Preden je Slavenka Drakulić v nedavnem pogovoru Beletrina v živo odgovorila na vprašanje, zakaj je feminizem spregledal temo starajočega se (ženskega) telesa, se je zdelo, da si je vzela čas za premislek. Zamolk je moč pripisati temu, da se je nenazadnje lotila teme, ne nujno najbolj kompleksne in boleče, nedvomno pa teme, ki je spričo kulta mladosti oz. industrije lepote potisnjena na obrobje in ki je bila dolgo zamolčevana, saj je starost razumljena kot neproduktivna kategorija itd. Še pred izidom knjige Nevidna ženska in druge zgodbe (Fraktura 2018; Beletrina 2023, prevod Mateja Komel Snoj) je na Eurozinu 2014 izšel avtoričin esej Spogledovanje z neznancem. V njem je pisateljica med drugim zapisala, da so »pomembni avtorji, kot sta Philip Roth s Slehernikom in J. M. Coetzee (73) s Počasnim človekom in Dnevnikom slabega leta, napisali romane o staranju, kot ga doživljajo moški« (Rok Plavčak, Disenz 2022). Čeprav naj bi obstajale skupne teme in izkušnje glede staranja tako moških kot žensk, torej osamljenost, izguba spomina in izključenost, Slavenka Drakulić poudarja, da obstajajo predvsem razlike. Po njenem je glavna skrb »slehernega moškega’ zmanjšanje libida, medtem ko so ženske – sodeč po mojem predvsem teoretskem vpogledu – s simptomi tega manj obremenjene, če sploh so. Skratka, ženska se ob branju Rotha in Coetzeeja s težavo povsem poistoveti z njunima opisoma staranja.«
Slavenka Drakulić trdi, da naj bi ženske pisateljice, še posebej njene generacije, ubesedile že vse vidike ženskega življenja in izkustva, pa vendarle ostaja siva lisa glede opisovanja starajočega se ženskega telesa. Kot pravi pisateljica, ni kul biti star, saj imajo ženske na razpolago vsa sredstva, da niso videti stare. S sredstvi meri na kozmetiko, kirurgijo, vitaminsko, prehransko industrijo, industrijo različnih vadb. Vse to z namenom, da se ženske prikažejo mlajše in ostanejo kompetitivne na trgu. Ko Slavenka Drakulić navaja (feministične) avtorice, kot so Simone de Beauvoir (njeno v klasično delo Starost), Betty Friedan, Nancy Friday, Shere Hite in pozneje Naomi Wolf, navrže, da vse pišejo o starosti z zgodovinskega, sociološkega in psihološkega vidika žensk, živečih v patriarhalni družbi, medtem ko ona išče individualni vidik starajočega se (ženskega) telesa. »Rada imam besedila, ki so trangresivna, ki se spuščajo v nekaj zanimivega, novega, o čemer se ni veliko pisalo. Tako sem si upala pisati tudi o tem,« je dejala v že omenjenem pogovoru. Po njenem tema (ženskega) telesa v literaturi ni do konca ozaveščena, in to iz preprostega razloga, ker je ženskam težko opisati fizično staranje (dobesedno: ker tudi feministike podlegajo industriji lepote).
Če odmislimo, da je Slavenka Drakulić mainstreamovska pisateljica, ki zgoraj omenjene avtorice omenja kot predstavnice feminističnega polja, pri čemer izpušča celo pahljačo avtoric, ki temo starosti vendarle obravnavajo (na primer Audre Lorde ali Louise Glück), vendar se z njimi ne more identificirati, jih pušča neprebrane, ali pa gre celo za to, da svojo pionirsko vlogo poudarja predvsem iz marketinškega vidika, se je vendarle smiselno vprašati: kje je njena invencija? Kaj takega je ubesedila Slavenka Drakulić, česar ni ubesedila še nobena pisateljica pred njo? Na začetku je pogled v ogledalo. Ženska na začetku šestdesetih se v prvi zgodbi Nevidna ženska pogleda v staro ogledalo in se sreča s samo sabo, kakor jo vidijo drugi. Predvsem moški. V notranjem toku zavesti prepozna, da je za moške nevidna. Moški srednjih let, na sencih že siv, ki ji na ulici prihaja nasproti, gleda skoznjo. »Premika se, kot da te ni, kot da bo šel skozi tebe z vsem telesom in ne samo s pogledom.« Na prvi pogled linearna pripoved na ogled postavlja vsakdanje življenje. Značilna poteza Slavenke Drakulić je, da skuša evocirati skrite in nevidne sile, ki se gibljejo v radiju starajoče ženske in moškega. Na prvi pogled se zdi, da je v središču njenega zanimanja telo, da je telo recimo kraj razkrivanja moči in po svoje tudi simbol dolga vsake človeške skupnosti, ki ga nehote podedujemo.
Naj se junakinje Slavenke Drakulić v knjigi Nevidna ženska in druge zgodbe nahajajo v partnerskem razmerju ali v odnosu do staršev, gre za to, da se njihova individualnost razkriva skozi oko drugega. V ta dialoški pristop, pri čemer je mogoče reči, da avtorica ves čas išče zavezništvo s tistim, ki bere, pa so zakrinkane boleče teme. Ženska, ki se bralcu ali še verjetneje bralki zaupa, da že nekaj časa ni bila z možem, da se ne preoblači več v spalnici, ampak v kopalnici, da je svilene spodnje hlačke s čipko zametala z bombažnimi do pasu, je prežeta s strahom. Za moža pravi, da je ne more več obvarovati pred strahom in bolečino. Pripoved, ki transcendira iz individualnega v splošno tako zelo, da si mislimo, da so liki bolj ali manj izpeljani iz antropoloških študij, in zato tipični, prehaja v meditacijo: »Sprašujem se, čemu vam vse to pripovedujem. Vznemirilo me je srečanje s sabo v ogledalu. Prijateljica me je pripeljala v k vam, najbrž zato, da bi me pomirili.« Toda kako sploh pomagati takšni ženski? Tako, da poslušamo, prebiramo njene zgodbe, spoznanja. Kratka forma, pri čemer je pisateljica dejala, da se proces pisanja te knjige ni bistveno razlikoval od procesa pisanja njenih drugih knjig, pri čemer se zgodbe na neviden način dotikajo – tudi zaradi številnih zamolkov – omogoča aktivno sodelovanje bralca oz. bralke.
Čeprav je Slavenka Drakulić nekje izrekla, da je staranje velika tema, o kateri se težko piše in govori, zaradi česar je treba zbrati moči, da se jo sploh ubesedi, v tej zbiri prebiramo o vsakdanjih ljudeh. Zgodbe starke, ki so jo sorodniki dali v dom, ker niso hoteli gledati njene samosti in vzdihljajev in hiranja, zgodbe hčerke, ki zameri materi, ki je pokazala ravnodušnost do svojega telesa, zgodbe ženske, katere najintimnejše je bila njena garderoba, zgodbe moškega, ki ga kupovanje na razprodajah ponižuje, zgodbe hčere, ki je nenadoma odšla od doma in je še vedno željna očetove pozornosti, vendar si ne dovoli izreči opravičila, zgodba posiljene hiše, rekonstruiranje preteklosti preko pozabljenih fotografij itd. Vse te zgodbe o ljudeh, ki spregovarjajo iz družbenega roba, predvsem pa zdijo, kot da prihajajo iz nekega drugega časa, njihove vrednote so nekako preživete in jih prebiramo kot odmev iz pozabljenega sveta, zgraditi hišo, kupiti pelc montel, nezmožnost izgovoriti besedo ljubezen, vrniti se iz Nevijorka v kraj brez elektrike in tekoče vode, so na nek način tudi bitka za preživetje, boj za življenje, za ohranitev življenja ali pa vsaj spomina, kar je seveda za avtorico, kot je Slavenka Drakulić, tako estetsko kot tudi politično vprašanje. Nekje je pisateljica izrekla, da se zaradi kronične ledvične bolezni, ki jo ima od mladosti, zaveda človekove smrtnosti in tega, kako tanka je membrana med življenjem in smrtjo.
Specifična situacija naj bi Slavenki Drakulić omogočala globlji vpogled in mestoma tudi, da se na humorno pozabava s temo starosti. Pisateljica je tam, kjer je najtemnejša, kot na primer v zgodbi Jabolčno pecivo, tudi najboljša. Morda je ravno ta zgodba subverzija vseh tistih življenjskih priročnikov, ki starejše ženske napotujejo, da končno začnejo uživati in celo, da se na starost začnejo ukvarjati z življenjsko nevarnimi aktivnostmi, kamor Slavenka Drakulić prišteva tudi spogledovanje z neznancem. Starejša ženska, prevajalka, ki se zagleda v mlajšega moškega, urednika revije, za katero prevaja, deluje hkrati privlačno in krhko. Ko opisuje njega (»Njegove mišice športnika se v obrisih kažejo izpod obleke. Ni več deček, toda ostala je ranljivost, ki jo dobro skriva. Vznemirljiva mešanica dečka in moškega, ki se je bo na videz po naključju dotaknil z ramo.«), opisuje sebe, hkrati se zaveda, da jo telo, ki ga vodi hrepenenje, izdaja in je celo onstran njenega nadzora. Ob koncu te situacijske drame se vprašamo, kaj je tisto, kar je ostalo v zamolku? Je to perspektiva moškega? Je to privlačnost, ki jo čuti, nato pa njegov radikalni odmik? Slavenka Drakulić premeša karte družbeno sprejemljivega in ustvari nove možnosti za srečevanje – ogledujemo si protislovnost med telesom in željo, kar se zazdi začasno prizorišče razkošja, naključja, tudi spolne aktivnosti.
V umetnosti Slavenke Drakulić je veliko tradicionalnega, čeprav v tej knjigi mnogo manj kot v vseh njenih prejšnjih, in zdi se, da je ves čar ravno v tem, da preko besedne urejenosti in detajlnih, plastičnih opisov razkriva krhkost družbenega in intimnega reda. Včasih je tu celo občutek, da situacije ustvarja zgolj z namenom, da bi lastna razmišljanja umestila med eno in drugo dogajanje. Njena pripoved se tako ves čas plasti, ustvarja medgeneracijske povezave, zastira, pušča prostor za dvom, odslikava realnost in njene interpretacije, pri čemer se zdi, kot da sledi neki temeljni skrivnosti, ki je življenje. Zgodba Pospravljanje na primer odpira raznovrstne teme – upovedana je skozi oči hčere, ki ji je umrla mama. Ko nastopi smrt, in ne glede na to, kako pričakovana je, sledi šok. Smrt nenadoma ne pomeni samo konec življenja, pač pa nam pisateljica pokaže na preplet življenja in smrti. Skrivnost življenja se kaže skozi vednost o smrti. In pisateljica to naredi s pomočjo rekonstrukcije predmetnega sveta. Po materini smrti namreč sledi nekaj, kar je najhujše, pospravljanje omare, kar je travmatična izkušnja. Hči sklene, da je najintimnejše, kar je mama imela, pravzaprav njena garderoba. S tem ko odpira mamino omaro, razstavlja najdragocenejše predmete umrle osebe, se zdi, kot da jo že v drugo pokopava, jo polaga v metaforični grob.
Ne gre torej zgolj za pisateljičino osredotočenost na telo ali če parafraziram, da bi bilo starajoče telo veneča roža, pač pa je na delu nekaj veliko bolj subjektivnega, kompleksnega in bolečega. Pisateljica pozorno spremlja vsakdanjik svojih junakinj, včasih tudi junakov (moško staranje je pogosto spremljano skozi bolezen) in pokaže, da jih lahko vznemiri že vsak najmanjši detajl. Morda se ravno na način materinsko-hčerinskega ali očetovsko-hčerinskega odnosa pokaže, da je vsa stvar v tem, kako zna posameznica ali posameznik iznajti moč, s pomočjo katere zaobjame realnost, za katero pa je značilna mnogoterost in spremenljivost. Ne gre torej za to, da Slavenka Drakulić v tej zbirki na novo izumlja teme, ki morda niti niso v tolikšni meri potlačene (zanimivo bi bilo primerjati pisanje Slavenke Drakulić in Brine Švigelj Merat), pač pa gre bolj za način, kako to počne. Knjiga je tako privlačna za branje, ker nam pisateljica med vrsticami pripoveduje, da je močan tisti ali tista, ki zna spletati tesne odnose med lastno vitalnostjo in drugimi verigami sil, ki na starost postanejo neulovljive. Na starost se imamo priložnost pripravljati celo življenje, zato je moč starajočega posameznika v tem, koliko se je zmožen preobražati ali pa sprejeti preobrazbo, najprej seveda svojega telesa.
»Najin odnos je bil kot krhek prosojen krožniček iz kitajskega čajnega servisa, ki sem ga podedovala od nje,« pomisli junakinja v zgodbi Obletnica, v katerem pisateljica zarisuje družinske potrete. Ko se hči spominja, kako je mama pripravljala na primer štrudel, se zavemo, da v knjigi niti ne gre zgolj za telo, seveda najprej to, toda iz zgodbe v zgodbe se razkriva, da gre tudi za njegovo substanco. Že zdavnaj je jasno, da Slavenka Drakulić telesa ne popisuje kot fetiša, telo-fetiš, kot ga prezentira sodobna lepotna industrija, ki zahteva čaščenje in hranjenje, telo, kot je popisano tu, se namreč zna osvoboditi danih oblik in pričakovanj; sprejema vse spremembe, nelepost, krhkost, ranljivost, čeprav slutimo, mestoma tudi skozi sanje, ki tu igrajo izjemno pomembno vlogo, da osebnost ostaja enaka. Nevidna ženska na ta način dopušča različna branja in interpretacije: seveda jo lahko beremo terapevtsko – telo privzema oblike, vstopa v nove odnose, z uničenjem, izgubo in smrtjo –, zaradi česar nas Slavenka Drakulić uči, kako se postarati, sprejemati staranje; mogoče je seveda tudi, da Nevidno žensko beremo kot eksperiment, saj so tu izpisane zgodbe tudi rezultat temeljite raziskave in ne samo stvar avtoričine intimne izkušnje; hkrati pa gre za literarno izjemno spretno zasnovano knjigo, ki večne teme življenja in smrti obravnava recimo s perspektive ponižnosti in sprejemanja.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
