Za kresnika nominirane ĆrticeTine Perić so roman o Miji in njeni družini. In o izbrisu, o katerem pa nihče ne govori, ne družina ne družba. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. »Prvenec Tine Perić, čeprav se loteva zahtevne tematike – izbrisa – in čeprav zaboli skoraj vsak ob tem zapisan stavek, ni zagrenjeno branje. Birokratska poteza, ki je zadobila v otroškem življenju glavne junakinje posebno ime – ‘problem s papirji’ –, Mijinega očeta ni samo izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in mu onemogočila delati ter odvzela vseh pravic, temveč ga je tako rekoč izbrisala tudi iz njenega življenja. Na srečo ne trajno,« je zapisala sociologinja dr. Milica Antić Gaber.
»Prvenec Tine Perić, čeprav se loteva zahtevne tematike – izbrisa – in čeprav zaboli skoraj vsak ob tem zapisan stavek, ni zagrenjeno branje.«
Ćrtice so na Slovenskem knjižnem sejmu že osvojile nagrado za najboljši literarni prvenec leta 2024, letos pa so se najprej uvrstile med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ so ostale tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Ana Schnabl (September, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga) … in Tina Perić, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Tina Perić (Fotografija: Matej Pušnik)
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Klic sem dobila med pakiranjem in pripravami na pisateljsko rezidenco v Walesu. Tako da je bila to res lepa popotnica za na sever. Bila sem izjemno počaščena in vesela hkrati. Nekako se mi je vedno zdelo, da je pisanje tisti medij, ki mi je zelo blizu in se prek njega, poleg glasbe, tudi najlaže izražam. In nominacija je na neki način temu prikimala.«
»Nekako se mi je vedno zdelo, da je pisanje tisti medij, ki mi je zelo blizu in se prek njega, poleg glasbe, tudi najlaže izražam.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Ogromno je takih, ki se jih večkrat spomnim, sploh na dneve, ko ti črv dvoma začne najedati samozavest. Posebej se me je pa dotaknilo, ko je legenda slovenskega novinarstva v pisni korespondenci zapisal, da izvirnejše interpretacije Cankarja še ni bral. To mi je res ogromno pomenilo, se mi zdi, da sem kar zardela od počaščenosti.«
»Posebej se me je pa dotaknilo, ko je legenda slovenskega novinarstva v pisni korespondenci zapisal, da izvirnejše interpretacije Cankarja še ni bral.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»Ko pišem dialoge, se poskušam izogibati besedam ali besednim zvezam, ki so del knjižnega jezika, a jih v pogovornem jeziku moji liki v romanu ne bi nikoli uporabili. Poskušam se torej izogibati temu, da bi liki zveneli preveč nenaravno. Na primer, pazim, da Mia, ki je mlada, v romanu reče očetu, s katerim ima zelo sproščen odnos ‘Itak … ti kr’, in ne na primer: ‘Vsekakor … stori, kot želiš.’«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Ne vem, ali bi lahko izpostavila del, na katerega sem najbolj ponosna, mi je pa pri srcu ta odlomek:
Dejstvo, da smo lahko drug z drugim govorili v svojem jeziku, nam je dalo moč, lingvistični obrambni ščit. Obenem smo s tem drug drugemu dali dovoljenje, da smo lahko, kar smo. Da smo od nekoga. Naši. Prav jezik je predstavljal ščit pred vsemi tistimi pogledi, ki jih je neslo postrani, zavijanji z očmi, pred vsemi v Sloveniji smo, tuki se govori sluvensk, tolk let že živi tuki, pa še zmeri ne zna sluvensk, ni čudnega, da pol njihovi otroc ne znajo. In potem smo govorili še bolj po naše. Iz inata. Pa smo vedeli, da lahko iz tega nastane problem. In ker smo vedeli, da posamezne Slovence še posebej motijo ti naši čudni č-ji, ja tok jih je, kako naj vse to ločim, samo dva sta, DVA, in trdi l-ji, so naši č-ji otrdeli tudi na mestih, kjer bi morali biti mehki. Verjetno podobno kot mi.«
»Prav jezik je predstavljal ščit pred vsemi tistimi pogledi, ki jih je neslo postrani, zavijanji z očmi, pred vsemi v Sloveniji smo, tuki se govori sluvensk, tolk let že živi tuki, pa še zmeri ne zna sluvensk, ni čudnega, da pol njihovi otroc ne znajo.«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Kresnemu večeru bo v vsakem primeru sledilo praznovanje. Mislim, da je prav praznovati tudi v primerih, če ne dosežemo prvega mesta. Kar zadeva nove načrte, pa trenutno predvsem berem, počivam in puščam idejam, da se medijo.«
»Kresnemu večeru bo v vsakem primeru sledilo praznovanje. Mislim, da je prav praznovati tudi v primerih, če ne dosežemo prvega mesta.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Precej mi je bila všeč Love me tender Constance Debré, ki dodobra prevpraša predstave o tem, kakšna naj bi bila ženska kot mama. Naslednja, ki me že čaka na polici in se je še posebej veselim, pa je Dream Count Chimamande Ngozi Adichie, ki je tudi ena mojih najljubših pisateljic.«
Kazimir Kolar v svoji tretji knjigi, za kresnika nominiranem romanu Onečejevalec, izdanem pri novomeški Gogi, povezuje prvine kriminalke, družbene satire in eksistencialne grozljivke. Zgodba se vrši v Ljubljani, kjer se vrstijo nenavadni incidenti: luže urina na javnih mestih, s fekalijami premazani spomeniki, skrivnostni samomori mladih žensk …
»Onečejevalec je, na kratko povzeto, kronika perverzij, odklonskosti in transgresij, ki se misteriozno zgoščajo okoli enega lika. Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari. Na persono Theodorja Baumanna se ‘nalepijo’ mnoga naša vprašanja o naravi dobrega in zlega, o omejitvah spodobnosti in nespodobnosti, navsezadnje o naravi resničnosti in vlogi (meta)fikcije same,« v spremni besedi ugotavlja Silvija Žnidar.
Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari.
Onečejevalec se je letos najprej uvrstil med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Ana Schnabl (September, Beletrina), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Kazimir Kolar, mi mu prisluhnimo tu in zdaj.
Kazimir Kolar (Fotografija: Matej Pušnik)
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Klic sem dobil med službo. Novinarki Nini Gostiša sem iskreno zaupal: ‘Imel sem že po svoje narejen časovni načrt, ki ste ga vi čudovito zmešali.’ Bil sem zmeden, a prijetno zmeden, saj je to pomenilo, da bo Onečejevalec na voljo širšim krogom bralcev.«
»Novinarki Nini Gostiša sem iskreno zaupal: ‘Imel sem že po svoje narejen časovni načrt, ki ste ga vi čudovito zmešali.’«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Pomemben se mi zdi odziv kritikov, ki so 100 navodil za pisanje kritike na koncu romana vzeli zares. Na tej podlagi je nastal škandal ali vsaj nesporazum, saj nekateri kritiki še zdaj mislijo, da sem njihov nasprotnik. V resnici pa je omenjeni manifest zgolj ljubezensko pismo kritikom, ne pa vojna napoved.«
»100 navodil za pisanje kritike na koncu romana je zgolj ljubezensko pismo kritikom, ne pa vojna napoved.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»Izogibal sem se stavkom, ki se začenjajo z veznikom ki in besedni zvezi ‘izgleda, da’. Prav tako sem se izognil moraliziranju. Ta nima v književnosti kaj iskati.«
»Izogibal sem se stavkom, ki se začenjajo z veznikom ki in besedni zvezi ‘izgleda, da’. Prav tako sem se izognil moraliziranju.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
Na tale odlomek:
Naslednji dan sem poklicala Marino Borissovo in ji povedala, kaj čutim:
»Theodor Baumann je potoval po številnih mestih, da, postajal je čedalje bolj nesrečen, čedalje bolj je izgubljal smer in ni vedel, kam naj se obrne. Mislil je, da bo sčasoma uzrl luč, ali pa je upal, da jo bo uzrl. Ampak ni uzrl luči. Niti luči niso uzrli tisti, s katerimi je bil obdan, če si v mislih sploh znam predstavljati, da je bil Theodor Baumann obdan s kom drugim kot s pošastmi.«
In Marina Borissova je pripomnila: »To je mogoče res, ampak mene to ne prepriča. Theodor Baumann se ni znal obnašati. Zelo slabo se je obnašal, zato je bil vsem oduren. Seveda sem za njegovo obnašanje okrivila njegov kritiški poklic, in res, kritiški poklic je nekaj zelo groznega, početi moraš stvari, ki so nagnusne, seveda, ampak tako zelo pa tudi ni grozen, da se ga ne bi dalo opravljati dostojno. Toda Baumann tega ni znal. Do drugih je bil sovražen in z nikomer ni znal navezati človeškega odnosa. Zakaj, me sprašujete? Ne vem, si dostikrat rečem, ko razmišljam o njem. Ali naj rečem: Theodor Baumann do drugih ni znal vzpostaviti človeškega odnosa, ker tudi do samega sebe ni znal vzpostaviti človeškega odnosa? Ali bi bilo to opravičljivo? Mislim, da ne. Jaz sem takšne dialektične igrice že zdavnaj prerasla.«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Sledili bodo predah, mirno branje, dan brez službe in nabiranje novih idej za pisanje potepuškega romana, ki se dogaja na podeželju in v mestu.«
»Kresnemu večeru bodo sledili predah, mirno branje, dan brez službe in nabiranje novih idej za pisanje potepuškega romana, ki se dogaja na podeželju in v mestu.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Nazadnje me je navdušila knjiga Isabele Allende: Hiša duhov, v starinskem prevodu Janka Modra. Sedaj bom prebral roman Percivala Everetta: James.«
V svojem tretjem romanu September (Beletrina, 2024) se Ana Schnabl posveča tematiki družinskega nasilja in njegovih dolgotrajnih posledic na žrtve. Bralke in bralci spoznamo občutljivo, a prodorno deklico Evelin, ji sledimo od otroštva do odraslega življenja ženske z uspešno kariero in lastnim stanovanjem. Četudi se iz zank preteklosti vsaj navidezno izmota, na čustveni ravni ostaja ujetnica stisk, ki sta jih v njej povzročila nasilni oče in neodločna, a ljubeča mati.
»Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti. Hkrati skozi dnevniške zapise, dialoge v obliki dramskega teksta in telefonska sporočila prikazuje, kako kompleksen in zagoneten je tovrstni položaj za tiste, ki so vanj vpleteni,« je januarja v kritiki za AirBeletrino ugotavljala Neža Kokol. »September ni le bildungsroman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o pomenu prijateljstva in ljubezni, majhnih pozornostih in večjih odločitvah, ki nas držijo nad vodo tudi v trenutkih, ko sami morda nimamo več moči, da bi izplavali.«
Ana Schnabl (Fotografija: Jaka Gasar)
Roman September se je letos najprej uvrstil med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Ana Schnabl, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Izvedela sem v službi. V tistem trenutku se nisem ravno prevzela, ker me je čakalo kar nekaj delovnih nalog, kasneje – na vlaku domov – pa sem čutila predvsem hvaležnost. Onstran tega se s potencialno (ne)nagrajenostjo ne obremenjujem. Usoda Septembra ni več v mojih rokah.«
»Usoda Septembra ni več v mojih rokah.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»’Vrhunska knjiga’ + ‘Prepoznala sem se’.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»V večnem konfliktu z glagoli sem. Na živce mi gredo besedila, v katerih se ponavljajo, zato sem pozorna na njihovo frekvenco. Precej obupen se mi zdi tudi veznik ‘ki’. Če se mi zapiše velikokrat, seveda.«
»V večnem konfliktu z glagoli sem. Na živce mi gredo besedila, v katerih se ponavljajo, zato sem pozorna na njihovo frekvenco. Precej obupen se mi zdi tudi veznik ‘ki’. Če se mi zapiše velikokrat, seveda.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Na ves roman. Nimam najljubšega dela. Tudi če bi ga imela, to ne bi kaj dosti štelo. Kot sem že povedala: usoda Septembra, vseh njegovih vrstic, ni več v mojih rokah.«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Večeru bo sledil dan dopusta. Dolgo spanje. Dolg sprehod s psicama. Potem pa verjetno pisanje, saj sem končno našla pravo lego novega teksta.«
»Kresnemu večeru bo sledil dan dopusta.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Posebno mesto v mojem srcu imata roman Kompas Mathiasa Énarda in Laži in čarovnije Else Morante (ta roman žal ni preveden v slovenščino). Pravkar sem se lotila novega romana Oceana Vuonga.«
»Posebno mesto v mojem srcu imata roman Kompas Mathiasa Énarda in Laži in čarovnije Else Morante.«
Pri Jamesu na Rusem mostu je zmeraj živahno. Zdaj, v petek trinajstega, mimoidočega ustavijo trije srednješolci. »Smo iz Avstrije,« pove najzgovornejši med njimi. »Smo v šoli za nalogo dobili seminar o Joyceu. A nas lahko fotografirate?« In že pozirajo – prste iztegnejo v namišljene pištole, kakor bi bili frajerski junaki na plakatu za akcijski film. Zakaj pa tako?! »Ker moramo biti čim izvirnejši. Bomo tako. Upamo, da bomo dobili dobro oceno.«
Upamo tudi mi … Srečno, fantje!
Trije avstrijski srednješolci med udejanjanjem izvirnega seminarja o Joyceu v Trstu minuli petek, 13. junija 2025, na Rusem mostu v Trstu. (Fotografija: Andraž Gombač)
Vsekakor se jim je naklonjeno smehljal bronasti pisatelj. Ki mu nazdravljamo – bodisi z njemu ljubim irskim viskijem bodisi z debelušnim romanom – prav danes, na njegov in naš praznik.
Da, prav na današnji dan je James Joyce pred 121 leti svojo ljubo Noro Barnacle peljal na prvi zmenek … in potem je v ta datum, 16. junij 1904, ujel dogajanje romana Ulikses, modernistične mojstrovine, najpomembnejše in najpogosteje komentirane leposlovne knjige 20. stoletja. Po protagonistu Leopoldu Bloomu se praznik, ki ga danes obhajamo v Dublinu, Trstu, Pulju in drugod, pravzaprav povsod, kjer leži kak izvod Uliksesa, četudi še čakajoč na dovolj korajžnega bralca, imenuje Bloomsday.
***
Bila je ljubezen na prvi pogled … in do zadnjega diha. James Joyce, rojen leta 1882 v predmestju Dublina, se je pri 22 letih zatrapal v dve leti mlajšo Noro iz Galwaya. Ona vanj. Potem ko je James leta 1941 umrl – mimogrede, zanimivo, isti letnici 1882 in 1941 oklepata tudi življenje velikanke moderne književnosti Virginie Woolf – je Nora še desetletje vztrajala tu gori, potem pa je legla k njemu. Dobite ju na pokopališču Fluntern v Zürichu, kjer sta preživela zadnje poglavje življenja.
Nora in James 4. julija 1931 po poroki v Londonu. In še moški, ki mu je uspelo zakorakati v zgodovino.
Že zelo zgodaj, komaj štiri mesece po srečanju in izbruhu ljubezenske strasti, pa sta bila pri nas! Ko sta 19. oktobra 1904 iz Züricha potovala v Trst, kamor je šel James poučevat angleščino na Berlitz School, sta iz vlaka izstopila v večjem mestu, češ – evo, to je to, konec poti, najin cilj, Trst! Šele po sestopu so ju seznanili, da nista že v Trstu, marveč šele v neki Ljubljani. Prepozno, vlak je že odropotal proti obljubljenemu mestu. Jezni Joyce je baje besno brcal divje kostanje po tleh, zato je kipar Jakov Brdar leta 2003 na spominskem obeležju ob stopnicah v kolodvorski podhod upodobil tudi kostanje. Pod njimi pa v izvirniku in v prevodu Janeza Gradišnika beremo vrstici iz Uliksesa: »V polkrogu je zavrtel ogledalo po zraku, da razpošlje to novico v soncu, ki je zdaj žarelo nad morjem.«
Jezni Joyce je na ljubljanskem kolodvoru baje besno brcal divje kostanje po tleh, zato je kipar Jakov Brdar na spominskem obeležju upodobil kostanje. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kakorkoli že, po zaslugi njune zmote smo dobili luštno anekdoto, edinstven spomenik in že leta 1994 pri Literarno-umetniškem društvu Literatura knjigo Noč v Ljubljani, ki sta jo uredila Matevž Kos in Tomo Virk. V njej nam svoje različice Jamesovega in Norinega postanka pri nas pripovedujejo Andrej Blatnik, Berta Bojetu – Boeta, Lidija Bučar, Goran Gluvić, Janez Gradišnik, Milan Kleč, Feri Lainšček, Miha Mazzini, Bogdan Novak, Maja Novak, Marjeta Novak, Aleksa Šušulić in Jani Virk.
Kakor beremo v zgodbah, sta zaljubljenca noč prebila v bližnjem parku, občudovala zvezdnato nebo nad Ljubljano in naslednje jutro nadaljevala pot v Trst, njun dom v letih 1904–1915 in 1919–1920. Mimogrede: pisateljeve tržaške postaje je Renzo S. Crivelli natančno popisal v italijansko-angleški knjigi James Joyce: Itinerari Triestini / Triestine Itineraries (MGS Press, 1996, ponatis 2001).
Noč, ki sta jo James in Nora pomotoma prebila v Ljubljani, je navdihnila zbirko kratkih zgodb Noč v Ljubljani (LUD Literatura, 1994), njuno dolgoletno bivanje v Trstu pa je Renzo S. Crivelli popisal v knjigi James Joyce: Itinerari Triestini / Triestine Itineraries (MGS Press, 1996, ponatis 2001). (Fotografija: Andraž Gombač)
Joyce je v Trstu pisal zgodbe o rojakih, leta 1914 povezane v knjigo Dubliners – v Ljudi iz Dublina (DZS, 1955) jih je najprej poslovenil Herbert Grün, v Dublinčane (Kondor, Mladinska knjiga, 2012) pa zatem Tina Mahkota. V Trstu je napisal tudi romaneskni prvenec A Portrait of the Artist as a Young Man (1916), ki nam ga je Jože Udovič prevedel v Umetnikov mladostni portret (Cankarjeva založba, 1966). V njem najdemo tudi odgovor, zakaj je pisatelj zapustil Irsko: »Kadar se v tej deželi rodi človeška duša, se razgrnejo mreže čeznjo, da ne more zleteti. Govoriš mi o narodnosti, o jeziku, o veri. Poskušal bom zbežati iz teh mrež.«
Tako v Umetnikovem mladostnem portretu pravi Stephen Dedalus, pisateljev drugi jaz, tudi eden ključnih junakov velikega Uliksesa, ki ga je Joyce snoval že v Trstu. V mestu, v katero se je zaljubil. Leta 1909 je iz Dublina pisal Nori v Trst: »La nostra bella Trieste! To sem pogosto rekel v jezi, nocoj pa res čutim tako. Koprnim, da bi videl svetilke, kako brlijo vzdolž obrežja, ko gre vlak mimo Miramara. Nenazadnje, Nora, je to mesto, ki nam je nudilo zatočišče.«
»La nostra bella Trieste! To sem pogosto rekel v jezi, nocoj pa res čutim tako. Koprnim, da bi videl svetilke, kako brlijo vzdolž obrežja, ko gre vlak mimo Miramara. Nenazadnje, Nora, je to mesto, ki nam je nudilo zatočišče.«
Njegova Pisma Nori, leta 2012 prav tako v prevodu Tine Mahkota izdana pri Beletrini, kipijo od čustev in strasti, v njih beremo o začetni očaranosti in zaljubljenosti, o osnovanju družine v Trstu, denarnih skrbeh, pisanju in ustvarjalnih zastojih, marsikatero pismo kipi od nebrzdane erotike in seksualnosti …
Že zgodaj je Nori razkazal tudi svoje rane: »Moj razum zavrača celotni sedanji družbeni red in krščanstvo – dom, splošno priznane vrline, življenjske razrede in religiozne doktrine. Kako le bi mi mogla ugajati ideja doma? Moj dom ni bil drugega kot aranžma srednjega razreda, ki so ga uničile razsipne razvade, in te sem tudi sam podedoval. Mojo mater so počasi ubijali, tako mislim, očetovo grdo ravnanje, dolgoletne skrbi in cinična odkritosrčnost mojega vedenja. Ko sem gledal njen obraz, ko je ležala v krsti – njen sivi in od raka opustošeni obraz – sem doumel, da gledam obraz žrtve in preklel sem sistem, ki je iz nje naredil žrtev.«
»Kadar se v tej deželi rodi človeška duša, se razgrnejo mreže čeznjo, da ne more zleteti. Govoriš mi o narodnosti, o jeziku, o veri. Poskušal bom zbežati iz teh mrež.«
V istem pismu se razsrdi še na Cerkev. In pribije: »V družbeni red ne morem vstopiti drugače kot vagabund. Trikrat sem začel študirati medicino, enkrat pravo, enkrat glasbo. Pred tednom dni sem se pripravljal, da bom odšel od tod kot potujoči igralec. V ta načrt pa nisem mogel vložiti nikakršne energije, ker si me ti ves čas vlekla za komolec. Sedanje težave, ki jih imam v življenju, so neverjetne, toda jaz jih preziram.«
Je pa zato toliko bolj ljubil Noro. V pismih je hitro postajal vse drznejši. Sprva je zgolj namigoval: »Kako rad bi te zdaj presenetil v spanju! Obstaja neka točka, kamor bi te zdaj rad poljubil, neka nenavadna točka, Nora. NE na ustnice, Nora. Veš, kam?« Že kmalu je korajžno zakorakal v nadrobne opise seksualnih prizorov in fantazij, ki nekatere bralce zabavajo, drugim obračajo želodec. In pisatelj? Sram ga je, »zelo sram«. Bodoči ženi pojasnjuje: »Kot veš, najdražja, v govoru nikoli ne uporabljam opolzkih fraz. Nikoli me še nisi slišala, mar si mogoče me, da bi pred drugimi izrekel kako neprimerno besedo? Kadar tukajšnji moški v moji navzočnosti pripovedujejo kosmate ali opolzke zgodbe, se komajda nasmehnem. Ti pa, ko da me spremeniš v zver.«
V pismih občutimo tudi Trst tistega časa. Kozmopolitsko mesto, v katerem so se živahno prepletali narodi, kulture, jeziki, religije. Joyce si je tam kruh služil s poučevanjem angleščine. Med njegovimi učenci je bil tudi Slovenec, pozneje znameniti pravnik in politik Boris Furlan (1894–1957), na Nagodetovem procesu leta 1947 obsojen na smrt, zatem pomiloščen na 20 let prisilnega dela, naposled pa po štirih letih in pol zaradi bolezni pogojno izpuščen. Le sezite po Jančarjevi noveli Joyceov učenec, le!
Letošnja in lanska majčka tržaškega Bloomsdaya s citatom, ki duhovito parodira Bowiejevo uspešnico in nam dovoljuje, da smo vsaj en dan antijunaki: »We can be antiheroes just for one day.« (Fotografija: Andraž Gombač)
V Trstu je Joyce pridno obiskoval tržaške bordele in oštarije, diskutiral je v kavarni Stella Polare, v katero se še danes izteče ulica Danteja Alighierija … V Trstu je Nora rodila oba, dobila sta italijanski imeni Giorgio in Lucia.
Joyce se je zaljubil v Trst, povsem drugače pa ga je prej doživljal drug veliki pisatelj, Marie-Henri Beyle, bolj znan kot Stendhal (1783–1842). Kot francoski konzul v Trstu ni maral tamkajšnje hrane. Pravil je, da je golaž dober le za prašiče. Še bolj je sovražil klimo, motila sta ga burja in mraz. V Trstu je bil samo tri mesece. Še manj, komaj dva meseca, je pozneje tam zdržal Ivo Andrić, tridesetletni uslužbenec na konzulatu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Bolehen, v zimskem, prepišnem Trstu.
Joyce je sila negativno sodil o Pulju, o Trstu pa vseskozi že kar vzhičeno. Tam je ostal leta in leta … V Trstu je med drugim nanizal ducat predavanj o Hamletu. Mimogrede, veliko o Shakespearju ima povedati tudi Stephen Dedalus v Uliksesu. Podatke o Judih, ki jih je potreboval za oblikovanje Leopolda Blooma, glavnega junaka tega velikega romana, pa je Joyce iskal kar med svojimi učenci in prijatelji v Trstu. Eden od teh, Ettore Schmitz, pozneje slavni Italo Svevo (1861–1928), k čigar uspehu je ključno prispeval prav Joyce, je nekega dne pisateljevemu bratu Stanislausu dejal: »Povej mi kaj o Ircih. Kaj intimnega, nekaj, kar ni splošno znano. Veš, tvoj brat me toliko sprašuje o Judih, da mu zdaj hočem vrniti udarec.«
Oboževalci so se hoteli fotografirati z njo, ona pa se je z Jamesom Joyceom: Patti Smith je leta 2019 v Trstu nastopila na dveh koncertih v Rossettijevem gledališču in skočila še do oboževanega pisatelja na Rusem mostu.
Manj znano je, da je Joyce pisal tudi članke za tržaški Il Piccolo. Ha, ko je obiskal rodno Irsko, se je celo predstavljal kot novinar Il Piccola, da so ga brezplačno spustili v teater ali na vlak!
Zanimivosti zlepa ne zmanjka. V Trstu se je Joyce povezal tudi s štirimi lastniki tržaških kinematografov, povečini slovenskega rodu. Francesco Novak (František Novak), Antonio Machnich (Anton Mahnič), Giuseppe Caris in Giovanni Rebez (Janez Rebec) so skupaj s pisateljem zaslužni za prvi kinematograf na Irskem, za kino Volta Dublinu … A kot vidimo tudi v lanskem filmu Martina Turka Kino Volta, se posel ni iztekel, kakor si je obetal Joyce … in tako smo baje tudi Slovenci krivi, da se je vrnil k pisanju in svetu dal Uliksesa, ha!
Nekaj temeljnih del Jamesa Joycea v slovenščini: Dublinčani v dveh prevodih, Umetnikov mladostni portret, Ulikses in Pisma Nori. (Fotografija: Andraž Gombač)
Ulikses, v katerem so leta 1922 eksplodirali tok zavesti, notranji monolog, najrazličnejše jezikovne, slogovne in oblikovne inovacije ter strašljivo gosta mreža medbesedilnih navezav, je leta 1967 pri Državni založbi Slovenije izšel v prevodu velemojstra Janeza Gradišnika. Ponatis v zbirki XX. stoletje pri Cankarjevi založbi pa prinaša še spremno besedo, v kateri Aleš Pogačnik odpira vrata v zakulisje velikega romana, ki se izvrši v samo enem dnevu: 16. junija 1904 v Dublinu skupaj veseljačita 22-letni učitelj (bodoči umetnik) Stephen Dedalus in 16 let starejši nabiralec oglasov Leopold Bloom. Dan prvega se prične z grenkobo o ugotovitvi klavrnosti lastnega življenja, Bloom pa navsezgodaj izve, da ga bo žena Molly popoldne očitno prevarala … »Vsi trije glavni junaki so karikirana prispodoba Homerjeve Odiseje,« piše Pogačnik. »Leopold Bloom je vse prej kot prebrisan in uspešen heroj Odisejevega tipa (čez dan zapravi priložnost tudi za edini posel, ki se mu ponuja), Molly kot Penelopa vse prej kot zvesta čakajoča žena, Stephenovo iskanje očeta pa je bolj kot Telemahovemu iskanju podobno že vnaprej na neuspeh obsojenemu hamletovskemu iskanju mrtvega očeta.«
Roman predstavlja hud preizkus za bralca, četudi ne tako nemogoč kakor poznejši Finnegans Wake, izdan leta 1939 (slovenimo ga v Finneganovo bdenje, prevoda še nismo dočakali). Neuspeh slednjega je pisatelja zelo razočaral, medtem ko je z Uliksesom zaslovel po svetu in tudi obogatel. O razvpitem romanu so sodili sila raznoliko: Arthur Miller in Thornton Wilder sta bila navdušena, T. S. Eliot je rekel, da je Joyce z menjavanjem sloga ubil literaturo 19. stoletja in si uničil pisateljsko prihodnost, C. G. Jung je v Uliksesu prepoznal shizofrenijo … Joyce, ki so ga v umetniških krogih častili, kakor so v znanosti Freuda in Einsteina, je dejal, da se bodo literarni vedeži z njegovim romanom ukvarjali še petdeset let. Kako se je motil! Te poti ne bo nikoli konec … in še bo to srce »utripalo kakor ponorelo«, kakor beremo čisto na koncu, ko nas podivjane brzice na lepem izvržejo iz knjige.
Riccardo Cepach, direktor muzeja tržaške književnosti LETS, je v petek zbrane najprej vodil po tržaških literarnih poteh …
… in na koncu v muzeju LETS v palači Biserini na Trgu Hortis predstavil več pomembnih avtorjev in knjig. Posebej je poudaril, kako izjemen pisatelj je bil Vladimir Bartol in kako izvrsten je njegov Alamut. S fotografije zgoraj ga je opazoval – Bartol. (Fotografija: Andraž Gombač)
Mali Fêrek je bil zdaj že prepričan, da Dolénci ne ležijo na koncu, temveč na začetku sveta. Začetek je zmeraj tam, kjer se rodiš in od koder se potem nekoč nekam odpraviš. Od tod so odšli že mnogi, ki so se vračali le še na obiske ali pa jih ni bilo nikoli več nazaj. Prišli so le redki. A še ti so upali, da bodo lahko kmalu spet odšli.
***
Na AirBeletrini in Beletrini Digital smo dva odlomka bralcem v pokušino dali, še preden je težko pričakovani roman Kurja fizika izšel. Z njim je Feri Lainšček sklenil odmevno avtobiografsko trilogijo, ki jo sestavljata še Kurji pastir in Petelinje jajce.
S prvim je bil Lainšček med finalisti za Delovega kresnika že leta 2021. No, »že« je bolj na mestu pri podatku, da je že leta 1992 prejel kresnika; tedaj so ga podelili šele drugič. Po prvem, ki ga je Lojze Kovačič prejel za Kristalni čas (DZS), je Lainšček slavil z romanom Namesto koga roža cveti (Prešernova družba). Leta 2007 so za najboljši roman prejšnjega leta razglasili še Murišo, izdano v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.
Feri Lainšček v domači Murski Soboti (Fotografija: Andraž Gombač)
Pri Beletrini je lani izšla tudi Kurja fizika, ki se je najprej uvrstila med deseterico nominiranih. Na situ je ostala tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Ana Schnabl (September, Beletrina), Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Kazimir Kolar(Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Feri Lainšček, ki mu prisluhnimo tu in zdaj.
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Novico mi je po telefonu sporočil lep ženski glas. Zdelo se mi je, da so na Delu za sporočanje dobrih novic izbrali res pravšnji glas. Če bi imel možnost, bi prosil, naj temu glasu nikoli ne naročajo, da bi sporočal slabe novice … O tem sem razmišljal. O nagradi pač ne, ker to je zame komplicirano. Kar nekaj takih, ki jih nisem pričakoval, sem že dobil. Pa tudi kaka taka, ki sem si jo bolj kot ne zaslužil, me je zaobšla. Ampak, saj književne nagrade so najverjetneje zato, da tudi tisti, ki ne berejo, nekako izvedo, da je neka knjiga dobra.«
»Književne nagrade so najverjetneje zato, da tudi tisti, ki ne berejo, nekako izvedo, da je neka knjiga dobra.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Odzivov ne morem prešteti, saj sta prva dela te trilogije pritegnila veliko bralcev in so mnogi tretjo knjigo z zanimanjem pričakovali. Morda je ravno to tisto, kar mi največ pomeni. Nekateri mi zdaj prinašajo v podpis kar vse tri knjige v kompletu. Običajno popijemo kavo s prijetnim občutkom, da smo skupaj prispeli do konca. To je res lep občutek.«
»Nekateri mi zdaj prinašajo v podpis kar vse tri knjige v kompletu. Običajno popijemo kavo s prijetnim občutkom, da smo skupaj prispeli do konca.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»Obseden sem s čistopisom. Ne maram popravljanja, lepljenja, brisanja in dopisovanja. Čiščenje se običajno dogaja že v moji glavi, še preden se sploh dotaknem tipkovnice. Tako je mogoče tudi zato, ker sem na začetkih pisal na roko in potem dolgo časa s pisalnim strojem. Lahkotnost popravljanja in spreminjanja besedila z računalniškimi programi mi je bila očitno dana šele, ko je bil moj ustvarjalni postopek že ponotranjen. Pesmi, recimo, včasih dolgo časa nosim v mislih s seboj in jih zapišem šele, ko so že skoraj končane.«
»Obseden sem s čistopisom. Ne maram popravljanja, lepljenja, brisanja in dopisovanja.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Ponosen sem na svoje otroške rime v tem odlomku:
‘Anzej, panzej, peč podrl, noter skočil, jo podprl,’ si je ves čas popeval zidar Oto, ki je v kleti zidal krušno peč. Dečku je napev zlezel v ušesa in ga je ponavljal, čeprav ni povsem razumel, o čem govori. Sprva je mislil, da mojster prepeva o sebi, saj je bil res en tak silak s širokimi pleči in pivskim trebuhom, zato bi mu bilo lahko ime tudi Anzej. Zdelo se je, da bi obokani zid, če bi se mu sesuval, zlahka obdržal na ramenih in ga znova utrdil z malto. Kaj je pomenilo panzej, je bila večja uganka, na katero mu tudi zidar ni znal odgovoriti. ‘Anzej je panzej, zato da imaš ti kaj vprašati,’ se ga je skušal otresti. ‘Če bi bil Rudi, bi bil hudi, če bi bil Pišta, pa ništa,’ se je čez čas domislil. ‘Zdaj pa ti meni povej, kaj bi bila Marička!’ Fêrek je seveda vedel, na kaj ga je skušal napeljati, a tega ni želel izgovoriti, zato je rekel: ‘Ptička.’ A mojster je bil tudi na to pripravljen in je takoj dvignil glas: ‘Fêri, ne seri! Če bi bila Marička ptička, ne bi imela grička …’«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Moja pesniška knjiga za mlade z naslovom NE bo pri založbi Miš dobila dvojčico JA. Idejo mi je dala učenka, ki me je med obiskom na šoli vprašala, o čem bi pisal, če bil naslov knjige JA. Zdaj torej pesnim odgovore. Ob tem pa se počasi pripravljam na pisanje romana, ki bo naslednje leto izšel pri založbi Beletrina. Delovni naslov je Barka iz perja. Posodil mi ga je prijatelj Jan Plestenjak, ki je o tej barki napisal pesem in posnel krasen komad.«
»Delovni naslov naslednjega romana je Barka iz perja. Posodil mi ga je prijatelj Jan Plestenjak, ki je o tej barki napisal pesem in posnel krasen komad.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Že nekaj časa berem roman Josepha Conrada Lord Jim v prevodu Avgusta Petrišiča. In ga bom še nekaj časa bral. Uživam v pripovednem ritmu iz tistega davnega časa (nekje okoli leta 1900) in večplastnem procesu sestavljanja resnice o Jimu. Vprašanja o naravi poguma, strahu, časti, pa o občutkih krivde in poskusih samo-odrešitve, skratka o tem, kaj pomeni biti dober človek, se mi zdijo tudi za današnji čas nadvse aktualna. Pisateljevo raziskovanje palimpsestov neke človeške duše je prav gotovo brezčasno, boj med ideali in realnostjo ter iskanje smisla v svetu, ki je prepoln moralnih sivin, pa je očitno prav tako stalnica. Berem o literarnem junaku iz davne preteklosti, ob tem pa se oziram okoli sebe v svet, ki izgublja civilizacijske vrednote, in razmišljam, zakaj zdaj svet za junake našega časa raje razglaša kreature.«
»Berem o literarnem junaku iz davne preteklosti, ob tem pa se oziram okoli sebe v svet, ki izgublja civilizacijske vrednote.«
»Slovenska književnost je nerazdružljiva z italijansko. In obratno,« ugotavlja dr. Miran Košuta, slovenist, literarni zgodovinar, esejist, izredni profesor za slovensko književnost na Univerzi v Trstu. Na čudovito zastavljenem odru na vrtu Lili Novy, kjer je vzdušje vselej prijetno, je na 30. Slovenskih dnevih knjige predstavil svojo najnovejšo knjigo Altronauti, nedavno izdano pri Založništvu tržaškega tiska.
Dr. Miran Košuta je knjigo Argonauti v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie predstavil v okviru 30. Slovenskih dnevov knjige na vrtu Lili Novy v Ljubljani. (Fotografija: ZTT)
Zbirka 17 esejev, posvečenih slovenskim in italijanskim avtorjem, ki so ustvarjali na geografskih, jezikovnih in kulturnih mejah, odstira pomembno temo družbene in zgodovinske povezanosti širšega primorskega prostora oziroma zgornje jadranske domovine. Knjiga, sicer napisana v italijanščini, nadaljuje poslanstvo avtorjevih prejšnjih del. Vzpostavlja literarni, kulturni in predvsem prevodni dialog med slovenskim in italijanskim literarnim izročilom.
Kakor je Košuta pojasnil v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie, profesorico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in književno prevajalko, se v esejih ni omejil na določen časovni okvir, ampak obravnava in primerja avtorje iz različnih obdobij. Italijanske pisce, kot so Dante Alighieri, Gregorio Alasia da Sommaripa, Italo Svevo, Umberto Saba, Scipio Slataper, Fulvio Tomizza in Claudio H. Martelli, vzporeja s slovenskimi, od Primoža Trubarja, Alojza Gradnika, Franceta Bevka, Vladimirja Bartola, Srečka Kosovela do Borisa Pahorja, Josipa Tavčarja in Cirila Zlobca.
Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljejev občutil na lastni koži. In ravno ta izkušnja je skupna tudi vsem obravnavanim avtorjem, z izjemo Danteja.
Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljejev občutil na lastni koži.
»Zaradi bližine meje z drugo državo in s tem z drugo kulturo, tradicijo, dediščino, mentaliteto ter identiteto v celoti so imeli ti avtorji prirojen kromosom za posluh do bližnjega, drugega, tujega. So opremljeni za gradnjo trajnih mostov, ki premošča narodnostne razlike,« pravi Košuta.
Prav ta posebnost, drugovrstnost, kakor bi jo imenoval Umberto Saba, jih razlikuje od drugih, nacionalnih avtorjev. Zato so slovenski in italijanski kritiki Alojza Gradnika krstili za avtorja »italoslovanske duše«. Fulvia Tomizzo iz Istre pa so zaradi njegovih tem imenovali za slovenskega oziroma hrvaškega pisatelja, čeprav je pisal izključno v italijanščini.
»Zaradi bližine meje z drugo državo in s tem z drugo kulturo, tradicijo, dediščino, mentaliteto ter identiteto v celoti so imeli ti avtorji prirojen kromosom za posluh do bližnjega, drugega, tujega.«
»Srž drugosti in pomembnosti teh posameznikov, ki predstavljajo most med nami, ponazarja tudi sam naslov – altronavti so lovci na drugo, drugačno,« je pojasnil Košuta. Kajti nobeno literarno delo, noben človek ali kultura ni otok. Ni sam zase, kakor v pesmi Komu zvoni? pravi John Donne:
Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.
Knjiga Argonauti, za zdaj dosegljiva samo v italijanščini, povezuje 17 esejev (Fotografija: Ajda Klepej)
Literatura obravnavanih avtorjev razgrinja zavest o drugem. Na delu je proces, ki se je v avtorju sprožil bodisi zavestno bodisi nezavedno. Priča pa o obstoju posebne in skupne obmejne književnosti, ki je značilna za multikulturna področja, kot je na primer Trst, mesto z dvema dušama. Natanko to je iz Trsta naredilo literarni pristan par excellence. Vzpodbudno je zapisati, da ima sedež novega tržaškega literarnega muzeja Lets rezerviran kotiček tudi za slovensko književnost, po desetletjih izpostavljanja samo italijanske književnosti. »Tržaška književnost torej absolutno ni izključno italijanska,« je poudaril Košuta. V monografiji ponovno obuja literarni dialog na širokem prostoru med Alpami in Jadranom. Še posebej je poudaril pomen humanističnega in etičnega povezovanja mittelevropskega prostora med Celovcem, Ljubljano, Trstom, Benetkami in Reko prek proznih, pesniških in dramskih strani, za vsesplošno sožitje v današnji Evropi.
»Tržaška književnost torej absolutno ni izključno italijanska.«
Altronauti obmejne stike med slovensko in italijansko književnostjo obravnavajo z literarnozgodovinsko kakor tudi literarnoteoretsko podlago. Košuta začne z očetom italijanskega in na drugi strani z očetom slovenskega jezika in književnosti – z Dantejem in s Trubarjem. Loti se tudi raziskave prevodoslovja obeh jezikov. To zgodovino začenja prvi Trubarjev prevod Vergerijevega dela iz leta 1555 iz italijanskega v slovenski jezik, ki ga je naš protestant naslovil Ena molitov tih krščenikov, kir so zavolo te prave vere v Jezusa Kristusa pregnani. Nadaljuje se z izdajo prvega italijansko-slovenskega slovarja iz leta 1607, zaključujejo pa jo najnovejše raziskave in podatki o knjižnih prevodih. In podatki, kakršen je tale: od leta 1555 do danes je bilo v italijanščino prevedenih približno 650 slovenskih knjig, v slovenščino iz italijanščine pa tisoč.
Košuta začne z očetom italijanskega in z očetom slovenskega jezika in književnosti – z Dantejem in s Trubarjem.
Pogovor na vrtu Lili Novy je segel predvsem v prevodoslovje, k pomembnosti prevajanja in razmerju med italijanščino, ki v tem primeru predstavlja dominantno kulturo, in slovenščino. Košuta je predvsem na primeru poezije Franceta Prešerna, ki jo je leta 2020 v celoti prepesnil v italijanščino, ponazoril napredek v zanimanju za slovensko književnost v Italiji in povečanju recepcije. Prvi prevod iz slovenščine v italijanščino je bila namreč Prešernova pesem Hčere svet, vključena v antologijo slovanske poezije v 18. stoletju, vendar nepodpisana. Takrat so slovensko poezijo še dojemali kot ljudsko, medtem ko je danes zanimanja za slovensko poezijo in na splošno književnost precej več.
Prvi prevod iz slovenščine v italijanščino je bila Prešernova pesem Hčere svet, vključena v antologijo slovanske poezije v 18. stoletju, vendar nepodpisana.
Predvsem zaradi dinamičnega preoblikovanja slovenskega ozemlja skozi zgodovino so se na obmejnih območjih oblikovale posebne simbiotske skupnosti, s podvojenimi jezikom, kulturo, identiteto in zavestjo. V zelo edinstvenem prostoru. Prav na mejnih območjih se značilnosti in posebnosti česarkoli pravzaprav najbolj izrazijo, zato je tovrstno okolje zelo živahno. Učenje in ohranjanje slovenskega jezika ter spodbujanje njegove uporabe, s tem pa tudi sprejemanje slovenske kulture, so tu nadvse pomembni, prav zaradi omejevanja in zatiranja teh možnosti v zgodovini.
Učenje in ohranjanje slovenskega jezika ter spodbujanje njegove uporabe, s tem pa tudi sprejemanje slovenske kulture, so tu nadvse pomembni, prav zaradi omejevanja in zatiranja teh možnosti v zgodovini.
Pogovor v Ljubljani je vendarle tekel v zelo pozitivnem vzdušju, in tako Miran Košuta kakor Martina Ožbot Currie sta poudarjala dobrodošlo plat odnosov med Slovenci in Italijani ob meji. Altronauti pa so dober primer prikaza tega neizogibnega sodelovanja med Slovenci in Italijani, med slovenščino in italijanščino … in naše nerazdružljivosti.
Seveda se nadejamo tudi prevoda zbirke esejev v slovenščino, prav zaradi vselej aktualnih in nepogrešljivih tem.
Literarno delo Mire Furlan (1955, Zagreb – 2021, Los Angeles), ene najuspešnejših gledaliških in filmskih igralk s prostora nekdanje skupne države, smo Slovenci prvič spoznali jeseni leta 2023, ko je Mladinska knjiga v prevodu Tanje Bulajić izdala njeno posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu. V Konzorciju jo je predstavil njen soprog, režiser Goran Gajić. Dobrih 700 strani obsežno delo je ikona jugoslovanskega gledališča in filma napisala v angleščini in je bilo še pred posthumno izdajo v izvirniku (Gajić & Furlan Enterprises, Inc., 2022) prevedeno in izdano v hrvaščini (Zagreb: Fraktura, 2021, prevedla Iva Karabaić). Kot pismo je posvečeno njunemu sinu Marku. Da bo bolje poznal in razumel svet, v katerem sta živela starša, preden sta v politično naelektrenem letu 1991, ko je bilo jasno, da njuno med Zagrebom in Beogradom razpeto življenje v duhu jugoslovanstva ne obstaja več, emigrirala v Ameriko.
Posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu (Mladinska knjiga, 2023) je predlani v Konzorciju v Ljubljani predstavil Mirin mož, režiser Goran Gajić. (Fotografija: Andraž Gombač)
V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča: zaradi ustvarjanja tako v zagrebškem kakor v beograjskem nacionalnem gledališču, še bolj pa zaradi neomajnega prepričanja, da je naloga umetnosti med drugim dvigniti se nad vsakršne nacionalistične, ideološke oziroma politične dimenzije, da umetnost združuje in ne razdvaja. In seveda je bila priročna tarča kot povsem nezaščitena, kot igralka in ženska. Pogubna propaganda je sprožila pogrom, se nanjo usula v vsej svoji »balkanski« neprizanesljivosti.
V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča.
Med literarnimi deli Mire Furlan, ob katerih ne gre spregledati številnih blogov, ki jih je po odhodu v Ameriko redno objavljala na svoji spletni strani, je treba omeniti tudi dramski prvenec Dok nas smrt ne razdvoji (Dokler naju smrt ne loči), ki ga je leta 2013 srbski igralec in režiser Miki Manojlović postavil na oder. V avtobiografsko obarvanem besedilu, postavljenem v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Zagreb, je v ospredju odraščanje mladenke, ki se sprašuje o smislu in minevanju življenja, razpadanju telesa, nevarnosti zaslepljenih učinkov ideologije in še čem.
Miki Manojlović je leta 2013 na oder postavil dramski prvenec Mire Furlan Dok nas smrt ne razdvoji (Dokler naju smrt ne loči).
Pravkar smo v slovenskem prevodu dobili njeno zbirko kolumn Totalna razprodaja. Delo, posvečeno Marku in Goranu, pa tudi vsem nekdanjim, po svetu razseljenim Jugoslovanom, je prvič izšlo leta 2010 (Novi Beograd: Samizdat B92), leta 2022 pa še pri zagrebški Frakturi. V rokah imamo izbor kolumn, ki jih je avtorica med letoma 2004 in 2006 tedensko objavljala v svojem najljubšem hrvaškem časniku Feral Tribune pod naslovom Pisma iz Amerike. Nekaj zapisom je leta 2010, med pripravo za izdajo v knjigi, pripisala komentar. Skupaj dvainpetdeset kolumn je razdeljenih v pet poglavij, ki razkrivajo tako tematiko kot slog ubesedovanja: Povsem običajen dan, Dobre zgodbe, Slabe zgodbe, Razglednice in »Politik Kills«.
Zapisi so prepoznavno osebni in iskreni, značilni za vsakokratno pisavo te legendarne hrvaško-ameriške igralke, ki je zaradi izjemnega talenta in neomajnih prepričanj v dobro in prav človeka postala simbol (umetniške) svobode in neodvisnosti ne le na ozemlju nekdanje skupne države. V kolumnah je problematizirala številne teme, ki so jo zadevale: zakaj je za svoj novi dom izbrala ZDA, kako se počuti v Los Angelesu, kaj meni o Hollywoodu, kako vidi svojo in druge emigrantske izkušnje in kako doživlja svojo ter mlajše generacije, kako razmišlja o kulturi, politiki, ekologiji, o težavah novinarskega poklica, ki se lahko kljub najvišjim priznanjem v trenutku sesuje zaradi »politično nekorektnega« pisanja, pa tudi o povsem vsakdanjem življenju, pri čemer zaobjema najširši diapazon ljudi, od lastnih sosedov do najvišjih politikov, od teroristov v Londonu do mehiških emigrantov v Kaliforniji.
Ljudje pa umirajo. In poskušajo, znova in znova in znova. Število tistih, ki vstopijo, še vedno vsak dan narašča. Ni sile, ki bi ustavila človeka v njegovi manični potrebi po sreči. Pa jo bodo našli, to srečo, ko enkrat končno prispejo? Ali bodo za vedno ostali nekje vmes, ne aquí ne allá, ne tukaj ne tam, nekje na pol poti, odšli bodo, a nikoli prispeli, brez občutka pripadnosti, vedno na obrobju, brez prave priložnosti, za vedno drugorazredni državljani, izčrpani od težkega in slabo plačanega dela, za vedno tujci – v svoji majhni mehiški vasi ali v velikem ameriškem mestu – nesrečni, izgubljeni, za vedno ranjeni.
V letih življenja in igranja v Los Angelesu se ji je, kot je zapisala in povedala na več mestih, ponavljala izkušnja nepripadanja, tujstva, zavrnitev in izdajstva, medtem ko je v Ameriki opažala vzporednice z družbenimi razmerami, zaradi katerih je zapustila matično državo.
Zakaj je za svoj novi dom izbrala ZDA, kako se počuti v Los Angelesu, kaj meni o Hollywoodu, kako vidi svojo in druge emigrantske izkušnje in kako doživlja svojo ter mlajše generacije, kako razmišlja o kulturi, politiki, ekologiji …
Mira Furlan (1955–2021), pogumna ženska, borka za pravičnost, strpnost, sožitje, nenasilje. (Fotografija: Izolita, Wikimedia Commons)
Predvsem pa je bila ob družinskem življenju in povezavi z naravo kot edinima viroma sreče ves čas v ospredju borba za preživetje, za sledenje svoji umetnosti v svetu, kjer se uspeh meri po številki na bančnem računu in kjer je »biti ter obstati igralka« najbrž mnogo bolj izmuzljiva kategorija kot kjerkoli drugje. Borba, kako preživeti v sodobnem svetu pohlepa, norosti, manipulacij in zla, kako in koliko se prilagajati, sprejemati kompromise ter pri tem ohraniti sebe in zdrav razum. Vse to je Mira Furlan izpričevala tako rekoč v vseh svojih pisnih in ustnih izpovedih, tudi v izbranih kolumnah. Podrobno, neusmiljeno, surovo, skozi smeh in solze, nostalgično in melanholično, pri tem pa mehkobno, empatično, srčno, inteligentno in modro. Njeno pisanje je bilo vselej subtilno dejanje upora, nekonformizma, aktivizma pogumne ženske ter neustavljive borke za pravičnost, strpnost, sožitje in nenasilje. Pri tem ni ponujala odgovorov, še manj je skušala prepričevati. Razkrivala je in razčlenjevala, odgovore pa vselej prepuščala bralcu.
Ob družinskem življenju in povezavi z naravo kot edinima viroma sreče je bila ves čas v ospredju borba za preživetje.
Kot je zapisala v opombi ob koncu knjižne izdaje, zbirka kolumn predstavlja dokument o tem, kaj je bila, kaj je mislila in čutila v določenem obdobju življenja. Poudarila je pomembnost pisanja o Ameriki v Ameriki. Pri tem ni zanemarjala terapevtske potrebe po intenzivnejšem premišljevanju o lastnih občutkih, ki ji je pomagalo ohranjati stabilno duševno stanje v deželi, ki še naprej ostaja strašljiva in osupljiva, očarljiva in odbijajoča, z eno besedo nedoumljiva. Verjetno je v tem njen čar in njena neustavljiva privlačnost.
Mira Furlan: Totalna razprodaja (Mladinska knjiga, 2025, prevod Tanja Bulajić)
Pesniški prvenec leta 2003 rojene Mile Kodrič CizerlJ + J, izdan pri mariborskih Dveh lunah – Zavodu za poetizacijo sveta, bi sprva lahko razumeli kot provokativno pesniško zbirko. Na to nas navaja sam naslov pesniškega dela, ampak že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje. Pesmi v določenih primerih namreč zazvenijo tudi kot molitveni obrazci, so kot drobni vpogledi v svet premišljevanja o svetem in njegovem čaščenju najvišjega ali najvišje. To so lahko Jezus, ljubezen in ljubljena.
Že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje.
Vendar če jo primerjam s prav tako pomembno pesniško zbirko Erike PrimcSkozi šivankino uho (KUD KDO, 2023), saj obe vnašata sodobno krščansko motiviko, je poezija Mile Kodrič Cizerl razprta in svetovljanska v večji intimi in vprašanjih o izpovedi ljubezni.
Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen. O tem pesnica mlajše generacije govori skozi oči subjektke (opazovanje v delu je zelo pomemben proces), ki ne želi ničesar spremeniti, a spreminja veliko.
Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen.
Pesmi govorijo skozi motiviko ljubezni, kot da je ta prisotna že od nekdaj in se o njej ni treba prav nič prevpraševati. Je tukaj – zakaj bi se morala prepričevati o pravem in pravičnem? Ljubiti pomeni nekaj lepega … in ni pomembno, koga ljubiš. Drzno, a vseeno umerjeno ubesedovanje je sodobna kontemplacija, ki je uspela. Pesniška zbirka je polna tudi bogatih navezav na likovno umetnost, ki s širino nakazuje na možnosti mnogotere ljubezni. Ena izmed teh je pietà v novih oblikah. Prav tisto, kar bi morala religija biti – zatočišče za krhkost, obrobnost in spregledanost – postane ta zbirka.
Pa vendar to ni pesniška zbirka o drugačnosti ali pojmu drugosti. Z verzi, ki preraščajo v pomembne misli, premisleke in parafraziranje bibličnih citatov, postane vera v dobro in kakopak v ljubezen. To ni samo podajanje velikih začetnic in ljubezenskih namigovanj z znakom oziroma plusom. Gre za globok vpogled in nagovore, ki vabijo k bližini. Pri tem igra pomembno vlogo erotika, ki je prefinjeno sramežljiva. Ni razgaljanje obličja, temveč je tiho opazovanje in hvaležnost za počasno odkrivanje – ali pa tudi zakrivanje. Ker tudi to pove veliko.
Prav tisto, kar bi morala religija biti – zatočišče za krhkost, obrobnost in spregledanost – postane ta zbirka. Pa vendar to ni pesniška zbirka o drugačnosti ali pojmu drugosti.
Pesniška zbirka J + J je tudi tiha izpoved o dvojini, ki razsežno slavi ljubezen. Je lahko izkaz predanost, hkrati pa dvojina pomeni enost: je midva in midve, upesnjena s posebno milino in čistostjo. Kot da v ljubezenskem stanju in odnosu ni ničesar premalo in ničesar preveč – vse je popolna harmonija. Ne manjka niti bolečine, ki pa s počasnim stopnjevanjem doseže posebno stopnjo. Kot beremo v pesmi jabolko:
tako globoko si se zarila vame,
da je ves strup priplaval tik pod površino.
zdaj skrivam jabolka in kričim strah in
strah me je, da sem ga izkričala naravnost
nazaj vate
Dvojina pomeni enost: je midva in midve, upesnjena s posebno milino in čistostjo.
Izvirni greh in premišljevanje o njem sta ves čas prisotna, prav tako svetopisemska motivika in simbolika, smiselno rabljeni. Ves čas pa se prepletata s praktičnostjo, razmišljanjem in življenjem pesniškega jaza. Precizno vpeljevanje vsega naštetega je dokaz, da je pesniška zbirka pomembna ne samo kot prvenec, pač pa tudi z vidika vsaj dveh skupnosti – tako scene LGBTQAI+ in sodobnega krščanstva. Vse je lahko sprejetost, če ni nekaj, kar je usmerjeno v sovražnost in nasprotovanje. Lahko bi rekla, da gre za prelomen korak v združevanju teh tematik, ki pa sta logično združljivi tako s srcem kakor s pametjo. Vera je namreč ljubezen, in ta se ne sprašuje zakaj.
Vera je namreč ljubezen, in ta se ne sprašuje zakaj.
Mila Kodrič Cizerl nas skozi speve, kot je aleluja, ki jo številči ali ji daje ure in minute, spretno vodi z besedami. Premišljeni verzi pesniškega prvenca so izpiljeni, jezikovno dovršeni, ob tem pa ne gre spregledati niti mentoric in literarnih urednic Nine Medved in Helene Zemljič, prav tako prepričljivih pesnic.
Ta poezija pove in nagovori tiste, ki želimo slišati in poglobljeno prisluhniti. Je nekaj redkega in svetega v času, ki se lomi in trga na koščke.
Mila Kodrič Cizerl: J + J (Dve luni, Zavod za poetizacijo sveta, 2025)
Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954, Little Falls, Minnesota), med drugim tudi avtorica romana Stavek, ki smo ga pri založbi Morfemplus nedavno dobili v prevodu Barbare Skubic, je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. Po očetovi strani potomka nemških priseljencev in po materini pripadnica rodu indijanskega plemena Chippewa (znanega tudi kot Ojibways – gre za različni verziji algonkinškega jezika, ki sugerirata značilno naguban šiv chippevskega mokasina) je bila ena prvih žensk, ki se je (leta 1972) vpisala na oddelek za staroselske študije Darmouth Collega v Severni Dakoti. Z vodjo oddelka Michaelom Dorrisom je od poroke leta 1981 do ločitve petnajst let pozneje z izdajanjem skupnih knjig in skupnimi javnimi nastopi veljala za neločljivi literarni tandem oziroma »razvpiti par multikulturne literature«. Danes pisateljica živi s štirimi hčerami v Minnesoti, kjer ob pisateljevanju vodi majhno neodvisno knjigarno Birchbark Books, specializirano za prodajo knjig, umetnosti in obrti severnoameriških Indijancev. Knjigarna je tudi osrednji dogajalni prostor romana Stavek, pomenljivo posvečen »vsem, ki so kdaj delali v Birchbark Books, našim strankam in našim duhovom«.
Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954) je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. (Fotografija: Alessio Jacona, Wikimedia Commons)
Od leta 1979, ko je objavila prvo kratko zgodbo The World’s Greatest Fisherman – istega leta je na Univerzi Johna Hopkinsa magistrirala iz kreativnega pisanja, leta 2009 pa v Dartmouthu prejela častni doktorat – je izšlo več njenih romanov, kratkih zgodb, poezije, otroške in stvarne literature, od katerih jih je nekaj dosegljivih tudi v slovenščini. Poleg romanov Zdravilo za ljubezen (Love Medicine, 1984, slovenski prevod 1987), za katerega je leta 1984 prejela državno nagrado združenja kritikov, Igralnica (The Bingo Palace, 1994, prevod 1999) in Stavek (The Sentence, 2021), za katerega je prejela priznanje prix femina étranger 2023, je leta 1994 v reviji Literatura izšlo prvo poglavje njenega romana Sledi (Tracks, 1988), naslovljeno Nanapush, leta 2021 pa je v Literini antologiji sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev Po toku navzgor izšla še zgodba Kombi na tomboli, ki se tematsko navezuje na Igralnico.
Karen Louise Erdrich, Pulitzerjevo nagrajenko za roman The Night Watchman leta 2020, tako v svetu kakor pri nas obravnavajo v razpravah o magičnem realizmu.
Karen Louise Erdrich, Pulitzerjevo nagrajenko za roman The Night Watchman leta 2020, tako v svetu kakor pri nas obravnavajo v razpravah o magičnem realizmu. Medtem ko Tomo Virk v monografiji Strah pred naivnostjo (2000), v kateri je natančneje opredelil duhovno- in literarnozgodovinska določila Janka Kosa ter strukturalistično-naratološke nastavke Beatrice Amaryll Chanady dopolnil z vsebinskimi, Erdrichove ne omenja, jo pri nas z magičnim realizmom povezujeta Julija Uršič v spremnem besedilu k Igralnici (1999) in Jasna Vombek v študiji o magičnorealističnosti njene pisave Roman Igralnica Louise Erdrich v luči magičnega realizma (2002).
Ne glede na navedene dileme sodi Karen Louise Erdrich med tiste literarne glasove, ki sovpadajo s pojavom indigenistične oziroma multikulturne literature v ZDA od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so kot posledica odprave imigracijskih restrikcij, še bolj pa zaradi prenasičenosti z metafikcijsko literaturo, začenjale prihajati v ospredje književnosti marginalnih, predvsem etničnih skupin. Ob že uveljavljeni judovski literaturi (E. L. Doctorow, Cynthia Ozick) so se poleg predstavnikov homoseksualne literature (David Leavitt) vse bolj uveljavljali mehiško-ameriški pisatelji (Candra Cisneros, Richard Rodriguez), kubansko-ameriški (Cristina Garcia), kitajsko-ameriški (Maxine Hong Kingston) ter afroameriški (Toni Morrison, Alice Walker, Paula Marshall).
Karen Louise Erdrich sodi med tiste literarne glasove, ki so glasneje zazveneli po odpravi imigracijskih restrikcij, še bolj pa zaradi prenasičenosti z metafikcijsko literaturo, ko so začenjale prihajati v ospredje književnosti marginalnih, predvsem etničnih skupin.
Razvoj sodobne, »postgenocidne« literature ameriških staroselcev seže v začetek 19. stoletja in zvečine temelji na avtobiografskih zapisih. Med prvimi znanimi je delo Williama ApessaSin gozda, medtem ko velja za prvi objavljeni indijanski (fikcijski) roman WynemaSophie Alice Callaham iz leta 1891, ki ob indijanski tematiki izpostavlja tudi problem ženske (ne)enakopravnosti. Močnejše avtobiografske elemente je zaznati tudi pri kasnejših avtorjih staroselske literature, kot so N. Scott Nomaday, Gerald Vizenor, Maria Campbell, Louise Owens, Wendy Rose in Louise Erdrich.
Na delo slednje so močno vplivale zgodbe o življenje v rezervatu, kot so jih pripovedovali starši in stari starši. Kronološko sodi v prvo generacijo avtorjev t. i. »indijanske renesanse«, ki označuje vzpon književnosti avtorjev staroselskega porekla in ki se je pričel leta 1969 z izidom romana House Made of DawnN. Scotta Momadaya, prvim romanom indijanskega avtorja, ovenčanem s Pulitzerjevo nagrado. Izraz je leta 1983 skoval ameriški kritik Kenneth Lincoln in pomeni nov vznik literarnega ustvarjanja severnoameriških Indijancev v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Kronološko sodi v prvo generacijo avtorjev t. i. »indijanske renesanse«, ki označuje vzpon književnosti avtorjev staroselskega porekla.
Literarno vrednost indijanske literature – ki jo je zaradi izvorne zmote korektneje imenovati staroselska, avtohtona, četudi se izrazi uporabljajo sinonimno – je poleg številnih nagrad potrjevalo tudi veliko zanimanje bralcev. Louise Erdrich je vzbudila širšo pozornost, ker je literarizirala kulturo, ki je dokaj neverbalna, s čimer je odprla prostor za specifično liričnost, kjer zaživijo prastara verovanja ter energije dobrega in zla in kjer pojav duhov umrlih članov skupnosti ni nekaj nemožnega, pač pa skorajda običajnega, pričakovanega. Ta liričnost je vpeta v socialni kontekst vsakdana staroselcev, v njihovo socialno negotovost, revščino, alkoholizem ter sistemske oblike zatiranja in nasilja.
Louise Erdrich je nadaljevalka staroselske književne tradicije, ki ima v kontekstu ameriške književnosti podobno spreminjajoč se položaj kot staroselsko prebivalstvo samo. Je tvorna spremljevalka oblikovanja indijanske identitete, z literaturo se bori proti stereotipizaciji ameriških Indijancev in sodeluje pri prizadevanjih za doseganje njihovih pravic, s čimer svoji pisavi priliva socialne in politične dimenzije. Na tej ravni jo primerjajo s Toni Morrison, ki razgrinja položaj in usodo afroameriškega prebivalstva; vzporednice med njima so mogoče zaradi izvora in položaja obeh avtoric, značilnih motivno-tematskih elementov (prodorni zastopnici etnične literature, vez z ljudskim in mitskim) ter še posebej načina obravnavanja snovi, ki vsebuje tiste parametre, zaradi katerih ju literarna veda kljub odmikom od márquezovske paradigme postavlja v polje magičnega realizma.
Z literaturo se bori proti stereotipizaciji ameriških Indijancev in sodeluje pri prizadevanjih za doseganje njihovih pravic.
Ko je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja Erdrichovo za magično realistko označila J. C. Oates, je pisateljica povedala, da ji ta naziv sicer laska, da pa bi si za svoja dela raje želela oznako »nepredvidljivo, saj se dogodki, ki jih ljudje razumejo kot magične, meni ne zdijo neresnični. Nenavadni že, vendar sem rastla v veri v čudeže in poslušala o resničnih dogodkih, ki bi se nekaterim morda dozdevali nemožni.« Stališče, ki ga je avtorica razumela kot argument zoper magičnorealističnost njene pisave, je povsem v skladu s formalnimi in vsebinskimi kriteriji, ki po splošnem konsenzu literarne vede ustrezajo tej smeri.
Dogodki v romanu Stavek, ki bi se večini bralcev zdeli magični, avtorici pa ne neresnični, so v njeni literaturi skorajda stalnica. Gre za pojavljanje duha umrle prebivalke skupnosti, tokrat redne obiskovalke majhne knjigarne v Minneapolisu. Tam je zaposlena protagonistka romana, staroselska Američanka in prvoosebna pripovedovalka Tookie, mlada ženska, ki je od staroselske tradicije podedovala predvsem krajo hrane, materino smrt s predoziranjem in izkušnjo zapora. Ko je po desetih letih pomiloščena in na prostosti zaživi novo življenje z nekdanjim plemiškim policistom Polluxom, tistim, ki jo je pred desetletjem aretiral zaradi poskusa prevoza trupla iz Wisconsina v Minnesoto (ter po tem dogodku, kot izvemo kasneje, opustil to službo), se njena v zaporu pridobljena strast do branja manifestira z zaposlitvijo v knjigarni, varnem kotičku v sicer rasno raznolikem in socialno brbotajočem mestu.
Ko je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja Erdrichovo za magično realistko označila J. C. Oates, je pisateljica povedala, da ji ta naziv sicer laska, da pa bi si za svoja dela raje želela oznako »nepredvidljivo, saj se dogodki, ki jih ljudje razumejo kot magične, meni ne zdijo neresnični.
Avtoričina prva kritika obravnave staroselskega prebivalstva se prične v zaporu, kjer Tookie, sprva obsojena na šestdeset let ječe – k protizakonitemu dejanju sta Tookie proti visokemu plačilu nagovorili prijateljici in ob tem zamolčali, da je truplo skrivalo tudi večje količine droge – odkriva razloge za zaprtje in nesorazmerno dolžino kazni sojetnic. Obramba pred nasilnim možem, ki se namesto z njeno konča z njegovo smrtjo in pomeni konec svobode in tako rekoč življenja tudi za žrtev nasilja, se v kontekstu avtoričine pisave bere kot zapuščina nasilja nad domorodnimi ženskami.
Nato pripoved, umeščena med leti 2019 in 2020, problematizira goreče proteste ob umoru Georgea Floyda, ki je vzbudil zavest prebivalcev mesta, in čas kovida, ki razen hudo obolelega Polluxa pomeni boj zaposlenih v knjigarni za njen – in njihov – obstanek. Če avtorica ob prvem dogodku glasno opozarja na skrajno neprimerno in nasilno obravnavo etničnih oziroma priseljenskih skupin, drugi, kovidni čas kljub neizbiranju žrtev (kamor je pritaknjena tudi problematika cepljenja) med drugim evocira genocid nad staroselskim prebivalstvom.
Če avtorica ob prvem dogodku glasno opozarja na skrajno neprimerno in nasilno obravnavo etničnih oziroma priseljenskih skupin, drugi, kovidni čas kljub neizbiranju žrtev (kamor je pritaknjena tudi problematika cepljenja) med drugim evocira genocid nad staroselskim prebivalstvom.
Šele ob koncu romana tako Tookie kakor bralec izvesta njeno pravo ime, Lily Florabella Truax Beaupre, kar ni brez zveze s pojavljajočim se duhom Flore v knjigarni. Flora je pomagala Tookieni materi in kasneje Tookie, po smrti pa jo z rednim dopoldanskim vračanjem v knjigarno prične preganjati. Pri tem je za bralce in literarno vedo pomembno, na kakšen način avtorica vpelje duh umrle članice skupnosti in kaj to pomeni za tiste, ki se soočajo z njenim pojavom, oziroma za skupnost. Podobno kot pojav duha June v Zdravilu za ljubezen in Igralnici je pojav duha Flore v Stavku vpet tako, da sicer deluje nenavadno, nikakor pa ne kot denimo Tookijin privid ali blodnja, niti kot element fantastičnega, pač pa je ontološko zlit s pripovedjo. Četudi bralec sprva sumi v resničnost pojava duha, ki na trenutke deluje humorno, si v nadaljevanju ne more kaj, da ne bi navedbam verjel. Namreč, knjige, ki jih Flora meče s polic, res pristajajo na tleh, njeno hojo slišijo tudi drugi zaposleni, Tootsie je fizični napad, ko se je zdelo, da se je Flora hotela polastiti njenega telesa, še kako občutila, skratka, tako protagonisti kot bralec ne dvomijo o obstoju duha.
Pri tem je treba povedati, da se v romanih Erdrichove redno pojavlja duh Fleur Pillager, ene redkih še živečih predstavnic staroselskega sveta, ki v globoki potrebi po njegovi ohranitvi nasprotuje preteči kapitalski logiki in s tem izgubi vere v sakralnost. Legenda o njej in njeni nenavadno dolgi življenjski dobi sta vselej prepuščeni suspenzu. Njen pojav je v opusu Erdrichove sprva deležen mistifikacij, ki so skozi pripoved rehabilitirane, pa vendar jo ves čas spremlja pridih iracionalnega. Prav tako se Fleur/Flora vselej odzove na izgovarjanje njenega imena – pred čimer v Stavku Tookie opozori Pollux – kar je v skladu s staroselsko kulturo, kjer je ime izraz duše in eden od načinov upora proti belski nadvladi oziroma grozeči izgubi lastne identitete, predvsem priklicevanje umrlih na poti v onostranstvo.
V romanih Erdrichove se redno pojavlja duh Fleur Pillager, ene redkih še živečih predstavnic staroselskega sveta, ki v globoki potrebi po njegovi ohranitvi nasprotuje preteči kapitalski logiki in s tem izgubi vere v sakralnost.
Omenjeni preplet eliadejevskega sakralnega in profanega časa, ki se manifestira v trku dveh kultur, tudi v Stavku kaže na to, da se človek kljub vsem poskusom ne more vrniti v mitski čas, ampak po njem hrepeni. Nasilje nad staroselci je nasilje profanosti nad sakralnostjo, posledica česar je ukinitev mitskega in nastop zgodovinskega časa. Slednje med drugim prinaša grožnjo smrti oziroma smrtnosti, ki posameznika prestavlja iz božanskega sveta neumrljivih v profani svet smrti.
Avtoričino soočanje evropocentričnega pojma racionalnosti z iracionalno, magično realnostjo (indijanskega) mita je najprej pogojeno z njenim mešanim poreklom, kar je Louise Erdrich podkrepila z izjavo o mešanici oyibweškega pripovedovalca zgodb in nemškega organizatorja. Ne zmore pa zavrniti zahodne civilizacije in kot edinega veljavnega priznati arhaični, mitski svet indijanske skupnosti. Ta ambivalentnost vzpostavlja avtoričino fascinacijo z njeno lastno deželo in hkrati distanco do nje (s tem pa tudi do magične realnosti), ki jo je pridobila z zahodno izobrazbo in ki vzpostavlja značilno dihotomijo med naravnim in nadnaravnim. Šele distanca namreč omogoča vzpostavitev dveh kodov realnosti, ki se pri njej ne moreta združiti, sta pa postavljena drug drugemu ob bok. Njena kritika evropocentrične miselnosti je jasna, ni pa radikalna. V svojih delih želi prikazati drugačnost, večplastnost, nepredvidljivost in bogastvo izginevajočega indijanskega jaza ter mu kljub nezdružljivosti z zahodnim dojemanjem sveta ohraniti enakovreden status.
V svojih delih želi prikazati drugačnost, večplastnost, nepredvidljivost in bogastvo izginevajočega indijanskega jaza ter mu kljub nezdružljivosti z zahodnim dojemanjem sveta ohraniti enakovreden status.
Roman Stavek združuje kritiko rasizma, kolonializma in stereotipizacije staroselcev ter se ob feminističnih primeseh spogleduje z značilnim humorjem in mistiko, ki predstavlja vez z avtohtonim jazom severnoameriških Indijancev. Skozi osebno zgodbo Tookie, ki ob soočanju z lastno preteklostjo in družbenimi spremembami na eni strani ter z navidez nadnaravnimi pojavi in predniki na drugi išče lastno identiteto ter prostor v sodobnem svetu, Louise Erdrich izriše večplastni odsev družbe in skozenj problematizira vprašanja rasne (ne)pravičnosti, zgodovinskega spomina, pomembnosti skupnosti in moči literature. Kot vselej tudi v tem romanu vzpostavlja temelje za nadaljevanje rodu; to je deček Jarvis, sin Polluxove hčere Hette, ki ga Tookie vzljubi in sprejme za svojega.
Roman Stavek združuje kritiko rasizma, kolonializma in stereotipizacije staroselcev ter se ob feminističnih primeseh spogleduje z značilnim humorjem in mistiko, ki predstavlja vez z avtohtonim jazom severnoameriških Indijancev.
In kot običajno je tudi tokrat zaključek romana odprt, podvržen suspenzu, kar simbolno ilustrira stavek iz Slovarja, ene prvih knjig, ki jo Tookie prejme v zaporu iz rok svoje učiteljice in ki predstavlja osnovni gradnik njenega življenja: Vrata so odprta. Pojdi.
Louise Erdrich: Stavek (Morfemplus, 2024, prevod Barbara Skubic)
Hitro smo se razumeli in domenili: zgodovinar prof. dr. Jože Pirjevec je ob svojem 85. rojstnem dnevu polistal po monografiji Jugoslavija 1918–1992, zdaj ponatisnjeni pri Beletrini, in izbral nekaj strani, ki jih ob njegovem jubileju z bralkami in bralci delimo še tule. Soglašali smo: izbrati velja odlomek iz slavljenčevega prvega leta 1940. »Bilo je kar burno,« o dobi, v kateri je prišel na svet, ugotavlja Pirjevec.
Dr. Jože Pirjevec na vrtu svoje hiše v Trstu (Fotografija: Andraž Gombač)
Jože Pirjevec, 1. junija 1940 rojen v Trstu, je prvih sedem let živel v Sežani, nakar se je družina leta 1947 preselila v Trst. Po diplomi na tržaški univerzi, podiplomskem študiju v Pisi in na Dunaju je leta 1977 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zgodovino vzhodne Evrope je poučeval na fakultetah v Pisi in Padovi ter v Trstu, zgodovino sodobne Evrope pa v Kopru. S pomočjo prestižnih štipendij je pogosto raziskoval v evropskih in ameriških arhivih in knjižnicah. Med njegovimi monografijami so tudi študija Jugoslovanske vojne 1991–2001 (Cankarjeva založba, 2003), biografija Tito in tovariši (Cankarjeva založba, 2011), ki je izšla v enajstih jezikih, in Partizani (Cankarjeva založba, 2020), objavljeni tudi v hrvaščini in angleščini. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Leta 2011 je pri Cankarjevi založbi izdal odmevno monografijo Tito in tovariši. (Fotografija: Andraž Gombač)
Znanstveno monografijo Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije je napisal in pri koprski založbi Lipa prvič izdal leta 1995, ko je skupna država že razpadla, na njenih tleh pa je prišlo do brutalnih spopadov med narodi, ki se iz grozot druge svetovne vojne in dolgega sobivanja pod Titovim režimom »bratstva in enotnosti« žal niso ničesar naučili. Razočaran ob tem spoznanju je Pirjevec začel pisati študijo, ki jo je poganjala želja razložiti (si), zakaj se je SFRJ – navkljub pomembni vlogi na mednarodni sceni ter zanimanju, ki ga je v levičarskih krogih vzbujala zaradi svoje samoupravne poti v socializem – podrla kot hišica iz kart. Odgovor na to vprašanje je našel tako v kraljevi kot socialistični Jugoslaviji; prva namreč ni bila zmožna spoštovati raznolikosti kultur in identitet svojih narodov, niti ustvariti pogojev za usklajeno sožitje, druga pa ni ostala zvesta idealom socialne pravičnosti in enakopravnosti, ki jih je sicer glasno razglašala. Ker je bila v primežu partijske diktature in njenih dogem, kljub pogostim reformam tudi ni znala uveljaviti uspešnega gospodarstva, ki bi vsaj delno nadomestilo pomanjkanje svobode in pluralizma idej, značilno za takratni čas.
Razočaran je Pirjevec začel pisati študijo, ki jo je poganjala želja razložiti (si), zakaj se je SFRJ – navkljub pomembni vlogi na mednarodni sceni ter zanimanju, ki ga je v levičarskih krogih vzbujala zaradi svoje samoupravne poti v socializem – podrla kot hišica iz kart.
Vabljeni k branju odlomka iz Jugoslavije 1918–1992.
***
Padec Milana Stojadinovića je vzbudil v Italiji in Nemčiji veliko nezadovoljstvo. Italijanski zunanji minister, ki je bil še pred nekaj dnevi njegov gost, je ob novici o beograjskih dogodkih takoj ugotovil, da je z njim jugoslovanska karta izgubila 90 odstotkov svoje vrednosti. Da bi svojih nevarnih sosedov ne vznemiril preveč, je regent sicer imenoval za zunanjega ministra poslanika v Berlinu Cincarja-Markovića, ki je bil znan po naklonjenosti silam osi. Splošno prepričanje pa je bilo, da bo na krmilu zunanje (in tudi notranje) politike ostal sam knez Pavle, čigar zveze na Zahodu, predvsem v Angliji, niso bile za nikogar skrivnost. V letih, ko je bil regent, je s poslanikom kralja Jurija v Beogradu vzpostavil nadvse zaupne odnose. V zgodovini verjetno ni bilo šefa države, tako je ugotavljal sam Pavle, ki bi predstavniku tuje sile zaupal toliko in tako občutljivih informacij. V žargonu Foreign Officea so kneza imenovali »our friend«, naš prijatelj, ali ga na kratko označevali kar s črko F. Spričo poplave njegovih poročil, ki jim zaradi odločne protiitalijanske usmerjenosti pogosto niso bila všeč, so spomladi 1940 celo prosili beograjsko poslaništvo, naj pošilja v London samo najpomembnejša.
V nasprotju z Britanci, ki so v tem času še vedno upali, da se Mussolini v vojni ne bo pridružil Hitlerju, je knez Pavle iskreno sovražil italijanskega diktatorja. Prepričan je bil namreč, da podpira bolgarski in madžarski revanšizem in Jugoslaviji streže po življenju. Kljub temu pa si je domišljal, da mu bo s spretnim manevriranjem med konkurenčnimi dučejevimi in firerjevimi ambicijami na Balkanu uspelo prevarati oba in ohraniti celovitost svoje države.
»Edina zaščita, ki še ostaja jugoslovanskim voditeljem,« je pravilno zapisal francoski poslanik v Beogradu, »je v njihovi orientalski spretnosti, da izigrajo Nemčijo proti Italiji in obratno.«
Prestrašena jugoslovanska vlada v začetku aprila 1939, ko je Italija zasedla in si priključila Albanijo, ni imela moči, da bi protestirala, čeprav je bila ta italijanska poteza v nasprotju z dogovorom iz leta 1937. Ko se je konec istega meseca Cincar-Marković sestal s Cianom v Benetkah, je celo izrazil razumevanje za dučejevo osvajalno politiko ter poudaril prisrčnost italijansko-jugoslovanskih odnosov. Dva tedna pozneje je sam regent odšel na uradni obisk v Rim, kjer so ga sprejeli zelo slovesno. A kje so bile njegove resnične simpatije, zgovorno priča epizoda, do katere je prišlo v Neaplju, kjer naj bi prisostvoval manevrom italijanske flote. Medtem ko so mu Italijani razkazovali svojo moč, so regentu s šolske ladje jugoslovanske mornarice, ki je plula mimo na odprtem morju, poslali pozdravno brzojavko: v resnici je šlo za šifriran tekst, s katerim so mu sporočali, da so iz Narodne banke brez zapletov pretovorili zlate rezerve, ki jih je vlada za vsak primer sklenila spraviti na varno v London in ZDA. Kot ni imel regent nikakršnega zaupanja v svoje gostitelje, se tudi ti niso zanesli nanj. Prav v tem času sta namreč Mussolini in Ciano dala novega zagona ustaški dejavnosti in obenem gojila tesne stike z Mačkom, odločena, da po potrebi uporabita njega ali Pavelića, kakor se bo pač zdelo primerneje.
V nasprotju z Britanci, ki so v tem času še vedno upali, da se Mussolini v vojni ne bo pridružil Hitlerju, je knez Pavle iskreno sovražil italijanskega diktatorja.
Naslednje poletje se je Pavle po Hitlerjevih besedah »kot jegulja« izmikal vabilom za pridružitev k italijansko-nemškemu paktu, istočasno pa je prigovarjal angleškemu premierju Chamberlainu, naj se Velika Britanija poveže s Sovjetsko zvezo, ker se bo sicer ta sporazumela z nacisti. Chamberlain ni bil tega mnenja, prav kmalu pa je moral ugotoviti, da se je zmotil. 22. avgusta 1939 je namreč kot strela z jasnega prišla novica, da sta von Ribbentrop in Molotov, nemški in sovjetski zunanji minister, podpisala pogodbo, s katero sta zagotavljala nevtralnost in razdelila vplivni sferi svojih držav v vzhodni Evropi: 1. septembra so Hitlerjeve čete prestopile poljsko mejo, 17. septembra pa so storile isto še sovjetske in v enem mesecu Poljsko povsem premagale. Balkan je sicer za trenutek ostal zunaj vrtinca, toda jasno je bilo, da ne za dolgo. V teh razmerah je Pavle skušal prepričati Angleže in Francoze, naj zasedejo Solun, s tem okrepijo Grčijo in zagotovijo Jugoslaviji komunikacijo z njimi, kot se je zgodilo že med prvo svetovno vojno. Ti predlogi so zbudili zanimanje v Parizu, kjer so razmišljali o možnosti druge fronte na Balkanu, ne pa v Londonu. Foreign Office je namreč še vedno verjel v Mussolinijevo nevtralnost in zato ni bil pripravljen prisluhniti opozorilom kneza Pavla, da bodo Italijani napadli Grčijo, zavzeli Solun in skupaj z Nemci stisnili Jugoslavijo v smrtni obroč, če zahodni zavezniki ne bodo takoj ukrepali.
Podpis pakta Ribbentrop-Molotov med Nemčijo in Sovjetsko zvezo 24. avgusta 1939
Foreign Office je namreč še vedno verjel v Mussolinijevo nevtralnost in zato ni bil pripravljen prisluhniti opozorilom kneza Pavla, da bodo Italijani napadli Grčijo, zavzeli Solun in skupaj z Nemci stisnili Jugoslavijo v smrtni obroč, če zahodni zavezniki ne bodo takoj ukrepali.
V odgovor na to tezo so Angleži predlagali ustanovitev balkanske antante, h kateri naj bi pristopile Jugoslavija, Madžarska, Turčija, Romunija, Grčija in Bolgarija. V vzhodnem Sredozemlju naj bi se tako pod italijanskim vodstvom oblikovalo trdno območje, ki bi bilo zmožno kljubovati morebitnemu nemškemu ali sovjetskemu vmešavanju. Ta načrt, za katerega so spočetka kazali nekaj zanimanja tudi v Beogradu, se je dokončno podrl spomladi 1940, ko je v Sofiji prišla na oblast desničarska vlada, ki je iskala stike predvsem z Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Medtem je Mussolini v ambiciji, da svoj vpliv v osrčju Evrope izenači s Hitlerjevim, znova začel oživljati misel o razkosanju Jugoslavije in priključitvi Hrvaške in Dalmacije Italiji. V ta namen je uporabil vse vzvode, ki jih je imel na voljo: hujskal je Makedonce, Albance, katoliške kroge, Stojadinovića in, po trdnem prepričanju jugoslovanske vlade, tudi komuniste. Njegov skriti as je bil seveda Pavelić. Ta je marca 1940 v pismu, ki ga je prestregel FBI, sporočil svojemu predstavniku v Ameriki, da bo po dučejevih načrtih Hrvaška v kratkem zasedena in osvobojena.
Jugoslovani so imeli v Rimu in Vatikanu odlično obveščevalno mrežo, tako da so bili o teh intrigah povsem na tekočem. Pavle je ukazal delno mobilizacijo vojske in skušal izvedeti iz Londona, ali mu bodo Britanci v primeru italijanskega napada priskočili na pomoč. Foreign Office pa mu je odgovoril, da je »preveč črnogled«, kar je dokončno pokopalo njegovo zaupanje v zahodne zaveznike. Ker je hotel dokazati, da Jugoslavija ni povsem izolirana, se je v iskanju zaslombe obrnil na Moskvo, čeprav so jo Karađorđevići v zadnjih 20 letih imeli za sedež vsakršnega zla. Stalin, zaskrbljen zaradi nemških diplomatskih in vojaških uspehov, je »skoraj hlastno« v 36 urah odgovoril na Pavlove predloge.
Stalin, zaskrbljen zaradi nemških diplomatskih in vojaških uspehov, je »skoraj hlastno« v 36 urah odgovoril na Pavlove predloge.
Knez Pavel Karađorđević (1893–1976)
Maja 1940 je z beograjsko vlado najprej podpisal trgovinski dogovor, ki je imel seveda eminentno politični značaj, 24. junija pa z njo navezal diplomatske odnose. Prvi jugoslovanski predstavnik v sovjetskem glavnem mestu je bil vodja srbske Poljedelske stranke, nekdanji član Črne roke in britanski agent Milan Gavrilović. Njegova naloga je bila, da obvešča sovjetsko vlado o nevarnem stanju na Balkanu in da od nje dobi orožje ter zagotovi pomoč Rdeče armade, če bi Jugoslavijo napadle sile osi.
Mussolini se je samo dva tedna pred tem, v odgovor na Hitlerjevo bliskovito vojno proti Nizozemski, Belgiji, Luksemburgu in Franciji, odločil, da bo slednjo napadel tudi sam, čeprav je bila že smrtno ranjena. Pri tem je izjavil, da noče zaplesti v vojno drugih sosednjih držav, in izrecno povabil Jugoslavijo, naj to upošteva. Jugoslovani seveda tudi tokrat niso reagirali, saj so bili, kot piše v Intelligence Summaries, tajnem biltenu Foreign Officea, paralizirani od strahu kot ptica pred kobro. In ko je oktobra 1940 Mussolini ukazal napasti Grčijo, niso storili kaj dosti, da bi pomagali zavezniški državi, temveč so se omejili le na dobavo orožja, hrane in konj. V tem trenutku se je postavilo vprašanje, kaj storiti, če bi Italijanom uspelo zasesti Solun.
V tem trenutku se je postavilo vprašanje, kaj storiti, če bi Italijanom uspelo zasesti Solun.
Južnoslovanski vrhovni štab je namreč imel to pristanišče za bistveno točko pri morebitnem vojaškem umiku oziroma za izhodišče protiofenzive, ko bi zahodnim zaveznikom uspelo prihiteti na pomoč. Končni sklep, ki so ga narekovale skromne zaloge hrane in katastrofalne gospodarske razmere, je bil, da je treba vztrajati pri nevtralni politiki in se odločiti za vojaški poseg samo, če bi Italijani dejansko ogrozili egejsko pristanišče.
Proti koncu leta 1940 in na začetku 1941 je bila Jugoslavija bolj kot kdaj prej ukleščena med oba nasprotujoča si bloka. Medtem ko sta jo Hitler in Mussolini s prilizovanjem, a tudi z vse bolj odkritimi grožnjami vabila, naj pristopi k Trojnemu paktu, pa so Britanci, ki so bili v Grčiji prisotni le z majhnim kontingentom, pritiskali nanjo, naj se poveže z Grčijo in Turčijo ter se jima v konfliktu pridruži. To je bil čas intenzivnih in dramatičnih pogajanj, mrzličnega delovanja različnih obveščevalnih služb v Beogradu in krčevite diplomatske dejavnosti, ki jo je zastavil regent, da bi rešil državo pred katastrofo.
Proti koncu leta 1940 in na začetku 1941 je bila Jugoslavija bolj kot kdaj prej ukleščena med oba nasprotujoča si bloka.
Novi angleški premier Winston Churchill je svojemu ministru za zunanje zadeve Anthonyju Ednu o njem zapisal: »V tem položaju je Pavle še najbolj podoben nesrečniku, ki je zaprt v tigrovi kletki in upa, da zveri ne bo razdražil, medtem ko se ura obeda neizbežno približuje.«
Winston Churchill: »V tem položaju je Pavle še najbolj podoben nesrečniku, ki je zaprt v tigrovi kletki in upa, da zveri ne bo razdražil, medtem ko se ura obeda neizbežno približuje.«
Po pristopu Madžarske, Romunije in marca 1941 tudi Bolgarije k silam osi in po vkorakanju nemških čet v te tri države se regent ni mogel več upirati firerjevemu naraščajočemu pritisku, toliko bolj, ker je bilo jugoslovansko gospodarstvo vedno bolj odvisno od rajha: 4. marca se je tako odpravil na trnovo pot v Berchtesgaden, kjer ga je Hitler v štiriurnem pogovoru skušal prepričati, naj izrabi »enkratno priložnost« in se poveže z zmagovito Nemčijo. Ne da bi karkoli obljubil, se je Pavle po povratku v Beograd moral soočiti s kronskim svetom, ki je bil dramatično razcepljen: medtem ko so Slovenci in Hrvati trdili, da je treba pakt podpisati, ker jih bodo sicer nemške čete zasedle, so bili Srbi s Cvetkovićem na čelu večinoma nasprotnega mnenja. Po njihovem bi se vojska lahko umaknila na jug države in od tam kot v prvi svetovni vojni kljubovala sovražniku. Šele ko je general Pešić razložil, da bi bil v najboljšem primeru v šestih tednih zlomljen vsak odpor in da od Britancev pa tudi od Turkov in Sovjetov ni pričakovati posebne pomoči, so se člani kronskega sveta odločili za podpis pakta.
Dolgo omahovanje kneza Pavla pa ni bilo brez koristi: v želji, da bi imel Jugoslavijo na svoji strani, se je firer namreč obvezal, da je ne bo zapletel v vojno in da ne bo zahteval prehoda nemških čet čez njeno ozemlje, po zmagi nad Grčijo pa da jo bo nagradil s Solunom.
Angleži, ki so se v tistem času edini upirali Nemcem in so že dolgo z ogorčenjem gledali, kako njihov »prijatelj« popušča totalitarnim silam, so to posmehljivo komentirali, da samo norec lahko verjame Hitlerjevim besedam. Vsekakor sta Cvetković in Cincar-Marković 25. marca v blišču dunajskega Belvedera podpisala pakt ob prisotnosti Hitlerja, von Ribbentropa, grofa Ciana in japonskega veleposlanika v Berlinu. Ne glede na obetavne besede, ki so bile izrečene ob tej priložnosti, sta bila tako potrta, da je bilo vse skupaj, kot je rekel Ribbentrop, še najbolj podobno pogrebni svečanosti.
“Vsekakor sta Cvetković in Cincar-Marković 25. marca v blišču dunajskega Belvedera podpisala pakt ob prisotnosti Hitlerja, von Ribbentropa, grofa Ciana in japonskega veleposlanika v Berlinu.”
Pisalo se je 1948. Mama me je spremljala v prvi razred; prvič in zadnjič. Učitelji so jo pozdravljali in izražali veselje, ker so dobili še enega iz družine, bil sem namreč šesti učenec iz naše družine v sedmih letih na OŠ v Juršičih. Hitro sem opazil, da imajo nekateri učenci iz »gornjih krajev« lepe nove svinčnike in celo tablice in krede za tablice. Povedali so, da jim je to prodal »gospod Cobelj«. V tistih časih je to bil poleg župnika edini, ki so ga otroci imeli za gospoda, vsi drugi so bili strici in tetíce, učitelji pa tovarišice in tovariši.
Coblovi starši so živeli malo za sebe »na gornjem koncu fare«, niso nastopali v javnosti. Videl sem jih samo pri zgodnji maši, ko sem spremljal babico, gospoda pa redko vedno v elegantni obleki in belem slamnatem klobuku. Gospod je izstopal po visokosti in pokončni drži. Gotovo je bil najvišji človek v fari. Ko je umrl, so se učenci spraševali kako ga bodo pokopali, ker da ni bilo dovolj velike krste. Vedelo se je tudi, da je gospa Coblova iz Vrazove družine, zelo načitana, vsi iz vasi Oblaki pa so bili cerkveni pevci in to je bila tudi edina oblika javnega nastopanja za družino Cobelj. Otroke pa so dali v šole.
Družina Cobelj v tridesetih letih 20. stoletja (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)
Znano je bilo, da se je Štefka izgubila najprej v partizanih, kasneje pa nekje v pisarnah v Mariboru, Marijo smo videli kot izjemno lepotico z vpadljivimi očali, plisiranim krilom na kolesu, brata Mirka pa na smučih, ko smo mi vozili pozimi s konji na saneh gnoj na njive. Rekli so, da se konji pozimi tako ne polenijo in da se jim ne ustavi kri. Štefka se je občasno oglasila pri mojem očetu, da sta si pripovedovala zgodbe, mislil sem, da o tem, kako sta preživela vojna leta, oče v Slovenskih goricah, Štefka pa v Halozah in na Kozjanskem. Govorila sta vedno sama. Otroci nismo smeli poslušati, da ne bi kaj preveč slišali, narobe razumeli ali celo dalje govorili. Sestra Marija se je poročila s Čedomirom Vučičem, rekli so, da je »iz Mankedonije«. Mene je učil risanja in srbohrvaščine na nižji gimnaziji na Ptuju. Rad je oponašal govorico iz Juršinec z besedami: »Kejko je vüra?« …
Štefka se je občasno oglasila pri mojem očetu, da sta si pripovedovala zgodbe, mislil sem, da o tem, kako sta preživela vojna leta, oče v Slovenskih goricah, Štefka pa v Halozah in na Kozjanskem. Govorila sta vedno sama.
Moj oče je o Štefki spregovoril z velikim spoštovanjem, Mirka pa ocenil kot »fičfiriča«, o gospodu Coblju in gospe mami pa s sočutjem, da so bili pošteni izobraženi ljudje, narodnjaki ter da v teh zmešanih časih z »otroki nista imele sreče«.
Leta so minevala. Leta 1967 sem študiral v Oslu na Norveškem in pripravljal diplomo Primerjava pokojninskega sistema med Slovenijo in Norveško. Obiskal sem sorodnika Lovra Čeha, ki je kot študent teologije v Ljubljani bil interniran v Italijo, v Padovi doštudiral biologijo ter emigriral na Norveško. Tam je bil profesor na veterinarski fakulteti v Oslu. Doma je bil iz Oblakov blizu Coblovih ter Štefkina generacija. Lovrova žena mi je povedala, da sem prvi Slovenec, ki so ga sprejeli v hišo. Povedala je tudi, da je pred leti prišla bližnja soseda od Lovra Štefka Cobelj, pa so jo na vratih odpravili, češ da si bili obveščeni, da je bila partizanka, in zato se je domnevalo, da je »komunistka, poslana od UDBE«.
Aktivistki na terenu decembra 1944 v Halozah: levo Anica Krančan, desno Štefka Cobelj, partizanka Zora. (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)
Minila so leta, med tem sem diplomiral, opravil pravosodni izpit, ni pa bilo za mene službe sodnika. Predsednik sodišča na Ptuju gospod Senčar je zaupal mojemu očetu kot prijatelju: »Saj veš, saj veš, jaz ga ne smem sprejeti, ker je bil povezan s perspektivaši in izključen iz študija.« Zato sem leta 1970 sprejel službo na Združenju visokošolskih zavodov kot pomočnik glavnega tajnika, s posebno nalogo, da pripravim vse potrebo za povabila slovenskim znanstvenikov iz tujine. Ko sem napisal Lovru pismo, da bi bil dobrodošel v Mariboru, nisem prejel odgovora in komunikacija se je zaprla, njegova žena se je zbala, da ga izgubi. Istega leta sem sklenil, da grem na podiplomski študij, ki je bil samo v Beogradu. V Sloveniji je bila takrat vlada Staneta Kavčiča, ki je mene leta 1965 kot študenta dala vpoklicati v JLA, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Franci Pivec me je obvestil, da v Beogradu potrebujejo pravnika v uradu dr. Rastka Močnika, zveznega sekretarja za zakonodajo. Matevž Krivic je namreč odklonil. In jaz sem sprejel.
V Sloveniji je bila takrat vlada Staneta Kavčiča, ki je mene leta 1965 kot študenta dala vpoklicati v JLA, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«.
Dr. Rastko Močnik me je sprejel s simpatijami, saj sem se v Ljubljani družil z njegovim sinom v krogu revije Perspektive, kar je kot oče spremljal s posmehom. Domnevam, da je mojo zgodbo poznal, saj je komentarje zavrnil tako, da je v posmehu res zamahnil z roko. Kot strokovni sodelavec sem bil v jedru dogajanja in v živo spremljal trende v Beogradu v letih 1970-1973 v skupščini, na univerzi in v »čaršiji«, ko se je trasirala pot in usoda SFRJ naslednji dve desetletji.
Nekaj dni po prihodu v Beograd sem poklical Šefko Cobelj, se predstavil in sprejela me je, prijazno in iskreno. Delal sem na civilni zakonodaji v Zvezni skupščini. Od tamkajšnjega delovnega mesta do fakultete sem imel deset, petnajst minut hoje. Sredi poti, na Bulvarju revolucije, v vogalni hiši v drugem nadstropju, je stanovala Štefka Cobelj v velikem meščanskem stanovanju, ki je bilo dodeljeno »dvema ženskama«.
Imela sva veliko srečanj, ure in ure pogovorov. Spoznala me je s prijateljem, diplomatom Andrejem Debelakom iz Cirkovc na Dravskem polju. Poznal je mojega strica Franca Toplaka kot študenta v Pragi, ki so ga kot talca ustrelili Nemci v Mariboru leta 1941. Ko je bil učitelj v Gorišnici, je spoznal tudi moje druge sorodnike. Izkazal mi je veliko zaupanje, enako ambasador Vladimir Šestan, Primorec, ki je odrastel na Ptuju in je bil šef protokola predsednika Tita.
Spoznala me je s šefom Titovega kabineta Markom Vrhuncem, njenim kolegom iz politično diplomatske šole, in z drugimi prijatelji. Vsi so bili zavedni Slovenci v Jugoslaviji. Pripovedovala mi je zgodbe o tekmovalnem direktoriju Miodragu Protiću, o sodelavcih, o potovanjih v tujino, zlasti v Afriko, Perzijo, Etiopijo, pred Titovimi potovanji. Nekoliko s prezirom je govorila o aktualnih »političnih delegatih« po ključu iz Slovenije. Tudi o svojih izkušnjah z umetnostnimi zgodovinarji ter etnologih v Ljubljani, ki so skrbno in ljubosumno čuvali svoje podedovane ali politično dodeljene privilegije. V pogovoru ni mogla zatajiti domotožja in nepotešene želje, da nekaj naredi in pokaže v svoji pravi domovini Sloveniji, ki pa je njo vztrajno odklanjala.
Nekoliko s prezirom je govorila o aktualnih »političnih delegatih« po ključu iz Slovenije.
Nisem želel biti vsiljiv. Ker sem v svoji generaciji imel veliko prijateljev, sem poskušal po svojih močeh. Glavnemu tajniku Združenja visokošolskih zavodov Maribor, ZVZM, Janku Kustru, ki je želel z dr. Vladimirjem Bračičem zbrati znanstvenike, da bi izpolnili pogoje za Univerzo, sem priporočil dr. Štefko Cobelj. Po pogovoru z Bračičem in s Tinetom Lahom, mi je Janko Kuster – vsi so bili partizani – sporočil, da »naj po pogovoru z Ljubljano dr. Coblova prej pridobi habilitacijo ene tuje univerze«. Govoril sem z mlajšimi prijatelji na položajih, tudi s predsednikom Izvršnega sveta občine Ptuj. Ker so v muzeju imeli stalne nesporazume, so bili navdušeni nad mojo pobudo. Kmalu zatem smo sedeli v Beogradu v stanovanju pri Štefki z Andrejem Debelakom in modrovali.
Andrej je povedal, da si želi po upokojitvi iti v Cirkovce, kjer bo pisal spomine, mati mu je zapisala dosmrtno služnost v zadnji sobi. Jaz sem povedal, da se želim vrniti v Maribor in nadaljevati svoje delo na ustanovitvi in razvoju univerze v Mariboru tako, da povabimo v Maribor slovenske znanstvenike, ki delajo na tujih univerzah. Štefka je vehementno vzkliknila: »Kaj pa bom jaz?«
Brez pomisleka sem ji rekel: »Ti pa greš za direktorico muzeja na Ptuju.«
V trenutku je navdušeno vzkliknila: »Joj, kako bi rada, da Ptuj damo pod UNESCO zaščito!«
Brez pomisleka sem ji rekel: »Ti pa greš za direktorico muzeja na Ptuju.«
Stvari so se kmalu hitro odvijale. Štefka je postala direktorica Pokrajinskega muzeja Ptuj.
Jaz sem septembra 1973 po priporočilu mentorja prof. Bore Blagojevića, trikratnega rektorja Univerze v Beogradu, odšel na študij na newyorško univerzo. Pred odhodom sem prejel Štefkino pismo. Napisala je načrt svoje turneje po Ameriki. Ujelo se je. V začetku septembra 1973 je bila v New Yorku. Naslednji dan sva se srečala. Povabila me je, da sem jo spremljal dva, tri popoldneve, po predavanjih sva obiskovala galerije, vse do pozne noči. Prvi večer sem se vrnil, sostanovalec je prišel po polnoči za menoj iz biblioteke, ki je bila odprta 24 ur. Vprašal sem ga, kje je bil, in odgovoril je, da v biblioteki. Naslednji večer enako. Šel sem v biblioteko in videl vse svoje kolege, kako pišejo povzetke naslednje snovi in se pripravljajo za predavanja naslednji dan. Pri študiju sem s težavo nadoknadil zamujeno.
Odprtje grajske žitnice na Ptuju leta 1979. Štefka Cobelj sedi v prvi vrsti. (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)
Medtem je Janko Kuster po kongresu sovjetske frakcije komunistov v Baru v Črni gori moral sklicati tiskovno konferenco in se odpovedati zamisli, da bi povabil slovenske znanstvenike iz emigracije, potrebne za ustanovitev univerze, z utemeljitvijo, da je »živčno zbolel«. Vse to pod grožnjo ponovne vrnitve na Goli otok, kjer je že bil odslužil nekaj let brez sodbe. Po seji IK CK KPJ v Karadjorjevem je padel Stane Kavčič in sočasno »liberalno tehnokratski centri moči« v republikah.
Bila je zima v Ljubljani leta 1980/81, ko sem od Štefke prejel pismo iz Mogadiša, napisano na roko. Prizadeto je poročala: »Bila sem na Ptujskem gradu. Nisem si mislila, da bodo konec 20. stoletja po Evropi gorele grmade, kjer bodo kurili kulturno dediščino Slovencev … V pepelu sem našla ogorelo kovano ključavnico tristo let starih hrastovih vrat iz grajske kleti na Zavrču.«
Znano je; da je šlo za osebni prestiž strokovnih sodelavcev v muzeju; da partija Štefki Cobelj nikoli ni zaupala, predvsem, ker je izhajala iz družine »razlaščenega razrednega sovražnika«; da se je občinska partija, ki jo je vodil zvesti partijski aktivist Lojze Kojčič in kot organizacijski sekretar Dimče Stojčevski, opredelila za tekmeca za direktorski položaj Blagoja Jevremova iz Makedonije proti dr. Štefki Cobelj; da kulturniške institucije v Ljubljani nikoli niso čutile simpatij do Štefke Cobelj zaradi njenih »paralelnih« vez; in da sta takšna izključujoča logika in sovraštvo vodilo do skrunitve njenega groba, kar je doživeto opisal Aleš Šteger.
Štefka Cobelj na silvestrskem praznovanju jugoslovanske ambasade v Mogadišu v Somaliji v začetku osemdesetih let. (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)
Po vrnitvi iz Amerike leta 1975 sem predaval na Višji pravni šoli, pripravljal doktorat ter nadaljeval delo na razvoju Višje pravne šole v Visoko pravno šolo oz. fakulteto kot predsednik Društva diplomantov Višje pravne šole, ob tihih simpatijah prof. dr. Vladimirja Bračiča, rektorja Univerze v Mariboru, ki je bila formalno ustanovljena istega leta.
Leta 1976 sem povabil Štefko Cobelj na praznovanje rojstnega dneva akademika dr. Antona Slodnjaka na Slodnjakovo domačijo v Bodkovce, ki sem ga organiziral v imenu Krajevne skupnosti Juršinci, kot delegat Lovske družine Juršinci. Povabljeni so bili sorodniki, trije brati Martin, Vincek in Južek ter sedem akademikov, med njimi svaka ddr. Janez in Lev Miličinski, prijatelji iz Prlekije Bratko Kreft, Janko Jurančič, Dragotin Cvetko, Anton Trstenjak in sošolec kanonik Alojzij Osterc iz Maribora. Dopoldan med nedeljsko mašo je mimo prišel vaški informator in vprašal Slodnjakovo snaho: »Angela, kaj toliko solate pereš?« Odgovorila je: »Ah, Ludvik nam bo pripeljal nekih osem kanonikov na kosilo.«
Mimo je prišel vaški informator in vprašal Slodnjakovo snaho: »Angela, kaj toliko solate pereš?« Odgovorila je: »Ah, Ludvik nam bo pripeljal nekih osem kanonikov na kosilo.«
Minil je mesec ali dva. Dekan VPŠ mi je sporočil s težkim srcem, da moram iti z univerze, ker da sem v svoji »vasi častil osem kanonikov«. Med kosilom me je tudi dregnil prijatelj Antona Slodnjaka iz mladosti, iz Zgornjih Stožic v Ljubljani, in mi rekel: »Glej, glej, Kidrič in Kardelj sta imela prav. Štajerci še danes ne vedo, za kaj gre.« Na moje vprašanje, kaj s tem misli, mi je rekel: »Kaj ne vidiš, da rdeči in črni skupaj sedijo?« Pri čemer je nakazal na komandirja milice, lokalnega predsednika Socialistične zveze in domačega župnika, ki so bili v živahnem pogovoru.
Zgodba mojega odhoda z univerze se je potencirala tri, štiri leta. V začetku februarja 1980, teden pred zaključkom doktorata v ZDA, sem prejel odločbo, da se mi odvzame potni list iz razlogov »varnosti države«, brez obrazložitve. Na mojo zahtevo me je sprejel šef SDV, kjer sem povedal, da moram v Ameriko zaradi zaključka doktorata. Šef SDV v Mariboru Franc Zalašček mi je povedal, da sem »najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na Štajerskem«, ker sem si »utrdil povezave med slovensko in jugoslovansko inteligenco«, da sem objavljal članke in knjige v tujih jezikih zato, da sem si ustvarjal paralelne mreže v mednarodni intelektualni eliti, da mi ni mogoče ničesar očitati, niti politično; ker izhajam iz partizanske družine in zato me ne morejo z ničimer držati; da sem povezan s slovensko inteligenco različne provenience; da sem si utrdil zaupanje med kmeti in izobraženci; da bi bil sposoben napisati ustavo samostojne Slovenije kot dr. France Bučar in celo ustanoviti politično stranko kot dr. Jože Pučnik; vse to dokazuje vodenje Društva diplomantov Višje pravne šole; da je univerza premočen medij, zato jo moram zapustiti; da sem prijateljeval s Pučnikom v Ljubljani, s Štefko Cobelj in z dr. Antonom Vratušo pa v Beogradu in si tako ustvaril paralelne zveze; da je Tito bolan in da bi name lahko računala napredna slovenska inteligenca, kot je Franc Jeza ali kdorkoli, ki bi prišel z Zahoda ali Vzhoda; da je najboljša izbira emigracija …
V začetku februarja 1980, teden pred zaključkom doktorata v ZDA, sem prejel odločbo, da se mi odvzame potni list iz razlogov »varnosti države«, brez obrazložitve.
Kot argument mi je očitajoče našteval, da je tudi moj oče pred vojno organiziral politične stranke, da je oporekal vodilno vloge partije, da sta na njegovem pogrebu govorila duhovnik ter partizanski general. Na vsako mojo obrambo je našteval negativne motive.
Iz tega pogovora sem veliko razumel. Zamenjal sem službo, se z družino februarja 1980 preselil v Ljubljano, se pridružil skupini mladih inženirjev, ki so zatrjevali, da znajo narediti računalnik. Tako se je iz te skupine razvila Iskra Delta. Omejil sem komunikacijo z mednarodno povezanimi neobremenjenimi intelektualci, da jim kot »najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na Štajerskem« ne bi povzročal nepotrebnih težav … Tudi z dr. Štefko Cobelj in z dr. Antonom Vratušo.
Štefka Cobelj med ljubiteljskimi slikarji ob odprtju razstave na Ptuju (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor)
Ker so vsako mojo potezo, vse moje delo razumeli kot »potencialno nevarnost«, sem obsežno arhivsko gradivo spravil v vinsko klet, ki jo je zalila voda, in zato sem dve prikolici osebnih dokumentov in zapisov odpeljal na kompost. Res nisem vedel, kaj je »za njih« prav in kaj narobe. Vsak dokument, vsak članek, vsako delo, vsak nastop so po sprevrženi logiki tolmačili v škodo mene, v škodo prijateljev ali družine.
Vsak dokument, vsak članek, vsako delo, vsak nastop so po sprevrženi logiki tolmačili v škodo mene, v škodo prijateljev ali družine.
Osebno dokumentacijo, posebej povezano z družino in NOB, sem nesel v varstvo Dušanu Špindlerju na Maistrovo 6 v Mariboru, očetovemu prijatelju, partizanskemu komandantu s Kozjanskega, prijatelju Štefke Cobelj, edinemu preživelemu od štirih sinov Vekoslava Špindlerja, publicista in urednika časopisa Jutro. Bil je iz narodno zavedne družine, usodno najtesneje povezane z mojo. Ko so se razmere pomirile, sem obiskal Dušana Špindlerja. Otročje se me je razveselil in mi takoj napolnil kozarec iz litrske steklenice Jeruzalemčana, ki je bila že odprta na mizi. Nič se ni spomnil. V tistih letih so mu umrli žena, hči in sin. Zato sem se z njim pogovarjal o drugih temah. Pri ponovnem obisku je bilo enako.
Ker sem živel v Ljubljani in veliko potoval, sem pozneje z zamudo izvedel, da je Dušan Špindler nekaj mesecev prej umrl, stanovanje bi naj prevzela neka sorodnica, ki je nikoli nisem izsledil.
Danes, ko berem roman Ogenj o Štefki Cobelj, lahko ocenim dogodke s polstoletno distanco. Ocenjujem in klasificiram vzroke sprevržene logike, usode Štefke Cobelj in drugih intelektualcev s Štajerskega, zlasti iz Slovenskih goric. Marsičemu je botrovala nerazvita državotvorna kultura v prestolnici, ki ni presegla lokalne, pokrajinske, malomeščanske, interesno ideološke, stanovske in mešetarske stopnje zavesti. To tudi dokazujejo usode posameznikov zadnjih dvesto let, kot so Radoslav Razlag, Edvard Kocbek, Jože Pučnik, Drago Jančar, Štefka Cobelj ali partizanska družina Špindler.
Marsičemu je botrovala nerazvita državotvorna kultura v prestolnici, ki ni presegla lokalne, pokrajinske, malomeščanske, interesno ideološke, stanovske in mešetarske stopnje zavesti.
Očitno je, da so nekateri pri ocenjevanju ljudi in njihovih del določali prioritete in klasificirali po parcialnih kriterijih in predvsem po interesih, kot so:
lokalni ali pokrajinski prestiž nad državotvorno vizijo,
ideološki predsodki (kulturni boj ali delitev duhov) in birokratski »biciklizem«,
osebnostne blokade, strah, ljubosumje ter sumničenje ljudi druge provenience,
jakobinska izključujoča nestrpnost in klerofobija.
Ob branju knjige Ogenj čutim veliko uteho, da je mlajši avtor Aleš Šteger bil sposoben podoživeti ljudi, se vživeti v čas, družbene in kulturne razmere druge polovice 20. stoletja ter doživeto napisati življenjsko zgodbo dr. Štefke Cobelj v obliki umetniškega, literarnega dela.
Aleš Šteger bere Ogenj, Steklena dvorana Lili Novy, Cankarjev dom, Ljubljana, 15. aprila 2025. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kadar se peljem mimo Žalca, vselej vzkliknem: »Aha, tukaj živijo veseljaki!« Pa mi nasmeh spet nariše pesem, v kateri Andrej Rozman Roza duhovito žonglira z besednimi igrami, protislovji in slovensko geografijo:
Veseljaki iz Žalca
hodijo po ribe v Žabnico in po žabe v Ribnico,
po kostanj v Slivnico in po slive v Kostanjevico,
po železo v Kamnik in po kamne v Železnike
po volkove v Zajčjo dobravo in po zajce v Volčji Potok,
po polže v Rakek in po rake na Polževo,
po višnje v Borovnico in po borovnice v Višnjo Goro,
po konje na Kozjansko in po koze v Slovenske Konjice.
Veseljaki iz Žalca
hodijo k vojakom v Ljubno in k ljubicam v Vojnik.
Njihovi najboljši prijatelji so pritlikavci iz Velikovca.
***
Je samo ena od mnogih pesmi, ki sem jih na poti v Mižale neštetokrat prebral deci. Seveda smo občudovali tudi mojstrsko odštekane ilustracije Zvonka Čoha zraven, se smejali … in potem med vožnjo mimo Žalca vsi v en glas vzkliknili: »Aha, tukaj živijo veseljaki!«
In danes vsi vzklikamo: »70-krat vse najboljše, dragi Roza!«
Veseljake iz Žalca je ubesedil Andrej Rozman Roza, uglašeno duhovito pa upodobil Zvonko Čoh (vir: Mali rimski cirkus, Mladinska knjiga, 2010).
Na nekdanji dan mladosti praznuje vsestranski umetnik, kulturniški multipraktik, pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, igralec, režiser, v letih 1981–1995 vodja alternativnega Gledališča Ane Monro, ki je najboljši možni oder našla kar na ulici, pa začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji, ustanovitelj gledališča Rozinteater … in kakopak velemojster v materinščini, ki je ne ovija v vato in varuje v vitrini, marveč se z njo igra, prepleta visoko govorico, arhaizme in sodobni sleng.
Ko je ondan za omizjem beseda nanesla na naše razsvetljence in romantike, se je spet izkazal, nas osupnil s podatki o njihovih življenjih in delih, jih stresal iz rokava, povezoval, tehtal, med zajemanjem iz zgodovine premišljeval, kaj je komu uspelo in kaj ne, kaj je uspelo Slovencem in kaj ne … Pa sem se spomnil, kako mi je marsikaj pred leti povedal že v velikem intervjuju za Primorske novice. Poudaril je: »Prešerna, Smoleta, Čopa in Kastelica cenim tudi, ker so imeli kulturni program. Že pred njimi so svoj program imeli Zois, Linhart in drugi razsvetljenci. Blizu so mi, ker tudi sam na svoje delo gledam tako – razmišljam, kakšno funkcijo ima v sočasni družbi. Prav zato sem se toliko ubadal s slovenstvom, ki me je obsedlo zlasti po nastanku slovenske samostojne države.«
»Prešerna, Smoleta, Čopa in Kastelica cenim tudi, ker so imeli kulturni program. Že pred njimi so svoj program imeli Zois, Linhart in drugi razsvetljenci. Blizu so mi, ker tudi sam na svoje delo gledam tako – razmišljam, kakšno funkcijo ima v sočasni družbi. Prav zato sem se toliko ubadal s slovenstvom, ki me je obsedlo zlasti po nastanku slovenske samostojne države.«
Še zmeraj motri družbo in dogajanje okrog sebe, se bori z duhovito in ostro besedo ter bogati našo kulturo. Piše, pesni, kleše, igra, v slovenščino preliva svetovne umetnine, prevedel je Shakespearovo dramo Vihar, priredil Molièrovo komedijo Georges Dandin in še marsikaj … in v nova oblačila odel, poživil in marsikomu približal naše klasike, v prvi vrsti kajpada najbolj cenjenega Prešerna. O njegovem življenju, delu, dobi in sodobnikih imenitno pripoveduje drobna velika knjižica Passion de Pressheren (KUD France Prešeren Trnovo, 2010), kjer je besedne vragolije z uglašeno duhovitimi in povednimi ilustracijami pospremil Ciril Horjak.
Nam je pa Roza ažuriral še marsikaj Prešernovega, od Lepe Vide (med nakupovanjem v Trstu jo ogovori temnopolti poslovnež) do Povodnega moža (k Uršiki se pripelje na motorju), pa Levstikovega Martina Krpana (ne šverca soli, temveč vse mogoče od računalnikov do čokolad, na pomoč pa ne priskoči cesarju, temveč predsedniku evropske komisije, zatem pa ga ameriški predsednik Bush hoče poslati v Irak, a Krpan pobegne v Švico, kjer se še naprej ukvarja s svojo obrtjo), Cankarjevega Hlapca Jerneja (ne zažge kmetije, ampak tovarno) …
Andrej Rozman Roza in Ciril Horjak: Passion de Pressheren (KUD France Prešeren Trnovo, 2010)
V onem intervjuju sem navrgel, da ga najpogosteje resda primerjajo s Franetom Milčinskim Ježkom (1914–1988), ga imajo za nekakšnega njegovega dediča – a ga sam vidim bliže Ivanu Robu (1908–1943), v Trsu rojenemu satiriku, ki je prav tako pisal literarne travestije, parodiral in v sodobnost prenašal znana dela Prešerna, Jurčiča, Aškerca …
»Gotovo, tudi sam se počutim v marsičem bliže Ivanu Robu,« je odgovoril. »Pri Ježku mi je blizu njegov pogovorni jezik, ljubljanščina, pa njegov kabarejski slog, njegove popevke. Ivanu Robu sem blizu, ker tudi sam predelujem slovensko mitologijo, jo prenašam v sodobni čas. Obdobje pred drugo svetovno vojno, ko je Rob tako kakor mnoge druge zanimive osebnosti študiral slavistiko v Ljubljani, je eno od tistih iz naše zgodovine, po katerem bi lahko posneli krasen, zanimiv film. Če smo že pri tem: film bi lahko posneli tudi o letu 1821, ko je vrelo po vsej Evropi, ko je bil v Ljubljani zelo pomemben kongres Svete alianse, ko je bil Prešeren še v mestu … Ampak naj se vrnem k Robu. Gotovo je moj junak. V partizane je šel z lokom in s puščicami. Na Barju je pred vojno imel lokostrelski klub, pa je potem isto orožje prinesel še v partizane. Najbolj presunljiva je njegova smrt. Preden so ga fašisti ustrelili, jim je v italijanščini citiral brate Bandiera: ‘Kdor umre za domovino, je živel dovolj!’ Kakor pravim – moj junak.«
»Preden so ga fašisti ustrelili, jim je Ivan Rob v italijanščini citiral brate Bandiera: ‘Kdor umre za domovino, je živel dovolj!’ Kakor pravim – moj junak.«
Andrej Rozman Roza med klepetom z varuhoma reda in miru na protestu zoper prodajo Mladinske knjige 30. septembra 2013 v Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač)
Navdušil in osvojil in zasvojil in vzgojil je mnoge med nami. Pa prejel dolgo vrsto nagrad: zlato ptico, nagrado Staneta Severja, Levstikovo, Ježkovo, Župančičevo, Borštnikovo, nagrado Kristine Brenkove, desetnico, nagrado Prešernovega sklada, večernico …
Ustanovil je versko skupnost »tistih, ki verujejo, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik«. In ker je temelj nove skupnosti verovanje v ničto stopnjo davka na dodano vrednost, se pripadniki skupnosti imenujejo – zaničnice in zaničniki. Verjamejo pa tudi, da »sta na svetu možna ničta stopnja onesnaževanja in ničta stopnja revščine, ne da bi za to morala propasti človeška civilizacija,« beremo v njegovi novi knjigi Dvomovinska lirika, izdani pri novomeški Gogi.
Dve naslovnici Dvomovinske lirike (Goga, 2024)
Prav po zaslugi v naslov vpisanega dvoma to je domovinska, domoljubna knjiga, vsekakor neskončno bolj od marsikatere, ki takšno oznako nosi na praporu nacionalizma. Kajti pomnimo, kakor v enem od besedil tukaj opozarja Roza, da je »nacionalizem direktno nasprotje domoljubja, saj tisti, ki v svoji državi ne prenese ljudi drugih ras, porekla, spolnih usmerjenosti ali prepričanja, ne ljubi svoje domovine, ampak svoje blodne sanje«.
Temelj je seveda jezik. Materinščina. Zato je treba vsak dan, vsaj tiho, vase, odžebrati molitev:
Jezik naš
Jezik naš, ki si nam v mislih,
za vse na svetu daj nam svoje ime,
bodi še naprej naše kraljestvo
in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih
kakor na samem tudi javno.
Daj nam danes naše vsakdanje zgodbe
in odpusti nam naše napake,
kot jih tudi mi odpuščamo svojim sogovornikom,
in ne preženi nas v angleščino,
ampak nam omogoči čim več dobrega.
***
V knjigi liriki družbo dela proza. Priložnostni, a tehtni zapisi, govori in nagovori, pridige in protesti. »Kultivirajmo končno to državo!« zavpije Roza. Dobiti moramo dostop do večine slovenskih filmov, zlasti do tistih iz petdesetih in šestdesetih let, »ko se je gradila naša nacionalna kinematografija in bi morali bit del naše splošne izobrazbe«.
»Kultivirajmo končno to državo!«
Naprej, šole po Sloveniji imajo telovadnice, nekatere manjše šole imajo celo telovadnico, ki je večja od same šole, medtem ko je zelo malo šol, ki bi imele tehnično opremljeno gledališko dvorano: »Je res preveč, če pričakujemo, da se v prostore za kulturno vzgojo vloži enaka količina davkoplačevalskega denarja kot v prostore za športno vzgojo?«
Če hočemo Slovenci obstati, moramo več vlagati v družbeno odgovorno popularno kulturo in se potruditi, da »vsi otroci, ne glede na njihov socialni status, pridejo v stik s kar najkvalitetnejšimi kulturnimi vsebinami«. In tu Roza pride do »svetišč jezika« in tistih »redkih kulturnih inštitucij«, ki so bile v naši samostojni državi deležne sistematičnega razvoja: »Knjižnice so ene najpomembnejših ustanov vsake družbe predvsem zato, ker omogočajo pot do znanja tudi socialno šibkim, kar je v času, ko je družba vse bolj razslojena in je vse več ljudi pod pragom revščine, še posebej pomembna dobrina. Nenadomestljive pa so seveda tudi zato, ker spodbujajo bralne navade, ki so danes ogrožene, saj knjige izriva psihoza tako imenovanih socialnih omrežij, za katera prav zdaj prihaja na dan, kako s svojimi algoritmi sistematično podžigajo sovraštvo in lažne alarmantne vesti.«
Zbirko Dvomovinska lirika je oblikoval Radovan Jenko.
Pogosto smo ga, Rozo, srečevali na petkovih kolesarskih protestih. Kaj srečevali – poslušali in peli z njim! Petkovi protesti so bili zanj »maše za domovino«, beremo v Dvomovinski liriki: »Srečanja, ki nam, ki se jih udeležujemo, dajejo občutek, da nismo sami, ampak pripadamo skupnosti, ki je pripravljena naredit vse, kar je v njeni moči, da bi Slovenija postala čim bolj samostojna in neodvisna, predvsem pa sodobna, svobodna in spodobna država.«
Mnoge med pesmimi, zdaj zbrane v Dvomovinski liriki, je rodila ulica – in prav tam so tudi prvič zazveneli, zadoneli, zagrmeli ti ostri stihi, tembolj spevni po zaslugi znanih melodij, na katere jih je položil mojster. Na protivojni gospel Down By the Riverside je v grdih časih lepo legla Nas še za vas je sram, ki jo je Roza med kolesarskimi protesti sestavil »po podobi vladajoče stranke in njenega neoliberalnega satelita«. Ob pevski spremljavi Ane Vipotnik in Višnje Fičor in kitarski Igorja Leonardija nam jo je prvič recitiral 28. maja 2021 na največjem petkovem protestu, ki so se ga udeležili tudi sindikati. »Protest je Glas ljudstva tik pred zdajci s Trga republike, kjer so nas čakale ograje in množica robokopov, preselil na plato pred takrat še ljubkim starim kopališčem Ilirija, tako da je križišče Celovške in Tivolske zaprla množica 40.000 protestnic in protestnikov,« v opombi k pesmi spomin obuja Roza. Na križišču pa nas je takrat nagovoril takole:
Potem je pred volitvami družbeno apatijo preganjal in ljudi na volitve pozival z odločno Niso vsi isti. V njej med drugim ugotavlja:
Niso vsi isti in letošnje volitve
so pomembne, ker so zadnja pot do rešitve
iz blata, v katerem vse več mladine
v Sloveniji ne vidi več svoje domovine
in beži tja, kjer je bolj važno, da kaj znaš,
kot to, da si ubogljivo in koristoljubno naš.
***
Prosili so ga, naj napiše pesem za promocijo cepičev rdečeliste bukve, ki da jo morajo podreti, če želijo sezidati sodobni prizidek k ljubljanski Operi. No, pa jim ni bilo všeč, kar je napisal:
Sto dvajset let je stara bukev
in teh sto dvajset let se ne da razsadit.
S cepiči se mogoče res lahko ohrani prav ta bukev,
ne da pa se z njimi ohranit njena časovna nit.
A Slovenci smo pač takega kova,
da vsakič začenjamo znova.
Pod krinko sodobnih vplivov iz koristoljubnih motivov
nam vsak nov cepec vse staro uniči,
da od tradicije ostajajo samo cepiči.
Andrej Rozman Roza je s predstavo Ovbe, Kekec, ujma gre! leta 2018 gostoval tudi na festivalu PUF v Kopru … in navdušil tako otroke kakor naključne mimoidoče. (Fotografiji: Andraž Gombač)
Med žal še zmeraj prekleto aktualnimi je tudi pesem, ki jo je prvič prebral 13. januarja lani, pred ljubljanskim lokalom Pritličje na protestu proti genocidu v Gazi:
Pesem za Palestino
Država dveh povsem različnih polovic,
tiste z vsemi in tiste brez vseh pravic,
je po nekih čudnih standardih demokracija,
ki del prebivalcev sistematično pobija,
a ima menda vso pravico, da se brani
pred ljudmi, ki s svoje zemlje so bili pregnani.
In naš véliki vojaški brat,
ki skrbi, da je dovolj granat
za nenehno masakriranje ljudi,
pričakuje od zahodne javnosti,
da bo rajši pozabila tudi ta zločin,
kot si kvarila razpoloženje z njim,
saj pa ve, da je za njo demokracija,
ki samo drugačne in drugje pobija,
dosti boljša kot pa kakšna diktatura,
ki ji vladata cenzura in režim,
ki trpinči svoje in nima založenih trgovin.
A pobitih otrok in celih družin,
mest spremenjenih v kup ruševin
in tega, da gre za človeške živali,
ki jih bodo pobili ali pregnali,
se pozabit ne sme in se tudi ne da.
In če prebivalci bogatega dela sveta
ne dosežemo takojšnje prekinitve te morije,
smo se znašli na napačni strani zgodovine
ob teh, ki skušajo svoj imperialni status reševat
s tem, da rinejo cel svet v krvav prepad.
Namesto da bi šli na tisto pot,
ki pelje v mir in blaginjo povsod.
V mir prav povsod, ki bo možen šele,
ko bo na svetu prostor za vse.
Roza med predstavo za otroke Balon velikon (Fotografija: Andraž Gombač)
Hvala, Roza. Za vse stihe, ki si jih mrmramo, jih prepevamo ali vpijemo. Za besede, ki nam bogatijo, lajšajo in zaljšajo vsakdan na tem lepem, a včasih tako nesrečnem svetu. Pa za spoznanja, kakršno je tole, v tukajšnjem izvodu Dvomovinske lirike podčrtano in pospremljeno s klicajem:
»Ne glede na to, a se reče družbeni ureditvi, ki si jo želimo, komunizem, socializem, izvorno krščanstvo ali pravična in socialna demokracija, je na nasprotni strani zmeraj barbarstvo. Zato bo družba zelo bližnje prihodnosti ali kulturna ali barbarska. Na nas tukaj in zdaj je, da se po svojih najboljših močeh potrudimo, da bo v tej vojni zmagala kultura.«
»Ne glede na to, a se reče družbeni ureditvi, ki si jo želimo, komunizem, socializem, izvorno krščanstvo ali pravična in socialna demokracija, je na nasprotni strani zmeraj barbarstvo. Zato bo družba zelo bližnje prihodnosti ali kulturna ali barbarska. Na nas tukaj in zdaj je, da se po svojih najboljših močeh potrudimo, da bo v tej vojni zmagala kultura.«
Andrej Rozman Roza pred Prešernovim sonetom Je od vesel’ga časa teklo leto … v Trnovem, kraju nesrečnega imena. (Fotografija: Andraž Gombač)
»Okrog treh popoldne, to je najboljši čas,« je lani povedal za AirBeletrino – in prav okrog treh popoldne tu z veseljem obveščamo, da nagrado vilenica, jubilejno, že 40. zapovrstjo, letos prejme bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov (1968).
Georgi Gospodinov je bil lani gost festivala Literature sveta – Fabula. (Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne)
Kakor so danes še razglasili na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani, bo domača avtorica v središču festivala pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka Maja Haderlap, ki se je leta 1961 rodila v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem in piše tako v nemščini kakor slovenščini.
Letošnja domača avtorica v središču festivala: Maja Haderlap je v središču tudi na fotografiji, leta 2021 posneti pred vhodom v jamo Vilenica. Tedaj je glavno nagrado prejel avstrijski pisatelj Josef Winkler (z rdečo čepico), čestitali pa so mu še književni tovariši, ki gradijo mostove med Slovenijo, Avstrijo … in svetom (z leve): Erwin Köstler, Ludwig Hartinger in Cvetka Lipuš. (Fotografija: Andraž Gombač)
Tradicionalnega festivalskega zbornika s prispevki udeleženk in udeležencev letos ne bo, prav tako seveda ne bodo podelili kristala najboljšemu med njimi, so pa na jubilejno Vilenico povabili pet dosedanjih nagrajencev; prihod na festival, ki bo pod geslom Krasni novi svet – Nova pravila bivanja v organizaciji Društva slovenskih pisateljev potekal med 8. in 13. septembrom, so že potrdili Ilma Rakusa (Švica), Andrzej Stasiuk (Poljska), Lászlo Krasznahórkai (Madžarska), Dragan Velikić (Srbija) in Mila Haugová (Slovaška). Nagovorili nas bodo tudi v posebnem zborniku, ki ga bo uredil Aleš Učakar.
Festivalski antologiji, ki nam bo letos predstavila 21 katalonskih avtoric in avtorjev ter sta jo uredila Jaime Subirana in Simona Škrabec, bodo glasove na festivalskih prizoriščih posodili Maria Josep Escrivà, Biel Mesquida in Francesc Serés.
Med gosti bosta tudi Miha Obit, pisatelj, pesnik, prevajalec in urednik tednika Slovencev videmske pokrajine Novi Matajur, ter pisateljica, prevajalka in lektorica Veronika Simoniti.
Na festivalu bodo v enem tednu nanizali enajst osrednjih dogodkov v Lokvi, Sežani, Kopru, Novi Gorici, Trstu in Ljubljani. Naslednje leto pa želijo z vsaj enim seči tudi na avstrijsko Koroško, napoveduje predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk.
Na sedežu Društva slovenskih pisateljev so danes letošnjo Vilenico predstavili (z leve) novi predsednik strokovne žirije Gregor Podlogar, novi predsednik pisateljskega društva Marij Čuk in novi organizacijski vodja festivala Matej Maurič. (Fotografija: Andraž Gombač)
»Zavedam se, da s staranjem vse več časa preživim v sobah preteklosti. Dokler smo mladi, nimamo veliko za sabo, zato smo več v sedanjosti in prihodnosti. Potem pa je soban preteklosti vse več in več. Zapeljujejo nas, da se dlje zadržujemo v njih. Mogoče je to normalno človeško stanje. A pomembno se je zavedati, da živimo zdaj … in obenem misliti na prihodnost. Na otroke. Zaradi njih se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.«
Tako je Georgi Gospodinov lani med gostovanjem na festivalu Literature sveta – Fabula pripovedoval v intervjuju za AirBeletrino, še vedno dosegljivem v našem arhivu.
Georgi Gospodinov in njegov prevajalec Borut Omerzel, skupaj podpisana pod slovenske izdaje Naravnega romana, Fizike žalosti in Časovnega zaklonišča, izdane pri Beletrini. (Fotografija: Andraž Gombač)
Je »mojster sodobnega romanopisja«, v strokovni žiriji za Vilenico soglašajo Gregor Podlogar (predsednik), Aljaž Koprivnikar (podpredsednik), Veronika Dintinjana, Ludwig Hartinger, Martin Lissiach, Aleš Mustar, Tone Peršak, Diana Pungeršič, Sašo Puljarević, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec. Bolgarski pisatelj, pesnik, esejist in dramatik je eno od osrednjih imen spodobne evropske literature. Čeprav je literarno pot začel kot pesnik, leta 1992 je objavil pesniški prvenec Lapidarij, pa se je v mednarodnem prostoru zares uveljavil šele kot prozaist. Naravni roman je leta 1999 prinesel »svež, avtorski zamah v sodobno bolgarsko literaturo in bil zelo dobro sprejet med kritiki in bralci ter je bil kmalu po izidu preveden v številne jezike, leta 2005 tudi v slovenščino«, je na današnjem srečanjem z novinarji pojasnil novi predsednik žirije Gregor Podlogar. »Mimo oznak o postmodernističnem pisanju, ki jih nekateri lepijo na njegovo ustvarjanje, pa ta kratki roman (za)živi skozi naravno preprostost, odslikano v zapletenosti, ki očara. Za njegov drugi roman Fizika žalosti (2011, slovenski prevod 2015), ki je bil večkrat nagrajen, med drugim je bil v Bolgariji razglašen za roman leta, je značilno, da je sestavljen iz več drobnih zgodb in različnih pripovednih tehnik. Vživljanje dečka, glavnega lika romana, v druge in drugo pa je nenavadno, pretanjeno in ganljivo. Roman dokaže, da literatura ne ubeseduje sveta, temveč je sam svet in njegova zgodovina.«
»Roman dokaže, da literatura ne ubeseduje sveta, temveč je sam svet in njegova zgodovina.«
Georgij Gospodinov v slovenščini. Kmalu bo izbira še večja … (Fotografija: Andraž Gombač)
To velja tudi za tretji roman Časovno zaklonišče (2020, slovenski prevod 2022), najprej oklican za bolgarsko knjigo leta, zatem pa nagrajen še s prestižnim mednarodnim bookerjem. Tudi med slovenskimi bralci zelo priljubljen roman se prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke …
»Nekje obstaja preteklost kot hiša ali ulica, ki si jo na kratko zapustil, za pet minut, in se znašel v neznanem mestu. Pišejo, da je preteklost tuja država. Neumnosti! Preteklost je moja domovina. Prihodnost je tuja država, polna čudnih obrazov, ne bom stopil tja.« (Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče)
Gospodinov zna pisati vznemirljivo, privlačno, tehtno. »Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem. Skratka, Georgi Gospodinov, 40. nagrajenec festivala Vilenica, s svojim delom na samosvoj način pooseblja njegovo zgodovino in daje zgled, kako prepričljivo lahko literatura tudi danes nagovarja vsakogar,« še beremo v utemeljitvi.
Prof. dr. Namita Subiotto z oddelka za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani pa je med drugim zapisala, da literarno delo Georgija Gospodinova obravnavajo v številnih znanstvenih in strokovnih prispevkih ter treh znanstvenih monografijah: »Pisava, predvsem romaneskna, Georgija Gospodinova je res nekaj posebnega: zdi se fragmentarna, a se mojstrsko niza v petlje, iz katerih nastane neverjetno oblačilo; tenkočutna in nežna, celo melanholična, a prežeta s črnim humorjem; obsedena s prelomnimi družbenimi in zgodovinskimi dogodki, a osredinjena na nevidnega posameznika; njegov stalni literarni junak Gaustin pa v sebi združuje otroško naivnost in starčevsko modrost.«
Vsi trije romani so v izbrušenem prevodu Boruta Omerzela izšli pri založba Beletrina.
Novinarka Patricija Maličev in pisatelj Georgi Gospodinov med lanskim pogovorom na festivalu Literature sveta – Fabula. (Fotografija: Andraž Gombač)
Kakor napovedujejo v današnji posebni festivalski prilogi, ki jo tradicionalno izdajajo Primorske novice, bomo prihodnje leto brali In druge zgodbe, zbirko kratkih zgodb Georgija Gospodinova, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla prav tako v Omerzelovem prevodu … kakor tudi roman Vrtnar in smrt, ki ga pisatelj zadnje dni predstavlja v Madridu, Pragi in Torinu, v letu 2026 pa bo izšel še pri Beletrini.
***
»Denarni dotok za festival Vilenica še čakamo, ampak upanje zadnje umre,« je danes še poudaril predsednik pisateljskega društva Marij Čuk. »Mislim, da bomo v roku štirinajstih dni ali največ meseca imeli računovodske pojme urejene in vas bomo lahko seznanili, s kolikšnimi sredstvi razpolaga letošnja Vilenica. Festival bo butični, vrhunski, poln dogajanja, intimen, družbeni in družaben.«
»V štirih desetletjih se je Vilenica iz skromnih začetkov preoblikovala v eno ključnih stičišč literarne misli, ustvarjalnosti in svobodne besede v širšem evropskem prostoru. V jubilejnem letu festival ostaja zvest svoji viziji: spodbujati literarni dialog, odprtost in kritično misel, obenem pa se drzno zazirati v prihodnost,« pojasnjuje nov organizacijski vodja festivala Miha Maurič. »Vilenica 2025 dokazuje, da je literatura – kljub zapletenim geopolitičnim razmeram, podnebnemu zlomu in nevarnostih, ki jih prinaša razvoja tehnologij – še vedno nepogrešljiv prostor svobode, ustvarjalnosti in pristnosti človeškega izraza. In prav to je tisto, kar festival ohranja živ, nujen in navdihujoč.«
Nagrajencu in literaturi, ki podira meje med nami, bomo v jami Vilenica spet zaploskali v soboto, 13. septembra. (Fotografija: Andraž Gombač)
Festival tudi letos ohranja nekaj stalnic, denimo Okroglo mizo srednjeevropske pobude SEP in podelitev nagrade mladi literatki ali literatu ter 23. mednarodni komparativistični kolokvij, ki ga bo Slovensko društvo za primerjalno književnost posvetilo sodobnim metodam v teoriji verza.
Vilenico, v kateri prepoznava »kakovost, kontinuiteto in mednarodni doseg«, s čimer festival pomembno soustvarja identiteto Krasa, je »prepoznaven ambasador kulturne dediščine, odprtosti in umetniške odličnosti, tako doma kot v tujini«, še naprej podpira Občina Sežana. Letos festival sodeluje tudi z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica–Gorica, še bolj pa bo vpeto Jamarsko društvo Sežana, ki bo letos prvič soorganizator zaključne slovesnosti v jami Vilenica.
***
Vsi doslej prevedeni romani letošnjega lavreata Georgija Gospodinova – Naravni roman, Fizika žalosti in Časovno zaklonišče – so med slovenskimi bralkami in bralci poželi lep uspeh in razprodani. Sta pa Fizika žalosti in Časovno zaklonišče dosegljiva kot e-knjigi na platformi Beletrina Digital:
»Mesto je staro in tudi hiše v njem so stare. Najstarejši del ima svoje jedro v štirikotnem Glavnem trgu, iz njega izhajajo na vse strani pravokotno se križajoče ulice starega mesta: Koroška, Vetrinjska, Gosposka. Od tod sega središče mestnega življenja še ob Aleksandrovi cesti proti glavnemu kolodvoru in preko reke na jug. Severno od tod se širi uradniški del z novejšimi uradnimi poslopji, šolami in stanovanjskimi hišami z zelenjem, širokimi drevoredi, vrtovi in parki, ki pridejo zlasti do izraza v vilskih četrtih pod goricami. Na jugu in vzhodu, zlasti v Magdalenskem okraju, so delavska naselja ter industrijski in vojaški objekti. Veliko je tudi barakarskih naselij zaradi naglega priseljevanja. Eno teh naselij prebivalci imenujejo Abesinija.«
Drago Jančar, Severni sij, 1984
***
Maribor je eno tistih mest, ki se v slovenskem leposlovju velikokrat pojavljajo. Kako in kdaj je postal otožen, doživel vzpon in razpad industrije, kako je zabredel v vojni, se soočal z depresijo, koliko ljubezni ga je že preželo in kako močno je povezan s kaznivimi dejanji – vse našteto in še marsikaj najdemo v romanih, kratkih zgodbah, ne nazadnje in včasih posledično pa tudi v kakem filmu.
Z (mariborskimi) romani se lahko pomudimo na različnih ulicah in se napotimo v katero od zgradb, omenjenih v zgodbah. Drago Jančar, leta 1948 rojen v Mariboru, je otroštvo preživel v delavskem predmestju Studenci … in leta pozneje svojemu mestu postavil literarni spomenik. V času Evropske prestolnice kulture 2012 so po Mariboru zasvetili svetlobni napisi z naslovi njegovih del. Leta 2021 (s ponatisom leta 2024) pa sem z Dijano Božić ustvarila prvi literarni zemljevid, posvečen Mariboru (Društvo za sodobno umetnost X-OP) in romanu Severni sij, prvič izdanemu leta 1984 pri Pomurski založbi.
Zemljevid Po mariborski poteh Josefa Erdmana povezuje točke, po katerih se v romanu sprehaja, tava in išče glavni junak. Literarni zemljevid smo krstili na terenu – na literarnem sprehodu. Že na prvi predstavitvi sem skupino udeležencev vodila po poti, ki je danes del »Jančarjeve poti«. Začne se na Glavni železniški postaji, na kateri se v Severnem siju 1. januarja znajde protagonist Erdman. Njegova in naša pot se nadaljuje na Grajski trg, kjer prebiram odlomke o kinu (ki je pozneje postal Udarnik) in o pričakovanju severnega sija.
Zemljevid, naslovljen Po mariborskih poteh Josefa Erdmana, nas popelje po sledeh glavnega junaka romana Severni sij. (Fotografija: Andraž Gombač)
Nadaljujemo pri hotelu Orel, prav tako pomembni točki v Jančarjevi književnosti. Preberem nekaj odlomkov iz Severnega sija, opisov drsečega sveta na pragu druge svetovne vojne, eno najbolj dovršenih in natančno izpisanih stanj tesnobe, ki ga je mogoče prebirati v slovenskem leposlovju.
Ustavimo se tudi pri Glavni pošti blizu stolnice, kamor v romanu v pričakovanju pisma prihaja Erdman. Iskanje otroške želje, spomina, žoge, za katero se izkaže, da je planet Zemlja oziroma svet, ki ga v rokah nosi kipec angela, se nadaljuje pri Alojzijevi cerkvi. Pred njo ali v njej spregovorim o nenehni želji in spominu, ki je prelisičil Erdmana. Kako zlahka se je dal ujeti na podlagi preproste otroške domišljije – a zdaj je prepozno.
Udeleženke in udeleženci sprehoda po Jančarjevi poti v Alojzijevi cerkvi … (Fotografija: Dijana Božić)
… in Drago Jančar med lanskim obiskom v cerkvi, kjer se godijo pomembni prizori romana Severni sij, prvič izdanega pri Pomurski založbi leta 1984 in nazadnje ponatisnjenega pri Beletrini lani. (Fotografija: Andraž Gombač)
Naša pot se nadaljuje do Lenta in Drave. Prebiram odlomke o mestu, ki so tudi čisto faktografski. Prav tako se mi zdi pomembno, da predstavim Lent in Dravo kot pomembni sidriščni točki mesta v tistem času. Običajno tukaj pot sklenem, jo pa še dopolnim z delom o trafiki in znamenitem Turku ter z razmislekom o časopisih in možnosti dostopanja o njih leta 1938. Če je možnost, pot nadaljujemo še do te literarne postojanke.
»V trafiki ob velikem mostu, kjer je zgoraj na pročelju naslikan Turek s prekrižanimi nogami, sem kupil časopis,« beremo v Severnem siju. Obnovljena Trafika slovi kot »najmanjši muzej v Sloveniji«. (Fotografija: Jan Malec Svetel)
Rada poudarim, da je bil Maribor v Erdmanovem času mesto več jezikov, nazorov, idej … in da je nemir brbotal po vsem mestu. Če nam različne popevke govorijo o Mariboru kot ležernem mestu, polnem veseljaškega odnosa do življenja, Severni sij portretira eksistencialno stisko posameznika. Andrej Brvar govori o Mariboru kot »mestu spodrezanih korenin« – no, ta spodrezanost se je scmarila globoko v Erdmanovi osebnosti že mnogo prej. Samo nekaj naključij in stanje duha v tistem obdobju njegovega postanka – pa je postal tragični junak te zgodbe!
***
Drugi literarni zemljevid, naslovljen O ljubezenskih sledeh, je posvečen Jančarjevemu romanu In ljubezen tudi (Beletrina, 2017). Z Dijano Božić sem ga ustvarila lani (ponatis 2025, oboje Združenje KODA MODRO), zajema pa Maribor in okolico. Literarni sprehodi in poti so raznoliki in jih prilagajam skupinam, odvisno od tega, ali si želijo daljših ali krajših različic.
Zemljevid, naslovljen O ljubezenskih sledeh, je posvečen romanu In ljubezen tudi iz leta 2017. (Fotografija: Andraž Gombač)
Letos je ta roman na maturi, zato so gimnazije pogosto izbrale Jančarjevo pot. Naše poti se najpogosteje začnejo pri glavni avtobusni ali železniški postaji, kjer se prav tako lahko sklenejo. Tukaj se posvetim predvsem zadnjemu delu zgodbe Sonje Belak v romanu in njenemu neuresničenemu življenju. Omenim tudi gostilno Vlahovič, v kateri obeduje Ludwig Mischkolnig.
Pot nadaljujemo do Mestnega parka in promenade, kjer spregovorim o problematiki izdajstva v okoliških krajih, ki jih je tudi prizadela druga svetovna vojna. Prebiram odlomke o Mischkolnigu in njegovi materi (včasih pot vodim do Treh ribnikov), Sonji in Valentinu in Tomšičevem drevoredu ter posledično Njeni ulici. Stopimo do Prve gimnazije Maribor oziroma Trga generala Maistra 1, kjer skupini predstavim Maribor pred drugo svetovno vojno in med njo. Ob kipih generala Maistra in Josipa Jurčiča poudarim tudi poseben položaj Maribora. Res je, vedno je sprejemal drugače misleče –pozabiti ne smem niti, denimo, Karla Destovnika – Kajuha.
Soavtorica literarnih zemljevidov Tonja Jelen v mariborskem Mestnem parku med vodenjem po Jančarjevih mariborskih poteh. (Fotografija: Dijana Božić)
Na tej literarni postaji predstavim še življenja tistih, ki jih vojna ni toliko ranila, življenje je teklo naprej. Ker nas poti vodi mimo nekdanjega kina Partizan, predstavim kinematografijo, ki jo omenja Jančar v romanu in sva jo z Dijano Božić upodobili na literarnem zemljevidu.
***
Pri naslednji točki, pri kavarni Astoria, predstavim mariborsko peterico (France Forstnerič, Marijan Kramberger, Tone Partljič, Andrej Brvar, Drago Jančar) in Žarka Petana, po čigar scenariju je režiser Jože Pogačnik posnel film Kavarna Astoria (1989).
Po scenariju Žarka Petana je režiser Jože Pogačnik leta 1989 posnel film Kavarna Astoria. (Fotografija: Janez Verovšek)
To povežem z vojno in s ključno fotografijo na naslovnici romana In ljubezen tudi. Pri tem je pomemben začetek samega romana – s prebranimi odlomki želim poudariti pomen te dogajalne točke, ki je navdihnila, se razvila v celoten roman. V bližini je kavarna Ilich, v katero v romanu zahajata Sonja in Valentin, zato jo bodisi pokažem bodisi se sprehodimo do nje.
Nadaljujemo do hotela Orel, nato gremo po Gosposki, mimo nekdanje knjigarne Obzorja, v katero je šla leta 1984 v romanu Sonja. Literarni sprehod sklenemo (včasih pa začnemo) prav pri Veliki kavarni, v kateri se Sonja sestane z »Ludekom«, pri čemer ne gre brez razlage o tistem času in o tem, kaj je kavarna pomenila med drugo svetovno vojno. Sestanek z esesovcem in vzdušje med likoma nakazujeta Sonjino pripravljenost in željo, da bi iz zapora rešila »svojega« Valentina.
Medvojni prizor, ki je navdihnil roman In ljubezen tudi, ter Slovenska ulica v Mariboru danes. (Fotografija: Andraž Gombač)
Pot Po ljubezenskih poteh Sonje in Valentina lahko nadaljujemo še do Univerzitetnega kliničnega centra Maribor oziroma do mariborske bolnišnice, v kateri v romanu zdravi dr. Belak, Sonjin oče, in se seznanimo, kako je bilo mogoče skrbeti za ranjene partizane na Pohorju. Naštejem še druge kraje, omenjene v romanu, in pogovorimo se o tedanji – in sedanji – krutosti sveta.
In o preživetju. Kakor beremo v romanu In ljubezen tudi: »Ko veš, da boš preživel, zdaj je Valentin to zagotovo vedel, takrat opaziš brstje na drevesih, cvetlice, ki poganjajo iz zemlje.«
Pot se najpogosteje začne pri glavni avtobusni ali železniški postaji, kjer se prav tako lahko sklene. (Fotografija: Dijana Božić)
***
Aleksandrova cesta in frančiškanska cerkev:
»Sam je stal ob zidu na Aleksandrovi cesti in ni se mogel načuditi silni in bobneči tišini tega jutra, tišini, ki je s svojo drhtavico lebdela nad Mitteleuropo, odzvanjala od sten praških ulic ter spodaj neslišno plala in grizla bregove Devina. Gledal je tja proti frančiškanski cerkvi in čakal, kdaj bo udaril kak zvon tam gori. To je bilo zgodaj zjutraj prvega januarja tisočdevetstoosemintridesetega.«
(Drago Jančar, Severni sij)
Železnica:
»Mesto je pač postavljeno na svoj prostor, na pol poti med Dunajem in Trstom stoji in s svojimi ulicami in hišami, saloni in beznicami, gostišči in svetišči, zapori in bolnišnicami, norišnicami in mrtvašnicami čaka na svoje in tuje, na prišleke in potnike. Vsakdo lahko izstopi iz vlaka, kadar se mu zahoče.«
(Drago Jančar, Severni sij)
Pošta:
»Proti večeru me je vleklo na pošto. Hotel sem vprašati, kaj je z odgovorom.«
(Drago Jančar, Severni sij)
Alojzijeva cerkev in Židovska ulica:
»Na zahodni strani Glavnega trga je za velikimi železnimi vrati in nekoliko pomaknjena v notranjost kamnitega dvorišča cerkev svetega Alojzija, na vzhodni strani trga pa je skrita Židovska ulica in pod njo opuščena sinagoga. Na sredi med obema je kužno znamenje.«
(Drago Jančar, Severni sij)
Pohorje:
»Skušal sem si predstavljati, kako poje in buči veter zgoraj na Pohorju, kjer so neskončni gozdovi, kako vršijo pohorske smreke svoje zategle pesmi. Skušal sem si predstavljati, kako jo je strah teh pesmi in kakšen je tedaj njen pogled.«
(Drago Jančar, Severni sij)
Drago Jančar pred Alojzijevo cerkvijo na Glavnem trgu v Mariboru (Fotografija: Andraž Gombač)
V prostore založbe Beletrina sem prihitela naravnost s sestanka in misli so mi še vedno zapolnjevali različni opravki. Sama pri sebi sem kljukala seznam uspešno opravljenih, ki so bili tisti dan že za mano, in razmišljala, kaj bo treba še postoriti po koncu delavnice, medtem ko sem čakala, da se zberejo še ostali udeleženci in udeleženke. Nobenega nisem poznala od prej in nisem vedela, kaj naj od delavnice biblioterapije sploh pričakujem, razen da se bomo pogovarjali o romanu Vzpon. O biblioterapiji sem nekaj slišala in prebrala že prej, a se je nikoli še nisem udeležila. Kar na koncu lahko izluščim, je, da so knjige že same po sebi (lahko) terapevtske, če pa se o njih pogovarjamo v skupini – zlasti če to skupino vodi nekdo, ki ima izkušnje s področja psihoterapije –, pa res lahko nastane nekaj povezujočega in zdravilnega.
Ampak že prehitevam. Pojdimo lepo po vrsti.
Kaj je biblioterapija?
Biblioterapija je ena od psihoterapevtskih metod, s katerimi si lahko pomagamo pri težavah z duševnim zdravjem. Večkrat jo uporabijo kot podporo drugim načinom zdravljenja, seveda pa je njeno izvajanje odvisno od vrste težav ter stopnje njihove resnosti. Pri nas je zdravljenje s pomočjo knjig že v 70. letih prejšnjega stoletja uvedel in tudi populariziral psihiater Janez Rugelj. Branje tako leposlovnih kot neleposlovnih del predstavlja pomemben del v socialno-andragoški metodi, ki jo je razvil in uporabljal predvsem pri zdravljenju odvisnosti od alkohola. Biblioterapijo lahko izvajamo individualno ali pa v skupini pod vodstvom terapevta. Kot nam je na začetku srečanja razložila vodja delavnice Živa Malovrh, študentka 3. letnika integrativne psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, pri tovrstni terapiji knjiga predstavlja podlago oziroma metodo, ki nas lahko vodi do novih uvidov o sebi in o svetu. Biblioterapevt prebere knjigo in iz nje izlušči primerne teme za skupinsko obravnavo. Tema našega srečanja, ki se je nanašalo na knjigo Vzpon, je bila dom in vprašanje, kaj dom pravzaprav je.
Knjige so že same po sebi (lahko) terapevtske, če pa se o njih pogovarjamo v skupini – zlasti če to skupino vodi nekdo, ki ima izkušnje s področja psihoterapije –, pa res lahko nastane nekaj povezujočega in zdravilnega.
Vzpon
Roman belgijskega pisatelja Stefana Hertmansa je večplasten: govori o tem, kako je avtor v mladih letih kupil staro, propadajočo hišo v Gentu, saj se je vanjo kljub vlagi, plesni in hladu, ki je vel iz sten, zaljubil na prvi (p)ogled. Tam je živel dolga leta, in šele ko je hišo prodal, je izvedel več o njenih prejšnjih prebivalcih. Bral je knjigo Sin »pokvarjenega« Flamca, ki jo je napisal njegov ostareli univerzitetni profesor zgodovine Adriaan Verhulst in se v njej spominjal hiše, v kateri je preživel mladost, ter napisal, da sedaj prav v tej hiši živi pisatelj Stefan Hertmans. »Odločil sem se, da Verhulsta poiščem, toda preden sva se utegnila dogovoriti za srečanje, je umrl. Trčil sem ob uganke in tišino,« zapiše avtor. Kmalu je začel raziskovati preteklost hiše in družine Verhulst, ki je v njej živela med pretresljivim obdobjem druge svetovne vojne.
Okvirna pripoved avtorjevega raziskovanja se prepleta s fiktivno pripovedjo, zgrajeno na temeljih zgodovinskih dogodkov in pričevanj o nekdanjih prebivalcih hiše, predvsem o oficirju SS-a, Willemu Verhulstu in njegovi ženi Mientje. Pisatelj glas posodi predvsem njej, saj se je odločil, da njegov roman ne bo še ena zgodba o esesovcu, temveč bo to zgodba o hiši in njenih prebivalcih. In Mientje je bila kot gospodinja najbolj povezana s hišo, čeprav je nikdar ne bi mogla vzljubiti – bila je hladna in vlažna, prevelika za ustvarjanje bližine in intime, pravo nasprotje kmečke hiše na nizozemskem podeželju, v kateri je odraščala in kjer je tudi spoznala svojega moža, ki ji je v Gentu postajal vse bolj tuj. Ni ji govoril o svojem delu, ona pa si niti ni želela nič vedeti, saj je moževim političnim nazorom nasprotovala. V romanu lahko na več mestih beremo njena premišljevanja o domu in ta so bila izhodišča za pogovor na našem srečanju.
Ukvarjali smo se predvsem z vprašanji, kdaj prostor postane dom in kaj ga naredi domačega ter o časovni dimenziji doma – nas zanima preteklost prostorov, ki jih naseljujemo, ali ne?
Pogovor s Hertmansom
Za sodelovanje na delavnici ni bilo nujno, da smo Hertmansov roman že prebrali, Živa Malovrh je strokovno poskrbela, da smo lahko sodelovali vsi, ne glede na prehodno znanje. Najprej smo si ogledali posnetek njenega kratkega pogovora z avtorjem, v katerem sta spregovorila o njegovi naklonjenosti do starih hiš, ki jim je posvetil kar tri literarna dela. Pripovedoval je o svojem raziskovanju preteklosti teh stavb in kako je ob tem razvil nekakšen oseben odnos z ljudmi, ki so tam nekoč živeli. Nekaterih ni nikoli spoznal, pa se je vendar počutil, kot da je z njimi spletel resnično vez, medtem ko mu je z nekaterimi uspelo navezati stik in ustvariti topel odnos. Ena od njih je bila na primer Suzanne Verhulst, sestra njegovega pokojnega profesorja Adriaana, hčerka Willema in Mientje, ki mu je tudi pomagala pri pisanju romana. Avtor je razglabljal o tem, kaj ga tako privlači na starih hišah, pravi, da je zanj vonj starih hiš kot vonj Proustovih magdalenic in da gre morda za iskanje nekakšnega zavetja v preteklosti. Povedal je tudi, da si je v novozgrajeni hiši le s težavo ustvaril dom, medtem ko se je v starih hišah vedno takoj počutil domače, in da dom povezuje z intimnostjo, zanj je dom predvsem zatočišče.
Po ogledu videa je sledil pogovor in zanimivo je bilo, kako hitro smo se odprli in podelili mnenja, čeprav se od prej nismo poznali. Morda je bilo tako zaradi tematike, o kateri ima vsak kaj povedati, vsak ima že neke izkušnje s selitvami, iskanji stanovanj in slovesom od prostorov, ki so bili naš otroški dom. Ukvarjali smo se predvsem z vprašanji, kdaj prostor postane dom in kaj ga naredi domačega ter o časovni dimenziji doma – nas zanima preteklost prostorov, ki jih naseljujemo, ali ne? Nekateri so izrazili, da se bolj domače počutijo v stanovanjih z zgodovino, medtem ko so drugi povedali, da se v starejših prostorih težje udomačijo, kot bi bila v njih še vedno prisotnost prejšnjih stanovalcev.
Na prvi delavnici biblioterapije so se udeleženci v prostorih Beletrine pogovarjali o Vzponu, romanu nizozemskega pisatelja Stefana Hertmansa, ki je lani izšel v prevodu Mateje Seliškar Kenda. (Fotografija: Maša Malovrh)
Stvari imajo spomin
Od teh razmišljanj smo prešli na branje prvega odlomka, v katerem avtor opisuje prvi ogled hiše z notarjem, ko se je po eni strani zavedel, da bo s staro hišo veliko dela, po drugi strani pa ga je privlačila zgodba ne samo hiše, ampak vseh stvari v njej, ki prihajajo iz nekih drugih časov, kot tihe priče zgodovine.
»In ker je bil celo notar nekoliko zaprepaden, je bilo treba nekaj navreči, vsaj eno spodbudno opazko, nekaj o lepih štukaturah in o tem, kako bodo zasijale v novi sveži barvi. Ah, je rekel, nič takega ni, gospod, te široke talne deske lahko preprosto zbrusite, pa bodo kot nove … ob teh besedah je s sijoče zloščenim čevljem udaril ob tla, da je zamolklo zadonelo iz votlega prostora pod sobo; tu in tam je kakšna deska zaškripala, ena celo glasno zaječala – skoraj živalski zvok me je za trenutek presunil, kot bi kriknila sama hiša, se prebudila iz začaranega spanca. V ječanju te škripajoče deske, pribite semkaj nekoč davno, v času, ko je dežela šele postajala narod, je nekaj zazvenelo kot sam začetek, kot jok novorojenca; bila je deska iz rdečega bora, verjetno odžagana z drevesnega debla, ki je zrastlo, ko je Avstrija barantala s Francijo in zamenjala Južno Nizozemsko za Benetke; zdelo se je, kot da me ta tiha priča pozdravlja glasno in nastrojeno, me poučuje in nagovarja, vleče v ples stvari, ki me obkrožajo z vseh strani in jih še ne razumem. Ja, sem rekel, s to hišo bo še veliko dela. In De Potter se mi je nekoliko hinavsko nasmehnil, kot bi hotel reči: Za kaj boljšega tako ali tako nimaš denarja, fant moj.« (str. 131)
Ta odlomek je vzbudil predvsem spomine na hiše našega otroštva in zanimivo je, da se jih spominjamo do podrobnosti, čeprav jih že dolgo nismo obiskali ali pa jih morda sploh ni več. Sama se na primer tako natančno spominjam hiše svoje babice, da v mislih še vedno lahko obiščem vsak prostor, pogosto pa je ta hiša tudi prizorišče v mojih sanjah. Razvila se je zanimiva debata o tem, da stvari nosimo s seboj ne samo zaradi njih samih, ampak predvsem zaradi spominov, ki so se zgradili okrog njih in so postali nekakšna duša predmeta. Na tej točki sem se ponovno zavedela, kako čudovita dinamika se je vzpostavila v skupini naključnih neznancev, v kateri smo lahko delili tudi zelo intimne, čustveno obarvane spomine. To se je zgodilo predvsem pri branju naslednjega odlomka.
Sama se na primer tako natančno spominjam hiše svoje babice, da v mislih še vedno lahko obiščem vsak prostor, pogosto pa je ta hiša tudi prizorišče v mojih sanjah.
O toplini doma
Drugi prebrani odlomek je bil bridkejši, saj je govoril o občutku nedomačnosti v hiši brez topline – tako tiste fizične kot čustvene. Govori namreč o Mientje, ki se je hladno in vlažno hišo zaman trudila spremeniti v topel družinski dom.
»Ob mraku se Mientje vzpenja v prvo nadstropje. V oteklih nogah jo trga, vlažen mraz pa škodi njenim pljučem. Na prvem podestu stopnišča lahko pogleda ven, skozi tamkajšnje okno ima razgled na ravno streho zadnjega dela hiše. Tam leži nekaj svinčenih cevi; suho listje zapleše v krogu, potem se poleže in umiri. Zima prihaja, kmalu bo zakurila peč v veliki sobi. Willem je dal tja postaviti knjižno omaro, takšno s stekleno vitrino, ki se lahko zaklene. V sobo so preselili tudi fotelje iz salona in veliko mizo za sestanke, za katero lahko sedi osem ljudi; lesena tla prekriva nekaj starih preprog, na dimnik pa je priključena majhna peč francoske znamke Godin, gašperček z okenci iz sljude, za katerim vidiš žareče oglje. Mala peč komaj ogreje veliko sobo, oglje v hipu pogori, tik ob njej si skoraj ožgeš obraz, dva metra stran te že zebe. Poleg tega okna v sobah slabo tesnijo in toplota izgine skoraj tako hitro, kot je prišla. Tako je tudi v njuni spalnici v drugem nadstropju. Rjuhe ostanejo vlažne dolge mesece, v posteljo zlezeš drgetajoč od mraza in potem poskušaš s telesom ogreti posteljnino. Zjutraj so na oknih ledene rože. Zdaj, ko se bližajo prve res mrzle noči, Mientje na cev štedilnika v kuhinji položi tri kamne; ko se dodobra segrejejo, jih zavije v rjav papir. Letta in Suzy svoj topli kamen odneseta v posteljo, ki si jo delita – zdaj spita v mansardi pod streho, kjer ne slišita pogovorov, ki se dostikrat razvnamejo v prepir –, Adri gre v posteljo z drugim kamnom, še vedno spi v zadnji sobi v drugem nadstropju. Tretji kamen Mientje pozno zvečer odnese v zakonsko posteljo. Medtem ko tonejo v spanec, stopala lahko pritiskajo k topli kepi, to vzbuja skoraj pomirjujoč, varen občutek, in če se sredi noči zbudiš, s prsti začneš tipati za zdaj že mlačnim, rahlo prasketajočim papirjem.« (str. 174–175)
Razvila se je debata o tem, kaj je tisto, kar naredi dom, in vsi smo se strinjali, da dom ni samo fizičen prostor, ampak je dom tam, kjer čutimo sprejetost, slišanost, toplino in intimo.
Po prebranem smo lahko občutili osamljenost in stisko literarne junakinje, ki je bila ustvarjena po resnični osebi in njeni življenjski zgodbi, kar poda pripovedi dodatno dimenzijo in na bralca naredi še močnejši vtis. Zaradi Mientjine bridkosti smo tudi sami začeli deliti trenutke, ko smo se počutili podobno – osamljeno in odtujeno, ko smo pogrešali tisti pravi dom. Razvila se je debata o tem, kaj je tisto, kar naredi dom, in vsi smo se strinjali, da dom ni samo fizičen prostor, ampak je dom tam, kjer čutimo sprejetost, slišanost, toplino in intimo. Ena od udeleženk je na primer podelila spomine na družinska praznovanja in druženja, ko je prišlo na obisk veliko sorodnikov, in kako si tudi sama želi dom, v katerem bi bilo dovolj prostora, da bi lahko prišla na obisk vsa družina. Dom s(m)o predvsem ljudje, in če živimo z nekom, ob katerem se počutimo osamljene, lahko večje zadovoljstvo najdemo v tem, da živimo sami. Druga udeleženka je spregovorila o tem, kako opolnomočeno se je počutila, ko je zaživela samostojno in si stanovanje tudi kupila. Govorili smo o nefizičnih dimenzijah doma in o občutju domačnosti, ki ga lahko najdemo v sebi. Sama sem pri tem pomislila predvsem na to, kako sem se v življenju velikokrat selila – najprej z mamo in sestro, kasneje s partnerjem in psom. Selitve so naporne in nekatere prostore sem vzljubila bolj kot druge, a v resnici se od njih ni bilo težko ločiti, saj je šel moj dom vedno z mano.
V meni je tlela samo hvaležnost, da imam dom, v katerega se vedno rada vračam, in da me tam čaka ljubezen.
Moč branja
Na koncu delavnice nas je Živa Malovrh vodila še skozi meditacijo, v kateri smo vizualizirali svoj varni kraj. Gotovo si je vsak predstavljal kaj drugega. Jaz lahko zapišem, da so odpadle vse misli, s katerimi sem prihitela na delavnico. Nisem več razmišljala o vsem, kar bi morala tisti dan še postoriti. V meni je tlela samo hvaležnost, da imam dom, v katerega se vedno rada vračam, in da me tam čaka ljubezen.
Delavnica je potekala decembra, v prazničnem času, ki pa je tudi čas želja in potrošništva in v nas pogosto vzbudi nezadovoljstvo zaradi vsega, česar nimamo. Hkrati pa takrat veliko ljudi čuti še večjo osamljenost in stisko. Biblioterapevtsko srečanje ob knjigi Vzpon je v meni okrepilo predvsem zavedanje, kakšna sreča je imeti dom. Hkrati pa se mi je znova potrdilo prepričanje, da nas knjige povezujejo in bogatijo – kot posameznike in kot družbo.
Na drugi delavnici biblioterapije je bila v središču Adina soba, roman Sharon Dodua Otoo, britanske pisateljice, publicistke in aktivistke ganskega porekla, ki je ob letošnjem festivalu Literature sveta – Fabula in avtoričinem gostovanju pri nas izšel v prevodu Sare Virk. (Fotografija: Lara Žepič)
Aleš Šteger v Ognju (Beletrina, 2025) ubeseduje – in v romaneskno pripoved preoblikuje – usodo ene najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti, Štefke Cobelj (1923–1989), etnologinje in umetnostne zgodovinarke, partizanke Zore, rojene v vasi Oblaki pri Juršincih v trgovsko-kmečki družini.
***
Leta 1964 se Zora zaposli pri beograjski založbi Jugoslavija. Urednica je. Mala zgodovina umetnosti je naslov knjižne zbirke, ki jo ureja. Zbira fotografije svetovno znanih umetniških del, jemlje jih iz zahodnih publikacij. Večinoma brez dovoljenja za objavo. Včasih dobiva reprodukcije slik tudi od muzejev. Prevaja tekste tujih avtorjev. Predvsem pa po cele dneve tipka na pisalni stroj. Tipka brez premora, kot beremo v romanu. Pripovedovalec, ki ustvarja neko drugo osebo – ime Štefka v romanu nikoli ni zapisano, pač pa je govora le o Zori, – izpostavi en dan v njenem življenju.
Nevidni zidovi rastejo med njimi, ki so bili udeleženi v drugi svetovni vojni in tistimi, ki te izkušnje nimajo. Zora nikomur ne more povedati, kaj z izkušnjo partizanstva nosi v sebi, z ognjem, ki je oblikoval vse v narodnoosvobodilnem boju. »Besede na papirju so mrtve, lahko so ustrezne, a obenem mrtve,« beremo v romanu.
Med fikcijo in dokumentarizmom: preizpraševanje zgodovine
Roman preseže dokumentarno raven in se ukvarja z razpoko med tistimi, ki so v revoluciji sodelovali, in tistimi, ki o njej danes le razmišljajo, jo interpretirajo ali mitologizirajo. Ne gre zgolj za to, da Šteger razgalja mehanizme zgodovinskega spomina, pač pa pokaže, kako hitro lahko narodni ponos ali revolucija postaneta kulisa, za katero se skrivajo nasilje, izključevanje in manipulacija. Roman odpira prostor za dvom: o možnosti enotne, jasne zgodbe, o zanesljivosti spomina in o moči literarne pripovedi, ki je poskus ohranjanja in obenem izbris.
Roman preseže dokumentarno raven in se ukvarja z razpoko med tistimi, ki so v revoluciji sodelovali, in tistimi, ki o njej danes le razmišljajo, jo interpretirajo ali mitologizirajo.
»Ti pa nočeš pripovedovati pravljic, nikjer, tudi ne med znanimi sodelavci. V vsaki pripovedi o herojski preteklosti je nekaj nezaslišanega, nekaj nedostojnega, kar se ti gabi, da raje sploh ne poskušaš,« beremo v romanu. V tem stavku, ki gane – pa ne samo gane, temveč tudi spomni na neko drugo zgodbo o partizanstvu in odziv nanjo – se razkrije ena ključnih strategij: bližina, ki pa hkrati ohranja distanco. Uporaba druge osebe ednine ustvari občutek neposrednega nagovora, kar je v literaturi redkejša, a izjemno močna pripovedna oblika.
Zdi se, kot da pripovedovalec nagovarja junakinjo, a ne kot vsevedni opazovalec, temveč kot nekdo, ki se postopoma prebija v njeno notranjost – spoštljivo, zadržano, a vztrajno. Ohranja distanco do Zore, a jo hkrati spremlja z radovednostjo in s subtilno empatijo. Takšen način pripovedovanja omogoča kompleksno prepletanje osebnega in kolektivnega: intimna zgodba ženske, ki je bila del revolucionarnega gibanja, se ne more nikoli popolnoma ločiti od širšega družbenega vprašanja.
Aleš Šteger je roman Ogenj premierno predstavil na Ptuju, zatem pa še v družbi dr. Vesne Mikolič v Stekleni dvorani Lili Novy v ljubljanskem Cankarjevem domu. (Fotografija: Andraž Gombač)
Zorina zgodba kot zgodovina države
Zorina zgodba ni le osebna in družinska, temveč tudi zgodba o vzponu in padcu Jugoslavije. Od idealizma in revolucionarnega zanosa, prek poklicnega udejstvovanja in mednarodne angažiranosti do pozabe in samote. Zora najprej uteleša projekt gradnje, smisla, širine – nato pa ostane z občutkom praznine, odrinjenosti in razrahljane identitete.
Zorina zgodba ni le osebna in družinska, temveč tudi zgodba o vzponu in padcu Jugoslavije. Od idealizma in revolucionarnega zanosa, prek poklicnega udejstvovanja in mednarodne angažiranosti do pozabe in samote.
Na začetku romana pripovedovalec družino opazuje od daleč. Njegova pozornost se nato zoži na lik deklice, Zore. O svoji junakinji pripovedovalec prej ugiba, kot pa da bi jo zares poznal. V tem premišljenem zadržku tiči etični moment pisanja: zavest, da je vsaka literarna rekonstrukcija zgodovine obenem tudi njeno popačenje.
Stavki v tem delu romana so intenzivni, pogosto žarijo. Simbolika ognja se najprej subtilno naseli v jezik, šele nato postane eksplicitna – že skozi glagol biti, ki se preoblikuje, poraja in ugaša, odpira vprašanja identitete. Deklica na začetku ni »nekdo«, ampak postaja – iz trenutka v trenutek, skozi odnos z očetom, ki jo poskuša zaznamovati z ritualom moškosti: ponudi ji žganje. V tej gesti se vzpostavi napetost med pričakovanji družbenega reda in notranjim glasom deklice.
Očetova figura kot simbol: vera, praznina, odpoved
Zora se odriva od očeta, ki je vernik, in tudi od Boga, v katerega ta verjame. Toda ta Bog je nekaj temnega, prisotnega, celo fizičnega. »Bog se je naselil v očetovem trebuhu,« beremo v romanu; v domislici zaslutimo notranjo praznino, ki je vera ne zapolnjuje, ampak jo prikriva. »Praznina, s katero ga je kupil, prihaja iz Rusije« – stavek, ki združuje intimno in ideološko praznino, religiozno dogmo in politično zgodovino. Oče je torej predvsem simbol: tradicije, avtoritete, vere in domovine, hkrati pa tudi simbol tistega, od česar se je treba odtrgati.
Oče je torej predvsem simbol: tradicije, avtoritete, vere in domovine, hkrati pa tudi simbol tistega, od česar se je treba odtrgati.
Zora se k njemu vrača, ne da bi se mu zares približala. Rana ostaja odprta. Očetov fotoaparat pa postane simbolni predmet: darilo pogleda in dostopa do zgodovine.
Deklica, ki že ima vonj, senzibilnost za materialno in nevidno, je s tem potisnjena proti svoji kasnejši karieri – zbiranju in eksponiranju predmetov, torej oblikovanju spomina. V družbenem smislu mora deklica, da bi lahko postala ženska, najprej postati partizanka. In prav tu se pojavi razkol: oče sovraži komuniste. Ta razpetost med zasebnim in političnim, med vero in ideologijo, spremlja Zoro vse življenje.
Večkratno rojstvo: mit, zgodovina in literarna moč
Pripovedovalec izpostavi, da je kljubovanje, ki je ob koncu prve svetovne vojne rešilo njenega očeta, tudi Zoro rešilo pred smrtjo. Zora bi lahko bila skoraj mitološko bitje – je trikrat obsojena na smrt. Motiv večkratnega »ponovnega rojstva« poudarja, da je Zora lik v stalnem porajanju. Njena obstojnost je hkrati krhka in trmasta, zgodovinska in simbolna. Pri tem ključni poudarek ne gre le njenemu značaju, temveč tudi izčiščeni poetiki. Pisatelj junakinji s svojo zadržano intenzivnostjo pomaga, da se vedno znova izogne izničenju: »Bila je deklica, bila je mlada ženska, bila. Kaj se je zgodilo z njo?« se sprašuje.
Zora bi lahko bila skoraj mitološko bitje – je trikrat obsojena na smrt.
Premišljen zamolk odpira razpoko med realno in fiktivno zgodbo. Pri tem Zora ni izrisana kot katoliška mučenica, ki bi svoje trpljenje pasivno darovala višji ideji ali veri. Deluje kot ženska, ki se upira, dvomi, kljubuje, se večkrat znova rodi.
S kombinacijo dolgih in kratkih stavkov, repeticijami, uporabo vprašalnic, nagovorom namišljene osebe ter z natančnim izrisovanjem stranskih likov, se gradi kompleksno pripovedno mrežo. V enem najmočnejših prizorov, ko je Zora obsojena na smrt, starša ne pokažeta nobene namere, da bi jo ohranila pri življenju. Poudarjena je Zorina odrinjenost.
Vprašanje, kako se skupnost vede do ženske, ki je naredila vse »prav«, se večkrat pojavi. Borila se je, doktorirala, delovala poklicno in odgovorno, pa je vseeno odrinjena. V partizanih, v Beogradu, v Somaliji. Zora partizanka, premišljevalka, zbiralka, tista, ki gradi muzeje in sistematizira spomin, ni lepa v konvencionalnem smislu, ni erotična figura. Je dosledna, natančna, poštena. Noče delati težav; je mirna, stoična, redkobesedna – vendar z natančnim pogledom, ki zaznava mehanizme oblasti in možnosti, ki jih sistem ponuja ali odreka.
Protitok v sistemu: intelektualka v času socializma
V tem fokusu se prevprašuje tudi skupnost – morda celo njeno kolektivno nezavedno, ki se vrača kot odmev. To je ista skupnost, ki sebe zaradi jugoslovanskega komunizma dojema kot edinstveno in zgodovinsko poklicano, a Zorino večjezičnost dojema kot nekaj tujega, nezaželenega. Nekaj, kar je treba izločiti, poslati »v Afriko«. Sistem jo pošilja na razne konce sveta, kjer gasi požare, in »se po najboljših močeh odziva na neodložljive in nenačrtovane diplomatske izzive, ki so se vrstili za neutrudnimi potovanji maršala«. Za te dosežke jo nagradijo s štipendijo Socialistične zveze delovnega ljudstva za doktorski študij, a potem še manj vedo, kaj bi z njo.
Zora ni izrisana kot katoliška mučenica, ki bi svoje trpljenje pasivno darovala višji ideji ali veri. Deluje kot ženska, ki se upira, dvomi, kljubuje, se večkrat znova rodi.
Zora je v sistemu protitok. Ženska, ki se je odrekla vsemu in je prežeta s skromnostjo, hkrati pa vidi, kako komunisti tonejo v razkošje in samodrštvo. Njeno razpetost med visoko družbo in nenehnimi boji za preživetje morda lahko beremo tudi kot preroški simbol statusa današnjih umetnikov: stalna vmesnost, uporabnost, a redko priznanje. Zora je cenjena le, ko je treba reševati težave.
Njene resnične težave se začnejo leta 1968, ko je imenovana za komisarko jugoslovanskega paviljona na Beneškem bienalu. Tisti, ki so ji podtaknili revolucionarnega hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, ob medijskem napadu nanjo molčijo in Zora ima občutek, da se »vse, česar se dotakne, spremeni v prah«. Izpljune jo umetnostna stroka. Avantgarda in neoavantgarda je ne zanimata – raje se posveča brezčasnemu izrazu neznanih, lačnih, neetabliranih, uporniških umetnikov. V državi, obsedeni z napredkom, betonom in modernim delavskim razredom, Zora ustvarja etnografske sanje: na jugu Srbije zbira piščali, opanke, šajkače.
Leta 1974 sprejme mesto direktorice Pokrajinskega muzeja na Ptuju. Zapuščeno žitnico Zora vidi prostor, ki je kot nalašč za revolucijo. Ptujčani jo najprej sprejmejo, nato izrinejo. Maska kurenta, maska upornice, maska revolucionarke, maska muzejske direktorice – vse te vloge, ki se ji odlično prilegajo, se obrnejo proti njej. V dramatiziranih dialogih pride do izraza vsa pritlehnost malega okolja. Obtožena je finančnih nepravilnosti. Odstavijo jo in upokojijo. A ogenj v njej še vedno tli.
Šteger na ta način ne izpostavi le redko obravnavane zgodovine muzealstva v času Jugoslavije in tik po njenem razpadu, temveč tudi nekaj, kar je v slovenski literaturi redko ubesedeno. V romanu gre tudi za natančno izpisano strukturo pogroma – sistematičnega izrinjanja posameznice, ki se začne z medijskim linčem in se nadaljuje skozi institucionalne obtožbe, javno poniževanje in postopno družbeno izključitev.
Somalija kot iluzija pobega
V Somaliji ponovno gradi muzej revolucije. Tam od daleč opazuje razpad komunizma. »Znamenje zatona vsega, za kar si se borila, česar del si bila. Mogoče je kje drugje, na Kitajskem, ali tukaj, v Afriki, možna boljša, bolj pravična socialistična družba.« Zorina pot se tako počasi zaključuje v razpršenem občutku tujosti, ne toliko poraza, kot zavedanja, da zanjo nikoli ni bilo pravega mesta – ne doma, ne v tujini, ne v zgodovini, ne v prihodnosti.
Aleš Šteger v Ognju odpira tudi prostor za dvom, za vpogled v razpoke uradnega spomina. (Fotografija: Simon Intihar)
Somalija seveda ne more predstavljati Zorinega prostora rešitve ali pobega. Spet se vrača domov, kjer se odvija absurd. Janezek, sestrin sin, ki je zaostal v razvoju, si nadene sončna očala in kostum, vstopi v partijo in postane direktor propadajočega kmetijskega kombinata. »Na tem kamenju, na tej požgani zemlji in pepelu bodo rasle prihodnje generacije jugoslovanske socialistične mladine,« razmišlja Zora, ki ji njeno življenje postaja čedalje bolj tuje.
Ob koncu se Šteger vrne k tistemu uvodnemu prizoru: vzpostavljati muzeje za nomade, nositi na kup dokumente, predmete, uniforme, orožje, postane skoraj nesmiselno početje. Stopi na stran umetnosti: ohranjajo se zgodbe, ne pa predmeti. Zora svoj fotografski aparat podari muzeju; inštalira ga kot neznan eksponat. Ona, ki je preživela, delovala, ustvarjala, ki ima še moč, predvsem telesno – bi rada potovala. A intuitivno razume, da ognji, ki so bili nekoč simbol revolucionarnega zanosa, zdaj požigajo vse, kar je zgradila.
Ogenj kot uničenje in metafora pripadnosti
Prvi ogenj je bil znak začetka, drugi pomeni dokončni prelom. Požigalca Muzeja vinarstva na prostem nikoli ne najdejo – ogenj ni osebni napad, ampak sistemska gesta. Tretji ogenj požre njen somalijski muzej. In s tem tudi zadnjo sled Zorinega poskusa, da bi zgradila nekaj trajnega. Predvsem pa se v njej razgradi iluzija, da lahko pripada.
Ona, ki je preživela, delovala, ustvarjala, ki ima še moč, predvsem telesno – bi rada potovala. A intuitivno razume, da ognji, ki so bili nekoč simbol revolucionarnega zanosa, zdaj požigajo vse, kar je zgradila.
Ogenj postane orodje izbrisa, uničenja zgodovine, identitete, celo pripadnosti. Ne gre več za ogenj telesne moči ali uporništva, ampak za ogenj, ki ruši iluzijo, da lahko čemu zares pripadaš – državi, družini, stroki, sistemu. Zorina telesna moč, natančnost, intelekt – vse to v tej ognjeni trojici simbolno izgoreva. In vendar se v njenem umiku, v darovanju fotoaparata muzeju, skriva nekaj tihega upora. Kot bi hotela reči: zgorela je snov, toda zgodba ostaja. Pripadnost ni več stvar institucije, ampak pripovedi.
Štegrov roman se zaključi z neposrednim vstopom pripovedovalca v zgodbo. »Zgodba se ne konča s smrtjo. Zgodba se nadaljuje z dejstvom, da nisem nikdar slišal koga spregovoriti o Zori, pa čeprav sem hodil na Ptuju na gimnazijo.« Pripovedovalec postane realna oseba, ni več le glas v ozadju. Ostane Zora – figura, ki izginja v pozabi. In ostane on – tisti, ki to piše, da bi razumel, kako se za besedami »Zora nikoli ne bo naš človek« skriva nekaj več: kolektivni mehanizem izključevanja, brisanja tistih, ki ne ustrezajo.
Zgodba o izginjanju, o brisanju neke realnosti, tako preraste v simbol. A simbol česa? Simbol skupnosti, ki ne prenese drugačnosti? Simbol družbenih struktur, ki izrivajo to, česar ne razumejo? Simbol tega, kako hitro se zgodovina sprevrže v molk? Ogenj ni zgolj roman o eni pozabljeni ženski, temveč roman o sistemih pozabe, o mehanizmih izključevanja in o poskusu, da bi z zgodbo nekaj vendarle ostalo. In v tem smislu je Ogenj tudi roman o nas samih: o naši zmožnosti, da pogledamo stran, in hkrati o naši dolžnosti, da vendarle pogledamo nazaj.
