Leto: 2014

Max Mannheimer, priča časa in ne njegov tožilec

Avgusta lani je nemška kanclerka Angela Merkel obiskala nekdanje nacistično koncentracijsko taborišče v Dachauu na Bavarskem, kjer je položila venec in se poklonila spominu na tamkajšnje žrtve nacističnega terorja. Ker je šlo za zgodovinski obisk – še nikoli prej se ni namreč noben nemški predsednik vlade ob taki priložnosti mudil v mestu –, je bil dogodek medijsko skrbno zabeležen in dokumentiran. Na fotografijah, ki so kasneje zaokrožile, je ob Merklovi mogoče opaziti osivelo moško postavo na invalidskem vozičku. Ta gospod, ki je februarja letos dopolnil štiriindevetdeset let in je lani zraven nemške premierke sedel tudi v vlogi predsednika Odbora nekdanjih taboriščnikov Dachaua, se imenuje Max Mannheimer.

Max, nekdanji jetnik taborišča, ki je bilo osvobojeno na današnji dan, 29. aprila 1945, pisatelj, slikar, aktivist, se je rodil leta 1920 v mestu Nový Jičín blizu Ostrave na tedanjem Češkoslovaškem. Med vojno so ga skupaj z družino (nihče razen njega in brata Edgarja ni ostal živ) deportirali v judovski geto v Terezinu in Varšavi, pozneje pa je preživel tudi teror Auschwitza in Dachaua. O tem, kar je doživel, dolgo časa ni mogel govoriti, zadnjih petindvajset, trideset let pa ga ni mogoče ustaviti. Danes je prava ikona Dachaua, po njem so poimenovali tamkajšnji študijski center, je častni meščan tega mesta v bližini Münchna, častni doktor münchenske Ludwig-Maximilianove univerze, prejel pa je tudi več drugih nagrad in priznanj. Ko beremo o njegovem življenju, lahko pogosto naletimo na podrobnost, ki pravi, kako je po končani vojni, potem ko mu je skoraj cela družina umrla v lagerju, preprosto želel pobegniti daleč stran od vsega – od Nemčije, Nemcev, bolečine, trpljenja, smrti. A se je nato poročil z nemško antifašistko – s svojo drugo ženo, prva ni preživela Auschwitza –, leta 1946 se jima je rodila hčerka in ustalila sta se prav nedaleč stran od Dachaua.

Kot priča časa, ne kot tožilec, kar vselej poudari, zdaj Max o svoji življenjski zgodbi veliko pripoveduje – šolarjem, dijakom, študentom, zainteresirani publiki. Hodi po nastopih, daje intervjuje, sodeluje pri raznih spominskih slovesnostih, nastopa v dokumentarcih. Posebno rad ima, če ga poslušajo mladi. Že leta prihaja na vsakoletno Mednarodno srečanje mladih (Internationale Jugendbegegnung Dachau), ki ga od leta 1983 organizirajo v Dachauu. Vsako poletje se tam za dva tedna zbere okoli sto mladih od petnajstega do tridesetega leta starosti, večinoma iz evropskih držav, praviloma pa vedno prispe tudi večja skupina izraelske mladine. Prek različnih delavnic, predavanj, predstavitev itn. je dogodek namenjen zgodovinski refleksiji obdobja nacistične Nemčije, s poudarkom na Dachauu, pa ohranjanju spomina na žrtve holokavsta ter osvetlitvi aktualnih praks rasizma, diskriminacije, nestrpnosti v Evropi in po svetu. Leta 2010 sem se na omenjenem srečanju znašel tudi sam. Vseh delavnic, nastopov in drugih aktivnosti se niti ne spomnim več, ker so bili pogovori s preživelimi taboriščniki – tradicionalno del programa – najbolj dragoceni. Ko človek razmišljanju o drugi svetovni vojni, holokavstu in koncentracijskih taboriščih doda povsem konkretne zgodbe, usode, obraze, se zazdi, da se je dotaknil koščka zgodovine. Eden od pričevalcev in pričevalk nacističnega terorja, ki – nekateri vsako leto, drugi bolj občasno – prihajajo v Dachau, je tudi Max.

Ko smo ga takrat pred štirimi leti poslušali, je bilo vse skupaj videti malce čudno: ker je bilo za njim naporno dopoldne, je govoril nekoliko nepovezano, izgubljal je rdečo nit, da mu nismo mogli vedno dobro slediti, in preslišal marsikatero naše podvprašanje, čeprav smo se trudili biti dovolj glasni in razločni. Po drugi strani nas je očaral s svojo energijo, držo, šarmom, humorjem; na začetku se je pozanimal, od kod prihajamo in nas nato na kratko pozdravil v ruščini, slovenščini, srbščini, hrvaščini, poljščini, angleščini, hebrejščini, potem pa začel pripovedovati. Dolgo časa je govoril in se utrudil zadnji. Ko so Američani 29. aprila 1945 osvobodili dachausko taborišče, je imel petindvajset let in tehtal zgolj sedemintrideset kilogramov. A je preživel in samo to, da je bil zdaj tam pred nami – kakšna zmaga življenja nad smrtjo!

Mož, ki v zadrego spravi Angelo Merkel

Prav Max je, saj ni presenečenje, povabil Angelo Merkel v Dachau. Zanimivo je brati poročilo Süddeutsche Zeitunga z dogodka: ona je resna, napeta, zadržana, on dobro razpoložen. Kanclerka z zamolklim glasom nagovori navzoče izza govorniškega pulta in med drugim pove, da jo ob tej posebni priložnosti prevevata globoka žalost in sram. Obzirno se dotakne zgodovine taborišča in spomni njegovih žrtev. Na kratko razmišlja o trpljenju, bolečini, o zgodovinski odgovornosti Nemcev. Potem se dvigne Max, ki bi tudi rad nekaj povedal. »Sicer ni pravi trenutek za samopromocijo, ampak vse te kamere so videti tako radovedne,« hudomušno reče in pokaže zbranim obe svoji avtobiografiji, v katerih je popisal, kar je doživel med vojno. Da prva ni tako dobra, ker jo je natipkal v naglici, misleč, da je na smrt bolan, pa se mu je zato mudilo, še doda, medtem ko je zraven Merklova videti osupla in v zadregi, ker je takole posegel v protokol. Potem kanclerka položi venec, se sprehodi do spominskega muzeja in na koncu prejme v dar debelo knjigo z osebnimi podatki vseh kdajkoli zaprtih v dachauskem lagerju. Max vstane in si znova vzame besedo: »Najkrajši govor, kar sem jih kdaj imel,« napove in se obrne proti Merklovi: »Hvala, hvala, hvala«. Ona je ganjena, spet v zadregi, ne ve, kam bi z rokami in vprašujoče pogleduje svojega tiskovnega predstavnika, kaj zdaj. Potem počasi zaključi obisk. Max, stari borec, pa se posveti novinarjem in ne iztirijo ga vprašanja, ali ni bil premierkin obisk zgolj del predvolilne kampanje (septembra lani so bile namreč v Nemčiji parlamentarne volitve, ki so jih dobili prav njeni krščanski demokrati, CDU). Važno mu je le, da je prišla. Kot izkušen aktivist ve, kako pomembne so take majhne zmage, simbolične geste, na videz minimalni premiki. Zato se ne vznemirja zaradi tovrstnih pomislekov, temveč zavije na zasluženo kosilo.

Tri taborišča, Mengele in vlak smrti

Na Srečanju mladih v Dachauu je bil z nami tudi Leslie ‘Laszlo’ Schwartz. Leslie, madžarski Jud, se je rodil leta 1930 v vasi Baktalórántháza na vzhodu Madžarske, kjer je preživel otroštvo. Leta 1944 so ga skupaj z družino – z mamo, očimom, mlajšima sestrama – deportirali v Auschwitz. Po spletu neverjetnih naključij, zaradi katerih se ga je oprijel vzdevek Lazar, je preživel tudi teror Dachaua, Allacha, enega od dachauskih podružničnih taborišč, in t. i. mühldorfski vlak smrti. Aprila 1945 so namreč nacisti v koncentracijskem taborišču v Mühldorfu na Bavarskem odpeljali na vlak približno 3.500 ljudi, večinoma madžarskih Judov, med katerimi naj bi bil Leslie s petnajstimi leti eden najmlajših. Usmerili so jih proti Tirolski, kjer so se pred skorajšnjim prihodom zaveznikov želeli znebiti prič. 600 metrov dolg vlak so nato ustavili v bližnjem Poingu in misleč, da je vojne že konec, spustili jetnike na prostost, pozneje pa jih polovili ter vkrcali nazaj. Pri tem so ubili štiriinpetdeset ljudi in jih ranili več kot dvesto. Vagone so kasneje bombardirale tudi zavezniške sile, misleč, da gre za nemški vojaški transport, a so po nekaj dneh vendarle osvobodile potnike.

Po koncu vojne je Leslie odšel k sorodnikom v ZDA in se pozneje ustalil v New Yorku. Oba strica sta mu dejala, naj pozabi, kar je doživel. V Ameriki je šel spet v šolo, se zaposlil, odprl tiskarsko podjetje, se poročil in dobil otroka, o vojni pa dolga leta molčal. Šele pred kratkim je začel pripovedovati. Danes se tudi on pogosto vrača v Nemčijo, nastopa pred šolarji, dijaki in drugo publiko, se pojavlja v medijih, dokumentarnih filmih in podobno.         

Pred štirimi leti v Dachauu smo se z njim pogosto družili tudi zunaj uradnega programa, saj se je velikokrat prišel mimo. Pri osemdesetih je deloval čil, sproščen, duhovit, šarmanten in v dobri kondiciji, saj je veliko govoril. Rad je imel mlade okoli sebe, rad je pripovedoval, a tudi poslušal. Potrpežljivo je odgovarjal na vsa mogoča vprašanja v zvezi s svojo zgodbo in tudi malo ga ni motilo, če je moral kakšno podrobnost večkrat ponoviti in pojasniti. Včasih je vrnil pozornost in se pozanimal, kdo smo mi, od kod prihajamo, kaj počnemo v življenju. Glede na to, da nam je ogromno povedal, je malce nerodno, da se najprej spomnim samo posameznih koščkov: že takrat je bil zgrožen in razočaran nad nazadnjaško, nestrpno, tudi antisemitsko Orbánovo Madžarsko, ki je ravno tisto leto, potem ko je konservativna desna stranka Fidesz dobila večino na parlamentarnih volitvah, prvič šokirala svetovno javnost. Potem je mimogrede omenil, kako ga je v Auschwitzu kot štirinajstletnega dečka pregledal sam dr. Josef Mengele! Mengele?! Okrutni nacistični zdravnik in znanstvenik, ki je izvajal svoje sprevržene medicinske poskuse tudi na taboriščnikih, po vojni pa je zbežal v južno Ameriko, kjer naj bi umrl leta 1979 med plavanjem v morju pri brazilski obali? Vzelo nam je sapo, Leslie pa ni niti trenil z očmi. Pa kako impozanten v tisti svoji uniformi se mu je Mengele takrat zdel, je še dodal.

V Ameriki je bil Leslie, ko je šel ponovno v šolo, za dve glavi večji od sošolcev, a so ga imeli predvsem mehiški vrstniki radi, ker je lahko pri nogometu brcnil žogo najdlje od vseh, se je glasila ena od anekdot, ki nam jo je zaupal. Pripovedoval je tudi o svojem bratrancu v drugem kolenu, o slavnem filmskem igralcu Bernardu Schwartzu, bolj znanem po imenu Tony Curtis, s katerim sta se sicer prvič spoznala šele na začetku osemdesetih. Hm, kdo? Večini omenjeno ime ni povedalo veliko. Tony Curtis, z Marilyn Monroe in Jackom Lemmonom je igral v tistem slavnem filmu Nekateri so za vroče, je razložil. Aha, Marilyn Monroe …      

Leslie je takrat velikokrat tudi omenil, da je napisal knjigo o svojem življenju. Leta 2007 je izšla na Danskem in tam postala velika uspešnica, kmalu pa bo na voljo tudi v nemščini in angleščini, je zatrdil, zadovoljen, da bo dobil nove bralce. Zagotovili smo mu, da bi jo z veseljem prebrali in da si jo bomo poskusili priskrbeti, ko bo to mogoče.

Nekaj let je sicer minilo, da sem se potrudil poiskati njegovo knjigo in izpolniti obljubo. Potem sem, ko sem ga zagledal lani poleg Angele Merkel v Dachauu, vzel še Maxovo knjigo – tisto prvo, za katero je pred kanclerko rekel, da mu ni najbolje uspela – in jo bral vzporedno z Lesliejevim tekstom. Gre za dve podobni zgodbi, za dva kratka, preprosta avtobiografska zapisa. Nista ju napisala vrhunska literata, ampak v prvi vrsti dve priči, vsaka s svojo pretresljivo izkušnjo, ki jo vpisujeta v kompleksen in raznolik spekter spominske literature o holokavstu. Njuni pripovedi razgrinjata presunljivo zgodbo o trpljenju, bolečini, ljubezni, smrti, o spet najdenem prijateljstvu in posredno tudi o mestu, kjer je stalo eno najbolj zloglasnih koncentracijskih taborišč v tretjem rajhu. Zdaj, ko sem po nekaj letih spet premetaval koščke njunih življenj, mi je še enkrat postalo jasno, da je to zgodbo treba deliti.  

Od prve ljubezni na Hitlerjev rojstni dan do občudovanja jugoslovanskih partizanov  

Maxov Spätes Tagebuch: Theresienstadt, Auschwitz, Warschau, Dachau (2000), ki je bil prvič objavljen leta 1985 v prvem zvezku posebnega dachauskega spominskega zbornika, je serija kratkih, strnjenih dnevniških zapisov, fragmentov, s katerimi avtor popiše svoje otroštvo, zgodnjo mladost in odhod v taborišče. Piše o svoji družini, o očetu, razgledanem, uspešnem judovskem trgovcu s kvartopirsko razvado, ki se je med prvo svetovno vojno boril v avstrijski armadi; o mami, ljubeči, verni ženski, ki je doma skrbela za pet otrok, o babici, stricu … Piše o življenju v Novem Jičínu: pri trinajstih ima bar mitzvah, na prve protijudovske opazke, ki jih je deležen na ulici, pa se odzove s pestmi. Konča trgovsko šolo, se zaposli, v prostem času rad igra nogomet in hodi v kino. 10. oktobra 1938 v Sudete vkorakajo Nemci. Maxovo domače mesto je nenadoma preplavljeno s kljukastimi križi, Hitlerjevimi slikami, nacionalsocialističnimi parolami, nemške enote pa dočakajo fanatičen sprejem. Ozračje postaja čedalje bolj moreče. Maxov oče je kot apolitičen trgovec kljub vsemu optimističen, saj redno plačuje davke, uživa ugled med ljudmi, vsi ga poznajo, zato je prepričan, da se ne more zgoditi nič hujšega. A razmere v mestu kmalu postanejo nevzdržne, med kristalno nočjo novembra 1938 je oskrunjena in razdejana tudi mestna sinagoga, molitveniki in zvitki Tore ležijo na ulici. Potem Nemci priprejo judovske moške in jih pozneje izpustijo z ukazom, da morajo v nekaj dneh zapustiti mesto. Ko Mannheimerjevi pripravljajo svoje stvari za odhod, njihova češka hišna pomočnica plane v jok. »Za Judi se ne joče,« osorno pripomni sosed.

Umaknejo se v Uherský Brod na Moravskem, ki so ga prav tako zasedli Nemci, a imajo ti med tamkajšnjim večinsko češkim prebivalstvom manj podpore. Max začne delati na gradbišču. Včasih ignorira policijsko uro, po kateri Judje po osmi zvečer ne smejo več zapuščati svojih domov, in odide do bližnjega zdraviliškega parka, prešteje table s protijudovskimi napisi ter jih pomeče v potok in v grmovje. Naslednji dan so znova tam. 20. aprila 1939, na Hitlerjev rojstni dan, kot poudari, se prvič zaljubi, a se njegova izbranka s starši nato odloči umakniti v Palestino, sam pa ostane s svojo družino. Leta 1940 je spet zaljubljen, mlado Judinjo Evo Bock spozna med druženjem s skupino mladih, ki se redno dobiva in razpravlja o politiki, literaturi, filozofiji. Zelo se imata rada, videvata se vsak dan in septembra 1942 poročita. Medtem se razmere v mestu poslabšajo, pride do množičnih transportov Judov v geto v Terezinu, vmes pa priprejo tudi Maxovega brata Ericha. V Terezinu Max z družino in s svojo izbranko ne ostane dolgo, februarja 1943 je že v Birkenauu. Ko se znajde v lagerju, se spremeni tudi njegova pripoved, stavki postanejo čedalje krajši in odsekani. Beremo, kako so internirance razdelili v skupine, jih postrigli, jim pobrali obleke. Beremo o tem, kako so bili jetniki odrezani od informacij in niso vedeli, kaj se dogaja z njihovimi bližnjimi. Max je skupaj s svojima bratoma, njegova taboriščna številka se glasi 99 728. Star je triindvajset let. Ko piše o vsakdanjiku v taborišču, omenja pogoste apele, lakoto, karanteno, različne bolezni, ki se jih ni dalo ustrezno zdraviti, nesmiselno prisilno delo, izživljanje taboriščnih kapov, prav tako internirancev, a privilegiranih nadzornikov drugih zapornikov. O svoji Evi ne pripoveduje več in ni jasno, kaj je z njo. Danes vemo, da je umrla v Auschwitzu, Max pa je po njej poimenoval hčerko, ki jo je imel po vojni s svojo drugo ženo.

Ko prispe v ruševine varšavskega geta, dobi novo številko, poišče si delo, naprej pomaga v taboriščni pralnici, potem pa dela kot stenograf. V roke mu pridejo dnevniški zapiski v poljščini o zadnjih dnevih nekega dekleta pred znano vstajo v getu aprila leta 1943. V zameno za krožnik juhe jih odkupi, potem pa izroči v skrb neki civilistki. Avgusta 1944 ga z bratom Edgarjem deportirajo v Dachau; piše, da je tamkajšnje taborišče drugačno. Veliko je političnih zapornikov, socialistov, komunistov, sindikalistov itn. iz mnogih držav – Nemčije, Poljske, Češke, Jugoslavije, Rusije. Sam pri sebi Max občuduje jugoslovanske partizane: z malo orožja, a s pogumom in idealizmom so se uprli okupatorju, pravi. Judje smo ubogali brez ugovorov, razmišlja. Kmalu ga preselijo v eno od dachauskih podružničnih taborišč, kjer zboli za tifusom, osvoboditev, s katero konča pripoved, pa dočaka na že omenjenem mühldorfskem vlaku smrti.    

Poskus pozabe in živčni zlom ob pogledu na svastiko  

Primo Levi je v knjigi Potopljeni in rešeni zapisal, da so zgodovino koncentracijskih taborišč praviloma pisali tisti, ki niso v celoti spoznali njihovega dna. Kdor ga je spoznal, se ni vrnil ali pa sta trpljenje in nerazumevanje ohromila njegovo sposobnost opažanja. Zato je Maxov popis življenja v taborišču predvsem preprosta zgodba o tem, kako ponotranjiti vsa drobna pravila, ukaze, zahteve, ki uravnavajo vsakdanjik, kako preživeti, kako se znajti v nečloveških razmerah, komu zaupati in do koga ostati sumničav, kako se dokopati do informacij, kako ravnati v primeru bolezni, lakote, pomanjkanja, kako preživeti težaško prisilno delo, kako ne izstopati, kako se oprijeti vsake rešilne bilke … Max piše s perspektive mladega fanta, ki je v taborišču praviloma odrezan od informacij in se mora v prvi vrsti zanesti sam nase, preživeti mora, kakor ve in zna, in seveda ne more doumeti vse kompleksnosti, okrutnosti nacističnega terorja, kot ga poznamo danes.

Razumljivo je, da Max o svoji vojni izkušnji dolgo ni zmogel govoriti. Spätes Tagebuch je napisal, potem ko mu je leta 1964 žena Fritzi umrla za rakom. Kmalu zatem je imel sam rutinsko operacijo čeljusti in si po nesporazumu z zdravnikom zapičil v glavo, da tudi sam umira. Zato je za najstniško hčerko v naglici želel napisati nekaj o zgodovini svoje družine. Povojna leta zanj niso bila lahka: umaknil se je iz nemških judovskih krogov, se že na koncu štiridesetih let včlanil v tamkajšnjo socialdemokratsko stranko, a tudi v povojnem Münchnu ni ušel kakšni antisemitski opazki. Po ženini smrti se je tretjič poročil in dobil sina, a bolehal za depresijo in imel napade tesnobe. Začel je slikati in pri tem našel nekaj miru. Leta 1981 je v Ameriki doživel živčni zlom, ko je na nekem zidu zagledal vgravirano svastiko. Kot je nekje povedal, so to bili časi, ko je pod tušem vsakič preveril, če bo ven dejansko pritekla voda. Sredi osemdesetih so ga iz Dachauskega spominskega centra prosili za objavo njegovih spominov. Naleteli so na ugoden odmev in začel je pripovedovati.

Pred Mengelejem: »Kot da smo nekakšni stroji, ki jih je treba razstaviti in pregledati.«

Tudi Leslie je svojo zgodbo v Surviving the Hell of Auschwitz and Dachau (2013) zastavil podobno kot Max, čeravno piše z drugačne perspektive. Najprej se ozre na svoje otroštvo na madžarskem podeželju. Piše o svoji družini, o očetu, trgovcu s kozmetiko, ki je trpel za posledicami otroške paralize in, ko je bilo Leslieju osem let, umrl zaradi tuberkuloze; o mami, ki se je po njegovi smrti kmalu spet poročila, kar ji je mali Leslie neznansko zameril. Pripoveduje o svoji mlajši sestri in polsestri, o tetini kmetiji, kjer je strašno rad preživljal poletja, o svojem zvestem psu, o nekoliko starejši družbi prijateljev, s katero je potikal naokoli. Ko omenja svoje judovstvo, pove, da je šel vsak dan v sinagogo.

Na Madžarskem, kjer je bil med drugo svetovno vojno na oblasti regent Miklós Horthy, kontroverzna zgodovinska osebnost, sicer zaveznik nacistične Nemčije in antisemit, so se množične deportacije Judov začele razmeroma pozno, v letih 1943 in 1944. A prve znake mračnih časov je Leslie opazil že prej: v vasi so zaprli judovsko šolo, Judje so bili deležni različnih opazk in šikaniranj, še včeraj prijazni sosedje in znanci so se obrnili proti njim, oblasti pa so jim odrekle pravico biti del madžarske družbe, čeprav so bili vanjo že tradicionalno dobro integrirani. Leslie se je zagledal v simpatično sošolko, a so ji njeni starši, katoličani, prepovedali, da bi se družila z njim.

Januarja 1943 izselijo iz Lesliejeve rojstne vasi vse Jude in jih odpeljejo v geto v Kisvárdo, mesto blizu meje s Slovaško in Ukrajino, kjer jim zaplenijo osebno imetje. Spomladi 1944 deportirajo Leslieja z družino v Auschwitz. Na zbirnem peronu jih razvrstijo v več vrst – za ženske, otroke, moške, starejše osebe. Štirinajstletni Leslie, ne več otrok, a tudi ne odrasel moški, za trenutek pomišlja, potem pa gre z očimom in pusti mamo ter mlajši sestri za sabo. Nato se nenadoma premisli, vrne nazaj, a jih v množici ne najde več. Ne vedoč, da jih nikoli več ne bo videl, se vrne v vrsto k očimu. Nenadoma se znajde pred samim Josefom Mengelejem. Ta mu potipa mišice na roki in ga vpraša, koliko je star. Sedemnajst, se zlaže Leslie. Na čuden način ga fascinira zloglasni angel smrti; Mengele, postaven moški pri tridesetih v brezhibni uniformi, je dajal vtis, kot da se ga vse skupaj ne tiče, kot da je nad vsem, »kot da smo nekakšni stroji, ki jih je treba razstaviti in pregledati«, zapiše Leslie. Po pregledu ga postrižejo, vzamejo vse obleke, dodelijo zaporniško uniformo in taboriščno številko 71 253. Odloči se, da bo ne glede na vse ostal močan, in prezira šibke, jokajoče, bolne, lačne. Spoprijatelji se s starejšim znancem iz svoje vasi na Madžarskem.

V Auschwitzu ostane deset dni, nato ga prepeljejo v Dachau, od tam pa v bližnje podružnično taborišče v Allachu, kjer opravlja različna težaška dela, kar mu je neznansko naporno, saj je izgubil veliko telesne teže in moči. Včasih vreče cementa, ki jih mora prenašati, tehtajo več kot on sam. Pot mu prekriža sadistični, psihopatski kapo, morilec Christof Ludwig Knoll, znan po svojem izživljanju nad jetniki. Toda okrutni Knoll, ki so ga v dachauski lager kot komunista, političnega zapornika, internirali leta 1933 in ki se je nato povzpel do visokega položaja v taborišču, po vojni pa bil obsojen na smrtno kazen, je Leslieju naklonjen. Od njega zahteva manikuro nohtov, a mu ne stori nič žalega. Dobri odnosi z enim najbolj zloglasnih taboriščnih kapojev prinesejo Leslieju nekoliko večje zaupanje nacistov, ki mu dodelijo lažje delo in nekaj drobnih privilegijev. Nekemu častniku mora čistiti barako in biti na straži, ko se ta notri zabava z ljubico. Dobi več prostega časa in bolj svobodno se lahko giblje v taborišču in okoli njega. Spoprijatelji se z železniškim uslužbencem Martinom Fussom in starejšo gospo Agnes Riesch, ki mu vsake toliko prineseta nekaj hrane. Z njima bo ostal v stiku tudi po koncu vojne.

Kozarec mleka in kos kruha z maslom

Ko se znajde v Mühldorfu, še enem od dachauskih podružničnih taborišč, kjer naj bi bila takrat pričakovana življenjska doba jetnikov zgolj šestdeset dni, je privilegijev konec. Skupaj z drugimi v izjemno mrzli zimi 1944/45 na železnici raztovarja tovor. Tam prvič naveže stik z Maxom Mannheimerjem. Piše, kako so se prek njega, saj je znal dobro nemško, skušali dokopati do čim več informacij v zvezi s potekom vojne. Zapomni si, kako Max reče, da če bo preživel, nikoli več ne stopi na nemška tla. 25. aprila 1945 Leslieja skupaj s približno 3.500 sojetniki vkrcajo na t. i. mühldorfski vlak smrti. V gneči izgubi Maxa izpred oči. Ponovno se bosta videla šele čez petinšestdeset let. Po dveh dneh vožnje se vlak, kot že rečeno, ustavi v Poingu na Bavarskem. Potem ko jetnike spustijo na svobodo, se Leslie z manjšo skupino zateče na bližnjo kmetijo, kjer dobi od prijazne gospodinje kozarec mleka in kos kruha z maslom. Vse življenje ga bo mučilo, kdo je bila ta prijazna ženska, ki ga je tako lepo sprejela in ki se ji ni nikoli uspel zahvaliti. Šele leta 2011 bo uspel najti njeno hčerko. Na kmetiji sicer ne ostane dolgo, ker se ji približa nekaj mladih nemških vojakov, pripadnikov Hitlerjeve mladine. Obnemogli in shujšani Leslie sicer poskuša pobegniti, a ga med begom ustrelijo v čeljust in nato odženejo nazaj za vlak.

Za razliko od Maxa Leslie svoje pripovedi ne konča z osvoboditvijo, temveč v svojem značilnem slogu, v kratkih, jedrnatih, mestoma malce okornih stavkih, piše tudi o povojnih letih. O počasnem okrevanju v vojaški bolnišnici, kjer zdravi svojo strelno rano, o vrnitvi v domačo vas, o odhodu v ZDA, o tem, kako si je tam na novo uredil življenje. V New Yorku nekoč na podzemni železnici sreča dve Madžarki, ki mu povesta, da sta bili v Auschwitzu z njegovo mamo. In razkrijeta, da sta mu mama in sestra najverjetneje umrli na eni izmed ladij z več tisoč taboriščniki, ki so jo maja 1945 v Baltskem morju bombardirali Britanci, misleč, da so na krovu nemški vojaki.

Od sedemdesetih let naprej se Leslie redno vrača v Nemčijo. Poleti 2010 se vrne v Poing, stopi v stik s tamkajšnjim županom ter prvič uradno v državi, kjer je bil nekoč zaprt v taborišču, spregovori o svoji zgodbi in obišče nemške šolarje. Ko se potem nekega poletnega popoldneva v Münchnu po petinšestdesetih letih spet sreča z Maxom in ko prisrčno obnovita svoje prijateljstvo, postane, navdahnjen z Maxovim delom in njegovo neskončno energijo, še bolj prepričan, čemu bo posvetil preostanek življenja. Pripovedoval bo.

Spomin na Dachau  

Toda pripovedovati o holokavstu ali nacističnem terorju v samem Dachauu, kjer smo začeli našo zgodbo, ni bilo vedno samoumevno. V tem prijetnem, zelenem, skorajda idiličnem majhnem mestu – s slikovitim srednjeveškim dvorcem –, ki šteje približno 44.000 prebivalcev in leži 17 kilometrov severozahodno od Münchna, se niso vedno znali soočiti z mračno preteklostjo. Koncentracijsko taborišče v Dachauu, zgrajeno na območju nekdanje tovarne streliva, so kot prvi tovrstni objekt nacističnega režima – šlo je sicer kazensko oziroma delovno taborišče – odprli leta 1933 pod vodstvom Heinricha Himmlerja. Sprva je bilo namenjeno »prevzgoji« političnih nasprotnikov, zato so vanj najprej zapirali komuniste, socialiste, socialdemokrate, sindikaliste itd., nato t. i. asocialne skupine (Jehovove priče, homoseksualce, Rome, Sinte), pozneje pa se je v taborišču znašlo čedalje več Judov in tujih državljanov, zajetih na območjih, ki so jih med vojno zasedli Nemci. Taborišče je bilo razdeljeno na osrednji del in krematorij, taboriščna cona pa je obsegala dvaintrideset barak. Sčasoma so celotno območje tudi s prisilnim delom zapornikov povečali. Manjših podružničnih taborišč v okolici mesta, kjer so jetniki prav tako živeli in delali v krutih razmerah, pa je bilo kar 140. Dachau je znotraj nacističnega režima veljal za nekakšno šolo nasilja, uničevanja, poniževanja, represije. V taborišču so izvajali tudi medicinske poskuse. V dvanajstih letih naj bi bilo v glavnem taborišču in njegovih podružnicah zaprtih več kot 200.000 ljudi, od tega naj bi jih umrlo več kot 41.000. Ko so Američani leta 1945 območje osvobodili, so v barakah našli več kot 30.000 jetnikov iz kar enaintridesetih različnih držav. V Dachauu so bili zaprti tudi Slovenci (npr. Boris Pahor, Zoran Mušič, Igor Torkar), partizani, španski borci, aktivisti OF itn., a je njihovo točno število težko ugotoviti, saj so nekatere registrirali kot avstrijske, druge pa kot jugoslovanske zapornike. Bilo naj bi jih približno 2000. Za več preživelih slovenskih internirancev se trpljenje ni končalo z osvoboditvijo taborišča. Prek t. i. dachauskih procesov, montiranih sodnih obravnav, so nekatere med njimi v letih 1948 in 1949 doma obtožili sodelovanja z gestapom.

V dvanajstih letih delovanja je dachausko taborišče skupaj s svojimi številnimi podružnicami postalo del tamkajšnjega lokalnega življenja; domačini so po vojni sicer trdili, da niso vedeli, kaj se je dogajalo znotraj ograd, se sami imeli za žrtve nacističnega režima, vendar je znano, da so številni lokalni veljaki in podjetniki sodelovali z nacisti. Leta 1965 so sicer na območju nekdanjega glavnega taborišča odprli spominski center, ki ga letno obišče okoli 800.000 obiskovalcev z vsega sveta, a se je to zgodilo šele po večletnih prizadevanjih. Postavitvi centra so po vojni nasprotovali tudi v bavarskem deželnem parlamentu, kjer so leta 1948 celo predlagali, da bi območje spremenili v kazenski zavod, v nekakšno delovno taborišče za »asocialne« posameznike, kasneje pa so odgovorni tja naselili brezdomce in različne begunce. V petdesetih letih so na ukaz Heinricha Junkerja, vodje deželnega okraja, taboriščni krematorij najprej zaprli za javnost, nato pa kljub ogorčenim odzivom dali podreti.

Spominjati se taborišča: po ogledu krematorija na vrček piva in bavarski šlager?

Primeri zanikanja so zgovorni: Lorenza Reitmeierja, pomembnega lokalnega politika in dolgoletnega neodvisnega dachauskega župana, ki je v mestu deloval od leta 1966 do 1996, naj bi denimo vselej bolj skrbel ugled samega mesta kot pa ustrezna počastitev spomina na internirance. Tako je leta 1985 na spominski slovesnosti odkrito obžaloval, da Dachau danes poznajo bolj po taborišču, kot pa na primer po njegovi umetniški dediščini, med drugim znani slikarski koloniji iz 19. stoletja. Na uradnem obisku na Poljskem pa naj bi nekoč celo dejal, da druga svetovna vojna, ta po njegovem daljna preteklost, v Dachauu ne zanima nikogar več.

Še leta 2002 se je Dachauski spominski center znašel pod očitki zaradi svojega dela – raziskovali so namreč povezave med vodstvom taborišča in tedanji mestnimi oblastmi. In ko je lani zdaj že bivši župan mesta Peter Bürgel iz konservativne bavarske Krščansko-socialne unije (CSU) z delegacijo mestnih svetnikov obiskal nekdanje taborišče v Auschwitzu, kjer so se srečali s poljskimi kolegi, se pogovarjali o sodelovanju med obema mestoma in izmenjali izkušnje, je bila nemška odprava najbolj vesela, da je njihov prihod v medijih ostal bolj ali manj neopažen. Leto prej so namreč tovrsten obisk odpovedali, saj so se bali kritičnih odmevov doma v Dachauu. Bürgla je sicer letos na županskem položaju zamenjal mladi Florian Hartmann, komajda sedemindvajsetletni član Socialnih demokratov (SPD).

Če je že zatajila visoka politika, so tabuji padali s pritiskom »od spodaj«, s pomočjo različnih raziskovalnih, izobraževalnih in publicističnih aktivnosti Dachauskega spominskega centra pod vodstvom prodorne, zdaj že upokojene strokovnjakinje Barbare Distel, ki je Maxa leta 1985 tudi nagovorila k objavi spominov. Padali so s pomočjo pričevanj preživelih taboriščnikov, kot sta Max in Leslie, in dogodkov, kakršno je vsakoletno dachausko Srečanje mladih ali spominska plakatna razstava Für eine Zeit Dachauer, ki so jo leta 2005 odprli na različnih javnih prostorih v mestu. Posvetili so jo dvanajstim dachauskim internirancem, dvanajstim obrazom, dvanajstim usodam iz dvanajstih različnih držav, med katerimi je bil tudi naš pravkar umrli Bogdan Borčič.

Ni šlo vedno gladko. Pomenljivo je dejstvo, da je Angela Merkel lani v Dachauu najprej nameravala nastopiti samo na strankarskem predvolilnem zborovanju, šele kasneje jo je »prestregel« Max in povabil v taborišče. Seveda je kanclerkina gesta še zmeraj iskrena in vredna spoštovanja, a v prvi vrsti je šlo za še en »podvig« neutrudnega aktivista.

Znano je, da so Merklovo kritizirali, ker je potem, ko se je poslovila od Maxa in ostalih gostov, odšla na lokalni Volksfest, kjer si je v sklopu predvolilnega shoda privoščila vrček piva. Omenjena dachauska ljudska veselica praviloma poteka vsako leto v avgustu in traja dober teden dni. Obišče jo ogromno ljudi, znana je po mnogih stojnicah, zabaviščnem parku, tradicionalnem ognjemetu in pivskih šotorih, kjer natakarice v narodni noši na velikih pladnjih tovorijo hektolitre piva, v ozadju pa odmevajo težko poslušljive bavarske viže in šlagerji. Tja smo pred štirimi leti ob večerih pogosto zahajali tudi mi, saj v Dachauu nočnega življenja ni ravno v izobilju. Spomnim se, da smo enkrat povabili zraven tudi Leslieja. Prejšnji večer smo z njim dolgo snemali intervju, pa je nekomu prišlo na misel, da bi šli skupaj še na pivo. A se nam je vljudno zahvalil ter rekel, da ne mara gneče in nasploh takih pivskih prireditev. Nismo mu zamerili. Če dobro pomislim, je tudi mene, ko smo sedeli v kakšni od teh velikih, natrpanih, zadušljivih dachauskih pivnic, kdaj pa kdaj spreletel srh.

Max Mannheimer: Spätes Tagebuch: Theresienstadt, Auschwitz, Warschau, Dachau. Zürich: Pendo Verlag AG, 2000, 127 str.

Leslie Schwartz, Marc David Bonagura: Surviving the Hell of Auschwitz and Dachau: A Teenage Struggle Toward Freedom From Hatred. LIT Verlag, 2013, 105 str.