Pri izdajah poezije Srečka Kosovela moramo imeti pred očmi, da je bil Kosovel konstruktivist, kot pesnik pa je predvsem konstrukt slovenske literarne zgodovine in založniškega sistema. Toda to, da imamo z njegovo identiteto težave mi, ni še nič usodnega – imel jih je tudi sam. Kot je na nedavni okrogli mizi v okviru Dnevov poezije in vina povedal vodilni kosovelolog dr. Janez Vrečko, se to pač zgodi, ko ima človek več imen kot brazilski nogometaši. Morda se je zato tako obsedeno podpisoval na lističe s svojimi pisarijami – in morda se zaradi tega ni dosti brigal za to, da bi zraven navrgel še kak datum. Vedel je, da bo njegova podoba nekoč večja od zgodovine. Če ne bi umrl od prehlada, ampak bi si, recimo, pognal kroglo v glavo, bi bil slovenski Kurt Cobain. Kariraste srajce bi lahko ostale, dokler bi bile rdeče barve.
Od rojstva »iz neznanega razloga« do pogozdovanja Krasa z drevesi poezije
Čeprav je njegova biografija kratka in skoraj ponarodela, najbrž ne bo odveč, če jo na kratko ponovimo. Srečko Kosovel se je (»iz neznanega razloga«, kot bo kasneje zapisal sam) rodil 18. marca 1904 v Sežani. Zgodba s številnimi imeni gre takole: bil je peti otrok v družini, zato ga je župnik z izkrivljenim smislom za humor želel krstiti za Kvintilijana; pri tem ga je ustavil nekoliko bolj prisebni boter, ki je vztrajal pri imenu Felix Joseph; prvo od teh imen je poslovenjeno Srečko, poitalijančeno pa Felice – pesnik se je kasneje izmenično podpisoval z vsemi, razen menda z uradnim. Med prvo svetovno vojno so ga starši poslali stran od soške fronte, na ljubljansko realko, v upanju, da bo nadaljeval šolanje za gozdnega inženirja, s čimer bi lahko našel delo pri pogozdovanju Krasa. Toda Kosovel si je skorajda čez noč premislil, vstal z levo nogo in se raje odločil za obetavno kariero pesnika. Zanimanje za tehniko in matematiko je, o čemer se lahko prepričamo tudi v konsih, ostalo, Krasu pa je raje posvečal drugačna drevesa (saj veste: »bori, bori, bori, bori« in v tem smislu dalje), predvsem pa je ostal življenjsko središče njegove poetike.
Od propadlih sanj do ledene čakalnice smrti
A kot se s pesniškimi karierami nujno zgodi, se je začela povsem narobe. Lepa Vida, nedolžno gimnazijsko glasilo, ki ga je izdajal s somišljeniki, je bila mati vseh propadlih sanj. Zaradi nje se je Kosovel tako zadolžil, da so bili vsi njegovi kasnejši načrti obsojeni na mrtvorojenost. Bil je torej globoko v dolgovih, še preden je maturiral in se vpisal na filozofsko fakulteto, kjer pa je bil samo še bolj nesrečen; kljub temu da je imel tudi iz te megle neverjeten pregled nad sočasnim dogajanjem v umetnosti, družbi, filozofiji, pa tudi fiziki. Delal je kot knjižničar, obsedeno bral, si dopisoval (napisal je po tri pisma/razglednice na dan) ter pisal poezijo na vsak list, ki mu je prišel pod roke: na hrbtno stran računov za tobak, na papirnate vrečke … Pod psevdonimi je objavljal v raznih listih ter tolkel pregovorno kulturniško revščino. Bil je poln načrtov in želel izdati pesniško zbirko Zlati čoln, ki pa bi vsebovala zgolj njegovo »zgodnjo« poezijo (»baržunasto liriko«, kot jo je omalovažujoče imenoval), za katero mu je zdaj, ko se je kot umetnik našel, gladko dol viselo. S to komercialno potezo se je upal zgolj izkopati iz dolgov:
»Naj govorijo vsi umetniki, kar hočejo, o popolnosti svojih umetnin, o popolnosti in poti k popolnosti, honorar je vendar sladka beseda«.
Po zadnjih dognanjih mu je načrte preprečil kar lastni brat, ki je družini želel prihraniti sramoto.
Njegov pesniški razvoj je potekal z nepredvidljivo hitrostjo in v več smeri hkrati, s čimer je vrgel zlato jabolko generacijam svojih preučevalcev in občudovalcev, ki jih v tem boju ni bilo strah niti udarcev nizko pod pas. Toda ta trenutek se zdi, da lahko s precejšnjo prepričanostjo trdimo, da je nekaj korakov pred smrtjo kot najbolj modern(ističn)o smer prepoznal ruski konstruktivizem, ga z nekaj poskusi kot prvi, mogoče pa celo edini apliciral na literaturo in iznašel konse ter se politično povsem obrnil v levo. Prvi dokaz za to je njegova naraščajoča samozavest, ki ga je vse pogosteje vodila v konflikte s slovensko umetniško in izobražensko inteligenco – nazadnje ga je njegova druščina pustila, da je po literarnem večeru v Zagorju na jutranji vlak počakal v ledeno mrzli čakalnici, medtem ko so se sami spravili na toplo. Prehlad je bil zadnji šok za njegovo krhko zdravje, ki ga je načel z obsedenim pisanjem, in nekaj mesecev za tem je 27. maja 1926 umrl.
Od sramežljivega in čutečega fanta do Dereka Vinyarda
Čeprav je zgodnja smrt kasneje delovala kot najboljša PR poteza, je verjetno prekinila javni debi Kosovela konstruktivista, ki bi se zapisal v slovensko kulturno in občo zgodovino. Če se vam njegov razvoj iz svetoboljskega piflarja do avantgardističnega lunatika še vedno ne zdi posebno prepričljiv ali verjeten, si natančno oglejte fotografiji (opozorilo: ogled na lastno odgovornost). Najbrž se strinjamo, da je na zgornji fotografiji (iz leta 1922) Kosovel videti kot stereotipni vase zaprt, plašen, sramežljiv in čuteč fant s kraškimi uvalami namesto oči, ki le sugerirajo skrito življenje pod površino, in da na spodnji (1925) nenadoma ni najti nobene sramežljivosti več; podzemlje je pridivjalo na površje in ima svoj šov, njegov nasmešek je nasmešek vklenjenega Dereka Vinyarda (Edward Norton) na začetku Ameriške zgodovine X, le nekoliko resnobnejši. Kosovel je bil genij, ki je umrl, tik preden bi lahko začel s svojo misijo.
Od težaškega dešifriranja poezije do Zbranih pesmi
Za časa svojega življenja ni objavil skoraj ničesar, je pa za sabo pustil nepregledno poln predal komaj čitljivega papirja. Literarni zgodovinar in oče slovenske komparativistike, Anton Ocvirk, ki je ta zaklad nazadnje dobil v svoje roke, je zato zapise baje dešifriral kar s pomočjo delavk v lekarnah, vajenih brati za zdravniki. Brez datiranja, brez jasne razlike med tem, kaj je skica, kaj so zgolj čačke iz zdolgočasenosti, kaj pa čistopis, ter kaj sodi k čemu, brez kakršnih koli zasnutkov načrtovanih pesniških zbirk – je povsem nemogoče razbrati, kaj je (bi bilo) namenjeno objavi in kaj ne. Če k temu prištejemo še neverjetno raznovrstnost njegovih estetik, ki zajemajo od impresionizma preko konstruktivizma do socialno-kritičnih, levičarskih pesmi; pa raznovrstnost modernizma samega, kjer se razne smeri prepletajo, spopadajo ter iščejo dlako v jajcu, da bi utemeljile svojo posebnost in drugačnost; potem je vendarle nekoliko bolj jasno, zakaj je Ocvirk njegove »najnaprednejše« pesmi izdal šele leta 1967 (Vrečko je na okrogli mizi sicer namigoval tudi na partijske pritiske) ter s tem po mnenju mnogih za nekaj desetletij zavrl »razvoj« slovenske literature. Hkrati so vse to tudi očitni razlogi, zaradi katerih je vsaka objava Kosovelove poezije pravzaprav interpretacija in soavtorstvo urednikov, literarnih zgodovinarjev in oblikovalcev knjig – in temu se je mogoče delno izogniti le s tem, da se Kosovelova zapuščina izda v celoti, čim bolj zvesto originalu ter z vsemi pripisi in opombami.
Tako smo torej nazadnje prišli do knjigodzile, ki jo je letos, ko je bil Srečko Kosovel tudi eno od središč festivala Dnevi poezije in vina, izdala Študentska založba – s svojimi približno 1200 stranmi najobsežnejša knjiga, ki so jo tam kadarkoli izdali. Neposrednejši prikaz Kosovelovega opusa, a slednjega ni zajel v celoti, je doslej uspel samo še Ikarjevemu snu (Mladinska knjiga 2004, uredila Aleš Berger in Ludwig Hartinger), ki je prinašal skenirane rokopise. V najnovejši izdaji je dr. Neža Zajc, sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, več kot tisoč pesmi razdelila v tri cikle: Osebne pesmi, Poetološke pesmi, Družbeno-konstruktivistične pesmi, s podpoglavjem Konsi, ter Dodatek z mladinsko poezijo (ta je v literarni zgodovini pač vedno obsojena na obrobno vlogo »dodatka« k opusu velikega pesnika). Knjiga vsebuje torej vso verzificirano Kosovelovo poezijo, brez pesmi v prozi, ki so težava same zase, saj jih je praktično nemogoče ločevati od proznih črtic. Čim večjo ali doslej največjo zvestobo izvirniku so dosegli s ponovnim – in ustvarjalci knjige obljubljajo, da tudi najbolj verodostojnim – prepisom nekaterih že večkrat objavljenih pesmi, ki so tokrat izdane tudi brez večjih posegov ter z vsemi pripisi in drugimi opombami, ki so v rokopisu. Znova pa so našli tudi nekaj še neobjavljenih tekstov.
Od 1913 do 2013: Pozor! Branje poezije Srečka Kosovela lahko v vas zbudi neprijeten občutek, da se v zadnjih sto letih ni nič spremenilo
Gre za pomembno izdajo tako za ljubitelje poezije in za slovensko kulturo sploh. Kot literarni zgodovinar bi si sicer želel še kakšnih opomb, ki bi pesmi postavljale v kontekst s starejšimi objavami (razlike v branju, manko itd.), tako kot je ddr. Igor Grdina v spremni besedi v zgodovinski kontekst odlično postavil pesnika; sploh pa bi morale biti označene pesmi, ki so prvič objavljene – kar bi bila verjetno zanimiva informacija tudi za povprečnega bralca. Nenazadnje bi opozoril še na nekoliko nerodno poimenovanje »družbeno-konstruktivistične« pesmi (v uvodu celo kot »družbenokonstruktivistične« pesmi), kjer gre po mojem mnenju za dva precej raznorodna pojma, četudi je na estetski ravni konstruktivizem res zvezan z družbeno(-kritično) vsebino. Verjamem pa in čisto nič ne zamerim, da se bo večina bralcev na to mirno požvižgala, saj ima zdaj končno v eni sami knjigi to, kar je bilo prej nepregledno razseljeno po več knjigah, nekaterih nič manjše debeline in teže. O aktualnosti njegove poezije pa tako ali tako nihče ne dvomi, ne slovenske oglaševalske agencije ne protestniki na ulicah, pa tudi svetovna banka in evropska trojka ne bi, če bi vedeli zanj in/ali kdaj kaj prebrali. Morda bi moralo Ministrstvo za kulturo na njegove knjige začeti lepiti obvestila: »Pozor! Branje poezije Srečka Kosovela lahko v vas zbudi neprijeten občutek, da se v zadnjih sto letih ni nič spremenilo.«
Srečko Kosovel: Zbrane pesmi. Zbrala in uredila Neža Zajc, spremna beseda Igor Grdina. Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana 2013, 1180 str., 49 €.
* Kosovelovo biografijo sem večinoma sestavil po knjigi Janeza Vrečka Srečko Kosovel (Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011); več o Kosovelu kot konstrukciji literarne zgodovine oziroma o kanonizaciji »odsotnega avtorja« pa si lahko preberete v knjigi Marijana Dovića Slovenski pisatelj (Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007).
.jpg)
