Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.
Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!
Približuje se čas, ko bomo bolj darežljivi, radodarni in solidarni. Bolj bomo dovzetni za nagovore različnih dobrodelnih in humanitarnih organizacij po Sloveniji in po svetu, misleč in v dobri veri, da bomo nekomu pomagali.
A le malo ljudi dejansko razmišlja, da bi se morali o tem, kateri organizaciji in za kakšen namen darujemo sredstva ali materialne dobrine, bolje seznaniti s strukturo delovanja organizacije in koliko dejansko naslovniki dobijo od zbranih sredstev ali dobrin. Tudi sama sem več kot desetletje entuziastično in optimistično donirala različnim organizacijam po vsem svetu, dokler nisem lani s tem prenehala. Za večino organizacij, ki sem jim donirala, sem izvedela prek Facebooka. Danes Facebooka ne uporabljam, ne le zaradi nenehnega nagovarjanja tovrstnih organizacij, ampak tudi zaradi drugih zavajajočih izkušenj in homofobije, ki sem je bila deležna. Naj naštejem nekatere vrste organizacij, ki sem jim donirala: to so bile LGBTIQ organizacije (v Sloveniji, ZDA, Braziliji, Ukrajini), različne organizacije za živali (2 v Sloveniji, 4 v Avstraliji, na Tajskem, Borneu, Evropi, Južni Koreji), organizacije za ženske (v Sloveniji, Čilu, Braziliji), organizacije za starejše (VB). A eno najbolj presenetljivih spoznanj, zaradi česar sem prenehala donirati, je bilo, ko sem se na začetku leta 2020 nenadoma odločila številnim organizacijam razložiti, zakaj jim doniram, in sem to naredila prek opisa svojih izkušenj zatiranja in izkoriščanja kot pripadnica LGBTIQ skupnosti. Razen od ene avstralske organizacije za zaščito živali nisem dobila prav nobenega empatičnega ali prijaznega odgovora. Le naslednji mesec so mi ponovno poslali reminder, da naj jim pošljem denar.
Nad takšno vsesplošno ignoranco in hkrati aroganco organizacij sem bila šokirana. Od tistega trenutka dalje sem začela razmišljati v naslednji smeri: kaj če je humanitarna in dobronamerna dejavnost – glede na veliko število in ogromno oglasov – predvsem dober posel? In naprej, koliko je med temi organizacijami takšnih, ki se z zbranimi sredstvi okoriščajo? Začela sem razmišljati tudi, kakšne vrste ljudje se ukvarjajo s takšno dejavnostjo, če se ne morejo odzvati niti z eno empatično in prijazno besedo, in ali so to sploh ljudje, ki jim je mar za druge, še zlasti za tiste, ki naj bi jim pomagali?
Nazadnje sem se odločila narediti poizvedbo o nekaterih organizacijah, ki sem jim donirala. Najprej sem raziskala, kako porabijo zbrana sredstva, in ugotovila, da gre po navadi vsaj 25 odstotkov zbranih sredstev za plače zaposlenih, nadaljnjih 5 odstotkov za stroške organizacije, 5 odstotkov za različna izobraževanja, razkošne prireditve za donatorje in za reprezentanco. Včasih se zgodi tudi, kakor so pred leti razkrili pri Rdečem križu, da so zbrana sredstva posojali ostalim organizacijam. Kako je možno, da dobrodelna organizacija posoja ostalim organizacijam in podjetjem, mi ni jasno. Rdečemu križu sicer nisem donirala, sem pa zanje naredila brezplačno predavanje in dogovarjali smo se še za eno brezplačno delavnico na Debelem rtiču za njihove prostovoljce in prostovoljke.
Eden bolj odmevnih primerov negospodarnega in neodgovornega ravnanja z dobrodelnim denarjem pa se je leta 2009 razkrilo z Unicefom. Izkazalo se je, da so veliko denarja, zbranega od dobronamernih ljudi, porabili za gala razkošne večerje, dobre plače, potne stroške in še kaj, zaradi česar so se v številnih medijih pojavili članki z naslovi, kot je »Unicef – dobrodelna mafija«. V Delovem članku Spomenke Hribar (julij 2011) »Skupščina Unicefa, ki je ni bilo. Bila sem že na veliko skupščinah, na taki, kot je bila ta, društva Unicef, pa še ne!« pa lahko preberemo:»Pričakovala sem, da bomo vsaj na skupščini slišali argumentirano pojasnilo glede domnevnih nepravilnosti, pa ga ni bilo! Le pavšalno zavračanje obtožb; nič o negospodarnem trošenju denarja, o mobingu do delavk … o razliki med zbranim denarjem in namensko uporabljenim, recimo (domnevno) v primeru Ruande, nič o samovoljnosti vodstva! … Poročilo o izredni reviziji … nič ni bilo narobe – poročilo samo pa je tajno. Moramo verjeti.« To je precej dober opis stanja, kako delujejo dobrodelne organizacije: veliko samovolje in avtoritarnosti, podatki netransparentni in tajna poročila, vodstva pa se ni želijo zavezati, da bi se nepravilnosti raziskale in odpravile. In precej moraš biti vztrajen, da dobiš kakšne podatke. Kasneje Hribar še zapiše: »Izvršna direktorica Heinčeva je posebej poudarila, da naj bi imel slovenski Unicef zaradi kritik njegovega dela letos milijon evrov manjši dotok sredstev za dobrodelno delo.« Izpad zbranih sredstev so nato želeli nadomestiti med drugim tudi tako, da so nas, dobrodelneže, klicali po telefonu in nas spodbujali, da bi zvišali mesečni znesek nakazila v smislu »saj bosti plačali le za eno kavo več«. In to je bilo pri meni tisti odločilni trenutek, ko sem se odločila, da Unicefu ne namenim nobenega evra več.
Podoben primer prisvajanja donatorskih sredstev za zasebne namene, potne stroške in na splošno negospodarnega in netransparentnega ravnanja je tudi primer fundacije Maus Nataše Švikart Žumer, ki so jo v časopisu Večer leta 2018 celo razglasili za osebnost leta. A v članku na portalu Moje Podravje »Razsipniško življenje Nataše Švikart Žumer …« (6. oktobra 2019) preberemo: Ti podatki kažejo, da je Švikartova v skoraj petih letih poslovanja prejela 203.723 evrov različnih donacij. Prihodkov iz opravljanja drugih dejavnosti ni imela, z izjemo v prvem letu (2014), ko je bilo teh za 883 evrov. Hkrati je precej denarja porabila za plače in ostale stroške, povezane z delom, skupno 68.507 evrov ali dobro tretjino (33,6 odstotka) vsega zbranega denarja. V dveh letih je poslovala tudi z izgubo, ta je bila najvišja v letu 2018, ko je porabila 11.161 evrov več od zbranega«. Švikart Žumer omenjam tudi zato, ker je vsako leto organizirala festival erotične poezije »Muze pri muzah in z muzami« in nato tudi izdala zbornik izbranih pesmi v okviru Založbe Maus. Tudi jaz sem leta 2016 poslala svojo pesem in bila izbrana na natečaju. A to omenjam zaradi drugega konteksta, ki je Švikart Žumer razkrilo še v neki drugi luči. Namreč, novinar časopisa Večer je v časopisu objavil povzetek Mausovega večera, o moji pesmi pa je zapisal, da sem govorila o ljubezni do moškega, čeprav sem govorila izključno o ljubezni do ženske. Ko sem to laganje novinarja omenila Švikart Žumer, je ta stopila v bran novinarju, češ da to ni nič takšnega in še dodala, da gre za njenega dobrega prijatelja. Moram reči, da sem bila nemalo presenečena nad takšnim odzivom založnice in dobrodelnice in si tega nisem mogla razložiti drugače kot še eno od njenih dvoličnosti. Naj le še dodam: na Večer sem se pritožila, novinar pa se je na pritožbo odzval, da je z mano naredil intervju o moji poeziji in kasneje še en intervju, s čimer se je nekako oddolžil.
Tudi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije so pred leti objavili poziv za doniranje knjig za knjižnico Osnovne šole Veržej, a pri tem niso sporočili niti naslova, komu in kako doniramo knjige, tako da sem knjige (nekatere svetovne klasike) nazadnje poslala kar po pošti na svoje stroške.
In naj navedem še dva primera iz tujine. V Veliko Britanijo sem poslala nekaj denarja za ostarele preživele taboriščnike in taboriščnice iz Auschwitza. Misleč, da gre za judovsko organizacijo za ostarele, sem bila nemalo presenečena, ko sem izvedela, da sredstva zbira neka katoliška organizacija iz Londona, ki mi je poslala fancy zahvalno čestitko, zaradi česar sem posumila, da gre tudi tej organizaciji bolj za denar kot za to, komu je ta namenjen. Zato sem naslednjič, ko sem dobila ponovni poziv za donacijo, to odklonila. Naslednji primer pa je primer Astrea Lesbian Foundation For Justrice iz ZDA. Sprva sem jim nekaj let donirala, ko pa sem si leta aprila 2018 napravila svojo LL Passion spletno stran za promocijo lezbijk in biseksualk v medijih, humanistiki in znanosti, sem jih večkrat zaprosila za sredstva in kar tri leta dobivala nenavadne odgovore, zakaj nikoli nisem ustrezala kriterijem. Prav tako so mi eno leto svetovale, da naj se prijavim na en razpis, drugo leto na drugega. Lani sem nato postala malo jezna nad njihovim izmišljevanjem, kar sem jim tudi dala vedeti. Nato sem dobila odgovor ene od njihovih zaposlenih, da pač ne morejo ugoditi vsem, saj jim od zbranih sredstev komaj ostane za plače in potne stroške, kaj šele, da bi lahko vsem po svetu namenile sredstva, še zlasti, če gre za nekoga iz Evrope. Tak odgovor – v katerem me je napotila tudi na katero od evropskih lezbičnih fundacij – me je silno začudil, saj gre za eno najbolj znanih in tudi s finančnega vidika uspešnih ameriških lezbičnih fundacij, hkrati pa je zaposlena nehote razkrila njihovo preferenco pri zbiranju in podeljevanju sredstev. Ko gre za to, da dobijo donacijo, imajo predvsem v mislih donacije, ki jih bodo uporabili zase, šele nato bodo glede na zbrani denar presodile, komu bodo tega namenile (zadnja leta denar namenjajo LB-ženskam iz tretjega sveta).
Na osnovi povedanega je zato moj sklep naslednji; ko donirate, se prepričajte, kam in komu je šel vaš denar, in ko donirate, to naredite s kritično distanco ter skepso, da morda vaš denar ni šel k ljudem in bitjem ter za namene, o katerih so vam sporočili, saj ne morete vedeti, kdo so zaposleni v tisti organizaciji in ali svoje delo jemljejo odgovorno. Prav tako se zavedajte, da se s tem morda ukvarjajo ljudje, ki niso niti pretirano empatični niti prijazni, ampak so to lahko preračunljivi ljudje, ki so spoznali, da je ukvarjanje z dobrodelnostjo velik posel in dober denar, pa še velik socialni kapital in dober imidž si s tem pridobijo. Moj namen nikakor ni, da bi s tem člankom ljudi odvrnila od tega, da pomagajo drugim (tega niti ne morem narediti, ker gre za njihovo svobodno voljo), le opozoriti sem želela, da je včasih dobro biti previden in se prej prepričati, kam bodo šla sredstva, da ne bi bili kasneje razočarani in jezni, kakor sem bila jaz. Danes še vedno občasno doniram dvema organizacijama v Sloveniji, a se pri tem vedno prepričam, da gre denar tistim bitjem, za katere pravijo, da sem jim ga namenila.
Uvodno pojasnilo:
Sredi 19. stoletja se je Gustav Courbet lotil oljne slike Slikarski atelje: Resnična alegorija, ki povzema sedem let mojega umetniškega in moralnega življenja. Slika je nastala kot posledica Courbetovega navdušenja nad realizmom v umetnosti. Na desni strani slike je prikazano veliko število oseb pariške elite. To so osebe, ki so igrale vlogo pri razvoju Courbetove kariere umetnika ali pa so ga na nek način navdihnile. Med njimi sta bila tudi Charles Baudelaire in Jeanne Duval. Leta 1855, ko je Curbet sliko še ustvarjal, sta se Baudelaire in Duval sprla. Baudelaire je prosil prijatelja, naj Črno Venero odstrani s kompozicije. Courbet je naredil, kot mu je bilo naročeno, in njeno podobo prekril z barvo, a je nekaj let kasneje izstopila skozi barvni madež ter se ponovno pojavila na sliki. Roman torej ni faktografsko navajanje dejstev in ne poskuša slediti resničnim dogodkom ali osebam, pač pa je poskus ujeti neulovljivo …
Odlomka iz romana
Jeanne se je iz Audrinega ateljeja odpravila šele naslednjega dne. Čeprav je bil junij in ena popoldne, sonce ni imelo nikakršne moči. Zadnje tedne je predvsem deževalo, kar je razumela kot znamenje: če bi bilo mogoče, bi še nebo izpralo njeno notranjost. Ko se je Audre čez uro ali dve vrnila, sta skupaj legli v posteljo. Tiste noči in jutra je odeja med njim ustvarila zaupnost. Jeanne je potopljena v domačnost, ki je ni več opravičeval mraz, odmevajoč iz vlažnih sten ateljeja, nekajkrat zadremala. Verjetno je bilo že krepko čez polnoč, ko jo je Audre zbudila in rekla, da je pogrela alkohol in smukec za masažo hrbta. Čeprav Jeanne zaradi zaspanosti prvi hip ni vedela, kje se nahaja, se tej skušnjavi ni znala upreti. Ulegla se je in pustila, da Audre sede na obrežje njenega hrbta. Po kakšnih petih minutah, ko je odnehala, se je Jeanne usedla na rob postelje in iz životca potegnila desno dojko, da bi Audre pokazala temno znamenje, ki je raslo prav na črti, kjer se je njena temno vijolična avreola srečala z njeno svetlejšo rjavo kožo. Audre jo je pobožala, potežkala in vprašala, ali ima menstruacijo. Jeannine prsi so bile napete, žile so se iz notranjosti telesa stekale proti bradavici s posebno silovitostjo. Jeanne je odkimala in potem je iz nje izbruhnilo priznanje: »Noseča sem, Audre. Potrebujem pomoč.«
»Pa veš s kom?« V Audrinem glasu je bilo slišati napol vprašujoče razočaranje. Audre je do zadnjega hipa upala, da bo Jeanne ostala pri njej. Jeanne je hotela izreči besedico prosim – ne misli nase, ampak name, toda potem je rekla, da potrebuje nekaj za spodbujanje krvavitev. Ženske v La Reve je slišala govoriti o tem. Če bi bila na Haitiju, bi bile stvari jasne: obrnila bi se na najstarejšo žensko v hiši, ki bi ji pripravila zvarek, in v dnevu, dveh, bi bilo vsega konec. V Parizu pa so imeli svoje zakone in Jeanne je razumela, da se jih mora držati, če hoče preživeti. Poleg tega ni vedela, kako daleč je noseča. Audre je dejala, da pozna nekoga, ki dela varno in čisto. Z ozko silinkonsko cevko. Ko skozi maternični vrat vstopa v maternico, se lepo zvije vanjo, vseh štirideset centimetrov. Ostri zavoji pretrgajo krvave obloge in spodbudijo popadke, ki sčasoma izvržejo zarodek skupaj z membrano.
»Si to že kdaj počela?« je vprašala Jeanne.
»Sem in nisem. Ali nisi ti tega rekla malo prej?«
Jeanne je skrila dojko. Strah jo je pognal na ulico. Ko je stopala pod nosečim pariškim nebom, je kalkulirala, da jo bo splav stal enomesečnega zaslužka v La Reve. Imela je večino denarja, plus dvajset frankov, ki si jih je izposodila od Audre.
»Draga, sleci se, bova najprej pogledali,« je dejala gospa Restell.
Jeanne je med slačenjem mislila na to, kar bi lahko imeli z Audre, če ne bi bilo Charlesa. Po svoje ji je godilo Audrino ljubosumje, ki ga ni hotela priznati, pač pa je govorila le o žalosti (»Mislila sem, da mi v zvezi s teboj nikoli ne bo treba uporabiti besede oditi«).
»Nič hudega ne bo,« je rekla gospa Restell in z robom raztrgane rjuhe prijela lavor, ter ga postavila na drugo stran postelje. Na glavi je imela belo ruto. Iz njenih mehkih potez ni bilo moč razbrati, koliko je stara. Od nekod je prinesla kateter in v plitki posodi polila preko njega vrelo vodo iz kotlička. Jeanne je sedela zvita v gubo na robu široke postelje in se sramovala svoje polovične golote pred to tujko. »Če bi bila noseča malo več, bi bilo težje, ker bi trajalo več časa, vendar nisva tako daleč,« je dejala gospa Restell. Jeanne je bilo v uteho, da je uporabljala dvojino – kot da bi bili noseči onidve. Znamenje, droben namig, da se v nesreči nisi znašel sam, je vedno lahko v uteho. Nemo je prikimala. Zdaj je gospa Restell brskala med njenimi nogami in Jeanne si je skušala predstavljati, da to počne nekomu drugemu. Spretno ji je vstavila dolg tanek kateter. Bolečina je bila ostra, toda kratka. Jeanne je natančno čutila njegovo obliko: zvit je ležal v njej kot kruti dobrotnik, ki bo kmalu predrl občutljive obloge in njene skrbi odplaknil s krvjo. Vedno je mislila, da dobro prenaša bolečino, toda ta spopad se je vseeno zdel kot cela večnost.
»Otroka ni več,« je dejala gospa Restell in jo spodbudno potrepljala po drhtečem stegnu. »Zdaj pa se obleci in nosi vložek. Lahko vzameš malo opija, vendar ne pretiravaj. Čez nekaj ur boš začela krvaveti, in takrat moraš biti prisebna.«
Jeanne ji je dala denar. Gospa Restell se je nasmehnila in vzela svitek. »To je posebna cena, ker si Audrina prijateljica. Če boš imela težave, se vrni, ali pa pošlji sla. Poskrbi, da ne boš sama. Težav ne bi smelo biti, toda če pride do česarkoli, je dobro, da te nekdo oskrbi.«
Jeanne se je ustavila na Rue de Avignone in si kupila steklenico žganja za nekaj deset centov. Ni vedela, kaj natančno naj bi praznovala, morda svoje olajšanje. Na počasnem sobotnem vlaku so se pričeli krči, ki so se stopnjevali. Nagnila se je rahlo naprej in mislila na to, kar je rekla Audre. Gospa Restell je bila zanesljiva. Morda se je Audre v svojih odzivih res znala prenagliti, toda nikoli je ne bi izdala. »Misli na to, da si svobodna,« je rekla Audre, preden je Jeanne zapustila atelje. Seveda je bila svobodna, razen v smislu telesa. Bolečina, ki je postajala vse ostrejša, si jo je podrejala. Ni si smela priznati, da jo je strah. Strah, da bo izkrvavela, da bo izgubila vse, da se bo ločila od vsega, od svojega telesa in duha, po koščkih, po drobcih, bi jo samo ohromil. Morala se je spominjati, se premikati, govoriti – začela je moliti, da ne bi opazila svojega padca. Ko se je naveličala, se je zazrla skozi okno in se spomnila, kako se je pred leti v očetovi hiši, medtem ko so ženske cvrle banane in razbijale kokosove orehe, zbudila v hrup: bila je deklica, ki je sanjala, da rojeva druge otroke. Mama, ki je mislila, da joče zaradi dežja, ji je dejala, naj ne beži, pač pa naj se postavi na dež.
Na žalostnem delu južnega dela Pariza je vlak prišel iz tunela. Množica moških in žensk se je zbirala okoli velikega soda, v katerem se skušali zakuriti ogenj, da bi se ogreli. Jeanne se je še enkrat opomnila, da si ne sme dovoliti dvomov. Nenazadnje bi njena mama rekla, da je vsak popravek stranpot in da so le približki velike nevihte. Njena mati je bila pesnica, ne Charles.
Zvečer, zvita v klobčič na postelji, je Jeanne razmišljala, da po vseh hotelskih hodnikih, in ne samo tu, kjer sta začasno prebivala s Charlesom, vlada molčanje. Iz sob so občasno prihajali zvoki, nekdo je pravkar bruhal in nekdo drug se je iztrebljal. Nenadoma se je spomnila tiste kolesarke, ki jo je zagledala skozi okno restavracije; prisegla bi, da je imela živo rdeče lase in ob tem se je nasmehnila. Tudi ona se ni predala, niso je dobili, ko je naredila splav, zaradi katerega je bil njen trebuh kot razpirajoča roža. Ali je bilo to, kar je naredila, kaj več od tega, da je zapustila Haiti, ni bilo jasno. Na vsak način je šlo za izstrelitev od varnosti k samoohranitvi.
Nekdo je potrkal na vrata, vedela je, da ni Charles, saj on ni nikoli potrkal. Bila je ženska, ki jo je Jeanne že nekajkrat videla kaditi na hodniku. Rekla je, da prišla preveriti, kako je. Jeanne je zrla mimo nje v akvarel, ki je visel nad vhodnimi vrati. Na njem je bila narisana razkošna baročna palača, obdana z zgodnje jesenskimi drevoredi. Koliko napora, da so nekoč ta dvorec sploh postavili. Sosedi je namignila, da odpre steklenco žganja, ki je zdaj stala na mizici z ozkimi nogami. Pogovarjali sta se o nepomembnih rečeh in Jeanne ni spregovorila niti besedice o tem, kar se je dogajalo znotraj nje. S tem ko je splav zamolčala, je ta postal njena skrivnost. Za splav je sicer vedela tudi Audre, toda Audre zdaj nekaj časa ne bo videla.
»Si prepričana, da boš v redu? Zdiš se mi nekam bleda,« je vprašala soseda.
Jeanne je še enkrat zamomljala nekaj o menstruaciji.
»Ko boš prišla k sebi, greva kdaj lahko na sprehod.«
Jeanne je pogledala skozi okno. Nobene lune ni bilo. Na mizi je stala le prazna steklenica žganja in preostanek denarja.
Ponoči je Jeanne korakala med posteljo in s špansko steno ločenim prostorom, kjer je bil lavor napolnjen z vodo. Zvijala se je v bolečini in medtem ko je gledala strdke krvi, ki so iz njenega telesa polzeli na tla, mislila, da je to zvok njenega telesa; pozabljeni zvok, nezaznavni zvok, ki sestavlja tišino: basovski zvok ptic, lahni in kratki vzdihi morja ob vznožju skalovja, vibracije drevja, šelestenje pelina, mimobežne kuščarje. To je Jeanne slišala, ko je prisluškovala relativno velikim in krvavim grudam, ki so jo plašile, toda prigovarjala si je, da bo vse v redu. Nenazadnje je morala zjutraj v La Reve: čakal jo je nastop, za katerega bo plačana deset frankov, kar je bila precejšnja vsota za en večer. Čeprav si je želela, da bi se lahko okopala in po kopanju morda spila mlečno kavo, je samo zaprla oči. Pod vekami je videla poteze čopiča iz tistega akvarela. Razlite barve, palača in drevored, po katerem je zdaj hodila. Za seboj je puščala osebo, kakršna je bila, in postajala nekdo drug.
Zjutraj se je zbudila z glavobolom. Poleg nje je ležal Charles; z dlanjo napol prekrivajoč kompas. Jeanne je potegnila za tanko vrvico, ga vzela v roke in razbrala, da je kazal na vzhod. Noge so se ji zatresle, topo se je odpravila za špansko steno, da si zamenja vložek, in nato odšla na hodnik, kjer se je vsa šibka in tresoča sesedla na tla, in naslonila glavo na zid. Ponovni napad krčev je skušala udušiti s tem, da je zrla v prazno, in tam v praznini zagledala mravljo, ki je nosila drugo mrtvo mravljo. Prešinilo jo je, da s to bolečino nekaj poplačuje, morda dolg do prednikov, nenazadnje je ona živela ravno toliko, kolikor so bili drugi mrtvi, kolikor je bil zdaj mrtev tudi njun otrok.
***
Charles se je zbudil šele opoldne, med rjuhami, polnih krvavih madežev. V spodnjicah se je usedel na rob postelje, ki je zasedala skoraj ves prostor, in glavo položil v razprte dlani. Med strmenjem v pladenj dobrodošlice, poleg katerega je bila nastavljena Biblija, se je domislil, da bi bilo dobro zapustiti sobo, če ne zaradi sobarice, pa vsaj zato, da se prezrači. Samega sebe je videl, kako kroži po aveniji Soeur-Rosalie, ki se je iztekala v krožišče, včasih se je sprehodil čez drevored, se usedel na klopico in opazoval mimoidoče. Zdaj je že moral zamuditi čas, ko v baru Gobelins ni bilo ljudi, in je lahko v miru spil kavo in pokadil pipo. Njegov vsakodevni obhod se je torej sfižil, moral bo skočiti direktno v belino dneva, morebiti k svojemu založniku, še prej pa bo premislil bedni položaj v katerem se je znašel: bilo je, kot da se ta stvar, ki ga je delala omotičnega, pa tudi nekako žalostnega, pri čemer je šlo za stabilno žalost, razprostira daleč stran, pa vendar mu je bila blizu, da jo je čutil kot lastno telo.
Bilo mu je v uteho, da sta z Jeanne našla sicer utesnjeno hotelsko sobo, kjer je lahko premišljeval. Receptorji v hotelu so bili prijazni, ko sta se z Jeanne prvič prikazala, so ju vprašali le: »Ste se vrnili med nas?« In Charles je ganjeno prikimal. Navadno je odgovarjal v angleščini, počutil se je prijetneje, če so ga imeli za tujca, čeprav so po njegovem priimku sodeč vedeli, da je Francoz, ki se verjetno želi odtujiti od svojega plemena. Cenil je, da so premogli občutek za to, kakšna je sprejemljiva domačnost do gosta, še posebej, ker samega sebe ni imel za običajnega gosta.
Hotelska soba je bila njegovo pribežališče ne samo v smislu pisanja, pač pa tudi poželenja, ki ga je čutil do Jeanne. Včasih se je iz mesta, kjer je poslušal zvok zapoznelih in zdelanih kočij, zatekel v to luknjo, kjer se je tiranija človeškega obličja razblinila, in je trpel le še zaradi samega sebe. Jeanne, zleknjena na postelji, je počasi dvignila glavo in ga pozdravila, potem pa spet zaspala. Če je spala, je nekaj časa prisluškoval, in ko je začutil, da je na sredi trdega spanca, odločno in tiho sedel na posteljo, legel poleg nje, jo objel z eno roko okrog pasu, se z ustnicami dotaknil njenega lica in njenega srca, potem pa z drugo roko, ki je ostala prosta, vseh delov njenega telesa. Pri tem je njegovo dihanje postalo glasnejše, človek bi se lahko zmotil in ga imel za sopenje v nasladi; toda Charles je tedaj mislil na mater, ki je pod večer, in preden se je odpravila na večerjo ali v gledališče, vstopila v njegovo sobo, in rekla: »Ne boj se, jaz sem.« Dolgo je verjel, da je mati utelešenje nečesa, kar lahko prežene njegov strah. In čeprav je Charles v otroštvu najbolj trepetal, je bil tudi najbolj srečen. In slutil je torej, da se s pomočjo Jeanne lahko vrne v tisti čas.
Včasih je Jeanne ponoči vstala, odtočila v lavor za špansko steno. V zadnjih tednih in mesecih, odkar se je intenzivneje posvečal pisanju, je z iskrenim odporom razmišljal o lastnem telesu; najraje ga ne bi več imel, misel na telo, ki ga je treba umivati, negovati, ga je spravljala v obup, toda zaradi obeta tega, kar mu je nudilo Jeannino telo, zaradi tega, kako ga je božala in jo je božal, je dvignil higienske standarde in sčasoma celo opazil, da ima ob njej hrana boljši okus, da je bolečina lahko manj boleča, in celo noč se je zaradi svetlobe, ki je prihajala iz njenega urina, zdela manj temna. Ko se je vrnila v posteljo, je iskal obrise njene silhuete, naj je ležala na tleh ali ob njem v postelji, zdelo se mu je, da njeno telo kroži okoli nevidne osi.
Njegov založnik Poulet Malassis ga je nagovarjal, da nastajajoči knjigi da manj morbiden naslov; Charles je vztrajal, saj je naslov, ki si ga je omislil, sugeriral, da je ljubezen več kot samo arhetip. Poulet Malassis je rohnel, da ga bo takšen naslov uničil, da se knjiga ne bo prodajala, na koncu koncev, ko je sprevidel Charlesovo neomajnost, pa je zajedljivo navrgel, da se nad Jeanne navdušuje zaradi njene eksotičnosti, ki jo je med drugim videl v barvi njene kože, česar Charles ni zanikal; zjutraj v postelji je opazoval, kako sončni žarki silijo v njene lase. Z glavo na blazini so se mu njene oči zdele ogromne in ob različnih delih dneva so dobile različno barvo. Ob deževnem dnevu so se zdele sivkaste, včasih celo zelene, vedno pa so bile nekoliko temnejše na dnu.
S Poulet Malassisom sta se po krajšem pogajanju vendarle sporazumela glede naslova, nikakor pa nista našla skupnega jezika glede honorarja. Zbirka naj bi vsebovala 90 pesmi brez naslova. Založnik je živčno pogledoval proti kupčku papirja, prebrano se mu je poznalo po očeh. Charles je vedel, da so bile pesmi drugačne od vsega, kar je Poulet Malassis do sedaj prebral, in da morda niti ni vedel, kako razumeti to, kar je prebral, očitno je bilo le, da so ga pesmi nagovorile. Charlesu je bilo sicer vseeno ali knjiga izzide konec leta ali spomladi naslednje leto, potreboval je denar. In ko mu je Poulet Malassis ponudil avans v višini dvesto frankov, se je spustil nizko v stolu. »To bo zadostovalo le za zavese v tisti zanikrni hotelski luknji,« je zgroženo dejal.
»Če hočeš denar, piši o naravi, rastlinah, rožah, drevesih, rekah in gorah. To se dandanes prodaja. Ti pa ostro in brez zadržkov pišeš o najmračnejših skrivnostih globin človeške duše, krivdi, madežu greha, ki visi nad človekom in ga po pravici kaznuje, že odkar sta se Eva in Adam spodobila v raju …«
»Ne pozabi, da pišem tudi o spogledovanju s Satanom,« je Charles prekinil založnika in dodal, da to počne iz razloga, ker svoje bralce skuša nagovoriti k temu, da bi postali boljši kristjani.
Poulet Malassis je zmajeval z glavo. Hotel je spregovoriti o zmaličenih in skrotovičenih podobah klišejsko lepega, prijetnega, ljubeznivega, požrešnem času, ki nam golta trenutke na tem svetu, obžalovanju, ki nas razjeda, epizodah strasti, spremenljivih in oplojenih z orientalskimi dišavami, vendar je molčal. Nekaj v Charlesovih pesmih je bilo tako hipnotičnega in vrtoglavo zvočnega, nenazadnje so se isti verzi vračali, kakor se vrača ljubezenska sreča, čeprav le v spominu, da ni hotel pokvariti ničesar. Vedel je, da je Charles napisal strašno knjigo, ki pa se bo tudi prodajala. Čeprav je bralca oklical za »hypocrite lecteur, – mon semblable, – mon frère«, je vedel, morda zgolj intuitivno, da sta oba del umazanega in zakletega človeškega rodu, ki ga, ker zlahka podleže Satanovim skušnjavam, zdelujejo zločini, grehi in naslade, ki se jih ne more zlahka otresti in ga vsak dan potiskajo korak bliže peklu.
»Do dreves ne čutim nikakršne empatije, razen kadar mi nudijo senco … Podeželje pa … Ne vem, kaj bi bilo temi provincialnih mest, simbolom minulih stoletij, razen tistega, kar je o njih že zapisal Balzac, mogoče dodati? Poglej si samo Béatrix, opis hiše du Guénicovih in portret starca, ki tam stanuje. Popotnika tišina, ki vstopa v Guérande, preseneča. Slikar in pesnik obsedita, prezaposlena z vpijanjem globoke tišine …
»Ja, ampak Balzac zapiše tudi, da vsakega umetnika, vsakega buržuja, ki potuje skozi Guérande, popade ognjevita želja, da bi tamkaj preživel svoje poslednje dni …« je dejal Poulet Malassis, vesel, da je Charles zamenjal temo, saj se je o Charlesovi zbirki težko pogovarjal.
»Ah, to so ti Bretonci in njihova neomajna volja. Po naravi enaka granitu. Verjetno samo oni lahko prenesejo, da se zvečeri že ob šesti uri, in kar ti ostane, je, da poslušaš zvok jeklene pletilke osemdesetletnice …«
»Charles, pretiravaš …«
»Ne bi rekel, poglej si Comédie humaine … škofovska mesta, ki ždijo okoli svoje katedrale. V Toursu opat Birotteau prebiva v stanovanju, ki je v njegovih očeh zelo razkošno, v prvem nadstopju hiše, ki leži na koncu ulice Psalette. Hiša je senčna, vlažna in mrzla. Slišati je le zvoke cerkvenih zvonov in mogoče kakšno kavko.«
»Župnik v tem bivališču ceni tišino in mir svoje delovne sobe,« mu je nekoliko nestrpno odvrnil Pulet Malassis.
»Lepo te prosim, tišina, mraz, nedejavnost, predvsem pa sebičnost, to so značilnosti Balzacovih provincialnih mest in literarni liki, kakršen je župnik Birotteau, so skladni s temi kraji. Saj nočeš, da bi še jaz pisal o tem?«
»Ampak … To se prodaja …« je še enkrat poskusil Poulet Malassis.
Charles se je zazrl v obraz moškega nasproti sebi in v njem videl nekoga, ki je bil željan potrditve; moški z ženo in dvema otrokoma; dedič družinskega podjetja; strasten jedec in mestoma tudi pivec, ki je z veseljem dal za pijačo. Ko je njegovim prijateljem plačeval zapitek in včasih tudi droge, da so lahko pozabili na svoje večne melodrame, je Charles mislil, da je njegov založnik zaznamovan s temeljno naivnostjo in da mu zaradi tega lahko odpusti tudi pomanjkanje vseh drugih kvalitet: inteligenco, pogum, konformizem. Včasih sta se znala sporeči o malenkostih, pri čemer je Poulet Malassis zagovarjal varno stran, toda nenadoma se je Charlesu vse to uprlo. Vstal je, naredil dva, tri korake v polkrogu, dobil zalet, roke vtaknil v žepe črnih hlač, ter začel pojasnjevati, da umetnika njegova izoliranost, prostorska in emocionalna, ne postavlja na margino, temveč v jedro družbe; da je kompozicija romana ali pa pesniške zbirke, zapisana kot razmislek o stanju družbe, ustvarjalčeva majhna zmaga nad družbo. Umetniška kompozicija vedno govori o posledici, vendar nikoli na način direktnega prezrcaljenja, pač pa v razliki z opazovanim. In pri tem ni melanholična, hermetično zaprta, patološka ali kar je še tovrstnih izrazov, temveč je senzibilna, lucidna, ostra, skratka, natanko to, kar družba v celoti izgublja.«
Poulet Malassis je iz srebrne cigaretnice vzel cigaro in jo ponudil Charlesu, ki si je z veseljem postregel.
»Jasno je, da govoriva o redkih izjemah. V veliki večini primerov se imamo priložnost srečevati s konformizmom, ki ustvarja dekorativno umetnost. In ravno ti dekoraterji so prvi, ki izrekajo, da naj gremo umetniki čistiti pisuarje, zraven pa naj pišemo po navdihu oziroma če tega ne zmoremo, naj pač utihnemo.«
»Imaš koga konkretno v mislih?«
Charles je preslišal vprašanje, katerega edini namen je bil, da ga dezorientira. »Gre za temeljno nerazumevanje kreativnega procesa. Kar pa ne pomeni biti v miru, biti na tistem tvojem podeželju, pač pa imeti možnost biti v pogojih neinvazivnosti. Želja biti puščen pri miru ne pomeni posegati po oblikah samopomoči, temveč pomeni možnost biti dopuščen. Ni na meni, da se osamim, temveč da vame ne posegajo.« Charles se je tedaj, že nekoliko zadihan, sklonil nad urednikovo mizo, neprižgano cigareto je držal v levi roki: »Mir zame pomeni bivanje v družbi in z možnostjo dela istočasno, in čeprav je proces persistentnega odhajanja razumljen kot nevarno in žalujoče stanje, je ta zame edini smiseln. Jaz si moram poiskati teritorij tam, kjer uveljavljena komunikacija nima smisla.«
»Charles, nisem prepričan, da ti še sledim …« je dejal Poulet Malassis sredi oblaka dima.
Iz založnikove pisarne je Charles stopil utrujen, vendar potešen. Ni vedel, kaj natanko ga je pripravilo k izbruhu, morda je bila krivo Jeannino absurdno spodnje perilo, morda stavek, ki ga je izrekla, ko se je prejšnjega večera prikazala izza španske stene, in komentirala, da je njegovo pisanje samomorilsko. »Kaj če bova dobila otroka?« je zašepetala. Charles se je odločil, da ga samo preizkuša. Ko se je izzognil podivjanemu kočijažu in pri tem preskočil lužo, se je prijel za žep suknjiča, v katerem je hranil avans za knjigo. Iz navdušenja, ker mu je vendarle uspelo prepričati Poulet Malassisa, se je odločil, da ne bo zavil v bližnji bar, pač pa se bo vrnil v hotelsko sobo in opral od krvi zapacane rjuhe.
Nocoj se začenja največja knjižna prireditev pri nas, Slovenski knjižni sejem. Organizatorji so se po nekaj tednih, polnih negotovosti in hitro spreminjajočih se vladnih ukrepov v zvezi z epidemičnimi razmerami v državi, odločili, da bo prireditev tudi letos potekala samo na spletu. To na žalost pomeni, da bo vsebinsko okrnjena, saj bo namesto običajnih več sto dogodkov potekalo le 60 dogodkov. O tem, kako so potekale priprave na sejem, kaj si od njega lahko obetamo in v kakšnem stanju je slovensko založništvo po skoraj dveh letih pandemije, smo se pogovarjali s predsednikom upravnega odbora sejma Miho Kovačem.
Priprave na sejem so potekale v negotovosti, ali bo organiziran na spletu ali v živo. Kako je to vplivalo na organizacijo?
Slovensko javno življenje spremljam in komentiram že 40 let, a tako naglo spreminjajočih se razmer, kot jih imamo s protikoronskimi ukrepi, ne pomnim od časov, ko je v osemdesetih začela razpadati Jugoslavija. To se seveda pozna tudi na knjižnem sejmu. Po lanski odpovedi in potem, ko so se stvari poleti umirile in se je začelo množično cepljenje, smo optimistično pričakovali, da bomo sejem jeseni lahko izpeljali. A nato so se pojavile nove inačice virusa, zalet je vzelo tudi proticepilsko gibanje in posledično smo zgodaj jeseni začeli načrtovati, kako izpeljati sejem ob upoštevanju pogojev PCT. Potem se je zgodilo, kar se je: najprej je vlada 5. novembra z odlokom o preprečevanju nalezljivih bolezni prepovedala javne prireditve, a je predvidela nekaj izjem, za katere ni bilo razvidno, ali mednje sodi tudi knjižni sejem. Po kar nekaj urgencah je državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Simon Zajc na tiskovni konferenci nekaj dni kasneje nedvoumno povedal, da to velja tudi za sejme in kongrese. Posledično smo knjižni sejem v Cankarjevem domu odpovedali in ga preselili na splet. Da bi bila mera polna, je vlada dva dni kasneje svojega lastnega sekretarja negirala in v petek, 12. novembra, objavila popravek odloka, s katerim so sejmi ob upoštevanju določenih ukrepov dovoljeni. Po temeljiti proučitvi pogojev, po katerih bi lahko izvedli sejem, smo se odločili, da sejem vseeno pustimo na spletu.
Zakaj?
Glede na dinamiko okužb in prezasedenost bolnišničnih kapacitet nimamo jamstva, da se odlok v naslednjih štirinajstih dneh ne bi še kdaj spremenil in bi izvedbo sejma v Cankarjevem domu znova prepovedal. Založnice in založniki so trpežni ljudje – sicer ne bi delali v tej dejavnosti – ampak morebitna še ena sprememba odločitve o izvedbi sejma bi jim povzročila še večjo materialno škodo, kot jo je sedanja odpoved. Odlok tudi pravi, da je ves čas treba zagotavljati razdaljo 1,5 metrov med dvema človekoma, kar pomeni, da bi bil na vseh manjših stojnicah lahko prisoten le razstavljavec, organizatorji sejma pa bi kršili odlok vsakič, ko bi na tak razstavni prostor poleg prodajalca stopil še obiskovalec. Zaradi narave sejemskih dogodkov je tudi enosmerni pretok obiskovalcev v Cankarjevem domu skoraj nemogoče zagotoviti, saj bi nekdo, ki bi denimo želel iti iz drugega preddverja na dogodek v prvo preddverje, moral najprej oditi iz Cankarjevega doma skozi izhod na Prešernovi ulici, nato Cankarjev dom obhoditi in se vanj vrniti na glavnem vhodu na ploščadi ob Cankarjevem spomeniku. Nenazadnje pa so nas še pred vladnim odlokom k odpovedi sejma zaradi epidemioloških razlogov pozivali tudi nekateri deležniki v panogi, denimo Društvo slovenskih založnikov.
Kakšna je vaša programska politika, v kakšno smer nameravate razvijati sejem?
Moj mandat predsednika upravnega odbora knjižnega sejma je vezan le na letošnji sejem, zato težko govorim o prihodnosti. Vsekakor pa je bila osnovna zamisel letošnjega sejma poudariti dejstvo, da nas knjige povezujejo v svojevrstno jezikovno in kulturno skupnost, ne glede na vse delitve, ki jih doživljamo v zadnjih letih. To poudarja tudi naš slogan Knjige povezujejo. Ta cilj smo želeli doseči z ohranitvijo tradicionalne sejemske odprtosti. Od osamosvojitve naprej je bil namreč sejem nekakšen založniški Hyde Park: na njem so razstavljali in v dogodkih sodelovali vsi, ki v Sloveniji izdajajo knjige in so zakupili sejemsko stojnico. Tako je bilo tudi zato, ker je sejem v lasti Zbornice založnikov, se pravi vseh njenih članov, ki nastopajo tudi na knjižnem sejmu. Tak pristop je v zadnjih letih zmotil nekatere mlajše kolegice in kolege, ki so začeli dvigovati glas, da bi sejem moral biti bolj kuriran. Te kritike so bile do določene mere upravičene, saj so bile kakovostne razlike med več kot 400 sejemskimi dogodki zares velike. Zato smo se letos odločili, da programski vodje izberejo nabor dogodkov, ki najbolj nagovarjajo današnji čas in so v skladu z osnovnimi sporočili sejma. Te dogodke bi na sejmu posneli, jih dnevno objavljali na spletni strani sejma in jih tako naredil vidne dlje časa, tudi tistim, ki v Cankarjev dom iz takih ali drugačnih razlogov ne morejo. Seveda ne dam roke v ogenj, da je to pravi pristop, in nekaj let bi potrebovali, da bi prišli do prave formule, kako izbrati najbolj zanimive dogodke. Letos smo imeli to srečo, da je Javna agencija za knjigo pokazala veliko mero razumevanja za tovrstne težave, zato smo nenazadnje tudi sejem lahko nemudoma preselili na splet, seveda skupaj z naborom dogodkov, za katere vodje posameznih sklopov verjamejo, da so najbolj zanimivi.
Zakaj po vašem mnenju založniki niso sprejeli ideje o skupni spletni trgovini?
Tu ni problem v ideji, ampak v realizaciji. Pri spletni trgovini je danes namreč najmanjši problem spletna platforma, hudič je v tistem, kar se mora odviti v njenem ozadju. Problem take trgovine je predvsem v tem, da je logistično zahtevna, saj bi nekdo moral za pet dni prevzeti na zalogo okoli 10.000 knjig, za pet dni vzpostaviti distribucijsko službo in za ta čas zagnati spletno trgovino, ki bi jo po petih dnevih ugasnil. V tako kratkem času taka sejemska trgovina zagotovo ne bi pokrila stroškov poslovanja. Seveda se strinjam, da je težava slovenskega založništva to, da nimamo spletne trgovine, v kateri bi bilo na voljo vse, kar v Sloveniji izide, tako kot je to na knjižnem sejmu. A upravni odbor sejma pač ni pravi naslov za reševanje te zagate. Pa še ena reč je: ko sem postal predsednik upravnega odbora, je bila prva stvar, ki sem jo naredil, to, da sem sodelujoče na lanskem sejmu z anketo povprašal, ali si želijo skupne spletne trgovine, ker je bila to lani ena od osrednjih medijskih tem v zvezi z sejmom. Izkazalo se je, da si tega želi manj kot 10 odstotkov sodelujočih, vsi ostali pa so pričakovali, da bo spletni sejem na njihove spletne strani pripeljal čim več kupcev. Zato smo to idejo opustili.
Kaj slabega in kaj dobrega je epidemija prinesla slovenskemu založništvu?
Težko enoznačno odgovorim na to vprašanje. Težava knjižne panoge je podobna težavam v celotnem kulturnem sektorju: po skoraj dveletnem zaprtju in odpovedih kulturnih prireditev se je del ljudi enostavno odvadili hoditi nanje, in to velja tudi za knjižnice in knjigarne. Po drugi strani pa smo se vsi skupaj navadili bolj uporabljati splet in tisti založniki, ki so bili tega najbolj vešči, so danes morda celo bolj uspešni, kot so bili pred pandemijo, saj je prodaja knjig preko lastne spletne knjigarne praviloma bolj donosna kot prodaja preko zidanih knjigarn. Tako kot kažejo nekatere tuje raziskave, pa je žal tako, da z zamiranjem določenega distribucijskega kanala knjig odmre tudi del njenih bralcev in kupcev. Povedano drugače, ko so knjižnice in knjigarne zaprte, se del bralcev in kupcev preseli na splet, del pa jih neha uporabljati knjige. Čeprav o tem še nimamo pravih podatkov, verjamem, da se je to zgodilo tudi pri nas.
Smo torej v Sloveniji še vedno priča upadanju produkcije, upadanju števila izdanih naslovov, upadanju števila založnikov, nižanju naklad, nižanju prometa v panogi?
Da, ampak to samo po sebi ne pomeni nujno tudi nekaj slabega.
Če na delovni dan v Sloveniji izide pet knjig namesto osem, morda to pomeni tudi to, da so ti naslovi izbrani z nekoliko več kritičnega premisleka. Poplava knjižnih naslovov, ki smo jo bili po vsem svetu deležni v zadnjih nekaj desetletjih, je pojav, ki ga raziskovalci založništva sicer še nismo ustrezno ovrednotili, vsekakor pa se nas večina strinja, da vedno večje in večje število izdanih naslovov ni indikator zdravja panoge. To bi lahko bila kvečjemu vedno večje število prodanih in izposojenih knjig, a te številke žal pri nas in še marsikje drugje stagnirajo in s tem kažejo na upad bralnih navad. Številke niso samo indikator stanja v založniški panogi, ampak so tudi indikator stanja duha v določeni kulturi. To je tista glavna reč, o kateri se velja pogovarjati.
Kako se dogajanje v našem založništvu lahko primerja s tem, kar se dogaja na razvitih knjižnih trgih? Predvsem v luči pretresa, ki ga je prinesla pandemija?
Nekaj raziskav – eno sva izvedla tudi s kolegom iz Litve – je pokazalo, da so jo v pandemiji najbolje odnesla tista založništva, ki so bila najbolj digitalizirana in v kjer ni prišlo do zaprtja družbe. Švedska založniška panoga je imela denimo v pandemičnem letu 2020 boljši poslovni rezultat kot v letu 2019. Se pa pri njih dogaja izjemno agresiven razvoj trga zvočnih knjig, tako da je bila vsaka druga »prebrana« leposlovna knjiga v resnici poslušana. Zvočne knjige so uporabnikom dostopne preko naročniškega sistema, podobno kot denimo tudi mi gledamo televizijske serije preko Netflixa, in to založnikom prinaša večje prihodke kot knjižnična izposoja. Zato je bil tudi možen tako nagel razvoj trga zvočnic. Poleg tega se na Švedskem, ne pozabimo, knjigarne nikoli niso v celoti zaprle, kot so se pri nas. Mi glede digitalizacije stagniramo, v veliki meri tudi zato, ker je na majhnem trgu take reči res težko početi. Tudi Švedska ni velika država, a je njihov trg vseeno več kot petkrat večji od našega. Še dodatna težava pri nas je precejšnja nezaupljivost znotraj knjižnega sektorja in velika odvisnost od javnega denarja. A to je posebna zgodba.
Lahko izpostavite nekaj najbolj zanimivih sejemskih dogodkov, takih, ki jih priporočate?
Uf. Letos smo skoraj v celoti prenovili ekipo, ki pripravlja sejem, od stare ekipe sva ostala samo še en dinozaver oziroma dinozaverka. Mlajše kolegice, ki so se nam pridružile, so se dela lotile z ogromno energije, tako da je nastal res dober program. Trga se mi trga srce, ker ga ne moremo postaviti na ogled v fizični obliki v Cankarjem domu. Namesto tega bo na spletu na voljo vsak sejemski dan najmanj pet dogodkov. Verjemite, vsi bodo vredni ogleda.
Katere knjige si boste letos kupili, ko se boste sprehodili med spletnimi stojnicami?
Zame sta bila sobota in nedelja najljubša sejemska dneva. Mojih sejemskih dogodkov, s tem pa tudi organizatorskega stresa je bilo doslej z vikendom konec in v miru sem se lahko sprehodil med stojnicami. Čeprav sem reden bralec Bukle, sem na teh sprehodih vedno odkril kako knjigo, za katero nisem vedel in me je pritegnila že na prvi pogled. Teh sejemskih sprehodov letos ne bo in zelo jih bom pogrešal. Vseeno pa verjamem, da bom tudi z brskanjem po straneh sejma našel marsikaj zanimivega.
Dogodke 37. Slovenskega knjižnega sejma lahko spremljate na tej povezavi.
Pisatelj, akademik in Prešernov lavreat se je rodil 19. novembra 1921. O njem naj spregovorijo številke in črte duha.
Številke
22 let, ko objavi roman Prebujenje (Ljubljana, 1943), za katerega prejme Prešernovo nagrado.
23 let, ko v samozaložbi sredi vojne ponudi bralcem zbirko humoresk in satir pod naslovom Tragedija stoletja (Ljubljana, 1944).
36 let, ko mu v emigraciji izide modernistični roman Človek na obeh straneh stene (1957, Buenos Aires), v katerem v spopad komunistov z domobranci vtke momente ljubezni med junakom in »rdečo« Katjo; gesta, ki je bila desetletja nezamisljiva za slovensko literaturo.
70 let, skoraj pol stoletja, odkar kot v antičnem ostrakizmu živi pregnan v Argentini, ko predstavi Prepad kliče prepad (1991, Buenos Aires), pretanjeni drami o dialektiki rablja in žrtve v revoluciji na Slovenskem.
91 let, zdaj že v 20. letu drugega življenja v domovini kot član SAZU napiše roman Poslednji deseti bratje, za katerega prejme sodobno Prešernovo nagrado. »Če moč romana merimo po tem, koliko aspektov zbudi v bralcih in kolikokrat ti odložijo knjigo, da bi iz avtorjevih prešli na svoje misli, ki jih pred tem še niso mislili, potem za Poslednje desete brate velja – grandiozno!«
98 let, ko skupaj s Francetom Pibernikom predstavi dialoško avtobiografijo Dohojene stopinje.
Črte duha
Od kod ta nezamisljiva vitalnost človeka, ki predstavlja celo stoletje?
Je stoletnik, ki pride na kavo v bližnji Moby Dick, a ne na kofetkanje, ampak na pogovore s svojimi gosti, pri čemer izvleče iz žepa beležnico, v katero si zapisuje družbene dileme, o katerih bi se pogovarjal in si jih razjasnil.
Je večni emigrant. Njegovi starši po 1. svetovni vojni prebežijo pred fašizmom iz Primorske v Maribor, od koder pred nemško okupacijo pobegne v Ljubljano, od tam ga italijanski okupator pošlje v taborišče Gonars, od koder ga potem resno bolnega izpustijo, a kmalu doživi novo srečanje z nemškimi okupatorji, ki l. 1943 zasedejo celotno slovensko ozemlje, a ker tokrat nima več kam bežati, se zaposli v Zimski pomoči Rupnikovega režima, se pred koncem vojne umakne v Italijo, kjer preživi nekaj let, med drugim kot dinamični voditelj slovenskih radijskih oddaj v Trstu, od tam v eksodus na drugo poloblo v Argentino, kjer je v slovenski skupnosti eden stebrov tamkajšnje druge slovenske države. V argentinskih desetletjih se vsake toliko odpravi na pot v Evropo. Seveda ne z agencijo, temveč po skrbno pripravljenem načrtu, kaj si bo ogledal in s kom se bo srečal. Na Švedskem išče srečanje z legendarnim režiserjem Ingmarjem Bergmanom; a vsak načrt mu pač ne uspe. Sloveniji se izogiba, nekoč pride do avstrijske meje in s pogledom objame očetnjavo. Razumljivo, režim Kardeljevih komunistov mu je med vojno in po njej umoril dva brata, njegovih knjig pa ni v knjigarnah in knjižnicah, ker so na seznamu prepovedane literature. Za socialistično republiko Slovenijo je neoseba, o njem in njegovih delih se ne govori in ne piše. Po razglasitvi slovenske države in osamosvojitvi sklenejo z družino, da se vrnejo. Zdaj na velikih vratih, saj ga na letališču Brnik pričaka predsednik vlade Lojze Peterle.
Ve, da izgubljenega pol stoletja ne more nadomestiti, lahko pa zaživi polno dejaven in radoveden. Srečuje se s starimi znanci in prijatelji ter hkrati kuje in razpreda nova prijateljstva in znanstva, piše članke, predava in sodeluje v javnih debatah. Uteleša na Slovenskem pozabljeno čudo – katoliškega intelektualca, ki ni bival desetletij samozatajevanja pod partijskim režimom, ampak je v devetdeseta leta prešel neposredno iz štiridesetih.
Njegovo begunstvo je bilo popolno, saj se v novi domovini ni prelevil v Argentinca, ampak ostal Slovenec, ki pa se je ob veri napajal še v svetovni literaturi, umetnosti in mišljenju. Prišel je z bogastvom jezikov, ki se jih je naučil mimogrede: srbsko, francosko in latinsko v šoli, nemško na mariborskih ulicah, italijansko in angleško med okupacijo, zdaj v emigraciji špansko ter portugalsko. Imel je poseben privilegij prijateljstva z Milanom Komarjem, domobranskim častnikom in profesorjem filozofije na univerzi v Buenos Airesu. Če so bile nedelje dnevi za maše, so ob sobotah živeli za filozofske ure Komarjevih predavanj.
Z Zorkom Simčič prijateljujeva kakih 20 let in če bi ga opisal z eno besedo, bi izbral – radovednost. Običajno se najdevava na pogovorih ob kavi, pred nekaj leti pa sem ga kot strastni drsalec po telefonu napol v hecu vprašal, če gre z menoj drsat na Phliški bajer. – Seveda! Čez eno uro sva bila že tam. Vsak v svoji igri: jaz na drsalkah, on pa v krepkih devetdesetih zadovoljno postopajoč po ledu pokliče po mobiju hčerko Ivano: »Glej, sem kot Kristus, ki hodi po Galilejskem morju!«
Vrnitev z zvezd je naslov enega najbolj priljubljenih romanov Stanisława Lema, svetovno znanega pisatelja, futurologa in misleca, ki se je rodil v Lvovu in umrl v Krakovu. V romanu pisatelj med drugim opisuje občutke glavnega junaka, astronavta, ki se po dolgem medgalaktičnem potovanju vrne na Zemljo in ne prepozna svoje okolice, saj se je močno spremenila, počuti se odtujenega in poskuša razumeti svoje kraje v tem novem in tujem svetu.
Leto 2021, ki je bilo razglašeno za Lemovo leto, je sprožilo nove razprave o tem izjemnem umetniku, vključno z vprašanjem, zakaj se pisatelj ni nikoli vrnil v mesto, kjer se je rodil.
Mesto legenda
Za velik del Poljakov je Lvov oziroma po njihovo Lwów po drugi svetovni vojni postal na nek način bolj legenda kot resnično mesto, se pravi najmanj mitsko mesto. V poljski kulturi je začel igrati podobno ali v tem smislu večjo vlogo kot Trst pri Slovencih in Kolozsvár (Cluj-Napoca) pri Madžarih.
Do konca prve svetovne vojne sta Lvov in Trst pripadala avstro-ogrski monarhiji – obe mesti, ki sta se nahajali na dveh verjetno najbolj oddaljenih koncih te ogromne države, je povezovala najdaljša železniška proga v monarhiji, ki je med drugim potekala tudi skozi Ljubljano. Lvov, v poljščini Lwów, v nemščini Lemberg, v ukrajinščini Lviv, je bil najvzhodnejše mesto monarhije v avstrijskemu delu države. Bilo je glavno mesto avtonomne kraljevske province Galicije in (skupaj s Trstom) četrto največje mesto v celotni monarhiji za Dunajem, Budimpešto in Prago.
Dežele Galicije so bile po zadnji delitvi poljsko-litovske skupnosti – tako imenovani Republiki obeh narodov – priključene Avstriji pod pretvezo kratkega obdobja v srednjem veku, ko je bila kneževina hališke Rutenije del Ogrskega kraljestva in dejstva, da je bil avstrijski cesar v XVIII. stoletju hkrati tudi ogrski kralj. Vendar je to veljalo le za vzhodni del novoustanovljene avstrijske pokrajine Galicije, saj zahodni del ni nikoli pripadal srednjeveški kneževini hališke Rutenije. Tako je bila Galicijska pokrajina dejansko sestavljena iz zahodnega dela (s Krakovom), kjer je bila večina Poljakov, in vzhodnega dela – z Lvovom, ki je bil glavno mesto pokrajine, – kjer so bili (z izjemo samega mesta) večinoma Ukrajinci. Povsod drugod, zlasti v majhnih mestih, je bilo veliko judovskega prebivalstva.
V skoraj 130 letih avstrijske vladavine je glavne mesto Galicije raslo in se lepšalo. Lvov je v 20. stoletje vstopil kot sodobno velemesto, ki so ga poleg starodavne arhitekture krasili celi bloki monumentalnih stavb v dunajskem slogu, čudoviti parki, univerza, prelepa operna hiša in dramsko gledališče, pomembno železniško vozlišče in veličastna stavba železniške postaje.
Mesto je že imelo sodobno električno razsvetljavo, vodovod in kanalizacijo, v sistem pa je bila vključena tudi reka Poltva (poljsko – Pełtew), ki od tedaj skozi središče mesta teče pod zemljo in je postala nekakšen lvovski Styx. Mesto je imelo tudi obsežno omrežje električnih tramvajev, na bulvarju v središču mesta pa se je ponašalo z izjemno lepim Velikim gledališčem. V nekdanjih deželah poljsko-litvanske skupnosti, ki si jih je po delitvi priključila carska Rusija, je bilo le malo mest, ki bi se lahko pohvalila s takšnim modernizacijskim napredkom.
Avstro-Ogrska se je po ustavni reformi leta 1867 od carske Rusije razlikovala tako po posebnem političnem modelu kot tudi po odnosu do narodnih manjšin (poleg dveh konstitutivnih narodov, nemško govorečih Avstrijcev in Madžarov, je cesarstvo sestavljalo še vsaj deset drugih, predvsem slovanskih narodov) in političnih svoboščin. Zato so bile stvari, ki so bile v carski Rusiji strogo prepovedane, v Avstriji mogoče. V primeru Galicije je to vključevalo izobraževanje – Lvovsko univerzo, na kateri se je poučevalo v poljščini, poljske in ukrajinske (oziroma judovske) gimnazije ter številne druge priložnosti za izdajanje knjig v poljščini in ukrajinščini. Takrat so bile v poljskih in ukrajinskih deželah pod carsko oblastjo takšne dejavnosti strogo omejene ali celo prepovedane.
Duh stare podonavske monarhije
Po padcu Avstrije je Lvov po kratki poljsko-ukrajinski vojni med letoma 1918–1919 zaradi neuspešnega poskusa Ukrajincev, da bi v mestu razglasili svojo državo – Zahodno ukrajinsko ljudsko republiko – postal del obnovljene poljske države. Natančna narodnostna sestava predvojnega Lvova ni tako jasna, kot se morda zdi. V anketah so običajno spraševali o jeziku in veroizpovedi, ne pa tudi o narodnosti. Po besedah raziskovalca Grzegorza Hryciuka, avtorja knjige Poljaki v Lvovu 1939–1944. Vsakdanje življenje (poljsko Polacy we Lwowie 1939-1944. Życie codzienne), je imelo leta 1939 mesto 333,5 tisoč prebivalcev, od tega je bilo nekaj več kot 50 odstotkov Poljakov, približno 32 odstotkov Judov in približno 16 odstotkov Ukrajincev. Po popisu pa iz leta 1931 je 63,5 odstotka prebivalcev mesta govorilo poljsko, 24,1 odstotka jidiš in hebrejsko ter 11,3 odstotka ukrajinsko. Leta 1921 je bilo v mestu 51 odstotkov prebivalcev katoličanov, 35 odstotkov prebivalstva je bilo judovske veroizpovede in 12,4 odstotka pa grškokatoliške. V okolici mesta in na podeželju pa so živeli predvsem Ukrajinci. V kulturnem smislu pa je bilo to predvsem poljsko mesto, poljščina je bila tudi prevladujoči jezik, ki je odmeval po ulicah mesta. Sovjeti so v mesto prvič vstopili konec septembra 1939, leta 1945 pa je bilo to ozemlje priključeno ZSSR, zaradi česar je mesto zapustilo veliko predvojnih prebivalcev. Zaradi vojnih izgub in genocida nad lokalnimi Judi je Lvov v primerjavi z letom 1939 izgubil več kot 80 odsototkov prebivalstva.
Usoda mestnih spomenikov po drugi svetovni vojni si zasluži posebno omembo: ko so si Sovjeti priključili mesto, se je iz njega odselila večina poljskih prebivalcev, prav tako pa so bili »vrnjeni domov« – se pravi v Poljsko ljudsko republiko – tudi nekateri spomeniki. Kip Aleksandra Fredra, slavnega satirika, ki velja za predhodnika poljske drame, je bil na primer prestavljen v Vroclav, kip kralja Jana III Sobieskega, ki je poznan zaradi zmage proti Turkim pri Dunaju, pa v Gdansk. Vendar v mestu še vedno stoji spomenik najslavnejšega poljskega romantičnega pesnika Adama Mickiewicza, čigar poezija je med drugim navdihnila Franceta Prešerna. Zanimivo, da v resnici nikoli ni obiskal tega mesta.
Na prelomu 19. in 20. stoletja je bilo mesto pomembno središče poljske kulture, hkrati pa zelo pomembno za Ukrajince, ki so ga pojmovali kot Piemont svojega narodnega preporoda. Že pred prvo svetovno vojno so bile tu ustanovljene prve ukrajinske – pa tudi poljske – skavtske organizacije, prve nogometne ekipe obeh narodov pa so odigrale nogometne tekme.
Danes, ob začetku drugega desetletja XXI. stoletja, je v Lvovu duh stare podonavske monarhije, ki je ugasnila pred več kot stoletjem, morda najmočnejši v vsej Srednji Evropi. Ne le številna literarna dela ukrajinskih pisateljev, tudi bari, restavracije in kavarne v mestu so polni nostalgije po »stari dobri Avstriji« in nekdanji Galiciji.
Od leta 2016 je Lvov vključen v članstvo Unescove mreže mest literature in gosti številne dogodke, namenjene promociji literature, poezije, branja. Zanimivo je, da je mesto samò že pred dolgo časa postalo literarni junak. Poljska nostalgija po mitu mesta je našla nešteto izrazov v literaturi, na primer v znameniti pesmi Odhod v Lvov (poljsk. – Jechać do Lwowa) nedavno umrlega poljskega pesnika Adama Zagajewskega, ki se je rodil v tem mestu in se sprašuje: »… s katere postaje se odpraviti v Lvov, če ne v sanjah, ob zori, ko je rosa na kovčkih in se Torpede* in vlaki šele rojevajo …« Tudi dela številnih sodobnih ukrajinskih pisateljev, kot so Jurij Andruhovič, Jurij Vinničuk, Andrij Kokotjuha in drugi, v veliki meri temeljijo na mitih o starem Lvovu iz medvojnega obdobja ali »stari dobri Avstriji«. Mit o »nesovjetskem« mestu z bogato kulturno tradicijo je med sodobnimi Ukrajinci – prebivalci Lvova in drugih mest – zelo živ.
Morda je ena od najbolj zanimivih urbanih legend, ki se zdaj obujajo, tista o Stanisławu Lemu, verjetno najbolj znanem pisatelju, rojenem v Lvovu.
Medgalaktična potovanja v komunistični ljudski Poljski
Stanisław Lem se je rodil 12. ali 13. septembra 1921 v Lvovu v družini z judovskimi koreninami. Verjetno se je rodil 13. septembra, vendar je bil v njegov rojstni list vpisan datum 12. september, da bi se po vraževerju izognili nesreči. Zaradi judovskega porekla je trpel med nemško okupacijo mesta, ki mu je verjetno pustila travmatičen pečat do konca njegovega življenja; o teh spominih je nerad govoril. Večina Lemove družine je med vojno umrla ali bila ubita. Ni natančno znano, kako se je Lem sam izognil smrti, verjetno se je skrival pod drugim imenom. Leta 1946 je za vedno zapustil Lvov in se naselil v Krakovu.
Leta 1954 je Stanisław Lem objavil knjigo Sezam in druge zgodbe – prve zgodbe iz cikla njegovih znamenitih Zvezdnih dnevnikov, ki so mu kmalu prinesli svetovno slavo. Junak teh zgodb Ijon Tichy potuje po vesoljskem nebu in obiskuje oddaljene galaksije – kot se izkaže, je bila ideja o medgalaktičnem potovanju v komunistični Poljski za mnoge bolj realna kot potovanje na dopust do recimo Jadranskega morja. Na komunističnem Poljskem je vladala cenzura, od pisateljev pa se je pričakovalo, da bodo zvesti ljudski oblasti in se bodo pridružili toku ustvarjanja socialistične realistične literature. V teh okoliščinah se je zdelo, da je znanstvena fantastika ena od redkih možnosti, kako pretihotapiti globlje vsebine in se izogniti služenju režimu.
Leta 1961 sta izšli Lemovi najbolj znani deli, ki sta mu prinesli svetovno prepoznavnost – Solaris in Vrnitev z zvezd. Doživeli sta veliko prevodov in objav v tujih jezikih. Pisatelja so vabili na predstavitve njegovih knjig, predavanja, srečanja z bralci. O večini potovanj v tujino izven držav ljudske demokracije je lahko le sanjal, te sanje pa so bile veliko bolj drzne kot tiste o poletih v ozvezdje Alfa Kentavra.
Lem sam se ni želel označiti za ustvarjalca znanstvene fantastike, ampak se je bolj dojemal kot futurologa. Številne njegove napovedi izumov so se uresničile, med drugim e-knjige, družbena omrežja, mobilna telefonija.
Čakajoč na potni list
Ko so Lemova dela postala priljubljena tudi v Sovjetski zvezi in je slavni sovjetski režiser Andrej Tarkovski naznanil, da namerava posneti film Solaris, je Leonid Brežnjev pisatelja povabil v Moskvo in mu v znak posebne naklonjenosti dovolil obisk Lvova – domačega mesta, ki ga je moral po vojni zapustiti. Poljakom, rojenim v mestu, preden je to po drugi svetovni vojni dokončno postalo del ZSSR, ki so se v okviru tako imenovane repatriacije večinoma odselili na Poljsko, je bil vstop v to mesto namreč dolgo prepovedan. Prepovedi so se strogo držali. Na primer potniki, ki so so se odpravili na počitnice v bratsko socialistično Bolgarijo in so potovali z vlakom na relaciji Varšava-Lvov-Černivci-Bukarešta-Sofija, med kratkim postankom vlaka na postaji v Lvovu niso smeli stopiti niti na peron.
Vendar Stanisław Lem ni sprejel tega čudovitega darila vladarja Kremlja in se do svoje smrti leta 2006 ni več vrnil v Lvov. Tudi po razpadu Sovjetske zveze in osamosvojitvi Ukrajine se ni odločil za vrnitev v domače mesto.
»Če si zaljubljen v žensko, se z njo poročiš in živiš srečno do konca svojih dni, potem pa pride nekdo drug, ona se zaljubi v njega in se z njim poroči – nima smisla ugotavljati, kakšne otroke ima s tistim drugim in kako živijo. Raje se ne bi vpletal in se tam ne bi pojavil …« Takšno metaforo je pisatelj uporabil, ko so ga vprašali o njegovem odnosu do rojstnega mesta.
Hkrati je bil njegov odnos do mesta poseben – znana je še ena pisateljeva izjava, v kateri je med drugim zapisal: »Lvov je del mene in jaz sem del Lvova. V Lvov sem vraščen kot drevo.« Napisal je tudi avtobiografski roman o Lvovu iz svojega otroštva z naslovom Visoki grad (poljsk. Wysoki Zamek).
V komunistični Poljski je oblast – za razliko od SFRJ – precej restriktivno obravnavala potovanja svojih državljanov v tujino. Državljani so morali za potni list zaprositi vsakič, ko so želeli v tujino, vse vloge pa je morala odobriti varnostna služba UB (poljsk. Urząd Bezpieczeństwa). Prošnje oseb, ki so bile osumljene »nelojalnosti« do oblasti Poljske ljudske republike, so bile običajno zavrnjene. Potovanja v države ljudske demokracije in ZSSR pa so potekala na podlagi tako imenovanih potnolistnih prilog, ki so bile priložene osebnim izkaznicam. Ta praksa dolgo ni veljala za Jugoslavijo, ki je bila v tem pogledu podobna kapitalističnim državam.
Oblast Poljske ljudske republike je Stanisławu Lemu izdala potni list šele leta 1982, pisatelj pa je to priložnost hitro izkoristil za kratko potovanje v Zahodni Berlin na povabilo svojega zahodnoberlinskega založnika, od tam pa je šel na Dunaj, kjer je ostal do padca komunističnega režima na Poljskem.
Lemov prvi polet
Lemov roman Katar opisuje prizor z izmišljenega letališča v Rimu, ki si ga je pisatelj zamislil, ko je živel na socialističnem Poljskem. Šele v Zahodnem Berlinu je imel priložnost, da si je od blizu ogledal, kako deluje pravo veliko letališče. V zahodnem delu mesta sta bili tedaj dve letališči. Staro letališče Templehof je bilo dediščina tretjega rajha. Nacisti so ga v drugi polovici tridesetih razširili do te mere, da je postalo največje letališče na svetu. Odlikuje ga veličastna, monumentalna nacistična arhitektura. V času, ko je Evropo delila železna zavesa, se je nahajalo v neposredni bližini meje, ki je delila Berlin na dva dela, zato so ga ameriške sile uporabljale kot letalsko bazo. Drugo, novejše letališče Tegel je umeščeno v severozahodni del mesta, v sedemdesetih pa so ga razširili in postalo je odskočna točka za lete na zahod.
Zahodnonemški Lufthansi je bilo prepovedano leteti v Berlin, medtem ko je letalski prevoznik iz NDR, imenovan Interflug, letel le z letališča Schoenefeld v Vzhodnem Berlinu. Edini letalski prevoznik, ki je letel v oba Berlina – vzhodni Schoenefeld in zahodni Tegel – je bil jugoslovanski JAT.
Slavni pisatelj, svetovno znani fantast, futurolog, ki je napovedal nekaj sodobnih izumov, doživi življenjsko potovanje – z navadnim letalom leti z letališča Tegel na Dunaj. Skozi okno opazuje razdeljeno mesto. Spodaj vidi Spandau, Charlottenburg, Kreuzburg, reko Spree in zid. Zid je jasno viden. Zid, ki je delil mesto, življenja, misli in poglede na svet. Zid, ki je bil zgrajen čez noč – najprej kot ograja iz bodeče žice, nato kot betonski bloki, visoki več kot tri metre.
Intimna topografija mesta
Leto 2021 je bilo razglašeno za Lemovo leto. Sedanja poljska oblast ima z Lemom določene težave, saj se večina pisateljevih pogledov komajda ujema s prevladujočo narativo in so daleč od kanona poljske kulture, ki so si ga ti zamislili. Na predvečer pristopa Poljske k EU je Lem v enem od intervjujev dejal: »Kmalu bo Evropa boleče ugotovila, kaj so poljske fobije, psihoze in zgodovinske fantomske bolečine.« V drugem intervjuju pa je dejal: »Dokler nisem uporabljal interneta, nisem vedel, da je na svetu toliko idiotov.« Omeniti velja, da je v svojih delih napovedal tudi pojav interneta.
Vendar pa je Lem tako pomembna osebnost, da ga je preprosto nemogoče zamolčati. Tako so letos na Poljskem in v tujini potekali različni kulturni dogodki, s katerimi so se ga spominjali.
V samem Lvovu pisateljevo ime že dolgo ne vzbuja močnejših čustev. Spomin nanj v mestu še ni našel izraza v obliki ulice ali spomenika, poimenovanega po njem.
Septembra je mestni svet organiziral posebno sejo, na kateri so se poklonili Lemu, na stavbi mestne hiše v Lvovu pa so izobesili transparent z njegovo podobo.
Na predavanju v mestni hiši, ki ga je ob tej priložnosti imel znani ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič, je poslance mestnega sveta vprašal: »Ali se mesto res razlikuje sedaj, ko so preimenovali njegove ulice in trge? Morda.«
Vsako mesto je topografija. Vsaka topografija je intimna, je izjavil Andruhovič. Spomnil je, da sedanja topografija mesta zelo malo spominja na tisto iz Lemovih časov, saj je v njem precej ulic, katerih imena nimajo veliko skupnega z zgodovino mesta, manjka vsaj ulica, poimenovana po Lemu.
Na stavbi, kjer se je Lem rodil, so letos 12. septembra odkrili spominsko ploščo. Poljski konzulat v Lvovu je zavrnil sodelovanje pri slovesnosti ob tem dogodku, ker besedilo spominske plošče naj ne bi bilo usklajeno s poljsko stranjo. Problem je bil v zapisu imena mesta (ukrajinsko Lviv in ne poljsko Lwów) in v tem, da je bil pisatelj označen kot »svetovno znan«, ne pa kot »poljski pisatelj«.
Nove zgodbe starega tramvajskega depoja
V zgodovinskem mestnem jedru se nahaja staro tramvajsko vozlišče, zgrajeno leta 1893. Od junija do oktobra 1984 je Lvov gostil Splošno državno razstavo (poljsk. Powszechna Wystawa Krajowa), ki je bila vseavstrijska prireditev in se je je udeležil tudi cesar Franc Jožef. Tramvajsko progo so zgradili, da so lahko potniki z železniške postaje prišli do razstavišča v mestnem Strijskem parku.
Zgodovinska vozljalnica je trenutno v fazi obsežne prenove, s katero bo na tem mestu nastal nov urbani prostor – LEM Station (Lemova postaja). Mihajlo Lemak, koordinator projekta LEM Station, se ga loteva z navdušenjem in zagnanostjo.
»Naš cilj je stavbe in zemljišče starega tramvajskega depoja preoblikovati v nov ustvarjalni prostor. Verjamemo, da bo to oživljeno območje kmalu postalo zanimivo kot delovni prostor za umetnike, podjetnike, znanstvenike in druge ustvarjalne strokovnjake,« pravi Lemak.
»Projekt je bil z razlogom poimenovan po Lemu,« pove. In nadaljuje: »Stanisław Lem je bil vrhunski pisatelj znanstvene fantastike, futurolog in mislec, številne njegove objavljene ideje so se uresničile, njegova spoznanja pa še danes burijo domišljijo. Rodil se je leta 1921 v našem mestu in v njem živel 25 let, nato pa ga je zapustil. Seveda vemo, da so njegove izkušnje v mestu polne zelo bolečih trenutkov zaradi vsega, kar je moral prestati med drugo svetovno vojno in po njej, in se zato ni nikoli vrnil sem. Upamo, da bomo s tem projektom ohranili Lemov spomin bolj, kot bi ga s postavitvijo spomenika in odkritjem spominske plošče. Trg pred hangarji depoja bo poimenovan po njem, eden od novih javnih prostorov, ki jih bomo uredili na območju depoja, pa bo poimenovan po Ijonu Ticheju, enem od najbolj znanih Lemovih likov, raziskovalcu oddaljenih zvezd in galaksij.«
Mihajlo Lemak z nasmehom pove, da mnogi menijo, da se je v projekt vključil zaradi določene resonance njegovega priimka s priimkom slavnega pisatelja, in poudari, da gre za pobudo lokalnih zasebnih vlagateljev, ki jo je mestni svet Lvova podprl bolj moralno kot finančno ter da je organiziral razpis za dolgoročni najem stavb in zemljišč v lasti mestnega podjetja, nato pa jih bo predal mestni skupnosti. Mihajlo upa, da bo to v Lvov vrnilo vsaj spomin na Stanisława Lema, če že ne njega samega.
Septembra je bila v okviru skupnega projekta z umetniki iz Katovic na steni ene od stavb v skladišču odkrita tudi stenska poslikava, posvečena Lemu. V eni od hangarskih hal depoja trenutno poteka avdiovizualni umetniški projekt z naslovom Tetramatica. V sodelovanju s Centrom za urbano zgodovino poteka projekt, posvečen Lemu, z naslovom Lvov – mesto travme.
Uradno odprtje LEM Station je načrtovano za leto 2022, ko naj bi se zgodil tudi prvi večji dogodek – Futurološki kongres, ki je dobil ime po enem od Lemovih slavnih romanov.
Z Mihajlom, ki ima na glavi gradbeno čelado, stojiva na strehi ene od hal depoja. Od tu se odpira panoramski razgled na staro mestno jedro, ki leži nekoliko nižje v dolini. Malo zahodneje je primer avstrijske secesijske in historične arhitekture – stara tramvajska proga vodi do velikanske velikanske železniške postaje, do katere je bilo mogoče, kot je zapisal Adam Zagajewski, »kadarkoli« priti na poti do Lvova.
Zagajewski je svojo znamenito pesem končal z naslednjimi besedami:
»… zakaj mora vsako mesto
postati Jeruzalem in vsak
človek Jud in zdaj le v naglici
spakirati, vedno, vsak dan
in se peljati brez sape, peljati v Lvov, ki navsezadnje
obstaja, miren in čist kot
breskev. Lwów je povsod …«
*Torpeda ali Luxtorpeda – priljubljeno ime slavnega poljskega hitrega vlaka iz tridesetih let prejšnjega stoletja.
Divjina je drugi mladinski, sicer pa četrti roman irskega ustvarjalca Roddyja Doyla, ki ga dobivamo v slovenskem prevodu. Vse štiri je prevedla Tina Mahkota, izvrstna prevajalka in poznavalka irske književnosti; kot lahko ugotovimo že iz kratke spremne besede, pa tudi navdušena bralka Doylovih del. Naveza Doyle-Mahkota pomeni tudi, da lahko slovenski bralci uživamo v »značilno jedrnatem in komunikativnem pisateljevem slogu« kot Doylov slog opiše Mahkota.
Svet skozi oči otroka bralec spoznava že v z bookerjem nagrajenem Doylovem romanu Paddy Clarke, ha ha ha, ki ga je v slovenski knjižni prostor pospremil pripis na platnicah: »To ni otroški roman, to je roman o otroštvu.« Tudi Super! in Divjina gledata na svet z višine otroških oči, mladi bralci pa so tudi njuna glavna ciljna publika. Čeprav se lotevata težkih tem, prvi gospodarske krize in brezposelnosti, drugi odtujenosti, izgubljanja sebe in bližnjih, otroška perspektiva vseskozi prinaša upanje, odprt pogled na svet, prežet s tesnobo, hkrati pa sta zgodbi dinamični, jezik domač in okreten, sporočilo pa dostopno, pa čeprav odpira kar nekaj smeri za nadaljnji premislek in pogovor, ga pa ne zahteva.
V Divjini spremljamo dve zgodbi ̶ Mahkota ju v spremni besedi poimenuje kot fantovsko in dekliško. Prvi dajeta tempo brata dvanajstletni Johnny in desetletni Tom, ki z mamo Sandro odpotujeta na Laponsko na snežni safari z vlečnimi psi, drugi njuna osemnajstletna polsestra Gráinne, ki z očetom ostane v Dublinu, da bi se srečala s svojo biološko mamo, ki jo je zapustila pred trinajstimi leti.
Obe zgodbi se iztečeta v iskanje.
Na idiličnem raziskovanje na severu Finske, kjer odrasli potujejo vsak s svojo pasjo vprego, Johnny in Tom, edina otroka v skupini, pa skupaj z vodičem, orjaškim Kallejem, se v temi in snegu na poti do koče Sandra izgubi. Johnny in Tom iskanje vzameta v svoje roke, ker ju odrasli razočarajo, psom pa lahko zaupata, psi si ne mislijo ta je še premlad, ampak počnejo tisto, kar naj bi počeli psi:
»Tom in Johnny seveda sta otroka. Ampak ravno pri tem se veliko odraslih strašno moti. Z otroki ni treba delati kot z otroki, vsaj ne tako kot misli večina odraslih ̶ da so otroci neumni. Vajina mama je pogrešana. Zelo nevarno je. Moramo jo najti. In to hitro. Samo to bi jima morala reči. Tom in Johnny bi se strinjala, ker sta to že sama vedela. Ampak ne, Aki in Kalle sta se jima smehljala in jima ponujala toplo čokolado.«
Njuna sestra Gráinne se išče že dolgo časa. Manjkajo ji odgovori o maminem odhodu. In zdi se, da se brez njih ne zna umestiti v družini, da se med odraščanjem ne najde, predvsem pa ni pripravljena v svojo bližino več spustiti tistih, ki so ji bili najbližje. A išče se tudi njena mama. In Gráinne se ob ponovnem srečanju z mamo znajde v podobni vlogi kot njena polbrata. Vajeti vzame v svoje roke:
»Še se bosta videli. Pojutrišnjem se bosta dobili v mestu. Še velikokrat se bosta videli, in to za dolgo. Gráinne bo šla kdaj v New York. Mama pa bo dvakrat na leto prišla domov.
Nekaj minut prej, ko sta še sedeli v kuhinji, je mama predlagala, da bi Gráinne prišla živet k njej v New York. Gráinne je rekla, da ne.
Mama je zajokala, nato pa prikimala.«
Gre torej za roman, ki primarno nagovarja dve vrsti bralcev? Pravzaprav ne. Z napeto zgodbo, postavljeno v prelepo, ledeno mrzlo finsko divjino, Doyle potegne v branje predvsem bralce Johnnyjeve in Tomove starosti. Junaško reševanje je le vrh celovitega opisa potovanja, ki se začne pri spoznavanju s psi in pripravo sani, nadaljuje pa v drsenju čez divjo naravo, pri čemer Doyle akcijo vseskozi prepleta z impresijami iz narave, občutke z dogodki. Najbolj spreten pa je avtor pri opisovanju odnosov. Skozi drobne pripetljaje razpira kompleksen odnos med bratoma. Johnny in Tom sta pajdaša, zaupnika in zaveznika, v svetu takšnih ali drugačnih drugih sta si vedno znova najbližje, a hkrati sta tekmeca, izzivalca na preži za trenutki, ko lahko drugega že z eno samo besedo dregneš tja, kjer precej boli, ker si starejši, ker si boljši, ker je on tebe, ker lahko. Prav njun odnos je v romanu predstavljen najbolj tenkočutno, poglobljeno razumevanje njunega odnosa pa omogoča tudi vzporejanje z drugimi medsebojnimi odnosi, ne le znotraj družine in turistične skupine, s Kallejem na čelu, temveč tudi z odnosi do in znotraj pasjega krdela. Orisi odnosov niso zgodbi vzporedni, temveč so njeno glavno gonilo, iskanje svojega mesta v skupini pripelje do nesreče, jo stopnjuje in nazadnje tudi spravi do srečnega konca.
Tudi drugo iskanje, tisto, ki se odvija v Dublinu, v divjinah Gráinninih notranjih pokrajin, bistveno usmerjajo medsebojni odnosi. A čeprav Gráinnina zgodba odpira številna zelo kompleksna vprašanja, od tesnobe in zapuščanja do odraščanja in meddružinskih odnosov, občutka krivde in njenega projiciranja, ji je namenjenega manj prostora ̶ poglavja dekliške in fantovske zgodbe se sicer izmenjujejo, a je dekliški pogosto med dvema daljšima fantovskima poglavjema namenjena le stran ali dve. Doyle v svojem prikazu Gráinninega sveta ni plitek, a se pogosto odloči, da ne bo raziskal vseh poti labirinta, v katerega je ujeta najstnica, poti, ki bi starejše najstnike med bralci gotovo zanimale, vlekle v branje.
Čeprav zgodbo upoveduje tretjeosebni pripovedovalec, se zdi, da na Gráinnin svet pogosto gleda z višine Johnnyjevega in Tomovega pogleda:
Gráinne je pustila šolo dva meseca pred maturo. Nikakor ni hotela nazaj.
»Ne moreš me prisiliti,« je rekla.
In prav to je bilo najtežje. Prav je imela. Nihče je ni mogel prisiliti. Samo upali so lahko, da bo vse v redu. Da se bo umirila in spet postala Gráinne, njihova Gráinne.
Ampak trenutno pa to ni bila. Bila je drugačna Gráinne. Pošast, ogromna, zoprna mula. Teroristka.
Gre za pogled nekoga, ki dobro opazuje in razume svet, ker če si otrok, to še zdaleč ne pomeni, da si neumen. Za pogled, v katerem odmeva pogled staršev in okolice. Za pogled nekoga, ki je vpleten in brutalno iskren: naša Gráinne ̶ pošast.
Tudi dekliška zgodba, v kateri ima sicer glavno vlogo osemnajstletna Gráinne tako, po mojem mnenju, najbolje nagovarja bralce Johnnyjeve in Tomove starosti; oziroma bolje rečeno, prav njih najbolje nagovarja roman kot celota, v katerem se obe zgodbi prepletata v eno.
Divjina se bere kot akcijski roman, ki nas potegne v fantastično pokrajino severne Finske in sili bralca, da, če ne prej, pa vsaj v drugi polovici knjige, divje obrača strani v pričakovanju razpleta. A ta dinamična zgodba je predvsem zgodba o odnosih, ki se zrcalijo drug v drugem. Zato je fantovska zgodba bistveni del dekliške in obratno. Medsebojni odnosi se ne prepletajo le v zgodbi, ampak tudi bralcu omogočajo, da bolje razume odnose okoli sebe, da, ko odloži knjigo, ne razume bolje le svojega brata, ki si z njim deli večino iger, zanimanj in strahov, temveč tudi sestro, ki s svojimi iskanji, željami in stiskami živi v drugačnem svetu, pa čeprav se njihovi svetovi ves čas prepletajo. Pri tem sta dekliško in fantovsko seveda le provizorični oznaki. Fantovska zgodba vsekakor lahko nagovori tudi mlade bralke, medtem ko lahko dekliška zgodba tako mladim bralcem kot bralkam odstre tudi vpogled v svet njihovih starejših bratov.
Nenazadnje je Divjina roman, ki ga lahko prebiramo skupaj, da odrasli ne pozabimo povsem, kako izgleda svet z otroške perspektive, da morda skupaj pretresemo to perspektivo in njeno avtentičnost. Lahko pa ga skupaj beremo kot uverturo v naslednje družinsko potovanje. To je namreč nevarnost, ki jo moramo pri branju Divjine vzeti v zakup; da bodo mladi bralci divje navijali za počitnice na Finskem.
Roddy Doyle: Divjina, Založba Zala, prevod Tina Mahkota, 2021.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
Letos praznujemo leto velikega ruskega pisatelja, klasika Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, mesec november pa je še posebej zaznamovan z njegovim imenom, saj 11. 11. obeležujemo dvestoletnico njegovega rojstva. Kot po vsem svetu so se tudi pri nas odvili in se še odvijajo številni dogodki, posvečeni temu vrhunskemu literatu, bogatejši pa smo tudi za nove prevode, na primer za Mladeniča Urše Zabukovec, ki ga je izdala Beletrina, in ponatise, kot je Idiot, ki je izšel pri založbi Modrijan. Pri LUD Literaturi pa so izdali novo, zelo obširno biografijo Ljudmile Saraskine, Dostojevski. Njegova dela torej ostajajo aktualna tudi dvesto let po svojem nastanku. Poglejmo si, kaj dela te mojstrovine tako brezčasne, da njihovega avtorja še danes množično slavijo ne samo v domovini Rusiji, temveč povsod, kamor je segla njegova beseda.
Psihologija
V prvi vrsti lahko rečemo, da je bil Dostojevski izvrsten psiholog. Njegova dela so nekakšne študije primera, saj se vsako od njih osredotoča na posameznika, ki se na svoj način spopada z realnostjo sveta in težo eksistence. Liki so večplastni in izjemno prepričljivi, zlahka si predstavljamo, da beremo o razmišljanjih in dejanjih realnih ljudi v realnih okoliščinah. Tudi tisti, ki izražajo najtemnejše vzgibe človeške narave, denimo morda najbolj znani lik Dostojevskega, morilec Raskolnikov, so izrisani tako, da se jim lahko približamo, se z njimi mnogokrat poistovetimo ter se na ta način soočimo s svojimi lastnimi predsodki in prepričanji.
Uvid v aktualno dogajanje
Tako kot je znal pronicljivo zreti v globine človeške duše, je bil Dostojevski tudi pozoren opazovalec svojega časa. Začutil je izginjanje metafizične opore iz življenja posameznika ob prihodu moderne dobe in modernega načina življenja. Izguba smisla in odtujenost v vedno bolj individualističnem svetu pestita neimenovanega protagonista njegovega romana Zapiski iz podtalja, ki predstavlja nov tip človeka ruske družbe – podtalnega človeka. Nihilizem v Zločinu in kazni vodi Rasklonikova v okrutno dejanje. V romanu Besi pa se to kaže kot obsedenost z idejo o prenovi sveta in ustanavljanju novega reda.
Pogled v prihodnost
Prav zaradi Besov pa Dostojevskemu mnogi pripisujejo preroškost, saj v njih vidijo jasno napoved totalitarnih režimov dvajsetega stoletja, do katerih so privedle revolucije v imenu idej, ki so obljubljale boljši svet, a so se sprevrgle v fanatizem in prinesle mnogo trpljenja. Takšen totalitarizem ideologije prikaže tudi v svojem zadnjem romanu, Bratje Karamazovi, in sicer z legendo o Velikem inkvizitorju, nemara najbolj znanem delu te obsežne mojstrovine. Ideologija posameznike prepriča v to, da je ureditev, v kateri živijo, edina zmožna vzdrževati red – brez nje bi se družba pogreznila v kaos. Razkritje Kristusovega drugega prihoda v legendi bi pomenilo zrušenje celotnega sistema, ki ga je ustvarila katoliška cerkev, s tem pa bi se sesula tudi vsa posameznikova dotedanja načela ravnanja. Kdo ve, kaj bi temu sledilo. Veliki inkvizitor je diktator, ki ljudem odvzame možnost odločanja, saj meni, da sami niso zmožni sprejeti pravih odločitev. V takšnem sistemu pa ni prostora za svobodo in pravičnost, kar nas je naučila tudi zgodovina. Dostojevski je bil morda v svojih delih še toliko bolj kritičen do vznesenih revolucionarjev, saj se je v svojih mladih letih tudi sam spoprijateljil s skupino radikalnih pisateljev v Sankt-Peterburgu, zaradi česar se je znašel v desetletnem izgnanstvu v Sibiriji. Bil je močno angažiran poznavalec takratnega političnega dogajanja, zato ni tako nenavadno, da je predvidel, do kakšnih grozot lahko le-to privede.
Poznal je bedo življenja
Tako kot je pridobil uvid v psihologijo prevratnežev, ko je bil z njimi obkrožen, je Dostojevski lahko še toliko bolj globoko raziskoval dušo ubogih, ponižanih in zapuščenih ljudi, s katerimi je bil obdan že v dobi odraščanja. Njegov oče je bil namreč zdravnik, ki je deloval v moskovski bolnišnici za reveže, imenovani Božedomka, v kateri je družina tudi živela. Tako je bil že zgodaj soočen z neenakostjo, videl je lahko, da ne uživajo vsi enakih privilegijev kot on, otrok višjega srednjega razreda. Vendar pa v ljudeh, ki so se v Božedomko zatekali po pomoč, ni videl samo jeze in nemoči, temveč tudi neusahljivo upanje, priča pa je bil lahko tudi mnogim dejanjem sočutja, zaradi česar ni izgubil vere v boga in v dobroto človeštva.
Romani, polni upanja
Njegovi liki nenehno iščejo pravičnost, se sprašujejo, kaj je dobro in čemu trpljenje. Kljub temu da jih je večino življenje zlomilo in trpijo za občutki manjvrednosti, krivde, osamljenosti, zavidanja in tesnobe, se v delih Dostojevskega izraža možnost trajnega upanja, predvsem skozi idejo odpuščanja, ki smo ga, po Dostojevskem, od boga vredni prav vsi. Pisateljeva dela globoko zaznamuje prav vera v boga, ki se ji ni nikdar odpovedal, čeprav se je njegovo stališče skozi čas spreminjalo in razvijalo. Njegova filozofsko-verska razmišljanja in občutja svoj vrhunec dosežejo v njegovem zadnjem romanu Bratje Karamazovi, ki se ukvarja prav s problemom, kako zaupati v božjo ljubezen in človeško dobroto, ko pa je na svetu toliko zla in trpljenja. In Dostojevski je vedel, o čem govori, ko je govoril o trpljenju. Ne samo, da mu je bil mnogokrat priča, ko je odraščal v bolnišnici, temveč ga je izkusil tudi na lastni koži. Zaradi sodelovanja z radikalnimi peterburškimi intelektualci je bil le za las rešen pred smrtno kaznijo in poslan na prisilno delo v Sibirijo, kjer je preživel štiri leta, preden so ga poslali služit v sibirsko vojsko. Svojo izkušnjo je opisal v romanu Zapiski iz mrtvega doma. Kasneje, ko se je njegovo življenje že umirilo in ustalilo, pa ga je doletela še ena najhujših nesreč, smrt otroka, komaj triletnega sina Aljoše, po katerem je poimenoval osrednji lik romana Bratje Karamazovi. Pisatelj se je globoko zavedal vrednosti človekovega življenja, ki je izredno ranljivo in si nenehno zre iz oči v oči s smrtjo.
Eksistencializem
To zavedanje lastne minljivosti sproži številna eksistencialna vprašanja, ki jih je Dostojevski naslavljal v svojih delih. Roman Zapiski iz podtalja tako velja za prvi eksistencialistični roman, popelje pa nas v glavo živčnega, raztresenega in osamljenega podtalnega človeka, človeka moderne dobe, ki je izgubil vero v ideje modernosti, zato je skrajno zagrenjen in razočaran tako nad svetom kot nad lastnim življenjem. Podtalni človek predstavlja kritiko individualizma, racionalizma, logocentrizma in vere v napredek, kar Dostojevski naslavlja tudi v drugih svojih delih. Te moderne ideje namreč ne zaobjemajo večnih vprašanj o življenju in smrti, dobrem in zlem, ljubezni in trpljenju, ki človeka najbolj bistveno zadevajo. Dostojevski rešitev vidi v veri v boga, ki modernim ljudem lahko povrne spodmaknjeni temelj, s katerim si lahko ponovno osmislijo življenje.
Vpliv
Romani Dostojevskega so večinoma obsežni, vedno pa izjemno kompleksni, polni filozofskih idej in bivanjskih vprašanj. Namenjeni so premišljevanju, ko jih prebiramo znova in znova, pa v njih odkrivamo nove in nove odtenke ter plasti. Njegova dela so tako navdihovala številne mislece in umetnike skozi čas. Filozof Friedrich Nietzsche ga je izjemno cenil predvsem kot psihologa. Oče psihoanalize Sigmund Freud je Dostojevskega postavil v analizo skozi njegove romane. Ameriški pisatelj Ernest Hemingway pa ga je štel za enega največjih vplivov. To so le nekatera slovita svetovna imena od mnogih, ki so ga občudovali. Dostojevski pa je izredno pomemben tudi za slovensko literaturo, najbolj opazen vpliv je morda imel prav na Ivana Cankarja, ki mu je bilo ob stoletnici smrti posvečeno leto 2018. V njegovih delih lahko najdemo številne odmeve idej ruskega velikana, predvsem v razumevanju krščanstva in krščanskega socializma. Odprtost del Dostojevskega za interpretacijo je omogočila nastanek širokega spleta novih idej in umetnin, zato s prebiranjem njegovih del na nek način ustvarjamo tudi podlago za razumevanje številnih drugih.
Znamenita dela
Literaturo in filozofijo 20. stoletja pa so najpomembneje zaznamovala velika dela iz tako imenovanega peteroknjižja, to so romani Zločin in kazen, Idiot, Mladenič, Besi in Bratje Karamazovi. V vseh spremljamo posameznike v ekstremnih okoliščinah, skozi katere Dostojevski naslavlja najbolj bistvena vprašanja človeške eksistence. Zločin in kazen prikazuje morilca, ki ga počasi razjeda krivda. Zločince si pogosto predstavljamo kot pošasti, Raskolnikov pa je, kljub temu da na začetku romana misli, da je nekakšen nadčlovek, čisto običajen posameznik, ki je nazadnje, kot vsi ljudje, vreden našega usmiljenja in odpuščanja. V Idiotu sledimo usodi naivnega kneza Miškina, ki trpi zaradi pretirane dobrote in radodarnosti. Miškin vidi lepoto v običajnih stvareh, ki bi nas lahko vsakodnevno osrečevale, če bi jih le znali videti na pravi način. Ker čuti globoko ljubezen do sveta in se čudi tudi najbolj vsakdanjim stvarem in pojavom, ki se navadno zdijo samoumevni, ga imajo ljudje za navadnega idiota. Roman Mladenič tematizira odnos očeta in sina, skozi to pa tudi širši konflikt med starim in novim, tradicijo in moderno. Devetnajstletni intelektualec Arkadij se skuša na prelomu odraslosti osamosvojiti in ustvariti lastno identiteto, išče se, podobno, kot se je v obdobju modernizacije iskal ruski narod, ki je vse bolj sprejemal ideje zahoda in se obračal proti ruski tradiciji. Besi na podoben način kritizirajo vdor zahodnih idej, ki v romanu spodbudijo krvavo revolucijo, kaos in uničenje. Dostojevski je v svojem času videl veliko političnega in moralnega nihilizma, z delom je želel opozoriti na možne tragične posledice le-tega. V romanu Bratje Karamazovi pa Dostojevski postavlja globoka vprašanja o grehu, trpljenju in odpuščanju, njegovo sporočilo pa je izjemno toplo, če ga sprejmemo, lahko tudi odvezujoče. Ljudje nismo popolna bitja in ne moremo dosegati visokih idealov čistosti in dobrote, ki jih od nas zahteva krščanska etika. Če to sprejmemo z milostjo, namesto s sovraštvom do samih sebe, bomo lahko občutili mir. Prav zavedanje človeške nepopolnosti je tisto, ki nam omogoča da odpuščamo drug drugemu in sami sebi.
Ob rojstnem dnevu Dostojevskega torej vzemimo v roke katero izmed njegovih del ter uživajmo v izčiščenosti misli in mojstrstvu besede.
Roman Mladenič Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki je v prevodu Urše Zabukovec izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Zakaj imamo ljudje in večina živalskih vrst dve očesi, vidimo pa eno podobo, eno sliko pred seboj? Med drugim zato, da možganom olajšamo naporno delo pri procesiranju informacij zunanjega sveta.
Esejistka, kolumnistka in prevajalka Urša Zabukovec nam odpre oči drugače. V uvodu svoje zbirke kolumn Levo oko, desno oko (Kud Logos) se namreč nasloni na nemško teologijo in pojasnilo, da ima tudi ustvarjena človekova duša dve očesi. Prvo nam daje zmožnost zreti v večnost, drugo pa gledati v čas in ustvarjena bitja ter v njih spoznavati razlike.
V kolumnah prevprašuje, kakšen svet si postiljamo in kako v njem spimo oziroma živimo. Razmišlja o tem, kakšna je vloga novih tehnologij in kako se razrašča nadzor, zanima jo, kako deluje izobraževalni sistem, kje je mesto umetnosti, kam nas vrtita globalizacija in kako jo poganja denar. Gleda v koronačas in razmišlja o času smrti.
Kakšen svet se avtorici razkriva, ko zdaj z enim, zdaj z drugim očesom zre na svet, ali pa ko se oba ob gledanju ujameta, prisluhnite v podkastu. V njem pa si vzamemo čas tudi za njen še čisto sveži prevod romana Mladenič, ki ga je leta 1875 napisal Fjodor Mihajlovič Dostojevski, in je letos ob 200. obletnici rojstva njegovega avtorja, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, izšel pri založbi Beletrina.
Prisluhnite podkastu:
Urša Zabukovec je kolumne objavljala od leta 2018 v Delu, s pisanjem pa je sklenila konec lanskega leta in jih nato zbrala v zbirko Levo oko, desno oko, ki je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Zanjo je bila nominirana tudi z zbirko esejev Vseživo.
Sicer pa je doktorica ruske filologije in prevajalka iz španščine, poljščine in ruščine. Za prevod romana Tatjane Tolstoj Mjausk je prejela Sovretovo nagrado. Je tudi velika poznavalka ruskega literarnega velikana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in avtorica knjige Neverbalni Dostojevski.
Britanski zgodovinar Mark Mazower (1958) je eden izmed največjih strokovnjakov za zgodovino 20. stoletja v svetovnem merilu. Diplomiral je iz klasične filologije in filozofije na Univerzi v Oxfordu, na isti univerzi je tudi doktoriral. Danes predava zgodovino na newyorški Univerzi Columbia, pred tem je poučeval na univerzah v Londonu, Sussexu in Princetonu. V fokusu njegovega raziskovanja je zgodovina 20. stoletja, s poudarkom na zgodovini Grčije in Balkana, zlasti v zadnjem poldrugem desetletju pa se posveča primerjalnemu proučevanju evropske in svetovne zgodovine ter vlogi svetovnih velesil in mednarodnih institucij v oblikovanju globalne ureditve. Je avtor več nagrajenih monografij. V slovenskem jeziku sta že izšla prevoda dveh njegovih monografij, Balkan: od konca Bizanca do danes in Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi, od letošnjega oktobra pa lahko v slovenščini beremo tudi njegovo monumentalno delo Hitlerjev imperij, ki je izšlo pri Založbi Beletrina.
Začniva in medias res. Danes marsikdo z veliko zaskrbljenostjo opazuje razraščanje populizma in obujanje nacionalizma v Evropi in svetu. Priklicujejo se vzporednice z dogajanjem v weimarski Nemčiji in Mussolinijevi Italiji. Tudi vi ste se v kolumnah v zadnjih letih večkrat dotaknili te tematike, a vedno z opozorilom, da nam analiza zgodovinskih silnic lahko pomaga razumeti današnje dogodke, toda le če sedanjost »mislimo z zgodovino«. Pojasnite nam, prosim, to misel.
Ne mislim, da se zgodovina ponavlja. In da lahko, če razumeš dogajanja in razmere v Weimarski republiki, predvidiš okoliščine, ki omogočajo ponovitev enakega scenarija v današnji Evropi. Zgodovina ne ponuja takšnih analogij. Vendar pa zgodovina s svojim naborom pristopov in metod v analiziranju zgodovinskih dogodkov lahko prispeva terminologijo in koncepte, ki so uporabni v oblikovanju ustreznega konceptualnega ogrodja za analizo dogajanja in razmer v današnjih družbah. Vsebinsko in teoretično izredno bogate študije o krizi liberalne demokracije v Evropi, ki so nastale v dvajsetih let prejšnjega stoletja, nam lahko danes, torej celo sto let po svojem nastanku, pomagajo razumeti današnjo krizo liberalne demokracije v Evropi, ZDA in drugod v svetu … Sintagma »misliti z zgodovino« sicer ni moja. Njen avtor, Carl Schorske, zgodovinar habsburškega imperija, ki ga izredno cenim, je z njo naslovil zbirko esejev Misliti z zgodovino (Thinking with History). Schorske je bil prepričan, da sta bili 19. in 20. stoletje obdobje, ko so ljudje še mislili z zgodovino; nekako naravno so se znali umestiti v zgodovinsko dogajanje, ki so ga razumeli kot proces nenehnega spreminjanja družbe. Vprašanje je, če ljudje danes še ravnajo enako. Soočajo se namreč s povsem novimi izzivi, denimo podnebnimi spremembami, ki jih ni mogoče misliti v zgodovinskem, temveč obstajajo – če tako rečem – v drugem času. Te nove preizkušnje nas vse, ne le zgodovinarje, postavljajo pred izziv, kako jih ustrezno nasloviti, še posebej, kako jih nasloviti politično, ne da bi zdrsnili v katastrofizem, kar se največkrat dogaja sedaj. Če se je torej moč razraščanju fašizma zoperstaviti tudi tako, da mu pokažemo njegov pravi obraz z izpostavitvijo njegovih preteklih manifestacij, kar so počele generacije antifašistov, se zastavlja vprašanja, v kolikšni meri nam lahko pri oblikovanju konceptualnih izhodišč, ko gre za iskanje ustreznih odzivov na nove izzive, pomaga zgodovina.
Ravno zato, ker takšnega pristopa še ni, se verjetno tudi ti novi izzivi in preizkušnje »prevajajo« v starejše doktrine in politične ideologije. Toda v samem izhodišču problema, tudi ko gre za skrb za okolje, ostaja nerazrešen odnos med kapitalizmom in demokracijo. Slednje je, na kar ste opozorili v eni izmed kolumn, tudi razlog, da se v zgodovini perpetuirajo vprašanja legitimnosti oblasti in avtoritarnih sistemov. A zagotovo so tudi pomembne razlike med današnjimi in avtoritarnimi sistemi iz prve polovice 20. stoletja?
Ena izmed razlik, če začneva z razlikami, je v tem, da so v dvajsetih letih 20. stoletja mnogi na skrajni desnici odkrito kritizirali in napadali demokracijo ter zagovarjali in slavili diktaturo. Ena izmed posledic poraza fašizma v 2. svetovni vojni in šibitve te ideologije po njej je ta, da se današnji voditelji z avtoritarnimi tendencami ne hvalijo, da so diktatorji. Nasprotno, trdijo, da le izboljšujejo demokracijo. Tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja je ena izmed vej v nacistični politični teoriji trdila, da je Tretji rajh najpopolnejša oblika demokracija – vendar jim že tedaj ni nihče zares verjel. Danes pa imajo vsi polna usta demokracije, četudi morda ravnajo povsem v nasprotju z njenimi načeli. Na ta način se lahko opredeljujejo zato, ker je demokracija v izhodišču zelo nestabilen nabor uredb, ki zadevajo delitev oblasti. Doktrina uravnoteženosti med različnimi vejami oblasti je v tem smislu idealizirana, v praksi se vedno izkaže, da v ozadju poteka boj med temi tremi vejami oblasti, še posebej med zakonodajno in izvršilno. Demokracija je zato vedno vsebovala potenciale za legitimizacijo skrajno močne izvršilne oblasti.
Nacisti so prišli na oblast na legalnih volitvah, po črki zakona, čeprav so potem ravnali povsem v nasprotju z duhom tega zakona. Tudi sodobni t. i. liberalni demokrati so prišli na oblast in jo utrjevali na osnovi črke zakona, pri čemer so si postulate demokracije »prilagodili« lastnim potrebam in tako – trdijo poznavalci – iz svojih držav ustvarili »frankeinsteinske pošasti«. Povsem očitno torej sklicevanje na demokracijo ali »vladavino prava« ni zagotovilo za ohranjanje duha demokracije.
Vsekakor. Tudi zato večkrat opozarjam, da tisti, ki svarijo pred razkrojem liberalne demokracije, niso pripravljeni priznati dvoumnosti in nejasnosti znotraj samega koncepta demokracije, ki ga zagovarjajo. Lahko bi rekli, da se je zaradi dogajanja v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih tudi Evropska unija spremenila v zelo nenavadno obliko demokratične ureditve. Gre še vedno za eno izmed oblik demokracije, toda dejansko sta si v njej veliko moč prisvojili sodstvo in ustavna sodišča, tudi centralne banke. To se je zgodilo zaradi nemškega pogojevanja delovanja Unije, točneje, je posledica nemškega pristopa in razumevanja, povezanega s strahom pred povrnitvijo avtoritarizma na oblast v Evropi. Toda zaradi takšnega ravnanja je veliko škodo utrpela njena legitimnost. Če trdimo, da imamo to čudovito liberalno demokracijo, ki jo je treba le obvarovati, si zapiramo prostor za kritično mišljenje o demokraciji, ki jo dejansko živimo.
V zadnjih letih je bilo veliko govora o »vladavini prava«. Naj spomnim, da se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej po padcu Berlinskega zidu, po svetu razkropila množica ameriških političnih znanstvenikov, ki so si zadali nalogo pomagati vsem v uveljavljanju vladavine prava, pri čemer so z vladavino prava mislili ureditev, kakršno imamo v ZDA. Kdorkoli se je kdaj v ZDA skliceval na zakon, dobro ve, da je ta povsem neprebojna pošast. Vemo sicer, kaj so ti znanstveniki mislili z vladavino prava v teoriji; ločitev pravnega od političnega procesa. To se je marsikje udejanjilo, čeprav je ta proces tudi zelo nepopoln. Vemo, da v ZDA zagotovo ne obstaja ločitev pravnega procesa od denarja. Kritika avtoritarizma je torej povsem na mestu. Toda skrbi me, da lahko vodi k nekritičnemu zadovoljstvu s kakovostjo sedanje demokracije.
Sodobne družbe se povsod polarizirajo, nekateri pišejo celo o politični in družbeni tribalizaciji, pri čemer v ospredje vstopajo, denimo na Poljskem ali na Madžarskem, ultrakonzervativne vrednote. Kako vi gledate na te procese?
Vi ste bližje centru tega dogajanja kot jaz, tudi sicer že dolgo nisem podrobneje analiziral razmer na Poljskem ali na Madžarskem. Toda vtis imam, da v obeh državah poteka medgeneracijska kulturna državljanska vojna. No, državljanska vojna je morda pretežek izraz, vsekakor pa poteka boj vrednot med pripadniki mlajše in starejše generacije, urbano in ruralno populacijo. To dogajanje je verjetno odraz in posledica zelo hitrih političnih in družbenih sprememb v teh državah. Trideset let je v teku zgodovinskih sprememb zanemarljivo časovno obdobje, še posebej, če se morajo družbe v tako kratkem času preobraziti iz socialističnega režima v neobrzdan kapitalistični sistem in se iz relativno neozaveščenega monoetničnega sistema prilagoditi današnjemu svetu, kjer je potrebna močna ozaveščenost o večetničnosti. Vse te spremembe so bile za marsikoga enostavno prevelik zalogaj. Od tu napetosti in interpretacije, da spremembe pomenijo napad na tradicionalne institucije. Govoriva o Poljski in Madžarski ter še o nekaterih vzhodnoevropskih državah, vendar opozarjam, da je družba v ZDA še bolj politično in družbeno polarizirana.
Da, to sprašujem tudi zato, ker nekateri razraščanje populizma v vzhodnoevropskih državah pripisujejo šibkim institucijam, ki so nastale v postranzicijskem obdobju. Toda glede na to, da se je populistična retorika uspešno zasidrala tudi v državah zahodnega sveta, tudi v Veliko Britanijo in ZDA, to ne more biti edini razlog za šibitev temeljev liberalne demokracije, temveč so očitno razlogi globlji, sistemski.
Ni naključje, da se je politična polarizacija pojavila trideset oziroma štirideset let po zmagoslavju neoliberalizma, torej zelo specifičnega tipa kapitalizma. Današnji kapitalizem je povsem drugačen od kapitalizma, ki je zaznamoval zahodno Evropo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tedaj so bila gospodarstva Zahodne Evrope relativno zaprta, le počasi in premišljeno so se odpirala zunanjim gospodarskim tokovom. Tedaj je bilo občutiti, da politiki nadzorujejo in usmerjajo gospodarske tokove, v teku so bile tudi obsežne investicije. Od tistega sveta se ni skoraj nič ohranilo. Na oblasti je generacija politikov, ki v resnici ne verjame več v tovrstno upravljanje države. Zdi se, da je njihova vloga zamejena le na vlogo sodnikov, ki razsojajo v zelo nepošteni igri, ki se imenuje trg. Ta na cedilu trenutno pušča ogromne množice ljudi. Niti ni pomembno, ali so te množice že v absolutni revščini. Izigrani in zapuščeni se počutijo že zato, ker je »igra« trga povečala v vseh tudi apetite in percepcije, kaj naj bi komu pripadalo. Institucije skupnosti, kakršne smo poznali v preteklosti, so danes izvotljene. Ne vem, kako je v Sloveniji, toda gospodarski pritisk na manjša podjetja v zahodni Evropi in v ZDA je uničujoč. Ker so politiki na politični levici in desnici opustili razmisleke o tem, kako na ravni države oblikovati gospodarske strategije, nam danes le še pridigajo, da naj bi bila demokracija v sozvočju z nepravičnimi gospodarskimi rezultati. Ironija je, da se danes le še ena skupina ljudi čuti poklicana misliti gospodarstvo na strateški način: bankirji centralnih bank. Ameriška Federal Reserve ta čas usmerja ogromne količine denarja v ameriško gospodarstvo, kar je zelo topoglav način izvajanja gospodarske strategije v javnem sektorju. Toda nihče se ne vznemirja zaradi njihovega početja, čeprav so koristi občutene zelo neenako … Vidno pa je, da je v povojnem obdobju veliko ljudi, veliko več kot danes, premišljevalo o tem, kako »spraviti« kapitalizem in demokracijo. Tudi zato je tisto obdobje tako fascinantno.
Evropsko unijo so na pragu novega tisočletja imenovali »zadnja politična utopija«. Danes, po finančni krizi, tragediji, povezani z migranti, razraščanjem iliberalne demokracije, obujanju nacionalnega refleksa, brexitu, se je znašla v krču. Ključni vir njene legitimnosti ostaja mit o tem, da le integracija Evropa preprečuje nove vojne na stari celini. A hkrati je vidno, da je bilo premalo napora vloženega v njeno pripravljenost in zmožnost v spoprijemanju z zapletenimi izzivi sodobnega sveta.
Vse politične institucije rabijo mite o svojem izvoru. EU ni nobena izjema. Samoumevno, naravno je bilo, da se bo EU utemeljila na mitu, ki zadeva zagotavljanje miru in preprečitev povratka avtoritarnih, diktatorskih sistemov na stari celini. V primerjavi z večino političnih mitov, mit, na katerem se je utemeljila EU, vsebuje zrna resnice. Podaja zelo jasno sporočilo o razlogih za svoj obstoj – preprečitev nove vojne. To je bil izvirni namen ustanovitve prvih povojnih evropskih integracij. Bi sploh lahko obstajal boljši namen!?
Seveda je EU že od svoje ustanovitve dajala primat gospodarskemu, šele kasneje političnemu povezovanju. Hkrati se je legitimirala – morda paradoksalno, ker je bila porojena iz strahu in tesnobnosti – kot zgodovinska nujnost. Zato težje brani načela, na katerih je utemeljena. Zakaj naj bi branili nekaj, kar je neizogibno in nujno? Noče priznati svoje lastne krhkosti. S te perspektive se mi zdi sedanji spor med Evropsko komisijo in poljsko vlado zelo zanimiv; pravzaprav vidim v njem eksistencialni trenutek za obstoj Evropske unije. Komisija se je odzvala s finančnim pogojevanjem zahteve za udejanjanje vladavine prava na Poljskem; to se mi zdi zelo tehnokratska, rekel bi nemška, zahodnonemška poteza. Podana je bila v jeziku neizogibnosti, utemeljenem na strahu pred posledicami morebitnega razkroja EU.
Velika Britanija je vendarle izstopila …
… kar je bila strahotna napaka, dokaz neumnosti in norosti generacije politikov, ki trenutno vlada Angliji in Veliki Britaniji. Nič dobrega ne morem reči o tem. Kampanja in proces izstopanja sta morda res izpostavili nekatere politične hibe EU, vendar slednje ni bilo ključno, da so se stvari odvile, kot so se. Mislim, da zdaj vsi spremljajo, kaj se bo zgodilo z VB. Trenutno brexit res ni najboljša promocija za izstop iz EU; druge članice Unije bo zagotovo odvrnil od podobnih nakan. Po drugi strani pa so se Britanci lahko vedno zanašali na svoj unikaten geopolitičen položaj. V primerjavi z Romuni, Poljaki ali baltskimi državami v njeni bližnji soseščini ni sovražne sile. Ne nazadnje tudi Grkov, čeprav so v zadnjih letih izkusili še precej težje obdobje kot Britanci, izstop iz Unije ni nikoli zares zamikal, saj vedo, da je z geopolitičnega vidika zanje članstvo v EU bistvenega pomena. Menim, da bodo učinki brexita obvladljivi in zamejeni. Pomembnejše vprašanje ta čas je, ali se lahko v kateri izmed večjih evropskih držav, v Franciji ali v Nemčiji, na oblast zavihti skrajna desnica. Ta scenarij nam je bil za zdaj prihranjen. Če se udejanji, se bomo vsi znašli v povsem drugačnem položaju.
Pohod avtoritarne desnice v Evropi je ta čas, vsebinsko in geografsko, obrobnega značaja. Morda se tudi zato – in tudi zaradi pandemije, ki je spremenila koordinate fokusa evropske politike – nekako pričakuje, da bo ta val prešel, Evropa pa se bo vrnila na prejšnje tirnice. V Franciji predsedniški kandidat Eric Zemmour sicer uživa vse večjo podporo, toda vendarle se zdi, da se skrajna desnica ne more usidrati v jedro Evrope.
Ta trenutek se res zdi malo verjetno, vendar ne vem, zakaj bi bilo to nemogoče. Spomini na vojno bodo zbledeli, razočaranje nad političnim razredom se bo krepilo. Vzpon skrajne desnice se lahko zgodi, vendar obstajajo načini, da se mu izognemo. Dve stvari se mi zdita pomembni. Prva zadeva zmožnost evropske tradicionalne levice, da oblikuje uresničljiv gospodarski program. To se mi zdi ključno, saj so po razraščanju neoliberalizma ob začetku devetdesetih let ta prizadevanja znotraj te politične opcije zamrla. Druga stvar zadeva desnosredinske stranke. Morale si bodo priznati, da je politika, utemeljena na nekritičnem zagovarjanju prostega trga, ki očitno poglablja socialne razlike, v očeh mnogih ne uživa legitimnosti. Te stranke bi morale odkriti druge vire legitimiziranja svoje politike. Vedno sicer obstaja skušnjava, da se te tematike preoblikujejo v kulturni boj. Z netenjem tega boja si je med volivci moč zlahka pridobiti mandat za petletno vladanje. Težje pa si je s kulturnim bojem pridobiti glasove v razmerah in izzivih, kakršne predstavlja tudi pandemija covid-19, saj se pozornost javnosti preusmeri na druga področja.
Značilno za vašo misel je spoznanje, da so družbeni procesi v osnovi kontigentni. Marsikaj je botrovalo ali botruje temu, tudi naključja, da se stvari odvijajo tako, kot se. A ob branju vaše knjige Hitlerjev imperij, če se posvetiva v nadaljevanju temu vašemu delu, vendarle preseneča ugotovitev, da tudi nacisti pravzaprav niso imeli vizije, še manj načrta, kako naj bi bila videti povojna ureditev Evrope. V svoji vročičnosti so govorili o kolonialpolitik, ostpolitik, lebensraumu itd, največkrat pa so le improvizirali.
Tudi mene je presenetilo to spoznanje. Ko se mi je porodila zamisel za to monografijo, sem ob začetnem raziskovanju presenečeno ugotovil, da je knjig, ki bi zajele vse dogajanje v okupirani Evropi, zelo malo, čeprav je bila nemška okupacija ključni dogodek 20. stoletja v Evropi. Na deset tisoč knjig je bilo napisanih o okupaciji v eni ali morda v dveh državah, le peščica pa jih je zajela dogajanje v celotni Evropi. Potem sem doumel, da tudi nacisti niso razmišljali o svoji vlogi na ravni celine. Dokumenti nas vodijo od enega dogodka do drugega, izredno redko pa naletimo na takšne ukaze z vrha hierarhije, ki bi vsebovali jasno razumevanje njihovih učinkov na drugih področjih. Tudi Hitler, človek na vrhu hierarhije, edini, ki bi lahko razmišljal na takšen način, tem vprašanjem ni posvečal pozornosti. Bil je politični genij, ko gre za vladanje Nemčiji, udobno se je počutil kot vrhovni poveljnik, v vodenju vojne, nikoli pa ni zares razumel, kaj je potrebno za vladanje celotni Evropi. Pravzaprav je le nekaj intelektualcev znotraj SS razmišljalo na takšen način, med njimi tudi tisti, ki so leta 1942 sodelovali na konferenci Wannsee, na kateri je bila določena »končna rešitev« judovskega vprašanja. Vendar ti ljudje niso bili zares pomembni v hierarhiji rajha. Poleg tega je bilo po tej konferenci vse podrejeno vprašanju judovstva, ki je bilo za naciste edino panevrospko vprašanje. Druga skupina ljudi, ki je razmišljala o Evropi, so bili ekonomisti, a tudi oni niso imeli pomembne besede v rajhu. Nihče, kolikor sem raziskal, se ni zares ukvarjal s povojno podobo Evrope. A do nemške okupacije Poljske v septembru 1939 je bilo denimo tudi malo govora o tem, kakšna naj bo nacistična politika do judovskega prebivalstva na Poljskem. To je osupljivo glede na to, kar se je zgodilo!
V knjigi pišete, da so nacisti leta 1940 razmišljali o »teritorialnem« in ne »končnem vprašanju« judovskega prebivalstva v Evropi.
Ta načrt je nastal na Poljskem leta 1939. Takrat so poljski nacionalisti zahtevali izgon Judov iz države in pojavila se je ideja o njihovi selitvi na Madagaskar. V zelo, a zelo kratkem obdobju je o tej zamisli razmišljal tudi Hitler. V resnici pa je bila »končna rešitev« judovskega vprašanja, kar sem skušal utemeljiti v knjigi, v času vojne del širše nacistične populacijske politike. V izhodišču je šlo za preseljevanje Nemcev, toda s tem je bila neizogibno povezana tudi rasistična politika, torej izgon vseh, ki jih nacisti niso trpeli. Na osnovi rasizma so zasnovali načrte za obsežne selitve prebivalstva. To, kar se je zgodilo v vojni, je bil le majhen del njihovih načrtov.
Iz režimov, ki so jih vsilili okupiranim državam, je vidno, da so bila na vrhu njihove hierarhije germanska ljudstva, visoko so bili denimo tudi Balti, za drugorazredne ljudi, vredne zasužnjevanja, pa so imeli Slovane. Rasizem je bil edino njihovo politično vodilo. Toda zlasti po porazu v bitki za Stalingrad so bili nacisti prisiljeni ubrati bolj »pragmatičen pristop«, torej tudi sodelovati z »rasami«, ki so jih prezirali.
Ključno izhodišče za premislek o teh vprašanjih je, ali lahko imaš državo z velikansko tehnološko premočjo in hkrati politične možgane idiota. Ni naključje, da se je o vsem tem razmišljalo v času ameriške invazije v Iraku leta 2003. Američani so tedaj pridrveli v Irak, se naslednjega dne zbudili v Bagdadu, se popraskali po glavi, se vprašali, kaj zdaj, a v resnici povojni ureditvi niso namenili ustreznega premisleka. Spraševal sem se, kako je mogoče, da tako malo premisleka nameniš vprašanju, kaj se bo zgodilo po koncu vojne. Podobno, mislim, velja tudi za nemško okupacijo Evrope. Delno pojasnilo, če sploh obstaja pojasnilo, za odsotnost njihovega razmisleka o teh vprašanjih, je morda v tem, da nacionalsocializem v resnici ni bil politična ideologija, temveč ideologija nenehnega boja. Edino načelo, ki jim je bilo na voljo, je bilo načelo rasne pripadnosti. Toda rasa je lažna znanost. Rasa ni resnična. Pravzaprav obstajajo čudovite študije o tem, kako so se tudi nacistični znanstveniki prerekali o tem, ali sploh obstajajo arijci. Toda ker je bil nacistični režim utemeljeni na pojmu rase, so morali nanjo aplicirati niz praktičnih rešitev, ki zadevajo zagotavljanje javnega reda.
Toda nacionalsocializem, milo rečeno, ni zmožen biti zelo pragmatičen. Pojavili so se ljudje, ki so zagovarjali križarski boj proti komunizmu, ljudje, kot je bil Erich Koch, ki je v imenu nemškega nacionalizma skušal zbrisati Ukrajince z obličja zemlje, in ljudje, kot je bil nacistični teoretik in ideolog Alfred Rosenberg, ki je vabil slovanske narode na nemško stran v imenu boja proti komunizmu. Vsi ti ljudje so bili sprti med sabo. Japonci so takrat, kar je zanimivo, ravnali drugače. V Jugovzhodni Aziji, ki so jo zelo hitro okupirali, so sodelovali s tamkajšnjimi političnimi elitami. Ohranile so se zelo zanimive depeše japonskega veleposlanika, tedaj nastanjenega v Berlinu, ki ni mogel razumeti, zakaj se Nemci tako vedejo do ljudi, ki bi se lahko bojevali v njihovem imenu. Nemška strategija je bil v tem smislu zelo iracionalna.
A vendar so nacisti povsod, tudi med Slovani, največkrat z načrtnim sejanjem razdora med ljudmi, našli sodelavce, kolaborante. Celo v Sovjetski zvezi so – z nagovarjanjem sovjetskega generala Andreja Andrejeviča Vlaseva – ubrali enako taktiko.
Več razlogov je, da so ljudje ravnali tako, kot so. Očitno je, da so se vsi znašli v obupnih razmerah. Skušali so preživeti. Nekatere so premamile priložnosti za osebno okoriščanje, še posebej tam, kjer so Nemci dovolili kolaboracijo. Znano je, da so nekateri Litovci brezvestno izkoriščali možnosti za bogatenje, ki so jim jih v zameno za sodelovanje, ponudili nacisti. Potem so bila tukaj še dolgotrajna politična nesoglasja, denimo med Madžari in Romuni ter Ukrajinci in Poljaki. Nemci so bili prej v teh konfliktih povsem obroben dejavnik, zdaj pa so se znašli v položaju, ko so lahko dali svojo ponudbo. Ljudje so se odzvali, saj so verjeli, da jim bodo nacisti pomagali v boju proti njihovih dolgoletnim sovražnikom. Vsekakor so nacisti temeljito izkoriščali vse te spore v svoj prid.
V vaši najnovejši knjigi, What You Did Not Tell: A Russian Past and the Journey Home, pripovedujete o usodi vašega starega očeta, Maxa Mazowerja, sovjetskega Juda, enega izmed pomembnih aktivistov v Bundu, do leta 1920 vplivni sekularni judovski socialistični stranki, in tudi o njegovi nadaljnji usodi po selitvi v London. V pogovoru za Guardian svetujete, da bi moral vsak intervjuvati svoje sorodnike o preteklosti svoje družine. »Drugače si kot slepec na splavu, ki ga prenaša divja reka. Če imaš te zgodbe, veš, kam greš in odkod prihajaš,« ste dejali.
Kot zgodovinarja me je pritegnila ideja, da bi s tehnikami, ki sem se jih priučil ob svojem delu, raziskal tudi preteklost svoje družine. Ta pristop, ki se ga zgodovinarji navadno ne poslužujejo, mi je omogočil, da sem lahko na osnovi vsebine, ki jo poznam in s katero sem intimno povezan, poglobljeno proučil načine, preko katerih nas kot posameznike oblikujejo zgodovinske silnice. Deloma lahko te tematike pojasnimo tudi s pristopi psihologije, toda pozabljamo, da so tudi psihološka pojasnila vpeta v širše zgodovinske in družbene silnice. Ta pristop, preplet javne in osebne zgodovine, se mi je zdel inovativen, zanimiv za raziskovanje … Širši odgovor na vaše vprašanje zadeva pojasnilo, zakaj sploh svojo vlogo v družbi misliti z zgodovino. Sam verjamem, da lahko to pripomore v opredeljevanju do zelo kompleksnih sodobnih izzivov. Kako naj se denimo opredelimo do Združenih narodov? Napisal sem knjigo o tej tematiki, a težko odgovorim. Vsekakor pomaga, če razumeš vzroke in posledice zgodovinskih odločitev. Ogromno ljudi, zlasti mladih, je danes povsem brez občutka za preteklost. Eden izmed načinov za njihovo ukoreninjenje v zgodovino je povabilo, da mislijo svoje lastne okoliščine skozi historično prizmo, kar je danes sicer lažje kot v preteklosti, saj so arhivi dostopni na spletu.
Knjigo Marka Mazowerja Hitlerjev imperij, ki je v prevodu Mateja Venierja izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Najljubši, najboljši, največji;
znanci, neznanci, prijatelji,
neprijatelji, ki se branijo postati sovražniki.
Preglasni in prelepi liki,
zgodbe posameznikov,
ki se trudijo postati naše vsakdanje.
Čeprav se na smrt, in včasih tudi do same smrti, trudimo verjeti v nasprotno, je resnica življenja trda in neizprosna: veliko bolj kot znanci in prijatelji nas določajo in nam usodo krojijo neznanci in neprijatelji. – Ja, nalašč neprijatelji – beseda, ob kateri v ušesih zaškrta še tako svobodomiselnemu uporabniku moje materinščine. SSKJ jo označuje kot zastarelo in nam namesto nje ponuja sovražnika in nasprotnika, ki nikakor ne moreta biti ustrezen nadomestek, saj si pri odvračanju od prijateljstva ni treba postati ravno sovražnik, dovolj je biti že čisto malo manj kot prijatelj. Ker prijateljstvo, kot vemo, je ali pa ga ni, je obojestransko ali pa ga ni, bilo naj bi skratka čustvo, ki ne prenese polovičarstva in še tako drobnih odklonov. Sovražnika si na lestvici od ena do pet, kjer enka označuje prijatelja, predstavljam najmanj na peti stopnji, neprijatelja pa komaj na drugi. Ampak kaj hočemo, v tej neprijateljski zaroti sodeluje celo Word, ki mi besedo tako vztrajno podčrtuje, da trenutno ne morem razmišljati prav o ničemer drugem. Pa sem hotel! In to še kako. Recimo o tem, da imamo veliko manj težav s prijateljstvu dodanimi pridevniki, kot sta najljubši in najboljši. A le na videz: SSKJ ju namreč v nobenem pogledu ne diskvalificira kot neprimerna, a ju naša intuicija zelo pogosto šlampasto (spet ta zoprni podčrtaj!) zamenjuje. Kaj sem hotel povedati?! Po dolgem času sem imel spet v rokah – bolj pošteno bi bilo reči na mizi, saj se moji bicepsi kljub redni vadbi vse prehitro vdajo pod težo vseh teh verzov – knjigo Orfejev spev. Nekakšno antologijo svetovne poezije po izboru slovenskih pesnikov, ki zagotovo sodi med pozitivne primere novorevijaške založniške megalomanije devetdesetih. Dobrih 760 strani pesmi, obrazložitev, pesmi, zagovorov, pesmi … pojasnil in dodatkov k 289 pesmim. Res od sile. Ampak bolj kot same pesmi in puhlice o tem, kako si sploh drznemo poezijo razvrščati v lestvice, ko pa je izbrati najboljšo pesem vendar še »težje kot izbrati miss sveta«, me je pritegnila implicitna razprava mnogih sodelujočih o pomembni razliki med izborom najboljših in najljubših. Seveda: prvi naj bi bil kar se le da objektiven, drugi pa subjektiven. Ko rečemo najboljši, in smo še vsaj za drobec na strani zdrave pameti, se nam misli hočeš nočeš zašibijo pod težo gromozanske odgovornosti spričo teže izrečenega. Veliko manj previdni in jecljavi smo, ko nam je dovoljeno nakvasiti nekaj vrstic o svojih najljubših rečeh. Takrat si brez strahu pred avtoritetami – ki ga v resnici poznajo samo tisti, ki kljub zdolgočasenosti ostajajo na strani zdrave pameti – upamo soditi tudi o stvareh, o katerih nimamo pojma. Najljubšo knjigo imajo na jeziku, in to povsem legitimno, tudi ljudje, ki niso ničesar prebrali že od srednje šole. Ali pa vsaj od Malega princa. Najljubšega košarkarja imajo lahko tudi tisti, ki košarko spremljajo samo v rumenih medijih – izberejo prvega med prvimi, ki ga na sliki vidijo objetega s Severino, medtem ko drugega, prav tako nastopajočega na sliki s Sevko, označijo za precej manj ljubega, saj ga kmalu po zabavi zalotijo pri ločitvi od žene. Tako ali tako nam je bil že dolgo sumljiv, porečejo, ker ni hotel za nas na olimpijske. Če je izdal državo, zakaj ne bi še žene?! Banalnost ljubega je skratka neznosna. Ampak kaj sem spet hotel povedati?! Recimo to, da najboljšim prijateljem nasproti stojijo največji sovražniki, najboljši so samo slab prevod. Zlahka pa si je mogoče predstavljati najljubšega sovražnika, saj nas ta v resnici določa precej bolj kot recimo najljubši sosed. Vendar smo spet v težavah: mar ni sovražnik vse prestroga oznaka za nekoga, ki nam je vseeno nekako ljub? Kot je bil recimo Wernerju Herzogu nadvse ljub Klaus Kinski – »rojena sva bila drug za drugega«, je celo nekje rekel. Pregovorno miroljubni Indijanci vse kompleksnosti belskih odnosov seveda nikakor niso mogli razumeti, zato so po koncu snemanja enega od njunih petih skupnih filmov režiserju hoteli ustreči z igralčevo likvidacijo. Preprosto jim je bilo nedoumljivo, kako lahko nekdo pri zdravi pameti, pri kateri režiser v tistem času na našo gledalsko srečo zanesljivo ni bil, prenaša tako psihično trpinčenje. In že samo zaradi njiju bi morali slovenski jezikoslovci soglasno podpreti rehabilitacijo besede neprijatelj. Ker Moj najljubši sovražnik se sliši tako zelo pretenciozno. In predvsem neprepričljivo. Prijatelja morda res nista bila, bila pa sta genialna sodelavca, ki sta se pač zelo pogosto zelo glasno sporekla. Če sta že kdaj bila odkrito sovražna drug do drugega, sta pridevnike svojega neprijateljstva izbirala kar skupaj – Herzog je Kinskemu, ko je ta pisal avtobiografijo, celo pomagal poiskati tiste najbolj žmohtne, do svoje režiserske veličine najbolj žaljive. Si je sploh mogoče predstavljati večjo ljubezen? Ljubezen, ki je prehitela prijateljstvo in postala mnogo več kot bi ji prijateljstvo lahko dovoljevalo? Žal nista bila in tudi nikoli ne bosta postala moja najljubša znanca. Besedo znanec namreč SSKJ definira kot »kdor se s kom pozna in ima z njim osebne stike«. Vsaj v enem primeru je za to postalo že močno prepozno – če bi z objavo te kolumne na uredništvu dolgo odlašali, bi jo lahko posvetil 20-letnici njegove smrti. Zagotovo pa sta ena mojih ljubših neznancev, med katere uvrščam tudi mnoge literarne like, na katere sem se v svoji bralski karieri tako močno navezal, da sem si že skoraj upal domišljati, kako smo postali vsaj dobri znanci, če že ne kar prijatelji. Žal so me v nasprotno prepričali filmski režiserji, ki so jih očitno spoznali v povsem drugačni podobi in luči. Včasih sem za hip ponižno upal vsaj v to, da poznam njihov glas, glas njihovih misli v monologih pisave, a so me v nasprotno prepričali gledališki režiserji, ki so stišano, skrajno negotovo govorico, kot sem jo sam zaznaval v tekstu, za potrebe spektakla izmaličili v odrsko rjovenje, vse tiste male vprašujoče črke, ki bi jih, zvestobi notranji negotovosti na ljubo, morali nadomestiti prazni oblački, pa v velike začetnice s kopicami krepkih klicajev. Ne, ne filmski kader ne odrske deske mi niso mogle zvesto prenesti tiste opotekave sile notranjega dogajanja, zaradi katerega nekateri ljubimo literaturo, se včasih z njo tudi ljubimo in smo zaradi nje sveže pridobljene najljubše neznance pripravljeni dvigniti celo nad svoje dolga leta najboljše prijatelje. Tega nisem zapisal po nemarnem, prav prijatelji so morda edini, ki so lahko hkrati najboljši in najljubši, saj objektivnost meritve določamo sami. Najboljši so navadno najljubši in obratno. Nekaj podobnega naj bi po vsej logiki torej veljalo tudi za (ne)znance. Najljubši ali najboljši, mar ni čisto vseeno? Zame ne! Najljubši neznanec je lahko recimo Raskolnikov, sicer ne ravno moj, medtem ko so najboljši neznanci tisti neizbrani drugi, vsekakor neknjiževni liki, s katerimi mi tako radodarno strežejo moji dobri prijatelji in ljubi sopotniki. Najboljši so, ker preprosto ne morejo biti slabi, saj imajo v življenjih mojih najdražjih tako pomembne vloge, da pripovedi o njih življenju preprosto ne morem ločiti od nikoli videnih obrazov njihovih sodelavcev, sošolcev, strank, prijateljev, prijateljev prijateljev, oddaljenejših sorodnikov in vseh drugih, ki po navadi kreirajo tovrstne zgodbe in spodbujajo posameznikovo pripovedno žilico. Tako zelo navezan sem na njihove dobre in slabe lastnosti, na pse, ki med njihovimi odsotnostmi v tišini doma potrpežljivo čakajo na sprehod, menstruacije, ki jim zamujajo, tipe, ki jih ne zadovoljujejo, otroke, ki jih ne ubogajo … Zaradi svoje človeškosti, prečloveškosti morda nikoli ne bodo postali moji najljubši, zagotovo pa so neomajno najboljši znanci. Njihovo visoko mesto med najboljšimi ne bo ostalo ogroženo vse do trenutka, ko jih bom tudi osebno spoznal in se bodo enkrat za zmeraj prelevili v znance. Sprva sicer še slabe, a čas bo pokazal svoje. V vsakem primeru se jim bo godilo veliko bolje kot mojim najmanj ljubim neznancem. Tistim – z evfemizmom jih imenujem za javne osebnosti – pri katerih si tako goreče prizadevam za ohranitev neznanskega (tukaj sem SSKJ uspel dobro prelisičiti) razmerja, da jih v nobenem besedilu ne omenjam, saj me je strah, da bi se z njimi spoznale moje besede, moje misli, in bi zame potem ne bili več popolni neznanci. Pomembno je, da si ostanejo podobni kot jajce jajcu, da se kar naprej vrtijo v krogu kot v igri gnilega jajca, da pri podajanju nevidne štafetne kepe stečejo dovolj hitro, da si ne utegnem zapomniti njihovih obrazov, da mi naposled od vse te velike briljantne predstave ne ostane drugega kot razmazana lisa na medlem zaslonu. Včasih ljudje zaradi tega niso gledali televizije. Danes niti to več ne pomaga. Vsak dan se obupno trudim, da bi svoje komunikacijske kanale očistil prav svojih najmanj ljubih neznancev. Ti bi se namreč, gnani od histerije tistih, ki – pri zdravi pameti ali ne – ne priznavajo razlike med najljubšimi in najboljšimi, tistih torej, ki mi svojo najljubšo izbiro ponujajo kot najboljšo za vse, se pravi tudi zame, kaj kmalu utegnili preleviti v moje največje sovražnike. Ali, kar je še huje: skupne sovražnike navideznega kolektiva, ki mu v resnici sploh ne pripadam. »Ker jaz nisem zajet v nikogaršnjem mi«, kot bi dejal eden največjih. V nasprotju s tistimi, ki jih ljubim, s katerimi se ljubim, se mi potencialni sovražniki ves čas ponujajo kar sami. V tej družabni igri, kjer se nemoč upira moči, gre torej le za to, da bi status najboljšega neznanstva odrekel tistim najmanj ljubim, ki so se mi zamerili predvsem zato, ker se predstavljajo kot najboljša izbira. Ali pa jih kot takšne promovirajo drugi. Stari dobri najboljši neznanci tega preprosto ne počno, ne spodobi se. Namesto obljube skupnih zmag mi ponujajo eno samo bolečino in dvom, spoznavam jih predvsem prek njihovih odkritih dilem in zdrsov. Preveč so človeški, da bi lahko postali nečloveški, preveč zaupam njihovim pričam, da bi lahko podvomil v njih resnični, človeški obstoj. Posebni so ravno zato, ker se ne ali pa komaj zavedajo mojega zanimanja zanje. Človek, ki se za moje zanimanje trudi, ki ga moje mnenje resnično prizadeva in bi ga rad uglasil s svojim, ima le redko dober namen. Ampak ravno takšna je ambicija tistih, ki bi mi radi po vsej sili priljubili svoje favorizirane javne neznance. Recimo da slednji s svojimi odkritimi strastmi kdaj pa kdaj res bežno spomnijo na literarne osebe, a kaj ko nastopajo v slabo napisanih, neprepričljivih in nedomišljenih zgodbah. Največja ironija je, da si delimo čas, ko nas z vseh strani prepričujejo, da živimo v tehnokrasni novi družbi, od katere ima menda največ farmacija. V resnici namreč doživljamo največji zgodovinski razcvet zgodbe. Te so namreč danes postale množično sredstvo kljubovanja znanstvenim argumentom, statistiki, podatkom o nesmotrni porabi javnega denarja, izčrpavanja gospodarstva. Trik je seveda v tem, da je kredibilnost zgodbe lahko zadovoljivo utemeljena že na nazornih opisih čustvenih stanj, ki so po svoji naravi – v nasprotju z znanstvenimi argumenti – odvezana koherentnosti izpeljave. Zato so vedno bila in bodo najučinkovitejše sredstvo za predelavo osebnih travm v obliki zamer, zapostavljenosti, neuresničenosti v posebne zgodbe. Narobe je le, če se nam te ne priljubijo zaradi visoke stopnje umetniške doživetosti, temveč zaradi svoje družbene učinkovitosti. Šele v času podivjanega razmaha naracij se zares dobro zavedam, kako malo ljudi je sposobno stati za dobro zgodbo. In kako redki izbranci so moji najljubši neznanci, seveda ne nujno Raskolnikov. Da o pravih, iskrenih neprijateljih sploh ne govorim. Tako zelo redki so, da sem se z njimi pripravljeni bratiti celo takrat, ko so do mene odkrito sovražni. V zahvalo jim še sam kdaj, vsaj v mislih, prišepnem kako lepo cvetko iz lastnega arzenala najhujših zmerljivk. Na svoj račun, čigav pa.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Malokatero slovensko literarno delo se po vrtoglavem razkošju besedišča in pripovednih tehnik lahko kosa s Čudežnim Feliksom Andreja Hienga. Na nekaj manj kot petsto straneh smo priča virtuoznemu in dih jemajočemu prepletu različnih jezikov, menjavanju zornega kota in spretnemu tkanju referenc, ki bodo tudi načitanega bralca slej ali prej poslale za tipkovnico ali k slovarju, v mrzlično iskanje vira ali pomena katere izmed opazk, ki so jih mimogrede navrgli protagonisti romana. »Unordnung im Ahnenregister, zraven mon coeur ouvert. Trepidatio. Mnogo se potapljam v ogledalo. Židovske brige, ljubavne jadi. Ogledalo, a ona prolazi u pozadini. Passa. Odlazi. Ne primećuje me,« piše Feliks v svoj dnevnik. Najstniški wunderkind je otrpel od naklonjenosti do sestrične Erne, h katere družini se iz Zagreba priseli, potem ko nenadoma ostane sirota. Toliko, samo za pokušino, o njegovem načinu izražanja, ki razkriva razgledanost in bogastvo duha ne le pri Feliksu, enem izmed osrednjih protagonistov romana, temveč tudi pri njegovem avtorju, ki v enem izmed intervjujev sicer priznava, »da je za ta roman veliko časa preživel v knjižnici«. Preobilje tujega izrazoslovja in kozmopolitski nadih mestoma učinkuje že skoraj ironično, hecno – Feliks razpolaga z izjemno zakladnico znanja, ki pa mu v medčloveških odnosih ne koristi prav dosti, ravno nasprotno, ga celo obtežuje ter dela komičnega. Hieng se je v romanu poslužil najrazličnejših literarnih metod in prijemov, zaradi česar je delo izjemno plastično, na drugi strani pa tudi precej izmuzljivo, kar se analize tiče. Avtor ves čas vijuga, ves čas menjuje prestave: opravka imamo s prvoosebnim in tretjeosebnim pripovedovalcem, z nagovori, z dialogi brez didaskalij, ki trajajo cela poglavja, s celo vrsto prepisov uradnih obrazcev in odlomkov iz pisem in dnevnikov; kjer Hieng slika razpoloženje, smo priča niansirani gradnji atmosfer, ki pogosto uvajajo nove in presenetljive metaforične podobe; kjer pa naj se bralec zbliža z literarnimi liki, beremo poglavja, ki v prvi osebi osvetljujejo vso občutljivost in lepoto človekovega notranjega dogajanja.
Eden izmed pomembnih gradnikov romana je tudi prostor, ki ga Hieng zopet obravnava na različne načine. Pogosto smo priča novoromantičnim freskam vremena in narave, ki kakor da odsevajo razpoloženje in dogajanje v romanu. Mestoma so predmeti, stavbe in kraji uporabljeni simbolistično, ali pa jih kot take vsaj dojemajo razgledani literarni liki, prepojeni s klasično literaturo, ki v svojih pričevanjih prostor že tolmačijo skozi prizmo utečene literarne simbolike. Omeniti je morda treba, da se roman odvija leta 1937 na slovenskem podeželju – večina dogajanja je omejena na graščino rodbine Kalmus-Missia, ki stoji nedaleč od le z inicialko imenovanega trga Š. Graščina in trg sta dva glavna prostorska, pa simbolno tudi socialna pola, ki obvladujeta gravitacijo romana. Prvo dvojnost višjega in nižjega sloja predstavljata zakonca Kalmus-Missia: on, podjeten in skrben mož delavskega ozadja, s katerega smrtjo se roman prične, in ona, vihrava rdečelasa podeželska plemkinja iz obubožane rodbine, ki možu ves čas očita njegovo plebejskost. Graščina je njen dom, njeno premoženje – v njej živi z obema hčerkama, Erno in Hedo, ter po moževi smrti tudi z enigmatičnim ruskim ljubimcem Leonidom Jurjevičem Skobenskim, ki je prej prihajal v Š. le kot gost. Hieng je nekoč razkril, da je Čudežni Feliks »zrasel okrog štirih oseb, računal sem, da bo napisan zelo komorno, zaprto, toda naenkrat je socialni background postal pomembnejši, kot sem mislil sprva.« Ansamblu družine Kalmus-Missia z dvema zunanjima članoma, Skobenskim in Feliksom, se tako pridružuje če vrsta različnih likov, ki v graščino prihajajo s trga. Relativna izolacija graščine, v kateri se na dnevni ravni odvijajo družinske drame, je pogosto prekinjena – mir skali bodisi poštar Grilc na kolesu, mesarjev Fonzi, monter telefona, bodisi služkinja Beti, ki s trga in iz sveta prinesejo novice. Te se pogosto dotikajo spreminjajoče se politične klime nad Evropo, ki konec tridesetih že nezadržno drvi proti drugi svetovni vojni. Zdi se, da Š. in graščina sicer stojita v nekakšnem zavetrju, da sta premajhna in da ju bo nova ideologija zaobšla, a ko Fonzi začne odkrito simpatizirati z nacističnim režimom, Feliksu pa se razkrije njegovo judovsko poreklo, postane omejen dogajalni prostor kristalna krogla, v kateri se kalejdoskopsko odslikuje ozračje vse Evrope. Kljub temu pa je med notranjim dogajanjem, ljubeznijo in družinsko dinamiko, ki se odvija v graščini, ter družbeno-politično situacijo, ki vdira iz zunanjega sveta, potegnjena jasna ločnica, ta pa se začne v toku romana zabrisovati. To prepoznavajo tudi literarne osebe: Erni, denimo, se šele z okna Feliksove sobe zdi, da je domači trg uzrla prvič: »Prišlo ji je na misel, da je hodila z zavezanimi očmi mimo hiš in cerkva in travnikov, ker je domnevala, da jih pozna na pamet; v resnici jih ni poznala nič bolje od domačij in cest v svojih sanjah.« Začudena nad tem, da ozira obrise trga, ki ga tako dobro pozna, v novi luči, seveda nakazuje njen prehod v novo obdobje življenja, a hkrati razkriva tudi naklonjenost romana do hiperspecifičnosti, do seciranja vsakdanjega in že poznanega do te mere, da je to sposobno ponuditi pristno spoznanje ali bolj univerzalno resnico.
Posamezni deli graščine, za katero se zdi, da je precej obsežna – poleg glavne stavbe so tu še garaže, drvarnice, gozd in nekaj posestva –, so obteženi s spomini, ki se pred bralčevimi očmi odigravajo skozi pričevanja različnih likov. Vsekakor je skozinskoz čutiti, da znotraj same graščinske stavbe ni moč računati na veliko zasebnosti: v klasični maniri družinskega oz. meščanskega romana je hiša pogosto polna naključno preslišanih pogovorov, udušenega prepira in napol izrečenih očitkov. Besedam, ki so izrečene v ihti ali naskrivaj, izza vogala vedno nekdo prisluškuje. Korake drugih prebivalcev hiše je moč slišati skozi zaprta vrata in včasih iz enega nadstropja v drugega. Pokajoč les razkriva čustveno stanje tistega, ki hodi; včasih se koraki ustavijo pred vrati spalnice in tam nekaj časa obstanejo; spet drugič ni več jasno, ali si liki korake na hodniku le domišljajo. Spričo te izdajalske narave graščinske hiše se bolj preudarni izmed likov umaknejo skrivnosti izmenjevat ven, na vrt. Erno na sprehod po vrtu povabi Skobenski, kjer se je med berivko in radičem »bala njegovega telesa in skušnjave,« ona pa kasneje na zelenjavnem vrtu organizira sestanek s Feliksom, od koder se podata naprej, čez meje posestva. Na koncu parka v jelševi senci leži še tolmun, »ob robovih […] steklenično zelen in na sredini skoraj črn,« in tam se med navidez nedolžnim, skoraj otroškim kopanjem kristalizirajo poželenja treh mladih ljudi: Feliksa, Erne in Hede. Dlje, ko se odmikamo od graščine in trga, bližje smo čustvom in dlje od družbene realnosti. Feliksovo zanesenjaško opisovanje narave se poslužuje sinestetičnih stapljanj čutnih vtisov, ki so vsi po vrsti vrhunsko ubesedeni. Gozdovi in travniki v okolici Š., še posebno pa nebo, ki se v različnih preoblekah pogosto pojavlja v besedilu, so protiutež napornim in težko razrešljivim medosebnim in družbenim situacijam, ki obremenjujejo junake romana.
Čeprav sta graščina Kalmus-Missia in trg Š. dokaj omejeni prizorišči, ki spominjata na gledališko kuliso, pa so lokacije, od koder osebe prihajajo ali kamor so namenjene, od koder telefonirajo ali pošiljajo pisma, raztresene po vsej Evropi in svetu. Skobenski in gospa Missia se spoznata na počitnicah na Hvaru, »na stopnišču hotela Palace, pod škarpo, ki jo vsevprek pokrivajo oleandri«; Erna čez leto živi v internatu v Švici in hodi na obiske v Antwerpen, Heda se šola pri nunah v Gradcu; Feliks prihaja iz Zagreba, njegov oče telefonira iz Bukarešte, roman pa se zaključi z obetajočim razgledom čez Tržaški zaliv. Glavni zaplet romana je pravzaprav zgrajen na menjavi lokacije, ko se glavne osebe nenadoma znajdejo v zamejenem okolju, da bi skupaj preživele poletje: sestri Erna in Heda se vrneta domov, Feliks pa svoj dom nepričakovano menja. Feliksova prihod in odhod iz graščine zamejujeta začetek in konec romana, ki naj bi se nadaljeval z drugim delom v pikaresknem slogu. Ker je Hienga pri pisanju prehitela smrt, si Feliksove pustolovščine v svetu za zadnjo platnico lahko le predstavljamo. Vsekakor pa je gotovo, da se njegovo potovanje nadaljuje – Š. je bil le postojanka na njegovi poti, ki se, kljub ahasverskim namigovanjem, ob pogledu na morje začne precej optimistično. »Ko je Feliks pri Nabrežini ugledal Tržaški zaliv, velikansko zrcalo, se mu je godilo kakor nekoč nekemu severnemu pesniku, ki je menil, da je to, kar vidi pred seboj, prispodoba prostosti in sreče.« Omejenost dogajalnega prostora, ki se je z zunanjim svetom prej povezovala le prek pisem, spominov, telefonskih in telegrafskih linij, ob tem končnem razprostrtju upanja učinkuje še močneje. Š. in zakrčena, grozeča celina pa prepuščata mesto obetu o kraju za morjem, za katerega je vendarle kdaj moč verjeti, da zares obstaja.
Če se sprašujete, kaj ali kakšen je bratov kožuh, si zastavljate napačno vprašanje. Pravilno je namreč – kdo je bratov kožuh. Tako namreč Briana imenuje njegov novi sosed Emile, ki iz dneva v dan opazuje, kako najstnik skrbi za svojega prizadetega brata Luciena. Brian je torej neke vrste kožuh, ki krhkega, neprilagojenega Luciena varuje pred poškodbami in ostalimi nevarnostmi okoliškega sveta.
Brian, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec, je star trinajst let in z očetom živi v prikolici, kjer sta pristala, ko jo ju zapustila mama. Predtem so bili štiričlanska družina, z njimi je namreč živel tudi tri leta starejši Lucien, ki pa so ga dali kasneje v ustanovo za ljudi s posebnimi potrebami. Ne mama ne oče se nista znala s sinovo prirojeno drugačnostjo (večino najbolj osnovnih opravil ni sposoben opraviti sam, ne more govoriti, včasih odreagira nasilno; kot preberemo v spremni besedi Majde Mramor, je na stopnji eno- do dvoletnega otroka) najbolje spopadati, kar je na svoji koži občutil tudi Brian, saj je bil s strani staršev deležen premalo pozornosti, ljubezni in potrditev. Mama se je na novo poročila, Brian pa je torej ostal z očetom, s katerim se prebijata iz dneva v dan. Lik očeta nikakor ni svetel zgled, saj se čez življenje prebija z lažmi, izsiljevanjem in celo krajami, rad tudi pregloboko pogleda v kozarec; lahko bi torej rekli, da mu je na celi črti spodletelo, o čemer nenazadnje priča tudi njegova učna popotnica sinu: »V šoli ti ne bo zrasla pamet. Če boš mene poslušal, se boš naučil pogajati. To je najbolj važno. Če človek nima dosti pod palcem, poskrbi za to, da stvari postanejo cenejše.« Tudi Luciena med poletno prenovo stavbe, v kateri je nameščen, k sebi vzame predvsem zaradi finančne pomoči, ki bi naj jo za to dobil, pri čemer tako rekoč vso skrb za prizadetega sina prepusti njegovemu bratu, ki ima – priročno – takrat ravno počitnice.
Lucien, ki ga Brian imenuje »nedeljski brat«, saj so ga ob nedeljah obiskovali v ustanovi, se »domov« vrne skupaj z navodili za uporabo. Brian jim deloma sledi, deloma pa se ravna po občutku in tako počasi vzpostavlja in krepi vez z bratom, do katerega (za)čuti pravo bratovsko ljubezen. Njun oče, ki si o Lucienu misli, da so ljudje kot on »/…/ že ob rojstvu kasirali dosmrtno, hujše ne morejo.«, ne opazi drobnih napredkov, ki jih prizadeti sin dosega ob bratu, pač pa jih opazi njihov sosed ozirom očetov podnajemnik Emile, ki je tudi edini, ki Brianu izreka pohvale in spodbudne besede. Emile je nekoliko skrivnosten lik, ki ne pripada svetu, v katerem se je začasno naselil; je učitelj angleščine, ki se je iz neznanega razloga razšel s partnerko in se začasno naselil v eni izmed prikolic, v kateri mu družbo delajo le akvarijske ribe. Njegova zgodba se skozi pogovore z Brianom počasi odstira, a nikoli zares odstre, saj prej, kot bi bilo to možno, nezavesten in krvav zapusti prizorišče. Proti koncu romana namreč dogodki eskalirajo, že prej skrhani odnosi se še dodatno pokvarijo in reči uidejo izpod nadzora …
Ob prizorih iz preteklosti se pred bralčevimi očmi počasi izrisuje odnos matere do sinov, tako ob dogodkih iz družinskega življenja kot ob dogodkih iz ustanove, v kateri je Lucien nastanjen; bralec spozna tudi nekaj drugih varovancev, med njimi tudi Selmo, ki pritegne Brianovo pozornost in v njem zbudi posebne občutke. »Zdi se mi že večja punca, a še ne odrasla. Odraslek s prsmi.« V teku zgodbe se izkaže, da je stara devetnajst let, Brianovo sanjarjenje o njej pa se zdi morda nekoliko presenetljivo, a po drugi strani je fant prikazan kot oseba z naravno sproščenim in naklonjenim odnosom do ljudi s posebnimi potrebami, ki se jim v resničnem življenju zaradi neznanja ali nerazumevanja marsikdo raje izogne. Brianov lik je sicer osvetljen predvsem skozi odnose z bratom, očetom, sosedom in Selmo, nekoliko pa zmanjka njegov zunajdružinski ali izvenlokalni okvir – kako se razume z vrstniki, kako je sprejet v šoli (ali v resnici sploh hodi v šolo?), ima kakšnega prijatelja? Takšen, kakršen je, pušča vtis, da je čakal le na skrb za brata in da siceršnjega življenja nima. Po drugi strani pa drži, da o njem največ gotovo pove prav odnos do prizadetega brata, ki je opisan natančno, skrb za Lucienove potrebe, sploh pa njegovo telo, so opisani celo v prav naturalistični maniri. Avtor, nizozemski pisatelj, pesnik in dramatik mlajše generacije Jaap Robben, ki je roman sicer napisal za odrasle bralce, a je doživel izjemen odziv tudi med mladostniki, se torej loti pomembne teme, ki sicer ni nova (ob njej sem se denimo nemudoma spomnila na roman Simpl Marie-Aude Murail), a jo obdela izvirno in nadvse prepričljivo pokaže na zapletenosti (odnosov, čustev, vlog itd.), ki zaznamujejo življenje članov družinske celice, v kateri ima svoje mesto posameznik s posebnimi potrebami.
Nekaj besed je ob romanu Bratov kožuh vsekakor treba nameniti tudi jeziku, ki je precej razgiban; uporabljeni so različni jezikovni registri, izražanje varovancev dosega različne spretnostne stopnje (Selmin govor je na primer poseben, a v osnovi razumljiv), avtor pa uporablja tudi nove skovanke, na primer »odzdrav», »odraslek«, »rjovž«, »razavtomobilčkati se« itd. Zanimivi so tudi njegovi opisi (povožen zajec je »pica zajec« …) in zelo izvirne primerjave, denimo: »Zunaj me vročina objame kot obilen, švicajoč možakar.« Vse našteto je bržkone predstavljalo izziv za prevajalko Stano Anželj, ki pa je že velikokrat dokazala, da, vsaj na videz z lahkoto, tre tudi največje prevajalske orehe. Bratov kožuh se torej dobro bere in je dinamična, na trenutke malce skrivnostna in proti koncu prav napeta, čustveno nabita knjiga, ki sporoča, da življenje ni vedno lepo, lahko ali pravično, a je od posameznika odvisno, ali se bo vdal ali iz njega vendarle poskusil kaj dobrega ali lepega iztisniti, pa četudi je slednje merljivo zgolj v drobnih korakih ali pogledu, v katerem se skriva vesolje.
Jaap Robben: Bratov kožuh, Mladinska knjiga (Zbirka Odisej), prevod Stana Anželj, spremna beseda Majda Mramor, Ljubljana 2021 .
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
Četrtek, šolsko delo v dveh izmenah. Dopoldne štiri ure pouka, popoldne pa volitve predstavnikov staršev v razredne svete. Volišče z glasovalnimi skrinjicami, izdelanimi iz škatel za liste A4 formata, stoji pred vhodom v šolsko poslopje. Letos prvič. Volitve so lansko leto potekale spletno, od letošnjega septembra pa starši brez zelenega covid potrdila v šolsko stavbo ne smejo vstopati. Tudi govorilne ure z njimi lahko potekajo le spletno ali na šolskem dvorišču. Zanimivo je, da so v šolsko poslopje v nedeljo in ponedeljek, ko je potekal drugi krog volitev za izbiro tržaškega župana, lahko vstopali vsi, ne glede na izpolnjevanje pogoja PCT. Še ena v vrsti nedoslednosti, zaradi katerih vse večje število ljudi ne zaupa stroki in politiki ter se počasi prepričuje, da je covid-19 le velikanska zarota.
V Trst se pripeljem preko nekdanjega mejnega prehoda Repentabor. Na Colu izvidnica karabinjerjev nadzoruje promet, ki prihaja iz sosednje države. Druga policijska kontrola na openskem Vrhu, kjer od leta 1830 stoji habsburškemu cesarju Francu I. posvečen obelisk. Pripadniki krajevne policije v iskanju morebitnih izgrednikov pregledujejo potnike v avtomobilih, tu pa tam kako vozilo tudi ustavijo in pogledajo v prtljažnik. Prisežem si, da bom s tržaškimi lokalnimi policisti, če me seveda kaj vprašajo, govoril v slovenščini, kakor mi to omogoča zakon. Tudi če bo treba pol ali eno uro čakati na uradnega tolmača. Spustijo me mimo kontrolne točke, ob kateri stoji uniformiranec, ki ga poznam iz časov, ko sem poučeval njegovega sina. Z njim bi lahko spregovoril v materinščini, a mi enostavno in v vseh jezikih razumljivo zamahne, naj grem dalje.
Dogodek pred šolo traja vsega skupaj dobre četrt ure. Sem razrednik razreda, v katerem je nekaj manj kot dvajset dijakov, volilnih upravičencev za predstavnike staršev pa dvakrat toliko. Glasovat pridejo trije. Med seboj se dogovorijo, koga bodo izvolili. Medtem ko štejemo glasove, se sodelavka zgraža, kako malo je zanimanja za volitve v zborne organe, za katere so se pred petdesetimi leti borili in se na cestah pretepali s policijo. Odvrnem ji, da ljudje danes hodijo na ceste iz drugih vzgibov, predvsem pa da bomo nezanimanje staršem lahko očitali takrat, ko bodo v šolo hodili sitnarit in se pritoževat.
Na poti domov se ustavim na bencinski črpalki, že tostran meje. Pred menoj sta na vrsti za plačilo dva. Prva je gorivo natočila v avto z italijansko registracijo, pred blagajno pa stopi z masko FFP2 prek obraza. Za njo pa še šofer tovornjaka, ki v prostore vstopi brez kakršnekoli zaščite. Ko pridem na vrsto, zaposleno za pultom opozorim na nedoslednost, ona pa se izgovarja in spreneveda. Čeprav je bilo dan prej potrjenih preko dva tisoč novih okužb, veča se število hospitaliziranih in bolnikov na intenzivni negi, stranke brez mask pa ogrožajo predvsem tam zaposlene, je moje besede očitno ne ganejo. Poparjen sedem v avto in pokličem na številko 113 ter povem, kaj sem videl.
Doma na spletu izvem novico, da je veliki shod proti obveznemu cepljenju in zelenemu potrdilu, ki ga prirejajo tržaški pristaniški delavci – v ponedeljek so jih posebne policijske enote iz Padove z vodnimi topovi in solzivcem razgnale izpred uvoza v pristanišče – in ki bi se ga po napovedih moralo udeležiti dvajset tisoč ljudi, odpovedan. Organizator Stefano Puzzer pravi, da so se za to odločili, ker so v Trst prihajale skupine provokatorjev in razbijačev, ki so imele namen izzvati spopade s policijo ter tako zasenčiti prave razloge za protest.
Zatem zazvoni telefon, kličejo me s policijske postaje. Tedaj se spomnim, da po razsodbi Vrhovnega sodišča RS policija nima več zakonske podlage pisati kazni za nenošenje mask (to je podobno, kakor bi ob napovedani ohladitvi vsa topla oblačila pospravili v omaro in jo zapahnili). Policistu je neprijetno, pravi, da tudi sam pozna veliko ljudi, ki so zboleli zaradi covida in da je to zelo hud problem, hkrati pa da se zaveda, da ne more zaposlena ženska na bencinski črpalki od strank zahtevati, da nosijo masko (čeprav to jasno piše na vhodnih vratih). Da noče imeti težav in da gre zato enostavno po liniji najmanjšega odpora. Če bi morda tam stal moški varnostnik, bi ga gotovo bolj upoštevali. Trditev se mi zdi že stereotipno gnusna in žal zelo verjetno drži, predvsem pa očitno dobro povzema miselnost stvarnosti, v kateri živim.
V petek zjutraj se mi ob kavi posveti, da je moj včerajšnji klic, ki sem ga v afektu, predvsem pa pod močnim nezavednim vplivom prebranega v medijih in videnega med Repentabrom, Opčinami in Trstom opravil na številko 113, prej del problema kakor del rešitve. Na bencinski črpalki jim bo gotovo veliko bolj odveč dejstvo, da bodo imeli opravka z možmi v modrem, ne pa tveganje, da ob takih nediscipliniranih strankah tudi sami zbolijo, pristanejo v izolaciji, v karanteni ali na intenzivni negi. Nadzor bodo najbrž poostrili le za nekaj časa, potem pa bo vse tako kot prej in kot marsikje drugje, kjer je zaslužek pred zdravjem.
Zjutraj moram na poti v službo znova mimo karabinjerske izvidnice na Repentabru in kontrolne točke v bližini Opčin. Ko se v šoli razgledam po učilnicah, je več kot očitno, da bi moral župan odrediti pouka prost dan, če se je pač zaradi nevarnosti izgredov odločil zapreti mestne muzeje in knjižnice. Večina dijakov in dijakinj je ostala doma, med drugim pa tudi izvem, da je eden od njih, ki v razredu ni želel nositi maske in ki najbrž celo zanika obstoj virusa, bolan in pozitiven na testu. K sreči ga v šolo ni že cel teden. Ne preostane nam drugega, kakor da počakamo, da nas – profesorje in dijake – delodajalec napoti na odvzem brisa.
S tremi dijakinjami, ki so kljub vsemu prisotne, se pogovarjamo o nevarnosti izgredov. Ena od njih me vpraša, kaj se zgodi, če policija v množico izstreli ali odvrže solzivec. Osebnih izkušenj nimam, svetujem pa ji, če se bo slučajno znašla v taki situaciji, naj se čim prej umakne, predvsem pa, da si ne menca oči, ampak jih spere z vodo ali mlekom. Pogledamo posnetke izpred dvajsetih let, ki so nastali ob vrhu G8 v Genovi, kjer je bila policijska represija najhujša. Strinjajo se z mano, da so politika in polemike popolnoma zasenčile začetni problem, to je širjenje okužb koronavirusa. Takrat pomislim, da bi morali stopiti skupaj, čeprav se cepljeni in necepljeni v marsičem ne strinjamo, in se držati vsaj minimalnih standardov za preprečevanje širjenja okužb. Najti torej vsaj nek najmanjši skupni imenovalec, ki bi nas obvaroval pred najhujšim – zaprtjem države in poukom na daljavo. Pogovorimo se o tem, da je treba skrbeti za prezračevanje prostorov, umivanje rok, redno menjavo zaščitnih mask.
Čeprav je bil shod, napovedan za 14. uro, preklican, pristojni svarijo, da bi v mestu lahko vseeno prišlo do demonstracij, seveda tudi nasilnih. O tem, da je napetost na višku, se prepričam med prosto uro, ko se zapeljem v središče po opravkih. Pred kvesturo je parkiranih kar nekaj policijskih kombijev, na Velikem trgu pa je zbranih malo ljudi. Kot vse kaže masovnega shoda popoldne ne bo, na Velikem trgu se je zbralo le nekaj posameznikov, ki v molitvi stopajo v procesiji za bandero s podobo svetnikov in Marije. Ko se odločam, ali bom šel že istega dne na samoplačniško testiranje (v naslednjih dneh gremo na obisk k starejšim sorodnikom), se sprašujem, ali res živimo v 21. stoletju, ko virus poznamo in imamo na razpolago izkušnje, znanje in sredstva, da se mu čim bolje zoperstavimo, ali smo znova padli v srednji vek, ko so morali znanstveniki (Galilei, Bruno) v zapor, pred sodišče ali celo na grmado, ljudstvo pa je bilo prepričano, da so epidemije pravična božja kazen in so se jih zato skušali rešiti z molitvami, blagoslovi in litanijami …
Nikola Šanta (rojen 1959) je rusinski pisatelj, publicist, dolgoletni urednik revije Ruske Slovo, intelektualec, avtor več zbirk esejev in romanov. Njegov roman, objavljen v srbščini, z naslovom Panonska pošast (Panonska neman) pripoveduje zgodbo o vojvodinskih Rusinih od propada Avstro-Ogrske do razpada Jugoslavije. Roman opisuje resnične dogodke, povezane z zločini okupatorskega madžarskega režima v Đurđevu leta 1942 in obleganjem Vukovarja od avgusta do novembra 1991, gledane skozi oči glavnega junaka, Rusina, ki mu ne zaupajo niti Hrvati niti Srbi. Nikola Šanta piše v rusinskem in srbskem jeziku in živi v vasi Kucura, nedaleč od Novega Sada.
Vojvodina izstopa v primerjavi z ostalo Srbijo po tem, da regijo naseljuje pravi etnični mozaik. V tem kontekstu se na primer pogosto omenja madžarska manjšina, veliko manj pogosto pa drugi – med njimi tudi Rusini. V čem je po vašem mnenju edinstvenost Vojvodine danes?
Če želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo poseči po zgodovinskem kontekstu. Skozi zgodovino so se predstavniki različnih narodov izseljevali v Vojvodino kot nekakšno »obljubljeno deželo«. Tisoč let je bila ta dežela pod madžarsko oblastjo, po padcu Avstro-Ogrske monarhije pa je Veliki narodni zbor (Velika Narodna skupština), ki so ga Srbi sklicali v Novem Sadu 25. novembra 1918 , napovedal priključitev Banata, Bačke in Baranje Kraljevini Srbiji.
Po drugi svetovni vojni so bili Nemci (približno 500.000 ljudi) izseljeni iz Vojvodine, v nekdanje hiše nemških kolonistov pa so se večinoma naselili prišleki iz gorskih regij Bosne in Črne gore, katerih običaji in miselnost so se bistveno razlikovali od domačih. Danes se večina njih šteje za Srbe, ne glede na izvor. Zanimivo dejstvo je, da Črnogorci v Vojvodini nimajo statusa narodne manjšine, čeprav imajo do tega pravico – najraje se vidijo kot posebna postojanka srbske nacionalne ideje.
Večina povojnih prišlekov ni bila navajena bivalnih razmer na ravnicah in nikoli ni popolnoma sprejela nižinskega podeželskega načina življenja. Posledično je prišlo do določenega upada kmetijstva na teh območjih. Zemljo so postopoma prodajali ali dajali v zakup starim prebivalcem, ki so tu živeli v času monarhije, večinoma Srbom, pa tudi Madžarom, Rusinom, Slovakom in Romunom, ki so bili prej pri Nemcih kmetijski uslužbenci in so znali dobro obdelovati zemljo. Na ta način so Srbi končno začeli vladati Vojvodini. Po tisočletni vladavini Madžarov je zmagal slovanski element, Srbi, vendar pa Vojvodina vseeno skriva eno veliko skrivnost ….
Ker se je v sedemdesetih letih začela industrializacija kmetijstva, se je naravni ekosistem začel podirati. Tradicionalni način življenja podeželskega prebivalstva – vseh narodov, ki so živeli v Vojvodini – se je začel precej hitro spreminjati. Zmanjšala se je kakovost življenja, prišlo je ekonomskega izseljevanja itd. Po razpadu Jugoslavije pa je v Vojvodino z vojnih območij prišel zadnji val priseljevanja. Begunci so bili prepričani, da bodo v Vojvodini bolje živeli, niso se zavedali, da je v resnici že ruševina. Mnogi se tega še danes ne zavedajo.
Kje so v tej zgodbi Rusini?
Poglejmo to s pisateljevega vidika. Nek moj prijatelj je nekoč rekel, da imajo Rusini, ki živijo v tej deželi skupaj s Srbi, zgodovinsko nalogo, ki jo morajo izpolniti, to je, da tej deželi dajo poseben sijaj. Tako kot pri poliranju pohištva naj bo površina sijoča in lepa. Seveda bo le malo Srbov sprejelo to nalogo. Verjamem pa, da resnico o sebi izvemo šele, ko ljudje, ki živijo v soseščini, povedo resnico o nas.
Kar zadeva nacionalno identiteto Srbov – zanje je ključna osebnost Rastko Nemanjić, znan kot Sveti Sava, ki velja za ustanovitelja Srbske pravoslavne cerkve in srbske književnosti. Vsi Srbi vedo, da se je odločil postati menih, odšel na sveto goro Atos in pozneje postal prvi nadškof Srbske pravoslavne cerkve. Veliko manj ljudi pa ve, da je na njegovo odločitev vplival pogovor, ki ga je mladi Rastko imel z nekim Rusinom. Samo Rusinom in ne »ruskim menihom«, kot se pogosto navaja v različnih virih. To poudarjam, ker je se to zgodilo okoli leta 1192, in ko je prišlo do tega pogovora, je obstajala Kijevska Rutenija, njeni prebivalci pa so bili Rusini, ne Rusi. Današnja Rusija se bo dvignila šele kasneje. Tako je ta Rusin prišel na dvor Stefana Nemanje s prošnjo za finančno podporo za samostan Pantelejmona na Atonu. Pogovor z njim je mladega Rastka tako navdihnil, da je vplival na njegovo usodo.
To je ta sijaj, o katerim govorim. V stikih med Rusini in Srbi lahko najdemo še več takih primerov. Ker tvegam, da bi me obtožili pretencioznosti, si upam omeniti le še protagonista mojega romana Panonska pošast Mirona Orosa, ki s svojim odnosom vodi do moralne spremembe svojega mučitelja, Srba po imenu Kubura. In to je tudi nekakšen primer duhovnega sijaja.
Kako je Rusinom uspelo ohraniti lastno kulturno identiteto in jezik v dvestosedemdesetih letih, ki so minila, odkar so iz vzhodnih Karpatov prvič prispeli v Vojvodino?
Med Rusini v Vojvodini je imela duhovščina najpomembnejšo vlogo pri ohranjanju kulturne, nacionalne in verske identitete. Vojvodinski Rusini so večinoma grkokatoliki in prav posebnost njihove vere jim je omogočila ohranitev identitete v odnosu do pravoslavnih Srbov in rimskokatoliških Madžarov ali Hrvatov. Rusini, ki so se v tridesetih letih prejšnjega stoletja spreobrnili v pravoslavje – in to je bila težnja –, so se v naslednji generaciji asimilirali s Srbi. Slovaki, ki živijo tukaj, so v jezikovnem smislu blizu Rusinom, vendar so po svoji veroizpovedi katoličani ali protestanti in se zato – ne glede na jezikovne afinitete – razlikujejo po svojih običajih, ki izhajajo iz njihove vere.
Leta 1919 je bilo po zgledu društva Prosvita, ki je delovalo v galicijskem Lvovu, ustanovljeno Rusinsko narodno prosvetno društvo, ki je leta 1921 začelo izdajati revijo Ruski koledar. Revija izhaja še danes, od leta 2005 pa mi je v čast, da sem njen glavni urednik. Leta 1924 so se pojavili tudi Ruski novini, njihov dedič je aktualni tednik Ruske slovo. Še prej, leta 1904, je izšla prva knjiga v rusinskem jeziku – pesniška zbirka – avtorja Gavrila Kosteljnika, ki je pisal tudi drame, kratke zgodbe, literarno kritiko in filozofijo. V začetku 20. stoletja je objavljal večinoma v Lvovu in je bil zelo nadarjen pesnik ter velik filozof.
Sledila mu je cela vrsta pisateljev, ki danes veljajo za klasike rusinske književnosti, na primer Silvester Salamon, Maftej Vinaji, Gavrilo Nađ, Mihajlo Kovač, čigar delo so nadaljevali povojni in sodobni pisatelji, pa tudi jaz sam pripadam tej plemiški skupini. Za tako majhen narod – v sedemdesetih letih nas je bilo okoli 20.000, zdaj je naše število okoli 14.000 – imamo precej številno inteligenco in veliko literarno produkcijo.
Kaj je po vašem mnenju poleg vere in književnosti pomagalo ohraniti rusinsko identiteto?
Najprej naš šolski sistem. Sprva so bile to cerkvene šole, ki jih je financirala naša skupnost, kasneje pa tudi državne šole. Izobraževanje je vsekakor veliko prispevalo k ohranjanju in utrjevanju nacionalne identitete. Za delovanje rusinske šole pa je bilo treba imeti pisano literaturo, na podlagi katere bi nastajali učbeniki. Poleg tega pa še folklora – vsaka vas, v kateri živijo Rusini, se lahko pohvali s precejšnjo kulturno in umetniško ustvarjalnostjo. Vse to prispeva k ohranjanju identitete.
Skozi stoletja nam je uspelo ohraniti tudi odnos s staro domovino. Naši duhovniki so se običajno šolali v Užgorodu ali Lvovu, v času komunizma pa v Rimu ali v ukrajinskem semenišču v Zagrebu ali Nemčiji. Volodimir Hnatjuk, znameniti ukrajinski etnolog, je leta 1897 obiskal naše ozemlje – ruski Krstur in Kucuro – ter zapisal naše ljudske pesmi, zgodbe, legende in mite. Nato jih je izdal v petih zvezkih, na svoje stroške. Danes to delo še vedno štejemo za osnovo naše kulture.
Danes imamo vojvodinski Rusini možnost, da se učimo v svojem jeziku od osnovne do srednje šole, na Univerzi v Novem Sadu pa imamo pa tudi oddelek za rusinsko filologijo. Imamo radio in televizijo v rusinskem jeziku, imamo svojo založbo Ruske slovo, ki izdaja tednik Ruske slovo, otroško revijo Zagradka, mladinsko revijo Mak, revijo o kulturi, znanosti in umetnosti Švetlost, tiskovno agencijo Rutenpres. In kar je najpomembneje, knjige v rusinskem jeziku redno izhajajo tako za otroke kot za odrasle. Glavni organ, ki skrbi za kulturno in nacionalno življenje vojvodinskih Rusinov, je Narodni svet rusinske narodne manjšine. Dejavnosti sveta ureja zakon, financira pa ga srbska država. Srbija je ena redkih evropskih držav, kjer je s pravnega vidika delovanje nacionalnih manjšin razmeroma dobro urejeno. Odkrito je treba priznati, da bi nas brez podpore države asimilacija veliko bolj ogrožala.
V romanu Panonska pošast (Panonska neman) opisujete zgodovino svojega naroda na ozadju zgodovinskih dogodkov v Vojvodini. Knjiga je izšla v srbščini in je bila nedavno prevedena v ukrajinščino. Ali menite, da je v tem kontekstu mogoče slišati glas majhnih narodov? Še posebej, ko govorimo o tako občutljivih vprašanjih, kot so vojne po razpadu Jugoslavije ali zločini druge svetovne vojne?
Velja omeniti zanimivo in logično tezo, da je zelo pomembno, da sporočilo večjih narodih dopolnjuje sporočilo manjših narodov, ki živijo z njimi. Prevladujoči narod, v tem primeru Srbi, ne mara slišati resnice o sebi od Madžarov, Slovakov, Rusinov, Romunov … Še posebej neprijetne resnice ne.
Na primer, Srbi na Madžarskem imajo pri ohranjanju svoje kulturne in nacionalne identitete podobne težave kot Rusini ali Madžari v Srbiji, njihovi odnosi z večino so podobni. Gotovo pa je, da se resnica o Madžarih z vidika madžarskih Srbov razlikuje od resnice o Madžarih, kot se vidijo sami. Tako kot je resnica o Srbih, kot jo vidijo sami, popolnoma drugačna od resnice, ki jo o njih vidijo Rusini. Še posebej, ko gre za resnico o vojni, ki temelji na propagandi in demagogiji. Že na samem začetku razpada Jugoslavije, ko je dejavnost propagandnega stroja šele dobivala zagon, sem kot Rusin že vedel, da gre za propagando in priprave na vojno. Vendar pa so moji srbski prijatelji slepo verjeli v to, kar je govorila propaganda, ker so globoko v sebi želeli verjeti v te stvari. Propaganda se je z njimi pogovarjala tako, da so slišali, kar so želeli slišati. Hrvati, kosovski Albanci in drugi so enako verjeli v svojo propagando.
Propaganda je med Srbi prebudila imperialno zavest, vzbudila občutek pripadnosti izbranemu ljudstvu, ki ga je Bog obdaril za vladanje nad drugimi. Na televizijskih zaslonih so se nenadoma pojavili preroki, ki so oznanjali veliko resnico o tem, duhovniki pa so blagoslavljali tiste, ki so šli v vojno, in jih škropili s sveto vodo …
Ko se je vse to zgodilo, sem še vedno verjel v srbsko inteligenco, bila je moj vzor, verjel sem v srbske pisce in umetnike, mislil sem, da bodo dvignili glas proti tej norosti, a sem bil kmalu razočaran. Večina jih je molčala, nekateri pa so celo postali glavni pobudniki nacionalnih hegemonističnih idej, kar je bila zame boleča izkušnja. Le redki so prepoznali dogajanje in pozivali h koncu te norosti – na primer Mirko Kovač, Filip David, arhitekt in nekdanji župan Beograda Bogdan Bogdanović. Ko je bil vojni strelski stroj sprožen, je bil vendar močan in je delal s polno močjo, omenjeni intelektualci pa so tokrat postali sovražniki srbskega ljudstva in mnogi so se morali izseliti iz države. Takrat sem bil mlad, verjel sem v ideje Resnice in z navdušenjem sodeloval v protivojnem gibanju, proti mobilizaciji, zlasti nacionalnoselektivni. Po mesecih skrivanja pred mobilizacijo in vojno, ko sem bil končno ujet in prisiljen igrati vlogo vojaka v tej nori vojni brez jasno opredeljenega namena, sem se znašel v družbi, katere jezik komuniciranja med vojaki je bil večinoma ruski in madžarski, saj je bila večina vojakov prebivalcev rusinskih vasi Kucura in Vrbas ter Madžarov iz vasi Becej, zato so samo častniki govorili srbsko. To je bila nekakšna ponovitev iz časov Avstro-Ogrske monarhije, ko je poveljstvo uporabljalo nemščino, čin pa srbščino, rusinščino, slovaščino itd. Zgodovina je zaokrožila, le uniforme so se spremenile.
Ko govorimo o Jugoslaviji, običajno vzamemo za referenčno točko eno od pripovedi večjih narodov – srbsko ali hrvaško, redkeje manjših narodov, ki so sestavljali SFRJ – Slovencev, Črnogorcev ali Makedoncev. Kako z vidika rusinske manjšine izgleda pripoved o Jugoslaviji? Ali je tudi zanjo značilna jugonostalgija?
Nostalgija je povsem običajen pojav, ljudje so od nekdaj govorili, da so bili nekoč boljši časi kot danes.
Razpad Jugoslavije sem doživel zelo čustveno, zaradi tega sem celo trpel. Konec osemdesetih let sem služil v Titovi straži v Beogradu. Titov kult je bil živ, Jugoslavija je obstajala. V vojski sem imel med prijatelji Makedonce, Albance, Črnogorce, Slovake, Madžare, Bošnjake, Hrvate, Muslimane, Srbe in Slovence. Bil sem edini Rusin v ekipi. To je bila odlična življenjska šola, ki mi je omogočila, da sem videl razlike v miselnosti, izobrazbi in socialnem položaju v Jugoslaviji v tistem času. Pomagala mi je oceniti svoje mesto na tej lestvici vrednot. Slovenec je bil priden in urejen, obdržal je cvetlični vrt in vojaški park, kasneje sem nadaljeval njegovo delo. Albanec je delal pri pomivanju posode – pritoževal se je nad tem, a je delal. Črnogorec se je ukvarjal s skladiščenjem in razdeljevanjem živil, vedno je vsem pripovedoval o nekem svojem sorodniku generalu, ki verjetno sploh ni obstajal, a so bili častniki nad to zgodbo zelo navdušeni. Makedonec je bil po izobrazbi pravnik, a je srbsko govoril težko in počasi, veliko časa sva preživela skupaj, saj sem bil z njim zelo potrpežljiv. Madžar je iskal le družbo drugih Madžarov in z njimi preživljal čas. Hrvat iz Splita je bil neprijeten in aroganten, medtem ko je bil slavonski Hrvat čudovit in zelo prijazen človek, v katerem sem videl svojo sorodno dušo. Z enim Muslimanom sva se sprla zaradi razprave o zgodovini Muslimanov, v katero sem se malomarno spustil z njegovim prijateljem, prav tako Muslimanom. Srb iz Beograda je bil sumljiv tip, Srb iz Subotice pa se je po svojih najboljših močeh trudil olajšati svoje življenje na račun drugih. Tam sem spoznal Jugoslavijo. Kasneje, ko je ta ista moja enota bombardirala Vukovar, me je bilo sram. Vsi jugoslovanski ideali so bili vrženi v smeti.
Kako v zvezi z tem danes gledate na Jugoslavijo?
Na nek način sem tudi jugonostalgičen. Tako čutim zaradi beograjskega kulturnega življenja osemdesetih let. Izhajale so literarne revije – Književna reč, Književne novine, Književnost, Delo, izhajale so dobre knjige, veliko se je prevajalo. Takrat sem se spoznal s poezijo ne le srbskih, ampak tudi slovenskih pesnikov – Edvarda Kocbeka, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Hrvatov – Danijela Dragojevića, Slavka Mihalića, Ivana Slamniga, Bošnjakov – Izeta Sarajlića, Stevana Tontića itd., pa tudi Črnogorcev (Jevrema Brković) in Makedoncev (Blaže Koneski) … Spoznal sem skratka dela mnogih jugoslovanskih pesnikov in piscev.
Beograd je bil takrat res kulturna metropola regije. Kulturnih dogodkov je bilo veliko več kot danes. Razprave so bile bolj sproščene in modrejše. Prihajale so nove ideje in mnenja. Zato me ob spominu na pestro kulturno življenje, ki je ob koncu osemdesetih let obstajalo v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Novem Sadu, Skopju, Sarajevu in Podgorici, zares preveva nostalgija. Danes je pri nas kulturno življenje mrtvo ali pa se močno spogleduje z nacionalističnimi režimi in okoljem, za katerega je značilno predvsem pomanjkanje dostojanstva, ki bi ga moral imeti intelektualec.
V svojem romanu opisujete obleganje Vukovarja na zelo realističen način, čeprav popolnoma drugače od drugih tovrstnih pričevanj … Vojna med Srbi in Hrvati je v njem namreč prikazana skozi oči »drugega« – Rusina –, ki je med obema kulturama. Ali ti opisi deloma temeljijo na vaših lastnih izkušnjah ali pričevanjih sorodnikov?
Ti podrobni opisi obleganja Vukovarja temeljijo na izkušnjah in pripovedih človeka, ki sem ga osebno poznal in ki sem mu nameraval pomagati pri objavi njegovih spominov. Njegova družina je objavi nasprotovala, saj se je bala za svojo usodo. Medtem je ta človek umrl, bil je psihično izčrpan in uničen. Prosil sem družino za dovoljenje, da ustvarim pričevanje o njem. Spremenil sem imena likov v romanu, nekatere like sem predelal, dodal nekaj funkcij – tako sem na podlagi dejstev ustvaril literarno realnost. Nekaj prizorov sem si izmislil, nekaj sem vzel iz drugih svojih zgodb … Čar pisanja romana je prav v možnosti združevanja različnih niti, uporabi znanstvenih elementov in esejev, poezije in drame, resničnosti in fikcije.
Vojni konflikti zahtevajo, da je vsak na strani enega ali drugega tabora, njegova zvestoba enemu ali drugemu taboru pa izvira predvsem iz sovraštva do nasprotnega tabora. Kateri tabor bi morala podpirati rusinska družina, katere hči je poročena s Hrvatom, sin pa ima ženo Srbkinjo? Nobena propaganda ne more odgovoriti na to vprašanje. Tragedija celotne te zgodbe je v tem, da se tudi zdaj, 25 let kasneje, pojavljajo nekatere politične stranke, ki se na volitvah dobro znajdejo, s podobnim ali celo enakim propagandnim sporočilom. Večina populističnih političnih strank se še vedno opira na nacionalistično dediščino, kar je navsezadnje pripeljalo do vojne. Nacionalisti dvomijo o evropski poti razvoja Srbije, saj je zanje ruski totalitarizem ideal in na nek način paradigma. Aleksandar Vulin, minister za policijo in tiskovni predstavnik našega predsednika, se sklicuje na idejo »srbskega sveta« – po zgledu »ruskega mira« –, po njegovem mnenju bi morala biti ta ideja »generacijska zaveza vseh srbskih politikov«. Toda ta ideja predvideva ponovno osvajanje ozemelj, kasnejše vojne, vse zato, da bi ohranili privilegije njenih adeptov, ki jim zagotavlja politično življenje, materialne koristi in bogastvo. Vse to so naredili, da bi preprečili nadaljnjo evropsko pot in našli krivca od zunaj, po ustaljenem vzorcu – »nočejo nas tam v Evropi«. To, kar zdaj počnemo v srbski politiki, je žal tragedija.
Roman se konča s čudovitim prizorom, v katerem Miron Oros – junak, ki je preživel obleganje Vukovarja in je bil kasneje interniran v taborišče za vojne ujetnike, prosi odpuščanja srbskega vojaka, ki ga je pretepel in mučil. Namigujete, da je to storil, ker ni mogel živeti s sovraštvom, ki ga je čutil do njega. Hkrati prikazujete duhovno preobrazbo tega vojaka, Srba. Kaj ste s tem prizorom želeli sporočiti bralcu?
Kot je bilo že omenjeno, je roman napisan na podlagi dokumentarnega gradiva, tako tisti del, ki pripoveduje o obleganju Vukovarja leta 1992 kot v poročilo o tragičnih dogodkih v Đurđevu leta 1942. Vendar je zadnji prizor pravzaprav čista fikcija. Mesece sem razmišljal, kako dokončati roman. Nenadoma mi je prišel na misel ta prizor, v katerem sem poskušal vključiti udarec in glavno sporočilo. Ko sem roman prebral hčerki svojega junaka Mirona Orosa (kot zveni njegovo spremenjeno ime v romanu), mi je rekla: Nikola, očeta si naredil boljšo osebo, kot je bil v resnici. Želel sem si, da bi literarni junaki nosili človeško sporočilo, ki bi vsakomur pomagalo pri razvoju zavesti. Ta vojak, ki je bil zatiralec in mučitelj Mirona Orosa, se je duhovno preoblikoval, ker je čutil Resnico.
Samo Resnica spreminja ljudi. In najpogosteje se skriva pod plastmi ideologije in laži. Mislim, da je glavna naloga pisca iskanje te Resnice, brskanje po smeteh ideologije in propagande. Vojna devetdesetih se bo končala šele, ko bodo razkrite vse resnice o njej, ko se bodo spomnili vseh nedolžnih žrtev, ko bodo raziskani vsi zločini, ko bodo sodili vsem storilcem in bo prišlo do duhovne preobrazbe z medsebojnim odpuščanjem. Najprej pa moramo priznati krivdo. Mislim, da je znak pravega domoljublja in izraz ljubezni do lastnega naroda, da najdemo moč v sebi, da priznamo krivdo, ki smo jo storili eden drugemu.
»Naj vse duše počivajo v miru, te napake ne bomo nikoli ponovili!« Tako piše na spomeniku v Hirošimi. Japonci so svojo napako priznali, zapeljala jih je slaba ideologija. Za napako, ki je pripeljala do te tragedije, ne krivijo Američanov, ki so spustili bombo. Napake, ki je pripeljala do tragičnih posledic, se ne smejo skrivati, razkriti jo je treba, da se ne bi nikoli več ponovila.
Ukvarjate se z literaturo, pišete knjige, pripovedujete o njih. Kaj mislite, da je naloga literature?
Vpliva literature na človeško življenje ni mogoče v celoti izmeriti, saj tudi tisti, ki literature ne berejo, to dojemajo neposredno, prek jezikov, fraz, pregovorov, mnenj in stališč, ki so jih nekje slišali. Književnost je vse, kar nas obdaja, tudi če je ne opazimo in je ne spoštujemo. Menim, da je književnost najprimernejša za proučevanje vse resnice o človeški naravi. Literarna fikcija lahko predstavi kompleksna moralna vprašanja bolje kot katerikoli diskurz.
Z branjem resnih literarnih del razvijamo sposobnost spoznavanja in kritičnega zavedanja. Literatura ponuja odlično pot do empatije. Mahatma Gandhi je verjel, da bodo tri četrtine svetovnih težav rešene, če boste prehodili vsaj eno miljo v koži drugega človeka. Literatura nam, čeprav posredno, omogoča takšen korak. Literatura spreminja zavest z oblikovanjem in razvojem domišljije. In ne smemo pozabiti, da je človek vreden toliko kot njegova domišljija. Poleg nekaterih bioloških omejitev je svet odprt za nove interpretacije in nove konceptualizacije. Dokler nečesa ne poimenujemo, v družbenem smislu ne obstaja. Literatura nam pomaga obogatiti besedni zaklad, kar nam omogoča, da se bolje in natančneje izražamo. Spomnimo se še na Danila Kiša, ki je o terapevtski vlogi književnosti dejal, da se v svoji prozi sramuje psihiatrovega kavča in skuša s travmami drugih doseči svoje lastne travme, z globokim gledanjem vase priti do vira svoje tesnobe …
Književnost neguje jezik kot glavnega varuha človekove svobode. Jezik nas odlikuje kot človeška bitja, kar je naša glavna značilnost. Pomaga nam preživeti. Z uporabo jezika izražamo svojo svobodo in vsaka zadušitev jezika je zadušitev svobode. Izginotje mnogih jezikov na svetu je negativen pojav. Podobno je izumrtju živalskih in rastlinskih vrst. Različni jeziki nam omogočajo uporabo različnih modelov razmišljanja. Kot dvojezični pisatelj zelo dobro vem, da gre ista ideja, s katero začnem pisati, celo isti stavek, v eno smer v enem jeziku, v drugo pa, ko razmišljam v drugem jeziku. Menim, da je v sodobnem svetu zelo nevaren trend, da se vsa naša domišljija prilagaja angleščini. To je najzanesljivejša pot do enosti mnenj in s tem do omejevanja svobode, kar vodi v siromašenje svetovne civilizacije.
Skratka, glavni namen literature je pomagati posamezniku pri delu na sebi in ustvarjanju zavestne osebnosti. Bolj ko so posamezniki ozaveščeni, bolj zdrava je vsa družba.
Pogovor je potekal od 3. do 5. avgusta 2021 v Kucuri, Ruskem Krsturju in Novem Sadu.
*Beseda “ruski” je zapisana v originalu, v slovenščini pa pomeni “ruskinski”.
»Bodi pogumen, poslužuj se svojega lastnega razuma!« je v svojem slavnem eseju Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo? zapisal Immanuel Kant. Ljudem je očital predvsem lenobo in strahopetnost, zaradi katerih so si lahko »drugi prisvojili varuštvo nad njimi. Če imam knjigo, ki ima zame razum, dušebrižnika, ki ima zame vest, zdravnika, ki zame presoja dieto itn.: potem se mi vendar ni treba samemu truditi.« Ta pogled, ki je lahko izražen z različnimi stopnjami moraliziranja, že dolgo predstavlja nekakšno obče mesto nastopov ljudi, ki jim pravimo javni intelektualci_ke. Zato sem malo zdolgočaseno začel brskati po telefonu, ko je Slavoj Žižek v uvodu svojega pogovora z Janisom Varufakisom, ki se je kot zaključni dogodek letošnjega festivala Indigo odvil 21. okrobra zvečer v novoprenovljeni Cukrarni in bil hkrati streaman prek platforme Entrio, začel govoriti o Kantu in javni rabi uma. A je zelo kmalu spet pritegnil mojo pozornost: Kantovo formulo je namreč preobrnil in opozoril ravno na to, da sodobna ideologija ne cilja več toliko na naivnost – strahopetnost in lenobo – ljudi, temveč na naš skepticizem in nezaupanje. Opozoril je, da je geslo sodobnih teoretikov zarot »do your own research«, da je bistvo sodobnih gibanj, ki zanikajo epistemološke in družbene pridobitve znanosti ter demokratičnih političnih sistemov, ravno želja po emancipaciji od »z vrha vsiljenih« prepričanj. Posluževanje lastnega razuma in njegova javna raba očitno nista nekaj enoznačnega in lahko dosegljivega: pod njuno krinko se namesto teoretsko in empirično podprtega ter reflektiranega poskusa razumevanja sodobnosti zlahka ugnezdi tudi požiranje teorij zarote na obskurnih spletnih straneh in razpravljanje o njih v različnih FB skupinah. In to je bil tudi zastavek pogovora med Žižkom in Varufakisom – trdila sta, da bosta v nasprotju s konspiratornimi in ideološkimi odgovori, ki obsedajo družbo, ponudila nekaj resne analize sodobnosti.
A je bilo pred tem seveda treba nekaj časa posvetiti Sirizi in Varufakisovi vlogi pri poskusu reševanja Grčije iz dolžniške krize leta 2015. (Vprašanj o tem je očitno naveličan tudi Varufakis sam, ki je po polurni debati o Sirizi z besedami »zaenkrat nismo še nič javno intelektualizirali« Žižka spodbudil, da se premakneta k naslednji temi. Ni pa jih naveličan Luka Mesec, ki je na koncu dogodka za nekaj minut zadržal mikrofon in postavil vprašanje, na katerega se je Varufakis odzval z rahlo nestrpnim »verjetno niste bili tukaj od začetka«). Varufakis je tako najprej ponovno razložil, kako je kot finančni minister poskušal izkoristiti protislovja evropskega ekonomsko-političnega sistema in s sledenjem strategiji izstopa iz evroobmočja in vrnitvi na nacionalno valuto, ki bi ju evropski bančniki na vsak način hoteli preprečiti, Grčijo poskušal rešiti pred dolžniško krizo. Fascinantna, grenka, a že večkrat slišana zgodba (o kateri je Varufakis sicer izčrpno pisal tudi v svojem bestselling političnem memoariju Je tu kakšen odrasel?). So pa bila zato bolj zanimiva naslednja vprašanja, s katerimi je Žižek dobro orisal nekaj ekonomsko-političnih problemskih sklopov, ki jih morajo sodobna levičarska gibanja znati kritično analizirati in za njih ponuditi rešitve, če želijo predstavljati resno alternativno obstoječemu ideološkemu redu na eni in fašizmu na drugi strani. Ta del pogovora lahko nekako razdelimo na dva dela: v prvem del sta se dotaknila predvsem ekonomskih problemov in pojavov, od rasti na borznih trgih, ki se je dogajala kljub ustavljanju ekonomije v času najhujših lockdownov, do prihajajoče inflacije. Drugi del pa je zadeval predvsem problem prevzemanja konstruktivnega odnosa do Izraela in Kitajske.
V prvem delu je Varufakis predstavil svojo analizo, v kateri ugotavlja, da trenutni ekonomski sistem ni več kapitalističen. To je podprl z dvema argumentoma. Najprej je izpostavil, da v kapitalizmu gospodarska rast temelji na dobičku in vlaganju le tega nazaj v gospodarsko, danes pa ekonomijo poganja denar, ki ga centralne banke za nizke ali celo negativne obresti posojajo lokalnim investicijskim bankam, te pa ga nato vlagajo v podjetja z najmanjšim tveganjem, torej velike multinacionalke. Potem pa je poudaril še, da novi digitalni trgi, ki jih ustvarjata Amazon (za vse vrste izdelkov) in Alphabet (za oglase), niso prvi kapitalistični trgi. Na njih namreč ne poteka konkurenčni boj med avtonomnimi akterji, ki poskušajo z omejenimi sredstvi maksimizirati svoje dobičke, ampak jih v vseh aspektih nadzorujeta ti dve podjetji. Če si ogledamo primer Amazona: kot lastnik platforme, na kateri različna podjetja prodajajo svoje izdelke, sam določa, kdo lahko na platformi prodaja, kako se bodo zadetki prikazovali uporabnikom, kako se bodo določale cene in delili zaslužki, hkrati pa na tem »trgu« sam sodeluje kot en od ponudnikov izdelkov (zaradi te očitne nepravičnosti je bila letos v Združenih državah proti Amazonu vložena tudi tožba na podlagi zakonov, ki omejujejo monopole). Varufakis je takšno delovanje primerjal z distopičnim scenarijem, v katerem si celotno Ljubljano lastni ena entiteta, ki hkrati določa, kakšne storitve in izdelki se lahko prodajajo, kdo jih lahko prodaja in ki hkrati v skladu s tem, kar hoče, da vidimo, usmerja naš pogled.
Vprašanje je, ali je sistem, kot ga je orisal Varufakis, res ne- ali post-kapitalistični, zagotovo pa ustvarja razmere bogatenja najbogatejših in stagnacije vseh ostalih, ki so, kot je rekel, »darilo fašistom«. Zato je še toliko pomembneje, da je v odgovoru na Žižkovo vprašanje, zakaj klasična socialistična rešitev nacionalizacije (ali, kot je rekel Žižek: »bum bum nationalize it«) ne deluje več (kratek odgovor je sicer, da nobena država ne more nacionalizirati multinacionalk), na hitro skiciral tudi korak k spreminjanju sistema (natančneje je sicer predstavljen v njegovi najnovejši knjigi Another Now). Bistveno se mu zdi predvsem spreminjanje lastniških razmerji: namesto javnega trgovanja z lastniškimi deleži, ki posameznim entitetam dajejo moč odločanja v podjetji, predlaga, da vsak posameznik_ca dobi eno delnico, s katero ne more trgovati, ji pa daje volilno pravico v podjetju, kjer je zaposlena in pravico do osnovnih socialnih storitev. Ni bilo dovolj časa, da bi Varufakis idejo natančneje predstavil, a je bilo kljub temu precej osvežujoče slišati zasnutek progresivnega programa, ki izhaja iz sistematske spremembe ekonomskega sistema (kljub temu, da se sicer ne strinjam z Varufakisovo pozicijo, da bolj kulturno naravnani boji za socialno pravično sploh niso pomembni za to, da se ljudje »znebijo svojih verig«).
Drugi sklop pogovora pa je zadeval zavzemanje pozicije do Izraela in Kitajske. Tako Žižek kot Varufakis sta bila namreč v preteklosti zaradi svojih kritičnih izjav do izraelskega političnega režima označena kot antisemita. Takšno enačenje nasprotovanja sionizmu (gibanju, ki ga uteleša aktualna izraelska politika in ki se zavzema za vzpostavitev judovske države na bibličnem »obljubljenem ozemlju«, ne glede na predhodno naseljenost tega ozemlja) ter antisemitizma, je očitno problematično, vseeno pa ostaja odprto vprašanje analize stanja, ki bo presegla retorično »obtožbo apartheida in nasilja nad Palestinci«. Žižek je tako predstavil svojo idejo, da smo priča sionističnemu antisemitizmu, procesu, po katerem se zaradi sionističnega projekta izraelske države Judje izseljujejo iz ostalih držav (»izginili so od tod«) in okupirajo arabsko območje Palestine (»širijo zahodno civilizacijo med barbare«). Varufakis pa je izpostavil, da so za Palestinci druge največje žrtve apartheida progresivni prebivalci Izraela, ki morajo živeti pod skrajnodesničarskim režimom, zato je ena od poti razgrajevanja apartheida tudi krepitev internacionalnega progresivnega gibanja in s tem povečevanje njegove moči v posameznih državah.
Poseben problem za levičarske, predvsem marksistične mislece (Varufakis se je med pogovorom označil za »liberalnega marksista«) pa predstavlja tudi Kitajska, ki vsaj deklarativno še vedno velja za komunistično, hkrati pa je že dolgo zelo očitna avtoritarna in nasilna naravna njenega režima, sploh pri obravnavanju Hongkonga in manjšinskega prebivalstva Ujgurov, ki so ga nekateri označili za genocid. Varufakis je tako najprej izpostavil, da zavrača totalitarne taktike kitajske komunistične partije, a je večino časa posvetil argumentu, da pristop, ki so ga v svoji kitajski zunanji politiki ubrale zahodne države z Ameriko na čelu, spodbuja nastanek nove hladne vojne. Poudaril je, da Kitajsko težko označimo za imperialistično, saj v tujih državah (večinoma afriških in južnoazijskih) predvsem investira v infrastrukturo – to ji sicer koristi, a »zgolj dela biznis«, kar ni primerljivo z evropsko imperialno politiko prejšnjih nekaj stoletji. To je sicer res, a je morda vredno poudariti, da je Varufakis vpliv kitajskih investicij v revnejše države morda vzel preveč zlahka: intenzivno ribarjenje kitajskih ladij v Gambiji je na primer uničilo lokalno, na ribolovu utemeljeno gospodarstvo in prebivalstvo potisnilo v odvisnost od kitajskih delodajalcev. Ima pa zgodba tudi zasuk: kitajska podjetja namreč v Afriki nalovljene ribe spremenijo v hrano za tune in losose, ki jih gojijo kitajske ribogojnice in prodajajo v zahodne države. A se tudi to sklada z Varufakisovim splošnejšim poudarkom, da je Kitajska integralen del globalnega ekonomskega sistema, ki ga želimo spremeniti kot celoto, česar pa za gotovo ne bomo dosegli z novo hladno vojno.
Žižek in Varufakis sta bila v svojim ambiciji »javnega intelektualiziranja« po mojem mnenju tako precej uspešna. Zdi se mi, da sta presegla postano atmosfero pregrevanja klasičnega nabora levičarskih obžalovanj, ki običajno pritiče takšnim dogodkom ter tako ostala zanimiva in prepričljiva za širšo javnost. Hkrati pa sta bila očitno tudi sama precej dobre volje in poskrbela tudi za fane: sam sem se precej zabaval med njuno debato, ali imata raje Wolfganga Schäubla ali Angelo Merkel, predvsem pa med Žižkovim fangirlanjem čez Mihaela Suslova, notoričnega sovjetskega hardlinerja.