2013 - Page 4 of 10 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2013

Slovenke v zosu kapitalizma: razmislek ob “Gospodinjskem bluesu” Patricije Peršolja

Pesniška enciklopedija ženskih frustracij

Če od literature primarno pričakujete družbeno refleksijo, je zadnja pesniška zbirka Patricije Peršolja, ki je bila letos nominirana za Veronikino nagrado, pravšnja izbira. Z njo namreč avtorica dokaj izrecno izvede razrez ženskega družbenega tkiva z občutnim poudarkom na obolelih, ranjenih, posebnih osebkih.

Gospodinjski blues je kalejdoskop usod posameznic, ki jim življenje ne prizanaša in lahko najpogosteje krmarijo edino med »med jutranjim in večernim / tuširanjem bolečine.« Je pesniška enciklopedija frustracij sodobne ženske, katere temeljna in predvsem določujoča vloga je navzlic vsem feminističnim (r)evolucijam še zmeraj naslovna skrb za gospodinjstvo – kakorkoli že obrnemo, katerokoli žensko uzremo. Temu nenazadnje pritrjuje tudi sociologija. Tanja Rener v spremnem zapisu k danes kultni sociološki razpravi Ann Oakley Gospodinja iz leta 1974 (prevod v slovenščino 2000) podobno kot Oakley ugotavlja, da je v vseh sodobnih družbah družinsko delo spolno določeno in v glavnem neplačano žensko delo.

Tudi Bluesovske ženske so primarno gospodinje, četudi zavoljo izgube kake druge istovetnosti. »Da ne bi, slučajno, / kdo / od tvojih družinskih članov / podvomil / v čvrstost / tvoje ustaljene oblike / gibanja / na Zemlji. / Medtem ko ti / srce peče in poskakuje / kakor kostanj v razgreti naluknjani ponvi.« V gonji po zadovoljevanju potreb svojih mož, otrok in drugih namreč sebe kategorično zapostavljajo, popredmetijo – kajti treba je »nahraniti ducat inšpektorskih pogledov, / ki te potrebujejo takšno, / ustrezno za predelavo, pakiranje / in trajno zamrznitev«. Zato ogledalo postane prekletstvo, lasten odsev v njem pa po letih samozanikanja neznosen in je treba vanj usekati z leseno krtačo: »ker boš po kosih / nepravilnih oblik in velikosti / laže preoblekla tujko, ki v tem hipu še strmi vate«.

Zbirka se koncentrira na tisti segment žensk, za katerega se zdi, da so ga (feministične) družbene izboljšave, izenačitve zaobšle: ženske, ki niso znale ali niso zmogle preseči tradicionalnih družbenih kalupov, oziroma tiste, ki se v življenju (svoji vlogi) preprosto ne znajdejo. Zdi se, da so pravcati magnet za nesrečo. So vseh starosti in stanov (skoraj pravilen statistični vzorec) – od klošarke, čistilke, sobarice, frizerke, kuharice, trgovke do uradnice, študentke, babice, mame, tete, samohranilke, jalove ali zlorabljene ženske, priseljenke, domačinke ipd. Avtorico vznemirjajo tako tiste posameznice, ki se ne trudijo več vzdrževati fasade ali pa je preprosto ne zmorejo, kot tiste, ki svoje »pasje življenje« sproti režirajo v burlesko in ga v živo predvajajo gledalkam pred steklenimi ekrani. Da nihče ne posumi. Pesnica svojim junakinjam leze pod kožo, jim snema maske in očala, jim zre naravnost v (pogosto pordele) oči. Spremlja jih na njihovi obupani poti, »kako izpeljati življenje do konca, / po tem ko ga prezgodaj narobe obrneš / in nad njim izgubiš moč.« Ko jim poidejo moči, da bi odprle vrata v novo poglavje življenja. »Primeš za kljuko, / vendar jo kot vroč toaster takoj izpustiš, / počasi se obrneš / in odvlečeš domov / s prevetrenimi kostmi od napovedane burje. // Z novo svežo opeklino.« »Novo, samopostrežno življenje te bo počakalo.« Vprašanje je le, koliko dejanske individualne izbire v poznem kapitalizmu z vladajočo ideologijo izbire pravzaprav posamezniku sploh še ostaja.

»Superženska«

S temi ugotovitvami je Gospodinjski blues pravzaprav odlična podlaga za razmislek o političnem, ekonomskem, predvsem pa socialnem položaju žensk v današnji družbi. Pri čemer je vprašanje verodostojnosti odslikave dejanskega položaja žensk v družbi seveda brezpredmetno, literatura je resničnost sama po sebi in njena srž tiči nekje povsem drugje – med drugim tudi v njeni zmožnosti intimno nagovoriti bralca in vstopiti v njegovo (pod)zavest. Kar Gospodinjski blues zagotovo zmore.

Četudi se zbirka tematsko tendenčno osredotoča na (tudi docela) negativne ženske eksistence, je zanimivo, daBluesu v njegovi togotnosti in nesreči žensk deloma prikimava tudi uradna statistika. Različne javnomnenjske raziskave v ZDA in Zahodni Evropi so pokazale, da se je v teh državah v zadnjih tridesetih letih raven zadovoljstva, sreče in užitka pri opravljanju vsakodnevnih opravil pri ženskah zmanjšala. Tudi podatki za Slovenijo v zadnjih dvajsetih letih so podobni; sicer se trend občutka sreče in zadovoljstva z življenjem tako pri moških kot ženskah po osamosvojitvi dviga, toda zadovoljstvo žensk je v primerjavi z zadovoljstvom moških v zadnjih letih manjše.

Kje torej tiči problem? Zakaj toliko trpečih, nezadovoljnih, nesrečnih, neuresničenih, neizživetih posameznic? Mar njihovo nezadovoljstvo izvira iz družbenega položaja? Glede na dejstvo, da imamo za seboj ključne etape ženske emancipacije, vsaj dva vala feminizma in je formalna enakopravnost žensk v zahodni družbi – z ozirom na pridobljeno volilno pravico, participacijo žensk v javnem življenju, dostopnost izobrazbe, svobodno izbiro poklica, zakonskega stanu in partnerja ter svobodno odločitev o reprodukciji – dosežena, prepad med spoloma odpravljen in so ženske v nekaterih segmentih (denimo po izobrazbi) moške celo prehitele, se zdi, da je taka trditev več kot protislovna.

Sinhroni pogled na položaj ženske v zahodni družbi kaže, da bi bil lahko eden od virov frustracije sodobne ženske (izpričan tudi v Gospodinjskem bluesu) medijsko skonstruiran ideal »superženske«, h kateremu stremi povprečna sodobna posameznica. »Superženska« v eni osebi zgoščuje tradicionalni prototip ženske kot skrbne matere, prizadevne gospodinje, ljubeče žene ter novodobni model uspešne poslovne ženske, ki poleg družinskega življenja »pelje« še zavidljivo kariero in obenem redno (ob obveznem nasmešku) vzdržujejo izklesano telo, da poslovno in zasebno zadosti erotičnim predstavam moških.

Kratek sprehod po zgodovini (oziroma skok v kako drugo kulturo) osvetli, kako je do take podobe prišlo, hkrati pa nas ozavesti, da se je družbena vloga ženske skozi čas precej spreminjala in je pravzaprav zelo arbitrarna. Ann Oakley v zgoraj omenjeni knjigi denimo pojasnjuje, da je šele v industrijski dobi prišlo do ločitve sfer dela ter doma in družine – torej do delitve dela na javno (plačano) in zasebno (neplačano) delo. Dom in družina sta se torej pomaknila v zasebno sfero, v katero se je udomačila ženska kot gospodinja, del javne sfere pa je prešel v moško domeno, žen(sk)a je postala ekonomsko odvisna od maskulinega »kruhoborca«.

Odločnejši boj za žensko enakopravnost, ideološko podprt s socialistično-komunističnim družbenim redom, nastopi po drugi svetovni vojni. Enega od temeljev za žensko enakopravnost je po marksistično-leninistični doktrini predstavljala ravno njihova ekonomska neodvisnost, ki so jo ženske dosegle z zaposlitvijo. Toda življenje socialistične ženske se je spremenilo le v toliko, da je poleg plačanega dela v tovarni morala opravljati še neplačano delo doma, primarna materinska in gospodinjska vloga sta ji namreč ostali. Vseskozi sta jo ohranjala/utrjevala dva mita – mit o materinstvu, ki pravi, da je materinjenje njena prvobitna, naravna vloga, in mit o delitvi dela po spolu, ki pravi, da so le ženske lahko gospodinje, češ da je tudi to zanje nekaj naravnega, univerzalnega. Na prehodu in v obdobju kapitalizma se je potemtakem na družbeno vlogo ženske poleg obvezne prtljage tradicionalnih predstav (mati, gospodinja, žena) obesila še oblica novih zahtev, ki jim mora ženska slediti (uspešna kariera, privlačen videz), v kolikor želi ustrezati družbenim standardom – biti »normalna«, biti srečna.

Sodobna »superženska« z »dvojnim bremenom« se je na ta način znašla v šahu, kajti ženskin precep med družino in poklicnostjo je predvsem zaradi ekonomskih razmer, pa tudi ženskega gibanja, dandanes nerelevanten. Kljub temu vidimo (in občutimo), da je lahko sodobna ženska hitro žrtev šikaniranja na račun neuspešne prilagoditve aktualnim normam. V kolikor ji denimo ne uspeva družinsko življenje, se nadnjo zgrnejo očitki, da je to zaradi njenega posvečanja karieri. V kolikor ni uspešna pri delu, se kmalu sooči z očitki, da je tako, ker se posveča družini. Vznika med tema skrajnostma le prostor za stres in frustracijo ali je nemara to prostor priložnosti, ustvarjalnosti, razumevanja za oba spola? Dejstvo je, da usklajevanje javnega/poklicnega in zasebnega/družinskega življenja terja od ženske (A tudi od moškega?) velikanske napore, obilo organizacijskih spretnosti, usklajevanja urnikov, kar uspeva le najboljšim »družinskim menedžerkam«, pa še to ponavadi na račun lastnega prostega časa. Vse bolj se dogaja, da sodobni tempo in visoke družinsko-gospodinjske standarde pogosto komaj dohajata oba, vprežena skupaj.

Nezadovoljni? Kupite tole!

Kljub vsemu se zdi, da se tradicionalni vzorci razdelitve družinskega dela po spolu dandanes nujno rahljajo, usklajevanje razmerij moči med partnerjema pa nedvomno terja veliko spoštovanja in razumevanja. Kako so pari, zakonci pri tem temeljnem segmentu življenja uspešni in v kolikšni meri to vpliva na zadovoljstvo žensk (in moških) z lastnim življenjem, pa sta že vprašanji za obsežne in poglobljene sociološke raziskave. Osebno resnico lahko vsak poišče pri sebi, lahko pa prebere tudi kakšno sočlovekovo v Gospodinjskem bluesu.

Položaj ženske (slehernika) v sodobni družbi je konec koncev mogoče osvetliti tudi s perspektive, ki nam kaže, da je nezadovoljstvo z lastnim življenjem ter družbenim statusom ne glede na spol inherentno kapitalistični potrošniški družbi. Predvsem mediji posameznika namerno ohranjajo v prepričanju, da njegovo življenje ni popolno oziroma bo popolno, izpolnjeno šele po nakupu določenega izdelka ali storitve. Z besedami Renate Salecl:: kapitalizem igra na naše občutke neustreznosti, pa tudi na idejo, da se lahko povsem svobodno odločamo o lastnem življenju; vceplja nam torej ideologijo »selfmademana«. Zato je bolj kot feministično branje Bluesa na mestu splošen družbenokritični razmislek, kajti problematika, ki jo izpostavlja, zadeva celotno družbo, ne zgolj žensk, čeprav so te v ospredju. Živimo namreč v času hiperprodukcije in hiperkonzumacije, v času, ko je človek izgubil stik s samim seboj, ko nenehno (hiperinformirano) zadovoljuje le od zunaj vsiljene potrebe in hotenja, na drugi strani pa se mu sreča paradoksno in že kar ironično vse bolj oddaljuje. Blues priča tudi o tem.

Pesniški prvenec Patricije Peršolja poje in igra za vse utišane, nevidne in ne videne, neslišane, neslišne in nevedne (posameznice) ter njihove usode postavlja na ogled kot antipod medijskim konstruktom »superženske«, pravedružine, pravega partnerstva. Obenem pa njene pesmi, ki bi jih lahko imenovali tudi podobe iz življenja ali pa socialne ženske balade, s svojo »gospodinjsko« tematiko in podobjem telečjih zrezkov, sarm, naribanega korenja, štruc kruha ali zlikanih srajc, tudi brezkompromisno natezajo tako meje pesniškega izraza kot tudi meje literarne snovi. Komunicirajo neposredno in silovito ter gnetejo predvsem bralčevo socialno (ne)občutljivost.

refleksija

Domov / Članki / 2013

Moje življenje v Literarnem kvartetu

Uroš Zupan

O avtorju
Članki
Podkasti

Na Erjavčevi 4 ima revija Literatura svoje uredništvo in tam imamo ob četrtkovih dopoldnevih nekakšno precej svobodno obliko Literarnega kvarteta. Zadeve se odvijajo bolj ali manj v tajnosti, včasih tudi po telefonu in kvartet lahko razpade na tercet ali pa na duet, a pomembno je, da nihče od nas ni sam, predvsem pa to, da nima občutka, da je sam. Seveda nismo politično korektni in hvala bogu, da nismo politično korektni, kajti politična nekorektnost je humus vsake umetnosti in tudi vsakih in vsakršnih pogovorov o umetnosti.

Kvartet sestavljajo štirje osebki moškega spola. Naštevam jih po abecednem redu: Andrej Blatnik, Matevž Kos, Urban Vovk in moja malenkost. Različni smo si in podobni, a ena stvar nam je nedvomno skupna in okrog nje se zbiramo, kot so se zbirali praljudje okrog ognja. Skupna nam je ljubezen do književnosti z vsemi njenimi izpeljankami in podvrstami in z vsem razumskim in čustvenim spektrom, ki spada zraven. Recimo: oboževanje in zaljubljenost v dobre knjige in preziranje slabih. Včasih tudi usmiljenje do njih. Recimo: zasmehovanje neumnosti in začudenje, ki prehaja v čaščenje, ob srečanju z redko briljanco. Sem seveda spada tudi zavist. Ta ogenj in ta ljubezen nas grejeta in nam pomagata živeti. Od njiju smo odvisni in zagotovo bi bila naša življenja zelo osiromašena, če ju ne bi imeli in ju ne bi poznali in povezovali ravno s književnostjo.

O knjigah se pogovarjamo, izmenjujemo si imena in naslove, sugestije, včasih se spremo in se znajdemo na različnih bregovih, a si tega ne zamerimo in ne ženemo preveč k srcu, vsaj ne za dolgo, potem se pobotamo in si ponovno izmenjujemo sugestije in naslove in imena avtorjev in se o knjigah pogovarjamo (zakaj so dobre in zakaj so slabe, zakaj jih imamo radi in zakaj jih preziramo), še prej pa se seveda zapremo v sobe in poležemo po kavčih in se zavalimo v fotelje in beremo. Veliko beremo.

Recimo: Matevž mi je pred kratkim povedal za knjigo, ki sem se je nemudoma lotil. Zakaj nemudoma? Ker mu verjamem in zaupam. Knjiga ima naslov Moje življenje, njen avtor pa je Marcel Reich-Ranicki.

Ko smo se v devetdesetih navadili na razkošje kabelske televizije, smo se, če smo gledali nemški kanal ZDF in tam občasno spremljali oddaje o kulturi, posebno eno – Literarni kvartet (po njej je seveda dobila ime naša napol tajna združba z Erjavčeve 4) –, hočeš nočeš srečali tudi s starejšim gospodom z očali, ki je v fotelju bolj ležal kot sedel in je imel spodnje robove hlačnic občasno visoko na golenih in je v svojem prepričevalnem zanosu in podajanju rad žugal s prstom: z gospodom Marcelom Reich-Ranickim, izumiteljem tega istega Kvarteta.

Njegovo ime in priimek sta bila v tistem času nekako v zraku, ne vem zagotovo, ali je bilo tako tudi z njegovim nadimkom – »literarni papež« –, a ime in priimek sta bila v zraku, čeprav nas večina ni vedela, kaj in kako gospod piše in kako se svojega papeževanja loteva. Poleti leta 2003 pa se je tudi to spremenilo; prvič sem imel priložnost prebrati, kaj in kako gospod piše, in sicer v tekstu, ki ga je prevedla Urška P. Černe, objavljen pa je bil v taisti reviji, na uredništvu katere potekajo Literarni kvarteti, le da jih takrat še ni bilo in tudi naslov je bil drug: Gosposka 10. Tekst, pravzaprav je šlo za daljši esej, če sem natančnejši, za spremno besedo, za uvod k njegovi knjigi Same negativne kritike, ki je izšla leta 1970, je imel naslov »O literarni kritiki«.

In moj odziv nanj? Vihanje nosu, da ne rečem jeza, ki se je spremenila v nekaj še slabšega – v ignoranco in indiferentnost. Imel sem pričakovanja, ki se očitno niso izpolnila. Neke predstave, ki jih tekst ni potrdil. Kakšna so bila ta pričakovanja in kakšne te predstave, nimam niti najmanjšega pojma. Zdelo se mi je, da Reich-Ranicki ne deluje toliko kot pisec, ampak bolj kot kompilator, ki precej spretno lepi misli klasikov in jih potem krmari proti cilju. Proti koncu teksta. Je šlo za skoraj nezaveden refleks avtorja, za nekakšno alergično reakcijo na kritika, na njegov tekst? Mislim, da ne. Šlo je bolj za nekaj drugega. Globljega.

Ko sem se leta 2003 v tekstu »O literarni kritiki« po dolgih letih ponovno srečal z Lessingom, Friedrichom Schleglom, Goethejem, Fontanejem in še kopico imen, ki jih sploh nisem poznal, se mi je zdelo, da sem spet postavljen v šolske klopi, na Aškerčevo, kjer sem se, ko sem tja še hodil, počutil slabo in me je stalno spremljal občutek, da sem neumen. In očitno je bil ta moj prvi odziv na tekst nekakšen obrambni refleks, beg pred padcem v preteklost in pred ponovnim spogledovanjem z lastno neumnostjo in manjvrednostjo. Sem zato vihal nos? Verjetno. Pa sem tekst sploh natančno prebral, kot ga je treba brati, prebral s svinčnikom v roki? Nisem. Začel sem in obupal in si ustvarjal sodbe in jih izrekal brez prave osnove. Brez pokritja. Podlo in nepošteno.

In danes? Danes, po desetih letih, vidim, kako nepotrpežljiv sem bil in kako sem se motil. Res je, da Reich-Ranicki na trenutke deluje kot krmar, vendar zelo spreten krmar, ki mu misli klasikov na nobenem mestu ne rabijo za postavljanje, ki teh misli ne lepi kot kolaž, temveč mu predstavljajo vezno tkivo za lastne izsledke. Avtor te misli razkriva, se nanje opira, se z njimi strinja, a z njimi tudi polemizira in jih, kar je najpomembnejše: nadgrajuje.

»O literarni kritiki« je najbolj sežet in najboljši tekst na to temo, kar sem jih bral. V njem je ogromno formulacij, ki bi jim človek, ki živi v svetu pisanja in presojanja pisanja, čeprav gre za tekst, ki je vezan izključno na nemški duhovni prostor, takoj pritrdil in za katere bi zlahka potrdil, da držijo. Prikimal, da so stvari točno takšne, kot je zapisano. Zapisano na jasen in razumljiv način. Brez zapletanja in prikrivanja. Brez maskiranja. Kar pa mi je še posebej všeč – in to je očitno kvaliteta, ki ni samo v domeni literature, ampak je tudi karakterna lastnost tistega, ki piše –, je Reich-Ranickijevo priznanje, da tudi njega premagata ranljivost in občutljivost, ki sta prejkone značilni za vse avtorje: »Ne bom skrival, kaj sem si mislil, ko sem bral te negativne kritike svojih del – da v zvezi s tem nikakor ne more biti govora o stvarni in osnovani kritiki, marveč da gre za površinske, nepravične in zlobne napade, ki so moje namene popolnoma zgrešili, jih na perfiden način popačili in da v ta namen poveličujejo bagatelo in poleg tega neprestano trgajo citate iz konteksta. Skratka: Odzval sem se enako kot vsak drug avtor.«

III

Ko mi je Matevž »izdal« ime avtorja in naslov knjige, ki naj bi jo prebral, mi je v isti sapi omenil še nekaj pomenljivega: da čedalje raje, če ne celo najraje, bere avtobiografske tekste. Ne več fikcije, ne več izmišljij v standardnem pomenu te besede, ampak tekste, v katerih avtorji govorijo o svojem življenju in s tem, če so seveda spretni, povlečejo v besedilo tudi širšo perspektivo: čas, predvsem pa dobo, v kateri se je to življenje odvijalo. Povedano malo drugače: najraje bere tekste, kjer se avtorji spominjajo. Za zaokrožitev misli, za njeno podčrtanje, si bom zdaj sposodil še znameniti citat kolumbijskega nobelovca: »Naše življenje je tisto, česar se spominjamo, in ne tisto, kar smo doživeli.«

Pri meni ta pojav ni nov. Moj bralski okus se namreč že zelo dolgo drži maksime Ralpha Walda Emersona, ki je prihodnost literature videl v avtobiografijah in dnevnikih. Ena mojih najljubših knjig iz tega žanra je BergmanovaLaterna magica, ki je izšla pri isti založbi in v isti ediciji kot Recih-Ranickijevo Moje življenje. Pri Modrijanu. V Potezah.

Moje življenje je sestavljeno iz petih delov. Prvi del zajema obdobje od leta 1920 do 1938, drugi del obdobje od 1938 do 1944, tretji del od 1944 do 1958, četrti od 1958 do 1973 in peti od 1973 do 1999. Bolj plastično in predvsem slikovito in z besedami bi se to glasilo; prvi del pokriva čas od njegovega rojstva v Włocławeku do deportacije iz Berlina nazaj na Poljsko, v Varšavo, drugi del se razteza od prihoda v Varšavo do konca nemške okupacije septembra 1944, tretji del od svobode in prostovoljne priglasitve v vojsko do emigracije v ZRN, četrto od emigracije, od izstopa iz vlaka na frankfurtskem kolodvoru, do odpovedi pri časopisu Die Zeit in podpisa pogodbe za vodenje literarnega dela časopisa Frankfurter Allgemeine in peti del od zaposlitve pri slednjem do tedanje sedanjosti, konca tisočletja.

A če bi imel človek ob tem mojem suhoparnem predstavljanju zgradbe knjige (manka samo še štetje poglavij znotraj posamičnih delov) občutek, da gre za kronologijo, za linearno pripoved, bi bil v veliki zmoti. Kronologija je nekakšno maskiranje, zgolj odskočna deska, kajti Reich-Ranicki vzame časovni okvir le za zunanje pomagalo. Dogodki so sicer postavljeni v čas, ki poteka od točke A do točke B, vendar se znotraj posamičnih poglavij po nekakšnem meandrastem in asociativnem postopku nenehno križajo in s tem križanjem prepletajo različne časovne ravnine. Ti preskoki, zdrsi iz preteklosti v sedanjost, potovanja skozi različna desetletja, pa so zakonitost praktično vsakega poglavja. So rdeča nit pisanja. Njegovo jedro. Hrbtenica.

Sam knjige nisem bral od začetka proti koncu, ampak sem jo bral, kot bi bral moderni roman, in čeprav knjiga ni moderni roman, se vseeno bere kot roman. Bral sem jo, kot so nas učili na Aškerčevi, da je mogoče bratiFinneganovo bdenje, s katerekoli točke, včasih pa tudi od sredine proti koncu in šele potem od začetka, bral sem jo, kot se bere Ristanc, s preskoki naprej in z vračanjem k začetnim poglavjem.

Zakaj? Bil sem nestrpen in na vsak način sem hotel izvedeti več o tistem, kar sem že kar dobro poznal, predvsem in na prvem mestu sem hotel pogledati v zakulisje življenja kulturnega okolja in avtorjev, ki so mi ljubi ali pa jih poznam zgolj po imenu ali pa še po imenu ne. Bolj kot čas pred drugo svetovno vojno in takoj po njej me je zanimala sodobnost. Dejansko sem začel brati na sredini knjige, pri Ani Seghers, ki mi je popolna enigma, in pri spoznanju Reich-Ranickega – ta spoznanja in zaključki, ki jih izvaja iz posamičnih primerov in dogodkov, so še ena prepoznavna stalnica knjige –, da se večina pisateljev na književnost ne spozna nič bolj kot ptice na ornitologijo. In da so še najmanj sposobni presojati lastna dela.

Potem sta sledila Huchel in Brecht, njima pa še cela galerija slavnih in meni poznanih pisateljev in teoretikov: Böll, ki je bil vedno pripravljen pomagati, pa mladenič košatih brk, ki bi se ga avtor ustrašil, če bi ga ponoči srečal na prazni ulici – Günter Grass –, pa Adorno, pa Canetti, Bachmanova in Skupina 47, pa Max Frisch in izlet v glasbo z Menuhinom, pa mladi Bernhard, pa Martin Walser … Vse te osebe se pojavljajo kot liki v kulturnem življenju Nemčije po drugi svetovni vojni, in knjiga je nekakšna freska tega kulturnega življenja, razdeljena na za avtorja pomembne fragmente in splete dogodkov, ki so seveda povezani z njegovo eksistenco in poklicno potjo.

Usoda, če temu lahko tako rečem, Reich-Ranickega je bila od njegovih malih nog do pozne starosti spletena s književnostjo (vse, kar se mu je dogajalo, je poskušal osmisliti skozi književnost), predvsem z ljubeznijo do nje, kot tudi z ljubeznijo do gledališča in glasbe. In ravno zaradi te ljubezni je avtor kljub grozodejstvom, sredi katerih se je znašel in ki so se dogajala Judom, pripravljen ločevati med človekom in umetnostjo, to pa najbolj natančno pojasni, ko ga neki novinar vpraša, kako lahko pravzaprav shaja s tako besnim sovražnikom Judov, kot je bil Richard Wagner. Reich-Ranicki mu spontano odvrne: »Na svetu je živelo in še živi mnogo plemenih ljudi, vendar niso napisali niti Tristana niti Mojstrov pevcev.«

Druga zanimivost, ali pa prva, ki poleg ljubezni do književnosti zaznamuje življenje Reich-Ranickega, pa se razkrije še pred ljubeznijo do književnosti, takoj v uvodu, na prvi strani; povzeta je v vprašanju, ki ga zastavi Günter Grass, in odgovoru, ki ga nanj dá Reich-Ranicki. »Kaj ste pravzaprav vi – Poljak, Nemec, ali kaj?« In odgovor: »Sem napol Poljak, napol Nemec in v celoti Jud.« Pravzaprav je judovstvo tisto, ki poleg naključij (tako to imenuje avtor) določa in vodi to fascinantno življenjsko zgodbo. Ampak ta določenost je nekaj višjega, kajti Reich-Ranicki sam se natančno izjasni, kaj si misli o tej svoji bistroumni domislici. Bila naj bi neiskrena, kajti v njej ne drži niti ena beseda. Ima se za človeka, ki nima ne lastne dežele, ne domovine, ne očetnjave.

Ko sem prišel do konca knjige, sem mislil, da sem opravil z delom in časom, ki sta me najbolj zanimala, a sem ugotovil, da se motim. Najbolj napeto branje je osrednji del. Obdobje od deportacije iz Berlina, kjer mu je kot Judu onemogočen vpis na univerzo, do septembra leta 1944, ko so Nemci pregnani iz Poljske. To je hkrati tudi najbolj pretresljiv del knjige, poglavja o varšavskem getu in usodi oziroma naključjih, ki ga združijo z njegovo bodočo ženo in za vedno ločijo od staršev in brata in stotisočev Judov, ki so jih postrelili ali pomorili v plinskih celicah, in ob tem seveda večno vprašanje: »Zakaj sem preživel ravno jaz?« Na to vprašanje ni odgovora.

A antisemitizem se nadaljuje tudi kasneje, le da v blažjih oblikah, pa naj bo to na Poljskem, kjer je delal v vladi in dve leti služboval v Londonu kot šef protiobveščevalne službe, ki jo je nekako postavil na noge (tu je Reich-Ranicki zelo nedoločen in skrivnosten), kot tudi po emigraciji v Nemčijo, ko ga tako radi sprašujejo, ali je prišel iz Izraela ali tja samo telefonira. Čisti vrhunec tega pa je v poglavju »Mračni slavni gost«, v katerem se avtor na nekem sprejemu sreča z Albertom Speerom, enem najtesnejših firerjevih sodelavcev in zaupnikov, ki je ravno takrat odsedel dvajsetletno zaporno kazen.

In ko sem dobesedno pogoltnil srednji del, sem prebral še začetnega in tako dobil zaokroženo sliko knjige ter ugotovil, da Moje življenje pokriva še večji teritorij. Je freska dogajanja v dvajsetem stoletju. Podložena z osebno izkušnjo, z resničnim bivanjem v peklu, s katerim ne more tekmovati in se meriti nobena še tako spretna izmišljija.

Pisanje Reich-Ranickega ima vse značilnosti avtorjev, ki jih tako obožuje in časti. Klasikov. Hkrati pa izpolnjuje tudi kriterije, ki si jih je zastavil kot kritik in ki jih seveda izpeljuje iz klasikov: predvsem jasnost in razumljivost, sam bi temu dodal še stilistično perfekcijo in uravnoteženost, občutek za mero. Moje življenje je knjiga, ki me je prikovala nase, me osupnila, pa tudi knjiga, ob kateri sem obžaloval, da ne živim v večji, bolj urejeni kulturi, čeprav tudi tam vladajo neumnosti, ki krasijo ljudi po vsem svetu: nečimrnost in nizke strasti. Je pa tudi knjiga, ki bi morala predstavljati obvezno čtivo vsakomur, ki se tako ali drugače ukvarja s književnostjo in ki ga zanima zgodovina dvajsetega stoletja v njegovih največjih umetniških dosežkih in najvišjih vrhovih (povezanih z nemško kulturo), hkrati pa tudi največjih grozodejstvih (prav tako povezanih z Nemčijo in Nemci), kar jih je storilo in prestalo človeštvo.

Čeprav se je doslej na Erjavčevi ali pa po telefonu o njej razpravljalo le v duetu, sem prepričan, da bi imelLiterarni kvartet o knjigi enotno mnenje. Klasika.

Marcel Reich – Ranicki: Moje življenje. Prevedla Ana Jasmina Oseban, spremna beseda Andrej Inkret, Modrijan, zbirka Poteze 2013.

kolumna

Domov / Članki / 2013

Film Čefurji raus!: Preverjena formula za uspeh

Dijana Matković

O avtorju
Članki
Podkasti

V sredo smo v ljubljanskem Koloseju (naslednji dan pa tudi v kinematografih drugod po Sloveniji) dočakali predpremiero filma Čefurji raus!, posnetega – kot vemo – po istoimenski literarni predlogi, ki je v minulih letih, tudi s pretočitvijo v dramsko igro, kot redek komet odjeknila po prostoru nekdanjih bratskih republik in še malo širše. O tem večkrat nagrajevanem in mnogokrat ponatisnjenem romanu vemo dovolj, da ne potrebuje naše posebne pozornosti in se lahko docela posvetimo njegovi premestitvi v film.

V ta namen je Vojnović, zdaj v vlogi režiserja in scenarista, kot so pred leti narekovale prvotne, toda takrat neuresničljive ambicije besedila, okoli sebe izbral preverjeno ekipo iz »širšega sosedstva«. Če na prostoru bivše Jugoslavije razmišljamo o dobri scenaristki, bodo naši možgani na površje skoraj brez dvoma naplavili ime Abdulaha Sidrana in ga povezali z režiserjem Emirjem Kusturico, o katerem je težko misliti dobro, kar pa ne velja za njegove filme Oče na službeni poti ali Se spomniš Dolly Bell?, po scenarijih z nemalo, vsekakor pa več, kot v zadnjem času priznava Kusturica, Sidranovega kreativnega vložka. Preden zaidemo, izpostavimo, da je sodelovanje dvojice Vojnović – Sidran obrodilo sadove: film je dinamičen, hiter in brez odvečnih dialogov. Kot je za pretakanje literature v film običajno, nekaterim dialogom in dogajanjem transformacija na drugo stran ni uspela in so ostali zgolj v romanu, po drugi strani pa je film razvil nekatera mesta, ki so v knjigi zgolj hitri zaznamki. Takšen je denimo dialog med Radovanom, očetom protagonista, in Marino, mamo enega od stranskih likov, ko pred vhodom policijske postaje čakata na svoja sinova. Trenutek, v katerem skuša Radovan pomiriti Marino, je obenem eden tistih, ki skozi celotno dosedanje avtorjevo delo (pa naj gre za romane, filme ali celo kolumne) izpričuje Vojnovićevo izjemno tenkočutnost in empatijo, skozi to pa sposobnost pristnega in kompleksnega vživljanja v svoje junake, kar je jedro, v katerem tiči največja zaloga Vojnovićeve nadarjenosti.

Podobno modro (to je pravzaprav »preverjeno dobro« in po celotnem področju bivše Juge), kot pri scenaristiki je Vojnović izbiral na področju glasbene spremljave filma. Tu so Edo Maajka, Kultur Shock, Goribor, Zoster, Zlatko in Magnifico, ki so dinamični, včasih neostri kameri hitrih rezov s svojo glasbo dali dodaten naboj energije, obenem pa gre za natanko tiste glasbenike, ki skozi glasbo počnejo tisto, kar Vojnović počne v svojih zgodbah: opisujejo izkušnjo in posledice nekega zdaj že skorajda »davnega« (?) konca ter obenem na nov način povezujejo izgubljene niti tistega, kar je bilo razdrto.

Kako je Vojnović izbiral igralce, sedaj že vemo, očitno se je skozi celotno produkcijo filma držal preverjene formule za uspeh: najboljše z »naših prostorov«. Razen naturščikov, ki pokrivajo vlogo osrednjih čefurjev (z izjemo glavnega igralca, Benjamina Krnetića, študenta AGRFT) in so filmu, kot nam je režiser povedal po projekciji, uspešno dodali svoje šale in replike, skozi celoten film uživamo ob prepoznanju in odlični igri številnih znanih igralcev: Polona Juh kot Slovenka iz mešanega zakona, Zoran Cvijanović kot njen čefurski soprog alkoholik, Jernej Šugman kot trener košarke, Mustafa Nadarević kot sopotnik na vlaku in predvsem Emir Hadzihafizbegović kot Radovan, ki je vlogo kot »grom in strela« avtoritarnega očeta in moža speljal v skladu s perfekcijo najboljših dramskih igralcev. Komandi Hadzihafizbegović nismo popolnoma verjeli le na platnu, temveč tudi po projekciji, ko je zaukazal, da je dovolj razpravljanja o filmu, »jer mi smo več ogladnili«.

In tudi mi bomo počasi zaključili: film Čefurji raus! v osnovi ne prinaša posebnih presenečenj (saj smo že brali roman in ta jih je odnesel večino, kajneda), a gre vendarle za izdelek odličnih obrtniških znanj s številnimi pobliski talenta vseh vključenih. Pet let po branju romana in njegovih kasnejših re-obdelovanjih filmska zgodba o čefurjih vendarle še vedno skeli ob vživljanju v izkušnjo izgubljene generacije priseljencev, greje ob občutku zadoščenja, da je ta ista generacija dobila ustrezen izraz in glas, ter spravlja v smeh, ker gre smeh pri čefurjih, ne glede na težavnost zgodbe, v kateri se nahajajo, pač vedno zraven. Skratka, čefurji so uspešno pretočeni v dinamičen, hiter, zabaven in tenkočuten film, ki bo brez dvoma sledil bratu romanu in zaokrožil po celotnem »komšiluku«.

Čefurji raus! (r. Goran Vojnović) je na ogled v več kinematografih v Sloveniji.

* Če vas zanima več o knjigi in filmu, vabljeni na pogovor z Goranom Vojnovićem, ki bo v sredo, 9. 10. ob 18.00, v atriju ZRC na Novem trgu 2 v Ljubljani.

Domov / Članki / 2013

Kakšen mir hočemo? (Ken Loach: Duh leta ’45)

Jure Ramšak

O avtorju
Članki
Podkasti

Za množice vračajočih se britanskih vojakov in njihovih sodržavljanov, ki so z velikim odrekanjem poganjali stroj druge svetovne vojne, povratek v bedo tridesetih let gotovo ni bila ena od želenih možnosti. Zakaj ne bi delavski razred, če je že prestal najhujše breme vojne, vzpostavil bistveno boljših pogojev za življenje od tistih, ki so vladali po prvi svetovni vojni v domovini največjega svetovnega imperija in jih je tako pretresljivo nazorno opisovalGeorge Orwell? Bržkone je bila zavezanost k boju proti revščini in drugim oblikam »socialnega zla«, ki jih je že med vojno obelodanil liberalni ekonomist William Beveridge, odločilnega pomena za presenetljivo zmago laburističnega prvaka Clementa Attleeja nad vojnim herojem Winstonom Churchillom. Laburistom je na podlagi manifesta, v katerem so se zavzemali za korenito socialno reformo, ki bi vsem ljudem zagotavljala dostojno življenje, prvič v zgodovini uspelo doseči parlamentarno večino. Čeprav so se morali pri tem soočiti s podobnimi očitki, kot smo jih nedavno poslušali od ameriških nasprotnikov Obamove zdravstvene reforme – namreč, da tudi najmanjši posegi v ekonomijo naznanjajo začetek poti v totalitarizem. Zgodovinski razvoj je pokazal ravno nasprotno in v času »zlate dobe kapitalizma« od začetka petdesetih do začetka sedemdesetih let pritrdil trditvi Karla Polanyija, da lahko svetovni trgi prinašajo pozitivne namesto katastrofalno negativnih rezultatov, le če jih upravljamo.

Hkrati pa gre za čas vzpostavljanja države blaginje, ki ji angleški režiser z dolgo kilometrino ukvarjanja s socialno angažiranimi tematikami, Ken Loach(1936), postavlja hommage v nostalgičnem dokumentarnem filmu Duh leta ’45 (The Spirit of ’45), ki si ga je bilo včeraj premierno mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. To leto namreč pomeni začetek »novega socializma«, katerega predpostavka je bila nacionalizacija ključnih sektorjev industrije in storitev (rudniki, javni prevoz, oskrba z električno in plinsko energijo, bolnišnice, telekomunikacije, jeklarstvo) ter oblikovanje državnih monopolov na teh področjih. Še prej je ministrska ekipa, ki jo panegirično slavi Loach, poskrbela tudi za socialno zavarovanje, javno financirano zdravstveno oskrbo in program izgradnje stanovanj. Čeprav je moral Attlee leta 1951 ponovno prepustiti vladno krmilo Churchillu in njegovim konservativnim naslednikom, je konsenz o nujnosti vzdrževanja socialne države na obeh političnih polih vztrajal naslednja tri desetletja. Vse do nastopa vlade Margaret Thatcher leta 1979, kjer filmsko pripoved Loach nadaljuje svojo s posnetki neusmiljenih obračunov policije s stavkajočimi delavci. V ozračju sistemske krize britanske industrije, o čemer avtor filma ne spregovori kaj dosti, je železni lady z neomajno vero v vsemogočnost trga in s poveličevanjem individualizma uspelo obuditi razredni boj. Sicer ne za dolgo, saj so v prvi polovici devetdesetih let izginili še zadnji ostanki delavskega gibanja. Črnobela tehnika, v kateri je posneta večina filma, ne oživi v barve niti z volilno zmago laburistov leta 1997. Nasprotno, nekdanji delavski voditelji se v novi Blairovi stranki srednjega razreda nikakor niso mogli več prepoznati.

Loachov dokumentarni film ni natančna analiza ekonomskih, političnih, demografskih, kulturnih in drugih okoliščin nastanka in zatona povojne države blaginje. Je preprosta zgodba, sestavljena iz pričevanj običajnih ljudi (rudarjev, medicinskih sester, zdravnikov, sindikalistov), ki so izkusili bedo predvojne mizerije in zato znali toliko bolj ceniti dobrobiti javne potrošnje za socialne namene. Naracijo dopolnjujejo razlage nekaterih publicistov in strokovnjakov, vendar ne učenih akademikov, saj režiser ni želel okrniti razumljivosti svojega sporočila. Zato tudi ne izvemo, zakaj denimo je ravno Velika Britanija, ki je imela že pred vlado Margaret Thatcher eno najbolj dereguliranih gospodarstev, tako odločno stopila na pot neoliberalnega eksperimenta, ki se mu je Nemčija pod kanclerjem Kohlom izognila.

Loach in njegovi priletni pričevalci na trenutke zaidejo v obžalovanje propada za okolje obremenjujočih panog, kot je rudarstvo, in pogrešajo vlogo delovno intenzivnih panog pri socializaciji mladih ljudi. Ne glede na poveličevanje modernističnega shematizma (načina dela, velikih stanovanjskih projektov, spodbujanja povprečnosti), ki je gledalcu večkrat servirano, je sporočilo filma nedvoumno. Brezperspektivnosti mlade generacije nasproti postavi na solidarnosti temelječ občutek optimizma, ki ga ponazarjajo barvni posnetki iz leta 1945 kot edina sekvenca v siceršnji črnobeli tehniki. Hkrati pa gre za svarilo, kam lahko vodi uravnavanje celotne ekonomske dejavnosti izključno glede na profit. Ko takšna opozorila prihajajo iz ust ostarelih pričevalcev, ki so jim socialne reforme omogočile, da si jim postelje ni več treba deliti s stenicami, vsekakor delujejo zelo prepričljivo. V premislek slovenskim japijem, ki so jih ob pomoči pri računalniškem opismenjevanju upokojencev polna usta medgeneracijske solidarnosti, ob kakšni drugi priložnosti pa na te iste ljudi, skupaj z množicami nesrečnikov brez dela, gledajo kot na družbene parazite.

Ah točno, saj družbe sploh ni.

Domov / Članki / 2013

Popravek in opravičilo

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Cenjene bralke, cenjeni bralci, nastopil je dan, ko skesani objavljamo prvi popravek.

Ušteli smo se pred skoraj natanko enim tednom, ko smo objavili lestvico desetih najvplivnejših mačk iz sveta literature. Zdelo se nam je, da se nam pri tako pomembni temi lahko zalomi – in res se je.

Cenjena bralka Tina nas je opozorila na napako. Poslala nam je fotografijo svojega starega očeta, sicer stalnega gosta naših lestvic ter ljubega nam pisatelja, ki v naročju pestuje črnega angelca z očmi, ki se kar bleščijo od pisateljskega žara.

Dobili smo mucka Miškina in njegovega pisatelja Vitomila Zupana.

Miškin in Vitomil bi si vsekakor zaslužila mesto na lestvici, saj sta kot slovenska pisatelja za nas še posebej pomembna. Ker smo ju spregledali, se vsem prizadetim iskreno opravičujemo. Upamo, da bo naknadna objava vsaj malo ublažila vaš gnev.

In še pesem Vitomila Zupana:

MAČKA

Pred tri sto milijoni let še ni bilo mačke,

a bil je morski pes.

Pred dvema letoma še ni bilo moje mačke,

a bila je naga ženska.

Predvčerajšnjim je bilo vse,

včeraj več.

In danes smo vsi mačke.

Ker je mačka gibčnost in zadržanost,

previdnost in pamet

in vse, kar je treba biti, da se obdržiš, mačka.

Za fotografijo in navdih se zahvaljujemo Tini Košir Mazi.

panorama

Domov / Članki / 2013

Najprej kot komedija, nato kot resničnost (Carl Sternheim: Iz junaškega življenja meščanov)

Helena Čehovin Gerželj

O avtorju
Članki
Podkasti

Mestno gledališče ljubljansko letošnji repertoar vrača k ljudem in njihovim zgodbam. Sezono so odprli 25. septembra s humorno-angažirano trilogijo o rodbini Maske, iz cikla šestih satiričnih iger Carla Sternheima, pod skupnim naslovom Iz junaškega življenja meščanov. Šlo je za prvo slovensko uprizoritev že omenjenega cikla, prvič pa je gledališče sodelovalo tudi s politično angažiranim režiserjem Aleksandrom Popovskim, ki je zadnji del trilogije, v Sternheimovem besedilu sicer umeščen v leto 1913, postavil v sedanjost in neposredno izpostavil družbene paralele v času tik pred prvo svetovno vojno in danes.

Čeprav človeka ob pogledu na trajanje predstave skoraj mine volja do ogleda, med predstavo le redko pomisli na njeno dolžino. Kljub dolgi, skoraj štiriurni uprizoritvi, predstava nikoli ne pade, temveč del za delom mineva hitro in tekoče.

Prvi del, imenovan Spodnjice, je postavljen v leto 1900, v varno okolje malomeščanskega stanovanja, kjer uradnik Theobald Maske (Jure Henigman) na komično zgrožen način prejudicira izgubo službe in vsesplošno sramoto, ker je njegova žena Luise (Tina Potočnik) sredi ceste izgubila spodnjice. Luise je predstavljena kot zatrta, ponižna in nesamostojna, kar je v predstavi prikazano predvsem skozi prizmo komičnosti, ki s šaljivimi toni preglasi resnično tragedijo ženske s preloma prejšnjega stoletja.

Drugi del, Snob, postavljen v šestdeseta leta, govori o poslovnem povzpetniku Christianu Maskeju (Matej Puc), sinu Theobalda in Luise, materialistu ter vsesplošnem rušilcu, ki v celoti pooseblja makiavelistični moto: cilj upravičuje sredstva. Grozljiva preračunljivost celo v družinskem krogu, neumorna borba za ugled in strahospoštovanje se zaključi s Christianovim napredovanjem in prebojem v plemiško družbo.

Tretji del, postavljen v leto 2013, ko Maskejev imperij prevzemajo njegovi otroci (Viktorija Bencik Emeršič, Jure Henigman in Tina Potočnik), je ogledalo sistema, v katerem živimo, in razdvojenosti ljudstva: brezosebnih kapitalistov na eni in njihovih ideoloških nasprotnikov na drugi strani.

Priča smo tudi naglemu staranju Theobalda (Jure Henigman), Luise (Tina Potočnik) in Christiana (Matej Puc), ki z izvrstno igro in masko (Tina Lasič Andrejević) prepričljivo razvijejo svoj lik. Predvsem Puc je tokrat z ambicioznim Christianovim karakterjem preusmeril pozornost nase in odlično upodobil starejšega in mlajšega Christiana. Jure Henigman pa poleg prepričljivega lika Theobalda v zadnjem delu nastopi tudi v humorni vlogi Christianovega gejevskega sina Philippa Ernsta. Med drugim Tina Potočnik nekoliko manj prepričljivo nastopi v vlogi Christianove hčerke Sofie, prav tako Jurij Drevenšek, ki je prepričljivejši v vlogi Sofijinega moža Otta kot v vlogi kvazi intelektualnega umetnika Scarrona. Režiser Popovski je vlogo grofa Aloysiusa Palena zaupal prevajalcu Milanu Štefetu, ki je ob prihodu na oder sicer manj prepričljivo, kasneje pa absolutno sovpadal s svojim likom. Odrsko iluzijo je z aktivistično obarvanimi govori v zadnjem delu razbijal Primož Pirnat v vlogi Maskejevega tajnika Wilhelma, ki celoto zaključi recitalom kolaža Sternheimovega (delnega) sodobnika Srečka Kosovela, čigar aktualnost in družbena pronicljivost v ničemer ne zaostajata za nemškim dramatikom. Splošno gledano je celotna igralska zasedba dobro opravila svoje delo, pomanjkljivi pa nista bili niti scenografija (Numen in Ivana Radenović), ki je z izrazitimi obrobami v prvem delu izpostavila majhnost malomeščanskega stanovanja, s katerim je ujela duh časa in hkrati vzbudila občutek gledanja starega filma in glasba (Vlada Divljan).

Zadnji del s svojo prostranostjo odpira mnoga vprašanja in pušča prostoru biti katerikoli prostor, čeprav se v tekstu dogajanje odvija v knjižnici, kar je v začetku nakazano z iskanjem knjige. Bogata in premišljena je tudi kostumografija (Jelena Proković), fascinantna sploh v prvem delu, kjer pa vseeno zmoti kostum Franka Scarrona, ki se morda ne sklada povsem z interpretacijo lika.

Zanimivost teksta in uprizoritve so predvsem prepletajoči se Sternheimovi žanri (dramaturginja Eva Mahkovic), saj od komičnih elementov in komedije predstava zdrsne v čisto tragedijo, pa čeprav se po koncu predstave zdi, da so resnosti teksta navkljub pretehtali (mestoma morda neupravičeni) komični vložki. Predstava se bolj kakor problematiki družbe posveča njenemu smešenju.

Ob koncu pride do odmika od teksta: baron Christian Maske umori svojo povzpetniško hčer Sofie, takoj za tem pa umre tudi sam. Zaključni recital spominja na prolog starih dramskih oblik, zgodi pa se hitro in nekoliko obvisi v zraku, s čimer še dodatno preslikuje atmosfero današnjega časa in vzbuja grozljivost z napovedjo nove vojne in novega rušenja.

Ogledalo družbe, polno prevar, laži, brezbrižnosti ter neizmerne želje po ugledu in kapitalu je v vseh časih enako. Pravo ime je še vedno zadostuje za doseganje ciljev in poznavanje tistega, kar hočemo postati, je še vedno boljše od tistega, kar v resnici smo.

Carl Sternheim: Iz junaškega življenja meščanov. Režija: Aleksandar Popovski, prevod: Milan Štefe. Mestno gledališče ljubljansko (MGL), premiera 25. 9. 2013.

Domov / Članki / 2013

Lestvica: Deset najvplivnejših mačk iz sveta literature

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Cenjeni bralci, često nam pošiljate pisma, v katerih sprašujete: Kdo, drage urednice in uredniki AirBeletrine, stoji za vami? Kdo vas navdihuje z iskrivimi uvidi in genialnimi prebliski, kdo vam omogoča tolikšna prostranstva duha? Ali – če se izrazimo v domačem publicističnem žargonu – kdo so vaši strici in tete iz ozadja?

Dolgo smo bili tiho. Grizlo nas je in peklo. Danes ne zdržimo več. Poslušajte: tri četrtine uredniškega odbora sobivajo z nadnaravnimi bitji, ki jim z eno besedo pravimo: mačke. Ene četrtine milost pač ni obsijala, zato je seveda ne moremo obsojati.

Pri tem pa nismo edini. Malone vsi veliki duhovi so bili obsijani z njihovo milostjo in prisotnostjo. Ta lestvica bi lahko šla v neskončnost, a žal na svetu ni bilo toliko genijev, kolikor je bilo genialnih mačk. Za vzorec vam jih ponujamo deset – ljudi, ki brez mačk nikoli ne bi postali to, kar so.

1. Ernest Hemingway

Prvi med moškimi. Pravi moški. Alfa samec. Na morju in na kopnem, v boksarskem ringu in na bikoborbah, v ženskah in alkoholu. A ko je prišlo do mačk, ki jih ni imel nikdar dovolj, se je njegova robatost spremenila v nežnost. Eno najbolj nežnih in pretresljivih pisem je napisal ob smrti mucka Willija, ki ga je povozil avto. Povoženi mucek se je po dveh nogah v mukah privlekel do hišnega praga in Hemingway je videl, da mu ne bo pomoči. Dal mu je skledo mleka in odrešilni strel. Želel mu ga je zadati sam, saj mu je muc zaupal in ni slutil, da se bo zgodilo nekaj hudega. Po tem je Hemingway napisal: »Moral sem že streljati ljudi, a nikoli nekoga, ki sem ga poznal in ljubil enajst let. Sploh pa ne nekoga, ki je predel z dvema zlomljenima nogama.« Leta pozneje je Hemingway s strelom v glavo odrešil tudi sebe.

2. Svetlana Makarovič

Nekoč je neka strašna / čarovnica živela / in črnega je mačka / za druščino imela.

Tako gre pesem Coprniški muc, toda resnica je nekoliko drugačna. Čarovnica je bila strašna samo za tisto vrsto najbolj neznosnih majcenih bitij, ki se imenujejo Slovenceljni, maček pa ni bil eden, mačk je bilo še pa še. Urbane legende (in Wikipedija) trdijo, da je pesnica do pred kratkim živela v samoti Žabje vasi, kjer so ji družbo delale samo mačke, s katerimi se je znala baje tudi pogovarjati. A dokazov za dolge noči debatiranja o svetu in sploh vsem je dovolj že v njenih pravljicah, v katerih so glavni junaki bodisi mačke (Maček Titi, Maček Mačkursson itd.) bodisi njihovo kosilo (Sapramiška, Sovica Oka itd.).

3. Michel Foucault

Poleg družbene kritike, usnjenih suknjičev in sadomazohističnih spolnih praks je v življenju Michela Foucaulta pomembno mesto zasedala tudi ljubezen do majhnega črnega muca po imenu Norost. Njegova mehka družba mu je omogočila, da je imel, tudi kadar se je naveličal svojih poststrukturalističnih tovarišev in čednih mladcev na povodcu, vedno na voljo nekoga razsodnega za pomenek o vednosti, oblasti in subjektu.

4. Stephen King

Mačke so bile gangsterji živalskega sveta; živele so na drugi strani zakona in pogosto tam tudi končale. Velika večina se jih ni nikoli postarala pred kaminom.

Tako trdi Stephen King v Mačjem pokopališču, v katerem maček vstane iz groba, a potem na tem ne utemelji religije. Zato pa je skorajda religiozen Kingov odnos do mačk, ki v njegovih zgodbah zasedajo ključne vloge. Magari so hkrati protagonisti in antagonisti: tako je na primer v filmu Sleepwalkers, za katerega je King prispeval scenarij in v katerem tipično kingovsko malo ameriško mestece ustrahujejo mačkodlaki. Ti posedujejo sposobnosti telekineze in ustvarjanja prividov, njihova edina šibka točka pa so … mačke. Lokalnemu vodji tamkajšnjega mačjega tropa je ime Clovis – in če pozorno pogledate fotografijo, ki jo prilagamo, boste hitro ugotovili, da gre pri tem za navadni nepotizem. That’s how gangsters roll!

5. Charles Bukowski

»Če imaš okoli sebe kup mačk, je to vedno dobro. Ko se počutiš kot kup dreka, samo poglej vse te mačke in takoj se boš počutil bolje. One namreč vedo, da je vse točno tako, kot je. Ničesar takega ni, za kar bi se bilo vredno razburjati. Mačke pač vedo. Rešiteljice so. Več mačk kot imaš, dlje boš živel. Če imaš sto mačk, boš živel desetkrat dlje, kot če jih imaš deset. Nekega dne bo to veliko odkritje, ljudje bodo imeli po sto mačk in živeli bodo večno. To je čista norost.«

Vsi vemo, česa Hank ni maral – drugih piscev in pogovorov o literaturi. In vsi mislimo, da vemo, kaj je Hank oboževal – ženske in pijačo alkohol. Malokdo pa ve, kako je bil ta ljubljeni literarni brdavs, eden redkih, katerega podoba tudi v časih dekonstrukcijske spletne korozije ostaja neomadeževana, nor na mačke. V njegovi prozi je za mačke (živali) tu in tam sicer zmanjkalo prostora, ampak Charlesa so na fotografijah z malimi nebodigatrebami tolikokrat ujeli popolnoma razoroženega, da so vsakršne konfesionalne besede popolnoma odveč. Za vsak slučaj jim je na koncu vseeno posvetil par pesmi. Medo pač.

6. Jorge Luis Borges

Zrcala niso tišja

in svit se ne pritaji bolj tajno;

v mesečini si tisti panter,

ki se v daljavi nam pokaže.

Nerazložljiva so pota božanske volje,

po kateri te iščemo zaman.

Dlje kot Ganges celo ali zahajajoče sonce

tvoja je samotnost, tvoja je skrivnost.

Tvoje bedro dovoljuje moji roki

dolgotrajno ljubkovanje. Že zdavnaj si

pozabil na preteklost

in sprejel ljubezen nezaupljive roke.

Ti pripadaš drugemu času. Si gospodar

prostora, ki omejen je kakor sanje.

Mačku

Pesem je menda posvečena mačku, ki je v nekaj samotnih spomladanskih nočeh spisal roman, ki je od besede do besede, od vrstice do vrstice povsem enak romanu nekega Miguela de Cervantesa Saavedre, človeka.

7. E. T. A. Hoffmann

Življenjepis kapelnika Johannesa Kreislerja v Življenjskih nazorih mačka Murra dopolnjuje Maček Murr. Tako je nastala ena največjih literarnih mojstrovin vseh časov, knjiga, ki je bila postmoderna že v času romantike. Seveda je imel E. T. A. svojega pravega Murra iz mesa, kosti in dlake, ki pa je v četrtem letu svojega življenja odšel v večna lovišča in Hoffmann po tem dogodku ni dokončal svojega velikega romantičnega romana. Ko vam torej profesorji književnosti samozavestno pravijo: »Fragmenti so značilna književna oblika romantike«, se vprašajte, zakaj? Samo pomislite, koliko genialnih celot so v svoje prezgodnje grobove s seboj odnesle mačke, uboge pisatelje pa pustile same z delci popolnosti, ki so jim jih namenile za časa svojega življenja na zemlji? Ob Murrovi smrti je dal Hoffmann v časopisu objaviti osmrtnico: »V noči z 29. na 30. november je v četrtem letu svojega upanja polnega življenja preminil, da bi se v boljše življenje zbudil, moj zvesti, ljubi gojenec, maček Murr. Kdor je mladeniča poznal, kdor ga je videl sprehajati se po progi kreposti in pravice, bo razumel mojo bolečino in jo počastil z molkom.« Komaj šest mesecev pozneje je Murru v boljše življenje sledil tudi Hoffmann, ki mačkove smrti ni nikoli prebolel.

8. Jacques Derrida

Koliko je Derridajeva mačka prispevala h gramatologiji, razloki in iterabilnosti, je vprašanje, ki sta ga tako Jacques kot njegova kosmata gospodarica odnesla s seboj v onostranstvo. Obstaja pa pisni vir, ki poroča o tem, kako mojstra Jackieja ni spravila v zadrego niti metafizika prezence niti človeška neumnost, temveč prav ta muca, ki si je izborila dovoljenje, da ga opazuje, medtem ko se dekonstruira v kopalnici.

9. Aldous Huxley

»Noben človek si nikdar ni drznil izkazovati svojega dolgočasja tako brezsramno kot zehajoča siamska mačka.«

»Nočem udobja,« piše Huxley v svojem razvpitem Krasnem novem svetu. »Hočem boga, hočem poezijo, hočem resnično nevarnost, hočem svobodo, hočem dobroto, hočem greh.« Ubogi Aldous, ki je moral cele dneve prenašati sprenevedanje, ki mu ljubkovalno pravimo omika, kako je moral trpeti, ko je opazoval domačo mačko, kako se radostno valja po svoji svobodi, medtem ko je sam prisiljen v mučno ukleščenost svoje človeške narave. Verjamemo, da se niti droge niti prijateljevanje z Aleistrom Crowleyem ni moglo kosati z družbo edine živali na svetu, ki je zmožna resničnega uvida.

10. Colette

Francoska pisateljica Colette ni bila samo mucka, bila je divja mačka, ki je svojo ljubezen rada razdajala vsem – moškim, ženskam in celo sinovom svojih mož. V romanu Mačkapripoveduje o težavah ljubezenskega para, v katerem je moški neskončno predan svoji mački.

»Ni šlo samo za malo mačko, ki sem jo v tistem trenutku nosil naokoli,« se je zamislil Alain. »Bila je inkarnacija plemenitosti celotne mačje rase, njene neskončne brezbrižnosti, njene tankočutnosti, njene vezi s človeškim aristokratom.«

Sicer pa je znano tudi Colettino prepričanje, da na svetu ni navadnih mačk.

Seveda ne, navadni smo samo ljudje.

Viri (besedilo in fotografije):

http://www.buzzfeed.com/summeranne/30-renowned-authors-inspired-by-cats

http://www.buzzfeed.com/harpercollins/16-famous-writers-and-their-cats-9npd

http://katerpaul.wordpress.com/2011/01/18/e-t-a-6-%E2%80%93-%C2%BBwie-hoffmann-auf-den-tod-des-kater-murr-reagierte%C2%AB/

http://www.brainpickings.org/index.php/2012/07/18/hemingway-shoots-his-cat/

http://commons.wikimedia.org/wiki/File:HoffmannLebensAnsichten1855Bd2.png

Ernest Hemingway lestvica mačke panorama Svetlana Makarovič

Domov / Članki / 2013

Čakam da/bo/pol (Jasmin B. Frelih: Na/pol)

Matjaž Zorec

O avtorju
Članki
Podkasti

Začeti je najtežje. Tudi tule, namreč, pojma nisem imel, kako naj štartam, pa evo, nekaj je vendar ratalo. Še težje od najtežjega je nadaljevati. In se ne ustaviti na pol. Priti na končni pol. Prva knjiga paraliterarno idiotskega, gre za akutno jezikajočo bolest, prozaista Jasmina naj s svojim imenom le ne zavaja preveč, je kar lepo cel in celovit daljši tekst, romaneskni triptih; četudi odprt in razprt, raztegnjen od inavguracije biti do postapokaliptičnih literarnih večerov, vendar ne zmore ubežati vase zapotegnjeni sklenjenosti. A lepo po vrsti, kajti ne moremo mimo/

Kratka samorazlaga: svet knjige je razrezan, brez skupnega – onemogočena komunikacija, razdrobljeni informacijski viri etc. Zveni znano? No, nekaj takega kot naš dandanašnji vsakdan, toda toliko bolj to, nedoločnost danega momenta, geopolitična nestabilnost, medijsko bulšitiranje, mišljenjsko centrifugiranje … kolikor se vrši v bližnji bližnji prihodnosti. Tam se mimogrede tele bližnjevzhodne pizdarije suvereno prestavijo nasprotno od običajnih balkanskih koordinat. Torej malo bolj gor in malo bolj levo, bojte se. Slednjič se kratka avtopredstavitev vpraša: kdo lahko zašije rez? … šiv…/

Še en korak nazaj, nekaj neobhodnih tehnikalij. Kot rečeno, tekst je triptihen, trije protagonisti, tri zgodbe, troje igračkanj s pripovednimi modusi, ki si tupatam postajajo sorodniki, kot teleportirani iz ene dimenzije v drugo, plus finale, označen z iksem, skupaj prekrižanima zrcalnima poševnicema, ki je, poševnica namreč, zarezovalen razloček med pasusi, poglavji, naratološkimi obrati ter obenem skupaj držeč pripovedni lim, že sama ta mala oznaka na sebi premnogoznačna. In nič čudnega ni, če se jeziki posameznih delčkov iz različnih pripovednih perspektiv mestoma zlivajo drug v drugega, ker so vsi trije svetovi; privatni, socialni, jezikovni, človeški, vesoljni … neločljivo prepleteni, z znanstvom iz preteklosti, jezikajočimi sencami ter vso nikoli predvidljivo zdajšnostjo, skozi prizmo katere šele lahko zares sodimo, kaj je nekoč bilo. Človeška anatomija je ključ za anatomijo opice./

Jezik je izbrušen, stilsko dovršen in spektralno širok, od jebe do sebe. Suvereno presiha iz, kaj vem, suspenznega tempiranja proti skozinskoz subtilno nakazovanem vrhuncu, ko bo kdo nekoga najbrž zaklal ali vrgel skozi okno nebotičnika ali kaj, v intimno razlitje skozi subjekt … vso to čudno žmirkanje med šumenjem in s solzo razlivano barvo … šele truplo zares ljubljena me grize za zatilje …, pa kleno in lepo avktorialno vsevedje o življenju, vesolju, družinah, fuku in ljubezni. Toda najočitnejše, kolikor uvidevam, v tem besedovanju: da naj še tako po vseh pravilih epilepsira iz govorice v govorico, se seka z rezi in prek neštetih fint prši in sije razprostrto jezikovno mavrico, zmerom ostaja oz. je nepobegljivo vpeta v naratološko arhitekturo romana, nikoli ne neha pripovedovati. Prav pripoved, tisto čudovito epsko sito, kaj in zakaj in kako kaj kam izpisati, izpustiti, zamolčati, montaža končnega besedila, je poglavitni motor knjige, ravno ker jo lahko uzreš ali raje razbereš šele skozi optiko celote, četudi jo najmanj nekoliko pozorneje beroč itak loviš sproti, toliko užitneje. In ne velja le za stilsko igranje, tudi vse, recimo jim substančnejše razsežnosti, modrovanje in filozofiranje, krasna prozna poezija na določenih mestih, mišljenje kot tako, so vseskozi vpeti v pripovedno strukturo, marioneta zaključeni umetnini./

Bom probal, pa jebiga, odgovor: je mogoče, rez je zašivljiv. Jezik je flika, stroj skelet jezika in šivilja pisec, bralec, tekst, sama literarna neomika. Resda pripovedovanje buta in neprestano saltira iz ene zmožnosti v drugo, trgaje neko kot neobstojljivo koherenco, toda ravno te njene domnevno raztrgane in trgajoče jezikovne piruete so tiste, ki ne le sproti svetlijo vsakokratno nedovršljivo razo, temveč jo hkrati ustvarjajo in tudi že mašijo, samo da zadobi novo zazevano grimaso, kot drhetnje pičkinih usten med šibanjem, šibenjem proti orgazmu, katere praznino znova zafilujejo in ji izsiljujejo nadaljen krč v drugo obliko … To je toliko očitneje z napredovanjem teksta, trikrat tri samosvojih vrtinčenj, z vsakim nadaljevanim trojnim krogom bolj povezanim, osmišljajočim mitosne zlagoma razjasnevane puzle, dokler se slednjiš ne razvežejo, povežejo, zavežejo v zaključku, zagobiranem ognjemetu proti/

Če še dlje metamorforiziramo v metaforo, če so prejšnji drug od drugega odbijajoči in hkrati vase zagravitirani deli fuk, je zaključni iks njihov izliv. Ja, morda ne piscu in isto ne nujno bralcu, toda tekstu brez dvoma pride. Ta surreslistični ringenšpil razodene vso rezovo monstruoznost, nezavedno vseh razdrobljenosti, izgubljenosti, nezmožnosti, tako svet na naratološkem višku, kamor ga spretno skrmijo in skrmarijo mnoge male obrtniške mojstrovinice pripovedovalca, presahne v vseobsegajoče sanje, kjer vse svetovne in subsvetovne in nadsvetovne nemogočnosti zasijejo s svojim razlišpanim obrazom, neskončno možnostjo obstajanja. Saj sanje niso neke protilogične izmišljije, temveč kot obrit jezik oster odraz, kako fatalistično fantastično je tole neprestano zajebavanje s tistim nemaničnim nečim, čemur pravimo resničnost./

In prisesani nanjo bomo tudi tole napolsko korespondenco z Na/pol zaključili. Kako sploh, če ne samo in zgolj

na pol

Jasmin B. Frelih: Na/pol (Ljubljana: Cankarjeva založba 2013). 342 strani. 29,95 €.

Jasmin B. Frelih kritika Na pol prvenec

Zaspani intelektualec (Ilustracija: Ana Baraga)

Domov / Članki / 2013

Je slovenska esejistika slaba? O pomanjkljivostih (znanstvenega) pisanja

Noah Charney

O avtorju
Članki
Podkasti

Pred kratkim sem urejal angleški prevod zbirke esejev vodilnih intelektualcev in kulturnikov Vzhodne Evrope. Ko sem prebiral teh trideset nenavadnih esejev, sem najprej mislil, da so prevodi pomanjkljivi. Potem sem ugotovil, da to mogoče, saj je eseje iz različnih jezikov prevajalo več ljudi; od bolgarščine do srbščine, od poljščine do slovenščine. Prevajalci niso krivi. Še vedno pa je večina esejev, približno 90 odstotkov, nerazumljivih. Povedi so bile slovnično sprejemljive, če ne strogo pravilne. Problem je, da po tem, ko sem vsak esej prebral, nisem imel pojma, o čem govori. Kaj je avtor povedal, oz. želel povedati? V esejih so ideje predstavljene zbegano, brez razločno navedenih tez, brez čistega zaključka, predvsem pa so eseji oropani strukturiranih argumentov. Če bi me prosili, da na kratko, v enem stavku obnovim bistvo vsakega eseja, bi bil v zadregi – in mislim, da bi se enako počutili tudi avtorji. So bili avtorji »slabi« pisci? Ni videti, da bi tako mislil kdo od njihovih kolegov. Vsi so bili priznani misleci in pisci, vsaj v svojih domovinah. Naletel sem na zapleteno vprašanje in kmalu ugotovil, da je odgovor nanj del socio-kulturnega fenomena. Z angleške perspektive, da: ti eseji so slabo napisani. S perspektive srednje Evrope pa ne; ti eseji so v redu.

Cicero: kako pisati?

Kako pravilno pisati stvarne eseje, Američane učijo že v osnovni šoli. Njihov sistem je določil Cicero, ki ga je uporabljal tako za pisanje kot za javno govorjenje in debate. Dobri eseji se pričnejo z uvodom, ki razločno prikaže tezo: o čem govori in kaj je bistvo, ki ga želiš doseči? Dobro pisanje se prične z jasnostjo. V angleškem sistemu naj bi vsak bralec razločno razumel vse, kar prebere v dobrem eseju že ob prvem branju. Če je kaj zapleteno ali nejasno, pomeni, da je avtor pisal slabo. To pa se ne dogaja v evropskih esejih. Avtor dobrega, ciceronskega eseja, po jasno napisanem uvodu nadaljuje s tremi točkami, s katerimi zagovarja tezo. Tri je očitno magična številka, ki jo lahko opazimo pri šalah (kjer se poanta prikaže vedno kot tretji poskus nečesa) ali v pravljicah ( v Zlatolaski in treh medvedih je tretja posoda kaše ravno prava). Dve točki sta nekako premalo in štiri že preveč.

Zvezdno nebo predavateljev

O fenomenu, ki sem ga opazil, sem vprašal prijatelja Slovenca, ki je pisatelj. Razložil je, da to ni nekaj, kar si jaz predstavljam, ampak temelji na dveh različnih tradicijah učenja. Opisal je franko-germanski stil predavanj na univerzah, ki segajo več stoletij nazaj, vsaj do razsvetljenstva kot izvora evropske metode, ki se uporablja še danes. Briljantni misleci pač niso vedno tudi odlični učitelji. Kot primer je omenil filozofa Jacquesa Derridaja. Na univerzi je predaval takole: odprl je temo, na primer ljubosumje, in o njej govoril devetdeset minut. Nobenih zapiskov, priprav, resnično ni imel ničesar pripravljenega za predavanje; le stal je pred občinstvom in razpravljal. Njegovo predavanje je bilo prej podobno gledališki improvizaciji kot pravi retorični razpravi. Naloga študentov, ki so si manično zapisovali snov, je bila, da iz predavanja, podobnega toku zavesti, izluščijo najpomembnejše točke.

Nasprotno morajo ameriški profesorji in esejisti za svoja predavanja in članke sestaviti natančne načrte, začrtati, kaj, kdaj in kako želijo nekaj povedati, da bodo njihove razlage karseda močne in jasne. Graf dobrega angleškega pisanja je neizbežno podoben ravni črti ali konstelaciji na nočnem nebu: vsaka točka ali zvezda, ki jo naredimo, pomaga razumeti celovitost vseh argumentov skupaj. Vsaka točka je jasno povezana s prejšnjo in skupaj gradijo močan zaključek. Če bi delali graf evropskega pisanja esejev, bi bil podoben naključni množici zvezd na nočnem nebu: vsaka zvezda je točka, ki jo naredi avtor, povezuje pa jih ovinkasta pot, za katero na koncu ni nujno, da kam pripelje.

Lahka vsebina za težkimi besedami

Eden redkih slovenskih esejistov, čigar stil je dober tudi po angleških standardih, je Miha Mazzini. Ironično, veliko Slovencev meni, da je preveč odkrit in skoraj žaljivo neposreden – to pa so ravno značilnosti, ki omogočijo tujemu bralcu užitek v branju. Ko sem ga vprašal o neskladnosti stilov, ki sem jih zaznal, mi je povedal nekaj zanimivih opažanj. Najprej je povedal, da Slovenci, kot večina drugih ljudi, stremijo k pripadnosti v neko skupino. Skupina, ki je na Slovenijo najbolj vplivala, je bila Habsburška monarhija. To pomeni, da so slovenski intelektualci želeli pisati tako kot vodilni pisci monarhije. Pod drugo točko je Mazzini citiral knjigo Franka Roberta, The Economic Naturalist, v kateri piše, da veliko ljudi verjame, da bodo videti pametnejši, če bodo uporabljali eksotične, ezoterične besede. Zato slovenski esejisti tako radi uporabljajo težko razumljive besede. Ideje o tem, da boš videti pametnejši, če govoriš zapleteno, pa ne odobravajo povsod. Večina ameriških bralcev bi rekla, da se vsak, ki uporablja eksotično besedišče, za njim skriva; navidezna zapletenost le skriva pomanjkanje vsebine.

Nerazumevanje snovi: slabi predavatelji ali nemuni študentje?

Angleške profesorje učijo, da morajo biti njihova predavanja takoj vsem popolnoma jasna. Če študent česa ne razume, pomeni, da je profesor predaval slabo in si mora vzeti čas, da razloži zadevo drugače. V preveč evropskih predavalnicah je pravilno ravno obratno. Študenti dobijo občutek, da morajo sedeti in poslušati profesorja – če česa niso razumeli, pa so neumni. Prav zaradi tega tukajšnji študentje tudi ne zastavljajo vprašanj; nočejo namreč, da bi jih profesor (kar se v Sloveniji pogosto dogaja) obravnaval zaničevalno ali arogantno.

Na žalost so evropski eseji napisani po vzorcu evropskega poučevanja. Medtem ko je bistvo angleških esejev jasnost – vsak bralec bi moral točno razumeti celotno vsebino, saj je piscu v nasprotnem primeru spodletelo – je preveč evropskih esejev, še posebej humanističnih, v katerih se avtorji trudijo slišati zapleteno. Veliko evropskih esejev, ki sem jih prebral, vključno s tistimi iz zbirke, ki sem jo omenil na začetku kolumne, je v meni zbudilo občutek, da je bil avtor zaskrbljen, da če bo pisal preveč jasno, ne bo slišati dovolj pametno. Najpametnejši ljudje in najboljši pisci so tisti, ki znajo zapleteno zadevo prikazati kot izjemno lahko in ne ravno obratno. Življenje, še posebej življenje intelektualca, je že tako ali tako dovolj zapleteno. Znak resnično dobrega učitelja je zmožnost, da raznovrstne zadeve prikaže neposredno.

Miha Mazzini poudari, da slovenski esejisti pišejo tako, da bi ustregli domnevnim pričakovanjem drugih. »Če država daje denar za financiranje projekta,« pravi, »potem bo birokrat odločal o njegovem financiranju, zato moramo biti na prvi pogled pametni in nedojemljivi. Birokrat bo rekel: ‘Uau, ničesar ne razumem, to mora biti znanost. Izvolite denar!’«

Anekdote: Od Wittgensteina preko Hegla do Žižka

Če ste prebrali dovolj člankov v najboljših publikacijah, denimo The New Yorker in The New York Times, veste tudi, kako je videti najboljša ameriška esejistika. Najboljši eseji imajo strukturo anekdote, kjer pisci uporabijo zgodbe resničnih ljudi in dogodkov za opis teorij in idej. Bralci si namreč zanimive anekdote zapomnijo lažje kot abstraktne teorije. Najmočnejši članki se pričnejo z nepozabno sliko, potem sledijo protagonisti, ki služijo kot orodje za razlago ideje.

Omenili smo, da sijajni misleci niso vedno dobri pisci. Filozof in matematik Ludwig Wittgenstein je bil znan po tem, da je le s težavo razumljivo razlagal svoje teorije, spodletelo mu je celo pri prijateljih, kakršen je bilBertrand Russel. Tudi Hegel je dober primer – nihče ne dvomi v to, da je bil genij, vendar je vsak, ki je kdaj poskusil brati njegove knjige, kmalu ugotovil, da je bil obupen pisec. Potrebovali bi zemljevid, kompas in šotor, da bi prebrodili skozi njegovo zaraščeno goščavo proze, ob tem pa še vedno ne bi imeli zagotovila, da bomo po sedemsto straneh ugotovili, o čem za vraga je pisal.

Heglov privrženec Slavoj Žižek pa je vsaj v eni stvari drugačen. Čeprav so njegove knjige težko razumljive in podobne zmešanim predavanjem Derridaja, pa so njegova predavanja popolnoma druga zgodba. Žižek je edinislovenski intelektualec, ki je svetovno znan, posebej pa je popularen v angleško govorečem svetu, saj je kot govorec ravno to, kar je angleškem svetu všeč. Je sam svoj protagonist, čudovito nenavaden lik z nalezljivim entuziazmom in govori v anekdotah, podrobnostih. Odličen je, ko jemlje primere iz pop kulture, da ilustrira kompleksne koncepte. Žižek predstavlja most med dvema slogoma: njegovo pisanje je evropsko, osebne predstavitve pa angleške.

Osredotočiti se je treba na bralce in ne nase

Medtem ko angleški slog pisanja velja za dobrega, zanimivega, očarljivega in občudovanja vrednega tako v angleških kot v evropskih kontekstih, za evropski slog tega ne moremo trditi. Tistim, ki jim je bližje angleški slog, se zdi evropski na splošno dolgočasen, počasen, slabo zgrajen in nezabaven. Seveda za to posplošitev obstaja ogromno izjem, vendar lahko, konec koncev, takšne eseje najdemo povsod. Od približno tridesetih esejev, ki sem jih urejal, bi jih le nekaj označil za dobre ali berljive. Večina teh piscev v Veliki Britaniji ali v ZDA ne bi našla založnikov, razen če bi bili povsem pripravljeni spremeniti slog. Prebral sem na ducate evropskih esejev, od centralne do vzhodne Evrope, in opazil, da je ta problem prisoten povsod. V Veliki Britaniji in ZDA so uspešni evropski pisci le tisti, ki se držijo angleškega sloga. Večina slovenskih piscev bi lahko spremenila slog, a jih v Sloveniji jih k temu ne spodbujajo dovolj.

Moji prijateljici, izurjeni piski, urednici in predavateljici, so domači kolegi dejali, da njeno pisanje ni dovolj dobro za akademska besedila, saj so njeni članki »bolj zanimivi kot znanstveni.« Ob tem je pojasnila: »Moji kolegi mislijo, da znanost ne sme biti dobro napisana, zanima jih le nizanje dejstev.« Žalostno je, da je v Sloveniji znanstveno pisanje povezano z dolgočasnostjo. Dobro pisanje je vedno zanimivo in še bolj mora biti, če je akademsko ali znanstveno. Evropski pisci bi bili deležni večje branosti, če bi se osredotočili na bralce in ne le nase ter bi se pri tem trudili biti vsaj za odtenek bolj zanimivi in jasni.

Besedilo je prevedla Lisa Mislej.

refleksija slovenska esejistika znanstveno pisanje

Domov / Članki / 2013

Neberljivi klasiki: Zbogom orožje (Ernest Hemingway)

Katja Perat

O avtorju
Članki
Podkasti

Zbogom orožje, naslovnica slovenske izdaje

Ker sem Slovenka, bi pripoved rada začela s travmo. Ob koncu osnovne šole smo imeli s šolsko psihologijo (Ali je bila socialna delavka? Razlika mi ostaja do danes nejasna.) posvet, ki bi nam moral pomagati pri izbiri srednješolskega programa. Videti je bil nekako takole: maestozna gospa z orjaško vijoličasto trajno se je v znak sproščene domačnosti nagnila naprej in z zaupljivim glasom vprašala, kaj bi bili radi po poklicu, ko odrastemo. Ker sem kot vsaka dostojna piflarka svoje načrte dobro poznala in razumela, sem brez premisleka odgovorila, da bi bila rada vojna poročevalka. Gospo je moja odločitev očitno razburila in je čutila dolžnost, da me obvesti, da poklici, kot je ta, ne spadajo k moji spolni vlogi in me povprašala, ali ne bi bila morda raje veterinarka ali učiteljica ali karkoli pač že, kar poudarja milino in ljubeznivost, prirojeni dekletom. Ker nisem dobro razumela, v kakšni zvezi je njeno ogorčenje z mojo odločitvijo, da šolanje nadaljujem na Gimnaziji Ledina, in ker nisem vedela, s čim bi jo lahko pomirila, sem zgolj zmignila z rameni in zbegano zapustila prostor, še vedno gotova v svojih odločitvah, a obveščena, da je s človekom, ki bi se rad poklicno posvetil spletu norosti in bolečine, imenovanem zgodovina človeštva, bržkone nekaj narobe.

Naj spominski uvod upravičim s preprostim sklepom – kot otroka me je zaznamoval zmoten, a predvsem pri najstnikih in ljudeh, ki se najstniki odločijo ostati do smrti, zelo pogost občutek, da šele ekstremne zgodovinske okoliščine človeku omogočajo vpogled v njegovo pravo naravo. Šlo je za občutek, podoben tistemu, s katerim je prisiljen živeti Jacopo Belbo v Ecovem Foucaultovem nihalu, ki ničesar ne obžaluje bolj od tega, da je bil med drugo svetovno vojno zgolj nemočen fantič in je s tem zamudil edinstveno priložnost, da bi sebi in svetu dokazal, da bi v pravem trenutku tudi on zmogel pravilno izbrati. Verjetno sem se tudi sama počutila opeharjeno za zgodovinsko priložnost, ki bi lahko kronala mojo človečnost in mi omogočala prištevanje med tiste redke ljudi, ki pod neznosnim pritiskom še vedno premorejo človeško dostojanstvo.

Zgornji odstavki bi morali voditi k zaključku, da sem bila pri trinajstih idealna bralka Ernesta Hemingwaya. In vse, kar sem pri svojih trinajstih vedela o sebi, je pričalo predvsem o tem, da bi se moral prebiranja tega domnevno veličastnega izdelka književnosti o ljudeh pod pritiskom lotiti že zdavnaj. Omeniti velja, da človek pri trinajstih, čeprav je najbolj odločujoče obdobje svojega življenja domnevno že pustil za sabo, še ni zares vajen razočaranj. V tem smislu je bila lična knjižica, naslovljena Zbogom orožje, zame mala šola tega, kako klavrno lahko propadejo naša pričakovanja in kakšno razdejanje pustijo za sabo. Banalno, gotovo, a nikakor ne nepomembno.

Silno opevani Hemingwayev no-bullshit slog kratkih in izčrpnih stavkov se je izkazal za golo nezmožnost besedne umetnosti, vendar je bilo to postranskega pomena. Tudi to, da sem pričakovala zgodbo o soški fronti, dobila pa telenovelo o ljubezni med ranjencem in bolničarko, ni bilo najhuje. Da Hemingway niti pogojno ničemur od opisanega ni mogel prisostvovati, ker Kobarida ne pozna in ker je v Evropo prišel šele maja 1918, tudi ni bila srž problema. Težava je bila prej v tem, da me je Hemingway, dosti bolj kot šolska psihologinja, prepričal o tem, da vojno stanje ni nikakršen poseben laboratorij, v katerem bi se človeške lastnosti kazale v drugačni luči ali dobile nove nianse, in da smo ljudje, če smo k temu nagnjeni, isti puhloglavi bebci v supermarketih, po diskačih ali v strelskih jarkih. Mojo nedomišljeno predstavo o tem, da je vojna okoliščina, ki človeku onemogoča izumetničenosti, ker mu preprosto ne dopušča dovolj časa in varnosti, v katerih cvete odvečnost, je učinkovito postavil na laž.

Še težje kot raztolmačiti naravo in vir mojega razočaranja pa je bilo razbrati, kaj v tekstu samem je do mojih zaključkov pripeljalo. S Hemingwayem si namreč vsaj na videz deliva ljubezen do stoičnih likov, ki si brezupno prizadevajo vzdržati nevzdržno resničnost in si pri tem ne preveč pokvariti frizure, vendar so me vsi opisi človeškega vedenja, rezoniranja in pogovorov že pri rosnih trinajstih spravljali ob živce. In to ljudje, ki so govorili čudovite stvari, kot na primer to, da je vojna samo teman, moreč podaljšek sveta, ki ne zmore priznati, zavarovati ali ohraniti resnične ljubezni, ali da pred neizbežnim razočaranjem lahko rešijo le alkohol, biljard in konjske dirke, pa to, da se besede, kot so slava, čast in pogum, ko jih postavimo ob imena vasi, rek in padlih soldatov, zdijo slaba šala. Tenente in kameradi iz Orožja so skratka govorili stvari, s katerimi se še danes rada strinjam, vendar so me leta izučila v jeziku psihoanalize artikulirati, kar me je mučilo takrat – med tem, kar so govorili, in tem, kako so se vedli, je zijal precej globok prepad med latentnim in manifestnim. Rečeno drugače – Hemingway je z besedami in stavki poskušal sestaviti kot-da kompleksen in razmišljujoč svet, s svojo lastno držo in z držo svojih literarnih oseb pa ni počel kaj dosti drugega kot to, da je krepil in razvijal ideal evolucijskega zmagovalca, čigar uspeh v ljubezni, vojni ali poklicu omogoča zgolj propad drugih. In to, da nesreča ni prizanesla niti tenenteju Henryu, ki je (spoiler alert!) izgubil svojo drago in komaj rojenega otroka, niti Hemingwayu, ki je izgubil vero in se ustrelil z lovsko puško, izhodiščne težave v mojih očeh ne rešuje prav dosti ali vsaj ne dovolj dobro.

To, da je Zbogom orožje na papirju in v govoricah poznavalcev obveljalo za klasiko, je žalilo in še vedno žali moj literarni okus. Od velike literature namreč pričakujem, da bo sposobna potegniti glavo iz lastne (oziroma avtorjeve) riti. Da bo sposobna pri razumevanju človeških dejanj iti globlje in izpostaviti tudi tiste nianse, ki nam ne morejo biti v ponos in s katerimi ne bi zmogli očarati zbranega omizja. In od avtorja pričakujem, da bo sposoben priznati svojo resnično šibkost, ne samo tiste, pri kateri lahko računa na sočutje brhkih deklet.

Hemingwayevo »razumevanje« človeške narave se mi je zdelo preveč plitko in preveč v službi njegove slabo prikrite samopašnosti, da bi ga lahko sprejela in mu zaupala. Nisem se mogla otresti občutka, da Hemingway oponaša razmišljujoče ljudi, ker bi na bralca rad naredil vtis razmišljujočega človeka. Pred podoben problem so me kasneje postavili še nekateri drugi avtorji iz šopka pravih dedcev – Henry Miller, Norman Mailer ali Philip Roth. Nisem zmogla razumeti, zakaj bi me morala zanimati literatura, ki je podaljšek nereflektiranega nastopaštva. Ta naivni egocentrizem pri knjigi, kot je Zbogom orožje, izpade še posebej bedasto zaradi konteksta vojne. Še danes se mi zdi osupljivo, kako Hemingway ni zmogel razumeti, da je prav njegova nezmožnost, da bi civiliziral svojo potrebo po dokazovanju, rada rodi zlo in bolečino.

Drži pa, da Hemingwayu dolgujem zahvalo, da me je naučil artikulirati nekaj, kar je postalo ena redkih stalnic v nezanesljivem življenju. Naučil me je razumeti, da je tihi konsenz glede abstraktnega ideala poguma ali možatosti, tudi kadar se ga ne oklepamo v imenu domovine ali ideje, ampak zgolj iz svoje nečimrnosti, večinoma precej gotova pot v pogubo in da nima smisla jadikovati o tem, kakšno zlo je vojna, če nas same ženejo podobne plitke strasti, ki vojne sprožajo. In naučil me je razumeti, da frontne črte niso nujno privilegiran prostor za osebnostne izboljšave ter da poguma pred samim sabo ne gre dokazovati v zgodovinskem avditoriju, temveč prej v zavrnitvi glavne vloge v predstavi.

Ne rečem, da izkupiček, ki sem ga iz svojega soočenja z Orožjem iztržila kot najstnica, sestoji iz dokončnih sklepov, ki me bodo do smrti zmogli varovati pred napačnimi sodbami, nepremišljenimi zaključki in slabimi odločitvami in nikakor ne bi rada predlagala, da je edino življenje, ki ga je vredno ali (bog ne daj) moralno živeti, tiho življenje zasebnika, ki se zgodovini zgolj ironično posmehne v brk. Zdi se mi samo, da je bolje, da se za sodelovanje v potencialno odločujočih dogodkih odločamo na podlagi tehtnega premisleka, ne pa zato, ker nam paše k imidžu.

*Neberljivi klasiki so rubrika, v kateri zagrizeni bralci pišejo o literarnih klasikah, ki jih niso zmogli prebrati, ki so jih kljub priznavanju (literarne) zgodovine sovražili ali pa se jim pri najboljši volji ni uspelo dokopati do njihove poante.

Ernest Hemingway Neberljivi klasiki refleksija Zbogom orožje

Domov / Članki / 2013

Prva ljubezen

Dijana Matković

O avtorju
Članki
Podkasti

Po približno dvajsetminutnem telefonskem kramljanju o bolj in manj pomembnih dogodkih dneva si na prst navijam pramen las ter razmišljam, kateri družabni razvadi bi se vdala tisti večer. Iznenada se spomnim:

»Saj res! Moram it. Moram it pisat!«

»Za koga pa pišeš?«

»Za svojo bivšo!« rečem in se skoraj malce raznežim ob misli nanjo.

»Za koga?«

»Za AirBeletrino, vendar!«

Ne vem več natanko (ali pa nočem vedeti), koliko let je minilo, odkar smo se generacijski kolegi, povečini sošolci s faksa, zbrali v prostorih Študentske založbe, ki so bili takrat še na Beethovnovi, da bi pričeli z ustvarjanjem »prvega slovenskega spletnega časopisa, namenjenega literaturi«. Začelo se je povsem brezplodno. Sedeli smo tam, poskušali z nekakšnim brainstormingom, ki se je vsakič znova končal v mrtvih ulicah in smehu, kar pa je bilo bolj ali manj vse. Kot bi se nam malo poznalo, da – četudi smo pred tem že izdajali študentski časopis Izmus, pisali za slovenske medije itd. – nismo bili povsem prepričani, na kakšen način stopiti novi odgovornosti naproti.

Toda na tretjem sestanku se je zgodilo nekaj magičnega. Po prvotnem preizkušanju vlog smo docela naravno zasedli svoja mesta, uredniki, poduredniki, novinarji, fotografi – in pričeli z delom.

S študentskega časopisa Izmus smo na AirBeletrino prenesli prepričanje, da se nahajamo v letih, ko zaradi mladosti in nevpetosti v širši kulturno-politični prostor nikomur ni prav dosti mar za naše besede, kar pa nam je dopuščalo, da smo lahko v svojem izrazu docela neponarejeni, pogumni in neposredni. Zavedali smo se moči, ki nam jo je nudila lastna nevplivna pozicija, ter pomena besed »cesar je nag«, ki jih kakopak izreče otrok. Obenem se je snovanje AirBeletrine pričelo kot subtilen upor dominantnemu načinu razpravljanja o literaturi in kulturi. Opažali smo, da se v slovenskem prostoru o zadevah umetniške ali intelektualne narave praviloma govori zgolj na tri načine: prevzvišeno, prazno in dolgočasno. Saj umetnost sama po sebi ni dolgočasna, je vse kaj drugega kot to, smo ugotavljali. Kaj lahko sami storimo, da bi umetnost bralcu podali na živ, zanimiv, inovativen, včasih tudi zabaven način, obenem pa ji ne odvzeli teže?

Naše delo na AirBeletrini se je oblikovalo skozi ta izhodišča, ki se do danes, kot z veseljem opazujem, niso spremenila. AirBeletrina še vedno nastaja skozi invencijo, skozi vedno nove poskuse izumljanja načinov poročanja o temah, ki tako v piscih kot bralcih zbujajo strast, s podajanjem zanimivih vsebin, ki služijo kot protiutež sivini slovenskega mainstream poročanja o kulturi. Kultura na AirBeletrini se vsekakor ne giblje zgolj od Drame do Cankarjevega doma, od Opere do filofaksa, od Prešernovih do kresnikovih nagrajencev, ampak skuša zaobjeti tudi tisto vmes, nad in pod utečenim, kar za večino kulturi namenjenih strani v časopisju ne bi mogli trditi. AirBeletrina je še vedno živa. V obeh pomenih povedanega.

Ko smo začeli z delom, si nisem mislila, da bo AirBeletrina živela tako dolgo. Če sem bolj natančna, pravzaprav si nisem mislila ničesar. Vedno poskušaš v objavo spraviti članek, ki je ravno pri roki, več od tega ne vidiš, in v tistem trenutku tudi ni pomembno. Pa vendar, v zadnjem času si končno dovolim veselje, da nekaj, kar smo nekoč ustvarili, še vedno živi. Da ni bilo zaman. Da je AirBeletrina ostala prostor oblikovanja in gojenja mlade intelektualne misli, prva postojanka pred drugimi delovnimi angažmaji. V naših časih urejanja AirBeletrine so pisci odhajali na Dnevnik ali RTV, te dni jih povečini angažirajo pri Delovih Pogledih. Paradoksalno so ravno to mediji, ki smo se jim s pokusi uvedbe novega diskurza skušali zoperstaviti, toda morda smo v obdobju večje kreativne svobode zadosti spoznali njeno vrednost, da jo branimo tudi znotraj »bolj konvencionalnih« delovnih nalog.

Na AirBeletrini je veljalo pravilo – morda velja še danes – da lahko s pisanjem vsakdo poskusi, ne glede na to, kakšne so njegove izkušnje, oziroma ne glede na to, če jih sploh nima. Navadno se je hitro pokazalo, kdo je nadarjen, zagnan in pripravljen delati. Takšni so ostali. Zdelo se nam je pomembno, da naša politika delovanja ni izključujoča in da ne delujemo na podlagi negativne selekcije, kot se pri nas pogosto dogaja. No, med nenapisana pravila je sodilo tudi, da pri nas ne bodo delali »kreteni« ali, bolj natančno rečeno, ljudje, ki niso čustveno zdravi. Potencialno izjemo smo dopuščali zgolj v primeru izjemnega-genija-kretena. Na srečo nam takšen ni prišel naproti. V osnovi smo vedeli, da od nikogar nismo boljši, da je AirBeletrina morda lučaj stran od domačega kroga »posvečenih v literaturo«, zunaj Slovenije pa povsem majhna kapljica v morje.

Zahvaljujoč Študentski založbi, ki nam je takrat dala priložnost, da nekaj povsem sami ustvarimo, je AirBeletrinazame ostala ideal delovnega okolja – ustvarjati nekaj smiselnega in dobrega s skupino prijetnih in izjemno nadarjenih ljudi. Skozi ta proces skupaj rasti. Tudi danes, ko je nekaj študentskega idealizma iz mene vsekakor že izpuhtelo in je zaletavost zamenjalo vedenje o načinu delovanja medijev in kulture pri nas, se še vedno oklepam ideje o takšnem delovnem okolju. Še vedno razmišljam, kje in na kakšen način bi ga bilo mogoče ponovno vzpostaviti. Kako ustvariti projekt, ki bo združil najboljše, kar jih lahko ponudi mlajša generacija s popravo socialnih nepravilnosti v smislu boljše optimizacije nadarjenih posameznikov. Najbrž mi ni treba posebej izpostavljati, da je veliko mojih vrstnikov zaposlenih tam, kjer njihove sposobnosti ne le niso v celoti realizirane, temveč so večkrat tudi povsem spregledane, plače pa so ponižujoče? Kako izstopiti? Tovrstne misli se mi večkrat motajo po glavi in iščejo ustrezno rešitev. Upanje in zagon še vedno obstajata, čeprav se zavedam, da Slovenijo na področju dela, kaj šele dela v kulturi in medijih, pestijo številne težave. In da je do rešitve dolga pot, ki se morda ne bo končala tako, kot bi si želela. Pa vendar, vmes lahko – z nemalo nostalgije, bržkone tudi vznesene patetike – razmišljam o svoji prvi ljubezni. In o izjemnih sodelavcih, s katerimi sem imela takrat privilegij delati.

Prve ljubezni, četudi je vmes zaživela povsem svoje življenje, ti pa tudi, menda ne pozabiš nikoli.

kolumna

Domov / Članki / 2013

Knjiga priznanj: Milan Kleč

Milan Kleč

O avtorju
Članki
Podkasti

Glede na leta Milana Kleča (letnik 1954), bi težko dejali, da je »enfant terrible« domače literarne scene, čeprav se oznaka še vedno rada lepi nanj. Razvpitost gor ali dol, tole je gotovo – Kleč ostaja izjemno plodovit avtor, neustavljiv kronist družabnega življenja in predvsem pisateljska osebnost. Gotovo je že vsakdo slišal koga razpredati o » našem Bukowskem«.

Kako torej pisatelj, dramatik in pesnik, prejemnik Župančičeve nagrade in nagrade Prešernovega sklada ne bi poskrbel za kratkočasno Knjigo priznanj? Ni mogoče. Kljub temu, da mu gredo vprašanja na jetra, da se ogiba govora o pisanju in literaturi ter da se označi za tečnega. Ali pa prav zato.

Res je, iskrenost a la Kleč nikoli ni dolgočasna…

Ime: Milan.

Zadnja knjiga: Matičar.

Kje ste odraščali?

Ljubljana.

Kaj ste študirali in kje?

Bil le vpisan. Od filozofije, slavistike itd. do primerjalne književnosti. Same napake. Jasno. Niti enega izpita nisem položil. Nisem bil tako zrel, da bi študiral nekaj povsem neodvisnega. Denimo montanistiko.

Kje živite in zakaj?

V Ljubljani. Zakaj? Kje pa naj bi?! Me pa mika, da bi se vsaj za kakšno leto preselil v katero drugo mesto. Ga še iščem, če nisem že prestar in me v resnici sploh ne zanima.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Nisem takšen tip. Uživam le, ko kaj delam, čez pet minut pa že vse skupaj pozabim. In jovo na novo. Da bom pa vseeno kaj povedal, naj omenim, da sem najbolj ponosen na izjavo prav o Matičarju. Zabeležila jo je Tina Vrščaj v Pogledih in se glasi: »Klečeva proza je, čeprav se ne ogiba težkim problemom, lahna kot poletne krilce.« To je to, če smo že pri literaturi.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Da lahko odgovarjam na tale vprašanja, sem moral vstati že ob 6h zjutraj. Da se poskušam okrog prinesti. Ni rutine.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Ne bi rekel.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.

Zdajle sem v pižami.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Čez poletje sem bral Bolanja 2666, Filipčiča, Skrivnost užitka in Jančarja, To noč sem jo videl. Mojstre sem seveda navedel po abecedi.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Ni govora, pisateljev se sploh že na daleč ogibam.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Pravzaprav nobene ali pa je odvisno od obdobja. Vsak ima na srečo ali nesrečo svoj svet.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Navdiha sploh ne iščem.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Ne vem, zakaj bi moralo biti ravno umetniško delo, navdiha pa še vedno ni. Vse je v tem, koliko sem naspan. Vsaj ta trenutek se mi tako zdi. Spal sem le štiri ure.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Natipkam prvi stavek, potem se pa začne dogajati po svojih pravilih. Pač jezik. Lahko se tudi nič ne dogaja.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Ne vem, zakaj bi bilo kaj nenavadnega. Kot da bi moralo biti. Meni se zdi vse še kako prekleto navadno. Daleč od kakšnih ritualov. Delo je pač delo.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Ne razumem dobro vprašanja, a zdajle je zunaj megla. Bojim se, da se dvigne, ker spodaj so podrli hišo in v rekordnem času postavili novo. Opominja me, koliko časa pacam jaz eno knjigo. In tudi kako butasto je lahko početje, ki je pisanje.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

En izrek obstaja ali kaj. Če primeš začetek vrvi, jo privlečeš tudi do konca. Si grem pa na živce, če se zalotim kot pisatelja. To je moja blokada. Potem pa grem hitro na druge terene.

Opišite svoj idealen dan.

Tudi ti se razlikujejo. Več jih je.

Opišite svojo večerno rutino..

Je ni.

Ste vraževerni?

Nikakor.

Najljubša pijača: alkohol?

Alkohol!? Menda je v redu. Bom enkrat poskusil.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Saj so več ali manj vsi zoprni.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Eh, ne vem, če bom vzdržal do konca teh vprašanj!

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Prepogosto sem zadnje čase na Žalah.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Največkrat jem v Viškem Šparu.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Ne bi vedel, gotovo obstaja, se pa da najbrž še kaj spremeniti in postaviti kakšno drugo na prvo mesto.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Spomnim se le bolj grenkih. O teh bi lahko veliko.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Nič drugega, ker za nič drugega očitno nisem niti sposoben. Ne govorim pa, da sem za pisanje.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Čisto nič. Niti se ne bi upal niti se ne družil z njimi.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Tudi ne bo nič, ker ni nič takega. Presenečenja me sploh ne zanimajo, še manj pa, da bi jaz koga. Presenetil, kaj pa. Tečen sem! Očitno mi nekaj ne gre v račun. Morda bi moral odgovarjati kdaj drugič. Ali pa nikoli, čeprav je bila prav včeraj ena prijateljica izredno presenečena, da v mojem stanovanju ni prav nobene knjige. Presenečenje je bilo na srečo tisto prijetno.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Ukvarjam se s svojo zapuščino. Ko mi ostane še nekaj strani v stroju in jih dobijo drugi v roke. Po moji smrti, kdaj pa. Naslov je Tralala.

*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

knjiga priznanj Milan Kleč panorama

Domov / Članki / 2013

Festival Vilenica: pomanjkanje inovativnosti in želja po vrnitvi na Kras

Helena Čehovin Gerželj

O avtorju
Članki
Podkasti

Festival Vilenica (Foto: Kulturno društvo Vilenica)

V gledališču, ki se nahaja v starem delu Kopra, so na deževni dan, 11. septembra, odprli 28. Mednarodni literarni festival Vilenica. Mladi obrazi in pričakovana inovativnost so splahneli že pred otvoritvijo, ko je potekalo literarno branje v foyerju gledališča. Kljub odličnim proznim tekstom, ki so jih prebirali pisatelji, je dogodek spominjal na tiskovno konferenco. Ljudje so hodili mimo, vstopali, nekateri tudi izstopili, slišati je bilo pogovore od zunaj, motila je premočna svetloba … Živ dolgčas, jasno, kako bi sicer vse to človek opazil. Literatura je intimna, potrebuje globoko koncentracijo, zato tudi prostor, ki to omogoča.

Festival se je iz osrčja Krasa preselil v Koper in zaživel v popolnoma drugi luči, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da festival Vilenica nosi v svojem imenu idilo, ki je hotel Žusterna ob glavni cesti Koper–Izola ne more ponuditi. Poleg literature to ime pomeni pršut, pomeni teran, pomeni burjo, gozd, ptičje petje in vinske kleti, pomeni podeželje. Pomeni mir.

Obisk na različnih okroglih mizah je bil zelo skromen ali ničen. Mednarodni komparativistični kolokvij Literatura in gibljive slike je bil namenjen predvsem samemu sebi in kljub trudu, vloženemu v predstavitve posameznih tem, smo bili večinoma priče projeciranju besedila na platno, s katerega so govorniki brali. Slik je bilo bore malo, kolokvij pa zapuščen predčasno.

Izjemno topel dogodek se je odvil v četrtek zvečer na Devinu v sklopu praznovanja stoletnice Borisa Pahorja, ki je udeležence nasmejal, glasbene točke so bile navdihujoče, program pa jedrnat in tekoč. Težko je sicer reči, kako je bilo tujim gostom, ki niso vsega razumeli. Pahor je med drugim povedal, da je na festivalu vedno pogrešal razprave o narodnih manjšinah velikih narodov, denimo o katalonski ali bretonski književnosti, in poudaril, da je treba literarni festival približati bralcem.

Zadnji dan je festival Vilenica potekal doma, na Krasu. V Štanjelu so ga z literarnim branjem sprejeli gostje in najmlajše nagrajenke mlade Vilenice, ki je bila podeljena že maja. Kristala Vilenice se je razveselila Tanja Maljarčuk, ki je pred tem navdušila z branjem svoje kratke zgodbe Ženska in njena riba. Po idilični matineji na gradu so gostje obiskali še Sežano in Lipico ter festival zaključili s tradicionalno podelitvijo nagrade vilenica. V čarobnem podzemlju jame, polnem različnih obiskovalcev, je spregovoril tudi Borut Pahor, s plesno in glasbeno podlago pa so nastopajoči pričarali atmosfero kratke zgodbe Najgrša ženska sveta slavnostne nagrajenke Olge Tokarczuk, ki jo je duhovito prebral Janko Petrovec. Predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer je zaključil z nekaj besedami na temo letošnjega festivala Navdih meja in podelitvijo slavnostne nagrade, ki so jo spremljale zahvale in glasbeni zaključek. Piknik pred Vilenico in Brencl banda so privabili še peščico lačnih domačinov ter zabavali družbo z vseh vetrov.

Prijaznost in gostoljubnost organizatorjev tega festivala gotovo ne poznata meja. Vseeno pa festival potrebuje prevetritev in inovativnost. Obisk je skromen, program na mnogo mestih duhamoren in preveč interen, kar je glede na izjemnost avtorjev in avtoric, ki tu gostujejo, velika škoda. Letošnja razkropljenost lokacij je bila prenaporna in tudi sama vzrok za manjši obisk dogodkov.

Še vedno pogrešamo literarni večer v idiličnem kraškem hramu, ob pršutu, teranu in dobri glasbi, predvsem pa naj gostje bivajo v mirnem okolju, v stiku z naravo in domačo ponudbo, kar jim bo gotovo prineslo novih, specifičnih vtisov, ki jih ne poznajo in ki so osnova tega festivala že od samega začetka. Tega ne smemo pozabiti.

festival Festival Vilenica panorama

Domov / Članki / 2013

Jezikovna rigidnost je rezervirana za sovražnike: Razredni sovražnik skozi rano jezika

Matjaž Juren – Zaza

O avtorju
Članki
Podkasti

Saj jo poznate, dobro staro klasiko, kako je slovenske filme najtežje gledati Slovencem samim. Nobena rigorozna dedukcija ni potrebna, da temu klišeju, ki si svoj razvodeneli pomen zopet pribori v trenutku, ko je na ogled nov slovenski film, podelimo veljavnost. Če njegove emotivne manifestacije – sramu, ne prepoznamo pri sebi, jo pa pri drugih in ti se večinoma rade volje, bolj ali manj artikulirano izkozlajo že ob vsakoletni najavi podeljenih sredstev filmskega sklada.

Ta performativni avtomatizem ni plod abstraktne zamere, ampak plod skozi izkušnjo pridobljenega kognitivnega stanja, v katerem je gledalec še posebej pozoren na vzorce filmskih »napak«, ki so ga zatolkli že prejšnjič in za katere pričakuje, da ga bodo tudi tokrat (in v prihodnje, ad infinitum). Tista nevralgična točka, kjer se obrambni mehanizem domačega gledalca ob primernem pritisku izrazi najbolj ilustrativno in do svoje besne popolnosti, je gotovo jezik. Ne »obrtniški« filmski, temveč tisti, ki ga svojim likom v usta položi scenarist, jezik, ki ga govorijo igralci in ga v končni instanci diktira režiser. Vehementna faktičnost, s katero se izrekamo glede plodovitosti kolektivne jeremijade o umetelnosti, gledališkosti in pretencioznosti izgovorjenega v slo. filmih, izhaja iz dejstva, da, bodimo iskreni, v njej sodelujemo tudi sami. Prevečkrat sem se zalotil, kako v vlogi gledalca opletam s sintagmami o zborni govoranci v naših filmih, ob kateri še prfoske slovenščine iz srednje šole zvenijo kot svečenice spletne #yolo dikcije, da bi lahko hlinil jebivetrsko nevtralnost. Tega sicer nikoli nisem zganjal iz čiste zlobe. Važi, mogoče malo (sadistično ponavljanje monologov tipa:

»Sence ližejo pročelja … No, se že prebujam«).

»Večno te bom ljubil.«

Večina sodobnih filmov slovenske kinematografije se je pač zavezala definiciji filma kot mimetične umetnosti, ki gledalcev z registrom, ki ga ne prepoznajo kot verodostojnega, ne more pripraviti do potopa v naracijo. Geneza jezikovne preobčutljivosti – »rana jezika« –gotovo sega dlje od gole nespretnosti avtorjev, še posebej če upoštevamo vpliv dolgotrajne kultivacije tujejezičnih televizij, odsotnost sinhronizacije in monolitne recepcijske navade (filmi s podnapisi skoooooos). Breme na filmskih ustvarjalcih je večje, kar pa jih ne sme odvezati od precejšnje gotovosti, da se večina publike k urbanemu filmskemu subjektu, ki po mobitelu smrtno resno razglaša: »Ljubim te, večno te bom ljubil, do smrti,« ne more obračati drugače kot z žgočim cinizmom. Motnja jezika seveda nikoli ni vrednostni absolut – često pa deluje kot črni krokar, kot preludij v ostale filmske prvine. Če nič drugega, pušča trajni priokus.

Skratka, tuja beneška publika je Razrednega sovražnika, ki je včeraj na Festivalu slovenskega filma doživel domačo premiero, nujno gledala drugače, kot ga bo domačija, še zlasti ko je ta reducirana na posameznega gledalca. Nagrada tedna filmskih kritikov, ki jo je za svoj celovečerec v Benetkah prejel režiser Rok Biček, vsaj na tej koordinati ne podeljuje imunitete. Ortodoksna drama o srednješolskem razredu, ki na novega razrednika obesi krivdo za samomor sošolke, je na prvi pogled testo točno tiste vrste, ki v sebi nosi klice najbolj strašne plesni. Povsem zdravorazumska je namreč formula, da turobnejša, kot je obravnavana tematika, bolj grozljivo gledalce privijajo umetne jezikovne tvorbe, ki padajo z gledališko ukrojenih žnabljev, še širše se razpira naša stara rana. In na pripovedno os Bičkovega prvenca lahko obešamo svinčene pomenske uteži, kot so smrt, izolacija, identiteta, upor, revolucija …

Solze depresivnega naroda

Po prebavi Razrednega sovražnika je jasno, da je film izvrsten v več kategorijah. Scenarij (ki ga je Biček spisal skupaj s kolegoma Nejcem Gazvodoin Janezom Lapajnetom) je premeten, očiščen navlake in kljub večplastni zasnovi ekstremno zadržane ekspozicije. Kamera (Fabio Stoll) z minimalistično, izredno ekspresivno intonacijo podpihuje trpko atmosfero. A šele z igro se razgrne polje, kjer se Razredni sovražnik dokončno odlepi od spolzkih tal svoje predeterminirane usode. Jezik v filmu namreč nikoli ne obsega samo tistega, kar se govori, ampak tudi to, kako se govori.

Biček je celotno kočljivost jezikovne motnje elegantno preskočil z vzporejanjem nasprotujočih si registrov. Film se tako ali tako ves čas suka okoli antagonizma med učenci in učitelji, med uporniki in sistemom, med posameznikom in množico, to je njegova jedrna celica. Konfliktu, ki poganja narativo, je v neposrednem kontrastu med vpoklicanimi naturščiki (učenci) in šolanimi dramskimi igralci (učitelji, še posebej fenomenalni Igor Samobor kot novi razrednik) dodana povsem nova kvalitativna plast. Dijakom je puščena njihova dikcija, jezikovna rigidnost je rezervirana za sovražnike. Ob tem se Biček konsistentno vzdrži vezanja sodb na tega ali onega pripadnika tabora, na to ali ono obliko diskurza.

Razredni sovražnik še zdaleč ni prvi, kaj šele edini slovenski celovečerni film, ki je zaprl zevajočo rano, iz katere tako rado zakrvavijo solze depresivnega naroda. Hkrati tudi ni prvi, ki si je drznil pred kamero postaviti naturščike in jim dovoliti, da cvrkutajo po svoje, čeprav so si v preteklosti eksotiko omislile predvsem komedije (Jebiga). Gotovo pa gre za eno od redkih filmskih dram v nedavnem spominu, ki gledalca nagovarja s konkretno substanco, ne da bi ga, s svojo v trugo zgodovine vrezano besedo, metala iz težko vzpostavljenega univerzuma. Film ni popoln, v določenih prizorih (ki jih v igralskem smislu nosijo pubertetniki) ga želi zanesti v cukreni zaliv eksplozivne patetike, a se mu z montažnim krmarjenjem vsakič uspe ogniti.

V končni fazi Razrednemu sovražniku tudi najbolj vulgaren sleng, razlivajoč se po vseh stotih straneh scenarija, ne bi pomagal stati pokonci, če bi bili drugi stebri konstrukcije majavi kot najpopularnejši slovenski filmski arhetip vseh časov – pijanski pijanec. Toda dobili smo film, ki se zaveda, da potrebujemo dosti več kot samo estetsko pobrušen kader.

Ali se s tem odpira pomlad frišno senzibilne generacije filmarjev? Čefurji s svojo blokovščino že a priori štartajo na preskok »gledališkega« besede. Gre za splošen trend slovenske kinematografije? Kaj pa vem …

Fak, upam da.

Od danes si film Razredni sovražnik lahko ogledate več kinematografih po Sloveniji.

Razredni sovražnik

Domov / Članki / 2013

Twin peaks slovenske proze: Cankar & Kovačič

Matjaž Zorec

O avtorju
Članki
Podkasti

Zapisala se nam bo ena tistih šolskih, kar učbeniških resnic ali raje šablonasta piflarija, preprosta katekizemska ugotovitev: najboljša pisca v slovenščini sploh sta Ivan Cankar med starejšimi terLojze Kovačič med novejšimi piščevskimi umetniki. Kot vsaka v klasiko paradigmatizirana reč, kaj vem, Iliada ali prefreskana sikstinka, Beethovnova glasba ali Vojna in mir, karkoli v tem rangu, postane nedotakljiva, sveta in preprašena ter spričo šolskega topoumnja tudi nevzdržna, tako je resnica vsake vrhunske stvaritve, posebej pa tiste kot klasične eminence, v njenem bistvu natanko nasprotna; vsaka prava umetnina je čisti nasprotek tega blesavega buržujskega sanjanja o v mojstrovini izpopolnjeni čisti lepoti, neoskrunljivi harmoniji med formo in vsebino, profani svet presegajoči razrešitvi protislovij, kakršna v pravem življenju ni možna itn. itd., je do kraja zarezana rana, dopolnjeno svetno neskladje, ki s svojim zadetkom v polno, na na bolenje najobčutljivejše mesto, ter neumornim delom na tem človeškem sodomiziranju ne neha bolet. Tako imajo v svojih nereflektiranih čebljanjih občudovalci teh bogu najvšečnejših del pravzaprav zmerom prav, četudi ne vedo točno, zakaj, in ne zaradi pravih razlogov. No, prek tega dialektiziranja jim torej pritrdimo tudi glede zgoraj izpisane trditve, katere variiranje in nadaljna dopolnitev naj bi bil tale spis.

Poleg itak umetniškega vrha glede tematiziranj, posebnih načinov njihovega zapletanja ter razrešitev, sploh tistega daru, za katerega je pisatelj poklican pesnit, ene od človeških variant samoopredelitve oz. dopolnitve, da ne zafilozofiramo preveč, sta obadva, kolikor vem, med znanimi pisateljski imeni daleč najboljša slovenska prozna stilista. Kako se to manifestira pri enem in drugem in nemara obeh hkrati ali raje literarno opredeliti njuno obrtniško mojstrstvo ter prek tega oplaziti še umetnostno neprecenljivost, to je tisto, kar sem si tule zadal.

Starejši imajo prednost, zato začnimo kar z Ivanom, čeprav je kot bivši živi mož umrl nekje približno dvakrat mlajši od Lojza. Celokupno je Cankar skozinskoz absolutno najboljši slovenski pisec kar se tiče obvladovanja jezika, njegovih fines in do kraja navitega besednega razkošja, in nikjer ne popušča, ne pavzira, kratkomalo komaj daje dihat. Njegovi iz biblije pojerbani paralelizmi, skladenjska virtuoznost in nenadejani besedni sunki ob vsakem branju ostajajo tako sveži, da ostrmevaš, češ Ivek Ivek, prekaljeni majster stari, resno se ti je tole izpisalo … In malone nima nikakršnih zadremanih lukenj, kjerkoli odpreš Cankarjevo knjigo in na katerikoli strani prebereš kateri že stavek, bo bolj ali manj izpiljen in nabrušen, do kamor se ga je izpiliti in nabrusiti dalo.

Je tudi velik lirik, menda najliričnejši pisec nevezane besede sploh, tudi v njegovih epskejših stvaritvah, npr. Hiši Marije pomočnice ali Na klancu, kot da ne zmore zdrkniti v udobno izsušeno pripovedno tehniko kakšnega Balzaca ali Dostojevskega, temveč kar naprej oblebdeva v tistih zasanjanih pod- in priredjih, zavalovanem ritmu ter melodičnem izglaševanju. Zato nemara iz teh romanov veje ono cankarjansko pripovedno nelagodje, nerodno in kot nepremakljivo v lucidno stvarnejšo dikcijo, zaradi tega menda tudi nikoli ni zmogel spisati res daljšega teksta.

Kovačič se lahko kaj hitro zazdi nasprotje pravkar zapisanega. Pravijo, da je težek za brat, zamorjena in vase zaprta literatura z zapleteno skladnjo, mestoma kompliciranimi periodami in čisto samosvojo, trčeno metaforiko, seveda pa vse to drži le na prvi ošinek, kajti ni ne moreč ne stežka berljiv, ravno nasprotno. Njegov slog je za razliko od Cankarjevega neprivzdignjen, naraven in skrajno nedeklemacijski, peklensko tempiran, steče gladko in neuporno ko curek scaline, pogosto tudi čisto nič kaj estetizirano prozaičen, da vsake toliko kar zazehaš, a kot da je v tem poklicna finta, piščevski trik, ki te na pravem mestu, stavku, odstavku povsem nenadejano zacentrifugira v neizglasljiv, čudeč krik.

Namreč, ne ob vsaki povedi kot Cankar, toda vsake toliko kovačičevska pripoved zabriljira s povsem izvenserijskimi odlitki slovenščine, kot bi si jezik sproti na novo izmišljeval in ga že optimiziral ter ga prejezikal do meje in onstran, kakor bi se beroč spet znova še enkrat učil materinščine. In težko, če ti kak tak pasus ali stran toliko ne nabije na jezikovni izraz mehkega pulza, ravno ker kar naenkrat, ko kadar se – kaj vem od kod – zgodaj zjutraj neulovljivo zdani, treskne iz ničesar, brezmejna gladina brez sapice na svoji opni podivja v pusteč cunami. Pomenljivo in niti ne presenetljivo se to zgodi predvsem v fuk scenah, katerih eden velikih majstrov je, tam se mu jezik zafiksa, kakor se v življenju zafiksaš s to ali ono ali tem ali onim razpaljajočim ljubimcem, razžvaljeno fukajoč in ves zafantazmiran v strašnem ljubljenju.

In zakaj sta se prisilila tako dobro pisat? Kot je Bach v svoji kleni protestantski prostodušnosti menil, da glasba ne more imeti višjega cilja od hvaljenja boga, in je Beethoven v glasbi slišal več kot v vsej modrosti in filozofiji tega sveta, zato je njuna glasba korak pred vsemi drugimi glasbami, tako sta tudi oba naša pisca na svoje besede stavila največ, kar sta lahko. V Podobah iz sanj npr. beremo, kako je vsak stavek skorajda fizična muka, in mali Bubi v Prišlekih na nekem mestu skuša edini dobri učiteljici na svetu razložit, kako bi rad izpisal tisto več, kar je bog, vesolje … (mimogrede, kot vsaka prava fuk poezija, se slednja tudi pri Kovačiču izteče prav tja). Te miniaturice je treba vzeti dobesedno, ne vulgarno, češ kako se Ivan zvija v krčih agonije, ko izpisuje ta ali oni povedni biser, temveč še bolj, kako onstran fizike boli in gluši ta odločitev za literaturo, absolutni vložek, ki pišoč umetnostno besedo v slovenskem jeziku cuka boga za dlake na jajcih.

In slednjič sta Ivan Cankar in Lojze Kovačič s svojo umetnostjo zedinjena v največjem, kar lahko kak pisec doseže: s svojim delom postaviti letvico, pod katero ne moremo nikoli več, če hočemo mi skromni zanjimci nadaljevati njun posel, pisat vrhunsko literaturo, ustvarjat umetnost dalje v njeno neskončnost.

Ivan Cankar Lojze Kovačič refleksija Twin peaks

Domov / Članki / 2013

Nasvidenje v naslednjem delu?

Simon Smole

O avtorju
Članki
Podkasti

Zdaj so časi, ko se gledajo nadaljevanke in nanizanke, počakaj, kakšna je že razlika?, ene se nadaljujejo, druge se nizajo?, v glavnem: o tem se veliko piše, tako kot o vsaki stvari v današnjem času. Dandanes je vse lahko predmet sociološke analize in filozofske refleksije. Rečeno s filozofskim besednjakom ima vsak ontični dogodek ontološki podaljšek. Podobno je z nedavnimi upori od arabske pomladi do vstaje zadolženega Mediterana, ki jih lahko, če smo malo hegeljanci, razumemo kot partikularne dogodke, ki štrlijo v univerzalno, torej kot konkretno univerzalno.

Zakaj so torej v zadnjem času televizijske serije ukradle pozornost celovečernim filmom? Morda prav zaradi svoje forme nizanja oziroma nadaljevanja, torej zaradi (potencialno neskončne) kontinuiranosti, ki v nasprotju s časovno in narativno zaključeno formo filma omogoča periodično naracijo in torej odprto in nedokončano zgodbo. Film je strogo vzeto enkraten dogodek, ki je sicer ponovljiv, a kljub stari cinefilski modrosti, da ob vsakokratnem ogledu gledamo drug(ačen) film, je potek dogajanja nespremenljiv. Televizijske serije torej zahtevajo drugačno percepcijo in neko vrsto vztrajnosti, ki je potrebna za razumevanje in spremljanje v času razvlečene naracijske strukture, ki od gledalca terja tudi večletno pozornost. Seveda nam pretakanje serij z interneta omogoča ogled celotne serije v enem zamahu in nekatere produkcijske hiše lansirajo serije v enem kosu, a to pomeni zgolj časovno strnitev sicer nespremenjene gledalske izkušnje. Seveda se vsaka serija enkrat zaključi, a to ne spremeni njene forme, ki je potencialno neskončna.

Nezaustavljivo slo po vedno novem delu priljubljene serije povzročajo nerazrešeni mini klimaksi v vsakem delu, ki obljubljajo veliko končno razrešitev. V popularni seriji Breaking Bad v uvodu enega od delov zadnje sezone (?) vidimo bradatega Walterja Whita, ki šokira sosedo s tem, ko izstopi iz svoje požgane hiše, ta uvod sugerira potencialni konec serije, a nismo čisto prepričani, da ni to morda zgolj napoved enega od mini klimaksov, ki jih v tej seriji kar mrgoli. Ta užitek v odlogu konca in hkrati hrepenenje po končni razrešitvi v naših priljubljenih televizijskih serijah pa paradoksalno omogoča spremembo percepcije uporniško/vstajniškega dogajanja doma in po svetu. Tega ne smemo razumeti kot filmografijo, torej kot posamezne filme, ki ostajajo le še nostalgičnim, ponavljanja željnim gledalcem in filmski kritiki. Vsak od dogodkov, Tahrir, Syntagma, Gezi park, Kongresni trg, je le del serije, ki ima svoje male klimakse, ki se bodo potencialno razrešili v naslednjem delu oziroma se bodo zlili v nov klimaks. Tako kot nestrpno pričakujemo novo sezono priljubljene serije, moramo zatišje po uporu začutiti kot pričakovanje novih uporov.

A sama sprememba percepcije, ki formo filma kot zaključenega univerzuma zamenja za kontinuirano zgodbo televizijskih serij, ni dovolj – v nasprotju s pasivnim gledanjem televizijskih serij je za nadaljevanje upora treba dodati lastno aktivnost. Torej se bo naša priljubljena serija nadaljevala le, če mi poskrbimo, da se bo nadaljevala. Tukaj se torej združita serialni užitek in otroška želja biti filmska zvezda. Kako pa je z željo, pa je jasno iz njene opredelitve – želja preneha biti želja takrat, ko je realizirana. In užitek izhaja prav iz vztrajanja v želji, torej v odlogu njene zadovoljitve. Zato prihaja do navideznega paradoksa, da se protestniški dogodki zadnjih let zdijo kot izraz nezaustavljive želje, da se film konča, po drugi strani pa smo priča odlogu konca z vedno novim delom. Tudi mi smo nastopali v enemu od delov, naše vseslovenske vstaje lahko razumemo kot mini klimaks(e). V nasprotju z nedolžnim bolščanjem v ekran pomeni vedno nov upor napoved revolucionarne spremembe, ki je tako blizu, a hkrati tako daleč, ki se ji kakor horizontu približujemo, a se vedno znova oddaljuje. Mogoče je Fukuyamina napoved o koncu zgodovine zvenela kot dober hollywoodski film s srečnim koncem, a vse bolj izgleda, da smo priča dolgi nadaljevanki, ki ji ne poznamo konca. Percepcijski obrat povprečnega gledalca bo ostal na ravni pasivne potrošnje nadaljevank, če si ne bomo želeli postati filmske zvezde. Kljub popularnosti nadaljevank vsi priznavamo, da ga ni čez dober film, tisti, pri katerem smo jokali ob srečnem koncu. Prav ta želja konca nas lahko motivira, da neskončni niz uporniških dogodkov končno zaključimo, da torej doživimo antiklimaks. Filmska želja (srečnega?) konca ali užitek neskončnega klimaksa torej. Kako je z uresničevanjem želja, smo že povedali, kaj pa se zgodi po koncu filma?

Na misel mi pride zaključni prizor Peckinpahove Divje bande, kjer po desetminutnem strelskem obračunu, v katerem umrejo vsi, na prizorišče prijaha banda (državnih!) plačancev in odjaha z zakladom – zdi se, da se tukaj film konča. Potem iz offa zaslišimo strele in v kader prijahajo domnevni revolucionarji, ki naj bi denar namenili za oborožitev revolucionarjev. Kako lahko razumemo ta konec, kot bodočo zmago revolucije? Toda v nasprotju z nadaljevanko ne bomo videli, kako se bodo stvari razpletle, morda bo ta skupina jezdecev zaklad zadržala zase in uživala po salonih in kurbiščih. Filmska forma ne omogoča daljšega časovnega spremljanja dogajanja, to pa na ravni gledalčeve percepcije pomeni, da je film enkratno dogajanje z omejenim številom sodelujočih. Serija po drugi strani vsak dogodek umesti v nek univerzalen kontekst celotne serije, kar pomeni, da v serijo lahko prihajajo vedno novi liki in novo dogajanje, ki lahko potencialno neskončno podaljšujejo življenje nadaljevanke, tako lahko razumemo razmah uporov in vstaj po svetu kot vedno novih časovno-prostorskih dogodkov, ki pa so vključeni v univerzalni kontekst »celote«.

Morda pa vprašanje na začetku ni pravilno zastavljeno in televizijska serija ni zasenčila filma, ampak živita v sožitju. Tako kot se v nas prepletata dve silnici, prva nam percepcijo omejuje na horizont našega neposrednega okolja, ki nas časovno in prostorsko zamejuje, druga pa odpira vedno nove možnosti začetka, ki lahko nanizajo vedno nove dele naše najljubše serije.

Breaking Bad serije