Zapoved in zločin. Stičišča prava, književnosti in teorije
Matjaž Jager (ur.)
Izdaja:
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
Prevajalec:
Prehajanje skozi različna polja vednosti, ki mu zadnja leta modno rečemo interdisciplinarnost, pogosto služi kot priročen izgovor za prikrivanje površnega znanja in pomanjkanja izvirnih idej. Po drugi strani drži tudi, da tovrstna križanja, na primer med umetnostjo, znanostjo, družboslovjem in humanistiko, občasno ustvarijo posrečene potomce, ki prav zaradi svoje vsebinske pisanosti presegajo strukturne omejitve izvornih disciplin.
Umetniki, ki pri snovanju svojih del posegajo na področja drugih strok, niso prav redki, zato pa več pozornosti vzbujajo »neumetniški« strokovnjaki, kadar se, če tako nanese, lotijo podobnih manevrov v nasprotni smeri. Presenečenje je še toliko večje, ko kaj takšnega naredijo domači profesorji prava in sorodnih disciplin, kar se je pred manj kot letom dni dejansko zgodilo, ko je pri Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani izšel interdisciplinarni zbornik z naslovomZapoved in zločin. Gre za poizkus križanja prava in književnosti, tako (pre)drzno parjenje dveh na videz nesorodnih disciplin pa mora vzbuditi najmanj radovednost.
Nedvomno je (s)poznavanje prava oziroma izkušanje (ne)delovanja pravnega sistema vplivalo na številna literarna dela, pomislimo samo na mojstrovine Dostojevskega, Tolstoja, Kafke, Orwella in številnih drugih »nesmrtnikov«. V takšnih primerih je bilo oplajanje koristno. Kaj pa se zgodi, ko po klasični literaturi posežejo pravniki – in to celo z jasno začrtanim namenom, da bi s pomočjo umetniških biserov obogatili svojo obrt? Je to že priznanje, da je umetnost kljub vsesplošnim očitkom o neuporabnosti morebiti celo koristna, še več, koristna za stroko, ki jo visoko ceni kapitalizem? Urednik zbornika Matjaž Jager temu pritrjuje. Ugotavlja namreč, da je književnost po eni strani za pravo koristna zato, ker s svojo zmožnostjo celovitega in hkrati subtilnega opisovanja življenja daje dragoceno vednost o podrobnostih, ki se pravni stroki rade izmuznejo, po drugi strani pa zato, ker v zamejenih (vsaka stroka pač ima svoje meje) dušah pravnikov vzbuja oziroma naj bi vzbujala nagnjenje k bolj empatični obravnavi konkretnih ljudi, ki se po spletu takšnih ali drugačnih okoliščin znajdejo v kolesju pravosodne mašinerije.
Večji del avtorjev zbornika (samo)kritično ugotavlja, da je književnost most, ki povezuje idealno stanje, ki naj bi ga utelešalo pravo (o tem, za koga naj bi bilo takšno stanje zares idealno, je vprašanje za družbene kritike), in realno stanje, to je življenje samo. Književnost zato pravnikom (in vsem drugim) slika življenja v raznih (pogosto temačnih) odtenkih in na tak način omogoča uvide, ki bi jih sicer, če bi se zanašali le na lastne izkušnje, (pre)drago plačali. Je že prijetneje vednost o temnih plateh človeškega srca pridobivati s prebiranjem romanov kot z osebno udeležbo v vojnah, umorih, tatvinah, sodnih obravnavah in zaporih. Za pravnike in tiste, ki jih pravo zanima, zbornik nedvomno prinaša prepotrebno obogatitev matične stroke, ki utegne, če si dopustimo ščepec naivnega idealizma, tudi zato postati malo bolj človeška in s tem dovzetnejša za resnično življenje onstran zidov pozitivne zakonodaje.
Vprašanje o tem, kaj lahko takšno križanje ponudi vsem tistim, ki jih zanima predvsem književnost, ne pravo, pa seveda še zmeraj ostaja odprto. Na kratko, dvojePrvič, eseji (ne)hote izpričujejo dinamiko pravniškega umovanja, ko se to loti analize klasičnih literarnih del, da bi obogatilo matično stroko. Opazovanje tega procesa ni zanimivo zgolj zaradi psiholoških posebnosti avtorjev, ki se ob tem razkrivajo, ampak bolj zaradi razgrinjanja idejnih in ideoloških tančic prava. To v nasprotju s prepričanji številnih pravnikov in laikov ni homogena gmota, ampak amorfen sistem s sebi lastnimi protislovji. Še sreča, saj prav zato pravo ni in ne more v celoti odsevati teženj prevladujoče gospodarske in politične »metapripovedi«, denimo pri nas priljubljenega neoliberalizma, v katerem je »vsak svoje sreče kovač«, in postmodernistične estetizacije, po kateri naj bi »vsi družbeni problemi izhajali iz posameznikove perspektive«, pač pa s sabo nosi tudi potencial za kritično držo, ki se najbolj opazno kaže skozi razgrinjanje nevarnosti strukturnega nasilja (tj. nasilja, ki ga pod krinko zakonov in navidezne »normalnosti« izvaja država), kar v zborniku povzeti primeri iz književnosti dodatno poudarijo.
Kot drugo pa lahko konkreten nabor esejev služi kot kažipot bralcem, ki se želijo seznaniti s tistimi literarnimi in v manjši meri filozofskimi deli, ki so učinkovito in prepričljivo zaobjela prikaz temnih razsežnosti človeške družbe, zlasti kriminala in institucij, ki naj bi ga zatirale, čeprav ga marsikdaj (hote ali nehote) tudi ustvarjajo. Avtorji zbornika iz gledišča svoje stroke pretresejo izbrana dela Kafke, Ellisa, Shakespeara, Conrada, Junga, Tolstoja, Dostojevskega in drugih (žal manjka Markiz de Sade), ob tem pa slogovno dovršeno, pa tudi vsebinsko izčrpno, ponudijo svoje odgovore na nekatera večna vprašanja o zapovedi (dobrem) in zločinu (zlu).
Prišel mi je za hrbet, tih kakor senca. Po svoje mi je ljubo, da se je prizor zgodil na Tržaški, eni tistih redkih ljubljanskih cest, ki vodijo na morje (in ki jo v neskončnost preletavajo vrane). Videvala sem ga torej že prej, v centru, ko je nonšalantno čepel na tleh in igral na kitaro, pred Cankarjem, tik po koncertu malijske pevke Rokie Traore. Tokrat je prosil za nekaj deset centov, čeprav tega prizora ne obnavljam, ker bi želela izpostavljati svojo človekoljubno nrav – mlad, suhljat, obarvan moški je pravzaprav čakal na tistega poleg mene, tistega, ki kakor njegov oče, prihaja iz Afrike – temveč zaradi njegovega plahega, zmedenega načina, s katerim se je približal. Ne vem torej, kako mu je ime, še manj mi je znana njegova telefonska številka, saj je telefon že zdavnaj nekam odvrgel. »Dvesto evrov, ki jih prejmem vsak mesec, takoj zapravim,« je dejal in se begavo ozrl za moškima (po vsej verjetnosti iz nekdanjega jugoslovanskega juga), ki sta si morala misliti, da imamo tu, zdaj, pred albansko kruharno nekakšno srečanje »tačrnih«.
Čeprav je nekoliko kasneje priznal, da »je imel v resnici vse pogoje za dobro življenje, pa ga je zafural«, me je vzdolž Tržaške, že skoraj v Tivoliju, spreletelo, da utegne imeti nekaj skupnega s svojim drugim (družbenim) polom. Najraje ne bi omenila njenega imena, saj ga zadnji čas omenjajo že vsi, kot da ne bi spregledali, kako prazno je govoričenje okoli teatra, ki so ga priredili, toda ker je to storil ugledni novinar še bolj uglednega časopisa, naj z namenom eksempla ponovim za njim: »Dejstvo, da je policija Hildo Tovšak prijela, je lahko točka odboja.« Novinarski prispevek se zaključi z mislijo, da bi »najbolj znamenita begunka v zgodovini slovenskega gospodarskega kriminala« utegnila biti simbol posttranzicijskega časa (češ, da gre za izjemen primer, ki ga je treba postaviti za zgled temu, da je za krizo v Sloveniji kriv pokraden denar, korupcija, itd.). Kot je simbol plahi deček s Tržaške. Neviden, pa vendarle viden. Obstoječ, pa vendarle, če bi vprašali za mnenje tista dva posmehljivo razpoložena moška, neobstoječ.
Njegova plahost, ki po vsej verjetnosti prihaja iz dvojne razpetosti med tukaj in tam nekje (domovine svojega očeta ni še nikoli obiskal), me spominja na stavek, ki ga je zapisal Basil Davidson v knjigi Breme črnega človeka: »Da, če naj postanejo civilizirani Afričani, morajo prenehati biti Afričani, da pa bo to ustrezno in popolnoma izpeljano, je treba zagotoviti, da jim nikoli ne bo dovoljeno postati Evropejci. Bloditi morajo po nekakšni nikogaršnji deželi /…/.« Davidson, ki ga je iskreno skrbelo za Afriko in je vanjo polagal velike upe, na koncu pa doživel tudi veliko razočaranje, v tovrstnih pasažah priredi novinarski triumf. Potopi se v morje literature, toda tik preden v njem tudi resnično zaplava, se vrne na gladino in spet začne navajati dejstva. Tavanje v medprostorju je po njegovem namenjeno osvobojencem, ki so jih Angleži rešili iz suženjskih ladij in jih nastanili v Liberiji in Sierri Leone. Tam so, odtujeni zaradi strašne izkušnje, začeli verjeti v barbarizem Afrike. Ker so bili Afričani tisti, ki so jih prodali v suženjstvo, so se osvobojenci navduševali nad britanskim imperijem in njegovo mornarico.
Prepričani so bili, nadaljuje Davidson, da imajo dve nalogi: asimilirati kulturo in cilje svojih osvoboditeljev ter jih prenesti drugim Afričanom. Ob tem so verjeli, da se bliža čas afriške avtonomije ali pa celo politične neodvisnosti in da bodo po odhodu britanskih kolonialnih uradnikov prevzeli vodenje države. Ker so »naselbine« v zahodni Afriki na začetku stoletja prinašale več težav kot koristi in ker so poleg tega angleški uradniki v njih umirali za rumeno mrzlico, so saroji uspeli pridobiti prednost pred tradicionalnimi afriškimi poglavarji, ki so se kot nasledniki starodavnih imperijev tudi potegovali za oblast. To kratkotrajno liberalno navdušenje je ugasnilo, ko so se časi spremenili in se je utrdil imperializem. Če je v štiridesetih letih 19. stoletja veljalo, da je vsak višji uradni položaj, tudi položaj guvernerja in predsednika vrhovnega sodišča, zasedal človek, ki je bil deloma afriškega izvora, so konkurenčni boji v 60. letih 19. stoletja med posameznimi imperialnimi silami to razmerje povsem porušili.
Med Davidsonovim navajanjem, da se je konec stoletja dvignil plimski val evrocentrizma, val rasizma, ki je učil, da so Evropejci že sami po sebi boljši od Afričanov, in dodatno tudi to, da so Angleži boljši od Francozov (ki so trdili nasprotno), me je prešinilo, da tovrstne pojave, kot je nenaden porast rasizma sredi 19. stoletja, s svojim mikroskopskim aparatom zares lahko pregleda le literatura. Ko avtor ene ključnih knjig postkolonialnega diskurza nadaljuje, da so na primer Afričani leta 1912 v Sierri Leone zasedali zgolj enega od šestih položajev v višji administraciji, medtem ko so jih imeli še leta 1892 v rokah polovico (pobude za temeljne zakone, pisanje zakonov in odločanje o njih je bilo v pristojnosti Londona), se trenutek zdi tako močan, da se Davidson kljub slogovni izpiljenosti in ravno zaradi esejističnega diskurza ne zdi več prepričljiv. Odtujitev Afričanov od lastnega okolja zanj postane geslo, toda geslo, s pomočjo katerega kot bralci ne moremo odpreti več nobenih vrat.
Nekaj časa po tistem srečanju na Tržaški me je še preganjala misel, da bi se lotila romana o afriških priseljencih v Sloveniji in sledovih, ki so jih pustili za seboj. Da bi poklicala tavajočega dečka na neobstoječ telefon in ga povabila na skodelico kave. Iz njega bi skušala izbezati zgodbo o njegovi mami, ki je menda več kot desetletje preživela v Franciji, zdaj pa živi »nekje onkraj« (po zamahu njegove roke sodeč ne gre za podeželje, pač pa, da je preminula), zgodbo o njenih laseh, obliki ustnic, zgodbo o tem, kako je ravnala z njim, kako je ravnala zjutraj, ko se je namenila v službo in so ji vaški fantje, prizadeti zaradi njenega razmerja s temnopoltim moškim, prerezali gume na avtomobilu. Želela bi izvedeti, kako je bilo z očimom, po katerem deček nosi priimek, ki sem ga nekje na pol poti tudi pozabila, in predvsem, kako je bilo z očetom, zakaj se je vrnil v Afriko, kam natančno, je imel še druge ženske, druge otroke … – toda tega ne bom storila. Ne še zdaj. Verjetno, ker ne premorem dovolj poguma, kaj šele energije, da bi se soočila s tolikšno žalostjo, močvaro čustev.
Morda pa se zato novinarji tako senzacionalistično, brez pravega znanja in razumevanja, skratka konformistično naslajajo nad novo odkritimi tajkuni, begunci, kriminalci in kar je še podobnega, sem dejala tistemu, ki je dečku pred albansko kruharno v roke potisnil kovanec, ker ne premorejo poguma za kaj več. Premorejo slogovno izpiljenost, tisti najboljši in z daljšo kilometrino za hip celo pomolijo nogo v mrzlo, zato pa kristalno čisto vodo beletristike, iz nje privlečejo na plano kakšen kamen, kakšno algasto rastlino ali zlizan okrušek stekla, toda da bi sugerirali našo drugačno sedanjost, oziroma navedli razloge za vsesplošni negativizem, tega ne znajo. Ali pa takšnih novinarjev preprosto ne delajo več. Recimo takšnih, kot je bil Basil Davidson, ki je še verjel v renesančno sežemanje spomina (čeprav njegovim uvidom mestoma manjka detajliran zgodovinski spomin). Odgovor, ki sem ga prejela, z roko na stikalu svetilke, je skoraj predvidljiv, pa vendarle resničen: »Za naravo novinarskega žanra gre. To je vse.«
Breme črnega človeka (Afrika in prekletstvo nacionalne države)
Ob prejšnji lestvici, ki je slavila najboljše začetke, smo optimistično napovedali, da gre s pomladjo vse na bolje. Nato je pomlad zamudila, maja nismo imeli in nastopil je junij. Srčno radi bi vam rekli, da nič na svetu ni boljšega od poletja in da je poletje samo najboljši zaključek. Ker prinaša odrešenje po dolgi zimi in čas negotovosti spremeni v čas samoumevnosti. A si ne upamo. Zato vam želimo le osvežujoče branje in obljubljamo, da bo naša naslednja lestvica vroča, kakor se za letni čas spodobi. In ne pozabite – po poletju gre spet vse na slabše, zato ga užijte do konca.
1. Herman Melville:Bartleby, pisar
Melville (avtor: Ana Baraga)
O Bartleby! O človeštvo!
»Predstavljajte si človeka, po naravi in zlem naključju nagnjenega k bledemu brezupu; je sploh kaka služba primernejša, da to spodbudi, kot pa nenehno ukvarjanje s temi mrtvimi pismi in njihovo razvrščanje za sežig?« Pozabite Gregorja Samso, zanemarite Josefa K. na prvem mestu sveže AirBeletrinine lestvice (niti ne preveč) ponosno stoji spomenik klinični depresiji, apatiji, resignaciji in nasploh vsemu mračnemu in mlačnemu, kar nam svet in njegova nesmiselnost lahko ponudita, Bartleby, pisar. Mož enega stavka, prihodnost brez napovedi ali obljube, ki je s svojim raje bi, da ne omrežil psihoanalizo s strukturalizmom vred in se vsem otožnim pisarniškim delavcem sveta ponudil v zrcalo, je v svojem značilnem slogu praktično brez boja pometel s konkurenco in spravil v zadrego vse udeležene. Čeprav zadovoljni, da lahko enemu izmed bolj trpinčenih likov, kar jih pozna literatura, v obliki današnje slave ponudimo vsaj določeno kompenzacijo za leta trpljenja med papirji, tokratnega zmagovalca objavljamo z nekoliko tresočimi se rokami – le kdo bi namreč zlahka priznal, da je med vsemi možnimi zaključki nepreglednega števila knjig, ki se valjajo po knjižnicah sveta, izbral prav najmizernejšega? Oh Bartleby, ti uboga zagonetna para, oh človeštvo, ki mu ne kaže dosti bolje.
2. Theodor Fontane: Effi Briest
Effi (avtor: Ana Baraga)
»Ah, Luise, pusti, to je široko polje.«
Sta vam Ana Karenina in Ema Bovary segli do srca? Spoznajte Effi Briest, dekletce, ki nam ga veliki nemški realist Theodor Fontane v prvem poglavju prikaže igrivo razposajenega na domači vrtni gugalnici, v naslednjem poglavju pa je že poročeno z več kot dvajset let starejšim moškim. Ker se je 19. stoletje v času izida romana iztekalo, je znal Fontane s panoramskim pogledom na preteklo stoletje in natančnim opazovanjem družbenih odnosov pred bralcem razgrniti vso bedo malomeščanske družbe okostenele Evrope. Družbe, ki otroka sili, da postani žena, ženo pa, da na mentalni ravni vedno ostane otrok, ki mu morajo sleherni drobec užitka odobriti drugi. Družbe, ki v imenu časti zahteva smrt. Mlada Effi se je pregrešila in to je plačala s trpljenjem in življenjem. Prav verjetno je, da so zadnje strani romana predstavljajo enega najpretresljivejših zaključkov. In ko Effi že počiva pod zemljo ter njena starša, ki sta jo v imenu časti nekoč odrinila od sebe, stojita na grobu, mati plaho vpraša, če sta bila morda onadva kriva za hčerino prezgodnjo smrt. Ker sta jo mlado poročila. Mož, nosilec časti, ponovi svojo najljubšo floskulo, kakor jo je že pred tem večkrat v romanu. To je široko polje, preširoko, da bi o njem razpravljali.
Sicer pa po tej floskuli nosi naslov roman Günterja Grassa (Ein weites Feld, 1995), ena najslavnejših rodbin iz enega najboljših nemških romanov, Buddenbrookovi, pa je svoje ime prav tako bržkone našla v Fontanejevem romanu. V romanu, ki ga boste zaprli s solzami v očeh in gnevom v srcu.
3. Fran Levstik: Martin Krpan z Vrha
Martin Krpan (avtor: Ana Baraga)
Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: »Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščake in mater županjo. Zdravi ostanite!«
»Srečno hodi!« pravi cesar, minister Gregor pa nič.
Fran Levstik (1831–1887) je imel poln kufer svojih pisateljskih kolegov, ki niso znali skupaj spraviti ene spodobne zgodovinske povesti našemu klenemu ljudstvu v užitek, čeprav jim je v Popotovanju od Litije do Čateža skoraj dobesedno mimo-grede natančno in podrobno razložil, kako se to dela. Zato jo je napisal kar sam in slovenska literarna zgodovina mu je še danes v dno duše hvaležna. Martin Krpan, ki tokrat ni povsem z vrha, ampak šele s tretjega mesta, je poleg zvečine Cankarjevih eno tistih del, za katere velja, da utelešajo slovenskega duha in naravo. Po eni strani naj bi bili torej iznajdljivi, zviti, močni in takoj pripravljeni na spopad z vsakim tujcem, ki ogroža naš način življenja, po drugi ponižni in skromni pred vsakim tujcem, ki omogoča naš način življenja, ter brez posluha za sonaravno bivanje. Kakorkoli že, visoko mesto za zaključek te povesti je gotovo upravičeno, saj je zadnje pol povedi prešlo v folkloro in marsikomu od nas omogočilo, da je s katarzo končal kakšno od strašno pametnih in nadležnih debat o politiki, ki jih Slovenci tako obožujemo.
4. Kurt Vonnegut:Mačja zibka
Mačja zibka (avtor: Ana Baraga)
»Če bi bil mlajši, bi napisal zgodovino človeške neumnosti; in povzpel bi se na vrh gore McCabe in legel na hrbet, svojo zgodovino bi si podložil pod glavo; in vzel bi s tal majčkeno tistega bledomodrega strupa, ki ljudi spreminja v kipe, in spremenil bi tudi sebe v kip, ki bi na hrbtu leže in z grozljivo spačenim nasmehom kazal osle Saj Veste Komu. «
Vonnegut po AirBeletrininih lestvicah leze počasi, a suvereno, v tem trenutku nekako tako kot »velike evropske ideje« proti smetišču zgodovine. Oprostite, toda analogije se tu ne končajo. Hkrati tudi našemu (i)zbirateljskemu kolektivu počasi postaja jasno, da že vsled eklektične popularnosti Vonnegutu ne moremo odrekati mest na lestvicah – občudovanje, ki se k njegovemu piedestalu v slinastih potokih steka tako z akademskih in gikovskih, kot tudi s hipsterskih kuloarjev, upravičeno ne jenja. Zato Vonneguta od zdaj naprej na vseh naših lestvicah pričakujte v isti maniri kot je sam, v Mačji zibki skozi Bokononve žnablje, pričakoval človeško neumnost – zanesljivo.
5. F. S. Fitzgerald:Veliki Gatsby
Gatsby (avtor: Ana Baraga)
»In tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno nosi nazaj v preteklost.«
Četudi se vam zdi Fitzgeraldov roman plehek, neprepričljiv, površen in morda celo dolgočasen, morate zadnji povedi priznati univerzalno veličino. Fitzgeraldu je uspel eden od najpopolnejših zaključkov v zgodovini književnosti. Uspel mu je zaključek, ki je postal ikoničen. Prvič, ker se dotakne tudi človeka, ki romana sploh in prebral. In drugič, ker z eno povedjo osmisli celotni roman in povzame Gatsbyjevo zagledanost v preteklost, zaradi katere je onemogočena njegova prihodnost. Tudi ob tretjem branju si ne morete kaj, da vaš zadnji stavek romana ne bi vsaj malo potrl.
6. George Orwell:Živalska farma
Živalska farma (avtor: Ana Baraga)
»Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka in od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo.«
Raziskovanje dihotomije med človekom in svinjo je očitno kar primeren zaključek genialne satire, ki se je v Georgovi glavi porodila iz velikega razočaranja nad neuspešnimi implementacijami -izmov. Nihče ne ve, če je striček Stalin prebral Živalsko farmo in se v njej prepoznal kot veliki prasec Napoleon, srhljivo jasno pa je, da s(m)o se v nesrečni živali prepoznavali bralci – nekateri kot marljiva kljuseta, drugi kot zvite mačke, tretji kot uzurpatorski merjasci in večina kot vsaka od njih po malem. Kako težko je prepoznati fašista v sebi in kako težko se mu je odreči? Kdo je kdo? Pa smo spet na začetku. Oziroma na koncu. Orwell, ta brezčasni literarni car, je imel prav. In ko boste v ponovno branje vzeli Živalsko farmo, boste v svoji spoznavni žalosti definitivno imeli prav tudi vi.
7.Emily Bronte:Viharni vrh
Viharni vrh (avtor: Ana Baraga)
»Postaval sem pod tem blagim nebom; opazoval sem vešče, ki so plahutale med resjem in zvončnicami; prisluškoval rahlemu vetru, ki je dihal skozi travo, in se čudil, kako si more kdo predstavljati, da bi imeli tisti, ki počivajo v tej mirni zemlji, nemiren sen.«
Ena od članic uredništva je že pred časom priznala, da je prvi roman, ki ga je prebrala, Viharni vrh. Dodala je tudi, da zna zaključek na pamet, še več, trinajstletna si ga je s črnim flomastrom zapisala v dnevnik. In če bi imela v kateri od faz odraščanja uporniški preblisk, bi si ga verjetno vtetovirala. Zakaj jo je, trinajstletno, zaključna poved tako pretresla? Bržkone zato, ker ji je dala vedeti, da se bo nekoč vse uredilo. Nekoč bo vse dobro, mirno in spokojno. Če ne prej pa nekoč, ko bo, kakor Catherine, Edgar in Heathcliff, pod resjem, med katerim bodo plahutale vešče.
8. Ivan Cankar:Nina
Cankar (avtor: Ana Baraga)
Šel sem, nisem maral življenja in tudi ono samo se ni brigalo zame in me ni videlo, ko sem šel mimo; obadva, jaz in življenje, sva vedela, kje je moja družba …
Kdor premore vsaj malo daru za opazovanje, je do zdaj bržkone že ugotovil, da je Ivan Cankar nekakšen stric iz ozadja slavnih lestvic. Nikdar na vrhu, a vselej nekako prisoten kroji vzdušje in daje temačen odblesk naših seznamov. Odgovor na vprašanje, ali to pove več o našem dragem Ivančku ali o stanju duha v uredniškem odboru, prepuščamo vam, dragi bralci. Kar pa se Nine tiče, lahko v nekakšnem prarobnem zapisu, ki ga je leta 1906 prispeval skrivnostni mož z imenom Dr. E. L., beremo: »Cankar je zopet prav iz svoje duše govoril, a on govori jezik, ki zveni kot umirajoča struna, neznan in nerazumljen. /…/ Razumel sem Cankarja toliko, kakor razumem človeka, ki govori v težkih, bolestnih sanjah in sega z rokami po prikaznih, ki jih gleda njegova fantazija. Življenja prevara, puhlost in hinavščina je vsebina teh fantazij, rešenje je v smrti in olajšanje bolesti v resignaciji, ki s hladno ironičnim smehljajem vrača udarce. /…/ Bolestno razpoloženje je vsebina tej knjigi, umiranje vse energije in volje do življenja je njeno edino dejanje.« Nina je skratka zgoščena pripoved o tem, kako slabo in nesmiselno je vse skupaj in kakšen zaključek takšni zgodbi pritiče bolje, kot najdokončnejši vseh koncev v objemu milostljive Matilde?
9.Franz Kafka:Proces
Kot pes (avtor: Ana Baraga)
Na K.-jevo grlo pa so se položile roke enega od gospodov, medtem ko mu je drugi zabodel nož globoko v srce in ga tam dvakrat obrnil. Z ugašajočimi očmi je K. še videl, kako sta gospoda prav blizu njegovega obraza, z licem ob licu, naslonjena drug na drugega, opazovala, kako bo z njim. »Kakor pes,« je rekel, bilo je, kakor da ga bo sramota preživela.
Na lestvici najboljših začetkov, ki smo jo za vas pripravili prejšnji mesec, je kraljeval na prvem mestu, zdaj je skoraj povsem pri dnu. A to ni pravzaprav nič presenetljivega, Franz Kafka je pisal žolčno in znojno, napol obsedeno in več kot napol noro. Njegove zgodbe se res začnejo s preobratom, ki to v resnici ni, a končajo se sploh ne … Kafka je pisal hipertekste, kjer so teksti lezli v vse smeri, samo proti smiselnemu zaključku ne. Njegove zgodbe so bile njegovo nevrotično in grozljivo normalno vsakdanje življenje, ki jih je lahko zaključila samo avtorjeva smrt. Nakar je mimo prišel Max Brod z metlo in smetišnico, kose njegovih zgodb pobral s tal in jih zlepil skupaj v kolikor toliko linearno besedilo. Med vsemi poljubnimi konci Franzevih del je uredništvo AirBeletrine izbralo konec romana Proces in konec njegovega obdolženega Josefa K., ki so ga nekega dne povsem na lepem pozvali na sodišče, ne da bi mu povedali, česa točno je obtožen, potem pa ga nekega dne povsem na lepem tudi obsodili in usmrtili. Opozorilo: vsaka podobnost z dogajanjem v slovenskem pravosodju je zgolj naključna, nenamerna ali pa povsem politično motivirana.
10.Italo Calvino:Če neke zimske noči popotnik
Calvino (avtor: Ana Baraga)
Ludmilla zapre svojo knjigo, ugasi svojo luč, spusti glavo na blazino in reče: – Ugasi tudi ti. Še nimaš dosti branja?
Ti pa: – Samo še trenutek. Ravno končujem Če neke zimske noči popotnik Itala Calvina.
Četudi je padec Franza Kafke s prvega mesta prejšnje na deveto mesto tokratne AirBeletrinine lestvice globok, gre vendar za dve različni deli istega avtorja. Le kaj naj na to poreče italijanski postmodernist in razočarani komunist Italo Calvino, ki je zadnjič zasedal peto, zdaj pa kar zadnje mesto – z istim delom, metafikcijskim in metaironičnim romanom Če neke zimske noči popotnik? Mogoče lahko zakliče samo: Vendetta! in se pripravi, da bo z njim slavil na kakšni od bodočih lestvic – recimo na taki z najbolj hecnimi naslovi. Člani AirBeletrinega uredništva vsekakor zavračajo insinuacije, da so vremensko občutljivi in da v teh obupanih poskusih poletja, da bi se nazadnje vendarle zagnalo, nimajo več pravega smisla za humor. Dragi bralec, danes je zunaj gotovo čudovito vreme, zato te ne bomo več zadrževali za štirimi stenami; reci: »Samo še trenutek, sonce, morje in hladna pijača. Ravno končujem Lestvico 10. najboljših koncev na straneh AirBeletrine.«
Konec (avtor: Ana Baraga)
LITERATURA
Herman Melville: Short novels of Herman Melville, East Lansing : Michigan State University Press ; Sydney : U. Smith, 1962.
Rad bi začel z anekdoto: pred nekaj tedni sem se vozil v avtu z znancem svojih let, ki se ukvarja s poezijo. Prebral sem nekaj njegovih pesmi in čeprav se mi niso zdele slabe, me je veliko bolj od poezije prijetno presenetilo dejstvo, da vozi relativno varno in zanesljivo. Beseda v avtu je nanesla na pitje alkohola in znanec za volanom je potožil, da vsi veliki umetniki pijejo in da on s svojo abstinenco nikoli ne bo mogel postati eden od njih. Seveda sem ga poskušal potolažiti, pa mi ni najbolje uspelo; njegov spisek pijancev-umetnikov je bil veliko daljši od mojega absinentov-umetnikov. Tako ni ostalo drugega, kakor da mu priznam prav in debata se je zaključila s sklepom, da so vsi veliki pesniki alkoholiki. Ampak nekaj me je vse bolj žulilo, ne zato, ker sem goreč zagovornik abstinence, pač pa zato, ker se mi je zdelo nepravično, da nekdo lahko poviša razvado v pogoj za kakovostno ustvarjanje.
Dobro, za začetek se strinjajmo s hipotezo, da je veliko ustvarjalcev podvrženih odvisnostim. O tem bi gotovo imel veliko povedati Miha Mazzini, a stereotipi so stereotipi. V redu; vsi veliki pesniki so pijanci. No, pa tudi ena tretjina Slovencev. Še veliko več je pijancev, za katere ne bomo nikoli slišali. Pisateljstvo je pač tisto, kar pri nekaterih pride zraven. Če uspeš kot umetnik in nekako postaneš javna oseba, ljudi začne zanimati, kaj počneš v svojem zasebnem življenju. Saj veste, govorim o delu članka na Wikipediji, ki se nahaja čisto spodaj, pod naslovom Personal Life, govorim o rumenem tisku. Moj znanec ni edini vrstnik, ki je podvržen spektakularnim zgodbicam slavnih umetnikov in idoliziranjem njihovega bohemskega življenja. Tako začne veliko mladih umetnikov, ki sem jih spoznaval v zadnjih letih. Zdi se, da s prvo napisano pesmijo, s prvo revialno objavo, prvimi pohvalami dobiš veto, ki ti narekuje nadaljnji življenski slog, ta pa vključuje veliko drog, veliko promiskuitete, veliko obskurnih navad in predvsem veliko pisanja o tem na Facebooku. Kaj pa kakovost pesmi? Pomembno je, da piješ enak čaj kot Rimbaud in da pišeš v moleskin, ki ga je uporabljal tudi Picasso, da razglasiš, da imaš bipolarno motnjo, tako kot Hemingway. Kakovostna literatura bo že sledila sama od sebe. Tekmovanje v posnemanju bohemov postane sinonimno s tekmovanjem v umetniški kredibilnosti. Piramida se tako začne graditi od zgoraj navzdol in je popolnoma neutemeljena. Čisto vseeno je, kakšna je tvoja spolna orientacija ali tvoje stališče o Palestini. Edino, kar šteje, je kvaliteta ustvarjenega.
Pripadam generaciji dokumentiranja. Če ti na okensko polico prileti vrabček, če prevrneš krožnik makaronflajša po preprogi svojih staršev, če kupiš nove termo gate, če si nastrigel hvale vreden kupček nohtov, če z balkona visi stara mama, ki se ji je na srečo invalidski voziček zagozdil za ograjo, je treba to dokumentirati. Pa saj ne, da je s tem kaj bistveno narobe. Rad gledam te slike, nasmejijo me in zaradi njih se čutim povezanega. Ta občutek pa je dolgo pred Facebookom kot problem že izpostavil Andrei Tarkovsky. Ko so ga vprašali, kaj bi svetoval mladim, je rekel: »Težava z mladimi je v njihovih agresivnih in bučnih dejanjih, da se ne bi počutili osamljene. In to je žalostna stvar.«
Živimo namreč v časih zelo specifične ideologije, ki strogo obsoja nedružabnost in samoto, poveličuje pa užitek in srečo (karkoli že to je). V reklamah, filmih in medijih je status kul osebe zelo natančno določen: kul je tisti, ki ima veliko prijateljev, veliko seksa, ki vsak petek zvečer skače na kakšnem koncertu, ki póka najboljše fore. Ta pritisk je tako hud, da nekateri »luzerji«, ki ob petkih zvečer ostanejo doma in na socialnih omrežjih prežijo na fotografije bivših sošolk v bikinijih, namenoma pritisnejo gumb »navidez nedosegljiv«, da jih kdo ne bi dojemal kot potencialnih bombnih napadalcev vrtiljaka neskončne družabnosti in zabave. Najhuje je, ko ta ideologija vstopi v polje umetnosti. Spomnimo se mladega pesnika, ki opremljen s Picassovim moleskinom prireja literarne večere vsevprek, ki dokumentira vsak premik čopiča, vsako novo napisano pesem. Pa ne gre le za posameznika, na podoben način lahko govorimo o poljubni umetniško ali neumetniško angažirani organizaciji. Ali ne deluje pri tem isti mehanizem? Važno je pokazati, da nismo sami, reafirmirati občutek pripadnosti, občutek, da smo kul in priljubljeni. Publika pa tako ali tako samo čaka na gratis kozarčke vina in rezine sira, ki jih grizlja ob trepljanju mladega pesnika. Še en dokaz so ljudje, ki se vsako leto udeležujejo literarnih delavnic z istimi pesmimi in ljudje, ki eno kratko zgodbo pošljejo na pet različnih natečajev. Pomembno je biti opažen, vsebina pa izgublja na vrednosti.
Pripadam generaciji, ki je pozabila na pomen koncepta biti sam. To je edini ključni pogoj za kakovostno ustvarjanje. Ustvarjanje namreč ni nič drugega kot vaja v samoti. Najboljši izdelki so tisti, ki pridejo na površje nedotaknjeni, lastni samo njihovemu stvaritelju. Morda se avtorju zdijo banalni, ker o njih razmišlja že leta, ampak ne pozabimo, da tisto, kar je povsem samoumevno nam samim, morda ni samoumevno tudi drugim. Če se hočemo slišati, moramo odstraniti zunanji šum, ki ga je danes vse polno. To seveda ni nova ugotovitev. Veliko umetnikov se ob snovanju novega projekta umakne na deželo ali kako tujo državo, vendar tudi tukaj tiči past: že s samim razglašanjem osamitve tvegamo izgubo prvotnega namena, zato se mi zdijo naivni znanci, ki tako radi govorijo v prid potovanj, na katerih naj bi našli sebe. Popolna neumnost. Samemu sebi itak ne moraš nikoli ubežati in to začutiš ravno v trenutkih samote, kjerkoli že si. O čem pa bom pisal, če ničesar ne doživim? Še ena neumnost. Gregor Strniša je sovražil potovanja in skoraj ni zapustil svoje hiše v Rožni dolini. Mu lahko očitamo, da njegovi poeziji primanjkuje domišljije?
Kar se tiče osame, bi jo osebno rad doživljal bolj spontano. Imam idealistično prepričanje, da umetniški proces ne sme biti posiljen na nikakršen način. Rad verjamem v spontano akcijo. Toda priznavam, da mi to vedno ne uspeva najbolje. Tudi Justin Vernon se je moral za tri mesece umakniti v kočo, da je posnel svoj prvi album, tudi Jevgenij Morozov si zaklepa omrežno kartico svojega računalnika v sef, da bi ga odvrnila od brskanja po spletu in ga silila v osredotočanje na pisanje. Ukvarjanje z umetnostjo je malokdaj opravilo.
Če se vrnem k svojemu znancu v avtu: razumem razloge za grajenje obrambnih mehanizmov, nadevanja mask in frajerskih poz. Umetnik se s svojim delom največkrat investira do kostnega mozga in razgaljen stoji pred svetom. Vendar to ne opravičuje dejstva, da stanje umetniške scene posvoji groteskno podobo zgoraj omenjene ideologije. Treba je trenirati samoto. Vsaj toliko, da do sveta začutiš malo ponižnosti, da se spomniš, kje si ostal. V teh trenutkih nastaja najboljša umetnost in upam si trditi, da je občutek boljši, kakor ob laskavih nagradah in objavah. Stopnja opitosti v enačbo ne vstopi in je odvisna od vsakega posebej.
Posluš, Dan. Kaj ko bi se midva nekaj zmenila? Če se bom namenil iti v Firence – ali Pariz, Rim, Benetke, magari na Grenlandijo, pač na eno od prizorišč, ki jih tako celovito popisuješ v svojih romanih –, potem bom z veseljem sam kopal po Wikipediji oziroma si navlekel kup turističnih vodnikov. Saj je lepo in prav, da ti oziroma tvoj alter ego Robert Langdon stresa podatke iz rokava, ampak ob tem povsem pozabi, da se mu vmes dogaja življenje. Četudi je sestavljeno le iz bežanja pred najetimi morilci in zarot svetovnih razsežnosti.
Mimogrede, kakšna znanost sploh je simbologija? Misliš ikonografijo ali semiotiko?
Prosim te, dragi Dan, bodi dosleden. Če me v vsakem novem romanu že na začetku prestrašiš, da je v bistvu vse resnično, da takšne organizacije obstajajo in hočejo uničiti moj način življenja ali me držati v sveti nevednosti (mimogrede, so pri Opus Dei še vedno jezni nate?), potem ti toliko bolj težko verjamem, ko pričnem v tvojem navajanju trdnih faktov odkrivati velikanske luknje.
Te pa povsem zbledijo v primerjavi z luknjami v štoriji.
Kajti, bodiva poštena, Dan, tokrat si zabluzil. Kljub temu da tvojim delom nikoli nisem pripisoval presežne literarne vrednosti. Šlo je za zabavne romane, ki so simpatično mešali klasičen kriminalno-pustolovski zaplet z oblico umetnostne zgodovine – na način, da je v prenekaterem bralcu ponovno vzklilo zanimanje za velika dela svetovne kulturne dediščine. A po drugi strani ti, prebrisanec, dobro veš, da s povsem otipljivimi, fizičnimi artefakti svoji zgodbi daješ prepotrebno težo.
Ki jo, revica anoreksična, hudo potrebuje že v obeh tvojih najboljših delih, Angelih in demonih ter Izgubljenem simbolu.
In tokrat si se dobro zavedal, da pripoved dobesedno nima več mesa, da je goli skelet, tak za vaje na medicinski fakulteti, ki se mu je nekaj žičk že polomilo in čigar pokrov lobanje je nek študent izmaknil za pepelnik. Nakar skušaš to – neuspešno – prikriti s še več in bolj podrobnimi popisi kulturnih znamenitosti. Kar očarljivega harvardskega profesorja in njegovo ne le prikupno, marveč še briljantno spremljevalko (ali kdaj ni taka?) spremeni v malodane avtista. Ki drdrata fakt za faktom, vmes povsem pozabita, da so jima za petami elitni plačanci, nakar ju v naslednjem trenutku povsem zmede čisto posvetna stvar, recimo znak za biološko nevarnost. Ki ga baje briljantna zdravnica vidi le občasno. Ne vem, nekaj dni nazaj sem bil pri zdravniku in taisto nalepko videl na treh mestih; eno na košu za odpadke.
Kako naj ti potem verjamem, dragi Dan, da je zarota morda resnična?
Kaj ti manjka? Ti bom povedal v tvojem lastnem jeziku, da ne bo prostora za pomoto.Suspension of disbelief. Vsak avtor mora stremeti k temu, da zgodbo napravi čim bolj verjetno, da bralec verjame, da bi se to lahkores zgodilo. Da čuti, trepeta in je očaran skupaj z glavnim junakom. Ali se z njim celo poistoveti. Tako pa mu postaviš absolutno nemogoč časovni rok, nasproti mu stojijo absolutno premočni nasprotniki in ga potem na absolutno neverjeten način rešiš. Že res, da je to eden od primarnih zgodbenih zapletov, ko mora junak na poti do nagrade premagati pretežke ovire in v resnici zmagati nad samim sabo – a tvoj profesor preprosto ni tak človek. Zastavljaš mu povsem napačne izzive. Nakar rešitve vlečeš dobesedno iz rokava. Deus ex machina se še nikoli ni toliko nadelal. Kmalu bo zahteval regres in plačano malico.
Tega problema nima samo Langdon. Zdi se mi, da ga imaš tudi ti.
Že od neslutenega uspeha Da Vincijeve šifre so te mediji primerjali z literarnim velikanom. Da si Umberto Eco za običajnega človeka, so namigovali. Ob tem, da so pisci teh vrstic bržkone prebrali samo Ime rože in še tega vzeli kot srednjeveško kriminalko. Pa je vse prej kot to. Eco namreč je ekspert na svojem področju in romani so dejansko podlaga za širšo znanstveno sliko. Ob tem pa mu beseda preklemano dobro teče. Njegove knjige so učbeniki, ki se berejo kot romani. To zmorejo le redki. Ti pa si v prvi vrsti pisatelj, za strokovno znanje se moraš zanašati na vire informacij. Pri prepisovanju pa se, kot si v Infernu zapisal tudi sam, pripetijo napake. Zato ostani raje Dan Brown, pisatelj, in poskrbi za tisto, na kar se spoznaš – intrigantno zgodbo, ki gladko teče in ne potrebuje cenenih trikov, s katerimi bi bralca na vsak način skušala zadržati za še eno poglavje. Ali dve. Naj ga zanima, kaj se bozgodilo v nadaljevanju, in ne, česa mu Langdon ni razkril, ko se je med absolutno predolgo razlago o Vasarijevih skrivnih hodnikih pričel skrivnostno smehljati.
Sori, to je metoda iz Top Shopa.
Tako, očistil sem se tistega, kar mi je ležalo na duši. Zato bodi pozdravljen, moj prijatelj pisatelj, vrni se v svoj pekel in iz njega privedi še kakega popotnika. V paradiž zaenkrat še ne smeš. A verjemi, še se bom vrnil pote. Le od tebe je odvisno, ali boš naslednjič šel z mano ali pa te bom pognal v kak nižji krog.
Gabriela Babnik je nagrajena pisateljica, publicistka, prevajalka, kritičarka in do nedavnega ponovna nominiranka za kresnika. Za svoj romaneskni prvenec Koža iz bombaža je leta 2007 prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2011 je pri Študentski založbi izdala že svoj tretji, (zopet nominirani) roman Sušna doba.
Redna sodelavka AirBeletrine, ki živi in ustvarja razpeta med rodno Slovenijo in posvojeno Burkino Faso, poskrbi za eno bolj iskrenih in poglobljenih Knjig, kar smo jih na Airu gostili. In če sintagme ne bi že zdavnaj zapravili, bi na tem mestu rekli, da gre za obvezno branje. Oprostite, ampak tokrat gre res za obvezno branje.
Ime: Gabriela Babnik
Zadnja knjiga:Sušna doba (Beletrina, 2012)
Kje ste odraščali?
Večji del med Ljubljano in Zadobrovo v Polju. V zgodnjih dvajsetih pa tudi v Afriki. Čeprav je bilo bistveno že »oddelano«, je bivanje v Afriki determiniralo nekatere moje poglede na svet.
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost na ljubljanski FF. Magisterij se je deloma odvijal tudi na univerzi Ile-Ife v Nigeriji.
Kje živite in zakaj?
Trenutno živim v Ljubljani. Predvsem zaradi deklic (2 in 4 leta), čeprav je to tudi izgovor. Večkrat si pravim, če bi bila samska, bi verjetno živela ne v Parizu, kjer sem se svoj čas sicer zataknila, ali Londonu, temveč v Abidjanu ali morda v Lagosu. V teh mestih se namreč trenutno odvija gospodarska in tudi vsedrugačna renesansa.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Od vsega mojega pisanja se mi zdi Sušna doba najbolj dodelana. Uredniki so mi večkrat prišepetovali, Gabriela, delaj na zgodbi, tvoje pisanje je preveč aluzivno, čeprav vem, da jim po drugi strani tudi ne bi bilo všeč, če bi izgubila ravno to aluzivnost. V Sušni dobi sem naredila nekaj, kar me je preseglo. Začela sem jo pisati v Burkini Faso, kjer sem nekaj časa bivala s svojo družino. Ko je moja dvoletna hčerkica padla na ploščicah, sem se zavedla, da bi bila v primeru, če bi se ji kaj zgodilo, izključno jaz odgovorna zanjo. Vsaj okolica, pa ne samo afriška, bi me tako dojemala. V Sušni dobi sem se torej spraševala o ženski samozadostnosti, o možnosti umetniškega ustvarjanja s stališča ženske. Kako daleč lahko greš, kaj si lahko dovoliš, če si ženska ustvarjalka? Ampak vse to sem v resnici spregledala šele v obratu nazaj, ko sem prebirala Perverzije ljubezni in sovraštva Renate Salecl. Ko sem pisala, je bilo samo pisanje.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Najprej kakšnih petnajst minut razmišljam, kje sploh sem, kaj sem počela včeraj. Če stvari stojijo tako, kot bi morale biti, ali je šlo prejšnji dan kaj narobe. Teh prvih nekaj minut je zame tudi najbolj ustvarjalnih. Ponavadi se domislim stavka, okoli katerega bom tisti dan zgradila zgodbo bodisi za časopis bodisi za knjigo, na kateri trenutno delam. Potem se namenim do zajčkove kletke, da mu natrosim brikete, zamenjam vodo in včasih celo zalijem rože. Ko se usedem na kavč, vzamem knjigo in preverim tisti stavek ali preprosto začnem kaj brati, se začne moja dnevna rutina. In tako počakam, vse dokler se deklici ne prebudita. Nato ju stuširam, oblečem, nahranim in odpeljem v vrtec. In vmes možu pripovedujem, kaj sem prebrala, kaj bom počela tisti dan. Če je seveda tu. Mož je namreč zelo pomembna oseba v mojem življenju. Včasih celo tako pomembna kot pisanje samo.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Marsikaj na meni je nenavadnega, čeprav se ne maram opredeljevati kot posebna. Navsezgodaj zjutraj, kot sem dejala, ne morem brez stavkov, brez knjig. Včasih, nenadoma, sredi ceste zagledam polža in čeprav se mi mudi, drezam vanj, da bi ga odlepila od tal. Če tega namreč ne bom storila, vem, da ga bo nekdo povozil. Ampak zadnjič sem enega pustila na cesti in naslednji dan opazila madež na cesti. To me je skoraj prizadelo. Tudi svojega zajca nosim vsak dan gor in dol na vrt. Ne vem, imam to afiniteto do živali. Zato tudi v vsako knjigo skušam potisniti vsaj eno žival. Nazadnje mi je lektor na nottinghamski univerzi dejal, da še ni naletel na roman, kjer bi bila krava, kot je to primer v Visoki travi, tako vseprisotna in pomembna. Je pa še nekaj, zadnje čase me preganja ta občutek, kje biti, v Burkini ali v Sloveniji. In potem sanjam te čudne sanje, da se vtihotapim v letalo …
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Lahko obleka, ki me ne utesnjuje. Pa tudi udoben modrc, ki me ne tišči, in balerinke, ki jih zlahka vržem z nog.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Virgina Woolf, Med dejanji. Marie N’Diaye, Tri močne ženske in Chimamanda Ngozi Adichie, katerakoli njena knjiga. Nazadnje sem sicer prebrala tudi roman Michela Houelllebecqa, Zemljevid in ozemlje.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Seveda. Če me sprašujete po knjižnih prijateljih, teh imam neskončno, če pa po realnih, potem moram omeniti Dušana Šarotarja. Izjemen pisatelj, eden redkih v tem prostoru, katerega pisanje resnično cenim. Njegove novele, zbrane pod naslovom Nostalgija, ali pa roman Hotel v Dobraju, so neprecenljivi. Ob tem, da Duško tudi slika in me bodisi preko fotografij bodisi preko pisanja opozarja, na katero stran sodim. Omenila pa bi tudi Petra Kolška, kot urednika in kot pesnika. Kot urednik mi je omogočil, da sem napisala marsikatero kritiko na način, kot sem si želela, kot pesnik pa mi je odprl nekatere pisateljske ventile. Njegovi zbirki pesmi sem se poklonila tudi v eni izmed novel, ki bo v knjižni obliki izšla naslednje leto.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Absolutno bi bila avtorica knjige Tri močne ženske. Marie N’Diaye zna biti psihološko pronicljiva, hkrati pa svoja dela posipa s tistim magičnim prahom. Gre seveda za avtorico, ki v svojih delih obravnava dvojno, torej afriško in evropsko identiteto, ki tudi mene intrigira. Hkrati pa je jezikovno izjemna.
Na katerem kraju/V katerem mestu iščete navdih?
Zame je najbolj navdihujoča Afrika, saj ugotavljam, da čedalje težje pišem v Ljubljani. Ljubljana je za članke, kolumne, intervjuje – pravo pisanje, presvetljeno z zlatasto svetlobo, pa se mi lahko zgodi samo v Afriki. Sušno dobo sem od prvega do zadnjega stavka napisala v Afriki, podobno je bilo tudi z Visoko travo. Tu, v Evropi, me včasih preplavi celo tesnoben občutek, da v resnici sploh ne znam »več« pisati.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Nazadnje me je navdihnil roman Americanah nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie. Z njeno pomočjo sem rešila novelo, ki bo vključena v novo knjigo. Pripoveduje o belki, ki se zaradi svojega avtističnega otroka znajde v Afriki. Sedi pod drevesom in opazuje dogajanje okoli sebe. Chimamanda sicer piše o svoji junakinji, ki je veliko let preživela v Ameriki. In slečena iz lastne kože se v mislih vrača nazaj v rodno Nigerijo. Pri moji junakinji sicer ni tega hrepenenja, da bi se vrnila v Evropo, verjame namreč, da bo drugo okolje bolje razumelo njeno strahove in predvsem, da jo bo sprejelo s »prizadeto« deklico. Toda ker ima te ponavljajoče sanje, kako gola hodi v dežju od verande, kjer včasih poseda s svojim možem, do modre sobe njegove mame, si v želji, da bi vzpostavila nadzor nad svojim »afriškim življenjem«, ostriže lase. Ne vemo sicer, kako se bo zanjo izšlo. Drugost, drugačnost, o kateri piše tudi Chimamanda, mi je torej pomagala skonstruirati zgodbo, ki je bila prvotno preveč razpršena.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Predvsem si vzamem čas, da vem, kaj hočem in v katero smer naj bi potovala zgodba. V resnici se mi sicer večino stvari razkrije med samim pisanjem. Moram pa, preden začnem, imeti zapiske. Ko v določeni knjigi najdem stavek, občutje, ki naj bi opredeljeval tudi mojo »zgodbo«, si ga izpišem. In se potem k njemu vračam, ga pretvorim, premeljem na svoj način. Neke alineje morajo vedno obstajati, sicer se znajdem pred belim listom papirja.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Kot sem že dejala, za lastno pisanje potrebujem druge knjige, druge avtorje. Vedno me zanima, kako so se drugi lotili na primer medejinega vprašanja ali pa rasizma. Morda tudi, kako v svoje zgodbe vstavljajo metafikcijo. Še vedno me fascinira prizor iz romana nigerijskega pisatelja Helona Habile Waiting for an Angel, v katerem se junak in avtor istočasno znajdeta na balkonu. Habila iztegne roko proti svojemu junaku in mu reče, živjo, jaz se Helom Habila, nato pa se nagne skozi ograjo in bruha. V zaključni noveli nove zbirke novel sem naredila nekaj podobnega. Sama kot avtorica se srečam z junakinjo na letalu. Ampak v bistvu se junakinja ujezi na avtorico, na kar ji ta odgovori, tako ali tako bomo kmalu pristali, pretvarjajte se, da se pogovor med nama nikoli ni zgodil.
Razgled mi ni pomemben. Seveda bi si želela idealne pogoje za svoje pisanje, mini sobo, v kateri bi bilo vse prebarvano in opremljeno z belo, predvsem pa veliko tišine in miru. Vendar tega zaenkrat še nisem dosegla.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Nič, čakam, da se voda prelije čez kozarec in nato spet začnem pisati. Pri pisanju in predvsem pri kritiških prispevkih moram paziti, da se ne posvečam preveč le njim. Nekaj je namreč pisati kritike za dnevno časopisje, drugo pa je pisati roman. Pisati roman, vsaj zame, pomeni izjemen fizični napor. Navadno, ko oddam določen rokopis, kakšen mesec prazno zrem v prostor (seveda ne dobesedno!) in poskušam na nič ne misliti.
Opišite svoj idealen dan.
Vsak moj dan je idealen. Če bi le imela več miru, tišine, ampak hkrati si ne morem predstavljati, da bi bila brez svoje sedanje družine.
Opišite svojo večerno rutino.
Zdaj me ima, da bi opisala večerno rutino ene izmed svojih junakinj, ki se po prepiru s partnerjem usede na kavč. Oblečena zgolj v svileno kombinežo dvigne noge k sebi in odigra starodavno igro zapeljevanja. Pri tem počasi z majhno žličko je jogurt. Kasneje se paru zgodi, kar se jima zgodi.
Ste vraževerni?
Malo že. Črn kos na vrtu ali črna mačka, ki prečka cesto. Verjamem, da prinašata nekaj. Ne vem sicer natančno, kaj.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez steklenice soka ali vode za hčerkici. In če le ne pozabim, brez knjige, brez zapiskov, ki jih kasneje tako ali tako ne morem prebirati. Toda Amihaj ali Transtromer v torbi mi dajeta občutek varnosti. Včasih me resno zaskrbi, ko pomislim, kaj če mi bo kdo zdajle ukradel torbo, ko pa imam v njej zapiske za novi roman. To bi res bila katastrofa!
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Morda bi obudila Djibril Diop Mambetyja, senegalskega režiserja, nekakšnega začetnika afriškega avantgardnega filma. O njem sem sicer slišala le zgodbe. Da se je ponoči sprehajal po Parizu, da je umrl zaradi prekomerne količine alkohola. Včasih si želim, da bi se mu lahko pridružila na teh pariških nočnih sprehodih. Me je pa sicer groza občutka, da velika imena odhajajo. Ali Farka Toure. Chinua Achebe. Na dan, ko bo odšel Wole Soyinka ali pa morda Salif Keita, se bom odpeljala v gozd ali na kakšen podoben kraj.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Sir. In vse, kar je povezano s kokosom.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Moram vprašati deklici. Menda »bom še razmislila«.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku.
Zadnji obisk na slovenski ambasadi v Londonu, ki sicer ni bil zabaven. Najprej smo se malo trepljali, prijetno klepetali, govorili o poetičnih stavkih, nato pa se mi je zdelo, da moram nekaj pripomniti tudi o rasizmu pri nas. In predvsem o preobilju šovinizma, ki sem mu kot bralka priča v slovenski literaturi. Zdelo se mi je, da je občinstvo v tistem trenutku potihnilo, da sem toliko kot prestopila mejo spodobnega in varnega. Toda potem se je čez cel večer razlila nekakšna vzajemna bližina.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Nič, samo pišem. Članek o trgovini z orožjem v Afriki tukaj, intervju z Mašo Kagao Knez tam, včasih kakšno radijsko igro. Se je pa zgodilo tudi, da sem v okviru JSDK vodila literarne delavnice. Prakticiram torej različne oblike pisanja, različne žanre, ob tem, seveda, da sem še mama, kar je polna zaposlitev.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Naj bodo iskreni v tem, kar počnejo. Karkoli že počnejo.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Da status »erotične pisateljice«, ki se me počasi prijemlje, ne pove ničesar o meni.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Pisanje romana o Langstonu Hughesu, ki je napisal tisto prelepo pesem, posvečeno Ferdinandu Smithu, mornarju in kasneje političnemu aktivistu v Harlemu: »I loved my friend. / He went away from me. / There’s nothing more to say. / The poem ends, / Soft as it began, – / I loved my friend.« Če bomo v stanovanju v New Yorku uspeli namontirati zaščitno ograjo, potem bom tja konec leta lahko odšla z družino. Sicer si ne predstavljam, kako bom mesec dni preživela v umetniški rezidenci.
Skupini Cowboy Junkies, eni najbolj podcenjenih bluzovskih skupin sodobnega časa, je že pred leti uspela najbolj učinkovita uporaba besede ironija. Simon Keeper je pesem, ki govori o tem, kaj se zgodi, ko te zalotijo z roko do komolca v škatli s piškoti, o tem, kaj se zgodi, ko veš, da delaš narobe, pa ne moreš nehati. »Ironija, prekleta prasica,« je s kristalno čistim glasom v dvorani sredi Toronta leta 2004 pela Margo Timmins. In imela je prav.
Kdor je študiral novinarstvo, se bo zgroženo zdrznil ob omembi besedne zveze »hibridizacija novinarskih žanrov«, ki jo stroka povsem upravičeno razume kot resno grožnjo demokraciji – in tej naj bi služilo objektivno in kredibilno poročevalstvo. Poklic, ki vsaj ideološko temelji na relevantnih dejavnikih objavne vrednosti in ki interese naslovnikov postavlja pred osebne, predvsem pa jih postavlja pred tržno komunikacijske interese, se že desetletja sooča s svojevrstno krizo, katere vzrok je poleg upadanja naklad in različnih pritiskov lastnikov v veliki meri tudi naraščajoča novinarska pasivnost. Nastanek novic sta s teoretskega stališča opredelila že Golding in Elliott, ki novinarsko delo v svojem bistvu razumeta kot industrijsko verigo, ki jo poleg zbiranja materiala sestavlja tudi oblikovanje zbranega materiala v produkt in končna distribucija produkta na tržišče. Sam proces nastajanja novice naj bi po njunem tako vključeval načrtovanje, zbiranje podatkov, selekcijo informacij in izdelavo novice, ki jo naslovniki nato sprejmejo na podlagi referenčnosti in enopomenskosti.
Preprosta teorija, ki v praksi propade na celi črti.
Položaj novinarjev je obdobju medijske krize dosegel kritično točko, na kateri je njihovo nemoč mogoče primerjati samo še z brezobzirnostjo medijskih lastnikov, ki s tihim odpuščanjem in vsesplošnim odrekanjem socialnih pravic novinarjem dokazujejo, da so »služiti javnosti« zamenjali s »služiti denar« – ponoven dokaz, da določene ideje preživijo zgolj, dokler so dovolj dobičkonosne, da jim tisti v oblekah in kravatah lahko rečejo »biznis«. Političnim in tehnološkim pritiskom, ki so v preteklosti pomembno vplivali na novinarsko delo, so se tako pridružili še varčevalni, ki so v svoji grožnji po omejevanju pravic veliko hujši od privajanja na novo tehnologijo in od ciničnih komentarjev na odločitve političnih avtoritet. Kako lahko novinar sploh preživi, če mora za petsto evrov mesečne plače dan za dnem pred sodiščem oprezati za Hildo Tovšak, v dežju pred sedežem Vlade Republike Slovenije čakati, kdaj se bo od nekje pojavila Alenka Bratušek in s povrnjenimi potnimi stroški, ki zadostujejo največ za pot do Domžal, razkrivati ozadje mariborskih županskih volitev? Kako lahko novinar preživi v poklicu, v katerega je nehal verjeti po tem, ko so vanj očitno nehali verjeti tisti, od katerih je odvisno njegovo preživetje?
Lahko poskuša tako, da se odloči za tisto drugo, temno stran. Za stran, na kateri se krivda razdeli med vse vpletene, ironijo pa najbolj občutijo tisti, ki so ugotovili, da je včasih lažje utemeljiti, zakaj »je prav ta šminka najboljša šminka na svetu«, kot pa poskušati popraviti vse tisto, kar je narobe s poklicem, ki te je v času študija sistematično svaril prav pred nevarnostjo, ki jo za novinarje predstavljajo tisti, ki skrbijo za stike z javnostjo.
Ampak kaj se zgodi, ko ti postaneš tisti, ki piše, kar mediji potem objavijo vključno z narobe postavljeno vejico in superlativi, ki si jih v navalu vzhičenosti pripisal čisto običajni maskari? In ko vsi prikimavajo, ker so nekje vmes tudi oni že nehali verjeti?
Novinarska stroka se v veliki meri posveča sistematični definiciji odnosa med novinarji in viri informacij, ki so se v preteklosti vsekakor legitimno delili na aktivne in pasivne, danes pa rezultati številnih študij kažejo, da v tržnem novinarstvu, ki je tudi prevladujoči način novinarskega sporočanja, nenehen dotok (brezplačnih) informacij zagotavljajo predvsem predstavniki za stike z javnostjo, ki so postali primarni vir novinarskih besedil. Za ilustracijo: rezultati študije The State of the News Media so pokazali, da je bilo leta 2012 več kot 70 odstotkov sporočil, objavljenih v ameriških medijih, pridobljenih po rutinskih kanalih, torej na podlagi piarovskih informacij, ki v teoriji (in praksi) služijo partikularnemu organizacijskemu interesu. Najočitnejši dokaz, da je podobno statistiko mogoče preslikati tudi na domače medijsko tržišče, je brez dvoma življenjskostilno novinarstvo, ki v veliki meri temelji na vnaprej pripravljenih besedilih, ki jih novinarjem na pladnju servirajo predstavniki za odnose z javnostjo. Nedopustnost prikritega oglaševanja, ki jo goreče zagovarjajo organi novinarske samoregulacije, je v času tržnega novinarstva (še bolj pa v času spremenjenih komunikacijskih kanalov, ki so posledica hitrega tehnološkega razvoja in pojava t. i. »civilnega novinarstva«) zgolj stvar teorije, ki v svetu brezplačnih maskar, celodnevnih izletov in fensi večerij v petih hodih odpove na celi črti. Etika? V poklicu, ki bi po definiciji moral služiti javnosti, moralne vrednote prodajamo za ceno parfuma, lepih besed, prijaznega nasmeška in brezplačne jutranje kave.
Trenutek kesanja: tisto, kar življenjskostilno novinarstvo danes spreminja v banalno mineštro, ki jo težko prebavijo tudi najmanj zahtevni, je poleg rigidnih lastniških pritiskov tudi naraščajoča pasivnost (najbolj povezana prav z nekompetentnostjo medijskih lastnikov ter odsotnostjo sleherne konstruktivne kritike), ki omogoča objavo piarovskih zgodb. Motivi novinarjev in piarovcev so v teoriji res povsem različni, a v času, ko je moralne vednote nadomestila vera v kapitalistični koncept ustvarjanja dobička, je vsebinska revščina (predvsem življenjskostilnih) medijev, ne meneč se za stališča puristov, povsem pričakovana.
In potem se začneš spraševati, kje hudiča so teoretiki dobili statistične podatke, ki naj bi domnevno dokazovali, da velika večina novinarjev piarovce razume kot dodatno oviro na poti do relevantnih podatkov, kot neverodostojni vir informacij, h kateremu se zatečeš v skrajni sili (pa še to le mukoma in po dolgotrajnih pritiskih urednikov, mar ne?). Dejstvo? Novinarji so najboljši predstavniki za odnose z javnostjo (slabi vesti navkljub), ker se zelo dobro zavedajo, kaj hočejo drugi novinarji slišati. Dober novinar bo v trenutku prepoznal sporočilo slabega piarovca, veliko težje pa se bo uprl dobremu sporočilu, ki ga je posebej za njegove potrebe spisal novinar v piarovski vlogi. Če je nekoč veljalo, da so v odnosu do predstavnikov za odnose z javnostjo imeli zadnjo besedo novinarji, ki so z zamahom roke vzvišeno podcenjevali piarovski material, je danes situacija obratna. Novinar se sicer lahko upira, a bo slej kot prej pokleknil. In se podpisal pod tekst, ki ga je posebej zanj sestavil nekdo drug, vedoč, da drugače niti nima smisla. Malo zato, ker je iz službe, ki skrbi za trženje oglasnih vsebin, že zdavnaj dobil navodila o tem, koliko člankov bo namenjenih »tej ali oni blagovni znamki«, malo pa zato, ker kaj drugega v sistemu, ki višino honorarja meri zgolj s številom natipkanih vrstic, niti ne bi imelo smisla. Kdo je največja žrtev napadov na profesionalni položaj novinarjev in zanikanja njihovih socialnih pravic? Javnost, ki je prisiljena verjeti tistemu, kar dobi, in je kritično mišljenje primorana žrtvovati za apetit po stvareh, ki jih kupi z denarjem.
Tihi dogovor med prekletimi ali ironija, ki dokazuje, da moraš, če hočeš postati dober samostojni podjetnik, pet let študirati družboslovje. Ironija, ki dokazuje, da se moraš, če hočeš postati dober piarovec, včasih na pamet naučiti vseh 29 členov Kodeksa novinarjev Slovenije. Ironija, ki dokazuje, da moraš, preden jih kršiš, pravila zelo dobro poznati. Ironija, prekleta prasica.
Kritike, ki jih je angleški pisatelj Julian Barnes, prejel za svoj prvenec Metroland,niso pozabile omeniti, kako vešče in zrelo je tedaj mladenič razpravljal o smrti. Trideset let kasneje se je avtor k tematiki v romanu Nč bat vrnil intenzivno intimno in izvedeno. Knjiga, ki jo le stežka imenujemo roman, pisec pa nas opozarja, naj je nikar ne imenujemo avtobiografija, je izšla leta 2008, malo zatem, ko je smrt zase zahtevala Barnesovo ženo Pat Kavanagh.
Morda je slednji podatek nepotreben, saj naj bi za znak učenosti veljalo, če bralec v svoje bralno dejanje ne prepušča vednosti o življenjskih postajah avtorja, čigar knjigo vali po kavču ali postelji. Pa vendar – jasno je, da nas bližina smrti pripravi na njen zagovor in osmislitev, če imamo za to ustrezno opremo in jajca, seveda. Barnes to na skoraj matematičen način počne že od svojega začetka, v zadnjih romanih Nč bat, z Mann Bookerjem nagrajenim Smislom konca in v slovenščino še neprevedenimi Stopnjami življenja (Levels of Life) pa je to popolnoma nezakrinkana in dostopna formula.
Če z umetnostjo venomer po malem odlagamo smrt, imamo tudi možnost, da jo vanjo glasno povabimo in z njo izčrpno pokramljamo. Način, na katerega to udejanja Barnes, je na našo srečo daleč od načina, kakor to počnejo oziroma so počeli – z besedami Davida Fosterja Wallaca – veliki moški narcisi: Roth, Updike in Mailer, ki si strah pred smrtjo in staranjem izposojajo za to, da povejo še kaj več o sebi in to izpostavljajo kot ekskluziven problem (ne morem spat, ne morem masturbirat, z ženskami spim, da bedo obstoja premaknem na jutro potem). Barnes o sebi pove marsikaj nepretresljivega (imel je komunistično babico in bolj konzervativnega dedka, ima brata, imel je tudi starše, s katerimi so hodili na počitnice) – zato, da ima smrt več prostora za svoje prizore. Od individualnih smrti, pogreba svojih staršev, ki v knjigo poleg omemb upešanih sorodnikov prinašajo meseno pojavno obliko smrti, estetiko mrliške okorelosti in skrbno rezljane krste, se vzpenja k smrti kot najbolj egalitarni regulaciji narave. Prizadene vse, verne in neverne, agnostike in trde nasprotnike religioznih dogem, zato je pravzaprav vseeno, če nekaj svojega časa posvetimo še diskusijam o Bogu in umetnosti ali pa se odločimo za redno obiskovanje fitnesa, organizacijo osebnosti v odnosih ali potrošnjo kulture, kakor nam narekuje sodobni mit. Ker Barnes ne pristaja na to, da bi bil naš mit kaj manjša zabloda od srednjeveškega teizma, nas ironično vpraša: »Važno je samo to, kar je res. Bi se raje priklanjali traparijam in spridili svoje življenje zaradi kapric duhovščine, vse v imenu domnevne resnosti? Ali pa bi raje zrasli do popolne pritlikavosti in se vdajali svojim trivialnim željam in hrepenenjem v imenu resnice in svobode?«
V pretežni meri je Barnes sicer manj oster, pomenkuje se, kot se pomenkujejo očarljivo ironični in duhoviti angleški gospodje, ne da bi bil ob tem še starčevsko zagrenjen. Zabava, kolikor mu dovoljuje tema, in se predvsem veliko pogovarja s svojim bratom filozofom: o spominih, o Bogu, o glasbi in podobnih priložnostnih tematikah. Brat filozof ni solzav, Barnes je včasih solzav, večinoma pa zanosnega in spekulativnega duha. Knjiga se spleta v avtorjev tour de raison d’etre, bolj kot romanu je podobna vitičastemu eseju, iskreno nesklepčnemu, pripravljenemu stopnjevati vstopno geslo: »Ne verjamem v Boga, ga pa pogrešam.« Zdi se, da si na stara leta lahko dovoli malo manj strukture, kar sijajno zakrije z dovtipi, anekdotami in referencami na druga literarna dela. Benevolentno razkazuje svojo načitanost, citate Montaigna in Stravinskega spreša v enoto in v podporo trenutnemu argumentu pograbi še kakšno Wittgensteinovo modrost. Pomembno vlogo igra zlasti Jules Renard, Barnsova družba in prednik, pisatelj, ki je uspel boleče zabavati in zabavno boleti: »Ironija ne izsuši trave. Samo plevel požge.« Če bi hotela poiskati zvrst Barnesovega besedila, bi ga najraje imenovala za hommage Julesu Renardu, saj je že dolgo pokojnega Francoza na trenutke več kot zgledno starega Angleža. S tem, kakopak, ni nič narobe, Barnesu lahko čestitamo za pogum pokazati, kje točno se včasih napaja njegova frivolnost.
Kar je pri vsem skupaj najbolj navdušujoče, je dejstvo, da Nč bat lahko beremo tako na pikniku kot za zagrnjenimi zavesami. Tako kot v Smislu konca je rokoko premagala berljivost, besedilo teče in uspe vseskozi tudi govoriti; kaj je lahko lepšega od tega, da nam nekdo kaj o smrti pove pod cvrčavimi borovci? Vsebina zaradi enostavne forme prav nič ne nastrada, to pa za tako majhno in zasebno knjigo res ni majhna in zasebna stvar. Njegova metafizična provokacija je precej prepričljiva, smrt obstopi z reaktivnim humorjem in jo malo poniža, malo poboža, malo povzdigne, vse to le zato, da bi jo pomiril z bralcem (in samim seboj). Nč bat, skratka.
Ne vem, kako je s pesniki, ki imajo radi nogomet, mogoče pa imajo oni še kaj domišljije na zalogi. Tukaj smo utrujeni od razvoja stvari, ki nam pobira veselje, radi bi govorili o igri, a težko fantaziramo, s čimer tudi težko živimo, potem pa se čudimo, da smo vsak dan slabše volje.
Res je, ni od včeraj: paradno berlinsko Ulico 17. junija pred Brandenburškimi vrati so že zdavnaj preimenovali v Party Mile, v kar je bilo treba vložiti kar nekaj radosti, a še več denarja, priključili sta se tudi dve privatni firmi za varovanje in več javnih specialnih policijskih enot. Najprej je bila parada ljubezni, a je bila premalo državotvorna, zato jo je leta 2006 popolnoma izpodrinil nogomet. Natančneje, junija 2006, ko so smeli državljani ob svetovnem nogometnem prvenstvu prvič zares krepostno vihrati nemške zastave in jih zaradi tega nihče ni oklical za naciste. Od takrat ni več partija brez zastav, kar je navsezadnje skoraj zabavno, a tudi ni Ulice 17. junija brez te milje, ki je vredna več kot kilometer in je za to isto vrednost najraje zaprta z zapornicami in kioski z roštiljem.
Če ima Berlin več kot kilometer razlogov za javno zabavo, je to njegov problem, navsezadnje je mesto dovolj veliko, da ustrezno reši prometne zamaške. Tudi ni težko razumeti, po katerem ključu je lahko sobotni finale evropske lige prvakov, v katerem bosta drug proti drugemu (!) stala dva nemška kluba, pri čemer nobeden od njiju nima sedeža v Berlinu, enakovreden tekmi nemške nogometne reprezentance v, ne vem, polfinalu evropskega prvenstva in si torej zasluži kilometrsko zaporo ceste: ključ je, ja, biznis, kar je tako prozorno, da skoraj ni več problematično. »Public viewing« se temu reče, kar ni isto kot »public opinion«, čeprav je dvoje včasih povezano.
Televizija bo pač postavila tisto veliko platno in Brandenburška vrata bodo še enkrat več prežarčena z zelenico, najbrž bo prisoten tudi Oliver Kahn, ki bo po prvem polčasu kaj pokomentiral, rekel bo: »Vse bo odvisno od drugega polčasa,« občinstvo bo poznavalsko pokimalo in večina se bo šele po prvem golu odločila, za koga bo navijala. Tisti, ki bodo to vedeli prej, bodo tekmo gledali doma, v Berlinu recimo na privatnih partijih, na katerih bodo vsi za enega, eden za vse: proti Bayernu, absolutno.
Pri tem bodo ljudje zaupali dobremu okusu zasebnih firm za varovanje avtorskih (ali katerih?) pravic in vsak zase verjeli, da z družnim prijateljskim ogledom tekme, pa četudi z odprtim oknom na ulico, ne kršijo nobenega uefinega ali fifinega ali čigavega že kodeksa, po katerem se za javno predvajanje tekme plača nekajmesečna povprečna plača; privatne firme za varovanje avtorskih (ali katerih?) uefinih, fifinih in podobnih pravic so sicer že večkrat dokazale, da nimajo dobrega okusa in še manj podobnega razumevanja pravic kot dobri delovni ljudje, ljubitelji nogometa, a kaj hočemo, takle mamo, kdor ne riskira, ne profitira.
Dobri delovni ljudje, ljubitelji nogometa, so v svoji ljubezni tako ali tako sprejeli že mnoge čudne, da ne rečemo prepovedane položaje, ker kdo jih bo pa prepovedal, recimo tistega, da honorarji nogometnih igralcev, trenerjev in drugega povezanega osebja še nikoli niso bili tako visoki kot zdaj, ko je kriza. Joj, v zvezi s tem je pravzaprav kar težko uporabiti besedo honorar, ker človeku vrže asociacijo na pesniške ali pisateljske ali upokojenske honorarje, pa bi se najraje razjokal, ker ima lahko ena beseda toliko različnih vrednosti. Nemški delovni ljudje, ljubitelji nogometa, so sprejeli celo položaj nogometnega narodnoosvobodilnega boja in sedaj polagajo žoge k nogam svojih potomcev, vidiš, vidiš, pravijo, ne le Zemlja, tudi Evropa je lahko okrogla!
In že pošiljajo otroke v nogometne internate in šole in tabore in že je tukaj dan, ko nemške sile v polfinalu lige prvakov premagajo (se reče: izločijo) španske, ko nogometni komentatorji vsega sveta v en glas zakličejo: »Nemčiji je uspelo, ker gradi od spodaj navzgor« (se reče: per aspera ad astra). Pri tem bi bilo pravilneje reči, da je uspelo razvoju stvari, kajti Nemčija je tukaj, se mi pač zdi, le stranski produkt, res pa je, da si ga mnogi jemljejo za vzor.
Vlaganje v mladino, v internate, tabore in mladinske sekcije je žlahtna dejavnost, ki je niso izumili Nemci, oni so jo po svoji pragmatični študiozni naravi samo najbolje izvršili. Pri tem je nemara trenutek, ko se dobre delovne matere na pomladnih razprodajah do krvi zlasajo za en (zadnji!) dotični par kopačk dotične znamke ali ko te iste dobre delovne matere na otroških turnirjih padajo v histerije, če njihovi sinovi (in hčere!) niso v prvi enajsterici, no, nemara je takšen trenutek lahko trenutek za skrb. Če je, potem si lahko oddahnemo: za skrb je prepozno. Ta trenutek je že zdavnaj prerasel v vsakdanji, povsem dovoljeni položaj dobrih delovnih ljudi, ljubiteljev nogometa.
Zato je, po krajšem premisleku, jasno, da je v soboto zvečer treba iti pred Brandenburška vrata: če že ne na nogomet, pa vsaj na pir. Kdor toliko seje, vendarle mora tudi žeti. Še najraje na nogometnih stavnicah, ki so po zatrdilih nogometnih šefov bajno zlo sodobnega nogometa, kar pa tem istim šefom ne preprečuje, da ne bi z njimi leto za letom podpisovali bajnih sponzorskih pogodb. Gre namreč za to, da nogomet približaš tudi tistim ljudem, ki se jim ga ne ljubi igrati, tistim, ki so bolj kavč narave; da tudi takšnim ljudem omogočiš nekaj iskrenega tekmovalnega duha z iskrenimi lastnimi vložki.
Za to pravzaprav gre. Približati nogomet »tudi takšnim« ljudem, vsem ljudem in na vse načine. Z javnimi ogledi, pa čeprav se zašpičijo kot pijanice z namišljenim razlogom, z otroškimi programi, pa čeprav se končajo kot histerije z živčnim zlomom, z mladinskimi sekcijami, ki med mlade vnašajo rivalstvo in blagovne znamke, s stadionskimi investicijami, ki iz držav v razvoju delajo države v dolgovih, in s protirasističnimi programi z afriškimi, azijskimi in južnoameriškimi ambasadorji, ki so v resnici samo »Brandenburška« vrata na nove trge. Aja, in seveda z vztrajno promocijo ženskega nogometa, ki je vendarle tista ključna: druga polovica.
Na ta način nogomet hitreje kot druge domišljijske radosti prehaja s polja strasti na polje odvisnosti, od ljudi, ki ga imajo radi »iz gušta«, do ljudi, ki so indiferentni, a so zraven po sili razmer. Dobro, že zdavnaj nam je jasno, da je težko strastno navijati za klub, ki vsako drugo leto zamenja trenerja in pet ključnih igralcev, a ljubezen se vendarle skriva v detajlih, strast pa je tudi slepa. Gre za aroganco razvoja stvari, ki mu je za strast mar toliko kot za huligane in je zato utrujajoča in pobira veselje. Utrujeni od biznisa bi se radi pogovarjali o igri, zato le vkup, le vkup, pa roke v luft, kako je pa kaj z nami? Ne vem, mogoče pa imajo pesniki še kaj domišljije na zalogi?
Mačji odtisi na srednjeveškem rokopisu (vir: National Geographic)
Ko je Emir O. Filipović, asistent na oddelku za zgodovino Univerze v Sarajevu, pred dvema letoma v okviru svojega doktorskega dela brskal med srednjeveškimi rokopisi v dubrovniškem državnem arhivu, je v enem od italijanskih kodeksov iz 15. stoletja naletel na stran, »okrašeno« z odtisi mačjih tac. Očitno je neznanemu pisarju v začetku marca 1445 med čakanjem, da se njegovo skrbno in natančno delo posuši, na stran, sveže popisano s črnilom, skočila neučakana mačka. Fotografija njenega zgodovinskega sprehoda je z nekaj oklevanja le postala nalezljiva, kot nenazadnje vse, pri čemer so udeležene mačke; veterinar, ki je fotografijo delil na Facebooku in tako sprožil celotno histerijo, pa je objavo pospremil z zanimivim spremnim zapisom: »Ali se vam je mačka že kdaj sprehodila po tipkovnici? Hja, nič novega. To, prijatelji, je samo del davnega in veličastnega zgodovinskega dogajanja.«
Možak ima nedvomno prav, zgodovina distrakcij med pisanjem je dolga, pa še ponavlja se. Lepotec, najbolj scrkljani od najinih mačkov, je na moj prenosnik skočil vsakič, ko ni bil povsem zadovoljen s pozornostjo, ki mu jo je nudila zgolj leva roka – kar pomeni vedno, kadar mi je sedel v naročju, medtem ko sem pisal. Nikoli sicer nisem pustil, da bi tam hodil dovolj dolgo, da bi lahko spisal cel članek – pač preredko pišem za Tribuno (za pojasnilo dovtipa klikni na povezavo do marčevske številke in glej strani 2 in 3). Se je pa nekoč, prisežem, zgodilo, da je napisal »lčn«. Sem mu dal jesti, sam pa nisem po tem napisal niti več toliko kot on. Ko sem torej na spletu po naključju naletel na članek o Filipovićevem srednjeveškem mačku, sem se lahko nemudoma poistovetil z ubogim pisarjem. Me je pa zgodba navedla tudi do razmišljanja o tem, kako nekomu, ki se na tak ali na oni način ukvarja s pisanjem, številni bolj ali manj nepredvideni moteči dogodki neprestano skačejo v besedo, ter o vlogi takih motenj pri nastajanju besedila.
Med pisanjem prispevka sem seveda neštetokrat skočil na internet in med raziskovanjem teme našel kak gugelj ali dva člankov s pravili oziroma triki, bodisi zlatimi ali ključnimi bodisi petimi ali desetimi, za uspešno pisanje brez motenj, kjer je na prvem mestu navadno stalo: »Med pisanjem izključite internet«. Ali z besedami Jonathana Franzena, ki je na svojem prenosniku, ki ga uporablja za pisateljevanje, s sekundnim lepilom omrežni kabel najprej zlepil v njegov vhod, potem pa kabel prerezal tako, da je notri ostal samo vtikač: »Upravičeno dvomim, da nekdo, ki ima internetno povezavo v svojem delovnem kotičku, piše dobro literaturo.« Franzenu, ki piše zajetne in kritiško čaščene bestselerje, je seveda mogoče verjeti, toda že redkokateri slovenski pisatelj si lahko privošči, da je dlje časa antisocialen, kaj šele novinarji in drugi pisci. In večina pisateljev se nas preživlja z neliterarnim pisanjem, to pa je danes tesno povezano z delujočimi računalniki, povezanimi s spletom. Tako smo torej obsojeni na skušnjave, ki se nam v »dobi distrakcije«, kot 21. stoletje imenuje eden od prej omenjenih člankov, ponujajo z možnostjo večopravljanja (»multitaskinga«). Peklenska muka za nevrotične pisce in pisatelje, kakršen sem sam, ki nas že tako ali tako zmoti vsaka najmanjša malenkost. Zato namesto nasvetov ali rešitev raje:
10 stvari, ki me neprestano ali najbolj motijo, kadar pišem
1. Facebook
Ker te edino, kadar sedeš, da bi pisal, zanimajo fotografije otrok tvojih bivših sošolcev. Ali debele riti sodelavk v kopalkah in poraščeni pivski trebuhi znancev. (O ja, sezona dopustov je tu.)
2. E-pošta
Medtem ko pišeš, te v desnem kotu zaslona Gmailov obveščevalnik ves čas obsedeno opozarja, da si dobil mejl, v katerem te razne »literarne hiše« in »kulturni zavodi« vabijo na literarne večere, na katerih bodo tvoji sovrstniki (ali še mlajši), ki so svoj prvenec izdali nekje istočasno s tvojo prvo in zaenkrat zadnjo knjigo, objavili že svoj tretji roman.
3. Internet in računalnik nasploh
Pišeš takole kolumno in te pač zanima, če je že kdo napisal kaj na to temo, in greš seveda poguglat, kaj pa drugega, potem pa se zgodi nekakšno bližnje srečanje četrte vrste, čas nenadoma skrivnostno izgine in čez dve uri se sredi ogledovanja najboljših scen iz Family Guya na YouTubu zaveš, da nisi napisal še niti vrstice. Da niti ne omenjam, da sta minolovec in pasjansa v paketu Oken menda samo še zaradi pisateljev.
4. Mobitel
Ko ti pisanje končno krene in prsti letijo po tipkovnici. Anketa, kaj pa drugega. »Ali bi želeli, da bi se naš evropski komisar dr. Janez Potočnik aktivneje posvetil domači politiki?« Po takem klicu enostavno težko napišeš karkoli smiselnega. In potem je tu seveda še tisti neprekosljivi in neizogibni sms kolega/kolegice sredi vročega poletnega popoldneva: »Wtf, stari? Mi smo tu v XY in pijemo že drugo rundo. Prideš!«
5. Sosed
Vsak pisec ima takšnega soseda. Vajin bioritem je sinhroniziran do te mere, da ravno takrat, ko ti sedeš za računalnik, da bi pisal, sosed prižge kosilnico. Ali snežno frezo, če je ravno zima. Ali navije narodnjake. Ali se začne dreti na svojega nevzgojenega otroka. Ali res zlonamerno kihne.
6. Ljudje, ki ti gledajo pod prste ali berejo čez ramo
To je preprosto zelo zelo moteče – in nepojmljivo je, da komu to ni pojmljivo. Razen če si eden tistih nadebudnih mladih piscev, ki hodijo pisat v ljubljanske hipsterske kafiče, kot v spodnjem skeču iz Family Guya, ki si ga našel na YouTubu, medtem ko bi moral pisati.
7. Okno
Seveda mora biti tvoja miza tik poleg okna, ker je tako feng šui sit in naravna svetloba cela – in zunaj je naravnost osladno prekrasen dan. Vedno ko pišeš. Ali pa tole: muha se poblaznelo zaletava v to prekleto okno in je nikakor ne moreš ne ujeti ne potisniti ven. Po desetih minutah začneš simpatizirati z muho.
8. Partner
Naravno je, da so tvoji bližnji tvoj steber, tvoja opora, tvoja trdna tla in tvoj sonček, tvoj zlati sonček. Za vsakim živčnim piscem stoji potrpežljiv in selektivno naglušen partner. Grešni kozel, ki je vsega kriv, kadar pisanje ne gre iz kateregakoli od drugih devetih razlogov. Toda tudi partnerji piscev imajo svoje potrebe. Celodnevna in celonočna maratonska pisanja jih resno sabotirajo. Da niti ne omenjam teorij, ki skušajo dokazati, da spolna vzdržnost spodbuja kreativnost.
9. Kreativna kriza
Slej ko prej se zgodi vsakemu piscu, ne glede na to, kako – prostovoljno ali ne, in pogosto ne – spolno vzdržen je. Obstaja več metod, kako se je znebiti, in vsak pisec ima svojo (Dan Brown se recimo pretvarja, da je Batman). Osebno se ga grem najraje nasekat do kome. To sicer ne pomaga pri pisateljski blokadi, sem pa nekaj ur v blaženi nevednosti.
10. Pisanje
Največkrat in najbolj pisca med pisanjem članka motijo drugi članki, ki jih mora napisati. Ali pa je to doktorska disertacija ali nov roman.Ali pa prošnja za obročno odplačilo šolnine.
Včasih bi si seveda želel, da bi imel sredstva in čas, da se za kak mesec ali dva umaknem v kakšno kočo sredi gozda ali na neobljuden škotski otok, kjer bi lahko v miru končno napisal svoj drugi roman ali končal doktorsko disertacijo. Krajša besedila, kot to, zaenkrat pač pišem ob in navkljub vsem distrakcijam, ki mi jih življenje radodarno meče pod noge. Toda po drugi strani in glede na to, da sem strašno počasen, patološko perfekcionističen pisec ter posebno, kadar mi ne gre, povsem neznosen in pasji za vse okrog sebe, je pravzaprav vprašanje, ali so motnje, ki prekinjajo moje delo, res ovira ali pa so v resnici skrita nuja in gibalo kreativnega procesa, ki se imenuje pisanje? (In dobrodošli trenutki oddiha za mojo drago.)
Aljoša piše (Maja Metličar)
Tole kolumno, recimo, idejo za katero sem dobil pred slabim mesecem, sem začel sestavljati v nedeljo, ko sem temo najprej preletel na spletu in na papir začrtal osnutek članka. Prvo pravo pisanje je sledilo šele po drugih obveznostih, v ponedeljek zvečer, ko sem sestavil uvod. V torek ni bilo časa niti zvečer, zato sem do tedaj napisano predelal v sredo zjutraj, popoldne pa »že« zapisal točke (a še brez opisov). Nakar sem skoraj cel četrtek in petek delal v vinogradu staršev svoje punce, da zvečer nisem imel moči za kaj drugega kot za nujno e-pošto, in bil v soboto na praznovanju rojstnega dne. Tako sem se za računalnik po skoraj treh dneh pisateljske abstinence tresočih rok usedel znova v nedeljo, ko sem vse skupaj, uvod in točke, spet povsem preoblikoval, dopisal opise točkam in napisal zaključek. Potem sem članek, kot vedno, prespal, ga naslednje jutro izpisal in popravil do konca ter poslal Manci z vprašanjem, če ni nekoliko predolg in dolgočasen. Manca mi je čez nekaj dni javila, da je mogoče pa res malce predolg (zlata Manca!) in dodala še nekaj uredniških komentarjev, zato sem tisto noč dokument znova odprl, prebral napisano ter se ga še enkrat temeljito lotil.
Toda tak potek delanja besedila je zame nekaj povsem normalnega in me že dolgo ne moti več. Tako res napišem manj kot kdo drug, a to se mi zdi logično, ker si zaenkrat še vedno lahko privoščim, da dajem kvaliteti prednost pred kvantiteto. Inkubacijska doba je del kreativnega procesa in kvaliteta članka je pogosto odvisna od tega, koliko premisleka sta bili deležni vsebina in oblika pred, med in po njegovem nastanku – lastnega in uredniškega. Pri tem motnje zavestnega dela, to je dejanskega tvorjenja povedi in odstavkov, dejanskega tipkanja, odigrajo pomembno vlogo pri onem nezavednem delu, to je idejah, konceptih in oblikah za te iste povedi in odstavke; naj to imenujemo navdih, talent, lucidnost ali vudu.
Popoln odklop od pisanja je tako navadno tisto, kar me po ponovnem vklopu privede do najboljših uvidov glede tega, kje sem zagrešil napako, zaradi katere sem imel nejasen občutek, da s tekstom nekaj ni v redu, in kako jo odpraviti ali pa vsaj, kako nadaljevati. Morda tista četrtek in petek, ko sem kosil travo v Halozah, res nisem napisal ničesar, ampak utrudljivo in enolično delo je neutrudni in večsmerni kreativni stroj v meni izkoristil kot diverzijo, v ozadju katere je lahko celotno stvar razgradil in na novo oziroma bolje sestavil.
Največja pridobitev tovrstnih odlogov, za katere poskrbijo različne motnje in prekinitve, pa je, da sem se tako lahko k članku večkrat vrnil ne kot avtor, ampak kot bralec. Prekinitev pisanja mi je omogočila soočenje s tem, kako se bo na tekst kot na celoto in na posamezna mesta v njem odzval bralec, ki ne ve, kaj in kako sem nekaj želel povedati jaz, njegov avtor, pač pa je postavljen pred tekst kot pred golo dejstvo. In nenazadnje so distrakcije način, kako se življenje s svojo nepredvidljivostjo in naključnostjo vpisuje v tekst – to, kar se dogaja med pisanjem, to je življenje: in to je tisto, kar poskušamo s kombiniranjem petindvajsetih črk vsi na ta ali drug način ujeti.
Mir in tišina sta resnično pomembni za obdelavo in delo na idejah, te pa se zgodijo povsem mimo miru in tišine. Upravičeno namreč dvomim, da nekdo, ki piše umaknjen od življenja, piše dobro literaturo. Zato verjamem, da so motnje, ne glede na to, kako uničujoče znajo biti v določenem trenutku, nazadnje vendarle nujen in bistven del celotnega procesa nastajanja besedila. Dobri teksti potrebujejo svoj čas, priganjanje k pisanju pa je včasih največja motnja.
Igrali smo nogomet in nenadoma so šle vse žoge v napačno smer, kot da bi nasprotniku telefoniral in ga obvestil, kam bom podajal. Kaj si bom zamislil. Kaj bom storil. Veščina je ostala. Veščine ne bi mogel pozabiti, niti če bi jo hotel pozabiti, in seveda nisem imel nobenega namena, da bi jo pozabil, kajti nanjo sem bil ponosen, kot sem bil ponosen na vse tiste popoldneve in vsa tista leta, ko sem jo trmasto pridobival na svojo stran, se ji dobrikal in jo gledal, začuden in srečen, ko je včasih, ko sem imel dovolj moči, s celim telesom vstopila v moje telo, v moje gibanje, ko je postala nekako kompatibilna z močjo, ki sem jo imel, ko je zasijala in sem lahko nadziral ves prostor, se pomikal od svojega gola do nasprotnega in potem spet nazaj in vmes preigraval brez najmanjšega napora, ne da bi postal zadihan, preigraval povsod, s popolno lahkoto, po vsem igrišču, in ne samo stal in čakal, da me bo našla kakšna podaja s krila, ki bi jo prestregel na drugi vratnici ali pa jo našel kar sam, ko bi stekel na prvo vratnico in podstavil nogo, trznil z glavo, da bi žogi spremenil smer, jo poslal v gol. In potem skočil v zrak in dvignil roke. Skočil. Dvignil roke. Toda vse žoge so šle na napačne naslove, vedno se je na pot postavil kak obrambni igralec in jim presekal pot, in naj sem se še tako trudil sodelovati v igri, nisem bil zares zraven, nekaj me je oviralo, nekaj se je postavilo med mene in sedanjost in tam obstalo, brez namena, da bi se premaknilo; tam me je zadrževalo in me vleklo nazaj s svojimi nevidnimi rokami. Bilo je podobno pripetljaju z melodijo, ki jo po naključju slišiš na radiu in si je potem ne moreš in ne moreš iztrgati iz misli, saj se ponavlja in ponavlja in te obseda, in ko že misliš, da ti je končno uspelo, se celotna zadeva ponovno ponovi, zavrti dalje in te začne motiti in te moti tako dolgo, dokler se ne vdaš, dokler ne popustiš in jo prenehaš preganjati iz misli, pozabiš nanjo, in potem gre, se odpravi. Ponikne. Potone. Izdihne. A ta misel, ki me je spremljala in motila in razburjala in mi ni dovolila, da bi bil osredotočen na igro, je bila trdovratnejša od melodije, usodnejša, kajti namenjeno ji je bilo, če bi se uresničila in materializirala v svoji popolni obliki, če bi izstopila iz svojega kraljestva in postala meso, da mi radikalno in dokončno spremeni življenje. Spremeni življenje za vselej. Ne samo moje življenje. Zjutraj se je pojavila druga modra črtica na testu za nosečnost in dejanja in razmišljanja so se nenadoma spremenila v nekakšno obsedno stanje. Kajti znamenje ni bilo posledica načrta, bolj posledica nekakšnega poskusa, radovednosti. In popoldanska zmedenost je bila ojačen odmev te jutranje zmedenosti in sploh ni kazalo, da bo popustila. In žoge so šle na napačne naslove. V napačne smeri. Veščina je bledela. Vendar je zmedenost v dnevih in tednih, ki so sledili, popustila, in midva sva se privadila na novo, še skrito prisotnost in se je nisva več bala, pač pa sva se je začela postopoma veseliti in jo sprejemati kot novo prisotnost, kot dar, in začela sva ugibati, kaj bo prinesla. A strah je ostajal, čeprav je kazalo vse dobro. In kar nekaj časa je kazalo vse dobro in začela sva verjeti, da je že prišel čas, da lahko skrivnost zaupava, jo deliva. Najprej sramežljivo in potem bolj pogumno, z večjim verjetjem, kajti kazalo je vse dobro. In midva sva skrivnost zaupala. Mojim staršem. Tvojim sorodnikom. Prijateljem. In potem je prišel tisti dopoldan. Nobenih znamenj ni bilo, da bi se lahko kaj zgodilo. Nikoli ni nobenih znamenj. Ali pa so, a jih ne znamo brati. Sonce se je povzpelo na nebo in se je še vedno vzpenjalo, vse se je paslo in kopalo v globoki zelenini in ptice so občudovale svet, v katerem so se znašle, kot bi bil ustvarjen samo zanje in za njihove glasove, in vse je bilo nekakšna visoka pesem, ki je prerasla knjige in je izstopila iz knjig, jih porazila, in ti si odšla, da bi se še bolj zatrdno prepričala in verjela, da se nagibava proti prihodnosti skupaj z nečim, kar raste v tebi, in jaz sem sedel doma in čakal na novice in si vrtel nekakšen sodoben kitarski prepis Satiea, ponovitve, matematični rok, reinkarnacijo gospoda z bradico in okroglimi očali, ki se ji je reklo Reverbator Numeric. Ko je zazvonil telefon in so se mi ušesa napolnila z jokom in tišino in prekinjenimi stavki, nalomljenimi stavki, posamičnimi besedami, hlipanjem, ki so se zabadali vame in mi jemali sapo in mehčali kolena in me napolnjevali z besom in nemočjo, in ko sta se tadva utrudila, z žalostjo in ponovno z nemočjo, ki je zajela sapo in zajemala sapo, sem vedel, da se je nagibanje proti prihodnosti končalo. Da je srce prenehalo biti. Da aparature niso več zaznale utripa. In vedel sem, kar je bilo še najmanj pomembno, da bom Reverbator Numeric, čeprav sem ga imel rad in sem ga pogosto poslušal in opravičeval in razlagal, od tistega trenutka dalje vedno znova povezoval s tistim dopoldnevom in tistimi novicami, ko nisem našel besed in sem se zrušil. Padel na kolena in zaril obraz v dlani. Ko ni bilo več utripa. Zaril obraz v dlani. In ko si prišla domov, še vedno nisem našel besed in sem bil jezen in nemočen, ne jezen nate in nase, ampak na nekakšen božji prst. Na usodo. Na nekaj, kar me ne sliši in ne posluša. Jezen na nemoč, ker ni bilo mogoče ničesar spremeniti, ker se je bilo treba ponovno privaditi na staro stanje, ki pa ni bilo več isto stanje in nikoli več ne bo isto, staro stanje, ampak stanje, ki ga je zaznamovala usoda. Božji prst. Nemoč. In ko me je nekaj dni zatem začel boleti želodec, ker sem izgubil apetit, kot vedno izgubim apetit, če se mi zgodi kaj slabega in strašnega, sem bil hvaležen, da me je obiskala telesna bolečina in vrgla senco na tisto prvo bolečino, ki me je oropala besed, da ti nisem mogel ničesar reči, da bi te bil skoraj obtožil in te gledal kot krivo, čeprav sem vedel, da nima smisla iskati krivca, ker ni nihče kriv, in da sem potem krivec tudi jaz in da ni kriv nihče ali pa je krivec božji prst. In nisem hotel, da ta bolečina v želodcu popusti, saj je zakrivala tisto prvo, prvotno bolečino, ki ni bila telesna bolečina, ampak nekakšna temna luknja v duhu, odprtina, ki golta prihodnost, ki se je že namenila, da se bo zgodila. Nisem hotel, da bolečina popusti, ker se je v njej raztapljala prvotna bolečina. Bila je napaka so nama razodeli strokovnjaki v belih haljah. Šteli so in pokazali s prstom. Bilo je vidno in jasno. Okvara na tem in tem kromosomu. Napaka, deklica, ki ni postala deklica. O njej so pričale čiste eksaktnosti. Znanost. Statistika. In sledilo je: nič strahu. To nič ne pomeni. To se ne ponavlja. In prijatelji so govorili isto ponavljajočo se mantro. Bili so polni optimizma, zaupanja v življenje, zanje se je srečno izšlo in zdaj lahko prisluškujejo enakomernemu dihanju in vonjajo kožo in se je dotikajo, se je dotikajo z ustnicami in prsti, kožo nekoga, ki je bil skrit pod drugo kožo, ko mogoče sploh še ni imel imena, skrit pod kožo, na katero je tako rada sedla dlan. Ki je dihal vodo, ko je bilo treba dihati vodo. Ki se je oglasil, ko je prenehal dihati vodo in je prvič vdihnil zrak. Veliko je tega, teh temnih lukenj, ki goltajo prihodnost. Nisem vedel, da jih je toliko. Veliko ljudi je izgubilo otroka, ko še ni bil otrok. A o tem se ne govori. To je skrito. Pomemben je optimizem. Nalivi optimizma. A ta optimizem ni bil nalezljiv, čeprav sem še tako verjel, da se ga je mogoče nalesti. Kako naj prijatelji vedo? Kako naj oni vedo? Kako naj znanost ve? Kako naj kdorkoli ve? Ko pa nihče ne ve, ali boš izgubil otroka ali ga ne boš, in ne more nihče ničesar napovedati. In tudi če kdo ve, potem ta, ki ve, ne more govoriti ali pa govori jezik, ki ga ne razumemo. Ne slišimo. Ne poznamo. Brezglasni jezik angelov. Nemo abecedo. A vseeno: nič strahu. To še nič ne pomeni. To se ne ponavlja. Poskusite znova. Takšna je bila luknja, ki je pogoltnila prihodnost, ki ji ni bilo namenjeno, da se bo zgodila, ko je zazvonil telefon. Tokrat je prvič zazvonil telefon, ki ni bil stacionaren, ampak telefon, ki si ga lahko prenašal sabo in si bil tako vedno dostopen in dosegljiv. Vedno v stiku. Vedno privezan na svet. Na prijazne besede. (Ali pa je bila to zgolj iluzija, ki sta jo ponujali tehnika in tehnologija. Alienacija.) Včasih si zaradi tega hvaležen. Drugič spet obupan in jezen. Zazvonil je mobilni telefon. In sedel sem v dnevni sobi. Na nekem novem kavču, v nekem novem stanovanju, v nekem novem in drugačnem zraku, na nekem čisto drugem koncu mesta, kjer se je mesto že končevalo, kjer me je od njega že delila reka, v kateri sem se kot otrok kopal na nekem drugem mestu in v nekem drugem kraju. Skoraj pod nekim drugim soncem. V nekem drugem telesu. V nekem drugem življenju. Zazvonil je telefon. Klical je Davor Buinjac, ki je delal na Mestnem oddelku za kulturo. Bil je kratek in njegov glas je izdajal veselje, da mi je lahko sporočil novico, ki jo je sporočal, novico, ki naj bi me razveselila: »Dobil si Župančičevo nagrado.« Čisto sem bil že pozabil, da sem bil predlagan za to nagrado. Bilo je preveč vsega, da bi se ukvarjal s tem. In prvo, kar sem pomislil, ko sem slišal to novico, je bilo, ali mora biti vedno tako, ali se mora vedno dogajati nekakšna kompenzacija, nekakšno izravnavanje dobrega in slabega, nekakšno mirovanje tehtnice, ki se je za hip znašla v zraku in se ne preveša ne na eno ne na drugo stran. Tehtnice, ki tehta nesreče in hipne odrešitve, obliže, ki naj bi zacelili nekatere rane ali pa vsaj pomagali preusmeriti misli, da se ne bi več toliko ukvarjale s temi ranami. Samo z ranami. Ampak kakšna je lahko kompenzacija za nekaj, kar bi bilo lahko človeško življenje, a mu ni bilo namenjeno, da bi postalo človeško življenje? Kar nekajkrat sem bil že predlagan za Župančičevo nagrado, z različnimi bolj ali manj uspelimi knjigami, predvsem manj uspelimi, a tisto leto, leta 2003, ko sem bil star 39 let, se je izšlo. Dejansko sem imel občutek, da sem stal v vrsti in čakal in da je prišla tisto leto vrsta name, ker so bili vsi starejši že počaščeni in nagrajeni. In resnično je prišla vrsta name, da sem dobil povabilo na Ljubljanski grad, na podelitev, eno redkih podelitev pri nas, ki se odvije, ko je vreme toplo in nebo visoko in ko življenje, tudi če ni ravno prijazno, takrat vsaj za spoznanje, zaradi nekih zunanjih okoliščin, deluje bolj znosno. Bolj nežno. Mehkejše. Božajoče. Z Andrejem Blatnikom, ki je bil urednik knjige, ki ji je bilo namenjeno, da dobi nagrado, in ki mi je, pred združitvijo Cankarjeve založbe in založbe MK, izplačal res lep honorar, drugega najvišjega od vseh, honorar, ki je deloval skoraj kot nekakšno zlovešče znamenje, kot nekakšna dokončna dekadenca pred morebitnim propadom ali pa vsaj izgubo avtonomnosti manjše založbe, ki se je združila z večjo, sva zasnovala načrt in njegov časovni razpored. A nanj sem pozabil. Šlo je za standardno proceduro, ki očitno ni bila v veljavi le v provinci, ampak tudi v prestolnici: utemeljitev sem si napisal sam. Lastnoročno. Andrej je popravil slovnične napake, mogoče malo spremenil dramaturgijo, omilil nevarnost, da bi se vse skupaj sprevrglo v neokusen panegirik, in prispeval podpis. Lastnoročno. Poezije precej časa nisem pisal, in premor, ki je nastal med prejšnjo samostojno knjigo in knjigo Nafta, ki sva jo kandidirala, je bil za slovenske razmere, ko je treba vedno znova, praktično vsako leto z novo knjigo dokazovati, da obstajaš, da se ohranjaš v zavesti bralcev in v svoji zavesti, da kot pisec nisi izginil, že skoraj neskončen; podoben večnosti. Celih pet let. Vmes je sicer izšel en izbor. A samostojna in nova knjiga poezije se je pojavila po petih letih. Po polovici desetletja. Konvertitska knjiga po polovici desetletja. Spreobrnjenje. Vrnitev na začetek. Domov. Ne vem, kakšen odnos imajo na splošno drugi pisatelji ali pa nagrajenci do nagrad, ki nosijo nekogaršnje ime. V primeru literarnih nagrad so to največkrat imena znanih pisateljev. Znanih pokojnih pisateljev. Sam si s tem nikoli nisem pretirano belil glave. In svoje hvaležnosti ali pa višine časti, ki naj bi me doletela, ker sem prejel nagrado, ki je nosila nekogaršnje ime, nisem nikoli povezoval z opusom in dosežki pesnika, po katerem se je nagrada imenovala. Nikoli si nisem mislil in si laskal, da bi tedaj, ker bi bilo na plaketi napisano neko ime, padala svetloba tega opusa tudi na moj opus ali pa posamično delo in ga zato delala svetlejšega in bolj opaznega, mogoče celo boljšega. Bil sem brezbrižen, da ne rečem ignorantski. Zanimal me je denar. Seveda sem imel nekakšen odnos do Prešerna, prav tako tudi do Jenka in konec koncev tudi do Župančiča, a o njem nisem govoril, niti ga nisem vključeval v kakšen zahvalni govor, ki naj bi ga imel, ko sem dobil nagrado, saj nikoli nisem imel zahvalnega govora in se od mene tudi nikoli ni pričakovalo, da naj bi ga imel. Kajti pri nas tradicija zahvalnih govorov ne obstaja – ali pa jaz ne vem zanjo. Prešeren se mi je v obdobju, ko sem dobil nagrado, ki nosi njegovo ime, zdel prej muka in predvsem nekakšna zoprna obveznost, ki mi je sledila še iz šolskih klopi in se je nikakor nisem mogel otresti, kakor pa res pomemben in velik pesnik, ki se mu upravičeno daje naziv: največji. Zameril sem mu tisto, kar danes še posebej cenim in občudujem: zdravo kmečko pamet. To sem ugotovil šele leta kasneje. A Prešerna sem vsaj poznal, ker sem ga moral poznati. Jenko je bil zame bolj ali manj enigma, najbolj sem se ga spomnil iz svojega najljubšega slovenskega filma, Štigličevega Tistega lepega dne, kjer prepevajo njegovo »Adrijansko morje«; »Obraze«, najboljši in najbolj izstopajoči del njegovega opusa, sem natančno prebral leta po tistem, ko sem dobil nagrado z njegovim priimkom. In ostal mi je v spominu kot dobra poezija. Isto je bilo z Župančičem; ko sem bil otrok, mi je oče deklamiral njegovo pesem »Breza in hrast«, ko pa sem ga začel zares brati, sem ga bral v duhu nekakšnega nasprotovanja retoriki, kajti on uteleša vrsto poezije, ki je uporabljala velik vokabular, a ji ta vokabular ni bil ravno v veliko pomoč pri velikih dosežkih. Še danes imam velike težave, ko skušam iz njegovega opusa izpraskati vsaj nekaj pesmi, ki name naredijo kolikor toliko trajen vtis in niso otroške pesmi. Sem si pa popolnoma na jasnem, da me bolj kot vse drugo pri poeziji, ki je bila napisana v nekih drugih časih in stoletjih, moti pesniški idiom, v katerem je napisana, in to zato, ker je tako zelo drugačen od jezika, v katerem se pogovarjamo. In ta jezikovna razlika je včasih tako močna, da dobesedno požre tudi vsebinske komponente pesmi, če jih te seveda imajo. Takšna je navadno usoda. Usoda pesmi. Usoda pesnikov. In mar mene ne čaka podobna usoda, podobno zavračanje in skoraj zaničevanje, upravičeno ali pa neupravičeno zaničevanje? Izbris. Hipne sanje in žarenje, ki jim sledi izbris. Dokončni izbris. Ampak kakšna je lahko kompenzacija za nekaj, kar bi bilo lahko človeško življenje, a mu ni bilo namenjeno, da bi postalo človeško življenje? Na to sem že rahlo pozabil, to sem odrinil v temo, ko sem odpiral lično vabilo na podelitev, delo Zore Stančič, ki je napravila tudi ovitek nagrajene knjige: nekakšno psihedelično bitje, ki se dviguje iz vode ali pa kakšne druge tekočine. Dan je bil lep. Sončen. Dogodki, ki naj bi meni in Nataši spremenili življenje, že rahlo umaknjeni. Ne več tako ostri in boleči. Ne več tako sveži. Podelitev je bila na Gradu. Ne vem, kdo vse je bil prisoten, vem, da so nas slikali in so se te fotografije pojavile v neki rumeni reviji. Tam sva se smejala Nevenka Koprivšek, direktorica Gleja in Festivala Mladi levi, in jaz, mogoče tudi nagrajena arhitekta, skladatelja Cigliča ni bilo na podelitev. Nagrado je prevzela njegova žena. Nagrado za življenjsko delo vedno podelijo komu, ki ne more na podelitev ali pa ne more več na oder, da bi jo sprejel. In se tako slabo počuti, da mu za nagrado sploh ni več mar in nagrada v njegovem počutju ne spremeni ničesar. Nevenka Koprivšek in jaz, ves v svetlomodrem pod svetlomodrim nebom na notranjem dvorišču Ljubljanskega gradu. Spomnim se, da me je iz publike opazoval Gregor Tomc, veliki nasprotnik visoke kulture, in mogoče si je mislil, da sem tudi jaz njegov nasprotnik ali pa da mora biti moj nasprotnik on, ker se ukvarjam z nečim, kar sicer ni balet ali opera, a sem vseeno nekakšen vazal visoke kulture, čeprav uporabljam jezik, ki se ga visoka kultura sramuje in ga zanikuje, vsaj v tisti knjigi, za katero sem dobil nagrado. Po podelitvi smo imeli nekakšno zakusko in smo se vlačili po nekih vročih prostorih in jedli nekakšno hrano, ki je bila verjetno kar okusna, in klepetali in sem izvedel, da sem bil kot nagrajenec izglasovan soglasno. Žirije, ki niso bile sestavljene iz stanovskih kolegov, so mi bile vedno bolj naklonjene. Bolj naklonjene že od zlate ptice dalje. Tudi ta žirija mi je bila naklonjena, potem ko je nagradila moje starejše kolege in je teh zmanjkalo. Ali pa jih je nagrajevala kaka druga žirija. Niti ni pomembno. Ko človek dobi nagrado, se mu hitro izbriše spomin na prejšnje krivice, za katere je mislil, da se mu dogajajo. Ne vem, koliko denarja je bilo, a denar je bil, mislim, da ga je bilo tam okrog 4000 mark – ali pa tolarjev ali nečesa. In bil je obdavčen denar. Po tisti pomladi nikoli več nisem igral nogometa z odraslimi. In poleti sva šla z Natašo prvič v Koversado in prvič ali pa drugič v življenju sem imel, ko sem prišel na neki nov in tuj kraj, občutek, da sem prišel domov. Nekam, kjer sem mogoče v nekem drugem življenju že bil, a se tega življenja in tega kraja nisem spominjal. Nekam, kjer so se moje oči in ušesa in koža in pljuča, predvsem pa duh, dobro znašli in dobro počutili. Naslednje leto in naslednje poletje sva šla drugič skupaj v Koversado in Natašo je krasil velik trebuh, ki je prirasel k njenem telesu, ko se je svetila in lesketala in mokra in gola stopala iz morja in se vzpenjala po stopnicah. In trebuh je ponoči žarel in sijal v temi. In jaz sem nanj polagal roke. In moje roke niso bile nikoli utrujene. In mogoče se znanost vsaj za trenutek ni motila, ko je rekla: pozabite na nas, to se ne ponavlja. Dovolj smo kazali s prstom in preštevali. Dovolj. Dovolj.
V preteklih mesecih sta se na slovenskem področju kulture in popularne glasbe zvrstila dva razmeroma odmevna dogodka. Ne, ne namigujem na množično izstopanje pisateljev iz društva PEN niti na premiero samopromocijskega dokumentarca Jana Plestenjaka, pač pa merim na razstavo Williama S. Burroughsa, sicer kultnega ameriškega prozaista, in koncert skupine Peter Hook & the Lights,tribute zasedbe prav tako kultne madchesterske zasedbe Joy Division. Zame, kot bralca Burroughsovega Golega obeda in poznavalca (heh, toliko, da se nisem oklical za eksperta) omenjene skupine (Joy Division, ne Peter Hook & the Lights), sta imela oba eventa eno samo v nebo vpijočo skupno točko: Iana Curtisa, (pre)zgodaj preminulega tekstopisca in vokalista skupine, sarkastično poimenovane divizija užitka.
Glasbena zapuščina Joy Divisionov definitivno ni, tako kot na svoj način tudi bibliografija Williama S. Burroughsa, probiotične in lahko(tno) prebavljive narave: gre za zmes primitivnega minimalizma, čudaške produkcije Martina »Zero« Hanetta in temačnega zvoka, ki se je spajdašil z nevrotično samorefleksijo Iana Curtisa in z njegovo željo postati rock’n’roll verzija nekakšnega Wertherja. Njegovi zarotniki v ustvarjanju so bili, zraven zgoraj že omenjenega basista Petra Hooka, še kitarist/klaviaturist Bernard Sumner in bobnar Stephen Morris. Pa tudi peščica pesnikov in prozaistov, ki so mlademu Curtisu služili kot vzorniki in estetska usmeritev za njegov kasnejši »poklic« tekstopisca.
Če verjamemo biografiji Touching from a Distance, ki jo je o njem v rahlo užaljenem tonu (nič čudnega, saj jo je varal) spisala žena Deborah Curtis, je pevec že v otroštvu kazal veliko zanimanje za knjige in pisateljski poklic. V svojih najstniških in zgodnjih dvajsetih letih (kolikor mu jih je bilo dano živeti) naj bi po pričevanju biografije zraven Burroughsa obsesivno prebiral tudi avtorje, kot so Dostojevski, Sartre, J. G. Ballard, Hesse in Nietzsche – bolj ali manj samo kanonizirani hardcore torej. Se potem sploh še kdo čudi, da je postal eden tistih rock piscev, ki so med mladimi pomagali popularizirati nihilizem, pesimizem in melanholijo? In to v, upam si trditi, mnogo bolj pesniško izklesani maniri kakor eden izmed njegovih siceršnjih idolov, Jim Morrison.
Vsekakor Joy Division brez Iana Curtisa ne bi bili isti bend; čeprav se Curtis ni aktivno (z igranjem inštrumentov) vključeval v ustvarjanje glasbe (bil pa je, po besedah Petra Hooka, njihov dirigent), pa je s svojo karizmo in predvsem besedili dodal sicer svinčenemu, mestoma militantnem zvenu njihovih pesmi tisto dodatno dimenzijo, ki je njihovo glasbo naredila bolj človeško in za odtenek znosnejšo v svoji namerni puščobnosti. Zasedba je v borih štirih letih svojega delovanja izdala en EP, dva studijska albuma in dva singla. Tako prvenec Unknown Pleasures (1979) kot njegov naslednik Closer (izdan 1980, a že po Curtisovi smrti) pa sta dandanes obvezno čtivo za vsakega nadobudnega fena alternativne (dobre?) strani popularne glasbe.
Kar je zanimivo, je to, da se tako na prvem kakor drugem studijskem izdelku pojavita pesmi, ki neposredno aludirata na Curtisove literarne vzornike. Uvodna pesem na plošči Closer tako nosi naslov zbirke eksperimentalnih novel J. G. Ballarda: (The) Atrocity Exhibition. Tako novele v dotični knjigi kakor Curtisovo besedilo vzbujajo sorodno apokaliptično občutje: občutje splošne družbene in osebnostne dezintegracije in degradacije. Če je Ballard svojega bralca poslal na ultimativni bad trip skozi groteskne svetove, v katere je, zahvaljujoč psihozi, ujet glavni protagonist novel, je podobno storil tudi Curtis, ki pa je v ta morbidna vesolja najverjetneje prefinjeno vpletel tudi svojo osebno izkušnjo. Uvodni verzi njegove Atrocity Exhibition se namreč glasijo: Asylums with doors open wide / Where people had paid to see inside / For entertainment they watch his body twist / Behind his eyes he says: »I still exist!« // This is the way, step inside … Te stihe mnogi interpretirajo kot opis koncertov Joy Divisionov, na katerih je Ian Curtis pogosto trpel epileptične napade: ti pa so v očeh oboževalcev (bolje rečeno voajerjev, na katere cilja refren) sčasoma prerasli v integralni in vročično pričakovani del samega nastopa.
V Unknown Pleasures posvetilo literarnim vzornikom predstavlja pesem Interzone, ki je, glej ga zlomka, tudi naslov zbirke novel Williama S. Burroughsa. Čeprav komad kot celota definitivno ni vrhunec ne Curtisovih literarnih ambicij ne ustvarjanja skupine, pa je treba v zakup vzeti dejstvo, da gre pri tem za poskus besedilo zgraditi s tehniko montaže, katere mojster je bil, glej ga zlomka one more time, prav Burroughs! Umetniški postopek montaže je narativni način, ki fragmentira rdečo nit pripovedi, jo razseklja in zabrisuje z vrivanjem drugih zgodb, prav tako nezaključenih v svojem dramaturškem loku. Tako kot recimo Burroughsov Goli obed je tudi Curtisovo besedilo Interzone polno verzov, ki se smiselno ne navezujejo na prejšnjega ali prejšnje verze. Shizoidnost teksta je nato še poudarjena v sami izvedbi, kjer se prvič in zadnjič v zgodovini benda zgodi, da skladbo prepevata dva vokalista (zraven Curtisa še kitarist Sumner), oba glasova pa predstavljata samostojni in samosvoj lirski subjekt (ali pa zgolj enega, a razsrediščenega?!): The cars screeched hear a sound on dust / Heard a noise just a car outside / Metallic blue turned red with rust / Pulled in close by the building’s side / In a group all forgotten youth / Had to think, collect my senses now / Are turned on to a knife edged view / Find some places where my friends don’t know / And I was looking for a friend of mine / Yeah, looking for some friends of mine …
Med singli nalogo posvetila opravlja Licht und Blindheit, dandanes rariteta, katere cena se giblje tudi po več sto evrov. Na njem se namreč zraven pogrebne koračnice Atmosphere pojavi še postpunkovski tour de forceDead Souls, ki naj bi z naslovom namigoval na Gogoljeve Mrtve duše, čeprav, roko na srce, neke vsebinske povezave med besedilom in romanom ni ali pa je vsaj moji vednosti nevidna. Vsekakor pa je besedilo dober prikaz prefinjene morbidnosti, zaradi katere so tako Curtisa kot posledično Joy Division za svoje vzeli vsi mogoči glasbeni (pod)žanri in izvajalci, ki prisegajo na doom & gloom tematiko. Curtis namreč celotno pesem narica te mrtve duše z refrenom, ki vsebuje verzthey keep calling me in njegove izpeljanke.
Glede na to da sta med avtorji, ki so ga navdihovali, tudi dva prominentna misleca, Nietzsche in Sartre, se lahko vprašamo, ali je mogoče v katerem od besedil opaziti tudi njune neposredne vplive? Zdi se že tako. Odzvanjajo jih vrstice pesmi Heart and Soul, ki sicer ne delujejo toliko nietzschejansko, pač pa bolj schopenhauerjevsko od samega Schopenhauerja v svojem eksistencialnem pesimizmu: An abyss that laughs at creation / A circus completed with all fools / Fundations that lasted the ages / Then ripped apart at their roots / Beyond all this good is a terror…, medtem ko se v zadnji kitici pojavi tudi pravo pravcato eksistencialistično vprašanje: Existance, well, what does it matter?
Če se spet malo pošalim: človek s tako težaškim bralnim pedigrejem definitivno ni imel šans, da bi obenem preživel še propad svojega zakona in breme zmeraj akutnejše epilepsije, zato ne gre verjeti članom benda, ko trdijo, da niso slutili prihajajoče tragedije, pa čeprav bojda niso kazali zanimanja za njegova besedila – dovolj bi bilo že, če bi preverili stanje na njegovi knjižni polici! Kakorkoli že, ne prvo ne drugo se ni zgodilo in tako si je Ian Curtis v zgodnjih urah 18. maja 1980 vzel življenje: obesil se je v kuhinji. Tako je svoje življenje končal pevec, ki naj bi si po pričevanju nekaterih želel že večkrat končati svojo kariero, se preseliti na Nizozemsko in odpreti knjigarno. Ironija je hotela, a še toliko bolj Ian, da bi si bend, ki je tako neutrudno koncertiral in pri tem ignoriral vedno slabše psiho-fizično stanje svojega vokalista, že takoj naslednji dan na široko trasiral pot k občutnejšemu uspehu: odšli bi na svojo prvo severnoameriško turnejo. Po Curtisovi smrti so se preživeli člani odločili, da se bodo preimenovali in v bend vključili še klaviaturistko – in tako so nastali New Order. Toda kultna zasedba so postali in ostali Joy Division, Curtisova senca pa je po njegovi tragični smrti samo še rasla in nazadnje marca v Ljubljani uspela zasenčiti tudi Petra Hooka in njegove luči …
»Že več mesecev gnijem doma. Življenja v Ljubljani si ne morem več privoščiti, služb ni, najemnine so drage. Prošnje pošiljam vsak dan, tudi v tujino, ampak povsod zahtevajo izkušnje. Ne vem, kaj me čaka.«
Takšne in podobne stvari slišim vedno, ko srečam prijateljico ali prijatelja, ki se je bil po večletnem življenju in študiju v Ljubljani prisiljen preseliti nazaj v domači kraj. Kljub vsemu je, potem ko ni več nobenih drugih možnosti, za večino zadnji izhod v sili še vedno podpora staršev ali drugih sorodnikov. Vse več je torej tistih, ki se morajo s trpkostjo vračati nazaj domov, čeprav so bili še pred leti prepričani, da se dokončno poslavljajo in osamosvajajo. Naša generacija je prva po drugi svetovni vojni, ki živi slabše od svojih staršev. Tisto, kar je bilo nekoč samoumevno – služba, stanovanje, družina –, danes postaja vse bolj nedosegljivo. Ko potegnemo črto, se vsa vprašanja zvedejo na vprašanje denarja. Kdor nima službe in ne služi denarja, ne more plačevati najemnine, kaj šele kredita, in ob trenutnih življenjskih stroških zelo težko načrtuje družino.
Upor proti avtoriteti, svobodnjaški duh, razbitje vseh starih in okostenelih struktur so bili momenti, ki so zaznamovali preteklo generacijo. Vendar je bilo vse to mogoče zato, ker je bilo večini prebivalstva zagotovljeno osnovno preživetje. Upirati se temu, da hodiš v službo, je bilo nekaj provokativnega samo v času polne zaposlenosti, ko so bili šefi tisti, ki so morali dajati koncesije delavcem.
Upirati se službi v času, ko jo je izredno težko ali že skoraj nemogoče dobiti, pa je v najboljšem primeru samo še znak boemstva, ki lahko računa na druge finančne vire. V družbi, kjer je preživetje posameznika in posameznice odvisno od tega, da prodaja svojo delovno silo, je edina stvar, ki je hujša od tega, da te izkoriščajo, to, da te ne.
Vendar tudi tisti »srečneži«, ki še imajo službo, v njej najdejo le grenko tolažbo. Za osnovno, največkrat borno preživetje tako že zaslužijo, kaj več od tega pa si ne morejo obetati. Službe, ki so danes na voljo mladim, so večinoma vezane na status študenta ali druge oblike nestalnih in negotovih delovnih razmerij. A tudi te ne omogočajo kakršnegakoli trajnejšega načrtovanja prihodnosti in že nekaj nepričakovanih stroškov lahko posameznika povsem vrže iz finančnega ravnotežja. To ni zgolj stvar osebnih opazk, ampak to potrjujejo tudi statistične analize, ki dokazujejo, da je Slovenija po številu negotovih oziroma prekarnih zaposlitev med mladimi v samem vrhu evropskih držav. Smo generacija, ki ji ne bo nič podarjeno, ampak si bo morala vse izbojevati sama.
Smo največja težava prav in samo mladi? Nikakor ne. Mi smo zgolj v spodnjem delu prehranjevalne verige kapitala, še veliko težje gre migrantskim delavkam in delavcem ter drugim družbenim skupinam, ki so še nižje in nimajo nikakršnih možnosti, da bi se na koga oprli. Tudi delavkam in delavcem v javnem sektorju se življenjski položaj vztrajno slabša. Ljudje s trideset in več leti delovne dobe, učitelji in zdravnice, uradnice in vzgojitelji, zaposleni v energetskih podjetjih in vsi drugi, ki delajo za javno dobro. Vsi ti ljudje, ki vsak dan, leto za letom, skrbijo, da naše skupno življenje nemoteno teče, so zdaj obravnavani kot strošek, ki bi se ga morali kot družba sramovati in ga zreducirati, kolikor je le mogoče.
Prepričujejo nas, da je naša družba predraga, da smo živeli prek svojih zmožnosti in da tako enostavno ne gre več. Da smo predragi, da smo si privoščili preveč, nas prepričujejo predvsem bogati politiki, gospodarstveniki in neoliberalni ekonomisti, ki v življenju nikoli niso čutili pomanjkanja. Ampak kdo točno je živel prek svojih zmožnosti? Murine delavke, vozniki avtobusov LPP, čistilke na ministrstvih? Če so, potem jim je to vsekakor uspelo zelo dobro skrivati. V nečem pa se lahko z našimi dežurnimi moralizatorji vseeno strinjamo – tako res ne gre več!
Iluzija, ki je kapitalizem v preteklih desetletjih gnala naprej in ki je govorila, da bodo tisti, ki bodo igrali po pravilih igre, ki se bodo dovolj dolgo odrekali in bodo nasploh kapitalaboječi, na koncu za vse muke poplačani, je pristala na smetišču zgodovine. Ne, kapitalizem ni družba, v kateri bi lahko vsakdo največ prispeval s tem, v čemer je najboljši; praviloma mu niti omogočeno ni, da bi se s tistim ukvarjal, kaj šele preživljal. Je družba brezposelnih doktorjev, vse bolj obubožanih upokojencev, ki se po štiridesetih in več letih delovne dobe bojijo za lastno preživetje; je družba zgarane srednje generacije, ki jo je strah za preživetje njenih potomcev; je družba globoke negotovosti. Predvsem pa je kapitalizem oblika družbe, ki ji je za vse našteto popolnoma vseeno, edino, kar jo v resnici zanima in kjer se konča njena neskončna ciničnost, pa so dobički. Neprekosljiv citat T. J. Dunninga, ki ga v Kapitalu povzema tudi Marx, slikovito opiše, kako občutljiv je kapital na dobičke:
»Kapital […] [s]e izogiba hrupa in prepira, ker je boječe narave. To je zelo resnično, vendar pa v tem ni vsa resnica. Kapitalu se gnusi pomanjkanje profita, ali pa zelo majhen profit, tako kakor se naravi gnusi prazen prostor. S primernim profitom pa postane kapital drzen. Če je zagotovljenih 10 %, ga je mogoče povsod uporabiti; z 20 % postane živahen; s 50 % svojeglavo predrzen; za 100 % potepta vse človeške postave; za 300 % pa ni zločina, ki ga ne bi tvegal, tudi za ceno vešal. Če prinašata hrup in prepir dobiček, spodbuja oba.«
Ker iz delavcev ne morejo več izžeti velikih dobičkov, lastniki kapitala do njih danes čutijo samo še gnus in prezir.
Gospoda iz gospodarske zbornice zato ne pomišlja, da ne bi iz svojih usnjenih foteljev ob vsaki priložnosti delavcem zažugala, da živijo prek svojih zmožnosti in da bo potrebnega še veliko odrekanja. Gnus in prezir te gospode nas prepričujeta, da so pred krizo, skriti pred našimi očmi, delavni lastniki kapitala od jutra do večera v potu svojega obraza ustvarjali vrednost, medtem ko so se delavci v zasebnem in javnem sektorju nalivali s šampanjcem in sproti zaveseljačili vse tisto, kar so prvi ustvarili. Nasproti takšnim domišljijskim prepričanjem je dovolj postaviti moment delavskega upora in stavke. Ko se zaprejo vrata uradov, učilnic, tovarniških hal in drugih delovnih mest, postane kristalno jasno, kdo so tisti, ki v družbi nekaj ustvarjajo, in kdo oni, ki živijo na račun njihovega dela. Zato je moj odgovor vsem tistim tovarišicam in tovarišem, ki sem jih navedel na začetku, ko me vprašajo, kaj storiti, vedno isti: »Moramo se organizirati in boriti!« Smo v zgodovinskem položaju, ko so nam zaprte vse lahke in napačne poti, tako da moramo stopiti po najtežji, a tudi najbolj pravilni poti, po poti izgradnje socialistične alternative obstoječemu sistemu!
Izkušnjo jugoslovanskega socializma so v našem prostoru praviloma razlagali na dva načina. Desnica je partizanski boj in socialistično revolucijo vztrajno trgala iz njunih zgodovinskih okoliščin in vse tiste, ki so vanju verjeli, kriminalizirala kot vojne zločince. T. i. levica pa je jugoslovanski socializem servirala v njegovi brezkofeinski, nostalgično-kulturni različici. V tem primeru smo dobili socializem, očiščen vseh politično-ekonomskih razsežnosti, ostalo pa je nekaj, kar dobro dene očem, želodcu in ušesom. To dvojno napačnost je treba presekati s ponovno in premišljeno potrditvijo zgodovinskih dosežkov jugoslovanskega socializma. Na tem mestu podrobnejša razčlenitev seveda ni mogoča, vseeno pa lahko to priložnost izkoristimo za osvetlitev vsaj enega dela te dediščine, ki sta ga tako desnica kakor t. i. levica usklajeno brisali iz kolektivnega spomina. Govorimo o gibanju neuvrščenih.
Leta 1961 v Beogradu med drugim na pobudo Josipa Broza Tita ustanovljeno gibanje neuvrščenih je bilo dejansko eden najmočnejših in najnaprednejših dejavnikov na mednarodnem političnem prizorišču. Več kot sto državam članicam je omogočalo, da so na generalnih skupščinah Organizacije združenih narodov vodile neodvisno politiko, ki ni bila podrejena interesom Sovjetske zveze ali Združenih držav Amerike. Članice neuvrščenih so si prizadevale za pravico do samoodločbe narodov, nasprotovale so apartheidu, vojaškim posredovanjem Nata in Varšavskega pakta ter nasploh zavračale uporabo sile v mednarodnih odnosih. Gibanje si je prizadevalo za krepitev Organizacije združenih narodov, za mednarodno enakopravno sodelovanje in za preobrazbo družbenoekonomskega sistema na svetovni ravni. Jugoslaviji je ta izjemna mednarodna vloga omogočala, da ji ni bilo treba vstopiti niti v zvezo Nato niti v Varšavski pakt. Hkrati je lahko zasledovala in udejanjala interese samoupravnega socializma in je v mednarodni javnosti uživala izjemen ugled. Gibanje neuvrščenih je tako v resnici eden izmed največjih dosežkov jugoslovanskega socializma, hkrati pa tisti način organiziranosti, ki ga je treba vzeti za zgled tudi danes. Bolj kakor kdajkoli prej je danes namreč jasno, da šibke države svetovnega obrobja same ne morejo doseči ničesar in da je napredek možen zgolj v novih oblikah internacionalizma.
Iniciativa za demokratični socializem je naš prispevek k tovrstnim bojem. Je kamen v mozaiku mednarodnih bojev in poskus, da bi vsem delovnim ljudem omogočili izrazno formo, v kateri bodo lahko uresničevali svoje interese, ki so v isti sapi interesi družbe kot celote. Je prvi korak na dolgi poti k temeljiti družbeni prenovi, ki si za cilj postavlja družbeno ureditev, katere vodilo bo: Vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah!
Pripadam zadnji generaciji, ki je morala za obvezno maturitetno čtivo pri angleščini prebrati Velikega Gatsbyja F. Scotta Fitzgeralda. Ko pomislim na maturo, se spomnim na vročino gimnazijske učilnice, na zadnje dni maja in junija, ko so se nam potne roke lepile na klopi in smo dekleta nosila obleke, za katere bom svoji hčeri rekla, da za v šolo niso primerne. Spomnim se, da je bilo v času naše mature svetovno prvenstvo v nogometu in da je bila polovica table popisana s športnimi stavami sošolcev. Veljalo je pravilo, da profesorji te polovice table ne smejo zbrisati v nobenem primeru. Četudi bi nanjo radi napisali zadnje napotke pred maturo. Tista polovica table je bila nedotakljiva in profesorji so se tega držali. Bržkone so slutili, da bo na koncu tudi to tisto, po čemer se bomo spominjali gimnazije.
Spomnim se tudi, da sem Gatsbyja prebrala večkrat ter da sem, poleg svojega prostora pod Soncem, tisto pozno pomlad iskala še nekaj drugega. Čutila sem, da se mi je bistvo Fizgeraldove pripovedi izmuznilo, da nečesa, kar je zelo pomembno, ne razumem, pa bi morala. Razumela sem dvoličnost, hinavščino in malomeščanstvo ameriške družbe, ponotranjila sem lahko tragično ljubezensko zgodbo med Daisy in Gatsbyjem, našteti sem znala vse metafore – od zelene luči do oči doktorja T. J. Eckelburga, znala sem povedati, da je imela Daisy »voice full of money« ter da je za dekle najbolje, če je »beautiful little fool.« Vedela sem tudi, da si je Gatsby želel ponoviti preteklost, preteklosti pa se, kot mu je dejal Nick, ne da ponoviti. Da, tudi to sem vedela. Nisem pa razumela. In s tem nisem razumela bistvenega dela Velikega Gatsbyja, ki ni roman o razkošnem življenju in tragični ljubezenski zgodbi, temveč je pripoved o tem, da človeka preteklost lahko zaslepi do te mere, da mu v prihodnosti ni več živeti.
Tega sem se zavedela med popoldanskim listanjem knjige pred evropsko premiero ekranizacije režiserja Baza Luhrmanna. Že med bežnim prelistavanjem obrabljene knjige mi je postalo jasno, da daje tempo nesrečnemu podtonu zgodbe Gatsbyjevo hrepenenje po preteklosti, česar večina maturantov, ki se jim zdi, da se pred njimi pravkar odpira svet, ne more razumeti. S tem spoznanjem in rahlo opijanjena od podoživljanja gimnazijskih poznih pomladi sem torej v dvorani Kinodvora pričakovala katastrofo. A je ni bilo. Gledalec za ceno ene vstopnice dobi spektakel: Disneyland frfotajočih oblek, brizgajočih fontan in šampanjca, bleščečih se biserov, srečnih obrazov. Nekje med fanfarami dobi tudi zgodbo o vračanju v preteklost, ki pa je bržkone večina gledalcev ne bo opazila. Namesto tega bo z odprtimi usti strmela v ognjemete, ki spominjajo na predstavo o prihodnosti večine maturantov.
Ko sem bila stara osemnajst let, sem si predstavljala, da bo svet, ki z razprtimi rokami pričakuje, da se mu vržem v objem, videti kakor film Baza Luhrmanna; stiliziran videospot, v katerem je vsak naslednji prizor lahko še mogočnejši, globlji, bolj utripajoč in glasnejši. Da bo vsak prizor sveta, v katerega se podajam, tako močan, da bo zasenčil solze in dvom.
Človekovo življenje se prevesi v drugo polovico, ko začenja verjeti, da se je najboljše že zgodilo; da so se najlepše pesmi izpele ter največje ljubezni odcvetele. Da so bila najtrdnejša prijateljstva že sklenjena ter da bo tisto, kar prihaja, v najboljšem primeru bled odsev preteklosti. Mlad človek pred maturo si težko zamisli, da bo kdaj pogrešal čas, ko je moral podčrtovati stavčne člene, vedeti, da mitohondrij uravnava celično dihanje ter se ukvarjati z odvodi in integrali. Da bo pogrešal čas, ko bi moral znati povedati, da je Gatsbyja pogubila želja po ponovitvi preteklosti, kajti ne razume, kako lahko kdorkoli tako močno hrepeni po preteklem.
Spomnim se, kako nam je kateri od gimnazijskih profesorjev kdaj navrgel, da so to, kar živimo, najlepša leta našega življenja. Če ne bi vedela, kako neumno se mi je to zdelo kot dijakinji, bi tudi sama, ko sem kratek čas poučevala na gimnaziji, bržkone izjavila kaj podobnega. In v odgovor bi dobila nekaj prizanesljivih nasmeškov ter nejeverne poglede, ki bi mi govorili, da zanje najboljše šele prihaja. To je mladost – verjeti, da bo vedno samo bolje. Da bo zelena luč, če si sposodimo Fitzgeraldovo metaforo, sijala čedalje močneje, mi pa ji bomo vedno bliže.
V življenju pa je tako, da najlepše ni vedno tudi najlaže. Ob opazovanju dijakov šesto šolsko uro meseca maja se mi je zdelo, da je sedenje v šolskih klopeh pozno pomladi ena najbolj rafiniranih oblik mučenja. Vsi neskončni pričakujoči pogledi na uro, ki se nikamor ne premakne, vabljivo sonce zunaj in grožnja zaključevanja ocen naslednjega dne. Vse ljubezenske drame, ognjeviti prepiri, podočnjaki in objokane oči najstnikov, ki jim nekdo, ki je vse to doživel, skuša pojasniti, da je to, kar imajo v tistem trenutku, najlepše in najteže hkrati. Nemogoče.
Vnovično branje Velikega Gatsbyja me je poneslo v ta čas. Rumenkaste strani Penguinove knjige, s svinčnikom podčrtani stavki ter dopisane opombe so me spomnili, kako močno sem neke pozne pomladi skušala priti do dna knjigi, ki se je nekaj let pozneje pred menoj razgrnila sama. Srčki na posameznih straneh so me spomnili na zadnjo šolsko uro, ko sem zrla skozi okno, odmislila okolico in se počutila, kakor mi bo vsak hip razneslo prsni koš. Mesec maj je v gimnazijskih letih čas za iskanje odgovorov na neodgovorljiva vprašanja in bolj ali manj spretno vijuganje med zaključenimi ocenami. In čeprav se zdijo odgovori na vprašanja, ki sem jih štiri gimnazijske maje premlevala, danes samoumevni, bi se brez pomisleka vrnila nazaj. Med tedanje dvome in takratna vprašanja, v šolsko klop, na katero so se mi lepile potne roke. Še enkrat bi rada pogledala skozi tisto okno in preverila, ali je v prsnem košu sploh še mogoče začutiti tako silen pritisk.
In tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno nosi nazaj v preteklost.
Scenarist legendarne (radijske in filmske) “Butnskale”, dramatik, igralec, ludist, satirik, Prešernov nagrajenec. “File.” Literat, ki se že s svojim opusom razliva čez dolgočasno pojavnost običajnih literatov. Filipčičeve zapuščine med radijci in dramatiki nikakor ni mogoče preskočiti, kaj šele spregledati.
Proznega ustvarjanja pa tudi ne. Za svoj roman Problemi je leta 2011 prejel nagrado Prešernovega sklada, letos pa se je z Mojstrovko prebil do nominacije za kresnika. Nadaljevanje sledi…
Nekaj drži tako ali drugače – Emil Filipčič (1951) je legenda. Ne verjamete? Nič hudega. Zato pa imamo Knjigo priznanj…
Ime: Ne morem reči drugega kot Emil Filipčič, je resno rekel Križanič.
Zadnja knjiga: Joseph Conrad, Tajfun. Moja zadnja knjiga nosi naslov Skrivnost užitka.
Kje ste odraščali?
V Beogradu, na Čuburi in pozneje na Skadarliji.
Kaj ste študirali in kje?
Filmsko režijo na AGRFT v Ljubljani.
Kje živite in zakaj?
Živim v Ljubljani, zato ker sem se tekom let v to mesto zaljubil.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na roman Problemi.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Spijem kavo, pokadim zraven smotko ali dve, nato odidem na tenis v Tivoli.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Potresam palčko, včasih sem misli, da jo potresavam, zdaj so me lektorji prepričali, da jo potresam.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Kratke hlače čez kolena.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Joseph Conrad, Tajfun, Cervantes, Don Kihot, Shakespeare, Julij Cezar.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
V spominu imam vse, ki smo skupaj začeli, brali smo drug od drugega, poezijo in prozo in drame in scenarije za filme, danes ste po Mitji Čandru vi prvi, s katerim se bolj obvezujoče pogovarjam o umetnosti.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Cervantes, ki je naposled prebral svojega Don Kihota do konca.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
V Ljubljani.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Michelangelov Mojzes.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Sproti, tako kot ravnokar, drugega mi ne preostane. Ravnokar sem sredi dialoga, vi, spoštovani Matjaž Juren, ste v romanu, ki ga pišem, policijski inšpektor Kreft, voziva se v avtomobilu skozi Hotemaže, jaz sem na kratko inšpektor Križanič, iz računalnika mi berete vprašanja in jaz vam odgovarjam.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Drvela sta po asfaltni cesti čez planjavo, mimo polj in travnikov, visoko na nebu je letelo nekaj ptičev. Stalnica je potresanje palčke, to je postalo moj ritual, zato ker na to nič več ne mislim.
Na večernem nebu se rišejo kopaste krošnje visokih kostanjev, v daljavi sije rumena neonska luč, stolpnica pokojninskega zavoda je poniknila v temi.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Molim Boga, da se mi oglasi kakšen človek in mi da idejo, kako razviti zgodbo naprej.
Opišite svoj idealen dan.
Vračam se s tenisa čez prometno križišče pri kopališču Ilirija in pred nekdanjim Delavskim domom srečam Krefta na kolesu. Dosegel sem prvo zmago v ligi nad šestdeset, mu povem s srečnim nasmehom na obrazu. Dan je vroč, da bolj vroč ne bi mogel biti, a se niti malo ne potim.
Opišite svojo večerno rutino.
Inšpektor George Gently.
Ste vraževerni?
Ne, kar Boga prosim za pomoč, zadnje čase sem nekajkrat zaprosil tudi Marijo.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Ne vem, ker vedno kaj pozabim, danes sem na primer pozabil brisačo.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Nad zvezdami se spet vidimo, piše na nagrobnih kamnih.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Burek.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Nenadoma sem, so, si, ste, je.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Na predstavitvi knjige Orangutan sem zapel, naj bo stara ali mlada, naj ima dolge ali kratke noge, samo lepa mora bit’, in s tem nasmejal Toneta Pavčka.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Trenutno samo pišem.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Da preberejo Rilkejeve Nasvete mlademu pesniku.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Iskreno sem vesel, da se je Airbeletrina spomnila name.
Uglajen, skoraj zadržan, vendar samo do trenutka, ko je začel pripovedovati o afriških pisateljskih divah. Ilija Trojanov, pisatelj nemško-bolgarskega porekla, ki je nedavno gostoval na festivalu Fabula v Ljubljani, je otroštvo preživel v Keniji. Zato ve, o čem govori, ko govori o afriški literarni renesansi, ki vključuje tudi avtorice, kot sta Nigerijka Chimamanda Ngozi Adichie ali Ganka Taiye Selasi.»Taiye mi je na nekem literarnem festival pridigala o pisanju«, je dejal Trojanov. Pisatelj, ki se je do sedaj podpisal pod več kot petnajst knjig, se je počutil nenavadno pred avtorico, ki je do sedaj izdala le prvenec (Ghana Must Go, 2012), vendar je zlahka skočila v kožo pisateljske zvezde. »Pri tem je zanimivo, da so ta dekleta videti kot manekenke in da so tudi zaradi tega prehitro zaslovele«, je dejal, se pogreznil v usnjen sedež in se zazrl v konico svojega zloščenega čevlja.
Menda je preteklo kar nekaj časa, preden sem dojela, da je Beyoncé, znana ameriška pevka z dolgimi, posvetljenimi nogami, pa vendarle afriškimi boki, temnopolta. Še zdaj se namreč ob pogledu na Beyoncé spomnim na komentar Nigerijca, ki je zroč v televizijski ekran dejal, da je pevka s svojim videzom na meji sprejemljivega. Danes seveda vem, o čem je govoril, pa vendarle v svojo obrambo lahko zatrdim, da je njena vzdrževana »bela« podoba na tako visoki ravni, da te zlahka preslepi. Tudi ko te dni gledam Beyoncino sicer nekam čudno pozo na Čopovi, ko oglašuje novo kolekcijo kopalk za H&M, se mi zdi, da ji ne gre ničesar očitati. Kaj je tisto, kar očem ostaja prikrito, kaj se skriva za njeno nazaj potisnjeno zadnjico in ravno prav razprtimi stegni, si ne bi upala razpravljati, pa tudi ni bistveno.
Bistveno je, trdi nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ki je pred kratkim izdala nov, tretji roman, Americanah, da naj bi bil diskurz o beli, napol beli ali povsem črni koži passé. Pa ni. Predvsem če pogledamo znane ameriške osebnosti. Zadnje čase so namreč v modi črno-bela razmerja. Seal & Heidi Klun, Ice-T & Coco, Iman & David Bowie, Kim Kardashian & Kanye West. Da ne omenjam črnskih pevk in igralk, ki se na nek čudežen način metaforizirajo v skoraj belke. Na njihovi koži je viden le bežen pridih temnega ali pa sploh ne, če jih konec koncev ne izdajo kosti. In seveda glas. Težko rečem, kako in zakaj, toda zdaj sem se menda naučila razbirati vsaj nekaj tiste globine, podrhtavanja, moči, ki prihaja iz črnskega glasu.
Kaj pravzaprav hočem reči? Da sem se nazadnje peljala skozi pasažo avtobusne postaje, kjer uporaba kolesa sicer ni nedovoljena. Kot belka z dvema deklicama, eno spredaj in drugo zadaj, nisem bila opažena. Opažen je bil tisti, ki se je peljal za menoj. Temnopolti moški. Ampak njega tako ali tako ustavljajo povsod. Pred Dnevnikom, na Kopitarjevi, sredi belega dne zaprejo promet in z velikimi, nadvednimi, predvsem pa belimi rokami segajo v njegov plašč. Ali pa na avtocesti, ko prižgejo policijske luči in mu tako sporočijo, naj zapelje na stran. Nekoč mu niso dejali le, da naj s kolesom »izgine« iz pasaže, temveč so mu tudi ukazali, naj iz polivinila izdre otroško posteljico. Mamila se lahko skrijejo, kjerkoli, nikoli ne veš.
Vsekakor je pomenljiva opazka Chimamandine junakinje Ifemelu, ki sicer piše blog o Različnih opažanjih o ameriških črncih (nekdaj znanih kot črnuhih) z vidika neameriških črncev, da nihče od nas ne želi, da bi mu zaradi barve kože sledil varnostnik v trgovini. Ali pa bi ga na cesti ustavila horda policistov. In da se zaradi tega porajajo različne oblike rasizma med nebelimi minornimi skupinami v Ameriki (in Evropi). »Črnci niso trpeli tako kot Judje«, zatrdi judovski profesor na obisku na eni izmed ameriških univerz, na kar mu profesor Hunk odgovori, da tu pač nismo na olimpijskih igrah glede zatiranja. Judovski profesor ni vedel, da je liberalni Američan »olimpijske igre« v tem kontekstu uporabil, da bi utišal in morda celo užalil tistega, ki je tako nesramno protestiral.
Toda v resnici smo na olimpijskih igrah, trdi nigerijska pisateljica, oziroma njena junakinja Ifemelu. Rasne manjšine v Ameriki – črnci, Španci, Azijci in Judi – vsi so deležni različnega »sranja« od belcev. Obstaja skoraj nekakšno tekmovanje, kdo je najbolj ponižan. Toda vsi mislijo, da so nekoliko boljši, ker niso črni. Celo med črnci samimi, pa ne samo tistimi v Ameriki ali Evropi, temveč tudi med črnci v Afriki ali na Karibih, vlada prepričanje, da s svetlejšo poltjo veljaš za nekaj boljšega. »Mimogrede, zakaj Etiopijci mislijo, da niso črni?«, se sprašuje Ifemelu na svojem blogu. Njenim opažanjem lahko pritrdim s stavkom črnskega moškega, ki sem ga pred leti srečala na poti v Bamako, v počasi premikajočem se vlaku: »Moja žena je napol Azijka, kar pomeni, da najini otroci ne bodo povsem črni.«
»Mnogi uspešni ameriški črnski moški hodijo z belkami«, nadaljuje Ifemelu v svojem blogu. Redki, ki se v javnosti kažejo s črnko, hodijo z roko v roki z njeno posvetljeno različico. In to naj bi bil razlog, zaradi katerega črnske ženske v Ameriki ljubijo Baracka Obamo, sicer nekoliko preveč površinsko ugotavlja Ifemelu. Prebil je led, saj se je poročil z eno od njih. Obama naj bi torej vedel nekaj, česar svet ne ve: črnke so totalno kul! Michelle Obama je vse tisto, kar črnka v Ameriki nikoli ni bila: seksi, inteligentna, ljubljena. »V ameriški popularni kulturi so črnke nevidne«, beremo v Ifemelijinem blogu. Ljubezen vedno najde belko, ne črnke, ki v večini ameriških filmov privzema vlogo debele, prijazne gospe ali pa odločne in modre ženske, ki je šla skozi številne preizkušnje.
»Zdaj bom prelistala stran za stranjo, in ti mi povej, koliko črnskih žensk vidiš,« se odvrne Ifemelu svojemu belskemu ljubimcu Chrisu, ki jo zbada zaradi prebiranja revije Essence, fokusirane na črnske ženske. Odpelje ga v knjigarno in preden postavi približno dva tisoč strani ženskih revij. Chris med prelistavanjem naleti na tri črnke, med katerimi je ena po vsej verjetnosti Indijka in druga iz Puerto Rica. »Nobena med njimi ni videti tako kot jaz, torej ne morem izvedeti, kako se prav naličiti«, vztraja Ifemelu. Ko ženske revije na primer govorijo o različnih šamponih za »vse« – to pomeni za blondinke, rjavolaske in rdečelaske. »Jaz nisem nič od tega. Razumeš, zakaj berem Essence?«Ker si črnska lepotica zaželi še drugih poslušalcev in ker hlepi po zgodbah drugih s podobno izkušnjo, začne pisat blog.
Iz zgoraj navedenega primerja je jasno, da Chimamanda Ngozi Adichie s svojim novim romanom skuša narediti ključen preboj. Pri tem pa ne gre samo za to, da je njena junakinja Ifemelu v očeh svojega ljubimca, ki ji kupuje puloverje iz kašmirja in jo vozi v Pariz in London, privlačna ter vredna pozornosti (»z njim sem se počutila lomljivo in dragoceno«), temveč da Chimamanda Ngozi Adichie preigrava tudi lastno identiteto in videz. Torej videz pisateljice, ki se zaveda, da je njena črnska identiteta nekaj, o čemer je vredno pisati in kar se uspešno prodaja. Na hrbtni strani romana lahko uzremo njeno sliko. Na glavi nosi spletene kitke, povezane v razkošen preplet, fine, lokaste obrvi in drobne zlate uhane v ušesih. Zdi se lepa, prelepa. Da se ji niti sam Ilija Trojanov ne bi mogel upreti.
