Peter Božič (1932–2009) je bil ena najbolj nenavadnih figur znotraj zgodovine slovenske književnosti. Ta temperamentni in gostobesedni možicelj, ki je leta in leta korakal po ljubljanskih ulicah, podnevi in ponoči, razsajal je, strastno debatiral, bil nazadnje precej vpliven politik in kar se mi zdi najbolj pomembno, veliko je napisal in prispeval k večplastnosti slovenske književnosti. Poznal je vse in vsakogar, a tudi drugi njega, tudi taki, ki dolga leta sploh niso vedeli, da je pomemben pisatelj, temveč so si ga predstavljali kot krošnjarja in ahasverja. Med 2. svetovno vojno je bil z družino deportiran v Nemčijo, kjer so bila njegova najzgodnejša leta zaznamovana z bombardiranji Dresdna. Po vojni je obiskoval gimnazijo v Mariboru in bil tam leta 1951 obsojen protidržavnega delovanja, kar je še leta kasneje drago plačeval, toda če pogledamo nazaj in vse skupaj seštejemo, je svojo kožo drago prodal. Počel je vse in nič, bil je urednik revije Mentor in dolgoletni spodbujevalec mladih avtorjev, bil je urednik revije Maska in predvsem angažiran intelektualec v vseh dimenzijah človeške miselnosti. Bil je dolgoletni obiskovalec tekem ljubljanske Olimpije in član upravnega odbora tega znamenitega slovenskega nogometnega kluba. Vendar je največjo sled zapustil kot dramatik in pisatelj, o čemer pričajo romani Očeta Vincenca smrt, Jaz sem ubil Anito, Izven, Chubby was here, Zdaj, ko je nova oblast ter drame Človek v šipi, Križišče, Španska kraljica, Vojaka Jošta ni, Komisar Kriš, Nad nami so znamenja tri in druge.
Peter Božič, januar 1982, Ljubljana. Foto: Janez Bogataj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Petra Božiča sem spoznal leta 1993 ali 1994 v PEN-u, kjer je bil v gostišču pri Mikiju najbolj pogost in najbolj slaven gost. Vedel sem sicer, kdo je, toda da govori skoraj ves čas in mu misli intenzivno švigajo križem kražem, od politike, nogometa do literature in življenja vobče, si nisem mislil, težko je bilo zmeraj ujeti rdečo nit. Ker je dobro poznal mojega očeta, ki je bil dolgoletni ravnatelj prevzgojnega centra v Kazensko poboljševalni ustanovi Dob pri Mirni (sploh je oče poznal veliko pisateljev in lahko si tudi mislimo, zakaj), je komunikacija hitro stekla in večinoma mi je bil naklonjen. V vseh letih najinega znanstva so bili različni trenutki, zategnjeni in prisrčni, a tudi taki, ko je na ulici nenadoma in brez razloga začel kričati name zaradi zadev, o katerih se mi še sanjalo ni, ali pa me včasih sploh ni pozdravil in se je delal, kakor da me ne pozna. Druge krate je bil prisrčen in vesel, pil je kratke kave drugo za drugo. Anekdot o njem je nešteto, saj je prekrižaril dnevno in nočno Ljubljano počez in povprek in zanjo tudi marsikaj storil. Danes ima na svoji ulici tudi svoj kip in prav o tem, kdo in kaj v zgodovinski konotaciji slovenske literature, sva neke noči v Kostanjevici na Krasu debatirala z zdaj upokojenim slovenskim diplomatom Alešem Bibrom, ki je mimogrede, za časa službe v Parizu, prijateljeval tudi z Danilom Kišem in ga nagovarjam, da bi napisal spomine na ta čas. No, Biber je v teku debate iz kleti prinesel rokopis in rekel, da mu ga je nekoč podaril najin skupni prijatelj Peter. Najprej sem mislil, da gre za rokopis objavljenega romana Zdaj, ko je nova oblast, kakor je mislil tudi Aleš. Ker Božičev opus dobro poznam, sem že po nekaj straneh dobro vedel, da ta tekst nikoli ni bil objavljen. Vprašanje je, zakaj bi ga bil Peter dal prijatelju Alešu, po mojem se je hotel rokopisa znebiti ali pa mu ga je dal le v branje in nanj pozabil. Kakorkoli, pred nami je dragocen roman, ki ni le zgodovinsko pričevanje, temveč polnokrvna in žlahtna literatura, ki zanesljivo in vehementno bogati ne le Božičev opus, temveč veliko prispeva k razumevanju nekaterih pomembnih dogodkov izven literarnih krogov.
Peter Božič na razstavi Francija Zagoričnika, Westeast: partizan people v ljubljanskem ŠKUC-u, novembra 1979. Foto: Janez Bogataj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Ko oblasti sploh ni je delo o Petrovem druženju s Tarasom Kermaunerjem, Dominikom Smoletom, Jožetom Hudečkom, Gregorjem Strnišo, Andrejem Hiengom, Danetom Zajcem, Marjanom Rožancem, Maksom Pirnikom, Ivanom Urbančičem, Tinetom in Spomenko Hribar, Vitomilom Zupanom, Dušanom Pirjevcem, Janijem Stanekom, Gelč Jontes, Ivanom Mrakom, Karlo Bulovec in drugimi slovenskimi umetniki in intelektualci. Gre za čtivo, ki priča o bogatem in razvejanem slovenskem intelektualnem življenju, predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko se je formirala zavest o samostojni Sloveniji, ki jo zdaj imamo. In tudi o tem je Petru Božiču, ki je umrl leta 2009, vsekakor uspelo povedati svoje videnje. Na samosvoj in unikaten, endemičen Petrov način.
Oblast je pač taka in drugačna, porozna ali ustvarjalna, vendar polna nesprejemljivega ega, misli velikih mislecev, liberalnih in konservativnih in anarhistov pa bodo zanesljivo ostale. Ko oblasti sploh ni, je knjiga, ki me je očarala in mi dala misliti v več vitalnih ozirih.
Knjigo Petra Božiča Ko oblasti sploh ni, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Poleti je pri Beletrini izšla knjiga z naslovom Ko oblasti sploh ni enega od klasikov slovenske sodobne literature Petra Božiča. Gre za objavo bolj kot ne po naključju najdenega rokopisa, v katerem Božič opisuje svoje dogodivščine v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih, ko je kot del močne intelektualno-kulturniške generacije (Jože Pučnik, Taras Kermauner, Veljko Rus, Dominik Smole, Gregor Strniša, Primož Kozak …) stopal v središče dogajanja. Vse do svoje smrti leta 2009 je bil Peter Božič znamenita pojava ljubljanskega mestnega središča, zraven je bil pri vseh prelomnih dogodkih zadnjih desetletij, kot neusmiljen, energičen in odprt polemik pa je pustil sled v družbenem in političnem življenju.
V ponedeljek zvečer bodo v Božičev spomin na vrtu Društva slovenskih pisateljev v središču Ljubljane odkrili njegov doprsni kip. Zanj si je močno prizadeval Božičev dober prijatelj, nekdanji politik, tudi kulturni minister, Jožef Školč. Kljub razliki v letih sta Školč in Božič tesno prijateljevala, predvsem v krogu omizja, ki se je ob ponedeljkih srečevalo v nekdaj znameniti restavraciji Pen klub in ustvarjalo Mladinino zafrkljivo rubriko Rolanje po sceni.
S Školčem smo se o Petru Božiču pogovarjali v minulih dneh.
Kakšna je torej zgodba o kipu, ki bo v ponedeljek odkrit v središču Ljubljane?
Ko je Peter umrl, je svojo garsonjero zapustil Gibanju za pravičnost in razvoj, ki ga je v tistem obdobju vodil pokojni predsednik Janez Drnovšek. Po njegovi smrti je bilo gibanje ukinjeno in zakon narekuje, da je v takšnem primeru treba likvidirati tudi premoženje. Drnovškov naslednik na čelu gibanja Stane Pejovnik, prav tako Petrov prijatelj, je sprejel mojo idejo, da bi z izkupičkom od prodaje garsonjere pomagali literatom, ki se znajdejo v težavah. Tako je nastala nekakšna fundacija, imenovana Plašč Petra Božiča. Gre za referenco na dogodek iz obdobja, ko je Peter prišel v Ljubljano in ni imel kje živeti, zgodba o njem pa je prišla do Mire Mihelič, Ceneta Vipotnika in še nekaterih uveljavljenih kulturnikov, ki so zbrali denar in mu kupili plašč. Krog solidarnosti je bil na ta način sklenjen. Nekako sočasno pa je ljubljanska občina Petrov kip postavila nekam daleč iz središča mesta v Stožice, kjer gleda na stadion. Ta redukcija njegove vloge na nekoga, ki je zagovarjal gradnjo stadiona, se mi ni zdela primerna, še manj primerna je bila izbira prostora. Peter Božič je deloval na območju od Mesinga (današnji Opera bar) do Nebotičnika in Slona in tam bi moralo biti njegovo mesto. V sodelovanju z nekaterimi kolegi in prijatelji smo zato nabrali denar, se dogovorili z Mirsadom Begićem za izdelavo kipa in poskrbeli, da ga umestimo tja, kamor sodi – na dvorišče pisateljskega društva oziroma v bližino nekdanje Mikličeve restavracije Pen klub.
Peter Božič in Jožef Školč v družbi kolegov na seji sveta LDS leta 2004. Fotografijo Bojana Velikonje je za enkratno objavo ob članku odstopila družba Dnevnik.
Iz prebranega izhaja zelo močan odpor Petra Božiča do oblasti, lahko bi govorili o nekakšni njegovi anarhistični poziciji do sveta. Za kaj takšnega je seveda imel nemalo razlogov, nedvomno, ampak bega naslednje: vidva sta se družila in prijateljevala, čeprav ste bili vi od polovice osemdesetih predstavnik države, oblasti. Najprej kot predsednik ZSMS, kasneje pa predsednik parlamenta in kulturni minister, vladni kabineti so bili vaše okolje. Kako je bil videti vajin odnos glede na opisani Božičev odnos do struktur, ki ste jim pripadali?
Težko sodim, kako se je Peter odločil, da začne delovati kot politik, nenazadnje je bil kar nekaj časa prepoznaven mestni svetnik. Njegov odpor do oblasti je bil verjetno različen v različnih časih, odvisno od tega, kako se je spreminjala narava oblasti. Izkušnje z režimom, ki jih je imela njegova generacija, so bile, če smo zelo blagi v oceni, grenke. Mladi literati so naleteli na uveljavljene literate, na strukturirana razmerja moči v založbah in kulturni politiki, želeli pa so zasesti svoje mesto in redefinirati vlogo literature in njen odnos do politične realnosti. Na tej točki so torej nastali ti konflikti, ki so marsikoga pripeljali v osamo ali za rešetke. Za Petra Božiča lahko rečemo, da je vse te stvari jemal precej športno in da je manjše kazni prenašal, ne da bi bil jezen na ves svet. Stvari so se čez čas vedno poravnale, v krčmi, za šankom ali kjerkoli pač že. Druga stvar, ki je bila značilna zanj, je to, da je bil vedno angažiran, bil je humanist v najboljšem pomenu te besede. Priključeval se je vsem mogočim pobudam in spremembe v politiki, ki so se začele napovedovati v osemdesetih in so dobršen del angažiranih literatov pripeljale v bližino politike. Ko so nastajale stranke, smo si vsi prizadevali, da bi med svoje simpatizerje pripeljali tudi ugledne kulturnike. Igrali so namreč vlogo v pomembnih razpravah v osemdesetih in naš val mlajših politikov se je naslanjal na te teme, četudi smo imeli morda tudi različne poglede. Naš krog je bil v večji meri naslonjen na teme, ki se jih je dalo odpirati v Mladini, medtem ko je imela srednja in starejša generacija kulturniške elite na voljo Novo revijo. Peter Božič je kot izrazit frajgajst v začetku pristopil k gibanju, ki se je zbralo okrog Jožeta Pučnika, kar je razumljivo, glede na to, da sta bila sopotnika že v petdesetih letih, družile pa so ju tudi socialdemokratske ideje. Kasneje je Peter politično okolje našel drugje, ampak mislim, da svojih osnovnih prepričanj ni spreminjal in tega tudi od drugih ni pričakoval. In še tretja stvar je tu. Peter je bil v vseh pomenih besede svobodnjak. Ne le miselno, tudi socialno, zaposlitveno, če hočete. In ko se je ponudila možnost za redno zaposlitev, ponudil mu jo je pokojni Borut Šuklje, ki je bil takrat kulturni minister, jo je Peter sprejel in je skrbel za stike z javnostjo. Ko sem prišel na ministrstvo, sem ga torej ‘podedoval’.
Jožef Školč (Fotografija: Antiša Korljan)
Prej se nista poznala?
Seveda sva se, nisva pa imela tako intenzivnih stikov. Petra Božiča je bilo v tistem obdobju nemogoče ne poznati, bil je znamenita mestna pojava, ob Ivanu Mraku in še kom je sodil med ljudi, ki so mesto delali mesto. Kjer se je kaj dogajalo, je bilo vedno tudi nekaj ljudi iz kulture in tudi subkulture …
Kam je on sodil?
Oboje. Bil je zelo odprt za ljudi in se je preživljal s tem, da je bil številnim ljudem v okviru JSKD mentor. Zagotovo ni bil del etablirane kulture, prej je sodil v okvire, ki so, če smem tako reči, družbeno nergali.
Nekoč je bil izrazito protidržavni element, izključen iz vseh jugoslovanskih šol, brez stanovanja, brez osebne izkaznice, po potrebi so ga zapirali … Ko sta se spoznala, je bil ta njegov položaj že spremenjen.
Predvsem je bil on vselej zelo strasten in najbrž si ni težko predstavljati, da je pogosto prihajal v konflikte s svetom okoli sebe. Tudi ko je služboval na ministrstvu, se je zelo poistovetil z našimi idejami in je bil pripravljen, kot bi rekel on, koga zanje tudi na gobec (smeh).
Z današnjimi očmi si je Petra Božiča, kot se ga spomnimo, težko predstavljati v vlogi, ki jo danes v veliki večini primerov zasedajo mlajše gospe, urejene, nasmejane in uglajene. Božič je bil nekaj drugega.
Ta poklic je bil v tistem obdobju daleč od tega, kar je danes. Enako velja za Petra – težko bi ga dali za primer piarovca, s kakršnimi imamo opraviti danes. Kot sem omenil, na ministrstvo je bil povabljen, da bi se mu pomagalo, ideja je bila, da bo komuniciral s kulturno javnostjo, ne s splošno. Ni šlo torej za to, kar spremljamo danes, ko človek vidi, da bi bilo kar nekaj problemov manj, če teh služb ne bi niti bilo (nasmeh).
Dvakrat ste omenili njegovo svobodnjaštvo v vseh pomenih besede, od miselnosti in družbenega delovanja do socialnega oziroma zaposlitvenega statusa. Sami izhajate iz liberalnega, progresivnega političnega okolja, zato se zastavlja naslednje vprašanje: kam se je skrila ta dediščina svobodomiselnosti, odprtosti v današnji družbi? Okvirov tistega, kar velja za dovoljeno, spodobno, je vse več in vse višji so. V imenu te svobode in odprtosti ste družbo pred desetletji razbijali in sestavljali na novo, danes pa smo, kjer smo.
(dolg razmislek) Te ideje imajo vselej svojo moč in svoj vpliv. Tega hotenja po več avtonomije, več spoštovanja, več kulture v družbenih odnosih, nikdar ne zmanjka, je vedno prisotno. Vprašanje je, kako tisti, ki naj bi bili zgled, družbena elita torej, te vrednote živijo v resničnem življenju. Vsi govorijo o tem, niso pa vse pripravljeni sprejeti, kaj neke vrednote pomenijo v vsakdanjem življenju. Če bi vsi v resnici verjeli v te osnovne standarde, bi človek od njih pričakoval vsaj minimalno spodobnost v komuniciranju in v njihovih javnih razpravah.
Verjetno se strinjava, da je moč teh idej v družbi, tudi globalno gledano, v zadnjem obdobju v upadu?
Ne zdi se mi najbolj produktivno opredeljevati se do vsakokratnega razmerja moči v družbi, določen nabor idej ima v nekem obdobju manj, v drugem pa več vpliva. Za pošteno oceno družbeni fenomeni potrebujejo nekaj časa. Šele v retrospektivi se tako žal pokaže, da ne glede na to, kako se nekdo samoimenuje, pogosto uporabljajo enake postopke kot tisti na drugi strani in da ni razlike v izkazovanju družbene moči. To je namreč največji problem, kako se moč, ki jo politične elite dobijo od državljanov, uporablja. In potem se izkaže, da niso eni samo napredni in drugi samo nazadnjaki. Vse bolj bi nas moralo skrbeti, kako tisti, ki jim nekdo zaupa, izigrajo njegovo zaupanje. Če se umaknemo iz našega lokalnega okolja, je zanimivo opazovati, kako na primer levica neskončno bolj zaupa tistemu, kar govori papež Frančišek, kot temu, kar govorijo socialdemokratske ali liberalne sile po svetu.
Če se vrneva k Petru Božiču – bi lahko rekli, da sta bila prijatelja v pravem pomenu besede, in to kljub nekajdesetletni razliki v starosti?
Naj tu citiram Vlada Miheljaka, ki je rekel, da je bil Peter nekomu lahko le najhujši prijatelj (smeh). Imel je veliko število ljudi, s katerimi se je rad družil in pogovarjal, ne morem reči, da sem bil njegov najboljši prijatelj, daleč od tega. Prijateljevanje z njim je bilo zelo zanimivo, a tudi zelo naporno, največkrat za tistega na drugi strani. Zelo rad je polemiziral in če ni mogel z drugimi, je to počel s svojimi prijatelji. Tudi zelo naglas. Ob ponedeljkih zvečer sva se dolga leta družila v krogu Rolanja po sceni in nemalokrat se je zgodilo, da me je naslednji dan kdo od tistih, ki so bili tisti večer za katero od sosednjih miz, vprašal, o čem smo se tako glasno prepirali, pa sploh nisem vedel, o čem govori. S Petrom je bilo navadno res glasno (smeh). Še najmanj, kar si od njega lahko dobil, je to, da te je ozmerjal s črnuhom, s čimer je mislil na desničarsko politično opredelitev, ali fašistom. Še posebej pa se je razvnel, ko je šlo za nogomet. V dobro mu gre šteti, da ni gojil zamere, pa tudi mi okrog njega smo ga takšnega sprejemali in ga še danes pogrešamo. Meni se je še leta po njegovi smrti dogajalo, da sem vstopil v stavbo, kjer je bila ‘naša’ restavracija, in ‘slišal’ njegovo razgrajanje zgoraj.
Kako pa se je odzival na zbadljivke na svoj račun, ki so se pojavljale v Mladininem Rolanju po sceni, kjer ste ga poimenovali za Voščenko?
Šale na svoj račun je imel zelo rad in s tem ni bilo nobene težave.
Kar med drugim kaže na precej distance do samega sebe.
Seveda. Tudi sam je o svojih dogodivščinah rad pripovedoval. Ena od teh je, kako se je nekoč v uredništvu Dela pojavil v novih hlačah, ki so vsem padle v oko. Povedal jim je, kje jih je kupil in nekateri so se odpravili tja, da bi si jih prav tako priskrbeli. Nazaj so prišli praznih rokah in ga spraševali, kaj je zdaj to, ker da v trgovini teh hlač ni bilo. Božič, ki je bil vselej zelo resnicoljuben, se je seveda razburil in jih vse odpeljal v veleblagovnico do police s hlačami – na otroškem oddelku.
Če nas zdaj gleda od zgoraj in spremlja izdajo knjige, slavospeve, postavljanje spomenika, tale pogovor nenazadnje, mu gre vse to na živce in se mu zdi pretirano?
Ne bi rekel. Predvsem pa mislim, da se je z njim pomembno ukvarjati, ker je bil zelo navdihujoč človek. Bil je priča številnim dogodkom, veliko je doživel. Hkrati nikogar ni poveličeval, pač pa je vsakega posameznika sprejemal, kakršen je bil. Zasluži, da se ga spominjamo, saj je boemski krog, ki mu je pripadal, temeljito preizpraševal meščansko oziroma socialistično-meščansko mentaliteto, ki je takrat vladala v družbi. V tem je bil nepoboljšljivo radikalen. Ob vsem tem pa, za razliko od mnogih, zgodovini ni izstavljal nobenega računa. Kar je bilo, je bilo. Z vedrino je gledal na svet okrog sebe in nas tudi v svojih zadnjih tednih – precej neprepričljivo, to že moram reči – prepričeval, da bo vse v redu.
Pogovarjava se točno na dan, ko vlada obeležuje svojih prvih sto dni. Kot nekdanji aktivni politik in predvsem kulturni minister, ki ga imajo kulturniki še vedno v čislih – kako ocenjujete delo vlade na področju kulture v tem obdobju?
Reka Reka izvira na slovensko-hrvaški meji pod Snežnikom, približno štirideset kilometrov preteče po slovenskem ozemlju (najbolj znana kraja, ki se ju »dotika«, sta poleg Ilirske Bistrice vas in grad Prem, kjer se je rodil pesnik Dragotin Kette), v Škocjanskih jamah, ki se od leta 1972 nahajajo pod Unescovo zaščito, pa izgine v kraško podzemlje. Pod Krasom teče vse do Štivana, kjer znova privre na dan v treh rekah, med katerimi je najbolj znana Timava. Poleg tega se vzdolž tržaške obale nahajajo podmorski izviri sladke vode, ki so nekakšni »stranski« kraki Reke oziroma Timave.
Štivan je kraj, nabit z mitologijo in zgodovino. V rimskem času se je tam nahajalo svetišče boga Mitre, katerega ostanki so vidni še danes. Ob izviru Timave na temeljih starokrščanske stoji gotska cerkev, posvečena Janezu Krstniku. Iz bližnjega Devina je v svet šla Lepa Vida, iz polpretekle zgodovine pa je kraj znan predvsem kot zaključek soške oziroma kraške fronte, saj so si od leta 1915 do 1917 tu stali nasproti avstroogrski in italijanski strelski jarki. Med letoma 1947 in 1954 je po Timavi potekala meja med cono A Svobodnega tržaškega ozemlja in Italijo.
V ta zemljepisni in zgodovinski okvir se umešča roman Vilme Purič Reka, ki je letos spomladi izšel pri tržaški založbi Mladika. Vilma Purič spada med bolj znane avtorice slovenske književnosti v Italiji. Njen romaneskni (in hkrati literarni) prvenec je izšel leta 2009, naslov pa nosi Burjin čas. Tri leta kasneje mu je sledil njen drugi roman Brez zime. Poleg tega je Vilma Purič avtorica dveh znanstvenih monografij, in sicer Pesniki pod lečo (2011) in Sodobne tržaške pesnice (2021). Zagotovo je pomembnejša druga, saj gre za predelavo doktorske disertacije, ki je pod mentorstvom prof. dr. Irene Novak Popov nastala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Vilma Purič ni samo Mladikina hišna avtorica, ampak je je s svojo književnostjo in raziskovalno dejavnostjo tudi nekakšen vezni člen med srednjo in mlajšo generacijo slovenskih avtorjev in avtoric v Italiji. Do njenega literarnega debija je namreč izgledalo, da bo na sceni popolnoma izpadla generacija, rojena v šestdesetih. Čeprav zna ta definicija zaradi svoje reduktivnosti oziroma skoraj seksističnega prizvoka marsikoga zmotiti, lahko njeno ustvarjalnost in raziskovalno delo umeščamo v t. i. žensko književnost. Ženske so namreč protagonistke tako njenih romanov kakor tudi raziskovalne dejavnosti.
Reka je ljubezenski roman, čeprav ne v klasičnem pomenu besede. Osrednji lik je poosebljena Reka, ki ljubimka s Soncem. Njena čustva so pri tem popolnoma človeška, od zaljubljenosti, veselja in radosti do ljubosumja, pomanjkanja samozavesti in jeze. Njene prijateljice so prav tako reke, s katerimi si dopisuje (včasih celo preko mobilnega telefona) in se sestaja, ljudje pa nastopajo na obrobju, pa naj gre za gozdarje, mlinarje, raziskovalce, jamarje, lovce in tako naprej. Pripovedovalec v romanu je tretjeosebni, prava posebnost pa je zelo zgoščen slog, saj je večina povedi večstavčnih, v katerih se stavki dobesedno nizajo eden za drugim. Nekdanji Delov novinar Jože Horvat v spremni besedi poudarja, da gre za modernistični roman (krasen tovrstni primer v slovenski književnosti v Italiji je denimo delo Ivanke Hergold Nož in jabolko). Besedilo mestoma prehaja tudi v magičnost oziroma nadrealizem, čeprav ne takšnega, kakršna je moč zaslediti pri Feriju Lainščku oziroma Marjanu Tomšiču, kjer so opisana nadnaravna bitja. Reka ima in želi ohraniti predvsem človeški obraz.
Ob tem se nam sama od sebe vsiljuje ena od najbolj logičnih interpretacij: ker je Reka dejansko ločena od ljudi, je ti ne razumejo, čeprav jih ona gleda, sliši in poskuša razumeti njihova čustvovanja. Tovrstne opise in pripovedi lahko beremo tudi in predvsem kot brezbrižnost človeka do narave – na nekem mestu okrog Reke posekajo gozd, zato se čuti gola, odločijo se, da jo bodo izkoristili s projektiranjem vodovoda, ob toku Timave prižgejo ogenj in naredijo piknik ter vanjo odmetavajo smeti in tako dalje.
Čeprav dela Vilma Purič v Reki pomembne odmike od dosedanje slovenske literarne tradicije na Tržaškem in na splošno v Italiji (zgodovine je v njenem romanu zelo malo, pa še ta je v glavnem antična, tudi o nacionalnosti ni govora), izmed pomembnejših določnic prav gotovo ohranja prostorsko koordinato. V mitskem Štivanu se namreč zaključi tudi kapitalno delo Alojza Rebule V Sibilinem vetru in začne roman Bela dama devinska Dušana Jelinčiča. To je kraj, kjer se Reka in Sonce zadnjič nasmehneta druga drugemu.
Pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič je pomembno zaznamoval slovenski pesniški prostor. Njegova literarna zapuščina ni obsežna, je pa gotovo velika in globoka v svojem duhovno-umetniškem bistvu. Izdal je pet pesniških zbirk, zbirko novel, zbirko publicističnih zapisov ter dve deli za otroke. O njem in njegovem delu je leta 2013 pri založbi Beletrina izšla knjiga Vem, da sem bil v Ljubstavi, letos pa je pri založbi Litera izšlo delo z naslovom Kaj je ostalo, v katerem je objavljena vsa njegova literarna zapuščina. O tem zajetnem delu smo se pogovarjali z njegovo hčerjo Melito Forstnerič Hajnšek, ki je zbirko tudi uredila.
Ko sem dobil povabilo, da napravim intervju z vami in predstavim zbirko Kaj je ostalo, me je najprej prešinil lep spomin na projekt Društva slovenskih pisateljev Slovenska pisateljska pot. V organizaciji Mariborske knjižnice in cikla Literarne postaje smo šli leta 2016 po poteh Potrča in Forstneriča. Spomnil sem se tudi, da smo se ob vračanju z avtobusom na eni od haloških ozkih cestic komaj še obrnili. Precej adrenalinski obrat je bil to … kot branje Francetove poezije, v kateri se srečamo z vsemi mogočimi odtenki življenja. Kako se je spreminjal vaš odnos do njegovega pisanja, medtem ko ste iz dekliške počasi prehajali v odraslo dobo?
Ko imam očetov opus takole ves pred seboj v eni zajetni knjigi, na več kot 500 straneh, se mi sploh ne zdi več tako količinsko skromen, neobsežen. Doživljam ga bogato, izpolnjeno, celostno. Neka njegova globoka bivanjska logika je tudi v tem obsegu. Glede na to, kako je »rešerširanje« trajalo, kako je svoj pesniški material dolgo nosil v sebi, kako minuciozno je pilil, kiparil, odmetaval balast … preden je dal kaj na svetlo, predvsem pa, kako je živel, se mi zdi, da je to – ne glede na vse njegove številne življenjske in profesionalne angažmaje – dovolj obsežen opus. Upam si trditi, da, četudi ne bi bilo žurnalizma, ki ga je zmeraj krivil, da mu je jemal pesniško in življenjsko energijo, najbrž knjig v dveh desetletjih, od 1961 do 1981, od prve zbirke, Zelene ječe, do zadnje, Ljubstave, ne bi bilo več. Tudi njegov življenjski slog je bil tak, da ni bil kaka skoncentrirana, disciplinirana natura. Moj oče je bil vse preveč družaben, strasten komunikator, iz rodu pravljičarjev, je rad pravil (kot o kaki družinski črti), »agresivna potreba po soljudeh«, je to njegovo lastnost poimenoval prijatelj Marijan Kramberger. Neskončno je užival v pomenkih z rojaki, zlasti ob šankih, da o pesniški in tudi novinarski družbi sploh ne govorim. Peterica mariborskih literatov – Andrej Brvar, Marijan Kramberger, Drago Jančar, Tone Partljič, France Forstnerič – je bila očetova ideja. Zganjal jih je skup kot kak pes ovčar, je zapisal Kramberger. To so bili še časi krokanj – ponočevanj, prepolnih alkohola in tobaka. In bila je skupina totalnih individualcev, ki ji po potencialu ni bilo enake, v bistvu niti v nacionalnem merilu ne. Pokrivali so vse žanre, vsi so bili vrhunsko nagrajevani (so še danes, trije Prešernovi nagrajenci). Fenomen se mi zdi sam po sebi tako vznemirljiv, da se čudim, da ni tema znanstvenih raziskav na naših filozofskih fakultetah. Na mariborski filozofski trenutno sploh ni sodobne slovenske poezije.
Oprostite mi za to uvodno zastranitev …
Tista naša haloška pot s polnim avtobusom bralcev mimo krajevne table Ljubstava do njegove počitniške hiše na Majskem vrhu je bila res nevarna. Avtobus je bil prevelik za ozko cesto. Bilo je kar malo strašljivo …
Morala sem dozoreti za očetovo poezijo. Kot študentka romanistike in slovenistike sem bila frankofilsko nastrojena. Med Baudelairom, Mallarméjem, Verlainom in drugimi poètes maudits – prekletimi pesniki – se z očetovo poezijo nikakor nisem mogla zbližati. Spominjam se – nič travmatično – tudi svojih prvih poetičnih poskusov v gimnaziji in debate ob eni od pesmi, ki sem mu jo po dolgem zbiranju poguma celo upala pokazati. Skritiziral me je, neusmiljeno, in mi svetoval, da poezijo raziskujem, motrim in se ne pridružim plejadi povprečnic in povprečnežev na sceni. Mogoče je bila po tem moja recepcija njegove poezije v času mojega študijskega formiranja zato malce revanšistična, a nimam občutka, da bi mu zamerila. Hvaležna sem mu. Če bi bila res talentirana, se gotovo takrat ne bi pustila odvrniti od pisanja. No, saj kasneje me je tudi od žurnalizma tiščal zelo stran. V kulturnem žurnalizmu sem se našla, izjemno uživala in očitno je bila moja potreba po pisanju zadovoljena.
Za vstop v očetovo poezijo sem potrebovala odmik, zrelost, leta so pretekla. Ko sva leta 1985 doživela svojo najhujšo izgubo, izgubo mame Marije pri njenih 49 letih, sva si postajala bližja. Dotlej ni bilo v njegovem življenju dosti časa za očetovstvo, ampak to sem razumela in sprejela. Ob nenadni absurdni mamini smrti sem se začela zatekati k njemu, obsesivno brati očetovo poezijo. Kot bi v njej iskala odgovor za absurd te strahotne izgube, ki sva jo skupaj dolgo prebolevala.
Kako pa gledate na očetovo ustvarjanja zdaj, ko je pred nami v eni knjigi tako rekoč cel očetov opus, »ko ga imamo tukaj, pred sabo, celega«?
Pri zbranem delu bi si lahko privoščila marsikaj vplesti, tudi kako osebno korespondenco, tudi novinarske prispevke, a zdelo se mi je, da moram ohraniti trdne gabarite čiste literature. Kot bi takole sopostavljena v kronološkem redu šele zares spregovorila v vsej svoji drugačnosti, svežini, »forstneričevskem« pesniškem in življenjskem zamahu. Temeljno vodilo mi je bila kakovost, moč intimne, individualne izkušnje. Dovolila sem si biti brez distance, pristranska, neposredna. Vsi nekdanji pomisleki, vsa nelagodja, ki so mi jih vzbujale javne ocene očetovega literarnega dela, so se prekvasili v nekaj, zdi se mi, zelo produktivno žlahtnega. Kot nekakšen vstop v kanon.
Zdaj sva šla sicer na konec, ko je knjiga že med bralci, zato je prav, da se vrneva na začetek … Delo je izšlo pri založbi Litera, bralcem pa bo gotovo všeč, da bodo ob zbranem literarnem gradivu našli še strokovne zapise, po drugi strani pa tudi zapis prijateljev in nekaterih družinskih članov. Kdaj se je sploh porodila ideja o taki izdaji in kako je potekalo urednikovanje?
Ideja je bila založnikova. Orlando Uršič iz Litere mi je na začetku nekega založniškega leta predlagal, da se lotimo Forstneričevega opusa. Da bo to nekaj posebnega za založbo, za prostor, ki Forstneriča premalo pozna in ceni. Zlasti mlajše generacije so pogosto izgorevale v neki iracionalni mržnji do Peterice, v nekakšni čudaški mešanici averzije, morda tihe zavisti … Ker sem bila generacija tistih, ki so bili najbolj proti doslej najpotentnejši, najbolj nagrajevani generaciji mariborskih literatov, ki niso delovali zelo programsko, ciljano in se pri tem krasno razumeli, sem to mržnjo pogosto občutila kot žalitev, kot nekaj silno neproduktivnega. Nisem razumela argumentov v slogu »Peterica nas je zatrla« ali, še huje, nekaterih literarnih kolegov iz Peteriške generacije, ki so jih dobesedno diabolizirali. Kar ni »smrdelo po Peterici … (Marjan Pungartnik)«. Mnogim se je bilo težko, nemogoče odpovedati lokalnim popustom, se spoprijeti z neodzivnostjo z druge strani Trojan, ki se morda večini zdi folklorni absurd, a je ta ljubljanska fobija do Maribora v nekih še ne globalizacijskih časih obvladovala lokalno sceno, ne le pesniško. Tudi v novinarstvo se je zažrla. Kolikokrat sva se z očetom temu posmehovala …
Prizadel me je ta odnos tudi zaradi očetovega strastnega razdajanja za mentorsko delo. Kolikim mladim pesnikom in pesnicam je pomagal do prve zbirke.
Melita z očetom Francetom leta 2000, ko sta skupaj izdala knjigo o Jožetu Košarju. Fotografija: osebni arhiv Melite Forstnerič Hajnšek.
»Bom kdaj prestopil prag te hiše, / ki me gleda kakor tujca pes?« je zapisal v pesmi Hiša. V tej isti pesmi pa dodaja še: »K hiši pridem vselej po isti poti / in obstojim pred njo / vselej enako blizu / in enako daleč. / Nikoli za korak naprej, / kot da sem na verigi.« Hiša je sploh eden vidnejših motivov v njegovi poeziji … Kje in kako se je pravzaprav začela Francetova življenjska pot?
Rojen je v Pobrežju pri Ptuju kot prvorojenec med sedmimi otroki matere dninarice in očeta železničarja. Prvorojenci so bili posebej obremenjeni v tedanjih revnih vaških družinah, ta težka mladost in lakota sta mu v zgodnjih letih nakopali tuberkulozo. V svojih spominih, ki sem jih objavila v ZD, Kaj smo sanjali in kaj se je dogajalo, povedno zapiše: »Dovolj mi je bilo spanja z brati in sestrami v eni postelji, dovolj otepanja krompirjeve župe in slabo pečenega koruznega kruha v napol podrti peči … Poln kufer sem imel vasi in naše revščine: že od daleč, ko sem prišel zmučen iz šole, so mi moleli v roke kravji štrik …«
Po ptujski gimnaziji in končanem učiteljskem izpitu so ga jeseni 1950 poslali učit v Leskovec, sledil je Zavrč, dve dveletji, pa Višja pedagoška šola v Ljubljani, bivanje s Petrom Božičem v študentski sobi v Mostah. In druženje z Danetom Zajcem, Gregorjem Strnišo … Tudi ljubljansko obdobje je bilo dveletje precejšnje gmotne bede.
Po preboleli težki tuberkulozi je odšel v novinarstvo in v Maribor, na Večer. Pol poklicne dobe je bil na Večeru, pol na Delu. Med delom je diplomiral na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo iz komunikologije.
In kdaj ga je potem prvič obiskala muza za literarno ustvarjanje?
Nikoli mi ni govoril o svojih pesniških začetkih.
Leta 1956 mu je urednik Jože Košar v reviji Nova obzorja objavil prvo pesem v življenju Moj vlak je odpeljal v noč. V prvo zbirko, Zelena ječa, je ni uvrstil, ker se mu je zdela preveč svetlobna in preskromna. Četrt stoletja kasneje pa jo je uvrstil kot postmodernistični citat v celoti v zadnjo pesem Ljubstave.
Resneje se je pesniško začelo leta 1957, ko je prejel prvo literarno nagrado na natečaju ljubljanske revije Mlada pota. Pesmi Pomladna so dodelili 2. nagrado. Tudi te pesmi ni v nobeni zbirki. Tipično. Zato se pri zbiranju nikakor nisem odločila za kak po čudežu ohranjeni rokopis.
Nasploh je imel do svojih zgodnjih del poseben odnos – Zelena ječa je bila njemu pomembna, a ni upal ugovarjati Marijanu Krambergerju, najsijajnejšemu poznavalcu njegove poezije. V bistvu je imel srečo, da je za časa življenja že reflektiral večino njegovega opusa. Pravi privilegij. Uničujočo recenzijo za založbo Obzorja je o Zeleni ječi napisal Mitja Mejak. A jo je urednik Jože Košar vseeno izdal. Mejak je bil nad nekaterimi pesmimi sprva navdušen, ker je zavračal »dekadentna« Strnišo in Zajca, a ko je tudi v očetovo poezijo vstopila deziluzija in disharmonični subjekt, mu je očital »preveč oblikovane patetike za premalo pristna in poglobljena čustva in misli«.
Mislim, da je najpomembnejši prelom v njegovem pesnjenju pomenila tuberkuloza in bivanje po zdraviliščih. Bil je smrtno bolan, a so mu z novimi metodami zdravljenja uspeli zapreti kaverno v pljučih. Kal minevanja je bila zasejana vanj od rane mladosti. Spomnim se, da sem ga, kadar je premirno spal, ko sem bila majhna, zmeraj zbujala.
Ne spomnim se, da bi se v času mojega študija kaj pogovarjala o njegovi poeziji. Vse druge očetove življenjske vloge so bile zame očitno pomembnejše in sem to pesnjenje jemala bolj kot kak hobi. Danes berem to dediščino kot našo šifrirano družinsko zgodovino. Kaj vse je v njej, kako sem najdevala nove in nove ključe. Posthumno zbližanje z očetovo poezijo je bilo zame eno največjih življenjskih odkritij in privilegijev.
Če izhajava iz vašega zapisa v knjigi – kaj bi danes odgovorili na očetovo retorično vprašanje, ki sta se mu ob neki situaciji oba zgolj nasmejala, ko je vprašal: »Melita, kaj misliš, da sem zdaj klasik ali ljudski pesnik?«
To je bila bolj najina interna šala, ko sva se vračala z odprtja asfaltirane ceste na Ljubstavi, kjer je oče prerezal trak in so brali njegovo poezijo. Brali so osnovnošolci, ki niso bili kos kompleksnosti metaforike in je bilo res, razen verza Ljubstava, daleč in v blatu, težko karkoli razumeti. Res so se mi smilili ubogi recitatorji, ki so se potili od besede do besede, napačno naglaševali, zvenelo je res čudno.
V zvezi z umeščenostjo oziroma bolje neumeščenostjo očetove poezije v slovenske pesniške antologije, pa samo vem, da ga je bolelo, da ga v mnogih sploh ni bilo.
France Forstnerič
Zbirka Kaj je ostalo je urejena sistematično, kakor so si kronološko sledile posamezne izdaje. Prva pesniška zbirka Zelena ječa, ki ji Kramberger v svoji vrednostni študiji ne pripisuje kake večje teže, je izšla leta 1961. Kako je gledal oče na to prvo pesniško zbirko?
Težko je sprejel skoraj obči odklonilni odnos do zbirke Zelena ječa. Ko mu je novinarski in pesniški kolega Peter Kolšek ob 70-letnici in izidu Izbranih del Drava življenja pri Založbi Obzorja 1993 napisal spremno študijo, ga je njegova rehabilitacija Zelene ječe najbolj razveselila.
V bistvu je zbirko večina kritikov »raztrgala«, tako da je bil ta vstop kar travmatičen. »Padla« je v nesrečni čas, ko je slovenski intimizem novoromantičnega tipa ugašal, na pohodu je bila nova lirika nihilizma in prelamljanja starih humanističnih obrazcev (Zajc, Strniša). Knjižica, ki je bila na prvi pogled polna »nemirnih ptic sanj«, ni bila deležna večje pozornosti. Ampak bil je »napačno prebran«. Tudi naslov Zelena ječa ni tako preprost, kot je videti.
To zbirko jemati zgolj kot »presežni del slovenske intimistične zgodbe«, je izjemno krivično. Očetov pozni prvenec je ugnezden med intimizmom in novim valom ekspresionizma, ki ju je seveda izjemno dobro poznal, a se ni našel v nobenem izmed teh rokavov. Forstnerič ni »minattijevski« niti »zajčevski«, čeprav je slogovno slednjemu blizu. Odločil se je za trpno resignacijo, redukcijo sveta na prazno peščeno puščavo. Peter Kolšek je postavil celo zanimivo trditev, da Forstneričeva poezija na Slovenskem nima ustrezne primerjave. Njega namreč tudi kanonizirane pesniške forme niso zanimale, njegov pesniški slog je – vsaj v večini – realistično narativen.
Mislim, da še čaka na nova branja …
Je pa v zbirki opazen tudi koncept jezikovne stiske, ki je preveval večino ustvarjalcev tistega časa (npr. v verzih Kako težko je najti oblo besedo – / izlizano kot kamen – / brez zvena). Kako je oče premoščal taka obdobja ustvarjalnih stisk in blokad?
V zbirki Dolgo poletje, ki je sledila, je ena sijajna pesem, ki najbolj precizno detektira to stisko, Iz cikla Pohod besed. Pogosto jo citiram, tudi na platnico knjige sem jo dala: » … hočem, da je od besede do besede / moja pesem molk in moč / in s tisoči pomenov naseljena tišina …«
Obdobja ustvarjalnih blokad smo čutili v družinskem življenju, tudi več alkoholnih eskapad je bilo tedaj in več odsotnosti. Niso bila lepa obdobja, a smo potrpeli. Vedeli smo, da potrebuje svoj mir. Z mamo sva se mu umikali, noči so bile dolge in hrupne, spominjam se glasnega »kljuvanja« po pisalnem stroju. Bil je isti kot za novinarstvo – in to je bilo prekletstvo, je rad pravil. Ta prehod iz dnevnega v nočno pisanje je bil zanj zmeraj težak, čedalje težji.
Druga pesniška zbirka, Dolgo poletje, ki ste jo omenili in je izšla leta 1968, je jezikovno bolj umirjena, slogovno bolj »forstneričevska«. Je to zbirko že mogoče razumeti kot predpripravo na njegov najpomembnejši korak, izdajo zbirke Pijani kurent (1971)?
V Dolgem poletju se mi zdijo absolutno najzanimivejše pesmi o poetiki, kot sem že dejala. Obseden je z »jalovostjo besed«, z njihovo lažjo, svetohlinstvom … V Pijanem kurentu, ki je sledil Dolgemu poletju, je našel nov svet in odgovor, nenavadno, da v tako uporabljenem mitu. In kar se mi zdi največja vrednost: prekvasil ga je v popolnoma svoj, avtentičen svet in precizno, s skalpelom svoje goste, bohotne mateforike zarisal po moje nekaj zelo unikatnega v tem prostoru. Problem je edino, da je hrup modernizma in tudi postmodernizma morda malce preglasil ta drugačen glas. A zdaj je priložnost tenkočutnega, svežega branja. Ko je pesniški svet končno totalno razvezan vseh velikih nacionalnih usodepolnih projektov. Kramberger se temu krasno posmehuje s sintagmo »nacionalni eskapizem«.
Nekateri bralci in teoretiki so ga radi označevali kot domačijskega pesnika, saj v svojo poetiko vključuje nekatere domačijske elemente, kot so Drava, Ljubstava, kurent. Seveda pa pozoren bralec kaj hitro ugotovi, da ta poezija popolnoma presega tovrstne oznake. Kako je France gledal na take označitve svoje poezije?
Razbesnele so ga! Ker, če pa kaj res ni, ni domačijski. Uporaba eksaktnega toponima pač tega ne določa. Sam je to najbolje razložil v korespondenci s Francetom Pibernikom, v knjigi epistol Med tradicijo in modernizmom (1978): »Pokrajina mi pomeni pri pesnikovanju isto kot kiparju snov, material … Taka je moja pesniška ekologija … Prve vreze v našo notranjo zrast je naredila snov našega otroštva.« Taka snov je zanj prst Dravskega polja, njeni sokovi, njene bilke, njeni vetrovi, zvoki, barve, dravski pesek …
Pesniška zbirka Pijani kurent (1971) je torej vsekakor unikatna, dovršena, predvsem pa izpisana s tolikšno vnemo in »ognjem«, kot da bo določeno verze vsak hip »razneslo«. Ob izrazni moči je zbirka še strukturno izjemno dograjena (npr. pri zaporedju pesmi Oblačenje–Slačenje, pesmi o zvoncih itd.). Kako so pravzaprav nasta(ja)le te pesmi? Kako pa je on doživljal to zbirko, za katero je navsezadnje prejel nagrado Prešernovega sklada?
Naloga je bila velika: združitev reistične in humanistične poezije. Zelo programsko se je lotil tega mita. Obsedal ga je, pomnim, od ranega otroštva, ko sem mu z ramen gledala v kurentove strašljive maske na vsakoletnih ptujskih kurentovanjih.
Ko je zapisal ob Pijanem kurentu »gromozanski cilj, ki ga seveda nisem dosegel«, mislim, da to ni bilo čisto zares. Zmeraj je tako nekako klecnil na koncu in resigniral, a ne čisto zares. Končno je prišla nagrada Prešernovega sklada, priznanja, dramatizacija v SNG Maribor, veliko publicitete, morda največ dotlej.
Malce me skozi čas preseneča, da ga okolje v svojo kurentologijo ni sprejelo, kot bi si zaslužil, kot je sprejelo npr. Kerblerja, Štegra, Remca, Miheliča. Forstneriča nekako pozablja. Tudi Dnevi poezije in vina v njegovem mestu se ga še niso nikoli spomnili, kar me tudi čudi. Vendarle Ptuj nima toliko kvalitetnih pesnikov.
V zbirki je nekaj tistih verzov, ki nenehno izzivajo in vznemirjajo, npr.: »Zato kurenti ne umrejo. / Kurenti znorijo. /…/ Kurenti v dirjajoči čredi / čutijo v žilah moč /…/ na rogovih pa jih sladko peče / neviden čredni obroč /…/ človek si iz kurentske kože želi, / kurent pa od človeka v sebi zboli.« Kdo je v tej igri bolj »demoničen«, človek ali kurent?
Pa saj med kurentom in človekom je vendar enačaj. V Pijanem kurentu je očetov pesniški svet zaživel najbolj programsko. Kako zelo drugačen je v tem svojem programu od hkratnih pesniških generacij. Ko neha biti prvooseben, kot je bil še v Zeleni ječi, je najbolj avtentičen, najbolj samosvoj. Imanentizem in determinizem sta glavni vsebinski sestavini te poezije. Nobenega velikega humanističnega načrta, zgolj gnanost nagonov, stisk posameznika v ideološko, eksistencialno blodnem svetu. Daleč od folklorizacije je Forstneričev kurent. In četudi je pesniški svet real(istič)en, geografsko, socialno determiniran, kmetski, ni niti malo idiličen ali nostalgičen. Ravno nasprotno. To »forstneričevsko« kmetstvo, ta neka lokalna ruralnost, ki so jo nekateri napačno interpretirali kot domačijstvo, je daleč od kake klene in zdrave prvobitnosti. Daleč od kakega reymontovstva ali rousseaujevstva. Ta svet je krut prostor permanentne neizpolnjenosti, konfliktov. Sama vem, koliko študija filozofije, sociologije, tudi vpliva eksaktnih znanosti je konzerviranega v tej poeziji. Oče je sam zapisal v Orfejevem spevu, antologiji svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov (Nova revija, 1998), kako ga je Thomas Stearns Eliot poleg precizne tvorbe verza, divjega, a kljub vsemu strukturiranega asociiranja, citiranja drugih pesniških kulltur, naučil tudi tega, da ni apriornih poetičnih besed in povedi, ampak da je pesem vse, kar se poetsko-strukturno zrašča v pesemski kontekst, torej tudi »poetika grdega«.
Neizprosno energijo kurenta France prikliče ne le z izjemnimi slogovnimi prvinami in spretno vpeljavo estetike grdega, pač pa tudi s posebnim, skoraj hipnotičnim pesniškim ritmom. Slednjega lahko zasledujemo tudi v pesniških zbirkah, ki sta sledili – Pesniški list32 (1976) in Ljubstava (1981). Kaj sta v razvojnem smislu pomenili ti dve zbirki?
Pesniški bestiarij Kurenta je neverjeten, osupljiv, od nekdaj me je fascinirala ta očetova bohotna, kot laser precizna metaforika in uročujoči ritem.
Težko takole ocenim »razvojni smisel« dveh tako različnih del. Pesniški list 32, se mi zdi, je bil bolj nekakšna vmesna naloga, nekak zanimiv interludij.
Zadnja skupna fotografija Franceta in Melite iz leta 2007. Fotografija: osebni arhiv Melite Forstnerič Hajnšek.
Na tem mestu bom malo pristranski. V zbirki Ljubstava je namreč meni najljubša Forstneričeva pesem Moja mati že od ranega jutra. Dom, družina, prijatelji … vse to so očitno elementi, ki jih je rad vnašal v svojo poezijo. Ali ni to pravzaprav pesniška zbirka, v kateri na najbolj žlahten način opeva »svoje« ljudi?
Peter Kolšek Ljubstavo označi kot »eno najvišjih razglednih točk povojne slovenske lirike«. Se smem pristransko strinjati?
Absolutno je Ljubstava najbolj žlahtna, najbolj njegova, najbolj zrela, žal poslednja knjiga pesmi. Kocbekova Zemlja mu je bila veliki navdih.
Ljudje in medčloveški odnosi pa so pomembno krojili tudi teme njegovega pripovednega sveta. Izdal je zbirko novel Brlog (1987), s podnaslovom Zgodbe o zakoncih. Tudi v teh novelah so ljudje »žrtve« posebnega determinizma. Kdo so pravzaprav zakonci, ki so se znašli v teh novelah?
Mi, njegovi bližnji, vemo, da je skozi zgodbe precedil mnoge naše resnične zgodbe, travme, prelomne dogodke, bližine in dalje. Vse je v njih, a tega ne gre premočrtno poenostavljati. Mene je presenetilo, da je oče tudi sijajen prozaist, kako njegova naracija v nekem visokem, vročem ritmu vibrira, kako z gostoto izraza mami in hkrati utruja bralca. Žal mi je, da ni v tem žanru napisal še česa. Očitno se je tudi njegov publicistični dar lahko razmahnil v prozi. Kot diplomirani komunikolog je bil vedno zelo strog v ločevanju denotativnega in konotativnega diskurza. Tako kot je on to strogo zamejeval, je malokdo.
Prav posebno mesto pa ima v njegovem opusu tudi ustvarjanje za otroke. V zbirki Srakač (1970) se pripovedovalec spretno vživlja v svet otroka, ki doživlja vojno. Kako so nastajale te črtice?
Srakač je res njegova avtobiografija. Najnatančneje očeta in njegove bližnje spoznavam še zdaj, po toliko desetletjih, prav v teh črticah. Tudi domačini s Pobrežja in Vidma prepoznajo marsikateri prostor, lik, dogodke. Ko smo imeli predstavitev knjige zbranih del na Vidmu, so se mnogi spominjali marsičesa, o čemer piše v Srakaču. Vesela sem, da sem v zbrana dela uvrstila tudi otroški knjigi, zaslužita si, v vseh pogledih.
Pri tej drugi otroški knjigi mislite na pesniško zbirko Bela murva (1976) … Nekatere pesmi v njej učinkujejo tako, da bi jih lahko mirno umestili med poezijo za odrasle, saj so tematsko kar zahtevne, npr. Včasih moja hči pomisli, Škilasta vetrovna hiša … Na drugi strani so lahkotne, igrive pesmi, kot so: Spis o sestri, Dedkova slika, Hitra pesem … Po kakem ključu jih je umeščal v zbirko?
Pojma nimam, kako jih je umeščal. Mene je zabavalo, ker so se nekatere pesmi znašle v čitankah, recimo Dedkova slika. Danes nekatere pesmi celo repajo, recimo Hitro pesem. Očitno se preživele. Vesela sem, da je tako. In še en dokaz, kak večen iskalec je bil oče, v vsem se je moral preizkusiti. Morda pa so za otroški opus krive tudi mamine prošnje, da ji pomaga s čim svežim v vrtcu, kjer je bila vzgojiteljica.
Če bi bil oče še živ in bi ga danes drzno vprašali: Kaj je ostalo? Na kaj bi bil v svojem opusu še posebej ponosen? Kaj bi nam odgovoril?
Na Ljubstavo najbolj. Tudi na neverjetne odzive mlajših pesniških kolegov in kolegic iz njegovega najožjega okolja. Mnogi so ga začeli zdaj brati celo prvič. In so bili osupli. Nagovarja jih na nov način – in to se mi zdi najpomembneje, namreč: vstop v kanon! In nikakor ne smemo dopustiti, da bi opus, od mnogih še neprebran, za vedno nekje obležal …
Lawrence Durerell je v znamenitem Aleksandrijskem kvartetu izjavil: »Ali ni vse odvisno od razlage, s katero tolmačimo tišino, ki nas obdaja?« Kakšna pa je »tišina«, ki je »polna vetra«? Taka, da usode velikega pesnika in njegove muze ne reducira na zgodovinski, trendovski roman, ki bi ga narekovala dvestota obletnica pesnikovega rojstva, ampak vzpostavi vrsto človeških arhetipičnosti, ki človeka še vedno mučijo ali vzpodbujajo.
Roman je res posvečen Charlesu Baudelairu in njegovi Črni Veneri, mulatki Jeane Duval, a ni potrebno, da bi se priimek Baudelaire v njem sploh pojavil. Vodilna je Muza, ki je po revoluciji na Haitiju pribežala v Pariz. Vendar v delu preberemo mnogo več, ker je dvestoletna vsebina, ki jo pisateljica zapisuje taka, da teče tudi dvesto let naprej, v naš čas. Zelo naravno beremo esejistične pasaže, ki spodbujajo tekočo reverzibilnost, ko se dotikajo rasizma, skozi stoletja ogrožene umetniške svobode, specifičnega odnosa moškega in ženske, prikazujejo mit pesnika, ki je hkrati vrač in ranjenec, ker je drugačen od navadnih ljudi, saj ponuja prvotno doživetje. Tudi večno senco katolištva. »Zlo« je zaobjeto v znameniti zbirki Les Fleurs du mal ali Cvetje zla. To zlo pa je seveda v veliki meri bolečina pesnika. Da je danes naslov te kultne zbirke postal zaščitna znamka za žensko spodnje perilo, natančno dokazuje, koliko smo se oddaljili od razumevanja velike bolečine, ki jo povzroča nenehni pesnikov trud, da se dan za dnem poskuša preriniti v neznano »ločeno stvarnost«, ker se vsakokrat s trpečo negotovostjo s svojim poetičnim izdelkom vrača v vsakdanjo stvarnost, kjer ga čakata kritika, obsojanje, v Baudelairovem primeru celo zagovor na sodišču. Ker gre v veliki meri za roman o odnosu med moškim in žensko, obravnava še posledice »mistične participacije«, kot je nezavedno identiteto z določeno osebo poimenoval antropolog Levy Bruhl. Lepa in skrivnostna Jene Duval, bolj pripadnica naravnega ljudstva kot prebivalka Pariza 19. stoletja, je zaradi te participacije sicer postala sprožilec, ki je pesniku razvnemal domišljijo. Kar je še zmanjkalo za zahtevno doseganje kolektivnega nezavednega človeštva, ali kot mu rečemo veliki poeziji, pesniško doseganje duše človeštva, je pripomogel hašiš, s katerim ga je Črna Venera redno oskrbovala.
Charles Baudelaire
Sreda devetnajstega stoletja je v Parizu tisti čas, v katerem je religija denarja postala edina religija brez ateistov. Med vsemi drugimi ustvarjalci kipečega biznisa so tudi lepe in privlačne ženske, ki hladno in brez emocij segajo po bogastvu brez moralnih pomislekov. Baudelairova pesniška zbirka Cvetje zla je izšla leta 1857, to je štiri leta po prvi uprizoritvi Verdijeve Traviatev beneški operi La Fenice, ki je nastala po Dumasovi drami (1848) Dama s kamelijami. Gre za eno pariških prostitutk, ki je imela prekrasno stanovanje v središču mesta. Mnoge pa so imele celo gradiče na podeželju. Do določene mere bi k temu sloju lahko šteli tudi lepo in pametno Charlesovo belo Venero, ki je bila tudi njegov seksualni in domišljijski sprožilec, pa seveda sprožilec tudi mnogim umetnikom in bogatašem, saj je za svojo mizo gostila družbo, ki so ji jo mnogi zavidali: Berlioz, Delacroix, Nerval, Gautier, Flaubert… Vendar Charelsa niso zanimale pametne ženske, želel jih je predvsem neobrzdano uživati, enako kot hašiš. V svojih proznih fragmentih je prav mizogin, česar pisateljica tudi ne spregleda.
Roman Tišina, polna vetra se ukvarja tudi s skrivnostnim odnosom med očetom in hčerko. Hčerka je omogočila napad nanj. Zato, ker tega odnosa ni bilo? »Bežali so črnci, oboroženi z domačijskim orožjem, in se pripravljali, da skuhajo srce njenega očeta v lončenem kotlu, medtem ko je mirno sedel v naslonjaču, bral knjigo in iz velikega steklenega kozarca srkal viski.« Bi bilo kaj drugače, če bi oče pokazal zanimanje zanjo? Zakaj tu je še moški, ki se zanima zanjo, vznemirja njeno notranjost, revolucionar, vendar nanjo obesi težke podvige, celo revolucijo. Seveda za zahvalo te taki »pogladijo po laseh, poljubijo na čelo in rečejo: Ti si tako močna.« in te pošljejo stran od sebe, v popolnoma tuj in neznan Pariz.
S tem se v Črni Veneri udejanja še en sodobni arhetip begunk, ki jih Zahod zelo hitro stigmatizira s prostitucijo – jih ožigosa ne glede na različne razloge zaradi katerih bežijo po svetu. Ob tem se spomnimo, da danes v Parizu več tisoč ljudi živi v šotorih na ulicah mesta, ob rečnih kanalih, parkih in igriščih. Pred kratkim se je ob akciji »očiščenja« takega naselja sesedel policist iz Slonokoščene obale, ker je v dimu solzivca zagledal svojo sestro. To je ta reverzibilnost, zgodovina in slučaji, to je nepristajanje na čas, ki teče samo v eno smer. Roman Tišina, polna vetra je izjemna gostija, tako značilna za japonsko kuhinjo, kjer se obed začne z juho in po prilogah se spet lahko vrnemo k juhi, enako tudi po glavni jedi. To je ta večna sedanjost, ki je bila omenjena, ob kateri je tudi kritika destruktivnega katolicizma, in vsi vreli problemi sedanjega individuuma. Nič ne pretiravamo, če sodni proces, ki je prizadel Charlesa primerjamo z izčrpujočim sodnim procesom slovenske umetnice Brede Smolnikar, ki je svoj boj v 21. stoletju gnala petnajst let; v svoji državi do ustavnega sodišča, v Evropski uniji pa do Sodišča za človekove pravice in obakrat zmagala.
Zaključek, dokaj nadrelističen, povezan z nezavednim dojemanjem sveta, razkrije Črno Venero kot destruktivno pesnikovo notranjo žensko, to je podzavestno Animo.
Pesnik kot pesnik, spet ta reverzibilnost, če je resnični pesnik, je v vseh časih prepuščen na milost in nemilost neznanim silam svoje podzavesti. Če še tako nehote, vendarle hitro popusti demoničnim aspektom Anime, ker ima pesnik zaradi vseh okoliščin po navadi šibak ego, premalo etičnosti in premalo odločilne inteligence, da bi se vsaj poskušal upreti.
Za takega pesnika, za resničnega pesnika, je konstitutivna samo poezija. Kakor je bila za Charlesa Baudelaira in pesnika, ki ga je prevajal, E.A. Poea, je bila tudi tudi za Franceta Prešerna in ne nazadnje Tomaža Šalamuna, ki oba upodobita slovenski arhetip, zato pa sta velika slovenska pesnika.
Gabriela Babnik, Tišina, polna vetra, Beletrina, 2022. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
Filmska adaptacija romana Pod ognjenikom iz leta 1984 v režiji Johna Hustona.
Kako lahko, razen če piješ tako kot jaz, misliš,
da razumeš lepoto stare indijanke, ki igra domino s piščancem?
Pod ognjenikom, Malcolm Lowry
2. novembra 1936 se je Malcom Lowry z ženo Jan Gabriel in pripravljenostjo, da srce prepusti plamenom ognja, podal v osrednji del negostoljubnega mehiškega ozemlja, ki je zanj tedaj predstavljal idealen okvir za izvedbo slepega potopa v zelo svojevrsten pekel.
Par je pripotoval iz Kalifornije, a Malcom in Jan sta se spoznala že pred meseci, v Granadi. Prav v Granadi je Jan v Malcomu zaznala genija, ki je na nek poseben način znal mešati kisik, alkohol in literaturo s svetlečimi očmi razsvetljenca, tedaj že alkoholnega odvisnika brez jasne usode.
Malcom je začel s pisanjem kratke zgodbe z naslovom Pod ognjenikom le nekaj dni zatem, ko se je ustalil na ulici Humboldt v mestu Cuernevaca. Tako v zgodbi kot kasneje v romanu nastopajo glavni junak, angleški konzul, indijanec, ki v smrtnih mukah umira na robu neke poti, sumljiv moški, ki pripada vladajočemu razredu in krade umirajočemu moškemu, prepad in nič kaj dosti drugega. Zgodba se odvije na dan mrvih v Mehiki, v mestecu nedaleč od gozda.
Toda Jan ni zmogla več slediti Malcolmovi poti, zato ga zapusti ter oddide v Kalifornijo. Ko ostane sam, si Malcom odloči pljuča globoko napolniti z zrakom in se potopiti še globlje; odpotuje v Oaxaco, kjer se začne njegov via crucis, prepojen z meskalom, ki ga privede v zapor in skozi več prehodnih manjših peklov. Ko se spet vrne v Cuernavaco, se Lowry odloči, da morata tako on kot zgodba iti še dlje; da morata tako zgodba kot on potisniti še dlje že tako mejno ograjo vrta, ki je z vsakim korakom postajal še mrakobnejši.
*
Malcolm Lowry Fotografija: Wikipedija
Clarence Malcom Lowry se je rodil v premožni angleški družini 28. julija 1909. Bil je četrti otrok trgovskega posrednika za bombaž, ki je odraščal na obsežni, okoli hektar veliki posesti, z igriščem za tenis in služabniki. Ob starejših bratih, ki so bili vsi po vrsti atletskih postav in zelo priljubljeni, se je Malcom počutil kot tisti, ki nikoli ne bo zmogel izpolniti očetovih pričakovanj, zato je že pri štirinajstih začel segati po alkoholu in se kot prostovoljec javil angleški trgovski morjeplovski družbi pri osemnajstih letih, kar mu je prineslo nenavadne izkušnje in literarno snov, ki jo je kasneje objavil v obliki prvega romana – Ultramarine (1936).
Ko se je vrnil s svoje prekomorske avanture, je Malcomu z ukulelejem v roki in posebno vrsto humorja ter naklonjenjostjo marginalnemu načinu življenja nekako uspelo diplomirati tudi iz književnosti na Cambridgu ter se nato potopil v londonsko literarno prizorišče, ki je bilo daleč od družinskega kroga, dokler ni začel s potovanjem, polnim pripetij po starem kontinentu; okronal ga je s poroko z Jan Gabriel v Franciji in potovanjem v New York, kamor ji je sledil, ko ga je bila ta zapustila, ter krajše obdobje preživel v psihiatrični ustanovi, dokler je navsezadnje ni poiskal ter skupaj z njo odpotoval v Mehiko.
*
»Ne odnehaj, beri; prvih sto strani ni enostavnih, ampak zadoščenje, ko se prebiješ skozi, je neskončno,« mi je svojo izkušnjo dramatično opisal prijatelj Augustín na eni izmed ulic mehiške prestolnice, medtem ko sva hodila proti knjigarni. Povedal sem mu, da sem odnehal z branjem knjige Pod ognjenikom in da je knjiga ostala neprebrana. V nekaj letih sva si skupaj zgradila lasten literarni kanon. Malcom Lowry je bil zadnji literarni svetnik, za katerega je Augustín zahteval, da ga kanonizirava.
Na srečo sem se zavedel, da nisem bil edini, ki je imel pri branju težave s pretočnostjo besedila; rokopis je zavrnilo kar dvanajst založnikov, toda Lowry je vztrajal in ustvaril tudi serijo osnutkov s popravki, ki so povezani tudi z vrsto legend. Tako naj bi, če verjamemo eni, Britanec večkrat zapored izgubil original – besedilo je moral napisati še enkrat od začetka, in ko je končal novo verzijo, je rokopis ponovno izgubil, pozabil ga je na avtobusu, namenjenemu v Oaxaco. Nato obstaja tudi povsem verjetna zgodba o rokopisu, ki ga je njegova druga žena, Margerie Bonner, rešila iz neke koče, ki so jo zajeli ognjeni zublji v Kanadi. Prav ta rokopis mu je zavrnila angleška založba Reynal&Hitchcock, vseboval pa je tudi opombe recenzenta, ki je pisatelja opozarjal na več težav, med drugim tudi na prepočasen začetek romana. Lowry je na to zavrnitev odgovoril s pismom, ki ga imajo mnogi za enega najboljših pisateljskih zagovorov rokopisov založnikom.
Potem ko je bil urednik Jonhatan Cape njegovo pismo prebral, se je res odločil, da bo delo Pod ognjenikom objavil neokrajšano, v celoti.
V romanu britanskega konzula preseneti prihod žene med prestajanjem huronskega mačka in posedanjem v zakotni kantini v zaselku Quanahuac – vrnila se je, kljub temu da ga je bila pred nekaj meseci zapustila. V kraju živi tudi njegov polbrat, ki se je vrnil iz prizorišč španske državljanske vojne, potem ko je zapustil ranč v Teksasu, kamor se je pred tem zatekel. Sledi dvanajst ur, ki se zgosti v deliriju med hlepenjem po naslednjem kozarcu in efemernim užitkom ob popiti pijači, v karnevalu lucidnih vizij in monstruoznih sanjarij, ki bodo konzula Geoffreya Firmina privedle do tako mračnjaškega, tako vsakdanjega, tako neizogibnega konca.
*
Malcom Lowry je Margerie Bonner spoznal v Los Angelesu, kamor se je zatekel, ko je lahko za krajši čas ubežal svojemu spiralnemu spuščanju proti dnu.
»In tako včasih razmišljam o sebi kot o velikem raziskovalcu, ki je odkril izjemno deželo, iz katere se ne more vrniti in svojih spoznanj o njej ne more prenesti ostalemu svetu: ta svet se imenuje pekel. In seveda to ni Mehika, temveč srce.«
Margerie je bila njegova spremljevalko vse do vrat, ki so vodile v smrt; najprej na romanju, ki se je končalo v koči ob velikem jezeru v Kanadi, kjer sta zgradila mlin, ki se je čudežno obdržal še mnogo let, kljub številnim viharjem, nevihtam in kjer je, v kratkih obdobjih treznosti, Lowryju uspelo po desetih letih literarne agonije končati rokopis, ki so ga objavili leta 1947 in ki je bil zelo kmalu razglašen za mojstrsko delo.
Spust v tropski pekel konzula Geoffreyja Firmina, ki se zgodi v natančno odmerjenih urah, se odvije sredi vročice, ki jo razsvetljuje meskal in zavest živega mesa, prepleten je z glasovi, plakati in sporočili v španščini, udarjajočim ritmom kontrapunktov pomenov v polifoniji glasov, ki postanejo kot tektonski odmev v geografski podobi pokrajine, včasih mračnjaški, drugič spet rajski, ki ji vladata dva ognjenika, združena v večni ljubezni.
Lowry ni iznašel pravega načina, kako uživati javno priznanje in presenetljivo slavo, ovil se je bil v bitko, da bi mu uspelo napisati še kaj, kar bi bilo vredno objave; vrnil se je v domovino, kjer je taval med različnimi psihiatričnimi zdravljenji, da bi lahko obvladal alkoholizem, in zaradi smrtonosnega koktejla zdravil in džina umrl deset let po objavi romana, v katerem piše o smrti konzula.
*Pod ognjenikom, prevedla Mira Mihelič, Cankarjeva založba, 1965/ 2004
[1]Vam je všeč ta vrt? Je vaš? Poskrbite, da vam ga ne uničijo sinovi!
Pred leti sva z Marjanom Batageljem po mesecih dobrega sodelovanja pri projektu Jaslice v Postojnski jami na neki točki na njegovo željo prekinila sodelovanje. Razlog je bil alkoholizem enega mojih sodelavcev oziroma najino različno videnje tega problema. Še danes se mi zdi, da sva imela takrat oba po svoje prav in da bi se lahko pregovorila skozi težave, a se žal nisva. Vsaj ne pravočasno. Za gospoda Batagelja je bil namreč alkohol na delovnem mestu absolutno nesprejemljiv in morda mi je le malenkost prepozno zaupal, da je imel po prihodu v Postojnsko jamo velike težave z alkoholizmom zaposlenih ter da je veliko svojega časa in energije usmeril prav v reševanje tega problema.
Podobno sem mu sam z zamudo pojasnil, da če želiš v Sloveniji delati z zares vrhunskimi ustvarjalci, moraš biti zelo razumevajoč in moraš ljudem sproti odpuščati njihove (pre)grehe. Ni pač vsak vrhunski umetnik tako skrajno profesionalen in obenem tako neskončno prijeten človek, kot je bil Jernej Šugman. Tako neoporečnih genijev v bistvu skoraj ni, saj je umetniški svet poln individualistov, je svet ranjenih duš, svet preobčutljivih in pogosto globoko nesrečnih ljudi. Tesnobe, depresije in druge psihične težave so pri umetnikih verjetno pogostejše, kot so pri neumetnikih, saj delujejo v izrazito negotovem in nestabilnem okolju, v okolju, kjer iz teme vedno znova stopaš na luč in se nato umikaš nazaj v temo, kjer iz osame stopaš pred množico in pred njo bežiš v osamo. V takšnem svetu je ohranjanje notranjega miru resnična umetnost, za nameček pa umetnike pogosto pestijo še eksistencialne težave, nerazumevanje njihovega dela in celo odkrit prezir nemajhnega dela družbe.
Vse to sem poskusil pojasniti gospodu Batagelju in verjamem, da me je vsaj poskusil razumeti, tako kot sem jaz poskusil razumeti njega. In morda me je prav ta poskus prvič pripravil do tega, da sem na naš umetniški svet pogledal še z nekoliko drugačnimi, bolj strogimi očmi, s katerimi poskušam še danes od časa do časa videti ta naš nesrečni svet. In takrat običajno vidim, da smo v kulturi pogosto pretirano strpni do določenih vedenj, še bolj pa do pojavov; vidim, da smo navajeni brezpogojnega sprejemanja danosti, kar se pogosto obrne proti nam in našim interesom. Ker se nismo naučili razumeti le muhavosti in neprofesionalnosti posameznih umetnikov, marveč še marsikaj drugega, veliko bolj škodljivega.
V bistvu smo se navadili razumeti, da je muhasto in neprofesionalno celotno kulturno okolje in je zato nekaj povsem običajnega, da po več mesecev, včasih celo let, delamo na projektih brez podpisanih pogodb. Navadili smo se razumeti, da opravljamo svoje službe na neki dogovorni, prijateljski ravni, na temelju medsebojnega zaupanja in vere v višji smisel tega, kar počnemo. Pogodbe bomo že podpisali, si govorimo, dajmo se mi raje pogovarjati o bistvenem, o umetnosti in o človeku.
Tudi z Marjanom Batageljem nisva nikdar podpisala pogodbe, čeprav sem zanj delal več mesecev in projekt skupaj s sodelavci pripeljal do zaključne faze, kar pa se mu za razliko od alkoholizma ni zdelo nesprejemljivo. A to še zdaleč ni osamljen primer. Pred in po tem sem po več mesecev brez pogodbe delal tudi za mnoge naše največje javne zavode, od SNG Drama do RTV Slovenija. Bil sem seveda vesel, da imam delo, in imel sem tudi srečo, da nisem živel iz rok v usta in se mi zato s podpisom pogodbe oziroma s pogajanjem glede višine honorarja ni mudilo. A danes se zavedam, v kako zelo narobe svetu sem živel. In še vedno živim. Še vedno je namreč povsem običajno, da vas povlečejo v nek umetniški projekt, vas zatrpajo z delom in vam šele po več mesecih ponudijo v podpis pogodbo. In vas s tem postavijo pred nemogočo izbiro, da bodisi sprejmete ponujeno, četudi s ponujenim niste niti najmanj zadovoljni, bodisi vržete v nič svoje večmesečno delo in za povrh pustite na cedilu svoje sodelavce.
A delo brez pogodb je le ena izmed zares številnih anomalij našega kulturnega prostora. Podobno škandalozno je redno zamujanje pri izplačilih honorarjev, ki si ga mirne duše privoščijo tudi naše največje in najbolj ugledne kulturne inštitucije in ki ga občasno povzroča celo sama vlada Republike Slovenije. Ta je denimo leta 2020 filmskim ustvarjalcem za skoraj leto dni zavestno onemogočila izplačilo honorarjev za že opravljeno delo. Da o ustaljeni praksi, ko ugledni javni zavodi, od velikih galerij in gledališč pa vse do javne radiotelevizije, svojim honorarnim sodelavcem ponujajo smešno nizke honorarje, ki so jih ti pogosto s stisnjenimi zobmi prisiljeni sprejemati, sploh ne govorim.
(Tu žal moram biti iskren in zapisati, da je tudi založba Beletrina del tega problema in da od svojih honorarnih sodelavcev že od nekdaj pričakuje nemajhno razumevanje za to, da zaradi narave javnega financiranja svojih programov oziroma projektov marsikaterega dela ne zmore plačati prej kot pa z večmesečno zamudo.)
Vse to so, pravim, danosti kulturnega prostora, ki smo jih ustvarjalci nekoč sprejeli in ki jih vse premalokrat resneje postavljamo pod vprašaj. Vse to in še mnogo več tega je za nas postalo samoumevno in komur kaj ne paše, lahko iz tega pobesnelega vlaka pač svobodno izskoči. Umetnost je pač umetnost in umetnost pomeni nered, pomeni revščino in pomeni življenje v večno podrejenem, pogosto pa tudi brezpravnem položaju.
In čeprav verjamem, da je to zgolj naključje, je vseeno zelo pomenljivo naključje, da so najodmevnejše obtožbe za spolno nasilje v zadnjem času prišle prav iz tega našega, umetniškega sveta, najprej z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, nazadnje pa še iz Fotopuba. Pomenljivo naključje je, da so pričevanja številnih mladih deklet o tem, kako se jim je zgodilo oziroma dogajalo nekaj nesprejemljivega, prišla iz okolja, v katerem se nesprejemljivo po pravilu sprejema, iz okolja, ki je sistemsko skrajno neurejeno in so zato posamezniki v njem prej nezaščiteni kot ne.
In zato lahko zdaj vsi tisti, ki v to okolje zavoljo predsodkov in lastne omejenosti nikoli niso pomolili nosu, a ki verjamejo, da ta svet poznajo že zato, ker trgi in ulice nosijo imena pesnikov in pisateljev, veselo pišejo o vsesplošni izprijenosti kulturnikov in celotne kulturne scene, kulturniki pa moramo zainteresirano zgroženo javnost sizifovsko prepričevati, da za nasilje nad ženskami RES nimamo razumevanja in da je takšno vedenje za nas RES nesprejemljivo.
A če se glede nesprejemljivosti nasilja nad ženskami seveda strinjamo, bo podoben konsenz treba doseči tudi glede številnih drugih nesprejemljivosti, prisotnih v našem kulturnem okolju. Treba bo pravzaprav na novo premisliti večino tega, kar se nam je še do včeraj zdelo samoumevno in ne le tiste najbolj zavržne in grozljive odklone. Ti bi v bistvu morali delovati kot budnica in nas končno spodbuditi k temu, da rečemo: »Dovolj!«
Napoved ustanovitve sindikata prekarnih delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju je zato nedvomno velik korak v pravo smer, a bo obenem potrebna tudi tiha, a trdna zaveza vseh ustvarjalcev (ali za začetek vsaj tistih, ki si to lahko privoščimo), da ne bomo več sprejemali nesprejemljivega. Morda pa je napočil čas, da tudi v kulturi izgubimo razumevanje za stvari, ki niso prav. Ker pač niso prav.
In ne, pri tem nimam v mislih alkoholizma, ker je ta običajno le posledica in ne vzrok težav.
Kakšno moč ima poezija ali umetniško ustvarjanje na sploh, kako lahko vsakomur pomagata, da se dvigne nad tesnobo in zajezi sram, smo se pogovarjali z avtorjem romana Očetov sinko.
»Pesem […] mi pomaga pri boju s tesnobo, daje mi smisel, pisanje je majhna zmaga nad sramom,« zapiše hrvaški pisatelj Dino Pešut v romanu Očetov sinko. Kakšno supermoč ima poezija ali umetniško ustvarjanje na sploh, kako lahko vsakomur pomagata, da se dvigne nad tesnobo in pomaga zajeziti sram?
Očetov sinko je sicer prvoosebna pripoved mladega geja, Zagrebčana, soočenega z neprijetno novico o očetovi bolezni, ki se nenehno sooča tudi sam s seboj. Biti ali ne biti pesnik? Se povezati z očetom ali pozabiti nanj? Hkrati pa se ne more odtegniti družinski preteklosti, se znebiti nenehnega odlašanja, premagovati večne izgovore, se premakniti iz mrtvega teka sedanjosti, videti svetlejšo prihodnost.
Kamen družbenega razreda ga vleče navzdol in ni jasno, kako se obrniti, ne da bi se z vsakim premikom zanka okoli vratu le še bolj zatezala, in tudi če bi jo razrahljal, ga za naslednjim ovinkom že čaka nov povod za strah in novo izhodišče za sram.
Vendar je možno v posameznih bitkah, ki večinoma potekajo s samim seboj, tudi zmagati in se dvigniti nad sram. »Edini način, da se proti njemu boriš, je, da ga ozavestiš, izvabiš iz sebe, o njem spregovoriš in tako začne zlagoma izvenevati,« Pešut pojasni v pogovoru.
Zato sta književnost ali umetnost tako pomemben prostor za pripovedovanje o najbolj raznolikih sferah našega življenja in o sramu, ki zadeva naše telo ali pa družbeni razred in zaradi česar se včasih raje delamo še bolj nevidne in neslišne, kot smo. Nevidni in neslišni sebi in drugim.
Kako se osvobajati spon, reševati občutek krivde, premagovati revščino, lezti iz delavskega razreda ali sprijazniti z obtičanostjo v njem, prisluhnite v podkastu in, seveda, preberite v Očetovem sinku.
Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj, večkratni prejemnik nagrade Marin Držić. Napisal je več dramskih iger, med njimi Pritisci moje generacije, Granatiranje, Djeca recesije, H.E.J.T.E.R.I. in dva romana, poleg Očetovega sinka (izšel 2022 pri založbi Beletrina, prevedla Dijana Matković) še Poderana koljena. Pravkar sodeluje s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru, kjer na oder postavljajo dramo Elektri pristoji črnina.
Knjigo Dina Pešuta z naslovom Očetov sinko, ki je v prevodu Dijane Matković izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
15. oktobra 1990 je – takratni sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze ter prvi in zadnji predsednik Sovjetske zveze – prejel Nobelovo nagrado za mir. Nagrada je dobil za »za trud pri končanju hladne vojne«. Čez nekaj več kot leto dni je ZSSR izginila iz zemljevida sveta, kar nikakor ni bila posledica Gorbyjevih (kot so ga ljubkovalno imenovali na Zahodu) namernih dejanj. Obdobje pred dokončno likvidacijo sovjetskega imperija, ki se je zgodila 26. decembra 1991 na podlagi tako imenovanih Beloveških sporazumov, je bilo eno najzanimivejših obdobij zgodovine 20. stoletja.
Hladna vojna se je takrat topila presenetljivo hitro, kot led na reki pod žarki marčevskega sonca. Kepe ledu so se lomile, drobile in odnašal jih je tok zgodovine.
Prva razpoka v ledu se je pojavila na severu Baltskega morja. Vrhovni svet Estonske sovjetske socialistične republike je 16. novembra 1988 razglasil akt o suverenosti republike. Ta dogodek je takrat zunaj ZSSR ostal brez večjega odmeva, znotraj države pa je imel pomembno vlogo. Ta zakon je pomenil, da je imelo v tej gospodarsko najbolj razviti republiki republiško pravo (seveda na podlagi sovjetske ustave ESRR) prednost pred pravom ZSSR. Iz hladnih voda Finskega zaliva je zapihal prvi veter sprememb.
Naslednje leto, 1989, je bilo za narode Srednje in Vzhodne Evrope nepozabno in razburkano. Oh, tisto leto! Kdo te je videl v naši deželi … je nekoč napisal Adam Mickiewicz v svojem epu Gospod Tadej, opisujoč leto 1812 in Napoleonov pohod v Rusijo, ki je prinesel kratko svobodo Poljski in Litvi.
Ker je komunizem v tem delu Evrope propadel drugače kot v SFRJ, je vredno nekoliko podrobneje osvežiti spomin na dogodke in njihovo kronologijo.
Poleti 1989 so na (še vedno »ljudskem«) Poljskem potekale prve svobodne volitve, imenovane »junijske« (poljsk. czerwcowe), po katerih je nastala prva nekomunistična poljska vlada po koncu druge svetovne vojne. To je bila zmaga Solidarnosti in vodje tega gibanja Lecha Wałęse ter celotne demokratične opozicije. 28. oktobra 1989 je priljubljena poljska igralka Joanna Szczepkowska v informativni oddaji TV Dziennik v živo izrekla svoj znameniti stavek: »Gospe in gospodje, 4. junija 1989 se je na Poljskem končal komunizem.«
Konec tega leta je na Češkoslovaškem zmagala žametna revolucija, na oblast je prišla demokratična opozicija, zvezna skupščina je 29. decembra za predsednika Češkoslovaške izvolila Václava Havla, država pa se je usmerila v nadaljnjo demokratizacijo in spremembo režima.
9. novembra 1989 je padel berlinski zid, kar je pomenilo začetek konca obstoja NDR – začeli so se pogovori za »okroglo mizo» z opozicijo, Helmut Kohl je predstavil svoj načrt za ponovno združitev Nemčije, na tisoče državljanov NDR je izkoristilo priložnost in se preselilo na Zahod.
V Romuniji so se množični ulični protesti, ki so se začeli s stavko v Temišvaru, sprevrgli v krvavo revolucijo in decembra 1989 so privedli do padca režima Nicolaeja Ceauşescuja. ‘Genija Karpatov’ so ujeli pri poskusu pobega, ga priprli in po kratkem sojenju so ga 25. decembra usmrtili skupaj z ženo Eleno.
Celoten tako imenovani vzhodni blok, ki ga je petdeset let nadzorovala ZSSR, je razpadel kot hišica iz kart, vendar še vedno nihče ni verjel v možnost razpada same Sovjetske zveze. Številni zahodni politiki so z navdušenjem pozdravljali demokratične spremembe v Srednji Evropi (takrat še imenovani Vzhodna Evropa), hkrati pa so stabilnost Gorbačovove vladavine videli kot zagotovilo varnosti in jamstvo pred kaosom v tem delu Evrope, ki bi se mu radi za vsako ceno izognili.
Prav ta želja, da bi se za vsako ceno izognili težavam, je omogočila, da so do zadnjega trenutka spregledali dejstvo, da je »velika in mogočna« ZSSR že nekaj časa kolos na glinenih nogah, ki je prav tako na robu propada.
Zdi se, da se tega ni zavedal niti Gorbačov.
Posledica te vsesplošne »neopaznosti« je bil skoraj neopažen masaker na mirnih demonstracijah v gruzinskim Tbilisiju, ko so 9. aprila 1989 komandosi Zakauskega vojaškega okrožja Sovjetske armade napadli neoborožene demonstrante na glavni ulici mesta, aveniji Rustaveli, uporabili strelno orožje, palice, brzostrelke in plin za omamljanje, oklepna vozila pa so zapeljala v množico ter ranila in zdrobila ljudi. Devetnajst ljudi je bilo ubitih (večinoma zaradi zastrupitve s plinom), več sto pa ranjenih.
Že od februarja 1988 je potekal oboroženi spopad za Gorski Karabah med Armenijo in Azerbajdžanem, ki je bil vedno bolj oster, a je ostajal v senci zanimanja zahodnih medijev in politike.
Skoraj v celotnem sovjetskem imperiju so se krepili lokalni procesi demokratizacije, ki so bili pogosto povezani z gibanji za neodvisnost in svobodo.
Najbolj napredne so tri baltske republike – Litva, Latvija in že na začetku omenjena Estonija. Družbe teh majhnih narodov, ki so imeli svoje neodvisne države med prvo in drugo svetovno vojno, je sovjetski režim močno prizadel, vendar kljub okupaciji in poznejši aneksiji leta 1940, represiji in deportacijam v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so bile odgovor režima na eno najostrejših odporniških gibanj v povojni Evropi, duh svobode pri njih ni bil popolnoma zlomljen. Še živeča generacija, ki se je spominjala neodvisne države v medvojnem obdobju, nekoliko višji življenjski standard v primerjavi z drugimi »bratskimi« republikami, jezikovne (estonščina je ugrofinski jezik, tesno povezan s finščino, medtem ko litovščina in latvijščina skupaj tvorita posebno skupino baltskih jezikov) in kulturne razlike (kultura Estoncev in Latvijcev temelji na protestantski tradiciji, Litovci pa so večinoma katoliki) – zaradi vsega tega so baltski narodi preživeli več kot 50 let sovjetizacije v nekoliko boljši kondiciji kot njihovi vzhodne sosedje in so, če je bila priložnost, vedno pogumneje uveljavljali svoje pravice.
23. avgusta 1989 je potekala miroljubna akcija »Baltska cesta« – več kot dva milijona Litovcev, Latvijcev in Estoncev je v spomin na 50. obletnico pakta Ribbentrop-Molotov, ki je zapečatil izgubo neodvisnosti baltskih držav, oblikovalo 650 km dolgo živo verigo (ljudje so se držali za roke), ki je potekala od Vilne prek Rige do Talina.
Zdi se, da tega procesa sedaj niso mogli ustaviti, na čelu pa sta bili Litva in njeno družbeno gibanje Sąjūdis (ta beseda v litovščini pomeni skupno gibanje), ki se je začelo s prvim mirnim zborovanjem z zahtevo po demokratičnih spremembah 23. avgusta 1987 v Vilni pri (le tri leta prej odkritem) spomeniku Adamu Mickiewiczu.
Litovska pomlad se je začela februarja 1990 z volitvami v vrhovni svet Litovske sovjetske socialistične republike, kjer je dobil mesto Sąjūdis kot nasprotnik litovske komunistične partije, ki se je takrat razcepila na »separatistično« frakcijo pod vodstvom Algirdasa Brazauskasa in konservativno manjšino pod vodstvom Juozasa Jarmolavičiusa, ki je ostajal zvest ukazom KPJ in Moskve. Od 133 sedežev so jih 96 osvojili kandidati Sąjudisa. Na prvi seji, sklicani 10. marca, je bil za predsednika Vrhovnega sveta LSR, ki se je hkrati preimenoval v Vrhovni svet Litve in nato v Seimas (tradicionalno litovsko poimenovanje za državni svet, podobno kot poljski sejm) izvoljen muzikolog, profesor Vytautas Landsbergis, vodja Sąjudisa. Poslanci so dobili pooblastila za sprejem zakonodajnih aktov za obnovo državnosti in neodvisnosti države, ponovno so uvedli zgodovinske simbole (vytis, litovski srednjeveški grb s srebrnim vitezom na konju z mečem nad glavo) kot državne simbole, rumeno-zeleno-rdeča tribarvnica pa je ponovno postala litovska zastava, tako kot v medvojnem obdobju.
11. marca 1990 zvečer je bil sprejet zakon o obnovi neodvisnosti države Litve – sprejet je bil z glasovi 124 poslancev, šest poslancev se je vzdržalo, nihče ni glasoval proti.
Ledena ploskev se je z glasnim pokom razpočila, hiter tok je pobral ledene kose in jih odnesel naprej.
Besedilo zakona je razmeroma kratko in se jasno sklicuje na leta 1940 izgubljeno državnost in demokratične vrednote.
Zakon o ponovni vzpostavitvi neodvisne države
Vrhovni svet Republike Litve je v skladu z voljo naroda sprejel sklep in slovesno razglaša, da je od zdaj naprej Litva spet neodvisna država. Suverenost litovske države je bila izgubljena leta 1940 zaradi delovanja tujih sil.
Akt o neodvisnosti, ki ga je 16. februarja 1918 razglasil litovska taryba, in resolucija zakonodajnega seimasa o obnovljeni demokratični litovski državi nikoli nista izgubila svoje pravne veljave in ostajata ustavni temelj litovske države.
Na ozemlju litovske države, ki je celovita in nedeljiva, ustava katere koli druge države nima pravne veljave.
Litovska država poudarja svojo zavezanost in zvestobo splošno sprejetim načelom mednarodnega prava, priznava načelo nedotakljivosti meja, kot je bilo oblikovano v Sklepni listini Helsinške konference o varnosti in sodelovanju v Evropi leta 1975, ter jamči, da bo spoštovala človekove pravica, državljanske svoboščine in narodne manjšine.
Vrhovni svet Republike Litve kot obnovitelj pravnih pooblastil, ki izhajajo iz suverenosti, s tem aktom začenja proces uresničevanja državne suverenosti.
To dejanje je pretreslo temelje imperija. Led je začel vse hitreje pokati ne le na Baltiku, temveč tudi v Ukrajini, zlasti v zahodni Ukrajini – v nekdanji vzhodni Galiciji – v Moldaviji, tj. romunski Besarabiji, ki jo je ZSSR skupaj z baltskimi državami prisilno priključila leta 1940, in na Kavkazu. Glinene noge kolosa so omahnile.
Za obdobje med marcem 1990 in januarjem 1991 v Litvi je značilen občutek nadrealizma, saj se je država hkrati nahajala na dveh izključujočih se ravneh. De iure je bilaneodvisna država in je počasi začenjala graditi institucije lastne države. Dejansko pa je bila še vedno sovjetska republika s planskim gospodarstvom, ki je bilo tesno povezano z Moskvo in odvisna od njenih odločitev, na njenem ozemlju je namreč nameščen velik kontingent sovjetske vojske, še vedno pa je deloval tudi vsemogočni in vseprisotni KGB.
Vse oči so uprte v uporniško republiko. Odziv Moskve je pričakovan.
13. aprila 1990 je Mihail Gorbačov postavil ultimat – Litva mora v dveh dneh preklicati »protiustavne« pravne akte in vzpostaviti svoj pravni status izpred 10. marca, sicer bo Moskva uvedla gospodarsko blokado. Grožnja se je uresničila 18. aprila – uporniška republika je bila popolnoma odrezana od oskrbe z nafto in plinom, oskrba z večino drugih surovin pa je bila močno omejena.
20. aprila sta francoski in nemški voditelj François Mitterand in Helmut Kohl pozvala Litvo, naj se »vrne na pot kompromisa«, začasno zamrzne akt o neodvisnosti in začne pogajanja s sovjetsko vlado pod vodstvom Nikolaja Ryžkova.
Srečanje litovske premierke Kazimiere Prunskienė z Gorbačovom in Ryžkovom ni prineslo nič novega – Sovjeti odločno zahtevajo preklic akta o neodvisnosti in ne želijo slišati o nobenih kompromisnih možnostih ali popuščanju Litovcem.
Blokada je trajala do 29. junija, ko je Vrhovni svet Litve sprejel moratorij na izvajanje določb zakona (ne pa na sam zakon), za obdobje 100 dni od začetka pogajanj s sovjetsko vlado.
Medtem je začela Moskva na ozemlju republike koncentrirati vojaške enote in od zgoraj navzdol organizirala gibanje, v ruščini imenovano Jedinstvo, v litovščini pa Vienybė, katerega cilj so bile sabotažne dejavnosti proti republiškim oblastem Litve. Organizatorji Jedinstva so novačili podpornike med narodnimi manjšinami (večinoma Rusi, pa tudi Poljaki) in povzročali številne gospodarske težave, s katerimi se je morala spopadati litovska družba – večina jih je bila posledica gospodarske blokade, pa tudi nekaterih ukrepov litovske vlade za postopno izvajanje gospodarskih reform. Močno zvišanje cen živil, pomanjkanje goriva, ki je ohromilo gospodarstvo, in vse hujša konfrontacija z vlado v Moskvi je šlo v korist zagovornikov »enotnosti«, ki si so si neusmiljeno prizadevali za polarizacijo litovske družbe. Večina Litovcev pa je podpirala usmeritev vlade in vrhovnega sveta republike v neodvisnost.
14. septembra so v zahodnoukrajinskem Lvovu – prvem večjem mestu na ozemlju ZSSR – po odločitvi mestnega sveta podrli Leninov spomenik v središču mesta, pri operni hiši. Pretopili so ga v bron, iz katerega je bil pozneje zgrajen spomenik žrtvam komunistične represije.
Proti koncu leta je postalo ozračje v državi vse bolj napeto, medtem pa je Gorbačov prejel Nobelovo nagrado za mir in bil na Zahodu na vrhuncu priljubljenosti – njegov nasmejani obraz se je redno pojavljal na naslovnicah revij Times in The Economist ter na prvih straneh najbolj branih zahodnih časopisov.
31. decembra ob 23.55 je Gorbačov v tradicionalnem televizijskem nagovoru nagovoril sovjetsko ljudstvo. Sporočilo je bilo jasno – ne glede na »izjemno težko« preteklo leto cilj ostaja »demokratični socializem s človeškim obrazom« in izgradnja družbe, ki bo temeljila na »svobodi in socialni pravičnosti«. Minulo leto se je končala hladna vojna, devetdeseta leta pa obetajo najbolj miroljubno obdobje v zgodovini človeške civilizacije. »Dramatični dogodki v Vzhodni Evropi – v Berlinu in Sofiji, Pragi in Bukarešti – so nazorno pokazali, da je treba socializem združiti z demokracijo,« je dejal Gorbačov. »Sovjetsko ljudstvo je pripravljeno pokazati solidarnost z drugimi ‘bratskimi’ narodi in z njimi hoditi po poti svobode in napredka. Naj bo prihajajoče leto 1991 leto miru, človečnosti in razumevanja,« je zaključil Gorbačov svoje sporočilo.
Takoj po božiču, 3. januarja 1991, je litovska vlada napovedala uvedbo sistema bonov za razdeljevanje živil. Jedinstvo je to izkoristilo in poskušalo sprožiti proteste.
4. januarja je Gorbačov podpisal odlok o množičnem vpoklicu rekrutov iz Litve in drugih baltskih republik v sovjetsko vojsko. Litovci so se tej obveznosti množično izogibali. Ograjo pred vrhovnim svetom republike so »okrasili« z vojaškimi izkaznicami – v znak protesta proti vpoklicu v vojsko. V Vilni, Kaunasu in drugih večjih mestih so se začeli množični vojaški obhodi.
Sovjetske osebne izkaznice, ki so jih Litovci zabodli na ograjo pri vrhovnem svetu (Seimasu) ob koncu leta 1990 in na začetku leta 1991. Fotografija: Narodna knjižnica Litve
8. januarja je Jedinstvo po namigu iz Moskve organiziralo shod pred stavbo vrhovnega sveta, uradno v znak protesta proti povišanju cen. Med shodom so se udeleženci skušali prebiti v stavbo. Predsednik vrhovne rade, profesor Landsbergis, je v radijskem nagovoru prosil za podporo in pozval ljudi, naj pridejo na trg pred vrhovnim svetom in ga branijo. Kmalu so bile okoli stavbe postavljene prve barikade.
Popoldne istega dne je v litovsko prestolnico vkorakala kolona oklepnih vozil Sovjetske armade, ki je štela približno 100 enot.
Goloroki Litovec zaustavlja sovjetski tank. Fotografija: Wikipedija
Zvečer je predsednica litovske vlade Kazimiera Prunskienė podala odstopno izjavo, ki jo je vrhovni svet sprejel.
Čez dan je na vojaškem letališču v Šiauliaiu na severu Litve pristalo 30 vojaških transportnih letal oboroženih sil ZSSR, ki so pripeljale več vojaških enot.
9. januarja je na zasedanju Vrhovnega sveta ZSSR Gorbačov grmel s tribune in obtožil litovsko oblast, da poskuša v republiki vzpostaviti »buržoazni« režim. Med govorom so mu popustili živci in ob značilnem gestikuliranju je prisotnim litovskim poslancem rekel: »Kam boste šli? Nikamor ne greste! Vi ste civiliziran narod, to lahko storijo le nekateri divjaki! Nikamor ne greste! Navsezadnje vam tega ne bo dovolila vaša vest! «
Medtem so nad Vilno krožili vojaški helikopterji, iz katerih so odmetavali propagandne letake s sporočilom, da vodi litovska vlada republiko v katastrofo, in pozivom ljudem, naj ostanejo doma, dokler se razmere ne »normalizirajo«.
Ob 14.00 je na letališču v Vilni pristalo letalo IL-76, ki je pripeljalo visoke vojaške poveljnike in 50 vojakov padalske divizije iz ruskega Pskova. Malo pozneje je pristalo še eno letalo s komandosi posebne napadalne enote KGB Alfa.
Ob 16.00 se je na trgu pred vrhovnim svetom začel še en shod, ki ga je organiziralo Jedinstvo. Demonstranti so zahtevali odstop vlade in uvedbo neposredne vladavine Moskve v republiki, razbijali so okna stavbe in poskušali prodreti v notranjost, vendar so jih varnostniki razgnali. Podporniki neodvisnosti so v velikem številu prišli na trg.
Vrhovna rada je po radiu pozivala k podpori in prihodu na trg, malo pozneje pa tudi k stavbi litovskega Odbora za radio in televizijo na ulici Konarskio, pod katero so bila že številna sovjetska oklepna vozila.
Prebivalci Vilne so organizirali straže na barikadah v bližini vrhovnega sveta, stavbe Odbora za radio in televizijo ter televizijskega stolpa v soseski Karoliniškės, ki je nekoliko oddaljena od središča mesta.
Ponoči so sovjetske vojaške patrulje blokirale mostove čez reko Neris v centru in tako odrezale vrhovni svet in središče mesta od televizijskega stolpa in stanovanjskih območij v severnem delu mesta.
Televizijski stolp v Vilni, kjer so se odvijali spopadi med demonstranti in sovjetsko vojsko. Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Gorbačov se je 10. januarja zjutraj odločil priti v Vilno skupaj s sovjetsko vladno delegacijo. Še vedno je verjel, da je mogoče obrniti tok zgodovine. V Vilni se je srečal s predstavniki komunistične partije, zvestimi Moskvi, aktivisti Jedinstva in »preprostimi delovnimi ljudmi«.
Gorbačov je verjetno šele med obiskom v Vilni videl, kako veliko podporo imata litovska vlada in njena pot k neodvisnosti. Morda pa si še vedno ni dovolil pomisliti niti na teoretično možnost, da bi republika zapustila ZSSR.
V svoji biografski knjigi se je kasneje spominjal tega obiska Litve. Med srečanjem z »delovnim ljudstvom« je h Gorbačovu pristopil tovarniški delavec s transparentom Zahtevamo popolno neodvisnost Litve. Gorbačov: »Kdo vam je rekel, da to napišite?« Delavec: »Nihče, napisal sem jo sam.« Gorbačov: »Kaj mislite s ‘popolno neodvisnostjo’?« Delavec: »Mislim na to, kar smo imeli leta 1920, ko je Lenin priznal suverenost Litve, saj noben narod nima pravice razglašati svojega diktata nad drugim.« Gorbačov: »Litva je v naši veliki skupni sovjetski družini postala razvita država. Ali smo lahko izkoriščevalci, če vam Rusija prodaja bombaž, nafto in druge surovine – in to celo ne za devizne tečaje, temveč za rublje?« Delavec (prekinja Gorbačova): »Litva je imela pred vojno močno lastno valuto. Uničili ste jo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. In ali veste, koliko Litvancev je bilo leta 1940 poslanih v Sibirijo in koliko jih je tam umrlo?« Gorbačov: »S tem človekom se ne želim več pogovarjati. Če so ljudje v Litvi takšni in hodijo s takimi slogani, potem lahko pričakujete težke čase.«
11. januarja ob 11.45 je poveljnik vilnske posadke Vladimir Uschopčik predsednika vrhovne rade, profesorja Landsbergisa, obvestil o uvedbi »manevrov« v mestu, med drugim z namenom »iskanja in prijetja dezerterjev«.
Ob 11.50 so sovjetske oklepne enote napadle in nevtralizirale sile oddeleka za nacionalno obrambo litovske vlade na ulici Viršuliškių.
Opoldne je bila medijska hiša v bližini televizijskega stolpa zasedena. Med napadom je vojska prvič demonstrirala grobo silo z uporabo avtomatskega strelnega orožja, zaradi česar je več civilistov dobilo strelne rane, številni uslužbenci, ki so se nahajali v stavbi, pa so bili brutalno pretepeni.
Neoboroženi civilisti branijo medijsko hišo v Vilni pred sovjetsko vojsko. Fotografija: Wikipedija
Okoli 13. ure so se po ulicah Vilne premikale kolone oklepnih vozil, ki so ohromile promet.
Še več stavb različnih litovskih vladnih ustanov je bilo zasedenih. To se je dogajalo tudi v drugih litovskih mestih.
Profesor Landsbergis je poskušal po telefonu vzpostaviti stik z Gorbačovom, vendar neuspešno.
Ob 15.00 je predsednik Komunistične partije Litve (frakcija, ki je ostala zvesta KPJ) Jermolavičius sklical tiskovno konferenco, na kateri je razglasil ustanovitev Odbora za reševanje Litovske SSR, ki je po njegovi izjavi prevzela oblast v republiki.
V Vilno so še naprej prihajale oklepne enote. Glavne dostopne ceste v mesto so bile blokirane.
Ob 23.00 je vojska prevzela nadzor nad železniško postajo, železniški promet je bil ustavljen.
12. januarja ponoči je sovjetska vojska prevzela nadzor nad delom zgradb litovske policije.
Zjutraj je v Vilno prispel namestnik ministra za obrambo ZSSR generalpolkovnik V. Ačalov in prevzel poveljstvo nad vojaško akcijo.
Okoli 11.00 so v Litvo premestili približno 500 vojakov iz vojaške enote v Kaliningradu.
Vrhovni svet je po hitrem postopku sprejel zakon o obrambi republike.
Čez dan se je vse več prebivalcev mesta zbiralo pri vrhovnem svetu, stavbi Odbora za radio in televizijo ter televizijskem stolpu. Gorela so velika ognjišča, delovale kuhinje na terenu, ljudje so prinašali hrano in zdravila iz svojih domov in dežurali.
Pozno zvečer so kolone oklepnih vozil zapustile garnizijsko območje v severnem delu mesta – tako imenovano Severno mesto (rusko Severnyj gorodok) v bližini stanovanjske soseske Žirmunai – in se pomaknile proti središču mesta.
Ob polnoči so tanki, oklepna vozila in vojaški tovornjaki obkolili televizijski stolp v stanovanjski soseski Karoliniškės. Poleg zračnodesantnih enot so bili v akciji tudi komandosi Alfa, ki jim je poveljeval Mihail Golovatov.
13. januarja ob približno 1:50 se je začel napad na televizijski stolp. Streljali so s tanki, verjetno s slepimi naboji, vojaki pa so streljali s kalašnikovkami na stavbo stolpnice, okoli katere se je zbrala množica civilistov. Ljudje so poskušali ustaviti napad z golimi rokami in skandirali Lie-tu-va, med množico je bilo veliko mladih in starejših ljudi.
Po drugi uri ponoči se je zavzetje stolpnice nadaljevalo, veliko je ranjenih in prvih mrtvi – večinoma pod gosenicami tankov, ki so drobile človeška telesa, pa tudi zaradi streljanja. Vojaki, ki so prišli v notranjost, so razbili debelo steklo okroglih oken stolpa, velike steklene črepinje pa so kot ledeni bloki letele navzdol na ljudi.
Vojaki so ravnali brutalno, pretepli so vse, ki so se jim približali, in niso dovolili odnašanja trupel ranjenih in umirajočih. V napadu na stolp je bilo ubitih trinajst nezaščitenih civilistov, med njimi mlada Loreta Asanavičiūtė, več kot 500 ljudi pa je bilo ranjenih.
Enega od sovjetskih vojakov je v hrbet smrtno zadel odbitek strela, ki so ga izstrelili njegovi tovariši.
Reševalna vozila so prve smrtne žrtve pripeljela v bolnišnico v bližnjem okrožju Lazdynai in na urgenco bolnišnice Rdečega križa. Loreta Asanavičiūtė, ki ji je tank močno poškodoval notranje organe in zdrobil medenico, je bila stara 23 let. Dežurni zdravnik je vedel, da nima možnosti za preživetje. Loretine zadnje besede pa so bile: »Gospod zdravnik, ali bom živela?«
Po zavzetju televizijskega stolpa se je kolona premakila proti vrhovnemu svetu.
Na trgu se je zbralo več kot 20 tisoč protestnikov. Ljudje so peli, molili in čakali na najhujše. Nad množico so plapolale številne litovske zastave, vidne pa so bile tudi latvijske, estonske, ukrajinske in poljske. Sovjetske enote so se namestile v neposredni bližini, vendar do napada ni prišlo.
Bedenje je trajalo vso noč, poslanci so ostali v obleganem poslopju parlamenta, razprave so se nadaljevale, predsednik Landsbergis je skušal poklicati Gorbačova, ministre ZSSR v Moskvi, zahodne diplomate, novinarje, kogarkoli, samo da bi rešil republiko in opozoril svet na dogodke v Litvi. Tudi zbrani na trgu pred parlamentom so bili budni, kresovi so goreli, ljudje so stali na barikadah in čakali, da jih bodo vsak trenutek napadli sovjetski vojaki. Nekaj zahodnih novinarjev, ki jim je uspelo prej priti v Vilno, je v živo prenašalo dogajanje, ki je pretreslo evropsko in ameriško javnost.
Bilanca tiste noči, ki se je prikazala z meglenim jutrom trinajstega januarja, je bila tragična. Televizijski stolp, stavbo odbora za radio in televizijo ter medijsko hišo so zasedli okupatorji in jih opustošili, letališče in železniško postajo je nadzorovala vojska, mesto je bilo praktično odrezano od preostalega sveta, po ulicah so patruljirali tanki. Prihajale so novice o številu smrtnih žrtev.
V vseh cerkvah v Vilni so zvonili zvonovi in potekale pogrebne maše. Norveška vlada je pozvala ZN, naj razišče dogodke v Litvi. Poljska vlada je podala izjavo o solidarnosti z litovskim ljudstvom in obsodila agresijo sovjetske vlade. Čez dan ljudje so ljudje prihajali k televizijskemu stolpu, prinašali cvetje in prižigali sveče. Zvečer so v Rigi in Kijevu potekali množični shodi v znak solidarnosti z Litvo, na katerih se je zbralo več kot 20.000 ljudi. Shodi v podporo Litvi so potekali tudi v Vroclavu in Gdansku ter drugih poljskih mestih.
Profesor Landsbergis je 15. januarja prejel pismo učenca ene od kaunaskih šol.
»Spoštovani gospod Landsbergis,
sem petošolec in premajhen, da bi branil Litvo, saj mi mama tega ne dovoli. Pošiljam vam denar, ki sem ga prihranil, da boste lahko kupili vse, kar potrebujete za zmago.
Mindaugas Mikalauskas iz Kaunasa, 15. 1. 1991«
V ovojnico je Mindaugas dal 25 rubljev – vse svoje prihranke.
Dvanajstletni Michal Rudnicki je v Varšavi v televizijskem dnevniku videl prispevek o dogodkih v Vilni in razmišljal, kako bi lahko pomagal ljudem v Litvi. Natisnil je nalepke z napisom Pomagajmo Litvi in z dovoljenjem ravnatelja na šoli organiziral zbiranje denarja med učenci in učitelji. Zbrani denar je želel poslati s poštnim nakazilom v Litvo. Pošta ni sprejela njegovega denarnega nakazila, saj je bil star samo 12 let, zato je moral priti z mamo.
Medtem so v Moskvi odgovorni za dogodke v noči na 13. januar obtoževali litovske oblasti, da »stopnjujejo konflikt z nacionalističnimi motivi«. Gorbačov je molčal.
16. januarja je na pokopališču Antakalnis v Vilni potekal slovesen pogreb žrtev dogodkov pod televizijskim stolpom, ki se ga je udeležilo več kot 10.000 ljudi. Žrtve so bili: Loreta Asanavičiūtė, Virginijus Druskis, Darius Gerbutavičius, Rolandas Jankauskas, Rimantas Juknevičius, Alvydas Kanapinskas, Algimantas Petras Kavoliukas, Vytautas Koncevičius, Vidas Maciulevičius, Titas Masiulis, Alvydas Matulka, Apolinaras Juozas Povilaitis, Ignas Šimulionis in Vytautas Vaitkus.
Pogreb žrtev dogajanja v Vilni januarja 1991. Fotografija: Wikipedija
Mihail Gorbačov je pozneje večkrat zatrdil, da o dogodkih v Vilni 13. januarja 1991 ni vedel ničesar in da ni dal nobenega ukaza za uporabo sile proti civilistom.
11. februarja 1991 je Islandija uradno priznala Litvo (islandska vlada je izjavila, da akt o priznanju neodvisnosti iz leta 1922 ostaja v veljavi).
16. marca 1991 je Litvo priznala Slovenija.
31. julija 1991 so sovjetske posebne enote OMON napadle carinsko postajo Republike Litve v Medininkaih na meji z Belorusijo in ubile sedem carinikov in paznikov.
31. avgusta 1993 so Litvo zapustile zadnje sovjetske vojaške enote.
14. julija 2011 so na mednarodnem letališču Schwechat na Dunaju pridržali Mihaila Golovatova, ki je januarja 1991 poveljeval posebni enoti KGB Alfa v Vilni. Osebno je odgovoren za dogodke v noči na 13. januar med akcijo pod televizijskim stolpom in za smrt trinajstih ljudi. Leta 2011 je bil Golovatov poslovnež in podpredsednik Ruske smučarske zveze. Užival je v smučanju v Alpah in v luksuznih hotelih.
Na podlagi naloga za prijetje, ki ga je izdalo litovsko tožilstvo, je avstrijska policija pridržala Golovatova in ga zaslišala. Kot je priznal malo pozneje, je v trenutku, ko so ga vprašali, ali je bil kdaj v Vilni, že vedel, za kaj gre. V naslednjih urah je na letališče Schwechat prispel veleposlanik Ruske federacije v Avstriji Sergej Nečajev, ki je osebno posredoval v primeru in o dogodku obvestil rusko zunanje ministrstvo, zvezno varnostno službo in zunanjo obveščevalno službo. V naslednjih urah so organi Ruske federacije izvajali velik pritisk na zunanje ministrstvo in avstrijsko vlado. Prvi sekretar ruskega veleposlaništva na Dunaju je ves ta čas na letališču, po Golovatovem poznejšem opisu je sedel z njim na isti klopi. Do Golovatova je prišel odvetnik, ki ga je najelo veleposlaništvo, in je izpodbijal pismo o imenovanju, pri čemer je poudaril nekatere nepravilnosti pri njegovi sestavi in opozoril na nekoliko drugačno pisavo Golovatovega imena v dokumentu in v njegovem potnem listu.
Naslednjega dne ob 15.45 je bila sprejeta odločitev, da se Golovatov vrne v Rusijo. V Litvo ga niso pustili.
»Rusija, njeno vodstvo, bi se morala zganiti ob mojem pridržanju v Avstriji. Proti Litvi je bilo treba izreči protestno noto, saj je Rusija pravna dedinja ZSSR. […] in bi morala braniti svoje vojake, ki so s tveganjem lastnega življenja sodelovali v posebnih operacijah, v boju proti terorizmu in ekstremizmu. Če bo, bog ne daj, zadeva prišla pred haaško sodišče, se bodo danes zavzeli zame, jutri pa za več deset tisoč drugih. Danes – Litva, jutri – Latvija in Estonija!« je kmalu po vrnitvi v Rusijo v pogovoru za rusko tiskovno agencijo RIA Novosti izjavil Golovatov.
Umrl je 1. avgusta 2022 v Moskvi.
Mihail Gorbačov je 24. februarja 2022 obsodil rusko invazijo na Ukrajino, vendar je bil glede priključitve Krima spomladi 2014 precej dvoumen.
Vladimir Putin je večkrat poudaril, da ne mara Gorbačova, vendar se ni nič naučil ne iz napak, ki jih je storil Gorbačov, ne iz okoliščin, ki so jih povzročile. Današnja Rusija je spet na robu propada, tako kot ZSSR ob koncu Gorbačovove vladavine, vendar tokrat po lastni krivdi.
Gorbačov in Putin leta 2001. Fotografija: Wikipedija
Drobci ledu, ki so se v Litvi stalili marca 1990, še vedno puščajo svoj pečat.
Zelo rada berem. Vedno sem. In zato sem si že od malega želela biti pisateljica, ampak ni zneslo. Nimam časa, saj delam v trgovini, v hipermarketu v nakupovalnem centru, in imam tri otroke. Z možem sva se pred kratkim preselila v majhno hišo. Stara sem devetintrideset let in kot vsi imam svoje težave.
A tu ni mesto za njih.
Najprej bi rada spregovorila o moji ljubezni do zgodb. Dobre, zanimive, nevsakdanje zgodbe me navdihujejo, ampak odkar sem se zaposlila, nimam več toliko časa in energije za branje, zato zgodbe iščem drugje.
V trgovini večinoma delam na blagajni in tako srečam ogromno ljudi. To so najrazličnejši ljudje: v hipermarket prihajajo revni in bogati, stari in mladi, norci in zelo prijetni ljudje. Rada jih diskretno opazujem. Pogledam za poročnimi prstani in rada opazujem njihove tatuje. Rada vzamem toliko zgodbe, kot so je oni pripravljeni deliti s svetom. Skromna sem in mislim, da sem precej inteligentna, zato mi nikdar ni bilo treba prinesti cele zgodbe na pladnju. Zgodba je lahko napis na majici ali poročni prstan, lahko je tatu ali piercing, lahko je madež na obleki. Ogledujem si tudi rane, brazgotine in si izmišljam zgodbe, kako so nastale. Rada si diskretno ogledam stanje denarnic strank. To mi veliko pove glede strankinega odnosa do denarja in avtoritete ali celo osebne identitete. Včasih se iz denarnice pobliskne fotografija otrok in spet drugič Marije ali Jezusa.
Včasih na strankah ne opazim prav ničesar zanimivega in takrat me stranka začne zanimati še bolj. Toda še bolj kot to, kako stranke izgledajo, me zanima, kaj kupujejo. Preko stvari, ki jih kupujejo, si v mislih sestavljam zgodbe njihovih življenj, saj te stvari potrebujejo. Poročni prstan lahko skriješ, reven človek se lahko obleče spodobno in bogat revno, tatuje večinoma lahko skriješ, denarnico si lahko urediš … Svoj izgled lahko prirediš in zavajaš družbo, da si nekdo drug. A tega ne moreš delati glede svojih potreb, glede stvari, ki jih potrebuješ. Ne v trgovini. Ne pred mano. Ja, obožujem zgodbe, ki mi jih povedo ljudje s stvarmi, ki jih kupujejo in jih zlagajo predme na trak.
Če kupujejo špezo in z različno hrano in potrebščinami za dom napolnijo cel voziček, je to še najmanj zanimivo. Preveč je informacij in kombinacij in v osnovi vse vodijo v isto zgodbo: v neko splošno družinsko življenje. To splošno družinsko življenje pa niti ni zgodba, temveč ozadje za zgodbo. Scena v bistvu. Ali pa senca.
Veliko bolj me zanimajo manjši nakupi, kjer stranke kupijo, dve, tri, štiri stvari. Prave zgodbe so tam. Ne pravim, da so tam nujno cele zgodbe njihovih življenj. Niso. So pa zgodbe tistega dne. So poglavje v knjigi njihovega življenja, in ko sestavim zgodbo poglavja, rada začnem v mislih sestavljati zgodbo knjige.
Vse skupaj se je začelo, ko sem delala v neki veliko manjši trgovini in je mlad par, oba sta bila lepa za popizdit, kupil samo dve stvar: paket plenic in paket kondomov. »Evo ti,« sem si rekla. »Cela zgodba v dveh predmetih.« Tako se je začelo. Še danes se pogosto spomnim na to.
Ali pa recimo nakupi, ki so pravzaprav uganke. Ne tako dolgo nazaj sem imela na blagajni žensko mojih let in njeno hči v zgodnjih najstniških letih. Zelo veliko sta govorili in že ko sem kasirala stranki pred njima, sem ju slišala in spoznala sem, da sta starša dekleta ločena in da ta živi pri očetu. Njena mama, ki je bila zelo urejena in očitno precej premožna, je le redko videla hčerko in kot prava mestna dama jo je takrat, ko jo je, seveda peljala po trgovinah. No, mama ji je kupila smoothie in narezane koščke lubenice ter štiri pakete britvic za enkratno uporabo. Bile so različnih firm, različnih kvalitet in občutno različnih cen.
Kar obstala sem. Kakšna je zgodba, kjer bi tak nakup imel smisel? Punca je bila še tako mlada, da bi sama rekla, da se ji še ni treba briti. Nekatere britvice so bile za žensko »intimno uporabo« in ene, to se prav spomnim, najcenejše moške. Jih je punca potrebovala za prijatelje in prijateljice? Jih je potrebovala za domačo zalogo? Za »vsak slučaj«? So bile vsaj tiste moške namenjene njenemu očetu? Mogoče bratu, ki ga nista omenili? Fantu? Kaj povsem tretjega?
Toda kaj pa če je šlo za nekaj veliko bolj preprostega in obenem veliko, veliko bolj življenjskega? Kaj če se je hči ločencev tistega dne prvič po kdo ve koliko časa spet sestala z mamo … Šli sta na pijačo in hči ji je, kot ženska ženski, zaupala to, kar očetu ni mogla ali si upala. Povedala ji je, da so ji začele rasti dlake. In njena mama, strokovnjak na področju osebne higiene, ji je seveda pristopila na pomoč. Šli sta v prvi hipermarket, ki je bil pri roki in kupili različne britvice, da bi punca ugotovila, katere ji najbolj odgovarjajo.
Kaj če je šlo samo za to? Za trenutek prijaznosti, za iskreno pomoč?
Imelo me je, da bi ju objela. Ne glede na vse, kar se je do tistega poglavja že zgodilo v njunih knjigah in ne glede na vse, kar se še bo, je bilo tisto poglavje izjemno lepo in dan mi je bil privilegij, da sem bila zraven.
Obožujem takšne zgodbe, ki se mi zgodijo za trakom in v glavi. Vem, da je to podobno kot takrat, ko mož gleda film in ga ujamem dve minuti, potem pa med drugimi opravili po hiši poizkušam ugotoviti, kako gre zgodba filma. Vem, da je tako. A ne morem si pomagati in v resnici v tem početju zelo uživam. To so moje zgodbe.
Najbolj navdihujoče so seveda nevsakdanje kombinacije artiklov. Če nekdo kupi turško kavo in kilo sladkorja, ni to nič posebnega in mi ne da nobene posebne zgodbe. Toda recimo, prejšnji teden sem imela na blagajni starejši par, oba že v penziji, ki sta kupila dvajset polkilskih paketov pražene mlete kave in dve obešanki za WC školjko. Tiste, ki lepo zadišijo, ko čez njih steče voda. Pojma nisem imela, kaj si naj mislim o tem nakupu in kakšno zgodbo lahko sestavim iz tega. To me spravlja ob živce. Ampak na dober način.
O vsem tem včasih govorim s sodelavkami in več mi jih je že reklo, da raje odklopijo misli in ne razmišljajo o teh stvareh. Da jim je neprijetno. Ena je celo rekla, da jo ti povzroča tesnobo in me prosila, če lahko z njo ne govorim o tem. Toda jaz si rada popestrim delavnik in iskreno povedano sem rada na blagajni. Pozdravim človeka, ga povprašam po naši kartici, si ogledam človeka, mu pokasiram, plača mi in se posloviva. Toda globoko v sebi ves čas razmišljam in premlevam in si sestavljam zgodbe za knjige, ki nikoli ne bodo napisane, a živijo v meni in bodo živele v meni do konca moje knjige.
Verjamem, da so nekateri predmeti močnejši od drugih. Nekateri predmeti so takšni, da jih lahko postavimo ob katerikoli drug predmet in že dobimo zgodbo. Tak predmet so recimo kondomi. Če postaviš kondom ob praktično karkoli, se zgodba izriše sama od sebe.
Kondomi in plenice. Seveda.
Kondomi in igrače.
Kondomi in alkohol.
Kondomi in rože.
Kondomi in prigrizki.
Kondomi in kruh.
Kondomi in lateks rokavice.
Kondomi in izdelki za osebno higieno.
Kondomi in …
Ker je seks do neke mere tabu, so tabu tudi kondomi in na neki način so enako vpadljivi, kot če bi v cerkev pripeljal kozo ali kokoš. Tudi če imaš za to izjemno dober, čisto logičen razlog, bo še vedno pritegnila pogled in ljudje se bodo spraševali in sklepali svoje.
Kondomi so skoraj vedno v žanru erotike ali pornografije. Lahko jih kombiniramo s svečami in rožami, lahko pa s tremi platoji najcenejšega piva. Potem pa sem nekoč imela na blagajni moškega, ki je kupil kondome in vrv. Je nekdo preveč bral določene slabe knjige? Zanimive, zanimive stvari.
Še en zelo hvaležen izdelek so noži. To načeloma ni več erotika ali pornografija, temveč grozljivka. Vse, kar povezujemo z nasiljem in ubijanjem, je lahko v domišljiji zelo zanimivo.
Seveda, lahko je že kar takoj nož in kondomi. To je odlična zgodba. Zakaj potem sploh kondomi?
Nož in to …
Nož in ono …
Ali celo izvijač.
Žaga.
Dolgočasno je razmišljati o tem, da bodo ljudje z noži rezali zelenjavo in z izvijačem popravljali neko malenkost v hiši. Ker nisem vpletena, si raje predstavljam dobro grozljivko. Dober, seksi slasher.
Včasih si izmišljujem res ekstremne scenarije, takšne, ki se mi še niso zgodili, obenem pa po malem upam, da se mi nekoč bodo. Recimo sprašujem se, kaj bi se mi zgodilo v glavi, če bi se mi nekega dne na traku narisal človek, ki bi kupil nekaj paketov najbolj trpežnih črnih vreč za smeti, tri litre Varekine in nož? Pokličem policijo? Ne. Vprašam ga, če ima našo kartico, mu pokasiram in mu zaželim lep dan. Prodajalke ne smemo soditi in glede tega se dejansko počutim zelo svobodna. Odrešena sem bremena, ki bi sicer lahko bilo strašno.
Potem pa je seveda še alkohol, naš nacionalni šport. Verjetno sem alkohol na mojem traku videla že v vseh mogočih kombinacijah in me v resnici ne zanima več tako zelo. Videla sem popolne zapitke v zadnjih dneh njihovih življenj in videla sem izjemno urejene prikrite alkoholike. To so večinoma žalostne zgodbe, pa četudi niso, če gre res samo za zabavno poglavje v knjigi življenja stranke, so zgodbe z alkoholom nekako off. Najtežje jih je vstaviti v knjigo. Najtežje je iz njih ugotoviti bistvo knjige.
Kaj bi se šele dogajalo, če bi legalizirali vse droge in bi pri nas lahko kupili tudi vse od trave do kokaina? In kakšne zgodbe bi šele imela, če bi delala v lekarni!
Tako kot v knjigah in filmih, večina zgodb prej ali slej pade v peščico žanrov: erotika/pornografija, grozljivka in drama. Le redko s stranko prisostvujem pri ustvarjanju komedije. Ampak ne glede na vse, tisto, kar me res navda s toplino in upanjem, so zgodbe, kot je bila na primer tista z najstnico in britvicami. Tiste zgodbe, ki so polne in cele in lepe in v resnici ne spadajo v noben žanr. Zgodbe, ki so samo lepe in življenjske in niti drama niso. Zgodbe, pa čeprav so protagonisti čisto povprečni ljudje, so enostavno lepe in mi ogrejejo srce. Zgodilo se je že, da sem kak račun stranke, ki ga ni želela vzeti s sabo, vzela s sabo za spomin in ga spravila med liste kakšne knjige, za katero vem, da je mož ne bo nikoli odprl.
Pred časom sem, ko je bil zvečer mož zunaj s prijatelji, s hčerko na televiziji gledala dokumentarec o kapitalizmu. Ne spomnim se vseh podrobnosti in bila sem že zelo utrujena, ampak dal mi je misliti. Nek govorec je razlagal, da je kapitalizem vera sodobnega časa. Pravil je, da ni denar tisti, ki je nadomesti Boga, ampak ideji zaslužka in potrošništva. Ideja kroženja denarja in blaga. Rekel je, da je trgovina postala to, kar je bila včasih cerkev.
O tem sem veliko razmišljala in mislim, da je imel tisti strokovnjak prav. Kar zadeva to, imam izkušnjo, ki je on nima. Jaz sem na terenu.
Zaradi mojega opazovanja ljudi in njihovih potreb, tega, da si rada ustvarjam zgodbe o njih, sem se nekaj časa in nekje globoko v sebi počutila malo krivo. Kot bi bila neke vrste vojer. Kot bi prežala na ljudi in kukala v njihova osebna življenja. Ampak tu je štos: ti ljudje, moje stranke, se ne ukvarjajo s tem. Svojih potreb in želja (torej nakupov) ne skrivajo pred mano. Razen, no, če kaj ukradejo, a to je druga zgodba. Da, lahko jih je sram, ko pred mene položijo kakšen bolj zanimiv predmet, ampak vseeno ga položijo na trak in jaz tega človeka, kot vsakega drugega, povprašam po naši kartici, mu pokasiram in mu zaželim lep dan. Prvič, ker moram, in drugič, ker želim.
Skratka … Stranka položi predmet na trak in jaz se ga dotaknem in ga poskeniram. V tem je zanimiv potek prenosa lastništva. Ko stranka s police vzame predmet, na nek način postane njen, ampak seveda ne zares. Pripeljati ga mora do blagajne in ga položiti predme. Jaz se predmeta dotaknem, ga primem v roke in poskeniram. Računalnik mi potem pove vrednost predmeta, stranka pa ga plača in šele takrat predmet postane njen.
Preden se produkta nisem dotaknila jaz, ta ni bil njen. V tem je neka nenavadna intima – čeprav se vsi pretvarjamo, da javno mesto, kakršen je recimo supermarket, ne zdrži intime. Ne gre samo za to, da preko mene žejen človek pride do vode in tako preživi, in ne gre samo za to, da nekdo kupi kondome in sem tako posredno odgovorna za neobstoj nekega človeka. Ne gre niti za to, da pravzaprav prodajam orožje. Sama procedura je intimna zato ker, čeprav vrednost predmeta pove računalnik in čeprav večinoma ljudje plačujejo elektronsko, je na neki način moj dotik tisti, ki omogoči transakcijo. Jaz sem tista, ki prenese lastništvo na stranko. To mi je pomembno. Zato recimo urejenosti rok posvečam veliko več pozornosti kot urejenosti nog ali obraza. Moje roke opravljajo pomembno funkcijo, noge in obraz pa pač ne.
Potem ko sem si ogledala tisti dokumentarec, sem tudi veliko razmišljala o cerkvi. O svetiščih. Vedno sem rada gledala dokumentarce o starih civilizacijah, o Rimljanih in Grkih in sploh o Egipčanih in vem, kaj pomeni svetišče, tempelj, kakšno vlogo so imeli svečeniki in svečenice. Sčasoma sem se tega svojega občutka krivde, da sem vojerka, rešila preprosto z drugačnim razmišljanjem. Ko ljudje pred mene polagajo predmete, se počutim, kot da predme postavljajo daritve. Da sem svečenica v svetišču, oni pa stojijo v vrsti in čakajo, da položijo predmete, ki jim nekaj pomenijo, pred mene, da jim povem, koliko so vredni.
In kot včasih tudi dandanes to počnemo za dobro prihodnost. Za potomce (ali za to, da jih ne bo), za polne trebuhe, za varnost, za užitek. In v vsakem primeru za prihodnost. Nakupi strank so pravzaprav žrtvovanja. Stranka sicer res ne žrtvuje predmeta, ki ga položi predme, zato pa zanj žrtvuje svoj denar, za katerega je žrtvovala svoj znoj in kri in čas. Jaz pa potem pregledam njihovo žrtvovanje (kupno sposobnost) … in ga odobrim.
Seveda je denar dandanes večinoma elektronski, pa tudi tekoči trak pred mano je produkt industrializacije, ampak pravzaprav počnemo isto, kot so počeli stari Egipčani. Potrebujemo in žrtvujemo in upamo in delamo.
Vesela sem, da sem del tega procesa. Uživam v opazovanju ljudi, rada jih berem in kukam v njihova življenja. Rada blagoslovim predmete, ki jih želijo ali potrebujejo, in rada sprejemam njihove daritve, pa čeprav te daritve ne ostanejo pri meni … Tako kot se je včasih dim žrtvovanj dvigal proti nebu, tako se danes v nebo dviga kapital, ki ga soustvarjam. Jaz sem vmesni člen, posrednica, oseba, ki je v stiku s posameznikom in z Idejo. Imam razumevanje pojava in praktične izkušnje. Uživam, ko hranim zgodbe mojih strank, ko hranim poglavja njihovih erotik in dram, grozljivk in komedij. In pomembno mi je, da sem del njihove vere, da sem tam, ko si gradijo prihodnost – ali pa popravljajo preteklost.
Zgodbe, dobre zgodbe, so čisto povsod okoli nas. Pojdite v trgovino, opazujte, se prepričajte – in verjemite.
Tik je šel v gozd po drva je strip Rama Cunte, med drugim glasbenika in gozdarja, tokrat pa ustvarjalca besedila stripa, ki je sicer njegov književni prvenec, in Mihe Hančiča, striparja in ilustratorja, tokrat zadolženega za risbo. Zasnutek stripa je bil izbran na razpisu za izvirne stripe in risoromane založbe VigeVageKnjige in posledično v letu 2022 ugledal luč sveta.
Naslovni junak Tik, ki, kot izvemo med stranmi stripa, spada med tako imenovane tike, je po osnovnih telesnih značilnostih in načinu delovanja v svetu človeku podobno bitje. Kar bi bilo lahko po naslovu sodeč samo sprehod do skladovnice drv oziroma do za sečnjo primernih dreves, pa se sprevrže v pravo odisejado. Tika z vsako obrnjeno stranjo tega razmeroma obsežnega stripa čaka nova pustolovščina. Včasih manj razburljiva in presenetljiva, ko na primer Tik starcu, ki mora odtočiti, pridrži kozo, spet drugič precej razburljiva in/ali skrajno presenetljiva ̶ Tik se znajde na bojišču med kiberkonji in zombivampirji, izkusi ustavitev časa, se sprehodi pod vodo, sreča samoroge …
Vsaka epizoda zavzame le po dve strani, na kar bralca že čaka nova, kar ustvarja nekakšen občutek cikličnosti, ujetosti v zanko. A pred Tikom obstaja cilj, ki ga na koncu doseže, nakar se po bližnjici odpravi nazaj domov (nič presenetljivega pa ne bi bilo, če bi se popotovanje prav kmalu začelo znova). Našemu junaku se sicer mestoma res mudi, a si nenazadnje za vsako opravilo vzame ravno prav časa. Zdi se, da je Tik bodisi prebiral Pot Nejca Zaplotnika ali pa ob opazovanju narave, življenja in teka časa sam prišel do podobnih zaključkov: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Z Ramom Cunto smo dobili ustvarjalca z izvirnimi idejami, ki se rad poigrava z jezikom in metafikcijskimi elementi. Slednji se mestoma prepletajo s filozofskimi vpogledi, ki bi v manj odbitem literarnem svetu in brez ustrezne koncentracije humorja lahko izpadli kot puhlice, tako pa se Cunta tej nevarnosti spretno izogne:
»Čas namreč teče že dolgo časa in vsakdo, ki teče na dolge proge, se mora vsake toliko malo ustaviti in zadihati …«
Z naštetimi elementi Cunta uspešno nagovarja tudi starejše bralce ali sobralce. Tik je šel v gozd po drva je namreč primarno strip, namenjen mlajšemu občinstvu, ki ga avtor očitno dovolj dobro pozna, da ga zmore nagovoriti, nasmejati in obdržati njegovo pozornost. In če elementi iz vsakdanjega sveta, iz popkulture, druge literature in tako naprej vseskozi prehajajo v Tikov svet, bodo nekateri dobro domišljeni elementi Tikovega sveta nedvomno stopili iz literature v vsakdanjik mladih bralcev. Predvidevam, da se bo po branju stripa po domovih, vrtcih in šolah odvilo kar nekaj bojev med kiberkonji in zombivampirji.
Besedilo Rama Cunte se odlično prilega risbi Mihe Hančiča (Miha Ha). Ta je sicer res prepoznavno enostavna, simpatična risba z debelo črto in živimi barvami, a poseben Tikov svet omogoča tudi drugačen karakter Hančičeve risbe. Njegovo prepoznavno risbo smo poprej ̶ spomnimo se na primer na stripe, zgodbe in kartonko iz Koko mesta, ki jih je ustvarjal z Mašo Ogrizek, ali pa na njegov avtorski strip Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš, ki je izšel med Ta ljudskimi v stripu Foruma Ljubljana ̶ povezovali predvsem z otroško publiko. V stripu Tik je šel v gozd po drva pa z liki, kakršni so tisočletni jelen, morske vile, mokriščarji in nanazadnje sam Tik, s specifičnimi aluzijami (na primer na nekatere japonske animeje) in pridihom skrivnostnega, presega tovrstno umestitev in uspe z risbo, tako kot Cunta z besedilom, nagovoriti tako mlade bralce kot starejše ljubitelje stripov in risoromanov.
Tik je šel v gozd po drva je strip, ki ga lahko najmlajšim beremo v nadaljevanjih, na primer pred spanjem, saj svetovi, ki jih ustvarjata Cunta in Hančič, kar kličejo po nadaljevanjih za zaprtimi očmi malih poslušalcev. Je tudi strip, ki ga lahko starejši mladi bralci prebirajo samostojno med dvema skokoma v vodo ali pa med dvema bojema kiberkonjev proti zombivampirjem. In je strip, ki zna z originalnimi idejami, aluzijami, filozofskimi podtoni ali pa domišljeno botaniko ob dolgi gozdni poti nagovoriti tudi odrasle bralce. Nenazadnje je to strip, ki mestoma raziskuje lastnosti in meje stripa in nakazuje, kaj vse še lahko pričakujemo od domačega stripa in risoromana.
Ram Cunta & Miha Ha: Tik je šel v gozd po drva, VigeVageKnjige, 2022.
»Imam radar za trpeče duše,« pravi predlanski bookerjev zmagovalec Douglas Stuart. Nagrado man booker je dobil za svoj prvenec Shuggie Bain, ki pa mu je aprila letos sledil drugi roman Young Mungo.
V ospredju njegovega prvega romana Shuggie Bain je zgodba o odnosu med materjo in sinom. Roman na neprizanesljiv in krut način prikaže realnost odraščanja s staršem, ki je odvisnik in ki pogosto zavzame pozicija otroka, za katerega je treba skrbeti. Shuggijeva mati Agnes zapusti svojega nasilnega moža v upanju na boljše življenje. Za novega partnerja si izbere taksista, ki pa tudi kmalu odide. Žal Agnes verjame, da je izgled družine in kako se prezentira pred družbo in okolico, bistvenega pomena, zato neslišno trpi in svojo nemoč sčasoma začne utapljati v alkoholu. Shuggie je zanemarjen in zapuščen, ne samo s strani svoje matere, temveč tudi brata in sestre. Njegovo življenje je prepredeno z nepripadanjem, iskanjem svoje pozicije v svetu, ki je inheretno patriarhalen, in z ohranjanjem samega sebe pri življenju, ki je izjemno temačno, nasilno in polno zlorabe. »To sicer ni knjiga o jezi. Je roman, ki je pretresljiv in poln žalosti,« pravi Stuart. »Nisem želel napisati nekaj jeznega, saj bi s sovraštvom izbrisal vso ljubezen.«
Razlogi, zakaj je roman Shuggie Bain več kot pa le pripoved o spominjanju na nasilje in bedo, so različni. Stuartov slog pisanja je filmski, impresiven, izdelan. Avtor je mojster pisane besede. Mnogi mislijo, da lahko cele noči preživijo ob prebiranju najrazličnejše literature, ampak temu ni tako. Douglas Sturart je študiral modno oblikovanje in se pri 16 letih iz Škotske preselil v New York. Tam je začel delati za modno hišo Calvin Klein, kmalu pa se je zaposlil kot izvršni in kreativni vodja pri modni hiši Banana Republic. Knjige je začel brati šele pri 17 letih. Ne bere pogosto, niti ni prebral klasikov, kot so Dickens, Tolstoj ali Dostojevski. »Pogosto se počutim, kot da sem storil nekaj narobe, kot da nisem prebral dovolj. Primerjajo me z Dickensom, ampak jaz še nikoli nisem bral Dickensa,« pravi Douglas Stuart.
Svoj talent pripisuje osamljenemu odraščanju, ki ga je preživel zaprt v svoji sobi, medtem ko se je njegova mati zapijala do nezavesti. Zaradi svoje drugačnosti tudi ni imel prijateljev, otroci iz soseske pa so nad njim nasilni. »Živel sem v svojem imagninarnem svetu in samemu sebi pripovedoval, lagal o tem, kaj se v resnici dogaja okoli mene,« se spominja. »Morda zato, ker so me tepli, morda zato, ker sem odraščal v družini odvisnikov, ampak moja domišljija je bila nekaj, na kar sem se zanašal, da se bo spremenilo resničnost, v kateri sem živel.«
Douglasov drugi roman Young Mungo (Mladi Mungo) je izšel aprila letos, a je že požel skoraj več dobrih kritik in literarnih ocen kot pa avtorjev prvenec. Roman je izvrstno speljan okoli nekajdnevnega izleta, ko dva starejša moška mladega fanta po imenu Mungo odpeljeta na škotsko podeželje lovit ribe in ga, kot se izrazita tudi sama – želitaspremeniti v moža.
Moška, ki ga vodita skozi vlažno in megleno divjino, z vsako stranjo postajata bolj zlovešča. V romanu se čuti naraščajočo napetost, ki jo avtor seka s poglavji iz preteklosti, zaradi katere je Mungo konec koncev tudi poslan na potovanje. Počasi se pred bralci izpiše ljubezenska zgodba med fantoma, Mungom, ki je dobil ime po protestantskemu svetniku Svetemu Mungu iz Glasgowa, in Jamesom, kristjanom.
Veliko ljudi roman Young Mungo povezuje z velikim ameriškim romanom Hanye Yanagihare Little life (Majhno življenje), ki je prav tako nevzdržno žalostna in prečudovito napisana zgodba o ljubezni, nepripadanju in prijateljstvu. Ampak ko se v romanu Young Mungo zgodi nasilje, je le-to brutalno in uničujoče. Upodobitev nasilja v zgodbi pa je pomembna, je ostra in je relevantna, saj kaže na krutost, ki so jo doživeli in jo še dandanes doživljajo številni mladi moški, kot je Mungo. Za nekatere bralce bo že branje angleške trde izdaje knjige v javnosti samo po sebi izziv, saj ima na naslovnici fotografijo Wolfganga Tillmansa in prikazuje dva moška, ki se poljubljata. K temu avtor dodaja svoj disclaimer, da gre za ponosni homoseksualni roman.
Stuartova mojstrskost pa se kaže predvsem v tem, kako nasilne prizore uravnotežuje z nežnostjo in celo očarljivim humorjem, kar je v tako temačni knjigi pravzaprav nekakšno sporočilo upanja. Prav tako njegovi protagonisti niso razdeljeni na dobre in zlobne. Mungova mati, brat in moška, ki ga odpeljeta v divjino, so večplastni posamezniki, katerih kruta dejanja so posledica sebičnosti in prevelikega in neprizanesljivega pritiska družbe na škotski delavski razred.
Romanu očitajo, da je preveč podoben avtorjevemu prvencu. Največja podobnost se zagotovo kaže v skoraj identični družinski celici – mati alkoholičarka, odsotni oče, trije otroci (dva fanta in dekle) in naslovni protagonist, mlajši sin, ta, ki je materi tudi najbolj podrejen in ji pomaga preko vseh svojih zmožnosti. Oba romana prevprašujeta nasilje v družini, posilstvo, spolno zlorabo otrok – v Munguje le vse veliko bolj eksplicitno.
V središču obeh pripovedi sta dva svetnika in dve legendi. Ena je legenda o Sveti Agnes: »Narejena sem iz ognja. Ne morem zgoreti.« Njena pripoved je podlaga za pridigo, ki jo Agnes sliši, ko prvič obišče srečanje anonimnih alkoholikov. Pridigar govori o vseobsežnosti alkoholizma in kako ta pogoltne vse, kar mu pride na proti, kar je pa seveda tudi tragično jedro tega romana. V romanu Young Mungo pa je mati svojega najmlajšega sina poimenovala po svetiniku Mungu, zavetniku Glasgowa. Legenda govori o njegovih štirih čudežih, ki so upodobljeni na grbu Glasgowa – ptica, ki ni nikoli poletela, drevo, ki ni nikoli zraslo, zvon, ki ni nikoli zazvonil, in riba, ki ni nikoli plavala. Vse te elemente lahko najdemo v ključnih točkah romana – golobi, ki nikoli več ne poletijo, poskusi požiga, moški po imenu Bell (Zvonec) in prekinjen ribolov, utopitev ipd.
Douglas Stuart Fotografija: Wikipedija
Douglas Stuart je nedvomno napisal knjigi, ki sta zaznamovali zadnji dve leti mednarodnega literarnega sveta. Zgodbi o odraščanju, zgodbi o neizprosnem, mračnem in pretresljivem prikazu disfunkcionalne družine v Glasgowu, ki v osemdesetih letih še vedno trpi posledice zaradi ukrepov Margaret Thatcher. Avtor pravi: »Kljub smrti Margaret Thatcher ji še danes nisem odpustil njene razdiralne ideološke politike in vojne proti revnemu in delavskemu razredu v Veliki Britaniji, ki jo je podkrepila z zloglasno trditvijo, da družba kot taka ne obstaja. Z velikim porastom brezposelnosti in revščine je opustošila velik del prebivalstva ter uničila skupnosti in življenja. Je predhodnica tega, kar je v Združenem kraljestvu sledilo, vse do nedavnega, ko sta Bullingdonova fanta, David Cameron in George Osborne, prisilila revne, invalide in ranljive, da so plačali za krizo iz leta 2008 s katastrofo, ki je bila varčevanje, in tako pripravila podlago za to, kar se dogaja danes.«
Knjig ne priporočam v branje tistim, ki niso v dobrem duševnem stanju. Gre za težko, mračno branje, ampak če je bralec zmožen gledati preko plasti krutosti in grdega, in če je zmožen dovoliti, da mu knjiga raztrga srce, potem menim, da bo v obeh romanih našel tudi veliko ljubezni.
Vinko Möderndorfer pred domačo knjižnico. Fotografija: osebni arhiv
Ljubljansko stanovanje, ki je dom slovenskega pisatelja, poeta, režiserja in dramatika, je polno knjig. Večina se jih nahaja v dnevni sobi, toda prav v vsakem prostoru najdemo knjige, tudi v kuhinji. Kot pove Vinko Möderndorfer, je vsaka domača knjižnica odraz lastnika – in tako je tudi v njegovem primeru. Izbira knjig nakazuje na njegovo dolgoletno kariero v teatru, ljubezen do (slovenske) poezije in nasploh zanimanje za slovensko tiskano besedo, seveda pa vsebuje tudi bogato bero knjig, ki so nastale pod njegovim peresom.
»Knjige so okupirale moj dom«
»Moja domača knjižnica je nastajala petdeset let, vse odkar sem prišel v Ljubljano. Nekaj sem jih prinesel tudi od doma, iz Celja, vendar redke. Pa še te niso podedovane, temveč so to knjige, ki sem jih kupoval v gimnazijskih letih – skrbno sem jih zbiral in sem na njih še danes močno ponosen. Iz Celja sem tako prinesel zbrana dela Ivana Cankarja (28 knjig), ki mi jih je na obroke kupila mama, plačala pa babica. Spomnim se sicer, da smo imeli doma lepo omaro s knjigami, pretežno nemškimi, tudi v gotici. Kaj se je zgodilo s tisto omaro, se ne spomnim. Bežno se spomnim, da je nekatere knjige moja mama prodala.«
»Nabralo se mi je toliko knjig, knjig iz vsepovsod. Kupi se nabirajo, sedaj tudi po tleh. Knjige so me okupirale. V teh letih se je nakopičilo toliko neprebranih, da sem začel manj kupovati nove in se vse bolj lotevam branja tistih, ki so me čakala dolga leta, da sežem po njih. Veliko knjig pri meni je v srbohrvaščini, sploh o gledališču. V prejšnji državi je namreč izšlo veliko knjig, in to zelo dobrih, o gledališču v srbohrvaščini. Nekaj knjig imam tudi v angleščini, nekaj v francoščini, spet predvsem o gledališču. Čeprav francosko ne govorim dobro. Imam tudi nekaj knjig v španščini, ki je sploh ne znam, pa v italijanščini, celo ruščini – to so avtorji, ki mi veliko pomenijo pa si zato želim doma imeti knjigo v njihovem jeziku. Gre bolj za zbirateljstvo.«
Človek, ki ima doma knjižnico, je tudi zbiratelj
V njegovi dnevni sobi se nahaja velikanska omara s knjigami. V centralnem delu je poezija in pravi, da ima te največ. »Včasih sem kupoval več slovenske poezije kot danes. Danes ni več vse v redu, pa ne le v poeziji.« Na desni strani so knjige o gledališču, pa arhitekturi, scenografiji, likovni umetnosti, psihologiji in filozofiji. Med knjigami najdemo največja imena vseh teh vrst umetnosti in humanistike – Michelangelo, Freud, Lacan, Hegel, Sartre, Platon … »To so knjige, ki bi jih moral imeti vsak. Imam pa tudi zbirko tako imenovanih klasičnih romanov.« Slednji se nahajajo na levem delu in so razvrščeni po žanrih. Po drugi strani romane redkokdaj kupuje in si jih večino izposodi v knjižnici, ki jo redno obiskuje. Sicer pa prevladujejo klasiki, svetovna literatura. Ima vsa dela Jančarja, pa Kosmača, Kocbeka, Borisa A. Novaka, Rožanca, Zupana … Med naštevanjem teh zbirk ugotovi: »Vsak bralec je na nek način tudi zbiratelj.« V posebnem kotu pa se nahajajo njegove knjige, tiste, ki jih je ustvarila njegova domišljija. »Nimam vseh. Veliko jih dobim, pa razdam naprej – saj je namen, da se berejo. Včasih v antikvariatu najdem svojo knjigo in jo kupim – pa ne zato, ker jih zbiram, ampak zato da jo podarim naprej.«
»Moja domača knjižnica je res po mojem okusu. Vsake nekaj časa naredim selekcijo in tiste, ki jih ne bom več prebral, pa mi ne pomenijo toliko, podarim naprej. Predvsem jih podarjam hčerki ali prijateljem, zato da si jih lahko izposodim nazaj, če kaj potrebujem. Selekcijo sem delal tudi vsakič, ko sem se selil. In to je bilo velikokrat. Vendar pa se pri meni knjige hitro spet naberejo in danes jih imam v dveh vrstah v delovni sobi, kar mi ni všeč. Ne vidiš jih in to ni dobro. Knjige morajo biti vidne.« Veliko ima tudi dramatike, pa poseben oddelek knjig, za katere pove, da jih je prebral in jih ne bo nikoli več – toda jih želi imeti ob sebi. Tudi okoli pisalne mize so kupi knjig, ki jih, ko dela, naloži na mizo, da so mu v pomoč. »Tiste knjige, ki jih trenutno berem, so v spalnici. Čeprav imam knjige vsepovsod, tudi v kupih po vogalih, pa vendar obstaja nek notranji red. Moj red.«
Nepozabni knjižni spomin: tišina v belem New Yorku
»Izbiral sem knjige, ki me zanimajo. Vendar pa sem dolgo let ustvarjal domačo knjižnico tudi z mislijo na svojo hčerko – vse tisto, kar naj bi jo zanimalo. Knjige o likovni umetnosti in filmu … To naj bi podedovala. No, kmalu sem spoznal, da sem se zelo zmotil, ko sem mislil, da se da zbirati knjige za nekoga drugega (pa čeprav za hčerko). Vsak si mora sam ustvarjati svojo knjižnico po svoji meri in okusu. Vsaka osebna knjižnica (zbirka knjig) je odraz značaja in duše posameznika.« V njegovi knjižnici tako najdemo tudi mladinsko poezijo in pravljice, ki niso bile kupljene za hčerko, temveč so njegove – prizna, da rad posega po njih, saj ga vedno znova navdušijo.
Velik knjig je kupil v tujini, v muzejih, teatrih in knjigarnah. Pravi, da z vsakega dopusta prinese predvsem knjige. Pa ne le z dopusta, predvsem s študijskih obiskov tujine, ki pa jih je bilo kar nekaj. »Se mi je že zgodilo, da sem moral kupiti še dodaten kovček, ker ni bilo prostora za vse knjige, ko sem se vračal. V Parizu sem živel več kot pol leta, saj sem tam delal. Seveda sem obiskal tudi najbolj znano Shakespearovo knjigarno, toda ta ni moja najljubša, saj je preveč turistična. Pa vseeno mi je zelo ljuba, saj je res unikatna in nič me ne čudi, da je postala turistična znamenitost. So knjigarne v tujini, ki jih poznam do zadnjega kotička. V Berlinu, pa New Yorku, Londonu in še kje. Tokrat sem jih obiskal, da sem se spoprijateljil s prodajalkami in prodajalci. Tudi v Ljubljani grem vsak teden v knjižnico, pa v Konzorcij in antikvariat. Saj ne kupim vedno knjige, včasih je dovolj že obisk in da vidiš, kaj je novega. V New Yorku je na Union Square knjigarna v treh nadstropjih, kjer sem vedno preživel po več ur. Knjigarna je odlična, dobro založena in urejena, v njej najdeš knjige vseh mogočih žanrov in v vseh mogočih jezikih. Je nekakšna kombinacija antikvariata in knjigarne z novimi knjigami. To knjigarno lahko vidite tudi v filmih Woodyja Allena in je res čudovita. Imam pa še en lep spomin na New York – bilo je pozimi in pozno sem se vračal iz gledališča. Zavil sem v knjigarno, ki je bila ob koncu tedna odprta vso noč. Tudi ta knjigarna je na Union Squaru. In tam sem se do treh zjutraj zaklepetal s študentko iz Japonske, ki jo je tudi zanimalo gledališče. In ko sem sredi noči stopil iz knjigarne na ulico, je bilo zunaj vse belo. Vmes je začelo snežiti. Kot bi iz sveta neštetih knjig in zgodb stopil v drug svet, kjer je vse belo in je treba vse zgodbe na novo vpisati v belino. Sneg v New Yorku! Na debelo je snežilo. Vse je pokrival pokrov beline. Bila je tišina. Nepozaben občutek, ki ga ne bom nikoli pozabil.«
* »J’ai atrrapé la guerre dans ma tête.«(Louis-Ferdinand Céline, Guerre)
Louis-Ferdinand Célin leta 1914.
»To je čudež. Beseda ni premočna,« je časnik Le Monde pospremil majski izid romana Louisa-Ferdinanda Célina (1894–1961) z naslovom Guerre (Vojna). In res, francoski kulturni medijski prostor je prvega izmed letošnjih izidov pred 60 leti preminulega pisatelja sprejel kot enega od literarnih dogodkov leta. Nihče več ni upal, da se bodo rokopisi našli. Izginili so ob osvoboditvi Pariza, avtor jih je večkrat citiral, luč dneva pa so ponovno ugledali šele lani. Že njihova pot bi si morda nekoč zaslužila svoj roman.
Ko je junija 1944 Céline, znan po svojih antisemitskih spisih, z ženo in mačkom Bébertom zbežal iz Pariza v Nemčijo, je v svojem montmartrskem stanovanju pustil na tisoče popisanih listov. Ob vrnitvi jih ni več našel in te kraje, kakor jo je sam označil, ni prebolel do konca svojega življenja. Na splošno so veljali za izgubljene, dokler ni novinar Jean-Pierre Thibaudat leta 2020 pristopil do dedičev. V svojih rokah jih je imel že kakšnih 15 let, vendar je čakal smrt pisateljeve vdove Lucette Destouches (1912-2019) zaradi prošnje svojega vira, da je z njimi ne bi obogateli, predvsem pa zaradi želje, da bi v francosko dediščino in s tem v nadaljnje literarne raziskave prešli v celoti. Skrbelo jih je namreč, da bi jih vdova želela prečistiti v skladu s podobo, ki jo je gradila po njegovi smrti: podobo velikega pisatelja in ne antisemita. Skrivnostnega vira novinar najprej ni želel razkriti, prav tako pa je v izdaji odsotno tudi njegovo ime, saj po zahtevi dedičev pri njej ni smel sodelovati. V avgustovski seriji blog zapisov na straneh francoskega neodvisnega medija Mediapart pa Thibaudat razkriva, da je rokopise prejel od družine Yvona Morandata, politika, ki je bil med vojno del osvobodilnega gibanja. Ko se je Céline vrnil v Francijo, naj bi ga le-ta kontaktiral za predajo dokumentov, vendar naj bi ga pisatelj zavrnil, ker ni želel plačati stroškov skladiščenja, ki so se med tem nabrali, in ker ni verjel, da so se njegovi rokopisi dejansko ohranili. Do konca je vztrajal, da so bili papirji ukradeni in najverjetneje uničeni. Vdova sama naj bi svoji prijateljici pred svojo smrtjo že napovedala, da se bodo po njeni smrti ponovno pojavili. V lanskem poletju so rokopisi torej po 75 letih in krajšem sodnem postopku končno v celoti prešli v roke zakonskih lastnikov. Založba Gallimard tako od jeseni načrtuje še dva izida: Londres (London), nadaljevanje prve pripovedi, in srednjeveško zgodbo La Volonté du roi Krogold (Volja kralja Krogolda), naslednje leto pa tudi novo, dopolnjeno izdajo nedokončanega romana Casse-pipe.
Skoraj 90 let po svojem nastanku – pisan naj bi bil med letoma 1933–34, torej približno dve leti po izidu Potovanja na konec noči (1932) – roman Guerre dopolnjuje Célinov opus kot bistveni do sedaj manjkajoči del pripovedi, v kateri je pisatelj črpal iz svojega življenja. Kritiki so ga takoj postavili ob bok njegovim mojstrovinam, ki kljub avtorjevi kontroverznosti veljajo za neizpodbitno moderno klasiko. Že v prvih tednih po izidu je kraljeval tudi na lestvici najbolje prodajanih knjig v Franciji. Kratek, a udaren roman, bi ga lahko opisali, ki je kljub (ali pa ravno zato še bolj) svoji naravi prvega osnutka slogovno in vsebinsko zvest pisateljevi ekspresivnosti, ki jo marsikdo opisuje kot šok ob branju tipično neizprosnega pisanja. Nastal je iz svežnja 250 listov, po besedah urednika Pascala Fouchéja, ki jih je trudoma prepisal, včasih težko berljivih. »Piše zelo hitro, uporablja veliko okrajšav, postavlja malo ločil, ne označuje dialogov in naredi malo odstavkov,« je povedal v intervjuju za tednik Marianne.
V pol-avtobiografski, pol-romaneskni zgodbi spremljamo okrevanje brigadirja Ferdinanda, avtorjevega alterega, v bolnišnici v Peurdu-sur-la-Lys, od trenutka, ko se hudo ranjen v roko in glavo zbudi iz nezavesti na bojnem polju nekje v Flandriji, pa vse do njegovega odhoda v London. S pripovedovalcem se tako oziramo na ključni dogodek v Célinovem življenju, ki ima osrednjo vlogo tudi v njegovih delih – tisto veliko zalogo nočnih mor in travm – prvo svetovno vojno. Še bolj natančno pa tudi dejansko fizično poškodbo, ki ga je spremljala vse do smrti. Čeprav je v pismih iz tistega obdobja dokumentirana le njegova poškodba roke, je namreč znano, da se je pisatelj vseskozi pritoževal nad groznimi glavoboli in vztrajnim zvonjenjem v ušesih. In ravno tu se skriva najmočnejša točka njegove pripovedi, ki se sicer, dlje ko beremo, vse bolj oddaljuje od dejstev in približuje fikciji, namreč v izredno neposrednih in prepričljivih opisih trpljenja kot učinka grozot vojne.
Ker v resnici ne gre le za vojni roman, saj se kar hitro iz bojnih polj premakne v zaledje ter seveda postreže s prizori neznosnosti trpljenja kot tudi sadistične spolnosti, razvratnosti in provincialnosti. Ne sledimo bojem, ampak prej realnosti tistih, ki jih je vojna že prežvečila in izvrgla, občasno soočenih s tistimi, ki v njej niso bili direktno udeleženi in se držijo svojih starih prepričanj, kot da grozot preprosto ni. Prizori s pripovedovalčevimi malomeščanskimi starši so tako precej zgovorni glede zanikanja realnosti »sveta okrutnosti, mučenja brez mej« v kontrastu s sinom, ki njegovo nasilje zdaj dobesedno nosi s seboj, kamorkoli gre in v kakršnikoli situaciji se že znajde. »Od decembra ’14 sem vselej spal s tem okrutnim hrupom. Vojno sem ujel v svojo glavo. Zaprta je v moji glavi.« Rdečo nit pripovedi zaznamuje ta nepopustljiv hrup »nevihte«, bombardiranje v njegovih ušesih, ki ga ne pusti pri miru in diktira njegove vselej prekinjajoče se misli in razsekan jezik. Jezik, ki odraža krutost in travmo. Bolečina, tesnoba, nespečnost, utrujenost, brezupno stanje, v katerem ni prostora niti za trenutek sprostitve niti za skrajno rešitev. »Nisem res verjel v nov dan. Vsako jutro sem bil bolj utrujen kot sinoči [… ] To so utrujenosti brez imena, tiste, ki pridejo s tesnobo. [… ] Preveč si utrujen celo, da bi imel voljo ubiti se. Vse je utrujenost.«
Razpoloženje, ki ga podpira tudi bolnišnično okolje, v katerem so poškodbe mnogovrstne, metode vsaj občasno vprašljive, kjer se vsakodnevno postavlja vprašanje dezerterstva, kjer nekateri pristanejo v zadušljivi kleti ali drugi na določen dan ob določenem zidu in ne preživijo. Céline nam tudi tu jezikovno in slogovno ne prizanaša, kar ponovno pripomore k moči tega romana, v katerem je telesno vselej v ospredju. Prav tako pa postreže z nevsakdanjimi liki: sestro L’Espinasse s precej célinskim značajem in skrbjo, ali bolje, čutno pozornostjo do pacientov, posteljnim sosedom, s katerim se med sprehodi medsebojno podpirata in katerega ime se tekom zgodbe spreminja – Bébert ali Cascade –, zvodnikom, ki v mesto pripelje svojo ženo, prostitutko Angèle. (Tudi pri likih so na delu mnoge bolj ali manj hipotetične vzporednice tako z avtorjevim življenjem kot njegovimi drugimi literarnimi deli.) Vse to dopolnjujejo prizori iz provincialnega mesta, izmenjevanje vojakov, njihove procesije in vsakdan, gostilnica, od koder bolnika vse skupaj opazujeta …
Vojna je torej vseprisotna, tudi skozi bolj ali manj oddaljene zvoke iz fronte, a predvsem gre za roman o travmatizmu, ki ga vojna predstavlja in povzroči, njeni razgaljeni neumnosti in sramoti. To je zlasti roman o bolečini in trpljenju, čeprav jima zoperstavlja preživetveni nagon, ne le skozi nenehno navzočo spolnost, ampak tudi živost besedila, občasno tisto njemu lastno komičnost, ki meji na ironijo, lucidne ali celo lirične pripombe ter na trenutke »lepo literaturo, z drobci groze, iztrganimi iz hrupa, ki mu ne bo konca«. V prvi vrsti pa je to morda eden najbolj učinkovitih in odkritih romanov o razo- ali od-čaranju, ki je sledil veliki vojni, avtorja, ki je pri osemnajstih letih vanjo vstopil prostovoljno. »Nič več nisem dolgoval človeštvu, vsaj ne tistemu, v katerega verjamemo, ko imamo dvajset let, z očitanji vesti, velikimi kot ščurki, ki se klatijo med vsemi duhovi in stvarmi.«
Jezik je, kot smo pri Célinu dobro vajeni, poln žargona in nenavadnih izrazov, ki jih lahko najdemo tudi v slovarčku na koncu knjige. Nikakršne pazljivosti namesto domiselnosti, ki pa poleg njegove pisateljske spretnosti, iznajdbe lastnega jezika znotraj literature, nenazadnje odraža tudi vso silovitost, nasilje in sovraštvo. V tem primeru ne sicer še do Judov, a ob pazljivem branju zaznamo ponavljajoče označevanje tujcev iz francoskih kolonij in predvsem žensk z besedami, ki jih (najmanj) spreminjajo v manjvredne objekte (na voljo za uporabo, spolnost ali agresivnost – ločnica je tanka). Res se težko upremo njegovemu surovemu šarmu, ki morda po svoje teče še bolj neposredno, ker napisanega ni v nedogled urejal in popravljal. Pa vendar z nekaj distance tako na prizore kot na jezik, s katerimi nam jih prikaže, še težje ne pogledamo s kritičnim očesom. Ne ker bi si od njega želeli več vljudnosti in politične korektnosti, ampak ker lahko ob branju uživamo, a ne pozabljamo, kaj se skriva v ozadju. Ali ni po svoje sama zgodba pričujočih rokopisov precej povedna o njegovem mestu v francoski in s tem svetovni književnosti dvajsetega stoletja, kot tudi o sloviti ločnici med pisateljem in človekom? Dejstvo, da kljub njegovim izredno problematičnim stališčem pred in med drugo svetovno vojno ter jezi, s katero so ga Francozi pričakali po njej, niso bili uničeni, le varno shranjeni, dokler ne on ne njegova žena od njih ne bosta imela več nobene koristi in ko se bomo z njimi lahko soočili v njihovi celoti …
Surovost njegovega pripovedovanja je močna in privlačna, ravno zato ker je popolnoma iskrena in avtentična ter kot taka izredno reprezentativna za duh in potek preteklega stoletja. Ker ni zgolj neka pripoved o vojni in njenih posledicah, ampak ker je vsaka zapisana beseda prežeta z njo in duhom zgodovinskega trenutka. (Nemalo kritikov se tako ob pričujočem izidu ni obotavljalo izreči oznake »največji francoski pisatelj 20. stoletja«, čeprav imajo seveda precej široko izbiro.) Ampak prav to grobo razpoloženje je nekaj let kasneje ustvarilo sovraštva polne pamflete s konkretno tarčo in ciljem. Ločiti eno od drugega, velikega pisatelja, z znatnim vplivom na – tudi slovenske – avtorje, od zgodovinskega lika, človeka s točno določeno nesprejemljivo držo, bi bilo priročno in udobno, a tudi naivno. Pomenilo bi pozabiti, da gre morda v osnovi za isti vir navdiha. Zato si morda ravno ob branju Célina lahko najbolje zastavimo vprašanje odgovornosti ne le piscev, temveč tudi bralcev, potem ko odložimo knjigo in opazujemo, kam nas je odpeljala njena zgodba ter kako in s čim nas je zapeljal in očaral njen slog in jezik. Včasih se stvari ne ustavijo pri besedah in retoriki.
Carolyn Forché Fotografija: Festival Dnevi poezije in vina
Ameriška pesnica, prevajalka in borka za človekove pravice Carolyn Forché je bila velik del svoje kariere označena kot »politična« pesnica. Kar tudi je, čeprav ima raje izraz »poezija pričevanja«. Njene pričevanjske pesmi namreč prinašajo razmišljanja o grozotah v Auschwitzu in prebežnikih, utopljenih v reki Rio Grande. Intenzivno in iskreno. Že za svojo prvo pesniško zbirko je leta 1976 prejela nagrado Univerze Yale za mlado perspektivno pesnico. Tedaj je s štipendijo preživela nekaj časa v Salvadorju in delala za Amnesty International. Pogosto so bile prav te izkušnje temelj za naslednje zbirke poezije, ki so jih redno nagrajevali z najuglednejšimi ameriškimi literarnimi nagradami. Pogosto je predavala na univerzah in to počne še danes. Uveljavila se je tudi kot prevajalka (med drugim je prevajala Georga Trakla in Mahmuda Darviša) in bila nagrajena tudi za to.
Izbor njene poezije, ki nosi naslov Kamnolom duš (Beletrina, 2022), prek katerega je moč spoznati ustvarjalni prerez ameriške pesnice, je pripravila in prevedla Kristina Kočan. Večina pesmi v izboru je iz pesniške zbirke Zamujanje sveta (2020), za katero je bila avtorica nominirana za Pulitzerjevo nagrado. Za slovensko izdajo je pesnica napisala tudi avtopoetični esej Starejše kot steklo, mlajše kot glasba.
Prvi objavljeni pesniški zbirki Gathering the Tribes (Zbiranje plemen, 1976) in Dežela med nami (1981) ste napisali v najstniških in dvajsetih letih, s prvoosebnim glasom in v prostem verzu. Prva je govorila o vaši babici Anni in njeni dokaj skrivnostni družinski evropski preteklosti, pa tudi o vaših poteh v ameriško divjino, ki vas je kot mlado žensko privlačila. Nam lahko več poveste o svojem poreklu?
Moji stari starši po očetovi strani so se iz nekdanje Češkoslovaške izselili zgodaj v 20. stoletju, ko so bili zelo mladi. Babica je bila iz Bardejova na severovzhodu Slovaške. Dedek je bil iz Tarnova v okraju Bardejov. Spoznala sta se po prihodu v ZDA. Vemo, da so se tudi babičini starši izselili in posadili sadovnjake v Connecticuttu. Moji stari starši so imeli kmetijo v severnem Ohiu. Anna je rodila deset otrok. Drugi najmlajši je bil moj oče. Slovaški jezik in kultura sta imela velik vpliv name v otroštvu. Po žametni revoluciji sva s slovaškim prijateljem odpotovala v takratno Češkoslovaško, da bi poiskala mojo staro teto, ki je živela v Brnu na Moravskem. Moj prijatelj je emigriral v ZDA kot mladenič po invaziji na Prago leta 1968 in želel si je dobiti nazaj svoje knjige in jazzovske plošče, ki jih je pustil na družinskem podstrešju. Našla sem svojo teto, prijateljevi albumi in knjige pa so bili uničeni. Bilo je zelo ganljivo, ko sem bila tam, in v naslednjem desetletju sem tja še večkrat potovala. Dodala bi, ker je to povezano s Slovenijo, da je bil moj stari oče v mladosti oskrbnik lipicancev.
Mestoma sem imela občutek, da gre pri vaši poeziji za obrnjeno perspektivo, za pogled drugega, nekoga, ki ne prihaja iz ameriškega prostora, ki je zaradi emigracije bolj ranljiv, občutljiv … Gre to pripisati vašim evropskim koreninam?
Že kot otrok se v Ameriki nisem počutila povsem domače. Morda je bilo to zaradi prisotnosti moje babice, mojih tet in stricev, slovaškega jezika, hrane, glasbe, česar Američani okoli mene niso delili z mano in so pravzaprav včasih zaničevali. To je bila moja osnova in v odrasli dobi sem veliko potovala, v številne države, in potovanja so me spremenila, moj občutek odtujenosti se je poglobil. Zdaj sem s tem sprijaznjena.
Pomembno vprašanje, ki si ga zastavi žrtev vojne, med njimi tudi Ellie v pesmi Angel pozabe, je, ali se lahko dovolj dobro izražam v novem (francoskem) jeziku? Kako jezik definira naš odnos do sveta? Ali drugačnost v jeziku prinaša tudi krhkost, ranljivost posameznika?
Pesnik Paul Celan je razumel, da je bil nemški jezik med vojno in holokavstom poškodovan, deloma zaradi njegove brutalne rabe v taboriščih in deloma zato, ker je jezik izražal kulturo, ki je pretrgala zgodovino. Zato si je predstavljal, kako ponovno sestavlja delčke tega jezika v svoji poeziji. Vse, kar preživljamo: vojna, izguba, vojaška okupacija, zapor, izgnanstvo, vpliva na naš jezik, pa tudi na naša telesa, srca in um. Jezik gre tudi skozi skrajnosti. Nekatere besede izgubijo pomen. Drugih besed ni več mogoče izgovoriti. V rabo prihajajo nove besede. Nekatere besede so pozneje odporne na metaforično rabo. Primer bi bila beseda »krematorij«. Živimo v jeziku; je snov naše zavesti in medij vseh odnosov do sveta. Sprememba jezika je sprememba sveta, ki ga potem doživljamo kot tujca, kot »drugega«, kot tujega. Seveda smo takrat ranljivi, ker nismo »doma«.
»Pariz! Oh, kako sovražim to mesto zaradi njegove preteklosti. / Potem bi radi zapustili Pariz? / Mais oui. Rada bi zapustila življenje, draga moja. / Moji starši? Izgnani. Moje tete in strici? Izgnani. Moji prijatelji? Sami izgnanci,« izreče Ellie v pesmi Angel pozabe. Ellie je očitno Judinja, izseljenka, begunka. Pravi, da je njeno življenje žalostno. Preživela je vojno, in potem nekje izreče, da je svet po vojni slabši. Zakaj?
Figura Ellie, ki se pojavlja v moji pesmi Angel zgodovine, mi je to sama povedala, ko sem si z njo delila sobo v Hôtel-Dieu v Parizu. Govorila je več jezikov, a vseh ni marala iz različnih razlogov, povezanih z vojno. Ne vem, kaj je mislila s svojo pripombo, da je »svet še slabši«, vendar si lahko predstavljam, ker sem sama videla vojno in ker sem govorila z mnogimi ljudmi, ki so preživeli vojno. Kljub vsemu trpljenju, kljub grozotam, je edina stvar, ki jo lahko doživimo med vojno, občutek gotovosti o tem, kar se dogaja, včasih pa tudi občutek solidarnosti in sočutja; krepitev človeških vezi na obeh straneh v konfliktu. Morda je Ellie to izgubila po vojni. Morda je zato čutila, da je svet slabši. Možno je tudi, da je predvidela, kaj prihaja na svet – pot.
Je poezija pogovor z mrtvimi ali je spomin na mrtve? Ali povedano drugače, kako govoriti o preteklosti, da bi zdravili sedanjost?
Nisem prepričana, da lahko preteklost ozdravi sedanjost, lahko pa sedanjost reši prihodnost. Mrtvi pa so vedno z nami, dokler se jih spominjamo. Pri nekaterih so mrtvi intenzivno prisotni. Pri drugih je prisotnost šibkejša, celo skoraj je ni več. Toda mrtvi in živi so v veliki meri odvisni drug od drugega, predvsem zaradi tega, kako najdemo smisel v svojem življenju in v svetu.
Vaša poezija pričevanja, razpeta med grozotami Auschwitza in prebežniki na reki Rio Grande, intenzivno in iskreno razpira bolečino in trpljenje, zato so vas številni kritiki označili za politično pesnico, vi pa se imate za pesnico, ki je politično angažirana. Nam lahko poveste več o tej dilemi?
V času, ko je izšla moja druga knjiga, se je zdelo neprimerno, da pesniki pišejo o sodobnih političnih temah, zlasti o tistih, ki vključujejo vojne, še posebej vojne, ki jih podpira vlada Združenih držav. Poezija naj ne bi bila kontroverzna. Govorila naj bi o ljubezni, smrti, resnici in včasih seksu. Lahko je bila šaljiva ali zelo resna, vendar ni smela biti povezana z ničemer, kar so Američani imeli za politično – kar je pravzaprav pomenilo karkoli, kar je izpodbijalo ameriško ideološko formacijo.
Kako je prevajanje poezije pesnikov, kot sta Claribel Alegría ali Mahmud Darviš, oblikovalo vaše pisanje?
Prevajanje štejem za svoj drugi poklic. Navdušujoče je vstopiti v senzibilnost drugega pesnika. Tako kot pri potovanju se tudi tu človek ne more potopiti v drug jezik, še posebej ne v poezijo, ne da bi ga to spremenilo. V primeru Claribel Alegrîa je bila to moja prva taka preobrazba. Kasneje sem prevajala francoskega odporniškega pesnika Roberta Desnosa in se spet čutila spremenjeno. Ko sem prevajala poezijo Mahmuda Darviša, sem bila pri potapljanju v slabšem položaju, ker nisem znala arabščine. Vendar sem ga osebno spoznala in bil je zelo spodbuden. Pri prevajanju njegovih pesmi v angleščino sem sodelovala s štirimi strokovnjaki za arabščino. To je precejšnja sreča za prevajalca, toda Mahmud je želel, da njegove pesmi funkcionirajo v angleščini in da ne gre le za dobesedni prepis besed. Čutim, da so vsi pesniki, ki sem jih prevedla, vključno s Fernandom Valverdejem in Lassejem Söderbergom, na nek način vplivali na moje delo, na nek subtilen in morda skrivnosten način.
In kako je izjemno grozljiva izkušnja z eskadroni smrti v Salvadorju zarezala v vašo zavest in spremenila vaše razumevanje sveta? Nekje sem prebrala, da izkušnja vojne ni pretirano vplivala na vašo poezijo, ki je bila še vedno zakoreninjena v lirski subjektiviteti.
Nisem prepričana o vplivu na mojo poetiko, vendar so bile pesmi, napisane po teh izkušnjah, tiste, ki so jih nekateri Američani imeli za »politične«. Karkoli je s tem mišljeno. Nemogoče je, da bi v celoti vedela, kako je ta groza vplivala name. Nisem oseba, kakršna sem bila prej, in težko mi je domiselno rekonstruirati mojo prejšnjo zavest. Dolga leta sem čutila travmo. In potem sem napisala spomine, poročilo o tistem času: What You Have Heard Is True: A Memoir of Witness and Resistance (Kar ste slišali, je res: spomine pričevanj in odpora), in teža je odpadla. Takoj ko je izšla tista knjiga v svet, sem se počutila lažje. Ampak nikoli več ne bom ista.
Po teh dveh knjigah je nastopil čas praznih listov, čas, ko se na straneh ni izpisalo nič kot poezija. »Zdelo se je, kot da bi me to dragoceno darilo, ki me je spremljalo od otroštva, zapustilo«, zapišete v eseju, ki bo izšel k slovenski izdaji vaše knjige. Kaj se je zgodilo?
Ne vem. Šla sem skozi obdobje pisanja zapiskov, vendar so se mi ti zdeli naključni, skoraj kalejdoskopski. Bili so delčki zavesti. Vodena sem bila v temote otroških skrivnosti in neodgovorjenih vprašanj. Črne sanje in prhutanje ptic, kjer ni bilo nobene ptice. Nekako podobno jezikovnim izrazom, opisanim v mojem odgovoru na vaše drugo vprašanje. Ko sem spet lahko pisala, se je oblika spremenila, umaknila se je nečemu večglasnemu in dialoškemu.
Posebej vas zanima učinek politične travme na pesnikovo rabo jezika. Lahko poveste kaj več o antologiji Against forgetting (Proti pozabi) in kako ste izbirali pesnike, ki so uvrščeni v antologijo?
Ta antologija je nastala, ker moji ameriški študentje niso poznali pesnikov iz drugih držav. Da bi jim predstavila svetovne pesnike v prevodu, sem bila prisiljena zanje narediti kopije iz svoje osebne knjižnice. Prav tako sem želela odgovoriti tistim, ki so očrnili določene pesmi, ker so bile dojete kot »politične«. Spoznala sem, da je večina pesnikov na svetu preživela vojno ali vojaško okupacijo ali živela pod diktaturo ali šla v zapor. Nekatere so mučili, druge prisilili v izgnanstvo. Spet tretji so bili v hišnem priporu zaradi stroge cenzure njihovih del. So torej spadali v zaničevalno kategorijo »politične poezije«? Antologija je bila moj argument proti kategoriziranju. Izbira pesnikov je bila naporna! Trajalo je trinajst let. Posvetovala sem se s pesniki iz drugih držav. Raziskovala sem. Zbrala sem približno 200 pesnikov iz 20. stoletja. Glede na želje založnikov sem lahko vključila le četrtino tega števila. Bilo je zelo težko izbrati. Predvsem sem morala delati z dostopnimi prevodi in takrat je bilo prevedenih veliko manj pesnic kot zdaj.
Drži, da je delitev boleče izkušnje pesnika radikalna in vrača k poudarjanju skupnosti in ne individualnega ega?
Morda je radikalna. Nisem prepričana. Mislim, da je odvisno od posameznega pesnika ali pesnice. Zame je zelo pomemben občutek povezanosti z drugimi, naše skupne človečnosti in stanja. To zlahka odražajo tudi pesmi o osebnem in domačem življenju. Zagledanost vase je druga stvar.
V eni izmed svojih pesmi pravite, da je morda vaš jezik »preveč precizen in zato težko razumljiv … «Kar me fascinira, je vaše razumevanje poezije v smislu, da poezija ni v funkciji posnemanja ali predstavljanja, temveč ustvarjanja bralnega prostora, ki ga je treba raziskovati, in ne le sprejemati … Lahko poveste več o tem?
To ste zelo dobro izrazili v svojem vprašanju. Poezija ne »predstavlja« nečesa drugega. Poezija je sama dejanje. Če se poezija nanaša ali nakazuje nekaj, kar se je zgodilo (na primer skrajnost), potem poezija postane dokaz te skrajnosti. Izkušnja je v jeziku samem. Paul Celan je protestiral proti kritikom, ki so mu očitali nejasnost ali hermetičnost, medtem ko je njega najbolj skrbela natančnost. Poskušal je biti čim bolj natančen. Ko se jezik temu zelo približa, lahko za nekatere bralce postane neprepusten.
Ko ste v že omenjenem eseju k slovenski izdaji vaših pesmi zapisali: »To je bilo delo, ki je nastajalo z mano, in ni bilo o meni, ter je bilo povezano s pozornostjo, in ne namero; delo, o katerem se je sčasoma razkrilo, da se samospreminja, in ne samoizraža,« sem si mislila, ok, to je blizu proznemu načinu pisanja. Toda ali poezija na ta način ne govori sama proti sebi?
Kot sem pojasnila že v eseju, namesto da bi pisala diskretne (posamezne) pesmi od začetka do konca in jih precejala skozi sito popravljanja, sem se v nekem trenutku začela ukvarjati z ustvarjanjem asemblažev. Tako sem ustvarila bralni prostor, o katerem sva prej spregovorili, in ki ga je treba raziskovati, in ne le sprejemati … V skrajnih situacijah je pomembna zgodovinska zgoščenost jezika, gre predvsem za krik trpljenja …
Vaše druge knjige vključujejo spomine. What You Have Heard is True: A Memoir of Witness and Resistance (Kar ste slišali, je res: spomini pričevanja in odpora) je bila leta 2019 finalistka National Book Award for Nonfiction. Knjiga je istega leta prejela knjižno nagrado Juan E. Méndez za človekove pravice v Latinski Ameriki. Ali obstajajo teme, izkušnje, ki jih je mogoče posredovati samo v prozi ali samo v poeziji?
Delovni naslov knjige What you have Heard Is True je bil Horse on Our Balcony (Konj na našem balkonu). Nikoli nisem razumela, zakaj so verjeli, da obstaja knjiga s tem naslovom. Svoje spomine, tiste, ki so bili objavljeni leta 2019, sem pisala v obdobju petnajstih let, začenši z letom 2004. Menim, da sta poezija in proza povezani, a različni. Tukaj se ne bom spuščala v razlike, saj bi o tem lahko napisala monografijo, rekla bom samo, da mi je proza ponudila priložnost, da povem, kaj se je dejansko in neposredno zgodilo. Torej, kako povedati zgodbo. Poezija ni posoda za to. Pravzaprav ni plovilo za nič. Je plovilo samo.
Pisanje, »starejše od stekla, mlajše od glasbe« zame ni bilo več le varuh preteklosti, ampak pot do odprtosti in dostojanstva. Kaj pomeni l’heure bleue, kar je tudi naslov vaše četrte pesniške knjige, ki je izšla leta 2003?
V Franciji in francoščini pomeni »modra ura«, tisto kratko obdobje med nočjo in jutrom, ko zvezde izginejo pred sončnim vzhodom, ko je zrak šibek in mehak. Živela sem v Parizu z možem in malim sinom, ko sem odkrila lepoto tega časa dneva. Kasneje, kot dijak liceja, mi je sin dal ime: l’heure bleue. To je čas prehoda. V resnici pomeni veliko stvari.
Zdi se, da zavzema materinstvo osrednjo vlogo v vaši poeziji. Se motim? In vloga otroka? Kot da otroci vidijo drug svet kot odrasli … Kot bi bili otroci na pragu jezika, kjer je očitno le nevidno …
To, da sem postala mama, me je globoko in nepreklicno spremenilo. Ko sem rodila, sem imela petintrideset let. Sredi življenja. Te spremembe nisem pričakovala, ker nisem razumela, kaj pomeni postati starš. Otrok ni dodan v življenje posameznika. Pride in vse spremeni. Oziroma tako sem doživljala situacijo. In ja, na pragu so in tam je treba marsikaj upoštevati. So mojstri pritegovanja pozornosti. In zmožnost pozornosti določa, po mojem mnenju, kaj lahko pesnik ali umetnik naredi.
Kako pomemben je za poezijo preplet preteklosti, recimo sedanjosti in prihodnosti?
Grški pesnik Melissanthi bi rekel, da so zmagali: kar je bilo in kar postaja, je vse enake starosti. Mislim pa, da ena poezija nastaja iz tistega, kar je za nami, druga pa odmeva v sedanjosti in času, ki prihaja. Mislim, da sem morda pesnica preteklosti.
V vaši peti knjigi Ob zamudi sveta spet najdemo prvoosebni glas, a zdaj so pesmi v dialogu, med seboj in z drugimi, podoba iz spomina, znana ali neznana, živa ali mrtva ali drugačna, začara poslušalca. Mnoge pesmi so napisane na način naštevanja: litanije in zareki, popisi preživetih trenutkov, prikazni in viri razsvetljenja, kamnov, knjig in zapisov minljivosti; od kod elegični ton teh pesmi?
Hvala za ta lep opis knjige. Združuje številne teme v tem intervjuju: mrtve in žive, transformacije. In uvaja druge: minljivost, željo po rešitvi sveta iz pozabe. To je morda razlog za popise in kataloge, litanije in zbirke: zbrati podrobnosti izginjajočega sveta. Zato elegično.
Kaj vam pomeni tišina?
Tišina je spremljevalka jezika, njegova sogovornica, tišina je v vsakem od nas, tišina, ki je vse pogosteje ne moremo doživeti čisto v svetu. O tej tišini sem se veliko naučila od pesnika Ilje Kaminskyega, ki je gluh. Kaminsky me je pripeljal do dela Maxa Picarda, ki je genij na temo tišine. V zadnjih letih sem preživela čas v samostanu na Irskem in jo tam bolj pozorno raziskovala. Upam, da bom v prihodnjih letih izvedela kaj več o njej. Rada bi, da bi v moje delo vstopila tišina.
»K poeziji me žene njena skrivnostnost, rahločutnost in skrita zgradba pesmi, ki jo dolbemo, medtem ko nastaja in se kaže v drgetu svoje prebujenosti. Kadar pišem zares, me pesem pospremi čisto na rob prepada in mi dovoli, da vidim, pod kakršnimkoli kotom že, tisto, kar je videl drugi.« Zanima me to drugo, je poezija pristop k drugemu?
Drugi je vedno tam, je prisoten, je izmuzljiv. Drugi je znotraj, a tudi zunaj. To je prisotnost. Ko se tega enkrat zavemo, nismo nikoli zapuščeni.
Ker živimo v norih časih, mi dovolite še eno vprašanje: ali najhujše šele prihaja ali je že za nami?
Na to ne morem odgovoriti drugače, kot da »berem« sedanji trenutek, vključno z našimi prizadevanji, da bi se izognili katastrofi. Ta prizadevanja še niso dovolj, niso še sorazmerna s tem, kar zahteva prihodnost. In tako odtavamo. A upanje je tudi tukaj, med nami, in iz njega lahko črpamo.
Knjigo Carolyn Forché z naslovom Kamnolom duše, ki je v prevodu Kristine Kočan izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
