Muzikal A Funny Thing Happened on the Way to the Forum (Smešne stvari so se zgodile na poti v forum) je strašno zabaven. Film režiserja Stephena Sondheima, v katerem igrata Zero Mostel in Phil Silvers, kralja komedije iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, prikazuje trapasto in zabavno norenje po starodavnem Rimu, ki ga je v scenarij briljantno ujel Melvin Frank. Kakor pravi Svetlana, moja gurujka v tej kolumni, gre za »utelešenje plavtovske komedije«. A pri tem se soočam s težavo, saj nikakor nisem mogel prebrati nobene od Plavtovih komedij.
Plavt je živel približno v letih 254–184 pred našim štetjem.
Svetlana mi je za to kolumno predlagala, naj preberem Rudens (Vrv), eno od komedij tega starorimskega avtorja. Vem dovolj, da ob branju »smešnih« starodavnih komedij ne pričakujem dejanske duhovitosti. Komedija je po definiciji zgodba s srečnim koncem. Ti starodavni konci običajno vključujejo deus ex machina trenutek. Zgodba je brezupno zapletena in avtor jo lahko razplete le tako, da se v njej pojavi en ali več bogov, ki pričarajo rešitev: oživijo mrtvece, odpravijo prekletstvo ali poskrbijo za dolgo pričakovano družinsko srečanje … Danes takšne rešitve delujejo kot »goljufanje«. Navajeni smo na zgodbe, ki lepo tečejo in imajo smisel, tudi če se vanje malce bolj poglobimo, vendar je bilo v starodavnem politeističnem svetu logično, da se za nezgodami, zapleti, smrtjo, ljubeznijo in vsem ostalim skrivajo bogovi, zato se jim reševanje težav s pomočjo nenadne, nadnaravne intervencije pač ni zdela tako poceni rešitev.
Vem dovolj, da ob branju »smešnih« starodavnih komedij ne pričakujem dejanske duhovitosti.
Dramske igre so namenjene uprizoritvi na odru, kar pomeni, da je scenarij le ena od njihovih komponent. Uprizoritev, režija in igranje pomagajo občinstvu, da bolje sledi zgodbi, ki na ta način »oživi«. Branje scenarija je torej le en, verjetno najmanj zadovoljujoč del celotne izkušnje. Priznam, prebrati sem moral povzetek zgodbe, da bi razumel, kaj se v njej dogaja. Zgodba Vrv (Rudens v izvirni latinščini) gre nekako takole.
Prvo dejanje
Predstava se začne s prologom zvezde po imenu Arcturus (da, tudi zvezde lahko govorijo), ki nam pojasni nekaj ozadja. Občinstvu pove zgodbo o mladem dekletu, Palaestri, ki so jo ugrabili in prodali v suženjstvo. Nazadnje pristane v lasti zvodnika Labraxa.
Drugo dejanje
Dogajanje se premakne na obalo grške kolonije Kirene v Severni Afriki. Ladjo je uničila nevihta, Palaestro in Ampelisco, še eno sužnjo, pa je naplavilo na obalo v bližini Venerinega templja. Tam poiščeta zatočišče. Najde ju Ptolemokratija, svečenica templja, ki jima obljubi, da ju bo zaščitila.
Tretje dejanje
Zvodnik Labrax in njegov sodelavec Charmides prav tako preživita brodolom in obupano iščeta Palaestro in Ampelisco. Najdeta pot do templja, kjer poskušata ponovno prevzeti dekleti. Njunim poskusom pa se upirajo Ptolemokratija in služabniki templja, ki jih vodi ribič Gripus.
Četrto dejanje
Vplete se Daemones, prijazen starček, ki živi v bližini. Po spletu naključij se izkaže, da je Palaestra njegova davno izgubljena hči. V skrinji, ki jo je naplavilo na obalo, so predmeti, ki potrdijo, da je resnično njegov otrok.
Peto dejanje
Ko se razkrije Palaestrina identiteta, nima Labrax do nje nobene pravice več. Daemones ponudi denar tudi v zameno za Ampeliscino svobodo. Labraxa in Charmidesa naposled ujamejo, delo pa se konča srečno, z obljubo ponovnega snidenja in prihodnje sreče za Palaestro in njenega očeta.
V starodavnem politeističnem svetu jim je bilo logično, da se za nezgodami, zapleti, smrtjo, ljubeznijo in vsem ostalim skrivajo bogovi.
Imamo torej splet naključij, davno izgubljeno hčer in osvobojeno sužnjo. Zgodba z veliko zapleti, skratka, na koncu pa pravica, za katero so odgovorni bogovi. To je bilo v starodavnem Rimu zelo zadovoljujoče, precej bolj kot danes. Zanima me tudi, ali je igra poleg humornih prizorov vključevala tudi kakšne dejansko smešne dele. Med tema pojmoma je namreč razlika. Ob branju prevoda scenarija mi je jasno, da se vse skupaj odvija v lahkotnem tonu. Prizori bi bili lahko komični. Vprašanje pa je, ali so smešni? Oziroma, ali so bili smešni?
Komični muzikal Smešne stvari so se zgodile na poti v forum (1962) prikazuje trapasto in zabavno norenje po starodavnem Rimu.
Povedali so mi, da je bila Plavtova latinščina za tiste čase precej inovativna, saj naj bi vsebovala številne besedne igre, ki so se v prevodu povsem izgubile.
Mogoče to niti ni bistveno. Mojima hčerkama se moj najljubši film Airplane! (Ali je pilot v letalu?) ne zdi tako smešen kot meni (čeprav imata zelo radi film Monty Python in Sveti gral). Včasih zadeneš v polno, drugič spet ne, poleg tega pa se potrpežljivost in dojemanje, kaj je smešno in kaj je zabavno, spreminja iz generacije v generacijo, da o tisočletjih sploh ne govorimo. Razumem, da je Plavt pomemben, ker je prilagodil grško komedijo za rimsko občinstvo tako, da je vsemu skupaj dodal vsakodnevno življenje v Rimu. Njegove komične tehnike (zlasti zamenjave identitete), vrste likov (služabnik, ki je bistveno pametnejši od gospodarja, prostitutka z zlatim srcem, bombastičen bojevnik, poln samega sebe, skopuški starec, mlada ljubimca, ki imata bistveno več srčnosti kot pameti) in elementi zgodbe (davno izgubljeni otroci) so služile kot navdih Shakespearu in Molièru, vodilnima dramatikoma svoje dobe, ki sta nato vplivala tako rekoč na vse svoje naslednike. Povedali so mi, da je bila Plavtova latinščina za tiste čase precej inovativna, saj naj bi vsebovala številne besedne igre, ki so se v prevodu povsem izgubile. Če želite razumeti, v kakšni meri Plavt vse skupaj obrača v satiro, morate do potankosti poznati najmanjše podrobnosti starodavne rimske družbe. Povedano na kratko, če želite ceniti Plavta v kontekstu njegovega časa ter njegov vpliv na prihodnost, potrebujete veliko vnaprejšnjega znanja.
Zato branje Vrvi ni prav zabavna izkušnja. Oglejte si raje film Smešne stvari so se zgodile na poti v forum, ki je strašno zabaven. In če je to plavtovska komedija, potem lahko rečem, da sem navdušen tudi nad njo.
Gledališkim komedijam so v 20. stoletju sledile filmske. Med bolj cenjene sodi Ali je pilot v letalu? (1980).
*
Komentar Svetlane Slapšak: Plavt, avantgardist
Vsako premišljevanje o Plavtu in rimski komediji mora upoštevati osnovne pojme rimskega gledališča, in tu najbolj pomaga branje Florence Dupont, prevedene tudi v slovenščino. Gre za ogromne razlike med grškim in rimskim gledališčem: najkrajše povedano, rimsko ni demokratično gledališče za državljane, ki bi kot institucija demokracije državljana obveščala in spraševala o stvareh, pomembnih zanj in za celotno družbo, ampak je ljudska zabava za nižje družbene razrede, plebs, in je zasnovana na komičnih likih z znanimi imeni, na telesni komiki, trikih in akrobacijah. Ker plebs nima primarne vloge v družbi, razen kot trajni partner v dogovarjanju z vladajočimi sloji (posebej v obdobju republike, obdobju Plavta), so ženske lahko prisotne v občinstvu. Rimska scena je drugačna od grške, bolj podobna zaslonu. V tem popularnem bufonskem kontekstu Plavt skuša prikazati komedije grškega tipa – ne Aristofanove, ki so nevarno politične, ampak model »nove«, menandrovske komedije. Tudi ta komedija ima svoje posebne tipe, like, ki jih navaja Noah. A so povsem drugačni od likov zelo stare italske bufonerije – namesto izmenjavanja udarcev v spodnji del hrbta kažejo občutke, verbalni so, uporabljajo jezikovne igre, fine aluzije, ljubezen je glavni motiv. Plavt avantgardist ne sledi samo modi grških vzorcev, kar je značilnost italskih kultur po zasedbi grških mest, posebej Korinta, ampak hoče svoj plebs »oplemenititi« z drugačnimi emocijami. V osnovi tega avantgardnega projekta je oblikovanje novega državljana, ki iz individualnosti in predvsem ljubezni izvleče motivacijo za javno, politično delovanje. Razumemo seveda, da je njegovo komedijo na sceni spremljalo veliko glasbe in plesa in tudi bufonerij, da bi jo občinstvo bolje sprejelo. Uspešno, sodeč po Plavtovi popularnosti. Politični projekt z izobraževalnimi nameni pa ni uspel – ne poznamo niti ene same temu podobne sledi v politiki; v poznejši zgodovini gledališča pač. Če tako razumemo Plavta, je njegov pravi dedič tudi – Bertolt Brecht.
Osnova komedije je zmeraj, bolj ali manj prikrito, demokratična.
Tudi moja priljubljena filmska komedija je Ali je pilot na letalu?: enako kot Noah obožujem kombinacijo nonsensa, campa in slapsticka, posebej pa mesta, kjer ti tipi komike trčijo drug ob drugega, vizualizacijo idiomov in podobno. V osnovi takšne komedije pa so stereotipi sodobnega življenja, banalizacija in neadekvaten jezik. V Plavtovih komedijah najdemo enako osnovo, ki jo občasno razkrivajo melodramatični zapleti. Po zaslugi identifikacije z junaki je rimski pripadnik plebsa, ob dodatni in prepoznavni dozi scenske bufonerije, lahko prišel do razumevanja lastnega položaja, pravice do svojih želja, potrebe, da zaščiti drugega … Nauk: osnova komedije je zmeraj, bolj ali manj prikrito, demokratična.
Na današnji dan pred 93 leti rojena pisateljica Alice Munro, kanadska nobelovka, je umrla 13. maja letos, le nekaj dni preden sem odpotovala v Ontario, kanadsko provinco, ki ji je služila kot neizčrpen navdih. Čeprav sem poznala predvsem njeno prozo, je prav obisk pisateljičine domovine povzročil, da sem pozornost preusmerila od njene literature k biografiji.
Alice Ann Lidlaw se je rodila 10. julija 1931 na obrobju mesta Wingham v grofiji Huron na jugozahodu province Ontario, dobri dve uri in pol vožnje iz Toronta. Fotografije nakazujejo, da gre za tiho, prašno mestece, kamor vodijo ravne, enolične ceste. Wingham je navdihnil mnoga majhna mesta v pisateljičini prozi, na primer Jubilee v romanu Lives of Girls and Women (Življenja deklet in žensk), ki v slovenščini (še) ni izšel. V svojem edinem romanu pisateljica slikovito zapiše: »Življenja ljudi, v Jubileeju in drugod, so bila pusta, preprosta, osupljiva in nedoumljiva – globoke jame, prekrite s kuhinjskim linolejem.«
Njen oče Robert Laidlaw je bil škotskih korenin. Ukvarjal se je z vzrejo srebrnih lisic in kun, a mu je krznarski posel spodletel. Mati Anne Clarke Chamney Laidlaw je bila irskega in škotskega rodu. O preteklosti pisateljičine družine veliko izvemo iz zgodb, ki so v slovenščini izšle v knjigi Pogled z grajske pečine (prevedla Tjaša Mohar, Celjska Mohorjeva, 2017) in predstavljajo svojevrstno družinsko kroniko. V njej avtorica sprva opisuje nenavadna življenja prednikov na Škotskem, potem pa naporno selitev v Severno Ameriko, v Kanado. Življenje v Novem svetu se izkaže za vse prej kot razburljivo: avtobiografski zapisi pričajo o življenju v dolgočasnem in počasi razvijajočem se mestecu, zaznamovanem z revščino, zadrtostjo in zaplankanim značajem prebivalcev, ki nimajo posluha za zasanjanost, občudovanje narave, brezdelno pohajkovanje in zanimanje za knjige bodoče pisateljice.
V svojem edinem romanu pisateljica slikovito zapiše: »Življenja ljudi, v Jubileeju in drugod, so bila pusta, preprosta, osupljiva in nedoumljiva – globoke jame, prekrite s kuhinjskim linolejem.«
Nič nenavadnega torej, da je radovedna Alice, v teh zgodbah prikazana kot nekoliko osredinjena nase in vzvišena nad drugimi, predvsem pa kot natančna preiskovalka človeških značajev, takoj ko je bilo mogoče, zatohlo mestece zapustila. Edina mogoča pot iz tega je bila sprva izobrazba. Toda po le dveh letih, ko je s pomočjo štipendije obiskovala Univerzo v Zahodnem Ontariu in že objavila prvo zgodbo The Dimensions of a Shadow (Razsežnosti sence), je študij opustila in se leta 1951, pri dvajsetih, poročila z dvaindvajsetletnim Jimom Munrojem ter se z njim preselila daleč na zahod Kanade, v Vancouver, kjer je kmalu zanosila in rodila prvo od njunih treh hčera.
Na vprašanje, zakaj je šolo obesila na klin in se odločila za zakon, je Nobelova nagrajenka literarni kritičarki in esejistki Daphne Merkin, ki je o njej objavila esej v New York Timesu, brez ovinkarjenja odgovorila, da zaradi seksa: »Poročiš se, da bi seksal. Metode kontracepcije so bile preveč tvegane.« Spolnost in razkorak med tem, kako so jo doživljale ženske istih let kot njena mati (zgolj kot breme ali zadovoljitev moža), in tem, kako jo je doživljala pisateljičina generacija, je pogosta tema v njenih delih. V istem intervjuju je priznala, da je, čeprav si je bila z odraslimi hčerami blizu, svojo odločitev za materinstvo od nekdaj čutila kot vsiljeno, kot nekaj, kar je prej izviralo iz pričakovanj družbe kakor iz nje same. »Nikoli nisem hrepenela po otrocih,« je povedal; njena prva hči Sheila, tudi sama pisateljica, je v delu Lives of Mothers and Daughters (Življenja mater in hčera) zapisala grenko-sladke spomine na odraščanje ob nekoliko (čustveno) odsotni materi.
»Poročiš se, da bi seksal. Metode kontracepcije so bile preveč tvegane.«
Tudi za Alice je bilo pisanje o lastni materi nekaj običajnega. V intervjuju za The Paris Review je dejala celo: »Gradivo o moji materi je osrednje v mojem življenju, k meni vedno pride zlahka.« V intervjuju je povedala še, da njena mama k sreči ni prebrala nobenega od hčerkinih del, saj ji seks in grde besede ne bi bile všeč.
Kmalu po poroki je z možem zapustila Ontario in se preselila na zahodni konec Kanade, v Vancouver. V intervjuju za The Paris Rewiew je Munro povedala tudi, da jima je to predstavljalo pustolovščino; odšla sta, kolikor daleč je šlo, da sta le ostala v isti državi. Tu sta zajadrala v pričakovan življenjski slog srednjega razreda. Hitro sta si omislila hišo in ustvarila družino. V Vancouvru so živeli v predmestju, najprej v severnem delu mesta, nato v zahodnem. V severnem Vancouvru se je pomešala med druge gospodinje in z njimi preživljala večino časa, saj so moški odhajali zjutraj in se domov vračali pozno. Ženske so se družile, se s pridušenim rivalstvom pogovarjale o sesanju, pranju in skrbi za volnena oblačila ter najboljši dieti. Tu je bilo življenje še bolj zadušljivo in ozkogledno kot v mestecih jugozahodnega Ontaria: »Zelo strogo je bilo oblikovano kot niz dovoljenih razvedril, dovoljenih mnenj in dovoljenih načinov biti ženska,« se je spominjala v intervjuju. Živost ji je omogočalo le spogledovanje z možmi znank. V zahodnem delu mesta, kamor so se preselili potem, je bilo bolje, saj so jih obkrožali raznoliki ljudje in drzne mlade ženske, s katerimi se je spoprijateljila. Vseeno teh časov nikoli ni ohranjala v lepem spominu: bila ja zasuta s skrbjo za hčerke, in medtem ko so deklice spale, je trudoma pisala roman, ob neuspehih pa doživljala depresivne epizode.
Alice Munro (1931–2024), »mojstrica sodobne kratke zgodbe«, je leta 2013 prejela Nobelovo nagrado za književnost (Fotografija: Sheila Munro / The Nobel Foundation)
V Vancouvru so Munrojevi živeli v letih 1951–1963, nato pa so se preselili v Victorio, prestolnico Britanske Kolumbije, kjer je z možem odprla knjigarno Munro’s Books. Ta znamenita neodvisna knjigarna še danes deluje, sicer na drugem kraju, a nadaljuje bogato dediščino prodaje knjig, ki sta jo zagnala zakonca Munro. Čeprav naporna, so bila to najlepša leta njunega zakona.
Zakon med Alice in Jimom je razpadel po skoraj dvajsetih letih, leta 1972, v času, zaznamovanem z drugim valom feminizma. Istega leta je izšel njen edini roman Življenja deklet in žensk s kratkim posvetilom »For Jim«, za Jima. Ta je vse do smrti leta 2016 ostal podpornik njenega literarnega ustvarjanja.
Zakon med Alice in Jimom je razpadel po skoraj dvajsetih letih, leta 1972, v času, zaznamovanem z drugim valom feminizma.
Ujetost v tradicionalni zakon, prežet s spogledovanjem in prešuštvom, je pogost motiv v njenem pisanju. V zgodnjih devetdesetih so jo v intervjuju za televizijsko oddajo vprašali, zakaj tolikokrat tematizira varanje. Odgovorila je zelo splošno, neosebno: »Prešuštvo je kot moderno gledališče, ki življenju običajnih ljudi ponuja pustolovščino. Je drama … kar, menim, pisatelja naravno privlači.«
Ločitev je vodila k selitvi nazaj v Ontario, kjer se je vrnila k izvoru svoje literature in se osredotočila na pisateljevanje. Tu je dobila ponudbo za poučevanje kreativnega pisanja na Univerzi York v bližini Toronta, toda službo je sovražila in jo je kmalu pustila, kljub temu da ni imela denarja. Čeprav je ta univerza veljala za eno najnaprednejših kanadskih, so bili v razredu skoraj sami študentje in le ena študentka, ki je komaj kdaj spregovorila. Druga študentka, ki ni obiskovala njenega predmeta, ji je nekoč v branje prinesla svojo odlično zgodbo in jo vprašala, ali lahko pride na njena predavanja. Munro ji je zabičala, naj ne hodi v ta razred, temveč naj še naprej prinaša svoje delo naravnost k njej. Bila je edina, ki je kasneje postala pisateljica.
Štiri leta po ločitvi od prvega moža se je Alice Munro poročila z Geraldom Fremlinom, sedem let starejšim kartografom in geografom, za katerega je nekoč priznala, da je bil njena neuslišana ljubezen še iz študentskih dni. Ko je imela osemnajst let, se je zatreskala vanj, on pa je sploh ni opazil: držal se je majhne kul skupine, ki je popivala, pisala poezijo in izdajala literarno revijo. Nekoč mu je odnesla eno svojih zgodb za objavo v reviji, a jo je napotil h glavnemu uredniku. S tem se je njun pogovor končal in kmalu po objavi zgodbe je zapustila univerzo. Nedolgo zatem je od njega dobila pismo, v katerem je izrazil navdušenje nad njenim pisanjem, a nič več kot to. Ko se je čez dve desetletji vrnila v Ontario, jo je slišal po radiu, poklical in povabil na večerjo. Zaživela sta v njegovi družinski hiši v Clintonu, mestecu s 3000 prebivalci nedaleč od njenega rodnega Winghama.
Jedilnica je bila založena s knjigami, tu pa je stala tudi majhna pisalna miza s pisalnim strojem; njen delovni prostor.
Le dva dneva pred načrtovano objavo tega eseja o pisateljici Alice Munro je javnost presenetila izpoved najmlajše od pisateljičinih treh hčera. Andrea Robin Skinner je spregovorila o spolnih zlorabah, ki ji jih je prizadejal očim Gerald Fremlin, drugi mož Alice Munro. Čeprav je svoji materi pri 25 letih v pismu razkrila vse, kar je storil, in je ta moža za krajši čas zapustila, se je kasneje, potem ko je krivdo za dogajanje naprtil deklici, vrnila k njemu in zlorabo pometla pod preprogo. Andrea Robin Skinner je v daljšem pričevanju za torontski časopis Toronto Star poudarila željo, da poslej v vsaki biografiji pisateljice omenijo, kako je sklenila ščititi njenega napadalca.
Alice Munro sta v zgodnjih devetdesetih na domu obiskali novinarki Jeanne McCulloch in Mona Simpson ter jo intervjuvali za The Paris Review. V uvodu sta zapisali, da je imela hiša globoko dvorišče z vrtom, polnim rož. Jedilnica je bila založena s knjigami, tu pa je stala tudi majhna pisalna miza s pisalnim strojem; njen delovni prostor.
V času intervjuja, ki je potekal več dni, sta novinarki obiskali tudi njeno rojstno hišo, kjer za družino Lidlaw ni ostalo skoraj nič. Zdaj je bil v njej kozmetični salon Total Indulgence, popoln užitek. Pisateljico v uvodu k intervjuju opišeta: »Kot hiša, kot pokrajina Ontaria, ki spominja na ameriški Srednji vzhod, Munro ni veličastna. Je dostojanstvena, s tihim humorjem.« O svojem pisanju pa naj bi kljub mnogim dosežkom govorila spoštljivo in z nekaj negotovosti, »kot jo slišiš v glasu začetnikov«. »Ne izraža poguma in se ne širokousti, kar je značilno za slavne pisatelje, zato zlahka pozabiš, da spada mednje,« še zapišeta.
Leta, ki so sledila poroki z drugim možem, so v življenjepisu Alice Munro ustvarjalno najplodnejša. Leta 2006 je zaradi zdravstvenih zapletov razmišljala o upokojitvi, a je nato nadaljevala pisanje; njena zadnja zbirka kratkih zgodb Ljubo življenje (prevedla Tjaša Mohar, Celjska Mohorjeva družba, 2014) je izšla leta 2012, ko je bila stara 81 let, ob izidu pa je napovedala, da je to njena zadnja knjiga.
»Ne izraža poguma in se ne širokousti, kar je značilno za slavne pisatelje, zato zlahka pozabiš, da spada mednje.«
Med štirinajstimi zgodbami je Od koder se vidi jezero, v kateri se je, kot bi si napovedala prihodnost, vživela v lik ženske, ki trpi za demenco in išče pot domov, a se izkaže, da gre za ustanovo, v kateri zdaj biva. Zadnje štiri zgodbe so avtobiografske, v zadnji, po kateri je zbirka naslovljena, pa se pisateljica vrne k motivu odnosa z materjo, ki v zgodbi trpi za Parkinsonovo boleznijo in pozneje tudi umre. Zdi se, da zgodba izžareva pomirjenost avtorice s sabo in svojimi odločitvami ter razrešitev konflikta z materjo, ki je poganjal velik del njenega pisanja.
Leto po izidu zadnje zbirke je v starosti 88 let umrl njen drugi mož, le pol leta kasneje pa je prejela Nobelovo nagrado za književnost. Alice Munro, ki je bila že v zgodnji fazi demence, je podelitev spremljala na televiziji, nagrado pa je v njenem imenu sprejela hči Jenny.
Kratke zgodbe kanadske pisateljice kljub kratki formi zaobjemajo kompleksnost celotnega življenja, pretresajo preteklost, sedanjost in prihodnost, navidezna naključja in mimobežne odločitve posameznika pa postavljalo v kontekst življenj več generacij. Njene zgodbe nas bodo še naprej navdihovale in učile tako pisati kakor živeti. Pa vendar tudi pogled v zgolj površen mozaik njenega življenja priča o pisateljici in ženski, ki je presegala svoj čas.
Nobelovo nagrado je v pisateljičinem imenu sprejela hči Jenny Munro (Fotografija: Alex Ljungdahl / The Nobel Foundation)
S Karmen Petric, avtorico romana Prste stran, se poznava že dalj časa, saj se redno srečujeva na različnih literarnih dogodkih, poleg tega sva obe knjižni blogerki na Instagramu, kjer si vztrajno podajava všečke in komentarje. Že od dne, ko sem izvedela, da se je vpisala na delavnico pisanja ljubezenskega romana, sem z veseljem pričakovala njen prvenec, ga zatem s slastjo prebrala in jo nato povabila k pogovoru, saj so se vprašanja porajala kar sama od sebe. Dobili sva se na soparno kresno nedeljo in v smehu ugotovili, da sva po naključju izbrali prav datum najbolj vroče noči v romanu. Prste stran, izdan pri Cankarjevi založbi, je sodobni doktor roman, ki žanr dodobra pretrese, a se tiho tudi prikloni tradiciji. Kot mi je zaupala Karmen, je njena junakinja Paulina poimenovana po Pavlini Pajk (1854–1901), ki je s svojimi povestmi začetnica žanra pri nas.
Čeprav je to tvoj prvi roman, nisi popolna novinka na literarnem prizorišču. Tvoje kratke zgodbe smo lahko brali že v reviji Nebulae, zgodba Včeraj se je uvrstila v antologijo erotične kratke proze Spreganje glagola prihajati, ki je letos izšla pri Layerjevi založbi v Kranju, leta 2023 pa si bila finalistka festivala mlade literature Urška. Kdaj in kako si začela pisati?
»Prve tekste sem napisala pri enajstih letih. Govorim o krajših besedilih, ki sem jih pisala izven šolskih klopi. Tudi šolske eseje sem rada pisala. Pa ne ker bi me tako zelo zanimali ali veselili. (smeh) Bolj zato, ker sem brez pretiranega truda dobila vsaj štirico. Veliko sem brala, in to se je poznalo na mojem besedišču. Besedila so z leti postajala daljša, ne morem pa reči, da tudi boljša. Pospravila sem jih v predal, poimenovan Pokopališče, in za nekaj let pozabila nanje. Tam počivajo še danes. Nikoli ne bodo objavljena. Šele po koncu študija sem začutila, da je želja po pisanju premočna za zgolj hobi. Moj vstop na literarno sceno se je začel z obiskom festivala Prepišno uredništvo. Tam sem se povezala z drugimi pisci in začela obiskovati kritiške delavnice in delavnice kreativnega pisanja. Svoja nova besedila sem kasneje začela tudi objavljati. Pisec se ne rodiš, ampak se spišeš, in to velja tudi zame.«
Kot si omenila, si že od otroštva močno povezana z literaturo kot bralka. Danes na Instagramu objavljaš pod psevdonimom @aconita.umbra in si zelo prisotna v skupnosti, ki se imenuje tudi knjigogram …
»Berem res od malega. Skupnost na knjigogramu je takrat, ko sem začela objavljati, šele nastajala. Jaz sem enostavno naredila Instagram profil in šele potem razmišljala, kakšno vsebino naj bi delila z drugimi. Takrat so ljudje objavljali tudi najbolj trivialne stvari, fotografije so bile slabe kakovosti, ključnike so uporabljali redki. Ni bila še razvita estetika Instagrama, kot jo poznamo dandanes. Jaz sem, namesto da bi objavila fotografijo svojega zajtrka, objavila fotografijo knjige, ki sem jo brala. Sledilci in komentarji so se pojavili spontano, in tako se je začela graditi skupnost, ki se je z leti večala. V njej smo se povezali ljudje, ki radi beremo in skupaj o prebranem tudi razmišljamo. Z objavami pa želimo za branje navdušiti še druge. Ni pa @aconita.umbra moj prvi profil, vse se je začelo zgolj z @aconita, a so mi v profil žal vdrli in sem morala začeti znova, a nič zato. Knjige združujejo, povezujejo in delajo družbo bolj strpno, razumevajočo in razgledano. Knjigogram ostaja mehurček, v katerem se knjižni molji počutimo dobro in kjer še vedno najdemo namige za svoje že tako ali tako (pre)dolge bralne sezname. Poleg tega pa tam nastajajo tudi virtualna prijateljstva, ki včasih prerastejo v srečanja in druženja v živo. Ta so prišla predvsem po koroni. V kovidnih časih smo bili na žalost vsi samo virtualni. V tistem obdobju zaprtja se je slovenski knjigogram še posebej razcvetel. Takrat se je res veliko prebralo in o prebranem tudi veliko pisalo.«
»Pisec se ne rodiš, ampak se spišeš, in to velja tudi zame.«
Tako kot junakinja romana Paulina si po poklicu delovna terapevtka. In v romanu izvemo kar nekaj o delu te veje zdravstvene stroke, o kateri redko slišimo. Kako združuješ pisanje s poklicem?
»Lahko bi rekla, da na neki način živim dvojno. Kadar sem v redni službi, moje ustvarjanje ne prehaja v delo. V literarnem svetu pa dovolim, da je ta meja bolj prepustna. Delovna terapija je prišla v moj roman tudi zato, ker se o poklicu tako malo govori. Poznajo ga večinoma tisti, ki potrebujejo obravnavno, in seveda tisti, ki smo del stroke. Je pa prikaz samega poklica delovnega terapevta v romanu še vedno okrnjen, saj sem dala prednost ljubezenski zgodbi. En delček je predstavljen, moram pa reči, da Paulina nikakor ni delovna terapevtka brez napak. Je načelna in etična, vendar v primeru Miše ni mogla ravnati povsem strokovno, in to se odraža tudi v sami obliki terapije (ali neterapije), ki jo je Miša prejel v obravnavi.«
Kakšna pa je sicer tvoja pisateljska rutina, sploh glede na to, da si roman pisala ob delu?
»Moje pisanje je v obdobjih kreativnosti zelo intenzivno, potem pa pridejo obdobja, ko ne napišem nič, to priznam. V redni službi delam vsaj osem ur na dan, tako da čas za pisanje najdem predvsem ponoči. Pišem do zgodnjih jutranjih ur in potem upam, da preživim naslednji delovni dan. Čeprav se to ne sliši zelo zdravo ali učinkovito, sem se na to navadila in s tem živim. Mogoče pripomore tudi to, da ima noč svojo moč in da ponoči domišljija najbolje deluje. Vsaj pri meni je tako. So pa najbolj kreativna obdobja res takrat, ko imam proste dneve. Večina zgodb najprej nastane v glavi, podnevi, ko pa sedem za računalnik, da bi jih zapisala, je že večer, in takrat pišem po več ur skupaj.«
Fotografija: Silva Benovič
Si imela pri pisanju morda težave s tem, kako uravnotežiti strokovnost, ki jo črpaš iz svojega znanja in izkušenj, z literarnostjo?
»Delovno terapijo sem vključila tudi zato, da bi mi bilo kot pisateljici laže, ker v tem primeru poznam velik del svojega lika oziroma tistega, kar počne. Hkrati pa se je to izkazalo tudi za težavo, saj sem v prvopisu zašla v preveč strokovno pripovedovanje, ki enostavno ni bilo več ljubezenski roman. Mejilo je na hibridni strokovni članek, priznam. Prvi, ki so me usmerili, so bili beta bralci, niti še ne uredniki. Kasneje sem tudi v skupini, ko smo brali odlomke, dobila nekaj komentarjev v smislu: tole pa nam ni razumljivo in ne vemo, kako boš rešila, ker je enostavno preveč stvari za poguglat. Tako da sem potem ta del res skrajšala in prilagodila opisovanje tako delovne terapije kot dermatologije na raven, ki je, mislim, razumljiva tudi bralcu brez zdravstvene izobrazbe.«
»Delovna terapija je prišla v moj roman tudi zato, ker se o poklicu tako malo govori. Poznajo ga večinoma tisti, ki potrebujejo obravnavno, in seveda tisti, ki smo del stroke.«
Ko si že ravno omenila skupino – roman Prste stran je začel nastajati na izviren način, na delavnici pisanja ljubezenskega romana v organizaciji Cankarjeve založbe. Kako da si se odločila za prijavo? Si že prej imela zamisel o ljubezenskem romanu?
»Ljubezen je bila že prej v mojih besedilih, nisem pa pisala specifično ljubezenskega romana. Prišlo je do spleta okoliščin, da sem naletela na oglas Cankarjeve založbe za delavnico, v katerem je pisalo, da ne iščejo zgolj ljubezenskega romana, ampak celo sodobni ljubezenski doktor roman. Poleg tega sem se v preteklosti udeležila izobraževanja Komunikacija z uredniki, kjer nam je Aljoša Harlamov predaval, kako zelo je pomembno, da avtor v prvencu piše o tematiki, ki mu je dobro poznana. Potem se je vse to spontano povezalo. Ideja za roman v taki obliki ni obstajala pred prijavo. Celoten sinopsis sem spisala prav za to delavnico. Sem pa v času, ko sem čakala na odgovor založbe, ali sem sprejeta ali ne, napisala kar dobršen del prvopisa. Poleg tega me je res zanimalo, ali zmorem. Pisanje tega žanra mi je predstavljalo izziv.«
Lahko opišeš, kako so potekale delavnice?
»Dobivali smo se štiri mesece, vsak četrtek, na Cankarjevi založbi, srečanja pa so trajala po več ur. Z nami je bila vedno odlična vodja delavnic Lara Paukovič, ki nas je usmerjala, bodrila in nam pomagala, da smo iz konceptov prišli do izdelkov, na katere smo lahko ponosni. Pomemben del delavnic so bile tudi debate in preizpraševanje žanra kot takega. Strokovne usmeritve pa sta kasneje prispevala tudi urednika Aljoša Harlamov in Andrej Blatnik.«
»Z nami je bila vedno odlična vodja delavnic Lara Paukovič, ki nas je usmerjala, bodrila in nam pomagala, da smo iz konceptov prišli do izdelkov, na katere smo lahko ponosni.«
Štiri mesece ni prav dolga doba …
»Res je, je bila pa zelo intenzivna. Pomembno je, da smo se dobivali vsak teden in ujeli ustvarjalni ritem ter ostali v njem. Čeprav se sliši naporno, lahko trdim, da smo prav vsi uživali v procesu delavnic. V tem času se je skupina res povezala, drug drugemu smo komentirali besedila, od samih konceptov do posameznih odlomkov, ki smo jih v tem času ustvarili, tako da nismo dobivali povratnih informacij samo od urednikov, temveč tudi od bralcev ljubezenskih romanov, ki so obenem pisci.«
Kaj pa po koncu delavnic, je bila večina romana že narejenega ali se je delo takrat šele začelo?
»Delavnice so se začele 16. februarja lani. Ko so se končale, sem imela malo več kot polovico rokopisa. Se je pa takrat pravo delo šele začelo. Imela sem ogrodje in zgodbo, ki jo je bilo treba napisati do konca. Ne glede na to, da so bila srečanja intenzivna, sem v tem času opravljala še veliko drugega dela, noči pa niti niso tako dolge, da bi lahko v štirih mesecih dokončala rokopis. Pisala sem ga do 15. avgusta. To je bil naš rok za oddajo. Poletje 2023 je bilo zame brez dopusta. Naporno, a hkrati lepo.«
Poleg tvojega romana je v novi zbirki Razmerja pri Cankarjevi založbi izšel še fantazijski ljubezenski roman Kaje Bucik Vavpetič Srebrne vezi, jeseni pa pričakujemo tudi roman Jerce Cvetko Padam na besede. Kako je bilo ustvarjati druga ob drugi? Se s tem ustvarja tudi določena skupnost? Ali lahko to obenem pomaga žanru, da zaživi?
»Predvsem je bilo ustvarjanje lažje in navdihujoče. Seveda zaradi Kaje in Jerce. Pa tudi zaradi celotne skupine in Lare. V skupini smo bili zbrani tisti, ki radi pišemo o ljubezni, in ta žanr tudi beremo. Imamo torej veliko skupnega. Ko smo izvedele, da bodo naši trije romani izšli, smo se Kaja, Jerca in jaz še bolj povezale, se spodbujale in nadaljevale pisanje. Izhajale smo iz tega, kar nam je predala Lara, in to povezale z lastnimi izkušnjami v smiselno celoto. Naši romani so tudi komunikativni in vesela sem, da spodbujajo debato med bralci in avtorji, morda celo bodočimi avtorji ljubezenskih romanov, ki se na pisateljsko pot šele podajajo. Mislim, da lahko žanr zaživi samo, če ga bomo negovali in brali. Skupnost je dober začetek. Med nami ni prostora za rivalstvo. Bralke, bralci prehitro berejo. Vsaka od nas piše drug podžanr, za katerega upamo, da se bo nadaljeval tudi pri drugih piscih v Sloveniji. Nenazadnje pa sem se z Jerco in Kajo v procesu pisanja spoprijateljila.«
»Poletje 2023 je bilo zame brez dopusta. Naporno, a hkrati lepo.«
Zakaj si se odločila, da boš pisala in posodobila doktor roman? Si jih tudi sama brala?
»Če bi pisala samo sodobni ljubezenski roman z zdravniško vsebino in zanikala, da to ni doktor roman, sem prepričana, da bi me zelo hitro kdo opomnil, da gre pravzaprav za zvrst, ki je bila včasih zelo popularna in tudi trivialna. Če se spustim v to, sem si rekla, je bolje jasno poudariti, da gre za zvrst doktor romana, da ga posodobim in za njim stojim. V mlajših letih sem prebrala tri doktor romane, ki so bili res trivialni, recimo tako. V času pred pisanjem sem jih prebrala še nekaj in hitro ugotovila, česa si v svojem romanu ne želim. Tako sem naredila načrt in dobro premislila, kaj sama vidim v žanrski prozi v sodobnem času in kaj enostavno, po mojem mnenju, ne sme več na papir.«
Fotografija: Silva Benovič
Ker gre za žanr, nekaj klišejev mora biti, ampak precej si se jih tudi otresla. Kako si se tega lotila?
»Želela sem narediti posnetek sedanjosti, v kateri živimo. Laže mi je bilo, ker je lik Pauline star približno enako kot jaz. Nisem je želela narediti poslušne, ustrežljive in, če uporabim še tisti pridevnik, ki so nam ga vsilile babice – pridne. Sicer je delovna, je strokovna, ampak hkrati je samosvoja oseba tudi zunaj svojega poklica. Za sabo ima težko zgodbo, a živi neodvisno od moškega, in ne zgolj zato, da bi postala nekomu žena. Miša pa je, moram priznati, še vedno malo sanjsko in klišejsko oblikovan, je pa hkrati tudi izpolnjena oseba. V svetu bi deloval ne glede na to, ali bi bila njegova ljubezen uslišana ali ne. Ker gre za romanco, je njun srečni konec pač zagotovljen. To bralke in bralci žanra tudi pričakujejo. Nekaj klišejev je moralo ostati, nekatere sem preobrnila. Za tiste, ki sem se jih otresla, pa upam, da ne najdejo več poti v tovrstne romane.«
»Laže mi je bilo, ker je lik Pauline star približno enako kot jaz. Nisem je želela narediti poslušne, ustrežljive in, če uporabim še tisti pridevnik, ki so nam ga vsilile babice – pridne.«
Paulina in Miša sta večdimenzionalna lika, oba se bojujeta s svojo preteklostjo. Paulina je na boleč način izgubila zaročenca, Miša se je ločil in vzgaja mlado hčer. Zakaj si se odločila, da v žanr, ki velja za lahkotnega, vpleteš tudi nekatere težje teme?
»Najprej zato, ker ne morem pisati likov brez preteklosti, saj se mi zdi, da brez neke globine ni pravega lika in ni prave zgodbe. Obenem menim, da mora vsak žanr, tudi če nam nudi lahkotno branje, imeti svojo vsebino, ki jo lahko povežemo s trenutno resničnostjo ali problematiko. Liki so ustvarjeni premišljeno, da se bralec lahko z njimi na neki ravni poveže ali da se v kakem njihovem dejanju, lastnosti, vlogi prepozna. Aktualna problematika pa je tista, ki nas združuje ali razdružuje. Ob njej se krešejo mnenja in začenjajo pogovori.«
Oba sta tudi ljubitelja knjig in branja, Paulina je sploh pravi knjižni molj. V romanu najdemo kar nekaj knjižnih referenc in citatov, ki so pravi cukrčki za strastne bralce. Si se odločila, da vpleteš sebi ljuba dela? Zakaj se ti je zdelo pomembno, da jima daš to lastnost?
»Citati in reference, ki so v romanu, niso tam samo zato, ker bi bila to meni ljuba dela ali ker bi se hotela pred bralci postavljati z načitanostjo, ampak so prišli spontano, med samim pisanjem. Romana nisem pisala linearno, ampak po navdihu, glede na prizore, ki so se trenutno pojavili v moji domišljiji. Prvi se je med pisanjem pojavil citat iz romana Boruta Kraševca Agni. Prej nisem načrtovala, da bodo v romanu citati iz drugih leposlovnih del. Ta je prišel res spontano, in zdelo se mi je, da moj prizor brez njega enostavno ne bo deloval, zato sem citat vključila. Podobno je bilo nato tudi z drugimi citati in referencami.«
»Starejša generacija pravi, da ji je moj jezik enostavno tuj, ker uporabljam anglizme in sleng. Meni pa se zdi pomembno, da je jezik živ in iskren.«
V dobrem ljubezenskem romanu se tudi bralke zaljubimo v junaka, v katerega se zaljubi protagonistka (če seveda govorimo o heteroljubezenskih romanih). In Miša je takšen: visok, šarmanten, športen, pameten, ima smisel za humor, je potrpežljiv in zna biti nežen. Kako je bilo pisati takega junaka? Si se tudi sama zaljubila vanj?
»Mišo je bilo veliko teže ustvariti in napisati kot Paulino, sem pa vesela, da se predvsem bralke dobro odzivate nanj. In seveda, če meni Miša kot lik ne bi bil všeč in če ne bi gojila literarne simpatije do njega, ne bi mogla napisati ljubezenskega romana. Je pa res, da bralke še vedno vidijo Mišo skozi rožnata očala – je šarmanten, je pozoren, je nežen, hkrati pa ni princ na belem konju, tudi on ima svoje napake. Morda je ravno ta prehodna slepota za napake dober pokazatelj, da so se bralke, bralci malce pa le zaljubili v njegov lik.«
Kaj pa Paulina? Mislim, da se z njo mladim ženskam res ni težko poistovetiti. Sočustvujemo z njo in navijamo zanjo. Je bil to tudi tvoj namen?
»Olajševalne okoliščine pri pisanju Pauline so zame bila njena leta in poklic. Ko sem jo oblikovala, sem mislila tudi na bralke. Paulina doživlja v zgodbi celo paleto čustev, in vesela sem, da bralke čutijo z njo. Čustveni odziv je ob branju nujen. Sočustvovanje in navijanje sta komponenti, zaradi katerih strani knjige obračamo hitreje, kot bi jih sicer. Občasno se zdi, da je zagrenjena. Morda je res, ampak sem njeno zagrenjenost kanalizirala skozi ciničnost in sarkazem. Čeprav Paulina ni tipična junakinja, je bralkam blizu in všeč. To se odraža tudi v odzivu. No, starejša generacija pravi, da ji je moj jezik enostavno tuj, ker uporabljam anglizme in sleng. Meni pa se zdi pomembno, da je jezik živ in iskren. Jezik je del Paulinine identitete. Niti drugi liki ne bi bili, kar so, če bi pisala v popolnoma prečiščenem jeziku – delovali bi umetno.«
Fotografija: Silva Benovič
Zelo mi je všeč tudi, da ima Paulina ob sebi prijateljici, saj se res izkaže pomen ženske družbe in skupnosti za naše življenje, ni poudarek samo na ljubezni do moškega. So imele junakinje v tradicionalnih doktor romanih tudi kakšne prijateljice ali pomočnice?
»Težava ‘starih’ doktor romanov, ki sem jih jaz prebrala, je bila v operiranju predvsem s štirimi oblikami likov. Z junakinjo, ki je bila običajno medicinska sestra, z zdravnikom, ki je bil ljubezenski interes, z njegovim tekmecem, ki je bil po navadi moralno sporen (čeprav tudi glavni lik zdravnika ni bil neoporečen), potem je bila pa tukaj vedno še druga ženska, ki je predstavljala konkurenco oziroma nasprotnico glavni junakinji. Zelo poredko v tradicionalnih doktor romanih srečamo junakinjo, ki ima dobre prijateljice, ker so bile ženske večinoma druga drugi predstavljene kot tekmice, ne pa kot priložnost za topel odnos.«
Kaj pa pisanje bolj romantičnih scen? Kako si se lotila tega? Je bilo težko najti izraze, ki ne bi bili »cringe« oziroma skremž?
»Na papirju se te scene berejo romantično in lepo. Pisanje pa ni prav romantično. Kadar pišem, večkrat preberem za sabo, in če se sama skremžim, potem to definitivno črtam. Sem zelo samokritična. Tipka briši je zelo uporabna. Pogosto jo pritisnem. Neromantičen del pisanja romantičnih scen je tudi koreografija. Kot pri plesu ali kateri drugi aktivnosti, si kot avtor koreograf. Ko je prizor znan, iščeš izraze, s katerimi bi poimenoval telesne dele in predvsem vse ostale občutke. Pomembno mi je bilo, da moja erotika prihaja iz giba, iz doživljanja, ne pa iz opisovanja z vulgarnimi pridevniki oziroma poimenovanji, ki so bili doslej pogosti v tovrstnih romanih.«
»Ljudje potrebujemo pobeg pred resničnostjo in nekaj, ob čemer si spočijemo možgane.«
Že na predstavitvi zbirke Razmerja, ki jo je Cankarjeva založba priredila za knjižne blogerke, smo se pogovarjale, ali ni vsak ljubezenski roman do neke mere fantazijski. Kakšno je tvoje mnenje?
»Vsi v življenju potrebujemo nekaj fantazije, vsi! Lahko bi rekli, ja, da je vsak ljubezenski roman do neke mere fantazijski, se strinjam. Ljudje potrebujemo pobeg pred resničnostjo in nekaj, ob čemer si spočijemo možgane. Eskapizma je veliko vrst. Pobeg v fantazijo in ljubezenske romane je, si upam trditi, eden od načinov zdravega preživljanja prostega časa. Povezave zadovoljstva z življenjem in prostim časom sem raziskovala že pred leti v diplomskem projektu. Prosti čas je kompleksna človekova potreba. Ljudi, ki segajo po njih, romance osrečujejo. V tem ne vidim nobene težave. Moški že tako ali tako pravijo, da jim branje ne ustvarja nerealnih pričakovanj. (smeh) Ženske smo pa dovolj intelektualno močne in vemo, kako neresnične so trditve, da nam bodo ljubezenski romani ustvarili nerealna pričakovanja, kakor so mislili včasih. Če se zaradi kančka fantazije in ljubezni počutimo dobro, zakaj pa ne.«
Avtorice in bralke ljubezenskih romanov, kakor sicer tudi bralke nasploh, smo večinoma ženske. Se ti zdi, da so ljubezenski romani tudi zaradi tega podcenjen žanr v primerjavi z drugo žanrsko literaturo, na primer s kriminalkami in fantazijskimi romani?
»Seveda. V našem okolju še vedno čutimo močen vpliv patriarhata. Tudi zgodovinsko gledano je bilo tisto, kar je bilo ženskam blizu, skoraj vedno nekaj manjvrednega v primerjavi s tem, kar je (bilo) blizu moški publiki. Spol avtorja_ice, tako kot spolna usmerjenost, rasa ali versko prepričanje, ne smejo biti parametri za vrednotenje umetniškega dela. Se pa ne obremenjujem s tem, da me bere manj moških, ker raje sežejo po drugem žanru. Sem ženska, ustvarjam pretežno ženske like, za ženske. Okusi so različni. Poznam svojo publiko in mogoče ji zaradi tega laže ponudim nekaj, po čemer z veseljem poseže.«
»Spol avtorja_ice, tako kot spolna usmerjenost, rasa ali versko prepričanje, ne smejo biti parametri za vrednotenje umetniškega dela.«
In glede na to, da bralke ljubezenskih romanov po navadi zelo veliko preberejo, ne bi rekla, da gre za nezahtevno publiko …
»Ne, ženske so vsekakor zelo zahtevna publika. Nikoli ne moreš zadovoljiti vseh okusov in želja, je pa vedno dobro, da dobiš odzive, saj samo tako lahko tudi kaj izboljšaš.«
Na predstavitvi zbirke Razmerja je bila pri vseh romanih poudarjena tudi feministična nota, česar nismo vajeni povezovati z ljubezenskim romanom. Kaj bi izpostavila kot feministično v svojem romanu? Je ljubezenski roman lahko feminističen?
»Začela bom na koncu, ljubezenski roman je lahko feminističen, in sodobni ljubezenski roman je eden najbolj feminističnih žanrov, kar jih je. Kar najbolj izstopa v sodobni različici, tudi v mojem romanu, je užitek, ki si ga dovoli ženska. Ne samo to, tudi zna si ga vzeti. Pa ne govorimo samo o spolni prebujenosti, ampak o življenju nasploh. Lahko je še vedno dobra mama ali žena (sicer ne v mojem romanu, ampak v kakem drugem), lahko je pa tudi karkoli drugega, tisto, kar si sama želi, in ne kar ji narekujejo moški ali ji nalaga dolžnost družbene vloge. Sodobno žensko lahko izpolnjujejo tudi vloge in aktivnosti, ki niso popolnoma tradicionalne.«
»Kar najbolj izstopa v sodobnem ljubezenskem romanu, tudi v mojem, je užitek, ki si ga dovoli ženska. Ne samo to, tudi zna si ga vzeti.«
Glede na to, da si se že prej predstavila z erotično kratko prozo, sedaj pa še z ljubezenskim romanom – ali je to smer, v kateri bi rada nadaljevala?
»Ja, to nameravam nadaljevati. Sicer moje naslednje delo po vsej verjetnosti ne bo ljubezensko ali erotično, se bom pa k ljubezni vrnila kasneje, ker je odziv bralk res pozitiven in slišim tisti ‘še’, čeprav ne vem ali bom nadaljevala zgodbo v istem svetu, v kakršnem sta Miša in Paulina. Se bom prepustila navdihu.«
Ali v tvoji pisateljski delavnici nastaja že kaj novega?
»Moja pisateljska delavnica je trenutno v kreativnem kaosu, ker pišem rokopis nečesa, kar naj bi nekega bližnjega dne postal roman. Me pa čas že malo preganja. Ne upam si obljubiti ničesar, lahko pa povem, da to, kar nastaja, ne sodi v ljubezenski žanr.«
Norost je beseda, s katero so včasih vsepovprek označevali obnašanje, ki ni bilo v skladu z normo, danes pa se morda vsaj malce bolj zavedamo, da so vzroki vse prej kot v anahronem »skisanju možganov« – če ne v družini, torej, pa vsaj v družbi. Kdo je potemtakem »nor«? In kaj posameznika pripelje do roba?
Pisateljica Rachel Trezise (1978) nam z naslovom romana Šestnajst odtenkov norosti sporoča, da je odgovorov več in da so vse prej kot enoznačni. Popelje nas v zakotno in težko izgovorljivo valižansko vas Aberalaw, kjer nekdanja rudarska preteklost skupaj s thatcherjanskim duhom še zmeraj lebdi nad mestom, katerega vrednote pa so že zdavnaj spremenile svojo smer. In vendar so posledice tistega časa ostale: mesto je skupaj s prebivalci popolnoma brez življenja, perspektive, konec koncev tudi brez upanja.
Šestnajst odtenkov norosti je četrta knjiga Rachel Tresize in njeno prvo leposlovno delo, ki smo ga v prevodu Suzane Tratnik dobili tudi v slovenščino. Prvenec Na prepihu (In and Out of the Goldfish Bowl) je izšel leta 2000, tik preden je diplomirala iz novinarstva, nato pa so sledili še romani Sveža jabolka (Fresh Apples, 2005), za kar je prejela nagrado Dylana Thomasa, Ohlapne povezave (Loose Connections, 2010), Šestnajst odtenkov norosti (Sixteen Shades of Crazy, 2010), Kozmični latte (Cosmic Latte, 2013) in Lahko meso (Easy Meat, 2021). Ob tem je napisala tudi več dramskih in eno nefikcijsko delo.
Wales je v očeh tujcev predstavljal »podobe gora, posutih z narcisami«, medtem ko se je njegova resničnost izražala skozi »socialna naselja ali vrste pred uradom za podporo brezposelnih«.
Že v prvencu se je ukvarjala s tematikami revščine, nasilja, zlorabe in alkoholizma, ki globoko zaznamujejo tudi njeno v slovenščino prevedeno delo. Tudi tukaj pokrajino opiše kot polno razočaranja in teme: Wales je v očeh tujcev predstavljal »podobe gora, posutih z narcisami«, medtem ko se je njegova resničnost izražala skozi »socialna naselja ali vrste pred uradom za podporo brezposelnih«.
Dogajanje bi zlahka vizualizirali s filmi Andree Arnolds ali pa Kena Loacha, like pa bi v takšni ali drugačni obliki lahko našli tudi v delih pisatelja Douglasa Stuarta. In vendar je, poleg dejstva, da se zgodba Rachel Trezise dogaja v Walesu, ena ključnih razlik v primerjavi z naštetimi ta, da je fokus tokrat na ženskah. Tukaj tako nimamo protagonista, v katerem bi se zgostila vsa nesreča delavskega razreda in njegovih trpečih posameznikov, temveč so v središče postavljene tri mlade ženske. V njihov pretežno rutinski in ustaljeni vsakdan kot silovit, uničujoč komet prileti moški.
Navidezno obrabljena (ali celo mizogina!) okvirna zgodba se kmalu izkaže za vse prej kot to, saj deluje dotični Casanova le kot povezovalec. S svojo prisotnostjo namreč razkriva življenja, delovanje ter izjemno kompleksno notranje dogajanje vsake izmed sicer še kako raznolikih posameznic. Siân kot »mati«, intelektualka Ellie ter neukrotljiva in vulgarna Rhiannon so predstavnice treh vrst žensk, ki jih v majhnem in dolgočasnem Aberalawu bolj kot skupni interesi združuje navada. K prijateljstvu veliko pripomore tudi dejstvo, da so njihovi partnerji člani istega lokalnega benda (The Boobs), ki vezi ne ohranjajo le na odrskih deskah, ampak jih tudi poglabljajo z zadrževanjem (beri: popivanjem) v vaškem baru.
Navidezni red in mir skali misteriozni prišlek, za katerega nihče zares ne ve, od kod je prišel in kaj tam počne. Je diler? Je koga ubil?
Potem pa nenadoma: Here’s Johnny! Navidezni red in mir skali misteriozni prišlek, za katerega nihče zares ne ve, od kod je prišel in kaj tam počne. Je diler? Je koga ubil? Njegova prezenca kmalu pridobi priokus zloveščosti, saj z zvitim in nespodobnim poseganjem v življenja treh žensk razkriva razpoke v njihovem prijateljstvu, pa tudi v trdnosti njihovega karakterja in odločitev. Med njimi se naenkrat vzpostavi iracionalna, vendar globoko zakoreninjena tekmovalnost, zaradi česar je postalo prvotno otopelo vzdušje družbe, zadete od mestnega smoga, »histerično, grozeče, ljubosumno in seksualno, kakor da bi vsaka [izmed njih] posamezno vsebovala blago iritantno sestavino, vse ženske skupaj pa so bile gorljive in vzkipljive; koktejl Molotov, ki ga je zaiskril Johnny«.
Zakaj ravno on? Verjetno bi se mnogi izmed znancev feministk_ov zgrozil_e nad takšno starokopitno tezo, vendar ne smemo prehitro sklepati in vleči zaključkov. Johnny, pa naj bo moški ali ženska, je imel na sebi, kot zapiše avtorica, »nekaj razorožujočega«. Na tem mestu se je smiselno vprašati, kaj bi to lahko bilo. Glede na njegovo popolno nasprotje lastnostim zrelega, pokončnega moškega bi težko zanikali sum na vir te moči v globoko zakoreninjenem patriarhatu. Slednje je iz Johnnyja namreč ustvarilo »alfa moškega«, četudi ni bil v resnici nič drugega kot navadni diler v preozkih kavbojkah.
Delo Rachel Trezise pa je kljub pogosto temačni vsebini polno bogatih prispodob in humorja, zaradi česar vsak izmed likov pred bralcem zaživi kot celostna in kompleksna osebnost.
Ob tem pride na misel preočitna podobnost z likom Dicka v knjigi I love Dick ameriške pisateljice Chris Kraus. V njej avtorico, že znano in cenjeno intelektualko, prav tako mentalno popolnoma okupira navidezno nepomemben moški, ki s svojo kavbojsko nonšalanco in jebivetrskim šarmom vkoraka v njen ustaljeni vsakdan.
Delo Rachel Trezise pa je kljub pogosto temačni vsebini polno bogatih prispodob in humorja, zaradi česar vsak izmed likov pred bralcem zaživi kot celostna in kompleksna osebnost. Tako lahko spremljamo Siân, ki ji dnevi polzijo »iz rok med vožnjami otrok v šolo in ribjimi palčkami«, Aberalaw pa začutimo kot »vas, od koder ni nikoli nihče odšel in kamor ni nikoli nihče prišel«, oziroma mesto, kjer so bili mladi »predisponirani za zaporniške celice«.
Tudi dogajanje avtorica naslika izjemno živo, saj ima bralec občutek resnične prisotnosti – prav zlahka bi bil v tistem trenutku v baru s starci, »nasajenimi na barske stole, katerih koža je divjina zabrisanih tatujev zmajev in drozgov, njihove delovne srajce so zavihane do komolcev, vsi pa so sodelovali v nekakšnem tekmovanju, kdo bo glasneje zavpil besedo pička«, k čemur cinično pripomni: »Kot da bi jih to delalo moške.«
Aberalaw, kot ga opiše Tresize, je gojišče seksizma. V mestu ni bilo prav nič nenavadno, če si na vrati bara videl napis: TAKRATKI ZASTONJ ZA ŽENSKE V KRILU. Prav tako so bile del vsakdana tudi opazke, da »gostilna ob petkih ni mesto za žensko«, kot je Ellie nekoč zabrusil Siânin partner Griff. Diskriminacija je prosevala skozi vse pore mesta in se zažrla tudi v njegove prebivalce. Manjkalo ni niti rasizma: Rhiannon so, četudi so bili njeni starši »karseda valižanski (poklicni kriminalci)«, kot z rahlim cinizmom opiše avtorica, še zmeraj obravnavali kot mešano raso, seveda posledično ne brez zlobnih opazk.
Vulgarnost pokrajine najbolje utelesi Rhiannon, ki »prijateljicam« na neprimernih mestih rada deli nasvete v zvezi z zmanjševanjem sramnih ustnic in laserskih operacij vagine.
»V teh krajih so ženske nosile hlače,« zapiše avtorica ironično. »Ne zato, ker bi bile Valižanke kakorkoli napredne v feminističnem razmišljanju, ampak zato, ker so bili Valižani tako brezbrižni, prepočasni za glasne družinske spore.«
Vulgarnost pokrajine najbolje utelesi Rhiannon, ki »prijateljicam« na neprimernih mestih rada deli nasvete v zvezi z zmanjševanjem sramnih ustnic in laserskih operacij vagine; ali pa njen stric Dai Davies, ki s svojega »od tobaka obarvanega prsta« na majavem barskem stolčku cuza »rumen smrkelj«.
Ellie je bila tista, ki si je izmed vseh želela najbolj pobegniti. Svoje novinarske ambicije je kljub večkrat potrjenemu talentu opustila za delo v tovarni keramike, kjer je sortirala šalčke in sanjala o New Yorku. »Smo točno pod letalsko linijo od Heathrowa do JFK-a. Veš, da bi ubijala za to, da bi bila na tem letalu,« je nekoč zaupala Johnnyju. Kot vsi drugi je tudi ona v primežu rutine popolnoma otopela. »Tako dolgo je že živela v dolini in delala v tovarni, da se je naučila prikrivati svoje aspiracije in se prilagajati butcem,« njeno življenje opiše avtorica. In vendar iskrica ambicioznosti v njej ne zamre popolnoma. A da pride do izraza, se ji mora življenje najprej porušiti.
»Takšno je življenje, ko se ti uresničijo vse želje, ne izgine pa nobena od tvojih mor.«
Podobno je z Rhiannon in Siân, na koncu pa tudi z Johnnyjem, ki mu za ovratnik diha še roka pravice. Življenja se zamajejo pod težo spletk in pričakovanj, ob tem pa like pretresejo ter preusmerijo na njim neznana, bralcu pa nepričakovana pota.
Knjiga slednjemu ne prizanese; tu ni srečnih koncev, t. i. happy endov, čeprav nekaterim uspe tudi, kar so si že od začetka želeli. Pa vendar za vsakim izmed njih ostaja razrita pokrajina, polna osamljenih ljudi, ki svojo bolečino in stisko polnijo z alkoholom in večno neiskrenimi odnosi. »Takšno je življenje, ko se ti uresničijo vse želje, ne izgine pa nobena od tvojih mor,« zapiše Tresize. In tako slednje ostajajo, njihove žrtve pa med njimi krmarijo vsaka svoji usodi naproti.
Francosko pisateljico maroških korenin Leïlo Slimani (1981, Rabat) smo slovenski bralci spoznali leta 2019, ko je pri nas izšel njen drugi roman Uspavanka. V izvirniku izdan leta 2016 pri pariškem Gallimardu je ob več kot 650.000 prodanih izvodih postal najbolj bran roman leta v Franciji in avtorici prinesel Goncourtovo nagrado, medtem ko je angleškemu prevodu (Lullaby; ameriški prevod je naslovljen The Perfect Nanny) pripadla britanska književna nagrada za prvenec leta. Preveden je v več kot dvajset jezikov. Avtoričin nekoliko manj znani prvenec iz leta 2014 Na ljudožerčevem vrtu, ki na slovenski prevod še čaka, govori o novinarki, ki zaradi obsedenosti z erotiko izgublja nadzor nad seboj. Zanj je Slimani prejela maroško literarno nagrado La mamounia (v angleškem prevodu je roman naslovljen Adèle), napisala pa ga je, potem ko je novinarski poklic zaradi varnosti zamenjala s pisateljskim. Pisala je za pariško revijo Jeune Afrique in leta 2011 prestala aretacijo, ker je v Tuniziji poročala o arabski pomladi. Je tudi avtorica nekaj nefikcijskih del. Od leta 2021 z družino živi v Lizboni.
Po časopisni novički o umoru na Manhattnu leta 2012 zasnovan družbenokritično-psihološki roman Uspavanka postavlja v ospredje družbeno razslojenost sodobne francoske oziroma evropske družbe, predvsem problematiko migrantov in njihov inferiorni položaj, pa tudi večkrat nezavidljiv položaj žensk – mater v sodobni zahodni družbi. Pripoved problematizira ozadje, ki je privedlo do zločina v Parizu, ko je belopolta varuška, izhajajoča iz neurejenega socialnega miljeja in sprejeta v premožno družino karierno naravnanih staršev (pri čemer je njena delodajalka magrebskega porekla), ob čustvenem zlomu spričo izgubljajoče vloge varuške hladnokrvno umorila v varstvo zaupana ji otroka.
Po časopisni novički o umoru na Manhattnu leta 2012 zasnovan družbenokritično-psihološki roman Uspavanka postavlja v ospredje družbeno razslojenost sodobne francoske oziroma evropske družbe.
Dežela drugih je zasnovana kot trilogija. Avtoričin pogled je tokrat usmerjen v bližnjo preteklost na maroškem podeželju in tematsko v precejšnji meri podprt z zgodovino avtoričine rodbine, predvsem babice po materini strani. Razen ponovnega problematiziranja tematike spolne neenakosti, rasnih konfliktov in razrednih razlik, tokrat iz drugega zornega kota, se trilogija posveča perečim težavam (post)kolonizacije in položaja žensk v Maroku od sredine prejšnjega stoletja. Medtem ko prvi del seže v štirideseta in petdeseta leta in se konča z boji za maroško neodvisnost od francoske oblasti in je v drugem delu v ospredju čas postkolonializma v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko neodvisni in kaotični Maroko išče svojo identiteto, namerava zadnji del orisati sodobno maroško družbo v prvem desetletju 21. stoletja.
Zgovorno je dejstvo, da se pripoved v vseh treh delih osredotoča na vsakokratni ženski lik, ki ga avtorica osvetljuje iz različnih zornih kotov in okrog katerega razen številnih drugih ženskih in moških likov splete panoramo družbeno-političnih, socialnih, kulturnih in intimnih dogodkov, ki zaznamujejo in oblikujejo tako mikro- kot makrokozmos. V prvem delu te razkošne družinske sage, naslovljenem Vojna, vojna, vojna – v izvirniku je izšel leta 2020 in pri nas dve leti kasneje – je ob burnih političnih pretresih v ospredju ljubezenski odnos med mlado Alzačanko Mathilde in Aminom, nekdanjim maroškim vojakom v francoski vojski. Pripoved razkriva Mathildino vse prej kot prijetno in izpolnjujočo pot prilagajanja na novo življenje v vasici na obrobju Meknesa, kamor sta se zakonca po koncu druge svetovne vojne preselila iz Alzacije in kjer se njene romantične predstave o eksotični ljubezni razblinijo pred njej dotlej neznano kulturo in pričakovanji, ki jih ima tako družba kot družina Belhadž do nje. Četudi gre za v literaturi večkrat predstavljano problematičnost poskusa asimilacije bolj ali manj izobražene in svobodne zahodnjaške ženske v islamsko okolje, ki se praviloma ne izide, je Slimani ta proces peljala na izviren in nazoren način, z več stranpotmi in brez viktimizacije.
Avtoričin pogled je tokrat usmerjen v bližnjo preteklost na maroškem podeželju in tematsko v precejšnji meri podprt z zgodovino avtoričine rodbine, predvsem babice po materini strani.
Tako kot je v tem delu kljub plejadi moških likov fokus Slimani vseskozi na alzaški priseljenki in njenem postopnem sprejemanju islamske kulture, znotraj katere si neumorno išče mesto, ki bi jo zadovoljevalo in vsaj delno osrečevalo, je tudi v drugem delu trilogije, naslovljenem Glejte, kako plešemo, v ospredju ženska, Mathildina hči Ajša, ki pripada drugi generaciji maroških žensk. Podobno kot celotna družba tudi ona išče novo identiteto, v marsičem drugačno in nasprotno tisti, ki je pripadala njenim predhodnicam. Dogajanje romana je postavljeno v čas po nastopu maroške neodvisnosti, ko je zakraljeval monarh Hasan II. in si za prednostni cilj zastavil razvoj poljedelstva v državi, v čas, ki ga zaznamujejo represija in zavzemanje za tradicionalne družbene vrednote na eni strani ter želja po modernizaciji družbe, svobodi, konformizmu in hedonizmu na drugi.
Plejada različnih svetov, ki jih avtorica prepleta, izrisuje pestrost, konfliktnost, krutost, pa tudi lepoto in človečnost razvijajoče se maroške družbe ter posameznikov v njej.
Vse to na različne načine odzvanja tudi v družini Belhadž. Mathilda je skozi številne, tudi boleče kompromise že zdavnaj sprejela vlogo, ki ji v tem delu sveta pripada, pri tem pa s pogumom, spretnostjo in z vztrajnostjo razvila sposobnosti, s katerimi razen skrbi za družino pomaga tudi drugim ljudem, predvsem ženskam, v stiski. Aminovi poljedelski posli po desetletjih trdega dela in vseskozi korektnega odnosa do delavcev dosegajo zavidljive rezultate. V nasprotju s starši pa se Ajša in Selim v času modernega pristopa k življenju, ki se svetlika na obzorju, odpovedujeta tradiciji in v želji po boljšem življenju postopoma prisvajata zahodnjaške poglede na življenje. Ajša se kot nadarjena študentka medicine v francoski prestolnici v marsičem razlikuje od brata Selima, ki se okoreli tradiciji upre na drugačen način; v iskanju svobode ga iz hipijevske obmorske Essaouire odnese v središče tovrstnega iskanja nirvane, v Indijo, kjer podleže utopičnim zahodnjaškim predstavam o svobodi in sreči.
Plejada različnih svetov, ki jih avtorica prepleta, izrisuje pestrost, konfliktnost, krutost, pa tudi lepoto in človečnost razvijajoče se maroške družbe ter posameznikov v njej. Kljub prevratnim družbenim in osebnim bojem, v katerih Slimani podobno kot v prejšnjem delu trilogije tudi tokrat, še posebej glede žensk, ne podlega črno-belemu slikanju maroškega življenja sredi prejšnjega stoletja in se tudi tokrat odreka vsakršni možnosti viktimizacije, se tudi roman Glejte, kako plešemo kljub zapletenemu, na pogled brezizhodnemu, tudi krvavemu dogajanju kaže kot glasnik življenja, radosti in svetle prihodnosti. V tem smislu gre tudi razumeti zaključek pripovedi, ki se bere kot napoved slavljenja (novega) življenja, ne glede na to, kaj bo prinesla prihodnost. Ob tem pa na simboličen način namigne tudi na osrednjo žensko protagonistko zadnjega dela trilogije Dežela drugih.
Leïla Slimani: Glejte, kako plešemo – Dežela drugih, 2. knjiga (Mladinska knjiga, 2023, prevod Saša Jerele)
V zadnjem času je bilo vreme muhasto, da bi bolj ne bi moglo biti. Na temo podnebnih sprememb in kmetovanja se vsako leto zvrsti veliko študij, malo pa je romanov, ki bi se tega lotevali kot osrednjega motiva, ne zgolj posredno. Nataša Kramberger je pred kratkim izdala že drugo knjigo na to temo. V zbirki – oziroma, kakor pravi sama, »poskusih« esejev – z enigmatičnim naslovom Po vsej sili živ govori o svoji slabo desetletje dolgi izkušnji kmetovanja v času globalnega segrevanja. Delo je bilo prvotno mišljeno kot spremni esej k romanu Primerljivi hektarji, ki je preveden tudi v nemščino, letos pa je pri založbi LUD Literatura doživel ponatis.
Če je slednji nekakšen opis avtoričinega spopadanja s projektom prevzema kmetije v Jurovskem dolu in spremembe življenja, ki je sledilo, je Po vsej sili živ refleksija, v kateri avtorica z nekaj distance pogleda na pretekla sedma leta in razmišlja, kako se v turbulentnem času nenehnih sprememb lotiti nečesa tako kompleksnega, četudi na videz nedolžnega, kot je biodinamično kmetijstvo.
Nataša Kramberger, ki je sicer skoraj desetletje odraslega življenja preživela v Berlinu, je pri triintridesetih od mame prevzela propadajoče posestvo in ga spremenila v razgibano kmetijo, a je bila ta veliko večji zalogaj, kot bi si človek v času, ko imamo vse na dosegu roke, morda predstavljal.
Avtorica z nekaj distance pogleda na pretekla sedma leta in razmišlja, kako se v turbulentnem času nenehnih sprememb lotiti nečesa tako kompleksnega, četudi na videz nedolžnega, kot je biodinamično kmetijstvo.
In vendar to ni zgolj knjiga o podnebnih spremembah, temveč predvsem popis življenja z njimi. »Moja njiva ni bila kilava,« avtorica opisuje uničujočo sušo. »Bila je puščava, to že, bila je beton, a dala je ječmen za kruh. Moj kruh. Naš kruh. Zadosti ga bo za tri leta. Ni to dovolj? Nobena klimatska sprememba, nobena aprilska suša in nobeno prekleto pomanjkanje dežja ni izničilo njene edinstvene zmožnosti, da žakelj semena podeseteri v hrano.«
V eseju izstopa predvsem izjemno poetičen in slikovit način, s katerim Nataša Kramberger opisuje razne katastrofe, ki se kot posledica dolgotrajnega onesnaževanja pojavljajo tudi na takšni mikroravni, kakor je njena mala kmetija na štajerskem podeželju. »Nekaj temeljno zasukanega je v izruvanih koreninah, ki namesto v podzemlje silijo v zrak,« zapiše o padcu dreves zaradi pomanjkanja padavin. »Od blizu so videti kot košara s presekanimi vozli, poražene in neuporabne. Ničesar ni v njih, niti barve, iz debla štrlijo kabli, na katere se je ponesreči obesilo nekaj grud zemlje in suha podrast. Nemogoče si je predstavljati, da bi te uboge štrene kadarkoli zmogle žilavo sidrati drevo, ki je bilo mogočno kot nebotičnik in razkošno kot grad.«
»Nobena klimatska sprememba, nobena aprilska suša in nobeno prekleto pomanjkanje dežja ni izničilo njene edinstvene zmožnosti, da žakelj semena podeseteri v hrano.«
V novicah vsake toliko zasledimo, da je žled uničil toliko in toliko dreves. Predstavljena so kot del statistike, kolateralne škode; kar sicer ni nič nenavadnega, glede na to, da enako poročajo tudi o človeških žrtvah. Nataša Kramberger pa drevesa dojema kot živa bitja, katerih življenja štejejo prav toliko kot naša – in katerih izguba neposredno ogroža tudi nas.
Zanjo kmetovanje ni zgolj način pridobivanja hrane, temveč predvsem ponovnega vzpostavljanja dialoga z naravo, ki ga je človeštvo od industrijske revolucije aktivno opuščalo. Opisuje, kako je s pomočjo številnih družinskih članov, prijateljev, znancev, sosedov in tovarišev »zasadila približno dvesto sadik raznovrstnih sort sliv, ki so jih v roku pol leta krvoločno obdelali srnjak, voluharica, listne uši in češpljev zavijač«. A tudi to, pa četudi še tako boleče, je del procesa.
V nasprotju s pogostim prepričanjem je narava odzivna in polna pravil ter zahtev, ki se jih šele počasi (ponovno) učimo. Na neki način smo pred njo vsi enaki, vendar nam to ne daje potuhe, temveč kvečjemu nalaga še več odgovornosti. »Kamorkoli sem se ozrla, sem srečevala enaka telesa; enake oči, enake mišice in enake kosti. Telesa, ki so se kmetovanja lotila z univerzitetno diplomo ali celo doktoratom iz agronomije, pa so jim njive in sadovnjaki vseeno bežali pred nosom kot neposlušno pobalinsko frocovje in se obnašali v popolnem nasprotju z vsemi dogovori ali pravili lepega vedenja,« beremo. »Sedem začetkov in sedem koncev kmetijskih sezon je bilo dovolj, da sem se naučila, da nisem edina, ki se opoteka na hrčkovem kolesu letnih časov, ki se ne morejo odločiti, ali bi bili štirje, dva ali pa bi se izmenjavali kar tako, brez glave in repa, po mili volji vsepovprek.«
Zanjo kmetovanje ni zgolj način pridobivanja hrane, temveč predvsem ponovnega vzpostavljanja dialoga z naravo, ki ga je človeštvo od industrijske revolucije aktivno opuščalo.
V svetu, kjer skušamo vse nadzorovati in nam povečini to (vsaj navidez) tudi uspeva, se še setveni koledar izkaže »zgolj« za usmeritev, jezik narave pa za veliko manj razumljivega in z mnogo več izjemami kot pravili. Neoliberalizem je ugrabil tudi vreme in nam tako daje lažen vtis, da je tudi tega z dovolj kapitala vendarle mogoče nadzorovati. »Kmetijstvo je povezano z naravo in nič na svetu ne more izničiti te skrivnosti,« zatrjuje avtorica. »Nobeno orodje ne more ugnati milijarde bakterij in gliv, ki živijo in delajo po svoje, ki grizejo zemljo in bljuvajo zrak in ki omogočajo nekaj tako temeljnega, kot je vzklitje semena. Prepričanje, da obstajajo orodja, tehnologije, bodisi v obliki mehanizacije oziroma kmetijskih tvarin bodisi v obliki gensko spremenjenih organizmov, ki zmorejo ugnati klimatske spremembe in zagotoviti srečno kmetijstvo najvišje produkcije do konca naših dni, pozablja na odtis, ki ga ta orodja puščajo povsod v naravi, a tudi povsod okoli nas. V našem potoku, puščavi, suši in orkanih. V našem znanju, opazovanju, ročnih spretnostih in matematiki. V našem odnosu in v naših odnosih.«
Knjiga nas vrže v tok dogajanja, vse pa povezuje kmetija, ki jo kljub napačnemu naslovu na Googlu prebivalci poznajo že dovolj, da znajo k njej usmeriti tudi nas, mestne outsiderje. »Ta knjiga je krik čistega obupa, je poskus iskanja moči v totalni nemoči,« je za časnik Večer povedala avtorica. Je samosvoja, kot je samosvoja tudi Nataša Kramberger, in taki so tudi kotički na njeni kmetiji, ki jih »nihče ni mogel prisiliti, da bi – kot kakšna prevladujoča popkultura – kar naenkrat začeli govoriti isti jezik, po možnosti tistega, ki ga govori televizija.«
Neoliberalizem je ugrabil tudi vreme in nam tako daje lažen vtis, da je tudi tega z dovolj kapitala vendarle mogoče nadzorovati.
Podobno kot v Primerljivih hektarjih je tudi tu naslov vzet iz anekdote v knjigi, kjer se babica in vnuk ne moreta dogovoriti, katera izmed lončnic je po-vsej-sili-živa. »Bilo je ljubko; zapletala sta se v klopčič, iz katerega ni bilo izhoda, kajti njegove niti so vodile na začetek časa in na vse strani sveta; na otoke, v doline solz in onkraj prelazov smrti, za sedem gora in sedem voda … /…/ za isto zel sta imela na tisoče različnih imen, in čisto vsako ime je bilo pravšnje.«
Kaj nam torej preostane drugega kot zgodbe? »Pripovedovati moram,« si Nataša Kramberger ponavlja kot mantro, in morda je prav ta nuja povod za nastanek knjige. Pripovedovati mora zase, za svoj lastni mir, pa tudi za nas, da prevzamemo odgovornost za »koncept, ki smo ga ljudje, človeštvo, povzročili s svojimi dejanji v preteklosti in sedanjosti. Za črno, grozeče stanje, ki nas požira.« Prevzeti moramo odgovornost za možnost; ne za prihodnost, ampak za njeno možnost. Ko gre za preživetje, si naenkrat sam proti vsem. Avtorica tako v imenu kmetovanja, posredno pa tudi narave, nagovarja vse nas, naše »brunche in kratke majice v aprilu« in ignoranco ob dejstvu, da bo za to treba plačati račun.
Čudežno si prisoten v lunini srebrni lobanji, tam si njen najbolj skrivnosten del: čisto mičkena kroglica rubina. In si tako edina živost v absolutnem niču. Tega nihče ne razume. Nedoumljivo. Enigma. Skrivnost smrti, ki je življenje. Bistvo življenja. Pred neskončnostjo, pred absolutnim ničem.
Te vrstice je Marjan Tomšič (1939–2023) napisal 13. marca lani, štiri mesece pred smrtjo. Pa ne samo tega, v svojih zadnjih treh letih je v drncu pisal Zgodbe iz labirinta, pravkar izdane pri Beletrini. »Dogajalni prostor so istrsko podeželje, dvorec v Račah iz njegove mladosti in brezmejnost neba. V te prostore polaga svoje ‘uvide, prebliske, slike’, kot je pogosto imenoval svoje ustvarjalne trenutke, in pripoveduje o svojih doživetjih iz otroštva ali srečanjih z istrskimi podeželani, sosedi, a tudi o izjemnih, nenavadnih razkritjih …« v spremni besedi piše dolgoletna spremljevalka Tomšičeve književnosti Jasna Čebron. »V Zgodbah iz labirinta je zbranih sto pripovedi, drobnih kot mravlja in razsežnih kot kozmos. Zdi se, da jih je pisatelj napisal iz veselja, da še ima ustvarjalno moč, da se mu oglašata preteklost in neskončnost v živih podobah, ter z radostjo, da se mu znova razkrivajo ‘prehodi v neznano dimenzijo’.«
V zadnji epizodi Beletrine v živo pred poletnim oddihom se o pisatelju in Zgodbah iz labirinta pogovarjata dr. Vesna Mikolič in Andraž Gombač:
V precej zgodbah Marjan Tomšič opisuje dogajanje okrog svoje hiške, kažete, v istrskem zaselku Guci pri Vanganelu. Tudi v Koreninah, ki vam jih ponujamo v branje. Naj iz njih požene nova bralna izkušnja, zahvaljujoč neumrljivemu pisatelju:
Marjan Tomšič pred svojo kažeto v zaselku Guci pri Vanganelu leta 2019 (Fotografija: Andraž Gombač)
***
To je bil moj zadnji padec. Pred tem jih je bilo osem, torej je ta bil deveti.
Po smrti Džidija (grško: Egidija) je vse njive okoli Takúna prevzel njegov sin Nikóla. Eno leto je skrbno, lahko napišem: vzorno skrbel za vinograd refoška, ki je bil polovični ostanek velikega vinograda, razdeljenega na zgornji del parcele in na spodnji del.
Ta vinograd je bil srce in ponos Egidijevega očeta Pasquala in njegove žene Gine. Obdelovala sta ga in zanj sta skrbela, kot da bi ne bil le nasad istrske trte, ampak živo bitje, človek, njun sin ali njuni sinovi. Pasqual je prihajal spomladi v to svojo vinjo že zelo zgodaj, takoj po vzhodu sonca. Skrbno in v nekakšnem stanju posvečenosti je strigel lanske poganjke, menjaval kole, kanele, nategoval žico ali pa kakšno zarjavelo zamenjal z novo. Ko je bilo vse to opravljeno, je z bekami (elastičnimi vejami vrbe; tu ji pravijo bekač) privezoval poganjke, ki bodo to leto iz sebe rodili grozde, polne temno modrih, skoraj črnih jagod refoška.
In dogajalo se je, da sem slišal iz vinograda glasbo, polno božanske harmonije in nebeškega miru.
Ko je opravljal ta dela, mu je njegova žena Gina vsak dan na njivo prinesla kavo: pladenj, skodelico, džezvico. Ko je Pasqual spil kavo, je oživel in potem se je dogajal čudež: živahno sta se pogovarjala in njun pogovor sem nezavedno poslušal tu, v poljski hišici, ki smo ji rekli kažeta. Pogovarjala sta se dolgo, dolgo. Med delom, seveda; kajti Gina se potem, ko je možu prinesla kavo, ni vrnila v vas, ampak je vselej ostala z njim in mu pomagala pri obrednem spomladanskem delu. In dogajalo se je, da sem slišal iz vinograda glasbo, polno božanske harmonije in nebeškega miru. Poslušal sem to glasbo in se čudil, od kod prihaja, oziroma iz katerega radijskega programa; mislil sem namreč, da poslušata majhen, prenosen radijski aparat. Ker se je ta glasba vselej pojavila potem, ko je Pasqual spil kavo, sem nazadnje le posumil, da harmonična glasba ne more vse dneve prihajati iz aparata. Pa sem se nekega dne ustavil na lesenem balkonu, prisluškoval harmoniji in pozorno opazoval, takrat že osemdesetletna starca. Pa se mi je razkrilo, da sploh nimata radia in tudi kasetnika ne. A nebeška glasba je še vedno prihajala iz vinograda. In takrat se mi je razodela skrivnost: glasba, prepolna božanske harmonije, je bil njun pogovor. Ta se je zaradi skladnosti dveh duš spreminjal v glasbeno blaženost. To odkritje je bilo tako nenadno in čudežno, da sem sédel na trinožnik in zamaknjen poslušal njun pogovor; to popolno skladnost dveh duš.
Bilo je veliko smeha, veliko klicev, vse polno svetlih misli in besed.
Vinograd so Pasqualovi imeli na spodnji in na zgornji njivi. Vsako leto, skoraj brez izjeme, je bila trgatev velik praznik, nekaj, kar je težko opisati. Prišli so vsi otroci njunih sinov in hčera. Ves Šavletov rod, bližnji in daljni, je bil tu. Bilo je veliko smeha, veliko klicev, vse polno svetlih misli in besed. Glasba, ki je nastajala iz pogovora dveh (Gine in Pasquala), se je iz dueta spremenila v zbor najmanj dvajsetih različnih glasov. Včasih se mi je zdelo, da se nad vinogradom pojavlja tudi srebrna, malo vijoličasta svetloba. Ne vem, ali je bilo to resnično ali pa le moj privid, porojen iz velike harmonije.
*
Čas je živa reka, ki nikoli ne presahne. Na levi in desni breg odlaga vse, kar se je postaralo in onemoglo. Prvi, ki ga je reka življenja odložila, je bil Pasqual. Le malo časa pozneje je reka k Pasqualu odložila njegovo ženo, drugo polovico iste duše; to je bila Gina.
In potem se je vse začelo spreminjati. Oba vinograda, zgornjega in spodnjega, je podedoval sin Egidij, ki smo mu pravili tudi Džidio. Toda Egidij ni bil ne Pasqual in tudi Gina ne; torej ni podedoval darov ne materinih in ne očetovih. No, saj je skrbel za trte, ampak ne tako, kot sta njegov oče in mama. Skoraj vedno je bil nekako odsoten in vse, kar je počel, je delal s strastno, divjo energijo. Kot da bi bil ves čas na nekoga zelo zelo jezen. Trte so to začutile in ni jim bilo prijetno. Začele so se spreminjati, komaj opazno usihati. Tudi trgatev ni bila več čustveni zbor družinskega orkestra. V vinogradu je bilo največ petero ljudi. Pogovarjali so se, toda ne svetlo, veselo, ekstatično, divje navdušeno. Bilo je usihajoče.
Čas je živa reka, ki nikoli ne presahne. Na levi in desni breg odlaga vse, kar se je postaralo in onemoglo.
Nekega dne mi je Džidio rekel, da bo zgornji vinograd vrgel ven; da bo torej skoraj stoletje stare trte refoška izkoreninil in da bo tja pripeljal iz zelo oddaljenega kraja, iz kraja nad morjem, oljke. Ki jih bo tam seveda moral najprej močno obrezati, skoraj do golega, nato te oljke izkoreniniti, korenine obrezati, in takšne oljke pripeljati sem, na njivo, kjer so bile prej trte in kjer je živel svoje bogato življenje refošk.
»Refošk bom vrgel ven!«
Tako je bil rekel in tako je tudi storil. Vinograd refoška se je spremenil v nasad nekakšnih štrcljev, invalidov brez rok in glave. Žalosten sem gledal te brižne, obrezane oljke. Egidij pa me je tolažil: Ma kaj, saj bo pognalo, bo zraslo, bo okej.
Tako je Džidio na spodnji njivi še vedno imel vinograd, na zgornji pa preseljene in zelo ranjene oljke, vzete iz vasi tam nekje nad zalivom.
Skoraj vedno je bil nekako odsoten in vse, kar je počel, je delal s strastno, divjo energijo. Kot da bi bil ves čas na nekoga zelo zelo jezen. Trte so to začutile in ni jim bilo prijetno.
In potem … potem se je zgodilo nekaj hudega. Džidio, Egidij … je umrl. Zjutraj ni mogel več vstati, ni mogel govoriti, ni se več zavedal samega sebe. Še isti dan je umrl.
Trte refoška in preseljene oljke so samevale. Vendar ne dolgo. Dedič po Egidiju je postal seveda njegov sin Nikóla. Ta pa že dolgo ni bil več kmet. Fakultetna izobrazba, ekonomist, direktor ene od veletrgovin.
In zdaj je postal ta fakultetno izobraženi mož lastnik vinograda na spodnji njivi in lastnik s težavo se prebujajočih oljk, no, tistih, zdaj že manj žalostno grdih štrcljev; izkoreninjenih oljk, oljk brez velikih vej in tudi skoraj brez korenin.
Za vinograd refoška so lepo skrbeli. Pravočasno škropili. Nekajkrat z mulčkarjem odstranili travo, a za ročno okopavanje trt že ni bilo več časa in ne volje. Kljub temu je ta vinograd v jeseni dal veliko več refoška kot v času, ko je bil lastnik Nikólov oče.
Toda zgodba se nadaljuje po nekih nedoumljivih vzorcih. Nikóla, sin Egidija (Džidia), se je to pozno jesen in zimo odločil, da izkorenini trte refoška tudi tu, na zadnji in poslednji polovici nekoč velikega in blagoslovljenega Pasqualovega in Gininega vinograda. Zakaj? Zato, da bodo tu lahko rasle oljke. Oljke.
Kajti, in to si vendar vedno govoril: Večna je le sprememba.
V zgodnjem in mrzlem, zaledenelem jutru zaslišim ropot kopača in še nekega meni neznanega stroja. Gledam z balkona, gledam in vidim, da najeti delavec direktorja in diplomiranega ekonomista Nikóle z malim kopačem izkoreninja lepe, debele trte refoška. Iz zemlje ruvajo poslednje trte, Pasqalove in Ginine.
Kar vidim in slišim, me v hipu požene, sune v čudno, zelo preplašeno, panično stanje duha. Grem hitro dol, na s škrlami pokrito dvorišče te moje, tristo petdeset let stare hiške. Obujem škornje in imam namen steči tja, menda z namenom, da preprečim izkoreninjanje zadnjih Pasqualovih in Gininih trt, a mi na poledeneli škrli, ki se rahlo vzpenja gor, spodnese tla pod nogami. Tu se zdaj uveljavijo zakoni fizike. Nogi mi led spodnese, zgornji del: od pasu pa do ramen in glave in seveda rok … pa vztrajnostni gon vrže prav grdo, močno, jezno naprej in na tla. Začutim udarec v spodnjo čeljust in levi del čela. Obležim in si rečem: To je bil knockout, zelo močan, odločen udarec.
Zakaj?
Najbrž sem hotel ustaviti uničevanje Pasqalovega in Gininega drugega in zadnjega dela prelepega vinograda refoška. Pa to najbrž ni bilo v skladu z večnim in mogočnim tokom brezmejne reke življenja in smrti. Kajti, in to si vendar vedno govoril: Večna je le sprememba. Pa si vseeno hotel preprečiti delovanje tega neustavljivega dogajanja v nedoumljivem vesolju.
Hiter kviz: kdo je najpomembnejša osebnost v zgodovini krščanstva? Če ste odgovorili »Jezus, kdo pa drug«, se motite. Krščanstvo je kot religija najširše opredeljeno kot prepričanje, da odrešitev oziroma sprava z Bogom izhaja iz verovanja, da se je Jezus s smrtjo žrtvoval za grehe drugih in da je nato vstal od mrtvih. Vendar je imel Jezus do razvoja krščanstva popolnoma pasiven odnos. Ko se je vse skupaj začelo, je bil že dolga leta mrtev. In tistega, v kar se je spremenilo krščanstvo, prav gotovo ne bi odobraval. Same religije sicer ni izumil sveti Pavel, se je pa začela z njim ter nato, zahvaljujoč njegovim inovacijam in prizadevanjem, postala najbolj razširjena religija na svetu.
Trditev, da je sveti Pavel protagonist Nove zaveze, v resnici ni tako zelo dramatična, kot je videti na prvi pogled. Več kot polovica Nove zaveze namreč govori o svetem Pavlu ali pa jo je napisal sveti Pavel. Pripisujemo mu avtorstvo 13 pisem, strokovnjaki pa menijo, da jih je dejansko napisal 7. Vendar je njegov pomen za religijo jasno razviden iz dejstva, da je na neki način vpleten v veliko večino Nove zaveze. Njegovi zapisi so starejši tudi od evangelijev. To pomeni, da so bili prvi krščanski zapisi, ki jih poznamo. Evangeliji so v Novi zavezi sicer na prvem mestu, vendar gre pri tem za uredniško odločitev. Več desetletij po Kristusovem življenju so jih napisali ljudje, ki ga sami nikoli niso spoznali, so pa brali zapise svetega Pavla.
Same religije sicer ni izumil sveti Pavel, se je pa začela z njim ter nato, zahvaljujoč njegovim inovacijam in prizadevanjem, postala najbolj razširjena religija na svetu.
Pavel je bil zelo izobražen judovski usnjar, ki je pisal v stari grščini, kar pomeni, da je bil med vsemi Kristusovimi privrženci največji intelektualec. Kristusa sicer nikoli ni srečal. Je pa nasilno preganjal kristjane. Zmotila ga je predrzno zatrjevanje teh zgodnjih Kristusovih privržencev, da je bil nekdo, ki so ga usmrtili kot navadnega zločinca, judovski Mesija. Judovski Mesija naj bi bil slavni politični in vojaški vodja, ki bi Izraelce vodil pri strmoglavljenju zlobnih Rimljanov. Jezus je bil popolno nasprotje tega. Pavel, ki je življenje začel kot Savel, pa je med potovanji v Damask doživel »spreobrnjenje«. Spreobrnjenje je bilo pravzaprav spoznanje, da je bil Kristus resnično Mesija, da se je z Jezusom izpolnil del Izaijeve knjige, ki govori o prihajajočem Mesiji, in da je bila njegova smrt namerno dejanje Boga, ki naj bi prineslo odrešenje.
Pavlov glavni teološki prispevek, ki bi mu Jezus sicer ostro nasprotoval, vendar je dejansko preoblikoval krščanstvo v novo religijo (ne pa v judovsko sekto) in religiji omogočil, da se je razširila, je precej preprost: odločil se je, da bi lahko tudi pogani (torej nejudovski narodi) dosegli odrešenje, če bi verjeli, da je Jezus resnično Mesija, ne da bi se jim bilo pri tem treba spreobrniti v judovstvo.
Jakob, Jezusov brat, in Simon Peter, Jezusova desna roka, sta preživela dva tedna s Pavlom v Jeruzalemu. Večino časa so se sicer verjetno prerekali.
To je predstavljalo popoln preobrat v načinu razmišljanja. Jezus je bil goreč Jud in sam je verjel, da je dejansko judovski Mesija. To so verjeli tudi njegovi privrženci. Vsak, ki želi postati Jud, mora slediti Božjemu zakonu, ki vključuje življenje po judovskih zakonih, moški pa morajo biti tudi obrezani, kar je glavna ovira, ki nekoga lahko odvrne od spreobrnitve. Nekaj je, če si obrezan kot nekaj dni star dojenček, ki se ne zaveda, kaj se dogaja, in ki ga skorajda nepomemben, hiter rez ne zmoti prav dosti. A koliko odraslih moških bi se prostovoljno odločilo za obrezovanje? Približno nobeden.
Gre pravzaprav za to, da je Pavel izbral svoje najljubše citate iz Stare zaveze. Zdi se, da je spregledal še en del Izaijeve knjige, 52:1, ki pravi: »Obleci svojo moč, o Sion, obleci svoja praznična oblačila, o Jeruzalem, sveta prestolnica, kajti ne bo več stopil vate neobrezani in nečisti!« Ups. Seveda ne gre pozabiti, da so Staro zavezo napisali Judje za druge Jude. Ti so bili že obrezani, zato jim je zagotovilo, da so bili zares izbrani le oni, dvignilo moralo.
»Aja, še tole, biti morate obrezani! Pardon, fantje. Ampak obljubimo, da se splača!«
Jakob, Jezusov brat, in Simon Peter, Jezusova desna roka, sta preživela dva tedna s Pavlom v Jeruzalemu. Večino časa so se sicer verjetno prerekali. Pavel je bil prepričan, da sta bila verovanje o Jezusovi smrti za grehe drugih in njegovem poznejšem vstajenju edini pogoj za odrešitev in za »spravo z Bogom«. Jezusovi najbližji privrženci in tudi Jezus sam so menili, da moraš biti za spravo z Bogom pobožen in veren Jud, kakršni so bili sami. Zanje so bili pravi Jezusovi privrženci le verni Judje. Judje so predstavljali približno tri odstotke prebivalstva rimskega imperija. Skoraj vsi drugi prebivalci so bili pogani, privrženci rimske politeistične državne religije. Bi še šlo, če ljudi takole povabiš, naj se spreobrnejo v krščanstvo (pri čemer krščanstvo pomeni »religijo privržencev Kristusa«): Božji sin je prišel na Zemljo, poskrbel za nekaj čudežev, umrl kot žrtev za vse naše grehe in nato vstal od mrtvih. Verjemite to, pa boste po smrti odrešeni in odšli boste v nebesa. Ne verjemite tega, in po smrti vas bodo vso večnost neskončno mučili. Ker politeistov ni posebej zanimalo, koga častijo, ker so imeli na izbiro pač precej različnih bogov, se jim tudi ni zdelo nič posebnega, da so presedlali na Kristusa. Še posebej ker so bili prazniki, povezani s krščanstvom, usklajeni z datumi državnih verskih praznikov, podobne pa so bile celo tradicije in estetika. Če potem seveda dodaš še: aja, še tole, biti morate obrezani! Pardon, fantje. Ampak obljubimo, da se splača! No, v tem primeru bi bili bistveno manj uspešni. Krščanstvo je zvenelo precej dobro, ko je bila le odpravljena strašljiva zahteva po obrezovanju.
Zanimivo si je zamišljati pogovor med Jezusom in Pavlom. Jezus bi bil osupel nad religijo, ki jo je sprožil povsem nenamerno.
Tudi po teološki plati je bil Pavel vplivnejši od Jezusa. Pavel se je osredotočal na Jezusovo smrt (bolečino, kri) in vstajenje. V tem primeru je šlo za spreobrnitev čim več ljudi. Pavel je približno trideset let svojega življenja posvetil spreobrnjenju in ustanavljanju cerkva (njegova pisma v Novi zavezi so naslovljena na cerkve, ki jih je pomagal ustanoviti, da bi jim svetoval o vprašanjih, s katerimi so se soočale). Jezus se je osredotočal na prijaznost, na dajanje revnim, na nastavljanje drugega lica. Z izjemo svojih dvanajstih apostolov ni poskušal spreobrniti ljudi, da bi se mu pridružili. Preprosto je verjel, da je bila njegova razlaga Stare zaveze pravilna in da je bil on sam Mesija. Hiter pregled zgodovine krščanstva kaže, da se je razvilo v Pavlovi smeri: največ poudarka je na spreobrnitvi (pogosto prisilni), krvi, bolečini in žrtvovanju.
Zanimivo si je zamišljati pogovor med Jezusom in Pavlom. Jezus bi bil osupel nad religijo, ki jo je sprožil povsem nenamerno. Brez Pavla bi bilo krščanstvo le sekta starega judovstva, nič vplivnejše od farizejev, saducejev ali esenov. Krščanstvo kot samostojna religija se je začelo s Pavlom. Z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih to prinaša.
Pridružite se nama spet naslednjič – skupaj bomo brali Plavtovo komedijo Rudens (Vrv).
*
Komentar Svetlane Slapšak: Sveti Pavel, zapeljivec
Spominjam se deževnega dne v Korintu, in to spomladi, ko oko povsod zaznava rumene in bele cvetove. V neki niši na agori je sedala skupina starejših žensk, Američank, v najrazličnejših pastelnih ali živih barvah, in pela protestantsko cerkveno pesem. V drugi niši je skupina starejših Grkinj, oblečenih v črno, pobožno poslušala svojega vodnika, mladega duhovnika, ki jim je pripovedoval o apostolu Pavlu. Obe skupini, sicer iz različnih kultur, sta prišli na kraj izrekanja ljubezni, da bi priznali in okrepili eno svojih ljubezni. To je bil pravi trenutek, da si postavim vprašanje: kako danes brati Pavlovo misel, da je ljubezen močnejša od vere in upanja? Veliki organizator, ideolog in menedžer množičnega, za vse odprtega krščanstva je v drugem pismu Korinčanom spregovoril o ljubezni. Lahko trdimo, da je to ultimativni, najbolj zapeljiv in najuspešnejši poziv, ki ga je Pavel poslal.
Kako danes brati Pavlovo misel, da je ljubezen močnejša od vere in upanja?
Korint je bil dobro mesto za to: potem ko so ga Rimljani sesuli v prah, vse, kar je bilo mogoče nesti, pa odnesli v Rim (in s tem popolnoma spremenili latinsko-rimsko kulturo), je mesto ponovno postalo pomembno pristanišče, polno trgovin in bordelov. Slava korintskih prodajalk ljubezni je živela, vse dokler je ni v temo potisnilo krščanstvo. In sploh, katera ljubezen je bila Pavlova? V tem pismu Pavel nikjer ne namiguje na očitno razliko med duhovno in telesno ljubeznijo. Govori o ljubezni, ki je lahko medčloveška, lahko pa je med človekom in bogom. To je mila, prijateljska, nežna ljubezen, denimo med dolgoletnimi partnerji; spola ne omenja, kakor da ne bi bil pomemben.
Sveti Pavel je naredil vse, kar je lahko, da bi bilo krščanstvo čim privlačnejše.
Skratka, vsi so povabljeni, nihče izločen, ni groženj, ni cenzure, ni prepovedi. Univerzalna, svobodna, vseprisotna ljubezen, ki bi jo zlahka pripisali »otrokom cvetja« … Sveti Pavel je naredil vse, kar je lahko, da bi bilo krščanstvo čim privlačnejše. Tako privlačno, da so ga ateisti, denimo Anatole France v knjigi Na belem kamnu, morali prikazati kot potepuha, ki ekstatično momlja in kriči v komaj razumljivi grščini. Zapeljivcu svetemu Pavlu pa je uspelo zapeljati ne samo svoje sodobnike, temveč tudi pesnike še dve tisočletji kasneje.
Ančka Gošnik Godec (1927), prejemnica letošnje nagrade za življenjsko delo, poimenovane po Rihardu Jakopiču, sodi v generacijo ilustratorjev, ki je tej likovni zvrsti na Slovenskem utirala pot. Po očetu je podedovala nadarjenost za likovno ustvarjanje, ki jo je po vojni peljala od Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pa vse do Pariza, podiplomski študij grafike pa je opravljala pri Božidarju Jakcu. Najprej je ilustrirala za Cicibana in druge revije za mlade bralke in bralce, sledile so prve knjižne ilustracije z liki, ki so danes globoko usidrani v zavest mnogih generacij; le kdo se ne spomni Muce Copatarice! Ilustracije iz njenega bogatega opusa so občudovali na več kot 30 razstavah doma in v tujini, prejela je tudi več nagrad, med drugim tri Levstikove, Smrekarjevo … in zdaj še nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo.
Ančka Gošnik Godec (Fotografija: Neža Kokol)
Ko ste krenili na pot, je bilo priložnosti za študij umetnosti veliko manj kakor danes. Kako ste se prvič srečali z risanjem in kaj vas je nato vodilo v profesionalne vode?
»Zmeraj sem čečkala na vse, kar sem lahko našla. Veliko sem tudi prerisovala iz revij, ampak verjeli ali ne, v šoli pri risanju nisem imela najboljših ocen. Verjetno zato, ker je naša likovna profesorica učila tudi matematiko. (smeh) Po nemški osnovni šoli sem se vpisala na srednjo oblikovno v Gradcu, ki se ji je takrat reklo umetno-obrtna šola. Tam sem spoznala tudi Franceta Slano, s katerim sem kasneje skupaj obiskovala Akademijo v Ljubljani. Ampak vmes sem še marsikaj doživela! Če si želel v tistem času iti iz Avstrije domov, si potreboval posebno dovolilnico, na katero so ti dali žig. Nekaj časa je bilo vse normalno, potem nekega dne žiga nisem več dobila, in tako sem pristala v delovnem taborišču. Tam sem delala na kmetiji, kar je bila v primerjavi z drugimi možnostmi še sreča, saj sem dobila dobro hrano. Sem morala pa v zameno paziti smrkave otroke. (smeh) Dela je bilo veliko in bilo je težko, ampak me ni preveč motilo. Nato so me želeli iz delovnega taborišča poslati v pravo vojaško enoto. Takrat sem bila v Kapfenbergu, s sabo sem imela harmoniko, ki je v vojaškem taborišču gotovo ne bi marali, zato sem skupaj z dvema drugima dekletoma pobegnila. Preplezale smo ograjo in zjutraj smo bile že deset kilometrov daleč. Na poti smo srečevale begunce, mrtve konje, bilo je strašno. Po treh dneh pa sem le prispela v Celje in mama kar ni mogla verjeti, da sem res nazaj. Vsi so se bali, da me bo mlajši brat po nesreči izdal, ampak on je takrat že vedel, da ni zmeraj pametno povedati resnice. (smeh) Težki časi so bili to. V tistem mrazu v taborišču sta mi kar dva prsta zmrznila! Po koščkih in po kosih so mi vsi dogodki ostali v podzavesti, in tako sem začela risati. Kasneje pa sem risbo zbrusila tako, da sem postala res dobra risarka. Zlasti moje skicirke so mi več vredne kot karkoli drugega.«
»Denar sem služila tudi z voščilnicami, ki sem jih narisala na roke in odnesla v knjigarno. Pa so jih prodali!«
Kaj vas je nato pripeljalo v Ljubljano?
»9. maja je bilo konec vojne, 15. maja pa sem šla v Ljubljano. Moja mama je iz Bohinja, oče pa iz Slovenskih Konjic, tako da je naša družina poznala precej Slovenije. Mama je oboževala gore, in ko nas je poleti peljala v Bohinj, smo se najprej ustavili v Ljubljani pri frizerju, potem pa še pri sestrični, ki je delala zraven Tromostovja, tam, kjer je danes Filipov dvorec. Kot otrok sem zato imela občutek, da poznam pol sveta. (smeh) Enkrat sem na Miklošičevi videla fante, ki so risali, med njimi je bil tudi France Slana, pa so me prepričali, naj grem delat izpit na akademijo. Oktobra 1948 sem nato tudi opravila sprejemne izpite, vendar nisem takoj dobila štipendije, zato sem veliko delala tudi ob študiju. Začela sem risati za revijo Ciciban, za Pionirja in podobne, kmalu pa so moje delo opazili tudi na akademiji in pripomnili, da je precej ilustrativno. Denar sem služila tudi z voščilnicami, ki sem jih narisala na roke in odnesla v knjigarno. Pa so jih prodali!
Na faks sem izjemno rada hodila, ena mojih sošolk je bila tudi Marlenka Stupica. Nato sem spoznala bodočega moža, ki je bil tudi skavt, tako kot jaz. On je v življenju preživel še vse kaj hujšega, saj je bil tudi v Dachau. Bil je velik ljubitelj gora in zagrizen alpinist. Veliko časa je posvetil razvijanju vozlov, ki sem jih jaz nato tudi narisala. Prvo izdajo njegove knjige ima doma celo Milan Kučan, ki nam je kar ni hotel dati nazaj. (smeh)
Dejstvo, da sem bila z Rupkom skupaj, nisva pa bila tudi poročena, kar je bilo za tiste čase še zelo pregrešno, ampak jaz sem bila Bohinjka, on pa bivši dahavec, zato sva bila oba kar trmasta. (smeh) Zaradi zmeraj hujših migren sem velikokrat manjkala na akademiji. Moj mož je v tistem času postal dekan pravne fakultete in je za krajše obdobje odšel v Ameriko, jaz pa sem medtem dobila prvo hčer, ki žal ni preživela. Tudi mene so zaradi eklampsije komaj rešili. V resnici sem se velikokrat v življenju komaj rešila, ko tako pomislim.«
Le kdo ne pozna Muce Copatarice!
Pot vas je peljala v pravljice. Se morda spomnite, katera vas je zaznamovala kot prva?
»Ko sem bila še majhna, smo imeli eno samo knjigo, notri pa je bil velikan, ki je jedel otroke. Takrat se mi to ni zdelo nič posebnega. To knjigo imam še zmeraj nekje na polici. Pravljic je bilo polno že z mojih pohodov po Bohinju. Stara mama v Srednji vasi je hodila na delo, druge tete so bile razkropljene po vasi, zato so me pogosto pustili samo. Namesto da bi pridno čakala, sem raje hodila po vasi in obiskovala razne hiše, saj so takrat že vsi vedeli, h komu spadam. Tam sem se nalezla vsega, tudi vseh pravljic in zgodb. Veste, Srednja vas v Bohinju je edina, kjer se za novo leto našemijo in hodijo po hišah. Kot otrok sem se pogosto skrivala za pečjo, pustne šeme pa so me strašile, češ ‘glej ga, mestnega otroka, kako se dere’. Od tam izhaja res veliko zgodb.«
»Moj mož je postal dekan pravne fakultete in je za krajše obdobje odšel v Ameriko, jaz pa sem medtem dobila prvo hčer, ki žal ni preživela. Tudi mene so zaradi eklampsije komaj rešili.«
Vas je bilo pogosto strah?
»Spomnim se, da me je bilo v življenju dvakrat res strah. Med semestralnimi počitnicami so šli vsi, vključno z mojim možem, v kočo pod Bogatinom na Komni, smučat, jaz pa sem se odločila ostati doma in se pripravljati na izpite. Le da mi je kmalu zatem postalo žal in sem šla zvečer sama do tja, saj sem Bohinj dobro poznala. Nato pa je začelo snežiti in sredi poti na Komno mi je segal sneg že do kolen, nato pa se je spustila še megla. Takrat me je zaskrbelo in sem pomislila, če grem levo, bom zašla v temno gmoto skal, zato sem šla raje po ravnem. Ko sem prišla na vrh, je zapadlo že nekaj metrov snega. Takrat še ni bilo žičnic, zato sem se do koče pridrčala po ta zadnji. Prišla pa sem! Prvič pa me je bilo res strah, ko smo se v Srednji vasi sankali od farovža na cesto, vendar nas je zaneslo in smo šli čez škarpo pred mostom v dolino. Fantka sta odskočila, punčki pa sva sedeli na sprednjem delu sank in padli v vodo. Ona je bila v nezavesti, jaz sem pa samo videla, kako je moja bela štrikana kapica plavala na gladini. To sliko imam ves čas pred sabo, kar vidim lahko tisti led in sneg pa kamne in mojo belo kapico, ki plava. Na srečo je na drugi strani ceste neka gospa prala perilo in vse videla, tako da so nas hitro rešili. Vse to je na neki način pravljično, četudi strašno.«
Zgodbe in pesmi, ki jih je ilustrirala Ančka Gošnik Godec, so leta 2011 pri Mladinski knjigi izšle v bogati antologiji Zlata ptica.
Po končanem študiju na ALUO ste bili prva ženska litografinja v Jugoslaviji. Kaj je to takrat pomenilo, še posebej za vas?
»Res je, po Gradcu sem šla v Ljubljani v službo na Ljudsko pravico, kjer sem delala kot litografka, in moram reči, da sem bila v tem presneto dobra! Svoje ilustracije sem redno pošiljala na Zlatno pero v Beogradu, kamor sem bila vsakič sprejeta. Biti prvi v nečem predstavlja prav poseben dosežek, še posebej pa na umetniškem področju. Večina žensk je takrat odšla v službo, ali pa so ostale doma, zato sem bila ena redkih, ki je vztrajala v tem poklicu.«
»Srednja vas v Bohinju je edina, kjer se za novo leto našemijo in hodijo po hišah. Kot otrok sem se pogosto skrivala za pečjo, pustne šeme pa so me strašile, češ ‘glej ga, mestnega otroka, kako se dere’.«
Živimo v izrazito nestabilnem času, polnem kriz, stisk in sprememb. Zakaj, menite, so pravljice danes še pomembnejše, in sicer ne samo za otroke, temveč tudi za odrasle?
»Mislim, da zato, ker se prek njih rad prestaviš nazaj v času, obenem pa doživiš lepe stvari, medtem ko se lahko grdim izogneš. Čeprav so zgodbe zapisane, jih lahko v domišljiji krojiš sam.«
Čeprav je danes svet že praktično preplavljen s produkti, še posebej vizualnimi, vaše ilustracije poznajo vse generacije otrok, od vaših začetkov do danes. Kaj menite, zakaj?
»Noter se štulim! (smeh) Zvonko Čoh je enkrat rekel: ‘Ančka, ti ne rišeš ob pravljici, ampak si v njej!’ Bo že držalo.«
Ančka Gošnik Godec (Fotografija: Neža Kokol)
Kakšen je vaš ustvarjalni proces? In kakšno vlogo ima v njem čas?
»Pavle Učakar, tehnični urednik na Mladinski knjigi, je nekoč rekel, res je, da so ilustracije lahko sicer krasno narisane, ampak je pogosto vse korigirano z računalnikom, zaradi česar ilustracija nima duše. Za eno mojo ilustracijo je tudi po tri tedne dela, z računalnikom bi bilo pa mnogo hitreje. Ampak se držim starega načina. V risbo se rada res poglobim, kar pa seveda traja.«
»Biti prvi v nečem predstavlja prav poseben dosežek, še posebej pa na umetniškem področju.«
V Arsovem intervjuju ste povedali, da ste najraje ustvarjali ponoči. Medtem ko večina ljudi spi, zaživi drug del resničnosti, ki je izrazito skrivnosten, občasno celo malce srhljiv, kar je zaznati tudi v vašem delu.
»Toliko hudega sem videla in doživela, včasih pomislim, da je pravzaprav malo čudno, kako mirna sem. Zvečer, preden grem spat, rada ugasnem luč, nato pa dolgo premišljujem. To je zame neke vrste meditacija. Tisti dve uri, ko sem v temi oziroma v mraku sama, imam včasih polno, včasih pa čisto prazno glavo. Ampak obenem čutim popoln mir.«
Mnogi ne vedo, da ste poleg ilustracij ustvarjali tudi za risane filme – nam lahko poveste več o tem?
»Ja, to je bilo pa prav posebno delo. Za vsak gib si moral narediti osem ali pa šestnajst detajlov, odvisno od kadra. Naredila sem kakih 20 takih filmov. Kmalu pa bo na platnu zaživela moja Muca Copatarica, in sicer v režiji Roka Predina.«
»Zvonko Čoh je enkrat rekel: ‘Ančka, ti ne rišeš ob pravljici, ampak si v njej!’«
Ilustracija je bila v Sloveniji še donedavna ločena od slikarstva, obenem pa je ostajala v domeni žensk, kar se zadnja leta z vse večjim povpraševanjem spreminja. Ilustracija pridobiva vse večjo vrednost tudi v očeh občinstva, ne samo stroke. Kaj menite o tem?
»A jo res? Nagrado za življenjsko delo mi je predala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Ravno pred tem je potekala debata, da bi morala biti ilustracija enakovredna slikarstvu. Ampak to so ponovno samo besede, sprememb pa do zdaj še niso zares uvedli. Težavo vidim v tem, da med ministri za kulturo, pa najsi so še tako izobraženi, v zgodovini ni bilo zares umetnikov. To je moje mnenje. Če imaš skoraj sto let, lahko pač rečeš, karkoli želiš. (smeh)
Sicer pa v bližnji prihodnosti načrtujejo pregledno razstavo mojih del, ampak šele po počitnicah, ko bodo ljudje spet nazaj. Tega se zelo veselim!«
Pred ilustriranjem Strniševe pravljice Lučko Regrat je šla Ančka Gošnik Godec z možem in s hčerko na izlet: »Prav spomnim se, kako se je pred nami naenkrat odprla jasa, polna rumenih cvetov.«
Ste prva ilustratorka, ki je prejela nagrado za življenjsko delo Riharda Jakopiča. Tudi v utemeljitvi nagrade je žirija zapisala, da ilustratorsko delo zahteva ogromno »poznavanja likovnega jezika, barvne in svetlobne artikulacije« ter »referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture« in je s tem vse prej kot zgolj »dejavnost ‘naših pravljičark’«, za kar jo mnogi radi označijo.
»Zelo moraš biti pozoren na detajle. Zelo se moraš poglobiti, veliko je raziskovanja po knjigah in drugih zapisih, pa tudi izletov in opazovanja. Ko sem risala Lučko Regrat, je bil šele marec in ni bilo okrog mojega doma nobenega regrata, zato sem šla z možem in s hčerko na izlet. Prav spomnim se, kako se je pred nami naenkrat odprla jasa, polna rumenih cvetov. Moja najbolj znana ilustracija je verjetno tista, na kateri Lučka Regrat zbira rdeče makove listke. Za njo je kamniško gorovje, ki ga znam narisati na pamet: Grintovec, Kočna, Skuta, Kamniško sedlo, Ojstrica … Lahko bi vam narisala zdaj, če bi želela. Detajli so ključni, še posebej pa dobro opazovanje!
Za Botre lisičice sem šla s prijateljem na dva izleta v Rezijo, ker sem hotela od blizu videti, kako so tam stvari videti. Težko bi kaj takega narisala z razglednic. Vsak detajl, ki je v mojih knjigah iz Rezije, vse to je nabrano in shranjeno v moji glavi. Okno je v Reziji na primer čisto drugačno kot v Bohinju, in ti detajli so pomembni. Brez njih ni dobre risbe! In dobre risbe so tiste, ki ostanejo.«
Ančka Gošnik Godec: »Vsak detajl, ki je v mojih knjigah iz Rezije, vse to je nabrano in shranjeno v moji glavi. Okno je v Reziji na primer čisto drugačno kot v Bohinju, in ti detajli so pomembni.«
Mark Haddon: Skrivnostni primer ali je kdo je umoril psa
»Vsi pravijo, da se skozi fikcijo lahko naučiš empatije, ker stvari vidiš z drugih zornih kotov. Zares je bila to tudi knjiga, ki je meni dala največ tega občutka.«
Poskusiti gledati z drugih zornih kotov ni vselej lahko, a če ni lahko, še ne pomeni, da se ne da. Britanski pisatelj, pisec televizijskih scenarijev in dram ter ilustrator Mark Haddon bralca zvabi v roman Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa tako, da še preden se ozave, na svet že zre skozi oči mladega Christopherja.
Ta svet pa je na prvi pogled bolj nenavaden od tega, po katerem se gibljemo sami. In marsikdaj tudi bolj otožen – še posebej, ko se ti stran za stranjo razpira, kako zapletena je lahko komunikacija v svetu odraslih.
»Prijatelj mi je rekel, to moraš prebrat, in sem prebral. Mislim, da sem imel nekajkrat solzne oči,« pravi tokratni sogovornik podkasta Območje lagodjaJože Robežnik, televizijski voditelj in ustvarjalec spletnih oddaj, znan tudi kot Joco Hud. Spomni se, da je bil tisti čas posebej čustveno nabit že zato, ker je roman bral ravno v času, ko je bil njegov otrok še majhen in so skupaj z družino še ugotavljali, kako se sploh spoznati, ujeti in drug drugemu prilagajati.
A kot ugotavlja, je takšne knjige, podobno kot tragedije, dobro brati že zato, ker hitro spoznaš, da je tvoje življenje mnogo lepše in prijetnejše od tistega, ki ga imajo osebe v njih.
Toda roman Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa, za katerega je Haddon prejel več nagrad, med drugim whitbread in commonwealth, v slovenščini pa je v prevodu Vasje Cerarja izšel leta 2004 pri Mladinski knjigi, je tudi kratkočasen in iskriv. Beremo ga lahko, če ne celo moramo, kot detektivski roman.
Sedem minut po polnoči na dvorišču gospe Shears deček Christopher namreč najde okrvaveljega kodra. Smrček je bil še topel. A pes je bil mrtev. Umorjen. Primer se odloči raziskati, odkriti morilca in o tem napisati detektivski roman.
Jože Robežnik z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač)
Christopher je star petnajst let, živi z očetom in ve, da mu je umrla mama. Ima rahlo obliko avtizma, a zase pravzaprav pravi, da je matematik z vedenjskimi težavami. Med drugim ima rad pse, rdeče avtomobile, logiko, astronomijo, ne mara pa rumenih avtomobilov, metafor, dotikov, sprememb, laži.
Med raziskovanjem tega skrivnostnega primera na plano pride še marsikaj drugega, svet se mu večkrat obrne na glavo, sploh ko se bori s svojimi strahovi. Spotoma se razkrivajo tudi težavni odnosi v njegovi družini. Odloči se za pobeg. A konec dober, vse dobro. Celo odlično. Na maturi iz matematike dobi najvišjo oceno, življenje pa se tudi zlagoma ustrezno zloži. In, seveda, napiše detektivko.
***
O podkastu Območje lagodja
S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.
Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek, za katerega se je na mojo veliko žalost izkazalo, da je bil njen predzadnji. Ker me ni mogla dobiti po telefonu, je pisala moji ženi na fb, ker ga sam nimam. Reč tvojmu, nj me pukliče, rabm ga, da mi pove …
To je bila edinstvena Tereza Vuk (1976–2024), kakršno sem spoznal v zadnjih treh letih sodelovanja in občasnega, a vselej zelo živahnega druženja. Ko se je za nekaj odločila, je bila pripravljena narediti marsikaj, da je to tudi dosegla. Navsezadnje je eno leto kontinuirano pisala roman, česar ji marsikdo ne bi pripisal, ga tudi uspešno dokončala in nazadnje z njim segla med kresnikovo deseterico. Peterice si niti ni želela, saj bi se bilo treba potem fotkati. Menda jih je na Delu pustila odprtih ust, ker se je iskreno razveselila sporočila, da ni prišla med pet.
Ni bil njen stil, da bi s hlinjeno skrbjo ali potuhnjenim laskanjem iztržila še več zase.
Tereza, ki me je tako šokirala, ko me je predlanskega februarja klicala v bolnico, ker se je zbala, da se zdaj ne bom imel časa ukvarjati z njo, češ kakšen baksuz sem jaz, da je šef založbe slepec, njen urednik pa zdaj leži na očesni kliniki. In kaj bo zdaj z njeno knjigo?! Ne, Tereza ni bila taka, da bi jo takrat odkrito zaskrbelo zame, ni bila človek, ki bi postavil drugega pred sebe. Tudi če je name, ležečega tam, kdaj pomislila – in vem, da je, ker mi je to tako ali drugače, spet na svoj edinstveni način, dala vedeti – tega nikoli ne bi glasno izrazila. To preprosto ni bil njen stil. Kot tudi ni bil njen stil, da bi s hlinjeno skrbjo ali potuhnjenim laskanjem iztržila še več zase. Kaj naj rečem, čeprav drugače vzgojen, sem se navadil ceniti njeno grobo neposrednost, ki jo je mehčala z duhovitimi dovtipi, njeno odkrito ambicijo po časti in slavi, ki ji nikoli ni nadevala mask.
V najinih telefonskih pogovorih mi je po neki značajski in službeni samoumevnosti vedno pripadla vloga ta resnega. – A si ga drkaš? – Kvajteb? – Ne vem, neki mi čudn dihaš. Čemur je sledil nekajsekundni premolk, prekinjen z glasnim in hrapavim, a neznansko pristnim smehom, ki ga že ta hip pogrešam. – Pa zajebavam te, no …
Ampak nikoli nisem izpadel bolj preresno kot takrat, ko sem v kafano na Gogalovi prišel s prenosnikom, da bi razjasnila nekaj besedilnih dilem in jih postavila v bolj čisto luč. Po petnajstih minutah kao dela in pri najinem drugem pivu je imela vsega dovolj, jaz pa tudi – nje. Pomisl mal, vse se da razumet. In sem. Razumeval in sklepal, kakor in kolikor sem vedel in znal. Nikoli pa posegal bolj, kot je bilo nujno potrebno. Raje kot z delom sva nadaljevala s pivom in veselo zaglavila, da sva še po zaprtju lokala plesala na ritme in melodije Roxy Music s telefona. Bil je eden tistih poznih večerov, ko se ti zdijo vsi komadi predolgi, ker imaš na lagerju še toliko glasbenih želja.
Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir.
Po izidu njene tretje in »najine« prve knjige ter številnih intervjujih si ni vzela kaj dosti časa za uživanje v vsej zasluženi pozornosti. Že lani maja, ko je prišla v Slovenijo na obisk njena mala nečakinja Barcelonarka in smo se ob tej priložnosti z njeno družino poveselili v njihovem Mirnu, mi je, ko sva, presita Rajkotovih kulinaričnih dobrot in še česa, na hrbtu obležala pod zvezdami, začela govoriti o načrtih za svojo naslednjo knjigo. Z njo je hotela pojasniti stvari, o katerih je pisala v svoji tretji, v kateri se je spraševala, zakaj ima njen hudič krila. Priti torej do odgovorov, zakaj se je iz nje hudič sploh izlegel. Njen zadnji fajl nastajajoče knjige – kakor druge ga je na pot do mene s tehnično pomočjo pospremil Matjaž Odlazek – obsega 19.961 besed. Podatek, ki daje njeni mnogo prezgodnji smrti neko na videz suho, a vseeno posebno težo, saj znamo po zadnji napisani besedi še toliko bolj ceniti vse prejšnje.
Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek. Potem je v torek zbolela ona, v četrtek pa se je lotilo še mene. Se slišiva, ko bova oba bolje, sva si rekla. Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir.
Nas pa naj spet nagovori s tremi izbranimi poglavji knjige, ki jo je pisala, a ne napisala.
Izstopil je iz avta. Prestavo je dal v ler in izpustil bremzo. Gledala sem ga v njegove strupene oči. Gledala sem ga in upala, da me reši. Avto je peljalo in peljalo po makadamu in meni se je 5 minut zdelo, kot da mi Vlado Kreslin igra na brbončice vse moje gnilobe.
»Če bi midva se kdaj srečala,
v kratki zgodbi,
premajhni za dva,
če bi midva se kdaj srečala,
kot roman, ki se srečno konča.«
Najin roman bi se lahko končal že pred osemnajstimi leti. Avto je vleklo nazaj na glavno cesto in jaz sem še vedno upala, da bo skočil za mano, se drl, da brez mene mu živeti ni. Ampak ni.
»Jaz pa neroden in fin.
Če bi midva se kdaj srečala,
a bi bil ta osamljen večer?
Če bi midva se kdaj srečala,
a imela bi sina, a hčer?«
Ubij me petkrat z avtom, ljubila te bom sam še bolj!
Drvela sem z avtom navzdol, ker 5 sekund je bilo 5 minut. Probala sem z nogo zaustavit vso silo avta po zmatranem betonu, ampak sem začutila, kako mi že potrgane kite na gležnju trga še bolj. In on me je gledal. Pozabil na najin fuk pred petnajstimi minutami. Gledal me je, kot da ne obstajam. Videl je skozi mene. Njegove oči so postale kot že davno zjebane izgubljene frnikule. In jaz sem videla skozi njega. Da me nima rad. In jaz sem vsak dan bolj nora na njega. In fuck me, ker dober občutek! Ubij me petkrat z avtom, ljubila te bom sam še bolj!
»Če bi midva se kdaj srečala
in bi muzika špilala,
če bi midva se kdaj srečala,
tisti večer, usoda za oba.«
Avto je letel proti prepadu, ampak nisem zmogla iztegnit roke proti njemu, naj me že reši. Njegove žalostne oči so bile še bolj prazne od mojih. Vseeno mu je bilo. Stal je pred mano, gledal, kako drvi avto z mano proti mojemu večnemu prepadu. Kot da je užival ob mojem trpljenju. Avto je z vso silo priletel v drevesa za mano. Vrat mi je vrglo na sedeže in z zadnjimi močmi sem odprla trepalnice. Še enkrat sem ga pogledala. Hladnokrvno si je potegnil skejtarske hlače gor, se mirno obrnil in odšel, daleč stran od mene. Hotela sem se zadret, da naj me počaka, ampak moje oči so se zaprle.
»A bi zdajle pel
ta samotni napev,
tole majceno pesem za dva.«
Zakaj me je ubil?
Tereza Vuk je svoj roman Zakaj ima moj hudič krila na valentinovo lani predstavila v ljubljanskem klubu Daktari (Fotografija: arhiv Beletrine)
»Takoj da si najdeš psihiatra!« se je drla kolerično. »Al pa od nas ne dobiš več centa!« A mi ni še leta nazaj srala, da noče nikol več slišat o psihologih. »Pa zakaj spet? Sej ste me že povsod poslali,« sem oporekala. »Ker ti ne dela glava in tvoj oče je pustil to družino zarad tebe!« Takrat še nisem vedela, da bom njihova boksarska vreča za podle udarce pod rebri. Da bom za večno nek matador, skrit za rdečo plahto, in vsi okoli mene se bojo po bikovsko zaletavali vame. Obračaš se, vrtiš se v krogu, probaš se pokrit s tisto jebo rdečo čez glavo, ampak še vedno jih slišiš. Slišiš, kako jim sopiha ves bes ven iz nosnic, in s kopiti drgnejo po zemlji, čakajoč na štart. Štart proti meni. Takrat veš, da boš poraženec. Ker si bil vedno.
Takrat še nisem vedela, da bom njihova boksarska vreča za podle udarce pod rebri. Da bom za večno nek matador, skrit za rdečo plahto, in vsi okoli mene se bojo po bikovsko zaletavali vame.
Probaš pogledati skoz rdečo tkanino v nebo in čakaš kri. Ampak tista kri ne bo moja, bo njuna. Ker ne bom večno njuna boksarska vreča. Za vse une njune jade in tegobe v svojih sfukanih familijah nekoč. Pa pizda vam materina, kako se lahk taki sploh dalje razmožujete? Ker rabite nekoga, da ga boste krivili za vse? Dost sebično, da se spomniš enga vržt v to življenje, sam zato da boš hodil po njem, ker ste vsi sfukani do fundamenta. In ne, moj fotr ni šel zaradi mene. Mogoče je odšel zaradi naših prelepih veselih božičnih večerji, in ne alkoholizma. Mi perfektni. Ne, sej najina otroka sta taka sama od sebe. Jaz pojedla vse na svetu, da ja ne bi vohala vse greznice okoli mene, brat je šel pa kr tko mal po svetu, in se nikoli več vrnil nazaj. Un pofukan biftek na mizi in francoska solata. In najino večno čakanje, kdaj bo počilo. Kdaj bova lahko pobegnila. »Prov, grem pa v Polje!« sem se zadrla. Šla sem čez bedno stopnišče in zaloputnila še bolj bedna vrata za sabo. Ko sem vsa poklapana hodila proti Fužinam in spet skor enga goloba na gobec z allstarkami, sem si mrmrala. »Oni bojo mene. Mamicu jim. Psihologi, psihiatri zdravljenja. A oni so za vse to. Nimajo jajc. Sej, sej. Pejmo se kontra. Grem pa v Polje. Pizda, bi zdej sedel biftek.« Kje sem jaz vidla kontro njim s tem, ko sem šetala proti umobolnici, ne ve niti Jezus ne Marija, kaj šele moj sosed, k ma glih dol enga zvezanega z jabukom v gobcu, k tok biča po luftu, da mi strese štuk gor cel strop, pol morm pa jaz nazaj z metlo dol tolčt, da nej grejo v rit, tko dobesedno, ker zadost tega njihovga sranja, sej se znajo vsi klistirat. In pridem tja vsa zmaličena, zbrcana z vseh strani.
Dost sebično, da se spomniš enga vržt v to življenje, sam zato da boš hodil po njem, ker ste vsi sfukani do fundamenta.
Tam pozvonim ali potrkam. In odpre vrata en zgubanec siv, k so proti njegovim coklam vsi crocsi manekeni. »Kaj bi rada?« je zasikal tko, da je ti je blo takoj jasno, da ma žena trenutno tri mlade kurce v ustih, on si pa še viagre ni sposoben predpisat. »Jaz sem boksarska vreča doma, pa bi rabla mal miru, k sem že čist v modricah,« sem mu rekla nazaj, vmes ko je gledal zguljene pete na coklih, jaz pa kri pod svojimi nogami, ker je blo neko golobje perje gor. »Mi ne dajemo tablet,« je v tistih stokrat prešvicanih coklih pogumno izjavil. Takrat sem razmišljala, če so kurci v ženinih ustih obrezani al ne. »Kakšne tablete? Živce si hočem pridet odpočit.« In on še kr dalje: »Tukaj ne dajemo tablet.« Logično, če si ti vse požrl, sem si mislila. »Živce si hočem pridet odpočit,« sem mu probala še enkrat dopovedat, ko sem si kri pod allstarkami ogledovala. Jebali me še ptiči. In on še kr dalje, sam tokrat se je zadrl: »Kle nimamo tablet!« Če ta samemu seb ne daje elektrošokov, vmes med malico, ker mu je golaž predrag, pol pa ne vem. »Nobenih tablet! Notr k vam hočem!« Ker na psihiatriji vse zdravijo s kamilicami. Obadva sva se zagledala v njegove grde cokle. Stokrat shojene, vmes ko še sam ni vedel, ma obrezanga al ne. Gledala sva dol in se pogledala gor. In spet pogledala dol, vmes ko sem si na hitr golobje perje vlekla izod podplata. In spet obadva glave gor, ko je kr naenkrat prijavil: »Gospodična, pejte vi v toplice.« Hotla sem ga vprašat, če majo kakšne bone, da bo bolj pocen, sam pol sem dojela, da je temu dal doktorat kakšen tak k moj sosed spodi, k unga zdej biča z jabolčkom v ustih. Sam nisem mela metle, da mu jo zabijem tja v goltanec, direkt do prostate. In je obrnil tiste svoje zguljene pete, jaz svoje krvave podplate, in sva odšla vsak svoji sreči naproti. Hodila sem po zluknjani cesti in rahel dež je probal izplahnit vso mojo žalost z obraza. Ker zakaj mene starša pošiljata v norišnico, če sta onadva za tja. Zakaj me hočeta že celo življenje dat v kletko. Da bi kot nek prizadet šimpanz sedela nekje za rešetkami, oni bi se me ogledovali in mi fuknili olupke banane, zato da ne boš mel več tok žalostnih oči. Da bojo lahko vzdignili roke nad tabo, čeprov v seb vejo, da so te oni zjebali. Da bojo lahko metali drek vate in se ti smejali. Ampak probaj pridet bliže šimpanzu. Zagrabil te bo z močno roko, tvoj ksiht se bo razlepil ob skrušenih rešetkah. In opica se ti bo začela smejat nazaj. Svojo drekasto mehurjasto rit si bo obrisala in kmalu boš mel ti iztrebke v gobcu.
Ker zakaj mene starša pošiljata v norišnico, če sta onadva za tja. Zakaj me hočeta že celo življenje dat v kletko.
Jaz sem ranjen zaprt šimpanz, ki jih gleda z žalostnimi očmi, in moji starši na drugi strani, sopihajoč proti meni, ne vejo še, da so že davno krvaveči biki. Je kriv matador ali oni? Dala sem si rdečo na kapuco na glavo in za mano je v lužah ostajala kri goloba. Po poti sem si zvila joint. Ko sem končno stopila čez una bedna vrata nazaj, sem pogledala mater z rdečimi očmi. Vidiš kri v meni? Jo čutiš? »Dej takoj dol te tvoje allstarke! Ste se v rdečo barvo barvali, kaj?? Pa kakšne so to norišnice?« Rdeče. »Mami, niso me hotli vzet v Polje. So rekli, da me morte vi častit toplice.« In sploh ni zavzdihnila, samo mirno je rekla: »Veš, da te častimo toplice. Na, poglej si ta list pred sabo. Kokr nisi nikol trezna, ti je jasno, da je to napotnica za na Poljanski nasip? Tja te mi častimo toplice. In jutr greš.« Kako mi, če je fotr odšel zarad mene? Ni se mi dalo več borit. Sesedla sem se na kavč, izmučena boksarska vreča. In rekla sam še to: »A mamo še kej francoske solate za jest?«
»Nona, tako se ne sme! Bo prišla Muca Copatarica! Ne moreš imeti v omarici tako vse čevlje pometane!« sem ji zakomandirala, stara tam 4 leta. Nona in jaz. Prvič so me pustili samo pri njej na Primorskem, ko sem bila stara 3 leta. Spomnim se soparne vročine in kako sva se hladili v naši stari mrzli hiši. Kako mi je brala pravljice. Kako sem ji na njivi pomagala pobirat domače šparglje. Kako je kuhala stokrat boljše kot moja mama in poskočila na vsako mojo željo z mojega jedilnika. Kako ji je mati dala sto navodil, ampak nisva upoštevali nič. »Nč sladkarij pred kosilom!«, midve pa do ta prve socialistične pekarne, katero je imela njena prijateljica. Kmal so začeli puščat še mojga brata tja na poletne počitnice, da je ja še tam lazil za mano pa mi sral. Ko smo se pripeljali z avtom izza vogala, da sva končno z bratom zagledala tablo kraja, se nama je na zadnjih zicih utrgalo, čeprov sva vmes krehala, ko da sva cel dan delala z azbestom, ker sta mogla onadva kadit, sva se začela dret: »Nona, nona!« Ker sva imela edin njo. Pa še mlada je prenašala dva zmešana Ljubljančana. Ampak kri ni voda. Že takrat sem vedela, nekje v otroški nedolžni globini sebe, da me kot nek magnet vlečejo moji geni tja. Da spadam med umore in samomore.
Čez en mesec sva poslušala nono: »Čez uro vaju pridejo iskat. Pusta mi, da vaju vsaj mal zrihtam, ker bo vajina mama znorela.«
Ko naju je mati pustila tam, sva izgledala k unadva iz Pike Nogavičke. Našemljena kot dva mestna pajaca. Jaz v kitkah in krilcu, brat pa skor s kravato za pritlikavce. Postrojena pa k vojska. »Da bosta vse ubogala nono. Jaz morm zdej na službeno pot. Čez en mesec se vidimo. Pol pa še morje, pa vse, ok?« »Ja, ja,« čeprov sva si v glavi mislila, dej spizdita že, čeprov sva bla premejhna za to. Premejhna sva bla tud za dojet, kaj so fakiči, ampak nekje v mislih sva jim ga kazala, še preden sta prišla z avtom čez dvoriščna vrata. Midva sam »woohoo« pa »fuck off«, pa kregita se vidva sama doma, midva končno mir pa svoboda, pa nej gre vse v pičku mater. »Nona, da bo dans to pa to za večerjo!« Čez en mesec sva poslušala nono: »Čez uro vaju pridejo iskat. Pusta mi, da vaju vsaj mal zrihtam, ker bo vajina mama znorela.« In čez uro sva stala spet postrojena pred mamo na stopnicah pred hišo. Izgledala sva pa tko: ena wanna be Pika Nogavička, sam na speedu, pa en k da je na after partiju že cel mesec. Moje na pol kitke so ble nekam proti nebu, bratu se je pa skor kravata vlekla ven iz spodnjig gat izza hlač na riti. Obadva s čist modrimi koleni, ko da so naju Italijanom prodal za na koruzi klečat. Če bi blo to v teh časih, bi bla cela familija vklenjena v lisicah, pa vozi na CSD. »Obadva v avto takoj! Gremo nazaj v Ljubljano.« Sam mati ni štekala. Da naju vlečeta v njuno dno nazaj. Ni štekala, kako brezskrbno sva bosa tekala naokol in se metala v reko Vipavo. Ko smo z bratranci in sestričnami primerjali rane na kolenih, da ker ma večjo luknjo. Ko smo tekli do konca naše brajde in ko smo zagledali nek nasad hrušk, smo vedeli, da dalje ne smemo, ker bi dva vojaka s stolpa, stražnice, streljala na nas, da čez hruške je že Italija. Kakšna Ljubljana, kle me ma vojska na nišanu. Pa vsi smo se mel za težke podjetnike. Nardili smo si svojo kuhinjo, in če si hotel pridet k nam jest tortice iz blata in bambusa, si mogu plačat z lipinimi listi. Ma, kuhal smo za deset Michelinovih zvezdic, sam kurc k nas je ego zjebal, kokr kakšen bend k hoče vsak več pičkic pofukat, pol si pa trzalice mečejo v glavo, sam da kle je letelo blato v vse naše predpasnike.
In sem začela bežat pred vsemi. Pred sabo. In sem začela ponoči tečt proti življenju.
Ker od kuharske kariere ni blo nič, sva se s sestrično zmenili, da bova pa cvetličarki. In sva šli po celmu našmu parku porezat rože. Vse je padalo za svobodo. Od hortenzij do vrtnic. Ampak ker naju je kuhinja izučila in sva že takrat dojeli, da žlahti se nč ne splača prodajat, sva si pa mizo za prodajanje ker ven iz brajde dale, pred dvoriščna vrata, na ta glavno cesto v vasi. Edino, provzaprov. In težili celi vasi, nej pokupjo najine ocufane rože. Dvomim, da sva kej zaslužili, razen začudenih pogledov vseh vaščanov zastonj. Ko je nona stopila iz cerkve ven, meter dalje, se je sam križat začela: »O moj bog nebeški! Ma je treba prov rože prodajat pred hišo? Pa sej nismo revni!« Ko še ni vedela, da bo stopila v park brez rož. Ko še ni vedela, kako naju bojo te hortenzije odpeljale na druge poti. Da naju bojo drugi odtujili zarad kurčevih rož. Da mi bojo vzeli moje najlepše otroštvo. Vse spomine. Ko jaz še nisem vedela, da bo teta puberteta zdej zdej potrkala na vrata moje glave in telesa in da bojo končno začeli vsi moji demoni prihajati na plan. Tista gnojnica v meni, katera se je skrivala pod nedolžnimi kitkami. Ker takrat mi noben župnik ne bi mogel več pomagat. Niti od pranonota lipa in njegovo društvo abstinentov pred prvo svetovno vojno. Lipa, katera se je prašila in puščala vse svoje delce na nas. Na mojih kitkah. In življenje niso Michelinove zvezdice. Življenje so ponoreli hormoni. Fantje, kje ste, I’m ready, dejmo pobegnit skupaj! Rešite me! Ampak pred čem naj me rešujejo, če spadam sem? In sem začela bežat pred vsemi. Pred sabo. In sem začela ponoči tečt proti življenju. Sam kurac, k sem za nazaj grede vedno pobruhala nonine hortenzije. In takrat me je fotr prvič res zagrabil in zvlekel v avto. »Nimaš več vstopa sem, nikoli! Ne boš srala moji materi!« »Pa ne morš me dat kr od none stran,« sem mu probala vsaj malo pameti vbit nazaj v glavo. »Nisi več dobrodošla!« se mu je še vedno trgalo. »Boš srala kle po vasi!« »Ni res. Grem tud v Vrtojbo. Pa Šempeter, pa Novo Gorico.« »Tišina!«
Po treh mesecih sem iz Ljubljane poklicala svojo 97-letno nono v dom ostarelih. Moja najboljša prijateljica. Najina Muca Copatarica.
In tako na lahko je bilo moje primorsko otroštvo izbrisano. Zradirano za leta. Sto let kasneje sem mela 46 let. Poslušala sem ga: »Zdej je nona na žalost v domu za ostarele. In greš lahko za tri mesece tja, da ti prenovimo vmes stanovanje v Ljubljani.« »Men? Sej ni moj,« sem razmišljala, da kako hitr lahko pristanem na skurjenem jogiju za Ljubljanico v družbi podgan, če se oni tko odločijo. »Pa kdo živi notr?? Zadost!« so se mu spet ene pike vžgale na ksihtu. »Enga sranja da ne slišim tam v treh mesecih, jasno?« In tako sem dobila leta kasneje pravico, da lahko tam zalivam avokado, grabim gnile kakije in zračim hišo. Sedim pod lipo in tuhtam vso bedo v sebi. Brez sranja. Ampak lahko bi vedela. Po treh mesecih sem iz Ljubljane poklicala svojo 97-letno nono v dom ostarelih. Moja najboljša prijateljica. Najina Muca Copatarica. »Nona, spet so me vrgli ven iz hiše naše!« Nepokretna že leto, na postelji, je gledala v strop. In zavzdihnila: »Jaz čakam samo še evtanazijo.« In tako sva najboljši prijateljici pristali v istem peklu. Bosi.
Glej ga, Pascuala! Spet ima novo knjigo. In o čem tokrat? O Kitajcih, seveda. Ne samo da nas mehiški pisatelj s svojo zadnjo knjigo povleče še globlje v svet za povprečnega plevel pulečega Slovenca popolnoma eksotičnih pripovedi, temveč v bralcu porodi radovednost, ali je morebiti kaj od zapisanega res. In na kak način naj potemtakem sploh beremo to eklektično, od dogajanja prekipevajočo zgodbo?
V svojem najnovejšem delu Carlos Pascual nadaljuje značilno kroniško pisavo svojih preteklih del, vendar pa tokrat prvoosebni junak ni več avtor sam, temveč njegov prijatelj Lucio Navarro, glavni junak zgodbe. Pascual ga nekega dne po naključju sreča v bratislavskem baru, kjer mu Lucio pripoveduje o letih, ki sta jih preživela narazen. Knjiga prikazuje osebno transformacijo na videz nepomembnega lika, ki ga, kot v Cervantesovem Don Kihotu, skozi življenje pelje – ali bolje, premetava – usoda.
Lucio se z ženo Tiano, po rodu Američanko, preseli v Oaxtepec, kjer se v dolgočasnem vsakdanu vaškega brezdelja spoprijateljita s starejšim sosedom Tomásom. Nekega dne Lucio prejme klic gospoda Tanga iz Kitajske, namenjen njegovemu očetu, slavnemu mehiškemu odvetniku, tri leta kasneje pa je njegovemu sinu, compradorju iz Mehike, gostoljubje povrnjeno s položajem podpredsednika velikega mednarodnega finančnega podjetja Nao China International. Čeprav nima Lucio nobene (formalne) izobrazbe z dotičnega področja – sam je namreč diplomiral iz umetnostne zgodovine – se v svoji novi poziciji dobro znajde (pravi self-made man!), veliko pa pripomore tudi dejstvo, da je sedaj prvič v življenju gmotno preskrbljen.
Knjiga prikazuje osebno transformacijo na videz nepomembnega lika, ki ga, kot v Cervantesovem Don Kihotu, skozi življenje pelje – ali bolje, premetava – usoda.
Vsi prijatelji in sorodniki mu namreč namigujejo, da si njegova žena pač zasluži boljše življenje in naj že vendar nekaj naredi v tej smeri. »Tiana je bila največji motiv v njegovem življenju, da bi delal dobro,« zapiše. Kljub temu pa se njegov odnos s Tiano vse bolj krha; Lucio je vse več zdoma, zaradi službe v glavnem mestu se med tednom začasno preseli k prijateljema Danu in Stacy in tako se z ženo videvata zgolj med vikendi. Neverjetni zapleti in zgodbe, ki naenkrat prevzamejo Lucievo življenje, tako s svojo nenavadnostjo popolnoma zakrijejo razpoke, ki se začnejo pojavljati v njegovem osebnem življenju, zaradi katerega je službo sploh sprejel.
Carlos Pascual je mojster južnoameriške kronike, kar je med drugim dokazal že z zbirko kratkih zgodb Nezakonita melanholija, ki je leta 2020 dobila novomeško nagrado za najboljšo kratkoprozno knjigo. Preden se je nastanil v Sloveniji, je pisal za različne časopise in literarne revije, deloval pa je tudi kot radijski, televizijski in filmski scenarist v španskem in angleškem jeziku. Urejal je dve reviji za umetnost, arhitekturo in literaturo, režiral gledališke predstave in ustvaril več kratkih filmov. Zadnja leta živi in ustvarja v Ljubljani, kjer je poleg Nezakonite melanholije napisal več knjig: O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015), Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017) in Nilski konji v puščavi (Mladinska knjiga, 2022).
V zgodbi se standardni jezik pripovedovanja prepleta z replikami v govoru z ulic mesta Ciudad de México, kar pripoved še dodatno bogati, obenem pa zgodba pred bralcem zaživi tako, da se zdi, kakor da tudi sam nastopa v njej.
Knjiga V pričakovanju Kitajcev je Pascualov prvi roman in je prvi del diptiha Nao, ki je, kot je zapisal avtor, »osnovan na resničnih dejstvih«. Če pa bi kdo pomislil, da bo njegovi bogati pripovedi, polni dogajanja in medsebojne prepletenosti obojega, zato kaj laže slediti, bi se pošteno uštel. Pripovedovalec je namreč vse prej kot zanesljiv, saj se v njegovi vlogi redno izmenjujeta prva in tretja pripovedna oseba, včasih celo v isti povedi: »Ko se končno vrne iz bežnega zaslepljenja – ob katerem me je nemudoma postalo sram – spet zadoni podvojen gromek zvok strele v daljavi, obenem pa se zaloti, da med ustnicami izgovarja, a sotto voce, dialog Johna Cassavetesa iz filma ob viharju pred nevihto nad Egejskim morjem:
Show me the magic …«
V zgodbi se standardni jezik pripovedovanja prepleta z replikami v govoru z ulic mesta Ciudad de México, kar pripoved še dodatno bogati, obenem pa zgodba pred bralcem zaživi tako, da se zdi, kakor da tudi sam nastopa v njej. Jezik je malodane baročen, k čemur pripomorejo bogati opisi vonjav, arhitekture, barv in hrane, ki skupaj ustvarjajo prav posebno atmosfero: »Ženska s smolnato črnimi lasmi, ki med tem zadnjim delom pogovora počasi prikimava, nenadoma viharno vstane, kot bi jo vzdignila nepričakovana trebušna motnja, in nekega natakarja vpraša, kje je stranišče, ter se napoti tja, izginjajoč skozi oblak bugenvilij v barvi fusije.« Zanimivo je, da se je prevajalka Mojca Medvedšek odločila za ohranitev nekaterih tujk, kot so palapa, enchilada, argamasa in pulque, ki s svojim tujim, vendar zato še tem bolj eksotičnim zvenom bogatijo atmosfero in bralca posrkajo neposredno v osrčje dogajanja.
V romanu je še posebej zanimivo avtorjevo prepletanje fiktivne zgodbe z zgodovinskimi dejstvi.
Ob tem relativno linearen tok okvirne pripovedi prekinjata preskakovanje v času in pričevanja Lucievih prijateljev in znancev, katerih raznolikost glasov in sloga omogoča mnogoterost zornih kotov, obenem pa ustvari kompleksno podobo Lucia kot glavnega junaka. Njega ter ostale pa še bolj odlikuje humor, ki je pogosto posledica pripovedovalčeve ironije. Tiana, na primer, na neki točki knjige slika »portret debelušne hčerke, ki objema samoroga v renesančni toskanski pokrajini à la Perugino« za par, »ki je obogatel z vakuumskim pakiranjem prašičjega drobovja«. Knjiga zato deluje kot sestavljanka, ki pa interpretacijo (ne)resničnosti dogodkov do neke mere prepusti bralcu, saj tudi konec, čeprav lepo zaokrožen z začetkom, ostaja odprt. Konec koncev tudi Lucio sam ne ve, kje mu je mesto, ko »opazuje mravlje in se ukvarja z dvomi o obstoju fizične realnosti«.
Okvirna zgodba je polna še bolj osupljivih podzgodb, občasno povedanih tudi s ščepcem nadrealizma in, kot je za avtorja značilno, bogatih referenc na filme, knjige in velika svetovna imena, kot sta na primer pisatelja Octavio Paz in Malcolm Lowry, ki v knjigi tudi nastopita kot resnična lika. V romanu je še posebej zanimivo avtorjevo prepletanje fiktivne zgodbe z zgodovinskimi dejstvi. Ob tem bi težko ne pomislili na roman Beguni nobelovke Olge Tokarczuk, ki velik del sicer izjemno fragmentirane pripovedi posveti prav zgodovini. V Pascualovem delu tako izvemo o obnašanju šimpanzov, prisotnosti dominikancev v Mehiki, o kitajskem Nau in še mnogočem.
Rahlo bodejo v oči tudi opisi ženskih likov, ki so v primerjavi z moškimi izrazito seksualizirani.
Malenkost neposrečeno je morda zastavljen naslov, saj zaradi takojšnje asociacije na slavni roman Johna Maxwella Coetzeeja V pričakovanju barbarov Kitajce nezavedno – pri čemer avtorja nikakor ne obtožujemo zlonamernosti – enači z barbari, četudi je Coetzeejevo delo v resnici kritika imperializma, vendar pa tega, ne da bi knjigo prebral, žal ne moreš vedeti.
Rahlo bodejo v oči tudi opisi ženskih likov, ki so v primerjavi z moškimi izrazito seksualizirani, obenem pa izpade, kot da je to vse, kar jih opredeljuje: od »mesnatih ustnic« do »dekliških prsi, ovenčanih z biseri znoja« in želje »potopiti se v njeno vlažnost«, pri sodobnem bralcu povzroči precej nelagodja, predvsem pa odpira vprašanje, ali je za sam razvoj lika to res potrebno.
Zdaj ko se pred nepredvidljivim vremenom skrivamo po stanovanjih in lahko v življenju večine izmed nas edino skupno stvar s Pascualovim delom najdemo v nepredvidljivosti, pa četudi tu zgolj v nepredvidljivosti vremena, je roman V pričakovanju Kitajcev več kot odlična priložnost za potovanje daleč stran, v kraje, vroče tako po krvi kot temperaturi, kjer nas vsaka nova zgodba preseneti in kjer nikoli ne veš, kdaj boš iz oči v oči pogledal s prašičjo glavo. In tako se znajdemo pod palapom s Tomásom, ki mrmra: »Kitajci so prihodnost, Lucito, prihodnost!« Ob tem se vendarle težko izognemo temu, da se ne bi kislo nasmehnili in pomislili: Kitajci vendarle so prihodnost.
Carlos Pascual: V pričakovanju Kitajcev (LUD Šerpa, 2023, prevod Mojca Medvedšek)
Katarino Gomboc Čeh (1993) smo slovenske bralke in bralci najprej spoznali kot pesnico, ko je leta 2018 izdala prvenec, pesniško zbirko Negotovosti navkljub. Dve leti kasneje je objavila naslednjo, dvojezično zbirko Naselili smo se v tkanine / Ci siamo insediati nei tessuti, ustvarjeno na literarni rezidenci v Italiji. Katarina je tudi kolumnistka pri reviji Outsider. Po izobrazbi je rusistka, slovenistka in jezikoslovka. Trenutno dela na Univerzi v Novi Gorici.
Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi izšel njen romaneskni prvenec Nihče nikogar ne spozna, študentski roman o življenju v dvajsetih. V ospredje postavlja protagonistko Mašo, ki študira antropologijo in poje v ženskem pevskem zboru skupaj s sestro. Odnosi, v katere vstopa, so polni vprašanj, vir tesnob in tudi osebne rasti.
S Katarino sem se srečala na nevihtno popoldne v kavarni v Trnovem v Ljubljani. Čeprav to nisva, je bil najin pogovor podoben klepetu vrstnic z istega faksa, ki se po napornem semestru končno ujameta na kavi. Govorili sva o njenem romanu, njeni pisateljski poti, o vsem, kar naju pri književnosti navdihuje, dotaknili sva se tudi Sally Rooney, partnerskih odnosov, tega, kako v družbi gledamo na introvertirane ljudi, zahtev, ki jih postavlja velik literarni projekt, kakršen je Katarinin zajetni roman, in izbire naslova, vezanega na Katarinino ljubezen do poezije.
V romanu izstopajo res močni in izdelani liki, to je velika odlika vsakega dobrega romana. Kako si jih snovala?
»Ustvarjanje likov mi predstavlja enega ljubših procesov pri pisanju proze. Rada imam like, ki so možni, ki bi lahko bili resnični ljudje, pri tem pa si pomagam tudi s psihologijo. Pri tem romanu mi je bil na primer v pomoč Jung s svojimi osebnostnimi tipi. Težko je namreč ustvariti lik, ki ni le lutka, ki govori, kar bi rad povedal pisatelj. Ljudje imamo načeloma le eno osebnost, z raziskovanjem pa si lahko pomagamo pri spoznavanju, kako svet dojemajo drugi, drugačni od nas.«
Kakšna lika sta torej Maša in Maks?
»Mašo sem si zamislila kot zelo introvertirano. Nekateri bralci jo vidijo kot nekoga, ki si ne upa povedati svojega mnenja, jaz pa jo doživljam drugače: kot nekoga, ki zna tudi molčati in presoditi, kdaj je smiselno, da deli svoje mnenje, kdaj pa bo preslišana, neupoštevana. Maša veliko razmišlja, veliko časa preživi v svoji glavi, je pa tudi rahlo socialno anksiozna, na kar sem namignila, ko sem v roman vpletla strah pred govorjenjem po telefonu. Tudi sama imam ob sebi ljudi, ki so tišji od večine in za katere vem, da imajo bogat notranji svet, a v glasnem svetu včasih izpadejo bledi. Podobno se dogaja Maši.
V primerjavi z njo je Maks precej bolj ekstrovertiran. Oba z Mašo sta zelo premišljujoča lika, imata pa nekaj težav s čustvovanjem, težko razumeta, kaj čutita. V primerjavi z njima sem bolj čustvena, in če bi sledila lastnemu pogledu na odnose, bi ustvarila precej bolj romantično razmerje. Ampak morala sem se vprašati, kaj bi se realno zgodilo med takima osebama, kakršna sta onadva.«
»Rada imam like, ki so možni, ki bi lahko bili resnični ljudje, pri tem pa si pomagam tudi s psihologijo.«
Je tvoja vloga v procesu razvijanja teh likov, torej pri poskusu razumevanja, kako ljudje funkcionirajo v resničnem življenju, po obliki vezana na vsebino, ki jo obravnavaš v romanu prek Maše, antropologinje, ki se ves čas sprašuje, kdo so ljudje okoli nje?
»Želela sem si napisati roman, ki se dogaja na Filozofski fakulteti, ker sem jo sama obiskovala, ampak če bi ustvarila lik, ki je slovenistka ali rusistka, bi morda preveč spominjal name, zato sem iskala drugo humanistično smer. Med zimskim zaprtjem leta 2021 sem brala Žalostne trope Lèvi-Straussa, takrat sem namreč začela študirati jezikoslovje, in naletela sem na študije jezikov prvotnih prebivalcev Severne Amerike, kar je blizu antropologiji. Tako sem prišla do antropologije in nastal je lik Maše. Menim, da študij zelo opredeli to, kako posameznik vidi, si razlaga in doživlja svet, zato mi je bil velik izziv vživeti se v um antropologa. To se je na zanimiv način spojilo tudi z motivom ženskega zbora, v katerem poje Maša, ki je sam po sebi prostor različnih dinamik, zanimivih za antropologinjo, ob tem pa je roman sestavljen iz obredov: v romanu se zvrstijo avdicija, izpit, brucovanje, silvestrovanje, rojstni dan, menstruacija, ki je nekakšen obred, dekliščina, poroka. Zame so bili ti obredi vedno polni ustvarjalnega potenciala, ker je v njih veliko napetosti, v smislu, kaj se bo zgodilo, če so skupaj tako različni ljudje? So pa ti obredi za Mašo naporni, ker je, kot rečeno, zelo introvertirana.«
»Študentsko obdobje doživljam le kot eno od obdobij v življenju, ne zdi se mi potrebno, da bi ga idealizirala.«
V ženskem pevskem zboru, kjer poje Maša, spoznamo tudi zborovodkinjo Agato, za katero se težko odločimo, ali je junakinja ali antagonistka. V njenem liku se zrcali veliko problemov, ki vzniknejo v tesni družbeni strukturi, kakršna je ženski pevski zbor. Eden od njih je ljubosumje med ženskami. Je ljubosumje med ženskami tabu tema? Zakaj si se je lotila?
»Agata je v mojih očeh najprej izjemno nadarjena glasbenica, ki močno prispeva k Mašinemu razvoju. Kdor je glasbenik, razume, kaj pomeni biti preveč zahteven, kar Agata zagotovo je. Odraščala sem s sestro, ki je po poklicu violinistka, in vem, kaj pomeni imeti res strogega učitelja, ki te rine naprej. Tudi sama sem kot pevka v zboru izkusila, da so se pod vrhunskim dirigentom zgodili čudeži. Agata je takšna zborovodkinja, a ji pevke ne sledijo. Rivalstvo ni prisotno le med pevkami, temveč tudi med sestrami v romanu, med Mašo in Urško, Agato in njeno sestro, ni pa prisotna le med ženskimi liki. Celo Maša zavida Maksu priložnosti, ki jih dobiva. Kar zadeva žensko ljubosumje, mislim, da je to odlično popisala Elena Ferrante v Neapeljskem ciklu, torej odnos, ki niha med veliko naklonjenostjo in občudovanjem na eni ter rivalstvom na drugi strani.«
Maša stalno doživlja trenja, doma, na faksu, v prijateljskih odnosih. Odsotna je vsaka idealizacija študentskega obdobja. Nalašč?
»Študentsko obdobje doživljam le kot eno od obdobij v življenju, ne zdi se mi potrebno, da bi ga idealizirala. Je daleč od tega, da bi bilo samo lepo, je zelo intelektualno in socialno intenzivno, zgodijo se razhodi, študijska razočaranja, prijateljstva razpadejo, pogosto si na tesnem z denarjem, želiš si biti odrasel, a si po navadi še vedno močno odvisen od staršev. Tudi ta pritisk, da gre za življenjsko obdobje, ki bi ga moral izkoristiti, uživati, potovati, preizkusiti čim več novega, preden se ustališ, je lahko utesnjujoč.«
»Zdi se mi, da je danes vse več agresije med ljudmi, strahov, zaverovanosti vase …«
Kaj pa izbira dogajalnega časa, leto 2015, burno leto, ki ga je zaznamovala begunska kriza, v roman vpletena predvsem prek Maksa, ki se odpravi na mejo kot prostovoljec. Vidiš vzporednice med tistim časom in pa današnjim? Sploh ker v citatu Sally Rooney na začetku romana piše, da je svet na robu prepada. Je bil le tedaj ali je tudi danes?
»K temu je prispevalo to, da sem v času pisanja brala roman Cigan, ampak najlepši Kristiana Novaka, ki tematizira begunsko krizo, in o tej krizi sem začela veliko razmišljati. Takrat sem že snovala roman, ampak mi je manjkalo ogrodje, ki bi roman umestilo v čas in prostor. Spomnim se, da sem istočasno brala Bit v svetu Muanisa Sinanovića in več premišljevala o islamu in svojem odnosu do njega. In prav nekje v tistem času je bil na RTV objavljen intervju z Goranom Vojnovićem, v katerem pove, da je izkušnja epidemije, v kateri smo se izkazali kot zelo egoistična družba, odsev tega, kar smo doživeli med begunsko krizo. Morda določeno vlogo igra tudi to, da sem bila leta 2015 stara približno toliko kot Maša in sem postala še bolj občutljiva na svet okoli sebe. Zdi se mi, da je danes vse več agresije med ljudmi, strahov, zaverovanosti vase, vse bolj se deklariramo kot nekdo, ni več toliko drsenja in sproščenosti v mnenjih … Tako vsaj doživljam sama. In to seme je po mojem mnenju zasejal kaotičen in ponekod neempatičen odziv na begunsko krizo.«
Katarina Gomboc Čeh (Fotografija: Mankica Kranjec)
Že na začetku romana zelo jasno nakažeš, iz kako različnih okolij prihajata Maša in Maks, ona iz precej bolj konservativne družine, on iz bolj liberalne. To je marsikje v romanu povod za Mašino razmišljanje o tem, kako nas zaznamujejo naša prepričanja ali politične usmeritve. Izkaže se, da ne na preveč črno-bel način. Več likov v romanu ima v sebi mnogo nasprotujočih si pogledov na svet in se s tem borijo.
»Mašine družine ne vidim kot zelo konservativne. Je sicer katoliška s svojimi pravili in vrednotami, ampak konec koncev vsi starši postavljajo neka svoja pravila v vzgoji. Mašini starši ji omogočajo kar nekaj svobode. Zdi se mi, da ljudje delno posvojimo določena mnenja staršev in njihove poglede na svet, v odrasli dobi pa si mnenja po navadi ustvarjamo na podlagi lastnih doživljajev. Želim povedati, da poskušam prisluhniti vsem mnenjem drugih, ker običajno izvirajo iz njihovih izkušenj, včasih celo razočaranj. Nikakor ni tako preprosto, da bi izhajal iz družine z določenimi nazori in jih kar ponotranjil. Celo bratje in sestre iz istih družin imajo lahko povsem drugačne poglede na svet. Bi pa dodala še, da je Maša prvoosebna pripovedovalka, zato je ta razlaga, da sta njena in Maksova družina sprti zaradi ideoloških razlik, zgolj njena interpretacija. Pozorna bralka bo morda našla namige za to, da to ni celotna zgodba.«
»Pomembna je zmožnost opaziti zdrse v lastnem obnašanju, ko si ravnal iz, recimo, zavisti ali iz zagrenjenosti.«
Smo ljudje svoja prepričanja ali smo svoja dejanja? V romanu se ta namreč velikokrat ne prekrivajo, nekdo ni avtomatično dober človek, ker ima, v narekovajih, pravične ali lepe nazore.
»Tukaj velja poudariti zmožnost samoopazovanja, lastnost, ki je pri Maši skozi roman vse bolj prisotna. Pomembna je zmožnost opaziti zdrse v lastnem obnašanju, ko si ravnal iz, recimo, zavisti ali iz zagrenjenosti. Od mojih likov bi bilo naivno pričakovati, da imajo takšno introspekcijo že v svojih rosnih dvajsetih. Sama jih ne bi obsojala.«
Tudi Maša je lik, ki ne obsoja, velikokrat se vzdrži vsake sodbe, je le prvoosebna pripovedovalka, na neki način smo »v njeni glavi«. Pa vendar se ne zdi, da skuša voditi naše razumevanje vsakega lika. Ampak družbeni konflikti, ki jih opisuješ v romanu, so izjemno mnenjsko motivirani. Od kod ta diskrepanca? Je to etični premislek, ki si ga nastavila bralcu?
»Maša zna biti tudi obsojajoča. Do Ivane in Gaje. Pri Ivani je to zaradi strahu, da sta si preveč podobni. Ivana je siva miška, in ko pogovor nanese nanjo, ima Maša do nje velikokrat vzvišen odnos. Do Gaje čuti ljubosumje zaradi Maksa in jo prezira. Kar pa ne pomeni, da je z Gajo tudi v resnici kaj narobe. Toda na splošno Maša ni obsojajoča, želi si slišati tuje zgodbe. Za vsemi mnenji so človeške zgodbe, in te stvari so kompleksne.«
Se torej strinjaš z refrenom Svetlane Makarovič, da šele kadar te nekdo rani do krvi, te torej prizadene, veš, kdo zares je?
»Z naslovom romana in s pesmijo Svetlane Makarovič sem med drugim želela ohraniti svoj stik s poezijo, ker sem se na literarno polje najprej prebila kot pesnica. Profesorica za poezijo na ljubljanski slovenistiki dr. Irena Novak Popov je v enem svojih člankov zapisala, da ‘grm s trni simbolizira ljubezensko razmerje, ki iz strasti prehaja v trpljenje in s tem v globinsko spoznanje in pripadnost’. Zapiše še, da so realne izkušnje ‘površni, začasni odnosi, ki ne sežejo do spoznanja drugega’. Ko sem to prebrala, se mi je zdel verz ‘nihče nikogar ne spozna’ popolna izbira za roman, ki želi prikazati odtujene odnose in strah pred bližino. Sama sem sicer v dolgoletnem odnosu, zato lahko rečem, da nekoga lahko zares spoznaš, a to je dolgotrajen proces. Maša in Maks imata v romanu za to premalo časa.«
»Zdi se mi, da veliko slovenskih knjig pride do urednikov še v obliki prvega osnutka in da so avtorji zelo hitro zadovoljni z napisanim.«
Kaj te je prestavilo iz poezije v prozo?
»Vedno sem govorila, da bom nekoč napisala roman. Sočasno s poezijo sem pisala tudi prozo, a je poezija dostopnejša forma, ker ne zahteva toliko samodiscipline kot na primer roman. Laže vztrajaš in dokončaš pesem kot pa dolg roman. Pisala sem tudi kratke zgodbe, nisem pa imela velikih ambicij za pisanje kratkih zgodb. Za prvi roman se je moralo povezati veliko različnih dejavnikov. Prvič, pisati sem začela med pandemijo, ko sem imela več miru, drugič, dobila sem redno zaposlitev, kar mi je omogočalo dovolj varnosti, da nisem bila v socialni stiski, da sem imela stabilen delavnik in sem lahko vse večere in konce tedna pisala. Dokler sem bila samozaposlena v kulturi ali prej študentka, so bili moji urniki komaj obvladljivi, nisem se mogla lotiti tako velikega pisateljskega projekta. Je pa ta roman delno nastal iz kratke zgodbe Rezerva o punci, ki poje v zboru. Napisala sem jo že pred časom, poslala sem jo celo na AirBeletrinin natečaj, a nisem dosegla ničesar, ker je kršila vsa pravila dobre kratke zgodbe. Toda zdelo se mi je, da ima potencial, in iz nje sem dejansko potegnila zgodbo romana.«
Kako pa je potekalo urejanje romana ?
»Prvi osnutek sem končala v treh mesecih in ga nato pilila še dolgo, preden sem ga poslala založbi. Nisem pisala vsak dan, sem pa o romanu vsak dan razmišljala. V pomoč mi je bil tudi mož, ki se v več pogledih spozna na literaturo. Uredniku Andreju Blatniku sem poslala že končan roman, ki sem ga sicer potem po napotkih urednika še nekoliko spremenila. Zdi se mi, da veliko slovenskih knjig pride do urednikov še v obliki prvega osnutka in da so avtorji zelo hitro zadovoljni z napisanim. Morda je za tem tudi gmotna stiska. Odvisnost od honorarja lahko vpliva na kakovost del, pa tega ne govorim, ker bi to obsojala, ampak ker se mi ne zdi, da je tak sistem dober.«
»Želela sem napisati ‘young adult’ roman in s tem zapolniti določeno praznino v slovenskem prostoru.«
Na zadnji platnici romana piše, da so te prvi bralci označili za slovensko Sally Rooney. Kako se ti zdi, da te primerjajo z njo? Ona je, lahko bi rekli, obveljala za literarni glas milenijske generacije. Si tudi ti ciljala na bralce iz določene generacije?
»Ja, želela sem napisati ‘young adult’ roman in s tem zapolniti določeno praznino v slovenskem prostoru. Z romanom sem sodelovala tudi pri projektu Drugo mnenje z literarno kritičarko Aleksandro Gačić, in ko sem se prijavljala, sem zapisala, da želim napisati ‘young adult’ roman. Sem pa od nekega bralca dobila vprašanje, kaj dela iz tega romana roman za odrasle in kaj je tisto, zaradi česar po mojem ni mladinski. Mislim, da se je danes prestop v odraslost zamaknil, jaz pri enaindvajsetih letih nisem bila odrasla, nisem bila pa več najstnica. Zato sem poskušala napisati nekaj za to starostno skupino. Tašča me je nedavno vprašala, o čem govori roman, in sem ji iskreno povedala, da je morda bolj za mlade, ne toliko za starejše. Do tega nimam nobenih predsodkov. Glede Sally Rooney pa: moj roman je dejansko nastal pod vplivom Normalnih ljudi, to nikoli ni bila skrivnost. Konec koncev sem njen citat umestila na začetek romana. Se je pa zanimivo izkazalo, da si je ob primerjalnem napisu na platnici veliko ljudi upalo prvič povedati, da imajo do pisanja Sally Rooney bistveno bolj ambivalenten odnos, kakor bi si upali priznati, ko je bil ‘hype’ okoli nje na vrhuncu. To sicer ni osamljen primer, nasprotovanje kolektivnemu navdušenju v kulturi ni preprosto, saj hitro obvelja, da vsebine ne razumeš ali ji nisi dorasel. Vesela sem, da si je ob napisu na platnici nekaj bralk upalo predstaviti svoje ne povsem naklonjene poglede na eno najslavnejših milenijskih pisateljic.«
Zanima me, ali je nate vplivalo to, da je tvoja mama, Mateja Gomboc, tudi pisateljica? Bereta rokopise druga druge, se vajini ustvarjalnosti prepletata?
»Srečo imam, da je tudi moja mama pisateljica, saj sem tako med odraščanjem spremljala, kako je pisati knjige v na videz nemogočih razmerah – vedno sem se čudila njeni vztrajnosti, zbranosti, trdemu delu. Mislim, da je del tega prelila tudi vame. Bereva rokopise druga druge, čeprav meni ne uspe prebrati čisto vsega, kar napiše ona, saj je tega res zelo veliko – proza za odrasle, za otroke … Res je izjemno plodovita avtorica. Kot ena prvih je prebrala moj rokopis, čeprav mi sploh ni bilo lahko dati svojega romana v branje lastni mami. K sreči ji je bil všeč. O literaturi se veliko tudi pogovarjava, res pa je, da sva osebnostno precej različni. Moja mama o svojem pisanju, zgodbah, likih govori zelo odprto, pogosto že, kadar delo šele snuje. Jaz sem glede tega bolj skrivnostna, in ko mi kdo omeni, da je prebral moj roman, hitro zamenjam temo.«
Iran je v mednarodnem prostoru svojevrsten objekt fascinacije. Nič drugače ni v Sloveniji. Javno mnenje je razdeljeno na dva pola, ki sta včasih prisotna tudi pri isti (bolj levo usmerjeni) populaciji. Na eni strani je kritičnost do teokratskega režima, na drugi naklonjenost protiameriški drži na geopolitičnem področju. Tako imenovana islamska revolucija je nasploh množični orientalistični objekt, predvsem kar zadeva vprašanje odnosa oblasti do žensk. Velikokrat na družbenih omrežjih zasledimo fotografije prebivalk Irana v bikinijih ali kratkih krilih pred samo revolucijo, ki naj bi pričale o svojstvenem nazadovanju po letu 1978. Zagotovo je iranski režim etično nelegitimen tudi zaradi prisile pri oblačenju, ki je nikakor ni mogoče opravičiti. Vendar sámo vprašanje nošnje rut v iranski zgodovini in revolucije kot take ni enostavno. Treba je razumeti vzroke, ki so pripeljali do nje. Te se je v svoji knjigi Veliki Iran lotil italijanski novinar Giuseppe Acconcia, ki izhaja iz marksističnega ozadja.
Prejšnji režim je namreč temeljil na velikih neenakostih, po zahodnem zgledu pa so se oblačile predvsem privilegirane ženske višjih slojev. Tudi zato je bila v času revolucije nošnja naglavne rute za mnoge izraz naprednosti in boja proti krivičnemu režimu. Kot med drugim izvemo tudi v spremni besedi Arneta Zupančiča, se je prva prepoved, že leta 1936, nanašala na nošnjo hidžaba, ki je bil ukinjen, ta prepoved pa so uveljavljali tudi s silo. Hidžab torej ni enoznačen pojav, v zgodovini Turčije ali danes ponekod v Evropi je bil večkrat prej izraz ponosa in odpora kot represije in izbrisa. Kljub kasnejšemu razvoju iranske oblasti tudi ni mogoče reči, da je oblast ženske popolnoma izbrisala iz javnega življenja (oziroma si za to ni prizadevala), saj ima danes Iran eno najbolj izobraženih ženskih populacij na svetu in številne ženske so v središču novih protirežimskih vrenj.
Sámo vprašanje nošnje rut v iranski zgodovini in revolucije kot take ni enostavno. Treba je razumeti vzroke, ki so pripeljali do nje.
Acconcia pokaže, da je problem obvezne nošnje naglavne rute v prvi vrsti simboličen, saj povzema številne neenakosti in krivice, ki jih ženske prestajajo v današnjem Iranu, in segajo tudi na področje prava in udeležbe v političnih institucijah. A, pozor, spet ne gre ene družbe preprosto preslikati na drugo, oziroma projicirati strukture evropske družbe na iransko, saj se denimo zdi pravica do splava v Iranu veliko bolj samoumevna kot ponekod v Evropi ali ZDA.
Acconcia si v knjigi – prevedel jo je obetavni mladi politični novinar Fin Lucu Dražović, ki je, tako kot avtor, Iran obiskal tudi sam – v splošnem prizadeva prikazati razvoj civilne družbe v državi in orisati nekatere osnovne poteze iranskega gospodarstva in geopolitičnega položaja.
Sledimo mu pri opisih zamenjav na vodilnih položajih v zadnjih desetletjih, ki so jih zavzemali bolj reformistično ali bolj konservativno naravnani voditelji, kar je bilo odvisno tudi od delovanja in nagibov civilne družbe. Iz zapisov ugotovimo, da je pojma reformističnega in konservativnega težko primerjati s pojmoma, kakor sta se uveljavila v evropski družbi, saj pogosto zajemata za nas nepričakovana stališča. Recimo: spodbuja se lahko prevajanje in tiskanje »krivoverskih« knjig, vendar to še ne pomeni odstopa od dogem.
Iran ima eno najbolj izobraženih ženskih populacij na svetu in številne ženske so v središču novih protirežimskih vrenj.
Trenutne možnosti delovanja proti oblasti so velikokrat omejene na kulturno sfero: avtor opisuje svoje udeležbe na inovativnih gledaliških predstavah v Teheranu ali zasebna druženja z ogledom filmov in intelektualnimi debatami, ki sledijo. Študentski časopisi in aktivisti pa so sporadično deležni hujše represije.
Zanimivi so tudi uvidi v iransko ekonomijo, ki je bila po revoluciji nacionalizirana, saj so naravne vire in domačo delovno silo predtem izčrpavali tuji kapitalisti. Velik del gospodarstva predstavljajo tako imenovane fundacije, ki imajo v osnovi socialno funkcijo in skrbijo za revnejše sloje, vendar so tudi izrazito skorumpirane. Na politiko ima velik vpliv tudi trgovski razred oziroma veliki bazarski trgovci, večinoma konservativni. Sloj bazarskih trgovcev svoj vpliv dosega tudi s posojanjem denarja. Iran je gospodarsko sestavljen iz nepoenotenih in v veliki meri medsebojno neodvisnih sistemov, kar je tudi materialna osnova za mnoga druga protislovja družbe.
To prečijo mnoge silnice, ki omenjena protislovja le še množijo, politični vpliv pa se posledično širi vse širše in širše v družbi, tudi na raven zaporov. Zaporniki namreč predstavljajo še enega političnih faktorjev v državi.
Pravica do splava se zdi v Iranu veliko bolj samoumevna kot ponekod v Evropi ali ZDA.
Delo je pisano v dostopnem novinarskem slogu, vendar občasno rahlo konfuzno. Avtor namreč hitro prehaja med različnimi ravnmi, denimo med zgodovinsko razlago, opisom udeležbe na romanju in ekonomsko razlago. Poleg tega so posamezne razlage ponekod prehitre, zdi se, kot da pisec želi čimprej preiti na naslednjo temo. Poglavja so kratka in knjiga kot celota deluje, kakor da je sestavljena iz člankov. Zaznati je še nekaj manevrskega prostora, da bi lahko bila sestavljena bolj kompaktna celota. Tako nam ob prvem branju lahko uidejo številne zanimive informacije, ki bi si jih bolj zapomnili, če bi bile bolje urejene in razporejene.
Čar knjige je v umerjenem gonzo pristopu, ki nas z osebnim pričevanjem vodi v različne analize. Opravljeni so številni intervjuji s predstavnicami in predstavniki civilne družbe, tako da dobimo tudi uvid v njihovo perspektivo. Vse skupaj občasno spominja na poglobljeno reportažo, in najbolje je Veliki Iran obravnavati kot to. Ne kot strokovno politološko ali zgodovinsko analizo, temveč kot dokaj izčrpno novinarsko reportažo s številnimi ekskurzi, torej tudi s številnimi prednostmi in slabostmi, ki jih ta prinaša pri razumevanju neke dežele. Seveda pa je treba izpostaviti tudi izvirnost knjige v slovenskem prostoru, kjer vpogledov v Iran ni ravno veliko.
Iranska oblast je vsekakor avtoritarna, manj pa ji je mogoče očitati razslojevanje.
Zaključimo s pojasnitvijo fraze »tako imenovana«, ki stoji pred besedno zvezo islamska revolucija na začetku pričujoče recenzije. Islamski nauk in zgodnja civilizacija sta v nekaterih pogledih precej nasprotna moderni nacionalni državi, kakršna je tudi Iran. Nacionalna država namreč predpostavlja popolno lastništvo nad zemljo, po kateri se ne moremo gibati brez dovoljena, kar je v nasprotju s Koranom, ki zatrjuje, da je vsa zemlja v Božji lasti, po njej pa je mogoče in celo spodbujeno svobodno gibanje. Tudi teokratska moderna država je v navzkrižju z načelom svobodne izvire veroizpovedi, ki jo prav tako najdemo v Koranu. Združitev verske oblasti in nacionalne države namreč predpostavlja, da ta oblast velja za vse prebivalce, ne glede na to, ali sledijo religiji ali ne. Posvetna in verska oblast sta bili v Osmanskem imperiju stoletja ločeni. Vprašljiva pa je tudi kompatibilnost kapitalizma z islamskim ekonomskim naukom, saj predpostavlja odtujitev produkta dela, dela samega in dobička od tistih, ki proizvajajo, kar je v nasprotju z zgledi preroka, sodobni svetovni sistem pa v veliki meri temelji tudi na obrestih, ki so znotraj islama prepovedane.
To je treba poudariti ob alternativah, ki jih islamske družbe iščejo v sodobnem svetu, a se večinoma le zapletajo v koncepte, ki so islamski civilizaciji v osnovi tuji, s tem pa tudi v krizo vprašanja oblasti, znotraj katere pogosto uberejo pot v avtoritarno oblast in razslojevanje družb. Iranska oblast je vsekakor avtoritarna, manj pa ji je mogoče očitati razslojevanje, saj ji ga je z različnimi ukrepi uspelo do neke mere obvladati.
Giuseppe Acconcia: Veliki Iran (Inštitut Časopis za kritiko znanosti, 2023, prevod Fin Lucu Dražovič, predgovor Arne Zupančič)
Po filmski upodobitvi kratkega romana irske pisateljice Claire Keegan Rejenka iz leta 2010, ki je v režiji Colma Bairéada leta 2022 prejela številne festivalske in kritiške nagrade, je letošnji Berlinale odprl film, posnet po avtoričinem doslej zadnjem delu. Kratki roman Take majhne stvari je z oskarjevcem Cillianom Murphyjem v glavni vlogi na filmsko platno prenesel Tim Mielants. Podatka ne govorita zgolj v prid dejstvu, da je pisava Keeganove kljub trpkim temam izredno komunikativna in filmična, pač pa opozarja tudi na to, da tematika, ki jo problematizira, seže čez pregovorno irsko zatohlo, okostenelo patriarhalno in rigorozno katoliško doktrino.
Podobno kot njen véliki vzornik John McGahern je Claire Keegan ena najbolj priljubljenih in široko prevajanih irskih pisateljic. Poleg številnih revijalnih objav – kritiki je ne primerjajo samo z J. McGahernom, temveč tudi z Raymondom Carverjem in A. P. Čehovom – obsega njena bibliografija doslej štiri književna dela, od katerih so v slovenščino prevedena tri. Zbirka zgodb Čez modra polja iz leta 2007 je njeno prvo v slovenščini objavljeno delo, leta 2008 izdano v zbirki Euroman. Pisateljica je leto kasneje v ciklu Literarne identitete Evrope gostovala v Ljubljani. Medtem ko njen kratkozgodbarski prvenec Antarktika iz leta 1999 še čaka na slovenski prevod, je tretje delo Rejenka pri nas izšlo leta 2015, lani pa še roman Take majhne stvari. Vse tri romane je v subtilnih prevodih Maje Novak izdala založba Modrijan. Kljub majhnemu številu izdanih del je seznam književnih nagrad zelo dolg. Medtem ko je Claire Keegan za Antarktiko prejela Rooneyjevo nagrado za irsko literaturo, več nagrad za posamezne zgodbe in Macaulayevo štipendijo ter leta 2007 postala prva nagrajenka Pisateljskega sklada Hugha Leonarda, ji je roman Take majhne stvari prinesel Orwellovo nagrado in nagrado Kerry Group ter se uvrstil v finale za več drugih nagrad, tudi za Bookerjevo 2022.
Tematika, ki jo problematizira Claire Keegan, seže čez pregovorno irsko zatohlo, okostenelo patriarhalno in rigorozno katoliško doktrino.
Zgodba Takih majhnih stvari je umeščena v jugovzhodni del Irske, v mesto New Ross v grofiji Wexford, ki na severu meji na grofijo Wicklow, od koder prihaja leta 1968 rojena Claire Keegan. Danes četrto mesto na Irskem z nekaj več kot 8000 prebivalci je bilo leta 1985, v času dogajanja romaneskne zgodbe, podeželsko mestece.
Predbožični čas nalaga osrednjemu protagonistu, skrbnemu in dobrotljivemu trgovcu s kurjavo Billu Furlongu, da razvozi še zadnja naročila. Zgledni soprog in oče petih deklet, ki ga je kot nezakonskega otroka v ljubezni vzgojila premožna protestantska vdova brez otrok, potem ko je njegova mati, sicer njena služkinja, nenadoma preminila, je ob dostavi kurjave v bližnjem samostanu sester magdalenk opazil nekaj, kar ga je vznemirilo bolj kot večino ostalih prebivalcev mesta, vključno z njegovo ženo Eileen. Da nune iz samostana kurjavo plačujejo redno, po njenem prepričanju zadošča za domnevo, da so v njem pristala »padla« ali »izgubljena« dekleta na varnem. Če karkoli od tega, kar skrivoma šepetajo o dogajanju za debelimi zidovi samostana, drži, so si matere nezakonskih otrok, sprijenke ali zgolj sirote pač zaslužile.
Roman Take majhne stvari je na filmsko platno prenesel režiser Tim Mielants, glavno vlogo je odigral oskarjevec Cillian Murphy (Fotografija: Shane Connor)
Tematika, ki jo je leta 2002 v vsej svoji večplastni nazornosti in tragiki razgrnil film Sestre magdalenke scenarista in režiserja Petra Mullana, je pri Keeganovi predstavljena drugače. V maniri avtoričine pisave, kot jo poznamo iz njenih prejšnjih del, tudi v tem romanu bolj kot na zgodbeni ravni deluje na ravni atmosfere in sugestije. Skozi pripoved kratkih, jasnih in nezapletenih stavkov, v katere vpleta drobce zgolj mimobežnih opažanj, namigov, občutij, premolkov in tišine, bralca vodi v umirjenem tonu, ki je v presenetljivem nasprotju z naraščajočo tragiko obravnavane tematike. Slednjo namesto v njeni neposredni navzočnosti popisuje na način latentne srhljivosti, pri čemer bolj kot zgodbeni poanti zaupa bralčevim senzibilnosti, empatiji in inteligenci. Na ta način je podobno kot v Rejenki in sedmih novelah zbirke Čez modra polja tudi v Takih majhnih stvareh v ospredju tankočutna poetičnost, skozi katero avtorica ohranja ravnotežje z na videz skopo in faktično ter vseskozi realistično posredovano zgodbo.
»Vse trpljenje, ki ga bo morda doletelo, ne bo nič v primerjavi s tem, kar je že pretrpela deklica ob njegovi strani in kar bo morda prebolela.«
Ne le da se Furlong sooči z nesprejemljivo in nečloveško grobostjo magdalenske pralnice, kakršnih je bilo na Irskem in tudi Škotskem do ogromno nedolžnih žensk ter otrok, spozna tudi popolno brezbrižnost skupnosti ob tamkajšnjih fizičnih in duševnih zlorabah deklet. Niti razkol, ki ga pogovor o tem prinese v odnos z njegovo ženo, niti dejstvo, da v težkih in negotovih razmerah skrbi za pet hčera, ga ne ustavi pred pogumnim, a za njegovo prihodnost in nemara tudi prihodnost njegove družine gotovo prevratnim dejanjem.
Potem ko ob dostavi kurjave v samostan v temni in ledeni lopi po naključju najde boso, zanemarjeno, prestrašeno in globoko nesrečno dekle, ki pogleduje proti reki Barrow, raztreseno govori o svojem novorojenčku in njegov poskus rešitve jo bo najbrž pahnil v še večjo nemilost pri sestri Mary z nepredstavljivo krutimi posledicami, se ob vnovičnem srečanju z njo na istem mestu odloči, da jo reši. Bralec z njim doživlja zaprepadene poglede meščanov, ko hodi z njo po poti domov, predvsem pa z njim doživlja trpko zavedanje, da njegova odločitev podobno kot v skupnosti ne bo sprejeta niti doma. Predstavo o tem, kako se bo po prihodu Furlonga in nesrečnega dekleta domov zgodba nadaljevala, avtorica v močno sugestivni pripovedi v celoti prepušča bralcu. Vendar se zdi, da zaključek romana kljub trpki atmosferi dopušča tudi svetlo luč. Zavedal se je, da najhujše šele prihaja. Že je slutil težave, ki ga čakajo za naslednjimi vrati, hkrati pa je bilo najhujše, kar bi se lahko zgodilo, že za njim: tisto nenarejeno, tisto, česar ne bi naredil, pa bi moral s tem živeti do konca življenja. Vse trpljenje, ki ga bo morda doletelo, ne bo nič v primerjavi s tem, kar je že pretrpela deklica ob njegovi strani in kar bo morda prebolela. Ko se je z bosonogim dekletom in škatlo s čevlji vzpenjal proti domačim vratom, je bil njegov strah močnejši od kateregakoli drugega čustva, a v svojem neumnem srcu je ne le upal, temveč upravičeno verjel, da bodo vsi skupaj zmogli.
Na ta preprosti, vendar globoko sugestivni način skozi kruto preteklost, trpko sedanjost in negotovo prihodnost govori o možnostih osvobajanja, o nujnosti preseganja okorele tradicionalne družinske in širše katoliške skupnosti.
Podobno kot v filmu Sestre magdalenke, ki v ospredje postavlja zgodbe štirih samostanskih deklet – ena je na čudežni način povsem brez težav rešena, dvema uspe pobegniti, četrta zaradi krutih zlorab pristane v psihiatrični bolnišnici – tudi zaključek romana Claire Keegan s Furlongovo rešitvijo enega dekleta iz pekla nekdanjih irskih pralnic na simbolni ravni učinkuje kot odločen upor zoper tovrstno institucijo.
Za povrh Furlong ob koncu romana mimogrede dobi namig o tem, kdo je njegov oče – ob čemer se bralec zave, da bi nanj z lahkoto pomislil tudi sam, a mu je pretanjena in z jasnim fokusom peljana pripoved to preprečila –, kar bralca opomni, da njegova odločitev v vse prej kot temu naklonjenih okoliščinah temelji tudi na dejstvu, da je bil Furlong kot nezakonski otrok, ki bi pri sedemnajstih letih prav lahko pristal v tej ali podobni ustanovi, drugače kakor nesrečno dekle v otroštvu deležen potrebne pozornosti in ljubezni, kar je nedvomno pripomoglo k njegovi drzni, a v njegovi duši edini možni odločitvi. Tudi na ta preprosti, vendar globoko sugestivni način Keeganova skozi kruto preteklost, trpko sedanjost in negotovo prihodnost govori o možnostih osvobajanja, o nujnosti preseganja okorele tradicionalne družinske in širše katoliške skupnosti.
Claire Keegan: Take majhne stvari (Modrijan, 2023, prevod Maja Novak)
Helena Koder je scenaristka, voditeljica, igralka in režiserka, ki je svoj že tako raznoliki opus pri častitljivih 87 letih obogatila še s knjižnim prvencem, zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži, izdano pri Mladinski knjigi. Čudovit izbor sicer izjemno poglobljenih in razdelanih misli pokriva širok spekter življenjskih tematik, kot so praznina, smrt, jezik, identiteta, nostalgija in celo tehnološki razvoj. Leta 2022 je za življenjsko delo na področju režije in dokumentarnega filma prejela Štigličevo nagrado, letos pa marsikdo upravičeno pričakuje nominacijo njenega prvenca za Rožančevo.
V več intervjujih ste omenili, da v življenju iščete pristnost. To je bil tudi eden od razlogov, da ste začeli igrati. Kaj vam predstavlja pristnost?
»To je težko vprašanje. Rekla bi, da pristnost začutim. Vseeno se toliko zanašam nase, da hočem, če na primer pišem, res pisati iz sebe, in mislim, da imam za to tudi občutek. Ko sem poskusila pisati bolj strokovno, v čemer nisem tako močna, sem hitro ugotovila, da nekaj manjka, da v tem nekako ni zares mene. To sem opazila tudi pri dokumentarnih filmih, ki sem jih posnela. Želela sem doseči, da bi bili ljudje pristni, tudi če lažejo, oziroma da bi bil vsak posameznik v tistem trenutku tak, kakršen je. To je bilo moje vodilo v igranih vlogah, pa tudi kadar sem na televiziji začela delati kot napovedovalka. Mislim, da pristnost pomeni, da skušaš živeti v skladu s sabo. Obenem je to povezano tudi s spontanostjo, z intuicijo in do neke mere tudi z razumom. Vedno imam v mislih, da smo ljudje razumna bitja in da je razum nekaj zelo pomembnega. In vendar bi rekla, da je pristnost v svoji neopredeljivosti v resnici nasprotje preračunljivosti.«
V esejih se radi vračate k jeziku kot pomembnemu družbenemu indikatorju. Kako jezik razkriva aktualno stanje določenega okolja?
»Tudi jezik je v resnici globoko povezan s pristnostjo. Vidim ga kot neke vrste organ, ki deluje skupaj z možgani, kar sem ugotovila šele s pisanjem. Zares misliti začneš, kadar želiš nekaj povedati. V tem je zame čar in vrednost pisanja. Večkrat sem opazila, da sem se stvari, ki sem jih prej morda občutila, domislila šele med samim kreativnim procesom. Kar pa zadeva jezik, se mi zdi, da je baza vsega zmeraj materinščina, torej en jezik, oziroma za nekatere, kot je Brina Svit, mogoče dva jezika. Če recimo pomislimo na Majo Haderlap: meni je popolnoma logično, da je morala Angela pozabe napisati v nemščini, saj je tako dosegla distanco, brez katere določenih stvari ne bi mogla napisati. Če hočeš pisati iz sebe, potem moraš iskati jezik, ki je drugačen od tistega, ki ga uporabljaš v drugih diskurzih. V pogovorih o knjigi sem namreč opazila, da o njej veliko laže govorim kot o čemerkoli drugem, da sem veliko bolj elokventna. Mislim, da se razlog za to skriva v intenziteti pisanja, saj je bila moja edina želja, da branje ne bi bilo dolgočasno. Eseji so vse prej kot lahkotno čtivo, zato je največji dosežek branost knjige.«
»Rekla bi, da je pristnost v resnici nasprotje preračunljivosti.«
V enem od esejev ste napisali, da so generacije z začetka 20. stoletja v slovenščini videle prihodnost, danes pa jezik dojemamo kot samoumeven. Kako vidite strah pred izginjanjem slovenščine?
»Mene ni prav nič strah. Ljudje so in bodo pametni, neumni, srečni in nesrečni v kateremkoli jeziku. Bi mi pa bilo žal, če bi slovenščina izginila kot jezik, ki lahko s svojo kompleksnostjo pokrije vsa področja življenja. Florjan Lipuš je nekoč rekel, da se na koroških kmetijah samo s kravami pogovarjajo v slovenščini. Takšne prihodnosti bi mi bilo žal. Kljub temu pa bi rekla, da se je odnos s časom pač spremenil. Za slovenščino me ni strah, čeprav opažam, da ljudje danes berejo veliko več v angleščini. Ampak to ni problem zgolj našega, temveč tudi večjih jezikov, kot so francoščina, nemščina ali italijanščina. V resnici ni zares jezikovno vprašanje, saj je še bolj povezano na primer z ekonomijo in raznimi družbenimi tokovi. Menim, da slovenščine ne smemo vzdrževati kot relikt oziroma kot dediščino, kakor jo radi poimenujemo, temveč kot del nas samih.
Pred kratkim so polemizirali, oziroma to počnejo še zmeraj, ali se smejo otroci priseljencev izobraževati v svojem jeziku, češ da bo to slovenščini škodilo, kar se mi zdi popolnoma zgrešeno. V resnici gre za to, koliko se naše šole trudijo, da bi otroci slovensko tudi znali. Meni je vseeno, kam gre razvoj, zdi se mi pa nujno, da odločevalci razmislijo, ali je res tako pomembno, da bodo čez dvesto let otroci še govorili slovensko ali pa ne, ampak zavedati se moramo tega, kam stvari v resnici gredo. Države so tiste, ki so tukaj, da urejajo stvari, skupne vsem nam. Ne smemo pustiti, da se odvijajo same po sebi oziroma v smer interesov nekaterih posameznikov. Jezik se mi zdi v tem kontekstu še posebej pomemben, saj prispeva k oblikovanju človeka kot celovite, pristne osebnosti.«
Helena Koder (Fotografija: Andraž Gombač)
V knjigi se dotikate tudi teme prevoda. »V prevajalcu mora tičati perfekcionist,« zapišete. Zakaj?
»Izhajala sem iz spomina na prevajalko Radojko Vrančič, ki je nekoč rekla, da je po naravi perfekcionistka. Pa še kuhala je odlično! (smeh) Prevajalec mora iskati toliko časa, dokler ne najde prave besede. Mislim, da ga mora gnati želja približati se avtorju, zlesti mora v njegovo kožo. Če je prehitro zadovoljen, potem res ne potrebuje več od spletnega prevajalnika.«
»Žal bi mi bilo, če bi slovenščina izginila kot jezik, ki lahko s svojo kompleksnostjo pokrije vsa področja življenja.«
Razmišljate tudi o vse pogosteje problematizirani temi kanona. Zapišete, da je kanon »veljaven samo v toliko, kolikor ponotranjimo védenje, da določena umetniška dela na veliko ljudi učinkujejo na podobno silovit način. A pri tem velja pomisliti, da na to vplivajo tudi okoliščine, ki ne izhajajo iz same narave umetniškega dela.«
»Naša civilizacija temelji na nekih družbenih dogovorih, ki nastajajo precej spontano ali pa jih določijo tisti posamezniki znotraj družbe, ki so se do določenega znanja dokopali – in družba temu sledi. Zdi se mi dobro, da koncepti, kakršen je kanon, obstajajo, ker so neke vrste družbeno vezivo. Če vam omenim na primer Prešerna, boste takoj vedeli, o čem govorim, saj smo ga uvrstili v kanon in literarna teorija je to tudi potrdila. Sama ne bi nikoli mogla biti literarna kritičarka, saj se mi s stvarmi, ki se mi ne zdijo dobre, niti ne ljubi ukvarjati.
Miklavž Komelj v knjigi Hierarhija in drugi eseji zagovarja, da ljudje nismo enaki, smo pa enakopravni. Pravice in dolžnosti so eno, če pa govorimo o vrednosti nekih stvari, moramo imeti za to tudi neko lestvico, saj smo brez nje izgubljeni. Če seveda želimo funkcionirati kot družba. Če pa nam je cilj delovati zgolj kot posamezniki, potem ne potrebujemo nobenih pravil, nobenega kanona.
Kar pa zadeva družbeno pogojenost, bi poudarila, da kanon vendarle ustvarjajo strokovnjaki, ki se kdaj tudi motijo. Obenem so stvari seveda tudi odvisne od časa in okoliščin, v katerih nastajajo. V nekem obdobju morda določeno delo vidijo kot izjemno, spet v drugem ne več. Se pa zelo redko zgodi, da bi koga, ki je bil v zgodovini pozabljen, ponovno obudili kasneje. Gustav Mahler, na primer, v času moje mladosti v splošni javnosti ni bil nič kaj cenjen, potem pa je sčasoma z vse večjo predvajanostjo požel precejšnjo slavo.
Sicer sem pa z družbeno pogojenostjo kanona ciljala predvsem na promocijske razsežnosti, razmere na trgu, seveda pa tudi na sam patriarhat, zaradi katerega je ogromno žensk s seznama krivično izključenih. Zdaj so veliko govorili o pesnici Adi Škerl, ki je že pred Pesmimi štirih objavljala prelomno poezijo. Še v moji mladosti je bilo na primer med arhitekti zelo malo žensk, skladateljic praktično ni bilo. Zdaj imamo Nino Šenk, ki je svetovna klasa …. Ne vem, ali bi se lahko to zgodilo pred petdesetimi leti. Pa tudi Mahlerjeva žena Alma je bila nekdaj družbena ikona, a so nanjo ob vélikem skladatelju kar pozabili.«
»Živimo v času, ko ima vse smisel samo, če je koristno. Še toliko bolj pa, če prinese denar!«
Branje ni zmeraj – pa tudi ne za vsakogar – lahkotna dejavnost. Kot sami zapišete: »Uživati v delih Nabokova, Borgesa, Eca, sploh uživati v literaturi, pomeni sprijazniti se s tem, da ne bomo vsega prebrali tako, kot je mislil pisatelj, četudi med branjem verjamemo, da smo vse razumeli.« Je v življenju sodobnega človeka sploh še prostor za nerazumevanje?
»To je zelo pomembno vprašanje že zato, ker živimo v času, ko ima vse smisel samo, če je koristno. Še toliko bolj pa, če prinese denar! Kar je pravzaprav smiselno, saj živimo v kapitalizmu in drugače pač ne more biti – vendar pa za kvaliteto življenja in odnosov po mojem mnenju to ni najbolje. Brala sem knjižico Borgesovih esejev Drobne razprave in ob tem neverjetno uživala – in vendar je še zmeraj tako, da ene dele razumeš, drugih pač ne … Občutek imam, da bi, četudi bi prebral zgolj tri take eseje in ničesar drugega, ampak bi se res poglobil vanje, izvedel toliko, kakor če bi naredil univerzo. Zdaj imam čas, da lahko več berem, vendar se zavedam, da so v življenju tudi obdobja, ko to ni mogoče, kar postavlja ovire za odkrivanje stvari, ki te morda ne pritegnejo takoj. Pogovori o knjigah so zame še posebej poučni, saj mi omogočajo, da še naprej razmišljam in poglabljam svoje zamisli in znanje. V kontekstu pogovora o jeziku se mi zdi še posebej pomembno, da bi v šolah uvedli vzgojo za uživanje oziroma uporabo umetnosti. S tem mislim predvsem, da bi več pozornosti posvečali ustvarjalnosti in iskanju načinov, kako lahko otroci izrazijo sami sebe. Seveda je pomembno tudi znati poslušati glasbo, pa brati, gledati slike … Nas so kot otroke redno vodili v gledališče ali pa na primer v Moderno galerijo, kar se mi zdi neke vrste osnova za življenje, četudi od umetnosti morda ni neposredne koristi.«
»Vsak trenutek življenja je enako dragocen, četudi je kratek. Pomembno se mi zdi, kako ga doživljaš ti sam, ne kako boš o njem pripovedoval drugim.«
Še ena izmed tem, ki jih obravnavate, je nezmožnost, da bi vse použili, in sočasni strah, da bodo to namesto nas storili drugi, sami pa bomo ostali prazni. Tako strah pred zamujenim kot nezmožnost sprejemanja praznine sta še posebej značilna za od narave distanciranega posameznika.
»Ljudje pravzaprav nenehno polnimo svoje življenje s čustvi, z razumom, z delom … z vsem, kar pač počnemo, četudi so to popolnoma nepomembni opravki. To nas poganja naprej. In vendar se je treba te praznine zavedati, nikoli ne moremo namreč vsega konzumirati. Res je, da so okoliščine, v katerih sem odraščala jaz, popolnoma drugačne od teh, v katerih ste odraščali vi. Ko sem kot mlada ženska prvič prišla v Pariz, sem mislila, da sem ogromno dosegla, danes gredo pa ljudje tja za konec tedna. Preveč je možnosti, in to v nas prebuja nujo, da moramo nekaj doseči. Menim, da je za vsem tem nenehno strah pred praznino, v bistvu pa je vsak trenutek življenja enako dragocen, četudi je kratek. Pomembno se mi zdi, kako ga doživljaš ti sam, ne kako boš o njem pripovedoval drugim. Ne razumite me narobe, krasno se mi zdi, da je danes mnogo stvari veliko bolj dosegljivih kot prej, ampak ne smemo pozabiti, da na koncu zmeraj ostanemo sami s sabo. Za to pa ni vedno treba biti aktiven. Tudi lenarjenje je lahko čudovito!«
Helena Koder in Neža Kokol (Fotografija: Andraž Gombač)
Na temo praznine, horror vacui, je še posebej zanimiva vaša misel, da sta cena in vrednost umetniškega dela danes zamenljivi in da je zdaj bolj kot kadarkoli pogosto vprašanje, čemu umetnost služi?
»Opažam, da umetnost postaja produkcija oziroma neke vrste tržno blago – ampak v resnici je bilo tako že od nekdaj. Tudi renesančni umetniki so bili na primer pri svojem ustvarjanju odvisni od mecenov. Res pa je, da je zdaj to veliko bolj vidno. K temu veliko prispeva tudi izobraževalni sistem, danes se tisti, ki želi biti umetnik, pač vpiše na temu primerno šolo. Morda je to malce konservativna misel, ampak včasih so se za umetnost odločali ljudje, ki so res čutili nujo po ustvarjanju. Vem, da kljub ljubezni do umetnosti umetnica pač ne bi mogla biti, saj nimam tega presežnega daru, ki iz izdelka naredi umetnost. Četudi marsikdo zagovarja, da se je mogoče vsega naučiti, pa si glede na svojo starost dovoljujem ohranjati vero v obstoj talenta. Samo poglejmo si risarja Steinberga! Tega res ne more ustvariti vsak. Rada verjamem v dar, všeč mi je misel, da so ljudje različno nadarjeni za različne stvari, kar nas ne le razlikuje, temveč tudi bogati.«
»Trpljenju se v življenju ne da izogniti. Ne morem si predstavljati družbe večne zabave in veselja, saj to preprosto ni iskreno. Nekaj manjka.«
Trdite, da umetniško delo ne obstaja zares, saj se rodi z našo interpretacijo, torej obstaja le v našem občutenju. Umetnost potemtakem ni univerzalna, ampak odvisna od vsakega posameznika posebej, še bolj pa od konteksta samega. Se strinjate?
»Se popolnoma strinjam. Tukaj pa dejansko pomaga kanon, saj ustvarja neko ogrodje, na katero se lahko opremo, in nam hkrati daje potrditev našega doživljanja umetnosti. Pogled, misel, vse, kar jo spremlja, umetnosti v resnici daje tudi življenje. Če slike ne vidiš, je ni. Tak primer so izkopanine. Ali pa freske pod nanosi ometa, ki so jih odkrili v Pompejih. Antičnega mesta ni bilo, dokler ga niso našli – oziroma dokler niso našli prvih zapisov o njem. Zelo zanimiva mi je celotna debata o umetni inteligenci, saj se tukaj stvari še bolj zakomplicirajo. Ko sem začela pisati esej o cestarju in pesniku, je na trg ravno prišel ChatGPT, in ko sem tri mesece kasneje končala pisati, so že sklicali sestanek o vpeljavi pravil, ki bi preprečila njegovo zlorabo. Od znanke, ki uči v šoli, sem izvedela, da je zdaj že skoraj nemogoče razbrati, ali je esej napisala umetna inteligenca ali človek. Kaj to šele pomeni za umetnost!«
V enem od esejev zapišete, da se pesniški navdih rodi na stičišču hrepenenja po večnosti in neizogibne smrti. Tudi vi menite, da je treba za umetnost trpeti?
»Ne, še zdaleč ne mislim, da je treba trpeti. Menim le, da se trpljenju v življenju ne da izogniti. Ne morem si predstavljati družbe večne zabave in veselja, saj to preprosto ni iskreno. Nekaj manjka. Na to temo sem pisala o nesrečnem pesniku Giacomu Leopardiju iz časa zgodnje romantike. Tukaj je spet prisotna želja po popolnosti, ki pa ni dosegljiva, saj je življenja slej kot prej konec. Iz tega izhaja neko hrepenenje, ki pa ga je nemogoče zadovoljiti, saj je samo po sebi cilj. Vsi poznamo te zgodbe, kako ljudje priplezajo na vrh Everesta, pa jim to ni dovolj, in že takoj iščejo, kam bi lahko šli dalje. Ne me razumeti narobe, to gonilo je v nas in nas žene naprej, kar je res fino! Ampak kje se ustaviti? Ta gonja za napredkom se še posebej izraža na področju umetne inteligence, ki se razvija s takšno hitrostjo, da se je bojijo že sami razvijalci. Nihče zares ne ve, v katero smer bo šla, in mislim, da je to trenutek, ko se je treba malce ustaviti. Ampak to je danes pač nemogoče. Živimo v svetu, kjer prevladuje miselnost, da je z vsem takoj treba zaslužiti. Tudi vsi izumi temeljijo bolj ali manj na tem. Denar poganja razvoj – kako grozno je to!«
»Gonja za napredkom se še posebej izraža na področju umetne inteligence, ki se razvija s takšno hitrostjo, da se je bojijo že sami razvijalci.«
Za konec bi odprla še dve kontroverzni temi, ki sprožata polemike. Najprej bi spregovorila o razliki med avtorjem in njegovim delom. Po vašem mnenju predstavlja pisatelj moralno avtoriteto, vendar je njegovo delo od njega vseeno ločeno. Kaj pa če gledamo s strani institucije? Kaj nam slednja sporoča, če avtorjeve spodrsljaje, kot jih imenujete, prezre zavoljo njegovega dela? Ali ni institucija tudi neke vrste moralna avtoriteta?
»Če se lotiva konkretnega primera institucije Nobelovih nagrad, bi se morala strinjati, seveda igrajo vlogo moralnega sodnika. To je vendarle institucija, ki v imenu človeštva podeljuje izjemno pomembne nagrade, na primer Nobelovo nagrado za mir. Kljub temu pa je težko določiti, ali je njihovo delovanje sporno ali ne. Pri Handkeju, o čemer sem pisala tudi v enem svojih esejev, je bilo zame merilo predvsem to, kako dober pisatelj je, česar ne moremo zanikati. Dejstvo je tudi, da v času vojne v Jugoslaviji ni storil ničesar problematičnega. Težave so se začele zlasti z njegovim govorom na Miloševićevem pogrebu, drugače pa nisem nikjer zasledila, da bi naredil kaj eksplicitno slabega ali da bi hujskal k čemu problematičnemu. Res je sicer, da je večkrat povedal, kako se ‘rad postavlja na drugo stran’, in se je, ko je bil ves svet proti njej, postavil za Srbijo, s čimer je po mojem mnenju zagrešil veliko napako. Ampak v resnici je vse to izhajalo iz njegove nostalgične ideje Jugoslavije, ki mu je nenadoma začela razpadati pred nosom. Sama sem bila na Handkeja zelo dolgo jezna, zato sem hotela z raziskovanjem in z esejem, ki je nastal kot posledica, to enkrat za vselej razčistiti. Četudi je odraščal v Avstriji, je ni nikoli maral, svoj slovanski del pa je kot otrok zatrl, čeprav je njegova mati najverjetneje govorila z njim tudi v slovenščini. Pa sva spet pri jeziku!«
Vrniva se še malo k temi umetne inteligence. Pravite, da je pesniška beseda od »navadne« hkrati več in manj. »Več, ker je avtonomna, ker govori sama zase, ker je rešena vseh razlag. Manj, ker nobena slovarska definicija ne more v vseh odtenkih razložiti pomenov, ki jih ima pesniška beseda.« Ali umetna inteligenca potemtakem po vašem mnenju ne premore možnosti ustvarjanja pesniške besede?
»Prav groza me je ob misli, da ne bi prepoznala, ali je nekaj napisal dejanski človek ali pa je produkt umetne inteligence. Verjamem, da nas lahko slednja na tej točki prelisiči že s sonetom, s prostim verzom pa tako ali tako. Če na primer berem pesmi Uroša Zupana, jih razumem na določen način, ki ne izključuje možnosti, da si jih je on zamislil popolnoma drugače. Ali če se sklicujem na pesnika Charlesa Simica: Kadar začneš pisati pesem, misliš, da se boš napotil v cerkev, pristaneš pa na pasjih dirkah. Umetna inteligenca je zame zgolj orodje, in tako bi jo morali tudi uporabljati – kot pomoč, ki nam omogoča skrajšati in avtomatizirati časovno zahtevne procese. Tudi ime ‘inteligenca’ se mi ne zdi posrečeno. Zakaj bi delali tehnologijo humano? Na dolgi rok to spreminja človeško naravo, ki je sama po sebi nekaj posebnega. Včasih je čudovita, spet drugič grozljiva. Če samo pomislimo, da v trenutni vojni med Izraelom in Palestino izraelske operacije vodi umetna inteligenca … Stopnja ‘kolateralne škode’ je določena že vnaprej, izračunavajo jo v odstotkih. Ali ni to izjemno poniževalno za človeštvo?«
