2025 - Page 9 of 11 - AirBeletrina

Fotografija: Danieleorsi / Shutterstock

Domov / Članki / 2025

Spoprijemanje s klasiko 19 – Livijeva Od ustanovitve mesta

Noah Charney

O avtorju
Članki
Podkasti

Svetlana Slapšak

O avtorju
Članki
Podkasti

Najbrž večina obožuje albume z največjimi uspešnicami. Na njih so vse pesmi, ki so ti tako zelo všeč in ki si jih vedno izbirčno odbiral z vsakega od albumov. No, tako je bilo seveda takrat, ko ti pretočne storitve še niso omogočale, da lahko kadarkoli poslušaš prav tisto pesem, ki si jo želiš slišati. Umetnost snemanja kaset s kombinacijo natanko tistih pesmi, ki jih izbereš sam, da sploh ne govorimo o potrpežljivosti, ki jo človek potrebuje, da posluša celoten album, na katerem mu je všeč samo nekaj pesmi, se je popolnoma izgubila. Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Kar naenkrat si lahko na enem samem CD-ju (ne vem, ali si na tem mestu sploh upam omeniti kasete?) poslušal najbolj priljubljene pesmi, med katerim ni bilo niti ene takšne, ki bi jo želel preskočiti.

In prav to me pripelje do rimskega zgodovinarja Livija. Z njim sem bil sicer tudi že prej bežno seznanjen, vedel sem, denimo, da je napisal Zgodovino Rima, zagotovo pa je nikoli nisem prebral in bi lahko samo ugibal, o čem je govorila njegova knjiga. Nekatere zgodbe sem sicer poznal v skladu z načelom osmoze, saj sem videl slike prizorov, o katerih so govorile, ali pa sem prebral zgodbe drugih pisateljev, ki so se navezovale na Livijeve zgodbe. Horacij, ki junaško brani most dovolj dolgo, da celotni vojski prepreči zavzetje Rima. Ali pa spor med Romulom, ki je pozneje ustanovil Rim, in njegovim bratom Remom. Ne pozabimo niti na Cincinata, ki je zapustil svojo kmetijo, rešil Rim in postal vojni junak, nato pa se kot pridni deček vrnil na kmetijo, namesto da bi užival v svoji na novo pridobljeni diktatorski oblasti. Nisem pa vedel, kje so bile te zgodbe zapisane prvič. Jih je zapisal Plinij? Ne, njega je bolj zanimalo naravoslovje, kajne?

Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti.

Izkazalo se je, da je večino teh zgodovinskih anekdot, ki nas, ko jih preberemo, navdajo s tako zadovoljujočim občutkom, podobno kot nas navduši dejstvo, da poznamo eno od Shakespearovih najslavnejših vrstic (»Biti ali ne biti«), zapisal Livij. Njegovo delo je zbirka največjih uspešnic rimske zgodovine.

Tit Livij, poznan tudi le kot Livij (59 pr. n. št. – 17 n. št.), je bil eden največjih rimskih zgodovinarjev, najbolj znan po monumentalnem delu Ab Urbe Condita (Od ustanovitve mesta). Livijev popis zgodovine, ki sicer obsega 142 knjig, vendar se jih je do danes ohranilo le 35, sledi Rimu vse od njegovega legendarnega izvora do časa samega avtorja, ko je mestu vladal Avgust. Livij, ki je svoje delo sestavljal v obdobju političnih pretresov po padcu republike, si je prizadeval, da bi izkoristil zgodovino za vcepljanje moralnih lekcij, pri čemer je poudarjal rimske vrline, kot so pogum, čast in občutek dolžnosti.

Tit Livij (Vir: Kean Collection / Hulton Archive)

Livijevo delo se je ohranilo, ker ni šlo le za kroniko dogodkov, pač pa za dramatično in moralistično pripoved, v kateri se je zgodovina prepletala z legendami. Njegovo nazorno pripovedovanje zgodb, zlasti o Romulu in Remu, Horaciju na mostu in Cincinatu, je za več stoletij izoblikovalo kulturno identiteto Rima. Čeprav so ga nekateri kritizirali zaradi pomanjkljivega in nevestnega navajanja virov, se je njegov vpliv ohranil in navdihnil tudi poznejše zgodovinarje, kakršna sta bila Tacit in Machiavelli. Ponovno so ga odkrili v renesansi, ko so njegova dela slavili kot model zgodovinskega pisanja in državljanskih vrlin. Livijeva dela tudi danes ostajajo ključni vir za razumevanje zgodovine in mitologije Rima, ponazarjajo pa tudi, kako pomembna je moč pripovedovanja zgodb pri oblikovanju zapuščine nekega naroda.

Livij, ki je svoje delo sestavljal v obdobju političnih pretresov po padcu republike, si je prizadeval, da bi izkoristil zgodovino za vcepljanje moralnih lekcij, pri čemer je poudarjal rimske vrline, kot so pogum, čast in občutek dolžnosti.

Mene pa seveda najbolj zanima, kaj je bilo zapisano v tistih 107 izgubljenih knjigah. Že v tej, ki se je ohranila, namreč kar mrgoli ključnih anekdot. Tu je le nekaj največjih uspešnic:

Livij pripoveduje legendarno zgodbo o izvoru Rima, začenši z dvojčkoma Romulom in Remom, ki ju je rodila vestalka Rea Silvija, njun oče pa naj ne bi bil nihče drug kot Mars, bog vojne. Njun stric Amulij, ki se je bal, da ga bosta dvojčka nekega dne vrgla s prestola, je naročil, naj ju vržejo v reko Tibero.

Vendar ju je reka odnesla na varno, kjer ju je sprva našla in dojila volkulja, nato pa ju je vzgojil pastir Faustulus. Ko sta dvojčka odrasla, sta resnično strmoglavila Amulija in kot kralja Albe Longe ponovno imenovala svojega dedka Numitorja.

Nato pa sta si želela ustanoviti lastno mesto. Romul ga je želel zgraditi na Palatinskem griču, Rem pa na Aventinskem. Zato sta počakala na znamenje bogov. Romul je videl dvanajst jastrebov, Rem pa le šest. Romul, ki si je to razlagal kot tisto težko pričakovano božje znamenje, je začel označevati mestno obzidje. Ko ga je Rem posmehljivo preskočil, ga je Romul ubil in dejal: »Tako naj pogine vsakdo, ki bi še želel preskočiti moje obzidje!«

Cincinat je tako postal ideal Rimljana: kreposten mož, ki je absolutno oblast prevzel le, ko je bilo nujno potrebno, in jo opustil takoj, ko je opravil svojo dolžnost.

Rim je bil torej ustanovljen leta 753 pr. n. št., njegov prvi kralj pa je postal Romul.

Ko je mesto raslo, je Romul spoznal, da v njem primanjkuje žensk. Da bi se spopadel s to težavo, je na festival povabil Sabinke iz sosednjih mest. Na vnaprej dogovorjeni znak so Rimljani ugrabili Sabinke in jih prisilili v poroko.

Med Rimljani in Sabinci, ki jih je vodil kralj Tit Tatij, je kmalu izbruhnila vojna. Med spopade so se vmešale tudi ugrabljene Sabinke, ki so se kot živi ščit postavile med očete in svoje rimske može. Prosile so za mir in dejale, da ne želijo ne smrti svojih družin ne smrti svojih novih mož.

Njihovo posredovanje je pripeljalo do premirja, Rimljani in Sabinci pa so se združili v eno samo ljudstvo, ki mu je poleg Romula vladal tudi Tit Tatij.

V prvih letih republike je Rim napadel etruščanski kralj Lars Porsena, ki je poskušal oblast povrniti izgnanemu kralju Tarkvinu Ponosnemu.

Pietro da Cortona: Posiltvo Sabink, 1627–1629, olje na platno (Kapitolski muzeji, Rim)

Porsenova vojska je vse bolj napredovala proti Rimu in kmalu jih je od mesta ločil le še leseni most Pons Sublicius. Rimski vojak Horacij Cocles (Enooki Horacij) je želel sovražniku preprečiti, da bi prečkal most, zato je skupaj s še dvema tovarišema postavil zasedo na mostu. Skupaj jim je uspelo zadržati Etruščane, drugi Rimljani pa so medtem v ozadju uničili most.

Ko je od vseh ostal le še Horacij, je molil k reki Tiberi in skočil v vodo ter odplaval na varno, medtem ko se je most podiral. Njegov pogum je rešil Rim pred takojšnjo osvojitvijo.

Ko je Porsena zasedel Rim, se je mladi Rimljan Gaj Mucij prostovoljno javil, da ga bo umoril. Preoblekel se je v navadnega vojaka in se pretihotapil v tabor Etruščanov, kjer pa je po pomoti ubil kraljevega pisarja.

Mucij, ki so ga ujeli in pripeljali pred Porseno, je povedal, da ga je pripravljenih umoriti še veliko Rimljanov. Da bi dokazal svoj pogum, je z desno roko segel v ogenj in pustil, da mu roka gori, ne da bi za trenutek trznil. Porsena, navdušen nad njegovim pogumom, ga je izpustil in kmalu zatem pristal na premirje.

Idealen junak je, kdor je zadovoljen v lastnem vrtičku, kdor reši narod, ko ga k temu pozovejo drugi, in kdor v zameno ne zahteva nič drugega kot le to, da se lahko nato spet vrne v vrtiček (model za priljubljenega slovenskega junaka Martina Krpana).

Mucij, ki od tedaj ni več mogel uporabljati desne roke, pa je postal znan pod imenom Scaevola (»levoroki«).

Ena najbolj znanih osebnosti v zgodnjem Rimu je bil Lucij Kvint Cincinat, upokojeni konzul, ki se je umaknil na kmetijo.

Leta 458 pr. n. št. so Rimu grozili Ekvi, ki so v gorah ujeli rimsko vojsko. Senat je v obupu podelil Cincinatu diktatorsko oblast in ga tako zvabil stran od njegovega pluga.

Cincinat je oblast sprejel, okrog sebe zbral vojsko in v le šestnajstih dneh premagal Ekve ter rešil ujete vojake. Ko je tako zagotovil varnost Rima, pa je takoj predal svojo diktatorsko oblast in se vrnil na kmetijo, namesto da bi se še naprej oklepal oblasti.

Cincinat je tako postal ideal Rimljana: kreposten mož, ki je absolutno oblast prevzel le, ko je bilo nujno potrebno, in jo opustil takoj, ko je opravil svojo dolžnost.

Vedno se mi je zdelo, da je Horacij med branjenjem mostu umrl. A ne skrbite, dejanski konec je še bolj hollywoodski!

Zadnji rimski kralj Tarkvinius Superbus (»Tarkvinij Ponosni«) je vladal kot tiran. Njegov propad se je začel s strašnim zločinom, ki ga je zagrešil sin Sekst Tarkvinij.

Slednji je namreč posilil Lukrecijo, rimsko plemkinjo in Kolatinovo ženo. Lukrecija je v obupu sklicala svojo družino, razkrila zločin in si nato vzela življenje, da bi ohranila čast.

Njena smrt je sprožila pravi val ogorčenja. Rimljani so pod vodstvom Lucija Junija Bruta strmoglavili Tarkvina, izkoreninili monarhijo in leta 509 pr. n. št. vzpostavili republiko. Od tedaj so Rimu vladali izvoljeni konzuli, ne kralji.

Tarkvinij Ponosni se je po izgonu prizadeval vrniti na prestol. Zbral je vojsko Latinov in se boril proti Rimljanom v bitki pri jezeru Regillus (pribl. leta 496 pr. n. št.).

Med bitko sta se na belih konjih pojavila skrivnostna jezdeca, ki sta se borila na strani Rimljanov. Ko se je bitka končala z zmago Rimljanov, sta jezdeca izginila, pozneje pa se je izkazalo, da sta bila Kastor in Poluks, Zevsova sinova dvojčka.

Rimljani so v njuno čast v Forumu zgradili tempelj Kastorja in Poluksa.

Razgled s Palatinskega griča v Rimu danes (Fotografija: Andraž Gombač)

Te zgodbe so podlaga za večino umetnosti, ki sem jo preučeval kot umetnostni zgodovinar. Pojasnjujejo, denimo, zakaj si je Michelangelo pri svoji prenovi Kapitolskega griča zamislil, da bi ob vznožje velikega stopnišča postavil monumentalna kipa Kastorja in Poluksa. Cincinatova zgodba ponazarja, da je treba diktatorsko oblast v izrednih razmerah vihteti moralno, predvsem pa kratek čas. Idealen junak je, kdor je zadovoljen v lastnem vrtičku, kdor reši narod, ko ga k temu pozovejo drugi, in kdor v zameno ne zahteva nič drugega kot le to, da se lahko nato spet vrne v vrtiček (model za priljubljenega slovenskega junaka Martina Krpana). Horacijevo žrtvovanje za višje dobro je utelešenje junaštva. Vendar sem si sam zgodbo narobe zapomnil ali pa sem si jo napačno predstavljal. Vedno se mi je namreč zdelo, da je Horacij med branjenjem mostu umrl. A ne skrbite, dejanski konec je še bolj hollywoodski! Namesto solzavega samožrtvovanja v slogu Armageddona junaku uspe pobegniti, da se lahko nato še naprej bori (pripravlja se že nadaljevanje, Horacij na mostu 2: Maščevanje). Delo opisuje ogromno posilstev, ki jih seveda ni mogoče nikoli odobravati, vsi kralji, ki jim je ime Tarkvinij, pa so zelo zelo poredni in kar prosijo za strmoglavljenje.

Ker je Livij svoje delo pisal v zgodnjih obdobjih rimskega imperija, je zgodovino Rima seveda prikazal kot napredovanje proti stanju, ki ga je sam doživljal za življenja (delo je napisal med letoma 27 pr. n. št. in 17 n. št., v času vladavine prvega cesarja Avgusta, nekaj let pa mu je vladal tudi Tiberij, in sicer ko mu je šlo vladanje še dobro od rok, torej preden je postal perverzni čudak in se preselil v Capri).

Stvari so za Rim kazale kar dobro, zato je Livij v svojem delu lahko zapisal, kakšen je bil dejansko videti Rim, kakšen splet srečnih naključij je privedel do trenutnega stanja in kako bi se prihodnje generacije lahko iz preteklosti česa naučile.

Komentar Svetlane Slapšak:

Novogrški termin za roman je mythistorima – torej mit oz. zgodba, ne nujno resnična, in obenem historia, tisto, kar je nekdo videl in zabeležil. Zgodovina Rima Tita Livija je prav to: ni antropologija kot pri Herodotu, ki z zanimanjem opisuje druge kulture, ni strogo objektivna kot pri Tukididu, ki raziskuje, kako in zakaj je propadla atenska demokracija, tu ni zgroženosti kakor pri moralistu in občasno ciniku Tacitu … To je zgodba o enem junaku, Rimu, vse ostalo so dodatki – ampak kakšni dodatki! Karakterji, trači, zarote, plemenitost, pogum, žrtvovanje, škandali, vse, kar pritiče mestu oblasti, odločanja, zmag in katastrof. Tita Livija zlahka ujamemo pri pretiravanju, konfabuliranju, njegovi viri so pogosto ustno izročilo in nepreverjene zgodbe, vse to je oblikovalo zahodno in globalno civilizacijo zahodne izobrazbe. Njegova zgodovina je vzorčna za vsako državo, ki se želi vpisati v zgodovino, z vladarji, s krivdami, z napakami in junaki, ki zagotavljajo nesmrtno slavo.

To je zgodba o enem junaku, Rimu, vse ostalo so dodatki – ampak kakšni dodatki! Karakterji, trači, zarote, plemenitost, pogum, žrtvovanje, škandali, vse, kar pritiče mestu oblasti, odločanja, zmag in katastrof.

Tit Livij ve, kako zgodbe prikazati, kakor da v njih ni vgrajeno njegovo rimsko stališče, kako izginiti iz teksta, kako prikriti namen glorifikacije. V latinščini, v kateri so se izobraževale generacije in ki je osnova evropske pismenosti, pisatelj oblikuje rimski kolektivni spomin, prek katerega je Rim kot model države vpisan v države po svetu. Težko je definirati politično stališče Tita Livija – njega ni mogoče opredeliti drugače kot ideologa Rima. Vendar mu to daje nenavadno sekundarno objektivnost: samovolja kraljev, republikanski zanos in morala, določene prednosti upravljanja pod cesarstvom se pojavijo v realnih okvirjih in dimenzijah, na tem temelji naše znanje o koristih politike.

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025

Domača knjižnica: Urban in Valentina Vovk

Ajda Vodlan

O avtorju
Članki
Podkasti

V prvih pomladnih dneh smo se podali v Medvode, v hišo, kjer bivajo zakonca Vovk, njuna sinova in dve psički, ena malce starejša, druga pa polna energije in čudovito radovedna.

Urban Vovk je seveda v knjižnih krogih dobro znan, je namreč avtor in prevajalec, za njim pa je tudi že 24 let urednikovanja, od tega osem let na Beletrini, kjer je zadnja štiri leta glavni urednik.

Valentina Vovk pa je znana predvsem kot avtorica scenarijev za televizijsko oddajo Ambienti, Ljubljančanom ter domačim in tujim turistom pa kot solastnica trgovine Parada na Mestnem trgu v Ljubljani. Vendar niti ona ni le bralka, temveč je tudi knjižna ustvarjalka, in je tako med drugim prispevala besedila za knjigo Delavnica, polna nereda, ki v ospredje postavlja sodobne slovenske rokodelce in oblikovalce.

In kakšne so knjižne police v domu knjižnega urednika in stilistke za interier, sicer po izobrazbi umetnostne zgodovinarke?

Pravilo: Knjige pridejo in zato morajo nekatere oditi

V enodružinski sodobni hiši Vovkovih knjige domujejo uradno na treh lokacijah: na knjižnih policah v kuhinji, kjer so stare in sodobne kuharice, po katerih najraje lista Valentina, nekaj knjig večjega formata, predvsem strokovna literatura in umetnost, je na hodniku, velika večina pa v Urbanovem kabinetu, kjer so knjige urejene žanrsko (kratka proza, romani, eseji, poezija, fotografija …), znotraj žanra pa po abecedi. Kabinet so namreč tudi načrtovali kot knjižnico, in to tudi je.

»Sem zelo slaba v odnašanju stvari, jih več prinašam. Vendar pa Urban zna to dobro vzdrževati in res skrbi, da morajo nekatere knjige oditi, če pridejo nove.«

V njunem prejšnjem domu, stanovanju, prav tako v Medvodah, na katere sta zelo navezana, so bile knjige tudi v spalnici in otroški sobi, vendar je nabiranje prahu slabo vplivalo na počutje nekaterih družinskih članov, in zato pravilo, da knjig po spalnicah ni. Seveda se sinova tega ne držita tako zelo, toda saj vemo, da so najstniške sobe prostor zase (predvsem »no entrance for adults«, vstop odraslim prepovedan). V tej hiši bivajo že dobrih 15 let, vendar se število knjig ne spreminja veliko, pojasni Valentina: »Sem zelo slaba v odnašanju stvari, jih več prinašam. Vendar pa Urban zna to dobro vzdrževati in res skrbi, da morajo nekatere knjige oditi, če pridejo nove.«

Med sprehodom po hiši zaznaš, da tu domuje tudi kak ljubitelj francoskega novega vala – ali dva (Fotografija: Andraž Gombač)

Urban doda, da so že v prejšnjem uredništvu imeli polico, kamor si lahko prinesel knjige in odnesel tiste, ki si jih želel: »Včasih sem tudi redno doniral lokalni knjižnici, danes imajo pa tudi knjižnice včasih že preveč gradiva. Nekaj še odnesem v antikvariate, predvsem Roku Glavanu, ki včasih tudi sam pride k meni in kaj odnese, pa seveda na Mestni trg v Trubarjev antikvariat. V preteklosti sem jih daroval tudi Posredovalnici pod okriljem Kraljev ulice. Vedno se pa potrudim, da knjige gredo naprej, nikoli v smeti, je pa včasih že težko najti bralce. Pred osmimi oziroma sedmimi leti sta umrla oba starša, in sem tako praznil knjižne police, na katerih je bilo veliko enciklopedij in leksikonov, pa knjig z idejami za izlete, ki danes preprosto niso več tako iskane.«

»Bralnik sem uporabljal že prej, sploh je odličen za potovanja. Odkar sem se pred leti soočil z očesno boleznijo, pa je bralnik zame rešitelj, saj si lahko povečam velikost črk in uravnavam svetlobo, pa še prelom narediš po želji.«

Še nekaj prispeva k temu, da se morda redkeje soočata z izzivom, tako znanim nam, ljubiteljem knjig: preveč knjig, premalo polic. Urban namreč bere na bralniku: »Vse, kar izdamo pri Beletrini, imam zdaj v arhivu na bralniku, ne več v klasični obliki. Bralnik sem uporabljal že prej, sploh je odličen za potovanja. Odkar sem se pred leti soočil z očesno boleznijo, pa je bralnik zame rešitelj, saj si lahko povečam velikost črk in uravnavam svetlobo, pa še prelom narediš po želji.«

Na stopnišču je prostor za enciklopedije (Fotografija: Andraž Gombač)

In kako so knjige prišle v Medvode?

Večino knjig v stanovanju sta kupila sama, nekaj pa jih je Urban tudi podedoval od staršev – že v kuhinji tako pokaže stari kuharski klasiki od svoje mame: Klasična slovenska kuharica Felicite Kalinšek in Kuharska knjiga izpod peresa Ivana Ivančiča.

Valentina doda: »Ko sva začela skupaj živeti, je Urban res kuhal veliko bolje od mene. Moja mama je dobro kuhala, ni me pa učila. Danes pa jaz v kuhanju zares uživam in močno uživam v listanju lepih kuharic, pri katerih opazujem tudi fotografije. Z Urbanom sva oba navdušena fotografa in zato sva v tujini včasih kupovala tudi kar veliko knjig o fotografiji.« Dodata, da danes zopet več fotografirata, saj sta sinova starejša in zato več sama potujeta. Ljubezen do likovne umetnosti pa je tudi razlog, da knjige niso povsod, recimo v dnevni sobi, saj so na stenah slike, nekatere je naslikala tudi Valentina, pa tudi plakati, ki sta jih kupila na prireditvah in uokvirila.

Kuharice seveda sodijo v kuhinjo (Fotografija: Andraž Gombač)

Valentina nadaljuje, da je sama prinesla največ knjig o umetnostni zgodovini, saj je to študirala: »Danes se težko ločim od teh knjig, čeprav vem, da recimo o gotiki ne bom več brala, niti listala. Vendar so to knjige, ki sem jih kupila s študentskimi zaslužki in imajo veliko čustveno vrednost. Kot študentka sem veliko časa preživela v Konzorciju, kjer sem listala knjige, ki si jih nisem mogla privoščiti, in sem čakala kak sejem, da sem si potem vsaj eno tudi privoščila, in zelo sem izbirala, katera bo to.«

Kar nekaj njenih knjig je tudi na temo fotografije, ki jih je tudi Urban veliko kupoval zanjo na potovanjih po tujini. Omeni kup knjig, ki jih je prinesel pred dvajsetimi leti z obiska v New Yorku, kjer jih je našel v outlet kotičku v Strandu. »Sicer pa nisem prinesla veliko svojih knjig, skoraj nič leposlovja in nič otroških ali mladinskih knjig, saj sem rojena v Črni gori in sem se v Slovenijo preselila šele, ko sta se starša ločila.«

»Ko sva začela skupaj živeti, je Urban res kuhal veliko bolje od mene. Moja mama je dobro kuhala, ni me pa učila. Danes pa jaz v kuhanju zares uživam in močno uživam v listanju lepih kuharic, pri katerih opazujem tudi fotografije.«

Zato pa je tem več leposlovja prinesel Urban: »Bili smo tipična družina tistega časa, šestdesetih in sedemdesetih let, ki je bila naročena na klasike tistega časa, recimo Sto romanov in pa Našo besedo, zbirko Čebelica … Moj oče sicer ni bral, je pa toliko več moja mama, in tako je bilo knjigo vedno veliko. Danes imam še nekaj teh, vendar ne vseh, saj so bile nekatere , sploh prva izdaja zbirke Sto romanov, tiskane na slab papir in z majhnimi črkami, ter jih preprosto ne berem več, jih niti ne morem, imam pa notri veliko zaznamkov.«

Sožitje filmske, glasbene, literarne in še kake umetnosti (Fotografija: Andraž Gombač)

Urban je bil navdušen bralec že od malih let, ko je bil najprej obseden s stripi, kasneje v srednji šoli pa že s Kafko, z eksistencializmom: »Toda stripi so dejansko tisti, ki so mi na neki način pomagali med študijem filozofije. Stripe smo namreč vsi brali v srbohrvaščini in tudi filozofske knjige, ki smo jih obravnavali na fakulteti, so bile v tem jeziku. V slovenščini v tistem času ni bilo skoraj nič temeljnih filozofskih tekstov, nekaj Platona, ki ga je odlično prevedel Sovre, Aristotla zelo malo, Hegla, Kanta skoraj nič. Nekateri sošolci so tako brali izvirnike v nemščini, zelo redki tudi v latinščini ali stari grščini in pa ‘sodobnike’, Foucaulta recimo, v francoščini. Sam teh jezikov nisem obvladal, saj sem se v šoli učil le angleško in dve leti še italijansko, in zato je srbohrvaščina, ki sem se je naučil kot otrok med branjem stripov in seveda pozneje, tudi med služenjem vojaškega roka, še veliko bolj temeljito, prišla še kako prav!«

Nekaj je tudi otroških in mladinskih knjig, ki jih je Urban prinesel iz mladosti: »Jules Verne in zbirka Karla Maya sta primera, ki se prenašata iz generacije v generacijo. Zbirka Zvezdna Beletrina je bila narejena s prav tem namenom, ker največ bralcev izgubimo na prelomu osnovne šole, ko nehajo brati otroške knjige. Pri Beletrini smo želeli ustvariti zbirko, ki bi se prenašala iz generacije v generacijo, in obuditi vse tiste stare klasike, vendar v sodobni obliki. Žal projekt s tega vidika ni bil uspešen, saj se knjige prodajajo posamično, kot zbirka pa ne.«

Kotiček za umetnostno zgodovino (Fotografija: Andraž Gombač)

Vse manj je majhnih knjigarn

Valentina in Urban sta oba navdušena bralca, pa vendar priznata, da nič več nista redna obiskovalca knjižnic. »Včasih sva bila veliko v knjižnici, sploh kasneje s sinovoma. Danes pa so ti obiski zelo redki. Žal je preveč knjig in že tako ne uspeva prebrati vsega, kar dobiva in si kupiva,« pravi Urban. Prizna tudi, da je bil včasih bolj reden obiskovalec, saj je kot nekdanji zaposlen v ljubljanski knjižnici (tam je delal med letoma 2012 in 2014) imel privilegij, da mu zamudnin niso obračunavali: »Tega privilegija ni več, tako da sem kar nekajkrat plačal kar visoko zamudnino. Vsekakor pa je veliko spremenila korona, saj se mi ni uspelo prilagoditi temu, da bi knjige naročal v knjižnici, in tako sem začel postopam uvajati bralnik tudi za branje izposojenega gradiva. Danes mi tako bralnik, poleg že omenjenih prednosti, prav pride, sploh recimo kadar ponoči kaj pišem, in marsikaj zlahka najdem na e-knjižni polici, lahko še po ključnih besedah iščem, kar bi sicer listal kar nekaj časa …«

Bralcu hrbet krije Nicolas Cage (Fotografija: Andraž Gombač)

Povesta, da kupujeta knjige po spletu, seveda pa najraje v fizični trgovini. »Rad podpiram majhne butične knjigarne,« pravi Urban, »čeprav jih je vse manj, toda na srečo se odpirajo tudi kakšne nove. Zelo rad sem imel knjigarno Behemot na Židovski stezi, ki je imela prav posebne knjige, dober izbor po okusu lastnika, ki je bil tudi prodajalec.«

Knjige pa rada podarjata drugim: »Dobiva pa jih ne. Verjetno menijo, da jih ima Urban dovolj sam, pa še zame tako sklepajo. Čeprav bi bila vedno vesela kake dobra kuharice,« v smehu pove Valentina.

»Moja usoda je na srečo in žalost ta, da berem večinoma službeno. Berem torej rokopise, naročene in nenaročene, večinoma knjige pred izidom.«

Debato bi lahko še kar nadaljevali, vendar jo je treba zaključiti. Še zadnje vprašanje: kaj trenutno bereta? »Jaz berem zadnjo knjigo Ane Svetel, pa tudi sicer največ prebiram leposlovje, še vedno tudi veliko o fotografiji in seveda arhitekturi,« najprej pove Valentina. Urban pa: »Moja usoda je na srečo in žalost ta, da berem večinoma službeno. Berem torej rokopise, naročene in nenaročene, večinoma knjige pred izidom. Zelo redko berem knjige po izidu in čisto premalo po izbiri in v prostem času. Sem pa ljubitelj knjig, ki raziskujejo žanrske medprostore, torej tistega, kar je med leposlovjem in esejistiko, recimo. Zelo všeč so mi tudi spominski teksti in besedila, ki jih danes označujemo z inflatorno oznako avtofikcija.«

Še zadnji hitri posvet zakoncev pred jutranjim odhodom v mesto (Fotografija: Andraž Gombač)

Oba pa se navdušujeta tudi nad kratkimi zgodbami. »To je tako kot s filmi,« pravi Valentina, »včasih sva jih veliko gledala, Urban je tudi imel bogato VHS zbirko in navdušena sva bila nad francoskim novim valom, pa iransko in japonsko filmsko produkcijo. Danes pa je svet prehiter, tudi filmi včasih zelo dolgi, in potem gledaš serije. Te dni z veliko nestrpnostjo pričakujeva zadnjo epizodo in razplet Belega lotosa. Tako je tudi s kratkimi zgodbami, ker so pač priročne – eno prebereš, ko čakaš na zdravnika, eno pred spanjem …«

Vseeno pa roman, morda presenetljivo, trmasto ostaja paradna literarna zvrst, saj se očitno nismo tako zlahka pripravljeni odreči »celoviti« izkušnji. Hlepenje o velikih zgodbah bo očitno zamrlo mnogo po koncu velikih zgodb.

domača knjižnica panorama Urban Vovk Valentina Vovk

Fotografija: Manuel Jacobo

Domov / Članki / 2025

Saïd Khatibi: »Fundamentalisti imajo dva sovražnika: svobodo … in žensko«

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Saïd Khatibi je priznan alžirski pisatelj in novinar, rojen leta 1984 v Bou Saadi. Študiral je francosko književnost na Univerzi v Alžiru in kulturne študije na pariški Sorboni. Od leta 2006 je aktiven v kulturnem novinarstvu in objavlja kolumne v časopisu Al-Quds Al-Arabi. Od leta 2016 živi in dela v Sloveniji.

Za roman Konec Sahare (Nehayat Al Sahra’a) so mu leta 2023 podelili prestižno nagrado Sheikh Zayed Book Award v kategoriji mladi avtor. Prejel je tudi nagrado Katara za arabski roman. Roman je v prevodu Barbare Skubic nedavno izšel pri založbi Litera, sočasno pa tudi pri francoski založbi Gallimard.

Konec Sahare združuje elemente kriminalnega in družbenega romana – prav ta preplet žanrov odpira prostor za poglobljeno razpravo o nasilju, spominu, patriarhatu in vlogi žensk v sodobni alžirski družbi.

Roman Konec Sahare je preplet detektivke in družbenega romana. Zakaj vam je bilo pomembno združiti ta žanra?

»Ne glede na to, kaj pišemo o Alžiriji, nasilje vedno pride v ospredje. Živeli smo zgodovino, zaznamovano z nasiljem, in to nasilje prenašamo iz generacije v generacijo. Izbira kriminalnega romana izhaja prav iz dejstva, da je nasilje vseprisotno v resničnem življenju. Nasilje je v Alžiriji prisotno tako verbalno kakor tudi fizično.«

Kakšen pomen ima kriminalni roman v alžirski družbi – zakaj prav ta žanr omogoča razkrivanje tem, ki so sicer potisnjene v ozadje? Kako kriminalni roman kot »glas ulice« ali »glas ljudstva« prispeva k demokratizaciji družbe, ki se še vedno sooča z vprašanji oblasti, cenzure in kolektivnega spomina?

»Kriminalni roman je v Alžiriji skoraj neobstoječ žanr. A kriminalni roman ne pomeni preprosto, ‘kdo je ubil koga’. Če bi bilo tako, bi ga lahko napisali na dveh straneh! Sodobni kriminalni roman je predvsem opazovanje človeške družbe, družbeno-politična kritika.

Kriminalni roman je v Evropi in Ameriki doživel uspeh, ker tam obstajajo svoboščine. Pisatelj lahko opazuje, postavlja vprašanja, kritizira.

Kriminalni roman zahteva svobodo – element, ki je v naših družbah skoraj odsoten.«

»Živeli smo zgodovino, zaznamovano z nasiljem, in to nasilje prenašamo iz generacije v generacijo.«

Roman Konec Sahare zrcali politični trenutek v Alžiriji tik pred oktobrskimi nemiri leta 1988.

»5. oktober 1988 je bil ključen trenutek v Alžiriji, tako kot v nekdanjih socialističnih državah. A ta datum je danes pozabljen. Tudi sam kot otrok o tem nisem vedel ničesar. V šoli o tem nismo govorili. Imel sem prijatelja, čigar starejši brat je bil na invalidskem vozičku. Vprašal sem ga, zakaj njegov brat ne more hoditi, a ni poznal odgovora. To je bil tabu v njegovi družini.

Kasneje, ko smo odraščali, smo izvedeli resnico: njegov brat je bil ustreljen 5. oktobra 1988, zaradi česar je bil vse življenje pohabljen. Tistega dne je bilo ubitih na stotine ljudi. Še danes ne poznamo niti vseh njihovih imen. Ni spomenika v njihovo čast. Naša zgodovina ostaja neznana, izbrisana. Do kdaj še?«

Koliko trupel se pojavi v romanu Konec Sahare in kaj njihova navzočnost razkrije o stanju družbe, v kateri se odvija zgodba?

»Roman se začne z odkritjem trupla mlade pevke Zakije, konča pa se z drugim ‘truplom’ – tokrat države, imenovane Alžirija. Med tema odkritjema se razgrinja zgodba, v kateri najdemo like in vprašanja. Kajti ko ubiješ žensko, ubiješ tudi državo. A če lahko rešiš eno žensko, lahko rešiš vso državo.«

»Zaradi žensk sem postal pisatelj. Odraščal sem ob ženskah, poslušal njihove zgodbe – žensk, ki niso mogle pisati ali povzdigniti glasu.«

Kaj pooseblja Zakija?

»Je ženska, Alžirka. V Alžiriji ženske živijo pod težo vere in družbenih tradicij. Ženska je že od rojstva žrtev stereotipov. Žal jo pogosto vidimo zgolj skozi njeno biološko funkcijo: postati mora mati in roditi otroke. Zakija razbije to podobo. Zapusti svojo družino in postane pevka. Najde srečo. A v patriarhalni družbi je srečna ženska moteča. Lahko predstavlja nevarnost za obstoječi red, saj daje moč drugim ženskam. Zakijo zato doletijo vse mogoče nesreče. Pevka postane v času, ko naraščata islamizem in verski fundamentalizem. In za fundamentaliste ni nič bolj nevzdržnega kot svobodna ženska. V njihovih očeh je ženska sovražnica: treba jo je skriti ali uničiti. Tako pač razmišljajo.«

Zakija je bila torej prezirana in ljubljena, zaničevana in čaščena? Kaj je bil največji izziv pri pisanju tako ambivalentnega lika?

»Zaradi žensk sem postal pisatelj. Odraščal sem ob ženskah, poslušal njihove zgodbe – žensk, ki niso mogle pisati ali povzdigniti glasu. Zakija nosi v sebi nekaj številnih žensk, ki sem jih poznal, žensk, ki se upirajo. Zahvaljujoč ženskam sem postal pisatelj.«

Umor Zakije v romanu Konec Sahare je opisan skoraj nežno, kot da gre za nekaj neizogibnega, morda celo osvobajajočega. Zakaj se zdi, da šele skozi smrt postane resnično prisotna – kot da je morala umreti, da bi jo svet zares opazil? Kaj nam to pove o njenem položaju v družbi in o načinih, kako (ne)vidne ostajajo nekatere usode?

»Kot že rečeno, 5. oktober 1988 je v moji državi pogosto pozabljen ali zamolčan, v preostalem svetu pa skoraj neznan. Pa vendar ima vse, kar Alžirija doživlja danes, izvor prav v tem trenutku.

5. oktober 1988 zaznamuje pojav nasilja, družbenih razpok, pa tudi islamizma. Tistega dne je na ulice prišlo na stotisoče mladih Alžircev, ki so protestirali proti enopartijskemu sistemu – leto dni pred padcem Berlinskega zidu. Končalo se je s krvavim pokolom. To je bil tudi brutalen začetek vzpona islamizma in državljanske vojne.

Kljub temu pa močno primanjkuje pripovedi o tem obdobju. To je tudi čas vrnitve alžirskih borcev iz Afganistana in rojstva islamističnih strank. Ste že kdaj videli islamistično stranko, ki bi jo vodila ženska? Nikoli. Fundamentalisti imajo dva sovražnika: svobodo … in žensko.«

»Moški vidi žensko kot predmet, ki ga lahko ima v lasti, kot imetje, in ne kot bitje s čustvi ali zapleteno psihologijo.«

Zakija je umrla, a se zdi, kot da nikoli zares ne izgine – njeni nekdanji ljubimci jo znova in znova obujajo v spominu, kot da je še vedno med njimi. Kako ta nenehna prisotnost umrle vpliva na njihove odnose in življenje? Kaj nam to pove o tem, kako mrtvi ostajajo z nami?

»Zakija je pustila pečat v svojem obdobju. Bila je svobodna, bila je pevka in ni bilo veliko žensk, kakršna je bila ona. Vedno se spominjamo žensk, ki so zaznamovale določen trenutek v zgodovini, določeno obdobje.

Pa še nekaj: prihajam iz družbe, ki je nostalgična do preteklosti. Gledamo nazaj, ne pa naprej. Ljudje so navezani na svojo preteklost, na Zakijo, ker se bojijo razmišljati o svoji prihodnosti.«

V romanu predstavite številne moške like, ki jih Zakija zaznamuje. Kako vidite njihovo kolektivno odgovornost za njeno smrt?

»Vsi so sodelovali pri njeni smrti, vsak na svoj način. Umor ni osamljen dogodek, temveč družbeni ali politični proces. Vsi vedo, da so odgovorni za njeno smrt, zato vsak skuša prikriti resnico. Ob koncu romana izvemo, da je bila žrtev več oseb, vendar nobena od njih ne prevzame odgovornosti. V Alžiriji nihče noče prevzeti svojega dela odgovornosti za zgodovino. Vsak verjame, da je nedolžen ali žrtev.«

Kdo so po vašem mnenju pravi zločinci v romanu? Tisti, ki morijo, ali tisti, ki molčijo?

»Oboji. A oboji so tudi žrtve zgodovine. Torej zgodovine, ki je nastala skozi odločitve, ne pa iz spoštovanja do dejstev. Ko manipuliramo z zgodovino, ustvarjamo pošasti.«

Kakšno vlogo ima v romanu ljubosumje – je zgolj reakcija na izgubo ljubljene osebe ali odseva tudi globljo negotovost, željo po nadzoru, občutek izrinjenosti? Kako ljubosumje oblikuje odnose med liki in razkriva njihovo ranljivost, pa tudi družbene vzorce lastnine in moči v ljubezni?

»Prej mislim, da gre za obsesijo s posedovanjem. Vsak moški misli, da ima pravico posedovati Zakijo. Moški vidi žensko kot predmet, ki ga ima lahko v lasti, kot imetje, in ne kot bitje s čustvi ali zapleteno psihologijo. To odraža naš pogled na žensko, kjer vsak moški verjame, da ima pravico do njenega telesa in njene identitete.«

»Vem, kako je bil videti zapor v Alžiriji v osemdesetih letih. Zapor te lahko prisili, da se odpoveš lastnim staršem.«

Bašir je osumljenec, a hkrati globoko zaljubljen v Zakijo. Je zmožen resnične ljubezni ali le posesivnosti?

»Ko je bil Bašir svoboden, je bil zaljubljen v Zakijo. A ko je bil zaprt, si je premislil in si jo je želel rešiti. Med ljubeznijo in svobodo se je odločil za zadnjo. Vem, kako je bil videti zapor v Alžiriji v osemdesetih letih. Zapor te lahko prisili, da se odpoveš lastnim staršem. To je izjemno naporna preizkušnja. Bašir je človeško bitje, krhko. V patriarhalni družbi so moški zelo krhki, svojo podobo skrivajo pred zunanjim svetom. Za patriarhatom se skriva krhkost. Gre za lažni patriarhat.«

Zakaj ste se odločili, da umor razkriva ženska – odvetnica Nura? Namerna subverzija moške dominacije?

»Tudi zgodovino Alžirije so soustvarjale ženske, in verjamem, da je enako v Sloveniji. A sčasoma smo ženske izbrisali in ohranili samo moške. V Alžiriji so kipi posvečeni samo moškim – kaj pa ženske? Potisnjene so ob rob in so skoraj nevidne. Ženska je soustvarila zgodovino neke države, potem pa je bila izbrisana. V tem romanu je žrtev ženska, in tista, ki išče njenega morilca, je prav tako ženska. Moje sporočilo je: ženska lahko reši drugo žensko.«

Kako pomembno vlogo imajo starši pri izbiri partnerjev v romanu – ali delujejo kot tihi usmerjevalci ali kot odprti nasprotniki svobodne izbire? Koliko – in kako – se ta tradicija spreminja in kaj to pove o razkoraku med generacijami ter o iskanju lastne poti v ljubezni?

»Alžirija je država, kjer je večina prebivalstva mlada, a jo vodijo starejši ljudje – generacija osvobodilne vojne. Osvobodili so državo, zato menijo, da imajo pravico o vsem odločati. Živimo pod skrbništvom staršev. Tako v romanu kakor tudi v resničnem življenju. Posameznik v resnici nima izbire: postavljen je pod starševsko skrbništvo. Pogosto so to matere, ki odločajo o poroki svojih otrok, izberejo njihovo šolsko usmeritev in celo prihodnjo zaposlitev. To odraža državo, ki jo še vedno vodi avtoriteta stare generacije.«

Zakaj se v romanu tolikokrat vrnete k vlogi mater – kot zaščitnic, sodnic, včasih celo kot tistih, ki ljubezen onemogočajo?

»Alžirija je država, ki hrepeni po prihodnosti, a jo vodi preteklost. To vlogo prevzemajo matere – predstavljajo preteklost in otrokom preprečujejo razmišljanje o prihodnosti. Ljudje v Alžiriji gojijo nostalgijo po preteklosti in jih je strah prihodnosti. Živijo v ujetništvu preteklosti.«

»Alžirija je država, ki hrepeni po prihodnosti, a jo vodi preteklost.«

Zdaj ne moreva mimo lika umorjenkine matere Halime …

»Tudi ona je ženska, ki se upira, na svoj način, po zgledu hčerke Zakije. A sooča se z družbo, ki žensko zavrača, z družbo, ki svobodno žensko odklanja.«

Zdi se, da je vprašanje očetovstva – iskanje očetovega groba – skoraj enako pomembno kot iskanje morilca. Kako sta ti zgodbi povezani?

»V romanu je lik, ki išče grob svojega očeta, umrlega med osvobodilno vojno. Na koncu romana izvemo, da je bil njegov oče kristjan. To je še ena tema, ki vznemirja. Ljudje verjamejo, da mora biti vsak Alžirec musliman, in zavračajo dejstvo, da so v državi živeli kristjani, Judje in pripadniki drugih ver. Po osamosvojitvi so bile druge religije izbrisane. Iskanje očetovega groba je tudi iskanje izgubljene identitete.«

Veliko likov sanja o odhodu iz Alžirije. Je izseljenstvo pobeg ali edina možnost preživetja?

»Gre za iskanje samega sebe. Potujemo, odidemo, da bi se lahko vrnili. Potovanje je nujno, da bi vedeli, od kod prihajamo.«

Kako v romanu deluje čas? Zdi se, da preteklost nenehno pronica v sedanjost …

»Roman se dogaja v obdobju štiridesetih dni po Zakijini smrti. Zakaj štirideset dni? V mitologiji prebivalcev Sahare duša po smrti ostane štirideset dni, preden se povzpne v nebo. Tako smrt posluša njihove zgodbe. V teh štiridesetih dneh se pripoved izmenjuje med sedanjostjo in preteklostjo, da bi razkrila zakulisje Zakijinega življenja.«

Ob duhovni dimenziji pozornost namenjate tudi parfumom, uhanom, tkanini – kaj ponazarjajo ti materialni detajli?

»Večinoma je šlo za ponaredke. Alžirija osemdesetih let je – tako kot vse druge socialistične države – poznala črni trg, ki je uhajal izpod nadzora države. Ljudje so živeli v socialističnem režimu, a so sanjali o življenju v kapitalističnih državah. Ko je socializem padel, je bil prvi vidni znak prav na trgu, z množičnim prihodom izdelkov iz kapitalističnih držav. Bili so obsedeni s svobodo. Svoboda se je kazala tudi v obsedenosti z življenjem, kot ga živijo ljudje v svobodnih državah.«

»Ljudje verjamejo, da mora biti vsak Alžirec musliman, in zavračajo dejstvo, da so v državi živeli kristjani, Judje in pripadniki drugih ver. Po osamosvojitvi so bile druge religije izbrisane.«

Pogosto se roman dotika tematike spolnosti, prepovedi in želje. Kako to vpliva na razvoj likov?

»Leta socializma so pustila posledice na ljudeh. A v Alžiriji je bil prisoten tudi pritisk vere. Od sprejetja Družinskega zakonika leta 1984 je bila ženska izključena iz javnega prostora. Ta zakon jo je postavil pod moško skrbništvo. Tako je bila edina dovoljena oblika spolnega odnosa mogoča le v zakonu. Bilo je ogromno posilstev in incesta – in to se dogaja še danes. Islamisti svojim privržencem prepovedujejo vsakršne odnose z ženskami, a jim po smrti obljubljajo štirideset mladih devic v raju. Človek postane človek šele po smrti – to so obljube fundamentalističnih ideologij.«

Kakšno vlogo ima glasba – posebej tradicionalna in popularna arabska glasba – v vašem romanu?

»V konservativni družbi, ki jo obvladujejo miti in religija, je glasba oblika preživetja. Ljubezen je bila izgnana iz življenja, ljudje pa so jo ponovno našli v pesmih. Od osemdesetih let je glasba rai v Alžiriji doživela pravi razcvet. Ta glasba obstaja že stoletje, a je konec osemdesetih začela postajati vse bolj priljubljena tako v Alžiriji kakor v Evropi. Nanjo konservativci gledajo postrani, saj pevci rai pojejo o svobodi, ljubezni in alkoholu. Ljudje v glasbi najdejo življenje, po katerem hrepenijo.«

Kakšen prostor je videoteka Puščavska vrtnica? Ima nežno, skoraj poetično ime, v resnici pa gre za prostor, kjer lastnik prodaja pornografijo. Je videoteka prostor intime ali osamljenosti, fantazije ali izpraznjenosti?

»Glasba je ljudem, tako kakor porno filmi v osemdesetih letih, predstavljala zatočišče. V videotekah so našli filme, ki so jim omogočili, da pozabijo na svoje življenje. Seks jim je predstavljal le sanje. Gledali so filme za odrasle, da bi ubežali svoji frustraciji.«

Saïd Khatibi: Konec Sahare (Litera, 2025, prevod Barbara Skubic)

intervju Konec Sahare Saïd Khatibi

Fotografija: Marko Pigac

Domov / Članki / 2025

Leopold I.: »Umetnost mora imeti toliko odtenkov kot življenje«

Samanta Hadžić Žavski

O avtorju
Članki
Podkasti

Leopold I., eden najprepoznavnejših glasov rapa pri nas, ostaja zvest svojemu značilnemu slogu – premišljeni besedni igri, iskrenosti ter prepletanju humorja in resnejših tem. Srečala sva se, da bi se pogovorila o njegovem prihajajočem albumu Dober den in koncertu v Kinu Šiška, kjer bo predpremierno predstavil nove skladbe. Kljub uspehu ostaja večno skromen, dostopen in prijeten sogovorec, kar se je pokazalo tudi med najinim srečanjem.

Dobila sva se v Mariboru na sončno popoldne – dva ponedeljka po prvotnem dogovoru. Intervju sva namreč dvakrat prestavila zaradi višje sile, a ko sva se končno srečala, se je izkazalo, da je bilo vredno počakati. Leopold I. navduši ne le s svojo bistrostjo in iskrivimi odgovori, temveč tudi z neverjetno sproščenostjo, zaradi katere se pogovor hitro prelevi v prijetno izmenjavo misli o glasbi, življenju in ustvarjalnosti.

Leopold I.: »Pomembno se mi zdi, da se tisti, ki ustvarjamo v slovenskem jeziku, trudimo ohranjati svoj jezik pristen in prvinski, obenem pa se ne smemo bati neologizmov in izrazja, ki prihaja v jezik zaradi razvoja tehnologije in ne nazadnje medkulturne povezanosti.« (Fotografija: Marko Pigac)

Kaj je bilo prvo, pisanje pesmi ali pisanje rap komadov?

»Nastopanje. Če gremo čisto na začetek, v začetne razrede osnovne šole, je bilo mogoče to, da sem nastopal z neko pesmijo, mislim, da je bila Kili kili kili, jaka zaka, in so sošolci zaploskali. To je bilo to, moj prvi nastop, ki se ga spomnim. Zatem je prišlo poslušanje glasbe in oponašanje raperjev, nato pa pisanje tekstov in nastopanje. Šlo je z roko v roki, ne ločeno.«

Obiskoval si tudi rap battle, ki so bili nekoč zelo popularni. So bili to čisti začetki ali si bil že suveren v tem, kar počneš?

»To je bilo leta 2008/2009, nekaj let po tem, ko je bil zelo popularen film 8 Mile. Takrat sem bil star 17 ali 18 let in sem spoznal skupino Rap virus, s katero sem skupaj delal muziko. Naredili smo celo CD in začeli nastopati po Sloveniji, del naših nastopov pa so bili tudi freestyli, tako da je bilo nekako potem tudi logično, da sem se začel prijavljat še na freestyle tekme. Vsekakor sem še pilil veščine, ne bi pa rekel, da smo bili totalni začetniki.«

»Zdi se mi, da kot artist nikoli ne moreš nehati rasti in se razvijati. Ko se to zgodi, začneš stagnirati, in ne vem, ali lahko sploh delaš muziko, ne da bi se razvijal.«

Radgona je bila v času tvojega odraščanja bolj usmerjena v punk – metal sceno. Si bil v raperski sceni zato osamljen?

»Ta metal in punk scena je takrat precej prevladovala, bil pa je tukaj še Turtle, moj kolega, in pa pokojni prijatelj Željko Čuček – mi smo bili takrat edini raperji v Radgoni. Željko je nato hitro umrl, Turtle pa še vedno dela rap, zdaj pod imenom Tortuga. Napletla se je namreč pomurska naveza, kjer sodeluje s Purijem in z Dulo iz Steklih psov. Ravno so izdali nov mixtape.«

Pa se ti zdi, da si kot artist še v fazi razvoja ali si dosegel svojo končno točko? Veš, kje si in kaj delaš?

»Vem, kje sem in kaj delam. Ampak se mi zdi, da kot artist nikoli ne moreš nehati rasti in se razvijati. Ko se to zgodi, začneš stagnirati, in ne vem, ali lahko sploh delaš muziko, ne da bi se razvijal. Ne bi rekel, da nase gledam kot na neki končni produkt. Mislim, da bodo z leti nastajale vedno boljše stvari.«

»Seveda je lahko jezik za raperja tudi omejitev, v smislu, da je trg, na katerem lansiramo muziko, omejen. Po drugi strani pa je ravno to priložnost, saj delamo nišne izdelke za določeno skupino ljudi, v tem primeru za tiste, ki govorimo slovenski jezik.«

Za zdaj se ti to še obrestuje …

»Ja, ogromno eksperimentiram. Res mi je fajn delati stvari, ki jih prej nisem. Ukvarjam se z glasbo, ki je žanrsko raznolika in pestra. Se pravi, z bendom se preizkušamo v različnih žanrih. Tudi tematike so zelo raznolike. Ne bi rad obtičal samo v eni tematiki, da bi pisal, na primer, samo družbenokritične komade ali pa komade samo ‘na hec’. Umetnost mora imeti toliko odtenkov, kot jih ima življenje. Mislim, da glasba, ki jo zdaj delamo – ta, ki smo jo naredili za drugi album – to tudi dobro odraža.«

Slovenski rap. Nekje si izjavil, da si največji fan slovenskega rapa. Kje vidiš svoj položaj v tej krajini?

»Ha ha, ne bi zdaj rekel, da sem največji fan slovenskega rapa. Sem pa fan vsekakor in ga imam rad. Približno vem, kaj se dogaja, poslušam nove stvari. Dobro se mi zdi, da se slovenski rap razvija, da ni samo boom bap, ker je faza boom bapa kar dolgo trajala, tudi trap je zdaj že malo zastarel, artisti delajo čisto nove stvari. Zdi se mi, da je rap začel presegati svoj žanr in da se precej meša tudi z drugimi zvrstmi. S tem ko je družba postala malo bolj internacionalna, ko se mešajo kulture, smo tudi postali malo bolj odprti. To, da smo poplavljeni z informacijami na internetu, se odraža v neki kaotičnosti v glasbi. Ni več toliko popredalčkano. Kam bi sebe pozicioniral? Ne vem, mogoče bi kdo rekel, da ne delamo več striktno rapa. Kar me ohranja kot raperja, je forma mojega izražanja, način, na katerega podajam sporočila.«

Tvoji teksti so pogosto zelo pripovedni, kot se za rap spodobi. Dojemaš sebe kot pripovedovalca zgodb?

»V prvi vrsti bi rekel, da sem odjemalec zgodb. Rad berem, gledam filme … Rad poslušam glasbo, ki mi nekaj pove. In ja, glede na to, kaj konzumiram, podobne stvari potem tudi pridejo iz mene. Nekako mi paše ta narativna oblika izražanja. Ne bi rekel, da sem abstrakten ali pa pretirano metaforičen. Se mi zdi, da mi je pomembnejše ustvarjanje nekega ambienta in predajanje sporočila skozi celotno zgodbo, ne da bi bili punch lini tisti, ki nosijo moje tekste. Treba je pogledati izdelek kot celoto.«

Se ti zdi pomembno, da rap ni samo zabava, ampak tudi opomin družbi?

»Po njegovi tradiciji je bila vloga rapa vedno ta: prikazuje življenje na obrobju družbe. Oziroma mogoče so bile zlasti na začetku v osrednji vlogi obrobne skupine, ki so se sploh s tem ukvarjale, in je zato bila takšna narativa. Čeprav rap je tudi sprostitev, rap je zabava, v končni fazi tudi glasba. Vendar pa ima ta potencial in ohranja naboj uporništva. Tudi če včasih niso besedila najbolj povedna, imajo lahko tisti, ki ustvarjajo rap, odnos, ki kaže neko upornost ali pa odklon od družbe.«

Z Leopoldom I. smo se srečali v Mariboru, kamor se je priselil iz domače Gornje Radgone (Fotografija: Marko Pigac)

Slovenski jezik v rapu – prednost in/ali omejitev?

»Sam imam zelo rad slovenski jezik in se mi zdi, da ga je zelo pomembno ohranjati. Nisem pa purist, ne verjamem, da bomo s pretiranim purizmom zaustavili trende amerikanizacije našega jezika. Se mi pa vseeno zdi pomembno, da se tisti, ki ustvarjamo v slovenskem jeziku, trudimo ohranjati svoj jezik pristen in prvinski, obenem pa se ne smemo bati neologizmov in izrazja, ki prihaja v jezik zaradi razvoja tehnologije in ne nazadnje medkulturne povezanosti. Seveda je lahko jezik za raperja tudi omejitev, v smislu, da je trg, na katerem lansiramo muziko, omejen. Po drugi strani pa je ravno to priložnost, saj delamo nišne izdelke za določeno skupino ljudi, v tem primeru za tiste, ki govorimo slovenski jezik. Mogoče zaradi tega ne bomo bogati, bomo pa kulturno pripomogli k obogatitvi naše družbe.«

Kaj pa narečje? Se ti zdi, da zaradi njega stvari bolj funkcionirajo?

»Narečna pestrost je narava slovenskega jezika in narečje pripomore k avtentičnosti oziroma k pristnosti izražanja. Mogoče doda neko vrednost izdelkom, ki so napisani v narečju, ne v zbornem jeziku, zato ker obstaja še neka dodatna plast, ki jo je treba odstirati, zlasti če sam nisi govorec tega narečja.«

»Pri pisanju Tiste zakartane ure sem želel v besedilu uporabiti čim več referenc na original, kot so artiglieria di campagna, Nadiža, Beltinci, vino in karte ter Hemingwayevo Zbogom orožje, namesto Komu zvoni. Dodane metafore o minljivosti in nesmiselnosti vojne so se pa zapisale kar same.«

Kako si se lotil priredbe Kreslinove Tiste zakartane ure in kako komentiraš ocene, da je celo boljša od originala, kar je pravzaprav smisel priredb?

»Pri pisanju Tiste zakartane ure sem želel v besedilu uporabiti čim več referenc na original, kot so artiglieria di campagna, Nadiža, Beltinci, vino in karte ter Hemingwayevo Zbogom orožje, namesto Komu zvoni. Dodane metafore o minljivosti in nesmiselnosti vojne so se pa zapisale kar same. Očitno se to zgodi, kadar je tema vojna, njen osrednji motiv pa ura. Me je pa pri pisanju precej skrbelo, da sem pisal fiktivno zgodbo. Zgodba o tem, kako je ta ura v resnici pristala v lasti Vladovega deda, mi ni bila znana. Trudil sem se, da ne bi ustvarjal herojev ali mučenikov, temveč vse skupaj povedal nekoliko z distance. Za vzdušje sem si pomagal s prebiranjem literature na temo prve svetovne vojne ter gledanjem filmov na isto temo, zato je bilo pisanje precej zamudno. Da je moja priredba boljša od originala, se ne strinjam. Dejstvo je, da brez Kreslinove zgodbe ne bi bilo moje pesmi, in če v njegovi skladbi ne bi slišal mojstrovine, se ne bi lotil prirejanja. Skladbi sta preprosto drugačni. Menim, da ju ne bi smeli primerjati na tak način, saj je dejstvo, da ima moja skladba težo in celoten smisel samo v kontekstu njegove.«

Če bi lahko sodeloval s katerimkoli raperjem (slovenskim ali tujim), koga bi izbral in zakaj?

»Med slovenskimi bi bil to Ezy-G, med tujimi Vojko V.«

Kaj pa ne-raper?

»Zelo kul so mi Persons from Porlock, to bi bilo zanimivo sodelovanje. Ne vem sicer, če še ustvarjajo.«

Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti?

»V zelo bližnji prihodnosti pride več singlov. Še pred 21. majem, torej pred koncertom v Kinu Šiška, bodo izšli trije singli. Teh singlov se zelo veselim, so del mojega prihajajočega albuma Dober den. Želim si, da bi ga izdali še letos, vendar konkretnega datuma raje še ne napovedujem, saj se vedno kaj lahko še malo zavleče. 80-odstotno je album že narejen. Zagotovo pa bo letos prišlo šest singlov, to lahko napovem. Tudi risanka pride v zelo bližnji prihodnosti. Tako da ja, prva na meniju bo risanka za komad Škrt. Tukaj bi rad izpostavil njenega producenta Vida Turico in ilustratorja Jerneja Žumra. Poleg risanke pa načrtujemo še izdajo slikanice, prilagojene za otroke.«

Ti je blizu še kakšna druga veja umetnosti?

»Če dam glasbo čisto na stran, bi moral izpostaviti še slikanje. Včasih sem dosti slikal, ampak tega že lep čas ne počnem več. Vendar mi je slikanje zelo blizu, predvsem ker pri njem ni nobenih pričakovanj, nobene vizije, in je zelo osvobajajoče.«

Obiščeš tudi kako galerijo?

»Seveda, zakaj ne. Vendar še raje obiščem kake literarne večere, to je bolj moja sfera. Literarni, pesniški večeri ali pa kakšna predavanja …«

Dobra knjiga?

»Patrick Süskind: Golob.«

Film?

»Kje začeti? Sem kar velik fan filmov in vsega, kar se zgodi na platnu. Pogledam vse kakovostno, kar izide. Imam svoje filtre, prek katerih morajo iti filmi. Mogoče bi raje omenil serijo, ki sem jo pred kratkim pogledal na Netflixu: Adolescence. Zanimiva je predvsem zaradi načina, na katerega je posneta.«

To je bilo moje naslednje vprašanje.

»Uh, potem pa ti moram povedati še film. Mogoče bi izbral dokumentarni film o brazilskem fotografu Salgadu Salt of the Earth.«

Naj oblika prostega časa?

»Zadnje čase bolj pohodništvo, čeprav ne zares. Vedno imam rad sprehajanje. Umik v naravo.«

»Še pred 21. majem, torej pred koncertom v Kinu Šiška, bodo izšli trije singli. Teh singlov se zelo veselim, so del mojega prihajajočega albuma Dober den.«

Največja želja?

»Trenutno je moja največja želja, da uspešno ‘sfuram’ vse, kar imam na pladnju. Kino Šiška, še prej koncert v Gornji Radgoni, moj rojstnodnevni koncert. Trenutno si želim, da bi bilo vse to že za mano, ha ha. Ne me narobe razumeti, rad počnem, kar počnem, je pa trenutno res zelo naporno.«

Največji strah?

»Kje začeti? Česa se kaj bojim zadnje čase? Toliko enih strahov, da težko izberem enega, vedno je kaj. Ampak nič dramatičnega trenutno.«

Za konec povabiva bralke in bralce še na koncert v Kino Šiška 21. maja?

»Ja, tako. Vaje potekajo. Zdaj pripravljamo in sestavljamo še nove komade. Koncert bo posvečen novemu albumu, tam bo možno predpremierno slišati večino komadov z njega.«

***

Poslušajte in oglejte si še novo pesem Na glas, himno kampanje RTV Slovenija Odpikajmo nasilje:

intervju Leopold I.

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney

Domov / Članki / 2025

Nevarna magija despotov

Silvija Žnidar

O avtorju
Članki
Podkasti

Populističen, žaljiv, skorajda primitiven lik z negativno osenčeno karizmo, atmosfera, nasičena z nevarno napihnjenim nacionalizmom, množica, ki nasede praznemu, a udarno zapeljivemu govoru rastočega despota, kaos, ki je posledica zle, pritlehne manipulacije takšne osebnosti, poigravanje s človekovo svobodno voljo in prostovoljnim odločanjem … Če bi vam kdo tako opisal knjigo, bi morda pomislili, da se dogaja v sedanjosti, v dandanašnji hektični politični klimi.

Vendar tukaj popisujemo osnovne poteze novele Mario in čarodej Thomasa Manna (1875–1955), ki je nastala pred skorajda sto leti, v obdobju vzpona (italijanskega) fašizma. Delo in razmišljanja, torej, vendarle primerna današnjemu času, kjer se zgodovina počasi ponavlja v svoji grozljivosti.

Mario in čarodej, vsekakor relevantno delo v Mannovem kratkoproznem opusu, je med Slovence po dolgi zamudi vendarle prišel v prevodu Sare Virk. Zakaj je tako, lahko izveste v obsežni in poglobljeni spremni besedi Sete Knop, kjer najdete še druge okoliščine, podrobnosti in analizo tega krajšega besedila, kar močno pomaga pri sami interpretaciji in kontekstualizaciji literarnega dela. Eden glavnih ključev za »odklepanje« zgodbe je med drugim podatek, da jo je Mann napisal po »resničnem« doživetju: literariziral je izsek iz svojega dopustovanja na italijanski obali, pri čemer pa je spremenil konec, ki posledično deluje bolj dramatično, grozeče, četudi po svoje katarzično.

Kar nas vpenja v ritem in napetost naracije, je Mannov občutek za izgrajevanje in stopnjevanje atmosfere, za postopen vzpon do vrha dogajanja.

Na dopustu se pisatelj udeleži čarovniškega nastopa, kjer pa se občinstvo ne zgolj zabava, saj se predstava prelevi v podrejanje volje posameznikov in možice pod taktirko neprijetnega in brezobzirnega hipnotizerja in »tricksterja« – z njimi manipulira mož, poimenovan Cipolla, to pa je beseda, ki v italijanščini pomeni čebula, kar bi po mnenju nekaterih strokovnjakov lahko namigovalo na varljive maske in plasti čarovnika (Mario je, zanimivo, zelo postranski lik, a ključen za turbulenten zaključek).

Fabulativno je novela tako precej preprosta, vse se zgošča okoli enega katastrofičnega dogodka, katerega tragičnost je napovedana že skoraj v samem začetku – kakih bajnih presenečenj v pripovedi tako ne pričakujemo. Kar nas vpenja v ritem in napetost naracije, je Mannov občutek za izgrajevanje in stopnjevanje atmosfere, za postopen vzpon do vrha dogajanja, »občudujemo« pa lahko tudi piščevo »ostro oko« za razgaljanje grotesknosti in nizkotnosti glavnega lika, za ekspozicijo šibkosti (malo)meščanskih, ozkoglednih družb. Neprijetno in nelagodno vzdušje se formira že na samem začetku pripovedi, in sicer z deskripcijo letovišča Torre di Venere (v resnici kraj Forte dei Marmi na ligurski obali), kjer se pisateljeva družina počuti neprijetno zaradi konzervativnih gostov in domačinov, med katerimi redno krožijo pretirano domoljubne izjave in geste (kar Mann na določenem mestu subtilno izenačuje z bolezenskim stanjem).

Način doživljanja dogajanja je bolj vročičen, nemiren, hitreje tempiran, deluje, kakor da smo na kraju prizorišča s samim pripovedovalcem ter da čutimo njegovo vznemirjenost.

Glede na preostalo Mannovo kratko prozo izpade Mario in čarodej sicer nekoliko nenavadno, »stilsko odklonsko«, sploh če sta nas s svojo filigransko in refleksivno obteženo pisavo prepričala Smrt v Benetkah in Tonio Kröger. Temu bi lahko botrovalo ravno dejstvo, da gre za tekst na podlagi dejanskega piščevega izkustva. Manj je introspektivnih raziskovanj notranjih svetovij različnih junakov, tudi motrenje okolice, okolne predmetnosti je zreducirano na bistveno, stavki so jedrnatejši. Način doživljanja dogajanja je bolj vročičen, nemiren, hitreje tempiran, deluje, kakor da smo na kraju prizorišča s samim pripovedovalcem ter da čutimo njegovo vznemirjenost. Morda je to čarovniški trik, ki ga izvede sam Mann, s čimer nas prepriča, da stojimo pred odrom?

Mannovo novelo Mario in čarodej so predlani v dramatizaciji Tatjane Doma in režiji Ivane Djilas uprizorili v Slovenskem stalnem gledališču Trst (Fotografija: Luca Quaia)

Kot lahko razberemo iz spremne besede Sete Knop, pa tudi iz marsikatere druge strokovne študije, se eno najpopularnejših tolmačenj Maria in čarodeja usmerja v razbiranje fašističnih tendenc ter v razkrivanje despotskih, nasilnih, demagoških karakteristik in inklinacij tistih, ki se jih poslužujejo. Čarodej Cipolla je brez kakršnihkoli ovinkarjenj predstavljen kot diktator »v malem«, celotna predstava kot nekakšen mini odsev večje makro zgodovinske zgodbe, faktičnosti. Vsekakor je intrigantno, da se Cipolla do svojega občinstva obnaša nesramno, da ponižuje posameznike, ki mu skušajo nasprotovati – a večina občinstva je še vedno na njegovi strani (se odvrne od upornih individuumov), pritegne jih s svojim olepšanim, a praznim govoričenjem, z nastopaštvom. Seveda nekaj podrejenosti lahko pripišemo moči zloveščega biča, s katerim Cipolla udarja kot neusmiljen gospodar, a po drugi strani se ne moremo znebiti občutka, da ljudstvo pritegne umetnost iluzije, da želijo biti del nje, biti del igre, čeprav vedo, da stvari niso takšne, kot izpadejo, da se za triki skriva druga resničnost. »Willing suspension of disbelief« (prostovoljno odrekanje dvomu), je zapisal Coleridge za umetniško pisanje, kar pa bi lahko veljalo tudi za sodelovanje, »kolaboracijo« v širših, občih družbenih in političnih intrigah (katerih odslikava je Cipollova predstava). Zakaj bi sicer, kot se med branjem zgodbe nenehno sprašujemo, ljudstvo očarala takšna odurna persona, kot je Cipolla (Mann s svojim ciničnim, jedkim popisovanjem poskrbi tudi, da je tudi njegova neprijetna zunanjost odraz njegove notranjosti), nekakšen hoffmannovsko-šarlatanski lik s karizmo, ki se gradi predvsem iz negativnih lastnosti? Zdi se, kot da je seme zla že moralo biti zasejano, da je lahko vzklilo v ljudstvu, ki zapade množični hipnozi, manipulaciji.

Čar Mannove literature je, da nas vselej pusti z več interpretacijskimi ključi.

Pravzaprav bi lahko Maria in čarodeja brali kot nekakšno literarno vzporednico teorijam (o množicah) Sigmunda Freuda in Gustava Le Bona. Novela namreč po svoje prikazuje, kako individuum v v množici sledi njenim impulzom, nagonom, ki bi jih kot posameznik sicer morda zatrl, kako množica slabi posameznikovo zavestno osebnost, mu sugerira svoje ideje itd. »Množice še nikoli niso bile žejne resnice. Terjajo iluzije, ki se jim ne morejo odreči«, tako Freud po Le Bonu v Množični psihologiji in analizi jaza. Stanje, obnašanje posameznika v množici – tako po Freudu in Le Bonu – je lahko hipnotično.

Mann to masovno hipnozo izvrstno prikaže na točki v noveli, ko ljudje na Cipollov ukaz začno poplesovati, kot v kakšnih malomeščanskih bakanalijah gone bad, zaradi česar si tudi prislužijo izraz cepetavčki. Postanejo povsem brezosebna masa ljudi, ki izvršuje voljo hipnotizerja (na tem mestu bi lahko vlekli vzporednico tudi z E. T. A. Hoffmannovo kratko zgodbo Magnetizer, ki raziskuje uničevalni vpliv hipnoze in tistega, ki jo izvršuje, na družinsko celico, kar Safranski nato vzporeja z vladavino Napoleona. Torej dejstvo, da imajo karizmatične in despotske osebe hipnotičen vpliv, zanimivo, obstaja v nemški literaturi že (vsaj) od romantike). Ob vsem krotenju in jemanju svobodne volje Cipolla ne pozabi niti na ubesedovanje lastne filozofije, ki skuša izenačiti dialektiko gospodarja in podrejenega:

»Vloge so bile videti obrnjene, vse je teklo v nasprotni smeri, na kar je v svoji venomer tekoči govorici izrecno opozarjal umetnik. Trpna, sprejemajoča vloga izvajalca je bila sedaj njegova, njegova volja je bila izklopljena, on, ki je tako dolgo odločal in ukazoval, je sedaj uresničeval nemo in v zraku prisotno skupno voljo; vendar je poudarjal, da gre za eno in isto. Dejal je, da je zmožnost odsvojitve samega sebe, prevzemanje funkcije orodja, brezpogojne in popolne poslušnosti, le druga plat odločanja in ukazovanja: da gre za eno in isto zmožnost; da tvorita ukazovanje in poslušnost skupen princip, neločljivo celoto; kdor zna ubogati, zna tudi poveljevati, in prav tako obratno, en pojem naj bi bil že vsebovan v drugem, tako kot naj bi bila eden v drugem vsebovana voditelj in nacija, ampak dosledna in odločilna izvršitev je vendarle njegova, voditelja in prireditelja, katerem volja postane poslušnost, poslušnost pa volja, čigar oseba poraja oboje, kar zanj ni lahko.«

Ali Mann iz »sugestibilne« množice posameznikov izvzame intelektualce, umetnike? Ali skuša ločevati med pravimi in »lažnimi« umetniki?

Se skuša Cipolla tako približati ljudstvu, da se na videz, z leporečenjem in filozofiranjem poravna z njim? Gre za nekakšno prikrojeno dialektiko, borbo med gospodarjem in sužnjem (uporabljeno za izkrivljen, »zakrinkan« namen ohranjanja oblasti)? Ali Cipolla svojo legitimnost izvaja z zavajajočimi, »grdimi resnicami«, kvazi-neposrednostjo, izkazovanjem vulgarne oblasti? Čar Mannove literature je, da nas vselej pusti z več interpretacijskimi ključi.

Eden zanimivejših vidikov dela je tudi pisateljeva/pripovedovalčeva »nedotaknjenost«. Cipolla ne komunicira z njim, sam niti ne zapade masovni »norosti«. Postavi se vprašanje, kaj želi s tem delo oziroma narator sporočiti. Ali Mann iz »sugestibilne« množice posameznikov izvzame intelektualce, umetnike? Ali skuša ločevati med pravimi in »lažnimi« umetniki? Navsezadnje je tema umetnika v svetu pogost fokus njegovih del, na kar opozarja tudi Seta Knop, neredko so to dvoumne, če ne že demonične figure, ki hodijo po robu (Adrian Leverkühn iz Doktorja Faustusa), šarlatani, ki zapadajo kriminalu (Izpovedi bleferja Felixa Krulla), med meščanstvom in umetnostjo razklani individuumi, ki jih umetnost izčrpava (Tonio Kröger) itd. Navsezadnje bi lahko rekli, da je tudi Cipolla svojevrsten umetnik čarovnije, le da jo uporablja za etično vprašljive namene. Ali z razmejitvijo med sabo in Cipollo Mann začrta etične meje (rabe) umetnosti? Ali postavi »avtentičnega« intelektualca nad množico? Je končno eno izmed (skritih) sporočil novele to, da je protistrup fašističnim tendencam naostren, skeptičen intelekt? Če vas zanimajo odgovori, ali vsaj njihovi približki, preberite Maria in čarodeja – pa tudi zaradi drugih odlik.

Thomas Mann: Mario in čarodej (Goga, 2024, prevod Sara Virk)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

kritika Mario in čarodej Thomas Mann

Fotografija: Nora na knjige

Domov / Članki / 2025

Štafeta branja: Petra Julia Ujawe – Nora na knjige

Petra Julia Ujawe

O avtorju
Članki
Podkasti

Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali.

___________________________________________________________________________________

Večkrat me vprašajo, kako si upam prostovoljno napisati, da sem nora. Mar nismo vsi malo?

Moja želja po objavljanju knjižnih vsebin je dosegla vrhunec malo pred začetkom korona časov. Vse do tedaj sem nekako stoično (če lahko tako opišem svoje izdatno zavijanje z očmi) prenašala komentarje v smislu: »Kako vse to prebereš? Moraš imeti res ogromno časa.« Takrat je zaradi osebnih izzivov članic počasi zamiral moj knjižni klub, in ugotovila sem, da pogrešam pogovor z ljudmi, ki berejo. Ne le enkrat na leto ali na dopustu, temveč ljudi, ki res radi berejo.

Odkrila sem nekaj tujih profilov na Instagramu, ki so objavljali mnenja o knjigah in delili ljubezen do branja. Sprva sem razmišljala, da bi prav tako objavljala v angleškem jeziku, predvsem o knjigah, ki v slovenščino še niso prevedene, a sem hitro spoznala, da tudi pri nas obstaja skupnost ljudi, ki zelo radi berejo, jih knjige zanimajo, klepetajo o tem, kar so prebrali, si priporočajo druge knjige in goreče razpravljajo o likih in simbolih.

Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na kruh namazat’«.

Moja prva ideja za ime profila in bloga je bila precej preprosta in – če sem iskrena – veliko bolj mlačna kot ime, ki ga danes nosim s ponosom. Tista prva možnost je bila namreč že zasedena, le kak teden prej si jo je nadela neka druga knjigoljubka. Še dobro, si mislim danes. Nora na knjige je namreč vsekakor veliko boljša izbira.

Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na kruh namazat’«. A kultura je eden glavnih kamenčkov v našem človeškem mozaiku. Zaradi nje smo konec koncev ljudje in drugačni od drugih živih organizmov. In morda ni presenetljivo, da me tudi zato od nekdaj privlačijo knjige, v katerih spoznavamo kulturo – bodisi tujo bodisi domačo. Toliko nians, plasti in raznolikosti se skriva v nas, toliko je drugačnih dojemanj, simbolov, pravil, tabujev in elementov spoštovanja, da je vsaka knjiga lahko dejansko svet zase. To je tisto, kar me vedno znova vleče h knjigam. Zato tako rada med drugim z njihovo pomočjo ‘potujem’.

Čeprav sem tako z drugimi bralnimi navdušenci veliko klepetala o knjigah, mi je vseeno manjkalo debat, kakršnih sem bila vajena v knjižnem klubu. Ko smo enkrat »po nesreči« tri dekleta v knjigogramski skupnosti brale isto knjigo, smo se dobile na spletnem klepetu. Tako je nastal knjižni klub, ki smo ga sprva v šali poimenovale Knjige s koktajli, a je potem to ime kar ostalo. Marca letos smo brali že 30. knjigo od tedaj in za čisto vsako smo imeli spletno debato, ki jo vsak mesec nestrpno pričakujem, se nanjo pripravljam in se veselim različnih mnenj.

Toliko nians, plasti in raznolikosti se skriva v nas, toliko je drugačnih dojemanj, simbolov, pravil, tabujev in elementov spoštovanja, da je vsaka knjiga lahko dejansko svet zase. To je tisto, kar me vedno znova vleče h knjigam.

Hkrati dobri dve desetletji delam kot novinarka, in vedno se razveselim pogovorov, ki jih lahko imam s pisatelji in pesniki ter pravzaprav vsakršnimi ustvarjalci. Če mi je knjiga všeč, si vedno želim, da bi lahko avtorja malce izprašala ter z njim ali njo podebatirala. Tako sem začela ustvarjati intervjuje v živo na Instagramu, ki sem jih (zaradi mednarodnih gostov) poimenovala The After Chapter. Teh pogovorov se je do zdaj nabralo krepko čez dvajset, med njimi so tako tuji kot domači avtorji knjig, ki so se me dotaknile. To je edini kriterij, po katerem izbiram sogovornike, in močno cenim, da mi zaupajo in se odzovejo na povabilo. Kmalu v podobni obliki pride še podkast, ki bo preprosto poimenovan Nora na knjige.

Spodbud za branje je v tej skupnosti res ogromno. Kar se tiče izzivov, sama poleti pripravim Knjižno poletje v školjki, medtem ko na celoletni ravni poteka Tulipanorija, pri kateri lahko sodelujoči »nabirajo« svoje tulipane z branjem določenih tematik. Ker letos praznujemo 250 let od rojstva Jane Austen, beremo vse njene knjige in o njih enako vroče debatiramo v okviru Austenorije. Ker to niti približno ne zaokroži celotnega spektra mojega okusa, kot velika ljubiteljica Stephena Kinga, s katerim sem praktično odraščala, pripravljam še en bralni cikel njegovih knjig.

V najbolj znani beneški knjigarni Libreria Acqua Alta (Fotografija: osebni arhiv)

Stežka sem izbrala tri knjige, ki jih priporočam v branje. Nisem izbirala samo iz zadnjega časa, temveč bolj široko. Lahko bi priporočala Stephena Kinga (recimo 22. 11. 1963 bo všeč vsem, tudi tistim, ki se bojijo njegove groze, saj je v njej resnično ni, Obstati pa tistim, ki jih je rado strah), seveda. (Ne pozabite na Tisto! in Sijanje! Še dve kultni klasiki, in prav vse so na voljo pri Beletrini.) No, ne bom danes o Kingu. 😉 Gremo!

Ken Follett: Stebri zemlje (Mladinska knjiga, 2017)

Ko sem to knjigo dobila v dar, sem si mislila, da se je nikoli ne bom lotila. Tedaj še ni bila prevedena, dobila sem mehko vezavo na več kot tisoč straneh. A me je prvi stavek posrkal vase, da sem sedla in začela ter knjige nisem odložila, dokler je nisem končala. Povsod je šla z menoj, čeprav jo je bilo težko nositi v torbici.

Gre za zgodovinski roman o izmišljenem angleškem mestecu Kingsbridge, zgodba se začne v srednjem veku (in se v knjigah, ki so sledile, nadaljuje skozi različna obdobja). Iznajdljivi prior Philip se odloči zgraditi največjo gotsko katedralo na svetu in Tom je zidar, ki mu bo to željo skušal izpolniti. Aliena je plemkinja, ki ostane brez vsega in mora začeti znova.

Kot ljubiteljica kulture, zgodovine in umetnosti sem uživala v tem prepletu človeških usod in poskusih gradnje veličastne katedrale, kakršne lahko zdaj obiskujemo zlasti po Evropi. In priznam, da od tedaj nobene cerkve in predvsem katedrale ne gledam z enakimi očmi.

Tina Perić: Ćrtice (Goga, 2024)

Knjiga, ki je bila izbrana za februarsko čtivo našega knjižnega kluba, je na zadnjem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec. V njej spremljamo zgodbo Mie Batić, ki je v Sloveniji rojena srbskemu očetu in slovenski materi. Ob odcepitvi naše lepe dežele od SFRJ njenega očeta, ki je v vojski zaposlen kot kuhar, označijo za osebo, ki predstavlja nevarnost naši državi, zato ne dobi »papirjev« in pristane med izbrisanimi.

To ni le zgodba o tem črnem madežu slovenskega naroda, marveč pisateljica s pomočjo svojega knjižnega alter ega predstavlja povojno Slovenijo skozi oči deklice, ki ne razume ravno najbolje, zakaj jo nenadoma zmerjajo na dvorišču, zakaj ne gredo z družino nikoli na morje in zakaj njen oče izginja pred njenimi očmi. Navdušila me je avtoričina sposobnost brezhibnega prepletanja jezikovnih prvin, »balkanščine« in ljubljanščine, da zgodbe in pronicljivega opisovanja zeitgeista sploh ne omenjam. Vsak, ki je odraščal v bližini vsaj ene balkansko mešane družine, bo prepoznal pristnost jezika in topline ter tona, ki preveva to čudovito knjigo.

Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu (Cankarjeva založba, 2023)

Zgodba se začne z idiličnim življenjem družine Abulheja v vasici Ein Hod, kjer Palestinci tesno povezani z zemljo živijo že stoletja. Po holokavstu se na ozemlju Palestine vzpostavi nova država Izrael. Tistega dne, ko družina beži iz vasi, izraelski vojak materi iz rok iztrga dojenčka. Odpelje ga domov in vzgoji kot svojega sina. Mala Amal se družini rodi pozneje, v begunskem taborišču Dženin. Njena mama se počuti prazno zaradi ugrabljenega sina, srce je obdala s hladnim zidom in Amal najde uteho v očetu, ki vse dneve dela, a vsako jutro najde nekaj tihih trenutkov, da s hčerko ob zori skupaj bereta in sanjata o lepši prihodnosti.

V tem taborišču se zgodi vse življenje. Ljudje se zaljubljajo, poročajo, prepirajo, smejijo, rojevajo otroke, praznujejo rojstne dneve. Ves ta čas se dogajajo grozovitosti, in ko vojna leta 1967 pride v Dženin, se Amal skrije v luknjo v kuhinjskih tleh, medtem ko izraelski vojaki pobijejo vse, ki jih ima rada. Nazadnje odide v svet, a Dženin ostane z njo.

Knjiga ni dolga, a ko jo bereš, postane epska pripoved o družini, s katero preživiš šestdeset let, z njo jočeš in se veseliš ter predvsem spoznaš številne zgodovinske resnice, ki so bile prikrite. Jezik pisateljice, s katero sem naredila tudi intervju v živo, je čudovit, liričen, srce parajoč. A drugače z jezikom, ki ima vsaj enajst različnih besed za ljubezen, preprosto ne gre. Ena izmed besed, ki opišejo ljubezen, denimo, izhaja iz besede »seme«, saj je ljubezen nekaj, kar poseješ, neguješ in zraste v nekaj lepega. Te knjige nikoli ne bom nehala priporočati.

Štafeto branja predajam Ajdi, ki vodi Instagram profil @ajdanaklada. Ajda pripravlja ogromno bralnih izzivov za mlado in staro, skrbi za dve letni izmenjevalnici knjig, pripravlja Booktober, pri katerem razvaja bralce s knjižnimi darili, ter nas vsake toliko časa vse zbere na srečanju, kjer delimo svoja najljubša branja.

___________________________________________________________________________________

Julio lahko spremljate na spodnjih profilih:

Instagram – Nora na knjige

Knjižni blog – Nora na knjige

Nora na knjige panorama Štafeta branja

Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney

Domov / Članki / 2025

Materinskemu dnevu ob rob – res praznik za vse?

Anja Mugerli

O avtorju
Članki
Podkasti

Za nami je materinski dan. Vsako leto mi vzbudi nelagodje. Otrok nimam. Moja mama, ki bi jo lahko ob tem dnevu obdarila z rožami ali, še raje, jo peljala na kavo in tortico, kot sva to včasih počeli, pa je žal že pokojna. Zato se vsako leto 25. marca, če se le da, v velikem loku izogibam družbenim omrežjem, saj dobro vem, da jih bodo spet preplavili zapisi o materinstvu kot pomembnem poslanstvu, verzi iz pesmi Toneta Pavčka, ljudje bodo na svojem zidu objavljali fotografije svojih mam ali pa voščilnice svojih otrok. Tudi letos je bilo tako, med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne pa je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten, tj. materinstvo kot ideal in prepričanje, da smo ženske rojene za vlogo matere.

»Sprašujem se, koliko žensk sploh hoče imeti otroke in koliko je takih, ki so celo življenje poslušale, da je imeti otroke nekaj, kar ženske pač počnejo.«

»Živim življenje, ki si ga želim, in počutim se dobro v svojem telesu, pa čeprav mi nekateri ljudje še vedno govorijo, da bom obžalovala svojo odločitev [ne imeti otrok].«

»Zdaj sem v svojih šestdesetih in tako vesela sem, da sem pri dvajsetih spoznala, da otroci niso zame. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve.«

Med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten.

To je le nekaj zapisov, ki so jih posameznice objavile na strani @wearechildfree na Instagramu. Gre za skupnost ljudi, ki slavijo življenje brez otrok in kjer se ženske, ki z drugimi delijo svoje izkušnje, vzajemno podpirajo pri tej odločitvi. In čeprav je obstoj te in podobnih skupin seveda nekaj pozitivnega ter lahko deluje na posameznico ohrabrujoče, je hkrati že to, da morajo ženske tako ali drugače ves čas razlagati lastno odločitev, zakaj ne bodo imele otrok, več kot očiten znak, da je v naši družbi pritisk še vedno prisoten. Ženske moramo vedno razlagati, pa naj gre za to, zakaj ne bomo imele otrok, ali pa za to, zakaj si jih želimo štiri, pet, šest …, skratka več, kot je v današnjih družinah običajno. Vse, kar »štrli« ven, je po prepričanju nekaterih treba »popraviti«. In ne glede na to, katero odločitev sprejmemo oziroma katero pot izberemo, nas bodo na njej spremljali neumestni komentarji, in to ne le moških, temveč tudi – žensk.

Med spremljanjem novic sem nehote prebrala precej objav ob dnevu materinstva. A nisem zasledila nobene o tistih ženskah, ki nimajo otrok, a ne po lastni odločitvi. Nimajo jih, bodisi ker niso nikoli našle pravega partnerja bodisi ker jih ne morejo imeti iz zdravstvenih razlogov. V ta praznik niso vključene. Tako kot niso niti ženske, ki so otroka izgubile ali so doživele spontani splav. Za te ženske je ideološki pogled na materinstvo, češ da je to najpomembnejše poslanstvo vsake ženske, še posebej škodljiv, saj jim vzbuja občutek krivde, sramu in manjvrednosti.

Med spremljanjem novic sem nehote prebrala precej objav ob dnevu materinstva. A nisem zasledila nobene o tistih ženskah, ki nimajo otrok, a ne po lastni odločitvi.

Katja Gorečan v Materinski knjižici (LUD Literatura, 2022):

»tako jo je bilo sram tega, kar se ji je zgodilo, ker je / neprestano mislila, da je nečesa kriva.«

»zagotovo sem nečesa kriva – to je / znak, da ne smem biti mama – slab človek sem – nobene / moči nimam – nobene kontrole nimam nad svojim / telesom – sram me je tega […]«

Anja Mugerli (Fotografija: Andraž Gombač)

Materinski dan je zato izključujoč praznik. Predstavljen je kot dan, ki ga tako ali drugače lahko praznujemo vsi, kajti vsak ima gotovo mamo (tudi o tem je seveda mogoče debatirati, vendar je to tema za kak drug prispevek). Vendar v resnici ni dan, ki ga lahko praznujemo vsi.

Ko sem pred časom v neki knjižnici predstavljala svoj roman Pričakovanja, se je iz občinstva oglasil moški, ki ga ni toliko zanimalo, ali je moj roman namenjen samo ženskam, kar me moški na takih predstavitvah včasih sprašujejo (seveda ne vsi!), temveč kako se roman zaključi – ali protagonistki na koncu uspe dobiti otroka ali ne. Romana očitno ni prebral in moj pogovor z moderatorjem, ki ga je moški označil kot »kroženje okoli vrele kaše«, je v njem očitno vzbudil nestrpnost. Ker sem mu rekla, da odgovor na to vprašanje ni bistven za moj roman, poleg tega pa nočem pokvariti bralnega užitka komu drugemu v občinstvu, ki romana še ni prebral, je z očitnim nezadovoljstvom na obrazu poslušal pogovor naprej, na koncu večera pa ponovno dvignil roko in rekel, da ga – ker mu že nisem hotela razkriti konca romana – zanima, ali imam sama otroke.

Pozneje mi je moderator povedal, da se ta oseba pogosto pojavlja na takih večerih prav z namenom, da postavlja »provokativna« vprašanja. Osebno se mi njegovo vprašanje ni zdelo provokativno, temveč prej očiten znak njegove ozkoglednosti pa tudi nepozornosti. Če bi zares poslušal pogovor (ali prebral knjigo), tega vprašanja namreč nikoli ne bi postavil, saj bi sprevidel, da srž mojega romana ni v tem, ali Jana na koncu zanosi ali ne, temveč drugje. V žalovanju in sprejemanju, ki pride za njim, pa tudi v odločitvi, da boš kljub vsemu živela polno življenje. Kajti lahko živiš polno življenje, če nimaš otrok. Lahko se počutiš dobro v svojem telesu, če nimaš otrok. In lahko se počutiš, da si dovolj, tudi če nimaš otrok.

Moj zapis nikakor noče ničesar odvzeti tistim, ki otroke imajo ali jih bodo še imele. Biti mama je gotovo lahko ena izmed najlepših izkušenj, vendar ni samo to.

Moj zapis nikakor noče ničesar odvzeti tistim, ki otroke imajo ali jih bodo še imele. Biti mama je gotovo lahko ena izmed najlepših izkušenj, vendar ni samo to. »Kajti materinstvo je služba nenehnega prilagajanja, iz katerega se duša, pa naj se še tako izvija, ne bo osvobodila, razen z nasiljem. Nosečnost pa je pripravni tabor zanjo.« Tako razmišlja britansko-kanadska pisateljica Rachel Cusk v knjigi Življenjsko delo, katere odlomek je prevedla Mirjam Drev in mu lahko prisluhnete na Programu Ars.

Avtorica v knjigi, ki sicer še ni prevedena v slovenščino, iskreno piše o izkušnji nosečnosti, poroda in zgodnjega materinstva, in ravno ker ničesar ne olepšuje, so nekateri knjigo sprejeli z zgražanjem. Še vedno namreč vlada prepričanje, da je treba o materinstvu govoriti le v presežnikih. Kar je enako zgrešeno kot fraza, da je uresničitev materinstva povezana s tem, koliko si tega zares želiš. Menim, da bi vsem, vključno z ženskami, ki otroke imajo, veliko bolj kot idealiziranje materinstva pomagal prizemljen pogled na to, kaj vse materinstvo sploh pomeni, vključujoč tako svetle kot temne plati. Šele takrat bi si morda lahko ženske brez slabe vesti in občutka krivde upale povedati, da jim je včasih težko biti mama, ne da bi bile zaradi tega obsojane, in bi morda posledično tudi zaprosile za pomoč, ko bi jo potrebovale. Ženskam brez otrok pa se ne bi bilo treba opravičevati, zakaj otrok (še) nimajo, predvsem pa se jim zaradi tega ne bi bilo treba počutiti kakorkoli manjvredne.

Živel 8. marec!

materinski dan refleksija

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025

Kraljevski dan gledališča

Andraž Gombač

O avtorju
Članki
Podkasti

Ne, ne more biti naključje, da njegov rojstni dan praznujemo prav danes, 27. marca, na svetovni dan gledališča.

***

Samo oči moram zapreti, pa ga že vidim: odločnih in dolgih korakov jo primaha v predavalnico št. 15, ta veliko v pritličju Filofaksa. Zadovoljno premeri lepo zapolnjen amfiteater. Iz aktovke potegne papirje. Z zapestja sname uro, jo položi na kateder predse. Globoko vdihne. Se nam hrčkasto nasmehne. Palca zatakne za naramnice, dovolj elastične in prožne, da zmorejo objemati mogočno telo – in že zaorje v novo predavanje. Ki ga marsikdo med nami srka kakor prvovrstno gledališko predstavo – kar, in a way, tudi je.

Da, naš profesor dr. Lado Kralj (1938–2022) je bil »polnokrvni gledališki človek par excellence«, kakor je leta 2020 poudarilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, ko mu je podelilo po njegovem očetu Vladimirju Kralju (1901–1969) poimenovano nagrado, in kakor zdaj beremo tudi v uvodnih vrsticah njegove nove knjige Treba se je odločiti, prve, v katero se nam žal ne more več podpisati. Kot osmi naslov v zbirki Acta comparativistica Slovenica je pri Založbi Univerze v Ljubljani izšel izbor krajših – pa spet ne tako zelo kratkih – spisov nekdanjega profesorja in predstojnika Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete, zatem nagrajevanega pisatelja, še prej pa enega osrednjih spremljevalcev in sooblikovalcev našega gledališkega sveta, od avantgardnega do institucionalnega.

Potem ko je doktorat preoblikoval v monografijo Ekspresionizem (1986) in prav tako v zbirki Literarni leksikon pri DZS izdal še prav tako temeljito in temeljno Teorijo drame (1998) ter po upokojitvi leta 2006 svoje komparativistične razprave zbral v knjigi Primerjalni članki, so zdaj povezani še njegovi izbrani gledališki zapisi iz let 1959–2014, kar 55-letnega razpona: od zgodnjih kritik tedanjih predstav do pretresov sezon, poročil s festivalov, premislekov o gledaliških fenomenih in izstopajočih ustvarjalcih ter raznolikih prispevkov za gledališke liste od Trsta in Nove Gorice do Celja in Maribora. Zbrani teksti »niso znanstvena besedila, temveč kritiški, strokovni in poljudni spisi, namenjeni širši javnosti, in zadevajo probleme, ki presegajo ozka literarnoteoretična in literarnozgodovinska vprašanja«, v uvodu poudarja dr. Igor Žunkovič, ki je uredil knjigo, pri kateri so v procesu zbiranja, analize in prvega razvrščanja gradiva sodelovali tudi študentke in študentje druge stopnje primerjalne književnosti.

Na naslovnici knjige Treba se je odločiti je Lado Kralj s knjigo Das grüne Gesicht (Zeleni obraz), romanom Gustava Meyerinka.

***

Širša javnost, sploh tista, ki rada seže po dobri, najboljši literaturi, Kralja danes pozna predvsem kot pisatelja. Po upokojitvi je leta 2010 je pri Beletrini najprej izdal zbirko pripovedi Kosec koso brusi in zanjo prejel kar dve nagradi: za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in še fabulo. V neobičajnih zgodbah je obdelal sila različne teme in motive, nas pospremil celo v kazino. »Kako leto sem hodil v igralnico, zanimalo me je,« mi je leta 2014 pripovedoval v intervjuju za Primorske novice. »Moje stave niso bile visoke, tako da nisem ne bistveno dobival ne bistveno izgubljal. Hodil sem v igralnico pri Vrbskem jezeru, kjer sem videl tipe iz bivše Jugoslavije. Vrstili so se prav dramatični prizori, tako ob dobitkih kakor ob izgubah. Igralnica je zanimiv cirkus, primeren za kratko zgodbo.«

Roman Če delaš omleto (Beletrina, 2014) je navdihnila usoda pisateljice in disidentke Milene Mohorič (1905–1972), ki se niti po informbiroju leta 1948 ni hotela odreči oboževanju Stalina in je zato plačala visoko ceno.

Kljub bolezni mu je uspelo dokončati še roman Ne bom se več drsal na bajerju (Beletrina, 2022), v katerem otroške spomine na takrat še precej vaško Šiško vešče prepleta z domišljijo, medtem ko s skrbno odmerjenim humorjem in ironijo opisuje presunljive usode. Deček Ivan Knez – enako se imenuje na Kralju osnovan junak Jančarjeve novele Pisma iz drugega sveta v zbirki Prikazen iz Rovenske (1998) – se oprezno smuka med partizani in fašisti, spozna legendarnega slikarja Hinka Smrekarja, išče ljubljeno Evo, po vojni pa žalostno opazuje domačo Šiško, kjer marsikaj porušijo, preoblikujejo. Kralj »s svojim pisanjem drsi po tanki meji med fikcijo in dokumentaristiko, zaradi česar imamo ob branju njegovega romana občutek žive zgodovine; roman je dobro uresničenje maksime, da do univerzalnega pridemo prek partikularnega,« je med drugim opozorila žirija nagrade kresnik, ki jo je na Rožniku v imenu tedaj že pokojnega avtorja prevzela njegova življenjska sopotnica, igralka Jožica Avbelj.

Gledališkim zapisom v knjigi družbo dela tudi izbor fotografij iz profesorjevega profesionalnega in zasebnega življenja.

Z njo pod roko je kot »neke vrste levičar« večkrat korakal na protestih pred slovenskim parlamentom. V enem od uvodnih zapisov v novo knjigo Treba se je odločiti pa njegov komparativistični kolega dr. Tone Smolej med drugim navaja, da se je Kralj leta 1971 udeležil tudi znamenitega majskega pohoda na Washington in skupaj s tisočimi demonstriral proti vojni v Vietnamu.

Amerika je bila zanj formativna, zlasti gledališko. Tja jo je mahnil, potem ko je pri prof. Antonu Ocvirku z odliko diplomiral z nalogo Slavko Grum in evropska literatura – zanjo je leta 1965 prejel najvišjo oceno in študentsko Prešernovo nagrado – in začel delati kot asistent na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Leta 1969 pa ga je na beograjskem Bitefu vsestranski gledališki ustvarjalec in profesor Richard Schechner povabil na podiplomski študij čez ocean. Z ameriško štipendijo v žepu je v New York priletel naslednje leto in se takoj pridružil gledališču The Performance Garage, kjer je Schechner režiral Commune (Komuna), predstavo o Mansonovem umoru noseče igralke Sharon Tate in zakonskega para LaBianca. »Idejno estetska predpostavka predstave je bila, da Mansonov umor ni bil grozovito naključje, ampak logična posledica družbe, ki se je formirala na nasilju, se z nasiljem vzdržuje in nasilje propagira,« je Kralj leta 1971 pripovedoval Matjažu Zajcu v intervjuju za Mladino. »Pri tem ni predstava zavzemala nikakršnega vrednostnega stališča, pa tudi hladne dokumentaristične objektivnosti ne. Z drugo besedo, motivi Mansonovega umora so bili prezentirani tako samo po sebi umevno, da se je marsikdo od gledalcev moral tik pred zaključkom, to je tik pred ritualnim umorom na silo iztrgati iz magije predstave in zavzeti svoje stališče. Takšen princip daje mnogo globlji vpogled v ustroj in funkcijo neke družbe, konkretno ameriške družbe, kakor pa moralično obtoževanje ali dokumentarna objektivnost.«

V Ameriki – kjer je nekaj časa živel tudi pri Indijancih, kakor nam je, zvedavim študentom, zaupal na spet obujenem komparativističnem brucovanju v ljubljanskem klubu K4 – da, v ZDA je Kralj ustvarjal in se učil hkrati. Na newyorški univerzi je pri Michaelu Kirbyju poslušal zgodovino moderne drame, pri Schechnerju zgodovino modernega gledališča … in se v New Yorku srečal tudi s svojim vzornikom, slovitim Jerzyjem Grotowskim, velikim gledališkim inovatorjem, čigar večdnevno poslovilno predavanje – s kratkimi spalnimi premori na samem prizorišču – je užil decembra 1970.

Upokojeni profesor predava obiskovalcu (Fotografija: Andraž Gombač)

Lado Kralj, soustanovitelj temeljnih avantgardnih gledaliških skupin ne le na Slovenskem, ampak v širšem jugoslovanskem in evropskem prostoru, je po Eksperimentalnem gledališču Glej (1970) na noge v stari Vrtačnikovi pekarni na Tržaški postavil še Pekarno (1971), v kateri je sodeloval z Ivom Svetino, Petrom Božičem in drugimi. Pod vplivom Grotowskega in Schechnerja – drugi je prvemu »odvzel avreolo religiozne zamaknjenosti in dodal prvine teatra absurda, očitno tudi ironije in groteske« – je Kralj kot temelj postavil »ritual in grupo«, v tretjem uvodnem zapisu h knjigi Treba se je odločiti pojasnjuje dr. Tomaž Toporišič. In navaja oni intervju za Mladino, v katerem je Kralj leta 1971 poudaril, da alternativno gledališče ni nekaj, kar bi hotelo biti »boljše in naprednejše od tradicionalnega«, temveč je »teater kot estetska akcija, kot ritual, kot izgovarjanje neizgovorljivega«.

Jeseni leta 1971 se je zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti; po poldrugem desetletju so tam spet zazvenela predavanja o zgodovini dramatike. Kralj je tista leta vneto urejal zbrana dela Slavka Gruma, leta 1978 pa je spet napočil čas za življenjsko in profesionalno prelomnico. Človek, ki je oral ledino v slovenskem alternativnem gledališču, je postal »vodja programskega sektorja« Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, najvišje gledališke institucije pri nas. »To je bila silovita sprememba, moram priznati. Že to, da storiš ta korak, ki so mi ga nekateri tudi očitali …« mi je prikimal med intervjujem leta 2014.

Zakaj pa je ta korak pravzaprav storil? »Odgovor je preprost: Polde Bibič, tedaj ravnatelj Drame, me je poiskal, me nagovarjal, naj pridem, češ da me nujno potrebuje. Pustil sem se pregovoriti. Seveda me je zanimalo. Nenadoma sem imel več možnosti, več resursov … A kljub vsemu temu se sam ne bi nikoli potegoval za tako mesto.«

Ob omembi, da sta ga politična in kulturna oblast očitno sprejeli, je odkimal: »Pa ne takoj, kje pa. Nekateri so bili proti. Bibič me je peljal na gradič nad Tržičem, kjer je poleti živel Josip Vidmar. Vidmar me je malo izprašal, kako si predstavljam svoje delo. Očitno je bil to pogoj, na katerega je Bibič pristal. Bibič je znal z oblastjo, spretno se je znal pogajati. Spomnim se, da je bil takrat zraven celo Miroslav Krleža. Bil je na obisku v gradu, prišel je malo mimo, nam prisluhnil in spet nadaljeval svoj sprehod. Skratka, nekaj dvomov o moji pravovernosti je vendarle bilo. Nisem bil niti član partije, kar so večkrat poudarili …« Brez Bibiča bi šlo težko, je ponovil. »Imel je odličen občutek za take reči. Ne morem prehvaliti njegovih nasvetov. Bil je igralec in je dobro poznal igralca. Vedno me je svaril pred prenagljenimi potezami ali dejanji. Brez njegovega sodelovanja bi težko izpeljal svoj mandat. In zaupala sva si. On ni izdal mene, jaz nisem njega.«

Bilo so drugi in drugačni časi. Je imelo gledališče takrat, v sedemdesetih in osemdesetih letih, v družbi bistveno drugačno vlogo kakor danes? »Vsekakor!« je pribil Kralj. »Takrat je še živela vera, da gledališče kdaj pa kdaj lahko spremeni družbo ali vsaj pogled nanjo, da zmore dvorano napolniti z določeno idejo …« No, nekateri v to verjamejo še danes, sem ga opozoril, na primer Sebastijan Horvat, Vinko Möderndorfer … »Drži,« je prikimal, »a oba, ki ju omenjate, na poseben način. Vinko verjame v imenu popolnega katastrofizma, Horvata pa zanimajo reakcije občinstva na takšno ali drugačno provokacijo. To je pravi teater. Ko sem bil umetniški vodja, pa smo provocirali zlasti oblast. Verjeli smo, da s čim ostrejšo provokacijo nekaj prispevamo k izboljšanju družbe, da delamo v imenu etike. Pripravljeni smo bili tudi tvegati. Danes tega v gledališču ni več.«

Lado Kralj v domačem delovnem kotičku (Fotografija: Andraž Gombač)

Verjel je, da ima zdaj več moči roman. Zapisana beseda. »In če pišeš o zgodovini, z romanom lahko bolje zaobjameš snov, ki jo obdeluješ. V drami jo moraš strniti v drobne fragmente,« je pojasnil.

A dramatiki, ki je poznal do srži in jo je pogosto tudi prevajal, se kot pisec ni ognil, ker bi ne verjel v njeno moč: »Pisati sem hotel prozo, a te odločitve ne znam prav natančno pojasniti. Tudi znanci in prijatelji so me spraševali, zakaj ne pišem drame. Odgovarjal sem jim: če bi pisal dramo, bi se zapletel v incestno razmerje. Če bi napisal dramo, bi jo moral ponuditi vodilnim v slovenskih gledališčih, ki jih dobro poznam. Če bi mojo dramo sprejeli, bi sumil, da so jo zato, ker smo dobri znanci. Če je ne bi vzeli, bi se spet spraševal, ali je niso, ker se dobro poznamo in ker sem se jim s čim zameril. Takim zadregam sem se hotel ogniti. Svojih literarnih izdelkov nisem hotel ponujati ljudem, ki jih dobro poznam in ki dobro poznajo mene.«

***

Njegove drame nismo dobili. So pa tu njegovi zapisi o dramatiki. Sila raznoliki. Berljivi. Ob marsikaterem pred nas, njegove študente, spet stopi dobri stari Kralj. Karizmatični profesor, ki se je leta 1987 vrnil na ljubljansko komparativistiko. Spoštovanja vredna avtoriteta in obenem priljuden mož. Ker je predaval o temah, ki so ga zanimale, ki jih je tudi sicer strastno in poglobljeno raziskoval, so bila predavanja živa, živahna. Polnovredna. Pod posteljo še hranim zapiske. Včasih pokukam vanje. In v novi knjigi sem preletel seznam predstav, ki jih je Kralj v letih 1978–1982 uvrstil na repertoar Drame, podrobneje pa prečesal na rep pripet seznam njegovih predavanj na primerjalni. In tiho prikimaval, se nasmihal ob naslovih Drama in vojna, Komedija, Literarne avantgarde, Dramski naturalizem in simbolizem …

Ko sem pri njem nekoč predstavljal seminar o Cankarju, v ta manjši predavalnici tam gori na komparativi, v četrtem štuku, sem prebral tudi nekaj odlomov iz režiserjevega dnevnika, v katerem Mile Korun niza najbolj nore zamisli o tem, kako na oder postaviti to ali tisto dramo, Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapce … »Ah, veste,« je posegel Kralj, »Korun večkrat meče ven take ideje, ampak jih potem ne da na oder. To je njegov postopek, proces, način dela. Na kup zmeče čim več idej, potem pa jih odbira.«

Leposlovni opus profesorja, ki se je po upokojitvi izkazal še kot »mladi pisatelj« (Fotografija: Andraž Gombač)

In zdaj v knjigi berem, da je bil Korunu – četudi ta ni bil del eksperimentalnega, ampak je povečini pripadal institucionalnemu gledališču – naklonjen. Esej Prepričljiva podoba ali zvestoba tekstu iz leta 2002 Kralj začne s spoznanjem: »Korun ni napadal gledališke institucije od zunaj, temveč je vstopil vanjo in jo spreminjal od znotraj. Bil je režiser, ki je prvi zaznal in artikuliral temeljno razliko gledališkega modernizma, namreč razliko med tekstom in uprizoritvijo, dramo in gledališčem.« Ni bil »zvest tekstu«, zvest je bil »zvezi med tekstom in svojo sodobnostjo, to zvezo pa je treba šele poiskati in v njeni luči bo tekst znova zasijal«. In pridem do vrstic, ob katerih se spet spomnim tiste profesorjeve pripombe na seminarju: »Korunov način dela sem imel priložnost pobliže spoznati, ko sem bil umetniški vodja ljubljanske Drame, tj. ko smo l. 1980 kot uvodno uprizoritev sezone postavili na oder Cankarjeve Hlapce v njegovi režiji.« In malo naprej sledi Kraljev spomin na prve vaje, kjer je Korun igralce spodbujal, naj ob soočenju s Hlapci izražajo svoje misli, pomisleke, osebne izkušnje, spomine, asociacije, ideje, karkoli, »pa čeprav bo zvenelo neumno«. Ključna mu ni bila »zvestoba tekstu« in pokojnemu avtorju, kje pa – izluščiti je hotel »prepričljivo podobo«, bistvo teatra!

***

Zdaj je verjetno čas, da se jaz sam kot pisec tega članka vprašam, kateri odlomek Kraljeve knjige bi bralkam in bralcem navajal, tako, za okus. Pa izberem tega, je dovolj reprezentativen, slikovit, kraljevski … in profesor bi se nasmehnil ob drobnem triku, ki si ga bom pravkar privoščil:

»Zdaj je verjetno čas, da se jaz sam kot pisec tega člančiča vprašam, ali mi je Hamlet všeč ali ne in zakaj. Ja, še kar, čeprav me v Shakespearovi produkciji najbolj zanimajo njegove komedije in med njimi Vihar. In zakaj mi je ta tragedija še kar všeč? Nekaj razlogov je in verjetno niso vsi med sabo kompatibilni. Najprej je tu tisti zadovoljivo polni, grobi, neukročeni, zemeljski, telesni, predrzni, agresivni, nastopaški in patetično teatralni občutek nekega podžanra elizabetinske tragedije, namreč tistega z motivom maščevanja. V zvezi s tem žanrskim ugodjem je dramaturško precizni tloris zgodbe, ki spominja na današnjo detektivko oz. kriminalko. Nadalje: Hamletova blaznost. Jo le igra ali je prava blaznost? In kje je meja? In kdaj je iz ene situacije prešel v drugo in zakaj? In v zvezi s tem igranjem blaznosti me fascinira še neko drugo igranje, igra v igri, eleganten, paradigmatičen in največkrat citiran primer tega tipa fiktivnega prizorišča. ‘KRALJ: Kako se imenuje ta igra? / HAMLET: Mišelovka.’ In ne nazadnje: v tej drami je poleg vsega tega še neki presežek, neka čudna, irealna atmosfera, nekaj težko izrazljivega in samo nakazanega, nekaj mračnega in verjetno drastljivega, skoraj gotovo je v zvezi s seksualnimi fantazijami ali tudi morami oziroma tabuji, nekaj, kar se formira v trikotniku seksa, blaznosti in smrti.«

Kralj je mrtev, naj živi kralj!

Za konec – kraljevski nasmeh (Fotografija: Andraž Gombač)

gledališče Lado Kralj panorama

Domov / Članki / 2025

Fulvio Tomizza, odprti duh v omejeni dobi

Primož Sturman

O avtorju
Članki
Podkasti

Letos bi 90. rojstni dan praznovalo kar nekaj znanih ljudi, med njimi pisatelj Rudi Šeligo (1935–2004), pevec ter igralec Elvis Presley (1935–1977), sociolog Marc Augé (1935–2023), pevec Luciano Pavarotti (1935–2007) in še bi lahko naštevali. Od takrat rojenih še živijo ameriški režiser Woody Allen, palestinski politik Abu Mazen, italijanski novinar Corrado Augias in igralka Giovanna Ralli. Istega leta, 26. januarja, je bil rojen tudi pisatelj Fulvio Tomizza (1935–1999).

Rodil se je v Juricanih pri Materadi v času, ko je bila Istra pod fašistično Italijo. Naselje leži ob cesti, ki Buje povezuje z Umagom. Fulvio Tomizza je vedno pravil, da je slovanske krvi in italijanske kulture. Danes je ta binom popolnoma sprejet in ne predstavlja več nobene težave, a za njegovega življenja še zdaleč ni bilo tako.

***

Pri dvajsetih letih je zapustil rodno Istro in se naselil v Trstu, še prej pa maturiral na liceju Carlo Combi v Kopru. Pomembna življenjska dogodka sta sledila tudi v Ljubljani (sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom) in Beogradu (študij na tamkajšnjem vseučilišču). Zaradi tega so ga združenja istrskih optantov dolgo gledala sumničavo, saj se je v njihovih očeh »onegavil s Slovani«. Kljub temu se je Tomizza vedno dejavno zavzemal za sožitje med narodi ob severnem Jadranu. Istro je po očetovi smrti zapustil kot dvajsetletnik, a se je kmalu zatem tja vrnil, saj si je v zaselku Momikija nedaleč od Materade uredil nekakšno poletno rezidenco z velikim zelenjavnim vrtom. Tam je tudi napisal večino literarnih del.

***

Njegovi literarni začetki segajo v šestdeseta leta preteklega stoletja. Kakor sam pravi v avtobibliografiji Moja književniška poletja (Le mie estati letterarie) – v slovenskem prevodu jo je v prevodu podpisanega objavila revija Literatura leta 2011 – je na mladega avtorja tedaj odločno vplivalo srečanje s tastom Carlom Levijem, pisateljevo pero pa se je kalilo ob imenih, kakršni sta Elio Vittorini in Cesare Zavattini.

Fulvio Tomizza je vedno pravil, da je slovanske krvi in italijanske kulture.

Tomizza je leta 1960 debitiral z romanom Materada, tri leta kasneje je objavil nekakšno nadaljevanje La ragazza di Petrovia (Dekle iz Petrovije), zaključil pa leta 1966 z nekoliko daljšo novelo Il bosco di acacie (Akacijev gozd). Trojice knjig se je nato oprijelo ime Trilogia istriana (Istrska trilogija). V slovenščino so prevedena vsa tri, objavljeni pa samo prvo in zadnje, saj vmesno, torej Dekle iz Petrovije, še vedno čaka na knjižno izdajo.

Večina Tomizzevih del je izšla pri pomembnih italijanskih založnikih, kot so Rizzoli, Bompiani in Mondadori, torej v Milanu, pa čeprav je avtor v svojih knjigah vztrajal pri upodabljanju snovi in tem severnega Jadrana.

Kip pisatelja v Umagu je izdelal kipar Mate Čvrljak (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Maja 1999 se je Primorski dnevnik pisatelju med drugim poklonil s krajšim zapisom, podpisanim z začetnicama s. p. Domnevamo lahko, da ga je napisal Sergij Premru. Tomizza je z dolgoletnim novinarjem tržaškega dnevnika o odnosu enega dela tržaškega mesta do sebe nekaj let pred smrtjo takole spregovoril: »Kjerkoli na svetu bi knjigarna, ki je ponazorjena na naslovnici neke knjige, in to knjige, ki gre dobro v prodajo, ponosno razstavila v svoji izložbi vsaj en izvod, verjetno pa tudi več. V Trstu pa ni bilo tako: moje knjige takrat sploh niso dali v izložbo.« Premru nadaljuje: Tako je reagiral zaprti, zakrknjeni Trst na odprtost Tomizze: s pritajeno jezo in z zaničevanjem do človeka, ki so ga imeli za javnega izdajalca italske čistosti in iredentizma, za italijanskega Istrana, ki se je pečal s Slovani.«

Dejansko je Fulvio Tomizza v literarnem Trstu z odprtostjo do someščanov slovenskega jezika in kulture predstavljal veliko izjemo. Na polovici osemdesetih let je v ožjem in širšem prostoru odmeval izid romana Gli sposi di Via Rossetti (Mladoporočenca z Ulice Rossetti), v katerem je opisal tragično življenjsko zgodbo krščanskega socialista Stanka Vuka, po rodu iz Mirna, in njegove soproge Danice Tomažič, hčerke ugledne tržaške družine in sestre narodnega heroja Pinka Tomažiča. Z obiskovalcem Dragom Zajcem iz Ljubljane je mlad par leta 1944 našel smrt v lastnem tržaškem stanovanju na ulici, po kateri nosi ime roman. Zgodba je bila med tržaškimi Slovenci tedaj precej pozabljena, o njej pa so v zadnjem desetletju prišla na dan nova dejstva in hipoteze (glej Martin Brecelj: Anatomija političnega zločina, Mladika, 2016).

Poleg omenjenega dela je Tomizza Slovence portretiral še v romanih Franziska (Frančiška) in La visitatrice (Obiskovalka). Naj spet poudarimo, da je z lastnim pisanjem avtor dodobra obrusil vse stereotipe in tabuje na račun someščanov slovenskega jezika in kulture, ki so bili med Tržačani italijanskega jezika dolgo zakoreninjeni. Dovolj je namreč primerjati Tomizzev odnos s tistim, ki ga je do Slovanov gojil Scipio Slataper in ga ubesedil v delu Moj Kras (Il mio Carso, Firenze, 1912).

V svojem opusu se je Tomizza loteval tudi nekaterih zgodovinskih vprašanj. V pretres je vzel tudi življenje in delo koprskega škofa Vergerija, ki ga je upodobil v delu Il male viene dal nord (Zlo pride s severa, prevedla Vera Troha, Beletrina, 2015). Trst, mesto, ki ga je sprejelo, pa je portretiral v romanu La città di Miriam (Miriamino mesto).

Z lastnim pisanjem je dodobra obrusil vse stereotipe in tabuje na račun someščanov slovenskega jezika in kulture, ki so bili med Tržačani italijanskega jezika dolgo zakoreninjeni.

Za svoja dela je Tomizza prejel celo vrsto prestižnih literarnih nagrad, predvsem italijanskih. Naj omenimo nagrade strega, viareggio, campiello (to je prejel večkrat). Ne moremo pa niti mimo mednarodne nagrade Vilenica, namenjene neslovenskim avtorjem iz srednjeevropskega prostora; leta 1986 je bil prvi lavreat v kraški jami.

Že leto po pisateljevi smrti se je skupina zanesenjakov s pesnikom, pisateljem in novinarjem Milanom Rakovcem na čelu odločila, da bo šla v diametralno nasprotno smer in v njegov spomin priredila prvo obmejno srečanje, posvečeno pisatelju. Kmalu se je razvilo v tradicionalno, prijelo pa se ga je ime Forum Tomizza. Ob obletnici Tomizzeve smrti vsako leto poveže Trst, Koper in Umag, torej mesta, kjer se je pisatelj tako ali drugače formiral in ki jih je velikokrat upodobil v lastnih literarnih delih. Gre torej za skoraj edinstveno prireditev, ki v nekaj dneh večkrat preseže ne le državne, ampak tudi druge vrste meja. Na tem mestu je prav, da se spomnimo tudi Patrizie Vascotto in Marina Voccija, dolgoletnih duš tržaškega dela foruma, ki ju že kar nekaj let ni več med nami.

Po Tomizzi je danes poimenovana tudi Skupnost Italijanov v Umagu, nagrado z njegovim imenom pa vse od leta 2004 podeljuje tržaški Lions Club, in sicer za uspešno delo na področju medsosedskih odnosov in tkanja medsebojnih vezi. Od Slovencev sta jo doslej prejela Ciril Zlobec (2005) in Demetrio (Mitja) Volčič (2017), veliko nagrajencev in nagrajenk pa prihaja s področja bivše Jugoslavije (Predrag Matvejević, Miljenko Jergović idr.).

Forum Tomizza vsako leto poveže Trst, Koper in Umag, seže tudi širše in z aktualnimi vprašanji zlasti globlje (Fotografija: Andraž Gombač)

***

Tomizzeva dediščina ostaja še kako aktualna tudi danes, v času zapiranja meja in naraščajočih populizmov, ki v Evropi hočejo v mejaku videti vraga, ne soseda. Zato je prav, da se njegova dela še vedno beremo in prevajamo v tuje jezike (predvsem v sosednje). Slovenci bi morali v tem pogledu bolj slediti zgledu svojih južnih sosedov. Od leta 2010 je namreč pod okriljem Mestne knjižnice v Umagu izšla slaba desetina Tomizzevih prevodov v hrvaški jezik. Pri tem se je kot prevajalka posebej izkazala profesorica hrvaškega jezika in književnosti Lorena Monica Kmet iz Buj.

Tomizzeva dediščina ostaja še kako aktualna tudi danes, v času zapiranja meja in naraščajočih populizmov, ki v Evropi hočejo v mejaku videti vraga, ne soseda.

Posebej velja omeniti še začetnika prevajanja Fulvia Tomizze v jezike prostora bivše Jugoslavije: Milan Rakovac je leta 1980 objavil hrvaški prevodu romana La miglior vita (Bolji život, Boljše življenje). S svojo za tisti čas pogumno politično potezo je ne samo utrl pot recepciji Tomizze onstran tedaj najbolj odprte meje v Evropi, ampak tudi začel prepotrebni dialog, ki je pripeljal do vsega, kar ob severnem Jadranu poznamo danes.

Nekaj čtiva za vstop v svet Fulvia Tomizze, skrivnostne Istre, prepišnega Trsta … (Fotografija: Andraž Gombač)

Fulvio Tomizza panorama

Fotografija: Ula Furlan

Domov / Članki / 2025

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Mišo Molk

Maja Čakarić Klara Škrinjar

O avtorju
Članki
Podkasti

Marguerite Duras: Zamaknjenost Lol V. Stein (Litera, 2019, prevod Barbara Pogačnik)

»Zakaj se mi je prav ta knjiga zapisala v spomin? Ker imam zelo rada psihološke romane, psihodrame, filme, kjer je drama, kak zaplet in kjer obravnavajo pogled v dušo, največkrat v zapleteno dušo,« je v podkastu Območje lagodja povedala naša tokratna sogovornica Miša Molk, nagrajena novinarka, scenaristka, urednica in televizijska voditeljica, povezovalka prireditev, pa tudi nekdanja varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev na Radiu in televiziji Slovenija ter brez dvoma strastna bralka.

O njeni strasti do branja priča podatek, da se s knjigo lahko druži tudi do tretje ure zjutraj. Zamaknjenost LOL V. Stein pa jo je še prav posebej zagrabila in potegnila k sebi: »Zelo zelo hitro sem jo prebrala. Namreč, moje knjige so izjemno popisane, ta pa je bila čista, kar pomeni, da je samo stekla skozme.«

Knjigo, ki je stekla skoznjo, je napisala francoska pisateljica, dramatičarka, scenaristka in filmska režiserka 20. stoletja Marguerite Germaine Marie Donnadieu, ki je ustvarjala pod psevdonimom Marguerite Duras (1914–1996). V slovenščini imamo poleg njene Zamaknjenosti še avtobiografski roman Ljubimec, kratki roman Moderato Cantabile, zbirko kratke proze Bolečina in eseje Pisati.

V literaturo in filme je pogosto vnesla sebe in svoje izkušnje, vendar ne tako, da bi bile neposredno razvidne. Nasploh je skrbno raziskovala teme ljubezni in ob tem psihološko zapletene intimne odnose, izgube, želje, spomin, kolonializem in ženskost. Francoski filozof Jacques Derrida je dejal, da je to ženska, ki ji je uspelo prisiliti tišino, da spregovori.

Tišina še kako govori tudi v romanu Zamaknjenost LOL V. Stein. Narativno je zgodba minimalistična: pripoveduje o treh ženskah in treh moških, povezanih v dva ljubezenska trikotnika.

Naslovna junakinja Lol se za lep čas izvzame iz resničnega sveta, potem ko na plesišču skupaj s sošolko spremlja svojega zaročenca, kako iz njenega življenja odpleše z drugo žensko. Čez čas se Lol sicer poroči, takrat pa se tudi sama ulovi v ljubezensko razmerje z moškim, ki je hkrati ljubimec njene bivše sošolke. V enem od prizorov Lol, zleknjena v rži, opreza za njima, opazuje, kako se gibljeta, slačita, božata, ljubita. Zanima jo vsak njun gib. »S tem podoživlja, kar ji je bilo odvzeto. S tem se nekako patološko izmuzne iz lastne stiske, ampak tako se je lotila reševati svoje izgube,« razmišlja Miša Molk.

Lol je pri tem tiha in nevidna. Po mnenju sogovornice »je v njenem voajerizmu določena distanca, po drugi strani pa silovit fokus na to, kar gleda. Mi sicer ne vemo, ali gleda, da bi videla, kako bi lahko to sama peljala naprej, ali se samo hrani z nečim, zapolnjuje praznino«.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.

Marguerite Duras podkast Zamaknjenost Lol V. Stein

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025

Francis Fukuyama: »Take reči pričakuješ v diktaturi, ne v demokraciji!«

Andraž Gombač

O avtorju
Članki
Podkasti

Kaj sledi koncu zgodovine? Začetek intervjuja!

Francis Fukuyama (1952), ameriški politolog z doktoratom iz političnih ved na Harvardski univerzi, je leta 1989 v odmevnem eseju The End of History? razglasil konec zgodovine in veliko zmagoslavje liberalne demokracije.

Ta teden je med nas prikorakal z novo knjigo pod pazduho. »Menim, da je liberalizem danes po svetu resno ogrožen. Če je nekoč veljal za nekaj samoumevnega, je danes napočil čas, ko je njegove odlike nujno znova jasno artikulirati in počastiti,« ugotavlja v uvodnih stavkih razprave Liberalism and Its Discontents, ki jo je v Liberalizem in njegove tegobe prevedel Andrej E. Skubic.

Svetovno slavni avtor, te dni pri nas na Festivalu literature sveta – Fabula gost Beletrine, sedi v avli ljubljanskega hotela. Poslovi se od novinarke, se rokuje z naslednjim spraševalcem v vrsti, iz žepa na prsih potegne prepognjen list, prečrta še eno ime, na hitro preleti naslednja na seznamu intervjujev … in ošine knjigi na mizici pred sabo – slovenski izdaji njegovih knjig, poleg nove še Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnologiji (Our Posthuman Future: Consequences of the Biotechnology Revolution), ki je leta 2003 pri Učilih izšla v prevodu Urške Pajer.

Človek, ki je oznanil konec zgodovine, prikima: začnimo!

Francis Fukuyama: »Ko se obrneš stran od demokracije, ne vidiš prav privlačnih možnosti.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Intervju bo objavljen v petek, na svetovni dan poezije. Pa začniva z njo. Kaj vam pomeni poezija?

»Huh, moram priznati, da od študijskih let nisem kaj dosti segal po njej. Na fakulteti sem študiral tudi klasično umetnosti in primerjalno književnost, takrat sem seveda prebral veliko poezije, a me je bolj zanimala klasična literatura, ne sodobna poezija. Na tem področju sem res bos. Ne poznam sodobne poezije.«

Vas v leposlovju bolj privlači proza?

»Pa še to samo določena …«

»S pomočjo znanstvenofantastičnih del odkrivaš, koliko optimizma ali pesimizma je bilo kdaj v družbi.«

Knjigo Konec človeštva, ki jo imamo od leta 2003 tudi v slovenskem prevodu, začnete z razmislekom o dveh antiutopičnih romanih, Orwellovem 1984 in Huxleyjevem Krasnem novem svetu. Sta to za vas ključni deli?

»Da, saj to sem hotel povedati. V leposlovju segam skoraj izključno po znanstveni fantastiki. Mislim, da nam zelo pomaga pri predstavljanju, kakšne dolgoročne in politične posledice imajo lahko tehnološke spremembe. In prav s tem se spoprijemamo tudi danes. V osemdesetih letih me je pritegnilo gibanje ‘cyberpunk’, v katero sodijo pisatelji William Gibson, Neal Stephenson in drugi. Pisali so o tem, kako bo nova informacijska tehnologija spremenila naš način življenja. Zanimivo je tudi, da lahko s pomočjo znanstvenofantastičnih del odkrivaš, koliko optimizma ali pesimizma je bilo kdaj v družbi. Na primer, v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so pisci znanstvene fantastike bralce v glavnem vodili na potovanja po vesolju, osvajali so nove svetove, odkrivali galaksije … Potem pa se je vse zasukalo v pesimizem, najbrž ob okrepljeni okoljski zavesti. Zdaj tudi v znanstveni fantastiki prevladuje precej temačno vzdušje. Mnogi pišejo o okoljskem zlomu, sesutju, o globalnem segrevanju in opustošenem svetu. Octavia E. Butler, Cormac McCarthy … Dolga vrsta jih je, ki opisujejo zlom naše civilizacije in vrnitev k prejšnjim družbenim ureditvam. Vse to priča o hudi negotovosti, ki nas hromi v družbi, kjer smo vsak dan zelo odvisni od tehnologije. Imamo jo za samoumevno in zagotovljeno, a pisatelji nas opozarjajo, da delamo napako, saj nam morda ne bo vedno na voljo. Ni pa vsa sodobna znanstvena fantastika mračna. Ameriški pisatelj Kim Stanley Robinson je v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja napisal trilogijo Mars, pred nekaj leti pa roman The Ministry for the Future (Ministrstvo za prihodnost, prevedla Alenka Ropret, Sanje, 2023, op. avt.). Barack Obama je ta roman imenoval kot eno svojih najljubših knjig tistega leta. Je pravzaprav precej optimistična pripoved o tem, kako leta 2025 ustanovijo ministrstvo, ki se v imenu prihodnjih rodov bori proti globalnemu segrevanju in uničevanju planeta. Je pa ta optimistični roman po svoje pesimističen – ker je tako nerealističen, ha ha … Ko bi bila rešitev res tako blizu!

Romana, ki ste ju omenili, 1984 in Krasni novi svet, pa sta v svojem času izvrstno ubesedila nočne more, ki nas lahko doletijo – in ki so v precejšnji meri tudi nas! Orwell je pisal o splošnem nadzoru nad ljudmi s pomočjo tako imenovanih telekranov. In to se je dejansko uresničilo. Internetne korporacije in ponekod celo vlade, na primer na Kitajskem, lahko nadzorujejo vse, kar rečeš in narediš, ne da bi se človek tega zasledovanja sploh zavedal. Biotehnološka revolucija, o kateri je pisal Huxley, je nekoliko manj očitna. Nekatere manipulacije za zdaj ostajajo bolj v teoriji, a domnevam, da se bodo prej ali slej uresničile, saj razvijajo orodja, s katerimi bo radikalneje mogoče spremeniti človeka. Mislim, da je to neogibno.«

»Liberalizem, ki ga branim, je sistem, v katerem je vsem ljudem priznano enako dostojanstvo, kjer nobena skupina nima višjega statusa od drugih.«

Ostaniva tu in zdaj. V kakšnem svetu živimo?

»Vprašanje je preprosto, a terja zapleten odgovor. Imamo liberalni svetovni red, ki so ga v minulih sedemdesetih letih določala posebna pravila in vladne politike, zdaj pa se sesuva – in ni ravno jasno, kaj naj bi ga nadomestilo. Na vidiku je kar nekaj izzivov. Na zahodu, zlasti v Evropi, premalo cenijo Kitajsko. To je velika in zelo močna civilizacija, a stoji na povsem drugačnih temeljih kakor zahod. Drugačnost pa seveda botruje močnemu odporu.«

Fukuyama v slovenščini (Fotografija: Andraž Gombač)

Vsekakor nam je bliže liberalizem, o katerem pišete. Pa ga sploh še razumemo? »Zakaj danes izdati knjigo o liberalizmu?!« se je pred dnevi jezil nekdo, ki je zmotno mislil, da je izšla hvalnica neoliberalizmu.

»Vem, vem, da marsikdo naslov Liberalizem in njegove tegobe najprej razume tako. V Evropi ima liberalizem povsem drugačen pomen, povezujete ga z ekonomsko politiko, s katero so ZDA pretiravale v osemdesetih in devetdesetih. Takrat so ‘proste trge’ predstavljali kot rešitev za večino družbenih težav. Ne, to ni liberalizem, ki si ga želim, kaj šele da bi mu pel hvalnico. Liberalizem, ki ga branim, je sistem, v katerem je vsem ljudem priznano enako dostojanstvo, kjer nobena skupina nima višjega statusa od drugih. Da bi lahko obvaroval in zagotavljal splošno dostojanstvo, pa potrebuješ vladavino prava. Poskrbeti moraš za omejitve državne moči, za ustavne pravice, za sistem zavor in ravnovesja … Socialdemokratske države, kakršne so Danska, Švedska, Norveška, so zame zgled liberalne družbe z močno vladavino prava in obenem uravnoteženo socialno politiko. Mnogi Evropejci liberalizem namreč povezujejo z zmotnim prepričanjem, da ima država zvezane roke in da vse niti vlečejo trgi.«

»Imamo avtoritarnega predsednika, ki se po svojih najboljših močeh trudi ukiniti liberalizem v Ameriki. Raje bi bil kralj kakor demokratično izvoljen predsednik.«

Kako pa se te dni počutite v ZDA?

»Grozno! Imamo avtoritarnega predsednika, ki se po svojih najboljših močeh trudi ukiniti liberalizem v Ameriki. Raje bi bil kralj kakor demokratično izvoljen predsednik. Mislim, da hoče odstraniti čim več ovir, ki ga ločijo od absolutne moči. To je zelo nevarno za ameriško demokracijo. Spremeniti hoče tudi svetovni red. Rad ima močne oblastnike, zato občuduje Putina, Ši Džinpinga … A nočem živeti v svetu, ki mu vladajo Rusija, Kitajska in tovrstne ZDA.«

Vas je ponovna izvolitev Trumpa presenetila? V knjigi Liberalizem in njegove tegobe, ki ste jo pisali za časa Bidnove administracije, opozarjate, kako nevarna je bila teorija zarote, po kateri so Trumpu leta 2020 ukradli zmago, čemur je sledil vdor v Kapitol … No, zdaj je spet tu, vrnil se je!

»Res je, vrnil se je. Ljudje moje knjige niso prebrali dovolj natančno. (nasmešek) Žal težnje, nasprotne liberalizmu, najdemo tako na desnem kakor na levem polu. Ideja socialne pravičnosti in splošnega dostojanstva, po katerem morajo marginalizirane skupine dobiti enake pravice kot dominantna večina, marsikomu niso všeč. To gre v nos mnogim ‘običajnim’ ljudem v delavskem razredu. Zato jih je toliko volilo Donalda Trumpa. Ampak zdaj avtoritarno moč razkazuje v skoraj stalinistični maniri. Priča smo že čistki med manjšinami, Pentagon je s spleta umaknil fotografije zaslužnih temnopoltih in žensk … Oprostite, ampak take reči pričakuješ v diktaturi, ne v demokraciji!«

Francis Fukuyama je v torek nastopil na Festivalu literature sveta – Fabula. V polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma se je z njim pogovarjal dr. Rudi Rizman (Fotografija: Jaka Gasar)

Nekateri vztrajno ponavljajo, da bo Trump ustavil vse vojne.

»Seveda jih lahko – tako da eno stran prisili k predaji. Putinu tako rekoč govori: ‘Lahko dobiš Ukrajino. Ko ji prenehamo pomagati, zmagaš!’ Tako Trump razume zmago.«

Kdo je bil vaš favorit pred volitvami? Bernie Sanders?

»Ne.«

Zakaj ne?

»Ker je preveč levičarski. Ima precej idej, ki preprosto ne morejo zaživeti. Kot marsikdo na ameriški levici nima nikakršnega čuta za fiskalno odgovornost. Ima samo kup zelo dragih programov, ne pa odgovora, kako naj bi jih financirali.«

»Trump ima občutek, da je dobil mandat za … karkoli se mu pač zljubi. Ampak njegova politika je polna nesmislov, protislovij, zato je veliko možnosti, da bo strmoglavil še pred naslednjimi volitvami.«

Kdo je torej lahko alternativa Trumpu?

»Upal sem na nekoga, kot je Biden, ki bil vselej nekakšen sredinski demokrat. Pa ga je očitno zaneslo preveč v levo: ni se več trudil nadzirati južne meje, preveč odprt je bil za vsakršne politike identitete … V nekem pogledu je tlakoval pot Donaldu Trumpu, saj njegovo ravnanje mnogim ni bilo blizu. Seveda je delal tudi napake v gospodarski politiki, bil v določeni meri odgovoren za inflacijo, ki ga je na koncu pokopala. Skratka, naklonjen sem bodisi levosredinski bodisi desnosredinski politiki. A zdaj me v ZDA nihče zares ne prepriča.«

Tokrat nimamo opravka samo s Trumpom, ampak tudi z Elonom Muskom. Kako nevaren je?

»Strašno! Najbogatejši človek na svetu, ki svoj denar izkorišča za oblikovanje ameriške politike. Njegovi nazori so izrazito nedemokratični, že kar fašistoidni. In ne vemo, kako naj se mu zoperstavimo. Nismo še doživeli, da bi se kdo s toliko denarja tako vneto vtikal v politiko. V Ameriki smo pred desetimi leti odpravili večino orodij, s katerimi bi lahko sistemsko omejili vpliv denarja na politiko. In zdaj se soočamo s posledicami. Ti milijarderji lahko tako rekoč kupijo volilni rezultat, kakršnega si želijo.«

Ste še na tviterju … oziroma X-u?

»Eh, profil še imam. Ampak ga ne maram kaj preveč.« (nasmešek)

Svetovni zvezdnik in njegovi bralci (Fotografija: Jaka Gasar)

Da ne bova preveč mračna – nekaj glasov razuma v ZDA vendarle še je, mar ne?

»Ne pozabimo: že res, Trump je na volitvah dobil večino glasov, a zmagal je le za odstotek ali dva. Kamalo Harris je volilo 48 odstotkov, torej je delež Američanov, ki ne sprejemajo Trumpa, zelo velik. Ker so republikanci osvojili tudi senat in kongres, ima Trump občutek, da je dobil mandat za … karkoli se mu pač zljubi. Ampak njegova politika je polna nesmislov, protislovij, zato je veliko možnosti, da bo strmoglavil še pred naslednjimi volitvami. Njegova ekonomska politika je nora! Prepričan je, da bo Ameriko obogatil, če bo drugim grozil, jih izsiljeval, pretil z nasiljem. Uničil bo domače gospodarstvo, kar bodo ljudje kmalu spoznali.«

Še verjamete v ameriško demokracijo?

»Kdor podvomi, se mora vprašati, kaj je alternativa. Ali res hočemo avtoritarni sistem brez nadzora in omejitev? Ali hočemo, da našo domovino vodi nekaj takega, kot je kitajska komunistična partija? Ali Vladimir Putin? Ali Viktor Orbán? Ko se obrneš stran od demokracije, ne vidiš prav privlačnih možnosti.«

»Večina mladih v teh regijah nima neposredne izkušnje z življenjem v komunistični diktaturi. Zato verjamejo, da Bruselj predstavlja novo diktaturo. Prav zaradi pomanjkanja osebnih izkušenj smo verjetno priča vzponu mladih neonacistov.«

Kaj pa veste o domovini svoje prve dame?

(nasmešek) »V Sloveniji sem prvič, na drugih koncih Balkana pa sem bil v zadnjih petih, šestih letih že večkrat. S programom, imenovanim Leadership Academy for Development, skušamo izobraziti demokratične voditelje, jih podučiti, kako so lahko učinkovitejši. Bili smo že v Bosni, Srbiji, Črni gori, Makedoniji, ne pa še na Kosovu in v Albaniji. Vsaka dežela ima svoje težave, ki se jih je treba lotiti. Jih reševati.«

Bi soglašali, da so vaše knjige in vaši nastopi zanimivejši, privlačnejši, tehtnejši v težkih časih?

»Z liberalno demokracijo je tako: bolj si je želiš, če živiš pod avtoritarnim režimom. Izvirni esej Konec zgodovine sem objavil leta 1989, knjiga The End of History and the Last Man (Konec zgodovine in zadnji človek) pa je izšla leta 1992, takoj po padcu komunizma. Takrat so se ljudje na vzhodu razveselili svobode, srečni so bili, da jim ni več treba živeti pod diktaturo. Odtlej pa je odrasla že nova generacija. Večina mladih v teh regijah nima neposredne izkušnje z življenjem v komunistični diktaturi. Zato verjamejo, da Bruselj predstavlja novo diktaturo. Prav zaradi pomanjkanja osebnih izkušenj smo verjetno priča vzponu mladih neonacistov. Niso okusili druge svetovne vojne. Ne vedo, koliko hudega so prinesli nacisti. Govorijo si, da morda sploh ni bilo tako slabo, kakor pravijo ljudje. Tovrstno družbeno pozabo povezujem z menjavami generacij. Zato človeštvo spet pobira slabe ideje, ki so jih prejšnji rodovi že spoznali in zavrgli.«

No, svoj delež krive mora prevzeti tudi »liberalna« levica.

»Vsekakor, skrajna desnica in populistične stranke marsikje slavijo, ker socialna demokracija in zeleni ne naredijo dovolj. Ker delajo napake in se ne potrudijo, da bi se približali ‘običajnim’ volivcem.«

Časi so mračni, zato mora biti nasmešek tem širši (Fotografija: Andraž Gombač)

Kako pa delate vi, kašen je vaš proces? V predgovoru k Liberalizmu in njegovim tegobam se zahvaljujete tudi Benu Zucherju, raziskovalnemu asistentu. Kaj postori za vas?

»Med pisanjem knjige potrebujem različne vire, knjige, podatke, statistke … Pri tem se zanašam na asistente. Nimam jih za celo vojsko, običajno samo enega ali dva.«

Uporabljate tudi umetno inteligenco?

»Ne. No, uporabim jo, da namesto mene reši kako nalogo, ne pa za pisanje knjig.«

»Družbeno pozabo povezujem z menjavami generacij. Zato človeštvo spet pobira slabe ideje, ki so jih prejšnji rodovi že spoznali in zavrgli.«

Do nje sicer niste skeptični?

»Če bi jo zavračal, bi se obnašal, kakor da bi se konec 19. stoletja spraševal, ali je elektrika v redu reč. Tudi umetna inteligenca je na nekaterih področjih zelo dobrodošla, na nekaterih pa nevarna. Seveda zdaj dela napake, ni še povsem zanesljiva, a tudi z elektriko je bilo na začetku tako. Težave je treba reševati. Smo na pragu zelo velike tehnološke revolucije. Dodati velja, da nekatere tehnološke novitete zbudijo ogromno pozornosti in navdušenja, a potem ne zadostijo pričakovanjem. Blockchain in kriptovalute so lep primer. Od tega družba nima kdove kake koristi. Pomagajo v glavnem negativnemu, kriminalnim organizacijam, pranju denarja … Verjamem, da bo z umetno inteligenco drugače. Že zdaj olajša marsikaj in najbrž bo prinesla toliko dobrega, kot si danes sploh ne znamo predstavljati.«

»O koncu zgodovine me vprašajo nekajkrat na teden, in tako že zadnjih petintrideset let.«

Kaj pa bodo vam prinesli naslednji dnevi? Baje jutri iz Ljubljane potujete v Trst.

»Drži.«

Imate tudi tam nastop, predavanje?

»Ne. Počitniški izlet. Me zanima. Trsta doslej še nisem obiskal.«

Vas kdaj moti, da ste najbolj znani kot »tisti, ki je govoril o koncu zgodovine«?

»Moti me, da me vsi sprašujejo o tem.«

No, jaz vas nisem. Samo o tem, ali vas moti.

»To je res, to je res. (nasmešek) Sicer pa me o koncu zgodovine vprašajo nekajkrat na teden, in tako že zadnjih petintrideset let.«

Čas je torej, da – končava.

»Hvala.«

Knjigo Liberalizem in njegove tegobe avtorja Francisa Fukuyame, ki je v prevodu Andreja E. Skubica izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi

Na platformi Beletrina Digital je na voljo tudi e-knjiga

Festival Fabula Francis Fukuyama intervju

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025

Josip Osti (1945–2021), 80-krat vse najboljše, »dušo moja«!

Uredništvo AirBeletrine

O avtorju
Članki
Podkasti

Danes, 19. marca, bi jih okroglih osemdeset praznoval Josip Osti (1945–2021). »Káko si, dušo moja?« je zmeraj vprašal Pepi – tako so naslovili spominsko prireditev, ki bo jutri ob 19.30 v Pisateljski hiši v Ljubljani spet povezala njegove prijateljice in prijatelje, bralke in bralce, sopotnice in sopotnike. Kakor nas je povezoval on. S širokom nasmehom. S toplo besedo. Z izbrušenimi stihi. In nas še zmeraj, soglašajo in soglašamo mnogi.

Tudi in zlasti dr. Boris A. Novak, dr. Vesna Mikolič in Marko Kravos.

Josip Osti (1945–2021) doma v Tomaju leta 2012 (Fotografija: Andraž Gombač)

Boris A. Novak: Moj brat po izbiri Josip Osti

Josip Osti je bosanski in slovenski pesnik mednarodnega formata in univerzalnega dometa, saj njegova sveža, ozemljena in simbolno nabita poezija čustveno nagovarja sleherno bralko in bralca v temeljni človečnosti, v usodni ranljivosti ter odprtosti lepoti in grozi, ljubezni in smrti.

Osti, rojen v Sarajevu, je eden izmed osrednjih pesnikov prelomne generacije, ki je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja s svežimi postopki in družbeno kritiko modernizirala pesniški jezik v Bosni in Hercegovini. Za prvo obdobje Ostijevega pesništva sta značilna magnetični ritem, naslonjen na ritem bosanskega ljudskega izročila, in prefinjen način prepletanja pripovednega toka z močnimi lirskimi detajli, kjer metaforična zgoščenost dvigne pesniška besedila v večplastno sporočilnost. Izstopajo tudi lepe ljubezenske pesmi, posvečene prvi ženi Duški Perišić. Že naslovi njegovih prvih zbirk nakazujejo to prepletanje mitskega, liričnega in družbenokritičnega: Tat sanj – Snokradica (1971), Salto mortale (1974), Tetovirani violinist – Tetovirani violinista (1976), Strela z jasnega – Grom iz vedra neba (1978), Umirajo tudi kače, ki so nas pikale – Umiru i zmije koje su nas ujedale (1985) ter Pastir kač – Zmijski pastir (1989).

Značilno je sklepno sporočilo antologijskega Morišča:

verjemite meni je lahko

z večnim smehljajem polagam glavo na tnalo
ne vem ali me drugje čaka kaj težjega od življenja
rabelj nad mano pa mora dvigniti težko sekiro
in me gledati v oči

in me gledati v oči

Delegacija pisateljskih kolegov iz Slovenije na humanitarni misiji: Josip Osti, Niko Grafenauer, Drago Jančar in Boris A. Novak v oklepnem vozilu UNPROFOR-ja med obleganjem Sarajeva leta 1994. Fotografije na naslovnici objavila Cankarjeva Zora, glasilo sarajevskih Slovencev.

Osti je eden najpomembnejših prevajalcev slovenske književnosti v jezik, ki ga zaradi zgodovinske kataklizme nekdanje Jugoslavije sam poetično imenuje »jezik mojih spominov«. Njegov prevajalski opus iz slovenščine je neverjetno bogat in šteje kar 136 knjig in dramskih del. Ljubezen do slovenske besede, dežele in do Barbare Šubert, legendarne tajnice Društva slovenskih pisateljev, ki figurira tudi v naslovu ene njegovih najboljših zbirk (Barbara in barbar, Obzorja, 1990), je Ostija pripeljala v Ljubljano in na Kras.

Najtemnejše pesmi je Osti napisal v letih obleganja Sarajeva in vojnih zločinov v Bosni in Hercegovini; zbrane so v zbirkah Sarajevska knjiga mrtvih (DZS, 1993) in Salomonov pečat (Mihelač, Društvo slovenskih pisateljev, 1995), ki ju je z občutkom prevedel Jure Potokar.

Osti je eden najpomembnejših prevajalcev slovenske književnosti v jezik, ki ga zaradi zgodovinske kataklizme nekdanje Jugoslavije sam poetično imenuje »jezik mojih spominov«.

Potem ko je v materinskem jeziku že ustvaril impozanten pesniški opus, je temu pogumnemu pesniku uspel – za slehernega pisatelja in še posebej za pesnika – skrajno tvegan korak: prestopil je v drug jezik, začel je pesniti v slovenščini. Kraški Narcis (Študentska založba, 1999) je bila njegova trinajsta pesniška zbirka in »druga prva knjiga pesmi«, kot jo je sam posrečeno definiral, saj je bila prva, napisana v slovenščini, sledile pa so Veronikin prt (Študentska založba, 2002), Rosa mystica (2005) in številne druge. Ker je to storil na jezikovno mojstrski in izrazno močan način, moramo obravnavati Josipa Ostija tudi kot slovenskega pesnika in pisatelja.

Naslova Kraški Narcis in Veronikin prt sta ob vsej mitski in simbolni globini tudi skrajno osebna, kot vse, kar je Josip napisal. Narcis je bilo namreč ime Josipovega očeta, Furlana, delno slovenskega rodu. Mati Veronika je bila bosanska Hrvatica. Družina je bila po drugi svetovni vojni izpostavljena nečloveškemu trpljenju, o katerem Josip ni javno govoril, saj je bila njegova otroška travma očitno preveč boleča; pustil ji je do besede le v svoji poeziji ter v romanih svojega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Veroniko Osti so namreč dogmatski primitivneži obtožili, da je pripravljala atentat na Tita in jo obsodili na zaporno kazen, ki jo je prestajala le 500 metrov stran – tako blizu, a nedosegljivo daleč! – od doma in sinčka Josipa.

Josip Osti in Boris A. Novak na predstavitvi Ostijeve knjige Življenje je srhljiva pravljica na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani 12. februarja 2020 (Fotografija: Andraž Gombač)

Pretresljiv izraz Josipove globoke navezanosti na mater je roman Življenje je srhljiva pravljica (Pivec, 2019). Osrednji del romana tvorijo vojni dnevnik Veronike Osti in pisma, ki jih je vsakodnevno pisala sinu ter vsebujejo šokantne in ganljive detajle o triletnem obleganju Sarajeva: kako preživeti tisoč in eno noč obleganja, pogosto brez vode in elektrike, kako si priskrbeti živež, ki ga ni bilo, kako pomagati sosedom in prijateljem v stiski, kako preživeti v stolpnici, ki jo obstreljujejo, kako rešiti Josipovega mačka, ki je ušel na teraso, izpostavljeno očem ostrostrelcev? Gre za dragoceno pričevanje, ki dviga ta roman na raven enega najpomembnejših literarnih, zgodovinskih in etičnih dokumentov peklenskega obleganja Sarajeva.

Začetek obleganja rojstnega mesta je ujel Ostija v Sloveniji. Z vsemi svojimi silami je pomagal beguncem; na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka, naslovljena Biblioteka »egzil-abc«, pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Neprecenljiv je bil tudi njegov angažma pri humanitarni pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, ki sem jo organiziral podpisani, najprej v imenu Slovenskega, nato pa tudi Mednarodnega PEN-a.

Začetek obleganja rojstnega mesta je ujel Ostija v Sloveniji. Z vsemi svojimi silami je pomagal beguncem.

Vrhunec te intenzivne dejavnosti je bil obisk delegacije slovenskih pisateljev obleganemu mestu. Tja smo potovali Niko Grafenauer, Drago Jančar, Osti in jaz, v svinčenih oklepih, z vojaško letalsko zvezo pomenljivega imena MAYBE AIRLINES, saj je bilo v Sarajevo laže priti kakor iz njega oditi. Nevarno blizu smrti smo bili, ko so egiptovski vojaki zapeljali oklepnik UNPROFOR-ja (oboroženih sil Združenih narodov) na ozemlje, ki so ga kontrolirali bosanski Srbi in nas je ustavila množica stotih, dvestotih ljudi, ki so jo vodili mladeniči s kalašnikovkami.

Po koncu obleganja je Ostijevo sarajevsko stanovanje za vrsto let zasedel eden izmed zaslužnih osvoboditeljev. Ko je Josip prvič po vojni pozvonil na vrata svojega lastnega stanovanja, kjer sem bil tudi sam pogosto gost, mu je odprl ta zmagovalec, oblečen v Josipovo srajco. In kako zdaj rešiti dragocene knjige, ki jih je novi gospodar odvrgel v vlažno klet?

Josip Osti leta 2014, ob 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela, pred tomajsko osnovno šolo, kjer so Kosovelovi živeli v letih 1908–1925, večino Srečkovega življenja (Fotografija: Andraž Gombač)

Med njegovimi prevodi je več izdaj Kosovelove poezije; da je poezija za Ostija vselej bila temeljna eksistencialna razsežnost, kaže tudi življenjska odločitev, da se po tragični vojni, ki je razdejala njegovo rojstno Sarajevo, naseli v Kosovelovem Tomaju. Osti je tam dal postaviti tudi spomenik Kosovelu, ki ga je mojstrsko ustvaril kipar Mirsad Begić. Občina Sežana, očitno ljubosumna na svojega občana Ostija, ki je uresničil umetniški poklon Kosovelu, česar sama ni bila sposobna narediti v malone sto letih po njegovi smrti, ni dala dovoljenja za postavitev tega spomenika na občinski zemlji; zato je Osti postavil Begićev doprsni kip v kotu svojega vrta, ob katerem pelje pot k šoli in cerkvi; tako lahko Tomajke in Tomajci pozdravijo svojega ljubega Kosovela, kadarkoli hočejo. V zadnjih štirih letih pa sta na tomajskem pokopališču, in zelo blizu drug drugega, grobova dveh velikih pesnikov, Kosovela in Ostija.

S preselitvijo iz »jezika spominov« v slovenski jezik se je zgodila globoka sprememba. Osti je velik del svoje zgodnejše poezije gradil na ritmiki in leksiki bosanskega jezika in ljudskega izročila. Vojna, ki je krvavo razdrla to skupnost, je pahnila pesnika v skrajno ranljivost, kar je imelo za posledico dokončno individualizacijo pesniškega glasu. Če je Ostijeva »bosanska« poezija imela v sebi marsikaj epskega, je za njegovo slovensko poezijo značilna radikalna lirizacija.

Če premislimo človeško in pesniško usodo Josipa Ostija, bi lahko namesto ustaljene svetopisemske formulacije »izgona iz raja« uporabili obratno formulacijo »izgona V raj«.

Če premislimo človeško in pesniško usodo Josipa Ostija, bi lahko namesto ustaljene svetopisemske formulacije »izgona iz raja« uporabili obratno formulacijo »izgona V raj«. (Prav ta formulacija služi tudi kot naslov izbora Ostijevih pesmi v zbirki Kondor, Mladinska knjiga, 2012.) Ta izgon je seveda izgon v rajski vrt, saj ima topos vrta ključno simbolno vlogo, ki kot temeljna paradigma obvladuje Ostijevo poezijo, napisano v slovenščini. Raja pa ni brez ljubezni. Ljubezen je pesniška konstanta, je skupni imenovalec Josipove poezije, napisane v »jeziku spominov« in v novem domu, ki ga je našel v slovenščini.

Po izrazno močnih zbirkah, pisanih v ritmiziranem prostem verzu, je Osti presenetil svoje številno bralsko občinstvo z vrsto zbirk, kjer so pesmi zgrajene na tradicionalni japonski obliki haiku. Če je izvorna japonska haiku poezija osredotočena na upesnjevanje narave, je centralna tema v Ostijevih haikujih ljubezen, v širokem registru od hvalnic do elegij. Ljubljeno ženo Barbaro je opeval v številnih pesmih, tudi v haikuju ob njeni prezgodnji smrti:

Sprehajava se.
Orfej in Evridika.
Ti greš pred mano.

Po knjigah temnih, »elegičnih« haikujev se je pesnik ponovno odprl ljubezenskemu izrekanju svetle, vedre, himnično uglašene poezije. Naslednji haiku tvori tudi naslov zbirke iz leta 2010 (založba Pivec), posvetilo Urški pa razkriva vir navdiha, ob katerem je našel nov življenjski smisel, toplino in varnost svojega zadnjega življenjskega obdobja:

Objemam te in
poljubljam v vseh barvah
Marca Chagalla.

Prav dr. Urška Lunder mu je s svojo neskončno skrbjo bistveno podaljšala življenje.

Begićev bronasti Kosovel pred Ostijevo hišo v Tomaju (Fotografija: Andraž Gombač)

Josip Osti je bil strasten pisec danes domala pozabljenega literarnega žanra – pisma. Knjižno objavljeni dopisovanji Sarajevo med Ljubljano in Beogradom z založnico Vero Zogović (Annales, Univerza na Primorskem, 2016) ter Non omnis moriar z izredno nadarjeno in prezgodaj umrlo beograjsko pisateljico Biljano Jovanović (Biblioteka »egzil-abc«, 1996) odpirata enkraten vpogled v zgodovino, vzpon in padec Jugoslavije.

Prav dr. Urška Lunder mu je s svojo neskončno skrbjo bistveno podaljšala življenje.

S prozo se je avtor občasno oglašal že prej, v zadnjih letih življenja pa je razvil svojevrstno in izvirno romaneskno strukturo, hibrid različnih zvrsti, ki segajo od verodostojnih dokumentov, dnevniških zapiskov in pisemske korespondence prek esejistične refleksije in domišljijske fikcije do presunljive čustvenosti. Svoje ljubezensko življenje Osti razkrije v knjigi Pred zrcalom (beležke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali Nedokončan roman, zgrajen iz posamičnih, včasih v življenju tudi nedokončanih ljubezenskih zgodb) iz leta 2016. Istega leta izidejo tudi Duhovi hiše Heinricha Bölla (kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih); tematski okvir je Ostijevo bivanje v rezidenci nekdanje hiše nemškega nobelovca, kjer so velikodušno sprejemali »naše« pisateljske begunce (noch einmal danke!) in kjer v nenadnem miru Osti sliši in vidi duhove svojih pisateljskih kolegov. Pretresljivo tematiko vojne in eksila obravnava Črna, ki je pogoltnila vse druge barve (roman o oslepelem prijatelju) iz leta 2018; ta oslepeli prijatelj je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki je med obleganjem Sarajeva našel zatočišče v Pragi, celoten roman je pa ogromno pismo meni kot organizatorju humanitarne pomoči.

Samo del Ostijevega knjižnega opusa v dobri mačji družbi (Fotografija: Andraž Gombač)

Zadnja Ostijeva knjiga za časa življenja, ki je izšla pri založbi Pivec mesec dni pred smrtjo, je zbirka kratkih – ali celo kratkih kratkih – zgodb Poper po pudingu, intonirana povsem drugače: gre za jedrnate, duhovite in (avto)ironične anekdote, ki pod Ostijevim mojstrskim peresom zvenijo kot pesmi v prozi.

Naj ta spominski portret sklenem z angleškim sonetom Brat po izbiri, ki sem mu ga napisal kot darilo za 70. rojstni dan 19. marca 1915. V Operni kleti smo ga proslavljali trije prijatelji – poleg naju še Sinan Gudžević, izjemen pesnik, prevajalec in esejist. Takrat nama je Josip povedal za svojo bolezen; zdravniki so dali prognozo, da se mu življenje izteka. S svojo junaško etiko, stoično modrostjo in neverjetno življenjsko in umetniško energijo je Josip ostal med nami še dobrih šest let. Šest let milosti.

BRAT PO IZBIRI

Je Adamov vnuk, izgnan v raj.
In je Narcisov sin, zaklet, da ljubi.
Profet, ki zmore solzo in smehljaj.
Je modrec v poljubu in izgubi.

Je mag polaganja rešilnih rok.
In je profesor krmljenja golobov.
Tekač osamljenih, najtežjih prog.
In je zlatar za pesniško podobo.

Je mojster stiha in je mojster molka,
krvodajalec, ki da kri dobroti.
Je duša, ki se ne boji zob volka.
Pogumni potnik na neznanski poti.

In pot ob njem je svetla in bogata.
Milost je imeti Ostija za brata.

Josip Osti je prijateljem rad podarjal tudi kraški teran s svojim haikujem (Fotografija: Andraž Gombač)

Vesna Mikolič: »Postal mi je zgled izjemne vztrajnosti in vitalnosti«

Josipa Ostija sem spoznala, ko je kot žirant sodeloval na Pesniškem turnirju, ki smo ga gostili na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.

Kot raziskovalka medkulturne književnosti sem ga nato večkrat obiskala v njegovi tomajski kraški hiši, kjer sem na pogovorih z njim željno pila pri viru take književnosti. Njegove besede so tekle v potokih – sam je večkrat povedal, da tudi če poskuša do kraja zapreti pipo, njegova beseda še vedno curlja. Vame pa so se vpijale njegove življenjske izkušnje, ki so bile pogosto prav neverjetne.

Tako mi je kmalu postal zgled izjemne vztrajnosti in vitalnosti tudi v najtežjih življenjskih razmerah, obenem sem ga občudovala v njegovi neskončni ustvarjalni in delovni zagnanosti. V dopisovanju po elektronski pošti sem mu le težko sledila, a kot dober prijatelj je znal vedno počakati.

Nikoli ne bom pozabila, s kakšno radostjo je delil knjige in našel vsaj eno za vsakega od njih, za cel avtobus študentov.

Kajti Josip je bil v prvi vrsti prijatelj, ki si mu lahko povsem zaupal. In ki ni nikoli podvomil vate. Bil je človek z izjemno človeško in ustvarjalno širino, vedno povezovalen. Tudi kadar je bil kritičen, pri njem do nikogar, tudi do največjih vojnih zločincev na Balkanu, nisi čutil sovraštva. Občutil si lahko kvečjemu njegovo hudomušno ironijo, njegov značilni humor, ki je bil nalezljiv tudi na njegovih številnih javnih dogodkih. Tudi tu je bil neumoren; čeprav je užival v trenutkih samote na svojem kraškem vrtu, se je rad odzval vabilom in širil svoja dela na literarnih dogodkih doma in na tujem.

Dobitnik prve nagrade pont, ki jo skupaj podeljujeta ZRS Koper in Beletrina, med dr. Vesno Mikolič in Alešem Štegrom v Pretorski palači v Kopru leta 2018 (Fotografija: Andraž Gombač)

Tako kot je svoje knjige rad poklanjal obiskovalcem doma v Tomaju; tja sem nekajkrat pripeljala tudi udeležence poletnih tečajev slovenščine »Halo, tukaj slovenski Mediteran!« in nikoli ne bom pozabila, s kakšno radostjo je delil knjige in našel vsaj eno za vsakega od njih, za cel avtobus študentov.

Njegova senzibilnost in sočutje sta se kazala v vseh medčloveških stikih, seveda zelo izrazito v njegovih delih. Bil je pesnik ljubezni v pravem pomenu besede, tiste intimne ljubezni, ki se razvija v dvojini, in ljubezni do vseh in vsega, kar ga obkroža. V času vojne tragedije v Bosni ga je skrbelo za ostarelo mater in njenega mačka Širaza, sosede, prijatelje, znance, številne književnike in umetnike v obleganem Sarajevu. Na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke in tri leta urejal zbirko Egzil-abc, v kateri je objavil veliko knjig bosanskih pisateljev iz obleganega mesta ali razseljenih po svetu in prevode slovenskih avtorjev. Tudi za te drobne knjižice, v katere je vlagal vse svoje skromne prihranke, je poskrbel, da so se širile po vsem svetu.

Bil je pesnik ljubezni v pravem pomenu besede, tiste intimne ljubezni, ki se razvija v dvojini, in ljubezni do vseh in vsega, kar ga obkroža.

Njegova humanost, velikodušnost in radoživost, njegova senzibilnost in sočutje, vse to ostaja živo v njegovi literaturi. Tako je bilo skoraj neizbežno, da postane prvi prejemnik nagrade pont, ki jo na ZRS Koper in Beletrini podeljujemo za evro-sredozemsko književnost, ki povezuje in gradi mostove. Ko mi je nekega poletja v prijetni senci tomajskega vrta pripovedoval o rokopisu, v katerem popisuje usodo oslepelega sarajevskega pesnika Huseina Tahmiščića, svojega prijatelja, sem vedela, da sta ta knjiga – naslovil jo je Črna, ki je pogoltnila vse druge barve« in jo posvetil svojemu slovenskemu prijatelju Borisu A. Novaku – in njen avtor močna kandidata za našo nagrado.

Danes nam je v čast, da ima nagrada pont z Josipom Ostijem kot prvim nagrajencem tako odličen temelj: Josip je bil medkulturni avtor, ne le ker je živel in deloval v dveh kulturah, v dveh jezikih ter sodi med najbolj prevajane slovenske pesnike, pač pa tudi ker je njegova človeška širina lahko združevala tudi nezdružljivo. Kako nam v današnjem času manjka tak človek, kako mi manjkaš, moj prijatelj.

Njegova humanost, velikodušnost in radoživost, njegova senzibilnost in sočutje, vse to ostaja živo v njegovi literaturi.

»Težko prenašam ozračje kakršnegakoli praznovanja, ne glede na to, ali gre za moj rojstni dan ali državni praznik,« si zapisal v svojem epistolarnem romanu Sarajevo med Ljubljano in Beogradom; njegov prevod v slovenščino je bil najin prvi skupni založniški projekt. Kljub temu ti ob tvoji 80-letnici želim veliko slavje tam, med zvezdami, ti svetla zvezda.

Marko Kravos: »Slovenščina mu je bila jezik ljubezni«

Pravil sem mu Pepi, kakor so ga klicali najbližji. Ker se je naselil v mojo soseščino, v Tomaj, je postal endemit s Krasa, biotsko-pesniško uglašen s Kosovelom. Celo rojstna dneva imata skupaj, 18. in 19. marca. No, za Pepija lahko rečemo, da se je dvakrat rodil: drugič, ko se je zaradi Barbare preselil v svojo kamnito hiško, s strmim vrtom za njo. In začel pisati v drugem jeziku, v slovenščini. Ni mu bila materinščina, pač pa jezik ljubezni. V najini korespondenci, preko 550 strani je je, sva se veliko menila o poeziji. V tesnobi zaradi njegovega boja z boleznijo in od marca 2020 še ob zaporniškem vzdušju ob pandemiji covida sva si večkrat sporočala o rastlinju v najinih vrtovih.

Za Pepija lahko rečemo, da se je dvakrat rodil: drugič, ko se je zaradi Barbare preselil v svojo kamnito hiško, s strmim vrtom za njo. In začel pisati v drugem jeziku, v slovenščini.

Očitno sva ga dojemala in skrbela zanj kot za poezijo rodne zemlje. 5. marca 2020 sem mu ob polnoči poslal – posvetil svoje sveže verze:

Tja in nazaj čez domačo dolino,
pod stekleno opno se zdi vse negibno.

Do kolen v rosi, čez bok opasan z vedrino,
za čelom čebele rojijo. Zadiši neumrljivo.

V vosku tajni znak, v zbornem jeziku molk.
Rôke sklenem za mirno vest. Za čisto vino.
ZA

V tesnobi zaradi njegovega boja z boleznijo in od marca 2020 še ob zaporniškem vzdušju ob pandemiji covida sva si večkrat sporočala o rastlinju v najinih vrtovih. Očitno sva ga dojemala in skrbela zanj kot za poezijo rodne zemlje.

Marca naslednje leto, tik pred njegovim rojstnim dnevom, pa sem mu poslal fotografijo oljke, ki sem jo v svojem Strmcu posadil in jo krstil za Ostico. Sam ni utegnil več k meni na obisk, da bi si ob njej nazdravila. Lepo rase in lepo mi je, ko se z njo družim: od nje se mi razgrinja pogled čez širjavo morja, do zlatega ustja, kjer je izliv Soče. Naročje, kjer ni razdalj, ena sama bližina: stik in stih.

Oljka, ki jo je Marko Kravos posadil in prijatelju v času poimenoval Ostica (Fotografija: Marko Kravos)

Nazdravljanje 70-letnemu Josipu Ostiju v koprskem Librisu leta 2015 (Fotografija: Andraž Gombač)

Boris A. Novak Josip Osti Marko Kravos panorama Vesna Mikolič

Ilustracija: Eva Mlinar

Domov / Članki / 2025

»Jaz sem nekaj drugega. Sem hibrid.«

Jasna Lasja

O avtorju
Članki
Podkasti

Eden osrednjih gostov letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, ki poteka od leta 2003, je italijanski pisatelj pakistanskih korenin Saif ur Rehman Raja (1994). Je avtor v fokusu programa Fabula Hub, ki z organizacijo literarnih dogodkov in mreženjem pomaga mladim, perspektivnim avtorjem na poti k širši prepoznavnosti. V sklopu desetdnevnega bivanja v rezidenci Kulturne soseske v Celju se je v minulih dneh predstavil na več prizoriščih; po nastopu na literarnem večeru v Slovenskem ljudskem gledališču Celje je tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani govoril o svojem odmevnem romanesknem prvencu Hidžra in pri tem segal v širša geografska, družbena in politična trenja, ki imajo pomembno vlogo pri njegovem delu.

Roman je začel pisati leta 2020, v izvirniku je izšel lani. Gre za izrazito osebnoizpovedno delo v pakistanskem Ravalpindiju rojenega pisatelja, ki se je pri enajstih letih preselil v severnoitalijansko mesto Belluno, kjer je že dve leti živela njegova najožja družina. Kasneje je v Bologni doštudiral pedagogiko. Navedeni kraji so tudi osrednja prizorišča otroštva in zgodnje mladosti prvoosebnega pripovedovalca romana, ki ob zvestem sledenju avtorjevim neredkim bolečim, pa tudi lepim izkušnjam, ohranja celo njegova ime in priimek.

Saif ur Rehman Raja, doktorski študent na Univerzi v Sieni, se posveča raziskovalnim projektom o pakistanskih družinah v Italiji. Njegovo literarno in akademsko raziskovanje segata na področja migracij oziroma problematike družbenih izključitev, marginaliziranih identitet, multikulturalizma in kritične teorije rase. Ob tem kot pedagog veliko časa namenja otrokom in mladostnikom, ki imajo, kot je povedal na ljubljanski predstavitvi romana, nemara najmočnejšo vlogo pri njegovem pisanju o problematičnih in nesprejemljivih družbenih ter družinskih vzorcih, ki posameznika dušijo v globokih čustvenih travmah. »Ne želim, da tudi oni trpijo, kot sem jaz«, je odločen. Zdaj piše naslednje delo, ki se tematsko v marsičem navezuje na prvenec in njegovo jasno izpostavljeno tematiko poglablja oziroma razširja onkraj pakistansko-italijanskega okolja.

Udarne zaključne misli romana delujejo skorajda kot pamflet in prinašajo, kot se je izrazila ena od poslušalk na sobotnem ljubljanskem večeru, paradigmo za preseganje rasističnih predsodkov družbe, za njeno ozdravitev ter sožitje in blaginjo njenih posameznikov.

V prvi od dveh vzporedno potekajočih pripovedih Hidžre spremljamo Saifovo otroštvo v subtropskem Ravalpindiju, pomembnem logističnem, komercialnem in turističnem središču pokrajine Pandžab na severu Pakistana. Tu živi v navidezno varnem zavetju velike družine tradicionalnih vrednot, kjer se njegovo zanimanje za pripravljanje jedi z ustrezno uporabo začimb – s čimer poglablja odnos z materjo, ki brez težav prestopa tradicionalna pravila in najstarejšega sina sprejema v kuhinjo – ter česanje dolgih las svojih sestričen (še) ne zdi problematično. Ko pri devetih letih mama z mlajšima bratoma odide k očetu v Italijo, je Saif ob močnih občutjih zapuščenosti in praznine izpostavljen nasilju okolice, kar deček zaradi manka vsakršne zaščite in popolne brezpravnosti potisne vase, saj mu v tamkajšnjem okolju nič drugega ne preostane.

Saif ur Rehman Raja na literarnem večeru v Cankarjevem domu, z njim se je pogovarjala Špela Setničar (Fotografija: Simon Intihar)

Druga pripoved – med seboj sta formalno ločeni z arabskimi oziroma latiniziranimi oštevilčenji poglavij – odstira Saifovo življenje v Italiji, kamor je pripotoval z enajstimi leti in kjer se je pričel njegov križev pot v več pogledih izstopajočega fanta. Barva kože kot znak »drugorazredne rase«, spopadanje z novim jezikom, poskus sprejemanja drugačne hrane in vonjav ter naposled istospolna usmerjenost, ki pripelje do vnovičnega nasilja okolice – vse to zareže globoke čustvene brazde v že tako ranjenega mladostnika, ki je prisiljen zgraditi svojo identiteto v tujem kraju brez podpore najbližjih. V z očetovim alkoholizmom in njegovimi rednimi udarci pregneteni družini izgubi zadnje pribežališče, ko ami Shakeeli razkrije svojo istospolno usmerjenost, pri čemer njena zavrnitev njegovo stisko in praznino še poglobi. Označen s hidžro, zmerljivko za istospolno usmerjene ljudi in hermafrodite (ki je zamenjala njegov izvirni pomen v islamski kulturi, pobeg preroka Mohameda iz Meke v Medino), s katero ga zmerja aba Shabbir, se izgublja v labirintu migrantstva, rasizma in izključevanja. Vnovično zavrnitev doživi tudi ob obisku družine v Pakistanu, kjer mu je kot »italijanskemu nečaku« odvzeta tradicionalna družinska vloga. Kot preveč Italijan za Pakistance in preveč Pakistanec za Italijane je izločen iz obeh okolij, zaradi spolne usmerjenosti pa tudi iz družine. Njegova želja biti sprejet, svoboden in ljubljen, pravica vsakogar na tem svetu, se zdi zgolj neizpolnljiva želja.

V tem je nemara največji domet romana, ki z osupljivo in ganljivo iskrenostjo, prevlečeno s kopreno poetične izpovedi, predvsem pa poguma ter neomajne vere v dobro človeka na novo postavlja vprašanja o identiteti in rasnih predsodkih marginaliziranih skupin povsod po svetu. Izviren in drzen literarni pristop k razgrinjanju tistih sfer družbe, ki ne bi smele obstajati.

Šele selitev iz provincialnega Belluna na študij v sodobnejšo Bologno pomeni za Saifa odkritje novih možnosti v okolju, ki ga ne le sprejema, ampak ponuja dotlej nepoznano, svobodno življenje. Še intenzivneje pa se vpne v družbo na izletu v južno Apulijo, kjer po dolgih letih »prepozna« domači vonj in doživi skorajda razsvetljenje ob sprejetju v prijateljevo družino. Občutek, da je našel mesto pod soncem, mu omogoča možnost izpolnitve osebnih in profesionalnih želja, zadovoljno življenje in srečo. Končno začuti, da bo o svoji identiteti, svojem življenju in delu odločal sam. Roman se kljub bolečemu in na pogled brezizhodnemu položaju osrednjega protagonista skorajda nepričakovano izteče v svetlobo, ko skupina različnih ljudi ob pitju vina praznuje muslimanski ejd. Udarne zaključne misli romana delujejo skorajda kot pamflet in prinašajo, kot se je izrazila ena od poslušalk na sobotnem ljubljanskem večeru, paradigmo za preseganje rasističnih predsodkov družbe, za njeno ozdravitev ter sožitje in blaginjo njenih posameznikov.

To je začetek miru: tudi usoda se je utrudila in se vdala moči naših sil.
Tukaj je moto upor.
Danes imam svoj odgovor. Zdaj vem, od kod prihajam.
In sem zaradi tega srečen.
Naj se življenje začne od tu. Ne bom se več ravnal po vaših željah.
(…)
Kar poskusite me prisiliti, naj izberem, opredelite me kot eksteritorialnega, brez stalnega naslova.
Svoj dom sem našel.
Zmagal sem z mojima družinama. Bili smo močnejši.
Nisem čistokrven kot vi. Pa niti nočem biti.
Osvobodil sem se vaših verig, enakih za vse. Omejitve, znotraj katerih se je treba definirati, okvirji, ki jih je treba spoštovati in prenašati naprej. Naveličan sem vaših enoglasnih pripovedi.
(…)
Ste od mene zahtevali, naj se odločim?
Poslušajte moj odgovor.
Nisem Pakistanec.
Nisem Italijan.
Jaz sem nekaj drugega.
Jaz sem več kot to.
Sem hibrid.
Ki mu je to všeč.
Moja hidžra.
Vzel bom vašo čistost in jo umazal z novimi negotovimi možnostmi.
Okužen sem.
In hkrati v harmoniji.

Roman Hidžra pa je izviren še v nečem. Ko se ob problematiziranju islama govori o velikih družinah, ki poleg atmosfere domačnosti, sprejetosti in svojevrstnega udobja ponujajo predvsem varnost in zaščito, pri tem pa – tako vidimo še posebej z zahodnim pogledom – močno zakoreninjeni vzorci zahtevajo tudi vedênje po vnaprej določenih pravilih, ki ne dopuščajo izjem, kar se v literaturi praviloma projicira ob dekletih oziroma mladih ženskah, Hidžra prinaša novost. V zadušljive zahteve islamske družine in družbe, ki jih je deležen posameznik, je avtor postavil fanta in odkrito pokazal, da so tradicionalni predsodki lahko usodni tudi zanj. Pri tem pa ob koncu romana poskrbi za še en salto mortale, ko pokaže, da lahko na več ravneh izključeni posameznik z lastno vztrajnostjo, neomajno držo, iskrenostjo in srčnostjo doživi sprejetost v tej isti družini in družbi, ki sta ga nekoč izločili. Da brez njiju to pravzaprav ni možno. Da je pot do tja naporna, dolgotrajna, pregnetena z bolečinami, a izvedljiva in predvsem osvobajajoča. V tem je nemara največji domet romana, ki z osupljivo in ganljivo iskrenostjo, prevlečeno s kopreno poetične izpovedi, predvsem pa poguma ter neomajne vere v dobro človeka na novo postavlja vprašanja o identiteti in rasnih predsodkih marginaliziranih skupin povsod po svetu. Izviren in drzen literarni pristop k razgrinjanju tistih sfer družbe, ki ne bi smele obstajati.

Knjigo Hidžra avtorja Saifa ur Rehmana Raja, ki je v prevodu Saše Grahovac Fabbri izšla v sklopu festivala Fabula pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi

Na platformi Beletrina Digital je na voljo tudi e-knjiga

Festival Fabula Hidžra kritika Saif ur Rehman Raja

Fotografija: Andraž Gombač

Domov / Članki / 2025

Domača knjižnica: Boštjan Narat

Ajda Vodlan

O avtorju
Članki
Podkasti

Boštjan Narat je svobodni umetnik, glasbenik, gledališki ustvarjalec, esejist, kolumnist, ustanovitelj skupine Katalena, bil je voditelj in avtor oddaje Panoptikum na TV Slovenija, pa tudi urednik in pisec, saj je izdal dve zbirki esejev, Partíja in Podaja v prazno (obe sta mu prinesli nominacijo za Rožančevo nagrado), lani pa svoj prvi roman Bend. Leta 2021 je pod psevdonimom Hans Kaspar izdal športno-zarotniško parodijo Finale, istega leta pa v soavtorstvu z Janjo Vidmar tudi biografijo Marcosa Tavaresa Legenda. Na zadnjem mestu pa omenjam, da je tudi doktor filozofije, ki je skoraj desetletje poučeval na ljubljanski Gimnaziji Poljane – in od tam ga tudi poznam, saj me je namreč učil filozofijo. Z družino zdaj prebiva v Spodnji Šiški, v stanovanju, za katero pravi, da ni majhno, toda za knjige (in glasbene plošče) vsekakor nikoli ni dovolj prostora.

Doktor filozofije ob filozofiji (Fotografija: Andraž Gombač)

Knjige skozi prizmo selitev

Debato, ki jo imava na spomladansko dopoldne v lokalu Vesolje, ki ga je izbral Boštjan, ker »je eden redkih kafičev, ki je ljubljanski in ne turističen«, ko vlada dokaj mir, dokler med malico na kavo ne priletijo sestradani dijaki, začneva s preprostim vprašanjem: kje v stanovanju, v Spodnji Šiški, kjer biva z ženo in otrokoma, dejansko kraljujejo knjige. Odgovor je sprva sila preprost, sledijo dopolnitve, na koncu pa seveda uvod v filozofsko debato: »Večinoma so v dnevni sobi, manjše odlagališče je v kabinetu, ki je trenutno tudi v splošni funkciji odlagališča, kar praktično pomeni, da kdaj prinesem knjige v prostor, pa najprej vse skupaj pade na tla, ker je vsega preveč … Obstaja pa kontingent knjig, ki ostajajo v Grosupljem pri mojih starših. Več let sem se selil po Ljubljani iz enega stanovanja v drugo, in takrat sem nabiral knjige, ‘doma’ pa je kraljevala večina. Ko sem še kot samski kupil svoje prvo stanovanje in se prvič zares preselil, je večina teh knjig odšla z menoj. Nato sva se z Nino, ko sva pričela ustvarjati družino, preselila v večje stanovanje v Spodnji Šiški in vsak prinesla svojo zbirko knjig. Še vedno je kar nekaj knjig v Grosupljem, ki bodo tam ostale do nadaljnjega. No, kdo ve, kakšna usoda jih čaka. Dejansko je to zanimivo za premislek: knjige skozi prizmo selitev. Katere nosiš s seboj in zakaj? Katerim se odpoveš, če le znaš? In kako se smeješ sam sebi, ko prenašaš knjige, ki so verjetno ena težjih, če ne najtežja vreča … Čemu?«

»Vedno se mi je zdelo dragoceno, da knjige preprosto so v prostoru. Ne da se hvališ pred gosti, temveč da živiš z njimi.«

V nadaljevanju debate izvem, da imajo knjige tudi v kuhinji, kjer je dejansko Boštjan sam naredil police (»bilo je to hipstersko obdobje, ko sem ustvarjal z vodovodnimi cevmi, in danes so v kuhinji kuharske knjige«) in pa seveda v otroški sobi. Tam je kar veliko knjig, večina novih: »Nekaj otroških je mojih, nekaj Ninih, vendar pa velika večina je k hiši prišla seveda po rojstvu otrok.« Pove, da je nekaj otroških knjig še v Grosupljem, nekaj pomembnih je ves čas nosil s seboj (Piko Nogavičko, recimo, Vodovnikovo vesino, Jadrana Krta), nadaljujeva pa s filozofsko debato o knjigah v odnosu do prostora, v katerem bivamo: »Vedno se mi je zdelo dragoceno, da knjige preprosto so v prostoru. Ne da se hvališ pred gosti, temveč da živiš z njimi. Da jih gledaš in one so. Danes, ko imam otroke, se mi to zdi še toliko pomembnejše.«

Boštjanove police: »Bilo je to hipstersko obdobje, ko sem ustvarjal z vodovodnimi cevmi, in danes so v kuhinji kuharske knjige.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Fizična prisotnost šteje!

Preden nadaljujeva pogovor z nadaljnjimi vprašanji, pa govoriva še o knjigah in kako fizične knjige vsekakor prekašajo elektronske. »Če debato navežem na glasbo,« nadaljuje Boštjan, glasbenik po duši: »Danes ne potrebuješ ne gramofona ne plat, kaj šele zgoščenk in CD-predvajalnika. Knjige še imam na policah, vse moje zgoščenke, ki sem jih zbiral 20+ let, pa samotarijo v kleti. Čeprav priznam, da sem že možno razmišljal, da bi jih oživil in prinesel v stanovanje. Pred časom sem prinesel gramofon, toda sedaj bi rad zaradi prisotnosti dodal še zgoščenke. Preprosto dajo prostoru … ta občutek. Hkrati pa ne pretočnost glasbe ne knjig na spletu ne moreta zares tekmovati s fizičnimi oblikami, saj smo ljudje bitja ritualov, in tako kot je ritual polaganje plošče v gramofon, je tudi listanje knjige. Fokus je drugačen, predvsem pa občutek. Se pa zdi, če pogledamo širšo sliko, da so knjige bitko z neprestano e-dosegljivostjo preživele, nosilci zvoka pa jo očitno izgubljajo.«

»Sam sicer nisem čečkač po knjigah, si raje delam zapiske v zvezek, pa vendar je dovolj že svoboda, da dopišeš klicaj ob kakem stavku.«

Boštjan sicer pove, da zadnja leta veliko bere digitalno, vendar zaradi službenih obveznosti, saj je med drugim tudi urednik pri Založbi Pivec: »Toda tudi to uredniško branje se razlikuje, če dobim natisnjen tekst ali pa zgolj e-verzijo. Že sam fizični začetek je drugačen: ko imam pred seboj papirje, dobim občutek o dolžini. Ko gledam število besed ali strani na zaslonu, pa je predstava meglena …«

Boštjan Narat v svojem knjižnem svetu (Fotografija: Andraž Gombač)

In kako so knjige prišle v dom v Spodnji Šiški?

»Nekaj knjig sem prinesel jaz, nekaj Nina. Danes pa priznam, da jih levji delež kupuje Nina, saj sem zadnja leta slabši bralec. Berem predvsem ciljno – torej če pišem kolumno, delam predstavo in podobno ter torej berem skladno s tem.« K temu doda, da je že veliko knjig kupil v študentskih letih: »Večji del filozofskih knjig, ki jih posedujem, sem kupil takrat. Bili so zlati časi nakupov na knjižnem sejmu in kasneje na spomladanskih razprodajah, Dnevih knjige in podobnem. Ko sedaj pomislim, pa saj sem tudi že takrat vedel – bili smo res srečneži, da smo si lahko privoščili lastno študijsko čtivo. Takšno, ki si ga lahko vedno znova ob potrebi prebiral in si v njem tudi kaj dopisal. Sam sicer nisem čečkač po knjigah, si raje delam zapiske v zvezek, pa vendar je dovolj že svoboda, da dopišeš klicaj ob kakem stavku – h kateremu se potem lahko znova in znova vračaš.«

»Se pa zdi, če pogledamo širšo sliko, da so knjige bitko z neprestano e-dosegljivostjo preživele, nosilci zvoka pa jo očitno izgubljajo.«

Je pa v stanovanju tudi kar nekaj leposlovja: eno celo vrsto polic kotne omare lepo napolni klasika, sto romanov iz devetdesetih, pa potem še nekaj drugih podedovanih knjig: temno moder Dostojevski, trije debeli Shakespearji in še kar nekaj Tolstojev: »Čeprav Tolstoj je prišel kasneje, ob mojih velikih in pravih selitvah, sicer ni potoval z mano kot prejšnja avtorja.« Sama dodam, da je pri meni ravno obratno (Shakespeare doma, Tolstoj pa vedno znova ob meni), in debata hitro zaide v globine, kaj vse bi lahko izvedeli o človeku, če bi ga le povprašali: »Kje imaš pa ti Dostojevskega?«

Moderno leposlovje sicer rad prebira, predvsem ga pa rad podarja prijateljem kot darila, in tudi nasploh so darila klasika v Naratovi družini: »Včasih se mi sicer zazdi, da smo dolgočasni, saj vedno znova veš, da boš dobil in dal knjigo. Pa vendar še nisem našel boljše ideje.« Leposlovne police pri njih doma tako v večini polni Nina, Boštjan pa pravi, da je zvest obiskovalec knjižnic: »In to že od nekdaj. Vedno sem bil član vsaj ene, večino časa pa dveh, treh knjižnic. Brez knjižnic in čitalnic zagotovo ne bi dokončal ne študija ne doktorata. Moja stalnica je bila stara Slovanska in sedaj za Bežigradom, ko tradicijo obiskovanja knjig pa delim z otrokoma.«

Kotiček v otroški sobi (Fotografija: Andraž Gombač)

Knjigarne kot Potemkinove vasi?

Če je stalen gost knjižnic, pa ni več tako stalen gost ne knjigarn ne bukvarnic, niti na potovanjih, saj so ta vse bolj družinska in knjige nosijo s seboj: »Danes res večino knjig kupuje Nina, čeprav sam rad zaidem v Konzorcij. Prek spleta nerad kupujem knjige; jih zgolj v primeru, da pri nas določenih ni. Knjigarne so mi tako pomembne kot knjižnice, torej ne le zaradi storitve same, temveč zaradi prisotnosti. Vendar pa je velika razlika – slovenski javni sistem knjižnic je fenomenalen in menim, da ga še premalo cenimo, torej njegovo fizično dostopnost, razširjenost in pa cenovno dostopnost. Po drugi strani pa z izjemo Ljubljane, kjer obstaja še kar nekaj, čeprav vse manj, pa knjigarn po Sloveniji ni toliko. Predvsem pa, tudi če so, bi morali preveriti, kakšne so. Občutek je, da so kot Potemkinove vasi, kulisa, ki v ozadju skriva bolj papirnice kot pa pristne knjigarne.« Vprašanje knjigarn je tako širše družbeno vprašanje glede prisotnosti kulture v vsakdanjiku: »Kultura je v Sloveniji vsekakor prisotna, toda ni takšna, da bi se spotaknil obnjo. Ljudje, ki jih knjige zanimajo, jih bodo našli. In tako tudi gledališke predstave, muziko, razstave, recenzije, pač vse umetniške in kulturne vsebine. Toda prostor bi moral biti zasnovan tako, da se vsi tisti, ki še niso ljubitelji kulture, so pa potencialni kandidati, spotaknejo obnjo … In to manjka v Sloveniji, saj le tako dobivaš nove bralce, gledalce, poslušalce.« Tako kot manjka več kulture v časopisih in drugih medijih ter manjka več knjigarn, pa več kavarn v knjigarnah in …

Ob knjigah se zmeraj najde mesto še za koga … (Fotografija: Andraž Gombač)

Pragmatičnost vs. vzvišenost

Iz splošne debate se vrneva h knjigam v njegovo stanovanje in tokrat k specifičnim – njegovim knjigah: »Nimajo posebnega mesta, niti posebne police, temveč so tam, kamor spadajo glede na vsebino – torej eseji med eseje in …« V tistem trenutku se Boštjan spomni, da bi njegova knjiga Legenda morala stati zraven edine športne knjige, ki še biva pri njem (to je knjiga Jaz sem Zlatan Ibrahimović). Sicer pa je na njegovih policah tudi kar nekaj poezije in ena posebna izdaja Vladimirja Majakovskega, Na sav glas, hrvaška izdaja iz leta 1965, ki vsebuje malo vinilko, na kateri je posnetek Majakovskega, ki bere svoje pesmi. Ta posnetek je Boštjan uporabil v glasbi za predstavo, že dolga leta nazaj. Boštjan sicer zna nekaj malega ruščine, sicer pa povečini bere slovenske knjige, nekaj angleških, med študijem pa je prebral tudi nekaj nemških, Kanta recimo: »Izjemno pa sem ponosen, da sem v nemščini prebral Klovnove poglede Heinricha Bölla, in to kar tako, nič študijsko.«

»Slovenski javni sistem knjižnic je fenomenalen in menim, da ga še premalo cenimo.«

Skriva pa se na njegovih policah tudi nekaj, čeprav malo slovarjev: »To so dejansko še muzejski artefakti, saj sem večino slovarjem pustil v Grosupljem, ker so žal danes nepotrebni. Celostno ni prav, da jih opredelimo zgolj kot orodje, pa vendar so za navadnega človeka večino časa ravno to. In pri digitalizaciji slovarjev se mi zdi zanimivo, da jih dejansko danes več uporabljam. Včasih sem v Slovar slovenskega knjižnega jezika pogledal zgolj, kadar sem pisal kaj, kar je bilo tako ali drugače namenjeno javni objavi. Ko danes pišem preprosto e-sporočilo ali pa zaradi lastne radovednosti, torej kar tako, pogledam na Fran in se torej veliko več izobražujem.«

Dobra soseda: Shakespeare in Dostojevski (Fotografija: Andraž Gombač)

In nato debato zaključiva … s tisto klasično slovensko o spopadu med pragmatičnostjo in vzvišenostjo: »Kot filozof sem vedno znova v precepu, pa vendar se mi zdi, da Slovenci knjigo, ne kulturo kot celoto, niti ne umetnost, temveč knjigo, to pisano besedo, na kateri temelji naš narod, jemljemo preresno. Če se vrnem k domačim knjižnim policam: te so pač del vsakdana, in v tem smislu ni v njih nič posvečenega. Na naši se zadnja leta znajde še marsikaj, ne samo knjige. Moji punci imata nedeljski ritual obiskovanja bolšjega sejma – s sinom takrat praviloma sestavljava legice. S sejma pa praktično vsak teden pride nekaj, same lepe stvari, ki pa načeloma spadajo v sfero ‘neuporabnega’. In marsikak kos najde svoje mesto na knjižni polici. Najprej so me po malem nervirali, saj da kao zakrivajo hrbte in naslove. Poleg tega je moj pogojni refleks, ko zagledam svečnik, figurico, vazo ali čajnik, misel na prah. Ampak tega sem se znebil, ker je brezveze. To so pač lepe stvari in čudovito je, da jih imamo v stanovanju, knjižne police pa z njimi kvečjemu pridobijo. Postajajo neke vrste zemljevid ali kronika nedeljskih dopoldnevov naše družine.«

Boštjan Narat domača knjižnica panorama

Fotografija: Katja Kodba

Domov / Članki / 2025

Sharon Dodua Otoo: »Potapljam se v človeška čustva in jih skušam prinesti na obalo«

Gabriela Babnik

O avtorju
Članki
Podkasti

Sharon Dodua Otoo (1972), te dni pri nas gostja Festivala literature sveta Fabula, je britanska pisateljica, migrantka, mati in aktivistka ganskega porekla. V Londonu je študirala nemški jezik in menedžment, leta 2006 pa se je preselila v Berlin, kjer še danes živi in ustvarja. Leta 2016 je za kratko zgodbo Herr Gröttrup setzt sich hin (Gospod Gröttrup se usede) prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Zgodbo je leta 2021 razvila v roman Adas Raum (Adina soba, prevedla Sara Virk, zbirka Literature sveta, Beletrina 2025), kar ji je vzelo pet let.

Pisateljica je aktivna v več organizacijah, ki se zavzemajo za državljanske pravice, vključno z Initiative Schwarze Menschen Deutschland (ISD – Bund), ki se osredotoča na pravice in interese temnopoltih ljudi v Nemčiji. Vključena pa je tudi v organizacijo Phoenix e. V., ki deluje na področju izobraževanja in opolnomočenja, z namenom spodbujanja medkulturnega razumevanja in boja proti rasizmu. Poleg tega je Otoo dejavna v različnih drugih skupinah, ureja angleško knjižno zbirko Witnessed in je objavila številne politično angažirane članke o temah kulture, raznolikosti in feminizma.

V romanu Adina soba se prepletajo zgodbe štirih žensk – vse se imenujejo Ada, a živijo v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih. Najprej naletimo na Ado v Zahodni Afriki, in sicer v letu 1459, saj pisateljičini starší prihajajo iz Gane, nato se znajdemo v viktorijanski Angliji, kjer se je pisateljica rodila in odraščala, ter nazadnje v Nemčiji leta 1945, kjer ima štiri otroke, ki so bili vzgojeni v Nemčiji. Vsa tri geografska območja so torej povezana s pisateljičino izkušnjo. Poleg teh ženskih perspektiv roman vključuje tudi prvoosebne pripovedi predmetov in prostorov, kot so afriška metla, angleško trkalo na vratih, soba v koncentracijskem taborišču ter potni list mlade Britanke. Skozi edinstvene pripovedi avtorica raziskuje izzive, s katerimi se soočajo večinoma temnopolte ženske v različnih obdobjih in okoljih ter poudarja povezanost vseh bitij skozi čas.

Sharon Dodua Otoo je kot gostja Festivala literature sveta Fabula minuli četrtek nastopila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, v petek pa še v Klubu Cankarjevega doma. K intervjuju za AirBeletrino je prisedla pred ljubljanskim večerom.

Pisateljica med petkovim nastopom v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani (Fotografija: Jaka Gasar)

Predstavljajo vas kot migrantko, aktivistko, romanopisko. Ste se sami odločili za takšne oznake?

»Da, za oznako migrantke sem se odločila nedavno. Pred približno dvema tednoma. Ko sem začela pisati, sem se predstavljala predvsem kot pisateljica, urednica, aktivistka, mati. Oznako mati se mi je zdelo še posebej pomembno poudariti. Starši so pogosto pod pritiskom, da v javnosti kar naprej igrajo. Njihova družina ne bi smela vplivati na to, kar počnejo v danem trenutku, toda to se mi ne zdi pravično. Vloga matere vpliva na moje delo, še posebej, če za svoje delo prejmem honorar. V tem primeru naj se delodajalec zaveda, da bo honorar napolnil več ust, ne samo enih.

A zadnje čase v Nemčiji na plan prihaja migrantski sentiment. Zato sem čutila, da moram iznajti načine, kako se temu upreti. In eden je, da javno povem: sem migrantka. Še posebej, ker sem se v Nemčijo preselila iz Velike Britanije.«

»Dolgo sem se definirala kot temnopolta britanska pisateljica. Šlo mi je za to, da ubesedim svoje pisanje iz posebne perspektive.«

Torej ne čutite potrebe, da bi se definirali kot Londončanka ali pa državljanka Velike Britanije?

»Ne, to v mojem primeru sploh ni bistveno. Dolgo sem se definirala kot temnopolta britanska pisateljica. Šlo mi je za to, da ubesedim svoje pisanje iz posebne perspektive. Ko se v Nemčiji predstavim kot Britanka, bralcem omogočim dodaten uvid v to, kdo sem. Veliko pozornosti posvečam premišljevanju, kaj predstavljam, kar med drugim kaže na to, kaj delam, kaj mi je samoumevno in kaj ne ter kaj želim sporočiti ljudem, ki me berejo.

In biti migrantka ni zgolj vprašanje selitve ali kraja, od koder prihajam, recimo iz Londona, ampak gre za iskanje pripadnosti in povezovanja s skupnostjo. Če prihajaš iz Avstralije na Dansko, je zelo jasno, da si migrant, saj si se v drugo državo preselil prostovoljno, pogosto zaradi boljših življenjskih pogojev, izobraževanja ali dela. V Berlinu v tem trenutku živi ogromno ljudi, ki delajo za multinacionalke, kot je na primer Coca-Cola, in ne govorijo nemško, vendar v tem ne vidijo težave. O sebi ne razmišljajo kot o migrantih, pač pa kot o priseljencih. Pri tem prihaja do mešanja med migranti in iskalci azila, ki bežijo pred konflikti, vojno in kršitvami človekovih pravic in v drugi državi zaprosijo za mednarodno zaščito. Mislim, da gre za različni stvari. In na to skušam opozoriti. Danes ljudje o migrantih pogosto govorijo negativno. Od tedaj, ko sem prejela nagrado Ingeborg Bachmann, se mi zdi pomembno, da se opredelim kot migrantka. Čeprav tega ne počnem zaradi njih. Skušam pa biti solidarna. In mislim, da to predstavlja dodano vrednost tistim, ki berejo moja dela.«

In vendar ste se v Nemčiji odločili obdržati britanski potni list.

»Imam oba potna lista. Nemškega in britanskega.«

V vašem romanu Adina soba je tudi prizor, v katerem potni list premišljuje o junakinji, ki ji je ime Ada. Pomislila sem na Chimamando Ngozi Adichie, ki je zelo ponosna na to, da ima nigerijski potni list in da govori angleško z nigerijskim naglasom.

»Mislim, da ima Chimamanda prav. Toda treba je vedeti, da se najini izkušnji zelo razlikujeta. Če se prav spomnim, je bila Chimamanda rojena v Nigeriji, kjer je tudi odraščala. Medtem ko sem bila sama rojena v Londonu. Moji starši na primer Gane niso pretirano promovirali v moji vzgoji. Bila je prisotna, vendar predvsem prek jezika ga, enega od avtohtonih jezikov v Gani, v katerem sta se starša sporazumevala. Morda se zdi premočna beseda, a med odraščanjem nisem čutila posebnega ponosa na svoje poreklo, medtem ko pri Chimamandi zaznavam izrazit ponos na njen afriški izvor.«

»V Berlin sem se preselila leta 2006. V času, ko je potekalo svetovno nogometno prvenstvo. Nemčija je bila gostiteljica. Desni skrajneži so tedaj divje mahali z nemškimi zastavami.«

Nekje ste omenili, da bi bila Adina soba povsem drugačen roman, če bi ga napisali v angleščini.

»Drži. Ne vem sicer, kako bi zvenel. Vem pa, da način, kako pišem, prihaja iz izbiranja besed, ustvarjanja karakterjev. In ustvarjanja zgodbe. Ravno zdaj pišem knjigo, v kateri glavni junaki govorijo nemško in so zelo zaščitniški do nemščine. Ko uporabijo besedo računalnik, zahtevajo uporabo nemške besede, ne angleške. In teh prizorov ne bi znala poustvariti v angleščini. Če bi pisala v angleščini, bi moji junaki vztrajali pri uporabi izključno angleških besed, a to ne bi delovalo. Ker angleščina ni take vrste jezik, sploh pa angleščine ni treba ščititi na enak način kakor nemščino. Torej bi šlo za drugačno zgodbo.«

Ste se v Berlin preselili v času Brexita? Ali je bila vaša odločitev za selitev kakorkoli povezana z izkušnjami rasizmov?

»Ne. V Berlin sem se preselila leta 2006. V času, ko je potekalo svetovno nogometno prvenstvo. Nemčija je bila gostiteljica. Desni skrajneži so tedaj divje mahali z nemškimi zastavami. V času svetovnega prvenstva so v javnosti odzvanjale rasistične izjave skrajne desnice, ki so sooblikovale družbeni občutek o mejah sprejemljivega glede rasizma. Obenem je narasla priljubljenost izražanja ponosa na nemško narodnost. Tedaj sem imela občutek, kot da gre za nekakšno ulično zabavo. Vem, da je v tistem času na plan ušlo veliko ‘duhov’ rasizma, ki so vplivali na družbeno ozračje. Pri tem pa moram spomniti tudi na performativni način spominjanja v Nemčiji, ki je povezan z občutkom kolektivne krivde zaradi zgodovinskih travm, zlasti holokavsta. Družba v javnosti obnavlja spomin na preteklost skozi spominske slovesnosti, spomenike in izobraževalne programe, da bi preprečile ponavljanje preteklih grozot. Hkrati pa v tem procesu prihaja do protislovja. Čeprav je spominjanje namenjeno preprečevanju izključevanja in diskriminacije, se v resničnosti dogajajo stvari, kot so vračanje azilantov ali rasistični incidenti, ki nasprotujejo tej kolektivni obljubi Nikoli več (Nie wieder).«

»Poglejmo samo, kako danes v Nemčiji ravnajo s prosilci azila. Če bi se resnično česa naučili iz zgodovine, potem do teh zavrnitev ne bi prihajalo.«

Mislite, da spominjanje postane performans, če ni povezano s konkretnimi dejanji?

»Pisatelj, ki ga izjemno cenim in ki piše o tej temi, je Max Czollek, nemško-judovski pesnik in esejist, ki v svojih delih kritično obravnava nemško kulturo spominjanja. V knjigi Desintegriert euch! (Razgradite se!) govori o tem, kako Nemčija pogosto instrumentalizira judovsko identiteto, da bi poudarila lastno moralno očiščenje, medtem ko strukturni rasizem in izključevanje manjšin še vedno obstajata. V sedanji resničnosti se določene stvari, ravno zaradi vsega, kar se je zgodilo v preteklosti, ne bi smele zgoditi. Poglejmo samo, kako danes v Nemčiji ravnajo s prosilci azila. Če bi se resnično česa naučili iz zgodovine, potem do teh zavrnitev ne bi prihajalo. Takšne vrste stvari so leta 2006, ko smo se preselili v Nemčijo, postale očitne.«

Je bila ideja, da preteklost vpliva na sedanjost, prisotna že, ko ste začeli pisati Adino sobo, ali se je razvila skozi pisanje?

»Roman sem začela pisati kot kratko zgodbo. In od tam sem razvijala roman. Kratka zgodba Herr Gröttrup setzt sich hin se je ukvarjala s preteklostjo in s tem, kako ta vpliva na sedanjost, še posebej glede travmatičnih dogodkov v preteklosti in njihovega vpliva na sedanjost.«

Sharon Dodua Otoo je Adino sobo v četrtek predstavila na Festivalu literature sveta Fabula v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (Fotografija: Katja Kodba)

V romanu Adina soba združujete fakte in fikcijo … Nam lahko več poveste o svojem narativnem postopku?

»Pomembno mi je, da bralci knjige ne vidijo kot zgodovinskega romana, v katerem bi bila nanizana dejstva. Seveda moj roman ni ubeseden z vidika zmagovalcev zgodovine, kot so beli vojaški poveljniki, ki so pobili na tisoče ljudi in zradirali celotne skupnosti. Dotikam se žensk, ki so jih ti morilci pustili za sabo. To je bila osnovna ideja. Vse te zgodovine niso bile zabeležene, ker jih niso razumeli kot pomembnih. Ali pa so bile zabeležene in potem namenoma izgubljene. Nikoli nisem bila navdušena nad idejo, da se je zgodovina nekje začela, torej na neki točki, ki velja za primitivno. In potem naj bi postajalo vse bolje, saj se v tehnološkem smislu razvijamo in linearno napredujemo. Zgodovino vidim kot krog, v katerem se neskončno vrtimo. Ne potujemo od A do Ž, pač pa se spogledujemo z izzivi, iščemo odgovore. Bližja mi je ideja reinkarnacije. Odživimo eno življenje in dobimo priložnost za novo. V njem smo potem ponovno soočeni z nekim posebnim problemom.

Če se vrnem k nemškemu občutku krivde. Morda gre za to, da se nemška skupnost v resnici ni ničesar naučila iz dogodkov v zgodovini, saj se trenutno sooča s podobnimi izzivi. Ali če sem še bolj konkretna, kako na primer Nemčija skrbi za tiste, ki so v družbenem pogledu najšibkejši? To je bila moja motivacija pri pisanju. Opisovanje zgodovinskih dejstev me ni nikoli zanimalo.«

»Nikoli nisem bila navdušena nad idejo, da se je zgodovina nekje začela, torej na neki točki, ki velja za primitivno.«

Je bila v romanu Adina soba prisotna ideja, kot na primer v romanu Chinue Achebeja, da je potrebno afriško zgodovino in negativno prezentacijo Afričanov in Afričank na novo napisati?

»Namenoma sem roman odprla s prizorom, v katerem ne boste našli nobenega kolonialista. Gre torej za čas pred prihodom kolonizatorjev. Toda po drugi strani je to družba, ki je precej kruta. Nenazadnje mnoge ženske ne simpatizirajo z eno od njih, ki je pravkar izgubila otroka. To je pripoved o resničnih ljudeh, ki so prebivali v Afriki pred prihodom kolonialistov in bodo tam po njihovem odhodu tudi ostali.

Kar pa zadeva Achebejev roman Razpad – Okonkwo, osrednji lik, močan in ponosen bojevnik iz plemena Igbo, je resnično grozen, mar ne?«

Predvsem njegov odnos do žensk!

»In v nekem trenutku ubije lastnega sina, oh, grozno! Toda nekaj pa mi je bilo v tem romanu res všeč, in to je zadnji odstavek, ki je močno ironičen in simboličen. Pripovedni fokus se na koncu premakne od Okonkwa k okupatorskemu britanskemu uradniku, ki razmišlja, kako bo Okonkwovo življenje omenil v svoji knjigi. Na ta način je Chinua Achebe končal z evropsko perspektivo afriške zgodovine, predvsem pa se ni bal pisati o negativnem afriškem liku. To je resnično pomembno sporočilo, ki me je zares ganilo. Temnopolti pisatelji ali pa pisateljice, ki pišejo o marginaliziranih zgodovinah, pogosto predstavljajo like, ki izpolnjujejo pričakovanja njihovih skupnosti.

Ko sem pisala roman Adina soba, sem v nekem trenutku vpeljala lik, ki je zelo problematičen. Ob ustvarjanju sem čutila določeno breme. Med drugim sem se spraševala, koliko temnopoltih likov obstaja v nemški literaturi. In lik, ki ga omenjam, naredi resnično grozno stvar, toda hkrati pišem o človeških bitjih, ki so ranljiva. Ostala sem torej zvesta popisovanju lika, ne pričakovanjem, ki bi od mene morda zahtevala moralno čistega in polikanega junaka. Če bi pisala na ta način, bi to občutila kot poraz, česar pa nisem želela prevzeti nase.«

»Po eni od predstavitev knjige v Nemčiji je k meni pristopila ženska in se mi zahvalila za ta prizor, češ da je opisan zelo avtentično. Pojasnila mi je, da ima izkušnjo izgube otroka in da ni še nikoli brala česa podobnega.«

Omenili ste prvi prizor v romanu, v katerem vidimo žensko, ki izgubi otroka. Lahko poveste, zakaj se vam je zdelo pomembno pisati o tej izkušnji, torej izkušnji ženske, ki hrepeni po otroku, vendar ga ne more obdržati na tem svetu?

»Naj povem, da nisem pisala iz lastne izkušnje. Vse moje nosečnosti so bile krasne. Vse štiri otroke sem donosila. Vsakič ko sem bila noseča, je bil to zame poseben čas. Toda obstajajo tudi drugačne izkušnje. Po eni od predstavitev knjige v Nemčiji je k meni pristopila ženska in se mi zahvalila za ta prizor, češ da je opisan zelo avtentično. Pojasnila mi je, da ima izkušnjo izgube otroka in da ni še nikoli brala česa podobnega. Bila je hvaležna, da je njena izkušnja reflektirana v literaturi. In hvaležna je bila za konec knjige. Morda gre tudi za občutek, da otrok, ki je umrl, nekako še vedno obstaja. To jo je nekako potolažilo.«

Tudi v literaturi smrt pogosto predstavlja zgolj konec.

»Vsaj v zahodni literaturi. Medtem ko sem sama želela pisati o izkušnji smrti, ki ne predstavlja zgolj konca, ampak je del življenja. In mislim, da je bila tista bralka hvaležna tudi za to. Nekoč mi pa je neka porodničarka dejala, da prizori v mojem romanu delujejo zelo avtentično.

A če se vrnem k prejšnjemu vprašanju. So izkušnje, ki jih ne deli veliko ljudi in jih mnogi razumejo kot marginalizirane, vendar niso.«

Verjetno je pomembno najti tudi jezik, s pomočjo katerega opišeš te mejne izkušnje, mar ne?

»Med pisanjem se potapljam v človeška čustva in jih skušam prinesti na obalo. Ni bilo lahko, a mi je bilo zelo pomembno.«

V romanu Adina soba, zdaj dosegljivem tudi v slovenskem prevodu, se prepletajo zgodbe štirih žensk – vse se imenujejo Ada, a živijo v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih (Fotografija: Katja Kodba)

Telesa žensk, ki jih opisujete, so zlorabljena. Dotikajo se njihove kože, grobo in nežno hkrati. Kljub zlorabi se tem ženskam uspe obdržati na gladini. Kaj je tisto, v kar še verjamejo?

»Prikazati sem skušala, da imajo vse te ženske še vedno možnosti izbire. In če se to prepozna, pomeni, da roman deluje. Ne glede na grozljive izkušnje moje junakinje še vedno skušajo obdržati dostojanstvo in človečnost. Imajo druga drugo, se medsebojno potrjujejo, negujejo prijateljstvo, predvsem pa druga drugi dajejo iskro ljubezni. Ada v letu 1945, četudi ima občutek, da ji nič ne pripada, ima še vedno svojo domišljijo. Ko se ji zgodi nekaj groznega, gre iz svojega telesa in si predstavlja, da poleti na Luno. Gre za prispodobo, da nam domišljija lahko ponudi možnost in da se z njeno pomočjo še vedno počutimo človeška bitja – še več, vredna človeška bitja!«

Ravno Ada v koncentracijskem taborišču, ki se bori za preživetje, se zdi najbolj žalostna.

»Soglašam.«

Kaj v romanu Adina soba simbolizira zapestnica?

»Ko sem pisala roman – in zanj sem potrebovala pet let – je potekala diskusija o muzejih, ne samo nemških, ki hranijo afriške umetniške predmete. Ta diskusija je vplivala na pisanje. Zapestnica je torej način razmišljanja o restituciji in prilastitvi afriških umetnin. Gre za fizične predmete, ki pa imajo za afriške skupnosti veliko simbolno vrednost. Med drugim sem razmišljala o enem od draguljev, ki je vgraviran v krono angleške kraljice in prihaja iz Indije. Zelo veliko ljudi tega ni vedelo. Menili so, da gre za britansko lastnino, le malokomu pa je znano, da so ti dragulji omadeževani s krvjo.

Zapestnica v romanu potuje. Odvzeli so jo dojenčku, zaradi nje je bila Ada v resnici umorjena, zapestnica se kasneje, v 19. stoletju, izgubi in se ponovno pojavi leta 1945, ker Adi tedaj poberejo vso njeno lastnino, vključno z zapestnico. Na ta način sem skušala ubesediti še eno lastnost afriških zgodovin. V njih je toliko vrzeli. Stvari so bile uničene. Celotne zgodovine so bile izbrisane. Poglejte na primer beninske maske. Ljudem so odvzeli njihove predmete, zlatnino, in to izrazito nasilno, po odvzemu so jih skrili, nekateri od teh predmetov so se znašli v zasebnih zbirkah ali pa v muzejih.«

»Ko se ji zgodi nekaj groznega, gre iz svojega telesa in si predstavlja, da poleti na Luno. Gre za prispodobo, da nam domišljija lahko ponudi možnost in da se z njeno pomočjo še vedno počutimo človeška bitja – še več, vredna človeška bitja!«

Poleg ženskih perspektiv roman vključuje tudi prvoosebne pripovedi predmetov in prostorov, kot so afriška metla, angleško trkalo na vratih, soba v koncentracijskem taborišču in potni list mlade Britanke. Če se ustaviva samo pri Adini sobi. Kakšna je njena simbolika?

»V nemščini beseda Raum pomeni veliko več kot zgolj soba. Če bi imela v mislih le sobo v dobesednem pomenu, bi izbrala drugo besedo. Zimmer, na primer. V mislih pa sem imela sobo v širšem smislu, ki prinaša tudi idejo prostora. Ada išče varen prostor, v katerem bi lahko živela. Išče pa tudi varen prostor, v katerem si želi biti razumljena in sprejeta kot človeško bitje. Želela pa sem razmišljati tudi o prostoru kot prostoru potovanja. Ade Lovelace, ki ima v romanu razmerje s Charlesom Dickensom, je čudovita oseba, brez katere danes ne bi imeli računalnikov. Moj namen je bil torej razmišljati o različnih pomenih besede Raum. Ki v angleščini seveda zveni povsem drugače. Večina bralcev in bralk romana sicer ob besedi soba razmišlja o ženskah v koncentracijskih taboriščih, toda pomen te besede je mnogo širši.«

Torej beseda soba nima feminističnega prizvoka?

»Virginia Woolf se v romanu pojavi proti koncu. Eden od likov celo izreče, da potrebuje lastno sobo, ali nekaj podobnega. Soba v koncentracijskem taborišču med drugim postavlja vprašanje, kaj lahko storiš, ko ne moreš spremeniti dogajanja, vendar si mu še vedno priča.«

»V nemščini beseda Raum pomeni veliko več kot zgolj soba. Če bi imela v mislih le sobo v dobesednem pomenu, bi izbrala drugo besedo. Zimmer, na primer. V mislih pa sem imela sobo v širšem smislu, ki prinaša tudi idejo prostora.«

Nekje ste dejali, da vaša literatura zavzema jasno držo proti diskriminaciji. Toda če pišete proti rasizmu, niste agresivni in ne reproducirate rasizma. Bi lahko to misel navezali na restitucijo, vračanje predmetov na afriški kontinent?

»Seveda se morajo vsi ukradeni predmeti vrniti na afriški kontinent. Vem, da stvar ni jasna in enostavna. Prostori, kjer so jih ukradli, so uničeni. Ni jasne predstave, kam naj se na primer vrnejo beninske maske. Potekajo diskusije, da bi te predmete morali vrniti v predsedniško palačo ali k skupnostim, ki so jim jih odvzeli. Tu je primer ašantskega zlatega stola. Britancem nikoli ni uspelo ukrasti originala stola, kar pomeni, da so ukradli ponaredek. Sprašujem sem, kam bi ga morali Britanci vrniti, če bi ukradli resnični zlati stol. Verjetno bi se morali pogajati s trenutno gansko vlado. In seveda bi Ašanti dejali, da se mora zlati stol vrniti k njim. Podobna diskusija poteka v Namibiji, čeprav tam ne gre za vračanje predmetov, pač pa človeških ostankov, kar je, mimogrede, grozna zgodba.

Razumem, da je stvar kompleksna, toda to ne pomeni, da predmetov ali človeških ostankov ne bi smeli vrniti. Iznajti je treba način, da se to zgodi. Morda bomo delali napake, morda je to začetek dolge diskusije, toda proces je treba začeti.«

Ste med pisanjem knjige obiskali Gano?

»Opravila sem kar nekaj raziskav in čudovite pogovore, med drugim tudi z enim od duhovnih vodij. Bilo je zelo navdihujoče.«

Uvodno poglavje Adine sobe si lahko preberete na tej povezavi

Na platformi Beletrina Digital je na voljo tudi e-knjiga

Festival Fabula intervju Sharon Dodua Otoo

Fotografija: Pexels

Domov / Članki / 2025

»Sram je zame postal način življenja«

Jasna Lasja

O avtorju
Članki
Podkasti

Priznane, nagrajevane in široko prevajane francoske pisateljice Annie Ernaux (Annie Thérèse Blanche Ernaux, 1940) slovenski bralci do njenega prejetja Nobelove nagrade za književnost leta 2022 skorajda nismo poznali. Dotlej je bilo v slovenščino prevedeno zgolj njeno po mnenju kritikov osrednje delo, roman Leta iz 2008 (prevedla Maida Alilović, Didakta, 2010). V romanu, kjer je o sebi edinkrat pisala v tretji osebi, problematizira številne teme, ki jih obravnava v svojem opusu, tudi položaj ženske v Franciji od konca druge svetovne vojne do danes in njene različne vloge, vselej v senci moškega. Hladen, trd, nepredvidljiv svet, kjer materinstvo in ustvarjalnost ne moreta sobivati, je svet, ki ga avtorica razgrinja, da bi ga ohranila, rešila »delce časa, v katerem ne bomo nikdar več«, in se na ta način zavezala pisateljski obljubi, ki jo je ubesedila v začetku šestdesetih let.

Mladinska knjiga je leta 2023 izdala zbirko štirih zgodb Dogodek in druga besedila, s katero ste se bralke in bralci AirBeletrine že seznanili. V njih Annie Ernaux na temelju osebnih izkušenj problematizira teme erotike, strasti, ljubosumja in prepovedanega splava.

»Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.«

Leto kasneje pa je pri Cankarjevi založbi izšel še avtoričin avtofikcijski družinski triptih Tri besedila. Sestavljajo ga novele Mesto, Neka ženska in Sram, prvič objavljene v razdobju petnajstih let, v letih 1983, 1987 in 1997. Skupna tematika je avtoričino odraščanje v hladnem in vetrovnem normandijskem mestecu Yvetot, kjer se je kot edinka rodila v delavsko-kmečki družini staršema, ki ju portretira, ob tem pa skorajda vivisektično secira problematično, naporno dinamiko znotraj družine Duchesne in nezavidljivo atmosfero bližnje okolice, ki je je bila kot deklica deležna. Ob tem velja navesti, da avtoričin celotni, pet desetletij grajeni književni opus, ki obsega dobrih dvajset del, temelji na močni avtobiografskosti, pa vendar tako Ernaux kot interpreti njene pisave slednje ne označujejo kot avtobiografijo. Res je, da je pisateljičin močan zaveznik lastno izkustvo, ki ga s skrajno objektivnim, izčiščenim, surovim, skorajda suhoparnim (»nevtralnim«, kot se je izrazila sama) jezikom raziskuje na način spominjanja, spomina. Slednje razume kot osebno, intimno nujnost, ker »če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete«. In ko na drugem mestu izjavi, da »resnični spomin o sebi ne obstaja«, se njena pisava zazdi kot nenehna, skorajda srdita vnema po približevanju resničnosti, iskanju tistega občutka resničnosti, ki jo kot odraslo, samostojno, svobodno in uspešno žensko povezuje z ranljivo, v zadušljivo tradicijo delavskega okolja in takratnega časa ujeto deklico, kakršna je bila nekoč. Ker se zaveda, da je to edina in zadnja vez s svetom, iz katerega prihaja in katerega se je zavezala popisovati. Pri tem seveda ne gre prezreti, da na ta način ne želi zadostiti zgolj lastni, nemara tudi terapevtski potrebi po popisovanju lastnega odnosa z mamo, očetom, okoljem, s sramom, z ljubimcem, s prepovedanim splavom, z ljubosumjem – če se oprem na teme iz pisateljičinega celotnega opusa –, saj popisuje širšo (francosko) družbo nižjega razreda druge polovice prejšnjega stoletja. Njen mikrokozmos je vseskozi odsev makrokozmosa, njeno osebno izkustvo je nujno tudi družbeno izkustvo. Gre torej za izrazito družbeni, sociološki vidik pisave, ki se osredotoča na poskus osebnega in družbenega osvobajanja in s katero avtorica razkriva, kakor je med drugim zapisala komisija ob dodelitvi Nobelove nagrade, »korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina«.

»Morda pišem zato, ker si nisva imela več kaj povedati.«

Omejeni osebni spomin je v Treh besedilih socialni milje njenih staršev, milje, za katerega je Ernaux pri dvaindvajsetih letih, ko je šele vstopala v polje pisateljevanja, izjavila, da piše zato, da bi se maščevala v imenu svojih ljudi. Ljudi svojega okolja, ponižanih in razžaljenih, mož, kakršen je bil njen oče, žensk, kakršna je bila njena mati, ter deklic in deklet, kakršna je bila sama. In se ob prejetju Nobelove nagrade pet desetletij kasneje vprašala, ali je za izpolnitev te obljube naredila dovolj.

Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost, je vse bolj doma tudi med slovenskimi bralkami in bralci (Fotografija: Lucas Destrem, Wikimedia Commons)

Problematiko vsake od treh novel Ernaux jasno in jedrnato napove na samem začetku, v nadaljevanju pa okrog vsakokratnega osrednjega lika razgrne retrospektivno zgodbo. Značilen je podroben opis okolja, ki ga Ernaux skuša razumeti, da bi razumela svoja starša in svoje takratno življenje. Ob tem datira obdobje pisanja posamezne zgodbe in v besedilih neredko preizprašuje razlog in namen svojega početja. Na ta način avtofikcijo sprevrača v dokumentaristično besedilo z močnim družbenim in sociološkim nabojem. V Mestu popisuje očeta, neizobraženega delavca oziroma malega trgovca kmečkega porekla v nenehni skrbi za preživetje družine, grobega ter nasilnega moža in očeta, njegovo nasilja polno otroštvo, njegovo bolezen in družinsko pričakovanje njegove smrti, materino zvesto skrb zanj, ob tem pa se spominja njunega s popolnim pomanjkanjem empatije prepredenega odnosa. »Morda pišem zato, ker si nisva imela več kaj povedati,« je nemara najzgovornejša misel, ki ne pojasni zgolj njunega odnosa, temveč tudi razlog njenega pisanja. Da bodo stvari dosegle svoj konec in ne bi bile zgolj doživete. Pisanje kot prisvajanje in hkrati slovo od preteklosti, iz katere je Ernaux sicer že zdavnaj izstopila, a jo je, »razredno prebežnico«, čustvena vez priklepala nanjo in ji narekovala, da o tem piše.

»Sram je bil nekaj normalnega, kar je bilo kot posledica že vpisano v poklicu mojih staršev, njunih denarnih težavah, njuni delavski preteklosti, naših navadah.«

Prvi zgodbi vzporedna novela je Neka ženska, v kateri Ernaux opisuje mater in analizira njun odnos. Prične se z materino smrtjo v domu za ostarele v predmestju Pariza, katere osrednji vzrok je bila Alzheimerjeva bolezen, ki v terminalni fazi ne prizadene zgolj človekovih možganov, temveč povzroči odpoved tudi ostalih vitalnih organov. Odhod družinskega člana vzbudi močan čustven odziv, pisateljica razgrinja stiske žensk takratnega časa, omejenih z nenehnim nadzorom in nasiljem, prikaže vseprežemajočo žalost, občutke krivde in jeze, oblikujoče »podobo široke in bele sence nad mano«, kar izostri spomin na kompleksno, problematično vez med materjo in hčerjo. Pri tem je v ospredju proces hčerinega prestopanja iz nižjega, delavskega razreda v višji srednji sloj, v intelektualno sredino, kar je bilo kljub materinemu načelnemu odobravanju, da bi hčerki namenila boljše življenje, kakor ga je bila deležna sama, prepredeno z nezaupanjem, predsodki in konflikti. »Moja mama, ki se je rodila v podrejenem okolju, iz katerega se je hotela rešiti, je morala postati zgodba, da se lahko jaz počutim manj sama in zlagana v nadrejenem svetu besed in idej, v katerega sem na njeno željo prestopila. (…) V najstniških letih sem se odtrgala od nje in med nama je bil samo še boj«, zapiše. V spominih se vrača v kraje in prostore, kjer je mama še vedno živa, kot da bi s pisanjem »tokrat ona njo spravila na svet«.

Še trdneje v družbeni kontekst pa celotno delo postavlja sklepna novela Sram, kjer je v ospredju avtoričin spomin na dogodek, ki mu je bila priča pri enajstih letih, ko je oče v besnem napadu hotel ubiti mamo. Dogodek iz ropotarnice družinskih travm poleg okrutnosti namere privleče močan občutek razrednega sramu, ki se ga je deklica v tistem času pričela zavedati, ob tem pa priznano pisateljico ne le povezuje, ampak enači s tisto deklico. »Vse v našem življenju je postalo znamenje sramu,« zapiše. »Sram je bil nekaj normalnega, kar je bilo kot posledica že vpisano v poklicu mojih staršev, njunih denarnih težavah, njuni delavski preteklosti, naših navadah. V prizoru iz tiste junijske nedelje. Sram je zame postal način življenja. Pravzaprav ga sploh več nisem zaznavala, bil je v samem telesu.«

Anni Ernaux piše knjige, o katerih marsikdo še vedno govori z zadržkom. Knjige, ob katerih pogled drugega ni (več) nevzdržen, kakor je v svoji literarni avtorefleksiji zapisala v Sramu. Je pogled, soočen s pisavo, ki fikcijsko besedilo sprevrača v izrazito družbeno in ga s »potujitvenimi« elementi hkrati odmika od avtobiografskosti. V tem je njena izvirnost, osupljivost in (tudi politična) moč.

Annie Ernaux: Tri besedila (Cankarjeva založba, 2024, prevod Suzana Koncut, spremna beseda Manca G. Renko)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Annie Ernaux kritika Tri besedila