Ne vem, ali ni pranje oblačil zadnje čase postalo moja glavna preokupacija, ker se želim zamotiti, si nadeti neko črto, da sem tudi jaz koristna, da sem lahko koristna, ali pa gre le za to, da si v vsej razpuščenosti nadenem nekaj skrbnosti in natančnosti. Že od zdavnaj vem, da nikoli ne bom kot tukajšnji domačini – v prvi vrsti zaradi barve kože; karkoli naredim, bom vedno drugačna od njih, čeprav včasih dojamem, da se v nečem razumemo in strinjamo. Pranje oblačil je del tega razumevanja – posebej spodnje perilo mora biti čisto, ker zanemarjenost poglablja revščino. To ni nikakršna igra, temveč skrajno resno počelo, ki ga razume še zadnji prebivalec tega mesta, v katerem sem začasno nasedla. Njegov prebivalci mu pravijo pozabljeno mesto, saj je zadnjih trideset let gospodarska moč države skoncentrirana izključno v glavnem mestu – Ouagadougouju. Tako vsi, ki si skušajo zarisati kvalitetnejše življenje, bežijo iz Bobo-Dioulassoja.
Toda naj je mesto še tako zelo pozabljeno, ima vedno svoje središče. Ali več njih. Moja prva nasedlost v Boboju, kot mestu ljubkovalno pravijo njegovi prebivalci, je povezano z železniško postajo. Od velike hiše z vrtom, v kateri sem pred skoraj dvajsetimi leti, obolela od malarije, našla svoje pribežališče, do železniške postaje, ni bilo prav daleč. Z velikimi zapestnicami na rokah in v rumenem krilu sem lunatično hodila po robu ceste. Ne da bi to tudi zares hotela, sem se izgubila, in ko me je pobral eden od motoristov, sem z roko pokazala v smeri železniške postaje; v skrajni sili bi izrekla tudi ime naselja Petit-Paris, v katerem so nekoč prebivali predvsem tujci. Preden sem odprla škripajoča vrata, ki so vodila na velik vrt, sem imela navado pokukati skozi špranje v betonskem zidu. Verjetno ni šlo toliko za to, da bi ugotovila, kaj počnejo moje tedanje gostiteljice – nenazadnje sem vedela, da so si vsak večer nekaj izmislile, bodisi so priredile plesni večer bodisi so pekle palačinke z mangovo marmelado –, temveč za ostrenje pogleda. Čeprav sem bila tedaj bolj kot kdajkoli prej ali kdajkoli kasneje odprta za pojavni svet, se mu nisem približevala fokusirano, z ogledovanjem, ki bi mi razkrilo bistvo, temveč sem se vedno, in ne da bi se tega zavedala, osredotočala na detajle, medtem ko sem bila z mislimi nekje drugje. To gledanje mimo in skozi stvari, mi je v vidno polje prineslo predvsem detajle, skoraj nikoli celoto, zato se mi je večkrat zgodilo, da sem prehitro obupala. Toda potem sem šele čez čas odkrila, da je že zdavnaj odkrita podoba s svojim naknadnim sojem prišla do mene nepričakovano in me včasih spravila celo v stanje osuplosti.
V tisti hiši nisem imela svoje sobe; spala sem z dečkom in deklico, in še to na tleh. Vse, kar sem premogla, je bila moja domišljija, ki sem jo hranila za večer. Zgodb, ki sem jih pripovedovala otrokoma, se ne spomnim, vem le to, da so se nanašale na mrežo proti komarjem, ki je bila polna lukenj. Otroka me nista spraševala po mojih starših, niti zakaj sem odšla v Afriko. To je bil čas, ko sem obstajala brez temeljnih vezi, ki menda določajo vsakega človeka. In tudi ni šlo za nekakšno hipno prepoznanje, kot se zgodi Handkejevemu sinu, ki je nehote zaspal nekje v Solunu in se prebudil sredi ničesar – moje stanje, ko ti nihče ne ščiti hrbta, se je v tistem času zdelo toliko kot permanentno. Verjetno sem pri večini žensk, mojih sonarodnjakinj, ki so se tedaj znašle v Boboju, zbujala sočutje, pri eni ali dveh morda celo prezir. Bila sem samo tisto, kar se je kazalo v danem trenutku. O meni so vedele le nekaj fragmentov – da sem prihajala iz severa Gane, kjer sem nekaj časa poučevala otroke, pa še to je bilo v zraku. Iz tistega časa sem si vzela, da še danes neznancem ne pripovedujem o sebi, še manj pa o svoji družini, kar sem vedno razumela kot nekaj, kar je stvar prihodnosti in ne preteklosti.
Način pozdravljanja, ki je v navadi v tukajšnjih družinah, mi torej ustreza. Včasih, ko vstopim na tuje dvorišče, oklevam, ali naj si sezujem čevlje, posebej v deževni dobi, ko so ceste razbrazdane do onemoglosti. Potem se vsedem na plastičen stol, ki ga prinesejo posebej zame. Kratkim vprašanjem o moji službi in družini tam nekje v Evropi sledi kozarec ali vrečka vode, ki jo zaradi njene mlačnosti srkam le počasi. Večino pogovora opravi moj sogovornik, tako da sem jaz lahko opazovalka. Vloga, ki mi je vedno najbolj ustrezala. Nekoč me je nek mladenič na Hrvaškem vprašal, zakaj sem vedno tako tiho. Kadarkoli sem skušala biti junakinja, sem se osramotila. Oziroma sem to vlogo, vsaj v lastnih očeh, zase videla kot neprimerno. Junaki so se mi vedno zdeli preglasni, preveč teatralni, in čeprav so v danem hipu osvetljeni, kasneje potemnijo; sama pa sem si vedno želela distance, prostora odmika, v katerem lahko diham.
Zaziranjem v obraze ljudi, ki so mi odprli vrata svojega bivališča, in vendarle mimo njih, sledijo kratki predahi, ki jih zapolnim s pogledovanjem proti prižgani televiziji. Poročilom sledijo oglasi. Napol bebast moški v delovni halji razkazuje svoj dom. Hiša, ki jo je očitno pravkar kupil, je naphana s klimatskimi napravami, velikimi kavči in nasploh pozlato, uvoženo iz Kitajske. Na koncu oglasa sledijo cene hiš. Moj sopotnik me pomenljivo pogleda; nisem prepričana, da razumem. Očitno si želi nekaj komentirati, vendar se vpričo ljudi, ki so se pred napovedanim obiskom preoblekli, skuhali hrano in prižgali televizor, vda. Moški v beli tuniki, brat mojega sopotnika, kot vedno deluje prijazno, medtem ko se njegova veliko let mlajša žena v šumeči obleki sprehaja po hiši. Ko mi poda kozarec vode, se narahlo prikloni. Opazim, da si je populila obrvi in na prazno mesto narisala dve veliki ptici v letu. Čeprav naj bi ustvarjala vtis zrele ženske, iz njenega pogleda proseva dekle, ki se je priženilo v družino z dobrimi manirami. Aristokratsko poreklo v afriškem smislu: privzetje islamske religije in skoraj nevidna adaptacija animizma, ki za otipljivim svetom išče čudežnost. Stvari so namreč tukaj, obstajajo, če nanje pogledaš iz pravega kota, čeprav to njej, z narisanimi obrvmi, nikoli ni nič pomenilo. Ob njenih nogah sedi otrok, deklica, ki še ni vstopila v najstniško dobo. Ko se deli darila in modra plastična vrečka šumi, deklica na tleh ne dobi ničesar. Njen pogled mi ostane v trebuhu. Kasneje mi je pojasnjeno, da so gostujoči otroci v družini predvsem opazovalci oziroma odvisno od matriarhinje. Nne, katere slika visi na steni, je vedno med vse otroke delila nedrčke, spodnjice, mango, ki so ga pripeljali iz bližnje Banfore z osli. Toda Nne že zdavnaj ni več. Od prvega hipa, ko sva se srečali, je med nama vladala zaupnost. Ni me vnaprej obsodila, izraz v njenih očeh je izdajal le skrb. Ali sem dovolj jedla. Ali me je opeklo sonce. Ali potrebujem denar. Res je tudi, da pri pogovoru nikoli nisva uporabljali besed in da sva skoraj vse izrekli molče. Nekoč se je sredi pogovora s svojim sinom, mojim sopotnikom, nagnila proti meni, in mi nakazala, da se pripravlja k nevihti in da naj poberem pravkar oprana oblačila. Bosa, z ruto zavezano okoli bokov, ki sem si jo sproti popravljala, sem se prebudila iz zamaknjenosti in stekla za hišo.
Če ugledam tedanjo sebe z današnjimi očmi, se mi zdi, da se je vse začelo ne s tistim pogledom skozi špranjo v nekem zidu, pač pa, ko sem začela použivati Nnejino bližino. Šele tedaj sem o Boboju začela govoriti kot o mestu, ki me je izbralo. Ono je namreč izbralo mene in ne jaz njega. Ne pomaga, da preklinjam, ko v deževni dobi preskakujem luže in ko podpodje avtomobila zadene ob grbino na cesti. Edina možnost, ki jo imam, je, da pustim, da stvari obstajajo. Enako velja tudi za mestne prebivalce. Nazadnje, ko je cesto prečkala mačka z zlomljeno zadnjo taco, sem zajela sapo in zaploskala z rokami. Zabolelo me je, celo bolj kot zaboli ob pogledu na pohabljenega človeka, toda avtomobil je zdrvel mimo, mačka pa je menda tudi dosegla drugo stran ceste.
V Boboju sem tudi prvič doživela gotovost in smiselnost pripovedovanja. V Gani, med dolgimi vožnjami s kombiji, sem začela kvačkati, toda ker ob sebi nisem imela beležke, so stavki odprhneli. Domnevam, da je šlo za pripoved, in ker so stavki vznikali vsi rahli, kot vzhajajoč kruh, je prav, da so se raztopili v vetru ali v noči, ki smo jo prečkali. Prišli so novi, ki so na plano potegnili nove zgodbe, nikoli zgolj poročila o videnem, ki bi od mene zahtevalo distančno beleženje in pričevanje. Pričevanje bi pomenilo, da sem v zgodnjih dvajsetih na božični večer potovala iz Gane v Bobo, pripoved, da sem se z jogurtom in kruhom v naročju zazirala nekam navzven. Ker je bilo v avtobusu toplo in zarošeno, sem z dahom zarisala lino, skozi katero je bilo moč videti pokrajino z drevesnimi obrisi. Skoraj brez premikov glave sem lahko ugotovila, da je nad pokrajino, ki se je vlekla iz daljave, nasedel oblak nedoločljive oblike, kotanje pa so se samo v času deževne dobe napolnile z vodo, tako da so se sicer osušena polja spremenila v jezera, kjer so spretnejši prebivalci gojili ribe, čeprav tega ne vem zagotovo. Že tedaj sem slutila, da bi se pravkar videnemu lahko približala le tako, da bi napisała zgodbo v tretji in ne v prvi osebi.
Oče me je vedno spraševal, kaj sem izgubila v Afriki. Nikoli ni rekel Burkina Faso, pač pa vedno Afrika, kar je vsiljevalo nekaj ponižujočega do kontinenta in njegovih prebivalcev. Njegov prijatelj pilot, ki je v Ouagadougou nekajkrat peljal predstavnike Nevladnih organizacij, ga je v njegovem odporu še učvrstil z označbo, ki jo je menda obelodanil med kosilom, ali pa je bilo ob kozarcu vina (?), da so cigani v primerjavi s prebivalci »tiste države« zaslužijo oznako šest zvezdic. Zrakoplovcu nisem zamerila te primerjave, pač pa, da si niti ni dal priložnosti.
Ko se vračam v Afriko ali jo zapuščam, navadno izberem sedež ob oknu. Pogled na mesto iz zraka, posebno v nočnem času, ko se svetlobne pike prerivajo med seboj za pozornost, pomeni ne toliko čudež kot odkritje. Toplo brbotanje vleče in iz takšne omehčane ptičje perspektive se zdi, da mesto, zamaknjeno in zatopljeno samo vase, ne potrebuje nikogar.
Boboja nikoli nisem ugledala iz zraka, saj največje letališče v zahodni Afriki danes prerašča trava. Thomas Sankara je podržavil kmetijske površine, ki so jih obdelovali člani kraljeve družine, v kateri sem nasedla, in del zemljišča spremenil v letališče, del pa je razdelil med male kmete. Toda Sankara ni bil edini krivec. Po družinski zemlji so še prej segli kolonialisti v francoski preobleki, pri čemer kroži zgodba o tem, kako je eden od članov družine pripravil zasedo. Na delu zemljišča, ki je mejil na glavno cesto, je postavil barikade. S prastaro puško, ki je delala predvsem veliko zvoka, je opozorilno streljal v zrak. Kasneje, ko so upornika ujeli, in ga vpričo vseh dali prebičati, je kolonialistu iz rok iztrgal bič. Temno rdeča lisa na obrazu belca je bila vredna glave odraslega Afričana, toda storilca so obkrožili, moški in ženske in otroci ter ga zavarovali. Kolonialisti so požgali prazno hišo in prisegli, da bodo naslednjič kaznovali celotno naselje.
Sankari se, vsaj na začetku njegovega predsedovanja, nihče ni upiral. Ker pred njegovim prihodom leta 1984 ni bilo skoraj nikakršne industrije, se je revolucijo razumelo ne kot sestop v predmoderno dobo, pač pa je naturalno gospodarstvo, ko se je dalo košček mila zamenjati s kruhom, predstavljalo izboljšanje življenjske ravni. Vzpostavili so se številni obrati in tako je na tisoče prebivalcev Burkine Faso začelo zadovoljevati najosnovnejše higienske potrebe; v štirinajstih dneh se je z denarjem od prodanih vladnih avtomobilov proti rumeni mrzlici cepilo več kot dva milijona otrok; prepovedalo se je obrezovanje deklic; pismenost se je zvišala na dvaindvajset odstotkov. Toda za tovrstne premike je bila potrebna tudi določena žrtev. Zemljo se je razglasilo za skupno lastnino. Za obdelavo jo je potrebovala vojska, potrebovali so jo otroci berači, ki so jih iz ulic pošiljali v zbirne centre, v katerih so se morali samooskrbovati, in potrebovali so jo mali kmetje. Karizmatičini voditelj je deloval v skladu z idejo, da je potrebno proizvajati doma in konzumirati doma. Zapozneli komunizem, kot so to komentirali v sosednjih afriških državah, predvsem pa na Zahodu. Plamen, ki je brbotal, je grozil, da se bo razširil, in zato ni preteklo dva meseca, ko je Sankara v Adis Abbebi, z roko dvignjeno v zrak, svetovni politični eliti napovedal, da Afrika ne bo plačevala dolgov, in so njegove kosti začele prhneti. Verjetno nikoli ni imel možnosti, čeprav je vsem jasno, da je kljub prezgodnji smrti pustil sled. Tudi zaradi retorične spretnosti je ostal večni heroj. Njegove fotografije visijo po stenah tudi najbolj odročnih hiš in telefonskih govorilnic. Pozabilo se je vse, kar je bilo v njegovem času slabega: javna sodišča, polaganje pušk v roke najstnikov, odvzem zemlje, ki se je dedovala iz generacije v generacijo; v njegovi eri so se velike posesti razdrobile, ne glede na to, da je mnogo od tega ostalo neobdelano.
Zato, si predstavljam, da Bobo Dioulasso iz zraka ne bi deloval kot kotanja, potopljena v tišino, pač pa kot razgibano področje, resda redkeje poseljeno kot Ouagadougou, vendar z več uporniškega duha, ki je skupaj z nostalgijo verjetno resda pregnana vrsta. Kolikokrat sem slišala, »Revolucija je mrtva,« toda dandanes v Ouagadougouju postavljajo muzej Thomasa Sankare. Izključno z donacijami so zbrali več milijonov evrov.
Moja bobojska družina, posebej po očetovi strani, je do danes ostala brez zemlje. Nekdanje dediščine ni ostalo niti za ped. Tisti majhen kos, ki ga je strelec ubranil pred kolonialisti, kasneje pa ga je tudi Sankara pozabil vključiti v pristaniško stezo, je eden od daljnih bratrancev skrivaj prodal županu mesta ter z denarjem svojima odraslima sinovoma kupil motorja ter obnovil streho. Pri nečastnem dejanju ga je zalotila še bolj daljna sorodnica, vendar ji je zagrozil, da ji bo odrezal jezik. To je zdaj obča skrivnost: nenadno izboljšanje življenjskega standarda kot posledica prodaje zemlje. V družini se vedno najde nekdo, ki je pripravljen na velezidajo. Zadnja zgodba, ki kroži, čeprav se je zgodila že pred časom, tik pred Nnejino smrtjo, je odprodaja nekaj deset hektarov obdelovalne zemlje za pičlo vsoto manj kot šesto evrov. Novi lastniki so zemljo razdelili, jo odprodali za nekaj več kot dvesto tisoč evrov, nekdanjega lastnika pa so nagradili z redno službo. Za to, da dan in noč varuje zdajšnjo imovino, ki je zrasla na nekdanji kmetijski površini, mesečno prejme osemdeset evrov.
Zgodbo v družini pripovedujejo z rahlo sklonjeno glavo, nekako mimogrede, kot da gre za nesrečno naključje, ki ga ni moč popraviti, čeprav je jasno, da bog vse vidi in vse ve.
Pogosto si mislim, kaj bi na vse to, kar je zdaj, porekla Nne. Natančno se spominjam trenutka, ko me je med vožnjo z avtomobilom, kakšnih deset let pred njeno smrtjo, prešinilo, da Bobo brez nje nikoli več ne bo enak. Mesto bo izgubilo barvo, otroci, posebno deklice, ki jih je pripeljala iz bližnje vasi v svoj dom, kjer so prvič videle televizijo in okusile kruh, so izgubile priložnosti. Toliko njih. Tržnice, kamor je vsako jutro odhajala zibajoča silhueta v živopisnih oblačilih – zaradi nevarnosti džihaizma – ni več. Ženske so pobrale svoje otroke, košare in dežnike, ki so mestoma le ogrodja, na katere izobešajo preluknjane puloverje in krila, ter se začele zbirati okoli ene izmed številnih lokalnih mošej. Dostop do družinske hiše je tako skoraj onemogočen – ko z avtomobilom prečkamo ozko stezo, pogledujejo izza kotičkov oči. Zanje sem tujka, ki razen nekaterih pozdravov ne govori njihovega jezika. Vedo, da nisem prišla, da bi ostala. Za zdaj sem tu, potem pa bom spet izginila. Vedo, da me nekaj veže na to mesto. Glede na to, da se vsakih nekaj let pojavim kot duh, je jasno, da to mesto tudi ni končna ali izhodiščna točka daljšega pohoda, kot se dogaja večini tukajšnjih popotnikov. Zdi se, da jih je veliko manj kot v preteklosti. V Boboju doslej ni bilo terorističnega napada. Ponoči in tudi čez dan je moč videti skupino mladih vojakov, ki prepevajo in veselo poskakujejo. Ne zdijo se širokopleči, še manj pogumni in tako zmožni premagati nasprotnika, ki se lahko vsak hip izstreli iz svojega skrivališča. Pred časom je Salif Keita, eden najslavnejših zahodno-afriških glasbenikov, stopil pred kamere in jasno izrekel, da v Maliju ni džihaizma, so le skorumpirani politiki, ki se klanjajo zahodnim voditeljem. Ker je imel na obrazu sončna očala, se tisto, kar je izrekel, ni zdelo resno, toda malijskega predsednika Assimi Goito so Salifove besede morale zadeti v srce, vsem drugim pa so vlile upanje.
Salif je nekajkrat přišel v Bobo. Prišel pravim, ker s tem aludiram na tiste njegove koncerte, ki so se zgodili brezplačno, vsaj kar zadeva denarno valuto. Znanka iz Boboja, okoli katere je po koncertu oklepal roke, je kasneje komentirala, da »jo je groza tega človeka z belo poltjo«. Osuplo sem zrla vanjo in mislila, da se šali. Med nama je od nekdaj vladala antipatija, ki se je v tistem hipu še poglobila. Kljub svoji drobnosti in ljubkosti, ki je privlačila številne moške, očitno ni premogla določenega sluha. Najprej do albinov, kakršen je Salif, ki ni belec, pač pa črnec brez pigmenta. Poleg tega, da se naj ne bi izpostavljal soncu, ima tudi težave z vidom. Z njim sem med drugim opravila kratek razgovor v podzemlju Cankarjevega doma in bolj detajlno, ko sem ga spraševala, tudi o politični situaciji v Maliju, bolj se je izmikal ter mi odgovarjal v simbolnem jeziku. Od začetka svoje kariere je Salif Keita zatrjeval, da s svojimi pesmimi ne izvaja griotizma, ni na uslugo pripadnikom kraljevega porekla, pač pa je potomec Sundiate Keite, imenovanega tudi mandinški lev, in eden najbolj umnih kraljev nekdanjega malijskega kraljestva, ki je presegalo ozemlje današnjega Malija. Salif Keita je avtonomen umetnik, ki zmore prepevati o hrepenenju in ljubezni kot nihče drug.
Ob nedeljskih popoldnevih, ko sedem pred goro umazanih oblačil, si na plastično kanto za vodo namestim tranzistor in vrtim klasike. Z glasom Oumou Sangare, ki prepeva o drevesu, ki je padlo, zaradi česar ptiči jočejo, skušam preglasiti bevskanje privezanega psa na sosednjem dvorišču. Če bi bila ta hiša, v kateri začasno prebivam, moja, bi na velikem vrtu posadila kokosova drevesa, bambus ob zidu, ter meto in vrtnice ob stezi. Nekaj drevesnic bi izdrla, saj spodrivajo beton, in posebej v deževni dobi nudijo zavetje komarjem. Toda tisto, kar privlači pri vrtu, ni njegova širjava, temveč tišina. Hiša je pomaknjena navznoter in tako vsemu drugemu pusti dihati. Onstran vrat je včasih slišati zvončkljanje, s čimer kupci železa ali plastike naznanjajo svojo prisotnost. Dve hiši više se nahaja najbolj popularen bar v mestu. Zunanja terasa je zasnovana v rdeči in črni. Dvomim, da je lastnik slišal za Stendhala. Iz terase je mogoče videti luksuzna stanovanja, ki se nahajajo nad barom. Hrup tega opranega denarja ne prihaja do mene. Tudi za bevskajočega psa sem našla rešitev. K zidu, ki ločuje parceli, sem prislonila pisateljsko mizo, katere noge so se vdirale v razmočeno zemljo. Potem sem nanj položila še stol. Ena od deklic, tista lažja, je tako lahko pokukała na drugo stran in psu stresla mačje brikete. Lastnik, ki je novinar pri enem od lokalnih časopisov, se domov vrača šele pozno zvečer in z mojimi pritlehnimi manevri ni seznanjen. In ker ne ve tega, ne ve še vseh drugih stvari: da se navsezgodaj zjutraj vsedem v paviljon in iščem prvi stavek, s katerim bi začela pripovedovati. Morda pa ne gre in nikoli ni šlo za prvi stavek, pač pa za to, kako najti snov, ki bo dovolj odporna in bo zmogła zapolniti drobne zvezke, ki sem jih kupila v Primarku. Jutranji obred mi je potreben, da najprej uglasim svoj srčni utrip in ritmične strukture.
O moji hiši govorim, ker sem v tem mestu nekoč imela hišo. Majhno, skoraj drobno: z dvema sobama in osrednjim prostorom, ki mu tu pravijo salon. V njej sem razprostrla tepih ingverjeve barve in izobesila papirnato luč na peclju. Vse stvari, med drugim tudi kavč, pa steklena miza in šest stolov, je v Burkino iz Evrope prišlo s tovornjakom. Hiša je bila najprej v obupnem stanju – v njej so prebivali mladci, ki so si tu našli začasno zavetje, navlekli žimnice, posode za kuhanje, oglje, s katerim so popackali zidove, zadnjice pa so si menda brisali kar z roko, in si le to potem očistili v vrata spalnice. Skozi pločevinasto streho je vdirala voda, ki je zastajala na betonskih tleh. Kopalnica je bila zunaj, zato se je zdelo smiselno dograditi poseben prostor za tuširanje in angleško stranišče. Kartone ploščic, ki smo jih položili po celotni hiši, sva pripeljala iz Ouagadougouja. Zgraditi dom je pomenilo utišati bolečino in verjetno tudi občutek krivde, ki je sledil izgubi otroka.
K domu je spadal tudi pravi zeleni nasad – začelo se je pri terasi: drobni hibiskusi temno vijolične in bele barve so se v loku vzpenjali proti dvorišču, kjer je bilo prostora približno za dva avtomobila. Ker je bila hiša brez vode, smo izkopali približno dvajsetmetrski jašek. Za hišo sta poganjali dve mangovi drevesi, ob koreninah katerih so se zbirale družine afriških polžev z belo-rjavimi hišicami. Zagrebli so se v zemljo, le del svetlikajoče površine je gledal ven. Delavce sem redno preverjala, ali niso morda z mačetami poškodovali polžje družine. V zameno sem jim ob koncu delavnika skuhala črno kavo in dolila kanček mleka. Naslonjeni na drevesa so pogledovali v notranjost. Okno, ki je gledalo na zadnji del vrta, je ostalo še od prej in tako so železna polkna naša trupla, in ne glede na to, iz katere strani si gledal, rezala na tisoč delov. Takšen vsakdanjik bi se nadaljeval, morda v neskončnost, če se iz Ouagadougouja ne bi pripeljala landlorda. Imeli smo načelni dogovor – vsakršna investicija se odšteje od najemnine; ženska in moški srednjih let sta se razkomotila po kavču, pregledovala račune, in vzdihovala. Vsak od njiju bi sam zase morda deloval zbrano in resno, skupaj pa sta bila neučakana in nesramna. Nista ostala dolgo. Po eni uri prerekanja, ko sem obsedela na tepihu, še vedno z zamaznimi rokami, saj sem pred njunim prihodom za hišo kurila smeti, sta odšla. Nisem ju pospremila do vrat. Od zunaj je v notranjost prodiral mrak, ki se je ob gležnjih zažiral naprej v moje telo. V hiši sem ostala še mesec, dva, ravno toliko, da sem se od nje poslovila. Po tistem nisem več sanjala o steklenem lijaku v na novo zgrajeni kopalnici, niti o širitvi zadnjega dela hiše. Visečo papirnato svetilko sem zložila in pospravila v karton. Celoten servis, ki še zdaj leži v plastičnem lavorju, sem prekrila s servietom, kot da sem na ta način prekrila tudi določeno obdobje v svojem življenju.
Edini kraj, kamor me je odtlej v Boboju sploh še vleklo, je Nnejin grob. Njenega pogreba se nisem udeležila, videla sem le fotografije. Nne oblečena v belo, ki leži v krsti. Krsta, ki leži v zemlji, pri čemer Nne ne morem videti. Vidim le moške, ki stojijo okoli izkopanega groba in jočejo. Najino slovo je bilo drugačno. Pogosto se mi prikrade v misli. Povsem jasno jo vidim, kako se vsede pod drevo na zunanjem dvorišču, ogrinjalko si spodvije pod noge in nekaj časa opazuje mimoidoče ali pa samo zre v prazno. Iz nje seva mir, pa tudi sla po pripovedovanju. Ne vem, kako ji je to uspelo, vem le, da sem jo v sanjah, nekaj tednov pred njeno smrtjo, lahko opazovala drugače kot v resničnosti. Bila je tudi drugačna kot tedaj, ko sva se nazadnje srečali, na dvorišču, posipanem z medeno popoldansko svetlobo. V sanjah je delovala mladostnejša, igriva, skoraj vesela. Spregovorila je v podobah, brez besed. Ni klicala po zaščiti, tega nikoli ni hotela, pač pa je dajala navodila. Za prihodnost. Zanjo ni bilo večje izpolnitve kot to, da si ustvariš družino. Kar zadeva pisanje in sobivanje z družino, sledim njenim navodilom.
Ko pod večer v zdajšnji najeti hiši zmanjka elektrike, se vsedem na stopnice in gledam v krošnje dreves. Čez čas se mi na terasi pridruži šestletni deček, katerega lasje v temi žarijo. Za njim pride maček, ki je čez dan na vrtu lovil metulje in krokodile. Preden spregovori, deček tleskne z jezikom. Čutim, kako se nabira v njem. Išče zavezništvo in bližino. Vpraša me, ali je sončku tudi zmanjkalo elektrike. Pri tem me mirno gleda z velikimi očmi. Oklevam, potem ga pobožam po laseh. V dečkovem glasu zaznavam zvok tukajšnjega dežja in barvo rdečkaste zemlje. Na Nnejinem grobu je pozorno opazoval moška, ki sta sklenila roke v trikotnika in molila. Medtem je izmenično rosilo in sijalo sonce, kot da je nekdo na nekaj odgovarjal.
V bližnjem grmu poskakuje ptič. Videti je mogoče le njegov rep in trzanje v zraku. Postaja hladno, avgusta je v Boboju vedno hladno. Motoristi se naokoli prevažajo v bundah in s pokrivali na glavah. In tudi sama se, medtem ko čakam, vedno namreč na nekaj čakam, z rokami objamem okoli telesa. Mali si je zaželel pečeno ribo, torej sva šla na ribo. Na veliko leseno mizo, ki se sveti od maščobe, pada dež. Nekateri sluzasta telesa obračajo z vilicami in se pogajajo. Menedžer na modro popleskane kolibe je neomajen. Ta moški srednje rasti in z izrazitimi ličnicami, ki ves čas odkimava z glavo, nima občutka, da živi na obrobju ali da je zatiran. Ravno nasprotno: nahaja se v središču sveta in vse kar je pomembno v tistem hipu, je, da iztrži najvišji dobiček. Zase in morda za svoje bližnje. Od časov, ko sem nazadnje obiskala Bobo, se ni veliko spremenilo. Kar je drugače, je občutek, da se je v vse in v vsakogar vcepil veliki jaz. Zdi se, da mu je vse podvrženo. Ko ponoči ležim v postelji in zrem v ventilator, razmišljam, kaj je jaz v tej pripovedi. Je to praznina, ki jo občutim, ko si želim nekoga objeti, je to strah, ki ga občutim, ko mi elektrika preči trebuh, hip kasneje pa se bolečina poleže in si mislim, da ni še nič izgubljenega. Ali pa so jaz tiste iskre, ki silijo iz podstavka, na katerem ženska peče koruzo. Z ribo v plastični vrečki stojim in čakam, dokler ne začne pripovedovati, da je cena koruze zrasla, odkar so divji lovci, tako jim pravi, na kmetijskih površinah začeli graditi hiše na ključ. V Burkini, kjer sedemdeset odstotkov ljudi živi od kmetijstva, je začelo primanjkovati zemlje. To zgodbo že poznam, na to zgodbo je cikal moj sopotnik, ko smo zbrani sedeli pred televizorjem v Nnejini hiši, zdaj hiši njenega sina, zato se zgolj prestavim na nogi. Ženska mi v koruzni list zavije topel storž. Prižamem si ga k telesu in malega primem za roko. Vse, kar moram narediti, je, da mu sledim. Preden prečkava cesto, si mislim, da so jaz dolge avtomobilske luči, zaradi katerih se za hip počutim izgubljeno, zmedeno, toda hkrati je tu še vedno tisti zapacani, sladkasti vonj, pomešan z vonjem zelenja in samo navidezne svežine, ki me pomirja. Pomislim, da morda nikoli ni šlo za to, da bi v nekom drugem iskala zaslombo, pač pa, da moram zaslombo, in to kljub omahovanju, predvsem dajati.
Malega, ki ima na roki uro, povprašam po času. Ugotavljam, da sem se izgubila. Ne vem, kateri dan je, in tudi uro presojam po svetlobi. Grizlja pečena koruzna zrna in reče, da je ura tri in ena. Ravno toliko, kot mora biti.
Bobo-Dioulasso, avgust 2021
