2014 - Page 7 of 12 - AirBeletrina

Domov / Članki / 2014

Tapete z Miki miško in instantna pripravništva

»Izbral si premehko čebulo! Poglej, vsak kos je že zdaj tako zrel, da ga bom lahko jutri vrgla v smeti!« glasno očita sivolasa ženska v sedemdesetih ter odloži kilogram moke v nakupovalni voziček, ki se ga z obema rokama oprijema moški v začetku štiridesetih. »Potem pa izberi sama, če misliš, da znaš bolje!« ji nejevoljno zabrusi moški. »No, pa bom. Ti pa prosim, pojdi po riž, fižol in makarone!« mu naroči. »Sama pojdi! Kaj me briga!« se upre fantič, trmasto pogleda v tla in se še tesneje oprime nakupovalnega vozička. Členki se pobelijo. Ženska utrujeno izdihne, se oprime za desni bok ter se zibajoče odpravi proti oddelku za sadje in zelenjavo. Črno krilo prekriva kolena, sprana temno modra jopa prekriva trup in sive hlačne nogavice grobo režejo v zalito telo in ga delijo na dva dela. Loti se prebiranja čebule in pri tem radovedno pokuka proti svojemu malemu uporniku. Opazi, da se je namenil k polici z dobrotami, ki jih je malo prej naročila. »Janis, pazi, da bo fižol srednje velikosti!« zakriči za njim. Moški se ne ozre.

***

Migracije ali prekerno delo

Katerina je stara 22 let. Ob študiju psihologije opravlja priložnostna dela, za katera je povprečno plačana tri evre na uro. »Znašli smo se v zastrašujoči situaciji. Študiramo in hodimo na fakulteto, da se bomo potem lahko pridružili največji množici brezposelnih v Evropi,« nam pojasni študentka, ki tik pred koncem študija že razmišlja, da bi bilo zanjo najbolje, da čimprej zapusti svojo domovino.

Spada v skupino mladih v Grčiji, ki se bodo po študiju neobhodno znašli v skupini tistih med 15. in 24. letom starosti, med katerimi je po zadnjih podatkih grškega statističnega urada Elstat skoraj 57 % brezposelnih. Številka se je v zadnjem letu zmanjšala za 3 odstotke, saj je grški vladi na pomoč priskočila Evropska unija s svojimi instantnimi idejami o reševanju politike zaposlovanja mladih. Med drugim je uvedla program Espa, ki trideset tisoč mladim omogoča možnost polletnega okušanja življenja zaposlenega prekernega delavca ter zalepi prozoren obliž na bolehno nezaposleno telo te obubožane mediteranske države.

Maria je stara 24 let. Kot višji medicinski sestri ji službe ni uspelo najti nikjer v Grčiji, zato se je odločila, da bo preko programa Espa šest mesecev opravljala plačano pripravništvo pri lokalnem ortopedu. »Po končanju programa me zdravnik specialist ni zaposlil, ampak je še pred koncem mojega pripravništva iskal možnosti, da bo za pol leta kdo drug prevzel moje mesto,« nam pove razočarana Grkinja. »Vlada je program izkoristila za barantanje in zavajanje s številkami. Izpisali so nas z zavoda za zaposlovanje in nas registrirali kot zaposlene. Za poln delavnik sem bila plačana štiristo evrov na mesec, pri čemer ni delodajalec prispeval niti evra,« potoži ter napove, da je svoj življenjepis poslala v angleške bolnišnice, od koder je že dobila pozitivne odgovore in kamor se je pripravljena preseliti, saj v nestabilnih domačih razmerah ne vidi možnosti za zaslužek in dostojno življenje.

Mladi, rojeni v devetdesetih, so bili izstreljeni v najslajše dni ekonomske in socialne grške pravljice. V zibelko so jim ob plišastih medvedkih in barbikah bili položeni še nereflektirani upi o tem, da bodo v življenju lahko postali, karkoli si bodo zaželeli. Vsaka želja se je uresničila, vsaka zvezda se je utrnila in vsaki potrebi je bilo zadoščeno, še preden so jo bili sposobni ubesediti. Največja grška družina brezposelnih v Evropi je zato sestavljena iz mladih, ki so sesali mleko, vse dokler so ga materine prsi proizvajale. Zdaj je mleko pošlo, prsi so se povesile in posušile. Ostalo je razočaranje, negotovost in občutek izigranosti.

Z diplomami v trgovine s sandali

Paolina je stara 27 let. Končala je študij moderne in stare grščine. V grških javnih šolah učiteljev ne zaposlujejo več, prej jih odpuščajo. Tudi v zasebnih šolah, ki so se zaradi slabega javnega šolstva razbohotile v devetdesetih, so se potrebe občutno zmanjšale. Njene možnosti za zaposlitev so kilave. »Prisiljena sem si bila najti vsaj neko zaposlitev, zato vsak dan delam v trgovini s čevlji,« utrujeno pove rdečelaska in hkrati prizna, da je zadnja leta izgubila vso strast po tem, da bi svoje nabrano znanje negovala in ga nekoč posredovala svojim učencem. »Študirala sem z velikim veseljem, saj sem zaljubljena v grško filologijo, vendar s svojim znanjem zdaj prodajam sandale,« skrušeno priznava ter dodaja: »Kar počnem zdaj, je podobno golemu boju za preživetje, saj mi poučevanje grščine ne omogoča plačevanja najemnine.«

V starostni skupini med 25. in 34. letom starosti je več kot 35 % brezposelnih, kar je še vedno precej nad evropskim povprečjem. Mladi odrasli v Grčiji zato namerno podaljšujejo svoj študij, si iščejo zaposlitve, primerne nekajkrat nižji izobrazbi, se izseljujejo ali pa se (zadnja leta čredniško) vračajo nazaj domov k staršem.

Dimitris je star 30 let. V Atenah je študiral ter ob študiju delal deset let. Po ekonomskem zlomu in drastičnih socialnih spremembah se je pred dvema letoma odločil, da se bo vrnil v hišo, kjer je odraščal, v ruralnem predelu severne Grčije. Starši so ga pri tem vzpodbujali in se veselili sinove vrnitve. »Sem učitelj telovadbe in za moj profil niti tukaj niti v Atenah ni delovnega mesta. V svoji vasi pa poznam ljudi in tudi preko poznanstev sem se zaposlil v lokalnem disco klubu, kjer delam kot natakar,« pojasni svojo situacijo in prizna, da je bila vrnitev zanj nekaj sprejemljivega, saj v Atenah možnosti za preživetje ni več našel.

Dimitris zdaj spi v svoji otroški sobi. Zidove krasijo tapete z Miki miško in police so zapolnjene z otroškimi in mladinskimi knjigami. Sobe navkljub temu, da v njej zdaj živi že dve leti, ni spreminjal. Ker dela ponoči, spi do zgodnjega popoldneva, ko ga zbudi mamin glas, ki ga kliče na kosilo. Po kosilu se s prijatelji odpravi na kavo. Mama se takrat prikrade v njegovo sobo, odpre okno, postelje posteljo ter umazane nogavice vrže v koš za perilo.

Deformacija družine

Tasos je star 37 let. Živi v majhni garsonjeri pod stanovanjem, v katerem bivata njegova starša in v katerem je tudi sam odrasel. Pred petimi leti je izgubil službo učitelja fizike na zasebni šoli, zato zdaj občasno poučuje na domu. Za plačilo dobiva šestkrat manj, kot je dobival, ko je bil redno zaposlen, ob tem ni zdravstveno zavarovan in svojih socialnih prispevkov ne plačuje. »Kupim si lahko hrano in lahko grem na kavo. To pa je vse. Staršem ne prispevam k stroškom za elektriko in vodo,« je povedal. »Če mi družina ne bi pomagala, bi verjetno ostal na cesti,« pesimistično strne. Nikoli v življenju ni bil zdoma več kot en teden in nikoli, četudi govori tekoče angleško, je razgledan in rad bere o dogajanju izven meja svoje države, ni odpotoval iz Grčije.

Tasos spada v generacijo odraslih, ki so živeli in uživali v fiktivni grški potrošniški matrici poletnih hišic, novozgrajenih avtocest in olimpijskih iger 2004. Za njihovo generacijo je posebej značilno, da so nesposobni, neopremljeni in nekompetentni soočanja z novo nastalo družbeno in evropsko paradigmo. Sprejeli so slabo plačana dela, četudi so nekoč že bili plačani primerno svoji izobrazbi ter se pasivno preselili med svoje otroške junake.

Značilno je, da jih je lovila tradicionalna družinska mreža ter znotraj formirala novo obliko grškega družinskega modela, ki je nekoč v zgodovini, kot v večini mediteranskih držav, že obstajala. Vendar nov grški sin, nasprotno od tistih iz preteklosti, ni oče in delavec, ki bi v hiši svojih staršev nadstropje nižje, skrbel za lastno družino. Današnji grški sin je samski. Ima pameten telefon, kupuje oblačila dostopnih blagovnih znamk in verjame, da je obdobje krize samo prehodno ter bo nekoč spet prejemal plačo tisoč evrov. Svoja upanja argumentira na političnih floskulah in medijskih predpostavkah ter zato lastnem dojemanju realnosti.

***

Ženska stehta čebulo, prilepi listek s ceno na plastično vrečko in jo zaveže. Odpravi se do nakupovalnega vozička, kjer jo čaka sin. Čebulo položi med druge produkte in ugotovi: »Dober fižol si izbral. Danes ga bom namočila in jutri ga bomo že lahko jedli.« Moški molče odpelje voziček do blagajne, razdeli izdelke po tekočem traku in jih po tem, ko njegova spremljevalka poravna račun, zloži v nakupovalno vrečko, pripravljeno za tedenski obisk supermarketa. »Zdaj pa na kosilo,« veselo napove priletna ženska. Moški jo pogleda, prikima in par skupaj zapusti nakupovalno avanturo.

Domov / Članki / 2014

Anton Baláž: Taborišče padlih žensk (odlomek)

Anton Baláž

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Roman Taborišče padlih žensk (Tábor padlých žien, 1993) priznanega slovaškega pisatelja Antona Baláža (1943) v orwellovski maniri prikazuje kruto in groteskno podobo življenja ljudi za železno zaveso: življenje bratislavskih prostitutk, ki jih komunistična oblast pošlje na prevzgojo v delovno taborišče Nováke, nekdanje judovsko (!) koncentracijsko taborišče.

Roman, ki je nastal na podlagi obsežnega dokumentarnega gradiva, je umeščen v Bratislavo leta 1949, dve leti po komunističnem prevratu in prevzemu oblasti. V ospredju so zgodbe štirih prostitutk. Trojico – mlado in naivno Ernico, izkušeno profesionalko Mando in strastno plesalko Carmen – spoznamo že v prvem, tukaj objavljenem poglavju romana, ki se zaključi z racijo in odvozom »najstarejših obrtnic« v taborišče, kjer se bodo priučile svoje nove, predpisane družbene vloge. Usode bratislavskih prostitutk v boju za njihovo človeško dostojanstvo, ki jim ga med prevzgojo vseskozi neusmiljeno tepta sprevržena komunistična filozofija socialnega inženirstva, skozi roman zadobivajo dramatično razsežnost. Navkljub resnosti tematike in dokumentarni podstati pripovedi je delo spisano v pisateljevih značilnih tragikomičnih in ironično-parodičnih tonih.

Anton Baláž se kot pronicljiv preučevalec človeške družbe tudi v drugih petnajstih proznih delih, kakor tudi v filmskih, televizijskih, radijskih scenarijih oziroma publicističnih besedilih zanima zlasti za usodo (depriviligiranega) posameznika, izpostavljenega pritisku neke dobe, pogosto krutemu režimu, ki je drastično in tragično zaznamoval njegovo življenje. Roman Taborišče padlih žensk je na Slovaškem doživel tri izdaje, nazadnje 2008; po njem pa je bil leta 1997 v režiji Laca Halame posnet tudi istoimenski film, ki so ga predvajali na filmskem festivalu v Berlinu. Preveden je bil v češčino in srbščino, v pripravi sta tudi prevoda v hrvaščino in angleščino, na slovenskega založnika pa še čaka …

Taborišče padlih žensk (odlomek)

1. Špranjica v prihodnost

Uboga Ernica: ne zmore se vesti kot prava profesionalka.

Že v gostilni jo je omamila opojna svežina mornarjevega telesa, na poti v sobo pa je začutila, kako se ji od vzburjenja vlažijo spodnjice. Zdaj ko je na nočno omarico položil denar in si svoje mišičasto telo oblači v majico ter se ob pogledu na njene še vedno drhteče prsi naenkrat negotovo, a skoraj po otroško nedolžno nasmehne, se je Ernica, mala trapica, še vedno omamljena od mornarske svežine, ki se je pri silovitem trenju njunih teles prepojila še z vonjem čiste hladne soli, odločila, da mu bo dala še zastonj …

»Zdaj pa še iz ljubezni, mornarček …«

Še vedno oblečena le v črne ameriške najlonke se Ernica dvigne v bokih, da bi svetloba, ki jo nanjo meče nočna lučka, na njenem telesu ustvarila izzivalno senco.

Mornarček zastane. Nevpadljivo pogleda svojo mornarsko srajco, v kateri ima denarnico. Ernica iz njegovega pogleda razbere, da je mornar najbrž ni razumel, zato glasneje, sramežljivo ponovi:

»Zdaj … iz ljubavi!«

»O, ljubav?« mornarček prijetno presenečen razpre roke. Pod mišičastim trebuhom se mu takojci začne dvigati mornar. Prav tako pravi mišičnjak. Ernico premami radovednost, ali je tudi on ohranil tisto opojno svežino in je ves prežet z vonjem hladne morske soli. Hkrati se zave, da bi njene starejše obrtniške kolegice, še posebej Manda in Velika Berta, takšno radovednost imele za dokaz, da je res še daleč od prave profesionalke. A Ernica raje podleže skušnjavi, da poteši radovednost najprej igraje, potem pa še s strastjo.

Že zdaj jo preveva zadovoljstvo ob vnovičnih mornarčkovih dotikih. In ker tokrat to počneta iz ljubezni, je mornarček do nje še posebej pozoren in nežen. Ernica pa se obnaša skoraj nedolžno – ve, da to sodi k ljubezni. Kakor tudi zamegljen pogled in rahlo priprte ustnice, nerazločno šepetanje, sladke obljube. Zaželi si, da bi izkusila vse to. A uspe ji le zamegliti pogled, nakar se za steno oglasi budilka.

Joj, Manda in ta njena butasta budilka, pomisli razdraženo. Budilka jo spomni, da bi že morala biti v Au-café. A dokončno se iz omame predrami šele, ko si pred očmi nariše Dugo, ki se znaša nad njo in ji grozi, da ji bo vzel to sobo in jo dal Veliki Berti, njo pa vtaknil v tisti pajzel za točilnico, kjer bo morala gledati poscane in pokozlane pijandure in prenašati manijake, ki skušajo zgoraj skozi okno kukati v sobo, pri tem pa svoje opravljajo naravnost na umazano steklo. Ernici te predstave ni treba nadalje razvijati, pri priči jo vse mine.

Mornarček zvoka Mandine budilke ni zaznal, saj je v sobo skozi odprto okno hkrati prihajala tudi glasba iz gostilne. Ves izmučen zdaj leži na zguljenem plišastem divanu, na obrazu ima spokojen, pa tudi malce začuden izraz: na tako kurbico v donavskih pristaniških gostilnah še ni naletel. Moškost mu je padla med razkrečena stegna, nad katerimi se je belo svetil trikotnik neporjavelega trebuha. Mornarčkova roka seže po modro srajco. Ernica se vznemiri, nemara hoče zanjo poiskati še kak dolar. Konec koncev – najbrž bi ga celo vzela. Ko pa iz žepa srajce vzame cigarete, rahlo, vendar odločno odkima. Mornarček takoj razume, začne se oblačiti. Tudi od zadaj je čudovit.

Ko odpre vrata na stopnišče, Ernica na prsih in mednožju začuti hladen piš. Pokrije se z lahko odejo, zlekne se na hrbet, čuti, kako se ji po hrbtenici razleze utrujenost. Misel na Dugo jo spravi pokonci. Za zaveso v kotu si z gobico umije mednožje. Hoče si obleči hlačke. Ugotovi, da so še vlažne; mornarček jo je v sobi začel otipavati kar skoznje. Drugim sicer Ernica tega ne dovoli, da se ne bi preveč vzburili in podaljševali obiska. Manda pa je to zadevo rešila z budilko.

Ernica odloži hlačke. Ne ljubi se ji poiskati drugih. Trajekta do Petržalke ne bo več ujela, do zaprtja bo ostala v Dugovi gostilni, ni bilo bojazni, da bi se od spodaj prehladila. Zato si ne obleče niti nedrčka, v teh časih jih je težko dobiti. Prej so jih uvažali z Dunaja, zdaj pa so trgovci vsi prestrašeni. Tako da si Ernica obleče samo obleko, si uredi lase, se malce naliči in na glavo povezne klobuček. Vzame torbico, v kateri ima vedno svojo zdravstveno knjižico. Na hodniku se odloči, da bo raje šla dol z Mando. Odkar so Mando povlekli v sladkorni šverc in odkar sprejema obiske visokih uradnikov, se je Duga ne upa dotakniti; skorajda se je malce boji, saj je bil prej do nje nasilen, ta stari oderuh.

Ernica za vsak slučaj pokljuka, šele nato pogleda v sobo. Manda je še v kombineži, pravkar si ravna posteljo. Čez rame ošine Ernico.

»Je bilo kaj?«

Manda prikima. Tudi nasmehne se, vendar nekoliko zaskrbljeno.

»No, in?«

»Tudi ta se je samo muckal.«

Manda se vzravna in obrne. V globokem izrezu čipkaste kombineže se druga k drugi stiskata veliki svetleči polkrogli njenih prsi. Obstajajo moški, ki k Mandi hodijo le zato, da bi se poigrali z njima, se po njiju povaljali, poležali z obrazom v toplem vmesnem žlebičku. Od Mande odhajajo nekolikanj v zadregi, a večinoma z željo po še.

»Bo še prišel?« vpraša Ernica brez zavisti.

»Hotel bi. Če ga ne bodo dobili, da šverca z boni. Zdaj jih za to pošiljajo v taborišče.«

Manda globoko vdihne. Vdih ji vzvalovi prsi. Naveličano se namrdne in prosi Ernico, naj ji pomaga stlačiti se v steznik. Vlečeta ga čez njeno težko čvrsto zadnjico, Manda sopiha, miga z boki, da bi se steznik le premaknil. Končno jima uspe, Manda se obrne, raztegne. Pred njo vse buhti: mogočno oprsje, širok, a zdaj s steznikom sploščen trebuh, močna nabuhla stegna, ki stiskajo globok, za uradnike, ki jih v zadnjem času Manda vabi vanj, precej strašljiv trikotnik; večinoma tako ne zmorejo kaj več, kot da se poigrajo z njenimi dojkami. Pri čemer se zgolj spotijo, pa še budilka jih ponavadi precej prestraši.

»Za nobeno rabo niso, tile uradniki,« zagodrnja Manda. Z roko si pogladi trebuh, na stegnih si popravi podvezico, zatresejo se ji prsti. Sreča se z Erničinimi očmi, ki kakor da ji govorijo: te bom jaz zadovoljila, na hitro, stoje, da ne boš potem sedela dol vsa potrebna, nataknjena in prepirljiva. Mandina stegna se ob tem pogledu začno kar samodejno razpirati. A pogled na budilko prežene skušnjavo. Manda s stola pograbi obleko in jo začne čez glavo vleči nase.

»Kako je bilo pa s teboj, ptičica?«

»Mornarček. Veš, pa še iz ljubezni sem mu dala enkrat.«

Ernica se nedolžno nasmehne. Manda nejevoljno odkima.

»Če si kurbica, nimaš kaj dajati iz ljubezni, zapomni si to. S tem prikličeš nesrečo. Ali pa otroka …«

Ernica le vzdihne. Prizna, Manda ima prav; ima že otroka iz ljubezni in prav zaradi njega se je zapletla v šverc s sladkorjem, ker želi, da bi bil dobro vzgojen, za kar pa potrebuje nekaj več denarja, kot ga je sposobna zaslužiti s svojo kobiljo zadnjico in greha vrednimi joški.

»Oh, Manda, ti mornarčki prinesejo tako svežino,« se Ernica privije k njej, ko stopita na hodnik. »Cuker si danes že prešvercala, zdaj lahko še sama kakega preizkusiš.«

»Ne izzivaj ljubezni ves čas, ptičica,« hripavo reče Manda. »Pa ne lepi se name. Vem, da se stiskaš samo zato, ker te je strah tega starega prasca Duge. Jaz se niti uradnikom ne bojim povedati, da je ariziral dobrega Žida Weismana, potem pa ga pustil, da so ga odpeljali v lager. Po vojni pa si je od pijanih partizanov kupil borčevske papirje in si doma uredil narodni urad. Misli, da se ga ne bomo znebili.«

»Tišje, Manda,« reče Ernica prestrašeno, saj sta že na poti po stopnicah navzdol in bi ju lahko, čeprav na stopnišče prodirajo glasba in vpijoči glasovi, kdo slišal. Toda Manda le skomigne z rameni, si pogladi obleko na bokih in jezno zahrza: Joj, sem potrebna kot kobila! In potegne Erno v lokal.

K njima se vali gost cigaretni dim, kričanje mornarjev, trkanje kozarcev ob hrastove mize in predirljiv zvok Carmeninih petk. Strastna plesalka je pravkar visoko vzvalovila svoje rdeče volančkasto krilo, tako da se mornarjem zasvetijo njene čudovite dolge noge in enako čudovite okrogle prsi v globokem dekolteju zelenega bolera.

Pravo leglo razvrata. Pri tem pa so mornarji šele začeli delati prostor na dolgi hrastovi mizi, da bodo lahko še od spodaj preučili, kje točno se končajo te prekrasne vitke noge temperamentne plesalke.

»Zdaj bo šla na mizo,« brez posebne vznemirjenosti reče Manda, ko se razgleda po lokalu in se že hočeta nasloniti na točilni pult. Srečata se z besnim Dugovim pogledom. Ta se nagne čez pult in zgrabi Mando za komolec.

»Kje ste tako dolgo, kurbice? Poglej, kaj počne ta opica! Reci ji kaj, saj mi bodo še licenco vzeli.«

»Dajte mi mir, jaz zdaj že ne grem tja.«

»Potem boš šla pa na ulico, če mi bodo ti prasci zaprli lokal!« Duga porine Mando v dvorano.

Mornarji že smeje in vreščaje dvigujejo Carmen na mizo, pri čemer se njenega telesa dotikajo z vsemi prepovedanimi dotiki, a plesalke to očitno ne moti, zvonko, izzivalno se smeji, si sama še više dviguje že tako visoko dvignjeno krilo in …

Najhuje se danes ne bo zgodilo. V gostilno pridirja prodajalka rož, stara klošarka Božgayová, in rezko zavpije:

»Meneküljetek, racija, zbežite!«

A tistega večera na Vydrici to nikomur ni uspelo. Skozi nihajna vrata so se v lokal nagnetli možje v klobukih in temnih plaščih, se strumno razkoračili, za trenutek vse skupaj premerili s pogledom, nakar eden od njih strogo reče:

»Razen mornarjev poberemo vse.«

Za hip se nihče ni upiral, nato se je oglasila prva violina ciganske godbe. Čelo se mu je še lesketalo od potu, ramena je imel bela od kolofonije.

»Prosim, gospod poveljnik, tukaj imamo stalni angažma … kot ljudski godci … tukaj, prosim,« prva violina je iz žepa črnega brezrokavnika nemudoma vzela zloženi papir in ga odnesla možu, ki se je vedel kot poveljnik vpadne enote. Ta je obotavljivo in skoraj z nekakšnim gnusom iz Ciganove potne, nekoliko drhteče roke vzel list, ga razprl in pogledal.

»Trio Rio?«

»Zdaj smo trije Lakatoši, prošim, čišto domače ime, prošim. Ljudje nam tukaj reš zaupajo, prošim.«

»V redu, imate dovoljenje, ste ljudski godci, prav zato vas ne moremo pustiti, da igrate v takih sumljivih pajzljih. Tja boste šli, kjer vas narod res rabi.«

»Ponižna hvala, gošpod poveljnik, ampak šaj narod tudi tukaj …«

»Poberite si ropotijo, Lakatoši!« se grobo zadere na prvo violino drugi moški v plašču. »Ala, kurbice, ve tudi, gremo!« zalaja še na Mando in Ernico. Mando porine, da skoraj razbije steklo na nihajnih vratih. »Prostak!« reče besno Manda. Kifeljc jo na srečo v tem kravalu, ki je nastal v lokalu, ne sliši. Odpeljejo vse, do zadnjega, brez prizanašanja.

»Imaš zdravstveno knjižico s sabo?« vpraša na ulici Ernica Mando. Ta pokima. »Jaz tudi, na srečo. Ampak nimam hlačk …«

Manda le skomigne. Ernico pa resno skrbi. Predvideva, da jih bodo po koncu racije, ki so jih na Vydrici vajene, poslali h ginekologu. Zdravnik, ki jih v bolnici redno pregleduje, se vedno jezi, če pride katera brez hlačk. Če bi si vsaj za kratko zakrile te svoje škatlice, jih jezno ozmerja. Tako Ernica strahoma vstopa v policijski avtobus. Sanja se ji ne, da je zeleni avtobus z zastrtimi stekli tokrat namenjen veliko dlje kot na policijsko upravo. Prostitutke pelje v njihovo radostno prihodnost.

Njo, ubogo Ernico, pa ta zgodovinski trenutek doleti brez hlačk, z golo špranjico.

Prevedla Diana Pungeršič

panorama prevod

Domov / Članki / 2014

Blues za Saro

Gabriela Babnik

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Nad Silvanovim zalivom, igriščem z nihajočimi gugalnicami, plastičnimi kozarci, v katerih je klokotalo razgreto vino, se je svetloba začela počasi gostiti. Sara, ki bi lahko bila lik iz ene izmed mojih kratkih zgodb, je stopala čez travnik do morja, vsaj tako se je zdelo, nakar pa se je prikazensko in kot v nekakšnem filmu znašla tik pred menoj. Nazadnje sva se srečali na festivalu Mesto žensk. Tudi tedaj je, podobno kot zdaj, svojega dečka nosila v kenguruju. Pobožala sem puhasto dečkovo glavico in dejala, da po Rossellijinevem filmu Europa 51 (Evropa 51), ki je na Kino Otoku, kjer sva se s Saro srečali, zaključil v ljubljanski Kinoteki odvijajočo se retrospektivo velikega italijanskega maga in glavnega predstavnika italijanskega povojnega filma Roberta Rossellinija, ne morem videti nobenega filma več. Vsaj ne tisti dan.

Sara se je nasmehnila in se, stoječ na robu med ožgano travo in peščeno krpo, odpirajočo se na otroško igrišče, zamišljeno zazrla proti morski gladini. Izolski filmski festival Kino Otok se je prevešal v drugo polovico. Sara se je iz Ljubljane pripeljala konec tedna, sama sem bila tu že od premierne otvoritve festivala, ki se je začel s filmom čadskega režiserja Mahamata Saleha-Harouna Grisgris (2013).

Film, o katerem sem za festivalski katalog zapisala, da je izjemno tih in da je režiser v njem na spoštljiv način portretiral pohabljenega plesalca iz Burkine Faso Souleymana Demeja, sem videla že na letalu iz New Yorka v Benetke. V umetniški rezidenci, v prekinitvah zroč skozi okno na napol zamrznjen sosedov vrt, kjer je viseča na vrvi poplesavala bizarna lutka, verjetno mišljena za odganjanje ptičev, ki jih v tistem letnem času sicer ni bilo na spregled, sem po spletu iskala film Harounovega sodobnika Isse Sergeja Coela – Tartina City (2007). V javnost je tedaj ravnokar prišla novica, da je proti nekdanjemu čadskemu predsedniku Hissèneju Habréju, ki je odgovoren za poboj več kot 40.000 ljudi in je od konca osemdesetih živel v razkošni vili ob senegalskem morju, spisana obtožnica. Habréju je ukradeni denar iz Čada skoraj dve desetletji zadostoval za podkupovanje senegalske vlade, toda odkar je predsednika Abdoulaya Wada leta 2012 zamenjal Mock Sall, je bil eden od pogojev za zmago na volitvah tudi predaja čadskega vojnega zločinca.

Issa Serge Coela je Habréja portretiral v brutalnem filmu, prelitem s fluorescentno svetlobo. Obrazi zapornikov, ujetih v podzemne zapore, delujejo avtentično, vendar ne zato, ker bi bili igralci tako odlični, temveč ker v Čadu ni profesionalnih igralcev. Na Fespacoju, vseafriškem filmskem festivalu, sem film Tartina City, ki nosi ime po hrani, ki so jo delili zapornikom, mešanici kruha in kozjih iztrebkov, videla v skorajda prazni kinodvorani. Ne vem, ali so film v Čadu predvajali. Morda se bo to zgodilo v novi kinodvorani v čadskem glavnem mestu N’Djameni, za katero je čadska vlada v želji po vzpostavitvi filmske infrastrukture namenila več kot milijon dolarjev. In če se je to že zgodilo, oziroma se še bo, potem je množična katarza neizogibna.

S Saro sva se v Izoli prvič srečali na večerni projekciji galicijskega filma Costa da Morte (Obala smrti, 2013). Tik pred zatemnitvijo se je, sedeča v sprednji vrsti, obrnila proti meni in dejala, da se ji je film Grisgris zdel čudovit. »Vidi se, da je Haroun filmsko izjemno razgledan. Nekateri prizori so naravnost genialni.« Prikimala sem, vendar ne toliko iz navdušenja nad čadskim filmom, kot bolj iz hvaležnosti, da nam izolski filmski festival vsako leto prinaša nabor afriških in drugih filmov iz tretjega sveta, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti. Nekje sem sicer že pripomnila, da v Izolo po avstrijski liniji prihajajo lahkotnejši (afriški) filmi, medtem ko temnejša, brutalnejša plat ostaja spregledana. Ne glede na Grisgrisovo videnje onstranske resničnosti, ne glede na preprodajalce nafte in prizore, posnete večinoma ponoči, ne glede na žensko moč, prikazano ob koncu, čadski film ne zanika svojega spogledovanja z občinstvom in torej tudi določenega konformizma.

Med predvajanjem filma Obala smrti, ki razkazuje galicijsko pokrajino in ljudi kot pomanjšane figure v skrajnih robovih kadrov, sem se nagnila proti Sari in ji prišepnila, da bi film o uničevanju pokrajine zlahka posneli v Afriki. Lagoško smetišče, na primer, milijoni plastičnih vrečk, ki jih raznaša veter, in predvsem ljudje, ki živijo na takšnih smetiščih, bi bili odlično izhodišče. Ne spomnim se, ali mi je Sara odgovorila, toda vem, da mi je na otroškem igrišču dejala, da je med Rossellinijevem filmom Evropa 51 jokala in da naju je to intimno priznanje povezalo ter vse prejšnje izjave o genialnem filmu postavilo pod vprašaj. Za bežen hip sva se ujeli s pogledoma in z molkom zapolnjevali razprostirajočo se pokrajino pred sabo.

Zibajoč gugalnico in kljub tistemu oblaku tišine, ki se je mešal s popoldansko utrujenostjo, sem Sari potem vseeno hotela povedati, da Rossellinijev film kljub neorealistični postavki, in kot omenja Silvan Furlan v drobni knjižici z naslovom Roberto Rosselini (1984), ohranja ostanke tradicionalno spektakelskega, dramskega in psihološkega realizma, ki je italijanskim neorealistom služil kot predloga. Če deček, prižet tesno k Sarinemu trebuhu, ne bi nastavil ust k dojki in ne bi začel sesati mleka, bi ji povedala, da je Rossellini kljub italijanski povojni družbeno-zgodovinski situaciji, ki je narekovala snemanje v avtentičnih lokacijah in nenazadnje z neprofesionalnimi igralci, prekršil metodološki princip: film Evropa 51 je posnet v studiu in Ingrid Bergman v vlogi Irene je bila tedaj že znana holivudska igralka. Toda ljubezen do »previsokega dekleta, s preveč nemško zvenečim imenom in preveč gostimi obrvmi«, kot so Ingrid Bergman opisali leta 1939 v Los Angelesu, ko je začela svojo igralsko kariero, je očitno zmagala nad ideologijo. S pismom, v katerem je igralka švedsko-nemškega porekla zapisala, da je videla dva Rossellinijeva filma (Odprto mesto in Paisa), v katerih je zelo uživala in da je kljub temu, da zna v italijanščini reči le »ti amo«, pripravljena z njim posneti film, se je začela ena najbolj znanih ljubezenskih zgodb v filmski zgodovini.

Ingrid Bergman in Roberto Rossellini sta skupaj posnela pet filmov: Stromboli, Evropa 51, Potovanje v Italijo, Ivana Orleanska na grmadi in Strah. Poleg tega je Rosselini Ingrid Bergman na kratko predstavil v dokumentarnem filmu Siamo Donne (Me, ženske, 1953), ki ga je posvetil filmskim igralkam. Toda to je že konec ljubezenske zgodbe; začetek še vedno sega v čas, ko je Roberto Rosselini Ingrid Bergman prikazal na poseben način: kot intuitivno bitje, ki se zaradi umrlega sina zave ničevosti svoje eksistence kot tudi družbeno-politične situacije. »Junakinje Rossellinijevih filmov ‘čustev’, ki jih je mogoče opredeliti kot svetnice, saj morajo v vsakem filmu pretrpeti bolečo emocionalno in represivno ideološko kalvarijo,« beremo v Furlanovem zapisu o Rosselliniju, »so predvsem ‘nemočni’, ‘labilni’ subjekti modernega sveta /…/.« Intuitivno zaznavo razredne in politične disharmonije naj bi obvladali moški s svojimi lucidnimi uvidi.

S Saro torej nisva zadevali ob skrajne robove molka, ker bi poznali iztek tega dramatičnega razmerja (Rosselini se je namreč na povabilo indijskega ministrskega predsednika leta 1957 odpravil v Indijo in tam začel razmerje s scenaristko Sonali Das Gupa), temveč ker je Ingrid Bergmann v filmu Evropa 51 osvetljena s hladno, skorajda belo lučjo. Zdi se celo, kot bi svetloba prihajala neposredno iz nje in po kosih padala na obraze in ramena preostalih igralcev. Njena zakonolomna vloga, odtujitev od moža ter počasno gravitiranje proti družbenemu robu, kjer se navzame ideje krščanske ponižnosti, jo dela fatalno, film pa z njo postane napet, morda celo nevaren. Buržoazne institucije, od družine do medicine kot tudi znanosti, stopijo na stran moža in Irene proglasijo za noro. Gledajoč film z njegovega konca, se zdi, da je Rossellini premogel tudi določeno moralistično-pokroviteljsko držo, ki je verjetno ravno toliko posledica njegovega buržoaznega, krščanskega ozadja kot težnje, da na koncu kaotičnega tunela najde tudi izhod oziroma rešitev.

Italijanski mag, ki se je tovrstne šovinistične drže očitno zavedal, se je po razhodu z Ingrid Bergman začel intenzivneje posvečati televizijskemu mediju. Toda po drugi strani je treba priznati, da niti glavna igralka Rossellinijevih »čustvenih« filmov ni pristala na zgolj intuitivno vlogo; osrednji filmi iz Rossellinijevega neorealističnega obdobja – brez ljubezenske dvojice – so praktično nezamisljivi. Kljub očitkom, da je Rossellini z nastopom holivudske igralke izdal »pričakovanja gledalcev«, je Ingrid Bergman očitno zelo dobro razumela psihološko introspekcijo, na kateri je v tistem obdobju gradil italijanski režiser, in nenazadnje se je držala celo estetskega koncepta neorealistične igre: v filmu Evropa 51, če ne tudi v drugih filmih, je v tistem univerzalnejšem smislu pravzaprav igrala samo sebe.

Filmski režiser George Cukor je verjetno najlepše povzel bistvo igralskega talenta Ingrid Bergman: »Veš, kaj mi je pri tebi še posebej všeč, moja draga Ingrid? Tvoja naravna lepota. Kamera obožuje tvojo lepoto, tvoje igranje in tvojo individualnost. Zvezda mora imeti individualnost. Zaradi tega si velika zvezda. Zares velika zvezda.« Rossellini najbrž ne bi imel nič proti tovrstnemu opisu; in še več – ker sodi med tiste umetnike, ki so znali in znajo odpreti žensko drobovje, nam je dal uzreti tako njegovo milino kot realistično brutalnost. Menda sva s Saro molčali tudi zato. Ko sem se ozrla po travniku in igrišču, je že zdavnaj izginila. Morda je svoje moške odpeljala na sladoled ali pa je samo legla v šotor, kjer opazuje nevidne zvezde, ki s hrbtom nazaj počasi padajo v morje.

film kolumna Roberto Rossellini

Domov / Članki / 2014

V OFSAJDU: AirBeletrinina kulturniška fuzbal stavnica

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Ofsajd (vir: footballrefereeing.blogspot.com)

Danes zvečer se s tekmo med domačo Brazilijo in sosedo Hrvaško pričenja 20. svetovno prvenstvo v nogometu, mi pa AirBeletrinino mundialsko rubriko V OFSAJDU odpiramo s kulturniško anketo oziroma stavnico. Jap, prav ste prebrali: kulturniki, ki spremljajo fuzbal. Kdo navija za koga? Kdo je največji žogobrcar vseh časov? Kako bo videti idealno finale? Na ta in še katero vprašanje so odgovorili kulturni navijači: esejist Mitja Čander, modna oblikovalka Sanja Grcić, pisun Aljoša Harlamov, pisateljica Nataša Kramberger, kritičarka Mojca Pišek, publicistka Manca G. Renko, pisatelj Gregor Rozman, pisatelj/režiser Goran Vojnović, kritik Urban Vovk in pesnik Uroš Zupan.

A še pred tem naj bo ena stvar jasna: fuzbal ja, FIFA fakof.

IME IN PRIIMEK: Mitja Čander

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): NK Maribor, na svetovnem prvenstvu Nemčija, pa tudi Hrvaška in BIH.

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: /

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Messi

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Maradona

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: Seveda, koderkoli bo mogoče.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A ZA: Nemčija, Hrvaška in BiH.

IDEALNI FINALE: Brazilija : Nemčija 2:3

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Nemčija

IME IN PRIIMEK: Sanja Grcić

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): AC Milan, Italija

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Filippo Pippo Inzaghi

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Andrea Pirlo

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Filippo Pippo Inzaghi

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: Malo doma s prijatelji, malo v gostilni z znanci, na delovnem mestu s sodelavci – prav ta mesec snemamo novi slovenski horor film Idila.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A ZA: Italijo, pa še za Bosno, dokler ne sreča Italije.

IDEALNI FINALE: Italija : Urugvaj

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Letos pa res nimam napovedi, ne vem, zakaj, ampak se mi zdi, da bo nek hecen razplet. Kandidatov je veliko, od standardnih favoritov – Brazilija, Španija, Argentina; preko standardnih nikoli-jih-ne-odpiši – Nemčija, Francija, Italija, in seveda do nestandardnih možnih presenečenj – Urugvaj, Nigerija ali celo Bosna (to že malo sanjam).

IME IN PRIIMEK: Aljoša Harlamov

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): Bayern München in Nemčija. Poleg Slovenije, se razume.

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Trenutno Schweini, Lahm in Ribery. Pa Kampl. Nekoč Klinsmann in Bierhoff.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Ronaldo. Messi ima eksplozivnost, ampak Ronaldo ima vse.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Zinedine Zidane. Genij. Tako v dobrem kot slabem.

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: Večinoma doma, ob bratih in fotru. Glasno in živčno. Ob pivu in čipsu. In včasih kakavu – tekme bojo precej pozno.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A ZA: Nemčijo, se razume. Malo tudi na Italijo, zaradi bratov; pa še na kakšnega autsajderja, recimo Japonsko, ker dosti igralcev spremljam v Bundesligi; pa BiH in Belgijo, ker znajo igrati dober nogomet; pa Mehiko zaradi kolega … Prvenstvo je dolgo in samo ena reprezentanca je premalo.

IDEALNI FINALE: Nemčija : Španija 3:0, da jim Nemci vrnejo z obrestmi in da se konča španska vladavina.

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Nemčija. Niso v neki blazni formi, Pep je uničil Bayern, Reus se je poškodoval … Ampak kakšen navijač pa bi bil, če ne bi verjel?

IME IN PRIIMEK: Nataša Kramberger

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): Blau Weiss Berolina Mitte in reprezentanca Sans Papiers.

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Mah, ne vem; v živo so me nekoč zelo očarali Thierry Henry, ker je letel ko mlado žrebe, Alessandro del Piero, ker se mi je zdel bister, kot se mi zdaj zdi bister Claudio Marchisio, Messi, ker je ko ena buha, da je užitek sledit, simpatična se mi zdita tudi Chiellini in Barzagli, Zlatan Ibrahimović mi gre malo na jetra, ampak ignorirat ga ne morem, neko posebno spoštovanje gojim do Ryana Giggsa … Evo, potem pa pomislim na neke številke in mi postane slabo … Tako nekako.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Conchita Wurst?

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Ne vem. Meni je bil všeč »labod iz Utrechta«, haha, že zaradi nadimka.

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: S težkim srcem se odpovedujem, popolnoma. Iz vsega srca upam, da se bo zgodil čudež in bodo Brazilci ustavili to šarado. Žilavim protestnikom, žalostnim favelam in divjim klateškim psom gre vsa moja podpora.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A ZA: Žilave protestnike, žalostne favele in divje klateške pse.

IDEALNI FINALE: Zaradi bojkota glavnega lučkarja stadion ostane v temi, glavni sponzor popizdi, urgira in naredi, da se odpre Zemlja, v prvo razpoko pade Blatter, ki bi se od blamaže že samodejno najraje vdrl v zemljo, a ne upa, ker je prpa, v drugo razpoko padejo kamere za ofsajd, v tretjo pa družno: Shakira, VIP tribuna in tropski komarji. Potem pride minuta molka, finalista družno razpustita svetovni parlament in policisti ob vhodu v stadion se spomnijo, da so sinovi svojih mater, odložijo orožje in brcnejo žogo na drugo stran.

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Sistem, se bojim, vsemu navkljub.

IME IN PRIIMEK: Mojca Pišek

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): Klubski nogomet spremljam kampanjsko, ampak ko gre zares: Chelsea. V Italiji AC Milan, v Nemčiji Bayern. Sicer Nemčija, Italija, Anglija, nekako v tem vrstnem redu.

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Mario Balotelli, jackass. Mario Gomez, badass.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Ronaldo, love to hate him.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Romario. Zlate noge, jebeš zlato žogo. Perfektno obvladovanje materije, po moje celo antimaterije. Fenica celotne zlate brazilske generacije 1994 – leto moje nogometne inavguracije.

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: S Paninijevim notesnikom, v katerem so že skicirani zmerni do resnejši popravki bioritma.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A ZA: Za Angleže, ker so se mi zasmilili po vsem tem norčevanju, ki so jim ga v zadnjih mesecih namenili na Otoku. Za Elf & Azzure. Pa za BiH. Za kakšno azijsko/afriško presenečenje ali vsaj za novega Rogerja Millo. Če bo sreča mila Latinski Ameriki, naj bo Urugvaju.

IDEALNI FINALE: Nemčija/Italija : Španija. Ne branim se niti ideje, da Špance nalomijo Južnoameričani.

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Nemčija. Končno.

IME IN PRIIMEK: Manca G. Renko

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): Arsenal. K temu je pripomogla tudi knjiga Nicka Hornbyja Fever Pitch: A Fan’s Life. V bistvu nisem zelo resna navijačica, priznam. Reprezentanca? Odločam se glede na nasprotnika, obstajajo pa splošna pravila. Nikoli ne navijaj za Švico (a kdo res lahko navija za Švico?). Ne navijaj za Nemčijo. Ne navijaj za Francijo, razen če igra proti Nemčiji. Pretvarjaj se, da ti gredo Italijani na živce, da jih preziraš, čeprav jih imaš na skrivaj rada, še več, globoko v sebi navijaš zanje. Navijanje je vedno politično. Aja, še to: všeč mi je oranžna barva dresov Slonokoščene obale. Njih imam rada. Najlepše drese bosta imeli letos reprezentanci Gane in Kameruna. Recimo, da navijam za Gano, ok?

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Matthias Sindelar. V mit ovit nogometni vitez.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Christiano Ronaldo? Dopade se mi na podoben način kot Italijani.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Vseh časov? Joj, ne vem.

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: Občasno. Tekme, kjer se bom lahko ideološko opredelila in zganjala vsaj malo kulturnega boja.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A ZA: Gano, Slonokoščeno obalo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino (potihoma še za Anglijo in Italijo).

IDEALNI FINALE: Slonokoščena obala : Francija / Hrvaška : Anglija

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Italija

IME IN PRIIMEK: Gregor Rozman

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): Arsenal & Slovenija

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Thierry Henry

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Leonel Messi. Čeprav ni v formi. Čeprav v reprezentanci še ni pustil pečata. Čeprav smo se Pepčkovega pepčka prenajedli in se nam pogled nazaj, ko je bila tika-taka na višku ter jo je bilo užitek spremljati, ne zdi nič posebnega, pa se poskušajmo spomniti svojih občutkov takrat. Gledali smo najlepši nogomet v vsej zgodovini. Zabeležil je najmanj sto Maradoninih prodorov s svetovnega prvenstva v Mehiki. Toda, kot bi rekel kakšen strašen jebač, tudi lepih žensk se enkrat naveličaš, če si jih imel veliko. Zato danes vsi sovražimo ta pigmejski ofenzivni bunker. Naslednji po kvaliteti ta trenutek je Gareth Bale. Kakšna hitrost, moč, srčnost in točnost! Če bi Valižan namesto »Kristine« prodiral po levi strani, kjer je njegovo mesto, bi Real lažje dobival tekme in štel lovorike. Pa je po desnem krilu odločil finale Lige prvakov, kaj je pa storil tisti, ki so ga vsi gledali? Nič! Zadel z enajstmetrovke za 4:1. Moja sedemdesetletna soseda bi ga zabila, tudi če bi jo ob dveh ponoči zbudili. Uganili ste. Christiana Ronalda med najboljše nogometaše ne štejem. Igralcev, ki se ne podrejajo ekipi, preprosto ne vidim. Njegova sebična igra in odurno narcistično vedenje zavirata tehnične sposobnosti igralca ter taktične načrte ekipe. Naj se raje poslovi in odide v finančnega izgubarja, ki svoje konte krpa z denacionaliziranim premoženjem uspavanih ljudstev tretjega sveta.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Zinedine Zidane. Če Leonelu Messiju pred koncem igralske kariere uspe osvojiti naslov svetovnega prvaka, dajem prednost njemu pred Zizoujem.

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: Večinoma doma, na sedežni. Včasih s prijatelji v mestu ali pa pri meni, kjer imamo na voljo velik zaslon in dobro ločljivost. Sicer pa je najboljše tekme najbolje gledati v samoti, saj več odneseš. Tekme, ob katerih srce še posebej bije za eno od enajsteric, pa je najbolje doživeti v družbi. Glede na to, da je moj Arsenal zadnje desetletje doživljal razočaranja, in se ga je prijel vzdevek »Naslednja sezona«, ter da sem zelo strasten navijač, poraze lažje prenašam v družbi. Tudi srce takrat ne kaže pretiranega napora. Nasvet: če ste šele začeli spremljati nogomet, ne izberite najljubšega kluba ali reprezentance. Navijajte za igro, za nogomet in baletna rapsodija v zelenem bo kmalu osvojila vaše srce.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A ZA: Reprezentanci, ki se bosta najverjetneje poslovili že po predtekmovanju: Anglijo ter Bosno in Hercegovino. V srce sem Anglijo »fasal« v drugi polovici osemdesetih let, ko sem šele spoznaval nogomet ter kot otrok na ZX Spectrum in Comodorre 64 nabijal igrice, ki so bile vse programirane s pridihom angleških nogometnih divizij ter igralcev. Moja prva domača reprezentanca je bila takrat seveda Jugoslavija. Če bi država ostala skupaj, bi bila kmalu svetovni prvak, podobno kot danes Španci, saj smo imeli izjemno generacijo. Žal se je podleglo nacionalističnim in verskim nestrpnežem. Če se izrazim v liričnem jeziku: Poćelo u Jajcu, krenulo u kurac i završilo u pički materini! Naj bo torej moja Jugoslavija na tem prvenstvu Bosna in Hercegovina! In še ironična zanimivost; konec izjemne nogometne tekme se je začel prav z nogometom, namreč v neredih leta 1990 na nogometni tekmi v Zagrebu med Dinamom in Crveno zvezdo, ki jo nekateri svetovni mediji proglašajo za eno od petih znamenitih športnih prireditev, ki so spremenile svet .

IDEALNI FINALE: Po volji, duhu in moči igralcev – nadčloveški, južnoameriški finale, torej pravi derbi. Katere druge reprezentance so še v mojih mislih? Odgovarjam spodaj.

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: V nogometu je poleg tehnične in taktične učinkovitosti ogromno psihologije. Mislim, da bo nogometaše stimulirala »stiska« naroda, ki na ulicah protestira proti nogometni organizaciji, ki za revne otroke v Afriki, Aziji in Južni Ameriki stori več kot anglosaksonske imperialistične velesile skupaj, ter da bo prevladalo pozitivno prepričanje med pogledom na prihodke prvenstva v državnem proračunu. Preplačani nogometaši, ki se kalijo v kotlu neoliberalizma, nas bodo morali prepričati, da so pozabili na svoje bančne račune in postali častni bojevniki ter prinašalci luči! Približno pol tisočletja kasneje prihajajo svetovni prvaki Španci, za njimi Portugalci in drugi konkvistadorji. Nogometaši porazov ne bodo plačevali s svojimi življenji, saj v džungelski Braziliji ni Inkovske tradicije, bodo pa favoriti enaki. V Južno Ameriko po svoje zlato prihajajo še Argentina, Nemčija, Brazilija, Italija, Anglija, Urugvaj, Francija, Nizozemska in Belgija.

IME IN PRIIMEK: Goran Vojnović

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): Barcelona & Argentina.

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Messi. Če bi Luis Suarez ne igral za Liverpool, bi bil kar resna konkurenca. Doslej so to vlogo igrali še Riquelme, Ronaldhino, Figo, Jorginho, Stojković in Maradona.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Messi. Srce glavi ne pusti napisati drugega imena, četudi je bil pofelšani Leo zadnjih nekaj mesecev za nasprotnikov gol tako nevaren kot Chealsea, ko ima na nasprotnikovi polovici osamljeni Torres slab dan.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Diego Armando Maradona.

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: Vedno in povsod.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A NA: Argentino & Bosno. Za prve zaradi Messija pa tudi zaradi Maradone, Riquelmeja in Verona, za Bosno pa onako, iz čejfa. Pa zaradi Ivice Osima in Safeta Sušića.

IDEALNI FINALE: Bosna vs. Argentina. Sodnik Skomina. Seppa Blatterja zadane kap, ko v 53. minuti tekme, pri rezultatu 2:2, na stadion vdrejo protestniki iz sosednjih favel.

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Po petem velikem pivu rečem Bosna. Če spijem kakšnega manj, rečem Argentina. Če trezen ugibam, rečem Brazilija ali Španija. Če bi moral stavit sto evrov, bi jih stavil na Nemčijo.

IME IN PRIIMEK: Urban Vovk

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): Milan / Italija. Že od prvenstva v Španiji ’82.

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Paolo Maldini. Od še aktivnih igralcev Buffon in Pirlo.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Zlatan Ibrahimović

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Roberto Baggio. Oprostim mu celo zgrešeni penal v finalu SP 1994.

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL/A: Doma. Ker sem nočna ptica, mi SP na ameriški celini ustreza veliko bolj kot jutranje tekme, ki so se igrale v Aziji.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL/A ZA: Italijo, malo pa tudi za druge sosede, Hrvate, če ne bodo spet zoprno prepotentni. Od »avtsajderjev« za Kolumbijo.

IDEALNI FINALE: Je odgovor sploh še potreben? Hrvaška : Italija.

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Stavim na Urugvaj. Predvsem pa si želim, da bi novi svetovni prvak do naslova prišel z več kot osmimi doseženimi goli, kolikor so jih s svojim bunkerjem na napadalni polovici na zadnjem SP zmogli doseči Španci.

IME IN PRIIMEK: Uroš Zupan

NAVIJAM ZA (KLUB & REPREZENTANCA): Zares za nobenega in nobeno. Bolj simpatiziram z nekakšno Idejo nogometa, ki je napadalen in lep, če hočete. Odprt. Zanimiv za gledanje, tudi če nisi taktični fanatik in dežurni referent za štetje autov in prekrškov. Ta Ideja se seli iz kluba v klub in iz reprezentance v reprezentanco skoraj kot Heglov svetovni duh. Enkrat je tu, potem izgine, ponikne in se pojavi nekje drugje. Primeri iz zgodovine, ki se jih vsaj v obrisih spomnim: Brazilija 1970, Nizozemska 1974, Brazilija 1982, Ajax za časa Cruyffa, Real za časa Zinedina Zidana …

MOJ NAJLJUBŠI NOGOMETAŠ: Johan Cruyff iz prvotnega otroštva, Zinedine Zidane pa iz moje druge nogometne pomladi. Osemdeseta sem skoraj prešprical, ker so me zanimala mamila in rokenrol.

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ TA TRENUTEK JE: Luis Suarez

NAJBOLJŠI NOGOMETAŠ VSEH ČASOV JE: Johan Cruyff – Pitagora v kopačkah.

SVETOVNO PRVENSTVO BOM SPREMLJAL: Vse tekme. Če bo le mogoče. Povsod, kjer bo mogoče. Čeprav me vse skupaj precej skrbi, ker so tekme zelo pozno, jaz pa hodim zgodaj spat.

NA SP 2014 BOM NAVIJAL ZA: Za Idejo, ki sem jo omenil. Na prejšnjem prvenstvu v Južni Afriki je takšen nogomet igrala Nemčija. V osmini finala so izločili Angleže, v četrtfinalu Argentince. Potem pa so se prestrašili Špancev in Nemčija je obtičala v polfinalu in Ideja je bila poražena. Ne maram namreč potujočega pigmejskega pimpel cirkusa in igre z lažno devetko.

IDEALNI FINALE: Najboljša evropska in najboljša južnoameriška ekipa. Kdo to je, je seveda vprašanje.

SVETOVNI PRVAK 2014 BO: Nimam pojma. Krog potencialnih favoritov je precej širok. Tri južnoameriške reprezentance in še kakšna več iz Evrope. Je pa treba vedeti, da v Ameriki (Južna, Srednja, Severna) ni nikoli slavila evropska reprezentanca.

nogomet panorama

Domov / Članki / 2014

Komunikacija v vzgoji

Arjan Pregl

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Basile de Loose: Med šolskima urama (Vir: http://iamachild.wordpress.com/category/loose-basile-de)

Svoje običajne prekerne misli, ko zapuščam atelje – »doma me čakajo triinpolletna hčerka Ela, njen petinpolmesečni bratec Taras in njuna doječa mati Urška, sam se pa udinjam v tako nelukrativni panogi, kot je slikarstvo v Sloveniji« –, je tisti dan zamenjal nemir druge vrste. Hitel sem namreč na srečanje Šole za starše, ki jo vsake toliko organizira Elin vrtec. Naslov tokratnega srečanja se je glasil Komunikacija v vzgoji.

Razlog za nemir, lahko rečem celo zaskrbljenost, je bil, da se Elino obnašanje, odkar je dobila bratca, nekako ni vklapljalo v vse objektivne predstave, ki sem jih o otrocih in otroštvu dobil preko tako zanesljivih medijev, kot je televizija. Na primer:

1. Z blaženim nasmeškom in rahlim sfumatom okoli glave moja hčerka NE zaspi že med prvo pravljico. Namesto tega se po polurnem branju večkrat odvije tale ali kak podoben dialog:

– Ela, kaj naj ti še preberem?

– Lahko mi prebereš karkoli hočem.

2. Ob obljubi igre z žogo NE teče veselopospravljat sobe:

– Ela, pridi, pospravi igrače!

– Ne, mami, ne morem zdaj, gledam v steno!

3. Babičinega poduka NE sprejme kar takoj kot suho zlato:

– Ela, ne vrtaj po nosu!

– Saj ne vrtam po nosu, babica, samo pokazala sem ti, kako se vrta po nosu.

4. Kljub opozorilu NE preneha takoj z napačnim početjem:

– Ela, pazi malo, po mizi rišeš!

– Saj bomo pobrisali.

– Kdo je to mi?

– Ti.

5. Pri drugi babici se NE pogovarja (le) o rožnatih ponijih:

– Te stopnice so pa zelo stare, tvoja hiša je zelo stara, ti si zelo stara in boš kmalu umrla … vsi bomo umrli, a ne?

In še bi lahko našteval.

Ko sem torej z idejo, da kot vzgojitelj odpovedujem že tako zgodaj v življenju svojih potomcev, prispel na kraj predavanja, je bilo tam že zbranih nekaj, a ne ravno preveč staršev. Ker je bila ura že prava, smo se začeli pogledovati med seboj in se čudili pomanjkanju zanimanja: saj gre vendarle za naše otroke! Pomirila nas je in nam do neke mere popihala na dušo vzgojiteljica z besedami, da prav tisti, ki bi tole šolo dejansko najbolj potrebovali, nikoli ne pridejo. Takoj za tem je neki sooče vendarle vnesel nekaj dvoma s svojo interpretacijo, da ostali niso prišli, ker imajo pač … pridne otroke. Ostali smo se bolj ali manj kislo nasmejali njegovi domislici, saj nismo bili povsem prepričani, če gre za šalo ali pač empirično preverljiva dejstva.

Predavatelj je začel s predavanjem. Večino povedanega sem v takšni ali drugačni obliki poznal že od prej. Problem je seveda v tem, da se, navkljub teoretičnemu obvladovanju materije, stvari včasih zapletejo na povsem prozaičnem nivoju izvedbe. Na primer nasvet, da se je s kričečim otrokom, ki se v trgovini meče ob tla in brca okoli sebe, medtem ko vse skupaj opazuje zgrožena skupina mimoidočih, najbolje z največjim mirom na obrazu lepo pogovoriti, se v teoriji sliši izjemno razumno, v praksi, ko se v deževnem dnevu obema od staršev, enemu z jokajočim dojenčkom v roki, drugemu s polnim vozičkom jestvin, po napornem dnevu mudi domov pripravit večerjo, pa je malenkost težje izvedljiv. (Kak hegeljanski vzgojitelj si v tem trenutku že mrmra: »Toliko slabše za dejstva!« in začenja zbrano pisati nov odstavek priročnika.)

Predavanju so sledile »izpovedi« staršev: moj počne to, moja počne ono, zadnjič, ko smo šli z bazena, je kričal in me celo udaril, pokonci je bil do polnoči, včeraj, ko smo bili na igrišču, je dol potegnila hlačke in se pred vsemi polulala na tla ipd. Obrazi staršev so zrcalili skrajno resnost situacije ter izžarevali zaskrbljenost in sočutje, navznoter pa se nam je, verjetno vsem, smejalo in s src so se nam valili kamni: nismo sami!

Skratka, domov sem kljub vsemu odšel malo bolj pomirjen. Ne spomnim se natančno, če je bil kasneje na sporedu eden tistih večerov, ko sem Eli prebral »mravljico« ali nemara eden od tistih, ko sva šla skupaj na kakšno razstavo:

-Ela, tole je retroavantgarda, veš.

– Ne me zafrkavat, oči.

Ali pa je bil mogoče eden tistih večerov, ko gredo stvari v nepravo smer in se končajo z jokom enih in slabo voljo drugih deležnikov družinskega sožitja. Mogoče zato, ker smo bili vsi doma malo nataknjeni zaradi niza neprespanih noči, morda zato, ker smo vsi po vrsti podlegli kakemu virusu in so se zato nepričakovani pokvarili načrti za piknik. In je bil potem odgovor na »A si greva umit zobe?«, »Se lahko prosim oblečeš v pižamo?«, »Res ne bi nehala nagajati?« zelo jasen in kategoričen »NE!«, ki za seboj potegne kopico pregovarjanj in slabe volje. Včasih se potem tak dan razleze v več dni in stvari res postanejo malenkost naporne.

(Naj na tem mestu, bolj kot medklic za tiste, ki bi mi že hoteli očitati zapostavljanje, v enem stavku razjasnim, zakaj sem lastnega sina do sem komajda omenil: Taras, kadar ima svežo plenico in ni lačen, na svet gleda z blagohotnim, skoraj budističnim nasmeškom na obrazu, z zgledom okolico uči mirnega zadovoljstva in si verjetno misli: »Očka, ne sekiraj se, vse bo še dobro, res … vsaj dokler jaz ne zrastem!«)

Potem gre sem ter tja Ela k babici na kratke »počitnice« in mi, priznam, odleže. In si prvi večer mislim, »oh, kako je bilo včasih enostavno, ko sva bila z Urško še sama«, naslednji dan se mi zdi nenavadno, da večerna poročila vidim in slišim v celoti, dan kasneje se brez posebnega razloga sprehodim po otroški sobi, še en dan za tem pa pridem iz ateljeja bolj zgodaj, kmalu se oglasi stanovanjski zvonec, pred vrati stoji Ela in steče proti meni: »Poglej, očka, našla sem pero! Posadila ga bom, da bo iz njega zrasel ptiček.«

Kaj naj torej rečem na koncu o »komunikaciji v vzgoji«? Glede prvega Ela očitno nima nobenih problemov. Glede drugega pa: prepričan sem, da nisem najboljši oče na svetu, za to bi rabil veliko več potrpljenja, nekaj več časa in doslednosti. A verjetno tudi nisem najslabši, trudim se in kljub vsemu mislim, da, generalno gledano, vzgoja teče v pravo smer. Vprašanje, ki sicer ostaja, pa je … kdo pravzaprav vzgaja koga?

otroci panorama vzgoja

Domov / Članki / 2014

Kokoš na mestu

Izar Lunaček

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Izbrane misli o mojem narodu

V stari Jugi smo Slovenci veljali za najbolj delaven in miselno napredni del federacije. Skozi prvo desetletje po osamosvojitvi nam je ta obetavni karakter uspelo skoraj povsem utopiti v zadrti in ksenofobni zaplankanosti. Še enkrat toliko let pozneje smo z dodatkom krize zapravili ekonomski status in se iz premožnih zahojencev preobrazili v revne zahojence, ki jim vlada peščica skorumpiranih nesposobnežev brez vizije. Kako je prišlo do te spremembe? Ali je kriza samo razgalila naše že obstoječe slabosti, ki so jih prej zakrivali plodovi globalne gospodarske rasti? Je bila ena teh slabosti naša ljuba stara zavist, le da smo si v Jugi želeli, naj krava crkne južnim sosedom, po osamosvojitvi pa smo z metanjem polen pod lastne noge zatrli možnost za uspeh v slogi? Ali pa se nam je zgolj zgodil znani učinek žab in ribnikov; sprememba iz prvih na Balkanu v zadnje v Evropi; padec od v svet kukajoče glave Juge v navzdol mahedrajočo rit Unije?

O Slovencih je doslej v svojih jedkih kolumnah največ pametnega povedal Miha Mazzini. Ta značaj lenih in za vse novo zaprtih ksenofobov redno pripisuje prilagoditvi na tisočletno življenje pod tujo oblastjo ter celo našo bajeslovno pridnost odpravi kot nujo biti videti čim bolj zaposlen, saj ti bo sicer gospodar naložil še več dela. Čeprav je Mazzinijevo pisanje krasna terapija za odpravo tega aspekta slovenskega značaja pri samokritičnih ljudeh, pa opažam, da 1) dejanske nosilce takih karakterjev namesto v refleksijo pahne v obrambno jezo in 2), da vendarle ne razloži statistično nadpovprečnih uspehov nekaterih izjemnih lističev naše troglave gore.

Z geografskega in zgodovinskega stališča lahko o Sloveniji objektivno zatrdimo le naslednje. Je majhna, pokrajinsko zelo raznolika država, ki je stoletja živela pod tujo oblastjo. Etnično smo dokaj uniformni, a smo zaradi geografskih ločnic in dolge zgodovine brez lastne države tudi razdeljeni na nadpovprečno veliko podetnij na kvadratni kilometer. Omenjene lastnosti botrujejo tako našim odlikam, kot slabostim.

Po negativni plati sta razdrobljenost in tuja oblast botrovali naši neenotnosti, nagnjenju k deljenju na polarne tabore in legendarni sosedski zavisti. Majhnost je v tandemu s podložno zgodovino poskrbela za občutek nemoči ter zatekanje k njeni kompenzaciji prek ksenofobije in neplodno neutemeljenega samopoveličevanja. Življenje pod tujo oblastjo nam je podarilo nevajenost prevzeti vajeti v svoje roke ter veselje do 1) valjenja krivde na druge, 2) čakanja na rešitelja od zunaj in 3) splošnega igranja vloge tepene žrtve, ki ne more vplivati na lastno usodo.

Toda iste lastnosti so vsaj delno botrovale tudi posamičnim izjemnim uspehom slovenskih športnikov, znanstvenikov, umetnikov in podjetnikov, predvsem v tujini. Te šampijone so gotovo v neki meri navdahnile prav slovenska neobremenjenost z zgodovino, občutek svobodnega delovanja iz nič ter geografsko in etnološko bogato domače okolje, ki zaradi svoje majhnosti in obvladljivosti omogoča precejšnjo okretnost. Mala in brezzgodovinska Slovenija je, skratka, odličen poligon za neobremenjeno preizkušanje inovativnih projektov, ki jih je nato mogoče zbrušene plasirati na svetovni trg.

Eden mojih najboljših prijateljev – v tujino pobegli ekonomist – mi je ob opozarjanju na izjemne domače dosežke pred časom očital, da nasedam medijski propagandi, ki sicer povsem korektne uspehe pretirano kuje v zvezde kot pomirjevalo za mase ob porazni situaciji, saj, češ, »našim pa kljub vsemu uspeva«. Čeprav to deloma drži, pa je tako tolažeče napihovanje le en vidik slovenskega značaja, osredotočenje le nanj pa razgali še njegov drugi pol: pretirano defetistično samoponiževanje. Poveličevanje izjemnih dosežkov je po sebi enako njihovemu odslavljanju z zamahom roke, v kolikor oboje sili v nedejavnost. V enem primeru zato, ker »smo očitno uspešni, torej ni treba ničesar spremeniti«, v drugem pa zato, ker »se ne da nič storiti, torej se nima smisla truditi«. Edini možen konstruktivni pristop bi seveda bil, da se izjemne dosežke trezno ovrednoti ter jih izpostavi kot motivacijo za nadaljnje delo v isto smer ter spreminjanje razmer v državi tako, da bodo omogočale še več podobnih uspehov.

Minula smučarska sezona Tine Maze je dober primer konflikta obeh logik. Mazejeva se je lahko zares razcvetela šele, ko je pobegnila iz dušeče uravnilovke nacionalne reprezentance in si drznila v solo organizaciji poseči po vrhu. Slovenci so njen uspeh značilno pričakali z 90% pretirane evforije in 10% pridušanih očitkov o zvezdništvu ter sebičnem odklanjanju deljenja sadov z ostalimi smučarji. Ko pa je Mazejeva sezono končala, je tudi ona tipično slovensko hitela zatrjevati, da je že to izjemen dosežek in naj od nje raje ne pričakujemo, da bi kaj takega še kdaj ponovila. Nazadnje je bilo treba italijanskega Massija za trezno izjavo, da sicer ne pričakuje nemogočega, toda da, če bo Tina naslednje leto ohranila isto formo, ne vidi razloga, zakaj ne bi še naprej nizala primerljivih uspehov. Slovenec bi svoj uspeh pred sorojaki najraje s skromno pobešeno glavo pripisal srečnemu naključju in se hitro umaknil izpred žarometov, preden ga zadane zaslužena strela ali pa ga – še huje – narod neizbežno zasovraži, ko bo razočaral njegova previsoka pričakovanja.

Tina se je v enem od intervjujev opisala kot edinstven »stroj s čustvi« in morda je prav to tista njena slovenska specifika, ki ji je omogočila takšen uspeh. Eden od odrazov slovenske hibridnosti je namreč tudi mešanje balkanskih in avstroogrskih lastnosti, na katerega je v pogovoru za Mladino opozarjal že omenjeni Mazzini. Tam je sklenil, da bi Slovenci sicer sami sebe najraje videli kot Švicarje ali vsaj Avstrijce, a da je naš osnovni življenjski slog – veseljačenje z razširjeno družino ob žaru, popoldansko posedanje po barih – odločno balkanski ali mediteranski.

Po vrnitvi z enoletnega dela v Barceloni moram sicer poročati, da se mi je zdela Slovenija v primerjavi s prijetno južnjaško sproščenostjo katalonske prestolnice precej zadrta, toda moja slikarska kolega zdomca v Londonu po drugi strani od Ljubljane najbolj pogrešata prav njeno mediteransko kulturo lenobnega kofetkanja. Tak koktejl Mediterana in Avstro-Ogrske je, kot vse pri Sloveniji, spet nabit tako z izrazito pozitivnim kot negativnim potencialom. Oba londonska kolega sta si v svojem novem delovnem okolju oddahnila ob odsotnosti uravnilovk in klientelizma, a sta s svojo svežo vizijo s periferije zlahka navdušila anglosaške kolege, ki so že otrdeli od svoje veličastne zgodovine in ustaljenih načinov razmišljanja. Mene je po drugi strani dobrodošlo ogrela sredozemska toplina španske kulture, a sem nato lokalce lahko navdušil z sposobnostmi odločne organizacije, ki je pogosto dobrodošlo presekala njihovo ležerno kompliciranje.

Kadar Slovenci ti nasprotujoči si lastnosti uspemo zmešati na dober način, nastane prvovrsten koktajl brezzgodovinske, periferne in južno sproščene svežine, podprte s trdno disciplino in organizacijo. Kadar jih zmešamo slabo, ne dobimo nič drugega kot Slovenca v njegovi najslabši obliki – lenega in skorumpiranega zadrteža. V nas sta oba ekstrema, a prav zato imamo potencial za oboje, kar je vsekakor dosti bolje kot medleti v neki mlačni sredini, kamor bi se trenutno še najraje zatekli.

Prav zaradi potencialne plodnosti tega slovenskega hibrida mi je bilo vedno všeč, da se je kot slovenska nacionalna žival najbolj trmasto usidralo tako čudaško in za ikono navidez neprimerno bitje, kot je človeška ribica. Slovenija kot država namreč prav zares ni lev, orel ali celo petelin, ki kraljujejo v uradni simboliki nekaterih drugih sodobnih držav. Slovenija je prav spremenljivi in izmuzljivi proteus: žival, ki je ime dobila po spreminjajočem se mitskem starcu iz Odiseje. Človeška ribica je biološko gledano spolno zrela ličinka, folkorno pa zmajev mladič: nič veličastna, rahlo komična žival, ki ni ne človek ne riba, ne zmaj ne junak, ampak zgolj čisti potencial, ki se kar naprej spreminja in razvoju katerega so odprte še vse mogoče smeri.

Naša dežela je, sprijaznimo se, prazna, brezzgodovinska kot kokoš oblikovana luknja v osrčju Evrope; čista sredica stare celine, v kateri se križajo sever, jug, vzhod in zahod kontinenta, a ki sama nima fiksne identitete in ki je prav zaradi tega smešnega statusa potencialno svobodna ter odprta za vse. Morda bi Slovenci, če bi nekoliko spremenili smisel za humor in nehali utrjevati svojo skupnostno identiteto s posmehom sosedom, to komičnost lahko končno vzeli nase kot pozitivno lastnost in na svoji zabavni protejskosti sčasoma zgradili nek boljši jutri.

Prav zaradi zgoraj omenjenega se mi zdi še toliko bolj zgrešena strategija slovenskih nacionalistov, ki v želji po oskrbi svoje dežele z zgodovino po zgledu velikih narodov iščejo dvomljive relikte veličastne slovenske preteklosti – od venetske teorije pa do prastare karantanske slave. Slovenija, poglejmo resnici v oči, pač (še) nima dolge samostojne zgodbe in poskus, da bi jo pričarali iz nič, je zgrešen in potencialno nevaren. Danes ekonomsko cvetoča Nemčija je pred desetletji skupaj z ostalo Evropo drago plačala za izbiro natanko te poti. Naša država bi ravnala precej bolje, če bi pomanjkanje lastne identitete in zgodovine sprejela in jo spoznala za prednost, ki ji omogoča, da se neobremenjeno izumi na novo v krizno spreminjajočem se okolju enaindvajsetega stoletja.

Ali ni bil navsezadnje prav naš začetek iz nič tisti, ki je naši državi dal zagon v poznih osemdesetih zgodnjih devetdesetih letih? Ali se nismo takrat počutili kakor najstnik, ki se je pravkar odselil od doma in se pred njim razprostirajo še vse poti? Zdaj se je naš študent, ki se je v ugodnih razmerah dodobra naužil svobode in prežural svobodna učna leta, znašel pred prvimi težavami in odločiti se mora, kako bo ravnal v prihodnosti. Se bo iz dosedanjih izkušenj česa naučil, iz svoje sobe vrgel ven zabluzence, ki mu z nadaljnjim zapijanjem ne pustijo dokončati študija, in po treznem ovrednotenju svojih danosti in možnosti nadaljeval pot v odraslost? Ali pa bo obupan čakal, da ga pride rešit premožni očka, ki pa bo za pomoč gotovo pričakoval igro po svojih pravilih.

Od junaka do bedaka je le en korak. Naredimo ga v pravo smer in – kaj bo sploh še ostalo velikim?

kolumna Miha Mazzini Slovenija Tina Maze

Domov / Članki / 2014

Povej mi, kaj kupuješ, in povem ti, kdo si

Sergej Harlamov

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Delaj, kupi, konzumiraj, umri. (vir: whyamericanssuck.blogspot)

Vedno kadar sem proti svoji volji prisiljen prisostvovati preklapljanju med različnimi radijskimi postajami ali čemu podobnemu, se s kislim nasmeškom spomnim na jadikovanje vseh tistih, ki so na lastnih plečih občutili enoumje prejšnjega jugoslovanskega režima. Tu v prvi vrsti seveda ne gre za pritoževanje nad nedemokratičnostjo rajnkega režima, pač pa nad njegovo naravnost grozljivo lastnostjo, da svojim prebivalcem ni zmogel nuditi udobja kavbojk in banan. Ironija, najbrž, saj se, sodeč po ponudbi ene in iste aseptične generičnosti, ki jo je danes možno zaslediti povsod, tudi na uredništvih različnih radijev, še dandanes nahajamo v socializmu … Seveda se s tem nočem izreči za vernika v teorije zarote, ki vključujejo strice iz ozadja in drugo zamolčano žlahto, pač pa želim s tem poenostavljenim karikiranjem poudariti tole: globalni liberalni kapitalizem, ki je ljudstva onkraj železne zavese skušal poučiti o njihovi nedoletnosti, opirajoči se na čredni nagon namesto na pionirskega, iznajdljivega posameznika, v svojem ustroju vse bolj kopiči ista nasprotja med posameznikom in množico. Nasprotja, tako značilna za družbene strukture, temelječe na enoumju, kakršna naj bi bila tudi rajnki socializem.

Seveda obstajajo med obema sistemoma ogromne razlike: za razliko od kapitalizma socializmu ni uspelo uspešno izvoziti svojih lastnih anomalij, kakršni so recimo sporni zapori za domnevne politične nasprotnike; dandanes lahko zahodnjaki mirno spimo, saj se to dogaja daleč od oči, daleč od srca, natančneje v Iraku (Abu Ghraib) in na Kubi (Guantanamo), pa najbrž še kje drugje, le da brez naše vednosti. Namesto Udbe, Stasija, NKVD-ja in njihovih primitivnih metod vdiranja v zasebnost, kot sta vlamljanje v stanovanja in nastavljanje mikrofonov, pa imamo NSA, ki to počne na bolj sofisticiran način, ki ga zagotavljajo najzmogljivejše informacijske tehnologije (povsem mimogrede: to seveda ni nujno kritika ZDA in njihove zunanje politike – strah pred Kitajsko je namreč strah pred samim mestom hegemona, ki tistemu, ki ga zaseda, trenutno so to pač ZDA, omogoča vsiljevanje svojih interesov s korenčkom ali pač palico). In navsezadnje in najpomembneje – namesto socialistične uravnilovke smo dobili nevidno roko trga, ki deluje na podobnem principu svete preproščine kot njena na videz manj privlačna sestra.

Vsi vemo, da sta za socialistični družbeni sistem značilna predvsem dva smrtna greha: zgoraj omenjena socialistična uravnilovka in s tem težnja po skorajda uniformirani enakosti vseh posameznikov, ki v njem participirajo. V praksi to bolj ali manj pomeni, da politično posvečena partija, za katero se predpostavlja, da ve, kaj je dobro za slehernega (malega) človeka, v odsotnosti individualne (tržne) pobude bdi nad produkcijo (blaga, idej, vednosti, kulturnih dobrin itd.) in tako posledično omejuje posameznikovo izbiro. Ta pa je navsezadnje tista, ki temu posamezniku sploh nudi možnost za potrjevanje svoje individualnosti in ki je v kapitalizmu kakopak sveta. (Saj najbrž veste, da to niste vi, pač pa vaša Schauma!)

V krasnem novem svetu masovnega štacunarstva seveda nimamo več centraliziranega planiranja proizvodnje, imamo pa zato nevidno roko trga, metafizično instanco, ki je nihče ne vidi, a naj bi s svojo predpostavljeno nevtralnostjo delala čudeže: iz prvih na trgu delovne sile zadnje, iz ubogih na duhu pa pripadnike samega božjega kraljestva. Toda nerazrešljiv paradoks med trgom ter individualnim, ki je sveta krava liberalne paradigme, je v tem, da je nadaljnja proizvodnja poljubne dobrine odvisna predvsem od masovnega povpraševanja po njej in dobička, ki ga le-to prinaša. Tako smo dandanes priča absurdnim situacijam prerivanja v nakupovalnih vrstah (dejanskih ali virtualnih), ki smo ga pripravljeni pretrpeti samo zato, da bi posedovali oziroma užili določen izdelek, ki bi nas, čeravno proizveden množično, potrjeval kot posebne in izjemne. In ravno v tem je nevralgična točka ali, bolje rečeno, laž t. i. nevidne roke trga – tako kot zloglasna uravnilovka je tudi sama utemeljena na mnenju večine oziroma tiste manjšine, ki si lasti pravico, da reprezentira množico in pri tem propagira svoj zveličanja vreden življenjski slog, slog, ki pritiče poličarskim sanjam, za katerimi se vsi tako zelo ženemo, pri tem pa (ne)vede polnimo njihove osebne račune.

S tem pa nikakor nočem reči, da bi bila lahko v neki utopični družbi individualnost in multituda življenjskih slogov, ki jo omogoča, odvisna od česarkoli drugega kot ekspanzije produkcije in razširjene ponudbe – moralistične kritike materialističnega zahodnega sveta pravzaprav prej pritrjujejo obstoječemu diskurzu, ki skuša individualnost predstaviti kot nekakšen izraz notranje resničnosti posameznika, ne pa odraz njegovega položaja v produkcijskem procesu in posledično v družbi. Z drugimi besedami: povej mi, kaj in koliko si kupil, pa ti povem, kakšno delo opravljaš in, posledično, kdo si – kajti to je povsem odvisno od različnih družbenih dejavnikov, kot je količina posameznikovega ekonomskega/socialnega/kulturnega/političnega kapitala, ki pa je daleč od tega, da bi bila porazdeljena enakomerno. Možnost, da bi otrok iz barakarskega naselja odrasel v hipsterja, ki študira dizajn, če nekoliko pokarikiram, je najbrž enaka, če ne manjša, kot možnost osvojitve glavnega dobitka na loteriji. Naša individualnost torej ni neodvisna od množice interakcij, v katere smo vpeti, niti ni rezultat svobodne izbire, saj mesto, ki ga zasedamo v družbi, zmeraj implicira tudi nabor naših možnosti, med katerimi lahko izbiramo oziroma celo smemo izbirati.

Sem, kar kupujem (vir: dangerousminds.net)

Tole skratka pišem v imenu vseh tistih, ki bi radi navkljub vsesplošnemu trendu zategovanja pasu obdržali svoje možnosti za potrošnjo, svojo možnost za identifikacijo s tisto čredo, ki kupuje podobne proizvode in za katero mislim, da me definira kot posameznika. S tem pa merim predvsem na dostopnost nekaterih blag in storitev, ki bi jih lovci za profitom radi naredili komercialno privlačnejše in s tem lažje dostopne (ne)zainteresirani množici ter, posledično, nezanimive za njeno ciljno, omejeno publiko. Pozor, to pa nikakor ne pomeni, da bi se moralo prisegati na ozkogledno ekskluzivnost – problem je namreč v tem, vsaj tako se zdi meni, da je ta ozkoglednost prej del splošnega diskurza o tem, kaj je in kaj ni vredno davkoplačevalske ali kakršnekoli druge podpore, pri čemer pa nobena vpletena stran ni zmožna videti preko svoje žive meje in onkraj svojih partikularnih prepričanj ter interesov. Slovenceljska logika gre pri takih vprašanjih ponavadi nekako takole: Jaz tega ne potrebujem, ergo: naj se ukine ali pa prepusti trgu, pri čemer nihče ne pomisli na to, da se prav lahko zgodi, da se nekega dne sam znajde v manjšini.

Sicer pa se zdi, da sta imela Deleuze in Guattari še kako prav, ko sta trdila, da je za dandanašnjo civilizacijo značilna nekakšna čudna razcepljenost. Drugače si pač ne zmorem razložiti dejstva, da ljudje, ki sicer prisegajo na nevidno roko trga in njeno svetovljanskost (saj naj bi trg ignoriral vsakršne etnične, rasne ali verske posamičnosti), šovinistično bentijo nad kulturno nesprejemljivimi, a masovno trošenimi produkti, kot je recimo balkanski turbofolk ali seksualna razuzdanost Miley Cyrus. Še bolj banalno pa vse skupaj izzveni, če vzamemo v obzir vse napade na kulturnike, družboslovce in humaniste, ki so se zvrstili skozi zadnja leta te krize. Po eni strani so itak vsi isti, tj. paraziti, ki se zaradi nekonkurenčnosti na trgu delovne sile niso pripravljeni odklopiti od državne pipice in narediti nekaj za navadne ljudi, kot se je nedolgo tega izrazil eden največjih veleumov slovenske pop scene. Po drugi strani pa je tako, da če slučajno kateremu izmed njih že uspe prodati svojo meglo v tujini, to po defaultu pomeni zgolj to, da je itak samo dvorni norček, ki prodaja instant resnice nevednim in zavedenim masam, kot se to rado poudarja predvsem ob omembi Slavoja Žižka. Nekoliko poenostavljeno: nevidna roka trga je frudi in kul, dokler deli in prodaja tisto, za kar sami mislimo, da bi moralo biti zaželeno.

Enoumje današnjega časa tako ni neka zlobna ideologija, katere ostanki se vztrajno borijo za to, da bi ponovno vzpostavili svojo hegemonijo – enoumje današnjega časa je prav vera v takšne in drugačne trge, h katerim se obračamo s podobnim sentimentalnim upanjem, kot so se naši predniki z vprašanji o vesolju, življenju in sploh vsem obračali k orakljem. Oraklji pa modro molčijo in nam trmasto vračajo svoj pogled …

kapitalizem potrošništvo refleksija socializem

Domov / Članki / 2014

Knjiga priznanj: Boštjan Gorenc – Pižama

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Boštjan Gorenc – Pižama (1977), prevajalec, stand up komik, voditelj, pisec, moderator, repers, spletni radijec, twitterati, igralec, avtor …

Ne, ne pretiravamo. Kvečjemu smo kaj izpustili. Kar dajmo, predočimo si nekaj Pižaminih naključnih podvigov:

-Prevedel je levji delež fantazijske serije Pesem ognja in ledu, nato pa na Predjamskem gradu malce pohengal z Georgom R.R. Martinom.

-Leta 2008 je postal državni prvak v freestajlu.

-Trenutno je okupiran s svojo večkrat razprodano predstavo 50 odtenkov njive.

-Leta 2012 se je s prevodom romana Dobra znamenja (Terry Pratchett in Neil Gaiman) izstrelil na ugledno listo IBBY (Mednarodni odbor mladinske književnosti).

-Nejc Gazvoda ga stalno nekaj kliče.

To zadnje smo pobrali iz Knjige priznanj. Kar seveda pomeni, da je po tej njivi potresenih še dosti slično žarkih odtenkov…

Najmanj s kruhom pomazano.

Ime: Boštjan Gorenc uradno, poluradno še Pižama, na internetih občasno znan tudi kot Stric Bedanc.

Zadnja knjiga: James S. A. Corey: Leviathan Wakes in Eric Carle: Zelo lačna gosenica.

Kje ste odraščali?

Na industrijskih obronkih Kranja.

Kaj ste študirali in kje?

Angleški jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Začel sem sicer dvopredmetno v navezavi z novinarstvom, a sem prvi dan na faksu ugotovil, da sem tiste predmetnike v debeli modri bukvi v gimnazijski knjižnici bral malce poševno, in da samostojna angleščina nudi več literarnih in prevajalskih predmetov, kot če vzamem angleščino pod A, kakor se je takrat klasificiralo. Zato sem se tretji dan povzpel do bajeslovnega petega nadstropja in se prepisal na samostojno angleščino. Pri odločitvi je precej pomagalo tudi dejstvo, da sem v prvem letniku zaradi tega imel proste petke.

Kje živite in zakaj?

Kje živim? V senci Krofovskega prelaza, kjer me DARS z zaporami predorov vsako noč uspava z belim šumom tovornega cestnega prometa.

Zakaj živim? Doslej najboljši približek na to vprašanje je 42, mar ne?

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Bržkone na prevod Dobrih znamenj Terryja Pratchetta in Neila Gaimana, ki mi je prislužil mesto na IBBY-jevi častni listi. Zaradi te knjige sem se povsem potopil v različice pisane slovenščine od Dalmatina do srede devetnajstega stoletja, saj sem moral ustvariti patiniziran jezik, ki ni smel biti toliko arhaičen, da ga sodoben bralec ne bi znal dekodirati. Natreniral sem bohoričični zapis do te mere, da ſim ga ne le tekozhe bral, nego sem te Buhſtabe tudi verno sapiſati snal.

Od neknjižnih projektov pa trenutna solo predstava 50 odtenkov njive. Ko skoraj poldrugo uro držiš pozornost polne dvorane, je skoraj tako dobro, kot bi jedel veliko čokolado z endorfini.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Oglašanje elektronske varuške. Menjava plenic. Steklenička mleka. Nato ponovim rutino še na sinu.

Ko se prebijem do kabineta, najprej preberem internet, nato pa se zakopljem v prevajanje ali pisanje, karkoli je tisti dan na vrsti.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Da. Če bi me kdaj prijelo ustanoviti politično stranko, je ne bi poimenoval po sebi.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Zdajle sem v kleču.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Terry Pratchett – Small Gods.

Patrick McCabe – Emerald Germs of Ireland.

Nenad Veličkovič: Sahib – Impresije iz depresije.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Glede na to, da nisem polnokrvni pisatelj, bom rekel, da prijateljujem s komiki, s katerimi si radi svetujemo pri piljenju materiala. Še najbolj s Perico Jerkovićem.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Lavričevega Ratmana.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Povsod. A največ tako imenovanega konceptualnega dela se zgodi v avtomobilu med vožnjami sem ter tja.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Na pisalni mizi mi stoji plastični napihljivec v podobi možakarja z Munchovega Krika. Ko sem tik pred rokom za oddajo ali že kak dan čez, me pogled nanj navdihne z nenavadno spokojnostjo.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Pri zgodbah običajno izhajam iz neke podobe, misli ali stavka, nato pa med pisanjem ugotavljam, kam se bo razrasla. Podobno pri snovanju komičnega materiala. Imaš osnovno idejo, ki jo gneteš, dokler ne dobi dokončne podobe. Včasih mora zato med testiranji tudi po več mesecev odležati v predalu, da dobi pravo obliko.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Na mizo zložim izvirno besedilo in slovarje ter jih toliko časa tepežkam, da besede same poskačejo na ekran. Potem prevod oddam. Če je v besedilu preveč zatipkanih napak, grešni slovar ritualno zažgem, da se drugi naslednjič bolje potrudijo.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Naravnost pred seboj vidim dva monitorja, desno knjižne police z mojimi prevodi in slovarji/priročniki ter vrata, če se zavrtim za en geotrikotnik, vidim dva ikeina billyja natrpana z namiznimi igrami, nadaljnji pravi kot razkrije zelene krošnje, posejane po vzpetini.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Slepe ulice in blokade se mi najpogosteje pripetijo pri ustvarjanju Pilovega stripa. Tedaj si z risarjem Matejem de Ceccom toliko časa spuščava čelne, da se komu kaj posveti. On nad tem kreativnim procesom ni najbolj navdušen, ker sem jaz trše glave, a na zajebanih ulicah Šiške velja zakon močnejšega.

Opišite svoj idealen dan.

Po zajtrku si nadenem kostum zakrinkanega maščevalca, rešujem detektivske primere do treh popoldne (z enournim odmorom za malico). Nato do večera štirikrat pogledam Rabljevo fresko.

Opišite svojo večerno rutino.

Dohitevanje vseh zanimivih nadaljevank, ki se kopičijo na disku. Trenutno Igra prestolov, Fargo, Louie, za nazaj Alan Partridge, Borgen. Pred spanjem še kake pol ure s kindlom v rokah. Običajno, dokler mi zaradi preutrujenosti ne pade iz rok.

Ste vraževerni?

Po horoskopu sem oven in ovni nismo vraževerni.

Najljubša pijača:alkohol?

Kakšen zelo šotast viski, pivo v raznih pojavnih oblikah, najraje trapist, pšenično, stout.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Nejc Gazvoda stalno nekaj teži, če greva na pivo ali odigrat kakšno namizno igro.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez dvakratnega preverjanja, ali sem zaklenil vrata.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Tistega tipa iz Divjih bab, ki je vrtal luknjice v kost, da ga vprašam, ali je res delal piščalko, ali si je samo označeval, koliko mamutovih kož mu dolgujejo drugi v jami.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Domača suha salama.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

A ne boš do konca pojedel?

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Na finalu Proznih mnogobojev sem bil priča ugovorom navijačev bralca, ki ni zmagal. Zgražali so se, ker niso ločili avtorja od protagonista zgodbe. Super spleteno zgodbo, ki se je poigravala s čustvi bralcev/poslušalcev in razkrivala, kako hitro gremo na limanice sladkim besedam, so hoteli sesuti z očitki, da pisatelj piše o svojih nizkotnih nagnjenjih. Vsi smo samo nejeverno bolščali vanje.

Na Proznih mnogobojih so sicer zabavni tudi mladi, od katerih pričakuješ progresivno ustvarjanje, potem pa začnejo prebirati mohorjevske moralke, ob katerih so stvaritve vitalnega celjskega upokojenskega pisateljskega krožka popolna avantgarda.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Pisateljevanje je zgolj drobec, sicer prevajam, skačem po odrih kot komik in pišem članke.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Nekaj, kar sem se naučil med branjem rokopisov, ko sem bil urednik za mladinsko leposlovje na Mladinski knjigi. Preden pošiljate besedila naokrog, preverite napisano. Dajte izdelek v branje prijateljem. In preden pošljete, spet preverite napisano.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

V tretjem razredu nisem bil zadnji na šolskem krosu.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Prevod otroškega romana Wonder R. J. Palacio.

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.

Boštjan Gorenc - Pižama knjiga priznanj panorama

Domov / Članki / 2014

Ekstaza? Ne, hvala, pravica do temne misli

Ana Schnabl

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Nekega popoldneva sem brskala po zgodovinski knjigi in naletela na črnobelo fotografijo, ki prikazuje množico stoječih in sedečih ljudi v ohlapnih lanenih oblačilih, zbranih okoli guruja, sedečega v značilnem lotosovem položaju. Izraz na njegovem obrazu je malodane navihan, obrazi drugih pa zlasti zamaknjeni, očarani in prevzeti.

Ob tej podobi me je zmrazilo. Stotero iščočih in eden najdeni, stotero ljudi, ki so svoja intelektualna in emocionalna sredstva posvetili nekomu, za katerega so prepričani, da ima popoln in vsezajemajoč uvid v naravo resničnosti. Stotero naivnih, do duhovnosti potrtih belcev, ki so svoj čas, svoj denar in svojo mladost vložili v privid, ter eden in edini premeteni, ki njihov čas, denar in mladost pretaka v lasten eksistencialni dobiček.

Ključna beseda opisa je zamaknjenost.

Približno teden zatem sem blodila med policami srednje velike trgovine in na ušesa povlekla pogovor med dvema osebama srednjih let. Stali smo na oddelku za sladkarije, kako simptomatično. Prva oseba je menila, da s to državo zares več ni nič in da je vse za en k*, pa tudi, da je čas, da se nam zgodi Afrika ali kaj takega. Druga oseba je na to odvrnila, da je nakopičena jeza odveč. Pojasnila je, kako, odkar se udeležuje meditacijskih uric v prestolnici, drugače razume socialno-ekonomske odnose in pojave: sprejema jih, as simple as that, če bi se na grozodejstva sveta vselej odzivala z jezo in odporom, bi bila ne samo revna, temveč tudi nesrečna. Ključno pa je, je dodala, da zadržuje lasten razmislek o svetu, ergo, manj kot misli, manj kot je obveščena, manj kot je poučena o grozodejstvih sveta, bolje ji gre in lepše je videti.

Ključna sintagma opisa je manj misliti.

Med dogodkoma lahko vzpostavimo idejno ali svetovnonazorsko ali, bognedaj, religiozno povezavo: budizem (ali kaj podobnega). Morda je bilo na vsem skupaj tudi kaj lepega in ljubkega, vendar tega nisem utegnila opaziti, ker mi gre budizem (ali kaj podobnega) na živce. Natančneje, na živce mi gre tisto, v kar so se budizem in joga in drugi miselno-praktični sistemi azijske tradicije prerodili v Evropi in Ameriki. O izvorih na tem mestu ne bi razsojala.

Na živce mi, torej, gredo guruji, pa različni slogi meditacij in strategij osvobajanja in navodila za dolgoživosti in asketske tehnike in razvpiti mindfulness in molilni mlinčki, še posebej pa me motijo razsvetljeno razneženi obrazi ljudi, ki vedo in vidijo in te bodrijo, ker ti sam še nisi tam, ti legionarji pokroviteljstva in hinavščine, ki jim zaradi preobilja iz riti prihaja superhrana in presnojedstvo, ki na vsak ampak najdejo tisočkrat pregreti scela se predaj in našel boš, ki bodo za obrezovanje in pohabo islamskih žensk venomer našli argument kulturne razlike in medkulturnega spoštovanja ipd. Vse to mi gre na živce, ker vem, da je veliko azijskih idejno-religioznih sistemov enako diskriminatornih in dualističnih, kot je krščanstvo, zavedam pa se tudi, da so prav ti tukaj neizrabljeni in še ne osovraženi sistemi sijajna vaba&krinka za sprevržene igre lenobne sodobnosti.

Če se vrnem k slovitima slikama pričujočega besedila, potem lahko ugotovim, da akterje združujeta natanko dve potezi. Tako hipiji kot Druga oseba se zdijo spokojni in predani, celo modri in konsekventni – zakaj bi človek stremel k čemu drugemu kot k mirovanju duha –, toda, če si hipije in Drugo osebo ogledamo od blizu, bomo v njihovem ravnanju odkrili sebičnost. Kaj je intenzivna skrb za mir-mir-mir, ki je pripravljena prerezati popkovino družbene odgovornosti, drugega kot sebičnost. Še vedno je to zgolj nesramni del težave, zares zaskrbljujoča je druga skupna poteza. Za sebičnostjo namreč preži bojazen pred dejavnostjo. Pa ne tisto dejavnostjo, ki terja mišičje in sklepčno tekočino, temveč tisto, ki zase zahteva prožnost misli, pripravljenost učiti se, pripravljenost spodleteti, pripravljenost nositi odgovornost. Sodobnemu človeku poleg odgovornosti največje gorje pomenijo reakcija, refleksija in analiza, zato lahko svoje strahove enostavno preobleče v takšno ali drugačno vedenje, rojeno iz koncepta sprejemanja ali, še huje, odpuščanja. Velika sreča sodobnega človeka je, da je pod zavetjem budističnega (ali podobnega) neba upravičeno strahopeten – venomer je lažje izbrati votlino ali umik, dvigniti roke, kot pa se gibati s hrupom vsakdana.

Ker je biti drugemu, še bolj pa samemu sebi – svojim mislim, dejanjem ali čustvom – izjemno težko zavezan, saj zaveza terja ukrep, se je budizem pri nas izjemno dobro prijel. Izjemno veseli smo, kadar nas rokohitrsko poučijo, da svojih misli in čustev ne smemo jemati resno, da je nas resnični self-ali-sebstvo-ali-atman-ali-citta-ali-jedro zataknjen nekje drugje, do njega pa lahko dostopamo le skozi delo odpovedi. Valovanja duše, nemir čustev in misli, ah, kako nespametno, kakšna izguba časa, s tem si lahko nakopljemo le zlo in trpljenje. Vsekakor drži, da od prenapete glave ne pride nič dobrega, vendar drži tudi, da od prazne glave ne pride sploh nič (morda se ugodno počuti lastnik, vendar svet s takim izolatom težko rokuje). Sicer spoštovanja vredne meditacijske prakse poganja stališče, da je misel nekaj temnega, nesrečnega in gostega, nekaj, česar je po naravi stvari vedno preveč in nekaj, kar je treba urediti alias odstraniti. Misel je po svoji naravi zanič, venomer nekoliko pobita, grozeči odklon od višje oblike človekovega bivanja, ki je – kaj že? Aha – ekstaza vse-enosti, jaz sem jaz in ti si ti and we are all a big funky soup.

Ekstaza vse-enosti zveni čudovito, vendar je hkrati tudi nadvse narobe in nevarno. Ne samo, da nam gnanje za tovrstno ekstazo laže o tem, kakšna je in kako deluje misel, da jo torej v celoti diskvalificira – misel je za ekstazo diskriminatorna, razločujoča in destruktivna –, obenem nas odvezuje tudi od tega, da bi za svoje življenje resneje poprijeli. Če je treba vse skupaj le sprejeti, če je moje resnično bistvo dislocirano in ga ni najti v mojih neposrednih dejanjih ali mislih, potem je zadeva rešena. Do konca življenja se lahko trapim in tolažim, da morda res nisem zapustila podjetja, ki izkorišča tretji svet, sem si pa medtem pridelala izjemno duhovno širino ter postala – kaj pa vem – prevodnik bistva ali kaj takega. Dokler lahko posameznik svoje misli kultivirano odmišlja – ekagrata, pravijo –, bo ne samo popolni krotki državljan, ampak samemu sebi tudi največji sovražnik, največji zaviralec in nasprotnik gibanja in premene lastnega življenja. Nikoli ne bo ničesar naredil, ker za to ne bo imel pravega, razmišljenega in razčustvovanega vzvoda.

Uvožene in na intelektualno suženjstvo cepljene duhovne prakse si manejo roke, medtem ko Evropejci višjega srednjega razreda kljub večrazsežnemu samoljubju zase nočejo prevzeti odgovornosti. Budizem je na svojo nesrečo in na srečo svojih odjemalcev postal obliž za eksistencialno rano tistega biti sam s seboj. Seveda je krasno, da stremimo k spokoju, nikakor pa ni krasno, da smo za to pripravljeni ponižati vse, kar nas pravzaprav postavlja v ljudi – misli, užitke, potrebe, čustva, zlasti pa lastno zmotljivost; takšno stremljenje ni nič drugega kot trikrat obrnjeni narcisizem, ki bo svojo individualnost vdal zato, da bi jo naredil bolj ekskluzivno, bolj nečloveško, bolj nad-zgolj-človeško. Biti sam s seboj ne pomeni zgolj razžarjenja biti in videnja, temveč lahko pomeni karkoli, najprej in predvsem pa pomeni neko misel in neko čustvo, ki sama po sebi nimata vrednostnega predznaka, nas pa silita ali nagovarjata ali vabita v – dejanje.

V resnici ne vem, kako so se počutili zamaknjenci sredi šestdesetih let ali kako se počutijo dame srednjih let, ki obiskujejo urice meditacije in preko Amazona naročajo debele knjige o razsvetljenju (razsvetljenje iz preobilja srednjega razreda, that is), precej očitno pa je, da so jih imeli in jih še imajo radi tako duhovni učitelji kot kapitalizem. Odpor do samovoljnega ravnanja, ki ga neguje budizem, se natančno prilega potrebam kapitalističnega ustroja, na eni strani duhovne dobrine, na drugi materialne, vse pravzaprav prihaja iz istega idejnega legla. Najbolj veličastna zanka obeh, budi/kapital-izma, pa je, da jima uspeva posameznike pogoltniti vase z obljubami svobode, vselej pod pretvezo, da an sich nudita rešitve. Tako kapitalizem kot budizem lajšata konflikte človeškega sveta, če ne maramo sebe, drugega, politike, filozofije, naravoslovja ali pa kar vseh stvari počez, bosta znala za to uvesti bombastične, a popolnoma neučinkovite popravke. Nenehno se omogočata, ergo, preneseta svojo lastno kritiko; kapitalizem bo dejal, da res ni panike, da bo uredil tako, da bo vsem bolje – pa nam bo ponudil ekološki demokratični socializem; budizem pa bo dejal, da prav tako ni panike, če v odnosu do njega čutimo jezo ali prezir, da ti dve temni čustvi (in to spet ni vrednostna sodba, sevede) pač najdeta svoje domovanje samo v nekolikanj temnejši duši.

Verjetno bi me budizem, če bi bil oseba, prav zdaj naslovil kot monkey brain, kot nerazsvetljeno mladostnico (to spet ni vrednostna sodba, sevede), ki ji odpušča srboritost, saj se šele skozi srboritost učimo mirovanja. To bi me lahko:

a) prizadelo in bi pomislila, da sem, ker sem srborita in pljuvam na čistino duhovnosti, sprejemanja, ljubezni ipd., zares slaba oseba. To bi me lahko scela razorožilo in bi zato izbrisala zapis ter ga spremenila v slavospev sprejemanju ali pa sploh ne bi napisala ničesar in bi razočarala zlasti urednico.

b) napeljalo na novo kritiko budizma in njegovega sovraštva do avtonomne misli ter bi se na okope zato postavila bolj ponosno in trdno. Dejala bi, da ne vem, zakaj bi me odpor do nečesa, kar razbiram kot slabo, škodljivo ali slaboumno, kot osebo razvrednotil. Zaključila pa bi, da me najbolj od vsega draži budistična miroljubnost – zares slabo je klofniti nekoga, ki ti nič noče –, vendar bom vsem, ki mi bodo pod nos pomolili svojo duhovnost, pripravljena zabentiti wake up and smell the coffee, s sprejemanjem še nihče ni zajca ujel. Takega, ki ni iz metafore.

kolumna

Domov / Članki / 2014

Za Marxa, proti protimarxovcem

Matjaž Zorec

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Karl Marx vs. Ayn Rand (vir: dunlavey.deviantart.com)

Noče in noče nehat strašit tale pošast, blodeč Gespenst, ki svoji nesporni zablodi navkljub kar blodi in blodi po vsem širnem svetu, tudi na našem marginalnem pljunku v srcu čedalje provincialnejše Evrope. Še več, kot da ni dovolj one sedemdesetletne komunajzarske indoktrinacije, v katere socmafijskih krempljih je postal antikrist Karl Marx eden redkih, če ne edini v celoti preveden mislec, tak brezsramen šamar vsem filozofijam dobrih ljudi, miru in demokraciji, v zadnjih že tako nakriziranih letih izhajajo tudi nekakšni novi prevodi njegovih blasfemij, npr. Manifest, tj. priročnik za genocid, ali Kapital, v nedogled razvlečeno najzmotnejše nakladanje vseh časov. Da ne omenjamo razpasenosti od teh svobodi sovražnih spisov navdahnjenih levičarskih besedil. Povrh vsega pa nastajajo neka nova politična gibanja, celo stranke, ki za poglavitno referenco jemljejo prav tega srboritega nasprotnika svobodne volje ter njenega edino v zahodni demokraciji možnega udejanjenja, in to med mlado, komaj odraslo populacijo, se niso mogli včlanit v podmladke naših vrlih etabliranih strank! Kakorkoli že, dejstvo je, Marx ostaja, zelo vidno prisoten tudi v najarbitrarnejši beri vseh možnih avtorjev in tekstov.

Ni hecnejših likov od njegovih neukih kritikov. Približajo se jim morda zgolj brezpogojni zagovorniki, vulgarni pajaci, polni neizživete, neizživljive nostalgije, z brki, titovkami ter jugoslovanskimi zastavami. Njihova gesla, antikapitalistični boji, pozivi k brezpogojni, pa povsem nestvarni, kot anonimno sanjani odpravi sistema, delu čast in oblast, proletarci vseh dežel, združite se, smrt kapitalizmu etc., tule in zdaj sami Marxovi misli ne delajo nikakršne usluge, nasprotno, prej omalovažujejo njeno vsakršno vrednost, resnico, nezaslišano pamet. In ti anahronistični anarhistični vzkliki so si v svoji prazni patetiki na moč podobni, kar istovetni umnemu ali raje brezumnemu dometu njegovih nasprotnikov, farovških tercialk, meščanskih gospodov, liberalističnih intelektualcev, ekonomskih čudežnih dečkov, od države dušenih podjetnikov …

Če jih nekaj malce skiciramo in obenem ne posvečamo pozornosti osebnim diskvalifikacijam najosovraženejšega človeka v Evropi, kot ga v govoru na njegovem pogrebu imenuje dobri Engels, ter doda, da kljub temu ni imel niti enega osebnega sovražnika; češ to je pa tako ali tako en sam tipičen levičarski brezdelnež, advokat morjenja ter goreč zanikovalec vere, narodov in človečanskih pravic, zmoremo uvidet nekaj pomenljivih reči.

Eni bolj smešnih so oni mimogredoči zapiski, v katerih bradatega Karleka skušajo nekaj smešit, s tisto kot žlahtno uglajeno, sarkastično navihanostjo. No, potlej človek vzame kak Marxov tekst in … In brž spozna, kako ta duhovičenja razvodenijo ob njegovih brutalnih bodicah, res, če obstaja kak definitiven, brezkompromisno nekonformističen in od britve ostrejši avtor, ki z lucidnostjo brez primere zasmehuje, brez preseravanja intelektualno nadvladuje ter najpikrejše zajebava, potem je to prav Marx. Ne vem, od kod jemljejo jajca za posmehovanje ultimativnemu posmehovalcu, čigar kot kirurško precizen hudournik berljiva proza jih poseka vse po vrsti. Morda gre za kronično pomanjkanje humorja ali se preprosto ne znajo postavit izven svoje mulaste, vnaprej filtrirajoče antikomunistične optike.

Mimogrede, kot nekdanjim gospodom profesorjem in urednikom pravovernega marksizma ter njihovim bukvicam Marx-Engelsovih izjav o, kaj vem, literaturi, umetnosti, življenju, vesolju, prazaprav vsemu, je protimarksovcem skupno to, da njihov korpus dejanskega Marxovega teksta obsega nekaj zlajnanih navedkov, citatov, nemalokrat tudi povzetkov (praviloma antimarksističnih povzpet… povzetnikov), na podlagi katerih zatem nedvoumno dokazujejo, kako so gulagi pravzaprav zgolj umesnjena formalnost, sprijeno arhitektirana v njegovih spisih.

Dalje, ekonomistom se z Marxom v gobcu malone zmerom zaleti. Že že, naredijo svojo empirično znanstveno neoporečno računico, po branjevško skalkulirajo, da tegale in onega pa ni dobro zračunal oz. je sfalil, kolikor se sfaliti da, toda oni njegovih amaterskih napak ne bodo spregledali, kje pa, obvladamo matematiko v nulo in smo profesionalci v mikromakro abrakadabra financah, zato smo dandanes tudi sproducirali toliko veleuspešnih protikriznih formul. Ne, da je prav Marx prvi, ki je spregledal te skozinskoz tako trhle ekonomistične empirije, njihove naivne in nepremišljene predpostavke, da izpadejo, kot bi bile njihove kalkulacije draginj in blaginj dane od samega boga. Prvi, ki je od misliti ekonomsko šel zares mislit ekonomijo, v čemer ga ni presegel nihče.

Toda takšna je usoda misli, ki drezne direkt o osje gnezdo resnice. Osebne diskreditacije, pavšalne sodbe, neuka gobezdanja, ki v svojem bedastem srboritstvu niti v sanjah ne zmorejo uvidet, kaj dejansko izrekajo, lastno in za sveto vzeto pokapitaljeno brezumje. In tu lahko parafraziramo, kar pravi njegov veliki učitelj Hegel o državi: Ker pa je laže iskati pomankljivosti kot pojmiti tisto afirmativno, zlahka zapademo v to napako, da zaradi posameznih strani pozabimo na notranji organizem Marxovega dela samega. Slednji pa jim gre kajpak v nos, saj najumnejše negira njihov krasni dobri svet, v katerem kapital, ta nezaslišano fantastična hidra, čudodelno plete svojo naracijo in vsakodnevno zlo odeva v prelesten blišč svodobe, demokracije in človekovih pravic. Mu kdo sploh še verjame?

Sicer pa je pri založbi Modrijan v prevodu Andreja E. Skubica nedavno izšla biografska študija Jonathana Sperberja
Karl Marx: Revolucionar in njegov čas (592 strani, 37,90 €).

ekonomija Karl Marx refleksija

Domov / Članki / 2014

Nespregledano: Maj

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Maja smo z možgani že napol na paši, kupi knjig so postavljeni v bližino torb in nahrbtnikov, v katerih že čakajo krema za sončenje in kopalke. Zato pa tokratno Nespregledano v branje kratko in sladko ponuja izbor člankov, ki vam bodo popestrili čakanje na poletje. O tem, kakšni so možgani vpričo umetnosti, o dolgočasnih odkritjih računalnikov o literaturi, enkrat več tudi o smrti romana, o Stefanu Zweigu, Lady Gaga in Gabrieleju D’Annunziu – ste že kdaj slišali za bolj čuden trojček?, ter nenazadnje o visokih naročninah na znanstvene revije. Ne spreglejte!

Willem de Kooning, slavni nizozemsko-ameriški abstraktni ekspresionist, je s slikanjem nadaljeval še nekaj let po tistem, ko je obolel za alzheimerjevo boleznijo. Toda njegove slike so bile nekako drugačne, po besedah nekaterih umetnostnih kritikov, so njegov abstraktni stil odražale globlje. Sprememba v slogu De Kooningovega slikanja je dokaz več, da nam lahko umetnost služi kot vpogled v delovanje človeških možganov; da se, ko se spremenijo možgani, spremenita tudi umetniški izraz in percepcija.

Anjan Chatterjee: Neuroaesthetics: Researchers unravel the biology of beauty and art (The Scientist, 1. maj)

Stoneova knjiga [Biz Stone: »Ptičica mi je povedala: Izpovedi kreativnega uma«] govori o nujnosti vpeljevanja kreativnosti in umetnosti v podjetništvo, Savalova knjiga [Nikil Saval: »Zakockan: Skrivna zgodovina pisarne«] pa o nuji zavedanja, da se je to že enkrat dogajalo. Odprite katerikoli sodobni priročnik menedžmenta in nagovarjal vas bo k vključevanju igre na delovno mesto, da bi delavcem pomagala pozabili, da prodajajo delo svojega uma in teles nekomu, ki bo namesto njih požel ves dobiček.

Marthine Satris: Collared or Untied: Reflections on Work in American Culture (The Millions, 1. maj)

»Slog, d.o.o.« [Franca Morettija] je dober primer uporabnosti digitalnih orodij v humanistiki, tako kot katerakoli druga nova knjiga. Pa vendar njene ugotovitve niso posebno zanimive. Več kot očitno je, da digitalna orodja, ne glede na njihovo mogočnost, sama po sebi niso sposobna ustvarjati pomembnih novih idej o predmetu humanističnih študij. Zmorejo kopičiti podatke in v njih odkrivati vzorce, toda za to, da vemo, kakšna vprašanja zastaviti o teh podatkih in njihovih vzorcih, potrebujemo bralca, ki je že izurjen v literaturi.

Adam Kirsch: Technology Is Taking Over English Departments (New Republic, 2. maj)

Dozdevni realisti med gutenbergovci pravijo takole: seveda, knjige bodo postale manjšinska tehnologija, toda beau livre bo preživelo. Populistični gutenbergovci blebetajo o tem, kako bodo digitalni teksti, povezani z družabnimi mediji, bralcem omogočili, da se o knjigah javno pogovarjajo. Kar nihče od gutenbergovcev ne more prenesti, ker je dobesedno – metafora je tokrat upravičena – povsem iz drugega vesolja, je to, da vznik digitalnih medijev ne pomeni le uničenja kodeksa, ampak tudi uničenje celotnega Gutenbergovega vesolja. Samo eno vprašanje si morate zastaviti, da pridete do odgovora, ali bo resni roman obdržal svojo kulturno prvenstvo in središčno pozicijo v naslednjih 20 letih. To vprašanje je: Če sprejmete, da se bo takrat velika večina tekstov brala v digitalni obliki, na napravah, povezanih s spletom, ali hkrati verjamete tudi, da bodo ti bralci prostovoljno prekinili to povezavo? Če je vaš odgovor na to ne, potem ste zdaj roman z lastnim glasom obsodili na smrt.

Will Self: The novel is dead (this time it’s for real) (The Guardian, 2. maj)

Pomislim, da tišine ne gre razumeti preprosto kot odsotnosti govora – kot da bi bilo, prosto po liberalni mantri, mogoče vse krivice popraviti s podeljevanjem glasu poprej utišanim. Da je tišina morda sama po sebi zgovorna, da sama po sebi ponuja pomemben vpogled v mnoga zanikanja človekovega dostojanstva – in v mnogokrat omejene možnosti njegove povrnitve.

Maša Mrovlje: Tišina (blog Refleksije, 5. maj)

Novelo o šahu je [Stefan Zweig] končal 22. februarja. Naslednji dan sta z Lotte popila smrtno dozo veronala.

Na policijski fotografiji ga vidimo zleknjenega na hrbtu, s prekrižanimi rokami; ona leži zraven njega, z glavo na njegovem ramenu, eno roko na njegovi. Prochnik zaključi: »On je videti mrtev. Ona zaljubljena.«

Anka Muhlstein: His Exile Was Intolerable (The New York Review of Books, 8. maj)

Če bi Lady Gaga živela v Franciji 12. stoletja, bi bila menda trobairitz, ženski trubadur.

Sandra Simonds: Medieval Troubadours (Boston Review, 8. maj)

Dragi vrstnik, če ti par let mlajši natakar z isto diplomo streže kavo, to ni znak, da si v življenju uspel. To pomeni, da nam vsem zelo slabo kaže. Ko bodo tisti, ki nam strežejo, pospravljajo in nas vozijo, pošteno plačani, imeli dobre delovne razmere in možnost napredovanja, smemo od njih pričakovati prijaznost in učinkovitost. In ko bodo oni dobro živeli, bomo živeli dobro tudi mi. V nasprotnem primeru pa se lahko tolažimo z umetno prijaznostjo in malomeščanskim luksuzom, a ne bodimo presenečeni, če bo v našem kapučinu plaval kelnarjev pljunek. Zaslužili smo si ga.

N’Toko: Gangnam Style (Mladina, 9. maj)

Vsak dan so se dogajala različna slavja in parade, življenje v pristanišču je bilo spektakel. Veliki triumfator je v svojih govorih v Fiume vabil vse rase, vse upornike, revne in brez pravic. Tiste, ki verjamejo v sveto pismo, in tiste, ki berejo koran. Dopisoval se je s kitajskimi delavci, ki so obirali sadje v Kaliforniji. Lenin je D’Annunziu poslal konzerve z najboljšim kaviarjem in mu napisal, da je edini pravi revolucionar v Evropi.

Irena Štaudohar, Gardone Riviera: Megaloman in poet fašizma (Sobotna priloga, 10. maj)

»Skratka,« so zapisali v objavi, »naslovnice večine romanov ‘o Afriki’ so videti, kakor da jih je dizajniral nekdo, ki pozna kontinent samo po Levjem kralju.«

Michael Silverberg: The reason every book about Africa has the same cover—and it’s not pretty (Quartz, 12. maj)

Danes je povprečna cena enoletne naročnine na znanstveno revijo s področja kemije 4044 dolarjev [3031 €]. Leta 1970 je bila 33 dolarjev. Naročnina na Revijo za primerjalno nevrologijo je za leto 2012 znašala 30.860 dolarjev — toliko kot šeststo monografij. Trije založniški velikani — Reed Elsevier, Wiley-Blackwell in Springer — objavijo 42 odstotkov vseh akademskih člankov in pri tem ustvarijo tudi velikanske dobičke. V letu 2013 je Elsevier 39 odstotkov od 2,1 milijarde funtov [2,6 milijarde €] dobička ustvaril s svojimi znanstvenimi, tehničnimi in medicinskimi revijami.

Robert Darnton: A World Digital Library Is Coming True! (The New York Review of Books, 22. maj)

Nespregledano panorama

Domov / Članki / 2014

Vse te slabe knjige

Aljoša Harlamov

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Kdo bo bral, kdo bo bral, en bo že.
Tomaž Šalamun (iz zbirke Molusk)

Ko sem prejel prijazno e-pošto, v kateri so me s časopisa Delo spraševali, ali bi se želel pridružiti prestižni žiriji za nagrado kresnik, sem najprej zaprosil za nekaj globokih vdihov: Zdajle se ravno odpravljam na sprehod s psom. Premislim in vam sporočim svojo odločitev čez kakšni dve uri, ko bom nazaj. Najbolj me je skrbelo, da bom ob vsem drugem delu težko našel čas še za tovrstno kampanjsko branje, s katerim sem imel sicer že kar nekaj izkušenj. Pred dobrima dvema letoma sem za svojo raziskavo o sodobni slovenski prozi avtorjev, rojenih po letu 1970, prebral in analiziral kakšnih 60 knjig, medtem ko končno število romanov, prebranih zaradi doktorske disertacije o slovenskem modernističnem romanu niti še ni znano (toda namen imam najmanj vzeti v roke vse romane v slovenščini, izdane med letoma 1945 in 1980). Ko sem torej kasneje sedel za računalnik in odgovoril – kako, najbrž veste –, sem se torej jasno zavedal, da bom v naslednjih tednih utrdil svoj sloves vaškega norčka, ko bom na sprehod skozi polja, gozd in okrog avtoceste, medtem ko bodo moji sovaščani orali, sejali in gnojili, poleg psa jemal še slovenske romane z letnico 2013. In seveda sem se zavedal, da izkušnja ne bo samo prijetna – kot glavni urednik Mentorja, ki se posveča predvsem mladim avtorjem in začetnikom, ter stalni sodelavec JSKD-jevskih delavnic in izobraževanj, sem vajen amaterske, terapevtske in začetniške literature. Toda kljub vsemu temu me noben predhodni trening ne bi mogel pripraviti na duševno izčrpanost in depresijo, ki jo je prineslo branje tako velike količine slabih knjig.

Velik del problema je bil, da sem si romane v že tako kratkem času povrhu še slabo razporedil in da sem, tako kot Jaka Bulc, do te mere obsesivno-kompulziven, da knjige, ko jo enkrat preberem že do polovice, nikakor ne morem odložiti, pa naj bo še tako zanič. Tako je prišlo do tega, da sem nekje na sredi svojega potovanja po lanski romaneskni beri za kakšna dva tedna zašel z vsake ceste in se znašel v nekih rovtarskih vukojebinah, kamor sonce pisateljskega talenta že desetletja ni posijalo. To so napete kriminalke, v katerih bogataši še zmeraj zaposlujejo »dvorne preizkuševalce hrane«, ki lahko otežijo poskus umora s strupom, in v katerem junakinja doživi »pretres, kakršnega ni pričakovala«; pa pravi mladinski trilerji, v katerih se sošolec fizično izživlja nad glavnim junakom kar med poukom, pa tega nihče ne opazi, in kjer politična elita za svoje krvave posle zaposluje najstnike; romance, v katerih glavna junakinja neutolažljivo joče in je na smrt žalostna, na poti domov pa mimogrede skoči v šoping za nove čevlje; antiutopični znanstveno-fantastični romani, v katerih se Jezus vrne na Zemljo pridigat o neoliberalizmu (Tudi hoteli morajo biti, kakor morajo biti podjetja in borze, le da bi bilo povsod manj greha.), kvazi-avtobiografski romani, v katere avtor mimogrede vpleta slavospevne recenzije svojih albumov … Lahko bi našteval v nedogled in najbrž ni najbolj fer in politično korektno, da sem izpostavil samo nekatere primere in da sem jih izpostavil poimensko, toda sam mislim, da daje izključevalno in pokroviteljsko neimenovanje nekorektno prednost tistemu, ki izključuje, a ne imenuje, pa čeprav nekateri mlajši teoretiki zadnje čase smelo utemeljujejo anonimnost. Seveda pa je pomanjkljivosti slovenskega romana tudi nemogoče zvesti na komične nelogičnosti, potrošniški odnos do sveta in egotripanje; saj ne manjka niti neživljenjskih, melodramatičnih dialogov, solzavosti & sluzavosti, s travmo zaznamovanih, enodimenzionalnih likov, sloga, ki bi ga lahko metal ob steno … in nenazadnje lektorsko površno ali sploh ne pregledanih tekstov.

Iz teh temnih kanjonov so me počasi potegnili nekateri solidni, pa tudi zelo kakovostni romani, ki sem si jih po naključju pustil za konec. Počasi zato, ker sem moral biti zelo previden, da jih ne bom bolje ocenjeval zgolj zaradi efekta kontrasta, četudi se, roko na srce, celotna kresniška deseterica do neke mere izbira tudi glede na to, kateri roman je manj slab od katerega drugega. A počasi tudi zaradi tega, ker je pločevinasti okus v ustih tokrat ostal dlje časa. Morda zato ker sem kljub vsemu obešenjaštvu, ki ga v zvezi s slovenskim romanom na Airu pogosto zganjamo, trdno prepričan, da je ta boljši kot misli večina nebralcev. Slab zadah po požiranju vsega tega pokvarjenega čtiva pa je vztrajal tudi iz nekega drugega, bolj pragmatičnega razloga.

Pred enim tednom je v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana potekalo enodnevno strokovno posvetovanje z naslovom Knjižnica, srce mesta: vrednotenje književnosti za potrebe knjižnic. Ker se ga sam nisem mogel udeležiti, se bom v nadaljevanju nekoliko naslonil na poročilo Tine Bilban na straneh LUD Literature ter na nekatere komentarje, ki mu sledijo. V glavnem pa sem svoja razmišljanja oblikoval neodvisno od tega. Namreč, kar me pri vsej tej slabi literaturi moti, ni to, da sploh obstaja. Ne zagovarjam cenzure; poleg tega je o njej v enaindvajsetem stoletju, ko imamo na voljo toliko možnosti tudi povsem brezplačnih objav, o tem nekoliko neresno govoriti (zagotovo to sicer odpira vprašanje različnih načinov »mehke« cenzure, toda do te prihaja tudi sedaj). Čeprav ne mislim nikogar tolažiti s tem, da ima vsaka knjiga svojega bralca, nimam namena nikomur preprečevati, da piše – še več, verjamem, da je pisanje lahko imeniten hobi in da je kot terapevtska dejavnost ali pa aktivnost samoizpolnitve idealno. Toda tu ne govorimo o pisanju kot procesu, ampak o knjigah – in tu me motita dve stvari. Prvič, kadar slaba literatura izhaja z državno subvencijo, in drugič, kadar slabo literaturo v veliki meri pokupijo knjižnice z javnim denarjem. Tokrat se bom v kratkem osredotočil na tale drugi del problema – in ker se je o tem že marsikaj govorilo in pisalo, nenazadnje tudi na omenjenem strokovnem srečanju, bi sam opozoril samo na nekatera glavna izhodišča, ki so pogosto spregledana ali pa so premalo poudarjena.

Navadno proti vrednotenju knjig, preden bi jih kupile knjižnice, glasove najbolj dvigujejo žanrski pisci. Njihovi argumenti so bolj ali manj posrečeni, toda nikakor ne takrat, ko imajo polna usta na eni strani branosti in na drugi strani zmerljivk o elitizmu. Slovenska žanrska dela niso brana, še več, statistike nedvomno kažejo, da niso nič bolj oziroma so celo manj brana od t. i. visoke literature. Zakaj bi torej knjižnice ta dela, tako kot to počnejo zdaj, kupovale v neprimerno večjih količinah kot tista druga ali pa vsaj v enako obsežnih? Seveda je simptomatično, da se obenem najbolj pritožujejo tisti pisci, ki so najmanj brani – ker so manj brani zaradi svoje slabe kakovosti. Nihče namreč ne trdi, da je slaba knjiga enako žanrska knjiga ali da knjižnice ne bi smele kupovati del, ki zanimajo širšo javnost, toda slovenski žanr je očitno ne. Pri nas je izredno težko govoriti o prodaji, ker številke vsi skrivajo kot hudič roge, nemalokdo pri tem tudi očitno pretirava (Zakaj recimo Eros vsako leto na knjižnem sejmu zakupi pol Cankarjevega doma; če bi bilo verjeti trditvam o tem, kako se knjiga prodaja za med, bi jo do sedaj moral kupiti že najmanj vsak pismeni Slovenec. Kak tudi po dve.), toda glede na količino razburjenja, ki ga taki predlogi proizvedejo, domnevam, da se slovenski žanr ne prodaja dobro – razen, seveda, knjižnicam. V vsakem primeru pa bi bila komercialna narava teh knjig prej v zagovor manjšemu nakupu knjižnic. Sam sem skušal starejšemu bratu Inferno Dana Browna v ptujski knjižnici rezervirati že vse od njenega izida. Pa je še danes ne morem, saj je 50 prostih mest za rezervacijo stalno zasedenih. Kar je, glede na to, da ima knjižnica kar 18 izvodov, zgovoren podatek. Marsikdo je gotovo prej obupal in si jo kupil. Še posebej, ker založbe knjižnicam najprej veselo prodajo trdo vezane izvode, potem pa za plebs izdajo pol cenejše broširane izdaje.

Rešitev seveda ni v tem, da gremo tudi s slovenskim žanrom v podobne ekscese. Takšno kupovanje knjig na kilograme je na dolgi rok itak nesmotrna poraba davkoplačevalskega denarja – ob trenutni hiperprodukciji te knjige že čez leto, dve končajo kot izločeni izvodi, zastonj v rokah še vedno zainteresiranih bralcev. Seveda rešitev po drugi strani tudi ni splošni moratorij, ki bi knjižnicam popolnoma prepovedoval kupovanje »slabe« literature, ne glede na to, kdo bi sestavljal komisijo, kako objektivni bi bili kriteriji ipd. Toda dejstvo je, da trenutno knjižnice ne opravljajo ali pa slabo opravljajo eno od svojih temeljnih poslanstev, to je vzgoja in spodbujanje bralne kulture. Kadar bralcu v branje ponudimo slabo slovensko knjigo, s tem delamo škodo vsem slovenskim knjigam. In reči, da je odsotnost vsake izbire v javnem interesu, je dvojna laž: ker izbira neprestano poteka (sredstev na voljo je manj kot znesejo vse knjige slovenskih avtorjev, skladišča so polna itd.), samo da je trenutno premalo reflektirana in/ali ni utemeljena na kvaliteti kupljenih knjig, in drugič, ker v temelju ne gre za izbiro med cenzuro in dostopnostjo, ampak za vprašanje, zakaj javni denar, porabljati za nekvalitetne izdelke? Zakaj smo pohabili sistem obveznih izvodov? Zakaj nekaj izbranih knjižnic ne bi najprej dobilo izvoda neke komercialne knjige zastonj, ga ponudilo ciljni publiki, potem pa bi se knjižnice za nakup dodatnih oziroma prvih izvodov odločale glede na povpraševanje in/ali ocene strokovnih bralcev in članov knjižnic?

Rešitev je preprosta, ker sem jo potegnil iz klobuka in iz obupa, saj ima članstvo v žiriji kresnika dvoletni mandat in me je že počasi strah, kako bom preživel naslednje leto. Toda enako bi bilo mogoče reči za izjavo mag. Jelke Gazvoda, direktorice Mestne knjižnice Ljubljana: »Dodala je še, da je slovenska publika, kakršna je, da so obiskovalci knjižnic večkrat ljudje z nizko izobrazbo, pogosto brezposelni, ki si žepnic ne bi mogli kupiti, težje branje pa je za njih prezahtevno.« (iz prej omenjenega članka Tine Bilban z naslovom Bodo knjižnice skladišča slabih knjig ali točke kvalitetnih dialogov med knjigami in bralci?). Če sem s svojimi zmrdovanjem nad slabo literaturo elitist, kaj potem reči za takšno pokroviteljstvo do tistih, v čigar imenu naj bi delovali in ki naj bi jim bila taka slaba literatura očitno namenjena?

kresnik refleksija

Domov / Članki / 2014

Mariborski luft diši po poeziji

David Bedrač

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Maribor panorama (vir: http://www.mad12.h2oteam.com)

V zadnjih dveh desetletjih ugotavljam, da se je tudi v Mariboru izoblikovala skupina pesnikov mlajše generacije (rojene po letu sedemdeset), ki je izredno aktivna tako znotraj mesta kot tudi v širšem prostoru. Pri tem besednih zvez mlajši pesniki ali celo mladi pesniki ne bom zasledoval na način, kot je to v navadi v nekaterih tiskanih prispevkih in medijih, ko taka besedna zveza kaj hitro pristane v polju nekega drugega pomena, namreč: biti (še) zelen v pisanju/biti začetnik/pesniti z nedodelano, še iščočo poetiko itd. Našteti pomeni seveda niso omejeni zgolj na mlajše mariborske pesnike, pač pa se pojavljajo kar za celotno generacijo. O tej problematiki je razmisleka vreden članek Oblast skriva pesnike (Večer, 30. 12. 2010) napisal tudi pisatelj in upokojeni novinar Zdenko Kodrič, ki je ugotovil, kako malokrat so ti avtorji zastopani, kadar gre za vprašanja velikih literarnih nagrad. Kje je vzrok, da si dana generacija (še) ni utrdila svojega položaja v širši slovenski družbi – vsega verjetno res ne gre pripisati zgolj njihovi »mladosti« –, je že neko drugo vprašanje.

Nas namreč zanimajo mlajši, a že zelo suvereni pesniški glasovi, ki so tako ali drugače povezani z Mariborom, njihove poetike pa so dovolj aktualne, vznemirljive, raznovrstne in inovativne, da se jih splača pogledati bliže in globlje. Delovanje teh pesnikov je gotovo neposredno povezano z literarnimi delavnicami, ki so potekale v okviru Šouma in kasneje založbe Litera. Sprva je tako literarno delavnico s študenti vodila Nataša Švikart Žumer, kasneje sem to prevzel avtor tega prispevka sam, za menoj sta jo vodila še Borut Gombač in Robert Titan Felix. Delavnice niso imele zgolj povezovalne in družabne funkcije, pač pa so radovedne in ustvarjalne študente seznanjale s temelji pesniškega (literarnega) ustvarjanja, pogosto pa so se udeleženci prav v okviru delavnic predstavljali tudi širši javnosti – z raznimi performansi, literarnimi večeri in javnimi branji. V tem kontekstu je pomembna tudi zborniška izdaja Stopi na stol, ki je izšla leta 2001, saj je v njej ob tistih, ki so pesništvo (vsaj javno!) praviloma povsem opustili, nekaj takih pesnikov, ki so se v pesniških tokovih pojavljali tudi kasneje – ali se še vedno pojavljajo.

Seveda pa je treba ločiti med takrat še študentskimi pesniki, ki jim je to pomenilo zgolj ljubiteljsko pisanje ali je bila to zanje le določena življenjska faza, in tistimi, ki so pesništvo vzeli za svojega življenjskega sopotnika. Večino slednjih najdemo med zmagovalci natečaja Šoum, ki je bil organiziran vsako leto, nekaj teh je kasneje pri založbi Litera izdalo tudi samostojna pesniška dela, mnogi med njimi pa so dela objavljali in izdajali tudi v drugih vseslovenskih publikacijah. Pravzaprav je sintagma »mariborski pesniki« utemeljena le na ravni središča njihovega delovanja, čeprav najdemo njihove sledi tudi v mnogo širšem kulturnem prostoru.

Še pomembnejši prispevek na zborniški ravni pa ima delo Nova kolekcija, zbornik, ki je izšel leta 2007 in ga je uredil Nino Flisar. Če je bil Stopi na stol bolj »delavniške« narave, gre tukaj za več poetično že zelo izdelanih avtorjev. V ta zbornik so tako zajeta pesniška dela naslednjih avtorjev: Tomaža Čeliga, Simone Kopinšek, Jana Šmarčana, Tomislava Kiša, Lučke Zorko, Gregorja Kosija, Eve Kovač, Vesne Spreitzer, Petre Bauman, Sebastiana Korena, Nevenke Miklič, Kristine Kočan in Marka Samca. Dinamična trinajstica lepo ponazarja nekatere najsodobnejše »mariborske« pesniške tokove, ki dopolnjujejo vseslovensko pesniško dogajanje, v nadaljevanju pa se bom dotaknil nekaj tistih, ki bodisi zaradi vsebinskih bodisi zaradi stilnih prvin posebej izstopajo.

Poezija Tomaža Čeliga se je polno uresničila v dveh pesniških zbirkah: Lutke (2004) in Fetiš (2007). V obeh primerih gre za obravnavo hladnega sveta, v katerem zmanjkuje dovolj močnega, ekspresivnega jezika – besede in ljudje smo kot lutke, ki jih vodi nekdo ali nekaj več, v drugi pesniški zbirki pa se osrednji lirski fokus prenese še k deviantnim spolnim praksam in poudarjenemu fetišizmu. Črka v poeziji postane tanka in nadvse občutljiva, kot kakšna ženska nogavica, s katero je treba ravnati ravno dovolj nežno in ravno dovolj grobo.

Pesmi Jana Šmarčana, ki je izdal samostojno pesniško zbirko Njej (2007), so nekje v območju pesmi v prozi, mestoma celo učinkujejo kot drobni fragmentarni pripovedni in ne pesniški zapisi. A je v njih dovolj takih elementov, da se tehtnica lahko nagne v smer poezije. Poetika le-te praviloma temelji na estetiki grdega, veliko je sinestetičnih učinkov vonja in okusa, ki vzbujajo pri bralcu obilje gnusa. Prav v tem je tudi temeljni Šmarčanov pesniški naklon, ki obravnava nekatere za družbo sila neugodne teme, kot so: pedofilija, sodomija, zoofilija in druge spolne prakse, ob teh pa sta zaznavna še potencirana človeška agresija in vsesplošno nasilje. Toda v jedru lirskega subjekta se izvirno odpira obraz zavrženca, patološkega devianta – ekstremno osamljenega (v tem oziru zlasti skozi motiv psa), odtujenega, boleče perifernega in od vseh marginaliziranega.

S podobo marginalnega se srečamo tudi v poeziji Marka Samca, ki je izdal dve pesniški zbirki, in sicer Filistejec (2001) ter Pljusk (2003). V obeh je središče sveta, kako paradoksalno, prav njegova (naša) psihofizična margina. Subjekt se intenzivno približuje in oddaljuje od drugih in sebe, zato so značilni izraziti (s)prehodi – od stanja potuhnjenosti, zavitosti vase, nekakšne boleče pasivnosti, v stanje ekstremne blaznosti; slednje še zlasti skozi subjektovo omamljanje s poezijo pa tudi z nekaterimi kemičnimi substancami. Subjekt tako stoji pred ogromno neprebojno steno estetike, porajajoče se iz nekdanjih pesniških (slovenskih in tujih) poetik, jo preklinja v vsej veličini in lepoti, obenem pa se mu lastni glas vrača kot nov lirski odmev, čeprav včasih tudi v podobi brezbesedja ali očitnega, kljubovanju namenjenega molka. Tako gre tudi v tem primeru za osrednje vprašanje nove pesniške besede, ki želi biti inovativna, proč od »starih« pesniških dinamik, a še vedno dovolj blizu le-tem.

Iz igre bližin in daljav se napaja še poezija pesnikov: Tomislava Kiša (Kremenov kamen s sonca, 2008), Jana Grabnarja (Orkin spev, 2002), Petre Bauman (Januar, 2008) in Vesne Spreitzer (Razvezana tišina, 2011). Največkrat se ta odvija skozi pretanjeno pesniško besedo, izhajajočo iz subjekta, ki preizkuša svoje lastne meje ednine in prehaja v prostor dvojine. V igri približevanja in oddaljevanja s preostalimi subjekti pa nastajajo posebne zvočno-vizualne dinamike, ki jih avtorji spretno in na izrazito detajlirani ravni izpovedujejo v svet. Pogosti so motivi erotičnega brbotanja dveh teles in z njima povezani motivi. Veliko je elementarnosti in prostorskih sinestezij. To so svetovi, ki ne poznajo mlačnih reakcij, saj je doživljanje praviloma presežno – izrazito hladno ali izrazito vročično, s skrajnostmi in prebitki! Pesmi so zato posledično eruptivne in učinkujejo na mnogih zvočno-pomenskih ravneh.

Kot poezija Gregorja Kosija (Mik mik, 2007), ki se spogleduje z nekaterimi modernističnimi idejnimi usmeritvami. Človeško bitje v njegovih pesmih je skoraj docela razgrajeno; v takem dehumaniziranem ozračju pa povzroči edini osvežujoč bivanjski prepih prav pesem – nekakšno osvobojeno in sproščeno igranje z jezikovno materijo. Pri tem subjekt jezik trga na koščke, ga ponovno lepi in na novo sestavlja. Poezija t. i. puzzle-povezav je svojevrstna pesniška igra, a je tudi ostra pesniška podoba razkrojenega sveta, daljav in osamljenih trenutkov v poblaznelem neokapitalizmu.

V pesniških delih Lučke Zorko (Reciklaža kosti, 2001; Obdukcija srca: knjiga o razmladičenju, 2004; Karavana, 2006 in Vreščeče čeri, 2011) imamo opravka s subjektom, ki si dovoli popolno svobodo in neobremenjenost pri snovanju pesniškega jezika, pa tudi zunanje podobe pesmi. Njene pesmi so tako mnogokrat tudi rezultat preigravanja različnih možnosti in poti, zato ne preseneča njihova zunanjeoblikovna raznolikost. Pa tudi vsebinska! V opusu pesniške gostote (pesnica je namreč zelo produktivna!) najdemo mešanje najrazličnejših idej, nihanje iz ene v drugo lego, vsekakor pa sta med osrednjimi silnicami te poezije upor in napor. Upor zoper tišino in napor, da tega z vsakim novim verzom preseže.

Pesmi Petre Kolmančič v pesniških zbirkah Luknja (1994), Šus v glavo (1995), Slina (1999)in Uvod v poželenje (2004) prinašajo subtilno pesniško izpoved, ki se iz nežne sredice premika k robu. Taka robna logika pogosto razpira in obravnava teme margine ali pa posameznika sama potisne tja in potem brezkompromisno analizira njegove odzive v na novo nastali situaciji. Njena pesniška izpoved lovi ravnotežje med surovo govorico in omehčano, lirizirano, mestoma erotično nabito izpovedjo.

Poezija Simone Kopinšek, ki je izdala zbirko Antahkaran in drugi obrazi Lepote (2009), se obrača k enigmatični govorici, prebija mite in se staplja v specifično metafizičnost besed. A ne ostane pri čistih abstrakcijah, pač pa se vsake toliko prizemlji in popraska po koži ter površini našega sveta. V središču njenega pesniškega univerzuma je iščoč in hrepeneč lirski subjekt, ki stremi za Lepoto, karkoli to že je. Najbrž tudi zato pesnica tako vztrajno goji občutljiva ravnovesja med fabulativnim in stilnim (izraznim) delom pesmi.

Slednje je pravzaprav eden poglavitnih problemov celotne pesniške generacije, ki ji našteti pesniški glasovi pripadajo – da mora brskati po pepelu vseh mogočih pesniških rešitev, ki so se zgodile pred njimi. Toda na te ustvarjalne izzive odgovarja z ustvarjalnim revoltom. Osrednje načelo je tako revitalizacija jezika, neka srednja pot med stilno inovativnimi pristopi, z očitnim umikom od hermetičnih teženj na eni strani in pretiranih nagibov k starim pesniškim poetikam na drugi. Vmesni prostor pa ob neumornem iskanju jezikovnega bogastva omogoča tudi vstopanje v računalniško-spletno jezikovno okolje, v prostore jezikovne virtualnosti in očitnih psihičnih paralel med strukturo, dinamiko pesmi ter delovanjem računalniškega okolja. V obeh primerih gre namreč za impulze in preboje, za niz ponavljajočih se dražljajev in formiranje vedno novih in novih situacij.

Vsekakor lahko rečemo, da je mariborski pesniški prostor živ in da je njegov pesniško-kulturni prispevek v vseslovenskem prostoru še kako pomemben. Ali če povzamem misel nekoga, ki sem jo slišal oni dan na kavi: »Mariborski luft diši po poeziji!«

poezija refleksija sodobna poezija

Domov / Članki / 2014

Nič ne štekam, bo treba spet kaj v Istanbul: Identiteta Istanbula in Orhan Pamuk

Tamara Podlesnik

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Vsakič, ko nevrotično klikam po straneh Turkish Airlines, da bi zopet rezervirala karto za Istanbul, skušam vklopiti pozabljene sposobnosti svojega razuma in se sprašujem: zakaj vraga že spet siliš tja in zakaj se domov vračaš z vedno več vprašanji? Zagotovo vem le to, da sem zmeraj samo deset minut od tega, da bi mesto resnično razumela. Pri tem bo verjetno ostalo, kaj morem. A morda se ravno zaradi tega približno vsake pol leta vračam v to svojo hišo (brez strehe) in k Orhanu Pamuku, ker gre eno res težko brez drugega.

Kakor večina turške je tudi Pamukova literatura močno družbeno in politično angažirana. Zaradi tega je imel nemalo težav: ne tako davno so mu sodili, ker je kot neprizanesljiv družbeni kritik javno spregovoril o strogi tabu temi – turškem genocidu nad Armenci v začetku dvajsetega stoletja. Pritožba je bila kasneje sicer umaknjena, a sodba jasno opozarja na represiven državni sistem. Literatura ima v turški družbi precej drugačno vlogo kot v evropskih državah, kjer je pogosto v ospredju njena estetska funkcija. Umetnost je v Turčiji eden redkih medijev, ki sploh omogoča svobodo misli in govora (in še zdaleč ne brez zapletov, kot vidimo pri Pamuku). Samoumevna pač niso niti socialna omrežja, kot so Facebook, YouTube in Twitter, ki ga je turška vlada »zaradi širjenja zla« pred kratkim preprosto blokirala.

Moja prisotnost na zgodovinskih protestih v istanbulskem parku Gezi junija lani pa je sploh ena najtežje izrekljivih izkušenj. Nikakor je ne morem opisati, ne da bi zvenela patetično. Vzdušje je bilo tako, da sem z letališča kar s kovčkom prihitela naravnost v park (čeprav sem doma vsem obljubila, da grem zgolj in samo v prijateljičino stanovanje), si v evforiji, ki je tam vladala, nadela masko in očala ter se bila tiste dni – včasih se mi tako zdi – pripravljena zadušiti za tisti park. Tisti občutek me je posrkal: kako svoboden je lahko človek sredi največje tiranije? Pravzaprav so bili protesti varni: protestniki s(m)o držali skupaj; ubil bi te lahko le policaj, in če si se torej ognil vodnim topovom, solzivcem in besnenju s kiji, dejansko ni bilo nobenega tveganja.

»Če preveč skrbiš za en pol sebe ob ubijanju drugega, boš ostal z enim samim. To pa je slabše od bolezni.«

Pamukov romaneskni opus je prepojen z razcepljenostjo identitete Istanbula: razpetost med Vzhodom in Zahodom, Azijo in Evropo, tradicijo in modernostjo so teme, ki obsesivno zaposlujejo njegovo pisanje. Neprestano se sooča z dvema nasprotnima konceptoma ter si prizadeva za njuno pomiritev: gre za izjemno plodno sintezo shizofrene narave Istanbula, njegovih prebivalcev in Turčije sploh. Malce poenostavljeno bi lahko rekli, da je Pamukov opus literarna freska življenja v mestu z ambivalentno, nevrotično naravo. Z izjemo Snega (Sanje, 2006), za katerega je leta 2006 prejel Nobelovo nagrado, je dogajanje v vseh njegovih romanih namreč postavljeno v Istanbul.

Turška literatura 20. stoletja je bila povsem zaznamovana s propadanjem starega otomanskega cesarstva in vzpostavitvijo Republike Turčije leta 1923. S tem procesom sovpada privzemanje zahodnih (evropskih) vrednot, kar je v turški identiteti odprlo travmo, ki pomeni nenehno beganje med Vzhodom in Zahodom. Spremembe so prišle tako nenadno in v mnogočem nasilno, da je to vprebivalcih pustilo nek občutek zadušenosti in (pre)nagle menjave režima – tako otomanska preteklost zasleduje moderno Turčijo. Turki hočejo biti primerljivi z Zahodom, a ga zaradi zatrte otomanske kulture in spodrezanih korenin v isti sapi tudi močno odklanjajo.Istanbul je simbol dvojnosti ne le z zgodovinskega, temveč tudi z geografskega vidika. Orhan Pamuk pa je obenem otomanski in evropski pisec, ki razume obe strani in ve, kaj pomeni živeti na dveh kontinentih z razklano identiteto. Slednja deluje kot prepad in most obenem, saj se je njena patologija izkazala za izjemno plodno v turški literaturi zadnjega stoletja.

Orhan Pamuk: Črna knjiga (vir: sanje.si)

Pamukovi junaki, čeprav živeči na Bližnjem vzhodu, se po navadi vedejo kot popolni zahodnjaki, privzemajo zahodne individualistične vrednote in navade: osrednji junak – polnokrvni zahodnjak – običajno prihaja navzkriž z okoljem zamirajočega otomanskega cesarstva, v katerem živi. Postopek zamenjane identitete je eden najmočnejših Pamukovih literarnih prijemov; v Beli trdnjavi (Sanje, 2005) se življenji dveh sodobnikov (seveda zahodnjaka in otomanskega Turka) tako pomešata, da zamenjata imeni, spomine in celo sanje. Bela trdnjava je tako v celoti pripoved o identiteti, nejasni, dvojni identiteti človeka, ki je speljana na kolektivno, enako shizofreno identiteto Istanbula, razpetega med Vzhod in Zahod, njuna meja pa je boleče nedoločljiva. Toda verjetno najmočnejši roman o nejasni identiteti Istanbula je Črna knjiga (Sanje, 2009), kjer nezadovoljstvo z lastno identiteto postavi pod vprašaj identiteto mesta in njegovih prebivalcev. Je Istanbul moderna metropola ali se mora vrniti k dediščini stare otomanske prestolnice? Ta dilema nenehno odzvanja v glavah junakov, ki obenem čutijo potrebo po zahodnih vrednotah in krivdo zaradi zatrtja otomanske kulture. Bolečina posameznika se ne more izraziti v skladu s svojo naravo; nihče ni resnično on sam, ampak vedno nekdo drug, prepojen z eksistencami drugih ljudi.

Želja po novi identiteti se kaže tudi v slovenščino (še) neprevedenem romanu Novo življenje. Je pripoved o knjigah in njihovi zmožnosti poseganja v življenje, v kateri knjiga glavnemu junaku veli poiskati novo življenje in ga preobraziti. In tudi največja turška uspešnica, Ime mi je rdeča (Mladinska knjiga, 2006), je roman o nastajanju knjige, ki bi morala biti napisana v popolnem nasprotju s tedanjo otomansko tradicijo in urejena po zahodnih vzorcih poslikavanja. Preskok identitete Pamuk tukaj ponazori z najrazličnejšimi pripovedovalci, ki se menjajo iz poglavja v poglavje: po celi vrsti različnih ljudi zgodbo pripovedujejo tudi pes, drevo, rdeča barva idr. V zadnjem romanu, Muzej nedolžnosti (Sanje, 2011), pa se trk Vzhoda in Zahoda pokaže na najintimnejši ravni in se dogaja v sodobnem Istanbulu. Gre za obsesivno ljubezensko zgodbo o zbiranju najrazličnejših predmetov ljubljene ženske, po kateri je bil leta 2012 odprt čisto pravi Muzej nedolžnosti sredi Istanbula. Vreden obiska.

Ambivalenca Istanbula torej pomeni nevrotično beganje med dvema poloma; je nemoč mesta, da bi razvilo trdno identiteto. Ko so bile spodrezane korenine stare kulture, ki je bila nasilno in nepovratno nadomeščena z novo, je Istanbul kot prag predmodernega in modernega začel evocirati občutje izgube in proizvajati melanholične odgovore. Pri prebivalcih Istanbula to poraja specifično občutje, podobno melanholiji: istanbulski hüzün, ki ga je zahodnjakom najtežje doumeti. Pamuk ga označi kot psihično in duhovno bistvo mesta in se mu na široko posveti v polavtobiografskem romanu Istanbul: spomini na mesto (Sanje, 2007). Hüzün je res najučinkoviteje prevesti z besedo melanholija, a med njima ni mogoče potegniti enačaja. Podoben je portugalskemu saudadeju, bosanskemu sevdahu ali celo Cankarjevemu hrepenenju, gre pa za odtenke, ki se jih ne da prenesti v tuj jezik.

To sicer temno občutje pa ima, kot pove Pamuk, v sebi tudi svetlejšo noto: upanje. Hüzün je sicer duhovna izguba, bolečina, a ga nikakor ne moremo posplošiti na žalost. Je neka temna naslada in pri Pamuku tudi samo jedro pisanja. Ni občutje individualnega posameznika, ampak vsega mesta; je skupno, temno občutje milijonov ljudi in je močno navezano na ruševine starega cesarstva, stalne opominjevalce minule preteklosti – Pamuk v svojem mestu torej išče izgubljeno preteklost, kjer »tudi manj pomembni ostanki cesarstva v vsaki stranski ulici in kotičku – majhni oboki, vodnjaki in mošeje v soseskah – zbujajo srčne bolečine vsem, ki živijo med njimi«. (Pamuk 2012: 102) V hüzünu odkriva nekakšno pomiritev s preteklostjo: izguba zanj ni negativna, patološka, ampak produktivna.

Transpersonalnost, razgradnja identitete, ki se kaže v vseh Pamukovih romanih, razkriva krhkost, ranljivost identitete samega Istanbula – vsi napori so usmerjeni v to, da bi mesto postalo zahodno, a med postajanjem se že tudi poraja strah, da ni dovolj avtentično v koreninah svoje kulture. V Istanbulu ni mogoče postati popolnoma evropski, še toliko manj pa ostati otomanski. Zdi se, da je mesto raje evropsko, a evropsko z razpoko: v tej razpoki pa nastaja hüzün, tisti melanholični vložek, ki je bistvo mesta.

Ambivalentna psiha Istanbula

Orhan Pamuk v tem svojem blodnjaku pisanja o Istanbulu odgovarja na vprašanje, ki se mi tolikokrat zastavi, kadar sem v Turčiji: zakaj ima istanbulski kaos tako čudno ugoden vpliv na zmedene in nevrotične ljudi (med katere se v poštenem samoizpraševanju moram prištevati tudi sama)? Kaos kot da v tem primeru ne proizvaja še več kaosa, ampak neki novi red. Morda zato, ker je tam dovoljeno in celo zahtevano živeti z dvojno naravo; ker je v redu, če si v istem trenutku želiš dveh diametralno nasprotnih stvari. Pamuk boleče razgali psiho mesta, ki je hkrati psiha njegovih prebivalcev in slehernega ambivalentnega človeka. Verjamem tudi, da ni prav veliko ljudi na svetu, ki v sebi ne bi kdaj čutili te dvojnosti, ki razkraja življenje; morda pogosto le umanjka poguma, da bi si jo priznali.

Zakaj torej Turčija, zakaj Istanbul? Ker v taksiju mirno prižgeš čik, ne da bi se moral ukvarjati s prenapeto gonjo za zdravim življenjem in biti prepričan, da pravkar dobivaš pljučnega raka. Ker Turki na vprašanje, zakaj kadijo, odgovarjajo preprosto: ker je fajn. Da kaditi ni zdravo, vemo že vsi, je pa še vedno fajn. Nima pretiranega smisla, ampak živimo med toliko nesmisli, da je pokajena cigareta eden najmanjših nesmislov, kar si jih je moč zamisliti. Turčija zato, ker se moraš olupiti do svojega bistva. Ker Turki verjamejo v Stvar in v ozadju te Stvari ne čutiš mrzlega piša nihilističnega niča, ki nas dela cinične in utrujene; nemalokrat se mi zdijo kljub strahotni tiraniji svoje vlade neskončno svobodnejši od nas. Ker turška gostoljubnost presega vse meje razumevanja povprečnega individualističnega zahodnjaka: moja (za evropske razmere) domnevno nesebična narava je v Turčiji zmeraj ponižana in iz nje odidem kanček ponižnejša, kot sem prišla. Ker resnično pogreje pri srcu, ko gledaš obilno rejene istanbulske potepuške pse in mačke in ljudi, ki jih prizadevno krmijo. Če do teh živali nisi prijazen, te Istanbulčani gledajo postrani. Ker so ljudje prav zares melanholični in ne čutiš podtalnega kljuvanja in pritiska, da bi moral biti srečen, če to pač nisi. Ni pa seveda nič narobe, če si. To so le utrinki občutij, ki ne grejo v pozabo, vse ostalo pa se že na poti domov strne v misel: nič ne štekam, bo treba spet kaj v Istanbul.

Istanbul Orhan Pamuk refleksija

Domov / Članki / 2014

Ulične bube in raztopljene iluzije

Katja Lihtenvalner

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Ura je odbila polnoč. Ilijas, Theodosis in Agelos so se uro prej dogovorili za snidenje na ploščadi podzemne postaje Keramikos v bližini centra Aten. Theodosis je z avtom pripeljal še tople aluminijaste posodice s hrano, ki so jo pripravile njegove prijateljice. Nabral jih je 65. »Nekateri kuhajo, drugi organizirajo in tretji razdelimo,« nam pojasni. Skupaj z drugima dvema prostovoljcema je v plastične vrečke skrbno razdelil pripravljene obroke, ki jim je dodal kos sadja, steklenico vode, posladek, ga zavezal v vozel in spet zložil v avtomobil. Fantje si ob dogovarjanju o tem, kam jih bo pot vodila, nataknejo plastične rokavice in fluorescentno zelene varnostne jopiče. Usedemo se v avtomobil in se odpeljemo v atensko noč.

Grški brezdomec spi na zračnikih podzemne (vir: thestar.com)

Iskanje uličnih bub

Grška prestolnica naj bi po statističnih podatkih štela 20.000 brezdomcev, pri tem jih je več kot polovica postala brezdomnih po začetku gospodarske krize leta 2008. »Pred štirimi leti je bilo na grških ulicah veliko več brezdomcev. V zadnjih dveh letih pa so oblasti opravile t. i. čistko ter iz ulic odstranile predvsem zajeten del ilegalnih imigrantov in jih strpale v namestitvene centre, ki so nastali po različnih delih Grčije,« nam situacijo opiše 34-letni Theodosis in pojasni, da njihova neformalna skupina poleg hrane v zimskem času zbira in razdeljuje tudi rabljena oblačila in odeje.

Prva postojanka: območje Keramikos in njegove temačne, nepredvidljive ulice, ki so jih ironično nekoč poseljevali bogati trgovci. Ulice so zdaj prazne in prostovoljci pri svojem delu – iskanju lačnih in zavrženih brezdomcev – nimajo težav. S pikolovsko natančnostjo prečesavajo območje in iščejo zvite klopčiče, v katere so se pred mrazom zabubili brezdomni prebivalci Aten. Trudijo se, da bi pripravljen paket ter skodelica vročega čaja dosegla njihov čim večji del. »Hvala vam, res hvala. Imate tudi kaj sladkega s sabo?« nas z nasmehom nagovori gospod Konstantinos. Fantje mu povedo, da je v vrečki tudi nekaj sladkarij. Z otroško vzhičenostjo začne odpirati zavite dobrote ter iglo, ki si jo je ravnokar skušal zabosti v desno roko, odstavi na spalno vrečo, v katero je zavit njegov trup.

Podobne kokone najdejo fantje za vsakim vogalom. Iz ene izmed njih se izvije ogromen modro-rdeč balon. Vsem nam zastane dih. Nastal je z iskanjem prehoda v notranjost izgubljene duše. Agelos na listek napiše ime in številko zdravnika in mu zažuga: »To moraš jutri nujno pozdravit!« Balon, na katerem so nastale luknje, iz katerih se počasi cedi rumena tekočina, prikima. S počasnimi in previdnimi požirki skuša spiti čaj in se stokajoče zvije nazaj v umazano in zaudarjajočo odejo. Intuicijo in srčni utrip usmerja lažniva in pretkana bela hobotnica, ki se je povsem sporazumno naselila v telo gostitelja, zasužnjila vse celice in se zlobno hihita razkroju.

Grozljivka elitne četrti

Ploščad Kumunduru, ki nosi ime po grškemu premierju iz 19. stoletja Aleksandru Kumunduru, je ob enih zjutraj naseljena s svojimi stalnimi prebivalci. Pred nami je rumena stavba, ki gosti mestno galerijo v občinski lasti, nasproti nje pa zagledamo tudi sedež levičarske stranke Siriza. Sprehodimo se za stavbo galerije, kjer se odpre betonski oder s sedeži za poletno dogajanje, zdaj pa je nočna mizanscena pripravljena za snemanje grozljivke. Uporabljene igle ležijo po tleh in na pomladno zeleni travi. Brezdomci spijo na trdem betonu, nekateri so si ležišče postlali s kartonom. Pokriti so s plastično folijo ali dekami, najdejo pa se tudi takšni, ki nimajo ničesar.

Premožne družine, ki so včasih živele v okolici, so se preselile, ker je ulična realnost zanje postala pretesna. Nekatere prazne okoliške hiše so zato naseljene z brezdomci. »Hvala, vam! Vi ste še edini, ki vam je mar za nas in nam pomagate podaljševati naš neizogibni pohod v pekel,« se izpove Aleksandros, ki na ulici živi dve leti. »To ni nobeno življenje, utapljam se v lastnem dreku in porazu,« sklene, pogledujoč nekam predse, ter se zavije v odpadlo zaveso, ki jo je pobral iz smeti.

Pristopita Katerina in Niki. Obe vitke postave in nestabilne hoje. Njuna oblačila so umazana in uničena, lasje mastni in populjeni, na robovih ust se jima je nabrala bela pena, piškavi črni zobje pa se komaj oprijemljejo ohlapnih dlesni. Stari sta 26 in 27 let. Na cesti živita že več kot štiri leta. Njune omamljene oči so komaj sposobne očesnega stika. »Dajte nama tudi kakšen evro, no! Ves dan že na ulici beračiva za denar, vendar nama ničesar ne dajo,« zaprosi Niki in povesi težko glavo, ki je ne more več držati pokonci.

Ko dekleti ne zbereta dovolj denarja za novo dozo heroina, prodajata tudi spolne usluge. Največkrat nudita oralni seks v zakotnih predelih osrednjega mestnega jedra Omonija in Metaksurgija. Koncentracija jima popušča in nobena od njiju ni sposobna zbrano sodelovati v pogovoru. Zmedeni glavi se obračata levo in desno. »Večina ljudi, ki živi na cesti in jih srečujemo v poznih urah, so narkomani v zadnjem stadiju. Mnogi med njimi okuženi z virusom HIV,« mi povejo fantje. »Oblast se jih na vsak način hoče znebiti, tako smo občasno videli, da so jih preganjali z vodo, s katero čistijo ulice,« mi še zaupajo, »kot smeti in umazanijo, ki jo potem naložijo na smetišnico in vržejo v ogromen kontejner.«

Iz skoraj vsake zleknjene bube, do katere se fantje sprehodijo, da bi ljudem podelili hrano, butne vonj po odprtem okuženem mesu, izločkih in zasušeni umazaniji, ki se zavoljo dežja zadnjih dni razkraja na več tednov neumiti koži. »Bal sem se, da me ne boste našli, saj nas je policija pregnala,« povejo še ene osamljene oči, ki ležijo na sveži travi ploščadi Komunduru. Atenski brezdomci, ki jim zavoljo rabe drog ni dovoljeno bivanje v zavetiščih, so kategorizirani kot družbeni izbris, greznica, kamor se stekajo frustracije grške gospodarske krize, so leglo mizerije, bede in trdih drog. »Okoliški prebivalci se odzivajo glede na to, kje so naši prijatelji naseljeni. Če so neposredno pred njihovo hišo, jih nočejo in nasprotujejo tudi nam, da jih podpiramo. Če niso v njihovi neposredni bližini, nimajo komentarjev,« nam pove Ilijas.

Raztopljeno dostojanstvo

Sodobni grški fenomen, trenutno naseljen v samem, nekoč elitnem, centru Aten, pa se že širi tudi po celotni Grčiji in odkrito opozarja na resno humanitarno krizo Helenske republike, kjer po nedavno objavljenih podatkih živi pod pragom revščine 34,6 % prebivalstva, med katere spada tudi večina naših sogovornikov iz atenske nočne ekspedicije.

»Težave imam s srcem, sladkorno boleznijo, boli in oteka mi tudi koleno,« nam pove gospa Konstantina, ko stopi iz prikolice z napisom Kantina Sakis. Njen današnji bivalnik je bil včasih prostor, kjer je pekla sendviče in jih prodajala na ulici. »Z mano živi moj 37-letni sin, ki je, tako kot jaz, brezposeln in brez vseh dohodkov,« pokaže na notranjost prikolice, kjer je z dekami pokrila tla ter si tako pripravila posteljo. Sveča osvetljuje skromen bivalnik, kamor je nekoč skladiščila svoje sanje. Hladilnik, kamor je shranjevala kruh, sir in salame, je postal njena omara. »Na ulici sem že dve leti. Izgubila sem vse premoženje. Moje zdravje je, ker pozimi nimam gretja, načeto,« se potoži.

Zgodba gospe Konstantine je zgodba mnogih Grkov, ki so trčili ob steno fiktivnih iluzij, ki jih je grška vlada stregla in prodajala zadnjih 20 let. Ujeti na limanice so pristali na popljuvani cesti, prezrti s strani družbe in za vedno označeni kot zgube. Kot »tisti, ki jim ni uspelo«. Prikolica propadlih sanj gospe Konstantine zadržuje zatohel jedek zrak, ki ga mora dihati vsak dan, medtem ko se, nesposobna soočenja z realnostjo, še vedno hrani s posušenimi ideali, ki jih shranjuje v nedelujočem hladilniku in komaj prežvekuje s štirimi rjavimi zobmi.

Na sodobnih atenskih ulicah se v urinu, blatu in smradu raztapljajo človeško dostojanstvo, zavržene iluzije in pokopani upi. V oči nam vsak dan zre mračni pesimizem tavajočih trupel. »Za celotno družbo so ti ljudje izmečki, še nižje, kot se počuti večina brezdomcev samih. Zame so enaki meni in to jim s pogovorom ter s tem, da jih poslušam, skušam vsak dan dokazati,« strne razmišljujoči Agelos in skupaj s prijateljema prepusti atensko noč tistim, ki jo poznajo do njene obisti.

Grčija kriza refleksija

Domov / Članki / 2014

Kaj če je vse res?

Gabriela Babnik

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Oči Lire Kazan
Eva Joly, Judith Perrignon. Prevod: Jedrt Maležič
Izdaja:
Sanje
Prevajalec:

Zadnje mesece se mi bolj kot ponavadi po glavi mota stavek, ki ga je Mitja Čander zapisal v enem izmed svojih imenitnih esejev: nikoli ne izvemo, kaj se v resnici dogaja v podtalju. In če še nekoliko pretiravam: nikoli ne izvemo, kaj slavijo ognjemeti, ki jih vidimo bliskati v mrzlih zimskih (ali poletnih, saj je vseeno) večerih. Notranje delovanje v politiki, gospodarstvu in verjetno tudi v medijih, namreč ostaja zakrito očem navadnih smrtnikov.

V večini primerov je tako, toda zadnja gospodarska kriza je nekatere pisatelje, celo pesnike, sodnike in novinarje napeljala k temu, da so začeli rudimentarno popisovati koruptive prakse, umore, ki naj bi izgledali kot samomori, ustanavljanje bank in odpiranje računov na oddaljenih otokih z namenom pranja denarja, nehrbtenično novinarstvo in visoko ceno, ki jo plačujejo tisti, ki si upajo nasprotovati “»prepovednim zahtevkom vrhovnega sodišča”, «, obrabljenost in razprodanost sodišč torej, ter na koncu brezkompromisno obračunavanje s tistimi, ki niso več zmožni igrati z visokimi kartami.

Ob tovrstnih romanesknih razkritjih se bralci sprašujemo, v kolikšni meri gre za dokumentarizem oziroma fikcijo, ki se v precejšnjem obsegu opira na stvarna dejstva, tisti pretencioznejši pa iščejo celo primerjave opisanega z domačim prostorom. Seznam gostov, ki v zrcalnih dvoranah pijejo šampanjec Dom Pérignon, je resda krajši in manj mikaven kot v Versaillesu, politični umori manj očitni, gejevski uradniki, ki svojim ministrom pišejo hvalne govore z enako lahkoto kot osmrtnice, manj cinični, vendar poanta menda niti ni v tem; poanta je v kazanju družbenega drobovja, ki naj bi bilo na celotni zemeljski polobli enako.

Toda če obrnemo perspektivo, lahko rečemo, da so finančni mogotci, ki jih med drugim v romanu Oči Lire Kazan s pomočjo žanrske pisateljice Judith Perrignon, popisuje Eva Joly, sicer tudi kandidatka za francosko predsednico, še bolj pa sodnica, zahvaljujoč globalnosti trga res primerljivi s slovenskimi, težko pa bi trdili za tako imenovane sputnike: novinarje, sodne zapisnikarje in državne tožilce iz protikorupcijskih uradov.

»Slepka (ruska novinarka), zamorec (Nigerijec) in francoska pedrula«, kot jih imenujejo na Scotland Yardu, so za razliko od svojih nasprotnikov resda individualizirani, zaradi česar omogočajo tudi večjo stopnjo identifikacije, hkrati pa so v svojem zanesenjaštvu tipizirani. Kljub temu, da jih poganja zaslepljujoča vera v to, da lahko sami usmerjajo lastna življenja, so hkrati tudi predstavniki na novo porajajočih se gospodarskih sil (vsaj v enem primeru in pol) ali vsaj družbeni marginalci. Lira Kazan je novinarka, narejena po zgledu Ane Politkovske, ki jo zaradi obsesivnega sledenja in pisanja o ruskem mogotcu Sergejem Sergeju Luškem, nekega večera v Londonu napadeta dva moška in ji oči ožgeta s kislino; Nwankwo Ganbo je nekdanji vodja nigerijskega protikorupcijskega urada, ki je po umoru svojega prijatelja prisiljen v eksil; Felix pa pripadnik francoske buržuazije, ki si nikoli ni mislil, da bo zanj nekega dne lažje biti gej, kot pa sodni tajnik. Čeprav je Lirina slepota avtentična, in je tudi Felixovo igranje Robina Hooda, predvsem v očeh nekdanjega ljubimca, precej seksi, je presežni lik v resnici le Nwankwo. Njegov bes je skorajda mitične narave, hkrati pa deluje kot miselni stroj.

Nwankwo Liri Kazan, še prej pa svojim študentom na Oxfordu, pojasnmjuje koruptivne tokove, predvsem pa verjame v svet duhov – da ta namreč ne odpira vrat tistim, ki umrejo nasilne smrti. In Uche, njegov prijatelj, s katerim sta zaslišala nigerijskega guvernerja, vpletenega v naftne posle, je umrl nasilne smrti. Njegovo okrvavljeno truplo je Nwakwo – kot v svarilo – našel v avtomobilu, parkiranem pred svojo hišo. “»Uche, moj Chi boš, moj dvojnik, moj angel varuh, moja senca,” ,«priseže Nwankwo, hlipajoč pred prijateljevim truplom, v naslednjem hipu pa z družino že potuje proti osrčju civilizacije. Britanska vlada mu v zameno, da ne bo nadaljeval preiskav o nigerijskem guvernerju, vpletenem v milijonske naftne posle, ponudi predavateljsko mesto na oxfordski univerzi in zaščito njegovi družini. Nwakwo prisego prelomi in s tem dogajanje spravi v tek. Zgodba je v resnici precej abstrahirana in ker je napisana s pomočjo renomirane žanrske pisateljice Judith Perrignon, hitro zatava v meandrske vode kriminalke, ponekod pa se bere že kar kot filmski scenarij.

Ker si Nwakwo nikoli ni predstavljal, da bo pristal kje drugje kot na stranin zakona, torej na pravi strani, v samem kolesju inštitucij, dejansko pa za njim – zaradi posedovanja tajnih informacij – vohunijo, mu prisluškujejo, grozijo s smrtjo, predvsem ker niti zahodni demokratični svet ni to, kar je mislil, da je, se iz obupa domisli nore ideje: svojemu sinu, ki se vrača v Nigerijo, izroči ključek, na katerem so podatki o bančnih transakcijah, sistemih podkupovanja, nezakonitih provizijah. Odraščajočemu dečku je – kot v nekakšnem iniciacijskem obredu – zaupana naloga, da ključek preda v roke afriškim spletnim hekerjem. “»To niso mali geniji v kapucah v svojih jamah, kakor na zahodu. Samo ljudje, ki se znajdejo in so sposobni postaviti tako rekoč neštete zrcalne spletne strani in programirati naprave s tako norim spamom, da bi si seattleski tehnični inženirji ob njem pulili lase,” ,«drzno zapišeta avtorici.

Tam, kjer časopisi odpovejo – na britanski Guardian, kjer želijo objaviti članek o tem, kako poteka pranje umazanega denarja, pade sodba odredba: prepoved objave – nastopi splet. Škandalozna novica o koruptivnih poslih, umorih, prikazanih kot samomorih, milijonskih provizijah, pride iz Afrike, iz kaotičnega lagoškega pristanišča, iz enega od kontejnerjev z dvema mizama in tremi računalniki, v katerem bivakira devetnajstletni deček, rojen v hiški na kolih in brez letnice rojstva v uradnih registrih. Nekontrolirani bordel, kjer nazadnje pristane vse, tako bogastvo kot smeti, milijarderji in pirati s svojimi plačami, se maščuje svojemu imperiju in na sredo legij časti, pojedin, baleta, ognjemetov, spusti detonar. Ostareli sodnik, ki škandal spremlja z brega starejših ljudi, obrtnih delavcev, sprevidi, da pravica zdaj ubira drugačne poti, medtem ko ruski oligarh osramočen, izdan in razkrinkan, kakor v svoj odmev zavpije: “»Sranje, pa kdo je ta Uche? Poiščite mi ga!”!«

Tvitosferne pipce se seveda ne da zapreti tako zlahka, toda po drugi strani je Nwankwu zahvaljujoč afni na računalniški tipkovnici uspelo svojega prijatelja Ucheja vrniti v svet duhov, ki ponoči strašijo po cestah in stezah. S tem je izpolnil svojo obljubo, –in še več, matiral je vprašanje Felixovega nekdanjega ljubimca, oziroma Lirinega nekdanjega moža Dimitrija: kaj boste pridobili s svojim herojstvom? Lira v najboljšem primeru lahko dobi nagrado Saharova, v najslabšem pa jo bodo ubili, tako kot praktično vse, ki ne slavijo človekovih pravic, pogojenih z višino zneska na bančnih računih. Tudi Felix nima zadovoljivega odgovora – “»Mar ni bila medalja nekoč namenjena članom uporniškega gibanja?”. ?«. Nwakwo zaradi svojega družbenega zaledja in predvsem potopljenosti v svet prednikov, vidi dlje. Sklicevanje na dosežke preteklosti zanj ni le stvar dekoracije, temveč odločitev med življenjem in smrtjo, četudi mora za to žrtvovati svojo družino in svojo zdajšnjost.

Ker ima knjiga dve avtorici, ne vemo zagotovo, katera je tista, ki se s posebno naslado ustavlja pri opisih luksuzne kopalniške opreme milijarderjev, na drugi straini pa pri gorah odpadkov v petnajst, dvajset milijonskem afriškem mestu. Na koncu se tehtnica prevesi na stran Afrike, čeprav ne samo samo zaradi njenega kreativnega kaosa, temveč predvsem zaradi Nwankwa; v Očeh Lire Kazan imamo namreč opravka z novim afriškim moškim likom. Nwankwo je med drugim tudi tisti, ki primerja primerljivo in pokaže, da se tako imenovani tretji svet po stopnji proizvodnje, korupcije, še bolj pa po stopnji kriminala, od tako imenovanega prvega sveta ne razlikuje; razlika je le v tem, da Afrika zaradi svoje hobotnične narave lažje proizvede razpoke svobode.

V tej pokrajini je preveč gotovosti, pomisli Nwankwo, ko se pelje z vlakom v neznano. Posledično na njem tudi ni sledu o nesrečniku, ki bi menil, da bo kje drugje lažje zaživel kot doma. Njegov izgon je že popoln in ponotranjen, – in kar je najbolj razveseljujoče pri tem, je, da sta človeka, ki gleda naravnost v oči, ustvarili svetlopolti ženski (brez namigovanj, da gre v tem primeru za seksualno željo, erotični prizor med Liro in Nwakwojem, bi lahko mirno tudi izločili).

kritika