Leto: 2025

Roman Surferski dnevi (LUD Literatura, 2025) kulturologa in pisatelja Primoža Mlačnika (1990) je na slovenskem literarnem prizorišču svojevrsten unikum, prvi primerek žanra surf noir v slovenski prozi. Romani s to oznako za kuliso jemljejo na videz brezskrbno surfersko sceno, znotraj te pa obravnavajo teme kriminala, socialne neenakosti in propadlih »ameriških sanj«. Eno takih prizorišč je v Surferskih dnevih portugalska ribiška vasica Arrifana, v kateri najboljša prijatelja Homer Fernandez in Marcos Trujillo predstavljata dve možni različici surferja – medtem ko prvi surfa iz notranje potrebe po svobodi in ljubezni do oceana, drugi v komercialnem surfanju vidi možnost socialnega uspeha. Pripoved se v drugem delu romana preusmeri k prekarnemu detektivu Caetanu Assuntu, ki ima nekonvencionalno ljubezensko razmerje s forenzičarko Glorio. Skupaj odkrivata ozadje na arrifansko obalo naplavljenega trupla.

Primož Mlačnik se v zadnjih letih raziskovalno ukvarja predvsem s slovenskimi kriminalkami z vidika kulturnih študij in kritične teorije. Njegov prvi roman Otok psov (LUD Literatura, 2022), v katerem je družbenokritična ost usmerjena v akademske strukture, se je leta 2023 prebil v kresniško deseterico.

Posebnost obeh tvojih romanov je med drugim dogajalni prostor: prvi je umeščen na Gran Canario, pripoved pa vključuje tudi aktualno politično dogajanje na Kanarskih otokih, medtem ko bralca drugi roman popelje v mračen pripovedni prostor portugalske obale v novembru. Čeprav se glede na snov razlikujeta – v prvem je milje akademski, v drugem surferski – imata oba močno družbenokritično ost. Kako se je po prvem romanu začel porajati drugi?

»Za Otok psov bi lahko trdili, da dogajalni prostor predstavlja ves otok ali otoško življenje, ki nima veliko opraviti s Španijo. Tudi v Surferskih dnevih dogajalni prostor ne zastopa Portugalske. Predstavlja poseben oceanski milje, ki ga z izjemo Nazaréja tvorijo le nekateri kraji v Algarvu – večinoma obalna vasica Arrifana. Če kritika univerze predstavlja snov Otoku psov, kritika surferske kulture predstavlja snov Surferskim dnevom. V tem smislu je bil moj osnovni prijem spontano soroden prejšnjemu. Prvi roman sem pričel pisati po drugem odhodu z otoka, pri Surferskih dnevih se je postopek obrnil. O omenjenem miljeju sem pričel pisati približno en mesec pred tem, ko sem ga obiskal drugič. Nato sem nadaljeval s pisanjem med desetdnevnim bivanjem v Arrifani. Čez dan sem surfal in nabiral resnične ter fiktivne izkušnje, bral, se sprehajal po ulicah. Počel sem tudi druge čudovite reči, ampak zvečer sem z mislijo na nastajajočo strukturo zgodbe snoval fragmentirane osnutke, ki so se pogosto nanašali tudi na impresije o različnih arrifanskih prostorih. Pred odhodom sem jih želel zajeti čim več.«

Medtem ko je Otok psov polifonija več prvoosebnih pripovedovalcev, je v Surferskih dnevih prvoosebna pripoved samo Fernandezova, drugi del pa pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec. Zakaj si se odločil za spremembo pripovedovalske perspektive?

»Kot sem malo bolj nadrobno pojasnil v intervjuju za LUD Literaturo, sem pozabil, zakaj sem izbral ti pripovedni perspektivi. Fernandezova pripoved je pristranska, vendar iz nje izvemo veliko o svetu, v katerem živi. Podobno je s pripovedjo, ki teče skozi Caetanovo perspektivo. Obe pripovedi sta nekoliko nezanesljivi. Tukaj se morda ohranja nekakšno stičišče z Otokom psov: skozi nezanesljivost moramo najti zanesljivost. V Surferskih dneh ni pripovednih zastranitev. Roman je s pripovedovalske perspektive manj kompleksen. Mislim, da je bolj dostopen širšemu bralstvu, čeprav se ne prilagaja množičnim okusom.«

V čem je po tvojem mnenju bolj dostopen širšemu bralstvu? Le zaradi enostavnejše pripovedne perspektive? V čem pa se ne prilagaja množičnemu bralskemu okusu?

»Predvsem v tem, da je manj kompleksen na ravni zgodbe, ker sta samo dva pripovedovalca. Forma je vseeno nekoliko eksperimentalna, nelinearna, krožna. To v literaturi ni zelo popularno. Glede množičnega okusa v literaturi obstaja več odgovorov, ampak če se osredotočimo na like, so na primer popularni liki arhetipski, stereotipni, prijazni, vsakdanji, ne preveč konfliktni, njihovi notranji ali zunanji konflikti in želje so vsakdanji, liki so všečni, imajo malo ali skoraj nič negativnih ali destruktivnih lastnosti – takšni, da se z njimi ni težko čustveno identificirati. Ljudem so všeč, zato se radi k njim vračajo, jih berejo v serijah. Podobno bi lahko trdili za narativno formo in tehnike. Lahko rečemo tudi, da popularna literatura reproducira prevladujoče ideje z moralizatorskim podtonom. V tem smislu imajo vsi liki v Surferskih dnevih pozitivne in negativne lastnosti, ki so pač tam, jaz pa jih kot pisatelj ne presojam.«

Res je, Homer Fernandez je vsekakor nekonvencionalen lik, pa tudi Marcos Trujillo je zelo premišljeno zastavljen. Čeprav sta »najboljša prijatelja«, sta si diametralno nasprotna. Ironično se mi zdi, da forenzičarka Gloria dodaten zaslužek služi z delom na Zavodu za samouresničitev, čeprav dogajalni prostor, izčrpan od socialnih razlik in pogoltnega turizma, vsekakor ni kraj, kjer bi se kdo lahko samouresničil. Kaj sploh je možna samouresničitev v svetu, ki ga upodabljajo Surferski dnevi? Če bi bila v tem svetu, v katerem živita Fernandez in Trujillo, samouresničitev mogoča, s kakšno željo bi se Zavodu priključila onadva?

»Gloria ve, da veliko ljudi visoko vrednoti osebnostno rast ali samouresničitev. Gloria ve, da pojem samouresničitve v večini diskurzov izključuje dejstvo, da niti najbolj divje uresničitve naših talentov ali potencialov ne bodo izbrisale oziroma izničile naših najvztrajnejših psiholoških konfliktov in fantazijskih rešitev teh konfliktov. Gloria ve, da bomo ne glede na stopnjo ali intenzivnost našega samouresničevanja vsi do smrti ostali prelomljena in neuresničena bitja.

Mali Fernandez in Trujillo se v zgodbi skušata uresničiti prek surfanja, kar jima dolgo nekako uspeva, ampak ker imata drugačne predstave o pomenu tega pojma, jima ne uspe. Že sam izraz samouresničitve je pomensko in ideološko sicer bolj na strani neizpolnjenega Trujilla, ki bi se – če bi si to želel, in v potencialnem smislu je morda le vprašanje časa, kdaj bi si to pričel želeti – že nekako uveljavil na študiju v Lizboni in zavzel pomembnejši družbeni položaj. Slednje ga sicer ne bi uresničilo ali osebnostno izpolnilo. V drugem scenariju bi Trujillo lahko uspel kot poklicni surfer, ampak to ne pomeni, da bi se uresničil. Socialno-ekonomski uspeh in slava ne bi rešila njegovih psiholoških težav.

Mali Fernandez sicer nima želje po razrednem prestopu ali preobrazbi. Čeprav si v oceanskem miljeju želi dobrega življenja, skuša zgolj preživeti. Razmeroma dobro življenje mu uspe najti s podporo surferske skupnosti. Če bi imel mali Fernandez drugačne želje in predvsem načrt o razrednem prestopu, bi se zgodba morda lahko osredotočala na njegovo ukvarjanje s prostitucijo – na seks z bogatimi lastnicami novih gradenj v njegovem kraju. To željo na nekem mestu tudi bežno omeni. V drugačnem scenariju bi mali Fernandez morda lahko sledil podobni poti kot pripovedovalec v delu Spremeniti se: metoda Edouarda Louisa, ampak mali Fernandez ne želi spremeniti svoje identitete. To je Trujillova želja. Ne želi se poblagoviti, ne želi postati nekdo drug. Tudi svojega kraja ne sovraži dovolj. Provincialnost ga ne moti. Motijo ga zunanji vplivi, ki skušajo to provincialnost spremeniti – ali v njegovi perspektivi – jo lažno oplemenititi. V neki tretji zamisli bi bilo bolj vznemirljivo, če bi bile njune želje glede na različna socialna položaja obratne. Morda bi bilo vznemirljivo, če bi se sredi zgodbe njune želje zamenjale. Morda bi bilo to sicer tudi bolj stereotipno, ampak kdove. Tudi tekst je prelomljen in neuresničen.«

Se ti zdi, da je v »prijateljskih« odnosih vedno prisotna senca rivalstva? Je zavist posledica človeškega značaja, socialne neenakosti ali lakote po več, po slavi, po denarju?

»V primeru Fernandeza in Trujilla gre po moje več kot za senco. Če skušam odgovarjati, kakor me vodiš – univerzalistično – se mi zdi pomembno izpostaviti, da je prijateljstvo na dolgi rok abstraktna in krhka vez, o kateri nenehno vsi nekoliko dvomimo. Senco vidim v dvomu, ki zaznamuje prijateljstvo, ampak ta senca prijateljstvo tudi ohranja. Verjetno se dva naključna prijatelja občasno sprašujeta, kakšna prijatelja sta. Ali sta še prijatelja, ker se že tako dolgo nista videla? Ker že tako dolgo nista vzpostavila stika. Ko se po dolgem času spet srečata, pa opazita, da se med njima v bistvu nič ni spremenilo. Življenji sta se jima morda obrnili na glavo, ampak ob srečanju se vseeno prepoznata kot prijatelja.

Če prijateljstva oziroma življenja ne dojemaš kot igro, je zame rivalstvo že madež. Zdi se mi, da si ljudje včasih zaradi ideje prijateljstva ali zaradi prednosti, ki jih prinaša prijateljstvo, ne želijo izgubiti prijateljev, s katerimi si niso več blizu. Verjetno podobno velja za druge oblike ljubezni. Vsi si želimo prijateljev, ki niso zavistni in tekmovalni, ampak nekoga moraš imeti rad. Raznotere življenjske okoliščine vsem ne omogočajo, da bi vedno imeli radi prave prijatelje. Včasih je res bolje, da nikogar nimaš rad. Pred leti sem na obisku pri prijatelju v neki slovenski knjižici aforizmov prebral misel meni neznanega aforista: ‘Imam prijatelja, a ga ne maram.’

Ob vračanju k drugemu delu tvojega vprašanja razmišljam, da zavist v splošnem res proizvaja socialna neenakost. Iz tega sledijo različni značaji in ‘lakote’. Vseeno mislim, da je zavist stanje, ki morda ni nujno vedno vezano na prikrajšanost, v odnosu do katere je zavist zdravorazumska. Zavist je namreč sorodna privoščljivosti, užitku v nesreči drugega. V tem smislu so tudi premožni zavistneži lahko zavistni, ker si predstavljajo, da vsi manj premožni ljudje, ki jih obkrožajo, hlepijo po njihovem premoženju. V nekem drugem primeru lahko v domišljiji premožnega in od vsakdanjega življenja odtujenega zavistneža vsi manj premožni ljudje uživajo v rečeh, ki jih premožni zavistnež nima oziroma mu jih ne uspe kupiti. Stereotipni primeri: brezpogojno prijateljstvo in ljubezen, življenje v solidarni skupnosti, priljubljenost in podobno. Zavist je torej občutek, ki te pasivno zasužnji želji nekoga drugega. V tem smislu zavistnež pogosto in morda tudi prepozno ugotavlja, da si v resnici sploh ne želi ‘svojih’ objektov zavisti. V tem protislovju nastajajo različne oblike sporov. Z njimi se soočamo tudi v romanu.«

In spori vodijo v nasilje. Spominjam se učinkovitega prizora iz Otoka psov, kjer skupina mladih na plaži umori nekega moškega. Detektiv Caetano Assunto v Surferskih dnevih reče: »Sovražim nasilje, pa toliko sem ga že videl.« Zakaj (v nasilnem svetu) pisati o nasilju?

»Zakaj ne pisati o nasilju? Zakaj novinarji pišejo o nasilju? Zakaj na primer obstajajo povojni in postkolonialni romani – prvoosebni romani o preživetju holokavsta? Zakaj ima roman palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, Jutra v Dženinu tako spokojen, celo vitalističen naslov? Sam v obeh svojih romanih ne najdem toliko nasilja, kot ga opažam v vsakdanjosti.«

Je pa tudi mali Fernandez žrtev nasilja, v prvi vrsti sistemskega. Žižek je sistemsko nasilje, ki smo mu priča v zadnjih letih, ponazoril s primerjavo, češ da smo kolektivno občutljivejši na individualno nasilje – če oče udari otroka, pokličemo policijo – medtem ko ekonomsko nasilje sprejemamo kot dejstvo, ki se nas ne tiče. Fernandez reče: »Resnični kriminal je revščina.«

»Mislim, da je po Žižku sistemsko nasilje objektivna podlaga, ki kapitalističnemu sistemu (odnosom izkoriščanja med različnimi institucijami in ljudmi) omogoča, da deluje ‘normalno’ kljub vsem sistemskim napetostim. Gre torej za vsa dejanja, konsenze in postopke, ki sistemu omogočajo ‘normalno’ delovanje, ki (na primer) ohranja ali poglablja socialno-ekonomske razlike. Kot si omenila, gre za samoumevna dejstva, vendar v ‘normalnem delovanju’ vedno tiči nasilni potencial, ki preobraža nekogaršnje življenje. Čeprav v tem delovanju večina ljudi aktivno ali pasivno sodeluje, objektivno nasilje nekateri ljudje občutijo bolj kot drugi, oziroma ga vsi občutimo na zelo različne načine. Mislim, da se objektivnega sistemskega nasilja kolektivno zavemo le v retrospektivi ali na velikih platnih; ko pride v Sloveniji do birokratskega genocida izbrisanih; ko nihče ne zaustavi izraelskega genocida v Palestini, ker bi to ogrozilo ‘normalno’ delovanje raznoraznih sistemov. Nastopati proti sistemskemu nasilju v osnovi pomeni nastopati proti cenjeni, normalizirani in prostovoljno apolitični ignoranci.

Sicer mislim, da je v ‘normalno delujočih’ delovnih okoljih sistemsko nasilje protislovno in zbegano. Žrtve, ki ga občutijo, ga lahko napačno prepoznajo kot medosebno nasilje ali kot obliko šikaniranja, čeprav ni izključeno, da se sistemsko nasilje ne prekriva z različnimi oblikami mobinga. Žrtve sistemskega nasilja se v nemočnih izpadih lahko uprejo vršilcem objektivnega nasilja, ki se ga ne zavedajo ali se ga nočejo zavedati, ker bi bilo to tudi za vršilce nevzdržno. Farsično je, ko se vršilci objektivnega sistemskega nasilja postavijo v vlogo žrtev, ki se upirajo svojim žrtvam kot nekakšnim nehvaležnim okupatorjem dobrosrčnosti.

Ali pa vršilci sistemskega nasilja svoje delovanje skušajo moralno upravičiti prek zanikovalnih pripovedi o svojem delu oziroma o svoji sistemski vlogi, ki njihovo objektivno nasilje normalizirajo. Te pripovedi so na koncu povsem legitimne, ker jih podpira tudi sistem. To je polje grozljive komedije in ‘krindža’.

V splošnem mislim, da je ena večjih težav v tem, da se aktivni izvrševalci sistemskega nasilja zaradi prepleta strahu in oportunizma o objektivnem nasilju niso pripravljeni spraševati, ga razumeti ali se mu celo upreti skupaj s svojimi žrtvami. Tu velja poudariti, da so tudi vršilci sistemskega nasilja v strukturnem položaju nekakšne večvredne žrtve, čeprav ta položaj večinoma izrabljajo za ohranitev statusa quo. Rečeno z Armondom, dvoličnim hotelirjem iz prve sezone televizijske serije Beli lotus, ki nazadnje ravna pomenljivo, ko se tik pred smrtjo iztrebi v odprt kovček nezadovoljne stranke: ‘They exploit me, I exploit you.’ (Oni izkoriščajo mene, jaz izkoriščam tebe.)

Tudi mali Fernandez je seveda žrtev, čeprav se v tej vlogi ne prepozna. Vtis daje, da se sistemskega nasilja zaveda, ampak nima orodij, da bi svoje vtise razumel oziroma da bi se sistemskemu nasilju uprl. Če slediva Žižkovim formulacijam, se mali Fernandez ne zaveda, da tudi svobodo in dobro življenje izkuša samo tam, kjer mu je sistem to omogočil – v surfanju.«

Omenila sem že, da Surferski dnevi zelo nazorno prikazujejo od gentrifikacije in turizma izmaličeno portugalsko obalo. Nedavno smo lahko brali o protestih domačinov na Kanarskih otokih, ki so z napisi »Kanarski otoki niso več raj« domov pošiljali turiste. Se kot turist v teh krajih kdaj spopadaš z občutki krivde?

»Večinoma se izogibam hotspotov. Enako ‘ekologijo’ prakticiram tudi v Sloveniji. To sicer ne pomeni, da sem bolj pristen ali neškodljiv obiskovalec. Porabim razmeroma veliko vode, proizvajam odpadke, izpušne pline, na cesti sem del gneče. Tako ali drugače sem ovira.

Idejno te proteste podpiram. Protestniki nimajo doma oziroma si ga ne morejo ustvariti. Tu ne gre za vprašanje prisotnosti moje krivde ali za vprašanje razreševanja moje krivde – politika mora upoštevati zahteve protestnikov, meni pa onemogočiti ali omejiti bivanje. Če bi se ob svojem bivanju res počutil krivega, bi lahko veliko evropskih turistov umrlo od krivde in od sramu. Saj, morda nas ne bi bilo škoda … Nikoli nisem bil v krajih, kjer so potekali protesti, ampak ob prebiranju teh novic občutim nelagodje, morda tudi kanček krivde, pravičniško jezo, gnus. Razumem njihove težave.

Mislim, da obstaja več ekoloških surferskih skupnosti, v katerih se posamezniki morda čutijo turistično bolj posvečeni ali krivdno ozaveščeni. Dobro, da obstajajo. Mislim, da so surferji zaradi oceanske plastike, čez katero pogosto stopajo njihovi podplati, na splošno precej ekološki.«

Mali Fernandez Arrifano označi za »odlagališče duhovno praznih turistov.« Kako se ti, ki si jo obiskal, opredeljuješ do te njegove oznake? Kaj bi lahko bilo nasprotje »duhovno praznega turista«?

»Glede na mojo izkušnjo gre za miren kraj prijaznih ljudi. Sicer je v tej zastavitvi nasprotje duhovno praznega turista poduhovljeni zapečkar. Verjetno gre ta lik nekaterim ljudem enako na živce, kot gre malemu Fernandezu na živce duhovno prazni turist – prišlek, ki mu krade valove in slabša življenjske pogoje.«

Kaj pa soul surferji? Kaj jih loči od pozerjev, ki sicer dobro surfajo, a so pač pozerji?

»Mislim, da so soul surferji lahko pozerji, poklicni surferji pa so lahko tudi samo poklicni surferji s skromnimi značaji, ki hodijo v oceansko službo. Poenostavljeno rečeno. V bistvu naj bi v surferski kulturi obstajalo pereče nasprotje med soul surferjem in poklicnim surferjem. Prvi naj bi surfal za dušo, drugi za denar. Mislim, da je zaradi influencerstva in drugih oblik samopoblagovljenja tudi to rahlo mitsko razlikovanje že preseženo ali vsaj zakomplicirano. Surferjev velikih valov v potencialno smrt gotovo ne žene denar, jim je pa verjetno fajn, če so sponzorirani in lahko od tega tudi živijo. Verjetno obstajajo tudi drugi poskusi razlikovanj, ki se ukvarjajo z iskanjem avtentičnega bistva surferske identitete.«

V recenziji tvojega romana na AirBeletrini Muanis Sinanović zapiše, da lahko surfersko sceno razumemo kot prispodobo za umetniške scene. Ko si omenil, da surferjev velikih valov ne žene želja po zaslužku, jim je pa fajn, če lahko od tega tudi živijo, sem pomislila: Pa jim to lahko zamerimo?

»Hm, v splošnem se lahko strinjam s to prispodobo in z idejami, ki jo obkrožajo. Morda je glavno umetniško delo v surfanju film, in kot na raznih umetniških scenah tudi surfersko filmsko ustvarjalnost določa načelo hiperprodukcije (enakosti slogov, vsebin, ipd.). V filmu lahko vsi opazimo in začutimo splošno estetiko surfanja. Vendar se tu in tam pojavi umetnik – surfer, ki na valu oziroma na posnetku premakne mejo predstavljivega. Ali pa se pojavi osupljiv surferski dokumentarec, kjer je v ospredju surfersko življenje v drugačni perspektivi. Na primer Gaza Surf Club.

Ne, mislim, da jim med preostalimi rečmi, ki jih lahko zamerimo človeku, tega ne gre zameriti.«

Detektiv Caetano Assunto pove: »Surfanje je najboljši upor proti ideji, da bi bilo treba z življenjem nekaj storiti, ga izrabiti, iz njega napraviti nekaj, kar ni več življenje.« Kaj ti misliš o njegovih besedah? Ali ne bi mogli reči, da je tako tudi s pisanjem fikcije?

»Zakaj samo s pisanjem fikcije? Se ti zdi, da so druge vrste literature bolj izrabljene in neživljenjske? Morda so res. Na majavih tleh številnih možnih primerjav med pisanjem in surfanjem mi je izkustveno blizu predvsem ponavljajoče se vračanje v kaotičen in neodvisen prostor, ki ga skušam obvladati. V prostor, za katerega ob odhodu upam, da se ne bo radikalno spremenil, čeprav vem, da se bo. Vsako jutro ali večer, ko sem se vrnil v ocean, sem opazil, da so se razmere spremenile. Od mene so zahtevale premislek in drugačen pristop. Veslati sem moral drugam, valovi so bili manjši ali večji. Teže jih je bilo ujeti. Ko sem se vrnil k besedilu, sem občutil podobno.«