil Patricka Süskind z romanom Parfum, ki je tudi utemeljen na zelo poglobljeni analizi zgodovinskih in družbenih razmer v francoski družbi 18. stoletja. Sam nisem strokovnjak za vonj ali parfume, vendar pa me je to področje pritegnilo med bivanjem v Sovjetski zvezi, saj sem pogosto zaznaval isti vonj. Pojasnili so mi, da gre za Rdečo Moskvo (Krasnaya Moskva), v sovjetskem obdobju zelo znani in razširjeni parfum. Seveda pa nisem nikoli nameraval napisati knjige o parfumih.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se je vendarle lotili?

Predvsem spoznanje o zelo nenavadnem izvoru tega parfuma. Parfum, ki je med dišavami najbolj zaznamoval sovjetsko obdobje, so namreč ustvarili francoski oblikovalci parfumov, ki so živeli v carski Rusiji. Nastal je v sklopu slovesnosti praznovanja 300-letnice vladavine ruske carske dinastije Romanovih, torej pred oktobrsko revolucijo. Takšni vezni členi, ki povezujejo zgodovinska obdobja, pritegnejo mojo pozornost. V ospredju zgodovinskih analiz so namreč največkrat prelomni dogodki, pozabljamo pa, da se vedno ohranjajo, tudi ob takšnih rezih, v sedanjosti sledovi preteklega, kar so francoski zgodovinarji zajeli v konceptu longue durée. Tudi po oktobrski revoluciji v Rusiji se ni vse kar čez noč spremenilo. V prvih dveh desetletjih po revoluciji, v obdobju, ki mu namenjam največ pozornosti, so se ohranile sledi prejšnjega življenja.

Druga razsežnost, ki me je spodbudila k pisanju knjige, je usoda dveh francoskih izdelovalcev parfumov, ki sta delala v carski Rusiji. Prvi je ostal v Rusiji tudi po revoluciji, drugi se je po državljanski vojni vrnil v Francijo. V domovini je spoznal Gabriel (Coco) Chanel in ji predstavil vzorce parfumov, ki jih je oblikoval v Rusiji. Ko je med njimi izbrala vzorec št. 5, se je pričela slovita zgodba parfuma Chanel Nº5. V ospredju knjige je sicer zgodba o dveh parfumih, vendar me je zanimala tudi z njima povezana usoda dveh impresivnih žensk: Coco Chanel na eni strani in Poline Žemčužine, soproge Vjačeslava Molotova, tedanjega sovjetskega ministra za zunanje zadeve. Ko sem sledil vsem tem prepletenim zgodbam in jih na koncu opisal, sem prišel do zaključka, da lahko v kapljici parfuma zajamemo zelo različne in hkrati vzporedne zgodbe v zgodovini dveh imperijev.

V knjigi navajate književnike in druge intelektualce, poleg Corbina in Süskinda tudi Nietzscheja, Kanta, Prousta in Joycea, ki so imeli do voha kot čutila precej ambivalenten odnos, a vonjave so povezovali s priklicevanjem spominov. A tudi iz njihovih zapisov je vidno, da so prejšnja obdobja dajala več poudarka temu čutilu in vonjavam, kar verjetno mora upoštevati tudi analiza preteklih obdobij. Nenazadnje o tem pričajo tudi številni reki in pregovori, ki so se v povezavi z vonjem in vonjavami oblikovali v preteklih časih.

Pisni viri so zagotovo ključnega pomena za razumevanje preteklosti. Toda ob tem pozabljamo, da imamo na voljo tudi druge vire, ki bi jim morali posvečati ustrezno pozornost. Če upoštevamo tudi artefakte, ki sodijo na področje materialne kulture, lahko zagotovo celoviteje in bolj poglobljeno razumemo značilnosti družbe v določenem obdobju. Verjetno je osredinjanje na le vizualno in slišno, hkrati pa zanemarjanje vloge in pomena drugih čutil, rezultat intelektualne zapuščine razsvetljenstva. Danes nekateri v akademskem svetu že govorijo o »pokrajinah čutnega« ali celo o »čutnem obratu« v znanosti. Sam sicer mislim, da ne gre za obrat, prepričan pa sem, da moramo upoštevati širši repertoar percepcij in zaznav ljudi, če želimo oblikovati celovito podobo o preteklih, a tudi o današnji družbi.

Iz vaše knjige je vidno, da so te »pokrajine čutnega« bolj trdožive od zgodovinskih prelomov, kakršne so denimo revolucije. To je verjetno povezano s tem, da odnosa do materialne kulture, predmetov, s katerimi živimo in nas obdajajo, ne moremo spremeniti čez noč.

Če zgodovine ne razumete le na ravni diskurza, torej govorjene in pisane besede, temveč kot celosten življenjski prostor, je jasno, da ima slednji več sestavin. Vonj, kot tudi vse zaznave s čutili, je ena izmed teh sestavin. Če jih v analizi upoštevate, se izkaže, da predstavljajo zelo močno kontinuiteto. Po drugi strani pa lahko tudi radikalne spremembe v zgodovini pojasnite na osnovi sprememb v pokrajinah čutnega. Primer, s katerim večkrat ponazarjam to misel, zadeva oktobrsko revolucijo v letu 1917. V tem letu je pokrajine vonjav, s katerimi se je obdajal aristokratski in buržoazni razred, prežela nepregledna množica kmečkega prebivalstva in vojakov iz frontnih linij, ki se je tedaj zgrinjala v prostore visoke kulture St. Peterburga. Ko so ti ljudje, velikanska smrdeča množica, vstopali v prostore, ki so bili tedaj prostore elite, v avditorij prestižnega Mariinskega gledališča ali v Zimski dvorec, to ni povzročilo le trka različnih ideologij, temveč dveh različnih svetov čutnega, različnih kultur vonjav. Ti vidiki, če mislimo revolucijo kot radikalno spremembo vseh aspektov življenja, so zelo pomembni.

Po revoluciji sta še dolgo sobivala, če tako rečemo, dva režima vonja, kajne?

Aristokrati in pripadniki drugih razredov so odslej živeli skupaj v t. i. komunalkah. To so bili tipični bivalni prostori v nekdanji Sovjetski zvezi. Največkrat je šlo za veliko stanovanje, tudi s po desetimi sobami, v vsaki izmed njih pa je po spremembi sistema živela ena družina. Skupaj so dolga desetletja živeli ljudje, družine, ki sicer niso imeli nič skupnega. V eni sobi so denimo bivali pripadniki nekdanje elite z vsemi svojimi parfumi, v drugih pa ljudje, ki so prvič vstopili v takšne bivalne prostore. Vsaka soba je imela svoj razpoznaven vonj. Flacon, steklenička parfuma, tedaj ni bila le steklenička, temveč tudi simbol razreda, kulture, dekadence in buržoazije. Steklenička ali celo le vonj tujega parfuma sta lahko bila tudi eden izmed razlogov za ovajanje. Sovjetska tajna policija je bila še v tridesetih letih pozorna, če je imel kdo v svoji kopalnici stekleničko tujega, denimo francoskega parfuma.

Podrobno pišete o razvoju parfuma Chanel Nº5, ki ga je razvil francosko-ruski kemik in izdelovalec parfumov Ernest Beaux, tudi o stikih Coco Chanel s pripadniki ruske emigracije, ki je po revoluciji našla zatočišče v Parizu. A razkrivate tudi precej manj znano zgodbo prav tako francoskega parfumerja Augustea Michela, ki je – kot zapišete – iz »najljubšega buketa carice Katarine« ustvaril Rdečo Moskvo. Kako se je pravzaprav razvijala industrija dišav v Sovjetski zvezi?

Rdeča Moskva je bila ustvarjena leta 1924, vendar so formulo parfuma zlasti v tridesetih letih precej spreminjali. Ustvarili so ga za pripadnike novega, danes bi rekli srednjega razreda, ljudi, ki so naredili kariere v novem sistemu in se vzpeli po družbeni lestvici. Ta razred si je zaželel svoje kulture, kar je bilo vidno tudi v opremi stanovanj. Zlasti v obdobju pospešene industrializacije je, podobno kot na zahodu pripadniki meščanske kulture, ustvaril svoje objekte lepote, kamor so sodili tudi bolj razkošni predmeti. Oblikovanje sovjetske industrije parfumov v tridesetih letih je bil v tem smislu zelo pomemben pokazatelj preobrazbe sovjetske post-revolucionarne kulture. Desetletje prej, ko je bila družba bolj proletarska, ni bilo izražene potrebe po izdelovanju parfumov, novi razred v tridesetih pa je hlepel po lastnem, prepoznavnem načinu življenja in tudi izražanja v kulturi in umetnosti.

Rdeča Moskva je preživela vse spremembe v razvoju Sovjetske zveze. Njegova uporaba je bila očitno pogosta v desetletju pred razpadom Sovjetske zveze in seveda tudi še prej, ko ste tam študirali in opravljali svoje raziskave?

Bila je zagotovo najbolj razširjena, a bil je parfum prve sovjetske generacije. V šestdesetih in sedemdesetih letih, ko se je Sovjetska zveza odprla, so ljudje že lahko kupili tudi tuje izdelke. Predvsem mlajše generacije so iskale nove vonje, največkrat z nakupom poljskih ali vzhodnonemških parfumov ali dišav iz tretjega sveta, zlasti iz Egipta in Libanona, za Rdečo Moskvo pa je obveljalo, da se z njo dišavijo predvsem starejše gospe, babuške. Vedno, še posebej v sovjetski Rusiji, je bila seveda posebnost, če si lahko svojo izvoljenko obdaril s Chanel Nº5.

V knjigi namenjate posebno poglavje Olgi Čehovi, veliki dami nemškega filma, sicer diplomirani kozmetičarki, ki je v vlogi podjetnice in predavateljice slovela kot »izvedenka v zadevah lepotne nege in kozmetike«. Razkrivate tudi zanimivo zgodbo, da je bil Kazimir Malevič, avtor Črnega kvadrata, ene najpomembnejših umetnin 20. stoletja, oblikovalec stekleničke ene najpopularnejših sovjetskih parfumskih vodic, kolonjske vode – Severni. A v knjigi o dišavah ste se posvetili tudi drugim vonjem, ki so zaznamovali 20. stoletje. Tudi vonjem v koncentracijskih taboriščih in gulagih.

Res je. V knjigi pišem o dveh parfumih, vendar sem želel opisati tudi širše pokrajine vonjav, ki so zaznamovale 20. stoletje. To so vonji revolucije, kontrarevolucije, koeksistence različnih svetov in so vonji katastrof … Dolgo sem razmišljal o tem, kako vključiti te vidike v knjigo. Zdelo se mi je blasfemično vključiti opise vonja v koncentracijskih taboriščih in gulagih v knjigo, ki v podnaslovu vključuje Chanel Nº5. Toda če pišem o vonju imperijev 20. stoletja, tudi vonja katastrof ne morem izključiti. Poglavje, o katerem govoriva, je pravzaprav namig, poziv, da se moramo zgodovinarji in drugi raziskovalci s temi tematikami spoprijeti. Ko beremo spomine ljudi, ki so izkusili kalvarijo koncentracijskih taborišč ali gulagov, vidimo, da ne pišejo le o odlokih in preganjanju v abstraktnem pomenu, temveč vedno zelo konkretno tudi o svojih čutnih zaznavah. Njihovi spomini so prežeti z njimi. Trpeli so z vsem svojim bitjem … Da, sliši se kot blasfemija, toda gre za opredelitev raziskovalnega polja. Pričevalec in velik pisatelj, kot je bil Primo Levi, po poklicu kemik, je vedel, zakaj mora napisati svoje spomine tako, kot jih je.

V fokusu vaših del je Sovjetska zveza, disidenti in begunci, vendar se zdi, da vas bolj kot analize ideologij, različnih sistemov zanimajo stvarna življenja ljudi, tudi povezovanja ljudi in opozarjanje na vzporednice z razmerami med sovjetsko družbo in tedanjimi družbami na Zahodu. Zakaj se vam zdi pomembno izpostaviti te povezave?

Prepričan sem, da je vsaka civilizacija kompleksnejša od institucij, organizacij in ustroja političnih odločitev, ki jo zaznamujejo. Kar zadeva zgodovino Sovjetske zveze, je povedno, da imamo na tisoče knjig o odločitvah centralnega komiteja, knjižnice o njenih političnih organizacijah, morali pa smo čakati skoraj 80 let, da smo dobili prvo knjigo o središču sovjetskega življenja –kommunalki. Si lahko mislite? Vse do devetdesetih let o kommunalkah, o teh osnovnih celicah sovjetskega življenja, ki je trajalo skoraj stoletje, ni bilo niti ene knjige! Ne zanikam vpliva in pomena institucij, političnih odločitev in vloge posameznikov v zgodovinskih procesih. Toda strinjam se z Marxom, ki je v odnosu do Heglovih tez dejal, da je treba najprej upoštevati potrebe človeka od glave navzdol. Šele ko upoštevaš to misel, lahko zares razumeš, kaj se dogaja v politiki in kakšen vpliv imajo lahko politiki s svojimi odločitvami. Ta ugotovitev velja tudi za današnji čas. Spremembe sistema, ki se je razvijal več desetletij, morda celo stoletij, niso odvisne od političnih odločitev ali sprememb v institucionalnem ustroju, temveč so pogojene s transformacijo življenja milijonov ljudi.

Pred dvema letoma je zahodne voditelje in intelektualce razburila misel ruskega predsednika Vladimirja Putina o »preživetosti« in »zastarelosti« liberalizma, vendar je bil tudi evropski zagovor sistema liberalne demokracije premalo prepričljiv in prodoren. Zdi se, da Evropska unija postaja, kot se je izrazil sociolog Jan Zielonka, spričo razraščanja iliberalne demokracije »prazna školjka«. Kako vi vidite ta razmerja?

Ta čas lahko zatrdno podčrtamo le eno ugotovitev: ne vemo, kakšna prihodnost nas čaka. Vidimo, da so vse pridobitve in uspehi v procesu združevanja Evrope ta čas spet na preizkušnji. Vse, kar je bilo po 2. svetovni vojni narejeno v Evropi, da se takšne grozote več ne ponovijo, je na preizkušnji. S to ugotovitvijo se moramo vsi resno soočiti. Politika, diplomacija, odločitve, ki se sprejemajo na najvišji ravni, seveda so pomembne, vendar je prihodnost odvisna od razmer v stvarnem življenju ljudi. Resnično upam, da se bo prostor javnosti in javnega dialoga znova utrdil. Vsi bi po svojih močeh morali prispevati k udejanjanju tega cilja. Morda se lahko učimo iz izkušenj disidentov v sedemdesetih letih. Takrat se je zdelo, da so zelo šibka skupina, vendar se je izkazalo, da v resnici niso bili tako nemočni. Znali so mobilizirati ljudi, artikulirati njihovo voljo, predvsem pa pokazati, da je – kot pravijo – cesar gol. Seveda pa v teh razmerah, ko je še vse odprto, ne gre le za nauke in izkušnje iz preteklosti. Moj središčni pojem zato ostaja čuječnost. Na vse je treba biti pripravljen.

Knjigo Vonj imperijev nemškega zgodovinarja Karla Schlögla, ki je v prevodu Aleša Učakarja izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

intervju

Domov / Članki / 2021

Človek včasih potrebuje več ušes, ki poslušajo

Tina Bilban

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

K nam zadnje čase na obisk prihaja Tonko Bažič. Glede višine, teže, barve las in sorodnih lastnosti si nismo čisto na jasnem, je pa jasno, da obožuje in obvlada družabne igre; vedno se pojavi takrat, kadar mlajšima dvema za dobro igro zmanjka en igralec (remi in tarok je menda dosti bolj zabavno igrati v troje kot v dvoje), po igri pa ponavadi izgine kot kafra. Na sumu ga imamo, da pred tem poje še kakšen piškot. Zdi se podobno priročen kot Tronci, Izidorjev dober prijatelj z izbranim okusom za avtomobile, na katerega se lahko človek zanese, če doma nima bratca ali sestrice, predvsem pa se skoraj vedno (ob nedeljah rad malo dlje poleži in takrat se ne pusti motiti) oglasi na telefon, pa četudi gre za telefon domače izdelave ̶ iz kartona.

Izidor je deček s Primorske, bralci ga spoznamo, ko hodi še v tretji razred, ob koncu knjige pa je za spoznanje, dve ali tri modrejši in hodi že v četrtega. Živi z mamo in tatom, strašno rad bi imel pa tudi bratca ali sestrico. Predvsem pa je Izidor iznajdljiv fant. Ker mu tata noče kupiti kosilnice in motorne žage, si ju izdela sam, in ker je osamljen, si omisli prijatelja, ki ga potem kar naprej kliče ̶ Troncija. Tronci je tisti, ki mu Izidor vse razloži, predvsem kadar je vsega preveč in deček, kot je Izidor, potrebuje na drugi strani slušalke eno veliko uho, ki posluša. Tako med šolskimi počitnicami Tronci, skupaj z njim pa tudi bralci, bolj malo sliši Izidorja, bolj pogosto pa sta povezana, kadar se Izidorju zatrese svet. Skupaj s Troncijem bralci spremljamo Izidorja, ko mamica pri njem naroči zibko za dojenčka in ob dolgem pogovoru skupaj z mamico in očkom zaspi kar na kavču. Pa tudi ko očka mamico, ki se nenadoma slabo počuti, odpelje v bolnico, kasneje pa Izidorju razloži, da se je dojenčku ustavilo srce. Izidorja spremljamo tudi v šoli in na treningih košarke, kamor hodi s sosedom Simonom. Tam je glavni Kevin, ki Simona zmerja z malo ščetko, Izidorja pa z grinto, dokler Izidorju ne prekipi in se vse še bolj zaplete. V takih trenutkih dečki, kot je Izidor, še kako potrebujejo eno uho, ki posluša, pa čeprav imajo ljubeča mamo in tata, ki znata prisluhniti, in dva dobra prijatelja ̶ sošolca Petra in soseda Simona.

Natašo Konc Lorenzutti poznamo predvsem po realistični prozi za mlade bralce, ki tenkočutno odstira njihov vsakdanjik, z vsemi njegovimi plastmi, tudi tistimi, ki bi jih v družbi včasih raje pustili zakrite. V Tronciju tako naslavlja tudi otroško soočenje s spontanim splavom in medvrstniškim nasiljem. Troncija lahko prebiramo kot na poglavja členjen roman ali pa zbirko trdno povezanih kratkih zgodb. Kot tak se vpenja v niz del, ki jih lahko štejemo med najboljše in (pri bralcih in kritikih) najbolj priljubljene iz opusa Nataše Konc Lorenzutti: od zbirke kratkih zgodb Kakšno drevo zraste iz mačka, preko knjig o Niki (Kdo je danes glavni?, Zvezek in brezvezek) do knjige Nisem smrklja, kjer je glavna junakinja Polona, smrklja iz naslova, stara približno toliko kot Izidor. Za vse naštete naslove velja, da Konc Lorenzutti skozi kratke zgodbe ali poglavja odstira družinski vsakdan, ga barva s posrečenimi humornimi domislicami in z občutkom za otroško »videnje« sveta. Ustavlja se tudi ob najbolj grenkih vprašanjih, od bolezni v družini do smrti domačega ljubljenčka, ki pa jih pretresa v kontekstu povezanih, ljubečih družin, kjer se vedno najde kakšno uho, ki posluša, in ramo, na katero se da nasloniti.

Vsem naštetim knjigam so skupne tudi bogate ilustracije bodisi Tanje Komadina (Kdo je danes glavni?, Zvezek in brezvezek) bodisi Ane Zavadlav (Kakšno drevo zraste iz mačka, Nisem smrklja). Slednja je ilustrirala tudi Troncija. Izvrstno je ujela trenutke iz družinskega življenja in se pri tem poigrala s kartonom. Pa ne v smislu kolaža, karton Ane Zavadlav je »le« narisan (tako kot je Izidorjeva kosilnica »le« iz kartona), iz njega pa sestoji dobršen del Izidorjevega sveta. Zdi se, da je kartonast tudi Tronci, ki sicer malo spominja tudi na Kljukca s strehe, verjetno najbolj znanega literarnega namišljenega prijatelja izpod peresa Astrid Lindgren. Nenazadnje sta si Tronci in Kljukec tudi sicer malček podobna: odrasla, a vendarle še malo otroka, zelo človeška, a vendarle posebna, malo ogledalo, malo želja, malo nekaj čisto svojega.

Ob branju Troncija se nam lahko postavi vprašanje, koliko namišljeni prijatelj še spada v svet (približno) devetletnika, ki je vendarle že velik fant, ki bere in piše, se uči o stalaktitih, satelitih in manjšinskih skupnostih. A če smo čisto pošteni, luksuz dodatnega ušesa devetletniku, še posebej takšnemu brez bratcev in/ali sestric, pride zelo prav. Prijatelji, kot sta Tonko Bažič in Tronci, pridejo, ko jih človek potrebuje, z ene strani se zdijo zelo oprijemljivi (nosijo bombone ali pa kradejo piškote), z druge so čista domišljija in obe plati sta naenkrat tu. Tudi kompleksno naravo tovrstnih prijateljstev uspe Nataši Konc Lorenzutti spretno ujeti v zgodbe. Morda pa ima Izidor tako dobrega in posebnega prijatelja na drugi strani slušalke tudi zato, ker zvečer bere več milimetrov debele knjige.

V večplastnosti družinskega življenja, ki ga pred nami odstirata tako Nataša Konc Lorenzutti kot Ana Zavadlav, lahko uživajo mladi in starejši bralci. Še toliko večja škoda torej, da je ustvarjalcem v knjigo ušlo nekaj napak, ki bodo zmotile pozornejše bralce. Peter in Simon, Izidorjeva prijatelja, sta se na strani 83 malo pomešala. Peter, tisti s sestro Nejko, je postal Simon, Nejko je pa obdržal. V enem od začetnih poglavij pa je suha južina postala pajek.

Izidor se Tronciju pohvali, da bere že dvanajst milimetrov debele knjige. Tronci ima sicer štirinajst milimetrov, a ga kljub temu priporočam v branje Izidorjevim sovrstnikom. Na poglavja členjena knjiga je še posebej primerna za večerno branje, zaradi zračne postavitve in ilustracij pa se strani obračajo še hitreje. Po drugi strani je Tronci še kako primeren tudi za skupno branje, najbolje tako, kjer se skupno branje nadaljuje tudi v skupni pogovor, kadar se malim poslušalcem poraja še kakšno vprašanje, razmislek ali pomislek, ali pa takšno, kjer mladi poslušalci po prebranem še malo posedijo v naročju, ker je treba slišano v tišini še malo premisliti. Nenazadnje je Tronci primeren tudi za vzporedno branje, kjer se bralci iz različnih svetov naknadno srečajo ob pogovoru ali pa so samo vsi skupaj bogatejši za dobro zgodbo ter kakšno spoznanje o telefonih, kosilnicah, motornih žagah, zibkah, avtomobilih in kar je še takšnega.

Nataša Konc Lorenzutti: Tronci, Mladinska knjiga, ilustracije Ana Zavadlav, Ljubljana 2021.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

kritika otroška literatura

Domov / Članki / 2021

Šlager

Petr Borkovec

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Nad pristanom mesec sije,

ladje so šle že zdavnaj spat,

pesem poje v prazne mreže,

v daljavi slišim dude igrat.

Na Hrvaško? Ne, nikoli več!

Štirinajst ur v koloni,

plaže vse so kot kakšen nasip,

kamnolom se skrije pred njimi,

morje slano ko hudič,

valovi pa kot na naših Slapih.

Melodija se tiho dviga

k starim ladijskim svetilkam,

mesec v plimi se guga,

sije na pot proti tavernam.

Iz kataloga: po par stopnicah

plaža, pesek, zasebnost.

Resnica: stopnice, kamni, ljudje,

za bajto magistrala,

vrišč paglavcev, trideset domačinov,

da zadremal bi, je utopija.

Tam stare pesmi mornarjev

nikoli ne nehajo zveneti,

molitev tiha, besede hvale,

mreže vedno polne imeti.

V Bolgariji pa Čeh je kralj,

ne preračunava kot ubrisan.

Kaj nakladaš, krava zabita?

Pa pojdi k Berounki, ti pička!

V Bolgarijo reveži grejo:

če nimaš, pač ne hodi.

Ob svitu spet jadra bela

že skrije sinje obzorje,

nad njimi do zadnje sekunde

poletava belkast galeb.

Hrvati so podcenjevalni,

okradejo te, čeprav te nočejo.

Čav, hrvaški tovariši!

Morje – same fekalije,

voda smrdi do neba,

odtoki in čudne cevi,

na kamenju nagnusna sluz.

Morje pač ne diši.

Za povrh pa še to teženje,

povsod, predvsem pa v vodi.

Jugoslovanski policaji –

podkupljivi vsi do zadnjega.

Po vojni je bilo res super,

pozdravljali so nas solzni vsi.

Pa si pravim, da v teh krajih

koristila bi manjša vojna.

Če pa to ne, pa vsaj kakšna

nesreča tankerja.

Fantek jim s pomola maha,

naj se domov srečno vrnejo,

križca od očija se oklepa,

naj bo morje usmiljeno.

Letos sem slučajno zavil

na eno plažo v Rovinju.

Normalna plaža do štirih,

dvesto, tristo ljudi na njej.

Od štirih naprej pa »postelja velika«,

kamor si pogledal, en sam seks.

Moški in ženske so zijali,

kako sosedje to počno.

Občasno je kdo zaploskal,

če dosežek je bil izjemen;

vendar nobenih menjav.

Pol teh ljudi je bilo Čehov,

in to kar precej aktivnih.

Jadra bela napenjajo

močne roke mornarjev,

ladje počasi odplujejo,

usoda večnih romarjev.

En Hrvat me je sijajno

obdelal tam v apartmaju.

Nežen je bil kot nekoč Jirka.

Pesem Šlager je iz izbora pesmi z naslovom Iz notranjosti, ki ga je pripravila in prevedla Nives Vidrih, izšel pa je pri založbi Beletrina. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

Dnevi poezije in vina Iz notranjosti panorama Petr Borkovec

Domov / Članki / 2021

Belmondo jedan!*

Urban Vovk

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Umrl je Jean-Paul Belmondo. Novica, ki so jo zadnji teden objavili skoraj vsi mediji. Ob njej se je zvrstilo tudi nemalo komentarjev, ki jih je v grobem mogoče razvrstiti v tri sklope. Najštevilnejši so, jasno da, bili tisti generično formalni, ki družabna omrežja preplavijo ob smrti vsake slavne osebnosti: R.I.P., ipd. Žanr seveda ni nov, dovolj bo že, če se spomnimo komada Rasprodaja bola beograjske skupine Riblja čorba z njenega prvega studijskega albuma; s facebooki je le doživel neverjeten razmah. Potem so tu kajpada vsi tisti, ki bi si ob javni zadušnici radi dolili še nekaj v svoj kozarec: »V mladosti sem mu bil zelo podoben, zato so me klicali kar Belmondo«, kar je v konkretnem primeru zanimivo vsaj z vidika igralčeve samoironične izjave, da ženske vedno padajo na grde moške z dobro zgodbo. Samo upam lahko, da so jo premogli tudi vsi igralčevi samozvani dvojniki. Tudi sicer Belmondo v življenju in filmskih vlogah ni ravno skoparil z življenjskimi modrostmi na račun spolov, stanja stvari v svetu in drugih občosti. Spomnimo se tipično godardovskega dialoga iz filma Nori Pierrot (1967), v katerem glavni lik v podobi J.-P. B. izjavi, da osamljeni moški vedno preveč govorijo, še malo prej pa, v pogovoru z ženo, da prihajamo v civilizacijo riti – besede, ki so se v času cenzorskih in javnomoralnih standardov, kot jih narekuje največji svetovni distributer podob Instagram, tako rekoč pozlatile. Ampak pojdimo zdaj k tretjim: to so vsi tisti, ki v smrti vsake legende ocenijo, da takih ne delajo več, da je to samo še en žebelj v krsto umiranja zlate dobe in da se nam kot človeštvu ne piše nič dobrega, saj smo že zdaj obsojeni bolj kot ne le na hollywoodska sranja.

Čas beži in leta tečejo, to drži, tako da včasih niti ne opazimo, da že desetletja prežvekujemo iste pomisleke. Nadvse zanimivo se je zato seznaniti z izjavo, ki jo je Jean-Luc Godard, pod čigar režisersko taktirko je Belmondo dosegel svetovno slavo, leta 1968 (!) podal v intervjuju za Los Angeles Free Press: »Mislim, da hollywoodski standardi še nikoli niso bili tako nizki.« Kriza Hollywooda je torej dolga že pol toliko kot zgodovina filma! Vendar J.-L. G. še zdaleč ni bil kritičen le do ameriškega main stream filma, populaciji, siti blokovske delitve, je s svojimi drznimi izjavami odpiral tretjo pot novega vala, ki je krepil samozavest evropskega in neodvisnega filma. Nikoli ne bom pozabil, kako gladko in naravnost je v istem intervjuju odgovoril na vprašanje glede primerjalne vrednosti ruskega filma: »Med njima (ameriškim in ruskim, op. a.) ne vidim nobene posebne razlike, oba sta zanič.«

Nikakor ne želim preusmerjati pozornost z igralca na režiserja, a njuno sodelovanje je bilo zame preprosto nekaj tako karizmatičnega – na pamet sem znal praktično vsak dialog, vsak samogovor, vsako besedo, skratka, iz »njunih« filmov Do zadnjega diha (1960) in Nori Pierrot –, da se nikoli nisem mogel dokončno otresti občutka, da je bilo tudi v vsaki naslednji Belmondovi vlogi vsaj kanček Michela Poiccarda in/ali Ferdinanda Griffona. Da pri tem nisem prav daleč od resnice, mi pritrjuje Godardov režiserski kredo, po katerem je bil pri oblikovanju lika v vsakem njegovem filmu vsaj v polovični meri udeležen sam igralec. Ne ravno s svojim zasebnim življenjem, zagotovo pa z načinom razmišljanja in izražanja. Res pa je tudi, in temu gre komaj verjeti, tako neverjetno se sliši, da je imel režiser pri izbiri glavnega moškega lika v Norem Pierrotu najprej v mislih Micheala Piccolija, nato Richarda Burtona, Belmondo je bil torej šele njegova tretja izbira.

Kakorkoli že, biti moški lik iz francoskega filma novega vala je bilo zame vselej nekaj zelo imenitnega. Ker je bila tesna identifikacija zaradi kulturnih, okoljskih in navsezadnje tudi starostnih razlik komaj mogoča, saj so bili J.-P. B., Jean Seberg in Anna Karina generacija mojih staršev, sem fascinacijo v dobršni meri predelal v kljubovanje in odpor, ki sem ju doživljal zaradi svoje nepotešenosti ob odraščanju v socialistični družbi mnogih, v osemdesetih premnogih omejitev. V J.-P. B. in A. K. sem našel že skoraj simbolna starša – zvestobi do filma na ljubo je šlo prej za očeta in varuško –, ki sta se mi, v nasprotju z mojima, še začaranima od rajskih sedemdesetih, vsaj trudila ponuditi odgovor, kako se soočiti s trenutkom deziluzije, ko ta v življenju nastopi. Nastopil pa je kar pogosto, že v otroštvu med večurnim čakanjem na ljubeljskih klancih z novim v dlan stisnjenim Matchbox avtomobilčkom ali, še izraziteje, med poznejšimi samostojnimi odhodi z vlakom v Trst, kjer je evforijo po novih nakupih kaj hitro zamenjal občutek popolne bede in globoke frustracije, ko je vlakovna kompozicija stala na meji, moji takratni sodržavljani pa so po odhodu carinikov slačili na kilometre plasti novega džinsa in iz stropnih zračnikov vlekli na tone kave.

Ne, to zagotovo ni bil svet, v katerem bi se želel dokazati, moja nesreča pa je bila v tem, da sem pripadal generaciji, ki je bila premlada, da bi se navezala na Jugoslavijo, in prestara, da bi lahko čez noč posvojila novo stvarnost; generacija, ki je dala zadnje slovenske rekrute JLA, v imenu katere naj bi branila socialistično ureditev in bratstvo in enotnost, le nekaj mesecev zatem pa naj bi sodelovala v delitvi družbenega premoženja in razvila zadržan ter nezaupljiv, v ekstremnih legah celo sovražen odnos do bratskih narodov; izgubljena generacija, katere stisko tako posrečeno ilustrira izjava nesrečnega desetarja Bahrudina Kaletovića z bojišča desetdnevne vojne za Slovenijo: »Oni kao hoće da se odcjepljuju, a mi im kao ne damo.« V takšnem položaju si seveda najstnik ne želi ničesar drugega kot izvedeti, kakšne so stvari videti na in po koncu, kako se jih lotiti v stanju popolne deziluzije, ko je vseeno treba (Il faut!) nekako naprej – že prav, morda ne ravno s samorazstrelitvijo, ki se zgodi na koncu Pierrota, to je vseeno malo preveč radikalno, a nekakšen odgovor je vseeno treba dobiti.

In dobil sem ga predvsem v veliki zdolgočasenosti, ta je po večini posledica preživelih družbenih in spolnih vlog, ki jo J.-P. B. in A. K. premostita z brezciljnim potovanjem na jug, nekakšnih aforizmih in odsekanih dialogih na meji absurda, ki so nadomestili predvidljiv potek in strukturo običajnih, zlasti pa z inovativno montažo zarezali v razvlečenost in nepotrebnost naše vsakdanje komunikacije. Življenjski stil in čustvo, kot bi ju takrat želel gojiti, skratka še nikjer in nikoli nista bila tako živo in zvesto ujeta v tek zgodbe kot prav v omenjenih filmih. Pomenljivo je bilo tudi dejstvo, da je edina prtljaga Michela Poiccarda, ko ta zapusti svoje udobno meščansko življenje v Parizu, stripovski almanah, čeprav kot kulturno visoko izobražen oče v začetnem prizoru Pierrota hčerkici prebira umetnostnozgodovinsko poglavje o španskih slikarjih, posebno Velazquezu. Seveda s cigareto in v banji, nikakor tako, kot so to počeli naši očetje. Opevanje začetkov, kot je to sredi sedemdesetih lahko odmevno počel Arsen Dedić v jugo klasiki Ne daj se Ines, konec osemdesetih ne bi moglo biti bolj passé – naš pač, če si drznem govoriti v imenu svoje generacije, že ni bil kaj prida. Precej več so mi pomenila nekonvencionalna nadaljevanja in radikalne odločitve, ki nikakor niso rešitve, a je v njih zaznati vsaj močno željo po spremembi nezadovoljivo obstoječega.

Težko bi rekel, da je bila priljubljenost francoskega igralca v teh prostorih tudi sicer povezana z (mehkim) uporništvom, a dejstvo je, da se je njegovo ime tu zelo lepo prijelo in enako velja za vzdevek Bébel, kot so mu rekli Francozi. Kvartet 4M je sredi šestdesetih celo posnel istoimensko skladbo, s katero je nastopil na Zagrebškem festivalu. Moški vokalist se v njej živahno pritožuje nad tem, da dekle preveč vneto vzdihuje za Belmondovim smehom, glasom in stasom. Pesem Bébel je dobila celo svoj ples; menda se je zelo priljubila tudi samemu Belmondu, ki je s svojim seštevkom akcijskih, komedijantskih, predvsem pa vlog neprilagojencev poosebljal mnogo več kot le vseživljenjskega šarmerja in menda zelo nezahtevnega igralca, s katerim je bilo veselje sodelovati, saj se ni zmrdoval nad scenarijem in nenehno spraševal, kakšen je bil videti. Bolj pomembno ostaja, kakšnega smo ga videli in doživeli mi: kot upornika, begunca, vélikega junaka skratka. »Belmondo jedan!« se prav zato glasi znamenita replika iz nadaljevanke Na vrat na nos, ki jo osrednjemu protagonistu Banetu Bumbarju nameni že tudi pokojni Bata Stojković v vlogi njegovega očeta. Le želim si lahko, da bi jih tudi sam kdaj tako slišal od svojega. To bi res bilo nekaj … nekaj čisto nehote ljubečega.

*Ti, Belmondo, ti!

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

Jean-Paul Belmondo kolumna