Andrej Detela o bratu Juretu Deteli
Pesnik Jure Detela (1951–1992). Brezkompromisen in radikalno drugačen. Še za časa njegovega življenja v osemdesetih letih so krožile anekdote o nenavadnem obnašanju ter zgodbe o fotografskem spominu, erudiciji in vrhunski poeziji.
Bil je cenjen pesnik, ki je zbujal pozornost tudi zaradi svoje skrajne občutljivosti do vseh bitij. Po cestah je hodil nenavadno dolgo in pozorno motril tla, da ne bi pohodil kakšne mravlje ali žuželke. Četudi je bil bolehen, je zavračal zdravljenje in zdravila, ker so jih razvili v laboratorijih s poskusi na živalih. Postal je vegetarijanec in šel leta 1975 v živalski vrt osvobajat živali. Odpiral je vrata njihovih kletk in v nadaljnjih letih svoj aktivistični pohod še večkrat ponovil. Pomembnih in povednih je še nekaj življenjskih postaj. Jeseni 1969 se je vpisal na Filozofsko fakulteto. Bil je odličen študent, vendar študija nikoli ni dokončal. Študij angleščine je opustil, tik pred koncem študija umetnostne zgodovine pa se je odločil, da ne bo zagovarjal že napisane naloge. Leta 1977 so ga odpustili iz služenja vojaškega roka z diagnozo, da ima shizofrenijo in psihoze. Leta 1983 je zaprosil za sprejem v Društvo slovenskih pisateljev in nekaj mesecev kasneje izstopil, ker se je društvo premalo zavzelo za izpustitev zaprtega srbskega pesnika. Nasprotoval je smrtni kazni. Prvo pesem je po lastni izjavi napisal leta 1965. Za časa njegovega življenja sta izšli dve pesniški zbirki (Zemljevidi, 1978; Mah in srebro, 1983) ter esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov (1988), posthumno pa Pesmi (1992). Posthumno so ga tudi počastili z Jenkovo nagrado. Leta 2018 so bile pri založbi Beletrina izdane njegove zbrane pesmi v dveh delih, ki jih je uredil ter z opombami in spremno besedo opremil Miklavž Komelj.
A kako razumeti Juretov sublimni poetični svet? Celo v njegovo poezijo so vtisnjene vrednote nenasilja (drugo pesniško zbirko je posvetil materam in nerojenim otrokom), ki pa so (paradoksalno) privedle do njegove lastne smrti. Zakaj je v imenu nenasilja zavračal zdravila in bil pripravljen pri enainštiridesetih letih umreti za svoje ideale ob recitiranju pesmi Belokranjska balada Otona Župančiča? Zakaj tolikšno samouničevalno vztrajanje pri svojih načelih? Je mogoče razumeti Juretove ekstremne ideale nenasilja, če ne poznamo njegovega nasilnega sveta v otroštvu in družinskih odnosov? Mati Martina je bila profesorica kemije, oče Leon botanik in pisec srednješolskih učbenikov. V družini so bili štirje bratje: najmlajši Jure, starejša brata Martin in Andrej ter najstarejši polbrat Lev iz očetovega prvega zakona (1960 je emigriral v Avstrijo). Družinsko življenje so zaznamovali očetov alkoholizem in fizično nasilje ter materina popolna čustvena hladnost. Oba sta v sebi nosila rane druge svetovne vojne: oče travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, mama grozo domobranskega mučenja v zaporu. Trpljenje rani in zaznamuje. Tudi njune sinove je.
Dve leti so tlele priprave na pričujoči pogovor z bratom Andrejem Detelo (1949), izjemnim znanstvenikom, fizikom in izumiteljem ter tudi pesnikom in pisateljem, predvsem pa tenkočutnim humanistom. Zakopati v bolečo preteklost terja pogum. Če se jo obelodani javnosti, toliko večjega. Glasnost glasu mora dozoreti. Boleče zgodbe iz temačnega in pretresljivega otroštva, kot sta ga preživljala z dve leti mlajšim bratom Juretom, so odstrle tančice v razumevanje nerazumljivega, tudi v izbiro smrti v imenu idealov.
Začniva na koncu, z ozadjem Juretove smrti. Odklanjal je kakršnokoli pomoč in zdravila, ker naj bi bila proizvedena v laboratorijih, v katerih eksperimentirajo na živalih. Zdi se, da je dobro drugih postavljal nad svoje dobro. Živel je v ekstremnem in brezkompromisno načelnem svetu. Zakaj? Kaj ga je gnalo?
Smisel svojega delovanja v svetu je videl v tem, da se zavzema za svoje ideale. Njemu so bili etični principi neprimerno pomembnejši kot skrb za sebe. Ko je deževalo, je šel v nalivu reševat žuželke, sam pa je bil povsem premočen. V mokrih pletenih copatih je v dežju čepel ob kakšni luži in iz nje reševal žuželke, da se ne bi utopile. To je lahko počel ure in ure. Ob tem ni opazil, da je sam moker in se lahko prehladi. Nenavadno je, da nekdo tako močno izgubi stik s samim sabo. Morda bo marsikomu to težko razumeti, a Jure ni imel prave povezanosti med glavo in telesom, med umom in fizičnostjo. Živel je v svojih idealih, v nenasilju do vseh bitij, pri tem pa ni znal upoštevati sebe. Bežal je pred samim sabo. Imel je globoke travme, ker ga je, tako kot mene in oba starejša brata, zaznamovalo otroštvo. On dejansko sebe ni imel rad. Zakaj sebe ni imel rad?Zaradi vzgoje, odnosa z očetom in mamo.
V družini je bilo najbolj opazno delovanje očeta. Bil je nasilen, kajne?
Bil je nasilen in alkoholik, globoko nezrel, nerealiziran in nezadovoljen. Tudi travmatiziran, saj je preživel taborišče Dachau. V otroštvu je imel tri sestre, ki so opravljale vsa gospodinjska in domača dela, zanj pa je bilo predvideno, da bo študiral in postal intelektualec. Ni se navadil karkoli početi z rokami in skrbeti za dom, zato je imel mamo za služkinjo. Živel je skrajno patriarhalnost, s katero pa seveda ni mogel ustvariti zadovoljujočega družinskega življenja. Zatekel se je v alkohol in nasilje. Večkrat je bil mesec dni na zdravljenju na psihiatrični kliniki v Polju. Ko sem mu enkrat v zgodnji puberteti rekel, da ni pri njem vse idealno, je zagrabil nož in ga vrgel proti meni, da mi je oplazil uho in priletel s takšno silo v okensko steklo, da se je razbilo. Potem je zahteval, da se mu opravičim. Če se mu je zdelo, me je hotel izničiti že s srepim pogledom. Pretepanje je bila stalnica. Vsaj dvakrat na teden me je pretepel, včasih tako zverinsko, da se mu je pena cedila iz ust in je od pretepanja omagal. Verjetno je podobno delal tudi Juretu. Bratje smo bili na žalost precej vsak zase. Kot bi bomba treščila med nas in bi vsak v svojem kotu reševal svojo eksistenco. Očetovo družinsko nasilje je bila najbolj opazna družinska disfunkcija, iz katere izhaja Juretova obsesija po nenasilju.
Močno pa je zaznamovala tudi mamo.
Bila je zelo odprtega uma in nam je v miselnem svetu veliko dala, a hkrati je bila povsem brezčutna. Gre za neko redko duševno motnjo in najbrž na to ne smemo obešati pojma krivde. Pripovedovala mi je, kako je bila štiri mesece v domobranskih zaporih, ker so jo kot aktivistko OF januarja 1945 izdali. Tam so jo pretepali do krvi, a ni čutila bolečin. Ko je bila že stara, sem po nareku zapisal njena vojna pričevanja, ker so se mi zdela dragocen in pomemben zgodovinski dokument, saj je veliko vedela. Čudila se je, da so drugi jetniki v zaporu vpili od bolečine, in se je spraševala zakaj, mar jih je kaj bolelo? Ona ni čutila bolečin. Tudi kasneje je, če ji je bilo kaj neprijetno, to odmislila. Ko je oče pretepal otroke, je to enostavno odmislila. Ko sem jo enkrat vprašal, kako je dovolila, da je oče pretepal otroke, mi je odgovorila, da nje ni pretepal. »Ampak nas je pretepal, tvoje otroke je pretepal,« sem vrtal dalje. In se je upirala: »Ampak mene ni pretepal. Mene ni pretepal.« Vprašal sem jo tudi, zakaj otrok nikoli ni vzela v naročje, zakaj ni bilo nobene nežnosti in nobenega objema. Bili smo osamljeni, zavrženi, brez zaščite, brez topline. Edini telesni stik, ki smo ga imeli v otroštvu, je bilo očetovo pretepanje. Lahko si mislite, kakšne posledice to povzroči. Jure je stiske in rane reševal enako kot mama, da je povsem izključil telesno občutenje. A žal travm nikoli ni predelal.
Verjetno je šlo za disociacijo, za obrambni mehanizem travmatiziranih, s katerim se odklopijo od svojih težkih čustev, ran in travm na takšen način, da ne občutijo niti svojega telesa. Zavetje, cilj in smisel mu je postala poezija.
On je prenesel skrb za živa bitja (s tem, da je sebe iz te skrbi izključil) na nivo ideje, principov. To je že zelo kmalu povezal s poezijo, v kateri je videl svojo kreativno prihodnost. Ko je bil star dve leti, je že znal brati in pisati. Tudi cirilico je bral že kot predšolski otrok. Bil je izjemno inteligenten in z izjemnim spominom. Lahko sem naključno odprl Brate Karamazove in prebral stavek, Jure pa je zaprl oči in na glas nadaljeval z recitiranjem besedila. Imel je skoraj fotografski spomin. Hitro se je naučil tudi jezikov: angleščine, francoščine, nemščine, nekaj ruščine.
Jure je že leta 1968, ko so šele nekaj let nastajale njegove prve pesmi, že dal navodila, kaj naj bo z njegovo zapuščino. Skrbno je shranil vsak popisan papirček. Ko je njegova zapuščina leta 2009 postala javno dostopna (hrani jo v NUK), je postalo jasno, da je mnogo bolj obsežna, kot se je domnevalo.
Takrat, leta 1968, je bil star 17 let. Zavedal se je, da je njegova življenjska pot pesniška. Bil je v tretjem letniku srednje šole, ko je na svojo pobudo hotel ustanoviti neko literarno revijo z naslovom Oblika 68. Po slovenskih gimnazijah je razposlal vabila, da zbira prispevke dijakov. Nabralo se jih je za debelo mapo. Skrbno jih je pregledoval, a revija nikoli ni izšla.
Nad hladnim in nasilnim zunanjim, družinskim svetom ni imel nadzora, zato se zdi, da je skrbno varoval in nadzoroval svojega. Brezkompromisno je sledil svojim idealom, četudi za ceno lastnega življenja. In natanko je določal, kaj mora biti v pesniških zbirkah, drugače jih ni bil pripravljen izdati. V njegovi zapuščini je ohranjen osnutek pisma uredniku zbirke Znamenja pri založbi Obzorja leta 1982. V njem je s klicajem zapisana prošnja, naj se urednik zavzame, da pesmi »ne bojo nikoli tiskane v publikaciji, vezani v usnje ali vezani z lepilom, narejenim iz trupel ubitih živali.« Tolikšna potreba po nadzoru nad stvarmi v svojem odraslem svetu se zdi kot psihološka obramba pred travmami in bolečinami otroštva, ki ga kot otrok ni mogel nadzorovati. Videti je, da je svoj svet hotel imeti pod nadzorom, tako notranji intimni kot tudi pesniški svet.
Strinjam se. Nasilja v otroštvu ni mogel nadzorovati, je pa lahko svoj odrasli intimni svet s principi, da ne sme biti nobeno bitje podvrženo nasilju in smrti. Zobne paste ni uporabljal, ker je trdil, da je v zobni pasti dodatek, ki ga pridobivajo v čilskih rudnikih, v Čilu pa je Pinochet izvedel državni udar in izkorišča delavce, zato on s tem ne more imeti nobenega opravka. Zelo se je tudi bal, da bi potacal kakšno žival. Po cesti je hodil po robovih podplatov, da bi se s čim manjšo površino dotikal tal. Od tod tudi njegovo zanimanje za Indijo in džainizem, ki je radikalen v nenasilju. Ko sem se kot odrasel za nekaj časa preselil nazaj domov, kjer je Jure živel z mamo, je že precej obsesivno živel idejo nenasilja, po kateri ne sme biti prizadeta nobena žival. Bilo je precej naporno, ker je bila kuhinja polna kuhinjskih moljev. Povsod so bili, v rižu, moki, makaronih. Čim je videl, da so v kakšni vrečki molji, vrečke ni zavrgel, temveč jo je pustil tam, kjer je bila, da bi imeli molji hrano in ne bi bili prizadeti. V kuhinji je bilo polno starih zavitkov z molji. V njegovi sobi pa so bili drugi molji, ki so se hranili z volno, in letali po stanovanju. Pogosto mi je prisluškoval na vratih moje sobe, ker je imel obsesijo, da je mogoče vanjo zataval kakšen ptič in bo tam umrl, ker ne bo našel poti z nje.
Bil je v skrbi za živa bitja, a zanje ni znal skrbeti. Zaupal si mu limonovec v lončnici, a se je posušil, ker ga ni zalival.
Zrasel je iz limonovega semena, ki sem ga posadil v otroštvu. Vsako jesen smo ga za čez zimo prenesli v stanovanje, poleti pa je bil na balkonu. Bil je že poldrugi meter visok. Ko sem se odselil, je ostal pri Juretu, vendar se je posušil, ker zanj ni znal skrbeti. V principih se je zavzemal za živa bitja, v praksi pa skrbi zanje ni zmogel.
Gre za precejšnje neravnotežje. Na ravni idej se je zavzemal za to, kar ideje sporočajo, za ahimsko, nenasilje, v praksi pa ni imel orodij to sprovesti, ni znal to živeti, poskrbeti za druge in sebe.
Če je videl, da kakšna žival trpi, se je zanjo zavzel. V sedemdesetih letih smo se družili v Šumiju. Ko smo šli iz lokala, je zagledal goloba, ki ga je zadel avto in je delovalo, da ne bo preživel. Jure ga je nosil in razmišljal, kaj naj stori. Ko je šlo za življenje, se je zganil. Če pa bi moral za ptiča skrbeti iz dneva v dan in ga hraniti, je vprašanje, kako bi se obnesel.
A ni se zganil za svoje življenje. Na smrtni postelji je odklanjal tudi alternativo, zelišča, ne samo zdravil, ki naj bi nastala v laboratorijih ob eksperimentih z živalmi. Tomaž Pengov mu je pripeljal zdravilca, a ga je zavrnil.
Bil sem tam. Bilo je nekaj ur pred smrtjo. Tomaž je prišel z zdravilcem, a ga je Jure odklanjal in ponavljal ne, ne, ne, ne. Takrat se je že zavedal, da bo umrl. Nato je recitiral Župančičevo Belokranjsko balado kot poslovilno pesem, da nam sporoči, da odhaja. Ležal je na postelji in se ni mogel dvigniti. Ob njem smo bili skupaj z mamo, bratom Martinom in Juretovo prijateljico Marto. Z onemoglim glasom nam je rekel, da bo povedal pesem, ki je verjetno nikoli več ne bo mogel povedati. »Tam na belem snegu je črni vran zakrakal, tam na gazi potnik je žalosten zaplakal.« In nadaljeval z recitacijo do zadnje kitice: »Krik obupen – potniku znoj oblije čelo – ko je mimo okna šla, smrt spoznal je belo …«. In nato je z žarom dodal: »No, tako je treba recitirati.« To je bilo njegovo slovo.
Kako ti je bilo, srhljivo?
Ne, temveč zelo pretresljivo. To je bila vrhunska recitacija v realni situaciji. Noben dramski igralec tega trenutka ne bi mogel poustvariti, ker ni v realni situaciji smrtnega odhajanja.
Za bližnje je spremljanje odhajajočega, ki zavrača vsakršno pomoč, gotovo zelo boleče? Ste se počutili nemočne?
Dva tedna pred smrtjo sem svojemu bratrancu, zdravniku Matjažu Zwitterju povedal, kako je z Juretom. Prišel je na obisk in ga prepričeval, naj pristane na zdravljenje, če želi napisati še kakšno pesem. Vedel je, kako veliko mu pomeni poezija. Živel je za umetnost, a hkrati je bil pripravljen vso svojo umetnost žrtvovati za dosledno izpolnitev svojih prepričanj in ob tem umreti.
Nasilje in disfunkcija v družini lahko sorojence zbliža in poveže, ker se skupaj ščitijo in branijo, lahko pa napetost sproščajo v nasilju eden do drugega. Kakšni bratje ste bili?
Nismo bili nasilni, a žal smo si bili precej odtujeni. Zavedali smo se očetovega nasilja, ne pa tudi tega, da nas je mama na nek način zapustila, da je bila čustveno nedostopna in brez empatije. Nismo se zavedali celote problema, očetove fizične in psihične zlorabe ter materine čustvene zlorabe, zato tudi nismo mogli priti do razrešitve. Ta napetost je ostala. Vsak od nas jo je poskušal reševati po svoje, Jure z umetnostjo, jaz z naravo, Martin z glasbo.
Kako si ti doživljal Juretovo brezkompromisno etiko in držo, zaradi katere je na ulici za kratke razdalje potreboval nekaj ur, da ne bi pohodil mravlje. Si ga občudoval ali odklanjal?
V marsičem sem ga visoko cenil, kot brata in kot pesnika, ampak v tem ga nisem mogel občudovati. Nerodno mi je bilo, ker sem videl, kako ga ljudje čudno gledajo. Neki starejši gospod je s koruzo krmil golobe v centru Ljubljane. Imel je to veselje, da je prišel vsak dan z vrečko koruznih zrn, enkrat pred Konzorcij, drugič na Kongresni trg. Juretu pa se je utrnila ideja, da ta mož golobe zastruplja. To je sklepal iz položaja roke, s katero je gospod segel v vrečo in naj bi jasno kazala na njegove slabe namene. Mesece in mesece je hodil za tem človekom v varni razdalji, da ga ne bi videl, in pobiral zrna s tal. V pol leta se jih je nabralo za štiri velike žaklje, ki jih je imel Jure shranjene v svoji sobi. Prijatelji, mislim da je to bil Jaša Zlobec, so nazadnje dali zrna v analizo in mu dokazali, da niso zastrupljena. Potem se je Jure gospodu pisno opravičil.
Že naše generacije, kaj šele generacije naših staršev, nismo imele učinkovitih orodij, kako se spoprijeti s čustvenimi ranami in travmami, tudi ne s psihološkimi odkloni in boleznimi. Šele v zadnjih desetletjih se v družbi širijo psihološka znanja in veščine. Kar opisuješ, so izrazita psihotična stanja, ki jih njegovi prijatelji in bližnji verjetno niso oziroma niste prepoznali.
S sošolci iz srednje šole je Jure ohranil tesne stike in ti so ga dojemali enako kot takrat, ko so ga spoznali, kot radoživega, odprtega, zelo inteligentnega človeka, niso pa dali tolikšnega pomena na njegovo izrazito spremenjeno vedenje. Meni je bilo nerodno ob njegovem zelo čudaškem vedenju, ko je pobiral zrnje po cesti v bedni, raztrgani obleki. Očitno je bilo, da je nekaj nenavadnega. Nekateri so me krivili, da mu nisem pomagal, a takrat nisem znal niti sebi. Sedaj, ko sem morda predelal velik del svojih lastnih travm, bi mu mogoče lahko pomagal in ga prisilil k ukrepanju, a še vedno nisem prepričan, da bi kaj zaleglo.
Leta 2018 je založba Beletrina izdala zbrane pesmi Jureta Detele v dveh delih, ki jih je uredil, opremil z opombami in spremno besedo Miklavž Komelj.
V njegovem vedenju je bilo vseskozi veliko samodestruktivnega. Svoje prve dijaške revije ni dokončal. Študij angleščine je opustil, tik pred koncem študija umetnostne zgodovine pa se je odločil, da ne bo zagovarjal že napisane naloge.
Diplomsko nalogo je napisal o Plečniku, postavil je nekaj zanimivih tez, recimo, da je treba v Plečnikovem delu upoštevati tudi časovno komponento, ne samo prostorske. Nato je trmaril, da diplome ne bo dokončal. Menda je mentor hotel, da nekaj spremeni, Jure pa se s tem ni strinjal in je trmasto vztrajal pri svojem stališču. Mama me je prosila, naj najdem nekoga, ki bo pretipkal njegov rokopis. Našel sem študentko, ki bi bila to pripravljena narediti, a jo je Jure zavrnil. V tem smislu je bil fanatik. Če je bil v nekaj prepričan, se je tistega držal in bil brezkompromisen. Ta brezkompromisnost pa je bila svetla in temna hkrati. Sedaj ga občudujejo, kako se je bil pripravljen do konca žrtvovati za neke ideale, po drugi strani pa je življenjske situacije zelo zapletel. Na ta način ne dosežeš veliko, pa s tem nikakor nočem reči, da se je etičnim principom treba odpovedati.
Omenil si Marto. Jure ni imel močnih intimnih, pristnih vezi z ženskami. Kdo je bila Marta?
Jure je imel v gimnaziji celo vrsto izjemnih sošolcev. Poleg Jaše Zlobca so se z njim družili Marko Uršič, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Branko Gradišnik, Lev Menaše, če naštejem le nekatere sedanje literate in filozofe. Bili so izjemna razredna skupnost v obdobju odraščanja in formiranja osebnosti. Njegov prijatelj v razredu je bil tudi pesnik Andrej Šegula. Marta je bila sprva njegova partnerica, nato njegova žena. Jure je rad zahajal k njima na obiske. Marta je bila odmaknjena od konvencionalnega življenja. Imela je zagrnjene zavese in je v sobi ogromno brala. Zanimala jo je filozofija. Jure je lahko prišel kadarkoli, tudi nenapovedano. Ostal je dva, tri dni in v tem času sta brez spanja debatirala. To zanj ni bilo nič nenavadnega. Če je bil kakšen zanimiv sogovornik, je z njim debatiral dva dni skupaj. Jure je imel popolni nered glede spanja. Njegov prijatelj, slikar Sergej Kapus, si je v Juretovi sobi naredil atelje. Vprašal ga je, če lahko vzame njegovo rjuho za slikarsko platno. Jure, ki je visoko cenil umetnost, mu jo je rade volje poklonil. A potem je še vsa svoja preostala leta spal brez rjuhe.
Juretova poezija je subtilna, eterična, sublimna. Odlikujejo jo paradoksi, nenavadni obrati, presenečenja. A ko bralec naleti na besedo ‘fuk’, ta zareže kot ostro rezilo. V besedilu brez naslova recimo zapiše: »Fuk je skrajna žalost zaradi smrti.« Deluje povsem tuje, daleč od Juretovega nežnega sveta nenasilja in skrbi za živa bitja. Je sploh zmogel ustvariti z žensko intimen odnos, kar pomeni bližino, v kateri si odprt in ranljiv?
To občutljivo temo lahko pojasnim s kakim primerom, ki žal lahko koga tudi zmoti. V tretjem letniku srednje šole je nekomu, ki ga je vprašal, če bi snemal s kamero, Jure odgovoril: »To bi me spolno zelo zadovoljilo.« Zanalašč je pretiraval, da bi prikril svojo nerodnost in nelagodje, zato se je navzven pubertetniško junačil. Intimnega sveta z žensko ni razvil. Tudi ga ni hotel razviti in ponosen je bil na to. Živel je svoj princip, da nobeno bitje zaradi njega ne sme umreti. Če bi imel seksualni odnos z žensko, bi ona lahko zanosila ter nato splavila. On bi bil kriv za umor zarodka. Ta njegova fobija je bila zelo izrazita. Svojo drugo pesniško zbirko iz leta 1983 Mah in srebro je posvetil materam in nerojenim otrokom ter zapisal: »Z željo po srečnih porodih je knjiga posvečena vsem nosečim deklicam in ženam.« Ko je mama nosila Jureta, je zaradi obupnih razmer doma razmišljala o splavu. Morda sta se neželenost in zavračanje že tedaj vtisnila vanj.
A lahko bi otroka obdržal in ga vzgajal v ljubeči družini. Zakaj je bil osredotočen le na morebitno negativno stran združitve?
To bi bila zanj prevelika odgovornost. Najprej bi moral razčistiti z mamino brezčutnostjo. Mama ga nikoli ni objela, kako naj potem on ustvarja ljubeče odnose? Tudi sam sem se zelo pozno začel zavedati, da obstajajo dotiki in objemi. Tega sem se učil skozi psihoterapijo. Za osvoboditev od tako globokih travm je potrebnih več let psihoterapije z zelo izkušenim, odprtim in sočutnim psihoterapevtom, taki pa so redki in jih je težko najti. In še potem uspe le pod pogojem, da se travmatizirana oseba iz globine srca in duše aktivno trudi za razjasnitev in ozdravitev.
Družina Detela v Piranu leta 1968. Od leve proti desni: Andrej in Jure, oče Leon, mati Martina, brat Martin. Fotografija: zasebni arhiv.
Da ne čutimo izvorne rane, ki je nastala zaradi pomanjkanja bližine in ljubečega materinega zavetja, se čustveno zapremo. Če se želimo odpreti, moramo zaceliti izvorno rano in se naučiti drugačnega, toplega, ljubečega vedenja. Jure se je očitno zaprl kot školjka.
Ja. Jure se je izogibal intimi z žensko. Bežal je pred njo. Veliko umetnikov ni zmoglo z ženskami ustvariti ljubečega, zdravega, celostnega odnosa. Spomnim se, ko je govoril, kako je prostaško in perverzno, da ljudje fukajo. Tudi prostaško se je izrazil o nečem, kar je doživljal kot prostaško.
V njegovi poeziji je velikokrat omenjen bog. Recimo v pesmi Kriterij rojstva. »Bog preizkuša, jaz ne. Jaz samo preverjam, kar je sporočeno. V Bogu ni dvoma in ne hudobije. …« Kakšen je bil njegov odnos do boga, transcendence? Je bil to opazen del Juretovega sveta ali je pronical le v poezijo, se zlival med pesnikom in papirjem.
Bolj to drugo. Ne spomnim se, da bi živel religiozno življenje ali se zanj zanimal, razen za kakšne indijske bogove in pojme. Boga je zelo abstraktno povezoval s filozofijo in s poezijo. Verjetno sta z Uršičem, kasneje profesorjem filozofije na Filozofski fakulteti, o tem veliko razpravljala, vendar ne na klasično krščanski način, temveč na sodobnejši. Skupaj sta celo živela leto dni v komuni. Imenovala se je Džunka. Štirje prijatelji so živeli kratek čas skupaj nekje na Kodeljevem.
V poeziji velikokrat omenja konkretne osebe, tako slovenske kot tudi tuje pesnike. Med slovenskimi pesniki in umetniki Tomaža Šalamuna, Milana Kleča, Srečka Kosovela, Kocbeka, Marka Pogačnika, med tujimi Trakla, Ezro Pounda, Pindarja, Mallarméja, Coleridga, Wordswortha, Shelleyja. Med vsemi pa se zdi, da se najpogosteje nanaša na nemškega romantika Hölderlina. Njegova poezija je vrhunska, a zanimiva je tudi njegova življenjska zgodba, ko je po psihičnem zlomu zanj skrbel mizar. Živel je v stolpu, pisal pesmi in igral violino. Močna sorodnost njunih življenjskih usod verjetno ni naključje.
Seveda je velika sorodnost v občutljivosti in nepredelani bolečini. Tudi druge vzporednice so. Za mojega brata je skrbela mama. Kuhati zanj sicer ni smela, ker ni nobenemu zaupal, da ne bi skuhal še kakšne žuželke in bi bil on kriv za njeno smrt. Kuhal si je sam. Ni se umival in preoblačil. Nekajkrat na leto je mami uspelo doseči, da se je preoblekel. Tudi ni pustil, da bi se pospravilo njegovo sobo, ker bi to lahko ubilo kakšno žuželko. Mama je pristala na to, da je trmast in sta skupaj po radiju raje prisluhnila kakšni Beethovnovi simfoniji.
V zapuščini je ostalo precej papirčkov brez naslova, na katere je zapisal svoje misli kot v obliki budističnih zen koanov, kratkih, enostavčnih besedil, zgoščenih v misli in pogosto s paradoksom v sebi. Recimo iz leta 1985: »Dom te lahko potegne vase, zadrži reflekse.« Nekatera so pristala v izdanih pesniških zbirkah, recimo zapis brez naslova: »razširjena zavest: prijatelj na obzorju«. So bili zen koani v vašem času znana oblika ali je pri Juretu vzniknila sama od sebe?
Ja, to so nekateri krasni prebliski duha. In potem je Jure rekel: pa saj to je poezija … Spontano je do tega prišel, čeprav se je takrat o koanih sicer že govorilo tudi pri nas. Jure je ure in ure ležal na postelji in razmišljal. Ko se mu je misel izkristalizirala, je pograbil papir in jo zapisal. Marti je enkrat rekel, da je zapisal eno zelo pomembno stvar in jo vtaknil v eno od knjig. Po njegovi smrti je Marta iskala med njegovimi knjigami ta poseben papirček, a ga žal ni našla. Nihče ne ve, kaj je to bilo.
Glede na vse, kar sva povedala o njem, o njegovi tenkočutnosti in skrbi za živa bitja, me je močno presunil nenavaden zapis iz srede osemdesetih let: »Narava kot doumljiva celota vseh živih bitij je gnusoba.« Gnusoba je poudaril. Zakaj tolikšen odboj do živečega? Do življenja kot takšnega?
Imel je hude notranje konflikte. Menda se je nekajkrat tako razjezil, da je vrgel pisalni stroj čez okno na cesto. To mi je povedal brat Martin, ki je takrat še živel doma. Jure je tipkal in mu ni šlo. Nezadovoljen je bil s tem, kar je napisal in je pograbil pisalni stroj ter ga iz drugega nadstropja zalučal na cesto. Na srečo nobenemu ni padel na glavo.
Katere so tebi najljubši spomini na Jureta?
Bilo je enkrat pozimi, ko sva bila oba študenta. Igrivo mi je rekel, daj, Andrej, napišiva eno pesem o Matildi. Zaprl je oči in začel: »Matilda moja draga, daj vrni se nazaj, sicer mi ne pomaga več sončnih dni sijaj…« Skupaj sva nato napisala zafrkljivo ljubezensko pesem o nesrečnežu, ki ga je zapustila Matilda. Jezik je patetičen. Jure se je norčeval iz romantične ljubezni. Morda je bila to zadnja stvar, ki sva jo skupaj naredila na čustvenem področju. Zatem se je začel Jure zapirati v svoj pesniški svet.
Naj navedem še enega od njegovih zadnjih zapisov iz leta 1991. »Vse je povezano Z elektriko … Zelene tišine … Poznam … Umiram …« Se je zavedal, da bolehen umira s tem, ko odklanja zdravljenje?
Ja, zelo dobro je vedel, a še v zadnjih urah je umiral s svetniškim žarom na obrazu, ker je ohranil sledenje svojim principom.
Knjigo Zbrane pesmi, 1. in 2., Jureta Detele, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
