luka, Author at AirBeletrina

Fotografija: Muanis Sinanović

Domov / Articles by: luka

Neki novi klinci

Januarja se nad mesto spustijo sibirski kristalčki; v zmernem okolju ledene puščave se ljudje pobirajo po decembrskem izživljanju, tako kot leta in desetletja pred tem, zataknjeni v ciklični čas, ki mu ne smejo več verjeti, razvodenel kot zaporniška čorba.

Z Amadejem se odpraviva h konjiškemu znancu, ki sem ga še v času pred epidemijo spoznal na basketu v tej idilični podpohorski palanki. Skupaj z nekaj študentkami si deli stanovanje na Slovenski cesti, okno njegove sobe pa gleda neposredno na Konzorcij, katerega predverje je na ta veseli dan popolnoma opustošeno. Kasneje na fotografiji vidim, da sem ujel zgolj nekega postavajočega trenirkarja.

Na obisku ima nekega kolega s Primorske ter prijatelje s Štajerske, eden ima Arsenalovo kapo in je češko-srbskega rodu. V sobi nas zaporedoma obiskujejo študentke, oblačila nekaterih med njimi izražajo silovito zoomersko eklektičnost, ki meša goth, porno, hiphoperske trash in ostale elemente. Ena pa je natakarica iz filmskega festivala v Hrastniku, ki se še vedno spominja, kaj sem naročal. Najbrž sem bil edini trezen človek v tistem kraju.

To stanovanje, za katerega ne bi bil presenečen, če bi bilo staro dve stoletji, je nekdanje domovanje bordela. Nova fasada na nekaterih mestih načrtno razkriva freske, ki spodaj, nevidne očem, krasijo stene. Strop je visok kakšne štiri metre, vrata pa se zdijo kot iz versajskega dvorca; stare deske, nekje razrite in prekrite z večjim kosom lesa, poljubna opremljenost, pogosto s starosvetnim in masivnim lesenim pohištvom ter nekaj ličnimi preprogami, nenavaden razpored sob, za katere se zdi, da poljubno in preko skritih prehodov prehajajo druga v drugo, ponujajo idealno izhodišče za komuno.

Soba ima dodatek v dveh nadstropjih, lestev, ki vodi na platformo, nad katero je še ena, kjer se nahaja postelja. Gostitelj torej spi kakšne tir metre nad tlemi, kot v čarobni hiški na drevesu. Visoko zgoraj prostor preči debela tovarniška cev, ki skuša to masivno prostornino zapolniti s toploto.

Naš prijatelj je katolik. Lase ima postrižene v modno gobico berlinskih rejverskih klubov, prežeto z ognjene rdečimi prameni. V tem duhu se tudi oblači, precej androgino. Pod posteljo visi kup plaščev, krznenih in usnjenih, ki bi lahko bili tudi ženski. Vendar v njem ni nič gejevskega. Nasprotno, s takšnim načinom oblačenja privlači ženske, lepotice z alternativnih scen, dosti njih. Menda se z nobeno »ne more intelektualno ujeti«.

Naš prijatelj je tak, kot da bi prišel iz Matrice. Trenutno jih izseljujejo in cimri ga vabita, da gre z njima v drugo ljubljansko stanovanje, kjer ju bo na večerjah obiskoval neki monsignior. Čez nekaj časa na plano privlečejo sliko, ki jo slika že dlje časa. Gre za prizor muslimanskih klerikov med pogovorom v škrlatno opremljeni mošeji: figura, barve in sama izbira situacije omogočajo psihadelično potopitev v njegovo privlačno delo. Pravi, da je izbira teme naključna, da je prizor videl v neki oddaji. Najbrž je ravno v tem njegova nezgrešljiva avra. Nekdo pove, da je Turek, tip njene prijateljice, za delo ponujal denar.

Naš prijatelj je najboljši izraz tektonskih premikov v sodobni slovenski kulturi. Na eni strani starejša in srednja generacija, ki živi imaginarij kulturnega boja med liberali in konservativci iz 19. stoletja, in na drugi strani mlajše urbane generacije, ki so pod Alpami izvrtale kibernetsko črno luknjo in iz nje vlečejo stvari z vsega sveta, jih uporabljajo, se z njimi odevajo in jih mislijo ter postajajo prva generacija Slovencev, ki so svetovni državljani na množični ravni, v dobrem in v slabem. To, kako naj bi izgledal katolik ali moški po kriterjih ene ali druge strani, jim ni kaj dosti mar.

V tem stanovanju so neki Rusi menda želeli snemati oglas za vodko, toda potem se jim je izjalovilo, saj jim naš prijatelj iz nekega razloga ni odgovarjal. Namignil sem, da bi to morda bilo lahko posledica tega, da povprečni odjemalec ruske vode ni toliko nagnjen k androginosti.

Večkrat omenijo nekega »Srbina« iz Konjic. Povem, kako smešno se zdi, da živiš v tako majhnem kraju, da je tam biti Srb takšna posebnost, da dobiš po tem vzdevek. Temu se veselo nasmejijo in povedo, da so ga nekaj časa klicali Srbin Bosanac. Res živijo v majhnem kraju, toda njihovi umi so naloženi na globalno zavest. Srbina je pripeljala prijateljica in ga sčasoma pripravila do tega, da je postal vegan. Nekoč je Srbin Primorcu povedal: »Postal sem vegan.« Primorec pa mu je v mehkem primorskem naglasu, z glasom, v katerem zavijata otožna samotnost ter avtoritativnost burje, odgovoril: »Utihni, budalo.«

Velika okna prostorne kopalnice gledajo naravnost na vijolično odsevajoči se grad. Strehe, ki ga od njega ločujejo, so prekrite s snegom.

Preko razbolelega Kongresnega trga grem in opazujem okoliške stavbe in pred notranjimi očmi se mi vrtijo generacije ljudi, ki so tukaj skozi stoletja počeli najrazličnejše stvari, temu ustrezno pa mi prilagaja podoba mesta pred menoj: odštevam stvari in jih prištevam in si vse skupaj tako zamišljam. Topliška podoba kongresnikov, podoba častnikov, kolaborantov in ljudstva ob prihodu Nemcev in njihovih govorov na hreščeče mikrofone, podoba plesalcev v Kazinoju in njihovih bežnih ljubezni. Ta januar, ki je z ulic z mrazom in boleznimi – ne spomnim se, kdaj bi bilo toliko ljudi istočasno bolnih – v zadnjem valu epidemije, pri katerem smo se ljudje in virus dogovorili, da bo zelo ekstenziven, a manj intenziven, pometel ljudi, je posebno meditativen.

Tam na sredi, na premrzli klopci, sedi klošar, ki ima zvočnik, na njem pa se predvaja Poznat ćeš me I po mraku, koračnica Harisa Džinovića, ki te v lagodnem sprevodu popelje v sredo kozmične nostalgije, med zasolzene zvezde, žareča sonca hrepenenja. Temu primeren je tudi izraz na njegovem obrazu.

Ko v knjižnici Otona Župančiča sedem na klopco, opazim, kako med množico z masko stopi mag neke scene, voditelj kulta pravzaprav, legenda, tip, ki ga Ljubljana rada proizvaja. Končno, si rečem, končno je takšna oseba zlita z množico, neizstopajoča, zunaj svojega elementa, smrtnik, ki je, zunaj pogona nepsrestane proizvodnje avre. Vendar se že uštejem. Že naslednji hip se sliši zvok knjige, ki pade na tla, in prepoznaven šarmantni glas: »Grdo sem jo pogledal.« Knjiga naj bi padla zaradi njegovega pogleda, ta šala, pa, se mi zdi, želi prikriti, da si resnično pripisuje neznanske moči. Sledi mu hihitanje knjižničark, ena reče: »Ste jo začarali.«

To je algoritem človeškega življenja, ki poganja generacije smrtnikov. Onkraj ekonomskih razredov, ki se tu in tam spremešajo, vztrajajo trije sloji: tisti, ki ostanejo zunaj, preostanejo pa jim zanosne, vseh čustev polne pesmi, ki jih bičajo skupaj z vetrovi, prevladujoči razred normiejev (ki se znotraj sebe deli na različne podsloje), ter magi, katere življenje je mogoče zvesti na ponavljanje utečenih trikov, na simfonije žvižgov. Magi z bosimi stopalci in čeli, s katerih se odbija lunin sij, poplesujejo na lastne melodije, v krogu pa se vrtijo normieji. Na klopeh ostajajo tisti, ki so izključeni iz ognjišča.

Tisti, ki vse to vedno znova opazujemo, smo ujeti med vse tri skupine, delimo si njihove lastnosti, a nobeni zares ne pripadamo, in to je teža, ki jo moramo nositi. In vedno pridejo neki novi klinci.

Odlomek iz prihajajoče knjige Slovo od Ljubljane.

panorama

Georgi Gospodinov

Domov / Articles by: luka

Med preteklostjo, žalostjo in literaturo

Katja Šifkovič

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Z Georgijem Gospodinovim govoriva zjutraj, nekaj minut po sedmi uri. Povem mu, da je moderatorka zbolela. »Tu imamo vsi covid,« mu pravim. Izjemno razumevajoč, izjema med res velikimi avtorji, mi takoj zatrdi, da sploh ni nobenega problema, da se bomo ujeli v naslednjem letu, da lahko pa zdaj poklepetava. On je pripravljen govoriti o svoji knjigi. Je jutranji človek. Čez čas klic prekineva, obsedim in pograbim Fiziko žalosti [1], ki je še nisem prebrala. Prezgodaj je za Val 202, Andrej Karoli pa najbrž še spi.

»Na srečo pa stvari, ki me zanimajo, nimajo teže. Preteklost, žalost in literatura – samo ti trije breztežnostni kiti me zanimajo. Toda njih so kvantna fizika in naravne znanosti zapostavile. Če bi Aristotel vedel, da bo tista formalna ločitev na fiziko in metafiziko dokončno in umetno razdelila univerzum znanja, bi gotovo sam zažgal svoje delo. Ali pa bi vsaj pomešal dele v njem.« Tako je Gospodinov zapisal v Fiziki žalosti, ki smo jo na slovenske knjižne police dobili že leta 2015. Knjiga je sicer razprodana, usoda, ki najbrž doleti vse res dobre prevode. Smo pa pravkar dobili prevod avtorjevega novega romana Časovno zaklonišče, v katerem se ponovno, le na malce drugačen način, ukvarja s svojimi breztežnimi kiti. S preteklostjo, žalostjo in literaturo.

Od kje ideja, da bi napisali ta roman?

Prvotna zamisel se je porodila pred več kot petnajstimi leti. Gaustinove klinike preteklosti so imele zelo dobre namene. Mislim, da je bilo leto 2016 leto, ko se je nekaj v času zatreslo, premaknilo. Morda je bila Trumpova izvolitev tista, ki je sprožila agresivni populizem, morda Brexit, morda pa celo kakšne druge nevidne razpoke v času. Potem se je ponovno pojavila ideja o klinikah preteklosti in zavedel sem se, da to niti ni nekakšna pasivna ideja. Preteklost je prihajala kot poplava. Preteklost je postala propaganda. V zraku je bilo čutiti tesnobo in odločil sem se, da moram napisati ta roman, da bi se izognil poplavi, da bi opozoril, če lahko. Preteklost se je v nas prelila hitreje, kot sem pričakoval.

Kako se spominjate časa, ko ste jo pisali? Se spomnite dneva, ko ste jo dokončali in jo predali svojemu založniku? Kakšen dan je bil?

Da, jasno se spomnim, da je bil razlog, zakaj sem začel pisati roman, in dan, ko sem ga začel pisati, 1. september 2017. Seveda sem se potem potepal, raziskoval in tekst gradil. Roman je bil dokončno dokončan konec leta 2020. V angleščini je izšel marca 2021, na prvi dan pandemije. Spomnim se, da so bile na dan izida vse knjigarne zaprte.

Ali ste že razmišljali o svojem spominu? Kako se spominjate kot pisatelj?

Da, seveda. Razmišljal sem o svojem spominjanju in o tem, kako pozabljam. Pozabljanje je bistveni del spomina. S pisanjem poskušamo iztrgati nekaj spominov pošastnemu pozabljanju, ki je precej plenilsko.

Kakšna je narava človekovega dojemanja preteklosti? Zakaj tako zlahka odpuščamo preteklosti in se hočemo vanjo vrniti? Kakšne so težave pri vračanju v preteklost?

Včasih je način, kako se nečesa spominjamo, pomembnejši in morda bolj resničen kot način, kako se je stvar sama zgodila. Vrta pred svojo hišo se spominjam kot velikega travnika, na katerem so bile vrtnice visoke toliko kot jaz. In to je moja resnica, saj sem bil stara pet let in sem bil takrat res visok le toliko kot vrtnice. Glede na ta datum in moj spomin je to popolna resnica. Vračanje k spominom, k njihovemu zatočišču, je zelo človeška in naravna poteza. Težava nastane, ko nekdo poskuša celotno ljudstvo vrniti v preteklost in ga prisiliti, da v njej živi. Potem preteklost postane propaganda. O tem govori ta roman.

V drugem delu knjige obravnavate referendume. Ali menite, da se ljudje želijo vrniti v čas, ko so bili najsrečnejši ali najvarnejši? Ali menite, da so ljudje razumeli razliko med tema dvema pojmoma?

Zelo lepo in težko vprašanje. Da, ljudje pogosto zamenjujejo varnost in srečo. Zato v nekdanjih vzhodnoevropskih državah še vedno obstaja nostalgija po komunizmu. Obstaja pa še ena, še bolj temeljna napaka. Nostalgijo po lastni mladosti zamenjujejo z nostalgijo po tem sistemu. Z vrnitvijo k sistemu ne bomo vrnili naše mladosti. Ideologije se lahko vrnejo, človeška doba pa žal ne. Pri referendumih o preteklosti volivci upoštevajo veliko stvari. Človeške odločitve niso vedno racionalne.

Obstaja individualni in kolektivni spomin; kaj mislite, da se zgodi, ko se ljudje spominjajo ene različice zgodovine, politiki pa jim pripovedujejo drugo različico dogodkov?

V tem je ključ. Politiki ne morejo odločati in izumljati spominov svojih ljudi in posameznikov. Preteklost ne sme postati ideologija. Zato mora posameznik varovati in razvijati svoj spomin, ne pa ga nadomeščati s piratskimi, ukradenimi različicami. Nacionalizem na primer je z vsem svojim kičem eden tistih vampirjev, ki se hranijo z dobro pozabljeno preteklostjo.

Kako pa razmišljate o prihodnosti Evrope? Ali ste polni upanja?

Da, za Evropo imam upanje, ker je stoletja kopičila kulturni spomin. V svojem imunskem sistemu ima spomin na viruse in vojne, s katerimi se je spopadala. Močno upam, da po vsem, kar je preživela, ne bo zlahka podlegla novim virusom pozabe in zarot.

Kaj nam lahko literatura ponudi danes, v 21. stoletju?

Najpomembnejše, kar nam lahko da, je, da nas ohrani kot ljudi. Da ne bi prestopili meje, kjer se izgubi človek. Da nas z zgodbami reši pred histerijo.

[1] Prevedel Borut Omrzel (Fizika žalosti, Beletrina, 2015)

Roman Georgija Gospodinova z naslovom Časovno zaklonišče, ki je v prevodu Boruta Omerzela izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Časovno zaklonišče Georgi Gospodinov intervju

Fotografija: Shutterstock

Domov / Articles by: luka

Pikapolonica – finalistka AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo leta 2022

Nina Majer

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Babi je kar naprej jezna. Na dedija, ki ni tam, kjer bi moral biti. Name, ki delam vse, kar ni treba. Na mojo mami – nanjo še najbolj –, ker misli samo nase in me vedno pripelje k njej ob najbolj nepravem času.

Ko pride babi pome v šolo, greva najprej obiskat dedija. Dedi ni daleč, zato greva peš. Jaz vlečem za sabo svojo torbo na koleščkih, babi pa mene. Včasih me potegne tako močno, kot bi mi hotela izpuliti roko. Vedno se ji mudi, čeprav ne razumem, zakaj. Dedi ne bo nikamor ušel.

Nihče razen mene ne sme vedeti, da babi prihaja k dediju in se pogovarja z njim. Babi mu govori, jaz pa poslušam namesto njega. Če vmes kaj rečem in jo zmotim, je zelo huda. Večkrat mi je dolgčas, ker se vse skupaj tako vleče. Medtem moram sedeti poleg nje na klopci. Težko je biti toliko časa pri miru. Rada bi se malo sprehodila naokrog, toda babi mi ne pusti, da bi vstala, saj ljudje, ki slučajno pridejo mimo, mislijo, da se pogovarja z mano in se jim ne zdi nič čudno. Če je kdo v bližini, se kradoma ozira in začne šepetati. Tudi jaz se oziram naokoli. Sram me je,da bi naju kdo videl, slišal, kaj govori babi, in vsem povedal. Potem mogoče ne bi več dovolili, da sem sama z njo. Soseda v bloku je že rekla mami, da se ji čudi … Ampak potem bi morala mami sama prihajati pome v šolo in bi spet vpila, da zaradi mene nima nič od življenja.

Zato vedno, ko opazim, da se kdo približuje, pogledam stran, da me ne bi prepoznal. Večkrat me prime tudi lulat, včasih še preden se usedeva na klopco. A nič mi ne pomaga. Babi pravi, da si samo izmišljujem in ne odide, dokler dediju vsega ne pove.

»Tvoja hči bi se samo zabavala,« se pritožuje. »Mi si nismo mogli privoščiti, da bi cele popoldneve kofetkali in hodili po trgovinah,« pravi. »Delali smo v treh izmenah, podnevi in ponoči.« Dedi molči, saj tudi ne more nič reči.

»Si lahko misliš, kaj mi je rekla?« nadaljuje. Odkimam namesto njega.

»Rekla je, da sem ji fovš, ker počne vse tisto, kar bi tudi jaz rada, pa si nisem upala. In da bi te morala že zdavnaj pustiti, če nisi bil za nobeno rabo. In na koncu še, da nima nobene slabe vesti, ker nisem nič boljša kot ona, ki ima tudi svoje razloge …«

»Razloge za kaj?« sem jo vprašala, ona pa se je samo zarežala, nič več ni hotela povedati, pa saj itak nikoli ničesar ne pove do konca, ves čas samo nekaj namiguje in nabija slabo vest.

»Saj jo poznaš.«

A dedi ne odgovori, nikoli ne odgovori. Pokimam namesto njega, da, seveda jo poznam.

»Taka je,« tudi odgovorim namesto njega, »da misli samo nase in na svojo zabavo.«

To so hudobne, izdajalske besede. Ko jih izgovorim, me zapeče v grlu kot zadnjič, ko sem naredila požirek iz ene od stekleničk, ki jih mami skriva po predalih. Babi zadovoljno zavzdihne. Počasi vstane in se začne odpravljati. Prihaja večja skupina ljudi.

»Pohiti,« priganjam babi. A njej se nikamor ne mudi. Skupina odide mimo, tako da si lahko oddahnem. Spet sva sami. Nekoč nisem bila pazljiva in me je opazila sošolka Laura, ki je bila z mamo in očijem na pokopališču. Poklicala me je in hotela steči k meni, toda oče in mama sta jo hitro potegnila stran. Pomenljivo se mi je nasmehnila in mi pomahala, njena mama in oče pa sta postrani pogledovala proti nama in mama je očetu nekaj šepetala na uho. Takrat mi je prvič ušlo v hlače. Vedela sem, da me bodo naslednji dan v šoli spet čudno gledali in spraševali razne stvari. Mami sem zaupala, kaj pravijo, pa je rekla, da bova najeli večje stanovanje, ki bo imelo tudi balkon. Potem bova lahko sušili najine obleke zunaj na vetru, da bodo lepo dišale. V novem stanovanju ne bo več kadila, je obljubila.

Kadar se na pokopališču polulam, me babi na poti domov krega, jaz pa jokam, ker me je sram. Doma se grem pogledat v ogledalo in vidim, da imam tanke, štrenaste lase, rdeča lica, debel nos in zobe predaleč narazen. Vse na meni je narobe. Tudi moje ime je grdo. Babi me nikoli ne pokliče po imenu. Tudi za to je kriva mami, ker je preveč gledala tiste trapaste nadaljevanke.

»Ko boš stara osemnajst let, ga boš lahko spremenila,« me tolaži.

Še enajst let. A to je tako oddaljeno, da si sploh ne morem predstavljati. Dlje od lune, ki je daleč, visoko na nebu, a jo vsaj lahko vidimo in vemo, da je tam. Kje pa je mojih osemnajst let?

Drugače se veselim poti domov. V drevoredu zadiši po pečenem kostanju. Babi mi kupi veliko vrečko.

»Mami ti ga ne bi,«godrnja.

»Bi ga,« jo zagovarjam, »vsak dan mi kaj kupi.«

»Aja,« reče babi in zmaja z glavo.

»Včeraj mi je kupila prstan z rdečim kamenčkom. Ampak sem ga izgubila,« hitro dodam, ko vidim, da gleda moje roke. Kostanj je zelo vroč, zelo dober. Treba ga je hitro pojesti, ker se potem težko loči od lupine. Babi mi pomaga, ona ima kostanj zelo rada. Ko mi poda vrečko, se skremženo nasmehne, da se ji naredijo gubice okoli nosu. Kmalu sva doma in jaz bi se rada igrala, ampak babi mora vedno nekaj delati. Stanovanje je čisto, da se kar sveti, pa še kar godrnja in leta s krpo naokrog kot navita ura. Zdi se mi, da se boji ustaviti, kot bi se bala, da potem ne bo mogla več vstati. Kar naprej me sprašuje, če doma kaj pomagam in ali me nič ne moti, da živim v taki smrdljivi luknji. Takrat jo sovražim, čeprav se to ne sme, pravi mami.

Včasih se po kosilu, ko vse pospraviva z mize, vseeno igra z mano babi ne jezi se. Ampak se vseeno jezi. Če slučajno zmagam, me obtoži, da sem goljufala. Sicer pa tudi med igro ne more sedeti na miru. Vsakih pet minut vstane in gre k oknu, da vidi, če mami že prihaja. Če je dolgo ni, jo kliče po telefonu. Če se mami ne javi, vrže telefon na kavč in vpije, da me ne bo več čuvala in naj me dajo, kamor hočejo. Potem ji je žal, da je to rekla, in se mi opravičuje, da ni tako mislila,ampak je živčna. Takrat točno vem, kaj mi je storiti. Stečem v kuhinjo in ji skuham kavo. Vanjo vlijem en pokrovček ruma in dodam dve kocki sladkorja, eno pa skrivaj potisnem v svoja usta. Njena jeza se meri po tem, kako pije kavo. Če je samo malo ali nič jezna, jo počasi popije, nato pa me potreplja po glavi in izjavi, da je škoda, da bom enkrat zrasla in postala taka kot moja mami. Včasih jo popije v enem požirku, nato pa skodelico brez besed odnese nazaj v kuhinjo in nekaj mrmra med zobmi. Če pa je zelo besna, kave sploh ne spije, ampak jo zlije v lijak.

Ko se mamin avto končno ustavi pred hišo, babi skoči pokonci, odpre okno in opazuje mami, kako prihaja po potki do vhodnih vrat. Če se spotakne ob kateri od kamnitih plošč, začne babi govoriti grde besede. Takrat stečem v spalnico in si pokrijem ušesa z rokami. Vem, da bo babi mami prisilila, da gre po črti, ki jo je zarisala s kredo točno po sredini kuhinje, od zadnjih vrat do kredence. Če jo zanese na eno ali drugo stran, babi spet vpije, da jo bo prijavila in da bo šla taka v avto samo preko njenega trupla. Tega ne verjamem. Če bi se to zgodilo, mami ne bi šla v avto, ampak bi poklicala reševalce, da bi babico oživeli in odpeljali v bolnico.

Včeraj sva bili spet pri dediju, ko je potegnil oster piš in naju zasul z listjem. Babi se je prijela za glavo: »Zdaj pa imaš, ko nisi hotel nikoli pometati listja,« je žugala dediju, listje pa je še kar naletavalo, prekrasni rumeni in rdeči listi so prekrili vse poti in gomile.

Tekala sem naokrog, jih lovila in se ji smejala, ko je stala sredi vrtinca, se otepala listov in krilila z rokami, kot da jo je napadel cel roj sršenov. Črni dežni plašč se je napihnil in zavihral okoli nje. Neki fant se je smejal, ko jo je videl, kako kriči in z metlo opleta po zraku. »Ta prava čarovnica,« sem ga slišala reči. Pobrala sem kamen, da bi mu ga vrgla v glavo, a ga že ni bilo več. Šel je naprej in se smejal z globokim glasom.

Pihalo je vse bolj in listja je bilo toliko, da sem kar vriskala. Kmalu ga bo zapadlo do kolen in kako je šumelo in šelestelo, kot svilena obleka, ki je ni babi nikoli oblekla, svetleča se modro-zelena obleka, ki je visela zavita v omari in se je nisem upala niti dotakniti. V njej jo je dedi peljal v opero, ko sta se poročila. Ko bom velika, mi jo bo dala, če bom pridna, mi je obljubila. Babije še nekaj govoričila, toda nisem je poslušala, pa saj je tudi dedi ni nikoli poslušal. Ves čas je molčal.

»Kot bi govoril kamnu,« se je pritoževala.

»Pa saj mu tako nikoli ni pustila do besede,« je rekla mami. »No, zdaj pa ima kamen.« Zelo grdo od mami, da tako govori.

Toda tistega lepega jesenskega popoldneva nisem mislila na mami. Veselila sem se hoje po drevoredu, tam se je listja gotovo nabralo do kolen in bom lahko gazila po njem. Najlepše liste sem skrbno poravnala, zbrala v šopek in nato spravila v torbo, da se bom doma igrala z njimi. Ta veliki rdeči bo kralj. Oni pa kraljica v zlati obleki z rdečim ogrinjalom. Skrivaj sem z njimi napolnila žepe in torbo, babi gotovo ne bi pustila, da jih nesem domov. Medtem se je ona zaman bojevala z listnato vojsko, ki je na koncu zmagala in so njeni vojščaki zmagoslavno zavzeli pokopališče. Naenkrat se je od nekod pritepla črna mačka z belima tačkama in jaz sem kriknila od veselja. Ta muca bo moja! Smukala se je med nagrobniki, jaz pa sem stala čisto na miru. Čedalje bliže je bila, vsak čas jo bom lahko pobožala. Takrat pa se babi obrne in jo zagleda.

»Še mačka!«zakriči.»Še mačka mi bo srala na grobu!«

Babi ne mara mačk. Zdijo se ji hudobne in hinavske.

»Sam hudič jo je poslal,« zasope. »Še tu bi me mučil,« dvigne pest proti nebu in me potegne za roko tako močno, da skoraj padem.

»Au, babi, nehaj,« zavpijem, ona pa, kot da me ne sliši.

»Boš šla!« vrže kamen za njo. Mačka skoči čez dedijev nagrobnik in izgine.

»Zakaj si jo spodila?« zajokam. »Lahko bi jo vzeli s sabo.«

A babi me sploh ne sliši. »Si videla, kako me je gledala,« se strese. »Ni dobro, da te črna mačka gleda.« »On jo je poslal, zagotovo,« pokima z glavo.

Takrat se zgodi čudež. Na iztegnjenem prstu mi pristane pikapolonica. Čisto prava, največja, kar sem jih kdaj videla, v živo rdečem plaščku s črnimi pikami.

Komaj se upam premakniti.

»Babi! Babi!«

»Kaj se dereš?«

»Pikapolonica!«

»Kje?«

»Tukaj pri meni! Poglej!«

»Vidim.Pa je res pikapolonica. Čudno znamenje. Najprej mačka, za njo pa še pikapolonica. Le kaj to pomeni?«

»Daj roko!«

»Zakaj?«

»Dam ti jo! Srečo ti bo prinesla. Oo,odletela je! Zaželi si nekaj!«zakličem.»Hitro!«

»Neumnost,«reče babi.»Beživa, vsak hip se bo ulilo.«

»Ne! Zaželi si!«

»Jaz nimam nobene želje,«zamrmra in odvrne pogled.

Tako je bilo vsega konec. Pikapolonica je odletela, medve pa sva zapravili svojo priložnost. Škoda,da si nisem sama kaj zaželela. Na primer, da bi moj oči prišel pome in me odpeljal s sabo v Ameriko.

Toda zdaj je, kar je. Saj so še druge pikapolonice. Pogledam naokrog. Vsi odpirajo dežnike in nekam hitijo. Babi sopiha, ko me vleče za sabo in gleda v tla. Jaz pa strmim v oblake in z obrazom lovim prve dežne kaplje.

AirBeletrinin natečaj kratka zgodba panorama

Miriam Drev

Domov / Articles by: luka

»Pisati o vojni stihiji skozi ženske oči je nujno, preprosto nujno«

Gabriela Babnik

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Prevodni opus Miriam Drev obsega več kot sto del klasičnih in sodobnih piscev tako za odrasle kot tudi za otroke. Romane. Sedem let življenja na Dunaju. Temo tujstva, ki je, mimogrede, tako redka v slovenski literaturi. Pesniške zbirke, ki jih odlagam, da bi dlje trajale. Nazadnje pesniško zbirko Zdravljenje prednikov (Književno društvo Hiša poezije, zbirka Sončnica, 2022). Tematsko sledi romanu Od dneva so in od noči (2021, založba Pivec), le da je zbirka bolj fokusirana, občutja pa neposrednejša. Zdravljenje prednikov, ki govori o prostoru prednikov, nahajajoč se v našem zasebnem in nič manj zgodovinskem spominu, ni pogovor z mrtvimi – razen kakšnega prišepetljaja –, pač pa gre v njej za izvabljanje tistih ravni bivanja, med drugim zaznamovanih s travmo, ki se nahajajo v nas.

»Ljubi moji, pogrešam vas. Nisem se zavedala, zdaj pa vem: shranjeni smo drug v drugem,« se glasi začetek ene izmed pesmi iz sklopa Zdravljenje prednikov v istoimenski zbirki. Preden te vprašam karkoli o prednikih, me zanima, kako si zasnovala zbirko, ki nosi ta pomenljiv naslov?

Pesmi, ki jih nazadnje sestavim v zbirko, imajo pri meni zvečine podoben proces snovanja. Pišem jih, nekatere v enem zamahu, druge s popravki in dodajanji. Običajno dobijo delovni naslov, v zaključni fazi jih razporedim v celoto, o kateri presodim, da je glede tematskega toka najbolj prava. Pri tej zbirki se je glavnina pesmi iz prvega razdelka, ki mu sledijo še Dvojni obroč, Miza iz melamina in Divjina, skoraj po vrsti usula iz mene. Tej tematiki sem v drugačnem kontekstu sledila v romanu Od dneva so in od noči, tukaj pa je bolj fokusirana in občutja so neposrednejša, recimo, da naj bi bile posamezne pesmi puščice, ki jih pošlješ v tarčo.

Ne gre samo za to, da lirski subjekt nosi s seboj svoje prednike, pač pa tudi, da oni nosijo njega oziroma njo. »In če sem v vsakomer od vas, pomeni, da ste me odnesli s sabo tja.« Kje je ta prostor prednikov? Verjetno moraš definirati tudi tukajšnji prostor? Ali pa sploh ne gre za prostorske dimenzije, ampak da se spregovori o nekem drugem svetu?

Ta prostor prednikov je v zasebnem in nič manj v zgodovinskem spominskem fondu, deloma je v nezavednem. Lahko pa ga nekdo bere tudi metafizično, torej onkraj konkretne pojavne oblike in čutne danosti, v smislu »tostran« in »onstran« – kam bo umeščen, je pravzaprav subjektivna bralska odločitev oziroma pristop. Nekje ga opišem takole: »V globino gre. … Nazobčani deli, iztrgani iz znanega okolja. Za pest svetlobnih korenin. Ni popolnoma temno; ni neobljudeno.«

V teh in drugih verzih sem kot izpovedovalka poskušala zajeti nekaj, čemur pravimo neminljivost, in vzporedno lastne bivanjske nanose. Hkrati sem, kot upam, vključila s tem povezane splošnejše arhetipe.

Kako pomembno ti je bilo, da pesmi nosijo tudi izpovedno barvo? Čeprav sem jih ravno zaradi tega resoniranja z onstranskim/drugim svetom brala kot izrazito dialoške …

Oboje je v njih in moralo je biti tako, zlasti pač v tem prvem razdelku, ki vsebuje 27 pesmi. Sicer sem jaz tista, ki zapiše »Kličem te! Kličem te! Oglasi se!«Lahko rečeva, da najprej prisluškujem sebi in vase, ampak po drugi strani se v eni od pesmi, v kateri »odklepam vrata v njuno hišo«, kjer bo treba zakuriti v ugaslem štedilniku, v postopku mojega neveščega netenja plamenov »njeni in njegovi gibi pomikajo čez moje roke«, da ogenj nato zlagoma vzplamti.

Predniki »niso negibni, kot se zdi na prvi pogled«. Prav tako je navidezna njihova minulost; ravni se prekrivajo, zapišeš v eni izmed pesmi. Če te vprašam, ali je literatura pogovor z mrtvimi, bi bilo to preveč trivialno, morda pa vendarle; na kateri točki življenja se odpre tovrstna perspektiva? Opazovanje fotografij umrlih prednikov in razmišljanje na primer tudi o njihovem spolnem življenju?

Ne gre za pogovor z mrtvimi – razen kakšnega prišepetljaja –, pač pa za izvabljanje tistih ravni bivanja, med drugim zaznamovanih s travmo, ki so v nas, v meni. Prenesle so se vame kot sled, ki jo zapusti komet, če rečem, da je bil komet neki posameznik/ca, kot »breme, ki se nevidno, a ne manj težko, nalaga na ramena«.

Na kateri točki življenja se mi je to zgodilo? Intenzivneje v minulih dveh letih, ko so malodane zapored umrli štirje moji bližnji, in vendar sem dogajanje, ki je zdaj zapisano – toda ne v prozni zgodbi ali esejih, temveč v poetičnem prenosu –, nosila v sebi od zdavnaj in vmes. Zanimivo pa je, da so se v ospredje, ko sem pisala, postavile samo nekatere osebe; mislim, da tiste z izrazito dramatičnimi prelomnicami. Te so najbolj daljnosežne in bodisi po genskem zapisu, prek pripovedovanja ali kako drugače prečkajo čas in se zasidrajo v nekom iz naslednje generacije. Skoraj nobene fotografije nisem pogledala v času, ko je nastajala zbirka, celo razmislek je bil podrejen procesu, v katerem so se vrstile notranje slike. V pesmi so se zlagali fragmenti stavkov, stotine vtisov, bila je nekakšna osmoza, v kateri ni manjkalo spolnosti in vsakdanjosti na eni strani, na drugi pa skrajne groze (v vojni) in skrajne bolečine (ob izgubi). Naša psiha je zelo gibčna, kadar ni preveč utirjena.

Kako zelo nas preteklost definira? »Zdaj sta tu vprašanji: koliko podpore dobiš, koliko je manjka? In če ostanem pri tem, kaj lahko pozneje daš naprej?« To je tvoje samoizpraševanje, zato ne pričakujem jasnega in nedvoumnega odgovora …

Tu gre za dinamične preplete tega, da nas pri ravnanju sicer usmerjajo lastna volja in odločitve, ampak družinska in družbena preteklost, ki sta premreženi med sabo, imata prav tako svoj narek. Posameznika/co držita v primežu, od marsičesa pa je odvisno, kako močnem. Po moji življenjski izkušnji se večkrat znajdemo na mejnikih, na katerih imamo možnost prekiniti z odzivi, ki grejo po črti inercije. To velja tudi za podporo. Lahko spremenimo smer ali neki bistveni element, na srečo. Ampak spet: ne vedno. Treba se je spustiti pod previs lastnih privajenih vzgibov, se vsaj začasno odreči meri duševnega udobja.

V eni od pesmi iz sklopa Dvojni obroč smo priča izjemnemu opisu rojstva. Koliko preteklost opredeli ne samo našo sedanjost, pač pa tudi našo prihodnost? Se za temi različnimi časovnostmi skriva globlja filozofija? Gre za cikličnost? Fluidnost?

Rojstvo je dejstvo, ampak zato nič manj skrivnost, magija narave. Se strinjaš, glede na lastno izkušnjo treh procesov porajanja? O tem dejansko lahko še pišemo, si postavljamo vprašanja o detajlih zgoščanja v novorojeno bitje z obeh strani, materine in otrokove – duševnih, telesnih, vsakršnih –, vprašanja o večplastnosti tega dogajanja, tega prihoda.

Prehodi v okviru trojčka preteklost, sedanjost, prihodnost kljub nespodbitnim sledem, ki se s fineso ali grobo zarisujejo od prej v zdaj, prinašajo drugačne, nove stvari. Cikli sami so si lahko podobni, vendar niso nikdar popolnoma enaki, vanje, se pravi, v prihodnost, se vmešajo drugačni vnosi; so prerazporeditve, so (po)ustvaritve. Prihodnost ima nov domet, o tem sem prepričana. In mutacije.

Vse pesmi so pripovedne, nekakšne mini zgodbe. Že tvoj pisemski roman Od dneva so in od noči sem brala kot dragoceno pričevanje nekega časa, hkrati je roman spisan kot avtentična družinska drama, ki skozi refleksijo prikazuje neki manko … Je v poeziji lažje pisati o tem manku, razpokah, kot v prozi?

Hvala za tvoj komentar k mojemu romanu. Seveda literatura med drugim vedno znova dreza v manko. Najprej ga je treba zagledati, saj se izmika prepoznavi, potem lahko sledi literarni prikaz. Proza ga po mojem razjasnjuje bolj postopoma kot poezija, obenem ima možnost širšega obravnavanja tudi z večstranskimi izpopolnitvami literarnih likov, ozadij, množice dogodkov.

Bom vprašala drugače. Ali poezija omogoča drugačen prijem?

Poezija je bolj strnjena, neki manko ali pa vprašljivo dogmo razkrinka z drugačnim prijemom, pri katerem igra veliko vlogo intuicija. V Zdravljenju prednikov gre res za pesmi v prozi, če jih želimo označiti, ampak te »zgodbe« posegajo v tip zaznav, ki jih včasih ni več kot za dih. Čeprav je roman neprimerno bolj obsežna zvrst, s svojo osnovno strukturo (ker variacij romana kot zvrsti je ogromno!) morda omogoča večji nadzor, kajti poezija, če povem s prispodobo, poskuša osvetliti prostore, ki so zastrti; pisanje pesmi zahteva več prepuščanja uvidom, sestavljenim iz čustvenih, fantazijskih in spoznanjskih drobtin, pogosto tudi usedlin. Proza in poezija imata vsaka lastne zakonitosti, ki pa so seveda spremenljive in pretočne.

Mnogi od likov so – tako v tvoji zadnji pesniški zbirki kot tudi v romanu Od dneva so in od noči – zaznamovani z izkušnjo vojne. Kako pomembno ti je, da predstaviš izkušnjo vojne skozi ženske oči? Skozi oči matere na primer, ki je izgubila svoje sinove v vojni?

Če bi konkretno pisala o tragedijah obeh, za nekaj rodov nazaj pomaknjenih strani družine, iz katerih izhajam – in ali sploh obstaja družina, ki ni prestajala usodnih dogodkov? –, bi bil to dokumentaren zapis. In tako dokumentarna literatura kot tudi film sta nepogrešljiva. Bolj gre za to, da meni, kakršna sem, ustrezajo prenosi v roman ali pesmi. Vojna je grozljivo nezabrzdan pojav; kot da je večen, vpisan v človeško čud. Toda v določenem času in prostoru jo doživljajo konkretni ljudje. Pisati o vojni stihiji skozi ženske oči je nujno, preprosto nujno. Ženska je v vojni lahko aktivna kot borka, to je ena od možnosti, ampak kot mati pobitih otrok je tista, nad katero se morija zgrne nenadno, brez usmiljenja, in jo potepta. Ženska onemi. Gre nekako naprej, toda svoje bolečine ne izpove ali pa jo izpove premalo, pretiho. Zato o tem prek literature poročamo me/i druge/i.

Kako takšna ženska preživi?

Zapišem, da ni dokončne tolažbe in tudi ne katarze, a vseeno ženske za jedilno mizo luščijo fižol, pečejo praznično potico, se na ta način prerinejo naprej.

Je pa to dejansko intimna izkušnja mene kot otroka. V glavnem sem »rasla gor« pri babici in dedu, ki jima je, zavednima Slovencema, kakršna sta bila in sta enako vzgojila svojih šest otrok, druga svetovna vojna vzela tri sinove. Kakor sem to iz deleža pogovorov dojela že takrat in se je zarezalo vame, je stvar takšna, da na čustveni ravni nikoli ne pride do enačaja med doseženo uradno svobodo oziroma koncem vojne in to trojno nepremostljivo vrzeljo, ki zazeva ob izgubi. V pesmih je resda nekaj več poudarka na izkušnji matere, ampak nisem pozabila na očeta.

Poetična izpoved, ki ima težnjo razkrivati bit bivajočega, zmore takšno izkušnjo predstaviti oluščeno do bistva, zato omogoča premestitev iz tistega, kar je osebno in umeščeno v zgodovinski okvir, na raven univerzalnega. In kaj to univerzalno sploh pomeni? Pomeni, da se nas onstran časovnic tiče vseh, vedno znova.

Kakšni so fantje v tvojih pesmih, ki vstopajo v vojno? »Prej je bil on sam in najstarejši sin v družini. Zdaj so četa[,]« zapišeš v eni od pesmi. Popišeš izkušnjo mladih ljudi, ki v vojni spominjajo na skavte z nekaj vodniki. »Razlika je v tem, da nosijo puške, nekateri granate.« Izkušnja mladih ljudi torej, ki jo zgodovinske analize pogosto izpuščajo.

Ti fantje so mladi in ne glede na to, da se tolčejo v bitkah, željni živeti. Zgodovina še naprej lajna Horacijev »dulce et decorum est pro patria mori – sladko in primerno je umreti za domovino«. Moje (ne samo moje) pesmi govorijo o nečem povsem drugačnem. Fantje v Zdravljenju prednikov so zagnani, pogumni, vendar obležijo na mokri zemlji in potem ni več ne živega telesa ne upov. Eden je zlasti v ospredju; postane prekaljen, toda »za vekami se mu kažejo domači griči in travnik s plavicami«. Tak fant in enako velja za dekle – naj poudarim, da si pri devetnajstih, šestnajstih, celo štirinajstih zelo neizkušen/a – sleherni dan preživlja v vednosti, da je mogoče zadnji ter zre smrti v oči. In konec pri mnogih ni srečen. Smrt pride.

Seveda je značilnost literature o vojni njena izkustvena dimenzija, toda ali verjameš, da literatura lahko tudi zdravi? S tem ko se tematika katerekoli vojne širi na polje literature oz. umetnosti, prispeva k ohranjanju kolektivnega in zgodovinskega spomina, hkrati pa prispeva k normalizaciji, kvaliteti in smiselnosti javnega diskurza. Si tudi v tem smislu vernica literature?

Vernica ravno ne. Imam pa potrebo, da pišem o teh temah. Ne samo o vojnih, tudi o drugih. In sem hvaležna, da moje knjige, tako romani kot knjige pesmi, lahko izidejo in morda nekomu nekaj povejo. Ivan Dobnik v spremni besedi, naslovljeni Sence pozabljenih prednikov, po filmu Sergeja Paradžanova, zastavi enako vprašanje: »Je umetnost oblika zdravljenja, tudi ozdravitve? In nanj nato odgovori: »Nedvomno ima poezija to magično moč in v sebi tiste univerzalne elemente, ki s sintezo spomina v brezčasje z zapisano besedo na pesniški način izpostavijo območje čustev in dejstev, ki bi drugače bila samo suhoparni zgodovinski podatki.« To je odlično povedano. Ne gre za ozdravitev v absolutnem smislu, kajti brazgotine po vbodih, ki so jih zadale igle izgub, ostanejo. Je pa dobro govoriti in pisati, opozarjati in prečustvovati.

Kaj še povzroča razpoke nekaterim tvojim »likom«? Pri tem mislim tudi na pesem, ki se začne z verzom »Postaven moški«. Postaven moški, ki misli, da nekatere stvari niso namenjene šibkemu spolu. Potem je tu še odnos z očetom. »Hčerke naj bodo predvsem poslušne,« zapišeš. Iz marsikatere tvoje pesmi veje feministični ton. Se motim?

»Feminizem je gibanje, ki zagovarja politično, družbeno in ekonomsko enakopravnost med spoloma v zasebnem in javnem življenju«, se glasi ena od opredelitev. V pogledu zavzemanja za te vrednote delujem v okviru sekcije Mira v Slovenskem centru PEN. V moji literaturi, izraziteje že v zbirki Sredi kuhinje bi rasla češnja, pa gre poleg tovrstnih nabojev, ki so posejani vmes, za bolj intimno, v poezijo pretopljeno samoiskanje in tudi soočanja mene kot zrele osebe z zamotanimi družinskimi odnosi. In tu zlasti vstopam v dvogovor z očetom. Morda zveni čudno, ampak ko pravim, da se prerinem skozi časovne plasti, in sklenem, da bom »vzela s sabo« za naprej neki dogodek namesto nekega drugega, osvobodim sebe in najbrž na subtilni ravni to in ono razklenem v odnosu.

Se torej upiraš?

Bolj ugovarjam privolitvi, da bi bila hči vedno znova določena za žrtveni oltar, kot na primer Ifigenija na Avlidi; ne pristanem na držo, (tudi če me malokdo sliši), da se zgodovina v teh postavkah pač ponavlja in tudi ne na to, da naj se ženska vda v usodo. Pa sva nazaj pri obsežnejšem kontekstu.

V mnogih pesmih posredno ali neposredno govoriš o ženskem telesu. Kaj je v njegovem središču? In kako to telo potuje skozi različne čase? To sprašujem tudi zaradi verza »Pregledam svojo strategijo, zemljevide. Grem znova k temeljnim rečem.«

Žensko telo je marsikaj. Žensko telo se ljubi; zmožno je v sebi nositi dete in ga iz sebe iztisniti, ko to zahteva nezadržna sila. Ob porodu telo kdaj raztrga moč krčev in potem ga zašijejo. Po eni strani je zdržljivo, toda po težkih preizkušnjah opustošeno, drgetajoče.

Zanimivo, da si se ustavila pri verzu, ki ga navajaš. To mi je všeč, kajti že Zoran Pevec, ko je bral zbirko Tirso, je o tamkajšnjem lirskem subjektu ugotovil, da »se nikoli dokončno ne izgubi, ne preneha biti, zares eksistirati, pa naj bo še tako hudo ali na videz brezizhodno«. Za to pa potrebujemo strategijo in stabilna izhodišča.

V Zdravljenju prednikov je moč zaznati razcep med dnevom in nočjo. »Kot bitje nisem do kraja razkrita, to vem. Poznam svoj dnevni svet … V večernih urah je drugače.« V romanu Od dneva so in od noči praviš, da »so živi od dneva in mrtvi od noči«, kar se veže na cikličnost življenja. Je razdelitev na dnevni in nočni čas leitmotiv tudi te pesniške zbirke?

V razdelku Divjina iz te zbirke pišem o svoji/naši instinktivni biti, variiram témo. Tako zelo smo pomeščanjeni, zasuti s civilizacijskimi artefakti in obliti z razsvetljavo vseh vrst, da pozabljamo na neukročeni delež v sebi. Razdelitev na noč/dan je klasična, večna. Kljub temu ni do konca porabljena. V pesmih se kaže v niansah zaznave, se pravi, da je ta diada prerazporejena oziroma osmišljena po moje. Približno takole: »V noč, kjer ni umetnih luči, stopim redkokdaj, čeprav me kliče. Zahuka snežna sova, na lepem budna v votlini med mojimi rebri.« In tako naprej …

V romanu gre predvsem za izpeljavo, da od tistih, ki pripadajo »noči«, lahko kaj porabimo za naprej; kakšna reč je svarilo, kakšna druga potencial.

Miza iz melamina? Kakšna je? Kakšna je zgodba v zvezi s to mizo?

Ta miza je znamenje časa, v katerem je bila izdelana. In zatem nosilka dvojnega časa, ki pomeni partnersko zvezo; skupnosti, v kateri sediš za to mizo, stričevim poročnim darilom. V resnici je bila z melaminom lahko pokrita samo vrhnja ploskev. Melamin je polproizvod, ki se med drugim uporablja za pohištvo. Zgodba pa se tiče moje velike mlade ljubezni, najine dvojine, globokega vzajemnega spoznavanja pa tudi črepinj.

V drugi polovici prebiramo pesmi o dvojini, o srečevanju moškega in ženske. Želela bi si, da bi prebirala samo tvoje ljubezenske pesmi. Med drugim zapišeš: »Sama sem pustila, da si mi vzel mir. Dovoljenje, da se v celicah razrašča želja, sem dala jaz.« Lahko to nekoliko pokomentiraš, tudi v kontekstu videnja in razumevanja ženske kot žrtve spolnega nasilja?

Zakonodaja o odpravi nasilja nad ženskami je po novem dokaj v ospredju, skrajni čas. Izvajanje teh zakonov toliko bolj, pri čemer je ključno, da se ljudje pri sebi začnejo realno zavedati tovrstnega zla, namesto da tiščijo glavo v pesek. Ni pa nasilje v jedru tretjega razdelka zbirke, naslovljenega Miza iz melamina. Kot ugotavljaš, so to ljubezenske pesmi. Navedena verza govorita o impulzu, trenutkih, ko se med dvema zaiskri. Razum mogoče ne bi tvegal, ampak pamet po navadi poklekne pred nepričakovano privlačnostjo, željo po bližini, ki se zbudi med moškim in žensko. Zgodi pa se, da od neke zveze ostane samo prgišče glinenih modrih zvezd.

Je poezija oziroma literatura nasploh določila tvoj odnos do sveta? Smo literati posebno pleme? Je ta naša divjost, nabiranje metafizike namesto gob, enačaj neprilagojenosti?

Niti ne neprilagojenosti. Včasih morda. Sama tako stvarno manevriram skozi zahteve življenja, krize in razne spremembe, da se dojemam kot kamenček, ki je še kar trdno vstavljen v mozaik sveta. Predvsem menim, da smo pisci radovedni, kritični, zajemajoči iz nasprotij; hočemo biti lucidni. Razumljivo, da kdaj pa kdaj zdrsnemo ali zanihamo, sploh eksistenčno. Sicer pa, če si arhitekt, se ubadaš s kompleksnimi vprašanji stavbarske znanosti in umetnosti. Če si narejen iz testa za književnost v njenih vsakovrstnih različicah, pač uporabljaš sredstva in gradivo tega področja, deluješ tako. Izraziš se prek romanov, poezije in ti je v zadovoljstvo, kadar tvoje pisanje nagovori druge.

Kljub tvojemu obsežnemu izvirnemu in prevodnemu opusu ter navkljub dejstvu, da se veselim vsake tvoje nove knjige, romana ali pesniške zbirke, in ju celo odlagam, da bi dlje trajala, in kljub odpiranju teme tujstva, ki je tako redko reflektirana v slovenski literaturi, si prejela komaj kakšno nominacijo in skoraj nobene nagrade … »Če prideš na svet v majhni deželi, si moraš kakor sipa prerazporediti kamuflažne barve navznoter,« zapišeš v eni od uvodnih pesmi … »Si v deželi s tesnimi mejami, ki se neopazno primikajo druga drugi. Silijo ti v obraz.« Kakšna je sploh izbira? Da spustiš pogled in greš v globino?

Hvala za tvoje pozorno branje. Lepo mi je, ko praviš, da branje pesmi podaljšuješ, da bi dlje trajalo. Kdor piše, si želi biti bran. Mogoče ne vsi, verjetno komu zadošča dvogovor s sabo, večini pa najbrž ne.

Pesem zmore strnjeno povedati dvoje stvari v kontrapunktu: prerazporejanje kamuflažnih barv govori o osebni občutljivosti, izjava o tesnih mejah pa je lahko prenos na neko nezmožnosti občeslovenskega značaja, ki se tiče meja.

Izkušnja tujstva me je v marsičem prekvasila in opredelila, kakor na drugačen način tudi tebe. O tem vedno znova pišem. Vseeno ne prevladujejo lastna doživetja. Iztrganost iz domačega prostora je mogočna in pravzaprav pogosta izkušnja, ki jo literarno poustvariš prek fiktivnih identitet s primesmi konkretno preživetega.

Sprašuješ, kakšna je izbira? Da presežeš samo sebe, samega sebe. Da si vrvohodka s privihanim krajcem klobuka.

Miriam Drev: Zdravljenje prednikov (KD Hiša poezije, 2022)

intervju Miriam Drev poezija

Osmanski imperij v Theatrum Orbis Terrarum leta 1602.

Domov / Articles by: luka

Desetletja, ki so oblikovala današnji svet

Muanis Sinanović

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Recep Tayyip Erdogan je v zadnjem desetletju večkrat izrazil navdušenje nad sultanom Selimom Strogim, med drugim je po njem poimenoval leta 2016 odprti tretji most čez Bospor. S tem je prekinil tradicijo strogega ločevanja moderne Turčije in njene osmanske dediščine, ki so jo vzpostavljali vsi prejšnji republikanski voditelji. Svoj revizionizem utemeljuje predvsem na nekaj ohlapnih vzporednicah. Turški predsednik, ki hlepi po starem vplivu in slavi, tako kot Selim želi igrati vodilno vlogo v vsem islamskem svetu, odstraniti opozicijo znotraj imperija in ustvariti svetovno velesilo – za visoko ceno je te cilje deloma tudi uresničil. Kljub temu da je mitologija, ki jo vzpostavlja, seveda ahistorična, pa povezave niso povsem prazne. Ugledni ameriški zgodovinar, izvedenec za osmansko zgodovino, v Božji senci naslika veličastno fresko Selimovega obdobja, ki je vzpostavilo geopolitične tektonske prelomnice, o katerih nas vsakodnevno informirajo množični mediji tudi danes.

Zgodovinopisno delo ni strogo teoretsko, temveč je napisano v poljudnem slogu, z literarnimi prijemi, vključno s fabulativno zasnovo, vendar bogato z viri in podrobnostmi. Ko pridemo do zadnje strani, je učinek, ki ga knjiga pusti na nas, nekoliko podoben romanesknemu: poslavljamo se od določenega vzdušja in določenih protagonistov, z občutkom zaokrožene pripovedi. Po drugi strani nas spremlja efekt strateških videoiger. Na začetku je osvetljeni del zemljevida, ki ga obroblja tema: evrocentrična uradna zgodovina novega veka, o kateri se učimo v šolah. Na koncu so odkriti novi teritoriji, zemljevid osvetljen in ugotovimo, kako močno vlogo pri osvajanju novega sveta in reformacijskem gibanju je odigral Osmanski imperij na osnovi, ki jo je vzpostavil prav Selim, oče bolj znanega Sulejmana Veličastnega, katerega veličastnost pa je pravzaprav izhajala iz strukture, ki jo je v osmih letih vladavine vzpostavil njegov predhodnik.

Španija kot vodilna zahodnoevropska sila tistega obdobja je trepetala pred islamsko nevarnostjo, ki je ogrožala njen trgovski primat. Osmani so bili v Sredozemlju superiorni; Španci so gojili meglene ideje, da jih na vzhodu čaka krščanski kan, ki jim bo pomagal sesuti Turke; enako so mislili, da bodo lahko sklenili zavezništvo z afriškim krščanskim kraljem; preganjala jih je nevarnost notranjega sovražnika, Mavrov, ki bi lahko sklenili zavezništvo s sultanom; in ni čudno, da so tudi v ameriških domorodcih videli muslimane, v njihovih plesih in oblačilih pa mavrske sledi. Paranoja se je potrdila, ko so uvoženi muslimanski sužnji z zahodnoafriške obale k uporu začeli novačiti Indijance.

V nasprotju s tem Osmani niso gojili gorečnosti zunanje verske vojne, temveč so uspeh gradili na integracionizmu. Pred Selimovo vladavino je bila večina prebivalcev imperija kristjanov, ki so se lahko ravnali po svojem verskem pravu. Ugrabljeni janičarji so bili vzgajani v razkošju in izobraževani za najboljše kadre. Sužnji niso odpravljali težaških del, temveč domača, in niso bili ločeni od svojih družin. Iz Španije pregnani Judje so bili sprejeti z odprtimi rokami, saj so prinašali veliko vojaško, medicinsko in trgovsko znanje. Matere sultanov so bile uvožene kristjanke, ki so imele veliko upravno vlogo in so sinove uvajale v posle imperija. Verski sovražnik je bil notranji, Selim je zatiral in vodil genocidne politike proti upornim sefavidskim šiitom na območjih, kjer kot posledica sektaški spopadi divjajo še danes. Sultan je osvojil nekatera njihova področja, prav tako pa porazil Mameluke in zavzel njihove teritorije, ki obsegajo velik del današnjega arabskega sveta, ter s tem ustvaril ogromen imperij.

Dosežki Krištofa Kolumba in mecenske Izabele izhajajo iz religiozne gorečnosti in motivacije odkriti alternativne poti in vire; podjarmljanje Amerik in domorodcev je ves čas bilo utemeljeno na tekmovalnosti in sovraštvu do Osmanov. Mikhail nam izriše psihološka portreta obeh posameznikov, katerih bolestna ambicioznost ter kruti in manipulativni prijemi zadoščajo, da ju, z današnjimi besedami, označimo za psihopata – ko pa natančneje primerjamo njune podvige s podvigi sodobnih voditeljev svetovnih velesil, vidimo, da bistvene razlike ni. Selim je s svojim delovanjem navdahnil tudi slovitega Machiavellija in njegovo politično filozofijo.

Še en pomemben dejavnik evropske zgodovine, na katerega so vplivali Osmani, je bil protestantizem Martina Lutra; ta je do islama gojil dvojen odnos, istočasno ga je seveda sovražil, a v njem videl tudi navdihujoče plati. Mednje sodi ikonoklazem in imperativ neposrednega odnosa z Bogom brez posrednikov. Na drugi strani je bil sam Selim svojevrsten verski reformator, saj je razdrobljeno področje šeriatskega prava z mnogimi možnimi interpretacijami, ki so jih okrajni sodniki skušali svojevoljno uveljavljati, kodificiral v funkcionalno celoto in ga sekulariziral, tako da je po vsem imperiju uvedel enoten pravni sistem, sodišča pa vzpostavil kot pomembne zgodovinske državne institucije. Tudi zato je v današnji Turčiji bržčas močan odpor proti arabskim interpretacijam islama in šeriatskemu pravu, Erdogan pa se sicer lahko razglaša za islamista, vendar sekularnega. Religija je bila tako v Evropi kot v Osmanskem imperiju edina obstoječa ideologija, znotraj katere je bilo mogoče uveljavljati svoje politične težnje; verski odloki so podpirali zatiranje šiitov, sultani sami pa so denimo le redko opravili romanje v Meko, pogosto pa so se predajali pijači in razvratu. Tudi zato so ahistorične izjave antiteistov o religiji kot povzročevalki vojn nesmiselne. Vsako politično nasilje znotraj vladajoče ideologije najde svoje upravičenje, kakor je seveda tudi z liberalizmom, ki institucionalizira brutalna ekonomska razmerja in nasilno »izvažanje demokracije« v obliki rušenja starodavnih mest ter pobijanja civilistov. Tako danes kot takrat so uničevalna dejanja utemeljevali pravni ukrepi in odloki.

Zdi se, da je imel Selim prvi pred seboj zemljevid celotnega sveta, vključno z obema Amerikama, ki pa ga je raztrgal na pol, saj je moč, ki jo je dotlej uveljavil, zadoščala. To, da je prepustil novi svet Evropejcem, je odločilo usodo naslednjih stoletij. Strah pred muslimansko infiltracijo, ki je spremljala brutalne odnose z Indijanci, je vplival na ameriški odnos do manjšin vse do danes. Ko si je Selim glede Amerike premislil, ga je pričakala smrt. Osem let Selimove vladavine je v svetu pustilo neizbrisen pečat in posledice njegovih dejanj ter ukrepov določajo današnjo globalno politiko: turški sekularizem ter vpliv na arabsko politiko; idejo o spopadu civilizacij; ameriške rasne politike; sektaško, sunitsko-šiitsko sovraštvo.

Mikhailovo pisanje je podobno kolumnističnemu, polno anekdot, začinjeno z drobnimi dramatizacijami, ki ne izkrivljajo zgodovinskih dejstev, temveč popestrijo branje. Knjiga ni konceptualno delo, zato to lahko poteka hitro in napeto. Dosti je vznemirljivega slikovnega materiala, sredi knjige pa najdemo snop barvnih reprodukcij podob iz osmanskega imperija, v katere se je užitek zatopiti in proučevati podrobnosti, domišljijsko rekonstruirati tedanje življenje. Knjiga nas vodi po številnih stranskih tokovih ekonomije in mikrodogodkov, ki so, ali pa bi lahko, spremenili zgodovino, če bi se drugače izšli; dobimo recimo uvid v zgodovino pitja kave in kavarn. Izrisana podoba je bujna, vendar predstavljena z občutkom in ustreznim tempom. Minula stoletja se nam ne zdijo več oddaljena, temveč jih v zavesti doživljamo kot vzporedna našemu času in si jih živo predstavljamo. Materialistični intelektualci bodo pogrešali konceptualizacijo in poudarek na ekonomskih tokovih in svetovnih sistemih, ki ga tvorijo. Vseeno je Božja senca delo nenavadnega zamaha, ki mu uspe na nepričakovan način uravnotežiti različne zgodovinske dejavnike, poljudnost in strokovnost, prodreti do širše publike, kontekstualizirati zgodovino in v sodobnem svetu osvetliti izjemno pomembno temo. Ob gladkem prevodu in lepi podobi knjige lahko zaključimo, da gre za eno najpomembnejših prevodnih izdaj zadnjih let.

Knjigo Alana Mikhaila Božja senca: Sultan Selim, njegov osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta, ki je v prevodu Mateja Venierja izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

kritika Osmanski imperij Selim Strogi

Fotografija: Shutterstock

Domov / Articles by: luka

Spoprijemanje s klasiko 1

Noah Charney

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Večino šolskih let sem se učil brez branja. Na fakulteti sem imel šest predmetov na semester namesto štirih, vendar sem prebral literature za približno enega in pol teh predmetov. Zavestno sem se odločil, da bom raje izkoristil odlične predavatelje, ki so mi bili na voljo, ter se udeležil več predavanj, kot bi jih lahko dejansko predelal, če bi prebral vso predpisano literaturo. Tako sem bral dovolj, da sem opravil izpite ter dobil spodobne, a ne ravno odlične ocene. Bil sem tisti fant v letniku, ki je vedno aktivno sodeloval, ni pa nujno, da je opravil bralsko delo. Nikoli nisem bil povsem prepričan, ali mi je uspelo preslepiti svoje predavatelje. A medtem ko so se drugi študenti obotavljali, sem jaz aktivno sodeloval, saj sem lahko z določeno mero elokvence govoril o stvareh, o katerih sem le malo vedel. Imel sem polno malho uporabnih referenc na Biblijo, Shakespeara, Miltona, Danteja, mitologijo – jedro, iz katerega izhaja tako veliko književnosti – in oborožen s temi referencami sem lahko na splošno govoril o knjigah, ki jih dejansko nisem prebral, vendar sem slišal profesorja dovolj govoriti o njih in sem mislil, da lahko tudi sam kaj prispevam zraven. Moja logika je bila, da imam samo štiri leta časa za odlična predavanja na fakulteti, nato pa bom imel celo življenje, da preberem knjige, o katerih smo razpravljali na predavanjih.

Naj na začetku priznam, da sem »klasik« prebral res premalo. Morda vas to preseneča, saj sem profesor in avtor več kot dvajsetih knjig. Pravzaprav lahko kar dobro razpravljam o mnogih klasikah, ki jih nisem nikoli prebral. Si želite dvajsetminutno razpravo o Frankensteinu? Ni problema. Primerjava Jahveja iz Stare zaveze z Bogom Očetom iz Nove zaveze? Jaz sem pravi naslov. Toda ali sem prebral Frankensteina in Biblijo od prve do zadnje strani? Niti ne. Ta »talent« (ki bi ga lahko bolj pošteno imenoval »nakladaštvo«) izhaja iz trdne, široke, a retrospektivno razmeroma plitke izobrazbe liberalne umetnosti. To ni krivda izobraževanja – zgradilo je sijajne temelje, vendar sem se odločil, da bom na teh temeljih še naprej gradil koncentrične, nizke zidove, namesto visoke strukture. Poleg umetnostne zgodovine, kriminala, povezanega z umetnostjo in pisanja – treh predmetov, ki jih poučujem – še vedno vem za nekaj odstavkov o mnogih stvareh, vendar ne kaj več od tega. Začutil sem torej potrebo, da preberem klasična dela, in to kronološko.

Prebrati bi jih moral, ker se nanje nanaša vsa poznejša literatura. To je kot zelenjava – čeprav mi je vsakič ljubši hamburger s sirom in slanino, toda zavedam se, kaj je dolgoročno dobro zame.

Težava je v tem, da ne uživam v branju klasičnih literarnih del. Obstaja odličen citat ameriškega humorista iz 19. stoletja Billa Nyeja: »Slišal sem, da je Wagner boljši, kot se sliši.« To kar dobro povzema mojo izkušnjo s številnimi predpisanimi velikimi deli. Slišal sem, da so odlična. Razumem, da bi jih moral prebrati in občudovati. Morda sem celo sprevidel, kaj je na njih impresivno, vendar mi niso bila všeč. Morda je Wagnerjeva glasba Odlična (z velikim O) ter pomembna in vplivna, toda z izjemo Ježe valkir je nočem poslušati.

Zaradi tega se počutim nekako moralno okrnjeno. Vtis, ki se je izoblikoval v meni, je ta, da bi mi morala biti klasika všeč, če ne celo moja najljubša – in da mora biti kaj narobe z mojo pametjo, če to ni. Dovolj sem odporen, da se zaradi tega ne obremenjujem, da nisem intelektualni ustrahovanec, a se vseeno tako počutim. Stvar je v tem, da vem, da sem dovolj pameten. To ni težava. Morda je težava v tem, da nam na podlagi zastarelih kriterijev govorijo, kaj nam mora biti všeč. Podobno Michelinovemu sistemu ocenjevanja restavracij: je pokazatelj, vendar staromoden, in obisk Michelinove restavracije ni garancija za čudovito izkušnjo. Nisem reakcionaren – klasikam želim dati priložnost. Poleg tega menim, da je koristno, da vsi, ki jih zanima kultura, poznajo temelje naše skupne kulturne izkušnje. Do tridesetih letih prejšnjega stoletja je obstajal seznam nekaj sto knjig, ki so jih prebrali skoraj vsi v izobraženem evropskem/severnoameriškem svetu. To jim je omogočalo izhodišče za razprave in ustvarjanje. Tudi zgodovinarjem, kot sem jaz, pomaga razumeti kulturno ustvarjanja do postmodernega obdobja – ker se veliko tega ustvarjanja nanaša na klasike. Dandanes velika dela zahodne književnosti veljajo za nekoliko zatohla in politično nekorektna, a ostajajo vplivna in pomembna, vsaj do sedemdesetih let prejšnjega stoletja in postmodernizma, ko je postalo modno, da se jim čim bolj izogibamo in jih ignoriramo.

Hočem najti klasična dela, ki mi bodo všeč, razširiti (razmeroma kratek) seznam klasik, ki sem jih prebral, in se prebiti skozi seznam literature, ki bi jo moral prebrati. Zato sem se odločil začeti projekt, h kateremu vas zdaj vabim. Da ne bom goljufal, da se ne bom izogibal branju, se zavezujem, da bom vsak mesec napisal en esej o tem, kaj sem prebral. Če želite, ga lahko preberete. Če pa ste res navdušeni, lahko berete knjigo, ki jo bom jaz bral, nato pa lahko svoje misli objavite v komentarjih. Mesec vnaprej vam bom povedal, kaj bom bral.

Popolnoma bom iskren pri svojih ocenah in opisovanju doživetja knjige. Če se mi bo zdel Dostojevski dolgočasen (po umoru s sekiro, ki je bil odličen), bom to tudi povedal. Če se mi ne bo niti sanjalo, o čem za vraga govori Platon, se tega ne bom sramoval priznati. Skupaj se lahko prebijamo skozi klasike s svežim, neprevzetnim pogledom. Na pomoč bom poklical svojo prijateljico in soavtorico knjige o slovanski mitologiji, profesorico Svetlano Slapšak. Je izjemna avtoriteta na področju literarne klasike in bo moja svetovalka pri tem projektu.

Prvo leto se bom osredotočil na antična dela. V naslednjem mesecu bom bral zbirko grških in rimskih mitov. Mojo različico je prevedel William Hansen (v angleščino), vendar lahko preberete svojo različico, v angleščini ali slovenščini. Mesec kasneje bom bral Iliado in nato Odisejo. Vsak mesec preverite najnovejšo kolumno in, toplo ste vabljeni, da sodelujte v razpravi.

Kolumna naslednjega meseca bo obravnavala grške in rimske mite.

branje literarna klasika panorama

Fotografija: Wikipedija

Domov / Articles by: luka

Nova dimenzija v dialogu s Čehovom

Jasna Lasja

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Dokaj bogati beri prevodnih izdaj proznih del eminentnega ruskega klasika prozaista, pesnika in dramatika A. P. Čehova (1860–1904) pri nas je LUD Šerpa dodalo prvo slovensko izdajo avtorjevega edinega romana Drama na lovu. V prevodu Boruta Kraševca smo Slovenci dobili nov sveženj dialoga z »najbolj ruskim in najbolj evropejskim ustvarjalcem med ruskimi geniji klasične ruske literature«, kot se je izrazil Aleksander Skaza v obširnem spremnem besedilu k izboru avtorjeve kratke proze, novel in povesti z naslovom Dama s psičkom, ki je v prevodu Marjana Poljanca leta 2004 izšel pri takratni ljubljanski Študentski založbi. Zajetno delo, ki zaobjame avtorjevih triindvajset proznih besedil, nastalih oz. objavljenih med letoma 1880 in 1903, je sledilo Izbranim delom iz leta 1950 in 1955 ter Novelam iz leta 1967. Beletrina je leta 2020 v prevodu Boruta Kraševca izdala še tri novele Čehova, nastale med letoma 1891 in 1895.

Tudi te Novele, ki jih je s spremno besedo pospremil Miha Javornik, so podobno kot v prejšnjem navedenem izboru zvečine grajene po modelu t. i. lejkinske scenke, ki mu je Čehov prozaist v osemdesetih letih 19. stoletja dosledno sledil. Prizorček, scenka, imenovana po enem najpopularnejših ruskih humoristov Nikolaju Lejkinu iz šestdesetih let 19. stoletja, ki je sledil strategiji gogoljevskih kratkih prizorov in ustvarjal anekdote, je z osredotočenostjo na epizodno upodobitev človeka v vsakdanjem življenjskem okolju pripravljal podlago za kasnejša dela s prepoznavno čehovsko atmosfero, značilno ne le za avtorjeva prozna dela, temveč tudi za izjemne drame.

Zanimivo je dejstvo, da je Čehov osemdesetih letih 19. stoletja, v času nastajanja romana, zvečine objavljal v humorističnih časopisih, največ v časniku Drobci (Oskolki), ki ga je izdajal prav N. A. Lejkin, takrat najpomembnejši pisec humorističnih del. Vendar ima v nasprotju z enodimenzionalno »lejkinsko scenko« scenka mladega Čehova več ravni – socialno, emocionalno in poetsko raven, ki napoveduje omenjeno poznejšo čehovsko atmosfero in sugestijo. Od tod gre tudi razumeti presenetljivi preobrat v pisavi takrat štiriindvajsetletnega Čehova, ki je vzporedno s humorističnimi prizorčki v časniku Dnevne novice pod psevdonimom Antoša Čehonte med letoma 1884 in 1885 objavljal tudi daljše delo Drama na lovu. Četudi sodi po navedbah prevajalca to delo med bolj priljubljene avtorjeve naslove, ni bilo v obeh spremnih besedilih strokovnjakov niti omenjeno, kar dodatno priča o dobrodošli izdaji tega večplastnega, predvsem pa strukturno nenavadnega romana.

Dramo na lovu, ki jo njegov fiktivni avtor Kamišev mestoma označuje za povest in mestoma za roman, je prevajalec označil kot zmes psihološkega realizma, melodrame, kriminalnega romana in parodije nanj. »Precej očitno je, da je bila zastavljena kot dialog z umetniško poetiko Dostojevskega, predvsem z njegovimi »kriminalnimi« romani (Zločinom in kaznijo in Brati Karamazovimi), v manjši meri pa tudi z Zapiski iz podtalja in nekaterimi dramami Ostrovskega, katerih motive in odlomke parodično preigrava«, je zapisal. Zato ne čudi, da je roman v Rusiji doživel sedem ekranizacij.

Tudi v tem delu ostaja Čehov zvest svojemu zgodaj izoblikovanemu pisateljskemu nazoru; njegova pozornost je scela namenjena običajnemu življenju in preprostemu, »zunanjemu« in »notranjemu« človeku v njem, ki je zunaj katerekoli ideološke sheme v svoji nepopolni naravni in duhovni celovitosti. Njegova življenjska pot razen drobnih, na pogled nepomembnih postaj, upošteva tudi prvine naključja.

Zgodba je na pogled preprosta: nekdanji sodni preiskovalec Zinovjev, ki je tudi pripovedovalec zgodbe, predvsem pa značilni čehovljanski junak, ciničen, nihilističen, pretkan, strasten, izmuzljiv in omahljiv, prinese v branje knjižnemu uredniku zgodbo, ki jo potlej vzporedno z njim beremo tudi bralci. Ob tem ne gre spregledati, da je Zinovjev s svojimi značajskimi lastnostmi nekakšen predhodnik kasnejših protagonistov novelistike Čehova, značilnega za njegovo zrelo ustvarjalno obdobje, še posebej Ivana Lajevskega iz Dvoboja (1891), »neznanega človeka« Vladimira Ivaniča iz Pripovedi neznanega človeka (1893) in Alekseja Laptjeva iz Treh let (1895). Tudi Zinovjev spričo omahljivosti in posledičnih ležernosti ter nedejavnosti, pa tudi strasti in nezmožnosti samoobvladovanja podobno kot navedeni protagonisti iz Novel ne zmore ustvariti niti prave samopodobe, ki bi usmerjala njegova dejanja, niti pravega ljubezenskega odnosa. Kot je zapisal Miha Javornik v že omenjenem spremnem besedilu, je »pronicljivo beleženje tedanjega časa pri Čehovu znamenje propadanja klasične moške figure, ki jo v razvoju zamenja podoba novega, revolucionarnega človeka«.

Seveda so tudi ženske protagonistke Drame na lovu v podobnem nravstvenem in čustvenem krču, ki v veliki meri izhaja iz delno realiziranega ali nerealiziranega, nezadovoljujočega in še manj osrečujočega ljubezenskega razmerja. Kot taka izstopa prav osrednja protagonistka in motiv osrednjega zapleta, Zinovjeva ljubimka Olga, ki se kljub zaljubljenosti v Zinovjeva želi iz preračunljivih razlogov poročiti z njegovim prijateljem, bogatim grofom Karnejevom. Vendar to namero prepreči njena nenadna smrt kot posledica nasilnega dejanja. Tik pred smrtjo se za nekaj trenutkov zave, vendar morilčevega imena ne izda.

Četudi osrednji lik preiskuje umor, ki se nadgradi s še eno smrtjo, je v ospredju sicer kriminalne zgodbe bolj kot razmotavanje štrene o identiteti storilca psihološki profil preiskovalca umora in pripovedovalca Zinovjeva. Ta se osem let kasneje skozi umetelno izpisano pripoved, ki jo prinese uredniku, ujame v lastno zanko, ki jo tako njemu kot bralcu razkrije urednik.

Zanimiv in takrat inovativen pristop h kriminalnemu romanu, v katerem je preiskovalec umora hkrati tudi morilec in ki so ga kasneje privzemali številni drugi avtorji, od Agathe Christie do Patricka Modiana, dodaja v zdaj že bogat bralčev dialog s Čehovom novo, privlačno dimenzijo, ki ji je vredno prisluhniti.

Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu (LUD Šerpa, 2022, prevod Borut Kraševec)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Anton Pavlovič Čehov Drama na lovu kritika

Vesna Lemaić (Fotografija: Marko Golja)

Domov / Articles by: luka

AirBeletrinin podkast: beremo z Vesno Lemaić

Maja Čakarić Klara Škrinjar

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Za vtis vzdušja in povezanost osrednjih oseb se na kratko spustimo v kratke zgodbe iz knjige Trznil je, odprla je oko (izšla pri založbi Mladinska knjiga), najnovejše zbirke pisateljice Vesne Lemaić:

»Nagnil se je in jo zakril. Še se je spomnil, kako sta jo sin in snaha prinesla iz porodnišnice domov. In mu je postalo jasno, da bo punčka nekaj posebnega v njegovem življenju, kot na primer drevo, ki ga je posadil pod oknom in je z leti zraslo, zastrlo pogled na preblizu sezidan blok in mu spremenilo razgled z vejami in ptičjim petjem. Nekaj takega. Ampak vseeno drugače.«

Odlomek bralca hitro potegne v srčiko sedmih zgodb, stkanih v knjigi tako, da že tvorijo roman, in zastavljenih tako, da v njih sledimo razvoju odnosa med dedom in vnukinjo.

Ded in vnukinja nista povsem izmišljeni osebi in tudi nista povsem resnični osebi. Nenazadnje avtorica v uvodnem stavku navede, da so osebe in dogodki izmišljeni, razen tistih, ki niso.

Zato je ded včasih njen ded Ilja, ki mu je posvetila knjigo, vnukinja pa je včasih ona sama. Enako velja za dogodke: ali so se spletli neposredno med njima, ali pa v določenem in otipljivem zgodovinskem obdobju, ali pa se sploh v resnici niso.

Kaj je resnično in kaj ni, je tako rekoč za bralca nepomembno, saj bo ob branju vseeno prepoznal teme, ki ga tako ali drugače zadevajo, saj so univerzalne.

Kako nas torej Vesna v zgodbah sooča s smrtjo, z življenjem, ljubeznijo, odnosi v družini, kako premišljuje o ženskah v tem svetu, mladih fantih v vojnih razmerah, prekarnih delovnih razmerjih, odraščanju, družini, sosedih?

Prisluhnite v podkastu:

Vesna Lemaić je avtorica večkrat nagrajenih kratkih zgodb in romanov, za Popularne zgodbe iz leta 2008 je prejela nagrado Fabula, Zlato ptico, njena zgodba Bolezen pa je uvrščena v antologijo Best European Fiction.

kratke zgodbe podkast Vesna Lemaić

Nina Petek (Fotografija: Stane Jeršič)

Domov / Articles by: luka

Sanje so za budiste most med življenjem izkrivljenih predstav in stanjem nirvane

Liu Zakrajšek

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Nina Petek je slovenska filozofinja, redna profesorica na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Ukvarja se z azijskimi filozofijami in religijami ter že vrsto let proučuje puščavniško tradicijo Himalaje. Je avtorica znanstvenih monografij: Bhagavadgita. Onstran vezi, tostran svobode (2021) in Na pragu prebujenja. Svetovi sanj v budizmu (2022), ob izidu katere smo z njo spregovorili o njenem raziskovalnem delu in budističnem pojmovanju sanj.

Na pragu prebujenja: svetovi sanj v budizmu je vaše drugo objavljeno delo s področja azijskih filozofij in religij, ki jih kot redna profesorica poučujete na ljubljanski Filozofski fakulteti. Monografija se ukvarja z vprašanjem sanj v zgodovini budizma in kar na štiristo straneh zajema poglavja iz theravadskega, mahajanskega, tibetanskega budizma in še mnogih drugih vej in tradicij. Kako ste se lotili pisanja tako obširne študije?

Mislim, da je na vsakem začetku najpomembnejši navdih. To je bilo zame prvo potovanje v Ladakh. Ugotovila sem, da v predelu indijske Himalaje še vedno živijo puščavniki, ki izvajajo prakso joge sanj. Potem sem se odločila, da globlje raziščem to tradicijo. Začela sem podrobno prebirati izvirna budistična besedila o sanjah. V tradicijo vstopiš skozi jezik in metafore, ki jih neka tradicija uporablja za prikazovanje kompleksnih tem. Zavzeto sem se lotila prebiranja, hkrati pa sem si ob branju delala tudi zapiske. V različne svetove sanj sem vstopila skozi sam sanskrt. Na začetku nisem točno vedela, kako bom sestavila te sanjske drobce, a sem nato korak za korak spajala različne sanje in doktrine. Kar sem prebrala in naštudirala, sem oblikovala v študijo, temeljna osnova pa je bil zagotovo začetni navdih iz Himalaje. Med drugim sem prevedla dele izbranih mahajanskih suter in že na ravni samega jezika je bilo to delo zelo razburljivo vzpenjanje in spuščanje po sanjskih svetovih.

Sanje imajo na Zahodu mnogokrat negativen predznak nečesa, kar je zgolj iluzija in ni resnično. To razmerje je v budizmu drugačno, saj je drugačno tudi budistično pojmovanje zavesti, ki ga v vaši knjigi ponazorite s prispodobo o ogledalu. Kakšno je razmerje med zavestjo in sanjami v budizmu?

Zanimivo je, da so sanje integralni del naših življenj, a jih ves čas potiskamo v ozadje. Podobno je bilo tudi v zgodnjem theravadskem budizmu; sanje so bile opredeljene zgolj kot mentalna modifikacija, ki nima neke soteriološke razsežnosti, kot nekaj, kar pravi menih preseže; veljalo je namreč, da pravi, izurjeni menih ne sanja. Ko so se v mahajanskem budizmu nadgradili nauki o zavesti, sploh pa v vadžrajanskem budizmu v tehniki joge sanjanja, pa so sanje dobile tudi številne druge pomene. Tako so v mahajanskem budizmu sanje opredeljene kot nekaj, kar proizvaja naša zavest, ki je bila opredeljena kot rojstni kraj sanj, med drugim tudi njen nezavedni del. Bil je predstavljen sam proces snovanja sanj kot pregnetenja segmentov iz budnosti, ki dobi v procesu sanjanja novo vsebino. Kar je bilo ključno v budizmu mahajana in vadžrajana, pa je bila vsekakor nova vloga, ki so jo dobile sanje. Sanje so modifikacija zavesti, ampak jih ne smemo zavreči, pozabiti, marveč vzeti resno in se z njimi ukvarjati, ker so sanje most med življenjem izkrivljenih predstav in stanjem nirvane.

Kot raziskovalka ste prepotovali Indijo in bivali v bližini jogijev, ki prebivajo visoko v gorah v odročnih samotiščih. Kakšna izkušnja je tovrstno popotovanje v nam zelo nepoznan in oddaljen svet?

Jogiji so zaradi dolgih let izvajanja samotnih meditacij osvobojeni vseh identifikacij, sploh jih ne zanima, kdo si, katere narodnosti, veroizpovedi, si iz Evrope, si iz Indije … Enostavno te sprejmejo. Njihov način življenja jim omogoča radikalno pozabo sebe, ki rezultira v neskončni odprtosti. Do jogijev je v Tibetu zaradi kompleksne politične situacije sicer težko priti, a ker sem si vselej želela raziskati puščavništvo v Himalaji, sem se najprej odločila za raziskavo bogate meniške tradicije vadžrajanskega budizma v Ladakhu v Indiji. Leta 2018 sem se odpravila tja na preliminarni teren in takrat nisem srečala puščavnikov, to pa mi je uspelo naslednje leto. Takrat sem srečala prva puščavnika, letos pa sem poleg jogijev spoznala še jogini, ženske puščavnice, kar je bila tudi moja velika želja. Puščavnice so težje ulovljive kakor puščavniki, kar se kaže tudi v primeru Nigume, prve jogini, ki ni nikoli želela vstopiti v prevladujoči moški diskurz, ki je narekoval tradicijo, ampak je živela na obrobju tako širše družbe kot tudi samega puščavništva, ki je v svojih začetkih znano predvsem po legendarnih moških predstavnikih. Trenutno sem v procesu prepisovanja pogovorov, ki smo jih opravili s puščavniki na zadnji odpravi.

Tibetanski budizem pozna šest jog, torej šest praks jogijev, ki vodijo k doseganju osvoboditve oziroma nirvane v enem samem življenju. Med njimi je tudi praksa, ki jo lahko imenujemo lucidno sanjanje. Kakšne sanjske prakse izvajajo jogiji v Himalaji in ali jih izvajajo še danes?

Tako je, izvajajo jih še danes, že vse od 11. stoletja dalje. Na osnovi mnogih komentarjev ohranjenih fragmentov o praksi zavestnega sanjanja, ki so nastali kot priročniki za lucidno sanjanje, lahko spoznamo mnoge tantrične prakse, ki omogočajo uspešen vstop v sanjske svetove. Da bi jogi prispel do zadnje stopnje sanjanja, traja okoli tri leta. Pri tem mu seveda lahko tudi spodleti. Pri praksi na začetni stopnji je pomembna tudi čuječnostna meditacija – gre za opazovanje sanjskih vsebin in prepoznavanje posebnih kavzalnih zakonitosti, ki veljajo v sanjah in so drugačne kot v budnosti. Zadnja stopnja lucidnega sanjanja pa je tako imenovani kreativni proces sanjanja, v katerem lahko jogi sam vpliva na vsebino svojih sanj. To vodi do poglabljanja ideje, da je vse, kar sanjamo, in vse, kar doživljamo v budnosti, zgolj iluzija naše zavesti, ki je opisana kot čarodej, ki nam pričara najrazličnejše vsebine. Jogiji v sanjah tudi premoščajo strah: zavestno se pahnejo v prepade, se vržejo med leoparde, se samopoškodujejo … Gre za premagovanje strahu pred svojo minljivostjo, ki ga jogiji ne presegajo v budnosti, ampak prav v sanjah.

So bili puščavniki pripravljeni komunicirati z vami? Kako so vas sprejeli?

Zase puščavniki pravijo, da so najbolj običajni ljudje na svetu, ker so tisto, kar bi moral biti vsak človek. Obstajajo pa različne vrste jogijev. Nekateri ne sprejemajo obiskov, sploh ne tujcev, del Ladakha pa je tudi odročna dolina Zanskar, ki smo jo obiskali to leto, v kateri puščavniki živijo tesno povezani z lokalno skupnostjo in imajo aktivno vlogo v družbi. Večino časa sicer meditirajo v osami, a vsi ljudje vedo, kje so njihova samotišča in kdaj bodo prišli mednje ter jih poučili o Buddhovem nauku. So tudi mojstri v tradicionalni tibetanski medicini, zato vsak, ki ga srečaš, do jogijev izraža globoko spoštovanje. To je zelo poseben fenomen. Na zadnji raziskovalni odpravi smo v Zanskarju zato spoznali skoraj vse legendarne jogije, ki tam živijo. Tam so jogiji aktivni člani skupnosti, ki uresničujejo zgled jogija Milarepe, ki je skušal svoje uvide, do katerih je dospel prek meditacij v odročnih predelih himalajskih gorovij, prevesti v posvetni jezik in pomagati ljudem pri njihovih življenjih in izogibanju zlu.

Kakšna pa je razlika med puščavniki in menihi, ki bivajo v samostanih?

Pri puščavnikih sem začutila neko posebno ozračje, v katerem se razblinijo vse miselne strukture. Izražajo se na nek povsem svoj način, v katerem ne prevladujejo visokoleteče fraze, a začutiš, da imajo res obsežno in globoko znanje. Pri nekaterih menihih v samostanih pa sem opazila, da se bolj kot z budizmom ukvarjajo s politiko. Ko sem šla v nek samostan in meniha nekaj vprašala, je šel podatke preverit na Wikipedijo. To kaže na to, da določen segment institucionalne meniške tradicije postaja nekakšen formalizem, zato so posamezni menihi povsem nezainteresirani za posvečanje večine svoje časa za prakse. Jogiji pa nauke budizma razumejo globlje, iz sebe. Vsako leto imam večje težave z institucijami, povezane s sumničenji in pogajanji, nikdar pa z jogiji, poznanimi tudi pod imenom »duhovnimi blazneži«, seveda v pozitivnem smislu, ki predstavljajo zgled modrecev par excellence, saj je v njih neka življenjskost, izhajajoča iz globoke izkustvene modrosti, so čisti, lucidni in odprti ljudje. Niso nas niti spraševali, kaj delamo ali kdo smo, enostavno sprejeli so nas.

Delitev sanj na dobre in slabe sanje v budizmu označuje nekaj več kot zgolj njihovo vsebino, saj so v hindujskih in budističnih tradicijah sanje povezane z naukom o karmi, ki deluje tudi v spanju. Večkrat omenjate, da imajo sanje tudi soteriološki, torej odrešenjski značaj. Na kakšen način se to kaže?

Ideja o karmičnih sanjah je prisotna v theravadskem budizmu, opredeljene pa so bile kot kaotične in umeščene v območje iluzij, ki izkrivljajo pravo sliko realnosti. Na drugi strani pa so bile preroške sanje opredeljene kot nevtralne: so tiste, ki sporočajo, da se bo v prihodnosti zgodilo nekaj neizogibnega. Z vidika sanjalca so lahko dobre ali slabe, vendar je bolj pomembno, kako so interpretirane. Gre za pomemben vzorec preroških sanj, ki ga lahko spremljamo skozi celotno tradicijo budizma. Starši so recimo sanjali o pohabljanju lastnega telesa ali lastnih otrok, ampak je to, kot so pokazale ustrezne razlage sanj, večinoma napovedovalo nekaj vrlega, kar se ima zgoditi. Izpričane so tudi nočne more o razpadu sveta, ki pa, v nasprotju z neposredno sanjsko vsebino, napovedujejo nekaj dobrega. Sanje so veljale za področje, ki ga sami ne moremo obvladovati, lahko pa prek pravilnih razlag sanjskih vsebin dospemo do pomembnih namigov. Preroške sanje so še danes pomemben del tradicije; sanjajo jih osebe na višji duhovni stopnji, recimo Dalai Lama, ki ne sanja več karmičnih sanj, ampak sanje višjega duhovnega ranga. V vadžrajanskem budizmu sanje niso bile opredeljene ne kot dobre ne slabe, ampak je bil proces sanjanja opisan kot trening razkrinkavanja vsakodnevnih iluzij.

Kot raziskovalka sodelujete tudi pri projektu Contemplative Traditions and Psychotherapy, ki poteka pod okriljem oxfordske univerze. Nam lahko poveste nekaj več o tem, kako lahko kontemplativne prakse budizma in joge, o katerih pišete v knjigi, pomagajo tudi pri uvidih v psihoterapijo? Vemo, da je pri nas bolj znana vsaj čuječnost.

Budizem je prešel tudi v zahodno terapevtsko prakso, ker ni dogmatski in ne zahteva podrejenosti čaščenju boga ali kakršnikoli avtoriteti. Pri teh praksah, sploh čuječnosti, se mi zdi težava vsesplošno oznanjanje, prevsem s strani številnih samooklicanih terapevtov, da meditacija kot praksa pomaga tudi pri zdravljenju hudih psihotičnih stanj, ampak na osnovi številnih primerov vemo, da lahko nepravo vključevanje tovrstnih tehnik v proces zdravljenja s strani nezadostno usposobljenih oseb kdaj povzroči še večjo stisko. Meditacija odpre rane, zato se je mora pri rabi v terapevtski praksi posluževati visoko usposobljen terapevt. Meditacija je kompleksen proces, ki zahteva pravo vodenje; tudi v puščavniški tradiciji poznamo primere, ko so jogiji v samotni meditaciji doživeli poraz, se izgubili v njej oziroma v tistih globinah, ki jih niso poznali in jih je razprla sama praksa. Vsaka meditacija, v primeru puščavnikov meditacija v samoti, če je pravilno izvajana, najprej povzroči stisko, ki pa je, pravilno razumljena in osmišljena, prvi korak k napredku. Sicer se mi zdi uporaba tovrstnih praks za namene pomoči v primeru raznih stisk zelo dragocena, a je treba upoštevati še veliko drugih vidikov.

Posvetilo na prvih straneh vaše monografije omenja pomembne raziskovalce azijskih religij in kultur pri nas, med drugim Majo Milčinski in Zmaga Šmitka, priznano in pomembno profesorico ter prevajalko in pomembnega etnologa, ki se je ukvarjal s kulturo Azije. Kaj je tisto dragoceno, kar so prenesli na vas in je vplivalo na vašo filozofsko pot?

Maja Milčinski je bila moja doktorska mentorica in je danes tudi moja prijateljica. Izoblikovala me je do te mere, da me ni ničesar strah. Kadar sem v Himalaji, mislim nanjo, ker me je naučila, da mi tistega, kar je najbolj pomembno zame, ne more predati ona, ampak da se moram do nekih znanj dokopati sama. S tem me je pripravila tudi na »nevarni« teren filozofije, namreč filozofije prakse, ki sega onkraj udobnega študija v kabinetu. Pripravila me je na vse zahtevne izkušnje raziskovanja, ki se ga lotevam.

Zmago Šmitek pa je bil moj kažipot za Ladakh. Zmaga sva z Janom Ciglenečkim intervjuvala o njegovih potovanjih v Indijo. Med pogovorom je dejal, da odhaja v Ladakh in me povabil, da ga tam obiščem. Isti trenutek sem se odločila, da odpotujem v Ladakh, vendar sem se tja odpravila pozneje kot Zmago, ki pa je vmes že odšel na Šrilanko. Tako sva se zgrešila in se nato nikoli več nisva srečala. A vedno ga nosim s seboj, tako kot Majo. Slutim, da se bova še srečala v nekem drugem univerzumu, morda v sanjah. Oba sta moj ideal resničnega akademika, ker sta kljub vsem svojim izjemnim raziskovalnim dosežkom ostala dobra in skromna. Še danes sta moja največja učitelja.

Raziskovanje, s katerim se ukvarjate, je izjemnega pomena, saj je študij budističnih in hindujskih tradicij pri nas še dokaj mlad. Kot profesorica ga uspešno približujete tudi študentom in jim tako odstirate nove svetove. Kaj vam pomeni sodelovanje z mlajšimi generacijami in kaj si želite za raziskovanje vašega področja v prihodnosti?

Študentje in študentke so moja najljubša publika. Do njih čutim tudi veliko odgovornost, saj želim, da bi jim znala vsebine predstaviti tako, da bi ostale z njimi. Skozi leta si pišem njihova vprašanja, saj mi z njimi razodenejo stvari, ki jih morda sama ne bi odkrila v svojem raziskovanju. Morda bi morala svojim študentom večkrat povedati, da mi dajejo ogromno. Zares so čudoviti.

Knjigo Nine Petek Na pragu prebujenja – Svetovi sanj v budizmu, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

budizem intervju Nina Petek sanje

Nika Kovač (Fotografija: osebni arhiv)

Domov / Articles by: luka

Z Niko Kovač: življenje kot v filmu

Valentina Plaskan

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Čas retrospektiv, slovesov, novih postajanj in odhajanj. Ne nujno v tem vrstnem redu. Čas, ko se hočeš nočeš spravimo z življenjem kot takim. Bodisi dvignemo pregrinjalo, s katerim med vsakdanom, prezaskrbljenim za »pomembne« stvari, prekrivamo vsebine, ki jih ne želimo videti, bodisi dodamo novo plast tkanine, ki nam pomaga, da vse, kar nam ne služi več, lažje pustimo za sabo. Pustimo, da pretežki kovčki spominov za vedno ostanejo med pozabljeno prtljago na letališču. Nekje daleč stran. So pa tudi taki, ki ne želijo pozabiti, zato pišejo. In s tem morda nekomu drugemu pomagajo videti večplastnost resnice, brez da bi zato moral splezati skozi isto zajčjo luknjo, skozi katero so se neznani svetlobi ali temi približali sami. Tik pred izidom njene četrte knjige smo se pogovarjali z Niko Kovač, pisateljico, direktorico Inštituta 8. marec, antropologinjo in aktivistko, ki ji raziskovanje in pisanje o vsebinah, ki pritiskajo na nevralgične točke kolektivnega nezavednega, pa tudi povsem zavestnega vedenja in upravljanja družbe ter posameznika v njej, predstavlja klic in poklic. Od zlorab, psihičnih in fizičnih, neslišanosti v sistemu, kjer glasu pogosto nimajo tisti, ki imajo prav, temveč tisti, ki so najglasnejši in najagresivnejši. Je po tem, ko je njen glas in glas Inštituta 8. Marec postal eden bolje slišanih glasov v državi, res še vedno na strani tistih, ki takšnega privilegija nimajo? Se ji to, da kljub izrednemu političnemu kapitalu ne vstopi v politiko, ne zdi izmikanje odgovornosti? Kako je lahko Inštitut 8. Marec, ki zelo jasno zagovarja določene politične vsebine, apolitičen? Katere knjige je v tem supervolilnem in z referendumi zaznamovanem letu, v katerih kampanje je bila močno vključena tudi sama, sploh uspela prebrati? O vsem tem smo se z njo pogovarjali jutro po tem, ko je še zadnjič pregledala besedilo svoje nove knjige, ki bo na knjižne police prišla januarja.

Nika Kovač osmi marec panorama

Fotografija: Shutterstock

Domov / Articles by: luka

Slovenija, najboljša država na svetu?

Valentina Plaskan

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Kaj 32 let po tem, ko so se Slovenke in Slovenci z zgodovinsko enotnostjo praktično enoglasno na plebiscitu odločili za samostojno Slovenijo in odcepitev od Socialistične federativne republike Jugoslavije, sploh pomeni biti Slovenec? Razen ob izjemnih uspehih naših športnikov, ko anonimizirani v družbenih agregatih na stadionih ali v lokalih pred televizijskimi ekrani izgubimo kritično distanco do vseh ponotranjenih konceptov, ki delijo, je videti, da je od zgodovinske enotnosti ostala le še poenotujoča politična komponenta. Takrat, ko strnemo vrste v uporu proti tujim oblastnikom. A tudi v tem kontekstu so osebni interesi domačih politikov in njihovih podpornikov večkrat nad tem, kaj je dobro za vse državljane. Čeprav se tujcem radi pohvalimo, da sta ravno kultura in jezik tisto, kar je zapisano v DNK naše narodne identitete, je tudi kultura polje specifičnega ideološkega boja. Med neželenimi besedami je v t. i. visoki kulturi tudi pojem domoljubja, ki ga SSKJ definira kot »ljubezen do doma, domovine«. »Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu,« je že davnega leta 1964 zapisal eden največjih slovenskih in evropskih pesnikov Tomaž Šalamun. In videti je, da se po Francetu Prešernu v več stoletjih ni našel »heroj«, ki bi razmisleku in zdravemu ponosu na to, da živimo v državi, v kateri je tudi za tiste, ki se imajo za razmišljujoče posameznike, intelektualce, liberalce, dovoljeno biti ponosen na lastno državo, njene naravne bisere in običaje. Vsaj ne »heroj«, ki bi bil rojen na naših tleh. »Celostno gledano je za življenje najboljša država Slovenija,« je prepričan naš sogovornik, umetnostni zgodovinar, pisatelj in predavatelj Noah Charney, Američan, ki z ženo Slovenko že dobro desetletje živi v Kamniku. Glavni promotor Slovenije, kot ga opišejo številni, ki se je širši javnosti priljubil s knjigo Slovenologija – Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej, v kateri s pronicljivo duhovitostjo izrisuje koordinate kulturnega, družbenega in političnega življenja v podalpski deželi.Slovence mora večkrat poučiti, kako naj se brez slabe vesti samopromovirajo tako v znanosti kot v turizmu in zakaj je to pomembno. Zakaj v lastni državi najdemo več slabih kot dobrih stvari in raje kritiziramo, kot da na državo, v kateri živimo, večkrat pogledamo skozi prizmo kvalitete bivanja v drugih državah? Zakaj raje »jamramo«, kako je pri nas vse slabše kot drugje? O vsem tem smo se pogovarjali z našim tokratnim sogovornikom.

Noah Charney panorama Slovenci Slovenija

Fotografija: Ajda Vodlan

Domov / Articles by: luka

Domača knjižnica: Jurij Hudolin

Ajda Vodlan

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Svobodni književnik Jurij Hudolin pravi, da se tudi v Sloveniji lahko preživi »z besedo«, vendar moraš biti vsestranski, kar Hudolin zagotovo je: ni namreč le nagrajevani pesnik in pisatelj, temveč tudi prevajalec, dolga leta je bil urednik, je tudi kolumnist. Besede tako uporablja v več jezikih, v različnih oblikah. Tokrat pa nas ni zanimalo, kako uporablja besede, temveč kje v njegovem domovanju bivajo te že obstoječe besede.

Bralec že od mladih dni

»Spominjam se – imel sem kakih sedem ali osem let –, da me je mama iskala na dvorišču in na igrišču in me naposled našla v otroški sobi, kjer sem bral knjigo. Ni si mogla predstavljati, da bi nekdo pri teh letih ves popoldan bral knjigo. In tako je bilo večino mojega življenja. Bral sem in bral, knjige sem intenzivno kupoval in jih kupujem tudi danes, veliko sem jih dobil v dar, nekatere pa sem si trajno izposodil, kakor radi rečemo, čeprav to ni ravno za zgled, a vendar. Tam nekje do sredine srednje šole sem bral vse po vrsti, kasneje sem se fokusiral večinoma na leposlovje. Vedno sem si mislil, da se v življenju lahko blešči le v leposlovju. In tako si mislim tudi danes, ko sem prebral ogromno število knjig, čeprav je to zrno v silosu koruze, in to me veseli: branja mi nikoli ne bo zmanjkalo.«

Kako nastanejo domače knjižnice?

Hudolinova domača knjižnica je unikatna – to pa zato, ker sploh ni zgolj ena domača knjižnica, temveč se knjižnice nahajajo na več lokacijah: ena pri njemu doma v Ljubljani in ena v Istri, tretja pri mami v Grosupljem in še zadnja pri sinu v Šmartnem ob Paki. V njih je preko 10.000 tiskanih knjig.

»V slabega pol stoletja življenja sem ustvaril štiri razmeroma velike knjižnice. Ker hranim svoje stvari v treh bivanjskih prostorih, kjer v različnih časih bivam, mi prostora še ni zmanjkalo. Moram pa povedati, da sem izdelal še eno, četrto, s skoraj pet tisoč primerki in jo podaril sinu, ki je prav tako strasten bralec. Tudi ta se nahaja v dovolj prostorni hiši, da se ji še lahko pomaga. Knjig nikoli ne zlagam po vatlu, romani sem, poezija tja, dramatika tja; zlagam pa jih po zbirkah: pri meni torej najdete Beletrino na enem mestu, Sto romanov na drugem, zbirko XX. stoletje na tretjem: vse zbirke niso popolne, kakor tudi človek ni popoln in tako tudi književnost ne. Pred leti sem shranjeval in zbiral tudi literarne revije, s čimer sem prenehal, saj se je zadeva preveč razrasla: precej tega sem podaril antikvariatu pod stanovanjem na Mestnem trgu 24 v Ljubljani.«

Na vprašanje, ali imajo njegove knjige posebno mesto v njegovih treh oziroma štirih knjižnicah, odgovori, da zgolj deloma – nahajajo se namreč povsod, niso pa združene in verjetno niti ni vseh. Rad pa ustvarja tudi zbirke po avtorjih od Tomaža Šalamuna do Williama Faulknerja in od Daneta Zajca do Thomasa Bernharda.

Jurij Hudolin s sinom Oskarjem in novinarjem Nejcem Krevsom v svoji knjižnici. Fotografija: osebni arhiv J. H.

»Imam knjige, ki jih berem večkrat in te so v več primerkih v vseh bivališčih. Ena od teh je zagotovo Svetloba v avgustu Wiliama Faulknerja: ne vem, kolikokrat sem jo prebral, zanesljivo pa se bližamo dvomestnemu številu. In tudi: vsakdo mi lahko gre na živce, domača knjižnica nikoli. Ta me pomirja. Ta mi daje voljo do življenja. Tam je toliko zgodb in dogodivščin, da človeku ne le ne more biti dolgčas, temveč v tem vidi nekaj, česar ne more nikjer drugje. V knjižnicah imam spravljenih nešteto življenj, ki jih ne bom mogel nikoli izživeti, še dosanjati ne. In to je vitalnost, gonilo, vsakič novo rojstvo.«

Za zaključek, ko debatirava o času, ki ga je vedno premalo, tudi za bolj dovršeno urejanje domačih knjižnic, pa mi pove: »Človek nikoli ne more imeti vsega, kar si želi. Je pa že tako, da si lahko zadovoljen tudi tako, če se znaš tega zavedati …«

domača knjižnica Jurij Hudolin panorama

Ilustracija: John Tenniel

Domov / Articles by: luka

Z novim prevodom k odkrivanju (novih) poti po čudežni deželi

Tina Bilban

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Alica v čudežni deželi angleškega matematika, logika, pisatelja in pesnika Lutwidgea Dodgsona, ki je svoja umetniška dela objavljal pod imenom Lewis Carroll, je eno od tistih dolgoživih del, ki še dolgo po avtorjevi smrti privabljajo nove bralce.

Knjiga je nastala v obdobju viktorijanske Anglije, ko je bila večina literarnih del za otroke podrejena didaktičnosti. Alica v čudežni deželi se je te podrejenosti uspešno otresla. Carroll je ustvaril eno od prvih nonsensnih besedil, v katerem premika, nakazuje in izmika pomene. Bralcu, vajenemu vsakdanjega sveta in njegove realnosti, se vseskozi izmikajo tla pod nogami. Carroll gradi svoj neoprijemljivi domišljijski svet, ob tem pa se, kot bo značilno tudi za kasnejša nonsensna besedila, vseskozi poigrava z jezikom. Pri tem je še kako pomembno, da je Lutwidge Dodgson, kadar se ne prelevi v umetnika Carrolla, logik in matematik ̶ Aličine dogodivščine in čudežna dežela, v kateri se znajde, mnogokrat izhajajo iz logiških nesmislov, napačno izvedenih logiških operacij. Carrollov svet ne le, da ni na prvo žogo didaktičen (čeprav se pozornemu bralcu lahko ob natančnem branju razkrije marsikaj o logiki, matematiki, angleški kulturi), je tudi kompleksen; mladih bralcev ne podcenjuje, s tem pa si poleg mladega pridobi tudi odraslo občinstvo.

Da so se kompleksnosti Carrollovih del o Alici (poleg Alice v čudežni deželi še njenega nadaljevanja Skozi zrcalo (Through the Looking-Glass)) zavedali tudi bralci, katerih življenjski svetovi so že precej oddaljeni od avtorjevega sveta in njegovih izkušenj, so poskrbele spremne besede in anotirane izdaje, še posebej t. i. The Annotated Alice Martina Gardnerja, ki ob robu besedila razkriva številne Carrollove navezave, kulturni, družbeni, znanstveni in filozofski kontekst. Sodobni bralec se šele ob tovrstnih izdajah zave celovite izjemnosti besedila, ki uspeva nagovarjati raznolike bralce še več kot 150 let po izidu: ob ljubiteljih viktorijanske književnosti in/ali nonsensa tudi številne navdušence nad logiko in matematiko (iz Alice v čudežni deželi je tako izšlo kar nekaj poljudnoznanstvenih knjig, ki bralcem s pomočjo izkušenj, ki spominjajo na Aličine, bralcem pomagajo razumeti npr. kvantni svet ali pa svet računalniške logike, glej npr. Alice in Quantumland Roberta Gilmora ali Lauren Ipsum Carlosa Buena), ob številnih priredbah (Alica svoje dogodivščine doživlja v slikanicah, stripih, risankah, filmih in še kje) pa tudi nekatere sodobne mlade bralce.

Alica v čudežni deželi se tako danes, po več kot 150 letih, zdi še vedno aktualna knjiga, ki bi lahko nagovorila tudi sodobne (mlade) bralce. Tako je bilo uvrščena tudi v I. letnik zbirke Zvezdna Beletrina, ki prinaša klasična besedila mladinske književnosti, večinoma z novimi prevodi in s spremnimi besedami, pospremljene, kjer je le mogoče, z izvirnimi ilustracijami. V primeru Alice v čudežni deželi je bilo vse to še kako dobrodošlo.

V preteklih prevodih se je, kot so ugotavljali nekateri domači strokovnjaki in navdušenci nad Carrollovim pisanjem, izgubilo kar nekaj Carrollove kompleksnosti. O tem je na primer pisal Miha Mohor (tudi avtor spremnega besedila v tokratni izdaji Alice v čudežni deželi), ko je za monografijo Alica v svetu Čudežnih dežel. Prevodi mojstrovine Lewisa Carrolla z izvirnikom primerjal slovenska prevoda Boga Preglja in Gitice Jakopin, ob tem pa ugotavljal, da »so spremembe besedilnih prvin izbrisale številne ubesedovalne postopke nonsensa, zaradi česar sta se slovenski Alici bistveno oddaljili od izvirnika«. Tokratno izdajo Alice v čudežni deželi je prevedel Milan Dekleva, večkrat nagrajeni pesnik in prevajalec, znan tudi po svojih prevajalskih akrobacijah za prevajanje posebej zahtevnih besedil s področja mladinske književnosti, na primer humorne slikanice v verzih Bi se gnetli na tej metli Julie Donaldson, s katero se je vpisal tudi na IBBY častno listo. Da bi novi prevod ovrednotili enakovredno prevodoma Boga Preglja in Gitice Jakopin, bi bila potrebna natančna primerjalna analiza, ki bi močno presegala prostor, namenjen tovrstni recenziji. Lahko pa po branju Mohorjeve analize in Deklevovega prevoda zaključimo naslednje: na mestih, ki jih Mohor v svojem prispevku izpostavlja kot problematična, tudi Deklevi ne uspe ohraniti vseh Carrollovih prijemov in postopkov (vprašanje pa je, seveda, koliko je to sploh mogoče), hkrati pa lahko bralec ugotavlja, da je prevod lepo berljiv, bralcu pa kot celota omogoča vpogled v temeljne značilnosti izvirnika ̶ od duhovitosti in nonsensa, do poigravanja z logiko in elementi iz Dodgsonu sočasnega družbenega okolja.

Vse te elemente bodo mladi bralci verjetno opazili le, če bodo nanje posebej opozorjeni. Del te naloge opravi spremna beseda Mihe Mohorja, ki knjigo postavi v kontekst njenega nastajanja, mlade bralce pa seznani tudi z značilnostmi nonsensa. Mohor v svojem spremnem besedilu omenja tudi vstopanje Alice na druga področja:

»Znanstveniki v njej iščejo potrditev svojih odgovorov na zapletena vprašanja o človeku in vesolju, vedno znova jo jemljejo v roke filozofi, da bi se poglabljali v temačne kote nadčutnega, umetnike spodbuja k drznim eksperimentom, sociologom se kaže kot metafora nasilja družbe nad posameznikom, psihologi med vrsticami raziskujejo blodnjake človekove podzavesti, matematiki pod njeno skorjo iščejo skrite logične uganke in zapletene matematične probleme, politiki se s paradoksalnimi navedki iz nje prizadevajo napraviti svoja stališča sprejemljivejša, predvsem pa je predmet proučevanja kot temeljno delo književnosti nonsensa.«

Mohor nas po večini teh poti k Alici in od Alice v svoji spremni besedi ne popelje, jih pa nakaže. Po njih se bodo morali z mladimi bralci na primer podati učitelji, starši ali bralni mentorji. Nova izdaja jim za to ponuja dobro izhodišče ̶ nov prevod, poln jezikovnih akrobacij, in spremna beseda (v kateri sicer lahko natančnega bralca zmoti obilje pomanjševalnic), ki knjigo postavlja v kontekst in nakazuje številne možne poti njenega nadaljnjega raziskovanja. Ob tem pa ne gre pozabiti tudi na ilustracije Johna Tenniela. Kot v spremnem besedilu O ilustratorju in ilustracijah zapiše likovni urednik zbirke Damijan Stepančič, je bil Tenniel »eden najprepoznavnejših ilustratorjev tako imenovane viktorijanske dobe«, njegove ilustracije v Alici v čudežni deželi pa še danes določajo naše predstave o Alici in ostali druščini. Že sam izbor ilustracij tako besedilo postavlja v kontekst njegovega nastajanja, hkrati pa ponuja izhodišče za premisleke različnih interpretacij in pristopov k Alici v čudežni deželi, saj so se slednji pogosto navezovali tudi na Tennielove ilustracije. Nenazadnje bralci, ki smo se z Alico v čudežni deželi že srečali, praviloma vsako novo upodobitev Alice presojamo tudi v odnosu do prvih Tennielovih ilustracij.

Pred nam je torej kompleksno klasično besedilo, ki bo lahko v novem prevodu in izdaji uspešneje nagovarjalo tudi slovenske bralce, pa naj gre za bralce, ki se k Alici vračajo, ali pa za tiste, ki se z njo srečujejo prvič. Pred nami je besedilo, ki nam, sodeč po številnih študijah, še po 150 letih odkriva nove poti v čudežno deželo in do sedaj še neraziskane elemente te dežele. Morda bo nova izdaja k odkrivanju teh novih poti uspela pritegniti tudi nove (mlade) bralce.

Knjigo Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla, ki je v prevodu Milana Dekleve izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Alica v čudežni deželi kritika Lewis Carroll

Fotografija: Shutterstock

Domov / Articles by: luka

Teror praznične »sreče«

Valentina Plaskan

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Takoj po noči čarovnic, še enem »prazniku«, ki smo ga prilagojenega za potrošnike uvozili iz Amerike že v začetku novembra, božični filmi prevzamejo primat nad vsemi on demand pretočnimi platformami z videovsebino. Na radijskih postajah se v naša ušesa hočeš nočeš počasi usidrajo različni božični hiti, ki nas v nakupovalnih središčih nagovarjajo s klišejskimi oznakami, ki v 21. stoletju pritičejo praznikom: »treba je biti srečen z družino, božično dekoracijo je treba izobesiti že v novembru, darila pa najbolje, da naročimo že kar avgusta, da bodo prišla pravočasno«. Predvsem pa: »prazniki so čas ljubezni«. Če je bilo zaradi imperativa sreče to obdobje, ki se je v zadnjih letih tudi pri nas iz nekaj tednov prelevilo v dva meseca, za marsikoga psihološko zahtevno že prej, se je po dveh pandemičnih letih, ko je naš vsakdan krojilo navodilo, da je priporočeno biti daleč stran, daleč vsaksebi, da smo dobro, vse skupaj še poslabšalo, ugotavlja psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik. Božič, simbol časa, ko naj bi bili eno z družino in najbližjimi, je za številne namreč povsem nasproten čas. Čas, ko se v samotnosti spominjajo vseh izgub, tistih, ki bi morali krojiti ta praznični portret obilja, pa jih v njihovih življenjih ni več. Ob tem ne gre zanemariti okoljskih dejavnikov, za številne, tudi pri nas, so prazniki del obdobja, ko je noč daljša od dneva, večkrat se zgodi, da dom zapustimo, preden se dan dodobra zariše na obzorju, ob povratku pa znova srečamo le temo. Pomanjkanje izpostavljenosti dnevni svetlobi po številnih raziskavah vpliva ne le na imunsko odpornost, temveč tudi na razpoloženje. Zakaj je za nekatere najbolj bleščeči in čaroben mesec v letu, kot nam ga prodajajo trgovci in filmski giganti, najzahtevnejše obdobje v letu, ko se stiske in tesnobe še poglobijo in kako se postaviti po robu zahtevam družbe, smo se pogovarjali s psihologom dr. Kristijanom Muskom Lešnikom.

Kristijan Musek Lešnik panorama prazniki

Domov / Articles by: luka

Več sto ptic za en žalosten ci-ci in ena sama ptica za pesem …

Gaja Kos

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Na pravljičnih veznih listih ob palmah in izvirnih drevesih-listih najdemo zlata granatna jabolka in zlato ptico, pospremijo oziroma pripeljejo pa nas naravnost na razkošno kraljevo posest, na kateri rastejo oranževci in datljeve palme, po katerih se preganjajo majhne razposajene opice in kjer naj bi živel celo tiger (avtorica v besedilu s pripombo, da ga prav zares ni videl še nihče, sicer o tem zaseje dvom, a na ilustracijo le »podtakne« tigrov rep – če ni kaj drugega, seveda). Pravljica Tisoč ptic, kot je za pravljice nasploh značilno, ni postavljena v konkreten, točno določen čas in kraj, vsekakor pa diši po eksotičnem. V njej svoje mesto najde osamljeni kralj, ki ga najbolj razveseljuje in pomirja petje ptic.

Nekoč zasliši čisto posebno pesem, ki mu ne da več miru. »Tako znano je zvenelo, milo in toplo, kot nežen objem.« Služabnike nemudoma pošlje po ptico, ki zna tako rajsko peti in hkrati veli napraviti najlepšo srebrno kletko. Poleg tega, da je kralj osamljen in otožen, saj nima ne žene ne potomcev, o njem izvemo tudi to, da rad poleževa na vrtu, pije popoldanski čas in ob večerih vesla. Njegove otožnosti nič ne zmanjša dejstvo, da ptica – izkaže se, da gre za rajčico –, ki jo služabniki naposled najdejo, v kletki iz sebe ne spravi drugega kot žalosten ci-ci. Kralj se domisli, da bi ji morda dobro dela ptičja družba in tako v kletko dodajajo ptico za ptico, dokler jih ni, v seveda mnogo večji in še bolj razkošni kletki 999. A prav nič se ne zgodi, nobena melodija, ki bi pobožala uho in srce, ne pride iz stoterih ptičjih kljunčkov. Žalostne so ptice in žalosten je kralj. Nekoč pa eden od služabnikov prinese novico, da na robu mesta živi deček s ptico, ki prelepo poje in kralj takoj pošlje ponj. Ko se deček s svojo pernato družabnico zglasi na dvoru, se kralj najprej namrdne ob skromni kletki, a dvorjani opazijo nekaj drugega – da kletka sploh nima vratc! Ko ptica zleti iz kletke, sede nanjo in zapoje, kralj doživi razsvetljenje. Kako je mogoče, da je zmoglo 999 ptic skupaj le nekaj žalostnih tonov, ena sama ptica pa prelepo pesem? Ključ uganke se kajpada skriva v svobodi! Za dečkovo ptico kletka (brez vratc) ni zapor, pač pa varen, domač kraj in pribežališče, ki ga lahko v kateremkoli trenutku zapusti in se vanj kadarkoli vrne. Prebujeni kralj takojci veli izpustiti ptice iz kletke velikanke, modremu ali pač le otroško nedolžnemu dečku pa obljubi kraljestvo. Kralj je pravzaprav precej pasiven junak, ki mu deček, prav tako nenamerno, odpre oči in srce, da zmore videti in občutiti onkraj želje po prilaščanju in posedovanju. Slikanica Tisoč ptic torej odpira zanimive, konec koncev tudi zahtevne teme, o katerih moramo vedno znova govoriti, saj so še kako pomembne. Ob njej se z otroki lahko pogovarjamo o vrednotah, osnovnih pravicah, problematiki kratenja svobode nekomu za doseganje lastnega užitka, o človekovih težnjah po podrejanju narave in drugih živih bitij, pa tudi o osamljenosti, možnosti učenja starejših od mlajših, tudi odraslih od otrok, pa tudi o tem, da lepo porodi lepo oziroma da se dobro vrača z dobrim.

Motiv ujete ptice, ki ne more/noče peti, je seveda znan, tudi motiv rajske ptice je znan tako iz ljudskega slovstva kot tudi povesti. A prav ptice so s svojim lahkotnim gibanjem, možnostjo premagovanja velikih razdalj in širokim razgledom na svet seveda odlična prispodoba za svobodo. Sploh pa je Andreja Peklar s ptičem v glavni vlogi enkrat že spisala – pravzaprav izrisala – zelo uspešno zgodbo. V mislih imam seveda velikega Ferda, glavnega junaka umetničine vrhunske slikanice brez besedila Ferdo, veliki ptič, ki je pozornost zbujala tudi v tujini; nominirana je bila za Silen Book Contest v Bologni, uvrščena na seznam Belih vran, izbrana na častno listo IBBY, dobila priznanje Hinka Smrekarja, nagrado za najlepše oblikovano knjigo na knjižnem sejmu in znak za kakovost zlata hruška. Tokrat je v knjigi ptic veliko, pa tudi besedilo ima, ki pa je natančno izčiščeno, v njem ni ničesar premalo in nič odveč. Takšno se odlično poda k dovršenim dvostranskim ilustracijam, na katerih pride do izraza ilustratorkin smisel za dramaturgijo tako posameznih prizorov kot celote. Zvečine dokaj umirjeno dogajanje, ki pa dobro odseva kraljeva občutja, za kar imata nekaj zaslug seveda tudi obrazna mimika in telesna drža osrednje figure, učinkovito razgibavata menjava prizorišč in razgiban kolorit. Tudi tokrat so ilustracije v avtoričinem prepoznavnem slogu, skratka paša za oči.

Tisoč ptic po eni strani torej lahko deluje kot dokaj enostavna pravljica s srečnim koncem, ki bo z elementi velike želje, napetega pričakovanja, skorajšnjega obupa in slednjič razsvetljenja in finalne akcije pritegnila že najmlajše, vrtčevske otroke, po drugi strani pa z nekaterimi svojimi plastmi ponuja odlično izhodišče za dragocene pogovore z mladimi bralci – nenazadnje o nas samih in našem mestu v svetu. Slikanica Andreje Peklar je pač tiste vrste knjiga, ki lahko odpira oči, razpira krila in širi duha.

Andreja Peklar: Tisoč ptic (KUD Sodobnost International, 2022, Gugalnica)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Andreja Peklar kritika otroška literatura slikanica Tisoč ptic

Fotografija: Shutterstock

Domov / Articles by: luka

Najboljše knjige leta 2022

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju_ici
Članki
Podkasti

Čas je za knjižno bilanco iztekajočega leta. Sestavljanje seznamov najboljših knjig je težko delo, zato smo ga zaupali literarnim kritikom, urednikom in publicistom, takorekoč poklicnim bralcem. Vsakega izmed njih smo prosili za en knjižni naslov, ki je v tem letu izšel v slovenščini in je nanje naredil velik vtis. Tu so njihovi odgovori.

Ingrid Kovač Brus, odgovorna urednica 3. Programa Radia Slovenija, program Ars:

»Izid vsake nove monografije, prihajajo približno na dve leti, zgodovinarja dr. Andreja Rahtena je prvovrsten bralski dogodek. Eruditsko, hkrati pa zelo elegantno in lahkotno se avtor sprehaja skozi države, ki so nastajale in razpadale na našem prostoru v zadnjem stoletju in pol, izrisuje prelomne politične dogodke, spletke ali diplomatske poteze v ozadju, popolna naključja, ki so spreminjala zgodovino. Vedno tako živahno in strastno, da je znanstveno pisanje hkrati tudi napet politični triler ali pa humoreska, odvisno od dogodkov, seveda. Tako je tudi njegovo zadnje delo Anton Korošec: slovenski državnik kraljevine Jugoslavije (Cankarjeva založba), ki ga je spisal ob stopetdeseti obletnici Koroščevega rojstva. Vzpon duhovnika v osrednjega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja je biografija, a Rahten spet ustvari živo, skoraj filmsko podobo niti ne tako oddaljenega, a očitno zelo zatohlega časa. Politika že na naslovnici duhovito pokaže kot jadranskega ribiča, kot bi bralca izzival z vprašanjem, ali je bil Korošec morda tudi med prvimi sodobnimi turisti ali je bila Dalmacija le njegov Pont. Medtem ko čakam na leto 2024 in upam na novo Rahtenovo delo, vem, da me čaka še knjiga dr. Mateje Ratej Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji, ki je prav tako izšla letos.«

Gabriela Babnik, pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka:

»Želela bi si predlagati veliko knjig, od romana Ime mi je Sarajevo Adriane Kuči do pesniške zbirke Miriam Drev Zdravljenje prednikov, toda knjiga, ki se me je res dotaknila, je roman Franja H. Najija Noč na obisku (Litera), ki obravnava temo o evtanaziji. Ta je v družbi še vedno nesprejemljiva oblika odhajanja posameznika/posameznice po lastni volji. Tematsko se roman plasti, od spraševanja o obstoju boga do homoerotike, od ljubezni na starejša leta do razpadle družine, od finančnega aspekta smrti do spraševanja, ali danes sploh še znamo umirati. Evtanazija, dojemanje smrti in umiranje so osvetljeni analitično, s poznavalskim notranjim uvidom, saj je dr. Franjo Naji tudi predstojnik kardiologije na UKC Maribor, hkrati pa z dobršno mero avtorjeve empatije in kot stvar subjektivnega doživljanja, ki pretresa ne samo umirajočega, pač pa predvsem njegove bližnje. Kar me fascinira je, kako je Franjo H. Naji opredelil umirajoče telo in vse tisto, kar ga presega; na koncu ostanejo besede, ki zadevajo ob rob možnega in izrekljivega. Jezik, ki poskuša izrisati izginevanje, nas sooča z mejami človeškega, in si ga je bilo trebav tem romanu, ki je prepreden s tišinskimi, monološkimi pasusi, pa čeprav je tudi izrazito dialoško zasnovan, šele izmisliti. Mislim, da takšnega romana pri nas še nismo imeli.«

Muanis Sinanović, pesnik, literarni kritik in publicist:

»Moj izbor je delo Alaina MIkhailaz naslovom Božja senca: Sultan Selim, njegov osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta (Beletrina 2022, prevedel Matej Venier). Gre za knjigo velike zgodovinopisne globine, ki je napisana v vznemirljivem, skoraj romanesknem stilu. Ta buri intelekt in domišljijo, ne da bi silila k obremenjevanju in študioznosti. Kar je posebej pomembno zato, ker Mikhail pravzaprav prevpraša pripoved, ki je v središču zahodnega geopolitičnega samorazumevanja skozi stoletja, v novi ponovitvi pa tudi skozi dosedanje 21.stoletje in njegovo idejo o spopadu civilizacij. Ne da bi luč umaknil stran od Evrope, osvetli izjemno razvito in večplastno strukturo osmanskega imperija ter pokaže soodvisnost evropskega novoveškega osvajanja sveta ter osmanske premoči v Sredozemlju. Evropa in Osmanski imperij sta se v srditi tekmi tudi medsebojno sorazvijala in ta tekma je določila usodo naslednjih stoletij. Boj se je utelesil v dveh bolestno ambicioznih posameznikih, Krištofu Kolumbu in Selimu, skozi branje pa dobimo tudi psihološki uvid v njuna značaja. Naše stoletje postaja multipolarno, svet dobiva nove supersile, to pa zahteva tudi novo razumevanje novoveških izvorov: ne samo evropskega, temveč tudi osmanskega prispevka k le-temu.«

Veronika Šoster, literarna kritičarka in urednica:

»Plima Ane Schnabl (Beletrina) te odnese, še preden se dobro zaveš. Razbohoti se s svojo govorico, ki je divja-živa-grda-živčna-tečna-odštekana-naporna-huda-uf! Ne pusti ti dihat, niti za minuto, avtorica si da duška in je pri tem najbolj schnablovska do zdaj. Ne izpustite je, ona zagotovo ne bo izpustila vas. Varni pristani so itak precenjeni.«

Aljaž Koprivnikar, pesnik, literarni kritik in umetniški vodja festivala Fabula:

»Izmed knjig, ki so na slovenskem knjižnem trgu izšle v letu 2022, bi izpostavil hibridni roman Materinska knjižica avtorice Katje Gorečan (LUD Literatura). Presunljiv poetični roman, s katerim avtorica ponovno opozori na svojo prepoznavno avtorsko govorico, na mojstrsko obvladanje tkanja vsebine in forme, in zavzema izkušnjo, o kateri je treba spregovoriti tako na osebni kot družbeno-politični ravni. Delo, ki v slovenski knjižni prostor po daljšem času končno le prinaša svežino, visokokakovostno branje, ki zareže v svojega bralca/bralko, ob tem pa na več nivojih razpira različne diskurze s tematiko, o kateri večji del našega literarno-družbenega prostora ostaja previdno tiho.«

Tonja Jelen, literarna kritičarka, pesnica in moderatorka literarnih dogodkov

»Za meni zelo ljubo knjigo v tem letu bi proglasila delo, ki me je nagovorilo v mimobežnem občutku izginjanja, v tem, da so lahko samo obrisi in odtisi dovolj, da imamo občutek sobivanja. Pa četudi drug mimo drugega. In prav to subjektka nudi za možnost, da poda roko – sočloveku, živali, vodi. Aja Zamolo je v pesniškem prvencu Nenaključno (Črna skrinjica) ubesedila vse tisto, kar iščejo nočne sence in si želijo jutranji koraki. In vse to v tako naravnih, organskih odtisih in potegih (tudi) sredi urbanega.«

Mojca Pišek, literarna kritičarka, esejistka in publicistka:

»Zakaj ne pišem Dijane Matković (Cankarjeva založba) je knjiga, ki si jo slovenski bralci zaslužijo, tudi in prav zato, ker so v tridesetih letih, odkar so monorazredno in polikulturno federacijo zamenjali za mononacionalno republiko, povsem izgubili razredno zavest, in to v času ekonomske tranzicije, ko bi jim najbolj prišla prav. Dijana Matković pomembno ugotavlja, da je slovenska družba nepripravljena že na sam pogovor o razredno razdeljeni družbi in nepravicah, ki jih ta razdeljenost poraja, kaj šele na identitetno samoprepoznanje večine, ki je ostala v delavskem in nižjem srednjem razredu, a se je namesto za razredni boj odločila za posvojitev ideologije osebne ambicije, aspiracij in samouresničitve.«

Andraž Gombač, urednik kulturne redakcije Primorskih novic:

»Ni lahko izbrati naj knjige leta, a to je sladka skrb: preveč je dobrega, odličnega, od leposlovja do strokovne književnosti, od domačih dosežkov do prevodnih vrhuncev, od klasikov, ki so se že zdavnaj scela preselili v knjige, do sodobnih, še kako živih mojstrov in mladih, ki najboljše šele obetajo. Naj izberem novi roman svojega dragega profesorja? Izvirno knjižico duhovite striparke? Kriminalko? Poezijo? Ponatis enega največjih romanesknih ciklov v vrhunskem prevodu, ki mu čas ne more do živega? Še jih je, še, a tu in zdaj se odločim za knjigo, ki me je letos osvojila že kot oblikovno dovršen predmet. Kocbekov Partizanski dnevnik je pri Sanjah izšel v dveh knjigah, položenih v rdeč kartonast zabojček, okrašen z usodnimi simboli: zvezdo, križem in stiliziranim Triglavom (oblikovanje: Boštjan Pavletič, Rostfrei). Ko sem skladovnico teh zabojčkov zagledal na knjižnem sejmu, sem se zadovoljno nasmehnil. In prikimal. Že res, Edvard Kocbek je umrl pred štirimi desetletji. Umrli so tudi tisti, ki so negovali njegovo zapuščino in s katerimi sem se večkrat pogovarjal o njem: pred sedmimi leti Andej Inkret, letos še Boris Pahor in Mihael Glavan. Ljudje odhajajo, knjige ostajajo. In vztrajajo. Kocbeka so preganjali, mu prisluškovali, ga skušali ukrotiti, utišati, zlomiti. Prerešetalo ga je 20. stoletje. A nas še kar nagovarja, zdaj z zajetnima knjigama, z zabojčkom, v katerem Tovarišijo in Listino obdajajo še drugi zapisi, govori, izbrane pesmi, fotografije, spremne besede. Kocbek nam ima še veliko povedati o človeku in družbi, o veri in revoluciji, o etiki, morali, odgovornosti, o nevarni udobnosti, ki človeka duhovno omrtvi, o slovenskem narodnem značaju, o nujnosti dejanja, upora … Svoboda je močnejša od sleherne ideologije, nam pravi. Nikoli ne bo prenehal govoriti. Nikoli. Amen.«

Martin Justin, literarni kritik in publicist:

»Plimo (Beletrina), drugi roman Ane Schnabl, odlikuje predvsem slog. Gre za roman o spopadanju z družinsko in osebno travmo, ki pa mu kljub težki tematiki uspe ohraniti humor in igrivost. Tako predstavlja svežo in prepričljivo ubeseditev uvida, da se v življenju stvari zgolj redko odvijajo po pričakovanjih, ter ob tem ponovno pokaže, kako gibčna je lahko slovenščina. Hkrati pa se še malo pozabava s kriminalnim žanrom in našo obsedenostjo z njim.«

Katja Šifkovič, publicistka in producentka dogodkov pri Beletrini:

»Douglas Stuart je z romanom Shuggie Bain (Mladinska knjiga, prevod Jerca Kos) nedvomno napisal knjigo, ki je zaznamovala zadnji dve leti mednarodnega literarnega sveta. Zgodbo o odraščanju, zgodbo o neizprosnem, mračnem in pretresljivem prikazu disfunkcionalne družine v Glassgowu, ki v osemdesetih letih še vedno trpi zaradi posledic ukrepov Margaret Tatcher. Mojstrstvo romana se kaže v tem, kako je z izjemno liričnostjo in pesniškim jezikom opisal vrzeli nasilja, ki je neposredna posledica reviščine. Knjige ne priporočam v branje tistim, ki niso v relativno dobrem duševnem stanju. Gre za težko, mračno branje, ampak če je bralec zmožen gledati preko plasti krutosti in grdega, in če je zmožen dovoliti, da mu knjiga raztrga srce, potem menim, da bodo v romanu našli tudi ogromno ljubezni.«

Anja Grmovšek, urednica Versopolisa in spletne platforme Koridor – križišča umetnosti:

»Ne spomnim se, kdaj me je kakšno literarno delo tako pretreslo, kot me je roman Nelagodje večera (Beletrina, prevod Mateja Seliškar Kenda), za katerega je Marieke Lucas Rijneveld kot najmlajši avtor v zgodovini podeljevanja prejel nagrado man booker za najboljši mednarodni roman, s tem pa postal tudi prvi nizozemski prejemnik te prestižne nagrade. Kot pove že naslov romana, avtorjevi natančni popisi otroškega doživljanja življenja na podeželju, spopadanje s tragično izkušnjo, za katero desetletna pripovedovalka Jes krivi predvsem samo sebe, pripovedna tehnika in tematike, ki jih delo odpira, bralca spravljajo v nelagodje, ki ne izgine niti po prebranem. Čeprav sem se skozi pripoved pomikala s cmokom v grlu, je to zagotovo eden najboljših romanov leta (Mateja Seliškar Kenda pa je delo tudi izvrstno prevedla), ki še tako izkušenega bralca ne bo pustil ravnodušnega.«

knjige leta 2022 priporočilo seznami