Tomasz Różycki (1970) je poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni profesor. Študiral je romanske jezike na Jagelonski univerzi v Krakovu in poučeval francoščino na Visoki šoli za poučevanje tujih jezikov v Opolu, kjer tudi živi. Je dobitnik številnih poljskih literarnih nagrad, njegova najbolj znana pesem Dvanajst postaj je bila nagrajena s prestižno nagrado Kościelskich (2004) in literarno nagrado Nike (2005). Objavil je osem pesniških zbirk: Vaterland (1997), Anima (1999), Chata umaita (Kmečka hiša, 2001), Świat i Antyświat (Svet in antisvet, 2003), Dwanaście stacji (Dvanajst postaj, 2004), Kolonie (Kolonije, 2006) in druge. Njegova dela so objavljena v literarnih revijah, kot so Czas Kultury, Odra, Studium ter v nemških, bolgarskih, litovskih, ukrajinskih in nemških pesniških antologijah. Njegove pesmi so prevedene v številne evropske jezike. S Tomaszom, ki je med svojimi potmi iz Berlina v Opole našel čas za najin pogovor, sva se pogovarjala o njegovi in o slovenski poeziji, o tem, kaj je šlezijanskost v kontekstu poljskosti in ali obstajajo »majhne« in »velike« kulture in književnosti.
Leta 1997 ste debitirali s pesniško zbirko Vaterland. Je to nekakšna referenca na vašo domovino – Opolsko Šlezijo in njeno zgodovino?
V bistvu je to res zapletena poljska zgodba. Naslov je bil nekoliko provokativna referenca na kraj, kjer živim. Moja družina je bila leta 1945 izgnana iz Lvova[1], v zameno pa je dobila novo tako imenovano postnemško »domovino«, kot so nam rekli. V šoli so me učili, da je Opolska Šlezija[2] moja domovina, moja tradicija, učili so me lokalnih pesmi in zgodovine upora proti nemški kolonizaciji, hoteli so, da bom ponosen na šlezijske upornike, jaz pa s tem nisem čutil nobene povezave. Doma smo peli povsem druge pesmi. Moji stari starši in starši so v Lvovu pustili pohištvo in spominke, v Opolu pa so dobili stanovanje, polno spominkov in pohištva prejšnjih nemških prebivalcev, ki so bili evakuirani na Zahod. Živeli smo med tujimi spominki, ki so nam govorili v drugem jeziku. Ko sem pozneje odšel študirat v Krakov, so me krakovski kolegi videli kot Šlezijca, kar me je jezilo. Naslov knjige je verjetno posledica moje jeze.
Poleg poezije ste znani tudi kot prevajalec. Oba poklica zahtevata izjemen občutek za jezik in nadpovrečno natančen stik z njim. Ali se strinjate s trditvijo, da je »pesnikova domovina jezik«?
Delno se strinjam, čeprav so vse takšne metafore tvegane in prav tako resnične kot neresnične. So sicer kot poezija, so spektakularne, a ne nujno za nas prave. Jezik je za pisatelja zelo pomemben. Navsezadnje poznamo zgodbe o pisateljih, ki so zamenjali jezik, ali pa o takih, ki so pisali poezijo v enem in prozo v drugem jeziku. Zato bi raje rekel, da je »pesnikova domovina poezija«. Ne bi pa se povsem strinjal, da sem prevajalec – občasno sem prevajal literaturo, poznam prave prevajalce in sem zelo daleč od njih.
Živite v Šleziji, kulturna in jezikovna identiteta te regije na Poljskem še vedno sproža več vprašanj kot odgovorov. Kaj vam pomeni šlezijskost – v širšem kontekstu poljskosti, nemškosti ali zunaj konteksta obeh kultur?
V Šleziji imamo strokovnjake za to področje, ki so večinoma že več generacij Šlezijci, in oni so tisti, ki bi morali spregovoriti o tem. Če je bilo nekoč mogoče govoriti o šlezijskosti kot o nekakšnem srečanju, sobivanju ali spopadu med slovanskimi in germanskimi elementi ter med poljsko in nemško kulturo, po letu 1945 ne bi tvegali takšnih poenostavitev, saj se to vedno nanaša le na del, ne na večino prebivalstva. Šlezija ima danes zelo spremenjen značaj. Imamo več »Šlezij«, Zgornjo in Spodnjo Šlezijo, Katovice, Vroclav in Cieszyn. To so zelo različni kraji, ki različno gradijo svojo identiteto. Ali so povojne »priseljenske« družine postale šlezijske že zato, ker živijo na tej zemlji? Prispevajo k barviti podobi regije, niso pa isto kot družine, ki se imajo za šlezijske, ki pripadajo šlezijski kulturi, jeziku in narodnosti.
Vaša knjiga Svet in anti-svet je izšla leta 2003. Po mnenju kritikov so v pesmih iz te zbirke prisotni namigi na anarhizem – »izklopili so elektriko/ in pisarne so umrle, država je nehala grizljati«. Kaj je po vašem mnenju zdaj »svet« in kaj je »antisvet« v času velike nestabilnosti, ki smo ji trenutno priča (pandemija, agresivna politika Rusije in vojna v Ukrajini)?
Da bi odgovoril na to vprašanje, bi moral napisati še eno pesniško zbirko.
Vašo pesem Dvanajst postaj včasih označujejo kot grotesko, nekateri pa v njej vidijo določene podobnosti z Gospodom Tadejem[3]. Pesem med drugim obravnava poljske nacionalne mite, vključno z vprašanjem tako imenovanih Kresov[4] in odnosom različnih generacij Poljakov do njih. Duhovi preteklosti so na Poljskem še vedno živi. Ali lahko po vašem mnenju menjava generacij spremeni tudi način, kako Poljaki dojemajo sami sebe kot nekakšnega talca lastne zgodovine?
Mislim, da se to ves čas spreminja, in mislim, da je mlajša generacija že zdaj bolj »prožna«, »elastična«, če ponovim Witolda Gombrowicza, do svoje poljskosti v evropski perspektivi, toda da bi lahko kaj napovedali, bi se morali strinjati s »koncem zgodovine«, podobnem tistemu, ki ga je v svojem času napovedal Fukuyama – a kot vidimo, se to sploh ne dogaja. Trenutno imamo vojno v Evropi in vojno za Evropo. Ukrajinci umirajo za svojo državo, borijo se za svoj biološki obstoj spričo genocidnih namer Rusije, vendar se borijo tudi za Evropo in v njenem imenu. Ta boj so začeli na Majdanu v Kijevu leta 2013, in to je prva vojna, ki se je začela, ker imperij ne dovoli, da bi se njegova soseda pridružila evropski skupnosti ter z njo delila (in uživala) sistem, ki temelji na demokratični pravni državi, svobodi in spoštovanju posameznika. O Evropski uniji lahko rečemo karkoli slabega, a ljudje so še vedno pripravljeni umreti za te vrednote in jim je ljubša kot suženjstvo avtoritarne države. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo in kaj nas čaka v prihodnosti. Do zdaj nas je redno povozil parni valjar, bi rekel.
Zaradi ruske agresije v Ukrajini je vse pogosteje slišati glasove o tem, v kolikšni meri je ruska kultura odgovorna za zločine, ki jih je zagrešil Putinov režim. Pogosto se pojavljajo tudi argumenti v obrambo te iste kulture, ki govorijo o njeni »veličini«. Ali se strinjate z mnenjem, da lahko literaturo ali poezijo, ki so jo ustvarili posamezni narodi, vidimo kot »veliko« ali »manjšo«?
Da bi rusko kulturo lahko imenovali »veliko«, bi se morala odkrito in odločno obrniti proti vojni in se postaviti na stran napadene Ukrajine, se zoperstaviti zlu. Potem bi lahko rekli, da je ta kultura velika. A tega ni storila, zato trenutno sploh ni velika.
Razumem tiste, ki pozivajo k njenemu bojkotu, saj je govorjenje o obrambi velike ruske kulture navsezadnje del koncepta »russkogo mira[5]«, ki je pravzaprav izgovor za napad na Ukrajino. Rusija naj bi stopila v bran rusko govorečim prebivalcem, kar je, kot se je izkazalo, nesmisel, saj jih ni nihče ogrožal, prav oni pa so tisti, ki v tej vojni kot civilisti umirajo v množičnih grobiščih pod ruskimi rokami.
Ne, res ne vem, s čim bi to primerjal – morda tako, da gledam stvari sorazmerno – ozemeljsko velika Rusija in številčno velik ruski narod ustvarjajo žalostno malo kulture v primerjavi z majhnim slovenskim narodom. Obstajajo majhne države, ki slovijo po »veliki poeziji«, na primer Irska. Stvar je v tem, da je kultura sposobna kolonizirati druge, se vsiljevati drugim, biti univerzalno in globalno privlačna in da se nam določena zgodba o svetu in našem obstoju v njem zdi zgodba o nas samih, ne glede na to, ali živimo v Sankt Peterburgu ali v avstralski Adelaidi. Ruska kultura je postala tako znana in priljubljena, da je postala pomemben del svetovne dediščine in ima številne goreče privržence. Seveda se je treba zavedati, da je ta kultura v veliki meri kultura imperija, pa naj gre za propagandne filme ali odlične primere disidentske literature, primere obrambe svobode in glasu posameznika. Prav tako ne smemo pozabiti, da so jo soustvarjali vsi narodi, ki so bili podrejeni temu imperiju, dovolj je, če sledimo biografijam njegovih največjih predstavnikov in ne pozabimo, da kulturo včasih ustvarjajo posamezniki, ki so v lastni državi nerazumljeni, preganjani, ubiti.
Za razliko s prozo je slovenska poezija na Poljskem precej slabo poznana. Izšli so na primer prevodi romanov Draga Jančarja ali Gorana Vojnovića, toda ime Tomaža Šalamuna na primer kljub posameznim prevodom, ki so izšli, poljskemu bralcu skorajda ni znano. Ali lahko slovenska poezija – in v širšem kontekstu poezija manjših srednjeevropskih narodov – zanima Poljake?
Že dolgo imam občutek, da je slovenska poezija na Poljskem razmeroma dobro poznana – če to sploh lahko rečemo za katerokoli poezijo. To opažam že od leta 2000, ko se je začela precej intenzivna izmenjava med poljsko in slovensko literarno skupnostjo. Ne samo s Tomažem Šalamunom, tudi z drugimi, kot so Brane Mozetič, Aleš Debeljak, Tone Škrjanec, Miklavž Komelj, Aleš Šteger, Primož Čučnik, Anja Golob, Barbara Korun, Ana Pepelnik, Gregor Podlogar, Uroš Župan, Jože Pogačnik, Oton Župančič, Katja Gorečan, Alojz Ihan … Poznam veliko slovenskih imen, prihajali so na Poljsko in brali pesmi. Izšlo je veliko knjig. Šalamunove knjige so bile deležne pozornosti kritikov. To je mogoče tudi po zaslugi prevajalcev, med katerimi sta Katarina Šalamun-Biedrzycka in Miłosz Biedrzycki.
Toda še vedno govorimo o poeziji in seveda dvomim, da bi Poljake zanimala slovenska poezija, saj Poljakov ne zanima nobena poezija, tudi poljska ne. Koliko ljudi zanima poezija? Koliko jih redno bere poezijo? Pol odstotka? Verjetno še manj. Recimo dvesto tisoč ljudi na Poljskem, čeprav se pesniške zbirke prodajajo pri nas po sto in dvesto izvodov. Dvesto tisoč od štiridesetih milijonov je pol odstotka. Upam, da se motim in da jih je več kot dvesto tisoč. Toda ta pol odstotka Poljakov bo v slovenski poeziji zagotovo našlo nekaj zase. Je že našlo.
Opombe
[1] Gre za tako imenovano »repatriacijo« poljskega prebivalstva z ozemelj, ki so do leta 1939 pripadala Poljski, v letih med 1939 in 1945 pa so bila zasedena in vključena v ZSSR – vključno z vzhodno Galicijo in Lvovom. V skladu s poljsko-sovjetskim sporazumom je takrat potekala tako imenovana »izmenjava prebivalstva«– Poljaki z ozemelj ZSSR so bili preseljeni v Ljudsko republiko Poljsko, Ukrajinci iz Ljudske republike Poljske pa v ZSSR. Med repatrianti iz Lvova so bili tudi Stanisław Lem ter številni drugi kulturni ustvarjalci in znanstveniki – NS.
[2]Šlezija je zgodovinska regija, danes večinoma na Poljskem (del pa na Češkem), na katero že od srednjega veka izmenično vplivata poljska in češka kultura, najbolj pa nemška. Do leta 1918 je večji del regije (Zgornja in Spodnja Šlezija) pripadal Kraljevini Prusiji (pozneje nemškemu rajhu), manjši del pa Avstriji (Tešinska Šlezija). Po letu 1918 je v Zgornji Šleziji potekal plebiscit, na katerem se je večina prebivalstva izrekla za priključitev k Nemčiji, nato pa so sledile šlezijske vstaje, katerih udeleženci so želeli regijo priključiti Poljski. Posledica tega je bila razdelitev Šlezije med Nemčijo in Poljsko z ustanovitvijo avtonomnega Šlezijskega vojvodstva na Poljskem s centrom v Katovicah. Vprašanje pripadnosti Tešinske Šlezije (nekdanjega avstrijskega dela Šlezije) je ostalo v središču spora med Poljsko in Češkoslovaško do oktobra 1938, ko je Poljska s silo zasedla češki del regije – t .i. Zaolzie – ter izkoristila agresijo Nemčije na Češkoslovaško. Po letu 1945 je Ljudska republika Poljska vključevala tudi Spodnjo Šlezijo s Vroclavom in Opoljsko Šlezijo, z Opolem, ki sta prej pripadali Nemškemu rajhu in sta bili močno germanizirani, na teh območjih pa je prišlo do precejšnje (v nekaterih primerih skoraj popolne) izmenjave prebivalstva – Nemci so bili izgnani oziroma odšli v Nemčijo, nadomestili pa so jih tako imenovani poljski »repatrianti« iz vzhodnih območij medvojne Poljske in drugih regij Poljske, ki jih je izgubila Poljska izgubila v korist ZSSR. Vprašanje šlezijske identitete – kot različne od poljske – je danes (predvsem v Zgornji Šleziji) še vedno predmet številnih sporov na Poljskem, prav tako pa tudi vprašanje, ali je šlezijsko narečje ločen jezik od knjižne poljščine (tako kot kašubščina) ali ne. Pri zadnjem popisu prebivalstva je skoraj milijon ljudi navedlo »šlezijsko« narodnost, nekateri znani šlezijski pisatelji, kot je Szczepan Twardoch, pišejo literaturo v šlezijskem jeziku in v njej uprizarjajo gledališke igre. Poljska država uradno ne priznava posebne šlezijske narodnosti ali šlezijskega jezika niti v obliki etnolekta.
[3] Gospod Tadej ali Zadnji maščevalni pohod v Litvi (poljsko: Pan Tadeusz czyli ostatni zajazd na Litwie) je poljski nacionalni ep Adama Mickiewicza. Objavil ga je leta 1834 v izgnanstvu, v Parizu. Velja za kanon poljske poezije in eno največjih del poljske književnosti. Pesem se nanaša na dogodke iz leta 1812, ko je Napoleon med vojno z Rusijo osvobodil ozemlja Poljske in Litve izpod ruske oblasti. Tako imenovani poziv pesmi, ki se začne z besedami »O, Litva! Domovina! Ti si kakor zdravje! Kako te ceniti je treba, prav spoznal je, kdor te je zgubil,« pozna vsak Poljak iz šole.
[4] Kresy Wschodnie ali preprosto Kresy (vzhodno obmejno območje)– nekdanje vzhodno obmejno ozemlje Poljske (v širšem smislu celotne poljsko-litovske skupnosti), ki je v medvojnem obdobju delovalo kot del ozemlja Poljske ali pred 1772 skupne poljsko-litovske države, je zdaj del državnih ozemelj Ukrajine, Belorusije in Litve.
Smisel rože je trpka knjiga. V njej Ivo Svetina zatrjuje, da s pisanjem ne odkriješ ničesar, najmanj pa to, da je tvoje življenje imelo smisel. Trdi, da gre za zmoto. Laž in samoslepilo. Roža namreč živi, vzklije, se razcveti, diši, obiskujejo jo drobna bitja, umiva jo dež, in če le more, oddaja svoje bistvo – in to je vonj. Je torej smisel rože njen vonj? Pesnik pravi, da je to njegova zadnja knjiga, potem pa se bo od pisanja poslovil.
Začniva na začetku. Knjiga Smisel rože je posvečena tvoji varuški Štefki – Keki. Zakaj ravno njej in ne na primer mami ali tvoji ženi Mariji?
Če ne bi bilo Keke, po vsej verjetnosti ne bi bilo tudi mene. Moje rojstvo v ponedeljek, 6. septembra 1948, ob 6.37 uri, bilo je sivo, deževno jutro, je bilo težko, malo je manjkalo, da nisva oba z mamo umrla. Štefka, doma smo ji rekli Keka, je bila medicinska sestra v porodnišnici na Šlajmerjevi ulici v Ljubljani, katere predstojnik je bil dr. Pavel Lunaček. Z mamo sva ostala v porodnišnici kar nekaj tednov. Medicinske sestre so se borile za moje življenje, saj ko je bila prerezana popkovina življenja, sem ostal povezan s popkovino smrti. Med vsemi medicinskimi sestrami je bila najbolj vztrajna, skrbna, zavzeta in srčna prav Keka. Ljubezniva, okrogla in mehka, tako po telesu kot duši, mlada ženska sredi dvajsetih. Ko sva z mamo po nekaj mesecih končno lahko odšla domov, je šla Keka z nama. In ostala del naše družine, moja varuška. Kasneje se je poročila, odselila v Koper, rodila sina, ga poimenovala po meni. A moje ime mu ni pomagalo do sreče; nekega sončnega dne je naredil samomor. Zato sem vedel, da moram knjigo posvetiti tej plemeniti ženski Štefki Bevk, ki smo ji rekli Keka.
Na začetku si zastaviš hamletovsko vprašanje: »Pisati ali ne pisati? Se res lahko s tako lahkoto odpovem tej nenavadni veščini, raboti, ki služi – le kdo ve čemu, komu? Sama sebi namen? Samozadravljenje? Beg pred čekani resničnosti, pred obupom, iz katerega rase smrtonostni strup, ki se mu reče alkoholizem … nekoč ženin, sedaj moj …« Gre za zelo intimno priznanje. Menda si se že večkrat odpovedal pisanju, tokrat pa čisto zares?
Nikoli nisem pomislil, da bi prenehal pisati. Edini premor je nastal ob rojstvu sina Svita, saj so bila tedaj čustva tako močna, silovita, prvič in poslednjič doživeta, da so se besede umaknile pred resničnostjo, pred dečkom, ki je bil plod ljubezni med Marijo in menoj. To enkratno razodetje življenja mi je položilo skalo na jezik in za dve leti sem odložil pero, umolknil. Nato pa sem skorajda v pijanosti, omamljen od novega življenja, napisal zbirko Bulbul, ki v perzijščini pomeni slavček, in Svit je bil moj, najin slavček, obdan z mavrico. In dala sva mu ime nesrečnega Svita Brejca, še enega samomorilca, saj naj bi bilo samomorilčevo ime amulet, ki varuje poimenovanega pred vsem hudim. In pri Svitu njegovo ime, ime samomorilca, ni delovalo: Marijin alkoholizem so bila kamnita neurja, v kateri smo skušali preživeti. Potres čustev, povodenj solz … Naš dom ni bil dom sreče, ampak ruševine nesreče in brezdanje žalosti, črnega obupa. In ko se je Marija dokončno ozdravila te preklete, a tako sladke bolezni, sem začel piti jaz. K sreči je bil tedaj Svit že odrasel, se odselil od doma, se poročil, rodil se mu je sin Timon.
V teh črnih letih sem pisal, pisal in pisal, ker sem moral obraniti duha pred zlomom, pred naraščajočo temo, pesimizmom. Pisal sem obsesivno, ne da bi se spraševal zakaj in čemu.
Zdaj, ko sem izkusil »vse, kar je človeškega«, sem v zadnji štirih letih spisal še štiri knjige: Malabar, Méle, Smisel rože in Mal di mare (ki še čaka na izid). In nekega novembrskega dne sem se vprašal: Zakaj pišeš? Je pisanje življenje? Pomeni pisati živeti? In odgovor je bil en sam: Ne!!! Pisal sem, namesto da bi živel. Pisanje ni bilo terapija, temveč beg pred resničnostjo.
Vprašanje smisla pisanja je vprašanje »smisla rože« … Kako si spel ti dve ideji?
V čem je smisel rože? Da je svet zaradi nje lepši? Ne! Svetu je čisto vseeno, kako izgleda. Je, kakršen je. Človek ga samo uničuje od tistega davnega dne, ko je prvič posejal pšenico! Čebela, kolibri in drugi drobni letalci obiskujejo rože in opravljajo koristno delo. Človek odtrga cvet in ga podari ljubljeni. In se rodi ljubezen. Pa kaj še! Človek se mora vedno znova zavedati, da bi bil svet tak, kakršen je, tudi če človeka ne bi bilo (je v Gnusu zapisal Sartre, ko se človeštvo še ni zavedalo svojega smrtonosnega vpliva na naravo). Na kratko: roža nima smisla, prav tako tudi ne pisanje, zlasti pisanje o sebi, pisanje avtobiografij, kot jih lahko beremo izpod peresa kardinala Rodeta ali v bližnji prihodnosti avtobiografijo Britney Spears, za katero so ji obljubili 15 milijonov dolarjev.
Pri pisanju gre vedno tudi za osvajanje, zapeljevanje bralca … Ali je izguba smisla pisanja povezana tudi z izgubo bralca? »Če roži podeljuje smisel čebela«, zapišeš, »kdo potem podeljuje smisel mojemu pisanju? Tisti redki, ki so morda vendarle prebrali kakšen moj verz. A bralec je, vsaj od Baudelaira dalje, sicer pesnikov bližnjik in brat, vendar tudi hinavec! Torej – čemu potem ves ta napor?« Še posebej, ker, vsaj tako se mi zdi, ne verjameš v žrtvovanjsko vlogo pesnika, pisatelja …
Nekoč davno, ko še nisem poznal Emily Dickinson, sem res mislil, da bo pesem lahko odrešila svet, ga izboljšala, in da je pesnik tisti, ki se mora žrtvovati, ker je to njegovo poslanstvo. A Emily je zapisala: biti pesnik je vse, biti slaven pesnik je nič! Lahko si vélik pesnik, ne da bi napisal eno samo pesem. Jaz sem jih na stotine, tisoče! O svojih bralcih ne morem reči prav ničesar, saj jih ne poznam. Včasih morda, le včasih, mi je kdo reče, bral sem tvoje pesmi. Dobre so. In to je vse! O takem bralcu ne morem reči niti, da je hinavec.
Smisel rože sem brala kot knjigo o tvojih ženskah, pa vendarle je to tudi knjiga o tvojem očetu, ki se je rodil leta 1908 v Trstu. Menda je bil oče odličen pripovednik. Kako je razumel tvoje pisanje? Te je podpiral?
V Smislu rože sem poleg svoji najožji družini hotel postaviti »spomenik« tudi vsem tistim dekletom in ženskam, ki sem jih ljubil. Ker vedno sem ljubil, brez prestanka. Noro, brezglavo: no, saj je na delu srce! Zato sem tudi vedno trpel, ko je bilo razmerja konec, četudi sem bil v večini primerov sam kriv za razhod.
Moj oče je bil človek, ki bi si zaslužil resnično velik roman; a jaz ga ne znam napisati. V igri V imenu matere sem spregovoril o našem rodu izpod Stola. O svojem dedu, ki je naredil samomor, pa o svoji babici, očetu in drugih sorodnikih. To je saga, na katero sem resnično ponosen. A romana o tem ne bi zmogel.
Oče je skrbno spremljal moje pisanje, vstop v svet literature. Tudi ko sem se odločil za študij primerjalne književnosti, me je najprej vprašal (včasih je bil tako odločen pragmatik), kaj boš pa delal, ko boš končal študij. Poleg tega ga je nekoliko motilo, ker je bil moj profesor Dušan Pirjevec, o katerem, kot še mnogo drugih komunistov, ni imel najboljšega mnenja. A ko sem napisal pobalinsko Slovensko apokalipso in z njo razburil slovensko javnost, zlasti staroslovensko, me je branil, mi dal vso podporo, tako kot mama, saj sta vedela, da sem storil nekaj, česar pravzaprav nisem niti hotel. In kar je bila nemara tudi posledica pogovorov, ki sem jim prisostvoval, ko sta se mama in oče pogovarjala s svojimi bojnimi tovariši o času NOB.
»Gledal sem očeta, mamo, sestri in očetove prijatelje, ki so bili z nami, in se čudil. Čudil le čemu? Temu, da je bilo nedeljsko dopoldne napolnjeno s smrtjo, junaštvom, krvjo, mukami, izdajstvom, željo po svobodi … Le kaj bi si mogel predstavljati pod pojmom svobode, če pa sem bil jaz vsa svoboda tega sveta.« Koliko so te zgodbe staršev o partizanskih časih zaznamovale?
Kot sem že dejal: poslušal sem jih; ena najbolj pretresljivih, ki se mi je vtisnila v spomin, je prav dogodek v Okrogelski jami, ki sem ga opisal (kot ga je pripovedoval oče). Res tedaj nisem mogel doumeti velikih pojmov svobode, vojne, žrtvovanja, ideje … a zavedal sem se, da prisostvujem nečemu, kar me je usodno zaznamovalo, čemur sta mama in oče bila pripravljena žrtvovati lastno življenje. In ko se je s samostojno slovensko državo pojavilo obujanje domobranstva, kolaborantstva, ko se je začelo na veliko revidirati, spreminjati tok zgodovine, ko je narodnoosvobodilna vojna postala zločinsko dejanje, ko se je poudarjal samo pomen (zločinske) revolucije, sem se zavedel, kakšno dragoceno dediščino sem prejel od mame in očeta. Ob vsem tem pa je bila ob meni vseskozi moja polsestra Nasta, ki se je rodila v zakonu med mojo mamo in Alojzem Kebetom – Štefanom, ki je bil ustreljen oktobra 1942 na Jamniku nad Kropo, ker so ga domačini izdali. Mama pa je zgodaj poleti 1942 rodila svojo drugo hčerko, Bojano, ki pa je zaradi srčne okvare po nekaj mesecih umrla.
Na začetku nam predstaviš dva pola, očetovega in maminega. Očeta lepo opišeš s Kajuhovim verzom: »za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti …« Mama je bila, kot praviš, molčeča, z ljubečimi pogledi vas je otroke objemala, gladila po laseh, poljubljala. Ona je izkusila smrt. Koliko je Smisel rože tudi roman o času, o neposredni pričujočnosti časa? Nenazadnje sta bila oba starša človeka svojega časa.
Ne da bi namerno hotel obujati življenje pred mojim življenjem, torej čas vojne, četudi je bila moja polsestra Nasta rojena marca 1941, sem hočeš nočeš zajemal spoznanja iz časa, ki sta ga živela moja starša. Iz njune predanosti ideji o boljšem jutri, o svetu, za katerega se je treba žrtvovati, če hočemo, da bodo polja znova obrodila zlato žito. Nista bila utopista, še manj ortodoksna komunista, a vere v svet, ki bo boljši, kot je bil v času njune mladosti, si nista dala vzeti.
O Smislu rože praviš, da ne gre za iskanje izgubljenega časa, pač pa za obujanje časa: je čas tebe nekoč. Če bi čas izginil, bi z njim izginil tudi ti. Vsa tista leta, ki si jih odživel, preden si začel pisati te confessiones … Zakaj Smisel rože ni avtobiografija?
Ker nisem hotel napisati avtobiografije. Izbiral in zbiral sem raztresene spomine, ki so bili globoko v meni, ki so me oblikovali, ki so bili del mene, saj brez njih ne bi bil jaz jaz. In spomini so bili od nekdaj moj skriti zaklad. Pred časom sem prebral pri nekem francoskem pisatelju, da če si srečen, se ti ni treba spominjati. In tako lahko rečem, da sem bil le malokdaj zares srečen. Ko sva se spoznala z Marijo, ko sva se poročila, ko se nama je rodil Svit. Ja, takrat sem bil zares, prav zares srečen. Potem pa dolga, dolga leta ne. In zadnja leta sem bil srečen, ko sem na večer sedel na obali egejskega morja in pil retsino (a to srečo je že pojil alkohol!), ali pa če sem, ni še dolgo od tedaj, ležal v objemu prepovedane ljubezni. In tisto poglavje v Smislu rože, ki sem ga naslovil s Kostariko, je pesem o Njej, ki je ne smem imenovati. Tako kot tudi 371 pesmi Méle. To so bili bežni hipi sreče, vse pogosteje zaliti z grenkobo alkohola.
Pa vendarle so knjige, ki si jih prebral, zdi se, da ogromno, čeprav praviš, da si v svojem življenju prebral le kanček, nekakšne magdalenice, ki so obujale izgubljeni čas. K vsakemu delu se prileže določena knjiga … Katere so se prilegle tebi, ko si pisal Smisel rože?
Ko sem pisal Smisel rože, nisem bral! Preden sem se lotil podviga, sem prebiral Spenglerjev Zaton zahoda. Vrag vedi, zakaj sem ravno pri njem iskal odgovor na vprašanja, ki si jih nisem niti (še) zastavil. Morda me je navdihnila njegova misel: »Poglej si cvetlice zvečer, ko se ob zahajajočem soncu zapirajo druga za drugo: tedaj te prevzame nekaj skrivnostnega, polasti se te občutje skrivnostne tesnobe pred tem slepim (ne lepim!!!) bivanjem, ki je podobno sanjam in vezano na zemljo.« In ves čas pisanja me je spremljalo »občutje skrivnostne tesnobe«, saj sem se podal na pot k začetku, skoraj svojega rojstva sem se dotaknil. Seveda pa mi ves čas pisanja v ozadju igral orkester, ki je izvajal Aleksandrijski kvartet in Mojstra in Margareto.
Kot otrok si bil izrazito otožen. Sanjaril si o daljnih deželah, o temnopoltih ljudeh, o puščavah, ki z nočjo žarijo, kot zapišeš, postanejo bele, kot bi zapadel sneg. Od kod hrepenenje po odhodu daleč stran, v druge kraje?
Naj mar znova rečem, vrag vedi! To sem bil jaz, vedno nagnjen k otožnosti, melanholijo sem razumel kot plemenito čustvo. Sanjarjenje po daljnih deželah še vedno tli v meni in žal mi je, da ne bom mogel obiskati na primer Mavricija (pa ne da bi tam z gangsterji igral golf!). Iti in iti, potovati, vse do konca sveta, do konca časa. Koliko dežel ne bom uspel videti, obiskati! In znova me napade otožnost, saj sem prisiljen živeti v tem minimundusu, na Viču, nekoč sem zapisal, »na usranem Viču«. Da bi se lahko preselil vsaj na kakšen grški otok in tam v senci oljk in cipres počasi srkal lepoto sveta, pa četudi bi bila skrita v steklenici trpkega vina.
Zdi se, da se osredotočaš na detajle, potem pa preideš k velikim temam in razvijaš globlje misli. Si tu uporabil znanje pesnika, modreca, morda celo esejista, odličnega govornika? Spomnim se, da sem v zapisu o gledališki predstavi V imenu matere, ki so jo igrali v Drami, zapisala, da bi zgodba, ki jo upoveduješ, lahko bila tudi romaneskna. Kako si se otresel pesniškega pristopa?
Prav zlahka, ker se mi je poezija uprla, grdo rečeno zagravžala. Nisem več zmogel ne pisati ne brati poezije. To se je zgodilo šele, ko sem končal zbirko Méle. Malabar je bil prvi poskus vstopa v prozo, četudi zelo poetično. Potem sem napisal Mal di mare, poetični roman o italijanski pesnici Gaspari Stamapa (1523 – 1554). Kot v uvodu v Smisel rože zapišem, sem imel že pred dvajsetimi leti namen napisati nekakšno avtobiografijo. Celo naslov sem že izbral: Vzpon na Žalostno goro. A tedaj še nisem imel vseh izkušenj, kot sem si jih nabral v zadnjih dveh desetletjih. Potem pa sem si določil »časovnico«, od oktobra leta 1953 pa vse do leta 2020, in nisem se začel potapljati v to neizmerno morje časa, na vdih, kot to dela izjemna Alenka Artnak! Kljub temu da sem do neke mere užival v pisanju, je bilo hkrati silno boleče, tudi tiste strani, ki sem jih posvetil svojim ženskam. Spomin na njihova lepa telesa, vonje, oblike in obline, oči in kožo, lase in spolovila, me je vedno znova »zablokiral«, saj je bilo najtežje obuditi lepoto, ki je ni več, ki ne počiva v magdalenici, namočeni v čaj. In eden najlepših spominov se je prebudil ob Magdi, temu nesrečnemu dekletu, mladi ženski, ki me je začarala s svojim vonjem.
Kot mladenič si si želel odrasti, kot deček si sanjal sanje odraslih, ali kot zapišeš: »Ni bila le resnobnost to, kar me je tedaj ujelo v svoj skoraj kurbirski objem; še nekaj se je budilo v meni, me vznemirjalo, da sem se izgubljal v samem sebi /…/ Želja po ženskem telesu.« Kot odrasel moški, ki je že preizkusil telesa vseh oblik in vonjev, se vračaš v paradiž otroštva in razbiraš vzorce, ki so se te zaznamovali. Se motim?
Ne motiš se, ker vem, da sem za vedno, no, za tistih nekaj let, ki jih bom še preživel, izgubil žensko telo. Bil sem obseden z ženskim telesom, zdaj lahko samo še gledam, zrem, bolščim v ženske, ki hodijo mimo mojega bifeja, morda se katera celo usede, s kakšno prijateljico ali otročkom v naročju … Zato in samo zato se zatekam v varljiv objem otroštva, ki je bilo zame resnično rajsko. Od krvaveče potonike do male zelene žabice – so znamenja ob moji poti nazaj.
Izjemni so erotični opisi, ki so verjetno takšni, odkar si začel pisati. Kako prelomno je bilo pisati o erotiki v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja? In ali je bila erotika tudi način, kako se osvoboditi spon tradicije, si izbojevati svobodo?
O tem se pravzaprav nisem niti spraševal. Pisal tako, »kot sem čutil«. Jasno mi je bilo, da moram iznajti nov jezik, četudi metaforičen, da bom lahko opeval najsilovitejša čustva in občutja, ki jih moški doživlja, ko je v ljubezenskem objemu z žensko. Seveda sem pri tem namerno zavrgel tradicijo, četudi tudi tradicija ni popolnoma nespolna. Veliko sem prebiral perzijsko in arabsko poezijo in se tam učil senzualnosti. In Prešernov verz Pesem moja je posoda tvojega imena je bil zame vedno zelo erotičen. Bralci, tisti redki, so bili pozorni na mojo erotično poezijo (recimo zbirka Joni, 1976).
Ker imaš izrazito asociativen pristop, sem se spraševala, kako boš zaokrožil misel, da pisati ne pomeni živeti in da je pisati o svojem življenju absurdno, če ne celo sprevrženo početje. In potem se nekje vmes pojavi skrivnostna Marija. Ta tempo si zelo lepo stopnjeval. Se pravi odpoved pisanju in razkrivanje Marije.
Marija je moja žena že več kot štiri desetletja. Ona mi je odprla svet, svet ženske, svet nestanovitne duše, norosti, opijanja … In ker sem pisal pesmi, namesto da bil z njo, da bi ležal ob njej, sem noč za nočjo »koval« verze in misli, da sem vélik pesnik, da bom vsak hip odpotoval v Stockholm … Marije moje pisanje ni niti malo zanimalo; velikokrat mi je rekla, da je, ko sva se spoznala, mislila, da so moje pesmice le pesmice zaljubljenega študentka primerjalne književnosti. Da ni nikdar mislila, da bom svoje življenje posvetil pisanju. In sem ga in pri tem pozabil živeti. Ne vem, morda je bil Marijin alkoholizem res posledica mojega pisanja, mojega egoizma, egotizma. Sicer pa sem tudi sam vedno več pil, v času, ko je bila Marija hospitalizirana na Studencu, sem tako rad, po obisku pri njej, tam okoli pete ure popoldan, zavil v vaško gostilno in pil s kar največjim užitkom.
Spomnim se stavka, ki ga je izrekel Vileniški nagrajenec Ilija Trojanow, da so partnerji izjemno pomembni pri našem pisanju. Kako pomembne so bile ženske za tvoje pisanje, in kako pomembna je bila Marija?
Tako kot sem že rekel: brez Marije (in drugih žensk, ki so bile »moje« pred Marijo in tudi ona, ki je bila »moja«, ko sem bil že dolgo poročen z Marijo) morda ne bi pisal, morda bi pisal drugače, morda bi skušal preživeti svoj čas (le) kot oče in mož, se posvečati drugim dejavnostim. A kaj, ko sem se odločil za literaturo in me je ta zasvojila. Vera v poezijo je bila močna, trdna kot skala, le da njej nisem znal sezidati templja. Vedno sem poezijo razumel kot nekaj posvečenega, vzvišenega. A vedno pogosteje, kljub temu da sem pisal eno zbirko za drugo, se je v meni oglašal dvom; kaj pravzaprav je to? Nekoč sem skušal odgovoriti na to vprašanje tako, da sem zapisal: Poezija je vse, česar ni! In hkrati obrnil Platonovo razumevanje poiesisa: rekel sem, poeisis ni to, da se nebivajoče spremeni v bivajoče, ampak ravno obratno. Kako? Ker ko nekaj zapišem, temu odvzamem živost, neposredno pričujočnost. Postane beseda, del jezika. Ko zapišem ime Marija, to ni več moja Marija, ampak le še beseda Marija, ime, ki ne ve za pravo, bivajočo Marijo.
Veliko v tej knjigi, in ne glede na izrečeno, je ostalo tudi v zamolku. Skoraj nemogoče ti je oporekati, ko navajaš primere, da pisanje ni odrešujoče in zato verjetno, preden dejansko zapišeš tisto anekdoto o Šalamunu, ki je pisal pesmi svoji ženi, pa se jih ni razveselila, kot bralka vem in prepoznam, da je to priznanje, da je pisanje zabloda, odvisnost, hujša kot alkoholizma. Ali pač ne?
Da je bila zasvojenost s poezijo hujša od alkoholizma, je res. Vendar sem pisal vedno le trezen. Pisati pijan, alkoholiziran, kot bi rekel moj oče, je brezplodno dejanje. Kljub temu, da sem počasi tudi spoznaval, da moja poezija postaja »starinska«, da ne sledi sodobnim tokovom, Janko Kos bi nemara rekel, da je bila vedno manj deležna pozornosti kritiške presoje, sem vztrajal in vztrajal: pot navzgor je bila razdrapana, jaz pa bos. Kar rinil in rinil sem, a razgled je bil vedno manjši, ožji, nikjer ni bilo neskončnega obzorja, na katerem bi se lesketala zvezda vodnica. Nato sem spoznal Njo in začel pisati pesmi, vsak večer, včasih celo po tri pesmi. In tako je nastala zbirka Méle, a tedaj je Ona že odšla. Ker moje življenje ni nobena fucking poezija, je še rekla. Jaz pa sem odšel na Kostariko. A nekdo, veliko modrejši od mene, je dejal, da če nekoga resnično ljubiš, ga pusti, da gre.
Bi se strinjal, da je Smisel rože tudi knjiga o vonju? Tudi o glasbi, ampak bolj o vonju, kar doseže vrhunec pri opisovanju odnosa z Marijo.
Vonji so zakladnica minulosti. Prvi vonj, ki se je zalezel vame, je bil vonj po potonikah na vrtu Slavčeve vile v Kranju. Pa vonj kafre, ki je obkrožal očetovega prijatelja arhitekta Maksa Strenarja … Nato še tisoče vonjev, ki sem jih užival, kot da bi bili opojne substance; najmanj opij. In ko sem bral Baudelairove pesmi, sem vohal Jeanne Duval, saj sem mi je zdelo, da je dišala tako kot moja kratkotrajna ljubezen Magda Vidmar. In potem sem pil vonj razgretega Marijinega telesa, bil je parfum Ma griffe (kar pomeni Moj podpis). In zadnji vonj, ki ga ne bom nikoli pustil, da bi izpuhtel v brezbrižen zrak, so parfumi istanbulskega Atelier Rebul.
Na rob knjige sem si pripisala, da so tu ključna tri vprašanja, kot nekakšni leitmotivi – Ali ljubezen rešuje? Ali poezija rešuje? Ali je mogoče preživeti s pomočjo poezije?
Na vsa tri vprašanja, danes, ko sem star štiriinsedemdeset let, lahko odgovorim nikalno. Ljubezen pogublja, ker prizadeva globoko bolečino, celo na dnu sreče, ki jo rojeva, leži ostro rezilo bolečine. Kljub temu, da sem neštetokrat ponovi za Hafisom: ni razkošja brez globoke bolečine. Poezija me ni odrešila, četudi sem napisal več kot trideset zbirk! In preživeti s tem, kar te v bistvu pogublja, je nemogoče. Je mogoče le, če si mazohist. In velikokrat, prevečkrat sem v svojem življenju postal sam svoj rabelj, vihtel bič nad samim seboj; ne da bi izganjal hudiča, ampak da bi mi bolečina dopovedala, da vendar (še) živim in da bom morda še kdaj hodil po obalah Kostarike in mi bo noge oblival Tihi ocean.
Ivo Svetina, Smisel rože, Cankarjeva založba, Ljubljana 2022.
Leta 1966 je bil Adriano Celentano že velik zvezdnik italijanske zabavne glasbe. Skladbo 24.000 Baci je posnel že zdavnaj, znan je bil po vsej Italiji, Fellini pa ga je v Sladkem življenju zasedel v vlogi rock zvezdnika. Do 28. leta je dosegel vse, njegov vpliv je bil res neizmeren. Nenazadnje hlačam, ki jim v Ljubljani rečemo »na zvonec«, marsikje na Primorskem še vedno pravijo »čelentanke«. Etimologija ne bi smela biti pretežka.
In vendar se mu je tega leta 1966 zgodil polom. Na sanremski festival se je odpravil s skladbo Ragazzo della Via Gluck, a se nanj sploh ni uvrstil. Publika je Fantu z ulice Gluck rekla »ne«. Sredi šestdesetih so imeli še vedno raje sentimentalne popevčice, kakršna je bila zmagovalka tistega leta, Dio come ti amo v izvedbi zvezdniškega dueta Gigliole Cinquetti in Domenica Modugna. Vzajemno izpovedovanje ljubezni, vzdihovanje, lalalala, sladkoba.
Adriano Celentano Fotografija: Wikipedija
In preden se lotimo družnega zgražanja nad Italijani: smo Slovenci kaj boljši? Nismo tudi mi leta 1998 na Evrovizijo namesto Magnificovega še-danes-hita Silvija poslali Vilija Resnika z jamrajočim komadom Naj bogovi slišijo? Seveda smo. In tako kot še danes vsak žur oživi, ko se zaslišijo prvi takti diskoidne Silvije, vsako koncertno prizorišče že desetletja vzplamti, ko Celentano na kitaro odigra prve akorde. Na dostopnih videoposnetkih Celentano navdušenje spremlja z nasmeškom, ki pravi »že takrat sem vedel, ampak dobro, uživajte«. Bil je pred časom in to že ves čas ve. Če v YouTube vtipkate geslo »Celentano Verona live« si boste lahko ogledali tiste prve akorde in v ozadju slišali erupcijo navdušenja. In če boste pozorno pogledali Celentanovo desnico, s katero dirigira množici, boste zagledali iztegnjen sredinec. Naj si ga vsakdo intepretira po svoje.
Ragazzo della Via Gluck, torej. Glasbeno bi komad laično lahko uvrstili med tiste, ki iz minute v minuto naraščajo. Začne se s kitaro in vokalom, konča pa z vokalnim zborom in pihalno sekcijo, ki vsemu skupaj da močan soul pečat. Sredi šestdesetih je bil soul velika reč, v Ameriki so blesteli James Brown, Otis Redding je bil še živ, Marvin Gaye pa še ne povsem zadrogiran. Na mestu je bilo glasbeno raziskovati v tisto smer. Pesem je v skoraj 60 letih od nastanka doživela precej predelav, večina jih je brezveznih, pozornosti pa je vredna tista, ki jo v portugalščini odpojeta Celentano in zelenortska glasbenica, pokojna Cesaria Evora, ki smo jo nekajkrat lahko videli tudi v Ljubljani.
Tudi če poslušamo besedilo, je bila Ragazzo della Via Gluck daaaleč pred vsemi in bi jo tematsko zlahka umestili v današnji čas, ko se v mestih bijejo bitke okrog vsakega podrtega drevesa in betonirane zelenice. Jasno postaja, da je mestno zelenje tisto, ki zagotavlja znosno bivanje – klimatske naprave so nezdrave in žrejo neskončne količine energije, ki je vse dražja. Začarani krog. In Celentano je o njem pel pred 56 leti, a so mu Italijani rekli »ne«.
Via Cristoforo Gluck je bila v času, ki ga opeva Celentanova pesem, predmestna ulica, s katere se je fant odpravil v mesto, kjer ga je čakalo vse, česar doma ni imel. Avtomobili, telefoni, tranzistorji, vespe, televizorji, gramofoni, te stvari. Soseska je bila še za silo zelena, v mestu pa je bil beton, asfalt, hrup, prah. Milan je bil od nekdaj industrijsko središče Italije in z Via Gluck je pot vodila najprej v središče mesta, potem pa najbrž naprej. In ko se je ragazzo v mestu dokazal, dobro zaslužil in se naveličal »napredka«, se je vrnil domov. Kjer so ga po osmih letih, seveda, čakali beton, prah in hrup. Mesto.
Ulica, imenovana po avstrijskem skladatelju Cristophu Willibaldu Glucku, je danes povsem običajna ulica v širšem središču lombardske prestolnice. V bistvu je precej dolgočasna in z ničemer ne daje vedeti, da Italija in Evropa že skoraj šestdeset let prepevata o njej. Kaj šele tega, da se je v eni od njenih hiš leta 1938 rodil Adriano Celentano. Na številki 14, kjer je bilo prvo Celentanovo domovanje, boste zaman iskali kakršno koli obeležje. Nič. Spodobno obnovljena fasada, a obeležja nikjer. Na obeh straneh ulice so parkirani avtomobili, ob njej je najti prodajalno sadja in zelenjave, pralnico in šivalnico, na njenem koncu pa bar, poimenovan po ulici – Gluck. Kot ulica tudi bar ni čisto nič posebnega, že v Trstu je neskončno veliko lepših, bolj urejenih, bolj italijanskih od tega. Da o središču Milana ali četrti Brera niti ne govorimo. V baru Gluck so plastični stoli in za silo pobrisane mize, obiskovalca pa pred vetrom, dežjem in čemerkoli že varujejo tiste debele plastične stene, ki v soncu iz vrta najbrž naredijo toplo gredo. Razen parkiranih avtomobilov in kakšnega skuterja o naseljenosti ulice dajejo vedeti imena na zvoncih ob vhodih v hiše. Ob italijanskih še nekaj ruskih, ukrajinskih in tistih iz islamskega sveta, sicer pa je bolj žalostno prazna – vsaj bila je v nedeljskem dopoldnevu, ko je bil opravljen ogled terena. Če Milan velja za prestolnico italijanskega in svetovnega stila, ga popotnik v Via Gluck išče zaman.
Iz bara se pogled odpira na poslopje glavne milanske železniške postaje, ki je kakšnih 15 metrov dvignjena nad ulico, ob kateri poteka, kar daje še dodaten občutek utesnjenosti. Dobra plat bližine železniške postaje pa je, da se radovedni bralec lahko na izlet zelo hitro in ob ustreznem načrtovanju tudi za razumno ceno pripelje z vlakom iz Trsta.
Mimogrede, o besedilu pesmi so bile napisane cele študije, s posameznimi pomenskimi odtenki so se povsem zares ukvarjali arhitekti in urbanisti, ki so Celentana proglasili kar za arhitekturnega kritika in kritika urbanizma. Verjetno se sam, ko je pesem prvič odpel, ni videl v tej luči. Ni vrag, da tisti sredinec velja tudi tistim, ki v popevki iščejo pregloboke pomene.
Novak je končal svojo jutranjo rutino s kitajsko palico, navadno leseno, dva prsta debelo in par centimetrov daljšo od njegove višine. Palica se ni imenovala »kitajska«, ker bi bila kakorkoli posebna, temveč po tehniki, ki jo je z njo izvajal. To lahko dostopno in univerzalno orožje so skozi zgodovino na različne načine uporabljali mnogi narodi po vsem svetu, njemu pa je bil najbolj pri srcu prav kitajski način – wushu kung fu varianta. Potem je bila na vrsti tonfa, standardno policijsko orožje v mnogih državah, tudi v Sloveniji. Tonfa je v bistvu pendrek iz trdega lesa z dodatnim ročajem, pravokotno pritrjenim na palico. Novak je vadil z dvema tonfama hkrati, z eno v vsaki roki. Najprej je naredil nekaj osnovnih gibov za ogrevanje, ko pa je začel palici obračati in ju na vso moč vihteti ter udarjati in blokirati nevidnega sovražnika, ga je zmotil predirljiv zvok avtomobilske hupe. Obrnil se je proti cesti in zagledal rdeč karavan škoda octavia, kako ustavlja na njegovi dovozni poti. V avtu je sedela soseda Cvetka in divje hupala, kot da bi bila zmešana, ter mu z roko mahala, naj pristopi.
Cvetka je bila gospa v najboljših letih, se pravi stara nekaj čez štirideset. Novak se ji je ponavadi izognil, če se je le dalo, saj ni nikoli utihnila. Vedel je, da ji tokrat ne bo ušel, saj se je dobesedno ulegla na hupo in trobila, kot da nekje gori. Poleg tega je bil malo firbčen, ker se je očitno nekaj dogajalo. Gospo Cvetko je bilo mogoče res težko poslušati, ni pa imela navade, da bi mu brez razloga trobila pred bajto.
»Živjo, sosed! Res se opravičujem, ker vas takole motim … vem, da trenutno niste v službi, ampak situacija je skrajno resna in ne vem, na koga drugega naj se obrnem. Lojze je v službi, otroka sta v šoli, vi pa ste tukaj, čisto zraven,« je Cvetka izstrelila svoj prvi rafal, ne da bi zadihala, in bila videti čisto iz sebe.
»Je že v redu soseda, tukaj smo, da si pomagamo. Pomirite se in povejte, v čem je problem?«
»Saj ste policaj, a ne? Pardon, hotela sem reči policist. Se pravi, imate uradno pištolo tako kot vsi drugi policaji? Prosim, vzemite jo s sabo. Pa preverite, ali ima metke … Res ne bi imelo smisla, da imate s sabo pištolo, pa ugotovite, da ste doma pozabili metke. Nočem vas učit, kako naj opravljate svoje delo, ampak vseeno raje preverite, ali ima metke … V glavnem, zverina je skrajno nevarna, jaz se ji ne bi približala brez pištole.«
»Zverina?! Gospa soseda, prosim vas, pomirite se in povejte, kaj točno se dogaja?«
»V moji garaži je pes, eden tistih grozljivih z res velikimi zobmi. Veste tak, ki napada otroke! Buldog, ali kako se mu že reče? Prišla sem domov in hotela parkirat avto v garaži, ko me je napadel. Še v Poldeta se je zagnal! Pravzaprav je Polde prvi skočil vanj, pa sem ga v zadnjem trenutku potegnila nazaj v avto in zapeljala ven iz garaže, ker se mi vseeno zdi malo preveč hud, da bi ga naš Polde lahko pregnal. V glavnem, prosim vas, vzemite pištolo in ustrelite zverino! Strah me je, da me bo ugriznil, ko je tako napadalen. Na televiziji sem enkrat gledala oddajo o teh psih …«
Novak se je za trenutek zamislil: »Psi, ki napadajo otroke … A mogoče mislite pitbule?«
»Ja, prav ta je – pitbul! Sem tako v šoku, da se nisem mogla spomnit, kako se imenuje.«
»Kje pa je ta pes?«
»Še zmeraj je v moji garaži. Ko sem zapeljala ven, sem garažna vrata zaprla, notranja vrata iz garaže v hišo pa so vedno zaklenjena, tako da je še vedno notri.«
»Prav ste naredili, gospa Cvetka! Samo trenutek počakajte, da vzamem par stvari in greva skupaj k vam.«
»Hvala, sosed. Pa ne pozabit metkov, prosim!«
Ko se je nekaj minut kasneje Novak prikazal iz hiše, je imel s sabo kitajsko palico, eno od tonf, kolut neverjetno vzdržljivega in čvrstega sivega lepilnega traku ter usnjeno delovno rokavico, ki sicer ni bila ne vem kakšna zaščita pred ugrizom pitbula, vseeno pa boljša kot nič. Soseda ga je opazovala, kot da je z njim nekaj narobe: Ali mu ni rekla, naj vzame pištolo!
»Sosed, imate pištolo?«
»Nimam. Danes ne bomo nikogar ustrelili.«
»Bog se usmili! Vi sploh ne veste, v kaj se spuščate! Ko boste videli to zverino, se boste takoj obrnili – pes je smrtno nevaren! Lahko ugrizne kakšnega otroka … ko jih enkrat zdresirajo, da so agresivni, niso nikoli več normalni. Spoznam se na pse, saj sem gledala dokumentarec … Vaša služba pa je, da ščitite nas, davkoplačevalce, preden se zgodi nesreča.«
»Gospa Cvetka, moja služba je, da lovim kriminalce, ne pa da streljam pse. To delajo šintarji,« je rekel Novak malo glasneje, saj mu je soseda počasi začenjala iti na živce. »Zdaj pa me dobro poslušajte. Avto parkirajte pred svojo garažo, ker ne vem, koliko časa bo trajalo.«
Novak je pogledal Poldeta, sosedinega zlatega prinašalca, ki se je tako pogumno zagnal v vsiljivca in branil domače dvorišče. Vendar pa Polde trenutno ni izgledal niti najmanj pogumno, prej se je zdel nekoliko travmatiziran. Z repom, zvitim med nogami, je sedel na zadnjem sedežu in tiho cvilil. Novak bi ga najraje pobožal, vendar se je zadržal, saj pred vstopom v garažo ni želel preveč vonjati po drugem psu.
»Gospa Cvetka, a imate pri sebi Poldetov povodec?«
Cvetka mu je brez besed (kar je bil gotovo napredek) podala elastični povodec in opazovala, kaj mu bo. Novak je povlekel malo povodca iz koluta, pustil viseti slabih deset centimetrov traku in ga z lepilnim trakom trdno pritrdil na vrh palice, potem pa po celi njeni dolžini ponovil postopek, na vsakih trideset centimetrov, ter dodatno še enkrat ojačal trak na vrhu palice, kjer je bila najbolj občutljiva točka. Preizkusil je, kako trdno je prilepljen trak, in bil zadovoljen. Ker je Cvetka živela le tri hiše stran, se je k njej napotil peš, ona pa je počasi vozila za njim.
»Gospa Cvetka, vidva s Poldetom ostanita v avtu, dokler ne zaklenem garažnih vrat za sabo. Potem pojdita v hišo, Polde pa naj bo čim dlje od notranjih garažnih vrat. Nočem, da bi ga pes videl, slišal ali zavohal, ker si ne želim, da bi postal še bolj živčen, sploh če je res tako napadalen, kot pravite. Ko bo pes zavarovan, bom potrkal na vaša notranja vrata, vi pa mi boste odprli garažna vrata, prav?«
»Kaj pa boste potem naredili z njim?«
»Zaprl ga bom v svojo garažo in poklical v zavetišče.«
»Samo previdni bodite, gospod Novak! Upam, da veste, kaj počnete.«
Takoj ko je vstopil v garažo, je v kotu zagledal kot noč črnega pitbula ali stafordskega terierja. Bil je črn kot krokar, le na prsih je imel belo liso. Ker je bil temne barve in je stal v senci, ga je Novak zelo slabo videl. V temi so žarele le njegove oči in se bleščali beli ostri zobje, slišal je pritajeno renčanje. Ne da bi odmaknil pogled s psa, je Novak s perifernim vidom poiskal stikalo za luč. Ko jo je prižgal, je videl, da pes stoji v napadalni drži; vse dlake je imel pokonci, njegov hrbet je bil upognjen v loku, ušesa sploščena in zadnji nogi napeti kot vzmeti ter pripravljeni, da se poženeta v zrak, proti Novakovemu grlu. Če bo moral, ga bo ugriznil. Novak je bil še posebej pozoren na njegov rep. Če bi ga imel pokonci in iztegnjenega, bi to v pasjem jeziku pomenilo: Ne maram te, zdaj ti bom jebal mater. Ker pa je imel pes svoj rep skrit med zadnjimi nogami, je to pomenilo nekaj drugega: Če se mi približaš, je po tebi. To je bila zelo pomembna razlika, saj pes ni imel morilskega nagona, ampak si je želel le, da bi ga pustili pri miru. To v danem trenutku žal ni bilo mogoče, saj je Cvetka hotela nazaj svojo garažo; če ne takoj, potem pa čim prej.
Novak se sicer ni bal psov in ni kazal strahu, vendar pa bi bil bedak, če ne bi bil karseda previden. Pazil je, da ni delal kakih naglih gibov in namesto, da bi se psu skušal na vsak način približati, ga je raje poskušal pomiriti.
»Počasi, prijatelj, res ti ni treba renčat in kazat zob. Prav nobenega razloga ni, da bi se midva kregala,« mu je z mirnim, zbranim glasom, kot bi se pogovarjal s človekom, dopovedoval Novak. Pes je za trenutek neodločno obstal, potem pa na kratko zalajal in še naprej renčal in kazal zobe. Ni vedel, kaj bi ta človek rad od njega in ni mu zaupal. »Prinesel sem ti darilo. Dal ti ga bom, če boš priden kuža …«
Počasi, da ga ne bi vznemiril, je Novak iz žepa potegnil svoje orožje – že odprto pakungo prekajenih kranjskih klobas. Izvlekel je eno, jo prelomil na pol in mu jo pokazal.
»Vidiš, to je zate. Gospa Cvetka mi je rekla, naj vzamem pištolo, ampak meni se je zdelo, da bom pri tebi več dosegel z diplomacijo, a ne da? Zdaj ti jo bom vrgel, pa poskusi. Mislim, da ti bo všeč.«
Novak je vrgel klobaso proti psu in pristala je približno pol metra pred njim. Pes je spet zalajal in se nekoliko umaknil, potem pa renčal naprej. Hitro je ugotovil, da mu klobasa ni nevarna, pa ne samo to – dobrota kranjske kuhinje je napolnila prostor z vonjavami, ki jih je njegov občutljivi smrček takoj zaznal in se jim ni bilo moč upreti. Prenehal je renčati in neodločno obstal ter poskušal osredotočiti svoj pogled na Novaka in polovico klobase hkrati.
»Kar poskusi, dobre so!« ga je hrabril Novak. »Tudi jaz jih imam rad. Verjemi mi na besedo, so kot Coca Cola – you can’t beat the feeling.«
Pes se je naenkrat pognal naprej kot blisk, zgrabil klobaso in bil v hipu spet na svojem mestu, s pogledom, uprtim v Novaka, ki je negibno stal in nasmejan opazoval, kako golta klobaso. Zdaj ko ga je lahko bolj pozorno motril, je Novak opazil še nekaj; pes je bil od spredaj res velik, imel je masivno glavo, širok vrat in močna prsa, ko pa se je obrnil malo postrani, mu je lahko preštel vsa rebra. Bil je čisto sestradan. Druga stvar, ki jo je opazil, pa je bil krvav madež na tleh. Pes je bil poškodovan in je krvavel. Ni čudno, da je živčen in agresiven. Bog ve, kaj se mu je zgodilo.
»A je bilo dobro? Saj ti pravim, te so najboljše, kar jih dobiš. Čakaj, ti bom dal še eno.«
Vrgel mu je še drugo polovičko klobase in pri tem neopazno naredil pol koraka naprej. Zdelo se je, da pes ni videl njegovega manevra in da ga bolj zanima klobasa. Novak je pazljivo položil kitajsko palico s Poldetovim povodcem na tla, da bi jo hitro dosegel, če bi bilo treba. Ni je hotel imeti v roki, ker jo je pes doživljal kot grožnjo. Psu je raje še naprej metal koščke klobase in se mu neopazno približeval, ta pa je bil tako zadovoljen s slastnim zalogajem, da je začel celo malce mahati z repom, vsaj dokler ni ugotovil, da je Novak le še dva metra stran in je spet postal zelo živčen. Zdaj ni več renčal, je pa v opozorilo glasno lajal, kot bi želel povedati: Hvala za klobaso, vseeno pa raje ostani, kjer si, ne hodi mi preblizu! Še vedno mu ni zaupal. Novak je počasi iz žepa izvlekel par vnaprej pripravljenih vezic za elektroinštalacije, ki jih na demonstracijah in podobnih dogodkih uporablja tudi policija, ko ji zmanjka lisic. Vrgel jih je na tla, na pol razdalje med njim in psom, ki je zalajal še malo glasneje. Ni vedel, kakšne namene ima ta človek in njegovo početje mu ni bilo všeč, vseeno pa ga je hotel najprej opozoriti, naj raje ne nadaljuje, saj mu je bil hvaležen za podarjeno klobaso. Za zadnji košček, ki mu ga je vrgel Novak, se ni niti zmenil. Klobasa gor ali dol, spet se je počutil ogroženega, in to je bilo pomembnejše od hrane.
»Hej, prijatelj, nič hudega ti nočem, le pomagati ti želim,« ga je neuspešno miril Novak.
Počasi mu je ponudil roko, da jo povoha, seveda tisto z rokavico. Vedel je, da bo njegov občutljivi smrček kljub rokavici zaznal vse njegove vonjave. Očitno je bilo to za psa preveč, saj ga je napadel, vendar je Novak reagiral enako bliskovito, skrčil roko in namesto nje psu ponudil tonfo. Močni zobje so zagriznili v drevo, kar je bil Novakov namen, in ga počasi spreminjali v iveri. Novak je z orokavičeno roko zgrabil pasjo čeljust, psu potisnil palec v gobec in močno pritisnil navzdol. To je počel že prej, zato je vedel, da pes nikoli ne ugrizne, če imaš v primežu njegovo spodnjo čeljust, saj tako ne more premikati niti zgornje čeljusti. Ta postopek za psa sicer ni bil boleč, bil pa je skrajno neprijeten. Novak je za trenutek z eno roko izpustil tonfo in k sebi potegnil pripravljene vezice, potem ko se je prepričal, da trdno drži spodnji del čeljusti, pa je pasjo čeljust potisnil še močneje navzdol in izvlekel tonfo. Nastopil je najnevarnejši trenutek. Novak je vedel, da ne sme niti za hip zmanjšati pritiska, saj bi mu pes, kljub rokavici, palec pregriznil kot trsko. Psu je na gobec namestil vezico, hitro potegnil ven palec, in ko so se močne čeljusti končno zaprle, vezico močno zategnil. Vedel je, da bo psa malo zabolelo, a žal ni imel druge izbire. Pes je seveda hotel z zadnjimi tacami sneti vezico z gobca, a ga je Novak podrl na tla in se z vso svojo težo ulegel nanj. Pes je glasno cvilil in ga praskal s kremplji, vendar Novak ni popustil. Najprej mu je zvezal zadnje tace, potem še sprednje in se nato dvignil z njega. Zaradi tiščanja se je psu odprlo nekaj starih, slabo zaceljenih ran in Novaku se je trgalo srce, ko je poslušal njegovo cviljenje.
»Ubogi revček. Malo potrpi, ti bom pomagal.«
Zelo previdno, da se ne bi dotaknil bolečih mest, je pobožal psa, ki se je prenehal upirati. Opazil je, da joka. Kako je moral trpeti … Spremenil je prvotni načrt, ki je vključeval kitajsko palico in Poldetov povodec, ter ga previdno vzel v naročje, kot otroka. Z nogo je nekajkrat močno brcnil v garažna vrata, da bi priklical Cvetko. Ko se je oglasila, ji je rekel, da je vse v redu in naj odpre.
»Bravo, sosed Novak, pa ste ga le dobili! Čestitam! A ste v redu?«
»Jaz sem, ampak on ni. Poglejte vse te rane, na več mestih krvavi. Pes je bil hudo zlorabljen in zato se obnaša, kot se. Najbrž so ga imeli za pasje boje.«
»No, ja, saj je res revček ubogi,« se je zasmilil še Cvetki. »Ampak ti psi itak niso za nič drugega. Gledala sem dokumentarec … kaj pa boste naredili z njim?«
»Ne vem …«
2
Novak res ni vedel, kaj bi s psom. Načrt, ki bi mu težko sploh rekel načrt, je bil, da ga zapre v svojo garažo. Kaj pa potem? Moral bo dobro premisliti, ampak trenutno je imel druge skrbi. Še zmeraj zvezanega psa je nežno položil na zvito preprogo v garaži in ga za trenutek pustil samega. K njemu se je vrnil s starim kovtrom in deko ter piskrom, ki ga ni več uporabljal. Najprej mu je naredil udobno ležišče in ga položil nanj, nato pa v garaži poiskal komplet prve pomoči. Razmišljal je, s čim bi mu oskrbel rane. Alkohol ni prišel v poštev, ker bi izzval preveč bolečine. Nazadnje mu je rane razkužil z medicinskim jodom. Opazil je, da je pes poln brazgotin in starih zaceljenih ran, kar je pomenilo, da je moral biti ranjen večkrat in da njegove trenutne poškodbe niso slučajne. Še bolj je bil prepričan, da so psa uporabljali v pasjih bojih. Šele ko je končal, mu je odvezal smrček, natočil čisto vodo v pisker in mu dal piti. Noge mu je zaenkrat pustil zvezane. Potem je na spletu poiskal najbližjega veterinarja in ga poklical. Opisal mu je situacijo in ga vprašal:
»Zanima me, ali pridete tudi na dom? Mislim, da bi bilo tako veliko lažje, kot da ga vozim k vam v ambulanto.«
»Gospod, tega res ne počnemo. Dajte ga v avto in ga pripeljite v ambulanto, pa mu bomo tukaj pomagali. Koliko časa potrebujete, da pridete do nas?«
»Res se vam opravičujem, vem da se sliši čudno, kar vas sprašujem, a pes je v zelo slabem stanju … Plačal bom, kolikor je treba. Poleg tega to ni moj pes, ne poznam ga in ne vem, kako se bo obnašal. Res ga ne bi rad vozil med ljudi, ker je zelo napadalen. Trenutno je sicer miren, ampak videl sem ga že tudi agresivnega. Počakajte trenutek … Kaj pa če bi ga slikal in vam poslal njegovo fotografijo, da vidite, kako izgleda?«
Veterinar je za trenutek razmišljal, potem pa rekel: »No pa dajte, to pravzaprav ni slaba ideja.«
Čez nekaj časa, ko sta se spet slišala, je veterinar govoril z drugim tonom: »Veste kako, gospod, ko smo v službi, res ne hodimo po hišah, razen če bi imeli doma recimo bolno kravo. Zakaj? Ker krave res ne moreš stlačit na zadnji sedež avta in je pripeljat k nam, ne res? Pa tudi nočemo, da nam jih vozijo v ambulanto. Prostora imamo za pet, največ šest krav, kar se hitro napolni, in res si ne želimo, da bi nam vozili nove in nove … Če so torej krave v igri, pridemo na dom, pri psih in mačkah pa je zgodba drugačna, ker teh je res milijon. Mi pa nimamo dovolj zaposlenih … Tako da, dokler sem v službi ne morem prit k vam, res pa se moja izmena konča čez dve uri in lahko se oglasim takrat, na poti do doma.«
»To bi bilo super, res hvala, gospod doktor.«
»A imate mogoče kakšno pasjo ovratnico? Nimate? Bom prinesel ovratnico in povodec iz ambulante. Ubogi revček … Ne verjamem, da bo danes še napadalen, saj tudi on ve, da je v dobrih rokah. Kaj pa rane, ste jih kaj oskrbeli?«
»Samo razkužil sem jih z jodom. Alkohol se mi v njegovem stanju ni zdel najbolj primeren.«
»Odlično! Bom prinesel še medicinski med, ki je odličen pri takih ranah. Če imate še kakšno kranjsko, pa mu lahko date še polovičko, da bo priden, ampak ne pretiravajte. S sabo bom imel tudi vitaminske brikete, tako da lačen ne bo, vseeno pa se ne sme prenajesti. Saj pit ste mu tudi dali, ne? Odlično! Se kmalu vidimo.«
Potem ko je veterinar oskrbel njegove rane in je pes pod vplivom blagega pomirjevala zaspal, je presenečeno vzkliknil: »Glej si ga no! Aha!«
»Oprostite, kaj se dogaja?« je začudeno vprašal Novak.
»Skener ne zazna čipa. Čakajte, bom poiskal še … Ne, res ga nima! Ta pes ni čipiran.«
»Kaj točno pa to pomeni?«
»To pomeni, da pes uradno nima lastnika v Sloveniji. Kar ima svoje dobre in slabe strani. Dobra stran je, da neuradni lastnik nima nobenih pravic do psa … se pravi, kdorkoli bi ga zdaj pripeljal v mojo ambulanto, ga dal cepiti in podpisal dokumente, bi postal njegov novi lastnik.«
»Slabe strani pa so?«
»Slabe strani? Najslabša je, da bo v dveh tednih zelo težko našel novega lastnika. Pes je sicer relativno mlad, star je približno dve leti, morda bi ga še lahko socializirali … čeprav je v ringu verjetno že pol svojega življenja … Mogoče pa je šel predaleč …«
»V ringu?«
»Seveda! Poglejte si to! Poškodba čez poškodbo čez poškodbo. Ta tukaj recimo je zelo stara, pa ima pes šele dve leti. Sigurno so ga uporabljali v ilegalnih pasjih bojih, in to večkrat. To mu ne bo v pomoč pri iskanju novega lastnika, kar je slabo. Je pa še nekaj slabšega, se bojim …«
»In to je?«
»Nekje v bližini verjetno nekdo vzreja pitbule, ilegalno seveda.«
»Mislite za pasje boje?«
»Za kaj pa drugega. Njegove poškodbe so take, da je v ringu gotovo že kako leto, če pa organizirate pasje boje, rabite veliko psov, saj je smrtnost zelo visoka. Vzreditelji obdržijo pse, ki jih imajo za perspektivne in za katere menijo, da bodo v ringu zmagovali, druge pa prodajo. Tiste, ki jih niti prodati ne morejo … no, na nečem morajo vaditi tudi perspektivni psi, ne. Če bomo našli organizatorje borb, bodo najbrž med njimi tudi ’rejci’.«
»Čakajte malo! ‚Če bomo našli?!‘ Vi ste že kar odprli preiskavo, ali kako?«
»Kako prosim?! Ali ne boste odprli preiskave? Saj ste omenili, da ste inšpektor.«
»Vsekakor bom poiskal lastnika psa, ker bi se rad osebno pogovoril z njim … Preiskave pa res ne morem odpret kar tako. Mislim, vaše ugotovitve temeljijo na tem, kar ste videli pri enem samem psu, za katerega sicer upravičeno domnevate, da je sodeloval v pasjih bojih, ampak vse drugo, kar ste rekli … se vam ne zdi vse skupaj malo za lase privlečeno?«
»Gospod inšpektor, res upam, da se motim, ampak mislim, da se ne … Žal imam izkušnje. Poleg tega to ni prvi pes, ki sem ga videl v takšnem stanju, enega takega so k nam pripeljali že prejšnji mesec. Ta je torej že drugi.«
»A tako. Kaj pa se je zgodilo s tem drugim psom? Kje je zdaj?«
»Ko smo ga zakrpali, kolikor smo ga sploh lahko, je šel v zavetišče. Žal niso našli nikogar, ki bi ga posvojil … Če nič drugega, si je vsaj malo odpočil, preden so ga uspavali.«
Novak je bil v hipu odločen. »Veste kaj, tegale tukaj bom kar jaz posvojil. Saj ste rekli, da ga lahko, ne? Pes nima uradnega lastnika, jaz pa pravzaprav že nekaj časa razmišljam, da bi imel psa.«
»Uh, a ste prepričani? Saj niti ne veste, kako se obnaša. Ne veste, ali bo še naprej agresiven in ali ga boste sploh lahko obvladali.«
»Brez skrbi, mislim, da bova prijatelja. Če pa res ne bo šlo, ga še zmeraj lahko odpeljem v zavetišče, ni tako?«
»Če ste se res tako odločili, vam ga sploh ni treba posvojit. Ko bo malo boljši, čez tri, štiri dni, ga pripeljite k meni v ambulanto, kjer ga bomo čipirali in uredili vse potrebno. Podpisali boste dokumente in postali njegov lastnik. Vi pa vseeno v tem času razmislite, ali si ga res želite.«
Ko je veterinar odšel, je Novak spečemu psu odvezal noge, prerezal vezico, ki je služila kot ovratnica, in mu nadel pravo ovratnico, ki mu jo je prinesel veterinar. Ker je želel, da mu pes zaupa, ga ni več zvezal. Potem je šel v dnevno sobo, vključil televizijo, se udobno namestil v velikem fotelju ter poklical svojega partnerja in mentorja, inšpektorja Čizmića.
»O Novice, kako kaj na dopustu?« se je ves vesel oglasil inšpektor Čizmić. »Kje pa si, na Soči?«
»Ne, nisem šel. Nekaj je prišlo vmes.«
»Dobro, boš že še šel. Dopust se ti je šele začel … Kaj bo dobrega?«
»Pravzaprav se zna zgoditi, da sploh ne bom šel. No, glede ’dobrega’ – imam novega družinskega člana.«
Inšpektor Čizmić je za trenutek ostal brez besed, kar se sicer ni zgodilo pogosto. Ogromni Dalmatinec z neverjetnim smislom za humor mogoče ni bil tako gostobeseden kot soseda Cvetka, vseeno pa je vedno iz rokava stresel duhovit odgovor na vse.
»Aja? Zdaj si me pa res presenetil! Kako to misliš, ‚novega družinskega člana‘? A si mogoče kaj naštancal, ne da bi vedel, pa se ti je punca z otrokom prikazala na vratih?«
»Ne, ni to,« se je zasmejal Novak, »kužija sem posvojil.«
»Aja? Čestitam! Kakšnega pa?«
»Stafordskega terierja, dve leti starega.«
»Aha, to so tisti hudi pitbuli? No lepo, zna biti pravi pes zate … Ti karateist, on pa huda zverina, nihče vama ne bo mogel do živega. Kako pa to, da si ga kar posvojil? Nič nisi omenjal, da bi imel psa. A je bila ljubezen na prvi pogled?«
Novak se je zasmejal. »Pravzaprav niti ne. Bil je malo živčen, najprej me je hotel celo raztrgat … Prav zato kličem …«
»Kad san bija mali, ja san ima psa,« ga je prekinil Čizmić in prešel na dalmatinščino. »Mali pas, a lipo razvijen, modernog crno-bilog kolura, koji će uvik bit moderan. Svako jutro, on se probudi u pet, pa si dugo, dugo liže jaja i onda me dojde jubit po licu … Daj, povej, zakaj me kličeš. Si se želel le pohvalit zaradi psa ali je še kaj drugega?«
»No, o nečem sem hotel govorit s tabo, šef …«
Ko mu je na kratko opisal, kaj se mu je zgodilo, je v slušalki za trenutek zavladal molk, potem pa se je slišalo, kot da bi Čizmić udaril po mizi, kar je naredil vedno, ko je bil malo razburjen.
»Pa dobro, Novice, ne moremo odpret preiskave na osnovi enega samega psa. Dobro, praviš, da sta bila dva, če res drži, kar je rekel veterinar, ampak to je vseeno premalo.«
»Vem.«
Slišal je Čizmića, kako je težko sopihnil. »A ti verjameš temu veterinarju? Kaj misliš, je njegova štorija verjetna?«
»Ne vem … Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da je najbrž nekaj na tem.«
»Kaj torej nameravaš?«
»Vsekakor bom malo ponjuškal okoli, poskusil izsledit bivšega lastnika … Bi pa vsekakor pomagalo, če bi odprli uradno preiskavo.«
»Veš kaj, pomagal ti bom. Pomenil se bom s komandirjem, ti pa poskusi najti še kaj oprijemljivega. Ne vem, ali bo za, ampak vsekakor bi pomagalo, če bi imeli poleg tvojega psa še kakšen dokaz.«
»Hvala, šefe, to mi veliko pomeni!«
»Vidim! Še na dopustu odpiraš preiskave. Ti res ne moreš brez službe, a ne da? Mogoče se boš upokojil kot generalni direktor policije.«
»Do penzije je še daleč, šefe …«
»Kakor za koga … Jaz sem že pripravljen. No, torej, kaj boš počel danes zvečer?«
»Nič takega. Zakaj?«
»Potem bi pa prišel naokrog, pogledat to tvoje čudo od psa.«
»Ti kar pridi, sicer še ni udomačen, ampak mislim, da ne bo delal težav.«
»Kako mu je pa ime?«
»Ime? O tem še nisem razmišljal.« Novak je nekaj trenutkov tuhtal. »Mislim, da bo Šinobi.«
»Ši-kaj?«
»Šinobi, to pomeni nindža. Pes je hud, pravi fajter, črn je kot noč, se pravi že izgleda kot nindža. Ampak Šinobi se pa vseeno malo lepše sliši.«
»Ja, prav imaš. Kar pomisli, da greš z njim v park in ga kličeš: ‚Nindža, pridi sem!‘ Folk bi mislil, da se ti je utrgalo. ‚Poglej tega kmetavzarja, psu je dal ime Nindža!‘ bi se režali. Ta druga varianta se sliši boljše in še nihče ne ve, kaj pomeni.«
»Dobro šefe. Se vidiva zvečer.«
3
Novaka je zbudilo glasno lajanje v neposredni bližini. Najprej sploh ni vedel, kje je, potem pa je ugotovil, da je v svoji dnevni sobi in da je zaspal v fotelju. Medtem ko je spal, je pes prišel iz garaže in se ulegel k njegovim nogam, zdaj pa je kot zmešan lajal na Čizmića, ki je z vrečko v roki stal pred vrati, ki so vodila na teraso, in si ni upal narediti niti koraka naprej.
»Dobro jutro, Novice! Vidim, da se imaš lepo na dopustu. Daj, reci tejle svoji beštiji, naj neha lajat, nekaj sem mu prinesel.«
V kaki drugi situaciji bi se Novak velikanu, ki je meril čez dva metra in mu je tehtnica pokazala okrog sto štirideset kilogramov, nasmejal, a zdaj se mu položaj ni zdel niti najmanj zabaven. Kako naj psu, ki ni njegov, dopove, da je ta ogromni človek prijatelj in ga ne sme napasti? Pes ni bil vzgojen oziroma kolikor je bil, tej vzgoji ne bi mogli reči običajna.
»Šefe, samo mirno in počasi, nič ti ne bo naredil … upam.«
»Jebenti, kako to misliš upam? A ni to tvoj pes? Ukaži mu!«
»Problem je v tem, da nisem prepričan, ali on sploh ve, da je moj.«
»Potem mu pa to razloži!«
»Počasi, Šinobi, to je šef Čizmić … prijatelj je. Takoj nehaj!«
Novak je trdno prijel psa za ovratnico, previdno, da se ne bi nenadoma obrnil in ga ugriznil. Pes se ni odzval, ampak je še naprej lajal na Čizmića.
»Šefe, kaj imaš v vrečki? Kaj si mu prinesel?«
»Prinesel sem mu veliko kost od pršuta, pravega domačega, dalmatinskega … pa še nekaj mesa je na njej.«
»In kaj še čakaš? Zdaj je najboljši trenutek, da mu jo serviraš.«
»Prav imaš,« se je strinjal Čizmić in potegnil kost iz vrečke, »poglej, zverina, kaj sem ti prinesel. Verjemi mi, da je dosti bolj okusna kot jaz. Pravi dalmatinski pršut!«
Čizmić je vrgel kost proti psu, ta pa se je tako močno zagnal, da je za sabo povlekel tudi Novaka. Šinobi je najprej dobro ovohal kost, potem pa začel trgati ostanke mesa z nje. Ker se ni zdel napadalen, ga je Novak izpustil in stopil k Čizmiću. Šinobi ga je ošvrknil le toliko, da se je prepričal, da Čizmić njegovemu novemu lastniku ni nevaren, potem pa se je spet posvetil priboljšku. Pol ure kasneje sta bila Čizmić in pes, ki mu je oblizoval prste, ki so še vedno dišali po pršutu, že prijatelja.
»Ni kaj, pes je res lep. Pravi ubijalec! Čisto trd sem bil, ko je začel lajat name,« je priznal Čizmić in Šinobija čohal za ušesi. Pretreslo ga je, ko je videl, kako je poškodovan. »Res sramotno, kaj jim delajo … V bistvu pa bi bil to v normalnih okoliščinah čisto običajen pes. Kaj torej nameravaš?«
»Najprej bom poskušal najti prejšnjega lastnika. Na spletu bom preveril oglase, ali ga kdo pogreša. Dvomim sicer, da bom našel kaj koristnega … Poklical bom tudi zavetišča, če ga je kdo iskal. Potem ga bom peljal na sprehod.«
»Sprehod?«
»Po gozdu. Če bi ti imel ring za ilegalne borbe psov, kje bi ga imel?«
»Nekje v gozdu.« Čizmić je razumel, v kateri smeri razmišlja njegov mlajši kolega. »Boš imel pa dosti gozda za preiskat.«
»Saj sem na dopustu … Začel bom z najbližjim gozdom, ki je v smeri Iga, prečesal pa bom tudi tistega pri Dolenjski cesti. Če je pes odtaval, ni mogel prav daleč. Kaj pa ti? Se boš pomenil s komandirjem?«
»Ne bom, jebeš komandirja. Bom kar sam odprl preiskavo. Ko bomo imeli kaj več, seveda.«
Naslednji dan se je Novak odpravil na prvi sprehod s Šinobijem. Ni prišel daleč, le do hiše sosede Cvetke. Kot ponavadi je bil njen Polde izpuščen na domačem dvorišču, in ko je opazil Novakovega psa, se je takoj pognal v vsiljivca, čeprav sta bila Novak in Šinobi na cesti in ne na njegovem teritoriju. Polde seveda ni bil neumen in njegov pogum je imel svoje meje; ustavil se je kakšnih pet metrov stran in lajal kot zmešan, ni pa poskušal priti bližje. Šinobi, ki se je presenetljivo hitro udomačil in navadil na Novaka ter ga sprejel kot novega gospodarja, težav pa ni imel niti s Čizmićem kot gospodarjevim prijateljem, nikakor ni bil pripravljen sprejeti še Poldeta kot novega soseda. Res je, da so z njim grdo ravnali tudi ljudje, ampak njegovi pravi sovražniki so bili psi, s katerimi se je moral boriti na smrt, in tega mišljenja se ni dalo spremeniti čez noč. Šinobi je čisto popenil in grozno cvilil, ker mu Novak, ki ga je komaj zadrževal na vrvici, ni dovolil, da bi Poldetu demonstriral, kako Tarzan kolje krokodila. Vse silno lajanje in renčanje pa je iz hiše priklicalo tudi Cvetko.
»Sosed, kaj pa vi tukaj s to zverino? A ga niste dali v zavetišče?«
»Gospa Cvetka, prosim vas, pokličite svojega psa!«
Cvetka je poklicala Poldeta, vendar je bil ta precej neposlušen in je ni upošteval. Namesto tega je Šinobija še vedno izzival z varne razdalje. Cvetka se je ujezila, vendar ne na Poldeta, ampak na Novaka in njegovega psa.
»Za boga milega, gospod Novak, kaj delate tukaj s tem psom?« je spet vprašala.
»To je zdaj moj pes, posvojil sem ga. Peljem ga na sprehod.«
»Posvojil?! A ne, tako pa ne bo šlo! Pritožila se bom na vse možne inštance, tega v svoji soseščini ne bom gledala. Ta pes je nevaren! Včeraj je napadel mene pa Poldeta, danes je spet napadel Poldeta …«
»Napadel?« Novaku je bilo počasi dovolj. »Jaz in moj pes sva na cestišču in sva šla mirno mimo vaše hiše, ko je Polde prilaufal izza bajte in se zagnal vanj. Poleg tega je moj pes na povodcu, vaš pa ne.«
»In kaj če ni na povodcu? Saj je doma.«
»Če je na cesti, potem ni doma. In če se zaganja v ljudi in pse, ki gredo mirno mimo vaše hiše, potem si boste morali omislit ograjo. Zdaj pa ga, prosim, raje hitro pridržite, sicer boste res imeli material za pritožbo, ker svojega komaj zadržujem.«
Cvetka je končno uvidela, da je stvar resna, prijela svojega psa za ovratnico in ga odvlekla stran, pri tem pa ves čas jamrala, kaj pošteni davkoplačevalci sploh lahko pričakujejo v tej državi, če se celo policija tako obnaša. Novaka njene pripombe niso preveč prizadele, je pa ugotovil, da bo bolje, če se odpravita nazaj domov in s sprehajanjem po ulici še malo počakata. Do prvega gozda bi morala mimo vsaj še petih psov in Šinobi je res podivjal, ko je kakšnega zagledal. Po prihodu domov je Novak Šinobija raje naložil v avto in ga odpeljal do prvega gozda. Šele ko se je prepričal, da naokoli ni ne ljudi in ne psov, ga je dal na povodec in ga peljal na sprehod. Sproti je preverjal svojo lokacijo na GPS-u in pozorno motril Šinobijeve reakcije. Pes je res užival v sprehodu v naravi. Po štirih urah, ko sta prehodila že dobršen del gozda, je imel Novak dovolj in vrnila sta se domov.
Naslednjih nekaj dni so njuni sprehodi potekali brez posebnih dogodkov, pa tudi Novak ni našel nobenih sledi. S Šinobijem sta se že malo bolje spoznala in uživala na sprehodih, le preiskava je obstala in Novak je že začel dvomiti, ali bo sploh kaj našel. Peti dan pa je opazil spremembo. Hodila sta od Strahomera proti Iški vasi, ko je videl, da se je Šinobi nenavadno vznemiril. Bolj ko sta šla proti jugu, bolj živčen je postajal, zato je Novak namesto proti Iški vasi pot nadaljeval proti Krimu, vse dokler ni prišel do kraja, ko Šinobi na noben način ni hotel dalje. Novak ga ni želel siliti, da nadaljujeta, namesto tega si je mesto, kjer sta se ustavila, označil na GPS-u in vrnila sta se po isti poti.
Naslednjega dne se je odločil, da Šinobija pusti doma in se vrne na označeno mesto. Na prvi pogled bi ga lahko zamenjali za gobarja; oblečen je bil v ohlapne maskirne vojaške hlače, sivo-zeleno majico, na glavi je imel maskirni klobuk in obut je bil v gojzarje. V rokah je imel veliko košaro in pohodno palico. Njegova preobleka je bila sicer prepričljiva, vseeno pa bi pravi gobar hitro ugotovil, da z gobami ne bo imel sreče, saj že dolgo ni deževalo. A pripravljen je bil tudi za take primerke: Imam pohodno palico in košaro, se pravi, neki kurac že nabiram …
Veliko pomembnejše je bilo tisto, kar se ni videlo na prvi pogled. Če bi naključni sprehajalec mimogrede pokukal v njegovo košaro, bi videl temen pulover, in če bi ga privzdignil, bi zagledal skrito uradno pištolo Glock G19 Gen5, daljnogled Vortex Razor UHD 10×42, laserski daljinomer Vortex Razor HD 4000, visoko zmogljiv digitalni fotoaparat Sony Cyber-shot DSC-RX100 in nekaj obveznih, vnaprej pripravljenih vezic, če bi se mu slučajno pripetilo, da bi v gozdu naletel na kakšnega medveda, ki ga je treba aretirati. Poleg tega je imel v skriti futroli za pasom rezervno pištolo Ruger SR1911 in na zadnji strani golenice prav tako v futroli nož Cold Steel Kobun Tanto z nazobčanim rezilom. Tako pripravljen se je odpravil v izvidnico.
Začel je na mestu, kjer sta se prejšnji dan ustavila s Šinobijem, in nadaljeval v smeri, ki se je je pes na vse kriplje izogibal. Čez slabih petsto metrov se mu je zazdelo, da sliši neobičajen zvok. Previdno se je skril v grmovju, se razgledal, a ni videl ničesar sumljivega. Še zmeraj v grmovju je iz košare vzel daljnogled in še enkrat preveril vse smeri. Šele ko se je prepričal, da ga nihče ne opazuje, se je osredotočil na smer, od koder je prihajal zvok.
Sprva ni opazil nič neobičajnega. Na daljnogledu je naravnal desetkratno povečavo in sistematično opazoval okolico, se premikal od drevesa do drevesa, od grma do grma. Iz izkušenj v vojski je vedel, da pri takih zadevah ne smeš hiteti, saj se ti, če nisi dovolj pozoren, zlahka zgodi, da kaj pomembnega spregledaš. Potem je spet zaslišal isti zvok, le da tokrat malo bolj razločno. Nekdo v bližini je cvilil. Še enkrat je usmeril daljnogled proti zvoku, a zaradi gostega grmovja še vedno ni videl ničesar. Premaknil se je v naslednji grm, dvignil daljnogled in ravno ko je hotel spet začeti z opazovanjem, se mu je pred očmi nekaj zableščalo. Hitro je prislonil daljnogled in zagledal nekoliko zarjavelo žično ograjo. Na vrhu ograje je bila nekakšna zasilna streha, narejena iz starih desk, medtem ko spodnjega dela ograje zaradi gostega grmovja in trave ni videl. Z daljinomerom je nameril slabih štirideset metrov razdalje, mesto označil na GPS-u in pogledal satelitski posnetek ter se šele nato premaknil do naslednjega grmovja. Na posnetku je videl, da se takoj za označenim mestom začenja ozek podolgovat pas, kjer ni dreves.
Na novem položaju je imel dosti boljši pregled in že brez daljnogleda je videl, da je tisto, kar je bilo videti kot žična ograja, v resnici zelo preprosta kletka. V njej je bil svetlo rjav pes, verjetno pitbul, ki je ležal na zemlji in se nastavljal sončnim žarkom. V ozadju je videl še dve podobni kletki, vendar ni mogel ugotoviti, ali sta tudi ti dve zasedeni. Bil je na pravi sledi. Ko je prostor pogledal še skozi daljnogled, je videl še enega psa, ki ga prej ni opazil. Oba sta ležala v lastnih iztrebkih. Kdorkoli ju je imel zaprta, se ni preveč obremenjeval s tem, da bi ustrezno čistil njun prostor. Vzel je fotoaparat in naredil par posnetkov, hkrati zgrožen, ker nekdo tako muči živali, in zadovoljen, saj je imel zdaj dovolj dokazov, da začne uradno preiskavo.
Ni se mu mudilo, pomikal se je okoli majhne jase v gozdu in naštel štirinajst kletk. Ko se je prepričal, da tukaj razen psov ni nikogar drugega, se je opogumil in stopil na plano. Šele ko se je približal kletkam, so se mu razkrile vse grozote. Psi so ležali v umazaniji in iztrebkih, voda v njihovih skledah je bila umazana, bili so poškodovani, nekateri tudi pohabljeni, spet drugim pa so telo prekrivale še sveže rane. V kletkah je bilo enajst psov. V zadnjih dveh sta bili zaklenjeni psici, ki sta bili videti čisto izčrpani, s seski, ki so jima viseli do tal. Bilo je očitno, da ne počneta nič drugega, kot da kotita, čeprav mladičev ni opazil. Psi so ga nezainteresirano gledali, le dva sta prišla k ograji ter tiho cvilila in mahala z repom; najbrž sta mislila, da jim je prinesel hrano. Naredil je še nekaj posnetkov s fotoaparatom in nekaj s telefonom in jih poslal Čizmiću. Takoj zatem ga je poklical.
»Šefe, našel sem farmo. Poglej slike, ki sem ti jih poslal. Zdaj lahko uradno odpremo preiskavo.«
»Sem jo že odprl. Drugače pa – odlično! Iz tebe bo še nekaj, Novice, mislim, da boš postal odličen inšpektor. Priznati moram, da sem dvomil, da boš našel kaj koristnega, pa si me demantiral. Vsa čast!«
Novak se je zasmejal, ker je vedel, da ga njegov kolega samo zbada. »Ker tukaj ni nikogar razen psov, bom poiskal še ring za borbe. Po satelitskem posnetku sta tu v bližini dva kraja, ki bi bila primerna za kaj takega, ju grem preverit, da bomo lažje pripravili zasedo.«
»Lahko pogledaš za ring, ni pa se treba ubadat z zasedo. Naslednji pasji boj je v torek ob štirih popoldne. Namesto da bi lovili lastnika farme, bomo takrat obkrožili celotno območje in jih ulovili skupaj – lastnika in vse udeležence.«
Zdaj je Novak ostal brez besed. »Čakaj malo, šefe … V torek ob štirih, kako pa ti to veš?«
»Ti bom razložil, ko se vidiva, se pravi v torek. Zdaj sem na Hrvaškem. Ko si ti preiskoval, tudi jaz nisem sedel križem rok …«
»Ampak … kako ti je uspelo?«
»Vidiš, Novice, tudi mi stari mački imamo svoje fore. Nisem zastonj trideset let pri policiji. Resda imam tri zvezdice, eno za vsakih deset let, ampak če bi se podeljevale pravično, po zaslugah, bi jih imel že pet. No, ti kar poskusi najti ring, midva pa ostaneva v kontaktu. Če se slučajno ne bom mogel oglasit, te takoj, ko bom lahko, pokličem nazaj. Dobro opravi!«
To so bile zadnje besede, ki jih je slišal Novak. Čizmić je prekinil, osupli Novak pa je še vedno tuhtal, kako se je njegov šef prikopal do dragocene informacije.
4
V polmračni sobi je Azem skozi oblake dima pozorno opazoval brkatega orjaka, ki mu je sedel nasproti. Sredi sobe je kraljevala velika miza za poker in oba sta ravno odstopila od igre. Azem se najprej niti ni želel ukvarjati z Dalmatincem, saj o Tomici, ki ga je pripeljal s sabo, ni imel ravno najboljšega mnenja. Po igri pokra omaha hi oziroma po treh urah igranja, ko je bil Dalmatinec med ajkuli in je v igri, za katero je zatrjeval, da v njej ni preveč domač, izgubil le dvesto evrov, pa je spremenil svoje mnenje. Prepričal ga ni toliko z majhno izgubo kot s samo igro. Azem je bil vedno mnenja, da nič ne razkrije človekovega značaja bolj kot dobra partija pokra.
»Kažeš, imaš pse?«
»Samo jednog, ali poštenog! Moj Medo je jako zajeban igrač …«
Pošten! Ravno to je bilo tisto, kar je Azema osupnilo pri Dalmatincu. Morda je bil res kriminalec, ampak pošten kriminalec, no, ti pa so danes že prava rariteta.
»Sa samo jedan pas će slabo da doguraš na borbe, moraš da imaš pet, šest komada. Šta ako se povredi u prva borba, šta će onda da radimo?«
»Ne bojin se ja za svog Medu, ne brini … Ali zašto ti odjednom tako pričaš, sa tako jakim albanskim naglaskom? Prije sam čuja da perfektno parlaš ’rvacki, čak bolje nego ja.«
Azem se je na glas zasmejal, pri sebi pa si je mislil: Pošten čovjek, bez dlake na jeziku. Kaže ono što misli …
»Samo sam provjeravao, jesi li nacionalist.«
»Misliš ’nacionaljist’? Nisam. Ja čovika ocinim po drugim kriterijima.«
»Ja isto. Pazi, ovo tu …« je Azem namignil na igralce, še vedno zatopljene v igro, »ovo tu je kurac od ovce. Tisuću eura tu, tisuću eura tamo, to je ništa. Za pse, moraš da imaš novce. Borbe idu za pet, deset tisuća, kako se dogovorimo. Do finala. Šampionska borba je za pedeset tisuća, drugi dobije dvadeset.«
»Šoldi uopće nisu problem. Nisan u Torontu radija za čavle.«
»Dobro,« Azem je premišljeval, »možeš probat s jednim psom, ali trebat ćeš ih više, ako misliš ostati u krugu. Brzo se povrjede. Ja imam osam pasa, od toga dva šampiona, Ifeta i Redžepa. Evo vidiš, ovo je Ifet, a ovo je moj Redžo. Od iste majke i istog oca, ali drugo leglo, Ifet je stariji.« Azem je vzel telefon in pokazal Dalmatincu nekaj slik dveh pitbulov, ki sta visela na gumi.
»A jel imaš ti kakav video od tog svog psa? Kako si ono rekao? Medo?«
»Video? Nemam. Imam sliku.«
»Sliku? Daj da vidim ..« Dalmatinec je Azemu podal svoj mobilnik, ta pa je šokiran umolknil.
»A ne, neće moći! Šarplaninac? Pa ne možeš da dovedeš šarplaninca na borbe, čovječe!«
»Zašto ne? Pa reka si, da nisi nacionalist!«
»Nisam, za ljude. Za pse jesam, i to veliki.«
»Ća ondi ni u redu s šarplanincem? Jel se bojiš da će da razčupa tog tvog Ifeta?«
»Bojim? Ma Ifet će da ga pojede, ako se sretnu, pazi šta ti kažem. Ali znaš u čemu je problem? Svaki pas koji se tamo bori vrjedi pet, deset tisuća eura. Meni su Talijani davali trideset tisuća za Ifeta, pa nisam htio da ga dam. Ne možeš ti da dovedeš džukelu od dvjesto eura, da se bori s mojim psom, koji vrjedi deset tisuća i više. Ljudi dovode doge, mastife, rotvajlere, buldoge, dobermane … Ali šarplaninac?! Ne! Recimo, bore se tvoj i moj pas. Ja ne sumnjam da će moj pas da pobjedi, ali šta ako tvoj pas povrjedi mog psa? Ako mu recimo slomi nogu? Tko će meni da plati štetu?«
»Pa ja. Kažeš, tvoj pas vridi deset tisuća, moj pas ne vridi ništa, ma che cazzo? Ako je borba za deset tisuća, ti staviš deset tisuća, ja stavim deset tisuća i još deset, da pokrijem vridnost tvoga psa. Ako pobidi moj pas, ja dobijen tvojih deset, ako pobidi tvoj, ti dobiješ mojih dvajes’ tisuća. Jel tako u redu?«
Azem je malo pomislil, na koncu pa pokimal: »Glede mene, u redu ja, ali ipak, moram da pitam Slovenca. On ja glavni.«
»Slovenac?«
»Da, borbe su u Sloveniji, u nekoj šumi kraj Ljubljane. Selimo se, mjenjamo lokacije, zbog policije. Prije smo imali ring kod Karlovca, ali je tamo postalo jako vruće. A kako to, da si ti tek sad, pod stare dane, odlučio da uđeš u borbe?«
»Pa nisan tek sad. Neznam jel ti Tomica reka, al ja sam se vratija iz Kanade, di san živija dvajes’ godina. Moj ti je Medo kla pse, a bogami i vukove po ciloj Kanadi, od Ontarija do Yukona i između. A ća će reći taj Slovenac, što si me doveja? Ja san mislija da si ti glavni.«
»Aleš? Nemoj da brineš. Kad te dovede Azem Šipac, kao da te je doveo sam Tito.«
Čizmić se je odločil še enkrat poklicati Novaka, da bi preveril, kako napreduje preiskava.
»Živjo, Novice, kako kaj? Si izvedel kaj novega, si našel ring?«
»Sem, nahaja se v bližini kletk. Dobro so ga skrili, prekrit je s kamuflažno mrežo, da ga ne vidiš niti iz zraka, čisto slučajno sem naletel nanj. Tako dobro so ga skrili, da ni viden niti na satelitu.«
»Odlično! Ker meni niso povedali lokacije. Moj človek vztraja, da tja prideva skupaj, ker me mora predstavit glavnemu. V glavnem, boji se začnejo ob štirih popoldne, ampak mi bomo tam že prej, okoli dvanajstih, da vse pripravimo. Zdaj ko poznaš lokacijo, postavi zasedo že prej, a pazi, da bo dobro skrita, da je ne opazijo.«
»Čakaj malo! Ti boš tam? Kako ti je to uspelo?«
»Šel sem na nek sestanek v Zagreb, v klet neke restavracije. V drugi svetovni vojni je ustaški polkovnik Eugen Dido Kvaternik, tudi poveljnik obveščevalcev v NDH, pod Zagrebom gradil zaklonišča za Pavelića in čelnike NDH. Moj prijatelj, ki je v Zagrebu kupil restavracijo in nad njo luksuzno sto trideset kvadratov veliko stanovanje, je v kleti našel vhod v katakombe, kjer se je odločil urediti zelo lepo opremljeno ilegalno igralnico pokra. A si predstavljaš – noter sva šla skozi hladilnik! Pritisnil je na gumb, umaknil pršute in sva šla dol po stopnicah …«
»Tvoj prijatelj?«
»Hrvaški kolegi so nekaj časa nazaj dobili neko malo ribo po imenu Tomica, ki je na policiji kar dobro zapel. Lahko bi rekel, da je v policijskem studiu posnel kar dvojni album Tomica – največji hiti, prvi in drugi del. No, in ta Tomica se zdaj vleče iz dreka in bi zašpecal še lastno mamo, če bi mu to pomagalo, samo da ne gre v zapor. Ko so ga mimogrede vprašali še, ali ve za kakšne pasje boje, je rekel, da pozna pravega modela. Peljal me je k njemu in zdaj sva prijatelja. Saj veš, da se ljudje hitro navežejo name …«
»Bravo, Čizma, vsa čast! Pa kako ti to uspe, majster?!« Novak je bil iskreno navdušen nad kolegom.
»Vidiš, Novice, jaz bom šel v penzijo s tremi zvezdicami, ampak po zaslugah bi jih moral imeti vsaj pet.«
Novak se je zasmejal, ker je Čizmić kot ponavadi, pretiraval. S tremi zvezdicami je bil Čizmić višji inšpektor, kar je bilo zaradi njegove velikosti edino prav, če pa bi dobil še eno zvezdico, bi bil samostojni inšpektor. Čina s petimi zvezdicami v slovenski policiji sploh ni bilo.
»In to vse zato, dragi Novice, ker razmišljam logično. No, pa še malo tistega tvojega sem uporabil v praksi … kako je že … Umetnost vojne Sun Cuja. Preiskujemo pasje boje, ne? In za te rabiš veliko psov, pa tudi lastnike oziroma vzreditelje in nazadnje stavce, da se denar obrača. Pravzaprav, če dobro pomisliš, rabiš kar precej ljudi, obenem pa je zadeva ekskluzivna – samo za tiste, od zla oca i gore matere. A misliš, da bi ves ta folk dobil pri nas? Da se v naši lepi deželi na sončni strani Alp veliko ljudi ukvarja s pasjimi boji in vzreja borbene pse? Po moje ne. Ko recimo hrvaški fuzbalerji izgubijo tekmo, jim trener reče, naj za kazen tečejo tri kroge okrog Slovenije. Skratka, ker pri nas ni veliko takih, ki bi se sprehajali naokoli s par deset tisoč evri v žepu, ki bi jih radi vložili v pasje stave, sem logično sklepal, da je treba poizvedovati tudi čez mejo. In ker imam največ vez na Hrvaškem, sem malo povprašal tam … in našli so Tomico. V glavnem, da ne palamudim preveč, prišli bodo tudi Hrvati, Italijani, Avstrijci, Madžari, verjetno tudi kak Srb, Bosanec, Črnogorec …«
»Res šefe, vsa čast! Prav impresioniran sem!«
»Vidiš, Novice, to pride z leti. Ti si zdaj še mlajši inšpektor, v času, ko boš napredoval v višjega, pa boš tudi ti imel svoje finte, tako imenovane cike-cake. Ampak mene zate nič ne skrbi, mislim, da boš postal zelo dober inšpektor. Preden bom šel v penzijo, te bom naučil vsega, kar vem, brez skrbi.«
Čizmić je, tako kot vedno, skromno sprejel pohvalo in hkrati ni zamudil priložnosti, da pohvali še svojega mlajšega kolega, čeprav je pazil, da ne bi pretiraval.
V torek zgodaj zjutraj se je Čizmić na eni od bencinskih črpalk na obrobju Zagreba srečal z Azemom Šipcem. Ta ni bil sam, ampak je tja prišel z nekim mlajšim moškim.
»Dalmatinac, jesi spreman? Medu imaš, novce imaš? Danas će biti jako dobar dan, vidićeš … Ja ti volim tako malo otić u prirodu, disat svjež zrak punim plućima, u gradu me guši. Slovenac već okreće janje,. Nekad mi se čini da ovi Talijani i Švabe više dolaze zbog hrane i pića, nego zbog borbi. Jesi li ikad bio u Sloveniji? Slovenija je jako lijepa …«
»U Sloveniji? Nikad u životu. Cili život nekud putujem, ali Sloveniju sam nekako promašija.«
»Dobro, vidit ćeš je sad. Ti samo vozi zamnom, da se ne izgubiš. Kujtim će da vozi drugim putem,« je pomignil na mlajšega moškega ob sebi, ki je bil med pogovorom ves čas tiho. Srebal je kapučino in strastno kadil cigareto za cigareto.
»Drugim putem?«
»Vidiš, ja vozim dva psa, on još dva i onda si tu još ti, sa svojim Medom. To je malo previše pasa i može nekom upasti u oči, zato ne idemo istim putem,« je pojasnil Azem. »Kako je Medo, jeli spreman? Mogu li da ga vidim, zanima me, kako izgleda uživo?«
»Tu je, u autu … Dođi, pogledaj.«
Medo je počival v rdečem kangooju in takoj ko je zagledal neznanega človeka, ki se mu je približeval, skočil na noge ter zalajal. Čizmić ga je hitro umiril. Pes je bil v resnici največji pripadnik svoje vrste, pravi orjak, in ko ga je Azem zagledal, je ostal brez besed. Še nikoli ni videl tako velikega psa.
»Ojoj, pa ovo je stvarno medved! Možda ti i nisi tako naivan, kao što sam mislio,« je Azem tiho zažvižgal skozi zobe, potem pa poklical še Kujtima, naj ga pride pogledat. »Tako velikog nisam još vidio. Nebi ga htio prodati, jel tako?«
»Pa reka si da moj pas ne vridi dvisto eura. Ja ga nebi da za dvista tisuća.«
»Daću ti dvadeset tisuća, i to prije nego što sam ga vidio kako se bori.«
»Kad bi ga vidija, da bi ti i sto dvajes’, ali nije na prodaju.«
»Nebi ja njega imao za borbe. On bi meni čuvao kuću. Vidiš, ja svoje pse čuvam i pazim. Evo, Redžo se nešto nije osjećao dobro, imao je tešku borbu prošli put, pa sam ga ostavio doma, uzeo Dževdžeta umjesto njega. Da vidiš šta Slovenac radi od svojih pasa, stvarno nema srca. A moji psi? Moji idu u borbu pjevajući! Ako vidim da pas nije u redu, pustim ga, da se odmori.«
Pevajoč?! Me prav zanima, če pojejo tudi, ko se vračajo iz boja, si je mislil Čizmić in ni skrival, da je postal slabe volje.
»Medo nije na prodaju, ali možemo se dogovoriti za mlade, kad ga budem razmnožava. Moj kum ima kuju, skoro tako veliku ka Medo. Ako ’oćeš, moreš dobit jednog malog iz legla. Nego, koliko mi moramo vozit do te Slovenije?«
5
Tabor je bil urejen v vojaškem slogu, z razprostrto kamuflažno mrežo in nekaj maskirnimi vojaškimi šotori. Tudi obiskovalcem so naročili, naj se oblečejo čim bolj nevpadljivo. In ker so bili tako pazljivi, je bilo še toliko bolj nerazumljivo, da so imeli nameščene velike prenosne zvočnike, iz katerih je donela glasna tehno glasba. Pred enim od šotorov je stal improviziran pult s točenim pivom, v ozadju pa sta se na ražnjih obračala jagenjček in odojek. Nekoliko dlje je manjša skupina ljudi postavljala improviziran ring v premeru kakšnih pet metrov. Brez ringa in pasjega laježa, ki je občasno prekinil glasbo, bi bila skupina okoli šestdesetih ljudi videti kot kakšna tekila-gverila varda, sestavljena večinoma iz občanov v zrelih letih s pivskimi trebuhi, ki niso bili ravno ustvarjeni za ʼskakanjeʼ po gozdu.
Nekateri udeleženci so že bili tudi močno pod vplivom alkohola in zato precej glasni, saj so si prizadevali preglasiti glasbo. Pogovarjali so se v pravi mešanici jezikov. Prevladovale so hrvaščina, slovenščina in nemščina, slišati pa je bilo tudi kakšno italijansko in celo madžarsko besedo. Tukaj, globoko v gozdu, so bili sproščeni in na varnem pred nezaželenimi očmi in ušesi.
Med vsemi temi ljudmi pa je še posebej izstopal Čizmić, ki je bil vsaj za glavo višji od ostalih in tudi najglasnejši. Inšpektor Čizmić se je povsem zlil s svojo vlogo in se glasno pritoževal nad muziko.
»Pa jebemu svetca, ljudi, ne možete vrtit janje uz takvu muziku! Neće biti pravoga ukusa …«
Slovenec Aleš je čisto besen potegnil Azema na stran.
»Koji ti je kurac, koga si to pripeljal s sabo? Prvič je tukaj pa ves čas nekaj tuli okoli muzike. Model mi sploh ni všeč. Pa še šarplaninca je pripeljal na borbe! Ej, šarplaninca!«
»Glede šarplaninca … človek je pripravljen stavit ekstra deset tisoč na vsako borbo, tako da to ne bi smelo bit problem,« mu je v tekoči slovenščini odgovoril Azem. »Glede muzike, kar pusti ga, se bo že navadil. Saj vidiš, da je kmet, ki posluša, karkoli že poslušajo kmetje. Moraš ga razumet. Naslednjič mu bo že kul, še opazil ne bo. Če pa mu jagenjček ne bo všeč zaradi muzike, naj jé odojka, ali pa naj ostane lačen, če mu tako paše.« Azema je cela situacija močno zabavala.
»Daj mu pol reci, naj se malo umiri, ker mi gre res na živce. Dokler jaz organiziram dogodke, bomo poslušal tisto, kar jaz rečem.«
Novak je iz svojega skrivališča z daljnogledom opazoval dogajanje okoli ringa. V takšni zasedi bi ponavadi poiskal položaj kje višje, v vejah kakega drevesa, ampak tokrat to ni bilo mogoče zaradi goste kamuflažne mreže, ki bi mu ovirala pogled. Namesto tega si je našel položaj oziroma si je svoje skrivališče pripravil v isti vidni višini. Dan prej je našel mesto, s katerega je dobro videl ring in prostor okoli njega, potem pa je, tako kot so ga naučili v vojski, v izvidnici, s pomočjo tistega, kar je imel v danem trenutku pri roki in nekaj žice ter majhnega uvelega grmovja naredil ogrodje za čisto nov grm, v katerega se je lahko skril, čezenj pa razpel kamuflažno mrežo in položil še nekaj posekanih gostih vej. Bil je tako dobro skrit, da bi njegov umetni grm prepoznali šele s par metrov oddaljenosti. Zdaj je opazoval dogajanje in se po tihem smejal Čizmiću. Po njegovi gestikulaciji je sklepal, da se je dobro vživel, vendar pa ga zaradi glasne glasbe ni slišal. Potem pa mu je Čizmić dal signal – z mlajšim moškim v cargo hlačah in maskirni majici je izmenjal nekaj besed, poskusil nazdraviti z njim, čemur se je tip izognil, potem pa je sam na eks spil pol litra piva, tako da se mu je pocedil po sivih brkih, in vrgel plastični kozarec čez ramo, ne da bi bil pretirano pozoren, ali bo koga zadel. Se pravi, to je Aleš Slovenac! Še nekaj časa ga je spremljal z daljnogledom.
Ura je kazala pol štirih in Novak je po radijski zvezi dal signal inšpektorju Petkovšku, naj začne zapirati obroč. Šestdeset policistov, ki jih je tokrat spremljala tudi specialna enota, je zaprlo glavne dostopne poti in iz treh smeri obkolilo prizorišče. Po načrtu naj bi na prostor vdrli takoj potem, ko se bo začel prvi pasji boj in bodo vsi osredotočeni na dogajanje v ringu. Inšpektorji pa so razmišljali tudi o tem, da bodo imeli ob tako načrtovani akciji, torej, ko se bodo pasji boji že odvijali, tudi tožilci precej lažjo nalogo na sodišču. Novak je znova pogledal skozi daljnogled, da bi našel Aleša, a tokrat je opazil nekaj precej zaskrbljujočega.
Že prej je v Aleševi bližini opazil visokega in nabildanega plešastega mišičnjaka v črni majici z napisom Proteini.si, ki je izgledal, kot da bi bil v mladosti vodja skinheadov ali fuzbalskih navijačev, vendar prej ni pritegnil njegove pozornosti. Zdaj pa je opazil, da mu Aleš nekaj šepeta in kaže na Čizmića. Ta je bil že malo v rožicah in se ni povsem zavedal, kaj se dogaja okrog njega. Mišičnjak si je nato meni nič, tebi nič narisal linijo belega na zaslon mobilnika in jo veselo posnifal, Čizmić pa je odvrgel čik, na telefonu pogledal, koliko je ura, in se napotil stran od ringa.
Telefon! To sploh ni bila slaba ideja. Poklical je Čizmića, da bi ga opozoril, vendar se ni oglasil. Poskusil je še nekajkrat, a brez uspeha. Pogledal je skozi daljnogled, in ker ga ni videl, je Novaka za hip zajela panika. S pogledom je poiskal mišičnjaka, ki je stal na istem mestu, zato si je malo oddahnil. Še enkrat je segel po telefonu, ko je videl, da so začeli obiskovalci stopati k ringu. Začelo se je! Opazil je, da so na eni strani k ringu privedli belega bulterierja, ki so se mu ljudje raje umikali, medtem ko psa na drugi strani ringa najprej ni videl zaradi folka, ki se je drenjal tam. Ko ga je zagledal, pa ni mogel verjeti svojim očem! Medo?! Folk je začel bežati na vse strani, gledalci so skakali drug čez drugega, se prerivali, kar niti ni bilo tako nenavadno, saj je bil Medo prej podoben kakšnemu majhnemu grizliju kot psu. Zdelo se je, da je čisto podivjan; oči so mu žarele, dlaka mu je štrlela pokonci, da je bil videti še večji, ob tem pa je ves čas lajal, renčal in grizel vse, kar mu je bilo na poti, da se mu je iz gobca cedila kri, pomešana s slino. Za sabo je vlekel Čizmića, ki ga ni mogel ali hotel preveč miriti.
»Dalmatinec, kaj pa počneš, koju pizdu materinu!« se je drl Aleš, ki je bil čisto iz sebe, saj mu je novi prišlek uničil dogodek, še preden se je ta sploh začel.
»Pazite ljudi, ota mi se kontroli!« je vpil Čizmić in vlekel psa k sebi, vendar le toliko, da ne bi res koga ugriznil.
Novak je pravkar hotel dati inšpektorju Petkovšku znak, naj začne z akcijo, ko je zaslišal njegov glas po megafonu, ki je obveščal prisotne, da je viška policija obkrožila območje in da so vsi prisotni aretirani. Petko je imel tudi svoje slabe strani, ampak tajming ni bil ena od njih.&
Se še spomnite, kako je leta 2007 in 2008 po svetu zaokrožila vest o tako imenovan zakonu privlačnosti, ki je bil predstavljen v dokumentarcu Skrivnost (The Secret)? Eden od sodelujočih v dokumentarcu, Bob Proctor, za katerega ne vem, od kod je dobil moj elektronski naslov, me je leta 2009 sam od sebe kontaktiral in mi ponudil več možnosti internetnega zaslužka. Ena teh je bila možnost, da za 250 ameriških dolarjev (kar sem tudi storila, da) znotraj amazon.com zakupim določen spletni prostor in odprem svojo spletno trgovino, v kateri sem si lahko izbrala tri kategorije izdelkov in znotraj vsake kategorije prodajala devet izdelkov, torej skupaj sedemindvajset izdelkov v okviru amazon.store.com oz. aStore, ki ga zdaj ni več. K temu so nam priložili spletne strani, kjer smo oglaševali svoje trgovine. Poleg tega so nam dali možnost Google Ad Sense in nam dejali, da lahko čez pol leta zahtevamo refundacijo, če ne bomo uspeli, a seveda, so nam zagotovili, da se to ne bo zgodilo. Ko sem jim čez eno leto pisala, da želim refundacijo, spletna stran ni več obstajala. Poleg tega mi je Bob Proctor ponudil tudi druge možnosti hitrega in lahkega zaslužka, na primer, kako lahko v nekaj dneh naredim knjigo in jo prodajam na spletu. V obeh primerih se je izkazalo, da je šlo za spletno prevaro oziroma prevarantstvo, kako lahko na hitro zaslužimo denar z znanjem in delom drugih, če znamo v pravem trenutku investirati in pograbiti pravo priložnost. To je v bistvu (kako deluje) zakon privlačnosti, ki pa v resnici ne deluje na nobeni želji, saj si denimo jaz sploh nisem želela tega, kar mi je Proctor prodal. Pravzaprav o tem sploh nikoli nisem razmišljala, kaj šele si tega želela.
Moj članek je tako usmerjen proti tem, ki trdijo, da se družba in svet odzivata na naše želje, a iskreno rečeno, ne vem, na katere želje? Na moje zavestne in hotene želje že ne! V času od 2009 do 2022 sem imela natanko tri želje, od teh se ni nobena uresničila, ne glede na to, kako sem si jih želela, o tem razmišljala in nenehno delovala v tej smeri. Morda pa se ta zakon odziva na želje prevarantov, kako čim več ljudi na hiter in lahek način opehariti in zaslužiti na naš račun? To je moj sklep, kako in za koga deluje t. i. skrivnost.
Letos sem po dvaindvajsetih letih napisala trilogijo kratkih zgodb Lezbijka in Rozamunda, ki sem jih namerno objavila na internetu (lahko bi jih tudi v tiskani verziji), ker sem želela preveriti, kakšen, če sploh, vpliv ima objava na internetu – to govorim glede mojega osebnega intimnega življenja in v nobenem drugem smislu, nisem želela nikogar drugega promovirati, razen svoje osebne želje in preference (tudi Rosamund Pike, na katere račun napišem samosatiro, nisem želela promovirati). Prav tako sem želela opozoriti, da so algoritmi homofobni in da ne delujejo na primer za lezbijke, saj so jih naredili beli anglosakonski moški zase in za svoje preference. Na ta način sem se želela pošaliti tudi na račun zakona privlačnosti in interneta in kako jih ljudje jemljejo preveč resno, saj sploh nimajo takšnega vpliva na naše osebno življenje, kakor bi si mislili, torej da po zakonu privlačnosti tudi, ko izraziš neko željo v tem mediju, ta ne deluje. Skratka, z objavo svoje zgodbe sem želela preveriti, če bo kakšen odziv na mojo razgaljeno željo in kako se bodo na to odzvali algoritmi. Seveda, da ni bilo nobenega odziva in še enkrat sem dokazala, da zakon privlačnosti ne deluje.
Enako velja za vsa družbena omrežja, Facebook, Instagram, Twitter, TikTok, Youtube, The L Chat. Ljudje oglašujejo sebe in svoje dejavnosti, čustva, dejanja, izkušnje, namere, kakor da bo to imelo kakšen vpliv na njihovo osebno življenje oziroma kar želim reči je, da si ljudje mislijo, da imajo ti večji vpliv, kakor ga dejansko imajo. Do danes nimam Instagrama, Twitterja, TikToka, Youtuba. Od 2009 do 2019 sem imela FB profil, a sem se na podlagi desetletnih izkušenj odločila, da ga nimam, ker sem ugotovila, da za to, kar želim sporočiti, FB publika ni primerna. Ne pričakujem več, da bo na FB kdo prebral kakšen članek, četudi bo zgolj stran ali dve dolg in napisan v lahkotnem, razumljivem tonu.
Do podobne ugotovitve sem prišla tudi na podlagi tega, ker zadnji dve leti spremljam The L Chat (spletno pogovorno stran za lezbijke). Prav na podlagi The L Chat sem opazila, kako ljudje pripisujejo prevelik pomen tako družbenim omrežjem kakor tudi nadaljevankam, filmom, zvezdnicam, pevkam, športnicam in podobno, čeprav še vedno vsak dan nekajkrat na dan preverim, o čem se pogovarjajo in takoj izvem, katera od zvezdnic je razkrila, da je lezbijka, biseksualka, v razmerju z žensko; katere novi lezbični liki so v kateri nadaljevanki, filmu in podobno. To mi je zanimivo toliko, kolikor mi daje število lezbijk po svetu samozavest in spodbudo, da nas je v določenih okoljih, npr. v Ljubljani, v Sloveniji, veliko več, kot si mislimo; prav tako, da so lezbijke drugod po svetu eminentne, znane, vplivne, bogate ženske in ne nekaj nepomembnega, obrobnega in neznanega kakor v Ljubljani, Sloveniji. In naj še dodam, če vsake toliko časa pregledam Instagram lesbians, TikTok lesbians, Youtube lesbians, to ne pomeni, da dejansko pripisujem pomen in moč Instagramu, TikToku. Na splošno se mi zdi, da so SM predvsem mediji, ki odslikavajo narcisoidnost sodobne kapitalistične družbe, ne pa njeno povečano družabnost. Prav tako se mi zdi pomembno povedati, da mobilni telefoni ter z njimi družbena omrežja nimajo takšnega vpliva na naše osebno življenje, kakor si domišljamo. Sama nimam interneta na telefonu, ampak ta opravlja zgolj funkcijo telefonskih pogovorov in sms sporočil.
Prav tako, kakor že samo ime pove, gre za družbena in ne družabna omrežja – ne gre za to, da bi naše osebne (prijateljske in partnerske) zadeve cvetele, ampak da bi uspevala družba in družbenost, ki pa je v temelju definirana kot kapitalistična družbena ureditev – zato tehnološka podjetja tako dobro uspevajo in imajo tako velik vpliv. Kajti v kapitalizmu ima dejansko družbeno moč samo tisti, ki ima kapital, torej lastništvo, človek pa je upoštevan le kot predmet uporabe. Zato na Instagramu ali Facebooku lahko vidite na milijone fotografij posameznikov/posameznic, ki razkazujejo sebe – svoj posel, svoje družine, partnerje/ke, a to ne počno v smislu družabnosti, ampak (narcisoidnega) oglaševanja in zato so tudi Facebook, Instagram, Twitter, TikTok tako finančni uspešni, saj so družbena omrežja namenjena ustvarjanju in promoviranju gospodarstva, ne pa družabnosti in medčloveškim odnosom. Enako velja tudi za vse spletne strani, ki ponujajo posel zmenkanja in spoznavanja novih partnerjev/k.
A družabnost v primerjavi z družbenostjo pomeni drugačno kvaliteto medsebojnih odnosov med ljudmi, kjer veljajo vrednote na primer odgovornosti – odgovornost za drugega omejuje mojo samovoljo, zadeve pa se urejajo v duhu soglasja in sodelovanja, kakor pravi Repar v knjigi Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek (2020). Družabnost uresničuje novo kvaliteto medsebojnih odnosov med ljudmi in odgovorno upravljanje z osebnim in družbenim premoženjem ter z naravo. Poudarek je torej na družaben, ne na družben. Družabnost kot oblika medsebojne naklonjenosti in solidarnosti med ljudmi v kapitalističnem sistemu razpada. Globalizacija neoliberalnega kapitalizma uničuje prav to razsežnost človekove medsebojne pripadnosti, ker spreminja posameznike v objekte različnih interesov. Kot taki pa nimajo nobene družbene moči več, ker nimajo več kohezivnih silnic medsebojnega sobivanja in sovplivanja. Repar na tem mestu utemeljuje nujnost obnove družabnosti kot temeljnega veziva družbe. »In prav družabnost, globina in višina odnosov med ljudmi, v srečanju med posamičnikom in posamičnikom, v konkretni skupnosti ali srečevanju različnih konkretnih, poedinih skupnosti, je bistvo same družabnosti.« (Repar 2020, 45)
In da se za konec navežem še na zgoraj začeto misel o skrivnosti … Menim, da poznam odgovor, zakaj se naše želje ne uresničijo, čeprav nam stvaritelji tega ‘principa’ pravijo, da so bojda zadeve bolj kompleksne in da si morda česa sploh v resnici nisem želela. V resnici? Kaj to pomeni? Nekaj časa sem se ukvarjala z željo, da ugotovim, kako ta deluje in gotovo lahko potrdim, da sem si te želje v resnici želela. Ne verjamem, da želja deluje, dokler se ne izpolni in nato preneha. Želja deluje vedno na vseh ravneh, in ko si izpolnimo eno željo, se pojavi nova želja. Meni se je zdelo pomembnejše opozoriti na to, da ne nasedamo tem, ki govorijo o neki skrivnosti in kako se nam (ne)uresničijo želje ter kako to nekateri (po)znajo bolje od nas. Nihče ne pozna naših želja bolje od nas in nihče nam ne more govoriti o tem, kaj smo si v resnici želeli in kaj ne, to vemo le mi sami. Tisto, česar ne povedo ti, ki govorijo o tej skrivnosti, je, da smo ljudje vedno vpeti v niz odnosov in da smo v uresničevanju želja soodvisni, torej gre za to, da uresničevanje želja ni vedno odvisno le od nas samih (zlasti, ko gre za partnerstvo, prijateljstvo, kolegialnost), ampak od tistih, s katerimi smo v takšnih in drugačnih odnosih in na katere se naslavljamo.
In naj ponovim, da je to skrivnost finančnega uspeha in družbene moči tehnoloških podjetij, ki so ustvarila družbena omrežja.
V zadnjem obdobju nas je presenetilo kar nekaj odličnih domačih fantazijskih romanov za mlade bralce, ki jih je pred tem, ob zalogi prevodne fantazijske književnosti, primanjkovalo. Morda ob tem ni tako presenetljivo dejstvo, da gre večinoma za prvence, če omenim le Imaginarne svetove Edgarja Kaosa Julije Lukovnjak, Bleščivko Špele Frlic in Strašilko Davorke Štefanec. Očitno v slovenski prostor prihaja nov val ustvarjalcev (ali bolje rečeno ustvarjalk) s svežimi idejami in izpiljeno pisavo, ki se je pilila ob branju, pripovedovanju in življenju z literaturo.
Modri otok sicer ni prvenec, Irena Androjna je leta 2009 izdala mladinski roman Začarano poletje, hkrati pa je avtorica številnih radijskih in dramskih iger za otroke, leta 1996 je izšla tudi njena slikanica O velikanu, ki je kradel letne čase. A Modri otok se v marsičem pridružuje prej omenjenemu valu ̶ pred bralci je sodoben izviren avtorski roman, s svežimi idejami in izpiljeno pisavo.
O svetu, ki nas čaka med stranmi romana, spregovori že naslovnica z ilustracijo Eve Mlinar. Mlada ilustratorka in grafična oblikovalka, ki je med drugim leta 2019 skupaj z Evo Mahkovic ustvarila Vinjete straholjubca (VigeVageKnjige, 2019), knjigo leta 2019 na Slovenskem knjižnem sejmu, je ustvarila ilustracijo, ki že z izborom barv in postavitvijo elementov vabi na naslovni jadranski otok in svari pred njegovimi skrivnostmi.
Irena Androjna je dogajanje namreč postavila na tako imenovani Modri otok, čudoviti otoček v obliki želve (kar lahko razberemo že z zemljevida Eve Mlinar na predlistu), umeščen na Jadransko morje. Širši geografski prostor torej dobro poznamo, vanj pa je Irena Androjna postavila domišljijski otok s čudovitim Bisernim zalivom in skrivnostnim rtom Pelarguša. Podobna zmes poznanega in domišljijskega prežema ves roman. Fantastični elementi se povezujejo z elementi iz starih slovanskih verovanj, na primer s svarico in rozeto, endemične rastline so sorodnice rastlinja, značilnega za ta del Sredozemlja, takšen je tako imenovani slani natresk. Irena Androjna tako zgradi izviren svet, katerega elementi niso izposojeni iz tuje fantastične literature, hkrati pa je dovolj prepričljiv in konsistenten, da prepriča najstniške junake v romanu in njihove vrstnike ̶ bralce, ki ta svet postopoma odkrivajo.
V romanu namreč spremljamo skupino najstnikov ̶ Adrijana, Ernesta in Leno, ki se, skupaj s 27 drugih sovrstnikov, udeležijo raziskovalnega tabora na Modrem otoku. Skupinica se po naključju odloči, da se bo podala v etnološke raziskave, ob tem pa ostane brez mentorja. Tako se sami odpravijo med domačine na otoku. Spoznajo čudaškega svetilničarja Stiborja, ki jih sprejme, kot da bi jih pričakoval, in jim prične pripovedovati o vzporednih svetovih, Mariso, skrivnostno domačinko njihovih let, in Milvo, zeliščarko, ki jim že na prvem obisku ponudi odlično limonado, sladoled in nekaj modrih nasvetov. Androjna tako že na začetnih straneh v zgodbo vpelje glavne akterje in pustolovščina, med katero vseskozi trepetamo za naše junake in usodo celotnega otoka, se lahko začne.
V napeto zgodbo, ki bralca drži vseh 388 strani, avtorica uspešno vplete premislek posameznikovega odnosa do zgodovine in narave, se dotakne pasti sodobne družbe in problemov odraščanja. Bralci spremljamo zametek prve ljubezni, predvsem pa se prepričamo o pomenu družinskih ter prijateljskih vezi. Ob tem se Androjna uspešno izogne didaktičnosti. Nam pa, kot je za vsako dobro fantastiko značilno, preko sestopov v fantastično, ki nam domače pokaže v drugačni luči, spregovori o našem svetu.
Zgodba Modrega otoka se nedvomno odvija v sodobnem svetu, z vedno večjo ozaveščenostjo mladih o pomenu naravnega okolja, ki ji stoji naproti predvsem pohlep odraslih kot glavno gonilo kapitalističnega »razvoja«; pa tudi z vso tehnologijo, ki spremlja mlade v žepu, kamorkoli že grejo, česar se avtorica spretno reši s slabim signalom, ravno takrat ko bi ga najbolj potrebovali.
Z Modrim otokom smo tako dobili odličen izvirni fantazijski roman, ki nič ne zaostaja za mednarodnimi uspešnicami, ki jih najdemo na bralnih seznamih ciljne publike, pri tem pa nas namesto v valovito angleško pokrajino ali pa na ozke ulice velemest ponese na Jadran z zvoki galebov in vonjem po soli.
Irena Androjna: Modri otok, Mladinska knjiga založba, 2021, ilustracije Eva Mlinar
Arhitektka in pisateljica Zora del Buono se je rodila Zürichu, po študiju pa je kot arhitektka delala v Berlinu. Kot urednica v je oblikovala literarno revijo Mare, svoj prvi roman pa je objavila pri petinštiridesetih letih in z njim takoj pritegnila bralsko ter kritiško pozornost. Z njo smo se pogovarjali o njenem najnovejšem romanu Maršalinja, ki predstavlja monumentalen spomenik njeni babici Zori Del Buono, strastni in močni komunistki slovenskih korenin.
Zanimivo se mi zdi, da ste arhitektka in hkrati pisateljica. Kako ste iz svoje primarne stroke prešli na pisanje?
Arhitektka sem postala v času ponovne združitve Berlina, takoj po padcu berlinskega zidu. Veliko ljudi iz zahodne Nemčije je iz prej vzhodnega Berlina dobilo nazaj svoje nepremičnine, s katerimi so želeli zaslužiti veliko denarja v zelo kratkem času. To je bil zelo buren čas, ki pa me je tudi nadvse žalostil – obrtniki so zaradi te miselnosti o hitrem zaslužku trpeli, jaz pa sem začela izgubljati navdušenje nad svojim poklicem. Do mene je prišel Nikolaus, prijatelj iz šolskih dni, morski biolog, ki je želel izdajati revijo o oceanih. Takoj sem zagrabila priložnost in se vrgla v projekt. Tako sem postala kulturna urednica revije Mare (www.mare.de). To je bil začetek. Po desetih letih urednikovanja in novinarstva sem se odločila zaplavati v bolj pripovedne vode in napisala sem svoj prvi roman. Takrat sem bila stara že petinštirideset let.
Z romanom Maršalinja ste postavili monumentalen spomenik svoji babici Zori Del Buono. Skozi vašo zgodbo jo spoznamo kot neodvisno, močno in strastno komunistko. Kakšna je bila do vas? Kako se je spominjate? Ali je bila tako stroga tudi do svojih najbližjih?
Imela sem jo neizmerno rada. Bila je močna in nežna obenem, vedno je lepo dišala po pudru. V hiši je vladala ona. Bila je neizmerno stroga do vseh svojih zaposlenih. Do mene kot otroka je bila vedno velikodušna.
Se z njo čutite še bolj povezani zaradi imena, ki si ga delita?
Da, vsekakor. Imam še eno sestrično Zoro Del Buono, s katero me povezuje nekakšna nevidna nit. Menim, da so imena močno sredstvo identifikacije. Nad mano je vedno visela podoba stare Zore, tako da sem morala postati neka druga Zora, samosvoja. A od babice sem veliko podedovala: skupen nama je močan občutek za pravičnost, želja po izboljšanju življenja drugih. Obe sva nagnjeni k temu, da venomer navezujeva stike med ljudmi. Upam pa, da sem nekoliko manj manipulativna od nje.
Ali se strinjate s prepričanjem vaše babice, da je »komunizem aristokratstvo za vse«?
Gre za naivno, romantično predstavo o komunizmu, za katero vemo, da je propadla, vendar pa si sama želim enako, kot je želela moja babica: da bi bilo vsem bolje na tem svetu, in da bi neenakost med ljudmi izginila.
Ali gresta komunizem in aristokratstvo sploh lahko z roko v roki?
Takrat je obstajal koncept t. i. salonskega komunizma. Vanj so verjeli klasični komunisti, ki pod nobenim pogojem niso želeli postati revnejši. Če potegnem črto, pa mislim, da pojma nikakor nista združljiva.
Kakšno pa je vaše mnenje o komunizmu? Predvidevam, da ste bili tudi sami vzgojeni v njegovem duhu. Kako se je vaš pogled na komunizem spremenil iz otroštva do danes?
Ko sem se preselila v Berlin, je bil tam še vedno zid, in vedno ko sem se vozila med Berlinom in Švico, sem se morala peljati skozi NDR (Nemška demokratična republika).Vsakič znova me je bilo groza obmejnih policistov, ki so bili hladni, strogi in strašljivi. Šele takrat sem se začela zavedati grozljivosti rigidnih sistemov, v katerih sem odraščala in bila vzgojena.
V Maršalinji izvemo tudi številne temačne skrivnosti vaše družine. Se vas je kakšno spoznanje še posebej dotaknilo, kaj vas je najbolj pretreslo?
Da, ko sem spoznala našo veliko družinsko skrivnost, mi je veliko stvari postalo jasnejših. Nenehno govorjenje o tem, da smo nesrečna družina, ki se mora odkupiti za svoje napake, mi je nemudoma postalo smiselno. Na očeta, ki ga nisem poznala, saj je umrl, ko sem bila stara osem mesecev, sem po pogovorih z raznimi družinskimi člani začela gledati v drugačni luči. Ko sem se poglobila v svet, iz katerega je prihajal, se mi je začela oblikovati slika o tem, kdo je bil. Celoten proces raziskovanja in pisanja o moji družini je bil zelo ganljiv.
Veliko vaših sorodnikov je umrlo v prometni nesreči, vsi prezgodaj. Ali verjamete, da nad vašo družino visi prekletstvo?
Sestrična mi je nekoč povedala za preblisk, da bo tudi ona umrla v prometni nesreči. Sama tega videnja nisem imela nikoli, a vedno sem bila prepričana, da bom umrla mlada. Moj oče je umrl pri triintridesetih letih. Zaradi tega sem bila vedno nevrotična, polna strahov, klavstrofobična itd. Po triintridesetem letu sem se zavedala: »Uau, še vedno sem živa.« Potem so počasi začele izginjati tudi nervoze.
Vedno sem sumničavo gledala na družine, v katerih je vse potekalo normalno, kjer so stari starši na primer umrli prvi. Ti ljudje se sploh niso zavedali, kakšno srečo imajo. Pri nas so prvi umrli mladi. Seveda me je to zaznamovalo.
Od smrti vaše babice je minilo že skoraj štirideset let. Zakaj ste se odločili knjigo napisati šele zdaj?
Morala bi jo napisati že veliko prej! Ko je bila teta Pepca še živa. Bila je iz Bovca in vedela je čisto vse. Morala bi jo intervjuvati, pa sem to priložnost zamudila. Knjigo sem napisala zdaj, ker sem želela, da jo prebere tudi moja mama, saj gre v bistvu tudi za njeno zgodbo. Ima Alzheimerjevo bolezen – knjigo ima sicer na nočni omarici, vendar ne ve, da sem jo napisala jaz, kar me žalosti. Mami bi bila kot zgodovinarki zgodba fascinantna in z veseljem bi se z njo rada pogovorila o njej. To je res žalostno.
Ali se danes lahko prepoznate v svoji babici? Katere karakteristike si delite z njo?
Obe sva nagnjeni k dramatiziranju, a tega je pri meni s starostjo vse manj, hvala bogu. Tako kot ona obožujem pripovedi in rada uprizarjam svoje življenje na različne načine.
Pred kratkim ste obiskali Slovenijo. Kako vam je všeč rojstni kraj vaše babice?
Bovec je najlepši kraj v najlepši pokrajini na svetu. Vedno sem se spraševala, zakaj imam tako rada planote. Vedno, ko pridem na planino, se mi odpre srce – ali je to v Ameriki, na Škotskem, ali v Švici. Na levi in desni strani so gore, vmes pa ravnina. To je najlepša stvar. To sem se spraševala, dokler se nisem spomnila, da je to verjetno zato, ker sem v otroštvu veliko časa preživela v Bovcu.
Knjigo Zore del Buono z naslovom Maršalinja, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Delo Tu se ne bo nikoli več šivalo avtorice Nine Vodopivec, antropologinje, raziskovalke, znanstvene sodelavke na Inštitutu za novejšo zgodovino, je fascinantno in tragično obenem. Pripoved o vzponu in padcu tekstilne tovarne Mura – industrije, ki smo jo danes bolj ali manj preselili iz naših krajev – je tudi zgodba o ljudeh, o delavkah in delavcih, ki so garali za njenimi štirimi stenami, zajema pa več pomembnih poglavij. Je tudi pripoved o sodobnem kapitalizmu, v katerem določene panoge (in ljudje, zaposleni v njih) postanejo odveč, in zgodba o nekdaj priljubljeni in spoštovani slovenski blagovni znamki ter o tistih, ki so jo (so)ustvarjali in v Muri dobesedno pustili najboljša leta svojega življenja. Gre za študijo o značilnostih organizacije in načina industrijskega dela v socializmu, pa potem v prehodu v kapitalizem in nato do bridkega konca. Pa za podroben vpogled v najrazličnejše delavske, tehnične, organizacijske, poslovne in druge napetosti in turbulence, značilne za velik proizvodni sistem. Obenem je to zgodba o odnosih na delovnem mestu, o konfliktih in napetostih, pa tudi o solidarnosti, kolegialnosti in medsebojni pomoči. Predvsem pa je študija Nine Vodopivec trpek in nazoren – v tem je ena njenih največjih odlik – prikaz tega, kaj vse smo s propadom Mure zavrgli, pozabili in izbrisali iz (kolektivnega) spomina; na eni strani visoko razvito dejavnost (tekstilno panogo), na drugi strani pa osebne veščine, znanje, pa tudi spomine, travme in bolečino delavk in delavcev, ki so po stečaju podjetja izgubili delo. Njihove stiske smo odpravili kot nepomembne, nepotrebne in odvečne, njih same pa označili za posameznike in posameznice, ki se jim ni uspelo prilagoditi novim časom. In čeprav je v središču knjige tekstilna tovarna Mura – njen vzpon v času bivše države in tragičen konec v tem tisočletju –, je glavna dognanja in vpoglede brez težav mogoče preslikati na tudi druge ekonomske, gospodarske, industrijske, družbene prelome in pretrese, ki smo jim bili priča po osamosvojitvi. Mura je avtorico zanimala predvsem kot primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in sooblikovala družbene odnose in razmerja, vplivala na vizije in aspiracije ter globoko zaznamovala tako samo regijo kot tudi več generacij ljudi.
Knjiga temelji na obširnih in temeljitih intervjujih predvsem z nekdanjimi delavkami Mure, katerih zgodbo in usodo tudi razgrinja. Avtorica se je večinoma pogovarjala z delavkami in delavci, starimi od 40 do 60 let, ki so delali že v socialistični tovarni in tudi v njeni preoblikovani postsocialistični različici. Nina Vodopivec splete svojo pripoved v več vsebinskih sklopih – od popisa proizvodnje in produkcije v tovarni, izgube dela, stečaja in posledic stečaja za ljudi, do telesnih in družbenih učinkov dela ter vprašanja, kdo je odgovoren za propad Mure in kako se je nanj odzvala država. Delo v proizvodnji raziskuje kot utelešeno, afektivno in senzorično izkušnjo.
Zadnja velika tekstilna tovarna
Pa Mura? Kaj vse smo takrat, pred približno trinajstimi, štirinajstimi leti, ko smo v živo spremljali njeno propadanje, bolečo agonijo, vedeli o podjetju? Tekstilna tovarna Mura, d. d., zadnja obratujoča tekstilna tovarna z velikim številom zaposlenih v državi, in njena tri hčerinska podjetja so šla v stečaj leta 2009. Takrat je imela 2892 zaposlenih. Težave se sicer niso začele šele v času finančne krize leta 2008, temveč so Muro že prej prizadeli izguba jugoslovanskega ter prestrukturiranje in preoblikovanje svetovnega trga, nas spomni Nina Vodopivec. Težave so se poglobile po letu 2000, in sicer z vstopom azijskega blaga v Evropo, s krizo v svetovni tekstilni industriji in s preoblikovanjem industrije v Sloveniji. Zaradi stečaja podjetja jeseni 2009 je delo potem izgubilo 2635 ljudi, medtem ko jih je 650 ostalo zaposlenih v drugih hčerinskih podjetjih. Te je s pomočjo finančne pomoči države kupila skupina Aha Holding in nastalo je podjetje Aha Mura, a je podjetje končalo v stečaju že leta 2014. Na pogorišču Aha Mure je nekdanji član Murinega vodstva ustanovil podjetje Arum, ki je delovalo do julija 2019 in zaposlovalo nekaj nekdanjih Murinih delavk in delavcev. Nekateri od njih so, opozori avtorica, v Muri doživeli kar tri stečaje. Poleg tega je bilo v tovarni pogosto zaposlenih več članov in članic iste družine.
Nino Vodopivec v prvi vrsti zanima, kako so prestrukturiranje tovarne doživljali zaposleni, predvsem proizvodne delavke in delavci, saj so od njih pričakovali, da se poklicno in osebnostno prilagodijo in zaposlijo kje drugje. Prestrukturiranje tovarne ali podjetja namreč zajame reorganizacijo dela v proizvodnji, nove upraviteljske in menedžerske strategije, odpuščanje ljudi, preoblikovanje t. i. zdravega jedra v nova podjetja in t. i. poklicno ter osebnostno prilagajanje odpuščenih. Tako je v središču knjige iskanje odgovorov na vprašanja, kako so ljudje vzpon in propad tovarne doživljali na lastni koži. To se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, saj bi človek najprej pomislil, da smo na primer o zgodbah Murinih delavk, takrat, ko je bilo to aktualno, veliko slišali. A kot opozori avtorica, stvari niso tako preproste, zato je treba najprej (iz)najti interpretativni okvir, ki delavk in delavcev ne bo kar odpisal kot čustveno nostalgične subjekte in ne bo zgolj reproduciral prevladujočih družbenih predstav o njih. Spomini na socialistično preteklost se v javnosti, poudari avtorica, razlagajo enoznačno, med političnim obsojanjem in nostalgičnim hrepenenjem, spomini industrijskega delavstva pa se večinoma povezujejo predvsem s slednjim, osebnih pripovedi omenjenih delavk in delavcev pa preprosto ni. Avtoričina teza je, in lahko ji samo pritrdimo, da so bile zgodbe industrijskih delavk in delavcev, ki so v Muri izgubili delo, v »samoodgovorni družbi tržne racionalnosti« individualizirane, obenem pa utišane in zabrisane. Ostale so na ravni telesnega, občutenega in verbalno neartikuliranega, saj je umanjkal diskurzivni prostor za njihovo artikulacijo. Zato je mogoče trditi, da ne glede na medijsko odmevnost stečaja Mure v postsocialistični Sloveniji ni bilo pravega zanimanja za poglobljeno razumevanje stisk in občutij industrijskega delavstva. In res, ali nismo ob spremljanju Murine agonije tudi zunanji opazovalci sicer pomislili, da je stvar za vse te delavke in delavce izjemno težka, ampak ali ni tudi podjetje samo krivo, ker se ni pravočasno prilagodilo in se odzvalo na nove čase? Češ, seveda je tragično, če toliko ljudi izgubi delo, a po drugi strani gre za proizvodnjo, ki ji pač ni več mesta v naših krajih, saj je v tujini, denimo v Aziji, delovna sila cenejša in se je s tem pač treba sprijazniti. Ali se nismo vsi sicer strinjali, da gre za velik šok za lokalno okolje, a v isti sapi dodali, da se bo to pač moralo prilagoditi ter se ozreti k novim panogam in dejavnostim? Povedano drugače: spremljali smo, kako propada Mura, a nas ni zares zanimalo, kaj imajo pri tem povedati in kaj pri tem občutijo njeni nekdanji delavci in delavke. Kot pravi Nina Vodopivec, ti niso bili vključeni v prevladujočo vizijo prihodnosti, začrtano na »kognitivno ideološko preoblikovani mlajši generaciji« oziroma predvsem na novem podjetniškem razredu.
Fotografija: Nina Vodopivec
Družbena in intimna travma
Delo Tu se ne bo nikoli več šivalo je torej prikaz intimnih in družbenih razsežnosti velikega gospodarskega pretresa in preoblikovanja. Kot opozarja avtorica, je bila namreč travmatična izkušnja zaposlenih v Muri tako intimna kot družbena, čeprav je niso izkusili vsi na enak način. Po eni strani je bila izguba večplastna: izguba dela ni pomenila zgolj finančnega primanjkljaja in družbenega razvrednotenja industrijskega dela, temveč tudi »popolno dezorientacijo ljudi.« Delavke in delavci so jo doživljali kot razvrednotenje njih samih kot spoštovanja vrednih ljudi. Treba je tudi opozoriti na dejstvo, da smo pri razpravi o Murinih delavkah pogosto govorili o tem, kako je njihovo čustveno odzivanje in nastopanje v javnosti – z občutki, kot so šok, jeza, bes, žalost – povezano s spolom, starostjo in njihovo razredno pripadnostjo, češ da gre za starejše ljudi, ki se ne znajo ali ne morejo prilagoditi novim razmeram in hrepenijo po vrnitvi v stare čase. Nina Vodopivec pa opozarja, da pripovedi ljudi kažejo na potrebo po vzpostavitvi prostora za artikulacijo doživljanj in občutij, med drugim za aktivno družbeno žalovanje in tudi za izražanje širšega družbenega konflikta. Tako ni nič čudnega, da je bilo obžalovanje Murine usode v javnosti sicer prisotno, a hkrati umeščeno v prevladujoč diskurz tržne in politične racionalnosti, v okviru katerega je bil, kot rečeno, zaton tekstilne industrije v Sloveniji sestavni del sodobnih procesov deindustrializacije, preživetje t. i. zdravega jedra Mure pa domnevno hvalevreden uspeh prestrukturiranja. Ob vsem tem pa ni bilo niti diskurzivnega prostora niti orodij za artikulacijo doživljanja delavk in delavcev. Njihovi občutki in afekti so tako ostali družbeno nesprejemljivi ali celo neprepoznani. Po drugi strani pa so jih pričakovanja družbe preganjala k osebnostnemu in poklicnemu preoblikovanju, k pogledu v prihodnost in popolnemu prelomu s preteklostjo, s čimer so njihovo doživljanje propada tovarne in izgube dela zgolj utišala in individualizirala.
Imeli so jih za otroke
Tako je po eni strani naravnost simptomatično, da so delavke in delavci po Murinem stečaju in izgubi zaposlitve tudi na širši, državni ravni velikokrat naleteli na neustrezno in nezadostno podporo. Denimo na programe, usposabljanja, delavnice – ki so potekale tudi prek zavoda za zaposlovanje – ipd., s pomočjo katerih naj bi spet našli delo. Kot da jim ni bilo že dovolj hudo, so jih obravnavali kot otroke, učili, kako naj se oblečejo, zdravo prehranjujejo, kako naj se vedejo na razgovorih za službo in pišejo življenjepise. »Pol leta sem se učila pisanja prošenj. 26 let sem uporabljala računalnik, pisala prošnje v Muri za zaposlene, za člane njihovih družin, ki so bili brezposelni. Zdelo se mi je, da se nekdo dela norca iz mene, ker me uči rokovanja z računalnikom. Obvladam desetprstno slepo tipkanje. Bilo je poniževalno, da me nekdo tako obravnava,« je povedala ena od delavk. In če smo iskreni, smo ob propadanju Mure tudi mi, širša javnost in zunanji opazovalci, imeli podobno lahkoten in neustrezen odnos do usode tamkajšnjih zaposlenih in njihove izgube. Po izidu izvrstne knjige Nine Vodopivec, njene sijajne, poglobljene raziskave o življenju in smrti tovarne Mura in o tistih, ki so garali v njej, za takšno držo ni več opravičila. To je najmanj, kar lahko rečemo.
Nina Vodopivec: Tu se ne bo nikoli več šivalo. Doživljanja izgube dela in propada tovarne, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2021, 307 str.
V letu 2020 je bilo za knjigo leta nominirano delo urednika in profesorja na Filozofski fakulteti Mihe Kovača z naslovom Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. In zakaj brati tudi dve leti kasneje, ko je svet še bolj digitalen? Zakaj berejo in zakaj brati, smo povprašali slovenske pisateljice in pisatelja, zaključek pa je dodal Miha Kovač, ki smo ga vprašali, kaj se je od izida spremenilo – se mu zdi branje še vedno razlog, da se pobere?
Lara Paukovič: »Branje razgibava besedni zaklad.«
Lara Paukovič
»Zakaj brati? Ker branje krepi, bogati, razgibava besedni zaklad. Kako neokusno je brati ali poslušati osiromašeno, vulgarno izražanje, velikokrat pomislim, kadar naletim na objave polpismenih ljudi na socialnih omrežjih – in teh res ni malo. Sploh če se še hvalijo s tem, da se jim zdi branje potrata časa. Ko bi vsaj kdaj vzeli v roke kakšno knjigo! Prav nič jim ne bi škodilo – ne njihovemu jeziku ne pogledu na svet. Pogostega bralca kakovostne literature hitro prepoznaš po izrazoslovju, dikciji, po tem, kako usmerja pogovor, po ustvarjalni, včasih celo dobrodošlo neobičajni rabi besed in še čem. To je nekaj, kar se, vsaj po mojem mnenju, v takšnem obsegu zelo težko priučiš iz drugih virov kot iz izbranega leposlovja.«
Adriana Kuči: »Jaz berem, da bi živela.«
Adriana Kuči
»Odraščala sem v beročem okolju. Od nas štirih, v moji primarni družini v Sarajevu, sem sama celo še najmanj brala. Pri nas je bilo branje del vsakdanjika, samoumevno, tako kot je kosilo, kot je umivanje zob … Enako se je nadaljevalo tudi z mojimi otroki. Dolgo sem verjela, da je vsepovsod tako. Mislim, da je tudi bilo, vsaj nekoč.
Še sedaj me preseneti, ko mi ljudje rečejo, da ne berejo. Razmišljam, kaj potem počnejo?
Branje je moja potreba, moja strast, moja meditacija, moja terapija, moja rast, moj pobeg, moja čudovita tišina, moj svet. Besede, ki se pretvarjajo v slike, so moje čarobno zdravilo za prav vse. Življenje je prekratko za vse knjige ki jih želim in ki jih še bom želela prebrati.
Zavedam se, da večina ljudi bere samo da bi se zabavala, ali le da pridobi določeno znanje. Jaz berem, da bi živela. Branje je zame varno zavetje doma. Mislim, da prav zahvaljujoč branju lahko govorim in pišem enostavno, nepretenciozno in razumljivo. Zato berem.«
Miriam Drev: »Branje me hrani.«
Miriam Drev Fotografija: Jasenka Bulj
»Branje mi pomeni prestop v prostor, v katerem se počutim doma. Ko vstopim vanj, oživi. Ob tem pomislim na prizor iz legendarnega filma Čarovnik iz Oza, ko veter Doroti iz črno–belega Kansasa odnese v Ozovo deželo, kjer se znajde sredi vrtinca pisanih barv. Tako je bilo, ko se mi je prvič odprl pomen tiskanih besed in so se radovednemu otroku, kakršna sem bila, začeli razodevati novi svetovi. Branje me hrani na vseh ravneh, intelektualno, čustveno, duhovno. Marsikaj, kar v vsakodnevnem življenju ostaja v neartikuliranem odmiku, v mejah stvarnosti z njenimi nujnimi potrebami, s pomočjo jezika knjig prečka omejitve in dogme, širi zavest o sebi in drugem, o sočloveku. Povezuje me s cikli bivanja. Moj jaz se staplja z jazom pišočega avtorja_ice, z literarnimi liki in zgodbami, ki postanejo del mojega spomina, mojih lastnih različic izreke.
Zame gresta proza in poezija z roko v roki. Dojemam ju kot temeljno dvojico. Stik s poetično imaginacijo, z glasbo besed je nepogrešljiv, saj nagovarja poetični del mojega značaja, predvsem pa s svojimi večplastnimi pomeni omogoča uvid v nekaj, kar se sicer izmika zaznavi.«
Lara Gobec: »Brati ali kako ubežati negibnosti.«
Lara Gobec
»Branje je bilo zame vedno romanje, ki ga še nisem poizkusila, pobeg od doma zaradi otroško naivnih idej o svobodi, ki ga nikoli nisem izvedla (čeprav sem že imela spakiran majhen kovček). Ne samo temeljito soočanje z lepo izpeljanimi stavki, ampak tudi obiskovanje pisanih, vsebine polnih krajev, ki so me tiho in postopoma spreminjali. Potovanje, neodvisno od silnic, ki oblikujejo svet, kjer je dobrodošel vsak popotnik.
Literatura tako ali drugače preoblikuje razdalje, da je pot lažja. Beseda, ki bralca prelomi, se zlije vanj, se ga ne boji in ne pozna kakršnekoli oddaljenosti. Skozi pisavo oblikovani svetovi postanejo naši prijatelji, da se z njimi pogovarjamo, nas neizogibno spreminjajo. Z vsakim obiskom drugih, knjižnih stvarnosti, zrušiti svoj okvir in neoziraje na vse, kar je literarno delo razkrojilo, pretočen iskati dražljaje, ki bi lahko postali verz. Z vsako normo, ki jo otresemo s svojih ramen, smo lažji, naš prostor vse bolj odprt, da se vanj steka vsak svet, tisti besedni in tuzemski.«
Suzana Tratnik: »Branje kot vrnitev v svet.«
Suzana Tratnik Fotografija: Nina Ferkolj
»Branje sem vedno doživljala kot nujo preživetja, ne le kot navado in veščino, ki naj bi človeka kultivirala, oplemenitila, senzibilizirala, opolnomočila … Vse to seveda drži. A ko se potapljam v knjigo, spoznavam tudi svoj lastni svet, zato je branje zame skorajda vrnitev v svet kot smiselno organizirano celoto, čeprav kot tak seveda ne obstaja. Knjige lahko ponudijo interpretacije, s katerimi nekako zašijejo tako naše rane kakor rane sveta, čeprav teh nikoli ne zmanjka. To, da me je zgodaj ujelo branje knjig, me je gotovo rešilo vsaj pred kakšnimi življenjskimi zdrsi, saj me je vedno znova prepričala in me osmislila večplastna literarna resničnost mnogih del. Kdor bere leposlovje, si pribere še drug svet.«
Lara Lovrič: »Brati, da se naučimo živeti, kot prej nismo znali.«
Lara Lovrič
»Govori se, da so oči ogledalo duše. Knjige, v katere pisatelji usmerijo toliko pozornosti in truda, pa so ogledalo njihovih zasebnih misli ter kreativnih in intelektualnih idej. Ponujajo nam precej intimen vpogled v avtorjevo domišljijo, preko katere spoznavamo različne perspektive in si širimo obzorja. Za nekaj časa se lahko oddaljimo od sebe in se okupiramo zgolj z branjem o teorijah ali zgodbah, ki nas mikajo. Poistovetimo se s koncepti ali liki in opazimo paralele med njimi, nami in našimi bližnjimi. Bolje začnemo razumevati lastne motive in dejanja drugih, ker nam ego ne oža več pogleda, skrajna subjektivnost pa ne omejuje razmišljanja. Lahko se naučimo soočati z demoni, s katerimi se prej nismo hoteli. Lahko se naučimo živeti, kot prej nismo znali.
Zakaj torej brati? Ker nam omogoča introspekcijo, tolažbo in pridobivanje znanja, ker obogati realnost in nam ponuja momentalni pobeg od nje. Ko sistem, v katerem živimo, ni več dovolj (ali pa je preveč), se lahko s preletavanjem knjižnih vrstic zlahka izgubimo v drugih, fiktivnih svetovih.
Branje je hkrati stimulacija intelekta, učenje in navdih, včasih je izvor osebnostne rasti, drugič vir sprostitve. Branje je karkoli potrebujemo, da je.
Gabriela Babnik: »Branje me pomirja.«
Gabriela Babnik Fotografija: Mankica Kranjec
»Moja prva misel je, da me branje pomirja. Pa ne gre samo za eskapizem, pač pa, da je moj um naravnan na ta način, da se ne počutim varno, če v torbici ali nahrbtniku nimam knjige. Pravim, da sem deformirana bralka, deformacija se je seveda zgodilo s študijem primerjalne književnosti, pa že prej, v gimnaziji in otroštvu sem ogromno brala. Tudi knjige, ki jih nisem razumela. Idiote Dostojevskega na primer. V četrtem razredu. Verjetno sem bila eden od tistih redkih otrok, ki so se s knjigami čutili varne. V družini nismo imeli knjižnice, sem pa zato zahajala v knjižnico v Polju. Tam je bilo moje pribežališče. Spomnim se, posebej v poletnem času, mirnosti knjižničnega prostora. Usedla sem se navadno k oknu, bele čipkaste zavese so segale do mize, in tam prelistavala bodisi revije, v katerih so objavljali tedaj pomembni literarni ustvarjalci, bodisi sem knjižničarja, visokega, vitkega moškega, ki je razumel, da ima pred seboj požiralko knjig, prosila za izbrano knjigo. Z roko je pobožal platnice in potem z zaigrano presenečenostjo izpustil tisti ah. Opazoval me je s kotičkom očesa, zadovoljno, čez to zadovoljstvo pa je legala tudi rahla vznemirjenost. Včasih sem mu povedala tudi samo za določeno temo. Ampak to je bilo že v najstniškem času. Ko sem intuitivno razumela, da moram, če se želim lotiti določene teme in o njej pisati, prebrati predhodno napisane knjige. Kot deklica pa sem svoje prve pravljice šivala. Pod češnjo na domačem vrtu sem si položila deko, razprstela barvice in ustvarjala. V gimnazijskem času sem s pisanjem esejev pridobivala samozavest. Vedela sem, da je učiteljica moje eseje vedno prebrala čisto na koncu. Začetki teh esejev so bili skrajno poetični, tudi kanček uporniški, enako konci, nekje vmes sem skušala povzeti tisto, kar so želeli od mene. Čtivo, ki ga je bilo treba prebrati v gimnaziji, sem prebirala z lahkoto, skoraj kot z zamahom roke. Zato je bila izbira študija primerjalne književnosti logična. Tam nam ni bilo treba brati, če nisi želel. Ocene so bile enake – ne glede na prebrano ali ne. Lahko si se samo napiflal teorijo, česar nikoli nisem želela. Hotela sem se pogovarjati s profesorji, hotela sem razumeti. Dokler niso prišla potovanja. V Pariz. S tovornjakom. Kjer sem čakala ljubezen svojega življenja in se družila z afriškimi režiserji, glasbeniki, modnimi fotografi. Posedala po stopnicah, jedla rogljičke in brala. Predvsem poezijo. Jehudo Amihaja. Thomasa Transtromerja. Uroša Zupana. Aleša Štegra. Potem je prišla Afrika. Zaradi knjig, kot je Barva sladke čokolade Sonje Porle. In ko sem Afriko dejansko obiskala, je prišlo branje afriških pisateljic in pisateljev. V kampusih ali v mestih, kot so Accra, Ile-Ife, Lagos itd., sem si kupovala knjige. Slabe izdaje. Ki pa jih, vse zvite in tudi popackane, seveda še danes hranim. Ko sem nasedla v Ljubljani, sem seveda začela sistematično prebirati sprotno slovensko produkcijo. Toda še vedno se me tu in tam prime tisto vznemirjenje in hrepenenje po novem in neznanem, kot pred več kot tridesetimi leti v knjižnici Polje. Najprej sem namreč bralka, ki vstopa v bazen tisočletne literarne tradicije, in šele potem pisateljica.«
Irena Cerar: »Ker je branje dragocena oaza svobode.«
Irena Cerar Fotografija: Luka Dakskobler
»Odgovor na vprašanje, zakaj berem, se z leti spreminja, tako kot se spreminjam jaz. Trenutno bi rekla, da je branje zame pomembno potovanje v neznano, vpogled v svetove, ki niso moji, ki jih ne živim in me morda v vsakdanjem svetu niti ne bi zanimali, a jim z branjem dam priložnost, da jih okusim, jim dam besedo – to me načeloma vedno vsak majčkeno spremeni v drugačnega človeka. Po drugi strani pa seveda še posebej uživam v avtorjih, pri katerih uzrem »svoje« teme, vprašanja, dvome, skrbi, veselja, skratka stvari, ki me osebno vznemirjajo ali privlačijo. Pri takšnem branju sem kot v ljubečem naročju. Pogosto predem! Knjige mi omogočajo nenehni dialog z zanimivimi, celo sorodnimi ljudmi, ki pa so lahko iz čisto drugih časov in dežel. Kakšna magija!
Zadnje čase pa mi je prostočasno branje, tisto, ki ni povezano z delom in kakšnimi novimi projekti, tudi dragocena oaza svobode. Tako kot narava; kraj, kjer sem lahko to, kar sem, kjer sem lahko »nekoristnostna« in kjer me storilnostna naravnanost družbe ter digitalni dražljaji ne dosežejo. Poletje je pred vrati in že odpiram široka vrata v to oazo.«
Vinko Möderndorfer: »Branje je velika šola pisateljevanja.«
Vinko Möderndorfer Fotografija: Wikipedija
»Zame je bilo branje vedno neke vrste pobeg. Pobeg iz resničnosti, seveda. Vsaka mladost je zagamana mladost in ko smo zelo mladi, beremo zato, da od zoprne mladosti vsaj malo zbežimo. Kasneje sem prišel do spoznanja, da je bolje brati zgodovinske romane, kot na primer strokovne zgodovinske knjige. Takrat se je moje branje spremenilo. Branje ni samo pobeg, je tudi najboljše, najbolj slastno izobraževanje. Balzac nam veliko bolj natančno pripoveduje o nekem obdobju, kot na primer zgodovinska razprava. Pisatelj opisuje ljudi, usode, detajle, posebnosti … življenje skratka. In to je veliko bližje resnici. Vedno se mi je zdelo branje romanov najboljša učna ura zgodovine, etike, estetike, moralnih vprašanj, družbene in socialne analize …
Hkrati pa se pisatelji, včasih se imam malo tudi za pisatelja, vedno največ naučimo od drugih pisateljev. Vsaj jaz sem se. Pisatelj vedno nadaljuje s pisanjem tam, kjer so končali njegovi literarni vzorniki. V tem smislu je branje velika šola pisateljevanja. Ne poznam dobrega pisatelja, ki trdi, da ne bere. Če to trdi, potem laže. Ampak, če laže pisatelj, je to že skoraj literatura.
Ja, beremo tudi zaradi občudovanja domišljijskih svetov, ki jih naravnost iz svoje glave, iz čistega ničesar, ustvarjajo mojstri besede. Ko beremo občudujemo tujo domišljijo in hkrati v tem občudovanju uživamo. Še vedno me pri branju navdušuje prav to: neskončna kombinatorika domišljije!
Se mi pa zdi, zadnje čase v branju predvsem uživam. Branje je užitek. Pa ne samo v dolgih vročih poletjih.«
Miha Kovač: Berem, da se poberem.
»Knjižica Berem, da se poberem, je očitno odprla kar nekaj relevantnih vprašanj, zanimivih za širšo bralsko skupnost, saj se trenutno prevaja – ali pa je že prevedena – v sedem jezikov. Po njej sem skupaj z svojim angleškim kolegom napisal še kratko knjižico Is this a Book?, ki bo julija izšla pri Cambridge University Press. V njej branje dolgih, linearnih besedil definirava kot eno od temeljnih lastnosti, ki določen medij ne glede na format naredi za knjigo in pri tem vljudno polemizirava z tistimi, ki denimo mislijo, da je knjiga orodje dominacije starih belih moških, in da je s kognitivnega stališča poslušanje knjižnih besedil enakovredno branju. Sam sem namreč v teh dveh letih debat in polemik po izidu Berem, da se poberem postal še bolj prepričan, da je branje knjig svojevrsten trening za mišljenje in empatijo, branje daljših, zahtevnejših besedil pa eden od predpogojev za to, da lahko razvijemo sposobnost kritičnega mišljenja. Digitalni mediji nam tovrstne sposobnost lahko pomembno ojačajo, a jih zgolj od njih ne moremo dobiti. Knjiga je morda res nekoč bila orodje za dominacijo belih moških, a te dominacije seveda ni možno ukiniti tako, da nehamo brati knjige; ravno obratno, edina rešitev je, da knjige kot eden od temeljnih kulturnih artefaktov z avtorskega in bralskega zornega kota postanejo enakovredna domena vseh. Še več: bojim se, da bo ena od osrednjih socialnih ločnic prihodnosti postala ločnica med tistimi, ki uporabljajo zgolj zaslonske medije in onimi, ki so poleg tega sposobni brati tudi knjige.«
Na kateri strani reke Río de la Plata leži mestece Santa María? Na nepravi, nedvomno. Bolj na strani Montevidea ali na strani Buenos Airesa? Mar je to pomembno? Kajti ko je Juan Carlos Onetti opazoval junaka Juana Marío Brauseno, kako je gledal doktorja Díaza Greya, ta pa trg Santa María v pristanišču skozi okno ordinacije, se je spominjal obiska mesta Paraná, v provinci Entre Rios v Argentini, ki je deloma dalo podobo Santa Maríii. Toda – je to res pomembno? Najpomembnejše je, da je Onetti Santa Marío moral ustvariti in jo je potreboval vsaj toliko, kot je Santa María potrebovala Onettija. Četudi ga je fasciniral Faulkner in je zato po njegovem vzoru ustvaril lastno Yoknapatawpho na nabrežju reke Río de la Plata; kajti potreboval je popoln nadzor nad pristaniščem – nadzor, ki ga zaradi političnih okoliščin ni mogel imeti ne nad Buenos Airesom ne nad Montevideom.
Onetti pokašljuje in kadi v Buenos Airesu, medtem ko ustvarja pristanišče Santa María. Po njegovih besedah je diktatura Juana Dominga Peróna izničila tisto, kar je sam imenoval Montevideo-Urugvaj, in skromno finančno stanje mu ni omogočalo, da bi se vrnil v svoje pristanišče. V času pisanja mu je tako primanjkovalo natančnejših informacij. Potreboval je poseben kraj, kamor je kasneje usidral Ladjedelnico, na katero je prav tako naletel, medtem ko je na drugi strani reke s stisnjenimi zobmi prenašal revščino. In večno vprašanje, ki visi v zraku, četudi morda trapasto: kaj predstavlja ladjedelnica?
Če želimo resnično umestiti njegovo Ladjedelnico, da bi določili kraj, kjer se nahaja – čeprav ga je možno prenesti, prestaviti – nam ta nenehno uhaja in se izgublja pred našimi koraki; nikoli na zavzame natančnega mesta in nikoli ne obstane. Z njo pridejo protagonisti Larsen, Gálvez in Kuntz in ženska v moških čevljih.
Juan Carlos Onetti Borges Fotografija: Wikimedija
Juan Carlos Onetti (1909–1994) je svojo pisavo brusil med Montevideom in Buenos Airesom, bival je v puščobni tropski tundri, v drugotnih, zapuščenih literarnih krajih, v umazanih uredniških pisarnah, da je pri življenju ohranjal tednik la Marcha in izdajal svoje knjige, ki so se dolga leta valjale na mizah po znižanih cenah, medtem ko si je ves literarni svet okoli vratu že zavezoval servete v pričakovanju tako imenovanega latinskoameriškega booma, ki je izza biljardne mize zvlekel tudi tega zagrenjenega starca in ga postavil pod žaromete mlačnega priznanja in ga oklical za strica oziroma botra magičnega realizma, kmalu zatem pa je vojaška hunta starca umaknila iz javnega življenja v psihiatrično ustanovo in ga tako kaznovala, ker je kot član žirije podelil nagrado kratki zgodbi, ki je kritizirala vprašljivo delovanje urugvajske policije.
Nato je prišlo izgnanstvo v Madridu, iz katerega se Onetti ni več vrnil na nobenega od bregov Ría de la Plata. V ekzil, ki ga lahko beremo tudi kot odsev prihoda enega izmed protagonistov romana, zvodnika Larsena, ki je bil prav tako padel v nemilost in s čolna sestopil in prispel v pristanišče Santa María, skupaj z debelo gospo, ki je imela v roki košaro z dojenčkom. Kot korake obupanega zvodnika, ki je samo nekaj dni kasneje, že na ozemlju ladjedelnice, brezvoljno in žalobno dvoril zabiti edinki nekega Jeremiasa Petrusa, lastnika razpadajoče ladjedelnice …
To je proza, ki je prežeta z večnim obupom, mračnostjo, neutolažljivostjo; Onetti v Ladjedelnici obda svoje protagoniste v plasti izgubljenih sanjarjenj, pretkanih laži in odtujenih čustev. Ta dolga veriga pomanjkanja zraka, ki jo je čutiti v njegovi prozi, se je začela nekega vikenda v Buenos Airesu, ko je mlademu Onettiju začelo primanjkovati cigaret – v mestu je ob sobotah in nedeljah vladala prohibicija pri prodaji tobačnih izdelkov in Onetti si ni priskrbel dovolj velike zaloge cigaret, – tako da mu ni preostalo nič drugega, kot da je s pisalnega stroja odpihnil prah in se spoprijel s tesnobo, vse dokler ni končal prvih petintridest strani romana Vodnjak (El pozo).
V Ladjedelnici imamo opraviti z junakom, ki mu življenje ves čas uhaja, je brez motivacije, vdan v usodo, brez prefinjenosti, vedno znova ubira bližnjice, se vsako jutro obrije, se pogleda v oči v ogledalu in se prepozna zaradi nesreče in v nesreči. Človek, ki si k prsim prvič v življenju pritisne šopek vijolic pred cerkvijo, ko smrt ni več daleč, da bi jih podaril butasti, okorni ženski z gromkim smehom, s telesom jegulje, v trapastih, otroških oblačilih.
Ni naključje, da si Onettijev Larsen misli, »da bi nek verjetni bog moral nadomestiti pekel, kot si ga predstavljamo, z manjšimi, individualnimi pekli,« ko skupaj s prebivalci gleda, kdaj se bo prižgala lučka, ki naznanja vsakodnevno ponovno odprtje beznice Chamamé. Ta bar ni ne boljši ne slabši od česarkoli, kar se razprostira med Santo Marío in ladjedelnico. Povsod vlada nek splošen pekel, v katerem nesrečo nosijo vsa telesa, v katerih se kopiči zgolj mraz. In Larsen, ki se po besedah Díaza Greya ne zaveda »da se je rodil, zato da bo umrl,« temveč zato, da bi zmagoval in se postavil nad druge, svoj propad in brezsramnost razkazuje tudi tako, da išče zapuščene ulice, po katerih se odmev njegovih peta med hojo v tišini noči sliši glasneje.
Onetti, trpek urugvajski pisatelj, obkrožen s tradicijo domišljiske literature, je med prebavljanjem le-te počasi začel ustvarjati lastno fantastično urbano literaturo, ki govori o ločitvah, razhodih, trpinčenih življenjih, praznih obljubah ob glasbi tanga, ki odmeva v daljavah. Onetti je s Santa Marío ustvaril kraj, kjer je lahko svojo poetiko – poetiko nesrečnikov – izražal v kompleksnih in obenem preprostih strukturah, a vedno v propadajočem, dekadentnem okolju. In prav ta poetika – in ne pisatelj – je njegove junake vedno znova obsodila na eksistencialno bedo in polom. Onettijeva proza v Ladjedelnici in drugih delih tako ne more spregovoriti o srečnih družinah iz Tolstojevih romanov, za katere ruski pisatelj pravi, da so si med seboj vse podobne. Njegov literarni skalpel je lahko operiral le tam, kjer je bila socialna gniloba najbolj vidna; tam, kjer obsodba na neizogibni konec čaka vse in je po pisateljevih besedah najbolj očitna.
Juan Carlos Onetti Borges (1909-1994) je bil urugvajski pisatelj, ki je do diktature živel med Montevideom in Buenos Airesom. Je avtor ducata romanov, številnih zbirk kratkih zgodb, redno pa je pisal in objavljal tudi v dnevnem časopisju.
V Latinski Ameriki velja za enega najpomembnejših prozaistov, v Urugvaju je bil po padcu režima razglašen za najpomebnejšega pisatelja 20.stoletja, pogosto ga označujejo kot predhodnika sodobne latinskoameriške eksistencialistične proze in očeta latinskoameroškega booma. Cenjen je bil zlasti med svojimi kolegi in kritiki, med izgnanstvom v Madridu, kamor je prebegnil v sedemdesetih letih, je leta 1980 prejel nagrado cervantes. Kljub številnim priznanjem in naklonjenostjo kritike, njegova proza nikoli ni dosegla široke bralske publike, saj so njegova dela v veliki meri prežeta z mračnostjo, pesimizmom in brezupom.
Zadnjih deset let življenja ni več zapuščal stanovanja; obiske je sprejemal v svoji sobi, pil viski, kadil in bral.
V slovenščino sta prevedeni deli roman Ladjedelnica in zbirka kratkih zgodb Žalosten kot ona in druge zgodbe (prevedla Neja Križan Žagar, Nova Gorica: Educa, Melior, 2008).
Julij se mi vsako leto zdi kot konec zabave, ki je trajala celo noč. Počutim se, kot da bo sonce pravkar vzšlo, v sebi pa čutim težo celega sveta. In ne vem, kaj naj. Strokovnjaki pravijo, da je to posledica sezonske razpoloženjske motnje (angl. Seasonal Affective Disorder – SAD), ki jo večina ljudi povezuje z zimsko depresijo, redki zmagovalci pa za njo trpimo poleti.
Na spletu se najde 1001 nasvet, kako se poletni žalosti, melanholiji izogniti, jo ukrotiti, meni se pa zdi, da je lažje, če se ji prepustim. Melanholija je najbrž le vrsta žalosti, ki se pojavi, ko se zavemo, da je življenje inheretno težko in da sta trpljenje in razočaranje v jedru nas vseh. Ni nekaj, kar moramo pozdraviti in čemur se moramo upirati. Melanholija in žalost nista nekaj mračnega in nesrečnega, temveč moment, ko se brez besa in jeze sprijaznemo, da je svet poln neumnosti, pohlepa in cringe momentov, da je težko najti notranji mir in da bo vedno težko živeti tudi s tistimi, ki jih imamo najraje.
Žalost ne zadeva samo mene in tebe, ampak nas vse. Trpljenje pripada celotnemu človeštvu. In kot pravi James Baldwin: »Misliš, da se v vsej zgodoviti tega sveta nič ne more primerjati s tvojo bolečino in zlomljenim srcem, potem pa bereš. Knjige so me naučile, da so stvari, ki so me najbolj mučile, tiste, ki so me povezovale z vsemi živimi ljudmi, z vsemi, ki so kadarkoli živeli.« Zato je tu seznam knjig za kontekstualno poletno branje.
Sophie Mackintosh: Water Cure (Hamish Hamilton, 2018)
Distopična feministična maščevalna fantazija o treh sestrah na izoliranem otoku. Nekega dne oče Kralj odide, na otok pa naplavi dva moška in dečka. Pripovedi dominirajo misli dveh starejših sester, ki sta prepričani, da sta ob prihodu moških zboleli in zato uporabljata različne tehnike kaznovanja in samopoškodovanja, ki ju bodo bolezni ozdravile. Knjiga odraža realnost mnogih žensk, ki jih od majhnega učijo, da se je moških treba bati, saj so zmožni le nasilja in zlorabe.
»Vem, da bom umrla, če se me nihče ne dotakne. To vem že nekaj časa. Vedno se mi je zdelo, da tako ali tako potrebujem več dotikov kot drugi, z rokami se drgnem po njihovih ramenih ali laseh, ker se me izogibajo, ker mi nihče ni dodeljen. Nihče me nima zelo rad, že nekaj časa me nihče zares ne ljubi. Dneve, tedne sem preživela brez dotika, ko pa se ta zgodi, čutim, kako se mi koža tanjša, telo moram položiti na travo in žamet in vogal kavča ter komolce in stegna drgniti ob karkoli, dokler ne krvavijo.«
Andre Aciman: Pokliči me po svojem imenu (Modrijan, 2010)
Roman, ki je nož v srce. Sicer dokaj problematična pripoved o ljubezni med mladim Eliotom (17) in nekoliko starejšim raziskovalcem njegovega očeta, Oliverjem (23). Smo v ruralni Italiji sredi poletja, v nasadu breskev, v bližini ledenih tolmunov in soparnih podstrešij. Čar knjige se skriva v počasnem raziskovanju Eliotove povsem nove in (ne)prijetne strasti, ki na koncu ne pogoltne le njega, temveč tudi nas.
Roman bo najbrž bližje bralcem, ki so zaradi ljubezni že trpeli. Saj veste kaj pravi T. Wilder: »V ljubezni lahko služijo le ranjeni vojaki.«
Gillian Flynn: Ostrina (Mladinska knjiga, 2015)
Preberite knjigo, ampak oglejte si tudi serijo. Čimprej se podajte v žgoč Missouri, kjer umirajo mlada dekleta. Camille Preaker se vrne v domače mesto, ki je sicer dobro le v proizvodnji svinjine in alkoholikov, da bi poročala o zločinih – je polna pomanjkljivosti, poškodovana, povprečno slaba novinarka in odvisnica. Soparno mesto sredi poletja ima vonj po gnijočem mesu. Camillina mati je ženska brez ljubezni, vesti in duše, poročena z dolgočasnim Allanom.
»Mislim le, da nekatere ženske preprosto niso ustvarjene za materinstvo. Druge ženske pa preprosto niso ustvarjene, da bi bile hčerke.«
Bralci spremljamo, kako se Camille spopada z vrnitvijo v to peklensko luknjo in poskuša sestaviti sestavljanko o serijskem morilcu deklet. Ljubko in soparno branje.
Zakaj padcu v norost rečemo »padec«, če pa gre v resnici za dokaj počasno drsenje v blaznost? Esther Greenwood je brilijantna, lepa, nadarjena, ampak se počasi, počasi poslavlja. V romanu spremljamo zlom mlade ženske. Njena norost je resnična in je tu. Smo v vročem New Yorku in smo v krutih kotičkih Estherinine psihe.
»Počutila sem se zelo mirno in prazno, kot se mora počutiti središče tornada, ki se mirno premika sredi hrupa okoli njega.«
Osamu Dazai: No Longer Human (New Directions Publishing Corporation, 1973)
Dazai mojstrsko ujame razmišljanje neverjetno razočaranega človeka, ne da bi bil pri tem banalen ali melodramatičen. Ta knjiga je o nas, ki včasih hodimo po svetu kot nekakšni veliki črni oblaki. Smo cinični, melodramatični, problematični in dramatični in bi radi raztrgali vsako stvar, knjigo, ki nam pride pod roke. Ampak če v tem poletju preberete le to knjigo, vam ne bo žal. Gre za roman, ki ga priporočam vsem, ki so to poletje nevzdržno žalostni in bi radi vsakdanjiku nadeli nekakšen normalen obraz. Delo, ki bi ga bilo nujno čim prej prevesti v slovenski jezik.
»Pomislil sem: ‘Hočem umreti. Hočem umreti bolj kot kdaj koli prej. Zdaj ni več možnosti za ozdravitev. Ne glede na to, kakšno stvar bom naredil, ne glede na to, kaj bom naredil, bo to zagotovo neuspeh, le še zadnja plast na moji sramoti. Tiste sanje, da bi se s kolesi odpravil na ogled slapa, oblečenega v poletno listje – to ni za takšne, kot sem jaz. Vse, kar se zdaj lahko zgodi, je, da se bo še en grd, ponižujoč greh naložil na drugega in bo moje trpljenje le še hujše. Hočem umreti. Umreti moram. Že samo življenje je vir greha.’«
Madeline Miller: Ahilova pesem (Sanje, 2022)
Ahilu je bilo usojeno, da bo postal najslavnejši bojevnik svojega časa. Ampak pred tem je le fant, ki odrašča v Ftiji s svojim prijateljem Patroklom. Ko sta oba stara trinajst, ju pošljejo v gore, da bi se tam izurila v močna bojevnika, saj trojanska vojna zahteva svoje. Ko iz Šparte ugrabijo Heleno, mora Ahil izbrati med večno slavo ali povprečnostjo. Madeline Miller je storila to, za kar so bili producenti filma Troja (2004) preveč strahopetni. Ostala je zvesta homoseksualnosti Homerjeve Iliade – Ahil in Patroklej sta bila strastno zaljubljena, kar je tudi vodilo v njuno pogubo. Pripovedi izpod peresa srednješolske učiteljice filologije zagotovo lahko očitamo marsikaj, ampak če bi se ponovno radi vrnili v žgočo Trojo, med krvave bitke, večno ljubezen in smrt, je to zagotovo roman za prihajajoči vročinski val.
Fernanda Melchor: Hurricane Season (Literatura Random House, 2017)
V središču romana Hurricane Season je skrivnostni umor v majhni mehiški vasi. Domačini so zloglasno sosedo, ki jo najdejo mrtvo plavajočo v vodi, klicali čarovnica. Govori se, da je na svojem domu hranila ogromne količine redkih kovancev in dragocenih draguljev, da je imela mistično moč čaranja in da je redno prirejala razvratne orgije. Roman je zgodba o čarovnici in njeni moči, ki jo ima nad prebivalci mehiške vasice La Matosa.
Roman je nasilen, mračen, jezik je nemaren, intenziven, v knjigi so posilstva, zlorabe, seks, droge, umori, homofobija, revščina, preveč alkohola in vsega, kar se povprečno prilagojenemu bralcu gnusi. Ampak saj nismo povprečni bralci, kajne? Upam, da čimprej prevedemo v slovenščino!
Herman Melville: Moby Dick ali Kit (Beletrina, 2022)
Priznam, da so nekatera poglavja o anatomiji kitov naporna in da vzamejo voljo do življenja. Vsekakor pa jamčim, da branja te knjige ne boste obžalovali. O tem velikem ameriškem romanu lahko rečemo skorajda karkoli, tudi slabega, ampak sama pripoved je osnovna kulturna referenčna točka, vir šal in aluzij, ki jih brez branja knjige ne boste nikoli razumeli. Potovanje po morju, ki je v resnici potovanje v norost. Norost, ki je postala mit, mite pa je dobro poznati. Ta knjiga se vam mora na neki točki v življenju, če ste bralec, preprosto zgoditi. Naj se vam letošnje poletje. Poglavja so kratka in lahko preberete le eno na dan.
Nekaj osnovnih tematik in zapletov, kvarnikov zagotovo že poznate, verjamem pa, da knjiga vsakemu posamezniku predstavlja čisto drugačno literarno zver. Podajte se na plovbo po morju z obsedenim kapitanom.
Nikoli ni daleč. Takšen užitek ima s svojim poslanstvom, da se mu predaja noč in dan, na več koncih in krajih hkrati. Zagreto rije po zemlji, dokler z mrmranjem nežne uspavanke ne spremi v spanje vseh semen, ki želijo spomladi vzkliti v novi budnosti. Neugnano poskakuje med visokimi, dišeče razcvetelimi majskimi travami z lahkotnostjo vetra, ne da bi za seboj puščal gaz, ki bi lahko jezila pridne kmete. Zakrohoče se v prasketanju isker in pokljanju lesa, ko se na mezeče deževen dan vnamejo polenca v kaminu. Zavzdihne od blaženega olajšanja, ko z bosimi stopali okusi mrzlino studenca. Brat med brati se leteč prekopicuje v jati električno modrih kačjih pastirjev.
Včasih sem neprodušno resna. Obtežuje me namišljena pomembnost, medtem ko v zategli glavi na trdem vratu tehtam misli in se mukotrpno trudim prikrajati zamisli, ki so s tolikšno zaupljivostjo skočile v moje naročje. Vsak angel lahko vidi, da so to le slabe razvade in mi to tudi večkrat na dan pove – je že tako, da se horde angelov sučejo okrog slehernika v lahkotnem trudu, da bi njihova sporočila dosegla zavest človeškega bitja. Angeli so mojstri špranj in največ možnosti, da jih zaslišiš, imaš, ko ti npr. med navijanjem špagetov paradižnikova omaka pusti rdeče stopinje na prav tisti beli srajci, ki je sploh ne maraš nositi, ampak misliš, da jo moraš, ali ko ti voznik avtobusa vrne za šestnajst evrov in štiriinštirideset centov drobiža v kovancih in boš z njimi lahko še dva tedna plačeval parkirnino in napitnino, čeprav se ti je rama opazno povesila, ko si pospravil denarnico. Že angeli na strehi čivkajo, da se misli v sproščeni glavi gibljejo bolj gibko in da se zamisli preobražajo same po sebi in same na sebi, brez nadležnih osti mojih špriklastih posegov. A je zdaj pač še tako, da so določene slabe navade v moji bivanjski vrsti visoko cenjene in se kot šele mlada odraščena predstavnica vrste spozabljam in brez smisla motrim motne oči pomembnosti.
Potem pa … prifrfota mimo mojega okna. Odpre mi oči, da nenadoma zagledam dobro vzdrževano mrežo odločne pajkovke, ki gnezdi (hvala bogu na zunanji strani) okna moje ustvarjalne sobe. Namigne na plešoče nožice mojstrice tkalke in naenkrat čas obstane. Brez misli sem vsa pri njej, pri čudenju nad čudovitostjo bitja, ki bi se ga sicer bala vzeti v dlan in ki ga ne bi vabila v svojo spalnico. Naenkrat vseh osem nožic požene v tek in se skrije za okvir – s tisočerimi nevidnimi nožicami pa se zgane v ponovni tek tudi čas – in v otroškem razburjenju se začnem ozirati za njim, ki me je pobožal po trepalnicah, da sem dvignila svoj pogled od filistrskih velepomembnosti k vsakdanjemu čudežu. Kam se je vendar skril, čemu je tako nemudoma zbežal od mene? Zavedeno s podobo sladkornega krilatca me preplavita hrepenenje in skoraj obup, ko mimogrede s svojo dlanjo še enkrat potegne prek mojega romantično pooblačenega čela, da spet pogledam skoz okno; in glej, čeprav še pred trenutkom tu, je že tam, žvižgajoč jaše na prosojni oblačici ognjenega zmaja, ki med letom kolca drobne oblačkaste cvetke.
Tedaj ne strpim več, resnost in obteženost sta se sesedli sami vase (ali druga v drugo, če jima je tako ljubše), polizali sta mi vse ušesno maslo in zanju nimam niti koščka svojega hleba potrpljenja več. Ven moraš, mi muzajoče prikimajo pisalni pribor in miza in stol in vse štiri stene, dve zeleni, ena roza in ena bela, ven moram, prav imajo, skozi okna moram, skozi vrata, ven, na prosto, poiskat svojo prostost, da me spet naseli. Moja prostost je preprost duh nevsiljive lepote, že od zibke zaljubljena vame in vztrajna v svoji veri, da spadava skupaj. Moja prostost je zaupna prijateljica angela užitka, druži ju veselje do radosti. Zmajski oblak in njegovo kolcanje sta se že razpršila v eter, kam naj zdaj krenem ljubljenemu dvojcu naproti? Mimo senene kopice, razcvetele cvetlice in lesketajoče vodice grem … ne, ne grem. Ne grem mimo. Zvijem se v klobko v vdolbinici senene kopice – in prostost in angel užitka me pikajoče žgečkata s slamicami. Do obrvi se potopim v cvetno čačo – spet srečam dvojico, v dišečo vonjavo ovito, ki mi prikliče nežne spomine nedolžnih pomladi. Z dlanjo rišem kroge po vodi in krogi se širijo, odmevajo v tok – njun pogled zagledam v lesketanju vode. Tako se ne obotavljam zlesti v vrh krošnje, ko od tam zaslišim razposajeno hihitanje: seznanim se z elegantno profesorico veverico, ki me mimogrede pouči o bistvenosti prožnosti ter se spoprijateljim s ptico, ki ji nato za kako urico grejem jajca, da si gre lahko malo pretegnit peruti in poiskat svojo prostost. Ko se mehko prižeta ob deblo spustim z vrha, skoraj splašim srno, ki se je poprej tam mirno pasla; moja svetla kompanjona pa jo pomirjujoče pobožata za ušesi, da obstane – tiho si občudujoče čudeče ogledujeva druga drugo.
Kakšna prostost: biti srna, biti ptica, biti veverica! Kakšen užitek: biti drevo, biti voda, biti cvet in senena kopica! Kakšna prostost in kakšen užitek: biti človek v tem razkošju bitij. Tako veselo radostna sem, da bi kar plesala – da bi kar pisala … da bi plešoče pisala! In s prostostjo, ki se je ugnezdila v meni, stečem proti domu, proti pisanim štirim stenam, proti stolu in mizi, proti svojemu pisalnemu priboru in zaslonu, ki je pravzaprav razgled skoz okno, tečem proti domu z angelom užitka ob sebi, tečem v želji po plesu, pisanju, tečem.
Pritečem. Postanem. Na pragu mojega doma: mlad moški, malo še fant. Ugledam ga, poznam ga. Ugleda me, pozna me. Tisti je, ki nima rad le mene-norico, ampak tudi seneno kopico, veverico, cvetlico in ptico. Moja prostost in angel užitka se umirita, nikamor več ne hitita. Tu sem, tu je, tu sva, tu smo. Sredi vsega živega. Najprej življenje, pisanje bo sledilo …
Je čas plesa in čas pisanja … združevanja s prostostjo in srečevanja angela užitka vse naokrog. Ali kot so že nekdaj stari modri dejali: edini greh je ne užiti od življenja podarjenih radosti – kar pa je takisto, kot biti slep za vsakdanje čudeže.
Letos decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika Kajuha. Pesnik je umrl pri komaj enaindvajsetih letih, a je za seboj pustil bogato zapuščino v verzih in pismih. Njegovo pesništvo se mnogokrat identificira s partizanstvom, a kljub temu, da je tem idealom tesno zavezano in neločljivo od zgodovinskega prostora in časa, v katerem je nastalo, premore tudi globljo dimenzijo, ki prostor in čas presega ter se dotika univerzalno človeškega. V spodnjih desetih točkah izpostavljamo momente, ki so ključni za razumevanje njegove poezije.
Bil je upornik z razlogom
Karel oziroma Karol ali Karli, kot so ga ljubkovalno klicali najbližji, se je rodil v Šoštanju kot nezakonski otrok hčerke premožne meščanske družine in preprostega delavca. Tako je že v mladih letih izostril čut za razredno neenakost in okusil surovost delavskega življenja. Oče je delal v tovarni usnja, mati pa je pomagala pri vodenju družinske restavracije, kasneje pa jima je skupaj uspelo prevzeti kavarno in celo odpreti kino v prvem nadstropju hotela, ki je bil v lasti družine Karlove matere. Njegove najzgodnejše ohranjene pesmi segajo v leto 1938, ko je bil star komaj šestnajst let. Trdo življenje svojega očeta, dedka in strica, ki je bilo prežeto z alkoholizmom, je že takrat popisal v ciklu Obrazi, v katerem pokaže neverjetno razumevanje brezizhodnosti situacije, v kateri so bili delavci prisiljeni živeti. Zaradi vse večjega kulturnega in političnega udejstvovanja je bilo njegovo izobraževanje na celjski gimnaziji postavljeno na stranski tir, kot opisuje v pesmi Pismo iz internata: »A tu govorijo o drugih rečeh: / o zvezdah in kraljih nam tu govorijo … / o trenjih tam zunaj in živih ljudeh / pa vselej skrivnostno molčijo …«.
Prekmalu je odrastel
Kot večina mladih ljudi, ki so bili potisnjeni v izredne razmere vojnega časa, je bil tudi Karel prikrajšan za brezskrbno mladost. Kot pravi v verzih Naše pesmi: »Biti mlad v teh težkih časih, / to se pravi / brez mladosti biti mlad, / zreti starega sveta propad, / skrivati premnogo nad, / to se pravi biti mlad …«. Leta 1940 je bil iz gimnazije izključen, saj so pri njem zasegli ilegalno pismo, s katerim naj bi širil komunistične ideje. Ob okupaciji leta 1941, ko mu je bilo devetnajst let, je napisal cikel pesmi Okupacija, v katerem opisuje svojo izkušnjo v srbskem taborišču, kjer je preživel štirinajst dni, ko pa se je vrnil v domači kraj, so ga zaprli v šoštanjski zapor, kar popisuje v udarni pesmi Pet in dvajset, ki izpričuje neizmerno trpljenje, a tudi neizmerno upanje: »Proč jo vržeš, če pretesna je obleka. / Človek, novi človek vstal bo iz človeka!«. Po izpustitvi iz zapora v domačem kraju ni bil več varen, saj so ga okupatorske oblasti budno spremljale. Njegov pobeg v Ljubljano je postal neizogiben.
Nestalnost je bila njegova stalnica
Mladi poet je s prihodom v Ljubljano izgubil dom in se do konca življenja ni več imel priložnosti ustaliti. Njegovo bivanje v glavnem mestu je bilo polno negotovosti in skrivanja, da bi se izmikal oblastem je vsak dan spal pri drugi hiši. Na srečo je imel mnogo poznanstev, s svojo prodorno poezijo in karizmatičnim nastopom pa si je kaj kmalu utrl mesto v ilegalni kulturni srenji. Prirejali so recitale, dramske uprizoritve in podobne kulturno-družabne večere, na katerih so se spoznavali somišljeniki. Vse do leta 1943 je bilo ilegalno življenje za Karla dokaj mirno. Deloval je v Varnostno-obveščevalni službi (VOS), kar mu je prinašalo tudi nekaj zaslužka, kljub nevarnemu delu se je uspešno izmikal aretacijam, v njegovo življenje pa je vstopila tudi ljubezen. Leta 1943, še preden so se razmere zanj zaostrile, je imel priložnost spoznati Otona Župančiča, ki ga je sprejel z naklonjenostjo. Karel Destovnik je v tem obdobju ustvaril svojo najboljšo poezijo in nadgradil svojo mladostniško poetiko. Njegove pesmi so postale znane in se s prepisovanjem skrivaj širile po vsej Ljubljani in tako bodrile prebivalce okupiranega mesta. Posebej znan pa je postal po svojem nastopu, saj je pesmi znal recitirati z globokim občutenjem.
Imel je jasno začrtano poetiko
V času bivanja v Ljubljani je Karel dodobra utrdil svojo poetiko in se leta 1943 tudi poimenoval Kajuh, po domačem imenu kmetije njegovih prednikov v Šoštanju. Njegova dela pričajo o tem, da je minila doba »tihih pesmi«, »solzá« in »vzdihov«. Najčisteje to izrazi v svoji pesmi Poetom, v katerih pesnike »groznih dni« poziva k aktivistični poeziji, ki bo v ljudeh vzbudila pogum in jim dala moč za upor, pravi: »Ne peti, / rjoveti / bi morali v teh dneh, / poeti«. Piše s preprostimi besedami in ne eksperimentira s formo, a čar njegove poezije ni v tem. Z besedami je znal naslikati živo podobo svojega časa, njegove pesmi so izredno pripovedne in ob branju se nam njihova vsebina dobesedno izriše pred očmi. Je namreč izredno stvaren in ne zahaja v abstrakcije ter ne uporablja zapletenih metafor. Ta slog pa pravzaprav pritiče njegovi poetiki, ki kliče po poeziji za ljudi. Kajuh je začutil, da se stari svet končuje in prihaja novi, z njim pa tudi novi človek. Nad pogrebom tega starega sveta pa ni obupoval, temveč se je veselil spremembe, ki bo prišla, njegove pesmi zatorej ne napovedujejo zgolj konca, temveč so tudi polne upanja in vizij svetlejše prihodnosti. Tudi njegova ljubezenska poezija obljublja možnost srečne in brezskrbne ljubezni šele v osvobojeni domovini in prenovljeni družbi. Njegova ljubezen, čeprav silna, je bila v vihri vojne postavljena na čakanje.
Močno je ljubil
Kljub temu da je Kajuh pozival k angažirani poeziji, v svojem srcu ni mogel streti nežnih čustev, kot pravi v prvi pesmi cikla Ljubezenske: »Zato ti pojem pesem o ljubezni zdaj, / ko maral bi na glas rjoveti«. Pisal in pel jih je že v najstniških letih, ko je še bival v Šoštanju. Njegova prva ljubezen je bila Marija Medved, s katero ju je družilo kulturno udejstvovanje. V tem obdobju je napisal pesem Ti in jaz, ki v skladu z njegovo poetiko prerojenega sveta opisuje ljubezen med moškim in žensko, ki sta si tovariša, in se posmehuje erotični poeziji preteklosti, takole pravi: »A on je govoril: / »Nebeška opojnost je tvojih oči!« / Kaj meni nebeška opojnost oči! / Jaz ljubim ljudi, / ki gledati znajo z očmi!«. V tem klicu po enakopravnem odnosu je izjemno moderen, njegov pogled na ljubezen pa ni romantičen in morda prav zato učinkuje globlje in uspe izpričati predvsem človeškost. Z Marijo sta se kmalu razšla, o čemer priča pesem Ob slovesu, v kateri od žalosti izgublja besede in ji nazadnje sporoča le, naj gre svojo pot. Svojo veliko ljubezen, Silvo Ponikvar, je spoznal v Ljubljani na silvestrovanju pred novim letom 1942, v tem letu pa sta ljubimca sredi okupirane Ljubljane imela redko priložnost, da sta lahko v družbi drug drugega užila vsaj kanček normalne mladosti. Čeprav sta bila pri tem previdna, sta si privoščila izlete na Mirje, v Tivoli in na ljubljanski grad ter kopanje na Špici. A nemška vojaška policija mlademu pesniku ni za dolgo dovolila mirnega življenja, saj ga je v januarju leta 1943 začela ponovno intenzivneje iskati. Takrat mu je zatočišče nudila Silvina družina na Vošnjakovi ulici 22, kjer je bilo pomembno shajališče odpornikov. Hišo so okupatorske oblasti zato še posebej opazovale in redno izvajale racije. Silva je bila prvič aretirana že v decembru 1942, v zaporu je preživela tri mesece, Kajuh pa je medtem prenočeval pri različnih prijateljih in znancih. A sreča po Silvini izpustitvi iz zapora je bila kratka. Namenjena jima je bila še zadnja skupna pomlad pod krošnjo bujno cvetoče češnje, ki je nazadnje prerasla v simbol. Maja je bila Silva ponovno aretirana, za Karla pa je bilo bivanje v Ljubljani vse bolj nevarno in nevzdržno, zato je poleti leta 1943 mesto zapustil. Edini stik z ljubljeno so bila pisma.
V korespondenci je izpričal eno najlepših ljubezenskih zgodb okupirane Ljubljane
Poleg Kajuhovih pesmi so se kot pomembno pričevanje o življenju v nenormalnih okoliščinah ohranila pisma, ki sta si jih pošiljala s Silvo Ponikvar v obdobjih njenega prvega in drugega zapora. Mihael Glavan je v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice (2014) zbral dvanajst Kajuhovih in kar šestindvajset Silvinih pisem, verjetno pa bi bila številka še veliko večja, če bi se ohranila vsa pisma, ki sta si jih izmenjala. V pismih se izražajo močna čustva ne le erotične ljubezni, temveč predvsem iskrenega tovarištva. Zaljubljenca sta v temnih časih drug drugemu uspela prižigati plamen upanja, da bosta, potem ko bo skupni boj za svobodo in novo domovino končan, lahko uresničila svojo ljubezen, si ustvarila družino in vzgajala otroke v miru. Pa vendar se nista slepila – živela sta v nevarnih časih in kot upornika sta bila še posebej izpostavljena. Silva se je kasneje spominjala njune obljube drug drugemu, da po smrti enega od njiju drugi nadaljuje, živi polno življenje, in to globoko ljubezen deli z nekom novim. V zaporu si je Silva močno želela predvsem Kajuhovih pesmi, ki se jih je učila na pamet, v enem izmed pisem ga na primer prosi: »Piši mi kmalu zopet in še pesmice.« Karel ji je že v času njenega prvega zapora podaril zvezek, v katerega je z lepo pisavo izpisal petinštirideset svojih pesmi skupaj s komentarji.
Češnjev cvet je postal njegov simbol upanja
Ljubezen do Silve je skupaj z ljubeznijo do domovine in upanja na njen preporod rodilo Kajuhove najlepše in najbolj poznane pesmi. V ciklu Ljubezenske se napaja v spominih na kratko obdobje, ki sta ga s Silvo preživela v miru, osrednji simbol pa postane češnja, ki se je bohotila na vrtu hiše na Vošnjakovi 22. Njeni cvetovi so v mladih ljubimcih zbujali upanje v njuni zadnji skupni pomladi. Najbolj udarno se to izrazi v slavni pesmi Bosa pojdiva, kjer je belina češnjevih cvetov postavljena nasproti temi grobov ubitih talcev. Zanje ni več upanja, a upanje ostaja za tiste, ki pridejo za njimi – v spomin jim bodo na grobove nosili češnjeve veje. V pesmi Češnjev cvet pa le-ta briše malodušje v srcih od vojne utrujenih ljudi. Zdi se, da pesmi nagovarjajo prav Silvo, saj je ona edina, ki je točno vedela, o kateri češnji govori Kajuh. Čeprav je metafora razumljiva vsem bralcem, sta le onadva vedela, kje se je le-ta porodila. Karel je v pismih Silvi obljubil: »V pesmih Ti bom postavil spomenik …« – glede na to, da so pesmi iz cikla Ljubezenske njegove najbolj poznane, Bosa pojdiva pa je tako rekoč ponarodela, lahko rečemo, da mu je to nedvomno uspelo.
Pod češnjo je zakopal zaklad v pločevinasti škatli
25. avgusta 1943 je Karl Destovnik Kajuh zapustil Ljubljano in odšel v dolenjske gozdove, »na varno«, med partizane na osvobojenem območju. Pred odhodom je na Silvino prošnjo zvezek svojih pesmi zakopal pod njuno češnjo na vrtu hiše na Vošnjakovi. Te so luč dneva ponovno ugledale, ko je bil Kajuh že pokojen. Silva jih je izkopala nekaj mesecev pred koncem vojne, jih iz strahu, da bi jih našli belogardisti, skrila drugje ter ponovno izkopala po vojni. Kasneje jih je predala Slovenskemu knjižnemu zavodu in zbirka Kajuhovih pesmi je izšla leta 1949. Silva o izidu ni prejela niti obvestila, poslali ji niso niti enega izvoda zbirke.
Svojo prvo in edino zbirko je izdal v gozdu
V partizanih prave priložnosti za pisanje pravzaprav ni bilo, zato je korespondenca Kajuha in Silve kmalu zamrla. Tudi pesmi je v tem zadnjem obdobju napisal malo, saj je bilo umetniško delovanje v takšnih razmerah skorajda nemogoče. A vseeno se je Kajuh kot vodja kulturniške skupine, skupaj z ostalimi kulturniki, ki so delovali v XIV. diviziji, trudil krepiti moralo z udarniškimi pesmimi, ki jih je znal recitirati s takšnim žarom, da je z njim vnel vse, ki so ga poslušali. Njegovi tedanji sodelavci so ohranili posebej topel spomin na to, kako je recitiral Slovensko pesem, ki je bila napisana še v Ljubljani. Vera Hreščak je zapisala, »da se je zdelo, da res govorijo množice tlačenega in trpinčenega ljudstva«. Najbolj odmevna pesem, ki jo je napisal v partizanih, pa je bila Himna XIV. divizije, ki jo je uglasbil Sveto Marolt. V pozni jeseni leta 1943 je bila v osemintridesetih izvodih natisnjena prva Kajuhova pesniška zbirka s preprostim naslovom Pesmi. Kar mu ni uspelo v Ljubljani, je dovršil v stari baraki na Notranjskem. Pri tem mu je pomagala soborka v kulturniški skupini, plesalka Marta Paulin – Brina, ki je pesmi natipkala po Kajuhovem nareku. V kakšnem odnosu sta bila, ni popolnoma jasno, izpričano pa je, da se je med njima spletla prav posebna vez, nemara zato, ker sta skupaj tako rekoč zrla smrti v oči. Če je Kajuh pred odhodom verjel, da ga čaka »lahka in nenevarna služba«, kot je pisal Silvi, se je to z vsakim dnem v gverili izkazalo za manj resnično. Pozimi se je XIV. divizija podala iz osvobojenega območja, preko Hrvaške na Štajersko, in na poti bíla hude boje. Kajuh je uspel preživeti vse in se prebiti skoraj do domačega Šoštanja, ko je bil ustreljen.
Njegova pesem odmeva še danes
O Kajuhu in njegovem delu se je po vojni veliko govorilo, saj so njegove pesmi šele takrat zares ugledale luč sveta. Celotne Kajuhove zbrane pesmi so izšle leta 2020 pri založbi Litera, uredil jih je Vlado Vrbič. Mihael Glavan je leta 2014 pri Mladinski knjigi objavil že omenjeno korespondenco med Kajuhom in Silvo Ponikvar pod naslovom Ljubimca z Vošnjakove ulice. Vendar pa ta ni izčrpala vseh pesnikovih dopisovanj – ta je pod naslovom Kajuh dopisovanja zbral Miklavž Komelj ter dodal obširno spremno besedo. Knjiga je izšla letos pri založbi Litera.
Karel Destovnik Kajuh je v svojih pesmih opisoval burni predvojni in vojni čas, ki pa je bil tudi čas revščine, neenakosti, diskriminacije, strahu in vsesplošnega nezaupanja. Občutja, ki jih ob teh družbenih pretresih izpoveduje, ostajajo aktualna še danes, celo vedno bolj. Zaradi njegove vloge v narodno osvobodilnem boju ter njegovega tragičnega konca pod streli slovenskega kolaboranta v nemški vojski, je po smrti Kajuh postal narodni heroj in malodane mitološka osebnost, njegova poezija pa hvalnica sistemu. Vendar pa je bil Karel Destovnik predvsem preprost fant, ki v težkih trenutkih ni izgubil poguma, in kar mu daje posebno veličino, ni izgubil upanja, nežnosti in človečnosti, o čemer pričajo njegove pesmi. V tem lahko njegovo junaštvo vidimo danes.
Plečnik v Wagnerjevi delavnici, fotografija iz okrog 1895.
Živimo v dobi elektronskega branja. Večinoma beremo kratke članke ali kratke zapise na spletu. Tudi branje revij, časopisov in knjig se je premaknilo na telefone in prenosnike. Zato se zdi v času e-knjig čudovita, fizična knjiga, retro in nepotrebna. In zato sem bil zelo prijetno presenečen, ko sem prejel knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898–1899 založbe Beletrina. Avtor je France Stele, ugledni umetnostni zgodovinar in Plečnikov tesni prijatelj, a je v resnici tudi čudovit mozaik prispevkov drugih avtorjev. Vključuje esej Petra Krečiča, danes vodilnega strokovnjaka za Plečnika, Plečnikova pisma, večinoma napisana bratu Andreju med potovanjem po Italiji, pa tudi Steletovo besedilo o tem, kako je Italija vplivala na Plečnikovo delo. Temu so priložene še lepe ilustracije, tako Plečnikove skice kot umetnostna dela in spomeniki, ki so ga navdihnili na njegovem potovanju. Rezultat je celovita podoba mladega umetnika, ki je ravno prejel prestižno Rimsko nagrado na vodilni arhitekturni akademiji tistega časa, Wagnerschule na Dunaju, za pripravo najboljšega končnega projekta. Štipendija za potovanje, Staatsreisestipendium, je Plečniku omogočila raziskovanje Italije – gre za potovanje, ki je odločilno vplivalo na njegovo kariero. In zelo primerno je brati o tem potovanju v fizični obliki, v čudoviti knjigi s svilnatim papirjem in reliefno pretisnjenimi platnicami. Knjiga o največjem slovenskem umetniku je hkrati tudi sama umetniško delo.
Plečnik se je odpravil na svoje potovanje novembra leta 1898. Najprej se je ustavil v Benetkah. Tja je prispel poln samozavesti in vneme. Toda samozavest se je kmalu začela majati. Bil je presenečen in osupel nad videnim, saj so bili po njegovem mnenju arhitektura Dunaja in vse, kar se je naučil v svojem študiju, v luči Italije povsem nepomembni. Svojemu bratu Andreju je pisal: »Vse, kar je tukaj staro, je neverjetno lepo; in vse, kar je tam [na Dunaju] novega, se zdi tako povprečno.« Toda videno ga je prepričevalo v še nekaj. Svojemu prvemu biografu, Kosti Strajniću, je povedal, da so po njegovem mnenju Benečani zagotovo slovanskega izvora. V beneški arhitekturi je videl melanholično lepoto, ki je bila po njegovem mnenju slovanska lastnost. To se je izkazalo za fantazijo, ki jo je Plečnik s svojo arhitekturo manifestiral oziroma resničil.
Obsežna pisma domov razkrivajo, kako pretresen je bil, ko je bil soočen s čudesi italijanske arhitekture. Nihal je med občutki navdahnjenosti in brezupja. Kot je zapisal Peter Krečič, se »dvom vase in pritoževanje nad lastno nezadostnostjo izmenjujejo s trenutki ponosa, ko izziva velike umetnike in njihove dosežke.« Toda Krečič nadaljuje, da njegova pisma »odražajo tudi ogromno energije, ki je vidna tako v njegovem ustvarjalnem delu kot tudi v njegovi neomajni veri v družino in domovino.« Valovi sramu in panike kažejo, da je Plečnik predeloval svoj čustven odziv na arhitekturo, ki ga je ganila na izredno globoki ravni, v primerjavi z njegovim teoretičnim, logičnim, sorazmerno brezčutnim odnosom do avstro-ogrske in secesijske arhitekture. Hkrati je dvomil v izobrazbo, ki jo je dobil, in je v zastrašujoči veličini Italije videl področje možnosti, ki mu je bilo doslej zakrito.
Toda čudesa Benetk so bila presežena, ko ga je pot peljala proti jugu. Med znamenitostmi, ki so ga najbolj navdušile, je v svojih pismih omenjal gozd stebrov pred Santissimo Annunziata in Michelangelovo Laurentianovo knjižnico v Firencah ter Peruzzijevo Palazzo Massimo alle Collonne v Rimu. Tam je zapisal: »Moj Bog, kakšno pusto slamo mlatimo na Dunaju, a smo jo morali mlatiti, sicer ne bi mogli razumeti teh stvari.« Prvič lahko v Plečnikovih pismih razberemo navdušenje, da ima priložnost za teoretiziranje. Prvič se je srečal s stavbami, ki so kristalizirale teoretične koščke, ki jih je vsrkal na Dunaju.
Plečnikova skica mosta na vrveh čez Arno v Firencah.
Plečnik je vse, s čimer se je srečal, posredoval nazaj v svojo domovino. Na primer, v Santo Spirito v Firencah je našel model za zasnovo trga pred ljubljansko stolnico. V svoj dnevnik je zapisal: »Prihajam k izročilu svoje domovine; njena tradicija in njene potrebe so zakoreninjene v meni; in zdaj dvomim, ali iščem pravo stvar, v katerih točkah bi se moral od njih ločiti itd.« Ob branju Plečnikovih zapisov iz tega časa morda opazimo občutek lastnega samopomilovanja in prepričanja, da je eden redkih Slovencev, ki so mu bila razkrita čudesa italijanskih umetniških zakladov.
Najprej je sklepal, da so se Slovenci veliko naučili od Italijanov. Toda njegova teorija se je kasneje razvila v bolj specifično prepričanje: da so bili prvotni naseljenci na območju Slovenije Etruščani. To je temeljilo na članku M. Žunkoviča iz leta 1910, ki je na podlagi etruščanskih arheoloških odkritij v Sloveniji izdelal zapleteno teorijo. Plečnik je v svoje delo vpletel svojo različico etruščanskih arhitekturnih elementov, kot da bi želel konkretno opredmetiti teorijo, ki je imela le zanemarljive arheološke temelje.
Plečnik je v Rimu preživel tri mesece. V tem času je pisal bratu Andreju, naj mu pošlje fotografijo ljubljanske mestne pokrajine, da bi lahko v Rimu razmislil o strukturi mesta. Ker je leta 1895 močan potres uničil velik del Ljubljane, so mestne oblasti prosile za predloge za obnovo mesta. Čeprav Plečnik ni posredoval predloga, je pa že razmišljal, kaj bi lahko storil, če bi imel možnost sodelovati pri obnovi – želja se mu je v kasnejših letih izpolnila.
Izkazalo se je, da je v času katastrofe, kot je bil ta potres, dobro, da je bila Slovenija pod oblastjo Habsburžanov. Ljubljana je z ugodnimi posojili iz Dunaja lahko zbrala sredstva za obnovo mesta. Županov urad je objavil odprt razpis za načrte za obnovo mesta. Župan Peter Graselli je stopil v stik z avstrijskim arhitektom Camillom Sittejem, avtorjem ugledne knjige o urbanističnem načrtovanju, ter ga prosil, naj predloži načrt za obnovo mesta.
Camillo Sitte je bil vodilni strokovnjak na področju teorije načrtovanja mest in urbanističnega razvoja. Potoval je po Evropi, da bi ugotovil, kaj naredi mesta prijetna in nemoteno delujoča. Njegov glavni dosežek je bila publikacija iz leta 1889, Der Städtebau nach seinen künstlerischen Grundsätzen (Načrtovanje mest po umetniških načelih). V njej se je zavzel za mesta nepravilnih oblik (ne na mreži), polna prostornih trgov, posejanih s spomeniki. Druge Sittejeve teorije načrtovanja mest vključujejo občutljivost za estetiko, ne glede na zgodovino območja, z idejo, da morajo novi urbanistični načrti upoštevati sodobne potrebe in estetiko, ne pa biti hlapčevsko vezani na zgodovino. Zagovarjal je vijugaste, srednjeveške mestne načrte, ne pa sodobne prometno usmerjene mreže. Menil je, da spomeniki, denimo kipi in cerkve, ne smejo biti izolirani, temveč postavljeni sredi mestne pokrajine, da so dosegljivi pešcem. Raje je imel mesta, ki so sledila atenskemu zgledu, vključno s forumom in agoro. To je ideja, ki jo je Plečnik skoraj v celoti sprejel.
Predloge za obnovo mesta sta posredovala Camillo Sitte, ki je bil povabljen, in Maks Fabiani, ki ni bil povabljen, a je kljub temu predložil načrt. Fabianija bomo podrobneje obravnavali kasneje. Mestni svet je na koncu za glavnega urbanista izbral prav njega.
Plečnik ni imel nobene neposredne vloge pri popotresni obnovi. Šele po vrnitvi v Slovenijo iz tujine leta 1921 je začel delovati v mestu. Od tega trenutka do smrti je imela gradnja Ljubljane skoraj v celoti Plečnikov pečat.
V Rimu lahko vidimo znake, da je Plečnik začel o sebi razmišljati kot o pomlajevalcu arhitekture Slovenije in njenega glavnega mesta. Eden od razlogov, da je brata prosil za razglednico Ljubljane, je bil ta, da je lahko začel razvijati lastne idejo za njeno rekonstrukcijo. Pozorno je spremljal proces obnove Ljubljane, dokler ni začel sam prispevati k njemu.
V tujini se je Plečnik zagotovo uveljavil in prišel do samoopredelitve. Zapisal je: »Imamo svojo prvotno silo, a tudi mi bomo morali za to še nekajkrat v Rim,ter da je »v Rimu in Firencah videl preveč lepote.« Posledično ga po vrnitvi v Wagnerjev atelje leta 1899 ni več zanimala secesijska arhitektura ali art nouveau. Od vseh njegovih zgradb bi lahko samo za Langerjevo vilo rekli, da je pod močnim vplivom art nouveaja. Zacherlova hiša ima tudi elemente art nouveaja, vendar je ne moremo šteti za primer tega gibanja.
Med številnimi zgradbami, ki so bile za Plečnika na njegovem potovanju še posebej pomembne in so nanj vplivale, so bile v njegovih pismih in zapiskih poudarjene naslednje: Kupola Stolnice svetega Marka v Benetkah; fasada vile Federica Zuccarija v Rimu, ki je v opeko vključila drobce kamnov, in Palladijeve vile v Benečiji; kupola Teodorikovega mavzoleja v Raveni, Peruzzijeva Palazzo Massimo alle Colonne v Rimu, občudovanje katere ga je pripeljalo do semperskega sklepa, da so sodobni materiali nepomembni, da sta opeka in kamen večni medij za trajno, pomembno arhitekturo: Basilica della Santissima Annunziata; Michelangelova Laurentianova knjižnica v Firencah, o kateri je Plečnik zapisal, da je »Michelangelo pokazal, da je celo stebre mogoče spremeniti,« kar je cilj, ki si ga je Plečnik zadal v svoji vse življenje trajajoči ljubezni do preoblikovanja stebra. Plečnikove skicirke so polne manierističnih in baročnih motivov. Renesančne in romanske strukture, ki jih je videl, so nanj naredile manjši vtis ter so v manjši meri vplivale na njegovo delo, medtem ko je v mnogih poznejših Plečnikovih delih, zlasti tistih, ki so nastala v Sloveniji, mogoče opaziti poklone italijanski manieristični in baročni arhitekturi.
Po srečanju s sredozemsko Italijo je Plečnik iskal nekakšno združitev novih spoznanj s svojo prejšnjo nagnjenostjo do germanske kombinacije racionalizma z misticizmom. Plečniku se je začelo zdeti, da lahko Slovenija, dežela med Sredozemljem in germanstvom, predstavlja prostor, ki tako fizično kot teoretično, v smislu občutka vzdušja (stimmung), prepleta to dvoje. Domovina mu je ponudila paleto, na kateri je lahko ustvaril svojo idealno združitev italijanske čudežne dežele sredozemskega manierizma in baroka ter elementov Semperja, Wagnerja in secesionističnega Dunaja, s katerimi je odraščal.
Slovenija se je fizično res nahajala med Italijo in Avstro-Ogrsko, toda ali je res predstavljala združitev ozračja dveh različnih kultur ali pa je Plečnik ta koncept dobronamerno vsilil svoji domovini ter ga uresničil s svojimi arhitekturnimi stvaritvami, je odprto in fascinantno vprašanje. Je v Sloveniji vedno prevladovalo vzdušje, ki je bilo preplet Sredozemlja in Tevtonije? Ali pa ga je Plečnik v svoji domovini iskal, ga projiciral nanjo in ga nato uresničil, ko je dobil priložnost ustvariti tako količino del, da je postal slovenski narodni arhitekt?
Plečnik je prekinil svoje potovanje, ko je v Parizu po potovanju po Italiji izvedel, da mu je umrla mati. V Ljubljano se je vrnil zgodaj poleti leta 1899.
Preskočimo v času naprej v leto 1919, ko je ustanovitev Univerze v Ljubljani skupaj z nakupom stanovanja Plečnikovega brata Andreja Jožetu Plečniku omogočila bivanje v domačem kraju in zaposlitev – poučevanje arhitekture na univerzi. Po potresu leta 1895, ki je poškodoval ali uničil okoli 15 odstotkov središča Ljubljane, so bili potrebni arhitekti za obnovo mesta. Ljubljana je imela srečo, da je bil Plečnik na pravem mestu ob pravem času. Njegovo delo je bilo tako napredno in izrazito, da večina slovenskih politikov še ni bila pripravljena na njegovo vizijo. Lahko pa se je zanesel na Matka Prelovška (vodja ljubljanskega mestnega gradbenega urada v letih 1914–1937) in Franceta Steleta (1886–1972), ki sta mu stala ob strani kot prijatelja in odločna podpornika. Dobro in učinkovito so sodelovali ter se pogosto izognili utrujajoči in počasno premikajoči se birokraciji.
Ta čudovita knjiga torej predstavlja poglede Plečnika in Steleta na Plečnikov čas v Italiji, kaj je videl, kaj si je o tem mislil in kako je to vplivalo na njegovo kasnejše delo. Hvaležni smo lahko za kanček analogne lepote v našem digitalnem času.
Knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898–1899, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Bežeč pred vročinskim valom, ki je zajel tudi severni del Evrope, sem se znašel na jezeru Liepnitz, nekaj deset kilometrov severno od Berlina. Sredi lepega podolgovatega jezera se nahaja lep, podolgovat otok. V koči ob pristanu dobite pivo in morda tudi klobaso, popoldan, ko pridelajo dovolj sončne energije, še sladoled. Malo naprej so prvi šotori čez večji del otoka razpotegnjenega kampa. Na otoku sta dve plaži, mit in ohne, za kopanje s kopalkami in brez njih. Tu je skratka vse, kar človek potrebuje za prijeten oddih.
Voda v jezeru Liepnitz je bila tisto nedeljo ravno pravšnja za ohladitev, posedanje v senci dreves ob vodi pa, vsaj dokler se popoldan ni na njej zbralo preveč prebežnikov iz vrelega mesta, meditativno. Gozdnata, neokrnjena obala jezera me je na trenutke spominjala celo na jezera na otoku Mljet, ki so bila vsaj med pandemijo meditativno spokojna, in ta primerjava mi je neprestano vsiljevala vprašanje: Zakaj Nemci poleti rinejo čez celo Evropo, da bi se prebili do kampov v Vrsarju ali Poreču?
Jezero Liepnitz je namreč le eno brezštevilnih brandenburških jezer, ob katerih se da prijetno počitnikovati in se pri tem izogniti uram čakanja pred predorom Karavanke, gnečam na ljubljanski obvoznici, kilometrskim zastojem na mejnem prehodu Gruškovje ter namrgodenim hrvaškim natakarjem, ki vam strežejo aperol spritz za osem evrov.
Vprašanje o smiselnosti počitnikovanja na drugem koncu sveta je seveda eno temeljnih vprašanj našega časa. V času pospešenega globalnega segrevanja so domala vsa potovanja postala pregreha in ena od najpogostejših vedenjskih sprememb, ki nam jih svetujejo v svojih priročnikih za življenje v času apokalipse, je prav odrekanje nenujnim potovanjem. Kolesarite v službo, jejte manj mesa, kupujte lokalno pridelano hrano, ogrevajte se s plinom ali sončno energijo in dopust preživljajte doma.
In če lahko v butični Sloveniji, kjer si letovanje brez bonov lahko privoščijo le šejki, oligarhi in Norvežani, to morda komu zveni rahlo cinično, v Nemčiji zveni precej razumno. No, vsaj meni je tako zvenelo, ko sem se odrinil od drevesnega debla in se obešen na visečo vrv zagugal proti modrikasti gladini jezera Liepnitz in kmalu zatem pristal v osvežujoči globini. In v tistem trenutku sem se resno spraševal, v čem je privlačnosti Mediterana v juliju in avgustu, ko se morje segreje do skoraj trideset stopinj, plaže pa prekrije nepregledna množica na soncu pražečih se teles.
A tega vprašanja v resnici nisem naslavljal na Nemce, ki so se skupaj z mano kopali v jezeru Liepnitz ali posedali ob njem, temveč nase. Vse odkar je postalo jasno, da moramo ljudje, če želimo preživeti, spremeniti svoje navade, se namreč sprašujem, ali bi se lahko v celoti odpovedal potovanjem. In skoraj v isti sapi se sprašujem, zakaj mi je že sama misel na to tako zelo boleča. Brez težav se namreč v mislih odpovedujem vožnji z avtomobilom, četudi ne Ljubljana ne Slovenija nimata urejenega javnega prometa, ki bi lahko nadomestil uporabo avtomobila. Brez težav se v mislih odpovedujem rednemu uživanju mesa, pravzaprav sem se mu že odpovedal. A potem ko me je pandemija za dve leti in pol priklenila v Evropo oziroma v bližnjo okolico Slovenije, mi je še bolj kot prej jasno, da se bom potovanjem zelo težko odpovedal.
Prav izkušnja zaprtosti državnih in celo občinskih meja, ki mi je omogočila, da sem odkril številne lepote bližnje okolice Ljubljane, se prepričal o prijetnosti kopanja v različnih slovenskih jezerih, užival na letovanju na Koroškem in se kot majhen otrok veselil potovanja na Dunaj, je namreč močno utrdila moj vtis, da se usodna privlačnost potovanj skriva v odmikanju od doma. Dlje kot odpotuješ, močnejši je občutek odmika.
Če sem prej o odmikanju razmišljal zgolj metafizično, sem v pandemiji začel resnično sumiti, da ima naše telo zmožnost zaznavanja oddaljenosti od doma, da torej obstaja neke vrste gravitacijska sila, ki nas potiska k domu, in da zato v vsakem trenutku mi nezavedno čutimo, kako zelo smo oddaljeni od izhodišča, kako zelo smo odmaknjeni od tistega, kar je najbolj naše. Tujost je, z drugimi besedami, lahko morda tudi fizikalna sila.
Noben izlet, ki sem si ga privoščil med pandemijo, ni namreč uspel v meni obuditi tistega čarobnega občutka, ki sem ga prvič doživel pred zdaj že skoraj dvajsetimi leti, ko sem prvič pristal v Aziji, na letališču v Kuala Lumpurju. Ker sem se takrat še bal letenja, se mi je zdelo, da sem zgolj začutil olajšanje, ker sem preživel svoj daleč najdaljši let v življenju, a kadarkoli sem v naslednjih letih pristal na kakšnem oddaljenem kontinentu, se je občutek ponovil. In razmišljam, da je morda ta občutek neke vrste odtrganje telesa od doma, od sile, ki ga veže k domu. Telo prispe izven dosega oziroma izven območja signala, iz česar se s časom razvije povsem fizična potreba po odmiku, po odtrganju. Potovanja tako postanejo fizična potreba, ki jo preprosto moraš potešiti.
Morda nekaj sorodnega čutijo tudi alpinisti, ko se vedno znova vzpenjajo visoko v gore, v nikomur dosegljive višine, morda je to tisti znameniti klic gora, o katerem govorijo. Morda se njihova telesa šele visoko nad oblaki odtrgajo od sveta tu spodaj.
A če je odvisnost od potovanj v daljne kraje ali alpinizma družbeno sprejemljiva, ljudi, ki radi nakupujejo, se vozijo naokrog z urbanimi terenci ali gliserji, ali zgolj kadijo cigarete, naša družba rada obtožuje nevestnega, neetičnega, celo nečlovekoljubnega vedenja. Čeprav gre v vseh primerih le za različne navade in razvade, ki so s časom prerasle v fizične potrebe in ki se jim zato ljudje težko odpovedo. Epidemija je sicer pokazala, da se ljudi lahko zelo preprosto prisili, da svoje navade spremenijo za kratko, časovno omejeno obdobje, pokazala pa je tudi to, da kratkočasna opustitev navad ni niti približno enaka dolgoročni, trajni spremembi življenjskega sloga. Po koncu pandemije se nas je namreč velika večina zatekla nazaj k staremu načinu življenja, vključno z najbolj zaničevanim početjem, kot je križarjenje po Mediteranu ali Karibih.
Da je navada železna srajca, žal ni le puhel pregovor, temveč kruta resnica, in če se strinjamo, da bomo morali za preživetje dejansko začeti spreminjati svoje navade, se o tem ne moremo pogovarjati lahkotno, kot se v jutranjih oddajah pogovarjamo o stilski preobrazbi ali kot se na pikniku s prijatelji menimo o menjavi ponudnika internetnih storitev. Spreminjanje človekovih navad in razvad je zapleten, mučen in dolgotrajen proces z negotovim koncem in tega ne moremo prepustiti radijskim voditeljem, lifestyle revijam in selfhelp filozofom. Prav tako ni dovolj reči, naj vsak od nas začne sam pri sebi in za začetek spremeni eno svojo škodljivo navado.
Če je namreč naša usoda v določeni meri res odvisna od tega, kako zelo bomo mi v bližnji prihodnosti sposobni spremeniti svoje vedenje, potem se pač moramo zresniti in se o spreminjanju lastnega vedenja pogovarjati z enako resnostjo, kot se pogovarjamo o alternativnih virih energije.
Lahko pa si seveda tudi priznamo, da se nismo sposobni spremeniti in se začnemo pripravljati na konec sveta.
Klemen Slakonja in Mojca Fatur Fotografija: Mila Fatur Škof
Mojca Fatur, priznana gledališka in filmska igralka, je v letošnjem letu izdala knjižni prvenec, zbirko pravljic Osamljeni gaj. Štiri pravljice za štiri letne čase: Lepljiva skrivnost (zimska), Kam gre mavrica, ko zbledi? (pomladna), Rešimo počitnice! (poletna) in Lov na številke (jesenska). Klemen Slakonja, tudi igralec, sicer pa komik, pevec in imitator, pravi, da bere več na spletu kot pa knjige, vendar pa je njegova strast predvsem glasba. Meščansko stanovanje, v katerem živijo, je polno knjig in večinoma so Mojčine, saj je strastna bralka že od otroštva, ljubezen do knjig pa sta uspešno prenesla tudi na tri otroke, Milo, Ruja in Leva.
Zbirka klasikov
Mojca pove, da ima kar nekaj knjig iz otroštva, slikanic in basni, ter tudi mladinske literature iz svoje mladosti. Vendar pa je največ klasikov: »Odraščala sem na Obali in tam je bila revščina na knjižnem področju, še danes je zelo malo knjigarn. Na vsej obali le dve knjigarni Mladinske knjige in pa Libris. Takrat sva torej s fantom, ki je bil v moji paralelki, velikokrat šla z vlakom v Ljubljano in moja običajna postaja je bil Trubarjev antikvariat. Kakšne zaklade sem tam našla! Za malo denarja sem domov pripeljala veliko knjig. To so bili časi, ko sem navdušeno kupovala Tolstoja, Dostojevskega, Balzaca in druge klasike, ki smo jih brali v gimnaziji. Prav dobro se še spomnim, kako sem se skregala z našo slavistko, ki nas je prepričevala, da je najboljši vonj po novih knjigah – ko pa je jasno, da najlepše dišijo stare knjige.« V smehu prizna, da morda danes po vseh teh letih tudi sama ceni vonj novih knjig iz knjigarne, čeprav še vedno rada kupuje v najbolj znanem ljubljanskem antikvariatu. »Pa tudi knjige v knjižnico vedno vrača Klemen, saj sama sicer domov vedno pritovorim kupe knjige, ki so bile mišljene za odpis.« Njuno meščansko stanovanje je res polno knjig, sploh dnevna soba, v kateri kraljuje leposlovje. Oba se strinjata, da so knjige vedno lepa kulisa, pa četudi imamo na policah mnoge knjige, ki jih (še) nismo prebrali in jih morda sploh nikoli ne bomo. »Nenavadno se mi zdi, ko pridem na obisk h komu, ki nima knjig. Dom brez knjig je … kot da mu nekaj manjka, neka domačnost. Prav tako se mi zdi nenavadno, če so knjige v zaprtih omarah, saj morajo dihati, biti prisotne, tukaj z nami,« pove Mojca.
Sicer pa se pri njih knjige nahajajo v vseh prostorih – v kuhinji so kuharske, v otroških sobah zbirke otroške in mladinske literature, pa tudi v spalnici ima Mojca kupe knjig, ki jih trenutno bere. Knjige so tudi v tujih jezikih, predvsem v angleščini, pa tudi italijanščini, nekaj knjig pa je tudi v jezikih, ki jih ne govorita in jih je kupila Mojca, ker so ji bile všeč. Veliko knjig sta kupila sama, mnoge pa prejela v darilo, saj kot pove Mojca, pri njej za darilo ne zgrešiš s knjigo ali čokolado. Poleg leposlovja pa je veliko Mojčinih knjig o »njenem poslu«, teatru in filmu: »Ko smo še pogosto hodili v Novi Sad na gostovanja, sem tam vedno kupila veliko knjig, saj je poleg teatra čudovita knjigarna, ki je imela mnogo fantastičnih in odbitih knjig. Doma imam tako mnogo knjig, ki so dejansko intervjuji z režiserji in igralci.« Na potovanjih sicer trenutno ne kupujejo veliko knjig, saj če jih je pet, vedno zmanjka prostora za prtljago, zato pa naročajo knjige iz tujine kar preko spleta. Je pa Mojca že prej prinesla mnogo knjig iz tujine, tudi iz Indije, kamor se je odpravila z nahrbtnikom, in ko se je vračala, je nahrbtnik spraznila ter ga napolnila s knjigami, predvsem ayurvedsko literaturo, ki je takrat v Sloveniji še ni bilo. Nato pa je v strahu čakala, če bo morala doplačati prtljago za letalo, pa denarja sploh ni več imela. K sreči se je nahrbtnik čudežno prevesil in na tehtnici se je pokazalo veliko manj kilogramov, kot jih je sicer imel.
Koliko je knjig? »Pojma nimam. Veliko.«
Na vprašanje, koliko knjig imajo, Mojca ne ve odgovora. Ko začne govoriti o številkah nekaj čez sto, Klemen pade v smeh, saj je knjig veliko, veliko več. Ko so se selili, so vse knjige vzeli s seboj in ko je Mojca napolnila velika škatle s knjigami, Klemen ni bil najbolj navdušen, saj jih je moral prenašati. V dobri veri je tako kupil Kindle, ki pa ga nihče ne uporablja veliko. Knjiga je navsezadnje le knjiga. Mojca jih še vedno rada kupuje – tako v knjigarnah kot tudi v antikvariatu, kamor se odpravi tudi z Milo. »Tam še vedno najdem zaklade, pa tudi na stojnicah s knjigami. Tako sem pred kratkim našla čudovito knjigo z ilustracijami Marije Lucije Stupica iz osemdesetih let, ki so bile praktično neprebrane, saj so strani čisto nove. Domov sem to knjigo prinesla kot svetinjo,« slikovito opiše. »Rada imam slikanice, h katerim se velikokrat vračam. Slikanice so namreč posebne knjige, saj vsebujejo še likovno umetnost.« Pri njih doma pa se nahaja tudi unikaten Ostržek iz leta 1951, prav posebno vrednost za Mojco pa ima star ljubezenski roman, »šund«, ki je bil last njene babice.
Večerni ritual branja pravljic
Klemen bere manj kot Mojca, vendar pa sta oba uspešno prenesla ljubezen do branja na otroke, tudi z večernimi rituali branja pravljic. Danes tako vseh pet na morju bere. »Otroci so postali res strastni bralci in Ruj si je za zadnje tri rojstne dneve od prijateljev zaželel knjižne zbirke – eno leto mu je tako vsak prijatelj prinesel Harry Potterja v slovenščini, drugo leto v angleščini, nato pa še knjige zbirke Pet prijateljev.«
In kje se v njihovem domovanju nahaja zbirka Osamljeni gaj? »Moj komplet se nahaja na delovni mizi,« pove Mojca in ponosno doda: »Vsakemu od otrok pa sem podarila celoten komplet pravljic in jim tudi napisala posvetilo. Vidim, da zelo pazijo nanje in tudi drugim rečejo – pazi, te so mamine knjige!«
