Pred leti, še za časa študija, sem se na začetku oktobra neizmerno veselila prvega predavanja iz predmeta, za katerega se je zdelo, da me bo vsaj malce približal cilju, ki sem ga videla pred seboj – postati prevajalka. Predmet je sicer nosil še kar dolgočasen naslov Teorija prevajanja, a to ni zmanjšalo mojega vznemirjenja in žeje po zakladnici prevajalske modrosti, za katero sem upala, da se bo začela odpirati pred menoj. Na prvem predavanju sem na svojo veliko žalost izvedela samo to, da je zavetnik prevajalcev sveti Hieronim in da se moram, če se bom kadarkoli v prihodnosti znašla v prevajalski zagati, preprosto obrniti nanj.
To je bilo hkrati tudi moje zadnje predavanje iz Teorije prevajanja. K njej sem se, še zmeraj polna bridkega razočaranja, vrnila šele pred izpitom, ko sem si priskrbela študijsko literaturo, ki je namesto kakšne prave knjige vsebovala kopije in odlomke od tu in tam, ki so postavljali veliko vprašanj in dali le malo odgovorov.
Nekoliko kasneje, ko mi je uspelo vsaj približno pozabiti na neuspelo iniciacijo v sanjski prevajalski svet in ko sem si že drznila zavihati rokave nad tem ali onim prevodom, sem sprevidela, da mi morda lahko uspe tudi brez nje. A sem kljub temu ostala na lovu za kakšno pravo prevodoslovno sopotnico, takšno, ki mi bo dala več od zgolj kopice vprašanj in ki bo, za razliko od večine, namesto iz teoretske ideje izhajala iz praktične veščine. Dočakala sem jo konec lanskega leta. Kot mlada prevajalka, ki ima za sabo nekaj prevodov poljske poezije, obilico besedil iz južnoslovanskega jezikovnega prostora in prevoda dveh sodobnih romanov iz poljščine, ki bosta izšla v letošnjem letu, lahko povem, da se mi, kljub občasnim zatikom in krizam, še nikoli ni bilo treba obrniti na svetega Hieronima. Se pa vse od prvih dni novega leta dalje zelo rada obračam na Štefana Vevarja in njegovo Vrvohodsko umetnost prevajanja.
Štefan Vevar, ki je v slovenščino več kot uspešno prinesel dela mnogih velikih nemških avtorjev, je prevajalec v najžlahtnejšem pomenu besede. Je eden tistih, zaradi katerih bralci želijo nekoč postati prevajalci in zaradi katerih jih je te želje tudi malce strah.
Vevarjeva monografija preko obširnega, a nikakor ne akademsko suhoparnega pregleda prevodoslovnih teorij vodi k praktičnim primerom iz objavljenih prevodov, kjer avtor na različnih odlomkih iz leposlovnih del secira (pogoste) napake in prevajalske zdrse ter daje namige, kako se jim izogniti. Če v prvem delu obrede najrazličnejše teoretske diskurze, jim sproti pritrjuje ali odkimava ter razvije celo svoj prevodoslovni model, jih kasneje aplicira in obširneje, pa tudi nazorneje prikaže na več kot dvesto primerih. Knjiga se tako zlahka bere na več načinov, najprej seveda kot nepogrešljiva sopotnica vsem prevajalcem – kot znanstvena monografija, prevajalski učbenik ali prevajalčev priročnik za samopomoč – pa tudi kot odlična predloga temu, kako je mogoče o prevodu razmišljati in ga obravnavati. Odlikuje jo tudi galanten slog, ki razlage in argumente podkrepljuje s prigodami in primerami, ki so veliko bližje literarnemu kot akademskemu registru, ter s tem hkrati ustvarja prvovrstno bralsko izkušnjo. Seveda samo za tiste, ki se s prevajanjem ali vsaj premisleki o prevajanju ob njej ne srečajo prvič.
V časih, ko se, kadar se piše o knjigah, najpogosteje hkrati piše o krizi založništva in zatonu bralne kulture (žal prav na račun reflektiranega pisanja o knjigah samih), je najbrž utopično pričakovati nenaden razvoj prevodne kritike. Pa vendar: da bi nekega dne lahko zares vzniknila tudi pri nas, bi morali najbrž najprej začeti z izobraževanjem in usmerjanjem prevajalcev ter z vrednotenjem njihovih prevajalskih kompetenc. Sploh za mladega prevajalca bi bilo koristno, če bi na začetku svoje poti ob sebi imel nekoga, ki bi ga znal – namesto svetega Hieronima – v temnih trenutkih rešiti iz zagate in ga naučiti, kako lahko najti pot iz nje. Kakor pa je mogoče sklepati iz 222 izbranih primerov, bi dodaten pretres in ovrednotenje pripomogla k boljši kondiciji prevodov tudi že mnogo izkušenejših prevajalcev.
V Belgiji, kjer trenutno prebivam, imajo prevajalci, ki prevajajo kakovostno literaturo, možnost in pravico zaprositi za mentorstvo ter »izvedensko mnenje«. Dva zunanja izvedenca prebereta prevode v nastajanju ter podata poglobljeno argumentacijo svojih vtisov, nekako tako, kakor je to na svojih in primerih kolegov storil Vevar. Izbrani mentor, prevajalec z dolgim stažem in zavidljivim seznamom prevedenih del, pa nato prevajalca spremlja, vse dokler ta ne prispe do cilja. Preden se ta torej odloči ali dobi možnost za objavo, so njegovi prevodi že šli skozi proces poglobljene refleksije in na nek način začeli obstajati tudi zunaj prevajalčevega uma (in računalnika). Pri nas je prevajalec bolj kot ne prepuščen zgolj samemu sebi in morebitnim prostovoljnim priložnostnim bralcem – sorodnikom in prijateljem. Kot piše Vevar, obstajajo tako med pisci kot prevajalci kakovostni razredi – slabo pismeni, srednje pismeni, stilisti, odlični stilisti. Za slednjimi se nedvomno ne skriva samo briljantna jezikovna intuicija, ampak predvsem veliko branja v vseh jezikih ter zagotovo tudi določena količina izkušenj v jezikovnem (po)ustvarjanju. Del teh izkušenj brez dvoma predstavlja tudi zmožnost refleksije, tako nad izvirnim, kot nad prevedenim besedilom – tovrstna refleksija pa je pogosto mogoča šele, ko nastopi v dialogu.
Vrvohodska umetnost prevajanja lahko vsaj delno zapolni to prazno mesto v dialogu z (mladim) prevajalcem. Ne le da ponudi globok vpogled v mehanizme besedila samega, ampak poskrbi tudi za mnoge pozabljene ali zamujene lekcije iz materinščine ter jo postavlja ob bok drugim jezikom. Že kratek prelet primerov lahko prinese mnoga večja ali manjša razsvetljenja ter prevajalca navda z občutkom, da je končno našel predanega sogovornika in mentorja.
Branje Vevarjeve monografije pa lahko prinese tudi mnoge negotovosti – kako se je mogoče izogniti vsem pastem, ki vseskozi prežijo na nič hudega slutečega prevajalca? S poglobljenim branjem, globinskim razumevanjem besedila, vživljanjem vanj in pa s poznavanjem slovenskega izraznega potenciala, z ukom in branjem. A vse to še zmeraj ne zagotavlja, da bo končni izdelek reflektirano intuitivni prevod z umetniškimi aspiracijami. Se pa s tem možnost, da gre vsaj v pravo smer, gotovo poveča.
Z Vrvohodsko umetnostjo prevajanja so čtivo dobili tako prevajalci – ne glede na staž in izkušnje – kakor tudi dobro načitani, kritični bralci, ki pogosto obupujejo nad težko berljivimi in nerodnimi prevodi. Prvi v iskanju sogovornika, inspiracije in globljega uvida v svoje delo, drugi pa v zavedanje, kako težko je hoditi po vrvi in kaj vse mora vrvohodec storiti, da bi prevodni tovor čim bolj neokrnjen prispel na drugo stran. Tistim pa, ki so prepričani, da so pojedli že vse znanje tega sveta in da je čas, namenjen prebiranju teorije, izgubljen, pa bo dovolj že kratek odstavek, ki si ga na tem mestu izposojam iz opevane monografije:
»Zakaj bi šli v uk in branje, ko pa se da v tem svetu vendar briljirati tudi z neznanjem. Ta drža je zlasti problematična, kadar se udejanja pri mladi generaciji, saj ji ponuja možnost izvrstne potuhe za zidom samovšečnosti in mentalnega udobja, za katerim vsakdo po svoje kleplje svojo jecljavščico, mlad prevajalec pa svojo prevajalščico.«
