Knjige imam rada, odkar sem se naučila brati. Najprej sem črkovala slikanice, ki jih takrat, sredi petdesetih, ni bilo veliko naprodaj. Moja generacija je odrasla s knjigami – bile so naše tovarišice, izvir znanja in sredstvo za spoznavanje sveta, tema pogovorov. Knjigo imam rada tudi kot predmet. Kadar jo primete, naj bo takšnega ali drugačnega žanra, otipate platnice, trde ali mehke, gledate, kako je obrabljena, kdaj je bila objavljena, koliko strani ima, ali so te na robovih porumenele, ali je knjiga že prebrana ali čisto nova (te imajo poseben vonj!), pa tudi ali je kaj podčrtano, ali si je kdo na robu celo kaj zabeležil – toliko zanimivih informacij, pa knjige sploh niste še zares odprli!
Knjižnice so pomembne, zame so bile v tistih letih najpomembnejše. Spominjam se prvega obiska knjižnice pri šestih letih. Do takrat sem se skoraj na pamet naučila vse pravljice Hansa Christiana Andersena in bratov Grimm s čudovitimi ilustracijami Vladimirja Kirina, ki mi jih je brala babica. Prva knjiga, ki sem si jo izposodila, se je klicala Laž ima kratke noge. Zatem sem se navadila knjižnico obiskovati ob petkih ali sobotah, da sem lahko vso nedeljo mirno brala kak dolg roman, čim debelejši, tako da se čarovnija ne bi iztekla prehitro. V puberteti so mi bile knjige najljubša družba.
Kadar jo primete, naj bo takšnega ali drugačnega žanra, otipate platnice, trde ali mehke, gledate, kako je obrabljena, kdaj je bila objavljena, koliko strani ima, ali so te na robovih porumenele, ali je knjiga že prebrana ali čisto nova …
Čeprav obstaja skoraj od začetka pismenosti, knjiga ni bila vedno videti enako, še zdaleč pa ni bila takšna, kakršne smo vajeni danes. Zadostuje obisk arheološkega muzeja. V steklenih vitrinah boste poleg prastarih kosti in kakega sarkofaga našli tudi glinene ploščice iz Sumerije, stare skoraj 6000 let, nekoliko mlajši papirus, navit na palice, tako imenovane zvitke, pa voščene ploščice, morda tudi kitajske bambusove zvitke. To so namreč prve pisave in knjige. Nova oblika, ki se je pojavila v Rimu, je kodeks, uporabljali so ga nekako od šestega stoletja našega štetja. Kodeks sestavljajo vezani listi, sprva iz tanke kože ali pergamenta, šele kasneje papirnati. Bil je priročnejši tako za branje kakor za shranjevanje in, najpomembnejše, veliko bolj ekonomičen, saj so lahko pisali na obe strani lista.
Po propadu rimske civilizacije so minila stoletja, preden so se spet pojavile knjige, ohranjene do danes, tokrat v prepisih, v srednjeveških samostanih. A duhovniki so prepisovali samo nekatere, zato je večina izgubljenih. Vsak srednjeveški muzej, ki kaj da nase, ima razstavljene te prepise, krasno okrašene z miniaturami, vendar redke. Bralcev – torej pismenih ljudi – je bilo takrat tako ali tako malo, bili so samo po samostanih, dvorcih in vseučiliščih. In tako je bilo, vse dokler ni Johannes Gutenberg sredi 15. stoletja izumil tiskarskega stroja. Prepisovanje je utonilo v preteklosti in že v 19. stoletju je tiskana knjiga postala dostopna vsakomur. V besedni kulturi je bila knjiga vse do včeraj glavni posrednik kulture in izobrazbe.
Nakar se je pred petnajstimi leti pojavila v novi obliki elektronske ali e-knjige, ki je v ZDA že zavzela kakih 50 odstotkov tržišča – pa čeprav 65 odstotkov bralcev prednost še vedno daje fizični knjigi. Za generacije, ki so odrasle izključno s knjigami, računalniki, tablicami in drugimi platformami za branje, so e-knjige prišle prepozno. In dandanes mi je malokaj ljubše, kakor se zavleči v posteljo z dobro knjigo, medtem ko zunaj prši dež. Užitek branja je navada, ki je oblikovala mojo generacijo.
Spominjam se prvega obiska knjižnice pri šestih letih. Do takrat sem se skoraj na pamet naučila vse pravljice Hansa Christiana Andersena in bratov Grimm s čudovitimi ilustracijami Vladimirja Kirina, ki mi jih je brala babica.
Nove bralne platforme niso tako taktilne – kovinske ali plastične so, hladne na dotik in nimajo vonja. In morajo imeti izvir energije, biti priklopljene ali imeti takšno ali drugačno baterijo. Prvi Kindle sem kupila pred mogoče kakimi petnajstimi leti iz dveh vzgibov. Prvič, ker je v njem mesta za tisoče knjig, ki jih zlahka nosite s sabo. Tisti, ki so vse življenje s potovanj vlekli pretežke kovčke in torbe, polne knjig, bodo vedeli, o čem govorim. Drugi razlog je dejstvo, da so knjige (resda povečini v angleščini) dostopne takoj, zaradi česar se bralci težko upremo Kindlu ali drugim podobnim platformam. Naj priznam, da se na njih nisem naučila podčrtavati ali si delati zabeležk, četudi je celo to mogoče. Zato knjige, ki mi nekaj pomenijo, še zmeraj kupujem v zdaj že nekoliko zastareli obliki, skoraj kodeksu. Največjo težavo mi na Kindlu povzroča vračanje k zanimivim odlomkom, čeprav vam bodo poznavalci povedali, da to sploh ni težko.
Predstavljam si, kako bodo nekega dne – če človeško bitje preživi vse preteče katastrofe – otroci prihodnosti s šolo obiskali Muzej knjige, v katerem si bodo ogledovali primerke knjig od pradavnine vse do druge polovice 21. stoletja.
Zdi se, da imajo mlajši rodovi, zlasti pa tisti najmlajši, drugačne užitke in jim knjiga niti kot predmet ni več kdove kako blizu. Novi mediji spodbujajo druge vrste bralnih navad, pa tudi vsebin. Mladi namreč odraščajo z novo kulturno paradigmo, v kateri namesto besede vlada podoba.
Predstavljam si, kako bodo nekega dne – če človeško bitje preživi vse preteče katastrofe – otroci prihodnosti s šolo obiskali Muzej knjige, v katerem si bodo ogledovali primerke knjig od pradavnine vse do druge polovice 21. stoletja. Papirnate, manjših in večjih razsežnosti, pisanih platnic, knjige, ki zavzemajo veliko prostora, ki ležijo na zaprašenih policah … Vse se jim bo zdelo tako zastarelo … Kako je bilo držati tako nepriročen, velik predmet, se bo morda vprašal kak otrok. Bilo je lepo, ampak ali bo sploh še kdo, ki bi mu lahko to odgovoril?
Javno pismo ministrici za kulturo, gospe Asti Vrečko, ob drastičnem znižanju državne podpore za izdajanje knjig
Spoštovana ministrica za kulturo, gospa dr. Asta Vrečko!
Ob letošnjem znižanju državne podpore slovenskim založnikom med trideset in petdeset odstotkov v času praznovanja svetovnega dneva knjige na Vas naslavljam javno pismo, za katerega upam, da ga boste z zanimanjem in v celoti prebrali.
Slovenski založniki smo naravnost potolčeni, ker nas je kot strela z jasnega udarila novica o drastičnem znižanju sredstev za izvajanje založniških programov slovenskih založb, in to ob tako »sijajnih« predstavitvah Slovenije na častnih gostovanjih v Frankfurtu in Bologni. Kakšna farsa, kakšno sprenevedanje in kako poceni Nova cesarska oblačila!
Najbrž Vam ni neznano, gospa ministrica, da je slovensko založništvo, zlasti tisto, ki skrbi za izvirno leposlovje in s tem za ohranjanje in razvoj slovenskega jezika, med tistimi branžami, ki so v času od osamosvojitve slovenske države doživele največ pretresov in so največ izgubile. Spomniva se potem, gospa ministrica, novejših časov. Covida, turbulentnega menjavanja oblasti in s tem zapletanja s postopki na področju javnega financiranja, brez katerega kakovostno založništvo dokazano ne preživi. In oba veva, da so državne subvencije v založništvo minorne v primerjavi z državnimi subvencijami v institucionalno kulturo, kot so npr. gledališča, muzeji in galerije. Subvencije v slovensko založništvo ne presegajo dveh odstotkov celotnega proračuna ministrstva za kulturo, ki znaša okrog tristo milijonov. Spomniva se, gospa ministrica, še vojne v Ukrajini, ki je povzročila gospodarsko krizo, dvig cene nafte, elektrike in osnovnih življenjskih potrebščin, kar v hipu vpliva na nakupovanje knjig prebivalstva. Vse to je skupaj z lansko desetodstotno inflacijo prineslo nove negotovosti in prodaja knjig je po že pregovornem vsakoletnem padanju spet drastično padla in spet moramo založniki, zlasti kakovostnega slovenskega leposlovja, zavihati rokave. Mi in ne ministrstvo za kulturo, ki nam priznava status izvajalcev kulturnih programov v javnem interesu?
Slovenski založniki smo naravnost potolčeni, ker nas je kot strela z jasnega udarila novica o drastičnem znižanju sredstev za izvajanje založniških programov slovenskih založb, in to ob tako »sijajni« predstavitvi Slovenije na častnem gostovanju v Frankfurtu in v Bologni.
Ob vsem naštetem v resnih in zrelih državah politiki staknejo glave in se vprašajo, kaj bi lahko naredili, da zaščitijo tiste, ki za jezik dotične države skrbijo. Tako ravnajo v vseh razvitih demokracijah, za katere Vam najbrž ne bo všeč, če Vam rečem, da so v tem smislu kakšnih tristo let pred vsemi Vami, slovenskimi politiki.
Po častnih gostovanjih Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in v Bologni, za kateri ste morali iskati dodatna in dodatna sredstva, ker sta bili ti gostovanji v tem smislu očitno brezni brez dna, v času, ko naj bi praznovali svetovni dan knjige, slovensko knjižno polje ni cvetoč travnik, ni dehteč gaj ali bujen gozd, ki bi dajal kisik vsem tistim, ki si prizadevamo za slovensko leposlovje. Nasprotno, gospa ministrica. Slovensko knjižno polje je požganíca, prostor, ki se ga nadzorovano požge, da se odpravi ničvredno grmičevje, nadležno podrast, plevel in ostale zajedavce, da bi se naredil prostor za druge, človeku koristne kulture. Mi, založniki, naj bi torej po tem, kar ste nam letos naredili Vi, ali pa Javna agencija za knjigo, kot feniksi vstali iz pepela in zasijali v neki povsem novi, za nas nedoumljivi podobi? Tako se počutimo slovenski založniki in kmalu se bodo tako počutili tudi slovenski avtorji, saj so mnoge založbe že napovedale krčenje programov, in to zlasti na izvirni strani produkcije. Mnogi vsebinsko odlični založniki so napovedali prenehanje poslovanja. Kaj pa drugega, gospa ministrica? Da bi državi založniki ob takem odnosu države do izdajanja slovenskih avtorjev, razvijanja novih domačih avtorskih poetik ter vzgajanju mladih slovenskih avtorjev še naprej dajali potuho, je pač iluzorno! Založbe se bodo usmerile v tuje avtorje, za katere bodo iskale sredstva pri tujih fundacijah in na razpisih Evropske unije. In Slovenija bo, spoštovana gospa ministrica, (p)ostala balkanska deželica knjižnih prevodov, nezrela demokracija, ki se po vseh teh letih članstva v Evropski uniji še vedno ne zna zazreti sama vase, v svojo bit in v svoj jezik, kar bi bil ključni moment zrelosti, ko je neka mlada država članica neke skupnosti tujih držav z večstoletnimi tradicijami.
Državne subvencije v založništvo so minorne v primerjavi z državnimi subvencijami v institucionalno kulturo, kot so npr. gledališča, muzeji in galerije. Subvencije v slovensko založništvo ne presegajo dveh odstotkov celotnega proračuna ministrstva za kulturo, ki znaša okrog tristo milijonov.
Zato, spoštovana gospa ministrica, javno apeliram na Vas in javno izjavljam, da ne trdim, da so vsi omenjeni problemi zrasli na zelniku Vašega mandata, in da ne vem, kam je poniknilo približno 300.000,00 EUR razpisanih sredstev. Ne zanima me, kdo je kam kaj razporejal, nujno pa je, da se slovenskim založbam in s tem slovenskim avtorjem ta sredstva kratkoročno vrnejo, dolgoročno pa, če Slovenija res misli, da je slovenska knjiga temelj slovenske državnosti, naj prične s sistemskimi rešitvami ne le glede višine subvencij v slovensko založništvo, pač pa tudi v dinamiko in način izplačevanja.
Slovensko knjižno polje je požganíca, prostor, ki se ga nadzorovano požge, da se odpravi ničvredno grmičevje, nadležno podrast, plevel in ostale zajedavce, da bi se naredil prostor za druge, človeku koristne kulture.
Javno zato apeliram na Vas tudi, da čim prej sestavite delovno skupino založnikov, predstavnikov ministrstva in predstavnikov Javne agencije za knjigo, da staknemo glave in pričnemo razmišljati, kako ne še dodatno oteževati dela in pogojev slovenskim založbam.
Na Vas je, spoštovana gospa ministrica, in vertikalno navzdol tudi na Javni agenciji za knjigo, ali se z založniki želite pogovarjati ali ne. Mi, iskreno rečeno, nimamo več česa izgubiti. Vse parole o tem, kako se je Slovenija uspešno predstavila vsemu svetu na obeh omenjenih sejmih, so navadni pamfleti, če se vsi skupaj ne bomo lotili reševanja vseh problemov, ki jih imamo doma.
Kajti šele ko bo urejen dom, se bo za nas zares zanimal tudi svet.
Srbska pesnica, pisateljica, dramatičarka in scenaristka Milena Marković (1974) se je med nas vrnila z romanom Otroci (Deca). Prevedel ga je Muanis Sinanović, ki je prijazno sodeloval tudi pri prevajanju njenih odgovorov za ta prispevek. Roman, izdan pri založbi Beletrina, sta nedavno skupaj predstavila na festivalu Literature sveta – Fabula v Cankarjevem domu.
Z njenim delom smo se v Sloveniji prvič pobliže srečali že leta 2009, ko so na malem odru SNG Drama Ljubljana v režiji Aleksandra Popovskega uprizorili Barčico za punčke (Brod za lutke, 2005). V dramskem besedilu z uporabo podob pravljičnih likov, kot so Alica, Sneguljčica in Zlatolaska, zareže v realnost življenja ženske, predvsem z nizanjem različnih preobraževanj, fragmentov, srečevanj oseb z nekakšnega družbenega roba.
»Nekoč so verjeli, da je potreben spoj erosa in tanatosa, tragedije in ekstaze, da bi lahko pristopili k svečeništvu umetnika, danes pa imamo opravka s hlinjenjem radikalne izkušnje za doseganje umetniškega učinka. Tudi to bo minilo.«
Milena Marković v pogovoru za AirBeletrino pojasni, da »Barčica za punčke ni zgodba o dekletu, temveč o umetnici, ki skozi krvavo obredno iniciacijo in žrtev, prikazano v bajkah, plača, se odkupi za čudež nadarjenosti. Nekoč so verjeli, da je potreben spoj erosa in tanatosa, tragedije in ekstaze, da bi lahko pristopili k svečeništvu umetnika, danes pa imamo opravka s hlinjenjem radikalne izkušnje za doseganje umetniškega učinka. Tudi to bo minilo.«
Barčico za punčke v prevodu Zdravka Duše in režiji Aleksandra Popovskega so v sezoni 2008/2009 uprizorili na malem odru SNG Drama Ljubljana. Na fotografiji (z leve): Igor Samobor, Iva Babić, Katja Levstik, Matevž Müller, Barbara Cerar, Valter Dragan, Tina Vrbnjak in Klemen Slakonja (Fotografija: Peter Uhan)
Medtem ko deluje na različnih področjih umetnosti, je najbolj prepoznavna po dramskih besedilih, kot so poleg Barčice za punčke še prav tako že uprizorjeni Paviljoni, Šine in Šuma blista, ter po pesniških zbirkah Pas koji je pojo sunce, Istina ima teranje, Crna kašika, Ptičje oko na tarabi, Pre nego što sve počne da se vrti ter Pesme za žive i mrtve. Za Ptičje oko na tarabi je leta 2010 prejela ugledni pesniški nagradi Biljane Jovanović in Đure Jakšića. Je izredna profesorica na katedri za dramaturgijo Fakultete za dramske umetnosti v Beogradu, njene drame pa uprizarjajo tako na domačih kakor tujih odrih. Tudi v Sloveniji – po Barčici za punčke je leta 2015 pri nas zaživela še njena igra Gozd se svetlika, ki jo je v koprodukciji Drame z gledališko akademijo AGRFT na oder postavil režiser Žiga Divjak.
»Od malega sem požirala knjige, bile so mi ena pomembnejših stvari v življenju.«
»Zmeraj sem si želela biti pisateljica, verjetno sem to ozavestila pri kakih dvanajstih, med puberteto,« se spominja Milena Marković. »Od malega sem požirala knjige, bile so mi ena pomembnejših stvari v življenju. Predvsem sem si želela biti pesnica. Pesmi so me ponesle, strašile, pretresale, vodile iz lastnega telesa in življenja.«
Leta 2015 so v koprodukciji Drame z gledališko akademijo AGRFT v prevodu Dijane Matković in režiji Žige Divjaka uprizorili igro Gozd se svetlika. Igrali so (z leve): Iztok Drabik Jug, Eva Jesenovec, Tines Špik in Žan Perko (Fotografija: Željko Stevanić, arhiv CTF UL AGRFT)
Ko je leta 2022 nastopila na festivalu Imperativ v Banja Luki, je sogovornik Zvonko Karanović omenil, da veliko mladih avtoric posnema njeno pisavo. Kako to doživlja sama? »Zvonko Karanović ima delavnico za pisanje in se posveča založništvu, on to tako vidi,« odgovarja, »medtem ko jaz drugače. Vsak, ki začne pisati, oponaša pisavo koga drugega, do tega pride spontano. Pri trinajstih sem imela nekaj pesmi, ki so spominjale na Shelleyja, nekatere na Baudelaira, na Blaka in tako dalje in tako dalje. Bile so grozne. S štirinajstimi sem napisala svojo prvo pravo pesem, to je že bil samo moj glas. Pesem Pes, ki je pojedel sonce (Pas koji je pojeo sunce). Do nje me je pripeljalo razlivanje jezika, kakor so se ga posluževali pesniki ruske avantgarde. Učila sem se pri njih, potem pa sem našla lastni glas.«
»Pri trinajstih sem imela nekaj pesmi, ki so spominjale na Shelleyja, nekatere na Baudelaira, na Blaka in tako dalje in tako dalje. Bile so grozne. S štirinajstimi sem napisala svojo prvo pravo pesem, to je že bil samo moj glas.«
V poetičnem romanu Otroci, ki je prejel med drugim prestižno nagrado NIN za najboljši roman v Srbiji, se soočamo s kompleksnostjo življenja ženske, ki v različnih podobah in slikah ritmizirano niza prizore iz otroštva in odraslosti, saj smo nenehno v prehajanju preteklost–sedanjost–prihodnost, kakor bi pravzaprav bil vse en sam čas.
S prepletanjem brutalnega in hkrati na trenutke nežnega jezika orisuje socialne stiske, materinstvo, družbena vprašanja ter družinske zgodbe: »vprašala sem mamo me imaš rada / rekla je obožujem te / rekla sem tudi jaz te obožujem / ona pa meni ti nikogar ne obožuješ«
»Pisatelji pogosto niso intelektualci, so modreci, preroki, prekleteži, pridigarji … Vendar ne intelektualci. Pisatelji so pogosto monomani.«
V Otrocih se pogosto pojavi motiv morja ali oceana, za katerega mogoče občasno dobimo občutek, kakor da je protipol mestu in prostor nekakšne varnosti v objemu vode: »s sestro se nisem dobro razumela / kakšnih štirideset let / zadnjič ko se nisva razumeli / se mi je zgodil splav / bila je deklica gotovo / ni ji še začelo utripat srce / in moja sestra se je odločila za okrevanje / odpeljat me na morje v novem avtu«
Milena Marković je Otroke v pogovoru s prevajalcem Muanisom Sinanovićem predstavila na festivalu Literature sveta – Fabula v klubu Cankarjevega doma (Fotografija: Nina Pernat)
V njenih besedilih je pogosta tudi sama tema strahu, začutimo jo tako v romanu kakor tudi v zbirki Pesmi za žive in mrtve (Pesme za žive i mrtve, LOM): »tu sam i nije kraj nije kraj dok ne bude kraj mrak nije najgore mesto kraj nije najgore mesto strah je najgore mesto« (tukaj sem in ni konca dokler ne bo konca tema ni najhujši kraj konec ni najhujši kraj strah je najhujši kraj). Ali je lahko strah potemtakem tudi pogon ali motivacija za pisanje? »Motivacija za pisanje je božji dar,« odgovarja Milena Marković. »Pisanje je klic, na katerega se moraš odzvati in si ga zaslužiti. Strah, angst, lahko spodbudi pisanje. Da, strah pred neizrekljivim, nemoč. Jaz se vseskozi učim z branjem tujih knjig. Ničesar se nisem naučila med pisanjem, razen ko sem zbirala gradivo za nekatere drame. Vendar takoj, ko mine nekaj časa, pozabim, kar sem se naučila, in grem na nekaj novega. Um se mora pogosto izprazniti, da bi se začelo nekaj novega. Pisatelji pogosto niso intelektualci, so modreci, preroki, prekleteži, pridigarji … Vendar ne intelektualci. Pisatelji so pogosto monomani.«
»Knjižni sejem se po koronskem predahu spet vrača v stare tirnice, se pravi v živahen, barvit in sproščen prostor, kjer se poleg založnikov in agentov gnete tudi množica ilustratorjev z vsega sveta. Zelo sem ponosna, da je Slovenija tokrat častna gostja sejma in da so naše knjige in ilustracije deležne takšne pozornosti. Enkratna priložnost za naše založnike in avtorje za dodaten razvoj in promocijo domače književnosti.«
Tako nam je pred dnevi s sejma otroških knjig v Bologni poročala Lila Prap. Z ilustracijami se je predstavila na slovenski razstavi in sodelovala v pogovoru v Illustrators café.
Zbrali smo še nekaj odmevov živahnega sejemskega vrveža.
Ana Zavadlav, Igor Šinkovec, Lila Prap in Maša Ogrizek na sejmu.
»Naše zakladnice so polne dobrega«
»Legendarna urednica Kristina Brenkova je naši književni krajini že od začetka odpirala vrata v svet. Tako je bila naša založba na knjižnem sejmu v Bologni kot razstavljavka prvič prisotna že leta 1964. Takrat se je predstavilo 44 razstavljavcev iz enajstih držav, letos, na 61. sejmu, pa že več kot 1500 iz skoraj stotih držav,« poudarja Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja v založbi Mladinska knjiga. »Vsako pomlad vse brsti tudi zaradi knjižnega sejma v Bologni. In tudi letos je. Cvetoča drevesa, polno zelenja, vonjav in mnogo mnogo knjig in dogodkov. In slovenske ustvarjalke in ustvarjalci v središču. Naša razstava je bila čudovita in dih jemajoča. Sara Badovinac in Sara Škarica sta jo res dobro zasnovali. Kako dobro je bilo pogledati v nebo podob po zgledu renesančnih knjižnic. Hana Stupica in Eva Mlinar sta združili dvanajst ilustracij izpostavljenih ilustratork in ilustratorjev. Pomislila sem, da gledam v mojstrovino raznolikih svetov. Kot bi bila v Sikstinski kapeli. Je že res, da te nekaj, kar poznaš, morda prevzame še bolj, a mene je naša razstava zares ustavila. Lepo je bilo brati tudi misli o ustvarjanju ob slikah, gledati mozaik vseh ilustracij. Vedno je tako, da te na vsakoletni Bolonjski razstavi nekatere ilustracije nagovorijo bolj, druge manj (letos so se me dotaknila drevesa Maura Evangelista), ilustracije iz Slovenije pa prav vsaka posebej. Vse je bilo odlično pripravljeno: logotip Polonce Strman ŠČŽ, katalog ilustracij na razglednicah, spremna besedila, dogodki (pogovori, okrogle mize, vodenja po razstavi …). Tudi poimenovaje razstave In kaj se je zgodilo potem? razpira razmišljanje. Slovenska ilustracija je v izjemno dobri kondiciji. Vedno znova nas avtorice in avtorji presenečajo s svojimi deli, ustvarjalnostjo, kakovostjo in predvsem z raznolikimi poetikami: likovnimi in besedilnimi. To je res bogat svet – naše zakladnice so polne dobrega. Letos je bila priložnost, da v svoje domove povabimo tudi druge založnike, avtorje in agente ter vse druge obiskovalce.«
Irena Matko Lukan: »Hana Stupica in Eva Mlinar sta združili dvanajst ilustracij izpostavljenih ilustratork in ilustratorjev. Pomislila sem, da gledam v mojstrovino raznolikih svetov.«
Knjižni sejem v Bologni je bil prostor srečevanj in dogodkov, sklene urednica: »Tkale so se vezi, nove poti, predvsem pa smo bili založniki ponosni na naše ustvarjalce. Vsi si želimo, da bi naše knjige potovale po svetu. Da bi jih lahko brali v različnih jezikih. Upajmo, da smo zbudili veliko radovednosti za našo nacionalno produkcijo na področju otroških in mladinskih knjig. Vse skupaj je bilo kakor veliko praznovanje. In na praznovanju zreš v lepo, se veseliš in ne iščeš drobnih zdrsov, saj so ti navsezadnje dobra začimba. Zaradi vsega tega je bila zame letošnja Bologna najlepša in najboljša doslej – v resnici se lahko čudimo, kako je vsem, ki so sodelovali pri organizaciji, to v razmeroma kratkem času in z omejenimi sredstvi, tako dobro uspelo. Čestitam iz srca.«
Naj se odpirajo nova vrata v mednarodni prostor!
»Tudi letos je v Bologni prijetno vrvelo sestankovalcev in opazovalcev, debaterjev, ilustratorjev z velikimi mapami pod pazduhami in drugih, zunaj, med halami, pa so si omagani ljubitelji mladinske književnosti tešili lakoto z mini picami ali se s kavo ogrevali na delovno temperaturo,« sveže spomine niza Gaja Kos, literarna kritičarka, avtorica in urednica otroškega in mladinskega izvirnega leposlovja pri založbi Miš. »Letos je bila Bologna seveda tudi v znamenju Slovenije, največji vtis je po napaberkovanih tujih vtisih gotovo pustila razstava slovenske ilustracije s pravljičnim baldahinom, pa tudi slovensko obarvani dogodki so bili lepo obiskani. Pozitivni vtisi vseh, ki sem jih srečevala (in prešerno vzdušje v bralnoznačkarskem avtobusu na poti nazaj v domovino), so nedvomno pustili prijeten (po)okus. Če se bo v prihodnjih letih povečalo število prevodov domače mladinske književnosti v tuje jezike, med njimi tudi v italijanščino, in če se bodo še kateremu domačemu ilustratorju odprla vrata v mednarodni prostor, pa bo pomenilo, da nam je kot častni gostji uspelo ne samo štiri dni v Bologni, ampak trajneje in širše. Še vreme je bilo letos kot naročeno, in tako je edino, kar sem (spet) pogrešala, več knjig, ki bi jih bilo dejansko mogoče kupiti.«
Ilustratorki Ana Maraž in Marta Bartolj sta na sejmu vodili tudi delavnico (Fotografija: Jernej Čampelj)
Velik preskok: pri pristopu, promociji, pogovorih …
»Mravljišče obiskovalcev, podob in zvokov, stičišče novih poznanstev, prijateljstev in prečudovitih ilustracij. Domov sem se vrnila polna vtisov, počaščena, da sem bila lahko del nečesa tako krasnega. Celotni slovenski ekipi pa velik poklon in zahvala za nepozabnih pet dni,« vtise strne ilustratorka Ana Maraž. Tako na slovenski kakor na svetovni razstavi, za katero so jo izbrali, se je predstavila z ilustracijami iz slikanice Protideževna juha (KUD Sodobnost International, 2023), pri kateri je sodelovala s pisateljico Majdo Koren.
»Na sejmu v Bologni sem bil že petkrat, šestkrat, nazadnje leta 2014, a tokrat sem opazil velik preskok: pri pristopu, promociji, pogovorih, več je bilo vsebine …« našteva ilustrator, slikar in oblikovalec Peter Škerl. »V likovnem pogledu me pravzaprav nič, kar sem videl na drugih stojnicah, ni pretreslo, ampak to je čisto osebni vtis, pogojen z mojimi zanimanji, z mojim razumevanjem umetnosti. Lahko pa rečem, da je bila slovenska predstavitev v vseh pogledih presežna. Likovna dela, predstavljena v našem paviljonu, so pokazala izjemno raznolikost, svobodo, neomejenost. Mislim, da si bodo Slovenijo zapomnili še za vsaj naslednjih deset let.«
Odmevom naj sledijo pozitivne posledice, soglaša Škerl: »Učinke bomo, upajmo, videli čez leto, dve. Italijani so bili navdušeni. Kakor da so nas na novo odkrili – pa smo sosedje!«
Sam je predstavil dve slikanici, obe izdani pri KUD Sodobnost International: z Jano Bauer Kako objeti ježa, v italijanskem prevodu Come abbracciare un riccio izdano pri založbi Sinnos, z Ido Mlakar Črnič pa Tu blizu živi deklica, ki jo je prav tako Martina Clerici prevedla v Qui vicino.
Pisateljica Ida Mlakar Črnič in ilustrator Peter Škerl sta predstavila slikanico Tu blizu živi deklica, ki jo je Martina Clerici prevedla v Qui vicino (Fotografija: Jernej Čampelj)
»Delamo kakovostne knjige, tako po vsebinski, likovni, kot tudi oblikovni plati«
»Če bi moral štiri dni na sejmu strniti v eno samo besedo, bi bila ta: veselje,« pravi Igor Šinkovec. »Lepo je bilo predstavljati svoja dela na skupinski razstavi slovenske ilustracije. Še lepše pa je bilo srečati vse kolegice in kolege ter urednice in urednike, s katerimi skupaj ustvarjamo knjige.«
Razstava je požela veliko zanimanja in odzivi so res lepi, pravi ilustrator, animator in intermedijski umetnik: »Ne le zaradi vseh razstavljenih del, pač pa tudi zaradi izjemno atraktivne in domišljene podobe samega razstavnega paviljona, ki ga je zasnoval Center ilustracije v sodelovanju z arhitektkama Saro Badovinac in Saro Škarica.«
Prezgodaj je še, da bi lahko sklepali, kakšni bodo dolgoročni učinki razstave, dodaja: »Upam pa, da bo postavitev še nekaj časa ostala v spominu obiskovalcev in da bo morda tudi zaradi tega kakšna knjiga več našla pot do tujih založnikov. Biti država gostja na tako velikem in pomembnem sejmu je prav posebno priznanje in dokaz, da delamo kakovostne knjige, tako po vsebinski, likovni, kot tudi oblikovni plati.«
»Vsakdo je dobil vtis. Mislim, da za dolgo pomnjenje.«
»Odločitev, da se v osrednji, ilustratorski paviljon postavi izbor dvanajstih ilustratork in ilustratorjev, vsakega s po nekaj originali in nekaj na platno natisnjenimi ilustracijami ter s knjigami na knjižnih stojalih, v katerih so te ilustracije, se mi zdi vse bolj premišljena in odločilna,« ocenjuje Peter Svetina, pesnik, pisatelj, prevajalec in literarni zgodovinar. »Namreč: vtis ob vstopu v paviljon, katerega celotno stranico je zavzemala ilustratorska ladja s slovensko ilustracijo, zračna, svetla, intimna, vendar s tremi vhodi in z od tal dvignjenimi stenami, je bil impresiven. Vsega je bilo v tej ladji ravno za pošten in temeljit vtis. Od tam naprej so peljale poti: ena takoj zraven k panojem mnogih slovenskih ilustratork in ilustratorjev, ki so bili predstavljeni s po enim printom, ter k stojnici z ilustratorskim katalogom za v okvir, ena iz osrednjega paviljona ven v paviljon 29, kjer je bila osrednja slovenska stojnica – v to smer so bile knjige, v ono ilustracije, ilustratorska ladja ob vhodu je odrivala valove sem in tja. Vsakdo je dobil vtis. Mislim, da za dolgo pomnjenje. Kogar je zanimalo več, je zavil levo ali desno, kjer ga je čakala obširna predstavitev ostalega.
Druga reč je bila sredina konferenca, za katero se je izkazalo, da ni zanimiva samo za tujce, ampak tudi za slovensko publiko: mnogo mnogo reči so mnogi slišali prvikrat.
Tretja reč: da je vse uspelo, gre zahvala zlasti tistim zanesenjakinjam in nekaterim zanesenjakom, ki ob zaposlenih pri JAK-u niso vnaprej spraševali, koliko časa jim bo vzelo in koliko bodo za to dobili. Če se koga hvali zdaj, naj se hvali njih.«
Pisatelj Peter Svetina in ilustrator Damijan Stepančič, nominirana za Andersenovo nagrado, sta s prevajalko Martino Clerici otrokom in učiteljicam v knjigarni predstavila knjigo Modri Portugalec (KUD Sodobnost International, 2021), italijanskim bralcem zdaj na voljo kot Il portoghese blu (Sinnos, 2023) (Fotografija: Jernej Čampelj)
Zanimiva druženja s tujimi založniki, tudi zdravo streznitvena
»Če po letošnji Bologni prevetrim svoja doživetja, se mi misli najprej ustavijo ob teh: letošnje bivanje v Bologni me je kar močno prepletlo z mlajšo generacijo slovenskih ilustratorjev, in ob tem mi je bilo res prijetno,« pravi Anja Štefan, pesnica, pisateljica, pripovedovalka in raziskovalka pripovednega izročila. »Zelo lepo mi je bilo tudi, ko sem si v bolonjskem lutkovnem gledališču ogledala ‘svojo’ Zajčkovo hišico v italijanščini: skupaj z ilustratorko Hano Stupica in režiserko Martino Maurič Lazar sem sedela v zadnji vrsti in opazovale smo italijanske malčke v čisti pozornosti. Zgodilo se mi je nekaj zanimivih druženj s tujimi založniki, tudi zdravo streznitvenih. Kupila sem si nekaj zelo navdihujočih knjig. Ob ogledu velike bolonjske razstave ilustracije pa sem se spraševala, kaj želi žirija s takim izborom ilustracij doseči in koliko je res v stiku z otroki.«
Anja Štefan otroke v čudoviti svet pravljic pospremi kot pisateljica in prepričljiva pripovedovalka (Fotografija: Jernej Čampelj)
Kot cerkev, namenjena nomadom, romarjem lepega z vsega sveta
»Zame je bil obisk bolonjskega knjižnega sejma skorajda sveta izkušnja,« pravi mladinska pisateljica Maša Ogrizek. Njena dela so obiskovalci spoznali na stojnicah tako Mladinske knjige kakor založbe Miš: prva je predstavila pisateljičino novo knjigo Gospodična z monstero z ilustracijami Eve Mlinar – prejšnja Gospa s klobukom je medtem že zaživela tudi v makedonščini in ruščini –, na spremljevalni razstavi v Bologni pa so bile na ogled tudi ilustracije Tine Dobrajc iz knjige Lisičja luna in Mihe Haja iz kartonke Naokokoli.
»Naš paviljon, v katerem se je predstavilo dvanajst izbranih ilustratorjev, se mi je zdel kot sanjski šotor, ki lebdi nad tlemi,« opisuje Maša Ogrizek. »Kot cerkev, namenjena nomadom, romarjem lepega z vsega sveta. Njena vrata so bila široko odprta, namesto stropa pa je bila le prosojna tkanina, ki me je spominjala na nebo, polno pravljičnih bitij. Všeč mi je, da je bila brez oprijemljivih označevalcev nacionalnega: brez čebel, čipk, konjev in kozolcev. Pa vendar sem prepričana, da si bodo vsi zapomnili slovenski paviljon po zračnosti in odprtosti. Po nehierarhični postavitvi ilustracij, ki so stopale druga z drugo v živahen dialog in se slednjič igrivo srečale na nebu. Po vedrih, umirjenih, ljubeznivih mladih ustvarjalkah in ustvarjalcih, ki so vodile, vodili po razstavi in delale, delali na stojnici. Po nezgrešljivem vonju tovarištva, ki je vladalo tam in kot magnet privabljalo vedno nove obiskovalce, da so si ogledovali ilustracije in listali po knjigah. Ali pa le malo posedeli in nastavljali lica svežemu vetriču, ki je pihal med širšim izborom ilustracij. Te so me spominjale na balone, obtežene z oranžnimi vrečkami peska. Kot bi v tistem lebdečem šotoru – vsem na očeh, pa vendar diskretno – mlajša in srednja generacija prevzela štafeto od starejše, samozavestno in spoštljivo obenem.«
Tina Volarič: »Predstavljajte si, da izčrpani popotnik prispe v Indijo Koromandijo, ali otrok brez prebite pare odpre vrata v tovarno čokolade, pa bo mogoče razumeti, kako je ilustratorkam in ilustratorjem, ko pridejo na svetovno razstavo umetnin na več tisoč kvadratnih metrih.«
Celotno predstavitev je Slovenija odlično izpeljala, tudi konferenco v knjižnici Salaborsa, ki jo je organiziralo Društvo Bralna značka, soglaša pisateljica Irena Androjna. Na slovenski stojnici je bil tudi njen mladinski roman Modri otok (Mladinska knjiga, 2021), v tem letu izbran v nacionalnem šolskem projektu Rastem s knjigo in uvrščen v predstavitveni katalog slovenske otroške in mladinske literature na sejmu. »Vsi avtorji seveda upamo, da bo imel dogodek tudi konkretne posledice v obliki zanimanja tujih založb za naše knjige.«
Tudi o neprijetnih temah, kot so vojna, smrt, begunstvo
»Predstavljajte si, da izčrpani popotnik prispe v Indijo Koromandijo, ali otrok brez prebite pare odpre vrata v tovarno čokolade, pa bo mogoče razumeti, kako je ilustratorkam in ilustratorjem, ko pridejo na svetovno razstavo umetnin na več tisoč kvadratnih metrih,« je slikovita Tina Volarič. »Zelo sem vesela, da je bila del imenitne razstave slovenske ilustracije tudi moja iz knjige Karlo in Stanko (Goriški muzej, 2023). Bila je v čudoviti družbi sto in sto tisoč drugih na sejmu, a izpostavljenosti umirjenega, skoraj blagega, vendar svečanega slovenskega paviljona ni bilo mogoče prezreti. V natrpanih velikanskih halah, kjer vsakdo kliče po opaženosti, je bil ta prostor zelo dragocen. Bolonjski knjižni sejem nas nahrani in nam dá videti (v mnogo pomenih), je balzam in ohrabritev, predvsem pa v nas osveži misel, da so lepe in dobre stvari na tem svetu uresničljive.«
Pa tudi da imajo otroške knjige veliko moč: »Kar nekaj jih je premišljeno govorilo o neprijetnih temah, kot so vojna, smrt, neenakost, begunstvo, okoljevarstveni problemi. Žal sem bila na sejmu le en samcat dan, a preživela sem ga v srkanju videnega. Listala sem po prelepih knjigah in občudovala ilustracije, se z naključnimi neznanci (široki nasmehi so eden najpogostejših izrazov na sejmišču) pomenkovala o dobrih zgodbah, vzajemno smo komentirali mojstrske upodobitve. Vse sem prepletla s spoznanjem, kaj vse je mogoče in kako je za vsakogar dovolj prostora, če se mu ga le nameni. Trg otroške literature je neizprosen, a zna biti tudi prožen. Iz Bologne sem se vrnila z zavestjo, da delujem v čudovitem polju, in polna navdiha, elana in (vsaj za nekaj časa) osvobojena lastnih spon. Pravzaprav bi moral biti sejem vsaj kak dan odprt tako za otroke in mladino – težave z bralnimi navadami bi gotovo vsaj pri kom izzvenele – kot tudi za nestrokovno javnost – lahko bi doumeli, da otroške knjige še zdaleč niso samo za otroke.«
Tina Volarič (Fotografija: Tina Popovič, Center ilustracije)
Naša predstavitev je pomaknila letvico konkretno više
»Letos sem bila na sejmu v Bologni devetič, morda celo desetič. Jubilej torej,« ugotavlja slikarka in ilustratorka Maja Kastelic. Prestavila je originale iz avtorske slikanice Deček in hiša, pri Mladinski knjigi izdane leta 2015, ko so bili tudi izbrani za glavno razstavo, ter z ilustracijami iz Adama in njegove tube, ki jo je s pisateljem Žigo X Gombačem predlani izdala pri založbi Miš. Mimogrede, njene ilustracije iz te knjige so prikazali tudi v izboru razstave The Original Art newyorškega društva ilustratorjev Society of Illustrators. »Obisk Bologne te vedno napolni z idejami ali vsaj z željo in hrepenenjem ali delovnim zanosom,« dodaja. »Ustvarjalnosti je toliko, da je kar malo zastrašujoče. Toliko glasov, idej, knjig! Vendar si vsak odlomi svoj mali košček tistega, kar potrebuje, poišče, kar mu je všeč, kar ga je našlo, ganilo … in vse to nese s sabo kot majhno škatlico semen. Tako nekako se vsaj jaz počutim.«
Slovenska predstavitev je bila sijajna, poudarja tudi Maja Kastelic: »Toliko osuplih odzivov in poklonov smo slišali. Ekipa, ki je to pripravila, je izjemna. Sama se, razen enega detajla izpred več let, pravzaprav sploh ne spomnim drugih nacionalnih predstavitev, naša pa je gotovo pustila precejšen vtis in pomaknila letvico konkretno više. Kaj bo to gostovanje prineslo v praksi – bomo še morali počakati. Slovenski ustvarjalci smo dobri in radi delamo, predvsem pa bi bilo treba razmere urediti do te mere, da bi bilo mogoče ustvarjati bolj sproščeno, ne pod pritiskom zbiranja skromnih honorarjev. Dobra slikanica terja več mesecev dela, včasih tudi več, in tu smo ustvarjalci navadno prepuščeni sami sebi in lastnim vložkom.«
Maja Kastelic
Preizkusni kamen za upanje in samozavest
»Na kompleksni nastop na 61. knjižnem sejmu v Bologni smo se v Sloveniji – in s slovensko knjigo povezani v Italiji! – pripravljali kar tri leta,« poudarja Marko Kravos, pesnik, prevajalec in predsednik Društva Bralna značka Slovenije. »Čeprav je bil finančni okvir znan le kak mesec prej, pa je vse steklo, kot je treba: tako na sejemskem prizorišču, kjer so stiki in ‘izložbe’ namenjeni strokovnim delavcem, kakor tudi po mestu Bologna, v knjižnicah, po galerijah in še kje. Zame je bil prav ta stik z živimi ljudmi nadvse topel in presenetljivo uspešen: predvsem ob celodnevnem simpoziju v čudoviti knjižnici Sala Borsa v zgodovinskem središču mesta. Zanimanja za predstavitev naših izkušenj s širjenjem in poglabljanjem bralne kulture je bilo nepričakovano veliko: tudi z vseh koncev sveta so se prijavljali – in s tem dajali vedeti, da probleme kulturnega razvoja in človečanske drže, v povezavi z branjem knjig, občutijo vsepovsod.«
Izkazalo se je, da imata Bralna značka in Slovenska sekcija Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY), ki sta organizirali simpozij, tako izkušnje kakor ugled, ugotavlja Kravos: »Ob tem sem začutil, da prebivalci mesta ob 61-letni tradiciji svojo identiteto in angažiranost povezujejo s to sejemsko manifestacijo, ki je vezana na otroško knjigo – in je največja tovrstna na svetu. Čutijo se svetovljane, obenem pa čuvaje žlahtne dediščine.«
Maja Kastelic: »Obisk Bologne te vedno napolni z idejami ali vsaj z željo in hrepenenjem ali delovnim zanosom.«
Kravos je z mladim likovnim ustvarjalcem Jurijem Devetakom predstavil stripovsko pripoved Deva iz Devina, izdano pri Založništvu tržaškega tiska: »Nastopila sva v knjižnici v primestju, kjer živi veliko priseljencev. Ob knjigi in igrokazu o princeski z Devina so se razživeli. Neka deklica je povedala, da prihaja iz krajev, kjer kot nekaj svetega ne dojemajo zemlje in tal pod nogami, pač pa vodo: kot vir življenja in počelo mehkobe, ljubeznivosti med ljudmi! Ob tem sem pomislil, da pač ni bila gola domišljija, ko sem povezal svojo boginjo Devo z gradu Devin s sinjim morjem, ki poljublja ostre kraške skale!«
Udeležba slovenskih ustvarjalcev in založnikov na letošnji Bologni je bila nujna in izjemno dragocena, še pravi Kravos. Je pa pogrešal politično pozornost: »Opaziti je bilo averzijo sedanjih vladnih predstavnikov v Italiji do obmejnih ‘Slovanov’, letošnjih častnih gostov! Bomo pač nadoknadili z naravnim pretokom umetniškega blaga po neposrednih stikih, ki jih na sejmu res ni bilo malo. Nismo bili torej le prepoznavno dobri na področju otroške knjige, pač pa tudi preizkusni kamen za drugačno perspektivo, za upanje in samozavest, skratka. V hudičevo zagatnem trenutku, ki ga preživlja svet, smo se navzeli otroške radoživosti. In spet bomo pisali, risali, izdajali in brali knjige v neštetih barvah, ki vsako pomlad spet gnezdijo v človeškem srcu.«
Udeležba slovenskih ustvarjalcev in založnikov na letošnji Bologni je bila nujna in izjemno dragocena, ugotavlja Marko Kravos, pesnik, prevajalec in predsednik Društva Bralna značka Slovenije (Fotografija: Jernej Čampelj)
Včasih predavamo sebi
»O Bologni lahko spregovorim bolj kot zunanji opazovalec, obrobni,« pravi Martina Kafol, glavna urednica Založništva tržaškega tiska. »Pri naši založbi imamo tako majhno produkcijo, dve do tri otroške knjige letno, da so sejmi kot Bologna ali Frankfurt bolj priložnost za srečanja, soočanja, za navdih, manj za prodajo pravic. Pri tem imajo prave izkušnje večje slovenske založbe. Iz Bologne sem se vrnila s prijetnim občutkom, da smo pokazali vse, kar imamo najboljšega in najlepšega na področju knjig za otroke. Slovenska ilustracija je vrhunska in razstava jo je predstavila na iznajdljiv in izviren način. Srečanj z avtorji je bilo veliko, bili so zanimivi, v glavnem dobro obiskani, posebno lepo je bilo tudi na dogodkih v središču mesta, kakršna je bila otvoritev razstave ilustracij Damijana Stepančiča v knjigarni v samem centru.«
Zelo uspešen je bil tudi prevajalski literarni natečaj, poudarja: »Dve besedili Maše Ogrizek je v italijanščino prevedlo kar 17 mladih prevajalcev – se pravi, da imamo dovolj novih mladih sil, na katere bomo lahko računali, ko bomo želeli slovenske avtorje promovirati v Italiji.«
Kritiko pa si zasluži tisto, kar Martina Kafol večkrat opazi tudi v Trstu: »Konferenca Slovenija rada bere v osrednji knjižnici v Bologni je bila izjemno dobro zasnovana, ponudila je številna zanimiva predavanja, izhodišča za razmišljana. Žal pa je bilo občinstvo večinoma slovensko. Znamo pripraviti kakovostna srečanja, težko pa pridemo do svoje ciljne publike, in tako večkrat predavamo samim sebi.«
Toplo vzdušje … in hladen tuš
»Celotna zasnova predstavitve je JAK uspela,« ugotavlja založnik Janez Miš. »Obiskovalce je že ob vhodu navdušila slovenska ilustratorska razstava, slovenska stojnica v Hali 29 pa je bila vse dni zelo živahna in obiskana. Kot založnik sem opazil, da smo se vsi dobro pripravili na sestanke s tujimi založniki in agenti, ekipe založb so bile polno zasedene s sestanki, tudi nenapovedanih potencialnih kupcev je bilo dosti. Zanimanje za slovensko književnost in ilustracijo je nedvomno v porastu. Zelo opazno pa je bilo, da se otvoritve ni udeležila ministrica za kulturo in da s strani odločevalcev sejmu ni bilo posvečene dovolj zaslužene pozornosti. Žalosti tudi dejstvo, da na otvoritev sejma nismo bili vabljeni predstavniki gospodarstva niti Zbornice založnikov in knjigotržcev. Vzdušje na stojnici in med založniki so močno pokvarile informacije o zelo zelo znižanih dodeljenih sredstvih, namenjenih založbam na programskem razpisu. Ob tem se mi, kot še mnogim, poraja vprašanje o smiselnosti visokih vlaganj v nastopa v Frankfurtu in Bologni, če v prihodnjem letu in obdobju založniki ne bomo v stanju producirati kakovostnih knjig slovenskih avtorjev, ki bi jih lahko ponudili tujini.«
Zgodilo se je 12. avgusta 2022. Tik preden je britansko-ameriški pisatelj indijskih korenin Salman Rushdie, eden najbolj spoštovanih sodobnih literatov in avtor znamenitega romana Otroci polnoči, nagrajenega z »bookerjem vseh bookerjev«, na enem svojih nastopov začel predavanje, je k njemu skočil napadalec z nožem.
Ko je Rushdie zagledal morilsko postavo, je takoj pomislil: Ti si torej to. Tu si. Njegova druga misel pa je bila: Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih? Napadalec ga je z nožem večkrat zabodel v trup, vrat in obraz ter ga hudo poškodoval. Rushdie je ob tem izgubil eno oko.
Vendar je preživel.
Namesto da bi se umaknil iz javnosti, je že kmalu napovedal, da bo o okoliščinah tega dramatičnega dogodka, z usodnimi posledicami za njegovo življenje, napisal knjigo. Čez čas je razkril tudi naslov: Knife: Meditations After an Attempted Murder (Nož: premišljevanja po poskusu umora). Iskreno in v neposrednem literarnem slogu popiše, kako je prišlo do brutalnega napada, kaj ta pomeni zanj kot človeka in knjižnega ustvarjalca, in kje je našel navdih ter moč za ponovni dvig v normalno življenje.
Nož je intimen in globoko izpovedni avtoportret, s katerim eden najboljših živečih pisateljev razmišlja o ključnih vprašanjih človekovega bivanja in ustvarjanja, so zapisali pri založbi UMco, kjer Nož danes v prevodu Sama Kuščerja izide sočasno z izvirnikom. Na dan svetovne premiere objavljamo odlomek:
Naslovnica angleške izdaje Rushdiejeve nove knjige (Random House, 2024)
Spominjam se, kako sem ležal na tleh in opazoval lužo svoje krvi, kako se širi od mene. Veliko krvi, sem si mislil. Potem sem pomislil: umiram. Ni se zdelo niti teatralno niti pretirano grozno. Zdelo se je pač verjetno. Tako je, zelo verjetno se to dogaja. Zdelo se je stvarno.
Redko lahko kdo opiše izkušnjo bližine smrti. Naj najprej povem, kaj se ni zgodilo. Ničesar nadnaravnega ni bilo. Nobene »luči na koncu predora«. Nikakršnega občutka, kako se dvigam iz lastnega telesa. Dejansko sem le redkokdaj občutil tolikšno povezanost s telesom. Moje telo je umiralo in me vleklo s seboj. Občutki so bili izrazito telesni. Pozneje, ko nisem bil več v nevarnosti, sem se spraševal, kdo ali kaj naj bi bil ta »jaz« v telesu, ki pa ni bil telo – to, kar je filozof Gilbert Ryle nekoč imenoval »duh v stroju«. Nikoli nisem verjel v nesmrtnost duše, moje doživetje v Chautauqui je to bolj ali manj potrdilo. »Jaz«, kdorkoli ali karkoli naj bi to že bilo, je bil vsekakor na robu smrti skupaj s svojim telesom. Včasih sem na pol v šali dejal, da naš občutek o obstoju breztelesnega »jaza« oziroma »sebe« lahko pomeni, da imamo minljivo dušo, bit ali zavest, ki stori konec skupaj z našim telesnim obstojem. Zdaj mislim, da to morda niti ni zgolj šala.
Naj najprej povem, kaj se ni zgodilo. Ničesar nadnaravnega ni bilo. Nobene »luči na koncu predora«.
Ko sem ležal na tleh, nisem razmišljal o ničemer takšnem. Mučile so me neznosne misli, da bom umrl daleč stran od ljubljenih oseb, v družbi neznancev. Od vsega sem najmočneje občutil globoko osamljenost. Nikoli več ne bom videl Elize. Nikoli več ne bom videl svojih sinov, svoje sestre, njenih hčera.
Nekdo naj jim pove, sem skušal reči. Ne vem, ali me je kdo slišal ali razumel. Moj glas je bil slišati oddaljen, hreščeč, negotov, nejasen.
Videl sem kot skozi motno steklo, slišal sem nerazločno. Hrupno je bilo. Zavedal sem se skupine ljudi, ki me je obkrožala, visela nad menoj in v en glas kričala. Hrupen kup človeških bitij je pregrinjal mojo na trebuhu ležečo postavo. Kot kupolast pokrov za hrano. Kot da sem glavna jed na pladnju, krvav kos mesa, ki ga ohranjajo toplega.
V mojem spominu ni ničesar o bolečini. Morda sta šok in zaprepadenost prevpila moje dojemanje agonije. Ne vem.
Povedati moram o bolečini, kajti glede tega se moji spomini znatno razlikujejo od tega, kar se spominjajo drugi, med njimi tudi vsaj dva zdravnika. Ti so novinarjem povedali, da sem tulil od bolečine in nenehno ponavljal: Kaj je z mojo roko? Grozno me boli! V mojem spominu ni ničesar o bolečini. Morda sta šok in zaprepadenost prevpila moje dojemanje agonije. Ne vem. Zdi se, da je prišlo do prekinitve med mojim »zunanjim« jazom, jazom v svetu, ki je tulil, in tako naprej, ter »notranjim« jazom, jazom znotraj mene, ki je bil nekako odklopljen od čutov in je bil – vsaj zdaj tako menim – precej blizu delirija.
Če obrnemo ime konja Red Rum, ki je trikrat – leta ’73, ’74 in ’77 – zmagal na državni galopski dirki z ovirami, dobimo besedo »murder«. Takšne naključne neumnosti so se mi porajale v glavi. Slišal pa sem tudi nekaj govorjenja nad seboj.
»Odrežite mu obleko proč, da se bo videlo, kje so rane,« je nekdo zaklical.
Oh, sem si mislil, moj lepi suknjič Ralpha Laurena.
Verjetno sem umiral, tako da je bilo dejansko vseeno. Težko, da bom še kdaj potreboval ključe ali kreditne kartice.
S škarjami – ali pa morda z nožem, dejansko se mi ne sanja – so mi odrezali obleko; resnično je bilo treba postoriti nekaj nujnih zadev. Jaz pa sem moral nujno nekaj reči.
»Moje kreditne kartice so v tistem žepu,« sem zamrmral komur koli, ki bi poslušal. »Moji domači ključi pa v drugem.«
Slišal sem, kako je nekdo rekel: Saj je vseeno.
Potem drugi glas: Kaj pa še, ali ne veste, kdo je to.
Verjetno sem umiral, tako da je bilo dejansko vseeno. Težko, da bom še kdaj potreboval ključe ali kreditne kartice.
Ko pa zdaj gledam nazaj in slišim svoj polomljeni glas, kako poudarja te vsakdanje pomembnosti, si mislim, da neki moj del, ki se je boril globoko v moji notranjosti, preprosto ni nameraval umreti in je povsem jasno načrtoval nadaljnjo uporabo tistih ključev in kartic v prihodnosti, na katero je tisti moj notranji del računal z vso voljo, ki jo je premogel.
Del mene je šepetal: Žívi! Žívi!
Salman Rushdie: Nož: premišljevanja po poskusu umora (UMco, zbirka Odkrito, 2024, prevod Samo Kuščer)
Kadar kjerkoli preberem ime Zora Neale Hurston, mi pred oči skoči Nola Darling, ko se prebuja v svoji skoraj kraljevski postelji nekje v Brooklynu in prične pripovedovati svojo zgodbo. Film Spika Leeja She’s Gotta Have It (Mora ga imeti) se namreč odpre s prvimi vrsticami njenega najbolj priljubljenega romana Their Eyes Were Watching God (Njihove oči so gledale Boga, 1937) – s podobo ladij v daljavi, ki na krovu hranijo želje moških. Ampak ženske – ženska njene zgodbe je nepozabna Janie Crawford – »ženske pozabljajo vse tiste stvari, ki se jih nočejo spominjati, in se spominjajo vsega, česar nočejo pozabiti. Sanje so resnica. Nato ukrepajo …«
Tako Nola kot Janie sta lika, ki s svojim samo-iskanjem in iskanjem ljubezni svoje življenje in svobodo (sanje in resnico) jemljeta v svoje roke. S tem pa dobro ponazorita avtorico, ki je avtentičnost in ponos postavila v jedro svojega dela, čeprav je to morda zmotilo druge na (ali ob) njeni poti.
Zora Neale Hurston (1891–1960)
Pisateljica, folkloristka in antropologinja je bila rojena leta 1891 v Alabami – oziroma, če verjamete njej sami, leta 1901. To laž je stkala, da bi lahko pri šestindvajsetih kot mladoletna brezplačno dokončala srednjo šolo, nakar je zavajajoči podatek ohranila vse življenje. Odraščala je na Floridi, v samoupravljani afroameriški skupnosti Eatonville, kjer je lahko dokaze črnskih dosežkov videla povsod okoli sebe in so bili belci le mimoidoči obiskovalci. Svoje rase in njenih družbenih okovov se je zato zares ovedla, šele ko je mesto zapustila. S svojim intelektom, nadarjenostjo, smislom za humor in bogatim značajem je postala pomembna figura harlemske renesanse. Ko ji je januarja 1960 odpovedalo srce, je bila kljub vsemu popolnoma brez denarja. Njen grob je tako ostal neoznačen vse do leta 1973, ko ga je poiskala pisateljica Alice Walker (1944) in nanj postavila nagrobnik z napisom, da tam leži pisateljica, folkloristka, antropologinja – in »genij juga«.
Afroameriške govorice kljub pritiskom nikakor ni hotela omiliti, da bi bila bolj berljiva belcem, saj je verjela, da je bogat prispevek k angleškemu jeziku.
Po obnovi in okrepitvi zanimanja zanjo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem zahvaljujoč afroameriškim feministkam, se je dokončno zapisala med najpomembnejše in najvplivnejše ameriške pisateljice 20. stoletja. V več kot tridesetletni karieri je napisala štiri romane, dve knjigi s področja folkloristike, tudi Mules and Men (Mule in možje, 1935), avtobiografijo Dust Tracks on a Road (Prašne kolesnice na cesti, 1942) ter več kot petdeset kratkih zgodb, esejev in dram. Če omenjamo, da je pripadala harlemski renesansi, intelektualni in kulturni oživitvi afroameriške umetnosti, glasbe, literature, gledališča in politike predvsem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, moramo dodati še, da se je od glavne struje gibanja precej hitro oddaljila. Navsezadnje tudi ker je bilo v želji, da bi odpravilo podobo »starega Zamorca« in vzpostavilo »novega Zamorca«, precej omejujoče.
Grob Zore Neale Hurston je bil neoznačen vse do leta 1973, ko ga je poiskala pisateljica Alice Walker in nanj postavila nagrobnik z napisom, da tam leži pisateljica, folkloristka, antropologinja – in »genij juga« (Vir: Zora Neale Hurston Papers)
Njeno pisanje je namreč bolj kot k programski ali celo propagandni stremelo k realistični in izvirni literaturi. Ponos na lastno kulturo se vije skozi celotni opus in se denimo kaže v njenem vztrajanju pri ohranitvi narečij v knjižnih izdajah. Afroameriške govorice kljub pritiskom nikakor ni hotela omiliti, da bi bila bolj berljiva belcem, saj je verjela, da je bogat prispevek k angleškemu jeziku. Kadar mi, ki imamo, milo rečeno, omejen stik s tovrstno govorico, beremo njen roman v originalu, nas kar vleče, da dialoge prebiramo glasno, in tako hitro pademo v njen tok. Likov ne omeji na njihovo raso in trpljenje, temveč jih predstavlja s celovito osebno doživeto izkušnjo, širokim spektrom – zapletenega in seveda ne popolnega – notranjega življenja. Kot posameznike in ne le »tragično enoto rase«. Njen ključni doprinos, ki marsikoga ni pustil brezbrižnega, je tako med drugim v pristnosti, živosti jezika ter slikanju likov v vsej njihovi raznolikosti in človeškosti.
Vse to odkrivamo tudi ob branju prvega izida Zore Neale Hurston v slovenščini. Z lanskim prevodom Irene Duše Draž, izdanim pri založbi /*cf., se nam predstavlja s sicer zgodnjim, a najpozneje izdanim delom. Knjigo Barakun: zgodba zadnjega »črnega tovora« (Barracoon: The Story of the Last »Black Cargo«, 2018) je končala leta 1931, vendar za življenja ni našla založnika. Okoliščine nastanka, mesto v njenem opusu kakor tudi zgodovinsko ozadje trgovanja s sužnji v širši kontekst odlično postavita tako ameriška urednica Deborah G. Plant kakor tudi Petra Meterc v spremni besedi k slovenski izdaji.
»Toliko besed od prodajalcev, a niti ene od prodanih. Kralji in Kapitani, katerih besede so premikale ladje. A niti ene besede od tovora.«
Pripovedovalca zgodbe je Zora Neale Hurston spoznala kot antropologinja med terenskim delom leta 1927, ko je na ameriškem jugu pod mentorstvom profesorja Franza Boasa raziskovala bogastvo izvirnih pripovedk, pesmi in običajev. Obiskovala ga je tri mesece, s pomočjo štipendije za zbiranje folklornega izročila svoje mecenke Charlotte Osgood Mason, ki je finančno pomagala tudi njemu – Oluale Kossola (1841–1935), z angleškim imenom Cudjo Lewis, je iz zahodne Afrike v Alabamo prispel z zadnjo »sužnjarko«, tovorno ladjo Clotilde, leta 1860, potem ko je mednarodno trgovanje že veljalo za nezakonito. Njegovi zgodbi sledimo vse od odraščanja v skupnosti njegovega plemena, napada Dahomejcev na njegovo vas pred zoro, ujetništva in tridnevnega pešačenja do atlantske obale, čakanja v barakunih (zgradbah, kjer so zapirali Afričane pred prodajo in izvozom v Evropo ali Ameriko) do tvegane čezoceanske plovbe, pet let in šest mesecev suženjskega dela v Ameriki, osvoboditve, o kateri ga le obvestijo, ter grajenja skupnosti in družine v Africatownu, kjer je ostal do smrti. Pred sabo imamo celoten razpon tragične zgodbe moža, ki je »edini človek na zemlji, ki v srcu nosi spomin na svoj afriški dom; grozote plenjenja sužnjev; barakun; reve suženjstva; in ki ima za sabo sedeminšestdeset let svobode v tuji deželi«.
Pripovedovalca zgodbe je Zora Neale Hurston spoznala kot antropologinja med terenskim delom leta 1927, ko je na ameriškem jugu pod mentorstvom profesorja Franza Boasa raziskovala bogastvo izvirnih pripovedk, pesmi in običajev. Obiskovala ga je tri mesece, s pomočjo štipendije za zbiranje folklornega izročila svoje mecenke Charlotte Osgood Mason, ki je finančno pomagala tudi njemu – Oluale Kossola (1841–1935), z angleškim imenom Cudjo Lewis, je iz zahodne Afrike v Alabamo prispel z zadnjo »sužnjarko«, tovorno ladjo Clotilde, leta 1860, potem ko je mednarodno trgovanje že veljalo za nezakonito. Njegovi zgodbi sledimo vse od odraščanja v skupnosti njegovega plemena, napada Dahomejcev na njegovo vas pred zoro, ujetništva in tridnevnega pešačenja do atlantske obale, čakanja v barakunih (zgradbah, kjer so zapirali Afričane pred prodajo in izvozom v Evropo ali Ameriko) do tvegane čezoceanske plovbe, pet let in šest mesecev suženjskega dela v Ameriki, osvoboditve, o kateri ga le obvestijo, ter grajenja skupnosti in družine v Africatownu, kjer je ostal do smrti. Pred sabo imamo celoten razpon tragične zgodbe moža, ki je »edini človek na zemlji, ki v srcu nosi spomin na svoj afriški dom; grozote plenjenja sužnjev; barakun; reve suženjstva; in ki ima za sabo sedeminšestdeset let svobode v tuji deželi«.
Oluale Kossola – Cudjo Lewis (1841–1935) je iz zahodne Afrike v Alabamo prispel z zadnjo »sužnjarko«, tovorno ladjo Clotilde, leta 1860, potem ko je mednarodno trgovanje že veljalo za nezakonito (Vir: Historic Sketches of the South, New York: Knickerbocker Press, 1914)
V ospredju je tako njegov lastni spomin, ki ga Zora Neale Hurston vestno posluša, previdno spodbuja in skrbno prenaša tako, kakor ga izpoveduje sam. Pisateljica poskrbi za uvod, s katerim postavi okvir za epsko življenje, doda tudi nujne opombe, vendar ob prebiranju slišimo predvsem njega samega, njegovo zgodbo z njegovimi lastnimi besedami. S pomočjo opisov njenih obiskov ga še bolje vidimo pred svojimi očmi, ko skupaj jesta lubenico ali rakovice, ko ga premagujeta spanec ali otožnost, ko raje posluša njene pripovedke ali godrnja, da ima delo na vrtu. Razumemo, da mu včasih ni do pogovora, da spet drugič takoj skoči v tok pripovedi. Zato je moč te precej kratke knjige morda prav v tem, da ni hladen znanstveni antropološki zapis, temveč svojevrsten portret, pri katerem se avtorica ne izdaja za objektivno, neudeleženo opazovalko.
Njegovo pričanje je zato še danes pomemben opomnik in ogledalo človeštvu, svarilo, kaj se zgodi, ko drugega razčlovečimo v imenu svojih ozkosrčnih interesov.
Skupaj z njo ugotavljamo: »Toliko besed od prodajalcev, a niti ene od prodanih. Kralji in Kapitani, katerih besede so premikale ladje. A niti ene besede od tovora. Misli ‘črne slonovine’, ‘afriških cekinov’ niso imele nobene vrednosti. Afriški ambasadorji v Novem svetu so prišli in delali in umrli, puščali so sledove, a nobene zapisane misli.« Nujno je slišati drugo plat zgodbe, ki pa je obenem drugačna od večine suženjskih (avto)biografij in še posebej dragocena, saj je bil Kossola rojen v Afriki in je preživel »srednji prehod« – čezatlantski transport. Tudi ton pripovedovanja je zato drugačen, ni junaški ton samouresničenja in ne »izraža eksplicitne politične agende«, kakor v spremni besedi ugotavlja Deborah G. Plant.
Ob branju zaznamo njegovo osamljenost in malodušje, ki se rojevata iz žalovanja ob izgubi bližnjih, a še prej iz iztrganosti, ločitve od domače zemlje in nemožnosti vrnitve kot večnega vira bolečine. Ko mu Zora Neale Hurston pove, da ga je prišla vprašat »toliko stvari«, v odgovor zamrmra: »Hvaljen Jezus! En je prišel vprašat za Cudjota! Kako bi rad enemu povedal, kdo da sem, pa bi mogoče ta en šel en dan na afriško zemlo pa poklical moje ime in bi kakšen tam rekel, ‘Ja, vem jaz, kdo je Kossula.’« Iz te radikalne izgube izvirata izmaličenje in hrepenenje afriške diaspore v Amerikah, ki »predstavlja največjo prisilno migracijo ljudi v svetovni zgodovini«, še poudarja Deborah G. Plant.
Cudjo Lewis (Vir: Erik Overbey Collection, The Doy Leale McCall Rare Book and Manuscript Library, University of South Alabama)
To izkoreninjenje ter njegove posledice v kulturah in ljudeh nas napotujejo k izrazu maafa, ki v ki-svahiliju označuje katastrofo in človekov odziv nanjo. Navezuje se na »prekinitev in iztrganje življenj afriških ljudstev ter dolgotrajno trgovsko izkoriščanje afriške celine – od 15. stoletja pa do obdobja zahodne globalizacije« v 21. stoletju (iz slovarja pojmov v knjigi). Vključuje tudi trgovanje čez Saharo, Sredozemsko in Rdeče morje ter Indijski ocean, saj ne gre pozabiti, da se je trgovina s sužnji začela že pred čezatlantsko. Nepretrgano pustošenje, plenjenje, razkosanje celine se, kakor razberemo tudi iz Cudjove zgodbe, po drugi poti nadaljujejo v Ameriki, kjer tudi kot svobodni »nimamo nobene dežele in nimamo nobene zemle«, temveč se še naprej soočajo z izkoriščevanjem, segregacijo in pastmi zakona.
Njegovo pričanje je zato še danes pomemben opomnik in ogledalo človeštvu, svarilo, kaj se zgodi, ko drugega razčlovečimo v imenu svojih ozkosrčnih interesov, ga ponižamo, iz njega naredimo bojni plen, blago, golo lastnino, surovino, tovor in delovni stroj, nenazadnje inferiornega člana družbe, na katerega se ne oziramo ali pa mu le trosimo lepe besede o enakosti. Ali z besedami Zore N. Hurston iz avtobiografije, kjer prizna, da je druženje z njim nanjo napravilo močan vtis. Razkril ji je univerzalnost pohlepa: »Moji ljudje so me prodali in beli ljudje so me kupili.« Visoko ceno plačata naša skupna človečnost in svoboda. Vendar vsaka taka zgodba, povedana z vso modrostjo in resnico preživetega življenja, kljubuje diktatu pohlepa in nas spominja na vso skromno lepoto in ponos, ki ju najdemo na drugi strani.
Zora Neale Hurston: Barakun – zgodba zadnjega »črnega tovora« (Založba /*cf., 2023, prevod Irena Duša Draž, spremna beseda Petra Meterc)
Takole je: če dejansko ne preberete vseh štirih evangelijev drugega za drugim in si ne morete predstavljati, kaj se dogaja v njih, morda ne boste nikoli opazili, da se tako rekoč o ničemer ne strinjajo. Če ste vernik in domnevate, da so evangeliji »božja beseda«, kar seveda pomeni tudi, da so nezmotljivi, se lahko branja lotite povsem brez dvomov. Pozoren in sodoben bralec pa bo težko spregledal, kako zelo se razlikujejo. Kar pomeni, da so nekateri »avtorji«, ki jih imenujemo Matej, Marko, Luka in Janez (čeprav učenjaki ne verjamejo, da so prav ti Jezusovi privrženci dejansko tudi avtorji evangelijev, ki jim jih pripisujemo), narobe razumeli zadeve ali pa so si jih enostavno izmislili. Na kratko: če dejansko berete evangelije, zelo težko verjamete, da so faktično točni. Dejstva si med seboj nasprotujejo. Kot bom pojasnil, pa to ni nujno slabo.
Seveda to tudi ne pomeni, da ne bi smeli verjeti v Boga ali v Jezusa. Počnite, kar hočete. To pomeni samo, da ne morete logično sklepati, da je vse, kar je zapisano v evangelijih, zgodovinsko dejstvo. Stvar je v tem, da jih praktično nihče ne bere. Bolj ali manj vsi poznamo zgodbe in predvidevamo, da so v soglasju. Navsezadnje so zgodnji cerkveni očetje izbrali te štiri evangelije in druge knjige, ki so jih želeli vključiti v Novo zavezo, ne pa tudi drugih evangelijev, napisanih približno ob istem času. Njihova izbira je bila namerna. Vendar zgodbe kljub temu ne funkcionirajo skupaj.
Na kratko: če dejansko berete evangelije, zelo težko verjamete, da so faktično točni.
In prav te variacije ter navidezna protislovja so že več stoletij predmet znanstvenega preučevanja. Za njihovo usklajevanje so predlagali različne pristope, od prilagoditve (s katero naj bi se razrešile razlike med njimi) do prepoznavanja edinstvenih teoloških in literarnih ciljev vsakega pisca evangelijev.
Če bi se dejansko lotili te vaje, bi iz vseh naštetih neskladij med evangeliji lahko nastala knjiga. Vseeno jih nekaj navedimo za ponazoritev.
Primerjajmo, na primer, zgodbo o Kristusovem rojstvu, o kateri govorita le Matej in Luka. Ko se v Lukovem evangeliju Mariji ob oznanjenju prikaže angel Gabriel, ji pove, da bo rodila Božjega sina, in ob njegovih besedah Marija zanosi. V Matejevem evangeliju ni nobenega oznanjenja. Angel se ne prikaže Mariji, pač pa Jožefu. V sanjah mu pove, naj se poroči z Marijo, ki je že noseča. V Matejevem evangeliju magi prihajajo z vzhoda in prinašajo darove za otroka Jezusa. To bi bila kar velika stvar, saj bi pomenilo, da so ti modreci – ali po mnenju nekaterih celo kralji – opravili precej dolgo potovanje, da bi se poklonili revnemu dojenčku s podeželja. Luka pa jih sploh ne omenja. Namesto tega so v Lukovem evangeliju le pastirji, ki pridejo obiskat Jezusa, potem ko jih o njegovem rojstvu obvesti angel.
Premislite tudi o dveh pripovedih o Jezusovi smrti iz Matejevega in Janezovega evangelija. Mateja so opisali kot tistega pisca evangelijev, ki se je med vsemi najbolj osredotočal na Jude. Namenil se je prikazati, da bil Jezus del judovske tradicije (Jezus je bil seveda predan Jud, ki je sebe dojemal kot judovskega Mesijo) in da je izpolnil prerokbe o Mesiji iz Stare zaveze. Ko je v Matejevem evangeliju Jezus aretiran, ga privedejo pred sinedrij (judovski koncil), kjer ga obtožijo lažne priče. Šele takrat ga začne preiskovati tudi rimski guverner Poncij Pilat, ki ga zasliši, vendar Pilat ne meni, da je Jezus storil karkoli narobe.
V Matejevem evangeliju Jezus zavpije: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« V Janezovem evangeliju pa prevladuje vtis, da dobro ve, zakaj se to dogaja.
V Matejevem evangeliju Pilatova žena sanja o Jezusu in potem posvari moža, naj se ne zapleta z njim. Pilat bi Jezusa sicer raje izpustil, vendar ga ob pritisku množice obsodi na smrt. V Janezovem evangeliju pa se Pilat pogovarja z Jezusom in se zapleteta v filozofsko razpravo o naravi resnice. Pilat več kot enkrat poskuša izpustiti Jezusa, vendar sinedrij vztraja, da ga je treba usmrtiti.
Matejev evangelij se ne osredotoča na Jezusovo bičanje, pač pa na rimske vojake, ki kockajo, da bi videli, kdo bo dobil Jezusova oblačila. V Janezovem evangeliju je opisano, kako Jezusa bičajo, ga okronajo s krono iz trnja, mu nadenejo škrlatno pregrinjalo in ga imenujejo »judovski kralj«. Ker gre za precej dramatične prizore, je nenavadno, da jih je Matej kar izpustil.
Hermann Samuel Reimarus, nemški teolog iz obdobja razsvetljenstva, je evangelije obravnaval kot štiri pričevanja na sojenju in jasno povedal, da bi takšne priče dober odvetnik žive pojedel.
Največja razlika pa je morda povezana z Jezusovim odnosom do lastne smrti. V Matejevem evangeliju zavpije: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ne razume torej, zakaj mora tako umreti. Njegove zadnje besede so: »Oče, v tvoje roke izročam duha svetega.« V Janezovem evangeliju pa prevladuje vtis, da Jezus dobro ve, zakaj se to dogaja, in da gre za del mojstrskega načrta, s katerim je seznanjen in za katerega se je prostovoljno javil. Njegove zadnje besede so »Izpolnjeno je«, torej »delo je opravljeno«, nato pa še enak zadnji stavek kot v Matejevem evangeliju.
Zakaj bi se sploh zapletali v podrobnosti o tem, kje se pripovedi razlikujejo? Razlike so bile problematične za vernike že pred tisočletji in krščanski apologeti so si na vse kriplje prizadevali, da bi jih uskladili. Na te razlike je po točkah opozoril Hermann Samuel Reimarus, nemški teolog iz obdobja razsvetljenstva, ki je evangelije obravnaval kot štiri pričevanja na sojenju in jasno povedal, da bi takšne priče dober odvetnik žive pojedel. V pričevanjih je mogoče najti toliko protislovij, da bi ogrozila verodostojnost celotne zgodbe, ki jo želijo povedati. David Friedrich Strauss, teolog iz 19. stoletja, je še bolj znan po knjigi Jezusovo življenje (The Life of Jesus), v kateri si je prizadeval opredeliti zgodovinske vidike, ki bi jih bilo mogoče dokazati.
David Friedrich Strauss, teolog iz 19. stoletja, si je v knjigi Jezusovo življenje (The Life of Jesus) prizadeval opredeliti zgodovinske vidike, ki bi jih bilo mogoče dokazati.
Vendar tako zgrešimo bistvo. Temeljno dejstvo je namreč, da Sveto pismo v našem sodobnem pomenu ni mišljeno kot zgodovinsko verodostojna pripoved. Starodavni biografi, kakršen je bil na primer Tukidid, so bralcem preprosto povedali, da si prizadevajo predstaviti, kakšni so bili določeni ljudje, kakšen je bil njihov značaj in, kar je najpomembnejše, njihovo moralno obnašanje, ki naj bi ga bralci nato bodisi občudovali in posnemali ali pa zasmehovali in se mu izogibali. Neposrednih citatov si iz več vzrokov ni bilo mogoče natančno zapomniti in jih reproducirati, predvsem zaradi pomanjkanja evidenc, v katere bi lahko zapisali tisto, kar so govorili ljudje, in časovne oddaljenosti (pogosto pa tudi jezikovnih razlik) med zgodovinskimi dogodki in pisci.
Evangelije so desetletja po Jezusovi smrti zapisali ljudje, ki ga nikoli niso srečali. Zapisani so v dobri grščini, jeziku, ki ga Jezus ni poznal, ker je bil neizobražen in je govoril aramejsko. Nasploh je znalo brati manj kot deset odstotkov prebivalcev antičnega sveta, še bistveno manj pa jih je znalo pisati; tisti, ki so bili tega vešči, so živeli v mestih. Ko je torej Jezus v vasici Nazaret pridigal množici nekaj prav tako neizobraženih ljudi, prav gotovo nihče ni besno zapisoval njegovih besed. Res je, da živimo v dobi, kjer se prav vsak dogodek v realnem času zabeleži in posname v več medijih, vendar je to zelo nov pojav. Pomembno je omeniti tudi, da Jezus za časa njegovega življenja ni bil pomemben prav nikomur, z izjemo ducata njegovih privržencev. Danes enostavno trdimo, da je bil Jezus najvplivnejša oseba v zgodovini, vendar je to le moč retrospektive. Jezus ni omenjen v nobenem nekrščanskem starodavnem viru iz časa njegovega življenja. Najzgodnejša omemba je kratka in mimobežna zabeležka v knjigi judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija, napisana okoli leta 75 n. št., torej štiri desetletja po Jezusovi smrti. Jezusove besede in dejanja so se desetletja prenašala skozi ustno izročilo, kot igra telefončkov – če so si jih seveda sploh zapomnili.
Evangelije so desetletja po Jezusovi smrti zapisali ljudje, ki ga nikoli niso srečali. Zapisani so v dobri grščini, jeziku, ki ga Jezus ni poznal, ker je bil neizobražen in je govoril aramejsko.
Zgodbe, o katerih pripovedujejo evangeliji, je obarvala tudi pristranskost avtorjev. Natančne elemente, denimo citate, so si v veliki meri izmislili pisci, da bi z njimi ponazorili tisto, kar so si predstavljali, da je nekdo dejal, kot odraz njihovega značaja. Tudi elementi, ki zvenijo kot dejstva, so po logičnem premisleku očitno nemogoči, tudi če verjamete v čarovnijo. Prva knjiga kraljev (20:30) iz Stare zaveze navaja, da je 27.000 Sircev, ki so bežali v Afek, umrlo, ko se je nanje podrlo obzidje. Si predstavljate, kako kolosalno bi moralo biti takšno obzidje? V Sodnikih (12:6) je navedeno, da je sodnik Jefte umoril 42.000 ljudi iz Efraimovega rodu. Številke 26 pa navajajo, da je to pleme štelo le 32.500 ljudi. Možno je torej, da so bodisi nekatere umorili dvakrat bodisi teh številk ne bi smeli jemati dobesedno. Gre namreč preprosto za nadomestke, ki pomenijo »veliko«.
Jezusovo križanje, kakor ga je »videl« rimski slikar Pietro Sassi (1834–1905).
Nepristranska pisna poročila ne obstajajo, saj ima vsakdo, ki si vzame čas, da piše o nečem, za to nek razlog. Matej je v svoji pripovedi bolj osredotočen na Jude. Lukov evangelij je bil napisan za nekoga, ki se imenuje Teofil, in navaja, da zapisuje pravilno poročilo o Jezusovem življenju, iz česar gre sklepati, da so druga poročila, torej drugi evangeliji, napačna. Navdih za svoj zapis je črpal iz vira Q, ime, ki so ga učenjaki nadeli izgubljenemu viru zgodb o Jezusovem življenju, do katerega sta imela Matej in Luka očitno dostop. Učenjaki verjamejo, da sta prebrala tudi Markov evangelij, ki je bil napisan prvi, okrog leta 70 n. št. Matej in Luka sta napisala svoje evangelije, da bi vanje vključila nekatere spremembe, ki jih razlikujejo od Markovega evangelija. Tega se sploh ne bi lotila, če ne bi mislila, da se je Marko pri navajanju nekaterih dejstev zmotil ali pa da je zgrešil bistvo, ki sta ga sama poskušala sporočiti o Jezusovem življenju in smrti. Janezov evangelij je bil napisan zadnji, učenjaki pa menijo, da avtorji pri tem niso imeli dostopa do vira Q ali do katerega koli od prejšnjih treh evangelijev, zaradi česar je Janezov evangelij med vsemi najbolj drugačen in se večinoma osredotoča na smrt in vstajenje. V Janezovem evangeliju, na primer, ne izvemo ničesar o Jezusovem zgodnjem obdobju čudežev. Dogajanje enostavno »prevrti naprej« do Zadnje večerje.
Jasno mi je, da Nova zaveza pravzaprav sploh ni mišljena kot zgodovinska pripoved.
Vse to pomeni le, da mitologi (ki verjamejo, da Jezus nikoli ni obstajal in da je celotno Sveto pismo izmišljeno) sicer radi opozarjajo na nedoslednosti, ki naj bi po njihovo dokazovale neresničnost Nove zaveze, jaz pa na to gledam drugače. Jasno mi je, da Nova zaveza pravzaprav sploh ni mišljena kot zgodovinska pripoved. Evangelijem se ne reče »zgodbe«. »Evangelij« pomeni »dobra novica«. Gre za pričevanja ljudi, ki so občudovali Jezusa in menili, da je novi Mesija. Neskladja so pravzaprav portali za odkrivanje novega. Pri evangelijih so zanimive prav njihove razlike. Evangelij po Marku so denimo zavestno spremenili, da bi poudarili, kar se jim je zdelo pri Jezusovem življenju in smrti pomembno. Protislovja niso nujno nekaj slabega. So samo dokaz, da Svetega pisma ne bi smeli dojemati kot dejansko poročilo o tem, kaj se je zgodilo.
*
Komentar Svetlane Slapšak
Noahove spodbudne misli zahtevajo nadaljevanje: ena od možnosti za razumevanje evangelijev se nam odpre, če pri zgodnjih piscih in cerkvenih očetih prepoznamo nekaj, česar poznejši niso premogli – občutek za lepoto in rafiniranost besedila. Če so torej ponudili štiri različne zapise o istem, o Jezusovem življenju in njegovi smrti, potem krščanska dogma temelji na izbiri (ali mešanici) teksta in/ali tekstov ključnih figur zgodnje Cerkve: tolmačenje je pomembnejše od resnice. V tem pogledu je bila, vsaj v nekem zgodnjem in očitno pozabljenem času, cerkvena dogma odprta za interpretacije ključnega dogodka. Odprta vera? Saj vprašanje je odprto, zunaj cerkvenih institucij. Danes nihče ne sprašuje vernikov, in niti sami verniki se ne sprašujejo, »na kateri evangelij mislite«, pa še zmeraj verjamejo, da v ključni dogodek verjamejo. Pustimo torej ob robu predpostavko, da obstaja neki nevidni, fantomski tekst, v katerem je zapisana temeljna resnica o dogodku. Očitno je nujno, vsaj za današnjega bralca evangelijev, brez obvezujoče vere, da najde neko možnost interpretacije tekstov zunaj verskih omejitev.
Kaj bralec občuduje v evangelijih? Prepričljivost pripovedi, jezik, poetičnost, ki jo zlahka književno opredelimo in analiziramo prav kot »biblijsko« umetnost besede, biblijsko pisavo. Isto pisavo pišejo vsi štirje evangelisti. Ključ za razumevanje tekstov je torej skupna stilistika. Ali so cerkveni očetje pri pisanju razmišljali o književnosti? Najbrž ne, a ostaja druga možnost razumevanja: s pomočjo poezije si laže zapomnimo, se naučimo na pamet. Pomagajo glasno branje, ritualni zven, užitek v tekstu – tudi če ste denimo sami v hotelski sobi z Biblijo kot edino knjigo pri roki. Uporaba biblijskih tekstov v cerkveni liturgiji potrjuje moč akustičnega rituala, z instrumentalno spremljavo ali brez nje, samo s človeškim glasom. Stanje odprtosti duha, ki ga ustvarja petje, je izkušnja – izjemno prijetna izkušnja – ki jo vsi poznamo. Kaj bi potemtakem bilo kot nosilec vere uporabnejše od takšnega doživetja? V antiki je to bil način prenosa, postopek za obveščanje in posredovanje zadev, ki so za državljane najpomembnejše: v Gortini na Kreti so zbori dečkov krožili po mestu in peli zakone, sicer vklesane v plošče na mestnem trgu. Tako so pismeni in nepismeni, naglušni in vsi, tudi tisti, ki niso sodelovali v političnem življenju (otroci, ženske), imeli možnost, da se z vsem seznanijo.
Evangelije je torej treba razumeti ne kot dokument in tekst dogme, temveč kot poezijo, v kateri je vsak evangelist imel svojo različico dogodka, pri kateri je neposredno pričanje manj pomembno. Pomembno je videnje, vizija, vse, kar je pričevalec ali posrednik zgodbe imel povedati. Prepričljivost tu ni pomembna. Pomembna je besedna magija. To, da je Jezus v različnih evangelijih izrekel različne zadnje besede, je spodbuda za mislečega vernika, da izbere pot interpretacije zunaj cerkvenih pravil, da preobrazi dogmo, da postavlja vprašanja. Jezus je, tako kot Sokrat, svoje učenje razvil na osnovi vprašanj in odgovorov. Zakaj verniki ne bi nadaljevali po isti poti?
Poudariti velja zlasti, da je branje evangelijev, vzporedno ali navzkrižno, od začetka proti koncu ali v nasprotni smeri, povezano z užitkom v tekstu in – kot vsak užitek – terapevtsko.
Pred letom dni so bile oči evropske založniške javnosti, še posebej v nemško govorečih državah, uprte v Slovenijo. Z zanimanjem in zaskrbljenostjo so in smo pričakovali nacionalno predstavitev Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, enkratno priložnost za globalno umestitev Slovenije kot nacije z izdelanim odnosom do knjige, priložnost, ki se nam večini najbrž za časa naših življenj več ne bo ponovila.
Predstavitev države osrednje gostje v Frankfurtu ni enkraten šestdnevni spektakel ob Majni, marveč vrh procesa, ki mora potekati leta pred sejemsko predstavitvijo in – pozor! – predvsem leta po njej doma.
Tudi direktor sejma Jürgen Boos je bil zaskrbljen, saj ni bilo jasno, ali bo ekipi okrog Javne agencije za knjigo in Ministrstva za kulturo v kratkem času uspelo nadoknaditi zamujeno in dostojno izpeljati predstavitev. Tako vsaj smo problem dojemali doma. Boos, ki ima večdesetletne izkušnje z uspelimi in manj uspelimi državami v fokusu, pa se je spraševal še nekaj, kar so slovenski mediji in odločevalci radi spregledali, nekaj po njegovem mnenju ključnega: kaj poleg vseh programskih, avtorskih poudarkov na sejmu so si snovalci slovenske frankfurtske predstavitve zamislili za krepitev domačega založniškega sektorja? Nobena skrivnost namreč ni, da je ključni del predstavitve kake države na Frankfurtu povezan z dolgoročno krepitvijo založništva v lastni deželi in da gre – razen v neuspelih primerih – predstavitev v Frankfurtu z roko v roki s širšo akcijo krepitve bralne kulture, založniške dejavnosti, avtorstva v samih državah. Predstavitev države osrednje gostje v Frankfurtu ni enkraten šestdnevni spektakel ob Majni, marveč vrh procesa, ki mora potekati leta pred sejemsko predstavitvijo in – pozor! – predvsem leta po njej doma.
Boos je bil neprijetno presenečen, ko je dojel, da je ta del zgodbe v slovenskem primeru popolnoma umanjkal. Slovenci, vešči improvizacije v zadnjem trenutku, smo vse svoje moči usmerili na bleščeč frankfurtski parket, v bistvu pa nismo ne domislili ne želeli razmišljati o dolgoročnih možnostih in učinkih, o potrebah in načinih, predvsem pa o strukturnih spremembah na področju založništva in kulture nasploh, ki jih ta nastop nosi s sabo. Šlo je za dostojno izpeljano improvizacijo, ki nas je stala približno sedem milijonov evrov, improvizacijo, ki nam je v mednarodni areni ohranila obraz, a nič več.
Opravka imamo s kaznovanjem uspešnosti in občim slabšanjem pogojev delovanja. Beletrina v tem ni sama, podobna krčenja so po dostopnih informacijah doletela mnoge od programsko podprtih založb.
Leto zatem smo na založbi Beletrina dobili odločbo z Javne agencije za knjigo. Navkljub dejstvu, da nas strokovna komisija ocenjuje kot eno najboljših založb v državi in našemu programu in načrtovani izvedbi namenja skoraj maksimalno oceno (48 od 50 možnih točk), je komisija iz predlaganega založniškega programa črtala dve od 24 podprtih knjig, števila naslovov, ki je bilo nespremenjeno že vrsto let. Že lani so se založbi izrazito zmanjšala sredstva za digitalizacijo založništva, ukinjen je bil razpis za pretvorbo knjig v elektronske formate. Obenem so seveda nominalno nižja sredstva za knjižni program realno še nižja zaradi novih predpisanih višjih prevajalskih honorarjev in višjih stroškov oziroma inflacije. Skratka, opravka imamo s kaznovanjem uspešnosti in občim slabšanjem pogojev delovanja. Beletrina v tem ni sama, podobna krčenja so po dostopnih informacijah doletela mnoge od programsko podprtih založb.
Fotografija: Sanja Podržaj
Pred nekaj časa je prišlo obvestilo o 40-odstotnem zmanjšanju sredstev za najbolj bran literarni portal pri nas, za AirBeletrino. Če se boste letos kot avtor ali urednik prijavili na razpise JAK ali zunanjega ministrstva za mobilnost, boste opazili, da so sredstva skrčena, zunanje ministrstvo pa je omejilo podporo na eno pot avtorjev letno. Že lani so brez obrazložitve ukinili delovne štipendije za avtorje. Sektor podpore festivalom in knjižnim prireditvam je finančno že desetletja podhranjen, bralne navade Slovencev, še posebej tako imenovane splošne kompetence »globokega branja«, ki smo ga na Frankfurtu napisali na svoje zastave in sprožili mednarodni apel, je v alarmantnih odstotkih (z drugimi besedami, brezsramno prodajamo svetu nekaj, česar sami ne razumemo kot problem, vreden ukrepanja), kot rečeno, digitalizacija knjižnega sektorja je zastala in vse večje število teh, ki še berejo, počne to v angleškem jeziku. Sistemskega financiranja stroškov dela peščice naših literarnih agentov niti zdaj, po sejmih v Frankfurtu in Bologni, ni na vidiku. Še manj pred leti napovedanih in nikdar uresničenih 10 odstotkov podpore za spodbujanje rednega zaposlovanja v založniškem sektorju. Subvencije tujim založbam za prevode slovenskih del so se močno znižale. Takih primerov je še precej, skupni imenovalec vseh pa je: krčenje, krčenje, krčenje. In to v časih, ko bi že zaradi podražitev stroškov dela in materialov, recesije in inflacije založniki in avtorji morali biti deležni posebnih pomoči.
Skupni imenovalec je: krčenje, krčenje, krčenje. In to v časih, ko bi že zavoljo podražitev stroškov dela in materialov, recesije in inflacije založniki in avtorji morali biti deležni posebnih pomoči.
Ne le da leto po Frankfurtu prihaja do opaznih krčenj, katerih splošni obseg še ni scela znan, saj JAK še ni razgrnila celotne slike podprtih in nepodprtih založb in knjižnih projektov. Morda še bolj zaskrbljujoče je, da po letošnji nacionalni predstavitvi v Bologni v javnem prostoru ne obstaja nobena ideja, kam dalje. Kakor da je iz sektorja izpuhtel še zadnji kanček vizionarstva, celo potrebe po širšem premisleku, strategijah, ambicijah. Po mojem vedenju ni načrtovana nobena inovativna akcija, niti nobena javna debata, kam in kako naprej, nobena izdelava analiz in strategij, nič, prav nič. Še več. Strukture, tudi tiste najbolj propulzivne in domnevno uspešne, ki so rasle v velikem pričakovanju Frankfurta in možnosti, ki jih prinaša, so spričo doživete deziluzije in občega krčenja v vse večjem razsulu, na delu je proces amaterizacije, prekarnosti, padca v letargijo, v kateri gre tistim, ki v založništvu ostajajo, zgolj za golo preživetje, ne pa za razvoj.
Strukture, tudi tiste najbolj propulzivne in domnevno uspešne, ki so rasle v velikem pričakovanju Frankfurta in možnosti, ki jih prinaša, so spričo doživete deziluzije in občega krčenja v vse večjem razsulu, na delu je proces amaterizacije, prekarnosti, padca v letargijo, v kateri gre tistim, ki v založništvu ostajajo, zgolj za golo preživetje, ne pa za razvoj.
Od nekdaj sem bil med najvztrajnejšimi zagovorniki predstavitve Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in drugih mednarodnih predstavitvenih platformah. Še vedno sem prepričan, da imamo svojo zgodbo, odlične knjige in odlične ustvarjalce in da imamo kaj povedati svetu. A če se predstavljamo kot nacija knjige, kot narod z najintenzivnejšo knjižno kulturo v Evropi, mora tej samovšečni samoinscenaciji slediti tudi realnost na terenu. Vzporedno s prodorom morajo obstajati trdni in premišljeni mehanizmi podpore. Ne JAK ne Ministrstvo za kulturo tukaj ne dajeta prav nobenih pozitivnih znamenj. Dobili so svoje aplavze in lahko pospravijo kovčke. Založništvo pa na tak način nikoli ni in ne bo funkcioniralo. Brez strategije in financ za obdobje po sejemskih predstavitvah smo plesali na Frankfurtu zase. S potencialno uničujočimi posledicami za branžo doma.
Bojte se zakonov, uredb in pravilnikov, v katerih se pojavlja besedica »lahko«. Ali pa besedna zveza ali stavek, kjer je razvidno, da si zakonodajalec ali izvršilna oblast določeni člen predpisa lahko razlaga po svoje. Na primer: če je minister ali vlada dobre volje in izrazi »politično voljo«, lahko zviša RTV-prispevek za – do deset odstotkov (za naslednje leto). Lahko ga pa tudi ne. Ker je slabe volje. Razlogov za slabo voljo pa je, kot vemo, nešteto. Vsak dan. In slabe volje so v konkretnem primeru vse vlade že zadnjih pet let. Podobno je z nacionalnimi kulturnimi programi. Bojte se strateških načrtov, v katerih prevladujoče besedišče tvorijo votle besede, po možnosti v množinski obliki prihodnjika: pomagali bomo, prizadevali si bomo, vzpostavili bomo, vzpodbujali bomo, omogočali bomo, podpirali bomo, sodelovali bomo, koordinirali bomo, pospeševali bomo, vključevali se bomo, skrbeli bomo … Takim pesniško navdahnjenim dokumentom ne verjemite preveč. Že zato ker še vizionarski avtorji ne verjamejo v napisano. Ker je: odvisno od makroekonomske situacije, geostrateške situacije, stopnje rasti BDP, kupne moči prebivalstva, moči sindikatov, nemoči medijev, neugodne demografije, zdravja javnih financ, vojn, epidemij, migracij in posledic podnebnih sprememb, vključno s prašnimi delci in ogljičnim odtisom. Ker: lahko.
Bojte se strateških načrtov, v katerih prevladujoče besedišče tvorijo votle besede, po možnosti v množinski obliki prihodnjika: pomagali bomo, prizadevali si bomo, vzpostavili bomo, vzpodbujali bomo, omogočali bomo, podpirali bomo, sodelovali bomo, koordinirali bomo, pospeševali bomo, vključevali se bomo, skrbeli bomo …
Vsekakor pa ni bilo lahko Urošu Grilcu, ki je leta 2013 za leto in pol prevzel ministrovanje na Maistrovi 10. Sprijazniti se je moral z Janševim Zakonom za uravnoteženje javnih financ (s kasnejšimi različicami). Zloglasni ZUJF je že leto prej na noge dvignil sindikate, proti koncu leta pa tudi zaskrbljene državljanke in državljane. Trojka se navkljub vladnim priprošnjam na koncu v Sloveniji ni oglasila, Janša je padel, a posledice, predvsem finančne, z izrazitim padcem državnih proračunskih sredstev, namenjenih kulturi, čutimo še danes. Druga naloga, ki je čakala ministra, je bila ponovna vzpostavitev ukinjenega ministrstva. Čeprav je bil to idealen čas tudi za korenito resetiranje notranje organiziranosti resorja, se za kaj takega ni odločil. Prepričan sem, da to nepotezo danes obžaluje. In prepričan sem, da bi, če ne bi bil sam prepričan, da bo svoj mandat odpikal do konca, danes imeli opravka z bistveno sodobnejšim krovnim kulturnim zakonom. Uroš Grilc je raje vstopil v prestižno igro, ki se ji reče sprejemanje Nacionalnega kulturnega programa. Zakonsko obveznost je za razliko od predhodnikov vzel resno. Za Majdo Širca Ravnikar in Žigo Turkom naj bi sicer ostalo več kot 300 neurejenih strani delovnega gradiva. Temeljito se je lotil analitike, jo s kazalniki umeril na leto 2012, z ekipo spisal predlog, ga dal v široko javno razpravo, sfiltriral, medresorsko in proračunsko uskladil in poslal v državni zbor.
Vsekakor ni bilo lahko Urošu Grilcu, ki je leta 2013 za leto in pol prevzel ministrovanje na Maistrovi 10 (Fotografija: Maja Pertič Gombač/Primorske novice)
Strategija je bila sprejeta konec novembra 2013, samo osem mesecev po njegovem nastopu mandata. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 (ReNPK 14–17) je vse do danes edina, ki je bila sprejeta pravočasno, torej v koledarskem letu pred letom dejanskega učinkovanja. Le mimogrede: resoluciji Aste Vrečko se obeta ravno nasprotno, sprejeta bo (če bo) od vseh doslej veljavnih najkasneje, z bistvenim časovnim zamikom. Grilčev NPK je »zelo realističen dokument«, kot je sam poudarjal. In res, tako po obliki kot po vsebini je prototipno delo uradniškega uma. Delo hladnega tehnokrata, ki sovraži pridevnike, pesniške figure in samonanašajoče se filozofaže. Da bi se bralcu vsaj malenkostno prikupil, mu ob suhoparnem sprehanju po področjih vseeno milostno postreže z domislicami v slogu: »Oder kot zrcalo družbe in posameznika.« Resolucija je izjemna tudi zato, ker nima ne uvoda ne predgovora, česarkoli, kar bi smelo zmotiti strogo hierarhijo in matematično izračunane cilje in ukrepe. Je prva taka, pa tudi zadnja. Grem stavit. V bistvu ta formalistični akt lahko razumemo tudi drugače. Kot štiriletni akcijski načrt, in ne kot strategijo. Prav v tem in zaradi tega je tudi subverziven.
Trojka se navkljub vladnim priprošnjam na koncu v Sloveniji ni oglasila, Janša je padel, a posledice, predvsem finančne, z izrazitim padcem državnih proračunskih sredstev, namenjenih kulturi, čutimo še danes.
Dokument obsega 111 strani, navaja 12 osnovnih področij (kot jih definira zakon) in 11 »prečnih področij« s skupno kar 279 ukrepi. Ukrepe finančno uokviri in jih opremi s povečini natančno izmerjenimi kazalniki z vstopnimi in ciljnimi številkami. Zaradi neizprosnih, lekarniško natančno odmerjenih kazalnikov, ob evalvaciji realizacije konkretnih strateških ciljev, dokument doživi povsem neupravičene kritike kulturne javnosti in njegovih nadaljevalcev. Še pred iztekom obdobja je namreč načrt uresničen 80-odstotno. Da ni bil v celoti, so krivi trije dejavniki. Prvi je že omenjeno nesprejetje novega krovnega kulturnega zakona, drugi finančno nerealno zasnovan seznam investicij (kar 62) in tretji, ključni: Stranka Mira Cerarja se je odločila, da kulturo porine v nevedne, nesposobne in škodljive šape upokojenske stranke. Julijana Bizjak Mlakar in Tone Peršak sta bila v vsej novejši zgodovini državnih kulturnih odločevalcev najslabša možna izbira. V bistvu si ju bomo še najbolj zapomnili po uvedbi obveznih kvot slovenske glasbe (kamor je všteta le tista, ki jo pojemo v slovenskem jeziku). Uroš Grilc je pri navajanju vseh možnih kazalcev znova močno pretiraval, saj jih v dokumentu mrgoli kar 359. Kot bi poskušal javnosti in sebi dokazati, da je izmuzljivo področje slovenske kulture možno izmeriti, nadzorovati in regulirati. Lahko pa je bil zgolj šaljivo razpoložen in je ubral slepilni manever.
Resolucija Aste Vrečko bo sprejeta (če bo) od vseh doslej veljavnih najkasneje, z bistvenim časovnim zamikom.
Ob navajanju ukrepov izstopajo nekateri, ki so bili izvedeni že v njegovem mandatu. Recimo sprejetje Zakona o enotni ceni knjige. Pa ustanovitev Slovenskega gledališkega inštituta. Pa določitev nosilca za izvajanje vloge Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji in vzpostavitev instrumenta za dofinanciranje evropskih projektov. Pa intenzivno podeljevanje delovnih štipendij (precej nespretno poimenovanih »žepnine«). Pa dostopanje do informacij na evropskih in slovenskih digitalnih platformah (Europeana, Culture.si). Več napovedanih ukrepov je bilo uresničenih po neslavnem padcu vlade Alenke Bratušek. Recimo napoved predstavitve Slovenije v vlogi osrednje gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu (predvideno do 2019, dejansko izvedeno lani). Pa prenova mariborskega Rotovža (v teku). Pa ustanovitev Centra za kreativnost (v polnem obsegu začne pod okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje delovati leta 2019). Pa eden redkih projektov, ki je, ne glede na nenehne spremembe oblasti, v resničnem življenju zaživel v polnosti, kulturno-umetnostna vzgoja …
Julijana Bizjak Mlakar in Tone Peršak sta bila v vsej novejši zgodovini državnih kulturnih odločevalcev najslabša možna izbira.
Resolucija se ob že znanih razdelkih posebej posveti trgu dela v kulturi z navedbo štirih ključnih stebrov: javni sektor, nevladni sektor, zasebni sektor, samozaposleni, pri čemer je v očišču maksima o participaciji stroke. Predvidi: »reformo delovanja javnega sektorja« (novi model upravljanja, večletne pogodbe, 30 odstotkov zaposlenih za določen čas); zagotavljanje pravnega in računovodskega svetovanja za nevladne organizacije in samozaposlene; zvišanje odstotka za podporo AV-produkciji (štiri odstotke od RTV-prispevka); zmanjšanje števila premier, ki nastajajo v produkciji nevladnih organizacij (za 20 odstotkov) in povečanje postprodukcije na vseh področjih umetnosti. Minister načrtuje tudi temeljito prenovo medijske zakonodaje, prvič sploh pa omenja ustanovitev izvozne pisarne za slovensko glasbo in plačilo socialnih prispevkov za »mlade« novinarje. Nič od navedenega v tem odstavku, razen okrepljene vloge stroke pri ugotavljanju in zagotavljanju »javnega interesa«, do danes ni bilo realizirano.
Aktualna ministrica denimo na abstraktni ravni napoveduje boj proti »hiperpodukciji« in plaho napoveduje »vzpostavitev« pisarne za predstavljanje glasbene ustvarjalnosti v mednarodnem prostoru«. Da bi v predlaganem Zakonu o medijih odpravila očitno diskriminatornost in v imenu novinarske avtonomije samostojnim novinarjem (beri prekarcem), katerih register vodi ministrstvo, omogočila plačilo prispevkov iz državnega proračuna, kot to velja za samozaposlene v kulturi in za verske uslužbence, še pomislila ni.
Julijana Bizjak Mlakar je s svojim robatim motoviljenjem in totalno nevednostjo poskrbela, da so ministrstvo zapustili še zadnji karierni uradniki (Fotografija: Andraž Gombač)
Če se po prebiranju in analizi Grilčevega nacionalnega programa strinjam, da gre za operativen in konsistenten dokument, pa se nikakor ne morem strinjati z njegovo defenzivno, sprijaznjeno držo ob vladnih pogajanjih in borbi za bistveno povečanje dvoletnega integralnega proračuna za kulturo. Viri za neposredna ali posredna evropska sredstva so minljivi, velikokrat pa se izcimijo v zelo slabo in preveč optimistično zasnovano uteho. Toda če pomislim le na to, kaj se je na Maistrovi 10 v naslednjih letih dogajalo pod oblastjo DeSUS-a in SD-ja, potem globoko vzdihnem in si rečem: pa dobro, Grilc, ti si bil pravi genij! Julči iz Kamnika je s svojim robatim motoviljenjem in totalno nevednostjo poskrbela, da so ministrstvo zapustili še zadnji karierni uradniki, Vitanje, ja, tisti »center za kulturalizacijo vesolja« v prevrnjenem vesoljskem plovilu, postavljenem bogu za hrbtom, pa podarila lakomnemu gospodarskemu ministru.
Aktualna ministrica na abstraktni ravni napoveduje boj proti »hiperpodukciji« in plaho napoveduje »vzpostavitev« pisarne za predstavljanje glasbene ustvarjalnosti v mednarodnem prostoru«.
Tonči iz Trzina je bil vsaj deloma kultiviran in kulturen. Pa tudi preračunljiv. Da bi lahko kot državni sekretar postal minister, si je moral pridobiti partijsko izkaznico. Ni bil zadnji: to je pozneje storil tudi še en (tudi) umetnik, Zoran Poznič. Pa mu statutarno gledano celo ne bi bilo treba. Peršak se je trudil, to mu je treba priznati: pripravil je temeljito, predvsem evropsko primerljivo in še danes uporabno analitiko, se sestajal z »deležniki«, kot se jim reče v uradniškem novoreku (več kot sto je bilo takšnih seans), s spremembo zakona predrugačil poglavje o nacionalnem programu za kulturo in z epskim zamahom, kot pritiče romanopiscu, javnosti ponudil v branje osnutek strategije. Gradivo je obsegalo 78 strani z navedbo 82 ukrepov. Kulturna javnost ga je, ne glede na poreklo, srdito razcefrala, in ker ga ni podprla niti koalicijska matica, je obupal in omagal. Še dobro, kajti v svojem sofističnem spisu je kot glavno modroslovno vodilo omenjal »verodostojno kulturo«. Hkrati je navrgel kopico napovedanih zakonodajnih neumnosti, kot na primer zakone o samozaposlenih, o uprizoritvenih dejavnostih in o ljubiteljskih dejavnostih. Načrtoval je celo ustanovitev javne agencije za umetnost – ne da bi dobro vedel, kaj naj bi to čudo sploh bilo. Da ne bom označen za kritikastra, je Peršaku vendarle treba priznati dvoje: v njegovem mandatu je bil sprejet Zakon o umetniškem deležu (ki je z redkimi javnimi investicijskimi izjemami ostal mrtva črka na papirju). Ter nekaj daljnovidnih misli. V svojem prostem spisu prvič omenja »umetno inteligenco«, natančneje pove, kako si razlaga pojem »decentralizacija« (kot decentralizacijo sofinanciranja), v imenu prepoznavnosti pa si je zaželel tudi večjega števila Slovenskih kulturnih informacijskih centrov v tujini. Danes premoremo dva, in prav nič ne kaže, da jih bo v prihodnosti več.
Vehementnega Dejana Prešička so po nekaj mesecih spodnesli tam, revolucionarno razpoloženi, zaposleni. Še bolj pa so k njegovemu prisilnemu odstopu prispevali pogromaški mediji. Za neupravičeno podtikanje o serijskem trpinčenju na delovnem mestu se mu do danes nihče ni javno opravičil.
Tone Peršak je bil vsaj deloma kultiviran in kulturen, pa tudi preračunljiv (Fotografija: Andraž Gombač)
Vladavino spodletelih tvorcev kulturnih strategij in zakonov na Maistrovi 10 je od upokojencev prevzela še ena od obrobnih strank, socialna demokracija. Vehementnega Dejana Prešička so po nekaj mesecih spodnesli tam, revolucionarno razpoloženi, zaposleni. Še bolj pa so k njegovemu prisilnemu odstopu prispevali pogromaški mediji. Za neupravičeno podtikanje o serijskem trpinčenju na delovnem mestu se mu do danes nihče ni javno opravičil. Nasledil ga je Zoran Poznič, ki ga je sicer ukvarjanje z razvojnimi dokumenti zelo zanimalo, sprva je imel celo namen spisati novi zakon. A veliko dlje od skice se z ekipo ni prebil. Njegovo pozitivno zapuščino ob zagnanem Centru za kreativnost tvorita dva projekta: novi »zakon o kulturnem evru« in izvedba že leta prej zasnovane platforme z razpisom za Mrežo centrov raziskovalnih umetnosti in kulture, financirane iz kohezijskih sredstev. Sredstva v višini devet miijonov evrov sta prejela dva ustvarjalno-podjetniška grozda: RUK in KONS. Socialno demokracijo je nasledila slovenska demokracija. Bilo je to pandemično obdobje, ko smo tedensko študirali Uradni list RS in se spraševali, kaj je hotela vlada povedati z zaščitnimi ukrepi proti globalnemu virusnemu sovražniku. Za študiozno branje poslovilnega strateškega akta Simonitija 2.0 oziroma njegove državne sekretarke Ignacije Fridl Jarc nam je takrat preprosto zmanjkalo časa. Zato ni čudno, da je v javni razpravi na predlog resolucije prispelo le 38 pripomb. Je tudi nenavadno kratek, očitno v naglici spisan dokument (le 51 strani s seznamom 39 investicij), ki ga zaznamujeta, uganili ste, domoljubje in samobitnost. Kakorkoli obrnemo, pa je Simonitijeva sedemletna Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2022–2028 (ReNPK 22–28) veljavna, saj jo je potrdil državni zbor tik pred odhodom Janševe vlade. Pomembna je tudi zato, ker je pred dvema letoma in nekaj nastajal Načrt za okrevanje in odpornost, na katerega, predvsem v investicijskem delu, s spremenjenimi prioritetami, računa tudi Asta Vrečko.
Lucijan Zalokar (1995) v zbirki esejev Dirka od bloka do drevesa, lani nominirani za Rožančevo nagrado, temeljito pretrese problematiko dopinga oziroma njegovo zlorabo, nezaslužene uspehe in zmage. V vešče napisanih esejih se prvine leposlovja prepletajo z avtorjevimi nazori, njegovo zrelo razmišljanje pa lahko prenesemo tudi na druga področja ali pa na življenje samo – in prav to je dodatna odlika, zaradi katere so eseji tako uspeli in modri.
Novinar in esejist se v daljših zapisih posveti športu, natančneje kolesarstvu in atletiki. Omogoča nam jasen vpogled v športno zvezdništvo, ki pa je samo navidezno. Osrednja tematika je zloraba prepovedanih sredstev, s »pomočjo« katerih so nekateri prispeli na sam vrh in poželi slavo. Prav to je srž esejev, saj Zalokar pretresa problematiko idolov, ki pa si tega statusa ne zaslužijo. Poudari licemerje, napuh, lažno moralo velikih športnih asov. Niza primere tistih, pri katerih se slavljenje obrne v svoje nasprotje, ali pa opozarja na njihovo vprašljivo dobrodelnost. Psihološka analiza dodatno osvetli problematiko in podkrepi eseje, ki niso popreproščeno udrihanje po tovrstnih športnikih.
Osrednja tematika je zloraba prepovedanih sredstev, s »pomočjo« katerih so nekateri prispeli na sam vrh in poželi slavo.
Zalokar izkazuje poznavanje zgodovine športa in večjih tekmovanj, še posebej olimpijskih iger. Poljudnega spremljevalca športa ob tem spomni na uspehe, ki so prinesli veliko veselja, a ga je kmalu zasenčilo razkritje dopinških afer bodisi slovenskih bodisi tujih športnikov. Poudariti velja, da Zalokar ne zganja senzacionalizma, ampak jasno analizira, kako sta bila leta in leta mogoča tako sprenevedanje kakor nizanje vseh mogočih »uspehov«. Ne uidejo mu niti resni obrazi ob zmagah, ki marsikaterega rekreativnega športnika (pravzaprav verjetno vsakega slehernika) zmedejo. Zakaj se kdo ne bi veselil zmage?! Prav takšni primeri in preizpraševanje dajejo esejem dobro podlago, ki jo pisec nadgradi z obravnavo tudi drugih področij, povezanih s športom, eseje pa obogatita še izbrano izrazje ter seveda odločno premagovanje zlaganosti in hvalisanja.
»Doping je v svojem bistvu prevara. Nepoštenost. Vendar še zdaleč ne edina.«
Pomembno je tudi, da avtor z vidika lastnega ukvarjanja s športom – s tekom – in s svojim odnosom do odrekanja primerja, kaj vse pričakujemo od profesionalnega športnika ter kam lahko pripelje lakota po zmagi in slavi. In prav tu je poanta njegovih esejev: šport je odličen, avtor se nad njim navdušuje, a vsaka zloraba poživil in z njo povezani dosežki so nemoralni in nesprejemljivi. Ena osrednjih misli je: »Doping je v svojem bistvu prevara. Nepoštenost. Vendar še zdaleč ne edina. Nepoštenost je tudi opazovati nepoštene tekmece, ki te dan za dnem premagujejo. Nepošteno je opazovati poštene prijatelje, ki pred tabo pritečejo do drevesa, četudi so ti podarili trideset metrov prednosti. Nepošteno se je zavedati lastne nesposobnosti. Nepoštenost je v svojem bistvu edina prava pot, saj je naša lastna nesposobnost vse, kar imamo.«
Zalokarjeva druga knjiga je v primerjavi s prvencem Tek na robu živčnega zloma: premislek o svobodi gibanja (UMco, 2020) mogoče manj entuziastična, zato pa tem bolj tehtna in premišljena. Seznanja nas, česa naj ne počnemo in si niti ne želimo. Brez moraliziranja.
Lucijan Zalokar: Dirka od bloka do drevesa (UMco, 2023)
Zala Kralj. Na prvo žogo je najbrž še vedno … Zala in Gašper. Zmaga na Emi je pač presenetila. Vse. Tudi njo. Kako je ne bi? In potem še ves evrovizijski »cirkus« … Ampak kdor je videl Zalo Kralj samo s kitaro na odru njene II. gimnazije, je od starejših Mariborčanov slišal, recimo, da je kaj takega nazadnje doživel z – Matejo Koležnik. Davno tega. No, te Zale, ki se vsega medijskega pompa seveda ni le otepala, ampak se z njim tudi nekako opekla in želela od njega čim prej in čim dlje zbežati, ni več. Zala Kralj je zdaj … študentka.
Končno. Takšna. Predana študiju. Dvojec zalagašper je dal jeseni tudi medijem vedeti, da gre Gašper glasbeno dalje svojo pot. In Zala? Zdaj študira. Je brucka na Filozofski fakulteti v Mariboru. In v domačem mestu je organizirala nekaj najboljšega, kar se ji je doslej zgodilo, kakor pravi. Ne Ema, ne Evrovizija, ne koncerti. Ah, kje! Zala si je v domačem Maribou omislila »book club«. Knjižni klub. In, če jo vprašate zdaj, si najbolj želi – delati v knjigarni. Ni čudno. Prav nič.
Ujeli smo jo v novi Beletrinini knjigarni v središču Maribora. Kjer jo bomo, sodeč po njeni ljubezni do knjig, najbrž pogosto srečevali.
Zala, zakaj ste se odločili za svoj »book club« tukaj, v domačem Mariboru?
»Iz, priznam, dokaj sebičnega razloga: želela sem se pogovarjati o knjigah, ampak ljudje okoli mene knjig sicer niso brali, zato sem jim že pošteno šla na živce. Zakaj? Ker sem nenehno vneto razlagala o knjigah, ki jih sami niso prebrali. In sem jih seveda dolgočasila. Pa saj razumem, četudi je knjiga še tako zanimiva, mora biti zelo nadležno poslušati nekoga, ki govori samo o tem.« (smeh)
Naj ne zveni preveč netaktno, ampak ne delujete ravno kot, hm, najbolj zgovorna, glasna oseba. Povedano plastično, ne predstavljam si Zale Kralj, ki ponavlja: »Ljudje, berite Eleno Ferrante!!!«
»O, pa sem ravno takšna, kadar gre za knjige! In ko sem videla, da literarni liki, s katerimi živim, ne zanimajo skoraj nikogar ob meni, sem se odločila poiskati ljudi z istim ‘problemom’. In sem objavila vprašanje, ali bi kdo prišel na ‘book club’, ki bi ga organizirala. In presenetilo me je, da je bilo kar precej odzivov. Ampak ker pogosto zavlačujem, sem potrebovala kar eno leto za organizacijo prvega knjižnega kluba. Prvič nas je bilo osem, zdaj pa nas je približno petnajst zvestih. Vidim, da tudi drugim pomeni veliko, ko se tri ure pogovarjamo o izmišljenih likih. Poseben stik z ljudmi je, ko se pogovarjaš o knjigi. Saj najbrž bi bilo podobno, če bi organizirala pogovore o filmih. Ampak nekaj posebej magičnega je, ko debatiraš o fikciji. Mislim, da je bila doslej moja najboljša življenjska odločitev ustanovitev tega kluba. Doslej smo jih imeli devet, in to je devet najboljših trenutkov mojega leta.«
»Ko sem videla, da literarni liki, s katerimi živim, ne zanimajo skoraj nikogar ob meni, sem se odločila poiskati ljudi z istim ‘problemom’.«
Zelo hitro ste potem torej trčili ob pereč izziv: kako najti beroče ljudi in, še bolj, kako navdahniti ljudi za branje? In to v državi, kjer polovica prebivalstva ne prebere niti ene knjige na leto. Saj imamo bralno značko, javne pobude, agencije … Kaj ste spoznali v praksi?
»Zdi se mi, da je branje postalo zelo popularno z vzponom TikToka. Po Evroviziji 2019 sem se nato vrgla v branje, ker sem rada zbežala pred (svojim) svetom in sem obenem težko našla tako estetske kot informativne vsebine, ki bi me nagovarjale. Kaki dve leti pozneje pa je branje postalo res popularno.«
Ker sem milenijec, moram vprašati, kako sobivata TikTok z nekajsekundno pozornostjo in knjiga, ki terja ponavadi kar zajeten kos časa? Saj ne rečem, videli smo fenomen Rupi Kaur, ki je zaslovela na Instagramu.
»Se strinjam. Saj zato pa me ne preseneča citat, ki zdaj zelo kroži, da sta branje in kupovanje knjig dva različna hobija. Naj razložim. Kadar sama recimo gledam in brskam, kaj bom brala, v tistem trenutku nimam koncentracije za branje česa daljšega. Sploh če gledam petsekundne videe. Obenem pa vem, da marsikdo uporabi knjigo tudi kot rekvizit. Celo na modni pisti, kjer imajo manekenke in manekeni knjigo kot del ‘outfita’.«
Kot nova torbica? Mene bi zanimalo že, ali so te knjige dejanske knjige ali pa so kot v trgovini s pohištvom, kjer so popisane le platnice.
»Haha, po moje so vseeno kar prave, morda že ker so v tujini najbrž cenejše od tistih razstavnih. Da ne bo pomote, ne pravim, da ti ljudje ne berejo knjig, ima pa knjiga kot rekvizit dodatno vrednost. Potem pa so tukaj drugi primeri. Prijateljica je na faksu videla sošolko, ki je nosila na predavanja A Little Life Hanye Yanagihare, ki je tako žalostna knjiga, da sem jo sama skušala brati zunaj v drevoredu, pa sem raje šla domov, vsa solzna. No, tista punca je knjigo nosila na faks vsak dan, smejala se je naslovnici, zato sumim, da nekateri pač knjigo razumejo res le kot rekvizit v skladu s trendi.«
»Po Evroviziji 2019 sem se vrgla v branje, ker sem rada zbežala pred (svojim) svetom in sem obenem težko našla tako estetske kot informativne vsebine, ki bi me nagovarjale.«
In pridemo do dileme, ali je bolje, če ljudje vsaj imajo knjigo in preberejo karkoli – kakor pa ničesar.
»Ne delam razlik recimo med žanri. Ne ločujem, če nekdo več odnese iz poletne romance kakor iz Iliade. Ker je Iliada lahko za številne takšna, da ne vzbudi prav močnih čustev.«
Ne ločujete med gospodom Greyem in Agamemnonom?
»Ne dati tega prosim v naslov ali izpostaviti kot citat, ampak na neki način res ne. Nekaterim določene knjige prinesejo več kakor druge. Zakaj bi nekdo, ki bere fantastiko, odnesel manj kot nekdo, ki se prebije skozi modernistični roman?«
Kolikor vem, ste v knjižnem klubu za zdaj same punce?
»Drži.«
Slišal sem, da ste bojda sesule Harukija Murakamija?
»Haha, ne bi ravno rekla, da smo ga sesule. Zame je to bil prvi Murakami, o katerem sem si skozi leta zgradila pričakovanja polno podobo, saj sem veliko slišala o njem. Knjiga Norveški gozd je v opisu narave resda izjemno spisana. Če bi 500 strani pisal le o travnikih, bi to z veseljem požrla. Toda njegov način pisanja o ženskah je ogaben. Z vsemi je treba imeti spolne odnose, ženske nimajo nobene vsebine, vse želijo seksati le z glavnim likom. Pri čemer o njem izvemo tako malo, premalo. Vem, da ga označujejo kot modernega klasika v najvišjem pomenu, toda glede na to knjigo sem ga žal težko ločila od poletnih romanov.«
Kdo izbere knjigo za vaš klub?
»Skupaj jo izberemo, približno pol ure pred koncem vsakega srečanja predlagamo različne knjige in se skupaj pogovorimo, kaj bomo izbrali. In vedno pazimo, da gre za dostopne knjige – zlasti v knjižnici.«
»Vem, da marsikdo uporabi knjigo tudi kot rekvizit. Celo na modni pisti, kjer imajo manekenke in manekeni knjigo kot del ‘outfita’.«
Kakšen pa je tip, potek debate? Vi nastavite osnove ali …?
»Prvič sem si še pripravila alineje in točke pogovora, kar je bilo za uvodno srečanje uporabno, ker pač ne veš, kakšen bo potek. Zdaj si še kaj napišem, kar bi dala tudi v bralni dnevnik, ampak je debata zelo spontana. Gladko se pogovarjamo tri ure, nikdar ni tiste mučne tišine.«
Šolske tišine? Sam sem si pred gimnazijo predstavljal, da bo debata o knjigah potekala tako ali pa vsaj tako kot v filmu Društvo mrtvih pesnikov (1989). Seveda je bila pot skozi svetovno in domačo književnost daleč od tega. Je bilo pri vas podobno? Ugibam pa, da je bilo že v otroštvu veliko knjig doma …
»Celo podstrešje knjig! In vse sobe, tako da si knjige pri nas doma res težko zgrešil. Mama sicer pravi, da sem ‘brala’ že v trebuhu, ko je brala starejšemu bratu, noseča. Mama je brala vsem, tudi očetu. Ko smo šli na potovanje, smo si v knjižnici vedno izposodili knjige iz dela sveta, kamor smo se odpravljali. Šolsko branje pa me nikdar ni pritegnilo. Pa čeprav gre za dela, ki bi jih zdaj z veseljem prebrala. Ivan Cankar, recimo, je zdaj že bolj zanimiv. Pa sodobnejše knjige tudi. ‘Krive’ niso knjige, seveda ne, ampak način, da ‘nekaj moraš’. Razumem, da je bil namen bralne značke povsem drugačen, toda nekako dobiš občutek, da res ‘moraš’, in kaj bo, če tega ne boš izpolnil. Da ne bo pomote, niti sama ne vem, kako bi otrokom bolje predstavila knjige in jih uvedla v branje. Je pa vseeno mogoče predstaviti kaj zanimiveje. Na primer, če že morajo dijaki brati Iliado, se lahko tega lotiš, češ: Homer to-in-to, bil je slepi pesnik v tem in tem stoletju, lahko pa predlagaš, hej, dajte prebrati, pa boste ugotovili, ali Ahil preživi ali ne …«
In se bodo našli taki, ki jim bo ure branja skrajšal – Brad Pitt.
»Haha, že že, kot seveda še hitreje internet, toda literatura je lahko tako zanimivo predstavljena.«
Trojo in Iliado omenjam tudi, ker v svojem videu najljubših knjig med drugim izpoveste ljubezen do antičnih likov. No, razen do – Zevsa?
»Ja, drži, predvsem ker je posilil toliko žensk! Mene bolj pritegnejo drugačni karakterji od tistih najočitnejših. Recimo, kako zelo na živce mi je šel Odisej, ojoj! Všeč so mi nova branja in pisanja, ki se lotijo pripovedovanja zgodb z vidika Kirke ali Elektre in drugih. Razumem, da so to sodobno spisane zgodbe z novimi vtisi, a všeč mi je, ko se lahko postaviš na nov način v antične pripovedke. Saj so Najlepše antične pripovedke v naboru Gustava Schwaba tudi lepe, ampak glavni liki so tam izrazito moški in me manj nagovarjajo. Rada imam antiko, vendar iz novih zornih kotov.«
Večinoma še tisti, ki radi ali pa vsaj sproti berejo v gimnaziji, potem to opustijo – če ne prej, pa na faksu. Kako je bilo z bralno kondicijo v gimnaziji pri vas?
»V srednji šoli sem brala tudi nepredpisano čtivo, kakšne malo bolj trpeče zgodbe, kot je The Perks of Being a Wallflower (Charlijev svet) in Love Letters to the Dead. To so bile knjige, ki so mi dale občutek, da sem kul.«
Zalin knjižni klub.
Zala, naslove nekaterih knjig navajate v izvirniku (angleščini), druge v prevodu. Kdaj ste prešli na angleščino?
»Najbrž že ob koncu osnovne šole, zlasti pa potem v gimnaziji. Všeč mi je, ko treniram jezik oziroma jezike. Moja generacija je hitro začela spremljati videoposnetke na Youtubu, ki so dobri za učenje pogovornega jezika, ne dobiš pa prav veliko za pisanje v angleščini. In bolj mi je všeč, ko lahko preberem knjigo tako, kot jo je napisal avtor. Če bi lahko, bi prebrala tudi Eleno Ferrante v izvirniku, a žal ne znam italijanščine, kaj šele neapeljskega dialekta. A če bi lahko, bi. Brati knjige v izvirniku je privilegij. Prebrati tako, kot je Sally Rooney zapisala sama? Ni boljšega.«
Ampak ko ste pisali besedila za svoje pesmi z Gašperjem, ste večinoma pisali v materinščini. Čeprav velikokrat slišimo prav mlade praviti, da se precej laže izražajo v angleščini.
»Slovenščina je v tem pogledu lahko neprijetna za pisanje, ker je naš materni jezik. Meni je ljubša, je pa preklop težji, ker je vse bolj resnično, ko se izražaš v slovenščini. Ker v angleščini je nekako tista dodatna plast vmes.«
Torej, če rečem »I love this coffee«, namesto »rad imam to kavo« – kje nastane razlika?
»Teže je spisati, priznati čustva v slovenščini, ker je močnejše. No, zame je prav to lepota, slovenščina je lepa zaradi šumnikov, r-ja, vokalno in zvokovno je prekrasna. Ko sem ustvarjala glasbo, sem besedila pisala v slovenščini in angleščini, ne bi pa mogla prevajati lastne pesmi. Takoj veš, v katerem jeziku bo. Že če bi morala prevesti pesmi, da bi jih kdo laže razumel … Je težko.«
Bom omenil le na tem mestu: na Emi 2019 sta z Gašperjem zmagala s Sebi, v materinščini pela tudi na Eurosongu in prišla v finale (kar 18 izvajalcev od 26 je tisto leto pelo v angleščini). Ni redka debata, ali naj bo pesem za Evrovizijo v materinščini ali naj se jo prilagodi in vseeno izbere angleščino. Vaše mnenje?
»Absolutno sem za materinščino! Ker je tako lepo imeti in slišati različne jezike. Ni primerjave, skoraj sramotno je, da se toliko izvajalcev odloči za angleščino.«
»Če bi Haruki Murkami 500 strani pisal le o travnikih, bi to z veseljem požrla. Toda njegov način pisanja o ženskah je ogaben.«
Zala, kdaj ste potem torej »padli« v knjige, se odločili, da boste tudi medijsko bolj povezani s knjigami, ne z glasbo?
»Ravno tam nekje po Evroviziji, torej leta 2019. Genialna prijateljica je sprožila to ljubezen, čeprav sem te knjige videla večkrat v knjigarni, ampak se mi je zaradi naslovnic zdelo, da mnogo bolj sodijo v kategorijo poletnega romana. Ker pa mi je knjigo nato za rojstni dan podarila prijateljica, ki res bere ‘literaturo’, sem požrla prvo, nemudoma drugo in potem še tretjo. Četrta še ni bila prevedena, zato sem se lotila še drugih knjig Elene Ferrante, pri čemer mi knjiga Dnevi zavrženosti, recimo, ni bila tako všeč. Sledila je Sally Rooney, ki me je tudi navdušila.«
Kaj potrebuje knjiga, da pri vas dobi »pet zvezdic«, kot omenjate na svojem Youtube profilu?
»Da se vsaj malo (z)jočem ob branju. Za vsako si sicer napišem sestavek, da se lahko tudi čez leta spomnim lastnih vtisov, si pa knjige razdelim tudi po ocenah. Je pa težko dati dve zvezdici za delo, v katerega je nekdo vseeno vložil veliko truda. Po drugi strani pa je uporabno, ko vidim, recimo, kako so isto knjigo ocenili drugi, ki jih spremljam in katerih mnenje cenim.«
»Brati knjige v izvirniku je privilegij. Prebrati tako, kot je Sally Rooney zapisala sama? Ni boljšega.«
Večinoma izbirate tuje avtorje, kako pa je z domačimi?
»Priznam, uh, tukaj sem slaba. Veseli me, da je Pia Prezelj začela pisati na tak način, ker je izjemna pisateljica.«
Ste brali njeno Težko vodo?
»Sem.«
Uh, ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako spotil. Kar je bolj kompliment kot kritika.
»Res? No, navdušena sem nad tem, kako piše. Končno nekdo tak! Priznam pa, da veliko domačega nisem brala. Kot da bi imela zadržek, pa sploh ne vem, zakaj. Morda je razlog faks, zdi se mi, da imam petkrat manj časa kot prej. Imam pa namen brati več slovenskih avtorjev, ker vem, da ne morem govoriti o bralnem okolju, če domačega ne berem.«
In kakšen je vaš cilj, ko gre za knjige?
»Reeees bi rada delala v knjigarni, zato sem tudi vpisala študij slovenistike in prevajalstva, angleščine. Pisala sem založbam in knjigarnam, ali bi lahko kje delala, ampak je običajno predpogoj diploma. Rada bi tudi prevajala in lektorirala, slovnico imam zelo rada. Ob branju pa tudi opažam, kaj in kako bi sama prevedla. Ali pa primerjam prevode, recimo romana Ahilova pesem. Če bi izbirala, bi delala med knjigami in z ljudmi, ki jih radi berejo in kupujejo.«
Za delo v knjigarni je najbrž dobro biti tudi vsaj malo ekstrovertiran …
»Kar jaz, vem, kam merite, sicer nisem. (smeh) Ampak pri knjigah pa sem kar prodorna. Ko me prijatelji pogosto cukajo za rokav, kaj naj kupijo kot darilo, sem zelo počaščena in večinoma, kolikor vem, tudi dobro izberem.«
»Reeees bi rada delala v knjigarni, zato sem tudi vpisala študij slovenistike in prevajalstva, angleščine. Pisala sem založbam in knjigarnam, ali bi lahko kje delala, ampak je običajno predpogoj diploma.«
Najbrž ste šli kdaj po 15. decembru v knjigarno in videli tavajoče ljudi?
»O, ja. In v takih primerih bi z veseljem vskočila in svetovala. Vsekakor delno tudi idealiziram knjigarne in delo v njih, toda nekaj tako lepega je, ko lahko predlagaš knjigo, ki bo morda tej osebi postala najljubša.«
Kaj pa pretehta pri nakupu knjige, za katere pri nas najpogosteje slišimo očitek, da so (pre)drage?
»So. Knjiga je v tem smislu tudi status, verjamem pa, da Slovenci, pa naj beremo ali ne, cenimo knjigo. Na policah jih imamo skoraj vsi, verjamem, da jo kdo kupi tudi, ker želi gostom dati vtis, da bere. Si pa predstavljam, kako bi lahko spodbudili nakup zlasti pri mladih, ko gre za prepoznavne ali zlasti ekranizirane naslove: zakaj nista izvirnik in prevod recimo skupaj – ne pa na dveh koncih knjigarne?«
In še to, nekaj besedil ste že napisali, kaj pa vaše literarno ustvarjanje?
»Ne bom lagala, včasih imam ideje, ampak ko potem premislim, se mi zdi, da take knjige niti sama ne bi prebrala. Poezija pa mi ni blizu, no, dokler se ne spremeni v glasbo. Poezije ne berem s takim užitkom kot prozo. Se mi pa zdi, da imamo vsi točko v življenju, ko se vprašamo, hej, kaj če bi napisal knjigo? Ampak ne verjamem, da imam že dovolj idej za 200 strani.«
***
Z book clubom s(m)o do zdaj prebrali:
Sally Rooney: Normalni ljudje
Susanna Clarke: Piranesi
Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo
Haruki Murakami: Norveški gozd
Elena Ferrante: Genialna prijateljica
Elena Ferrante: O novem priimku
Elena Ferrante: O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo
Prvi Nacionalni kulturni program (NKP), ki ga je sprejel državni zbor, Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007 (ReNPK0407), je nastajal v času ministrovanja Andreje Rihter. Ministrice, ki je ob Vasku Simonitiju edina preživela vsa štiri leta na položaju (v dveh vladah). Tekli smo tri različne, a paralelne kulturne kroge. Izdatno tudi na terenu. Danes bi se reklo, da smo bili dialoški in vključujoči. Povečini so prispevki zaposlenih, delovnih skupin, komisij ter zunanjih svetovalcev in predlagateljev nastajali na Maistrovi 10. Na novem sedežu ministrstva, skoraj dovolj velikem za organizacijsko-kadrovsko odločitev ministrice, ki je sledila ukinitvi samostojnega Zavoda za kulturno dediščino (organa v sestavi) in preselitvi zaposlenih med uradniške vrste. Od takrat je ministrstvo za umetnost ministrstvo za kulturo. V bistvu pa bi se moralo že takrat preimenovati v ministrstvo za kulturo in medije (pa se še do danes ni). Andreja Rihter je po temeljiti reorganizaciji ministrstva proceduralno dilemo, ali Šeligov predlog vložiti v parlamentarno obravnavo ali ne, rešila na edini možni način. Odločitev je bila deloma strokovna, deloma pa politična. Strokovno gledano je bilo treba razvojni dokument umestiti časovno, ga strukturirati, podložiti s potrebnim analitičnim vpogledom, predvideti postopke sprejemanja in spremljanja in predvsem opredeliti vlogo Nacionalnega sveta za kulturo (pristojnosti, sestava …).
Andreja Rihter je po temeljiti reorganizaciji ministrstva proceduralno dilemo, ali Šeligov predlog vložiti v parlamentarno obravnavo ali ne, rešila na edini možni način. Odločitev je bila deloma strokovna, deloma pa politična.
Ob interni razpravi o kakovosti predhodnega predloga ni bilo nobenega dvoma. Bilo je dobro izhodišče za izpostavitev ključnih sistemskih in operativnih prioritet. A nič več kot to. Da bi prva strategija lahko ponudila prepričljivo načrtovanje usode slovenske kulture, je bilo treba sprejeti novi krovni kulturni zakon. Ob tej politični odločitvi, ki je seveda bila tudi odločitev matične stranke, SD, pa je padla še ena. To je bila poglobljena Analiza stanja na področju kulture – s predlogom prednostnih ciljev, ki je bila, izdana v debeli beli knjigi (2002), tudi osnova za pripravo vsebinske strategije. Še danes je referenčna in vzorčna za druge podobne poskuse. Nezanesljiva in nepopolna je predvsem v dveh točkah: pri prikazovanju finančnih podatkov (pretežna sledljivost iz državnega proračuna) in naboru statističnih kazalnikov (neusklajenost). Navedene hibe so očitne tudi v sprejetem NKP. Bistvena in v poduk kasnejšim odločevalcem pa je politična gesta takratnega vodstva, ki se poenostavljeno glasi: brez analize stanja ni mogoče sprejemati ne strateških dokumentov ne novih ali spremenjenih zakonskih okvirov. Na to edinstveno lekcijo so nadaljevalci, ki jih ni bilo malo, preprosto pozabili. Ali pa so naivno mislili, da bodo izvrševali funkcijo vsaj štiri leta.
Andreja Rihter je bila ministrica za kulturo štiri leta (2000–2004), v Drnovškovi in Ropovi vladi (Fotografija: Borut Krajnc)
Skratka, Andreji Rihter je doslej edini uspel trojni dvojček. Analizi je sledilo sprejetje novega kulturnega zakona (ZUJIK, 2002), ki je 80-odstotno veljaven še danes in v katerem je na novo opisan in poimenovan Nacionalni program za kulturo. Je obvezen strateški dokument, ki ga sprejema državni zbor za štiriletno obdobje. Obvezno je tudi letno poročanje parlamentu. Nacionalni svet za kulturo imenuje državni zbor (prvotno je bil predviden predsednik republike) in šteje sedem članov (sedem modrih).
Urednik bele knjige in koordinator besedila ReNPK0407 je bil državni uradnik, specializiran za področje knjige in založništva, Uroš Grilc. Nedvomno mu je ta izkušnja pomagala pri pisanju v času njegovega ministrovanja, še bolj pa pri pisanju dveh strategij Mestne občine Ljubljana (prva 2008), ko je zasedal položaj načelnika/vodje oddelka za kulturo (nasledila ga je Mateja Demšič). Strategija razvoja kulture, kot se uradno imenuje ljubljanski dokument, je tudi edina v Sloveniji, ki neprekinjeno in s sprotnim poročanjem in osvežitvami določa ključne vsebinske in investicijske prioritete, po natančno določenih vsebinskih in finančnih kazalnikih spremlja delovanje javnega in nevladnega sektorja (in drugih akterjev) ter ob tem upošteva tudi navade/pričakovanja občinstva. Je tudi podlaga za sprejemanje dvoletnih proračunov in petletnih strategij kulturnih institucij, ki jih je ustanovila občina. Mestna strategija se kaj dosti ne ozira na državno, pa čeprav bi se morala. Razlog je dokaj preprost. Ali je država ne premore, ali je neuresničljiva, ali pa neresna.
Bistvena in v poduk kasnejšim odločevalcem je politična gesta takratnega vodstva, ki se poenostavljeno glasi: brez analize stanja ni mogoče sprejemati ne strateških dokumentov ne novih ali spremenjenih zakonskih okvirov.
ReNPK0407 je bil sprejet v začetku leta 2004 in je napisan na 62 straneh. Vseboval je tudi finančno prilogo s finančnimi posledicami (2,4 odstotka državnega proračuna!), ki pa se je v zakonodajnem postopku zgubila neznano kam. Opremljen je z dolgim, zgodovinsko natančnim – lahko bi ga označil kar za staroslovenskega – nagovorom o mestu slovenske kulture in z njo, na častnem mestu, slovenskim jezikom: »najpomembnejšim razločevalnim znakom Slovencev kot naroda«. Navaja 10 splošnih prioritet, nič kaj drugačnih od Šeligovih, le malce posodobljenih. Med njimi izstopajo: posodobitev javnega sektorja, sodelovanje z nevladnimi organizacijami, dostopnost, regijska ureditev (decentralizacija, policentrični razvoj) ter prvič omenjeni kulturna in kreativna industrija (z davčnimi olajšavami). Omenjena sta tudi trajnostni in celostni razvoj. Definira 12 področij, med njimi prvič intermedijske umetnosti. Posebej izpostavlja mednarodno sodelovanje. Med 67 splošnimi ukrepi in kar 174 po področjih (skupaj 241) najdemo nekaj res zanimivih. Med njimi še vedno nerealizirano pilotno statusno preoblikovanje nekaterih javnih zavodov v druge pravno-organizacijske oblike (gospodarski subjekti, ustanove). Napovedani eksperiment še vedno onemogočata Zakon o zavodih in Zakon o ustanovah. Ob tej posodobitvi še napoved preoblikovanja upravljanja (kolektivno upravljanje, sveti kot nadzorni sveti) in novi model zaposlovanja za določen čas »zaradi posebne narave dela«. Resolucija napoveduje izgradnjo NUK II (o tem se pogovarjamo že skoraj 50 let), pa izgradnjo državnega arhiva na Roški (končno v zaključni fazi izgradnje, le da na Poljanski). Najbolj bizaren dosežek resolucije vsekakor predstavlja zaveza, da mora biti najmanj polovica javnih programov namenjena »raznolikim etničnim tematikam«. Še dobro, da tega nismo ne dobro prebrali ne dobro slišali. Še dobro, da tega čudaštva ni zaznal niti zakonodajalec. Kaj šele predstavniki etničnih skupnosti in manjšin.
Da je bila resolucija ministrice Andreje Rihter z uradniško odmerjenimi opisi projektov tudi stvarna in uresničljiva, in ne kar neki seznam želja, kot se pogosto na hitro opravi s kulturnimi strategijami, dokazujejo naslednji projekti: pravno-premoženjska razrešitev nekaterih osrednjih nacionalnih ustanov (podržavljenje Cankarjevega doma, SNG Maribor in PDG Nova Gorica); podeljevanje delovnih štipendij (100); ureditev statusa samozaposlenih z razširitvijo pravic in seznama poklicev – s prednostno obravnavo deficitarnih poklicev in mlajših, ki šele vstopajo na trg dela; vzpostavitev mreže intermedijskih centrov (s podporo »kulturnega tolarja«); vzpostavljanje art kino mreže; enotni register kulturne dediščine; ustanovitev glasbeno-informacijskega središča (SIGIC); ustanovitev Foruma slovanskih kultur; izgradnja Muzeja sodobnih umetnosti in sploh muzejskega kvarta na Metelkovi; prenova SNG Opera in balet Ljubljana; prenova Slovenske kinoteke; odprtje dveh novih »ateljejev« (rezidenc) za slovenske kulturne delavce v tujini (Berlin in London) … Takratni kazalci (danes kazalniki) so dobro zasnovano resolucijo v mnogočem preglasili in jo zameglili. Naštel sem jih kar 339, od teh 42 splošnih. Posebnih, tistih po posameznih področjih, pa 297. Ob količinskem pretiravanju smo takrat zamočili še s tem, da jih več kot polovica sploh ne ustreza svojemu namenu, to pa je evalvacija uresničevanja po načelu prej-potem. Večina kazalnikov je bila opisnih in ne merljivih, kar pomeni, da je bila resna (letna) evalvacija že vnaprej onemogočena. Druga slabost dokumenta je nejasen časovni načrt izvajanja posameznih ukrepov – z navedbo virov financiranja.
Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 so spremenili v mandatu Majde Širca Ravnikar, leta 2010, ko so posebno podpoglavje namenili arhitekturi (in oblikovanju), kar je bilo nujno za ustanovitev državnega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (Fotografija: Andraž Gombač)
Teh težav naslednik ministrice Vasko Simoniti ni imel. Tako kot ni opravil primopredaje poslov, se je požvižgal tudi na obveznost poročanja o izvajanju NKP v parlamentu – (tudi) zaradi tega si je sicer kot prvi med ministri prve Janševe vlade prislužil interpelacijo, a jo je, duhovitež, vrgel čez ramo. Proti koncu mandata, še preden se je prvič poslovil, pa si je premislil in pripravil svojo resolucijo. Brez resne javne razprave. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo (ReNPK 2008-2011) je bila napisana na 74 straneh z obveznim uvodom, v katerem kar tako, na pamet zatrdi, da je bila večina ciljev predhodnih dveh dokumentov dosežena. Kar seveda ni res. Omenja še »množico ukrepov« in »neustrezne kazalnike«, kar povzroča »oteženo spremljanje«. Kar seveda je res. A res je tudi, da bi jih našel tistih sto, na podlagi katerih bi lahko tako spremljal (poročal), kot si ustvaril bazo podatkov za analizo stanja in pripravo lastne resolucije. Pa se mu je dalo? Niti ne. V esejističnem uvajalnem manifestu se ozre, pogleda nazaj. Kot bi hotel dokončati Šeligovo delo. Še načela skorajda dobesedno prepiše. Kulturo pojmuje kot »dinamično, izzivalno in neodvisno duhovno silo«. Vpenja jo tudi v takratne strateške dokumente države. Kar je dobro. Zelo rad ima povezovanje med kulturo, znanostjo in izobraževanjem. Kar je tudi dobro. Očitno pa ga je Janez Janša kasneje razumel preveč dobesedno in je, drugič na oblasti, kulturno ministrstvo pripojil superministrstvu, ki ga je kratko obdobje vodil Žiga Turk. Simoniti prepiše tudi kar nekaj formulacij iz programa Andreje Rihter. Tudi sicer zagovarja kontinuiteto, »brez revolucionarnih premikov«, a v izpustih in dejanjih ne skriva razočaranja nad prevelikim številom samozaposlenih in nevladnimi (aktivističnimi) organizacijami. Ob 11 načelih se v strukturi poglavij pojavi novost. Poimenuje jo smernice (7), v katerih najdemo vse tisto, kar nima svojega čvrstega sidrišča v siceršnji zasnovi, od e-kulture in EU do svobodnega trga in EPK 2012 (Maribor). Ključno poglavje Prioritete in cilji – ukrepi in kazalniki je popolnoma neberljiva godlja, zato se še danes čudim trpežnosti slovenskih poslank in poslancev. Na 14 področjih in podpodročjih najdemo 182 ukrepov in kar 212 kazalnikov. Ničesar se ni naučil. Ponovil je isto slabo vajo kot predhodnica. Je pa bistveno izboljšal opise in merljivost kazalnikov. To je še posebej razvidno na področjih knjige in AV-kulture, ki sta tudi edini zares dobro obdelani in prepričljivi področji, vključno z ukrepi. Ob navajanju ciljev in ukrepov na področju knjige, založništva in knjižnic zapiše celo izhodiščne statistične podatke iz 2006 in načrtovane za leto 2011.
Najbolj bizaren dosežek resolucije vsekakor predstavlja zaveza, da mora biti najmanj polovica javnih programov namenjena »raznolikim etničnim tematikam«. Še dobro, da tega nismo ne dobro prebrali ne dobro slišali. Še dobro, da tega čudaštva ni zaznal niti zakonodajalec. Kaj šele predstavniki etničnih skupnosti in manjšin.
Sicer ob abstraktnem paberkovanju o »reformi javnega sektorja« ali »celostni rešitvi statusa samozaposlenih« ne najdemo česa res ambicioznega ali izvirnega. Kaj šele »vrhunskega«, te obvezne besedne spremljevalke ob vsakem javnem nagovoru ministra na temo financiranja. Morda sta še najobetavnejša napoved ustanovitve Filmskega inštituta (vse do danes neuresničljive zahteve filmarjev) in priprava študije o institucionalizaciji sodobnega plesa (vlada z naslednico Majdo Širca Ravnikar dejansko ustanovi javni zavod, a ta ne začne delovati). ReNPK 2008–2011 je bil leta 2010 spremenjen v mandatu Majde Širca Ravnikar, in sicer tako, da je posebno podpoglavje namenjeno arhitekturi (in oblikovanju). To je bila nujna podlaga za ustanovitev državnega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (podržavljenje nekdanjega Arhitekturnega muzeja Ljubljana z odkupom Fužinskega gradu). Zdi se, da bistveni del Simonitijevega NPK vendarle predstavlja tabelarni prikaz integralnega proračuna za kulturo po letih in po področjih. Nekakšna politična zaveza in popotnica naslednji vladi, da se bo proračun izdatno dvigoval vse do ciljnih 214 milijonov evrov. Če je ta visokoleteči cilj bil po njegovem odhodu dejansko še dosegljiv (204 milijona evrov v letu 2009), ga je neizprosno sklatila finančna kriza. Državni integralni proračun za kulturo se je leta 2012 skrčil za petino. In je nominalno in realno padal še naslednjih šest let.
Duševne težave so pestile in še pestijo marsikaterega umetnika. Tudi besedne. In seveda tudi slovenske. Miroslav Košuta v knjigi spominov Na zmajevih krilih (Mladinska knjiga, 2020) omenja gledališkega avtorja in pisca dram absurda Petra Božiča, ki so ga zdravniki sicer rešili, zdravljenje pa je, tako zapiše Košuta, v njem ubilo umetnika. Nekoliko drugačna je bila usoda Alojza Rebule, ki so ga v »norost« pahnila prva povojna leta in zalezovanje tajne politične policije, Udbe. Iz krize se je naposled pobral v začetku šestdesetih s pomočjo vere v Kristusa. Od sodobnic naj omenim vsaj Jedrt Maležič in njene Težkomentalce (LUD Literatura, 2016) ter nekoliko manj znano (a zato nič slabšo) Tino Pegan z delom 182 dni: življenje na psihoterapevtskem oddelku (Primus, 2021). Nenazadnje so na to temo pred slabim desetletjem pisali avtorji in avtorice, ki so se nato znašli v Antologiji tesnobe (uredila Dijana Matković, LUD Literatura, 2016).
Tovrstne težave žal niso tuje niti meni.
Ko so me tesnoba, panični napadi in grozljive bolečine v prsnem košu, ki več dni niso hotele ponehati, nekega zgodnjejesenskega večera prvič spravili na urgenco bolnišnice na Katinari nad Trstom, se je moj svet (ponovno) podrl. Še istega dopoldneva sem že drugič začel s prekarnim poučevanjem na Liceju Franceta Prešerna, in sicer po formuli, ki je možna samo v Italiji. Ko sem tajništvo šole povprašal, do kdaj bom imel pogodbo, so odvrnili, da še sami tega ne vedo, saj septembra kader zaposlujejo po načelu »fino alla nomina dell’avente diritto«, torej do imenovanja tistega, ki ima v tekočem šolskem letu pravico do mesta in ki je do tistega trenutka uradno še neznan. Ker so lestvice učnega osebja tedaj posodabljali šele oktobra oziroma novembra, in ne pred začetkom šolskega leta, kakor bi bilo logično, so mi torej lahko ponudili samo zaposlitev z nadvse zanimivo formulo: za določen čas do nedoločenega datuma. Ni šlo za anomalijo, temveč za redno prakso po vsem Apeninskem polotoku, kakor je bila redna praksa tudi, da smo prekarci mesečno plačo za september (in vse naslednje mesece) prejemali tam nekje okrog božiča.
Ko so me tesnoba, panični napadi in grozljive bolečine v prsnem košu, ki več dni niso hotele ponehati, nekega zgodnjejesenskega večera prvič spravili na urgenco bolnišnice na Katinari nad Trstom, se je moj svet (ponovno) podrl.
Ko bi razmišljal z današnjo pametjo, bi zdravnika prosil, naj mi predpiše dolgotrajno bolniško, tedaj pa sistema nisem želel obremenjevati s svojimi težavami, zato sem šoli po nekaj dneh poslal odpoved delovnega razmerja. Rekel sem si, da bo pač že nekako šlo. Nekaj honorarjev sem lahko še vseeno spravil skupaj.
Dnevi so minevali zelo počasi in mučno. Zjutraj sem se zbujal z neznanskimi občutki krivde zaradi stanja, v katerem sem se znašel. Medtem ko so drugi hodili v službo, sem moral jaz svoje dneve (in z njimi tudi samega sebe) vsakič znova sestavljati, predvsem pa osmisliti. Leto prej je 95-letnico praznoval Boris Pahor, ob tej priložnosti mu je založba Beletrina izdala zbirko kratke proze Moje suhote in njihovi ljudje (2008). V njej dejansko opisuje vse kraje oziroma strehe, pod katerimi je v dolgem življenju vedril. Rekel sem si, zakaj ne bi kake njegove zgodbe prevedel v italijanščino, ki mi je takrat, pred poldrugim desetletjem, tekla veliko bolje od slovenščine.
S prevajanjem sem vsaj za nekaj ur dnevno zmogel preusmeriti misli drugam. Stran od tesnobe, ki mi je stiskala dušo, stran od bolečin, ki so me rezale po prsnem košu. Zanimivo je, da preiskave na katinarski urgenci niso diagnosticirale nikakršnih telesnih poškodb ali nepravilnosti, zato so me posedli v rešilec in odpeljali v glavno mestno bolnišnico Maggiore, kjer je deloval in menda še deluje Servizio psichiatrico diagnosi e cura (Psihiatrična služba za diagnozo in zdravljenje). Prav tako zanimivo je, da je bila bolnišnica posejana s smerokazi za ta oddelek, čeprav samo s kraticami SPDC. Torej brez omembe besede »psichiatrico«, ki bi v marsikom od naključnih mimoidočih najbrž zbujala stereotipne predstave, paciente pa stigmatizirala. No, v SPDC-ju so se me rešili po precej kratkem postopku, tako da so mi predpisali pomirjevalo, ki sem ga nato dvakrat dnevno brez kakršnegakoli nadzora jemal vse do naslednjega poletja.
S prevajanjem sem vsaj za nekaj ur dnevno zmogel preusmeriti misli drugam. Stran od tesnobe, ki mi je stiskala dušo, stran od bolečin, ki so me rezale po prsnem košu.
Če se vrnem k Pahorjevim Suhotam, naj povem, da sta dva krajša prevoda še istega leta izšla v italijanski literarni reviji Aeolo, ki jo je izdajala skupina študentov Univerze v Pisi. Med njimi je bil tudi Enrico Santus Aversano, tedaj študent književnosti, danes eden tistih možganov, ki so že zdavnaj ušli iz Italije. Pahorju je sledilo prevajanje (in objava v Aeolu) Alojza Rebule, njegove novelete Pismo Katarini Sienski, ki je v tretjem letu tisočletja izšla pri Slovenski matici v zbirki z naslovom Arhipel in podnaslovom Panorama slovenskih stoletij. Moj tedanji prevajalski debi ni ušel danes že pokojni Jolki Milič, ki me je s krajšim pismom uredništvu v svojem slogu zbodla na straneh tržaškega Primorskega dnevnika in mi na tak način zaželela dobrodošlico v klub.
Naslednje poglavje je moja tesnoba napisala niti dve leti zatem. Vmes se je spremenilo marsikaj (odselitev od staršev), moje stanje pa se je tako poslabšalo, da sem moral znova zaprositi za zdravniško pomoč, tokrat ne več v Italiji, ampak pri nas. Čeprav nekateri zelo hvalijo italijanski sistem duševnega zdravja, ki temelji na razpršenih centrih in (precej neuspeli) deinstitucionalizaciji, katere oče je psihiater Franco Basaglia, očitno niso nikoli zaman čakali na pogovor s psihoterapevtom, ki ga naposled ni bilo in za katerega nihče od tam zaposlenih ni vedel, ali sploh pride v službo.
Leta 2011, ob 30. obletnici smrti Edvarda Kocbeka, je založba Modrijan izdala pesnikovo biografijo In stoletje bo zardelo, ki jo je napisal Andrej Inkret. Takrat sem, star 31 let, pri branju naletel na podatek o smrti Kocbekove hčerke Lučke, ki je umrla stara komaj 35 let, Inkret pa je vzroke za njen odhod v večnost iskal tudi v stresu, ki ga je doživljala zaradi pogroma nad očetom. Čeprav moj oče še zdaleč ni bil, ni in ne bo tako pomemben kakor Edvard Kocbek, me je podatek zelo pretresel. Knjigo sem panično odložil in se je več časa nisem dotaknil, saj sem bil prepričan, da bo podobna usoda prej ali slej doletela tudi mene. Po glavi so se mi pletle vse mogoče misli, med njimi je prevladovala ta, da se zaradi negativnega mišljenja lahko v mojem telesu razraste organska bolezen, ki me bo ubila. Kljub vsemu sem še našel moč, da sem nadaljeval urejanje (zaupali so mi ga v začetku leta) dvojezičnega glasila Skupaj, ki ga je izdajala Zadružna kraška banka na Opčinah, saj je ta dejavnost, kljub bolnišničnemu zdravljenju moje depresije, predstavljala edini dohodek, na katerega sem se lahko zanesel.
Kocbekova hči Lučka je umrla stara komaj 35 let, Inkret pa je vzroke za njen odhod v večnost iskal tudi v stresu, ki ga je doživljala zaradi pogroma nad očetom.
Hvala bogu so se kmalu napisali lepši časi. Začel sem nekoliko bolj redno poučevati na slovenskih nižjih srednjih šolah na Tržaškem (zadnji triadi slovenske devetletke). Redno jutranje vstajanje z vsakodnevnimi obveznostmi ter seveda prilivi na račun so pomenili vrnitev v nekakšno normalno življenje. Knjig pa v tistem času nisem bral. Še dolgo zatem nisem zmogel koncentracije. Vso intelektualno silo sem porabil v službi, za poučevanje 12-letnikov. Morda je taka služba z umskega vidika res naporna, a na tisti stopnji ti ni treba biti zelo prodoren mislec. Biti moraš predvsem animator, pa tudi policaj, ko je treba. Zato sem se v prostem času posvečal izključno praktičnemu delu v hiši in okrog nje, saj je bilo treba v novem bivališču in okrog njega še ogromno postoriti.
Nekje na polovici preteklega desetletja, ko je iz Rima po tolikih letih končno prišel razpis za stalna mesta lepega števila profesorjev slovenščine – do tedaj sem vsako leto v začetku septembra nestrpno, predvsem pa tesnobno, pričakoval, ali me bodo poklicali s kake šole – in je tako pisno kakor tudi ustno preizkušnjo opravilo lepo število nas, ki smo precej let čakali na stalno zaposlitev, sem se odločil, da moram svoj intelektualni angažma, do tedaj omejen le na sodelovanja s tistimi mediji, ki so mi lahko plačevali honorarje, nekako nadgraditi v smeri literarnega ustvarjanja.
Nekoč me je žena vprašala, ali morda ne pišem iz terapevtskih vzgibov, saj potemtakem ne morem pričakovati, da bi me kdo resno vzel kot literarnega ustvarjalca.
Naključje je hotelo, da sem ravno v tistem času spoznal sedanjo ženo, povrh tega še slovenistko, ki je postala moja prva bralka. Večkrat je pripomnila, da je v mojih besedilih marsikaj ne prepriča, a da mi na tem področju ne more kaj dosti svetovati, morda lahko pomaga le pri jeziku, nikakor pa ne pri vsebini. Nekoč me je celo vprašala, ali morda ne pišem iz terapevtskih vzgibov, saj potemtakem ne morem pričakovati, da bi me kdo resno vzel kot literarnega ustvarjalca.
Terapevtsko ali ne, v štirih letih so izšle tri moje izvirne knjige, moj prevod Fulvia Tomizze v slovenščino in prevod mojega prvenca v italijanščino. Ob službi in skrbi za družino se mi to ni zdel prevelik zalogaj, saj so vsa besedila nastala pred hčerkinim rojstvom.
O tem, da sem se morda preveč naprezal, sem se prepričal v zadnjih mesecih leta 2022. Ni me toliko prizadel covid-19, kakor bolj njegove posledice, saj teden po preboleli bolezni, katere simptomi niso bili prehudi, nisem bil sposoben več prebrati daljšega besedila. Sledili sta zelo dolga bolniška odsotnost iz službe in rehabilitacija, hkrati pa javni molk. Zahvaliti se moram tistim, ki so mi stali ob strani in me spodbujali, naj pišem in znova začnem s krajšimi besedili. Taka priložnost se je pokazala lani spomladi, ob simpoziju, ki ga je Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm posvetilo preminulima, akademiku Borisu Paternuju in pisatelju Marku Sosiču. Vabilo k sodelovanju sem sprva nameraval zavrniti, a me je organizatorka dr. Vilma Purič, med drugim moja nekdanja profesorica, naposled prepričala.
Po vrnitvi v službo in uspešnem zaključku šolskega leta sem se lani poleti odločil, da bom javno spregovoril o svoji tesnobi in vsem, kar spada zraven.
Poldrugo stran dolgo besedilo je nastajalo zelo dolgo. Ob misli, da moram sesti za računalnik, me je takoj začela boleti glava. Dejansko sem precej kratek prispevek pisal skoraj dva tedna. Potem je šlo vse laže, tako pisanje kakor seveda tudi branje. Med kapitalnimi deli, ki sem jih takrat vzel v roke in tudi uspešno zaključil, je več kot sedemsto strani dolga avtobiografija kardinala Franca Rodeta Vse je dar.
Po vrnitvi v službo in uspešnem zaključku šolskega leta sem se lani poleti odločil, da bom javno spregovoril o svoji tesnobi in vsem, kar spada zraven. O njenem premagovanju še vedno pišem tudi za Delovo Sobotno prilogo.
Za zdaj mi oboje (premagovanje in pisanje) v glavnem uspeva. Le bralno normo, ki sem si jo sam zastavil, in sicer vsaj eno srednje dolgo knjigo na teden, težko dosegam, ne zaradi kognitivnih težav, ampak predvsem zaradi pomanjkanja časa.
»Nekje obstaja preteklost kot hiša ali ulica, ki si jo na kratko zapustil, za pet minut, in se znašel v neznanem mestu. Pišejo, da je preteklost tuja država. Neumnosti! Preteklost je moja domovina. Prihodnost je tuja država, polna čudnih obrazov, ne bom stopil tja.«
Odlomek je samo eden od mnogih, vrednih podčrtanja v Časovnem zaklonišču, romanu, ki je najprej zaslovel kot bolgarska knjiga leta 2021, zatem pa osvojil še italijansko strego in lani – že po izidu slovenskega prevoda – še mednarodnega bookerja. Georgi Gospodinov, ki ga je pred dnevi v Ljubljani gostil festival Literature sveta – Fabula, roman prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre edinstveno kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih predmetov – televizorjev, radijskih sprejemnikov, pisalnih strojev, pohištva, tapet, zaves in drugega – natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke, od atentatov do protestov …
Leta 1968 rojeni bolgarski pisatelj, pesnik in dramatik Georgi Gospodinov je onkraj domačih meja zaslovel že leta 1999 z romanesknim prvencem Naravni roman, prevedenim v več kot 20 jezikov, leta 2005 tudi v slovenščino, sloves enega najvznemirljivejših sodobnih evropskih literarnih zvezdnikov pa je še utrdil z naslednjim romanom, Fizika žalosti (2011), kjer v značilnem fragmentarnem slogu duhovito in živahno prepleta spomine, zgodovino, fiziko, mitologijo in še marsikaj; oba romana je izvrstno prevedel Borut Omerzel, kakor tudi najnovejše Časovno zaklonišče, prav tako izdano pri Beletrini.
Nekaj ur pred festivalskim večerom v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer se bo z njim pogovarjala novinarka Patricija Maličev, Georgi Gospodinov sedi za mizico hotelskega barčka. Zre skozi okno, na obraz mu padajo sonči žarki. Ne samo brati, užitek ga je tudi poslušati.
Hvala za intervju – sploh ker ga dajete popoldne, torej v času dneva, ki vam je baje najljubši.
»Res je, popoldnevi so mi najdražji. Okrog treh popoldne, to je najboljši čas.«
Zakaj?
»Vzrokov je več. Tretja popoldne je … nekakšno nikogaršnje ozemlje. Nikogaršnji čas. Ljudje so leni, posedajo okrog … Ta čas mi je ostal v spominu iz otroštva: sem v sobi, sam, sedim, tako tiho je, da slišim brenčanje muhe. Ob tej uri se dan nekako upočasni. Ljudje so sami s svojimi mislimi. Pomemben čas. Pišem zlasti o žalosti, melanholiji, nostalgiji, preteklosti … Če želiš ujeti preteklost, je pravšnji čas za lov popoldan. Mislim, da se tu nekje skriva melanholija. Povezano je s svetlobo, ki je popoldne drugačna. Stara, utrujena.«
Fotografija: Mankica Kranjec
Ali popoldne samo zbirate gradivo, nizate podobe v spominu, iščete navdih … ali takrat tudi pišete?
»Popoldne v glavnem zbiram. Tudi pišem rad takrat, a zadnje čase to v glavnem počnem zjutraj, dopoldne. Popoldneve prihranim za opazovanje, meditiranje, razmišljanje.«
Kateri je vaš prvi spomin?
»Odraščal sem pri starih starših. V prvem spominu sedim na vrtu pred hišo. Imam štiri, pet let. Naš vrt se mi zdi ogromen, jaz pa visok kakor tulipani in vrtnice okrog mene. V Časovnem zaklonišču pišem, kako pomembno je to: ker je otrok velik – oziroma majhen – kot cvetje, opazuje drugače, iz svojega zornega kota vidi marsikaj, kar odrasli prezrejo, zazna tudi podrobnosti okrog sebe. Takrat sem se tudi naučil pisati, pri kakih šestih letih sem znal abecedo …«
»Moji starši in brat so na dnu vodnjaka, jaz pa zunaj, na varnem. Vendar sam. Bojim se zanje, strah me je, da bodo umrli, da bom ostal sam, da me bodo zapustili.«
Zgodaj.
»Zgodaj. Najbrž ker sem bil precej sam, ob meni večinoma samo babica in dedek, ki sta me učila abecede. No, takrat sem imel nočno moro, ki se je ponavljala, vsako noč me je mučila. Zaupati sem jo hotel babici, a me je ustavila, rekla, da nočne more ne smeš povedati nikomur, saj se sicer lahko uresniči. Zato sem iztrgal list iz dedkovega zvezka in nočno moro zapisal – z zelo velikimi, grdimi črkami. In to je bilo prvo besedilo, ki sem ga napisal. Potem te nočne more nisem imel nikoli več. A prav tako je nikoli nisem pozabil, že petdeset let jo pomnim.«
Kakšna je?
»Moji starši in brat so na dnu vodnjaka, jaz pa zunaj, na varnem. Vendar sam. Bojim se zanje, strah me je, da bodo umrli, da bom ostal sam, da me bodo zapustili. Zelo jasno se spomnim, še zmeraj. Pozneje sem dojel, da se mor osvobodiš, če pišeš o njih. Kadar so napisane, ostanejo s tabo kot spomin, a niso več nevarne kakor prej. Pisanje je torej ustvarjanje spominov.«
Najprej ste se naučili cirilice …
»Tako je, naučila sta me je dedek in mama, ki je bila še zelo mlada. Študentka, veliko je potovala, razpeta med našo provinco in Sofijo, kjer je študirala. Pisal sem na robove časopisov …«
Zaradi pomanjkanja papirja?
»Tako je, ni bilo kakor danes, kar si je težko predstavljati. Zvezek je bil redkost, komunistični časopis pa obvezen v vsakem domu. Nanj sem pisal s kemičnim svinčnikom, ki si ga moral najprej osliniti.«
Povejte kaj o babici in dedku. Kakšna človeka sta bila?
»Rojena storytellerja, pripovedovalca zgodb. Sicer pa preprosta, vsakdanja, zelo dobra. Skromna, tiha. Nikoli se nista jemala smrtno resno, premogla sta samoironijo, kar je zelo pomembno. Mislim, da je njun način pripovedovanja zgodb vplival na moje pisanje. V pripovedih sta prepletala vsakdanje življenje in čudeže, magične dogodke, pri čemer pa nista delala razlik – magično je bilo na enaki ravni. Del življenja. Svet delimo z duhovi, bitji iz pravljic … Zanju je bilo vse to resnično.«
»Ded in babica sta v pripovedih prepletala vsakdanje življenje in čudeže, magične dogodke, pri čemer pa nista delala razlik – magično je bilo na enaki ravni. Del življenja. Svet delimo z duhovi, bitji iz pravljic …«
Zveni, kakor da ste odraščali v svetu magičnega realizma.
»Na neki način pa res sem! Čeprav babica in dedek nista vedela za magični realizem.«
Sta pa očitno imela dar za pripovedništvo.
»Sta, sta. Pa tudi moj oče ga je imel. Ustno izročilo je bilo pomembno tako za moje pisanje kakor tudi za način razmišljanja. Je drugačno od pisane besede. Svobodnejše. Kadar govoriš, se lahko ustaviš, spremeniš tok zgodbe, se prilagajaš poslušalcem, ki jih opazuješ …«
Omenili ste, da ste se učili pisati na robovih časopisov. So bili potemtakem vaše prvo čtivo časopisni članki zraven?
»Mogoče kaki naslovi, črke so bile velike, lahko berljive. Sicer pa so bili tedanji časopisi precej suhoparni, trapasti, ideološko pravoverni. Ničesar iz njih se ne spomnim.«
Kaj pa pomnite? Katera literatura vas je zadela najprej, na začetku?
»Bral sem veliko. In zelo kaotično. Doma v Jambolu smo imeli veliko knjižnico, obiskoval sem pa tudi javno. Prva res pomembna knjiga, ki jo pomnim, so Andersenove pravljice. Zlasti Deklica z vžigalicami. Ta zelo žalostna zgodba me je ključno zaznamovala, saj govori o osamljenosti, smrti, o spominu na pokojno babico … Bral sem tudi bolgarske knjige, na primer zelo pomembno Zapiski po bulgarskite vastaniya (Zapisi o bolgarskih vstajah) Zaharija Stojanova. Pa še marsikaj drugega. Spomnim se Stendhala. Pa tudi mamine literature. Študirala je pravo, imela je debelo knjigo Kriminologija, v kateri sem bral o nevidnem črnilu, strelivu, različnih tipih krogel … To me je zanimalo, radoveden sem bil. Skratka, vse mogoče sem bral, res kaotično.«
»Literatura in fizika sta po svoje povezani. Ker se obe ukvarjata s časom.«
Kdaj ste prebrali roman Thomasa Manna Čarobna gora, ki ga večkrat omenite v Časovnem zaklonišču?
»Šele pozneje. In med pisanjem Časovnega zaklonišča sem bil v nekakšnem dialogu s to knjigo. Pa tudi s Proustovim Iskanjem izgubljenega časa. Sta veliki deli o času, s katerim se ukvarjam. Zato mi je bil pomemben tudi Einstein. Nasploh ugotavljam, da sta literatura in fizika po svoje povezani. Ker se obe ukvarjata s časom.«
Se pa Časovno zaklonišče začne z Alzheimerjevo boleznijo. Zakaj vas je tako pritegnila?
»Ker je te bolezni vse več, soočamo se že s pandemijo. Kar je neizbežno. Družba je čedalje starejša, ljudje živimo vse dlje, iz znanosti pa vemo, da se po osemdesetem letu starosti znaten delež prebivalstva mora soočiti z Alzheimerjem. Prej ali slej bomo torej živeli v družbi, ki jo bo pomembno oblikovala ta bolezen. Prinaša enega glavnih strahov, ki preganja večino med nami – da bomo izgubili spomin, s tem pa tudi identiteto. Je grozna bolezen. Za povrh je povezana s preteklostjo, ki je danes še pomembnejša kot nekdaj. Vsi govorijo o preteklosti, uspevajo celo ideologije, oprte na preteklost. Nekdanje komunistične ideologije v naših državah so bile zazrte v svetlo prihodnost, zdaj pa nas populistične ideologije prepričujejo, da moramo biti ‘great again’, spet veliki.«
Fotografija: Mankica Kranjec
Kaj bi rekli, katera skrajnost je bolj zdrava?
»Nobena. (smeh) Vsekakor je bolj zdravo, če preteklost pustiš v preteklosti. V spominih, zato so pa tako pomembni. Zanimivo, običajno mislimo, da v preteklosti živi, kdor se pogosto zateka v spomine. Ne, s spominjanjem preteklost držimo na distanci. Šele če izgubiš spomin, te preteklost povozi, ne moreš je več ločiti od sedanjosti. To je nevarno. Zdravo je vedeti, kje je kaj, kaj sodi kam. Normalno je, da se spominjamo preteklosti, to počnemo vsak dan, večkrat na dan – a znati moramo tako vstopiti tja kakor se tudi vrniti nazaj, biti v sedanjosti.«
Vam to zlahka uspeva?
»Ne zlahka. Zavedam se tudi, da s staranjem vse več časa preživim v sobah preteklosti. Dokler smo mladi, nimamo veliko za sabo, zato smo več v sedanjosti in prihodnosti. Potem pa je soban preteklosti vse več in več. Zapeljujejo nas, da se dlje zadržujemo v njih. Mogoče je to normalno človeško stanje. A pomembno se je zavedati, da živimo zdaj … in obenem misliti na prihodnost. Na otroke. Zaradi njih se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.«
»Družba je čedalje starejša, ljudje živimo vse dlje, iz znanosti pa vemo, da se po osemdesetem letu starosti znaten delež prebivalstva mora soočiti z Alzheimerjem. Prej ali slej bomo torej živeli v družbi, ki jo bo pomembno oblikovala ta bolezen.«
Imate hčer, najstnico, drži?
»Drži.«
Bi rekli, da ste imeli lepšo mladost kakor ona?
»Problem je v tem, da ona misli tako.«
Da je oče imel lepšo mladost?!
»Ja.«
O, to je pa žalostno!
»Je žalostno, res žalostno, če ti hči reče: ‘Ti si odraščal v mirnejših časih, mi pa ne vemo, kaj bo jutri.’«
Kakšno časovno zaklonišče bi izbrala hči, v katero desetletje 20. stoletja bi se zatekla?
»O, tega pa ne vem, je še nisem vprašal. Vem pa, katero bi izbral jaz. Bodisi šestdeseta bodisi devetdeseta leta. Prva me mikajo, ker sem se rodil leta 1968 in bi rad preživel vsaj eno popoldne tistega leta. Takrat so bili moji starši mladi in tudi sicer mi je tisti čas zanimiv. Devetdeseta pa so mi všeč, ker sem bil takrat mlad jaz. Bili smo polni pričakovanj po padcu berlinskega zidu, kar sem doživljal pri enaindvajsetih letih. Marsikaj, kar se ni zgodilo, korenini tam, v devetdesetih.«
»Zaradi otrok se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.«
V vašem romanu tudi Slovenija na referendumu izbere devetdeseta. No, kot ključno se v teh državah izkaže prelomno leto 1989 …
»Seveda, takrat smo pričakovali, da se bo začelo življenje. Kot poudarjam – ključno je pričakovanje boljšega življenja.«
Kaj je šlo po letu 1989 narobe?
»Huh, to je pa dolga razprava. Mislim, da nismo bili pripravljeni. In bili smo naivni. Ljudje na komunistični strani, tudi sinovi in hčere vladajočih, so bolje vedeli, kaj se obeta, tako da so lahko ohranili moč, položaj, oblast. Govorim o Bolgariji. Pri nas ni bilo prave, resnične zamenjave elit. Nam na ulici so zagotavljali, da bomo poslej živeli povsem drugače. Da smo svobodni, so nam na lepem sporočili po televiziji. Kar ne more biti dobro. Pot do svobode je dolga in terja veliko napora. Ampak vseeno so mi devetdeseta zelo pri srcu, pa čeprav je bilo v marsičem to strašno desetletje: pestili so nas visok deficit, kriminal, takšne in drugačne težave … A svet je bil jasnejši, še zmeraj so bile jasne meje, videli smo rdečo črto, ki je nikoli ne bomo prestopili. Zavedali smo se vrednot, vedeli smo, da moramo biti tako svobodni kakor tudi dobri, da drugim ne smemo škodovati … Zdaj je drugače, živimo v času, ko lahko preslišiš ali zavrneš in sprevržeš vse. Kot pripovedovalec zgodb vem, kako pomembno je poslušanje. Je bistveno! V zadnjih letih, morda celo desetletjih, je dialog strašno usahnil, vse manj ljudi se res pogovarja – tako da bi slišali drug drugega. Omenila sva Thomasa Manna. V Čarobni gori ima poglavje »Velika razdraženost«, kjer opisuje, kako so se na predvečer prve svetovne vojne ljudje v vsakdanjem življenju vse bolj sovražili, se prerekali, prezirali, jezili drug na drugega … Zelo pomembno je slediti, kaj se dogaja v vsakdanjem življenju, kar običajno podcenjujemo. Vzgajajo nas v prepričanju, da so najpomembnejše stvari natisnjene na prvih straneh časopisa, da so povezane s politiko na najvišji ravni, z ekonomijo … Ne, nismo narejeni iz politike in ekonomije. Najpomembnejše je tisto med ljudmi, na videz drobne reči. Tam lahko zaznaš ključne spremembe.«
Pisatelj in njegov slovenski prevajalec: Georgi Gospodinov in Borut Omerzel, ki je prevedel Naravni roman, Fiziko žalosti in Časovno zaklonišče (Fotografija: Andraž Gombač)
Kako pa doživljate razcvet teorij zarote?
»To je velika težava. V Naravnem romanu, svojem prvem, imam lik vrtnarja, posebneža, ki sluti, da se bo zgodilo nekaj strašnega: da se bodo besede ločile od stvari, ki jih poimenujejo, izgubile svoj pomen, kar bo privedlo do prave apokalipse. Besede bodo lebdele naokrog, rekel boš lahko karkoli, pa to ne bo pomenilo nič, ne bo več povezano z ničimer. Nekaj takega, se bojim, se nam dogaja zdaj.«
»Vzgajajo nas v prepričanju, da so najpomembnejše stvari natisnjene na prvih straneh časopisa, da so povezane s politiko na najvišji ravni, z ekonomijo … Ne, najpomembnejše je tisto med ljudmi, na videz drobne reči.«
Pravite, da bi se radi zatekli v šestdeseta leta. V Časovnem zaklonišču je edina država, ki se na referendumu odloči za to desetletje, Italija. Za povrh se v romanu pripovedovalec spominja, da se je najbolje počutil med obiskom majhnega trga v lepem italijanskem mestu … in pravi, da bi se prav rad spet vrnil v takšen kraj, živel v takem spokojnem kraju, kjer zvečer vsi posedajo in kramljajo. Zakaj se torej niste preselili v Italijo?
»Ha! Pravzaprav pogosto potujem v Italijo. In tam morda najbolje sprejemajo moje knjige. Pred dvema tednoma so mi mladi literati in oboževalci poslali pismo iz Benetk. Priložili so fotografijo ladje, ki so jo poimenovali Gaustin, po junaku iz mojih del. Izselil pa se nisem, ker pišem v bolgarščini, moje zgodbe so povezane z Bolgarijo, z njeno zgodovino … Pišem lahko kjerkoli na svetu, a se zmeraj znova vrnem v Bolgarijo. Zame je zelo pomembna, vliva mi moč … pa čeprav včasih negativno.« (nasmešek)
Si ne predstavljate, da bi lahko v tujini zaživeli v novem jeziku, kakor je Aleksandar Hemon v angleščini ali Velibor Čolić v francoščini?
»Ne. To je ključno vprašanje, saj je jezik moja prava domovina. Je bil, je in bo ostal bolgarski. Zdaj je seveda tudi prepozno, da bi ga zamenjal. In še naprej se bom vračal v Bolgarijo, pa četudi bom pisal drugje. Časovno zaklonišče sem pisal na več koncih, začel sem ga v New Yorku … To zame ni nobena težava. Kakor pišem: Vsi smo izseljenci iz edine domovine, ki res obstaja – iz otroštva. Ni pomembno, kje živiš, vsi smo prišli iz otroštva. In vsi imamo domotožje po tej domovini.«
Pa bi rekli, da o Bolgariji pišete drugače, če to počnete na drugem koncu sveta?
»Bi rekel, bi. Včasih se mi lastno otroštvo kaže jasneje daleč od krajev, kjer sem ga preživljal. Laže se vrnem vanj. Spoznal sem tudi, da je čas pomembnejši od prostora – kadar se vrnete v kraje svojega otroštva, opazite, da niso več isti. Da ste se vrnili drugam.«
»Pišem lahko kjerkoli na svetu, a se zmeraj znova vrnem v Bolgarijo.«
V Časovnem zaklonišču pišete: »Moj nasvet, nikoli, nikoli po daljši odsotnosti ne obiščite kraja, ki ste ga zapustili kot otrok. Spremenjen je, izpraznjen časa, zapuščen, fantomski. Tam. Ni. Nič.«
»Res je. Ker se je spremenil čas. In ta je pomembnejši. Da prostor ni tako pomemben, sem spoznal, ko sem pisal v Brooklynu. Na ulici sem zelo vročega dne zavohal asfalt – in nenadoma se je vrnilo moje otroštvo! Vse je bilo kot v osemdesetih v Bolgariji: vonj, svetloba … In to na drugem koncu sveta.«
Mnoge med nami v otroštvo vrnejo vonjave starih knjig.
»Tudi mene! Zmeraj jih voham, v njih iščem znani vonj.«
Zanimivo, da ga ohranjajo tudi po več desetletjih.
»Medtem ko nove knjige nimajo več posebnega, edinstvenega vonja. Najbrž je povezano s črnilom, s kakovostjo papirja …«
Fotografija: Mankica Kranjec
Preden pozabim – že v drugem odgovoru tega intervjuja ste omenili muho. Ki jo radi gostite v svojih delih, pišete o njej, premišljujete, jo klasificirate, ji pišete ode … Kaj imate z muhami?!
»Zame je muha pomembno bitje. In simbol. Kot pišem v Časovnem zaklonišču, je bilo prvo živo bitje, poslano v vesolje, muha – ne psička Lajka. Ampak muham ne dajemo imen, kar je krivično. Ne poznamo imena prve muhe v vesolju. Zakaj ne?! Muhe so mi všeč, ker so … anti-monumentalne. In želim, da so takšne tudi moje zgodbe. Ker prihajam iz monumentalne ideologije. Ljudem hočem pripovedovati zgodbe, ki so tihe, redkobesedne, skromne – kakor moji stari starši. Nikoli niso bili na časopisni naslovnici. O takšnih hočem pripovedovati. To so moji ljudje. In jaz sem njihov.«
Bistven pri vas je tudi humor. Duhovitost.
»Res je, to mi je zelo pomembno. Povezano je z empatijo. Še zmeraj verjamem v besede, v njihovo moč. Spomine lahko dobimo iz lastnih doživetij in iz prebranih knjig – in zame so enakovredni. Kadar pišeš, ustvarjaš novo resničnost, ne fikcije. Opisujem seveda, kar se je zgodilo meni ali mojim bližnjim, a se zadnje čase ob ponovnem branju lastnih knjig ne morem več spomniti, ali se je določena stvar res zgodila ali pa sem si jo izmislil. Čuden občutek. Resničnost postane fikcija, fikcija resničnost, vse se prepleta.«
»Kadar se vrnete v kraje svojega otroštva, opazite, da niso več isti. Da ste se vrnili drugam.«
V Časovnem zaklonišču beremo tudi, da so »ljudje siti strank, siti globalizacije in politične korektnosti …« Soglašate, da je slednja v teoriji plemenita, v praksi pa lahko nevarna?
»Pogosto sploh ne vem, kaj naj bi politična korektnost bila. Vem, da je včasih orožje populističnih politikov. Nerad slišim, da je določena izjava politično nekorektna. Bolj me zanima, ali je koga užalila, ranila, komu škodovala. To je pomembno, ne pa stopnja politične korektnosti oziroma nekorektnosti.«
Umetnosti lahko pretirano vztrajanje pri politični korektnosti škoduje, jo kastrira.
»Vsekakor. Ni primerno merilo za umetnost, ki jo moramo ocenjevati drugače. Mojo literaturo lahko okličejo za politično korektno: ker sem liberalen, ker ne maram nacionalizmov, mačizma … Lahko pa jo označijo za politično nekorektno: ker se norčuje iz starih evropskih držav, iz vrednot, kot je domoljubje, iz tega in onega … Kako torej, sem politično korekten ali nekorekten? Pomembneje je spoznati, da je v moji literaturi na delu satira. V zadnjem času, po bookerju, pa sem opazil, da so mojo knjigo končno prebrali tudi bolgarski nacionalisti. Prejel sem namreč precej sovražnih sporočil …«
Groženj?
»Ah, ne jemljem jih tako resno. To je pač njihov način govora. Odzivi so bili tudi v političnem svetu. Ena od strank je ministra za kulturo vprašala, zakaj so podprli nekatere prevajalce tako ‘protibolgarskega’ romana.«
Nedomoljubnega?
»Ja, tako ga presojajo. A se motijo. Mislim, da sem jaz pravi patriot, ne oni.«
Vsekakor ste za domovino naredili več kakor večina politikov in turističnih agencij.
»Tudi sam mislim tako. Ampak kot sva že ugotovila, dandanes se težko braniš pred obtožbami. Ker je mogoče o komerkoli reči karkoli.«
Georgi Gospodinov se je po festivalskem večeru v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma še dolgo podpisoval bralkam in bralcem (Fotografija: Andraž Gombač)
V romanu pišete tudi o deklici, ki z levim očesom vidi le preteklost, z desnim pa samo tisto, kar se bo zgodilo v prihodnosti …
»Aha, slepa Vajša. Všeč mi je. V roman je prišla iz moje kratke zgodbe, uporabim jo, da pojasnim ta sindrom – hkrati živiš v preteklosti in prihodnosti, zamujaš pa sedanjost. Morda je to sindrom tesnobnih časov, v katerih se človek rad ogne temu, kar ga obkroža. Zbeži stran.«
»Mojo literaturo lahko okličejo za politično korektno: ker sem liberalen, ker ne maram nacionalizmov, mačizma … Lahko pa jo označijo za politično nekorektno: ker se norčuje iz starih evropskih držav, iz vrednot, kot je domoljubje …«
Po svoje ste podobni tej Vajši: v intervjujih in na literarnih večerih govorite o svojih že napisanih delih, mislite pa verjetno na knjige, ki jih še nameravate napisati.
»Ha, bo kar držalo! Zato tudi pravijo, da pisatelji niso prisotni v sedanjosti, da so zmeraj kje drugje, v preteklosti ali prihodnosti, zato jim zbeži marsikaj, kar imajo pred nosom. Kar seveda ni dobro.«
No, ali lahko poveste, o čem zdaj premišljujete, kaj načrtujete, ali že pišete kaj novega?
»Začel sem, a nerad govorim o delih, ki jih še pišem. Mogoče je podobno kakor pri nočnih morah, o čemer sem govoril. Le obratno: moja babica je bila prepričana, da se bodo nočne more uresničile, če boš govoril o njih, jaz pa se bojim, da se moji romani ne bodo, če jih bom napovedoval.«
Pa saj radi rečete, da so zanimivejše stvari, ki se ne uresničijo, kakor tiste, ki se.
»To je tudi res! (smeh) Lahko povem, da sem zaključil knjigo esejev. Mislim, da ta čas potrebuje premislek. Razmere se spreminjajo tako hitro, da jih težko dohajamo. Treba je ujeti korak z njimi, jih skušati razumeti. Na primer: ko sem leta 2019 dokončal Časovno zaklonišče, sem si domišljal, da bi bil to lahko antiutopični roman. V zraku je bilo čutiti, da se bo nekaj zgodilo. A ko sem pisal o pandemiji ‘virusa preteklosti’, nisem vedel, da je novi virus že za vogalom. Zdaj moj roman učinkuje veliko bolj realistično, kakor sem si predstavljal med pisanjem.«
»Moja babica je bila prepričana, da se bodo nočne more uresničile, če boš govoril o njih, jaz pa se bojim, da se moji romani ne bodo, če jih bom napovedoval.«
Tudi covid je tesno povezan s časom. Kadar danes pomislimo, pred koliko časa se je kaj zgodilo, se zlahka uštejemo za tri leta. V našem spominu zeva nekakšna pandemična vrzel.
»Ne samo to, tudi drugače ima covid precej opraviti s časom. Pri mnogih obolelih je pospešil izgubo spomina. Pa še nekaj: a se spomnite, da med pandemijo ni bilo novih oddaj, tekem …? Zato so po televiziji ponavljali posnetke starih. V romanu opisujem napeto gledanje štirideset let stare tekme med Nizozemsko in Argentino na svetovnem nogometnem prvenstvu v Buenos Airesu. To sem res doživel v Nemčiji. Precej takšnih starih posnetkov je bilo. Na bolgarski televiziji so ponavljali slovito tekmo svetovnega nogometnega prvenstva leta 1994, na kateri je Bolgarija porazila Nemčijo. In tako je praznino, ki jo je povzročila pandemija, zapolnila preteklost.«
Za konec: v romanu Fizika žalosti predvidite datum, na katerega boste umrli, 7. december 2058. Kako ste prišli do njega?
»Huh … (daljši premor) V moji družini so umirali … Ded je zmeraj pravil, da bo umrl pozimi. Skrbel je za vrt, postoriti je bilo treba marsikaj, zato je pravil, da poleti ni dobro umreti, dela je preprosto preveč. In res je umrl pozimi, 30. januarja. Moj oče je umrl pred tremi meseci, prav tako pozimi, 20. decembra. Mogoče zato vem, da bom umrl pozimi. Ni slab čas za smrt. Sploh kateri od tistih zimskih dni, ki se res vlečejo, prazni so, ne veš, kam bi se dal …«
Lepo vas je gostiti spomladi. Smo lahko vsaj mirni.
»Lahko, lahko, še skoraj celo leto je pred mano. Vsaj.«
Zgodovina nastankov izhodišč, delovnih gradiv, osnutkov, predlogov in zgolj štirih sprejetih nacionalnih kulturnih programov ni le pestra. To je preblaga beseda. Priprava nacionalnih programov je bila praviloma povezana z velikimi pričakovanji političnih odločevalcev in še večjimi kulturne javnosti. Koliko je ta kulturniška mini ustava dejansko zanimala prebivalstvo, je sicer pomembno vprašanje, a naj že kar takoj povem, da zanimanja niti ni. Oziroma ga sploh ni. V Sloveniji na prste ene roke lahko preštejem ljudi, ki jih je ali pa jih še vzburja in razburja zelo enostavno opravilo, povezano z državnim strateškim dokumentom razvoja slovenske umetnosti in kulture. To pa je prebiranje besedil, primerjanje s sorodnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi, analitično spremljanje in evalvacija pričakovanih učinkov. Tega, verjemite mi, ne zmore še tako usposobljen profesionalec, celo tak ne, ki je zasedal ali še zaseda pomemben politični ali strokovni položaj ali pa je vmesnik v izvajanju »javnega interesa«, denimo član strokovne komisije, uradnik ali direktor javne ali nevladne ustanove. To opravilo ne pomeni nič drugega kot kruto, mazohistično cefranje živcev. Zakaj bi le zapravljali dragoceni čas, zakaj bi le odpirali vprašanja o vlogi kulture in pogojih ustvarjanja, zakaj bi se sploh pogovarjali in celo vzajemno odločali o tem, kaj so ključni zastavki in konkretne rešitve za odtalitev »zamrznjenega stanja«? Prav tistega, ki je na posvetu pod pokroviteljstvom Sveta Evrope postal središčni pojem takratnega vzdušja v kulturi in kulturni politiki. Bilo je davnega leta 1997, ko je Ljubljana dobila častni naziv Evropski mesec kulture. Bil je to čas, ko smo se vsi strinjali, da je čas za spremembe in da jih je treba tudi udejanjiti. Tudi zaradi Marxove 11. teze o Feuerbachu. Revolucija? Pozabite. Prestiž in dobronamernost? To pa ja.
Ali se Uršula Cetinski z neposrečenim sklicevanjem na Avstrijo spreneveda? Nedvomno. Ali se je morda nonšalantno spozabila? Nedvomno. Ali jo je morebiti zapustil spomin? Bomo videli.
Da me je nedavno, ob razpravi na temo predloga štiriletnega Akcijskega načrta, ki ga je Asta Vrečko poslala v glodanje javnosti, razkačila Uršula Cetinski, predsednica Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), ne skrivam. Izjavila je, da se ji vedno bolj zdi, ko razmišlja o delovanju javnih zavodov v kulturi, da bi se morala Slovenija približevati Avstriji, »kjer pač vodstvo javnega zavoda na začetku mandata približno ve, v kakšnih okvirih se bodo gibali«. V prevodu: dozdeva se ji, da pa je morda res že napočil čas za »stabilno«, »predvidljivo«, »dolgoročno«, »večletno« financiranje javnih zavodov. Ker prekleto dobro ve, da so vse to, česar si želi, napovedovali vsi doslejšnji nacionalni kulturni programi, da pa kulturna zakonodaja sklepanja večletnih pogodb ne predvideva oziroma jih onemogoča, bi od vrhovne varuhinje slovenske strateške in operativne kulturne politike pričakoval nekaj drugega in predvsem določnega. Da NSK od ministrice v predlagani resoluciji zahteva napoved večletnega financiranja in da jo spomni, da je to mogoče spremeniti le s spremembo (celotnega) zakona. Za kaj takega ima zelo dobre argumente in podlage, veljavne že leta: od 2002 so direktorji dolžni svoji kandidaturi za položaj priložiti petletni program dela (s finančnim in kadrovskim načrtom), od 2014 pa so dolžni sprejeti tudi strateški načrt zavoda za petletno obdobje (nesprejetju naj bi celo sledila razrešitev). Prav v tem delu je veljavni kulturni zakon s spremembami (Andreja Rihter, 2002) invaliden, še več, diskriminatoren. Nevladnim organizacijam, »izvajalcem javnih kulturnih programov«, je namreč sklepanje večletnih (praviloma štiriletnih) pogodb omogočeno že več kot 20 let. To zakonsko rešitev štejem za enega večjih dosežkov takratne nomenklature, v kateri sem bil uradniško soudeležen. Javnim zavodom pa to ni omogočeno (izjema so lokalni za večletne projekte). Kot predsedujoči delovni skupini za pripravo novega kulturnega zakona v mandatu predčasno padlega Uroša Grilca sem zakonsko rešitev, zavedajoč se protislovnosti in neživljenjskosti ureditve, tudi predlagal. A je že tako, da običajno dobri predlogi obtičijo v neodprtih predalih na ministrstvu. Ali se Cetinski kot direktorica Cankarjevega doma vsega naštetega zaveda? Nedvomno. Ali se z neposrečenim sklicevanjem na Avstrijo spreneveda? Nedvomno. Ali se je morda nonšalantno spozabila? Nedvomno. Ali jo je morebiti zapustil spomin? Bomo videli. V zadnjem politično korektnem intervjuju za Delo je svoje premišljevanje okrepila s plahim predlogom možne rešitve. Spoštovanega bralca, ki še ni obupal, ob tem teatralnem vložku prav zato opominjam, da je pripravljanje, sprejemanje in uresničevanje kulturnih strategij nujno brati z zadržkom, predvsem pa vzporedno in hkrati z napovedanimi zakonskimi in finančnimi okviri.
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma in predsednica Nacionalnega sveta za kulturo (Fotografija: Andraž Gombač)
Bilo je praznično, veseljaško vzdušje. Rudi Šeligo je sklical razširjeno ekipo pripravljalcev Slovenskega nacionalnega kulturnega programa (SNKP). Čeprav le vladnega predloga, a natisnjenega v lično vezano knjižico s trdimi platnicami. Še toplo nam jo je podajal v roke, srečen kot otrok. Bilo je to še na Cankarjevi 5, v strogem središču Ljubljane, nedaleč od Nove revije. Danes lahko prvo kulturniško biblijo na Bolhi kupite za pičlih deset evrov. S skupino zunanjih in notranjih sodelavcev je Šeligu v bliskovitih šestih mesecih uspelo pripraviti program, ki ga lahko berete kot esejistično delo, željo po korenitih spremembah in kot operativni praktikum. Izvirnik je bil v mnogočem prelomen. Prvič je zastavil večdelno strukturo tovrstnih dokumentov. Razdeljen je bil na sedem poglavij: uvod; 15 načel, 14 ciljev (oziroma ukrepov); 7 področij kulturne politike; posodobitev kulturne politike; strukturni kazalci (finančni) in mreža izvajalcev kulturnih programov. S tem je Šeligo presekal z večletnim mrcvarjenjem pripravljanja strategije pod prejšnjimi ministri. Je pa, čeprav se to ne zdi na prvi pogled, v marsičem nadaljeval njihovo delo, predvsem je povzel novejšo terminologijo, finančno analitiko in mapiranje kulturnih izvajalcev. Vse našteto je dediščina ministra Jožefa Školča. Zato je ob opredeljevanju načel in prioritet dokument primerno prizemljen, pa tudi, vsaj na videz, izvedljiv. V njem najdemo temeljne definicije, kot so: »kultura je dinamična, izzivalna in neodvisna sila v družbi«; še danes aktualno: »opredeljevanje in selekcija … ne moreta biti v rokah države, ampak pristojne kulturne, strokovne in kritične javnosti, t. j. civilne družbe« in preroško: »država z nacionalnim kulturnim programom opredeljuje javni interes …, pri tem pa se distancira od njenih idejnih in estetskih sestavin, kulturnih procesov in umetniških stvaritev«.
S skupino zunanjih in notranjih sodelavcev je Rudiju Šeligu v bliskovitih šestih mesecih uspelo pripraviti program, ki ga lahko berete kot esejistično delo, željo po korenitih spremembah in kot operativni praktikum. Izvirnik je bil v mnogočem prelomen.
Predlog SNKP nima roka trajanja, napisan je na 60 straneh, na katerih najdemo 39 splošnih in 132 ukrepov po posameznih področjih (skupaj 171). Izhodiščni gradniki so: identiteta, multikulturnost in interkulturnost; ustvarjanje pogojev za ustvarjanje in stabilno financiranje; pluralizem, svoboda izražanja z jasnimi merili za kvaliteto; varovanje in aktualizacija kulturne dediščine; varovanje in razvoj slovenskega jezika; odprtost v svet in kulturne izmenjave; iskanje na polju novih medijev; delovne in druge štipendije; enakomerna razvejanost kulture po Sloveniji in enak dostop do kulturnih dobrin; skupni slovenski kulturni prostor; dolgoročno načrtovanje in financiranje; zmanjšanje prekomernega vpliva »ameriške visoke kulture«, vračanje kulturnih rubrik v medije … Šeligo je napovedal kar nekaj konkretnih projektov, ki pa so jih uresničili kasnejši ministri. Na primer: sklad za knjigo (Javna agencija za knjigo je bila ustanovljena 11. junija 2008, pod Vaskom Simonitijem); novogradnja državnega gledališča (po dveh desetletjih cincanja, ali nova ali prenovljena Drama, je 2023 padla odločitev o prizidkarski obnovi stare Drame, pod Asto Vrečko); izgradnja novega AGRFT (2021, pod drugim Simonitijevim mandatom); večfunkcionalni produkcijski in distribucijski center za neinstitucionalne organizacije (Stara elektrarna, pod Andrejo Rihter; Kino Šiška, pod Zoranom Jankovićem; Metelkova 6, nedokončani projekt); naložbi v SNG Maribor in Lutkovno gledališče Maribor (Andreja Rihter in Majda Širca Ravnikar); prenova Opere (Simoniti); vzpostavljanje gledališke mreže (Gledališče Ptuj in Gledališče Koper pod Andrejo Rihter, APT Novo mesto pod Majdo Širca Ravnikar); gledališki inštitut (Slovenski gledališki inštitut, 2014, pod Urošem Grilcem); pravica do uporabe kulturne infrastrukture (Rihter).
Rudi Šeligo je bil minister za kulturo samo pol leta, v kratkotrajni Bajukovi vladi leta 2000, a je pustil globoko sled (Vir: Rudi Šeligo, zbornik Interpretacije, Nova revija, 2011)
Med neuspele, spodletele ali zaradi umanjkanja politične volje vizionarske odločitve spadajo: razglasitev mreže kulturnih izvajalcev po področjih in po pomembnosti (državni, pokrajinski, lokalni; vključno z mrežo neinstitucionalnih izvajalcev); večletno, vsaj triletno financiranje institucij (s pogodbo); spodbudna davčna politika za podporo in vlaganje v kulturo; ukinitev Kulturniške zbornice (nedelujoča je bila že takrat, a je še vedno uzakonjena); podeljevanje koncesij, »zlasti ustanovam in društvom«; centralni Muzej slovenske umetnosti (z novogradnjo in združitvijo obstoječih nacionalnih galerij); ustanovitev Agencije Primož Trubar (po vzoru British Councila in Goethejevega inštituta). Prav zadnja neuresničena, a pogumna in prepotrebna ustanovitev organizacije, ki bi skrbela za sistematično izvažanje ustvarjalnosti, promocijo dediščine in evropske izmenjave, je še danes živi pomnik neambicioznosti in zmedenosti slovenskih političnih odločevalcev. Da Šeligov program ni bil le iz trte zvita fusnota in neki nazadnjaški kabinetni zapis uglednih posameznikov na pravi strani zgodovine, priča že omemba nujnosti medsektorskega povezovanja (med posamičnimi ministrstvi).
Sam si ob prebiranju knjižice štejem za posebno čast, da sem sodeloval ob mapiranju kulturnih akterjev in evropeizaciji opredeljevanja ustvarjalnih področij. Od leta 2000 so gledališke dejavnosti uprizoritvene umetnosti. Od 2002 žal ne vključujejo več opere in baleta, kar je skregano z definicijo pojma.
»Holistični prijem« dela velikanske preglavice vsakokratnim vladnim sestavom, tudi aktualnemu. Se pa horizontalne povezave s finančnimi (pred)postavkami lepo berejo. Na papirju. Sam si ob prebiranju knjižice štejem za posebno čast, da sem sodeloval ob mapiranju kulturnih akterjev in evropeizaciji opredeljevanja ustvarjalnih področij. Od leta 2000 so gledališke dejavnosti uprizoritvene umetnosti. Od 2002 žal ne vključujejo več opere in baleta, kar je skregano z definicijo pojma. Gre namreč le za pojavni obliki odrskega uprizarjanja (glasbeno gledališče, plesno gledališče). Likovne dejavnosti pa so postale vizualne umetnosti in upodabljajočo umetnost razširjajo na vsa polja vizualnega. SNKP je sicer nastal brez resne analize stanja in brez kakršnekoli javne razprave, a če vemo, da gre za pionirski, izrazito prosvetiteljski akt in da se je Šeligo moral posloviti čez noč, potem se mu moramo zanamci le hvaležno pokloniti. Njegov dom je bil na svetli strani meseca.
»To delo sem takoj prepoznala ne le kot izjemno literarno, ampak tudi kot izjemno antropološko študijo. Že ob prvem branju sem pomislila, da bi jo morali prebrati vsi sindikalisti, vsi politiki ter vsi, ki se ukvarjajo z družbenimi vprašanji in bi morali delovati v javno dobro.«
O knjigi, ki jo je takoj potegnila vase, jo intelektualno in tudi emocionalno presunila, nam v tokratnem podkastu pripoveduje profesorica zgodovine dr. Marta Verginella.
Knjiga Works je avtobiografski roman, v katerem nas pisatelj popelje po poti svojega življenja v delavskem okolju v severovzhodni Italiji od sredine sedemdesetih let do začetka novega tisočletja.
»Kar se mi zdi zanimivo v tej knjigi, je dokumentiranje sesutja nekaterih vrednot, ki je značilno za neoliberalizem, vendar se je to sesutje začelo že pred samim vzponom neoliberalizma, vsaj v devetdesetih letih,« v podkastu pravi Marta Verginella. »Tudi če bi knjiga govorila o Sloveniji, analiza ne bi bila drugačna, saj gre za kulturo, ki je del evropskega konteksta.«
Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu, kjer je bila tudi rojena, doktorirala pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam se je zaposlila na oddelku za zgodovino, kjer predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine, kot predavateljica pa gostuje tudi v tujini. Je avtorica številnih znanstvenih monografij in razprav.
Ob izteku lanskega leta je za založbo Studia Humanitatis uredila zbirko esejev zgodovinarja Marka Blocha O zgodovini, spominu in lažnih novicah. Letnico 2024 pa nosi delo o ženskah, nacionalizmu in družbenih omrežjih v Habsburški monarhiji med letoma 1848 in 1918, ki jo je uredila za založbo Purdue University Press.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
