»Med potjo bi se nam res lahko kaj zgodilo, a se nam ni. Če bi ljudje bolje premislili, bi se prepričali, da življenje ni vredno tolikšnih skrbi.«
Lermontov, Junak našega časa
Skrivni dnevniki Jadrana Krta so mi v roke prišli razmeroma pozno, tedaj, ko bi za domače branje v prvem letniku gimnazije morali brati antično književnost in ta nesrečna koincidenca me je pripeljala do tega, da o antični književnosti še danes vem odločno premalo. Jadran Krt – trinajst in tričetrtletnik, nesojeni intelektualec, hipohonder, poznavalec norveške usnjarske industrije, prvi, ki je smel potipati prsi Pandore Poročak, sin pretežno brezposelnih verižnih kadilcev, vneti bralec svetovnih klasikov: (6. marec: /…/ Vzel sem očetovo izkaznico za knjižnico, da sem si lahko sposodil Vojno in mir. Svojo sem izgubil. 7. marec: Končal Vojno in mir. Kar v redu.), prijatelj starega komunista Berta Baxterja in, kakšna sreča, pisec skrivnega dnevnika, me je nagovarjal s svojo trdoživo vztrajnostjo v kaotičnem svetu zmedenih odraslih. Brala sem ga večkrat, včasih ob večerih tudi na glas (dokler se mama, psihologinja, ni pritožila, da se njej »knjiga o socialnih problemih« ne zdi prav nič zabavna), včasih, predvsem kadar se me je kot najstnice polotil tisti znani občutek tesnobe, da vsi na ulici buljijo vame zaradi mozoljev, sem si zamišljala, kako bi o tem pisal Jadran. In kadar življenje in literatura hodita z roko v roki, je zmeraj dobro. Eden kasnejših dnevnikov me je naslednje leto rešil gotove blaznosti na počitnicah v nekem turškem hotelu, kjer so sadistični animatorji na vsak način želeli, da se zabavamo in sredi belega dne med plastičnimi palmami okoli bazenov plešemo vlakec. Skrila sem se za platnice in si predstavljala, kako bi Jadran komentiral skupine nemških upokojenk, ki se v preozkih bikinkah nerodno spogledujejo s postavnimi turškimi bademajstri.
Nato je Jadran romal z menoj v Ljubljano, se staral (Moja najlepša leta so minila, ne da bi se tega zavedal in ne da bi se jih primerno naužil. Že čez nekaj kratkih desetletij si ne bom mogel striči nožnih nohtov. Se lahko zanesem na Tonyja Blaira? Bo zdravstveno zavarovanje odobrilo nakup plenic na recept, ko mi bo začela uhajati voda?), nikoli diplomiral, ostal zatrapan v Pandoro, še naprej vztrajno pošiljal svoje literarne stvaritve na BBC in bil zmeraj zavrnjen. Še najbolj se je nečemu, kar danes imenujemo ‘uspeh’, približal kot glavni kuhar v restavraciji Lakotnik v Sohu (na meniju Brez izbire so ponujali predvsem drobovino, žmukljast puding, nescafe in mentolovo čokoladico) in kot voditelj kuharske oddaje Dobrote iz drobovine. Medtem je Pandora doktorirala na Oxfordu in postala uspešna političarka oziroma, kot ugotavlja Jadranova mati:
»Poglej, kakšne kratice in nazive ima Pandora pred svojim imenom!« Iz žepa je potegnila zmečkan predvolilni letak in skupaj sva si ga natančno ogledala. »Trenutno je univ.prof., mag. in dr., od jutri naprej pa bo še NP. Jaz pa pred svoje ime ne morem napisati ničesar razen ga.,« je zagrenjeno potožila. »Poleg tega Pandora tekoče govori šest tujih jezikov, jaz pa znam reči samo ‘Dve pivi, prosim’ po špansko.«
A Jadran vztraja. S trpežnim, blagim optimizmom je bolj ali manj brez denarja, brez službe, brez ljubezni. Vsi, z izjemo njegovih sinov, so bolj ali manj soglasni, da je predvsem zguba. Medtem pa sam, obdarjen s prirojeno distanco, brodi skozi dneve, komentira družbeno dogajanje, piše humoristično kriminalno serijo Beli kombi, misli, da je intelektualec, predvsem pa svojega življenja ne jemlje preveč osebno. Tako denimo odreagira, ko mu najstniška sestra pove, da je noseča: Storil sem vse, kar se ob taki novici spodobi: rekel sem »O, bog!«, se z roko večkrat lopnil po čelu, živčno koračil na skromno odmerjenem prostoru med posteljo in oknom … Tudi uvodni citat Lermontova, ki bralca uvede v enega izmed dnevnikov, razodeva distanco, a ne apatije, blagi humor in mestoma tisto odrešilno politično nekorektnost (če bi se radi v celoti zavedeli nujnosti občasne politične nekorektnosti, se preselite v Avstrijo), a ne ciničnega ali sploščenega odnosa do sveta.
Dnevnike Jadrana Krta lahko beremo kot hvalnico vztrajanju in obstajanju, ki sta bolj avtentično človeški kakor poceni kategorije uspešnosti in neuspešnosti.
Pred kratkim sem po dolgem času spet obiskala svojo srednjo šolo. Na izpostavljenem mestu so zapisana imena zlatih maturantov in drugih uspešnih dijakov, pri oglasni deski so letaki priznanih tujih univerz, šola organizira pogovore s svojimi uspešnimi bivšimi gimnazijci. Vse lepo in prav, trud in dosežke je seveda treba pripoznati in nagraditi. A enačenje uspešnega z dobrim nas kolektivno spreminja v mlade, preambiciozne deloholike. Ko diplomiramo in ne najdemo službe, ki bi se povsem prilegala našemu stilu, okusu, načinu življenja in predvsem vrtoglavo visokemu mnenju, ki ga imamo o sebi, se nam seveda zdi, da smo neuspešni, torej slabi. Morda bi pomagalo, če bi znova brali Jadrana Krta. Če nič drugega, je zmeraj lahko še slabše.
Družba nas je opremila z mnogimi znanji (no, v našem krasnem neoliberalizmu predvsem s kompetencami), o soočanju z neuspehom pa ni ne duha ne sluha. Socialna omrežja so seveda pravi poligon za prikazovanje in ogledovanje selektivnih, okleščenih različic identitet. V marsičem spominjamo na blagovne znamke, le da smo tržno blago in celotna PR služba v eni osebi. Facebook je poln lajkov in občudovanja – naivno bi bilo misliti, da smo prva generacija, zagledana v individualizem, ujeta v dvodimenzionalnost podobe, smo pa zagotovo najbolj všečkani in najbolj lačni občudovanja, pa četudi zreduciranega na tako neartikulirano obliko, kot je en klik. Svoja življenja – kako se peljemo na morje, kako smo spekli blazno fini suffle, kako na kupih naših knjig spi mačka – z odvisniško ihto zrcalimo na svoje profile in zbiramo lajke, kot bi nenehno potrebovali tiho prikimavanje okolice – v redu, obstajaš in povrh vsega obstajaš na kul način, tako da evo, lajk.
Ko sem na Facebooku objavila precej osebno fotko svojega rojstnodnevnega jutra, pri najboljši volji ne poznam niti enega krepostnega razloga za objavo. Lahko bi jo poslala zgolj bližnjim prijateljem in familiji, s katerimi je deljenje intimnosti lahko presežno. Občutek drobnega zadoščenja, ker je pod njo nekaj deset ljudi kliknilo »like«, pa, roko na srce, res ni nekaj, na kar bi lahko bila ponosna. Seveda, Facebook ni ničesar kriv in prav tako, kot odstira mnoge nelepe plati naših trepljanj željnih notranjosti, prinaša tudi ogromno iskric, res smešnih, res lucidnih, ogromno dobre muzike ali informativnih linkov ter tu in tam tudi kakšno zanimivo debato. A cena je visoka.
Občutek imam, da nas precej kolektivno tarejo podobne težave – po eni strani nas starejši in bolje poučeni strici in tete nenehno obveščajo, da smo izgubljena generacija, kolateralna škoda krize, korupcije in neoliberalizma, po drugi strani se nam zdi, da bi se morda tovrstnim črnogledim napovedim vendarle bilo treba upreti, a vseeno ne vemo čisto točno, kaj bi pravzaprav radi počeli, za kakšne službe bi se radi počasi začeli prerivati, kako radikalno bi se zoperstavili ustroju sveta. In tako naprej. Stalni problemi, ki zvenijo pozunanjeno in abstraktno, so v resnici zelo osebni in zelo resnični. A ker kot taki – kompleksni in izmuzljivi – niso izrazljivi v standardnih kodih Facebooka in ker, nenazadnje, niso za lajkat, je seveda neskončno lažje nekatere razmisleke pospraviti v večni jutri in danes vsem nekaj sto »prijateljem« raje sporočiti, da smo mladi, privlačni, uspešni, da veliko potujemo in imamo razburljivo socialno življenje.
Jadran Krt je z razorujočo odkritostjo pisal o vseh tistih rečeh, za katere nam prevečkrat zmanjkuje poguma. Zato smo vsi feni težko čakali novih dnevnikov, v katerih bi Jadran na veliko in neuspešno blogal, ‘twital’ in ‘facebookal’ – če nič drugega že zato, da bi svoje digitalne jaze priučili iskrenosti. Ne predimenzioniranega ekshibicionizma ali pozunanjene všečnosti temveč ranljive, nerodne iskrenosti.
Avtorica legendarnih dnevnikov, Sue Townsend, je 10. aprila umrla na svojem domu v Leicestru. A Jadran jo je že zdavnaj razkrinkal:
P.S.: Ti dnevniki so se predhodno pojavljali v Guardianu, ker jih je ukradla neka prevarantka z imenom Sue Townsend. To, da se je predstavljala z mojim imenom, je bilo zanjo kar dobičkonosno. Vem, kjer živi – bil sem že pri njeni hiši in tudi zvonil pri vratih, pa noče priti ven. Enkrat sem jo skozi sprednje okno tudi videl. Velikanska postava je sedela v kotu temačne sobe in nagibala steklenico, ki je bila videti kot ruska vodka Stolichnaya. Njen vrt je popolnoma zaraščen in njena hiša je obupna. Očitno ji ne gre prav dobro. Ne morem reči, da mi je zaradi nje hudo. Predolgo je bila parazit moje pisateljske kariere.
Še vedno lahko upamo, da se bo na svetovnem spletišču znašel njegov blog. Človek navsezadnje res nikoli ne ve.
